PLANINSKI VESTNIK
Pustolovščina v Tibetu
Iztok Tomazin: Pustolovščina v Tibetu (Smučanje z osemtisočaka) — Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.
»Vzponi na najvišje gore sveta so vedno bili in bodo sanje večine gornikov,« pravi Iztok Tomazin. Da, sanje — Tomazinu so se uresničile, saj že desetletje sodi med naše najuspešnejše alpi n i ste- h i m a lajce, vsestranske osvajalce višin, ki jih spoznava tudi kot žmajar in jadralni padalec, hkrati pa je še nekaj, kar številnim njegovim sopotnikom ni dano — je pisatelj. Zavedajoč se enkratnosti vsakega velikega gorniškega dejanja skuša svoja občutenja in čustvovanja, kakršna neizbežno spremljajo sleherno ek-stremno delovanje, ohraniti spominu in tistim, ki jih ni bilo poleg. Najpogosteje sta to film in fotografija, Tomažin pa spretno ubeseduje, zapisuje tudi najbolj subtilna, oddaljenemu opazovalcu skrivnostna dogajanja in bralcu gradi napeto zgodbo. Vendar ne ostaja samo na ravni običajnega potopisa, ampak ves čas išče globlje, k samemu smislu takega početja, k smislu, ki ga je iskalo že toliko osvajalcev »nekoristnega sveta«, kot je nekoč zapisal sloviti francoski alpinist Lionel Terray.
»Pustolovščina v Tibetu« je že četrta Tomazinova knjiga, v kateri avtor pripoveduje o veliki pustolovščini, kakršna prav gotovo je smučanje z osemtisočaka in ki hkrati pomeni tudi slovenski smučarski višinski rekord. Kogar zanima izključno dokumentirano poročilo o dogodku, bo moral seči po kakem drugem papirju, v tej knjigi pa bo »odkrival» neko drugo sporočilo, pripoved nepoboljšljivega zaljubljenca v himalajska prostranstva, še posebej v tibetansko visoko planoto, kamor se je s smučarsko odpravo na Šišo Pang-mo odpravil te tretjič, vedno znova prizadet nad nemilo usodo tamkajšnjega ponosnega ljudstva pod dolgoletno kitajsko okupacijo. V osrednjem delu pripovedi, ki govori o dogajanjih na gori, se ves čas prepletata Tomazinov evropsko ra-140
cionalni odnos do početja na gori (težak vzpon, hud mraz, višinska bolezen.,.) in notranje poduhovljen življenjski utrip pokrajine s starodavno vero v bogove na vrhovih. In prav ta. očem nevidna zgodba, kot bi dejal Tomo Virk, gradi literarno mojstrovino z vsemi potrebnimi atributi, Ko pisatelj vseskozi vztraja na poti iskanja smisla, ga najdeva v otipljivem veselju nad doseženim vrhom ali v uspelem smučarskem spustu in ga spet le sluti v daljah nespoznavnlh skrivnosti bivanja, ponuja bralcu v premislek široko paleto najrazličnejših možnih pogledov na bistveno eksistenčno vprašanje — kako čim ustvarjalneje živeti in preživeti.
Po knjigah Korak do sanj, Čo Oju — Turkizna boginja in Nebo nad Afriko — polet z zmajem s Kiliman-džara je Iztok Tomazin s Pustolovščino v Tibetu dokončno stopil v svet literature, med tiste naše ugledne planinske in alpinistične pisce, ki gradijo kakovosten most, oprt na eni strani na klasike, kakršni so Kugy, Mlakar, Jug, na drugi pa na sodobnosti, ki jo zaznamujejo Matjaž Kmecl, Ante Mahkota, Nejc Zaplotnik, Danilo Cedilnik, Dušan Jelinčič, Viki Grošelj in še kdo.
Mttja Košir
Duša, le pojdi z mano
Franci Petrič: Duša le pojdi z mano — Družina, Ljubljana 1994.
Najprej velja povedati, da je Duša, le pojdi z mano naslov rubrike v časopisu Družina, ki jo že od leta 1991 piše urednik v tem časopisu Franci Petrič in ki pravzaprav pomeni vrsto opisov božjih poti na Slovenskem (v tej knjigi je objavljen le prvi del teh opisov). Vendar so ti opisi veliko več kot zgolj priročna napotila božjepotnikom, kako se pride do kakšne romarske cerkve in kdaj so romanja. In prav v tistem več je vrednost te knjige za slehernega bralca, saj gre za pravcato umetnostno zgodovinsko besedovanje o velikih kulturnih zakladih ši-rom naše majhne, a tako lepe deželice.
V tej prvi knjigi o božjih poteh na Slovenskem jih je opisanih 42, od Bele krajine naokrog po slovenskem etničnem obrobju ter povprek od morja do Pohorja, od Gorenjske do štajerskih goric. Tudi bralec, ki sicer romanj ne obiskuje, bo presenečen, ko bo prebrano knjigo odložil, Najprej ga bodo, če mu le kaj pomeni kuttivirana krajina, navdušile čudovite barvne fotografije, lahko bi rekli kar portreti slovenskih romarskih cerkva, tiste na ljubkih gričih, pa v mestih ali visoko pod gorskimi stenami. Vsakega od teh zunanjih portretov spremljajo tudi fotografije cerkvenih notranjščin, inte-rierji neprekosljive lepote in velikega kulturnega bogastva. Slovenski oltarji, gotski, baročni, veliki in mogočni, pa manjši in skromnejši, a prav v tej skromnosti še toliko bolj naši, saj gre pri teh opisih v večini za preprostejše romarske cerkvice kot pa 2a mogočne bazilike. Vendar nas celota prepriča, kako je skozi stoletja, skoraj skozi tisočletje, s!o-venski človek z ljubeznijo in velikim občutkom za lepo udejanjal svojo vero tudi v zunanjih, materialnih simbolih. V tisočih znamenjih ob slovenskih poteh in v vseh teh cerkvah, ki jim le posvečeni vedo natančno število.
Je pa ta Petričeva knjiga še nekaj posebnega, kar nam, Slovencem, kljub obilni in kakovostni vodniški literaturi vendarle manjka. Opozarja nas namreč na poti, ki so imele in imajo še danes nek poseben pomen, vendar to še ne pomeni, da se na ta romanja, ki so lahko tudi popotni ška ali celo planinska, ne bi podajali kadarkoli v prostem času. Vsakdo bo na koncu takšnega izleta navdušeno ugotovil, da je veliko zamudil, ker še ni stopil, na primer, v Drežnico pod mogočno zahodno steno Krna, ali da je zanemarjal kratek nedeljski izlet na Kurešček s krasnimi razgledi po Dolenjski in Notranjski vse tja do Snežnika, pa tudi h »kranjskim Snežnikom« seže oko, ali pa na Kum, na Limbarsko goro... Veliko vrednost knjigi dajejo poleg vsega napisanega tudi Petrovičeva opozorila na to popotniško planinsko razsežnost teh romarskih poti.
Mtt|a Koiir