Ozir po svetu.
Kurban-bajram.
(Konec.)
Za turške vlade podal se je prvi dan bajrama vali (carski namestnik) se svojim sjajnim spremstvom, vse Činovništvo in oficirji od Careve džamije (izza koje je valin konak) do Usren-begove džamije, kjer se vrš6 molitve in mufti, pridiguje, pa zopet nazaj. Udeleževalo se je, se ve da, tudi vojništvo in vse ulice so bile nagnječene z radovednim ljudstvom, koje je htelo ogledati si vojaško parado in sijajen izprevod imenovane gospode, ki je bila večidel na konjih). — Turci, koji se srečavajo, pozdravljajo se in podajajo si roke ter govor6 tele besede: „bajram barei allah" ali ,,bajram mubarei olah", to je, „bog daj srečne praznike", na kar mu drugi odgovori: „Allah rasollah", to je, „da je bog zadovoljen".
Glavni in karakteristični običaj pa je, da prvi dan tega bajrama Turci vsak po svojem imenji enega ali več (nekateri po deset in več) janjcev zakolje. To delo mora gospodar sam izvršiti, potem pa mu služabniki daljni posel opravljajo, na pr., da janjcem kožo oderejo ter jih razsekajo. To je tedaj ona žrtva ali k ur ban, od katerega ima praznik sam im6.
Turci namreč verujejo, da duše onih, kateri so se v življenji pregrešili, gorijo v džehenemu (peklu) do kiamet-gjuna (sodnega dne), pa da Mohamed sam stoji v ognji do kolena za takove. Na sodni dan pretvoril se bode v ovna, duše grešnikov pa v bolhe (pire), katere se bodo v njegovo volno uvlekle, ter jih bode tako v gjenet (raj) nesel. — Kdor zatorej za svoje rojake ali prijatelje zakolje žrtvo (da se muRe mrtvega olajšajo), pošlje prvi čereg (četvrtina) komši-jam (sosedom , pa bili tudi kristijani), drugi rodbini, tretji in četrti pa sirotinjam. — Kdor pa za svoje grehe žrtvo zakolje, obdrži en del zase. — Predno se ti janjci (prvi dan bajrama opoldne) zakoljejo, postijo se. Sosedje se ve da zopet od svoje žrtve vračajo in ker se mora vse meso v teh štirih dneh pojesti , je naravno, da se siromaki te praznike mesa najedo do sita, kajti gospodarjem samim ni moči se svojo družino vsega po-užiti, zato preostalo podare siromakom. — Kože teh janjcev se posuši, prodado, denar pa, ki se za-nje iz-kupi, da se džamijam v dar. Mnogi tudi sveče džamijam darujejo. Dar, ki se naklanja džamijam, zove se „hair", oni pa, ki se da siromakom: „sadaka". — Kakor sem uže gori omenil, naalanja se ta praznik na bibliško pripovest o Abrahamu in daritvi Izak o vi. Turčijo takole pripovedujejo:
„Ko je Abram pengaber (svetnik ali prorok) zaželel imeti sina, prosil je Boga, da mu ga dd, ter je obljubil, da mu hoče žrtvovati oao , kar mu je najmi-lejše. Bog ga usliši ter mu da sina Smaila (Ismaela), ali zahteva pozneje od njega, da spolni svojo obljubo^in mu žrtvuje sina, ker mu je ta najmilejši od vsega. Žalostnim srcem popelje Abram svojega sina v goro ter mu zveze roke, da bi se ne branil nameri 6čini, zaklati in žrtvovati ga Bogu. S m a i 1 prosi, da ga oče reši spon, ker se hoče udati v voljo božjo in očino. Abram to stori, a ko je hotel zabosti nož v sina, protivi mu se nož ter noče v telo Smailovo. Abram se začudi ter vpraša, kako to, da nož, ki je tako oster, da kamenje preseče, noče v meso Smailovo. „Kako bi to mogel storiti", odgovori mu nož, „ko mi Bog sedemde-setkrat pravi, da ne smem rezati človeka!" V tem hipu prilete ptice pa prosijo Boga, da odjenja od svoje volje ter daruje življenje Smailu. Na to pošlje Bog svojega Gjibraila, ki Abramu donese črnega janjca, ter mu zapovč, naj tega namesto Smaila Bogu daruje."
V koliko se razlikuje to pripovedanje od onega v sv. pismu, ni mi treba razlagati. Zanimivo je, da po mohamedovski priči Abraham svojega sina Ismaela (Smaila) žrtvovati hoče, dočim nam stari zakon isto o Izaku pripoveduje. Znano je, da so A rab i, prvi mo-hamedani, potomci Ismaelovi.
Ostaja mi pridodati samo še nekoliko besedi o etični znamenitosti te svetkovine. Jedro tej slavnosti je spomin na ublaženje nazorov o povrnitvi.
Človek je dolžan za vse dobrote, katere prejemlje od Boga, zahvaljevati se ter mu zato vse , kar mu je najdražjega žrtvovati. Človek dobil je vse, kar ima, od Boga, zategadel je le začasni posestnik in Bog more od njega vsak čas zabtevati, da mu povrne ono, kar je dobil od njega. Zato vidimo pri narodih najnižjega iz-obražeoja človeške žrtve. Na ta nazor naslanja se dalje drugi, da je človek dolžan, svojemu drugu poravnati ia povrniti popolnem ono, kar je proti njemu zakrivil, .,oko za oko, zob za zob". — Z rastočo kulturo pak so se ublažili ti surovi pojmo vi in bas pripovest o daritvi Abrahamovi kaže nam, kako je sam Bog zadovoljil se z manjšo žrtvo in tako ljudi napotil, kako imajo biti spravedljivi. To je prvi korak do principa krščanske morale, koja uči, da se imajo odpuščati krivice, ki se komu zgodijo.
Muhamedovci pošiljajo dakle na ta dan eden drugemu kose svojih žrtev tudi v znamenje, da so se pomirili, kajti menjavajo sosedje na^ta dan darila tudi tedaj , ako so se raedsobno mrzili. Skoda je le, da so Turci pri tem prvem koraku ostali, pa da ta lepi simbolični običaj poznavajo samo v občenji med ednako-verniki, ter so tako njih nazori za plemenitimi krščanskimi daleč zaostali.                                            R. P. S.
402