DUHOVNI PASTIR Izhaja vsak mesec Velja 8 K na leto 1. zvezek. V Ljubljani, januar 1917. XXXIV. letnik. Vzvišenost govorništva. Govoril P. Viktor Kolb D. J. pri ustanovitvi govorniškega odseka Leonove družbe dne 6. oktobra 1913 v Solnogradu. — Poslovenil C. P. Prečastiti zbor! Izredno važna zadeva nas je danes tukaj zbrala; Leonova družba namerava poklicati v življenje delo, ki ni le samo po sebi izrednega pomena in izredne važnosti, ampak ki bo naravnost rešilo čast sedanje dobe. Znanost in umetnost: ti dve besedi tako zelo navdušujeta moderni svet; na visokih šolah se ustanavljajo vedno nove stolice, da bi vsako posamezno stroko znanosti posebej in kar le mogoče natančno proučili, in vsaka umetnost ima svoje šole, svoje učne zavode in akademije, sorazmerno njenemu pomenu in njeni nalogi. Toda dočim vsi ti skrbno obdelani vrtovi znanosti in umetnosti vsepovsod cveto in prinašajo bogatih sadov, je naš čas ono največjo človeško umetnost skoro popolnoma prezrl, ono umetnost, kateri morajo že po svojem bistvu in svoji naravi služiti vse znanosti in vse umetnosti: »kraljevsko umetnost, umetnost govorništva, ki obvlada duše« — flexamina omnium regina rerum oratio.1 Imamo trgovske in strokovne šole vseh vrst. Natakarja uče, kako bo okusno zganil servieto, kuharskega učenca, kako bo lepo in okusno pripravil jedi na krožnik; imamo risarske in slikarske šole, čipkarske šole, podobarske akademije, godbene zavode in konservatorije, gledališke šole; mladina se uči peti in plesati, delati pesmi in sestavke, telovaditi, boriti se in jezditi, plavati in eksercirati. Vse to se zdi, da je potrebno k popolni izobrazbi človeškega duha, in skoro prepričani smo, da se ta izobrazba brez šole in pouka ne da doseči, toda — če se ne oziramo na semenišča in na najnovejši pa prav važni začetek na dunajskem vseučilišču — kje so šole, ki bi človeka učile njegovo najvzvišenejšo, najsilnejšo in najbolj vplivno zmožnost — dar govora — i z - Cicero de oratore lib. II. n. 44. Duhovni Pastir. popolniti in izolikati? Kje so šole govorništva? Ali pa morda govorništvo ni umetnost? Govorništvo, ki združuje v sebi toliko drugih umetnosti, katere vsak posamezen del obstaja iz umetnosti, ki pa po svojem obsegu, po svojem vplivu in pomenu presega vsako drugo umetnost? Če je logika umetnost, kdo jo bolj potrebuje kot govor: nik? Če je dovršen slog umetnost, kdo ga bolj obvlada v vseh posameznostih kot govornik? Če je pesniško predstavljanje umetnost, kako pogosto jo potrebuje govornik! Modulacija, popolno obvladanje glasu, je del pevske umetnosti in popolno obvladanje glasu in modulacija se zahteva zlasti od govornika. Čista izgovarjava, pravo poudarjanje, ognjevito predavanje, dovršena oblika gibov -— delajo igralca umetnika, toda vse to v polnem obsegu zahteva govorništvo od govornika. Govornik torej druži elemente, ki morajo tistega, kdor jih ima, vsak zase že napraviti za umetnika, ki si bo pridobil občudovanje in nesmrtno slavo. Kaj torej, tako lahko prašamo z Evripidom,1 »kaj se trudimo mi smrtniki za druge umetnosti in se jih učimo, kakor zahtevajo, to pa, da bi se izučili do dovršenosti v govorništvu, ki edino obvlada ljudi, za to se tako malo trudimo, in vendar je ono, ki uklanja človekovo voljo.« Da bi vam, slavna gospoda, pokazal v vsej velikosti veliki pomen podjetja, katerega namerava Leonova družba, bi vam rad predočil vzvišenost govorništva. Tu je potrebno, da govorimo o dovršenem govorniku, o katerem pravi C i c e r o :2 si quis esset aut etiam unquam fuisset, aut vero si esse posset — »če je kdaj bil, če kdaj bo.« — Pomen, bistvo kake stvari moremo le tedaj popolnoma ceniti, če jo opazujemo v vsej popolnosti, dovršenosti. Vendar pa naj se nihče vsled idealne podobe govornikove ne da oplašiti, da ne bi stremil po umetnosti govorništva, kajti še vedno je častno, če je kdo, hrepeneč po najvišji stopinji, dosegel drugo ali tretjo. Govorništvo je umetnost — tako govoriti, da poslušalce prepričamo: o tej umetnosti torej trdimo, da je: najbolj obsežna, najbolj odlična, najbolj nematerialna, najmogočnejša, najredkejša in najtežja umetnost, iz tega bomo sklepali, kako napačno je, to umetnost zanemarjati, in kako važno pospeševati jo, da se vedno bolj goji in razširja. Govorništvo je najbolj obsežna umetnost. Eloquentiae sit universale officium — uči sv. Avgušti n.a 1 In Hecub. v. 814 in sl. 8 1. c. I, 17. 8 De doctr. christ. IV, 25 n. 55. Godba in petje mi ne služi v vseh okolnostih življenja, podobarja in slikarja ne potrebujemo vedno; pesnik ni povsod na mestu. Govornika si pa vedno in povsod želimo. Če je treba braniti pravico, zabraniti krivico, če je treba proslaviti kreposti in zasluge, izročiti kazni hudobije drugih — komu izročimo to nalogo? Govorniku. Če je treba razlagati ljudem zaključke raziskavanj učenjakov, odkritij znanosti, kdo je v to poklican? Govornik, Če je treba priti do velepomembnih sklepov, odločevati o postavah in pogodbah, o miru in vojski — koga bomo poslušali? Govornika, Govornikovo kraljestvo obsega vsa polja človeštva, vse njegove zadeve, privatne in javne. On je priča preteklosti, tolmač sedanjosti in prerok bodočnosti, varih pravice in sovražnik vse krivice. Kakor daleč sega človeški duh, človeško srce in človeške zadeve, tako daleč sega tudi polje govorništva. Nobena umetnost se ne more primerjati z govorništvom po svojem vseobsegajočem obsegu; morajo pa tudi vse odstopiti in ji pustiti častno mesto kot — najodličnejši izmed vseh umetnosti. Ne samo, da se, kjerkoli se ljudje zbero h kaki važni zadevi, poslužujejo govorništva, ne, ampak kolikor umetnosti se tukaj kaže, — višek svojih prireditev vedno polagajo v govorništvo. Da pričnemo z malim: pri pojedini slikarstvo okrasi dvorano, vrtnarstvo ponudi svoje najlepše cvetice, kuharska umetnost slavi svoje triumfe, pesnik naj spesni slavnostno pesem, najdovršenejši deklamator naj jo prednaša, godba in petje naj dan olepšata. To vse stopi v ozadje, kakor hitro se dvigne govornik s slavnostnim pozdravom. Tedaj zazvene čaše, tedaj za-done kanoni, tedaj doseže slavnost svoj višek. Pri blagoslavljanju javnih poslopij, pri otvoritvi novih železniških Potov, pri odkritju spomenikov — čeravno je tukaj povsod veliko umetnosti in zunanjih slovesnosti — ves sijaj in vse slavlje ]e samo priprava za govornika, ki z močjo svoje besede dela človeške roke oživi, in dušnemu očesu razloži namen, veličino, cilj, pomen. Pa poslušajte v sodni dvorani, — potem ko je izčrpana vsa bistroumnost juristov, vse znanje zakonov državnih pravdnikov, potem ko so pretehtani vsi razlogi za in proti; koga hočemo, da, koga moramo še slišati? Govornika. Stopite v parlament, — po večurnih posvetovanjih, po dolgotrajnih sejah — preden se kaj gotovega določi za postave in pogodbe, za mir in vojsko; kdo mora še govoriti? Govornik. Govorništvu palmo! Zato piše Cicero:1 »Ta umetnost je pri vseh svobodnih 1 1. c. I, 8. narodih predvsem cvetela in vladala; kajti kaj je pač enako občudovvanja vredno, kakor to, da se dvigne eden sam iz nepregledne množice, da se posluži tega, kar je po naravi dano vsem, sam ali z malokaterimi? Ali kaj je tako privlačno za duha in uho, — kakor dobro preudarjen govor z važno, tehtno vsebino? Kaj je tako silno, kaj tako izredno kakor srca celega ljudstva, nazore sodnikov, ukrepe senata z enim samim govorom izpremeniti? Kaj je tako kraljevsko, tako radodarno kakor pomagati prosečim, obupane tolažiti, rešiti jih in braniti jih v nevarnostih? Kaj je tako potrebno kakor vedno imeti pripravljeno orožje za samoobrambo, da stopimo nasproti zlobnemu, da odbijemo vsak napad? Kdo torej po pravici ne bo občudoval umetnosti, kdo ne bo pripoznal, s kakšno vnemo moramo hrepeneti po umetnosti, s pomočjo katere se v oni zmožnosti, s katero se najbolj ločimo od živali, dvignemo nad ljudi same?« Govorništvo je pa tudi najbolj nematerialna izmed vseh umetnosti. Vsak umotvor je izraz duhovne ideje v čutnem elementu, in stoji toliko višje kolikor bolj je ta element poduševljen: Kip Mozesov, pri katerem človek tako pozabi na trdi mrtvi kamen, da je Michel angelo s kladivom po njem udaril in rekel: »Mozes, govori!« T i z i a n o v o vnebovzetje, ki nam kaže nebo odprto in kraljico nebes v vsem svojem sijaju, — to nam kaže, kako morejo kiparji in slikarji mrtvi snovi dati življenje. Še bolj se zdi, da je element poduševljen pri godbi, še bolj v pisani pesniški besedi, vendar pa godba potrebuje instrumentov, pesniška beseda črke: — govornik vsega tega ne potrebuje. Mesto lesa in marmorja, mesto brona in kovine — stoji on sam iz krasnega, — ker živega — materiala v neizčrpljivi množini oblik premikanja, katerih nikdar ne more upodobiti dleto Michelangelovo. Obraz pri vsaki izpremembi govora drugačen, glavo sedaj ponižno sklonjeno, sedaj maje-stetično dvignjeno, oko sedaj prosi, pa zopet grozi, pošilja bliske, se ljubeznivo smehlja, grozeče jezi, prebada sovražnika, prijatelju ljubeznivo namigava — o čemur se pač suče njegov govor; vsa plemenita prikazen, s plemenitimi gibi rok in lakti, ki jih dviga, z njimi razlaga, dokončuje; kakšna sila življenja v govorniku, — četudi bi molčal; toda vse to je samo služeči element za besedo, za govor, od koder ima tudi ime, govornik. Beseda. Najfinejši in najnežnejši ovoj, v katerem se človeštvu odkrivajo duševni dogodljaji, beseda, ki se zna najbolj prikupljivo, najbolj popolno prilagoditi misli, — beseda, katero moremo imenovati najpopolnejšo inkarnacijo misli. Toda govornikovo orodje ni beseda sploh, njegovo orodje je živa, izgovorjena beseda. Zapisana be- seda je mrtva, je krhka, brez življenja; šele, če se je govornik dotakne s čarobnim udarcem svojega glasu, dobi obliko in se prebudi v življenje; in kakšno polnost življenja ji more on vdahniti! Nežno kot dih pomladi, mrzlo kot zimski vihar, strašno kot bobnenje groma, zažigajoč kot hudourni bliski hite besede čez njegove ustnice. Katera notna lestvica more prešteti vse nuance, ko govori govornik? Če ima vsak zlog svoje življenje, tisočkrat različno, od komaj slišnega šepetajočega glasu pa do vpitja vezi oproščene strasti! Da, katera umetnost potrebuje tako malo materialne snovi, deluje s tako popolnoma poduhovljenimi elementi? Primerjajmo govornika s slikarjem. Tudi govornik slika, pa mesto na mrtvo platno v živi človeški duh; — ne s svinčnikom, čopičem, ampak samo s svojo besedo; in on slika, česar nobena materialna slika ne more obdržati. On slika vzvišenost kreposti in vso ostudnost hudobije, dejanje pogumnega junaka in sramotno bojazljivost, dela pravičnosti in prokletstvo izdaje, gnusobo greha in strahote kazni; — in slika z barvami, katerih ni videlo nobeno fizično oko, katerih še ni imela nobena slikarska paleta, od goreče-rdečega navdušenja pa do najtemnejše noči obupa; in njegova slika nastane v trenutku, in če jo človek enkrat vidi, ostane v njegovem duševnem očesu in ne ugasne — in je ne pozabi. Podobno lahko primerjamo govornika stavbitelju in vojskovodju; tudi on zida, njegovi temeljni kameni pa so resnica; tudi on se vojskuje, njegovo orožje pa so bliski, bliski, proti katerim so nebesni bliski topi — bliski duha. (Konec prihodnjič.) Misijonske pridige.' 15. Pouk za žene. Krščanske žene! Nekoč je šel duhovnik po prav ozki stezi, na obe strani pa je bilo močvirje. Sreča ga gospa. Drugače nista mogla naprej, kakor da stopi eden v mlakužo. Oba se pomišljata; slednjič se ogne duhovnik v mlako in reče, pri-klonivši se: »Zavoljo Marije!« — Ljubi moji! Marija, mati Jezusova in zdaj kraljica nebes in zemlje, daje ženskemu spolu, z|asti pa krščanskim ženam posebno vrednost in veličje, in skoraj bi vas blagroval, da pripadate Marijinemu spolu: Marija Je že tu na zemlji kot mati Jezusova izpolnjevala posebno na-°£°i a še lepšo izpolnjuje sedaj v nebesih. Tudi krščanska žena p 1 Misijonske pridige, št. 1—14, so v XXXIII. letniku (1916) Duh. rastirja. ima na zemlji izpolniti prevažno nalogo, in sicer kot žena, ali soproga moževa, in kot mati otrok. Premišljujmo danes to dvojno nalogo. I, Ko je Gospod Bog ustvaril prvega človeka in ga postavil v raj, je rekel: »Človeku ni dobro samemu biti; naredimo mu pomočnico, njemu podobno... Tedaj je Gospod Bog Adamu poslal trdno spanje; in ko jebilzaspal, jevzeleno njegovih reber, naredil ženo in jo peljal k Adamu« (I. Moz. 2, 18—21). — Iz teh besed se dajo izvajati vse ženine dolžnosti. 1. Prva dolžnost žene je pokorščina možu nasproti. Žena ni vzeta iz glave, marveč iz strani moževe. Žena torej stoj možu na strani, vendar mu bodi podložna. Že naravni stan, ki je glede telesa in duha nižji od moževega, tirja udanost in pokorščino. Tudi je Eva prva grešila in zapeljala moža, torei je tudi prva zaslišala kazen! »Pod oblastjo moževo boš in bo čez te gospodoval« (I. Moz. 3, 16). — Sveti apostol Pavel piše Efežanom: »Žene naj bodo podložne svojim možem, kakor Gospodu, zakaj mož je glava žene, kakor je Kristus glava Cerkve« (V, 22—23). — Žene ste torej dolžne svojim možem pokorščino. Ve tirjate pokorščino od svojih otrok in mož jo sme tirja.ti od vas. Žena torej ne sme ugovarjati svojemu možu: Ti mi nimaš zapovedovati; taka govorica bi bila laž, upor in greh. — O da bi pač vse, ki se možijo, dobro premislile, da mora po božji naredbi žena biti možu pokorna, potem bi pač ne bilo toliko razprtij in nesrečnih zakonov. — Res, da vsi možje nimajo dosti gospodarskih zmožnosti in modrosti; tedaj seveda mora žena tudi poprijeti za vajeti; vendar tako, da moža pripozna za svojega gospodarja. Žena mora biti možu pokorna zlasti v zakonski zadevi. Sveti apostol Pavel piše Korinčanom: »Žena nima oblasti čez svoje telo, ampak mož« (I, 7, 4). Le-ta pokorščina, od začetka morda zaželjena in prijetna, postaja z leti jako težavna. Zatorej jo bolje imenujemo zakonsko dolžnost, katero je treba spolnovati na vsak način, če jo le tirja mož. Pa zakaj? Zato, ker se na ta način mož obvaruje velikih zmot in pregreh, n. pr. nečistih želja, mutastih in prešestnih grehov. Žena torej, ki se brez veljavnih vzrokov stanovitno zoperstavlja možu, se pregreši smrtno, ker je kriva žalostnih posledic. Ravno to, da je spolnovanje zakonskih dolžnosti dostikrat težavno in zoprno, dviga zakonsko življenje nad golo po-čutnost in je stori zveličavno in Bogu prijetno. 2. Gospod Bog je vzel ženo iz srčne strani moževe in dal s tem na znanje, da mora celo bistvo ženino prevevati srčna ljubezen. Ko se dva vzameta, žari in plamti v obeh srcih silna čutna ljubezen, in zdi se, da nikdar ne more vgasniti. Kmalu pa pridejo napake obeh na dan, pridejo krušne skrbi, težko delo, otroci, bolezni in druge težave in o joj! rajsko življenje se hitro izpremeni v pravo solzno dolino. Ne dolgo in žena jame jadikovati: Ah, zakaj sem se vendar možila? Kako dobro mi je pač bilo v očetovski hiši! Bila sem zdrava in vesela, skrbi nisem poznala; zdaj pa skrb in delo' noč in dan. — Krščanska žena! Po pravici ti povem, da mi kar nič ne ugaja tvoje jadikovanje. Nespametno je siliti v zakon, še bolj nespametno siliti iz njega. Vedno ne moreš biti otrok. Glej, starši bi ti bili pomrli, bratje se poženili, prav nič dobrega bi ne imela več v domači hiši. Prišla so leta in hočeš, nočeš, treba ti je prevzeti skrbi in dolžnosti, katere so prej nosili tvoji starši. Če se je torej polegla prva počutna ljubezen, naj pa sedaj stopi na njeno mesto blažja in nesebična ljubezen, ki sega čez grob. Ako si zakonska žena po božji volji, boš kljub vsem težavam ljubila moža, ker je tvoja dolžnost in tako zapoveduje Gospod Bog. Veselje in žalost boš nosila ž njim in vse njegove muhe boš premagala s svojo ljubeznivostjo. Dokler so dekleta neveste, znajo biti silno ljubeznive; kadar pa so poročene in so že nekoliko okusile grenkobo zakonskega stanu, Pozabijo vso ljubeznivost, so čmerne in po cele dneve ne govore, in odtod pride, da marsikateri mož prične zahajati v gostilne in se vda pijači, ker doma ne čuje prijazne besede in ne vidi vedrega lica. Modra žena skuša z vso> ljubeznijo moža prikleniti na dom in skrbi, da je postrežen na vse strani, da je hrana tečna, četudi priprosta, perilo snažno, hiša pospravljena, kosilo o pravem času itd. Ako pride mož utrujen ali užaljen domov, sprejme ga žena z vsem sočutjem, potolaži ga, briše znoj z njegovega čela in poprašuje po njegovih željah; mož kmalu pozabi na težave svojega stanu, ker gorkota ženine ljubezni je pregnala vse oblake izpred njegove glave. Taka žena 1® kakor solnce v hiši, ki vse razsvetljuje in ogreva, je zaklad, ki se ne da preplačati. — Ako mož zboli, tedaj se šele pokaže ženina ljubezen v popolni luči. Kakor angel hodi krog njegove Postelje, mu streže, bere vse želje iz njegovih oči, ga tolaži in skrbi za njegov časni in večni blagor. Žena naj skuša dobro spoznati moževo naravo in naj se ogiblje vsega, kar ga zamore razdražiti. Ako pa kdaj pride v hišo domači prepir, naj odjenja žena, naj se nikar ne sklicuje na svojo pravico, naj ne ima zadnje besede. Četudi je pravica na njeni strani, vendar naj zavoljo ljubega miru, ki je več vre-den. kakor pravica, zataji samo sebe in naj obmolkne. Ženino °rožie bodi ljubezen, ne pa jezik. Krščanska žena! Hočeš v hiši Prevladovati, sedi na prestol ljubezni in odjenljivosti. S silo ne dosežeš ničesar, z ljubeznijo vse. To je vse prav lepo, pravi marsikatera žena; ali kako mo-rem ljubiti moža in mu skazovati pokorščino, ki je pijanec, za- pravljivec in dela z menoj, kakor s sužnjo? Žalibog, res je, da marsikateri mož nima nobene skrbi, ne za ženo, ne za otroke; da je le on sit, za drugo se ne meni. Res je pa tudi, da ste si ve žene same izbrale može; in kakor ste si postlale, tako sedaj ležite. Morda je tudi res, da Bog nad katero ženo sedaj kaznuje greh, ki je bil storjen pred zakonom. Pa naj bo že tako ali tako, vendar žene nikdar ne smete pozabiti, da ste dolžne može ljubiti, ne zavoljo njihovih lastnosti, marveč ker ste po zakramentu sklenjene ž njimi. Zatorej potrpite z možmi, kar se le da in vsak dan goreče molite zanje. Če se nudi prilika, prijazno jih posvarite in spominjajte se Jezusovih besed: »Blagor krotkim, oni bodo posedli zemljo« (Mat. 5, 4). Živel je hudoben mož, ki je imel jako krščansko ženo. Čimbolj surov je bil on, tem mileja je bila ona. Obenem je srčno molila zanj in otroci so vsak dan na kolenih prosili Boga za izpreobrnjenje očeta. — Kaj se zgodi? Nekega jutra pravi mož svoji ženi: »Veš kaj, tako ne bo šlo naprej. Ti si angel, jaz pa hudič. Tako ne moreva živeti eden poleg drugega. Sklenil sem torej, da se temeljito izpreobrnem in takoj danes hočem pričeti novo, krščansko življenje.« 3, Tretja čednost žene je zakonska čistost. V zakonu je vse dovoljeno, kar služi zakonskemu namenu in ni zoper naravo. Kar pa je zoper naravo, je tudi v zakonu smrtni greh. Iz tega izpoznate, da v zakonu ni vse smrtni greh, kar je morda premalo spoštljivo, pač pa so lahko pogosti odpustljivi grehi. Tudi teh se varujte, ker so Bogu neprijetni in vam nakopljejo vice. Natančno ne morem govoriti o tem, samo ta svet vam dam, ako je katera žena v dvomih, naj jih razodene izpoved-niku, in ta bo natančno razložil, kaj smete in kaj ne. — Sveti zakon je po besedah sv. Pavla »velika skrivnost v Kristusu in v Cerkvi« (Efež. 5, 32). Ni stan nebrzdane po-željivosti, marveč stan poštenega življenja, v katerem mož in žena spoštujeta eden drugega. Tudi zakonskim je svetovati zdržnost v posebnih časih, recimo postne dni, o velikih praznikih, ali kadar prejmejo svete zakramente. Duša namreč je visoko povzdignjena nad telesom in ta vzvišenost naj se pokaže ob gotovih časih in prilikah. 4. Četrta čednost žene je zvestoba. Krščanske žene! Ali se še spomnite tiste ure, ko je duhovnik s štolo obvezal vaše roke in ste roko v roke obljubile večno zvestobo vašim zaročencem? Prejele ste zakonski prstan na roko, ki nima konca; taka bodi tudi vaša zvestoba. Že v starem veku je zaukazal Gospod Bog na gori Sinajski: »Ne prešestvaj !« In v novem zakonu govori Sv. Duh: »Nikar se ne motite, prešestniki ne bodo posedli nebeškega kraljestva« (I. Kor. 6, 9). — Ogibajte se tedaj vsake sence nezvestobe; ne občujte brez potrebe z osebami drugega spola, bodite previdne v besedah, pogledih, v smejanju in kretnjah. Prešestnica se spozna po lahkomišljenem obnašanju. Ne trpite v svoji hiši sorodnikov, poslov ali delavcev, ki bi vam znali biti nevarni. Tudi tukaj velja pregovor: Bolja prva zamera, nego druga. Ako ste delavke, pomnite, da ste vdinjale svoje roke, ne pa svojo čast. Bodi zapeljivec tudi vaš predstojnik ali gospodar, vedite, da mu v tej zadevi niste dolžne pokorščine. Če vas kdo zasači nenadoma, branite se za žive in mrtve. Le tedaj smete upati, da niste deležne tujega greha. Varujte se tudi s u m 1 j i v o s t i. Ta je največja nesreča v zakonskem stanu. Ne verjemite podpihovalkam, ki vam nosijo na ušesa, da so videle vašega moža tu in tu, da se razgo-varja s to ali ono deklino. To dela sama nevoščljivost in pa satan, ki ima največje veselje, če se razdvojita zakonska. Zaupajte svojemu možu in ne mislite hudo. II. Lep in častivreden je deviški stan; lep in častitljiv je pa tudi stan krščanskih mater, ki napolnujejo zemljo s pobožnimi kristjani, nebesa pa s svetniki. Usmiljeni Bog naj vas tedaj obvaruje tiste pregrehe, vsled katere zakonski sicer uživajo zakonske sladnosti, nočejo pa nasledkov zakonskega življenja — branijo1 se zaroda. O kako prazna je skrb; kdo bo živel otroke? Gospod Bog, ki živi ptičke pod nebom in oblači lilije na polju, bo preskrbel tudi vam in vašim otrokom potrebnega kruha. — Ako imate strah za svoje življenje in zdravje, recite, kakor se spodobi kristjanom: Rajši trpeti in umreti, kakor grešiti in večno goreti. Ne sramujte se blagoslovljenega stanu, ker on je čast za krščansko ženo. Sramujejo naj se one, ki ostanejo neblagoslovljene morda iz lastne krivde. Krščanska mati! Vedi, kadar si v drugem stanu, da moraš Prav pobožno živeti, zraven pa goreče moliti, da bi otrok prejel zakrament sv. krsta. Gorje pa tebi, če si sama kriva, da se otrok ponesreči še pred rojstvom, kajti sveti cerkveni očetje trdijo, da še tako mlademu otroku je že ustvarjena duša. Otrok brez sv. krsta pa ne more v večno veselje. — Varuj se tedaj jjsti čas prevelikega truda in težkega dela, nagle hoje ali padca, rrve čase si še najbolj v nevarnosti. Varuj se pa tudi nezmernosti v jedi in pijači, posebno pa žalosti in jeze. Krščanske matere! Še preden je rojen otrok, ali kadar ga uojite, takrat orehaiajo nanj ravno tiste lastnosti, kakršne imate same, dobre ali slabe. Ah, skrbite vendar, lepo vas opominjam, da vas takrat ne prevladajo strasti. Bodite pohlevne, krotke, Potrpežljive in pobožne. Kako hudo vas bo enkrat tožil otrok, nko mu boste lastne matere vsadile kal k jezi, togoti ali k nečistosti. Seveda hudo nagnjenje otroka ne more prisiliti v greh; vendar je vojska hujša in težavnejša, zmaga pa zelo negotova. Pa tudi materine hrane nikar ne dajajte dojenčkom, kadar ste razburjene, žalostne ali togotne. To škoduje otroku ne le na duši, marveč tudi na telesu. O koliko otrok zboli radi tega; začne jih naglo viti in hitro je po njih. Ivakorhitro pa se zavedajo otroci, učite in o d g o -jujte jih. Pomislite, da imajo otroci v sebi hudo nagnjenje; strasti še spijo, ali kmalu se bodo zbudile. Bodite torej pazne na vsako besedo, na vsako obnašanje in koj od začetka zatrite v njih vsako korenino greha. Otrok je kakor mladika. Ako jo pustiš rasti, bo rastla bujno, zdivjala bo, rodila sad, ali sad bodo uživale le ptice. Delaj torej z otrokom, kakor viničar s trto. On jo obreže prav na kratko, vpogne jo in priveže h količku. Revica je tako zvita in pritrjena, da solzi od bolesti in mi pravimo, da se trta joka. Ali ravno to je koristno zanjo. Trta požene na vse strani; močne mladike prirastejo iz nje, ki rode žlahtno grozdje. — Tudi ve, krščanske matere, obrezujte skrbno vse pregrešne izrastke laži, odgovarjanja, tatvine ali pohajanja pri vaših otrocih in tesno jih privežite na hišni red, na božje in cerkvene zapovedi. Zgodaj jih učite spoznavati in ljubiti Boga in ga častiti. O kako krasen je prizor, ako mlada mati, ko ima dete na kolenih, ga vsikdar, kadar mu poda košček kruha, spominja Boga, od katerega prihaja vsak dober dar. Ali ko se vsede k posteljici otrokovi in ž njim moli kratko, a srčno večerno molitvico, ga pokriža, poljubi in ga izroči božjemu varstvu in varstvu angela variha. Ko pa otrok odraste, naj on moli glasno, zlasti pred jedjo in po jedi. Katekizem ima zadaj izvrstne molitvice; tistih naj se nauče vsi otroci, da jih bodo znali na pamet celo življenje. Pa tudi katekizem sploh ponavljajte z otroci, ker šola ne more vsega storiti. Poznam družino, v kateri oče vsako jutro pred zajutrkom s svojimi otroci ponavlja iz katekizma važnejše nauke, zapovedi, šest resnic, sv. zakramente itd. Storite tudi vi tako in olajšana vam bo odgovornost pred Bogom. Dajajte svojim otrokom v vsaki stvari, vedno in povsod najlepši zgled. Vi ne veste, kako otroci pazijo na vas in koliko moč imajo dobri, še bolj pa slabi zgledi staršev do otrok. — Ako je pa otrok samoglaven, ne uboga na besedo, svarilo ali žuganje, tedaj pa šibo v roko. Nisem zato, da bi se otroci pretepali; vendar v skrajni sili naj se ne štedi s šibo. Sv. Duh govori v sv. pismu: »Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega otroka.« (Preg. 13, 24.) — O nespametne matere, ki le vpijejo in kolnejo nad svojimi otroci, ne pokažejo jim pa šibe. Še bolj nespametne pa tiste, ki še zagovarjajo otroka nasproti očetu in čez njega stegnejo roko, kadar ga oče hoče kaznovati. Ali se to ne pravi pohujšanje in potuho dajati lastnemu otroku? Vam se smili otroka telo, duša pa pojde v pekel; rešite rajši dušo, kaznujte pa telo. Starši, ki nočejo kaznovati otroka o pravem času, spletajo si šibo zase in bridko jo bodo občutili. Še enkrat rečem torej: V mladih letih učite in vzgojujte otroke, ker mlado drevo se da upogniti, staro nič več. Skrbite nadalje, da ostanejo otroci sramežljivi. Ne puščajte jih po tujih hišah, po vasi; tam vse vidijo in slišijo, kdo pazi nanje? Ne recite: otrok se ne zmeni za to. Zdaj seveda ne; ali v poznejših letih pride otrokom vse v spomin in jim dela grozovite skušnjave, kakortudi strupeno seme pozimi obtiči v snegu, spomladi pa pride v zemljo, kali in raste. Zatorej bodite silno previdne vpričo otrok, sramežljive in vsikdar dosti opravljene. Ne pustite samih na skednje, na pašo, na kopališče; strašno pohujšanje se godi tamkaj in sramežljivost hitro beži od otrok. Ako so otroci že nekoliko odrastli, ne pustite jih skupaj ležati, še manj pri poslih; marsikateri posel je že nesrečno po-hujšal nedolžnega otroka; noben greh pa se ne da težje iztrebiti, kakor greh zoper sveto nedolžnost. Posebno skrb pa imejte za odrasle sinove in dekleta, katerim prete grozne nevarnosti pri mlatvi, pri metvi, v mlinih, na večer pri mrličih, na shodih in božjih potih, zlasti pa na plesišču (v gledišču). Tam se začno grešna znanja, ki tirajo otroka v pogubo, staršem pa prinašajo grozno odgovornost, žalost in sramoto. Marsikatera mati ima otroke za dobre in nedolžne, v resnici je pa drugače. 0 matere, ko bi ve vedele, kaj vse se godi za vašim hrbtom! Zakaj bolje ne pazite? Menite mar, da vam bodo otroci sami prišli povedat, kaj da počno? Zatorej, o matere, čujte nad svojimi odraslimi otroci, poglejte večkrat za njimi, zlasti ponoči in prepričajte se, če so na varnem mestu. Bog vam jih je izročil v oskrb, iz vaših rok jih bo enkrat tirjal. Pa ne samo čujte, marveč molite vsak dan za vaše otroke, zlasti vam priporočam, da častite njihove angele varihe, da pomagajo vam, česar sami ne morete. Krščanske gospodinje imajo enako skrb tudi za posle; ne gledajo samo na njihovo delo, marveč tudi na njihovo obnašanje. Če je kateri posel slabega obnašanja, pohujšljivec ali zapeljivec, ne čakajo kresa ali božiča, ampak nemudoma ga odstranijo od hiše; rajši imajo, da nekoliko zastane delo, kakor da greh ali prokletstvo božje pride v hišo. — Da bodo pa otroci in posli dobri, treba je verskih nagibov in pripomočkov: Molitev, zvesto poslušanje božje besede, pogosto sv. obhajilo, bratovščine itd. V vsem dajajte gospodinje lep zgled in doživele boste veliko veselje nad otroci in posli. Velika napaka je dandanes, da starši ne hodijo več dosti z; otroci v cerkev, ampak jih pustijo same; in tako se zgodi, da otroci, zapeljani po slabi tovaršiji, popolnoma zanemarijo božjo službo, pa če to ne, se vendar slabo obnašajo v cerkvi, in jim je cerkev dostikrat le shajališče v slabe namene. — Oče in mati ne hodita nikoli oba k eni in isti službi božji. Eden naj hodi zjutraj, drugi dopoldne, da imajo mladi ljudje doma vedno va-riha. Navadno pa hodijo zakonski k jutranji službi božji, mladina pa ostane sama doma brez varstva. Dopoldne gre pa ves mladi svet v cerkev in to zopet ni modro. Pametno bi bilo tedaj, da mati, hlapec in sin gredo zjutraj k službi božji, oče in hči pa dopoldne. Tako bo imela hiša vedno pametnega variha doma in mladi svet bo razdeljen. Ta navada pa se mora vpeljati zgodaj, sicer je upor. Ozreti se mi je še na stare zakonske v hiši. Komaj pride zet ali nevesta k hiši, že hoče starše vtopiti v žlici vode: grdo jih gleda, zmerja jih, preklinja, smrti jim želi in še potrebnega živeža jim ne da. Tako ravnanje vpije k Bogu za maščevanje. Starši so se mnogo trudili pri hiši, vam pa zapustili sad svojega truda, in zdaj naj bi šli živi pod zemljo? — Res, da so starši včasih čmemi, ker so vsled dolgoletnega truda in trpljenja vsi betežni in bolni; pa saj je starost sama na sebi bolezen. Vedite pa, mladi zakonski, da niso dolžni starši z vami potrpeti, ampak prenašajte potrpežljivo sitnosti staršev. To tirja naravna in božja postava. Pritrgajte samim sebi košček kruha in dajte ga staršem; to bi bilo lepo in hvaležno. — Tudi ne dopuščajte, da bi vaši otroci zaničevali onemogle starše, ker potem bi ne bilo božjega blagoslova pri vaši hiši. Četrta božja zapoved ima še zmirom staro veljavo in Bog ostro kaznuje nehvaležne otroke. Bila je premožna hiša, ki je imela edinega sina. Sin se oženi; toda on in nevesta silno grdo delata s prejšnjo, pridno gospodinjo. Sirota zboli, nevesta pa reče možu: »Kaj bi ji neki dala, da bi poginila starka?« — Ubožica umrje. Prokletstvo božje pride čez hišo, premoženje pa v druge roke. Revščina in bolezen stiskate hišo, gospodar pa sedi v ječi. — Kjer pa mladi in stari v ljubeznivem miru skupaj žive, tam počiva blagoslov božji nad hišo. Mačehe, ne zaničujte ubogih sirot — pastrkov svojih. Ubožci nimajo' več drage mamice, bodite jim ve prave matere. Prostovoljno ste j i prejele za svoje, saj ste prej vedele, koliko otrok ima vaš že : in-vdovec. Ne delajte torej nobenega razločka med vašimi otroci in pastrki. Kako žalostno je videti pa-strke raztrgane, umazane in nepočesane. Žalostno gledajo od strani pisano mater, ki svojim reže kruh, njim pa daje le ostre besede in hud pogled. Še huje zanemarjeni so pa na duši. Skrbite za njihovo telo, še bolj pa za dušo, naj bodo mali ali veliki, ker tudi od njih vam bo treba dati odgovor. Ne morem končati, da bi se ne spomnil krščanskih vdov, katerih je dosti v vsaki župniji. Grenka je osoda, ki jih je zadela. Zlomljena je palica njihovega življenja, brez sveta in moči se nahajajo sredi hudobnega sveta, ki jih stiska od vseh strani. Teda, krščanske vdove, nikar ne izgubite poguma! Ako ste v resnici vdove in ne iščete morda zadovoljnosti v pregrešnem življenju, tedaj se smete popolnoma zanesti na Boga. Nebeški Oče vam bo pomagal, svetoval, vas podpiral, bolj kot nekdaj mož. Posvetite se torej popolnoma Bogu, najskrbnejšemu Očetu. Njemu posvetite svoje srce, svojo ljubezen, svoje otroke. Tedaj boste spoznale, da križ, ki vam ga je naložil Gospod Bog, je prava milost božja podeljena vam v dušno zveličanje. Krščanske matere! To so tedaj v kratkem vaše dolžnosti; rešiti vam je svoje duše in duše vaših otrok. Če ste napeljale svoje otroke in svoje posle, da ljubijo Boga in mu služijo, storile ste najplemenitejše dobro delo, ki je sploh mogoče na svetu. Imamo mnogo mater, ki so dobre same na sebi, vendar ne znajo odgajati svojih otrok, ker so premehke ali prekasne v izreji, posebno pa, ker ne varujejo otrok slabih priložnosti. — Če ste pa storile vse, kar je bilo v vaši moči, bodite potolažene. Dostikrat so otroci sami krivi svoje pogube; tedaj vam ne preostaja drugega, kakor ljubeznivo svariti in stanovitno moliti, da se otroci povrnejo na pravo pot. Sv. Monika je imela sina Avguština, ki je zabredel v velike zmote. Avguštin je ljubil svojo mater; da bi je ne žalil s svojim življenjem, gre na ladjo in se prepelje iz Afrike v Evropo. Monika pa je šla za njim, molila in jokala za svojega sina leta in leta. Avguštin živi v Milanu, kjer stoluje pobožni škof sv. Ambrozij. Njegove pridige hodi poslušat in se udeleževat božje službe, ki se je obhajala v Milanu na posebno slovesen način. Milost božja deluje počasi pa gotovo. Avguštin postaja mehkeji od dne do dne. Po branju sv. pisma se. izpreobrne in se da krstiti škofu Ambroziju. Avguštin se izpreobrnjen vrne z materjo v Afriko, ali med potom umrje mati. Delo njeno je bilo dokončano, sv. Cerkev je prejela z Avguštinom slavnega škofa in cerkvenega učenika, sad materne molitve, maternih solza. — Zapomnite si dobro: Materna molitev za otroke nikdar ne ostane brez sadu. Imenitei* mož je nekoč izjavil sledeče: Dajte mi dobrih mater in izpreobrnilo se bo lice zemeljsko. Bodite tedaj dobre matere, ve edine zamorete pomagati v naših žalostnih časih. Če ni bilo dosedaj vse prav, poravnajte to v dobri spovedi in začnite novo življenje po potih, ki sem vam jih pokazal. Krščanske matere! Ve imate prestati mnogo bolezni, ve ste skoraj vedno v smrtni nevarnosti. Ohranite tedaj posvečujočo milost božjo, ki bo prišla v vas v sv. misijonu; potem pa natančno iz-polnujte svoje dolžnosti, rešite svoje duše, posvetite otroke, napolnujte sv. Cerkev s pobožnimi kristjani, nebesa pa s sveti niki in prepričane bodite, da vam bo Bog dal zato krono večnega življenja. Amen. P. Hugolin Sattner. Obrezovanje Gospodovo. (Novo leto.) O dobrih in hudih dneh našega življenja. Bog nam je dal učakati novo leto 1917. Mnogo, na mjlijone, ga ni doživelo, na kar pred dvema ali tremi leti niti rnislili niso. Ako so se njihove duše ločile iz izmučenih teles v niilosti božji in v krščanski potrpežljivosti, so sedaj v nebesih, da »počivajo od svojega truda« in se vesele v Bogu vse veke. (Raz. 14, 13.) Njih trupla bodo sodnji dan častitljiva vstala iz večinoma tuje zemlje. Morda so pa duše padlih junakov še na kraju očiščevanja; zato zdihnimo danes zanje k Bogu: »Gospod, daj jim večni mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti!« Novo leto nam je napočilo. Ker je še vedno vsa Evropa oborožena, je prehod iz starega v novo leto le neznaten mejnik, vendar pa tudi neizrečeno važen. Saj mora vendar že priti do odločitve. Novo leto! Ob prvem dnevu leta si ljudje voščijo srečno leto. Letos pristavljajo: Naj bo mirno, naj bo srečnejše in veselejše kot zadnje! Tudi jaz vam voščim mirnejše, srečnejše in veselejše leto, voščim srečnejše in veselejše dneve, dneve zadovoljnosti in blagostanja. Zakaj leto sestoji iz 365 dni, in kakršni bodo ti, tako bo leto. Povem vam pa že naprej, da bomo imeli dobre in hude dneve. Pa naj bodo dobri ali hudi, da so nam le v večno zveličanje. Zamislimo se sedaj v dobre in hude dneve življenja, da bomo nanje bolj pripravljeni. Če odprem sv. pismo, najdem tam zaznamovane dneve dvojne vrste, dobre in hude. I. Poglejmo, kaj pravi sv. pismo o dobrih dneh. 1. Sv. Peter piše v svojem I. listu (3, 10—14): »Kdor hoče življenje ljubiti in videti dobre dni, naj brzda svoj jezik od hudega in njegova usta naj ne govore goljufije; naj se ogiba hudega in naj delo dobro; naj išče miru, in naj se ga drži, Ker oči Gospodove so obrnjene v pravične in njegova ušesa v njih molitve; obraz Gospodov pa je zoper hudodelnike. Pa četudi kaj trpite za pravičnosti voljo, blagor vam.« Sv. Peter je zapisal te besede po Davidovem 33. psalmu in hoče s tem reči: Že po preroku Davidu je Bog oznanil to-le: Kdor se hoče svojega življenja v resnici veseliti in uživati srečne dni, naj se varuje hudega v besedi in dejanju ter naj se drži miru. Bog srčno želi svojim pomagati in njih prošnje uslišati ter izpolniti; nasproti pa se postavi kakor sovražnik tem, ki delajo hudo. V resnici hudega se pravemu kristjanu ne more zgoditi; ker če ga zadene trpljenje zavoljo pravičnega, pobožnega, krščanskega življenja, torej zaradi Kristusa, potem ni nesrečen, ampak se more imenovati še srečen, ker Jezus pravi: »Blagor zavoljo pravice preganjanim, ker njih je nebeško kraljestvo.« (Mat. 5, 10.) Napravimo si, ljubi kristjani, precej prvi dan leta podlago za dobre dni! Obudimo dobri namen za vse dni celega leta, da jih hočemo Bogu posvetiti in svoji duši v prid obrniti. Zato darujmo vse svoje molitve, dela in trpljenje presvetemu Srcu Jezusovemu po rokah prečiste Device Marije! Sklenimo danes trdno, da se hočemo grehu na vso moč ustavljati, čisto vest ohraniti in v potrpežljivosti in pridnosti vztrajati. Da bi imeli dobre dneve, moramo se torej najprej sami prizadevati. 2. K dobrim dnem pripomore tudi veliko krščanska 1 j u b e z e n. In ta še ni izmrla po svetu. Jezus Kristus je užgal ta ogenj, ki gori ali vsaj tli dalje. Saj jih je na stotisoče na zemlji, ki se imajo za najbolj srečne, ako morejo bližnjemu dobro storiti po svetopisemskem reku: »Veliko boljše je dajati, kakor jemati.« (Dej. ap. 20, 35.) Zlasti zadnjih par let se je to uresničevalo in se še vedno. Koliko usmiljenih src in postrežnih rok deluje po bolnišnicah, koliko rok in nog se giblje na bojnem polju med ranjenci! Koliko usmiljenih sester čuje pri umirajočih noč in dan! Koliko duhovnikov rešuje nevarno ranjenim njih duše, dostikrat z nevarnostjo lastnega življenja! Koliko tolažbe in upanja vliva mašnikova beseda in milost sv. zakramentov tam, kjer ni več nobene človeške pomoči! Ali naj omenim še, koliko podpornih društev deluje za toplo obleko vojakom, koliko za pohabljence, za uboge slepce, za vdove in sirote padlih vojakov? In koliko zasebnih podpornikov in podpornic se trudi v iste dobrodelne namene! Saj ni skoraj hiše, ne vasi, ne županstva, ne cerkve, kjer bi se ne darovalo in zbiralo v prid trpečemu človeštvu. Tudi sv. oče so pokazali svoje očetovsko srce ter veliko tisočev podarili za avstrijske sirote in posebej za Poljake. Glejte, kako krščanska ljubezen do bližnjega pomaga, da bi se napravilo več dobrih dni! Kdor pa nikakor ne more revežem dejanjsko pomagati, more vsaj s tolažilno besedo in z molitvijo za vdanost v božjo voljo, za odvrnitev najhujših nesreč, za srečno smrt pa s priprošnjo za uboge duše v vicah. 3. Da, zares! Vsa sreča in vse veselje prihaja poglavitno o d B o g a. On je vsemogočen in neskončno dobrotljiv ter nam Podeljuje svoj blagoslov za dobre dni, ako ga zanj prosimo v yerni, zaupljivi, goreči, ponižni, stanovitni molitvi ter se za pre-iete dobrote tudi primerno zahvaljujemo. Zato je sv. Cerkev vpeljala zahvalno pesem in molitev na koncu leta. Koliko moč ima verna molitev, pove naslednji zgodovinski zgled. L. 1814, dne 4. januarja so bili ljudje v Šlesvigu v velikem strahu; Rusi so bili napovedani. Tisti čas pa ni bilo zlepa najti hujših gostov, kot Rusi s svojimi kozaki. Vse to so počeli, kar (h prav ne pred Bogom ne pred ljudmi. Umljivo je, da so ubogi Slesvičani na kolenih prosili Boga rekoč: »Rusov in kozakov, J"®ši naš, o Gospod!« Zlasti so verno in zaupno molili v hiši, ki je stala najdalje zunaj pred Šlezvigom. Notri je molila pobožna stara mati, naj Bog naredi obramben zid okoli njene hiše. tmela je poleg svojih rojencev tudi še vnuka v hiši. Ta pa je Prišel iz visokih šol in svoje krščanske vere, ki jo je svoj čas nesel iz rodne hiše, ni več prinesel nazaj, ampak jo je, kakor nekdaj izgubljeni sin doto, zapravil in zamenjal za nevero in celo zaničevanje sv. vere. Zato mu pač ni mogla biti všeč molitev pobožne babice in se je norčevaje iz nje izrazil: »Vaš ljubi Bog pač ne more tako naglo zidu postaviti okoli hiše; le pustite molitev, s tem nič ne dosežete.« To so bile predrzne besede. Saj je Bog vsemogočen in Zveličar nam je dal gotovo obljubo rekoč: »Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal.« (Jan. 16, 23.) Zato je pobožno mamico in njeno verno molitev tam zunaj v koči uslišal. Dal je namreč tisto noč tako snežiti okoli hiše, da je sneg vso zapadel. Ko pridejo Rusi, menijo, da je veter nametal toliko snega vkupaj, in jezdijo dalje brez vsake škode. Pobožna ženica pa pelje svojega vnuka pred ta božji zid, da mu ga pokaže ter vpraša, ali more ljubi Bog postaviti zid okrog njene hiše. Seveda sedaj osramočen spozna, da je krivično govoril proti nji in še bolj proti Bogu. Glejte, kako je Bog po verni molitvi napravil tu dober dan po hudi noči groznega strahu. Pomenljivo je za nas, kako moli sv. Cerkev v soboto pred 3. nedeljo meseca novembra: »S svojim nepremagljivim zidom nas opaši, Gospod, in z orožjem svoje mogočnosti nas vedno brani!« II. Sv. pismo pa govori tudi o hudih dneh. Kako pravi sv. Pavel v listu do Efežanov? »Glejte, bratje, kako bi varno hodili; ne kakor nespametni, ampak kakor pametni; odkup-ljajte čas, ker so dnevi hudi. Ne bodite torej neumni, ampak umejte, kaj je volja božja?« (5, 15-—17.) Apostol tu opominja, naj dobro znamo čas ceniti, da se poprimemo vsake priložnosti, kako bi storili več dobrih del sebi in bližnjemu v zveličanje. Treba torej, da smo modri, ker so »dnevi hudi« t. j., ker je čas sedanjega življenja že tako mnogim nevarnostim, težavam in izkušnjavam podvržen; vsled tega se čednost težje goji, greh bolj priljublja in se za nebesa manj stori. Noben človek ni brez hudih dni, brez slabih, nesrečnih, žalostnih dni. Pa tudi nobeden ni brez dobrih, srečnih, veselih dni. Vprašal pa bi kdo: Zakaj gre naše življenje skozi toliko hudih, neprijetnih, žalostnih dni? Ali bi ne bilo bolje, ko bi bili tega popolnoma prosti? Kaj naj rečem na to? Nesrečni, zoprni dnevi so nam potrebni in potreb-nejši, kakor ugodni dnevi. Morda bi se noben človek ne zveličal, ko bi se vsakemu godilo tako, kakor si sam misli in želi. Hudi dnevi so dobrote božje, so znamenje ljubezni božje. Kaj piše sv. Pavel? »Kogar Gospod ljubi, ga pokori; in tepe vsakega otroka, katerega sprejme« (Hebr. 12, 6), namreč v število svojih otrok. Bog zato pripušča hudo na nas, da bi nas obvaroval greha, v katerega bi zašli, ako bi se nam godilo kar po željah naše spačene narave. Na ta način božja previdnost s hudimi dnevi preprečuje še hujše. Potrebna so nam taka božja obiskanja tudi zato, da bi svojega duha, ki je vsled napuha in sladnosti zapadel grehu, ravno po mržnji ob hudih dneh spet obrnili k dobremu, k čedno s t i. In tako so hudi dnevi v načrtu božje previdnosti poboljševalni dnevi za našo dušo. Sv. Avguštin piše: »Božja previdnost ozdravlja z vojskami nravno popačenost ljudi.« _ Dalje pa nas hoče Bog ob hudih dneh tudi pokoriti, kaznovati za greh, da zadostimo božji pravici. Tako so hudi dnevi za nas kaznilni dnevi. Ker pa tudi pravičniki niso brez vsakega madeža, se ob hudih dneh očistijo svojih nepopolnosti ter povzpno na višjo stopinjo pobožnega življenja. Za take duše so hudi dnevi pravi čistilni dnevi, kakor se bere v knjigi modrosti: »Malo so stiskani, ali veliko dobrega jim bo došloj ker Bog jih poskuša in jih najde sebe vredne. Kakor zlato v peči jih poskuša.« (3, 5. 6.) Sv. Avguštin pa pravi: »Naš Bog je povsod pričujoč; ako nas obiskuje s trpljenjem, poskuša s tem naše zasluženje ali pa kaznuje naše grehe in pripravlja večno plačilo tudi za našo potrpežljivost.« Poglejmo sedaj po v i r i h , iz katerih prihajajo hudi dnevi za nas. 1. Prvi vir je človek sam. Človek nima nobenega nevarnejšega in nobenega hujšega izkušnjavca, kot samega sebe. Vse mu more postati nasprotno, vse, kar ima na sebi, vse, kar ima v sebi, misli, želje, besede in dela, znanje in nevednost, bolezen in zdravje, nevarnost in varnost. Tako n. pr. kdor pride v veliko nevarnost, more obupati, kdor pa se čuti varnega, more postati predrzen. Pred hudobnimi ljudmi človek še zbeži kam, a pred samim seboj ne more zbežati nikamor, lastna poželjivost ga nadleguje povsod. Recimo n. pr., da prevzame mladenič dom brez dolga in njive na pravem stanu. Toda uda se pijančevanju in morda še igranju, in sedaj gre vse navzdol Pri njem in pri njegovi pomilovanja vredni družini. Ali ni ta človek sam sebi največji sovražnik? Ali si ni sam provzročil hude dneve? Ali če se fantje na vasi stepejo in dobi ta ali oni kako prasko, kdo je kriv? Večjidel sam, zakaj pa je šel zraven? 2. Drugi del naših hudih dni prihaja od našega bliž-n j e g a , ki je udan nevoščljivosti, jezi, zvijačnosti, obrekljivosti, ali ki ga žene grešna strast, da zasleduje in oškoduje bližnjega. Kar misliti bi si skoraj ne mogli, kako iznajdljiva more biti hudobija v človeku, da bi svojemu bližnjemu zagrenil življenje ter ga mučil. In tisti, ki se sovražijo in preganjajo med seboj, so dostikrat bratje in sestre, so si v najbližjem sorodstvu ali sva-štvu, da včasih celo zakonski med seboj, in trmasti pa nehvaležni otroci napravljajo staršem hude dneve. 3. Med hudimi dnevi, ki nas prejkone čakajo v novem letu, so pač tudi taki, katere nam hoče poslati B o g v svoji neskončno modri previdnosti. Ti hudi dnevi, ki pridejo od Boga samega in katerih mi z nobenim naporom ne moremo odvrniti, Duhovni Pastir. 2 so večinoma dnevi zunanjih, naravnih nesreč, kakor so: toča, strela, povodenj, požar, potres, slabe letine, kužne bolezni; semkaj štejemo lahko tudi vojsko, ki jo pripušča Gospod Bog. Seveda mora pri teh splošnih nadlogah trpeti tudi nedolžni s krivičnim vred. Toda Bog, ki pripusti splošno hudo, more nesrečo obrniti tudi v dobro, v dušni prid. Le pomislimo n. pr., koliko se v vojnem času več moli, pogosteje prejemajo sv. zakramenti, nekaj manj pijančuje, bolj čisla božje darove živeža in koristnih živali, bolj goji domovinska ljubezen. Taka je z dobrimi in hudimi dnevi, ki nas čakajo v novem letu. Koliko bo dobrih, prijetnih, koliko hudih, žalostnih, ve samo vsevedni Bog. Za nas pa je poglavitno, da dobre in hude dneve obrnemo v svojo dušno korist. Dobri dnevi naj nas ne store prevzetnih, hudi ne obupanih, pomneč, da se še mnogim godi dosti hujše. Naj pride, kar hoče, v božjo previdnost trdno zaupajmo in nič se ne bojmo! »Ako je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim. 8, 31.) Novo leto pričenjamo v presv. imenu Jezusovem in ga hočemo tako nadaljevati ter dokončati, če je božja volja. Pod zastavo Jezusovo in Marijino se nam ne more nič zgoditi, kar bi bilo zares nesrečno za nas. Naj nas čaka življenje ali smrt, srčno leto nastopimo! »Nihče namreč izmed nas sebi ne živi in nihče sebi ne umrje. Zakaj če živimo, Gospodu živimo; če umrjemo, Gospodu umrjemo. Ako tedaj živimo ali umrjemo, smo Gospodovi« (Rim. 14, 7, 8.). Amen. Val. Bernik. 2, V novo službo. Gospoda svojega Boga ljubi in njemu samemu služi; to naredi človeka popolnega. Prid. 12, 13. Tako konec leta, posebno zadnji dan v letu ali tudi prvi dnevi novega leta so za mnoge posle čas nemira in skrbi, čestokrat tudi čas velike važnosti, odločilnega pomena. Selijo se namreč. Prebrali so si gospodarja, poiskali si novo službo. In ker je vsak človek tudi nekoliko sebičen, to se pravi, da skrbi v prvi vrsti zase, so si poiskali boljšo službo. Mislijo vsaj tako. Mnogi so našli res boljšo, mnogi le na videz, v resnici so le na slabšem. Marsikateri je bil v prejšnji službi slabo plačan, pa si je mislil: »Zdaj, v mladosti, moram poskrbeti za starost. Gledati moram, da dobim bolje plačano mesto, kjer si lahko denem nekaj na stran za stare dni.« Kdo mu bo zameril, — Drugim je pretila v prejšnji hiši nevarnost. Pa si je reklo mlado, dobro vzgojeno in še nepokvarjeno dekle: »Ali je vredno, da naredim za te bore kronce, kar jih tukaj prislužim, staršem sramoto in žalost, sama sebi pa umažem vse življenje in si pogubim dušo!« Pa pusti službo in si poišče drugo. Blagor ti, modra devica! Poskrbela si o pravem času, da ti ne poide v svetilnici olje za Ženina, kadar pride, morda na naglem in nenapovedan, to je: da ti ne ugasne v duši luč milosti božje. — Spet drugi store narobe. Prejšnja gospodar in gospodinja sta bila prestroga, pre-natančna, preveč cerkvena. Hlapcu nista pustila ponočevati, popivati, preklinjati. Dekli nista dovolila pometati vseh plesišč. Pa je bila zamera. »Huje ko v kloštru je pri nas! Niti v mladih letih ne privoščijo človeku malo veselja.« Pa gredo in si poiščejo novega gospodarja, drugo službo, kjer bo, kakor upajo, več »zlate prostosti«. — Kaj bodo taki prislužili, se bo kmalu videlo. Hlapec vse slabe navade novega gospodarja, kolikor jih še sam nima: pijančevanje, zapravljivost, smešno, dostikrat sirovo bahavost, preklinjanje, zanemarjanje postov, onečaščanje nedelj in praznikov, popolno nevernost. Dekla: razbrzdanost v vedenju in govorjenju, norenje za moškimi, letanje po plesih in naposled žalostni sad greha, ki jo bo težil in tepel morda vse življenje in nemara še celo tja v dolgo, nesrečno večnost. O hlapec, o dekla, premislita, kadar menjavata službe! Ne mislita le en dan naprej, tudi ne le eno leto! Pomislita, da življenje, v mladih letih pokvarjeno, ostane dostikrat pokvarjeno do smrti. Popravljaš v poznejših letih in popravljaš, a popraviti ne moreš! Pomislita na zadnji dan v zadnjem letu vajinega službovanja na tem svetu, na smrtni dan. Mislita že zdaj v mladih letih večkrat na uro, ko bo delal tudi z vama račun Gospodar vseh gospodarjev, večni Sodnik. A dragi v Gospodu, vsi pomislimo, da smo vsi ljudje hlapci in dekle. Vsi pa moramo voliti le med dvema gospodarjema, med Bogom in hudim duhom. Tretjega ni! Volimo lahko, katerega hočemo. Prosto voljo imamo, nihče nas ne sili. Kateremu teh dveh gospodarjev pa smo služili do tega novega leta? Če Bogu, blagor nam! O, ko bi vendar nihče med nami ne bil tako zaslepljen in tako nesrečen, da bi zapustil v novem letu to službo ter šel v službo k onemu drugemu gospodarju. Res, na zunaj je morda služba pri Gospodu Bogu bolj ostra, bolj težavna, vsekakor bolj resna. A saj je tako v vseh hišah, kjer zahteva gospodar natančen red in pošteno življenje. Onim, ki so zunaj hiše, se zdi ta strogost težavna in pusta. Posebno takim, ki so v službi pri kakem lahkomiselnem, površnem, vihravem gospodarju. Tudi onim, ki pridejo nanovo služit v tako resno in urejeno hišo, se zdi izpočetka to, ono, malo težko, drugo celo malenkostno, nepotrebno. A sčasoma uvidijo: »Pri nas je vse tako lepo urejeno! Vse je prav. Drugače niti biti ne more in ne sme.« — Tako je služba Gospodova izpočetka morda res težavna. A polagoma postane prijetna in sladka, rodi zadovoljnost srca, dušni mir, tiho srečo. Služba pri hudem duhu )e na zunaj pač lažja in veselejša. A v globočini srca povzroča veliko nezadovoljnost; nemir srca je njen delež; konec in plačilo pa bridka, bridka nesreča. V to službo pač ne bomo silili, kaj? O brat, o sestra, če sta morda vendar služila do tega novega leta temu gospodarju, ali si ne bi zdaj prebrala? Ne bi li pustila te službe in šla v boljšo? Da bi postali ti dnevi, kakor so prag v novo leto, tudi prag in prehod v novo življenje. Prestopi ga pogumno! Pomišljaš se, obotavljaš se? Proč z vsemi pomisleki, brat moj, sestra v Gospodu! Glej, ne samo dobro in koristno je zate, da vstopiš v novo službo, ne, potrebno je! Najpotrebnejše med vsem potrebnim je zate ta izprememba; zakaj odločila bo tvojo časno in večno srečo. Ali se še pomišljaš, se li še obotavljaš? — Veruj, vsi, ki so zapustili ono na videz lahko službo pri gospodarju tega sveta, pri gospodarju lahkomiselnosti in greha, in so šli v resno, urejeno službo Gospodovo, so našli v njej srečo in srčni mir. Ali si ti teh ne želiš? Čuj, povem ti staro legendo, ki mi, ko to pišem, neprestano sili v spomin. Zapisana je zate in zame in za vse, ki so bili kdaj v službi sveta. O vitezu iz davnih časov, srednjega veka, nam pripoveduje ta legenda. Ta vitez je postavil vse svoje moči in vse svoje življenje v službo neke lepe grajske gospe. Njeno ime si je dal z zlatimi črkami vdelati v svoj ščit in v vitežki oklep na prsih, baš nad srcem; bila je namreč v tistih časih taka navada, da so vitezi ime svoje izvoljenke kazali vsemu svetu. Lepoto te svoje izvoljenke, njeno slavo je oznanjeval ta vitez, kjerkoli je bival, koderkoli je hodil. Zanjo se je bojeval z mnogimi vitezi, ki so povzdigovali druge gospe nad njegovo izvoljenko. A nekoč ga ravno pod gradom te lepe gospe napade več vitezov. Premagajo ga, ranijo, vržejo s sedla. Ranjen, krvaveč, brez pomoči ležeč na tleh vidi, kako njegovi sovražniki vsi veseli jezdijo gori proti gradu. In glej, ali je resnica, ali ga le varajo oči, ker mu je v glavi tako težko in hudo, da se mu krešejo iskre pred očmi? Toda ne, resnica je: Iz visokega grajskega okna maha sovražnim vitezom v pozdrav grajska gospa, ki ji je on do sedaj tako zvesto služil. Zanj pa, ki leži ranjen in zapuščen tu pod gradom, nima ne enega pogleda, ne ene sočutne besede. O krščanska duša, ali nisva temu vitezu podobna morda tudi midva? Tudi midva sva morda služila taki nehvaležni, nezvesti gospe, ki nama je kazala prijetno lice in smejoč obraz pač za časa sreče, a v času nesreče, nadlog in trpljenja je naju zapustila — služila sva posvetnosti, ničemurnosti. Nekega dne sva pa ležala tudi midva v težkih ranah na tleh, v dušnih ranah, v grehih. Morda še vzdihujeva v njih. Kaj nama je pač storiti? Poslušaj, kaj je storil tisti vitez v svoji nesreči. Ko je videl, da je grajščakinja pač prijazna z njegovimi sovražniki, a se zanj v njegovem trpljenju ne meni, si je rekel: »Taki nehvaležnici sem služil? Zahvaljen Bog, da si mi odprl oči!« Komaj je nekoliko okreval, si je dal izruvati iz ščita ime grajske gospe. Namesto njega pa si je dal s še lepšimi črkami vdelati imeni: »Jezus, Marija.« In iz srca si je izruval in izbrisal ime in spomin nehvaležne gospe. Vtisnil pa si je globoko v srce presladki imeni: »Jezus, Marija.« Tema je služil od sedaj z vročo ljubeznijo. Njiju slavo in čast je oznanjeval z gorečo navdušenostjo, koderkoli je hodil, kjerkoli je bival. In od tedaj, pravi legenda, ni mogel tega viteza nihče več premagati. Zato so mu dali ime: »Nepremagljivi«. Se ti li ne zdi, da je ravnal ta vitez zelo modro? Glej, ko bi sledila temu vitezu v to novo službo tudi midva, če sva do sedaj tudi hodila po potih njegovih zablod! Sreča naju čaka v tej službi, edino v tej, veruj! Ali ko bi bila modra, kakor je bil moder paganski mladenič Ofer, ki ga zdaj častimo pod imenom sv. Krištof in ga vidimo naslikanega na mnogih naših starih cerkvah, z Jezuščkom na iami, zaradi česar se ravno imenuje Krištof ali: mož, ki je Kristusa nosil. Bil je, pravi legenda o njem, rojen v Palestini. In močan je bil, da nikjer takega. Zavedajoč se te svoje izredne moči, si je rekel: »Ne maram služiti drugemu, ko le najmogočnejšemu gospodu na svetu.« Pa se poda po svetu, iskat najmogočnejšega gospoda. Ko povprašuje križem dežel po najmogočnejšem gospodu, mu svetujejo k slovitemu kralju, ki je vladal mnogim deželam in zapovedoval milijonom podložnikov. Kralj z veseljem sprejme močnega in zalega mladeniča. Ofer kmalu spozna, da mu ničesar ne bo manjkalo v tej službi, da si bo pridobil v njej čast, slavo in premoženje. A ni še bil dolgo v novi službi, kar pride nekega dne. na kraljev dvor potujoč pevec. Ta poje pred kraljem neko pesem in imenuje v njej ime satanovo. Kralj, ki je bil veren kristjan, se ob imenu hudega duha pobožno pokriža. Ofer se temu čudi in povpraša tovariše, kaj da pomeni to čudno znamenje, ki ga je naredil gospodar na čelo, usta in prsi. »Pokrižal se je, da mu hudi duh ne bi mogel škodovati.« Ofer se še bolj začudi. »Torej ta kralj ni najmogočnejši gospod na svetu? Ko pa se boji onega drugega! Tedaj mu ne morem več služiti. Poiskati hočem onega drugega gospoda, ki je še mogočnejši.« Vsa prigovarjanja so bila zaman, Ofer se poslovi in odjezdi iz Srada. Hudi duh, ki je dobro vedel, da hoče ta močni mladenič stopiti sedaj v njegovo službo, mu jezdi naproti. Prijazno ga pozdravi, ko se srečata. Po navadnih vprašanjih: »Kdo? Odkod? Kam?« razodene Oferju, da je on tisti mogočni gospod, ki £a Ofer išče. »Prav!« pravi mladenič. »Pa ostanem kar pri tebi.« m je ostal v njegovi službi. Dogodi se pa, da nekoč jezdita po deželi. Ko zavijeta okoli neke skale, hudi duh naenkrat čudno zastoka, zaokrene ves prestrašen konja in zdirja z njim v go- ščavo ob potu. Ofer začuden za njim. In ga kliče: »Kam, o gospod? Pa vendar ne bodeva jezdila skozi to divjo goščavo in trnje, ko pa imava tamle lepo cesto!« — »Ne morem po cesti,« plašno odgovarja satan, »zakaj tam sem videl svojega najhujšega sovražnika. Tega se bojim in se mu povsod ognem.« — »Tako?« pravi Ofer začuden. »Tudi ti se bojiš? Torej mora biti še neki večji in mogočnejši gospod nego si ti. Potemtakem ne morem več ostati v tvoji službi. Ostani zdrav, o gospod! Grem v službo k onemu gospodu.« — Ko je prijezdil nazaj na cesto in se je nekoliko natančneje ogledal naprej po njej, je zagledal na hribčku ob cesti staro leseno znamenje. Ko pride bliže, vidi, da visi na njem človeška podoba, vsa oškropljena s krvjo. Na svojih potih do sedaj še ni videl takega znamenja. — Ob križu pa je imel svojo votlino star eremit ali puščavnik. Baš je sedel pred votlino in je bil ves pogreznjen v premišljevanje. Ofer ga spoštljivo pozdravi in mu pravi: »Tukaj nekje bi naj stanoval najmogočnejši gospod. Ali si morda ti?« — Puščavnik se zbudi iz misli, si pogladi dolgo brado, gleda s prijaznim očesom mladeniča in ga vpraša: »Kaj pa bi rad od njega, moj sin?« — »Služil bi mu rad. Zakaj sklenil sem, da bom služil le najmogočnejšemu gospodu na svetu.« — Odkrito je povedal starčku, kako že nekaj časa išče tega najmogočnejšega gospoda, a se je pri vsakem varal. Puščavnik si zadovoljen gladi brado in pravi smehljaje: »Čisto prav si prišel, moj sin. Najmogočnejši gospod je res tukaj.« — »Kje pa?« — »Tam-le na križu.« — Ofer začuden gleda zdaj puščavnika, zdaj znamenje, ki je starček pokazal nanj. A ne razume. Zmajuje z glavo in pravi v dvomih: »Kako, ta naj bi bil najmogočnejši? Kako hočem temu služiti?« — »Nocoj ostaneš pri meni, moj sin, pa ti povem marsikaj o tem najmogočnejšem gospodu. Jutri pa takoj nastopiš službo. Tam onstran gozda je široka reka; a most čez njo je ob zadnjem nalivu podrla voda. In zdaj popotniki ne morejo čez in morajo narediti velik ovinek. Ti si močan, kakor nisem še videl nobenega človeka. Poslušaj, to-le bo tvoja služba: prenašal boš popotnike čez reko. Plačila pa ne vzameš nobenega. To ti bo dal Kristus, najmogočnejši gospod. Prvemu utrujenemu popotniku podariš konja; v tej službi ga ne rabiš. Prvemu ubožcu, ki ga srečaš, daš ves svoj denar; v tej službi ti je nepotreben. Kristus, najmogočnejši gospod, ti bo vse to povrnil.« — »Prav, oče! Storim tako.« — Tisto noč je ostal Ofer pri puščavniku. Bedela sta vso noč in govorila o najmogočnejšem Gospodu. Drugo jutro je nastopil službo. Naslednje dni si je ob šumeči vodi postavil preprosto kočico. In vestno in veselo je vršil svoje delo: prenašal je popotnike. Malone vsak dan ga je obiskal puščavnik ter mu je govoril o najmogočnejšem Gospodu in ga je pripravljal na sv. krst. Neke viharne noči, pravi legenda dalje, ga predrami slaboten otroški klic iz teme tam zunaj. Naglo vstane, ogrne plašč, vzame veliko, dolgo gorjačo, ki se je opiral ob njo, kadar je prenašal popotnike, in gre v noč in v vihar. Med cviljenjem vetra in šumenjem vodovja zasliši spet slaboten glas z drugega brega, ki kliče in prosi: »Pridi in ponesi me čez reko!« — »Takoj, takoj!« — Pogumno in naglo prebrede reko. Na drugem bregu najde malo dete, ki prosi: »Ponesi me čez!« — »Takoj, moj mali!« — Vzame ga na ramo in pogumno stopi z njim v reko. •— »Le mirno sedi, fantiček, bodeva takoj čez!« — Kako bi ne bila, ko pa je komaj čutil, da ima koga na rami! A glej, čim dalje brede reko, tem težji je otrok, Ofer že komaj sope pod ogromno težo. In voda je nocoj globoka, kakor še ni bila, kar prenaša popotnike. Komaj se ji upira, da mu ne izpodmakne nog. Boji sei vsak hip: »Zdaj, zdaj naju oba odnese!« V tej stiski vzdihne: »O dete, težko pa si, kakor bi nosil ves svet.« — »Še več nosiš, Ofer,« pravi dete. »Onega nosiš, ki je ves svet ustvaril; najmogočnejšega gospoda, Kristusa nosiš.« Še preden more Ofer kaj govoriti, ga potisne dete popolnoma v vodo, rekoč: »Krstim te v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Do sedaj si bil Ofer, od sedaj boš Kristoforos, mož, ki je Kristusa nosil.« — Ofer se čudi in čudi. Ne ve, sanja li, ali je resnica? Dete pa mu pravi: »To ti bodi znamenje, da je resnica, kar ti pravim: kadar prideš na breg, zapiči gorjačo v zemljo. Ozelenela bo in se bo razrastla v drevo.« V hipu je otrok izginil. Voda je naglo padla, Ofer-Krištof je šel z lahkoto na obrežje. Tam je takoj zasadil gorjačo v zemljo, In glej, ozelenela je in se v nekaj hipih razrastla, da je bila mogočno drevo. Krištof pa je zvesto služil vse dni svojega življenja najmogočnejšemu gospodu, Gospodu Jezusu Kristusu, večnemu Bogu, in si je s tem prislužil časten sedež v hiši Gospodovi, v svetih nebesih. Ko bi bila tako modra tudi midva, brat moj, sestra draga! Ko bi takisto rekla: »Nobenemu drugemu, samo najmogočnejšemu Gospodu hočem služiti!« A morda se ne moreš prav odtrgati iz prejšnje službe? Ne upaš si odkrito in popolnoma odpovedati službe prejšnjemu gospodarju, dasi te ta služba teži? Glej, pa pokliči na pomoč Gospoda Jezusa, najmogočnejšega gospoda! Če gre ta s teboj zoper prejšnjega gospodarja, te bo moral ta takoj pustiti. — A morda se bojiš nove službe? »Pretežka bo zame.« Glej, tudi y tem ti bo pomagal najmogočnejši gospod, s čigar imenom pričenja tudi sv. Cerkev novo leto: Gospod Jezus Kristus. V njegovem imenu, z njegovo mogočno podporo in pomočjo nastopiva Pogumno službo pri njegovem Očetu, Gospodu Bogu. In tudi midva si bova s kratkim, a zvestim službovanjem prislužila večen sedež v hiši najmogočnejšega Gospoda, pri Bogu v svetih nebesih. Amen. Ksaver Meško. 3. Obrezovanje Gospodovo.1 Kako srečen je začetek novega leta! Saj se začne v imenu Jezusovem in s prvimi kapljicami njegove presvete Krvi. Sveta Cerkev namreč obhaja na novega leta dan praznik obrezovanja Gospodovega, pri katerem je božje Dete dobilo ime Jezus, kakor pravi evangelij tega dne: »Tisti čas, ko je bilo osem dni dopolnjenih, da bi bil otrok obrezan, mu je bilo dano ime Jezus, kakor je bilo imenovano po angelu, preden je bil v telesu spočet.« Kaj pomeni skrivnost tega praznika? Kaj je bilo obrezovanje? Zakaj se je dal učlovečeni Sin božji obrezati? Bog je bil sklenil z očakom Abrahamom zavezo, da bo pomnožil njegov zarod kakor zvezde na nebu, mu dal v posest obljubljeno deželo, in da bo ž njim in njegovim zarodom vekomaj; Abraham in njegovi potomci pa da se bodo zato držali edino pravega Boga, spolnovali njegove zapovedi in se dali obrezati v znamenje te svete zaveze. Sveto pismo nam to slovesno pogodbo med Bogom in Abrahamom tako-le pripoveduje: »Ko je stopil Abraham v devetindevetdeseto leto, se mu je prikazal Gospod in mu rekel: »Jaz sem vsemogočni Bog; hodi v moji pričujočnosti in bodi popoln! Sklenil bom zavezo s teboj in te silno močno pomnožil.« Tedaj je padel Abram na svoje obličje. Bog pa mu je rekel: »Jaz sem, in pogodba moja bo s teboj, in ti boš oče mnogih rodov. Nič več ne bo tvoje ime Abram, ampak imenoval se boš Abraham, ker sem te določil za očeta mnogih rodov. Storil bom, da se boš silno namnožil, in kralji bodo iz tebe izšli, In sklenil bom pogodbo s teboj in tvojim zarodom za teboj, večno zavezo, da bom jaz Bog tvoj in tvojega zaroda za teboj. Pa bom dal tebi in tvojemu zarodu deželo, po kateri zdaj potuješ kakor tujec, vso deželo kanaansko v večno posest, in bom njihov Bog.« In spet je rekel Bog Abrahamu: »Torej boš tudi ti spolnoval mojo pogodbo, in tvoj zarod za teboj. Vse, kar je med vami moškega spola, naj se obreže, da bo ta obreza znamenje zaveze med menoj in vami. Ko bo dete staro osem dni, ga boste obrezali, vse, kar bo moškega v vaših rodovih. Moški, ki bi se ne dal obrezati, bo iztrebljen iz svojega ljudstva, ker je prelomil pogodbo.2 1 Povzeto iz novega »Življenja svetniko v«, ki ga je spisal prof. dr. Janez Ev. Zore in katerega prvi snopič bo izdala Družba sv. Mohorja kot knjižni dar za leto 1917. Že iz pričujoče meditacije se lahko prepričamo, kako izborno bo novo »Življenje svetnikov«. Za prvi januar so opisani še svetniki: Sv. Gregorij Nacianški starejši, sv. Ful-gencij in sv. Odilo. Opozarjajmo večkrat vernike, kako lepo knjigo bodo dobili v Mohorjevi družbi 1. 1917. (Opomba uredn.) 2 Moz. 17, 1—14. Obreza je torej bila znamenje Abrahomove vere in Abrahamovega rodu. Kdor ni bil obrezan, ni bil te vere, ne tega rodu. Zato bi Judje nikdar ne bili priznali, da je Jezus pravi potomec Abrahamov, ko bi se ne bil dal obrezati. In ker je bil Bog obljubil Odrešenika iz rodu Abrahamovega, zato se je hotel Jezus izkazati pred Judi, da je pravi sin Abrahamov. To je bil prvi vzrok, zakaj se je dal obrezati. Zapoved obreze, ki jo je dal Bog Abrahamu, je pozneje po Mozesu ponovil. Po Mozesu je tudi znova in še veliko tesnejše sklenil zavezo z izvoljenim ljudstvom. Po Mozesu je dal Izraelcem vso postavo starega zakona. In kdor se je dal obrezati, je sprejel nase vso Mozesovo postavo, kakor piše razločno sv. Pavel: »Vsakemu človeku, ki se da obrezati, spričujem, da je dolžan spolnjevati vso postavo.«1 Prav to je bil drugi vzrok, zakaj se je dal Jezus obrezati: hotel se je zavezati za vso postavo Mozesovo. Pokazati je hotel, da je bila postava starega zakona od Boga; hotel je z natančnim izpolnjevanjem te postave zadostiti Bogu za vse, kar so grešili Judje zoper njo. S tem pa je tudi rešil ljudi težke postave Mozesove, kakor priča zopet apostol Pavel: »Ko so bili časi dopolnjeni, je poslal Bog svojega Sina, rojenega iz žene, podvrženega Postavi, zato da bi tiste, ki so bili pod postavo, odrešil, da postanemo otroci božji.«2 Na mesto Mozesove postave je stopila milost Kristusova, na mesto hlapčevskega duha ljubezen božjih otrok. Cena milosti pa je Jezusova presveta Kri. S svojo dragoceno Krvjo nam je Odrešenik zaslužil posvečujočo milost, ki nas stori otroke božje; s ceno svoje presvete Krvi nam je zadobil tudi vse dejanske milosti, ki nam pomagajo nositi jarem Kristusov in store, da je nam lahko njegovo breme, ne težko, kakor je bila težka postava Mozesova, ki je samo ukazovala, milosti za izpolnjevanje pa ni dajala. To svojo Predrago Kri, ceno vse milosti, pa je učlovečeni božji Sin prvič pretakal pri obrezovanju. Takrat so tekle prve kapljice tiste Krvi, kateri prepevajo vsi svetniki v nebesih zahvalo za svojo svetost, kakor je slišal sv. Janez v Skrivnem razodenju: »Odrešil si nas Bogu v fvoji Krvi iz vseh rodov in jezikov in ljudstev in narodov, ln si nas storil kraljestvo našemu Bogu.«3 In je »videl veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov 'n ljudstev in jezikov, stati pred prestolom in vpričo Jagnjeta; oblečeni so bili v bela oblačila in palme v njihovih rokah; in 1 Gal. 5, 3. “ Gal. 4, 4. 5. Skr. raz. 5, 9. 10. klicali so z velikim glasom rekoč: »Slava Bogu našemu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu!« In na vprašanje: »Ti, ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« je dobil odgovor: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila in jih očistiliv Krvi Jagnjetovi. Zato so pred prestolom božjim in mu služijo v njegovem svetišču noč in dan; in On, ki sedi na prestolu, bo prebival nad njimi. Nič več ne bodo lačni ne žejni, in ne bo jih peklo solncei in nobena vročina; zakaj Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo vodilo in peljalo k studencem žive vode in Bog bo obrisal vse solze od njih oči.«1 In nazadnje je slišal glas Jezusa Kristusa samega: »Blaženi, ki opero svoja oblačila v Krvi Jagnjetovi.«2 Blaženost vseh nebeških prebivalcev je sad Krvi Jezusa Kristusa, ki je tekla prvič pri obrezovanju Gospodovem. Zato je božje Dete tudi dobilo ime Jezus takrat, ko je za nas darovalo prve kaplje svoje dragocene Krvi. Jezus namreč pomeni Odrešenik ali Zveličar. Sam nebeški Oče je izbral to ime svojemu Sinu in ga po angelu sporočil najprej Devici Mariji, potem pa sv. Jožefu: »Imenuj njegovo ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Pri obrezovanju je sv. Jožef to božje naročilo izpolnil. Kakor dobivajo krščanski otroci ime pri sv. krstu, tako so dobivali sinovi izraelski ime pri obrezovanju, ki je bilo predpodoba sv. krsta. Nam so izbrali naši starši ime kakega svetnika, da bi nas varoval, za nas Boga prosil, mi pa da bi ga posnemali in se mu priporočali. Ime Jezus pa je nad vsa druga imena. »Nobeno drugo ime ni namreč pod nebom dano ljudem, v katerem bi mi mogli biti zveličani.3 Brez imena Jezus bi tudi imena noben ei ga svetnika ne bilo. Brez Jezusa bi bili vsi svetniki ubogi zavrženi grešniki. Zato blesti po pravici na prvem mestu »Življenja svetnikov« presv. Jezusovo ime. Pa tudi zato je prav, da se brž prvi dan novega leta živo spomnimo imena Jezusovega, ker smo dolžni novo leto, ki ga nam Bog da učakati, darovati njemu. Darujemo ga pa Bogu popolnoma, če se ravnamo po nauku sv. Pavla apostola: »Vse, karkoli storite z besedo ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa Kristusa,«4 V imenu Jezusovem delamo, če smo z njim združeni po milosti; saj je včlovečenemu Sinu božjemu ravno zato Jezus ime, ker nas je rešil greha pa nam vrnil milost. V imenu Jezusovem delamo, če vsa svoja opravila v njegovo čast opravljamo; saj se je Sin božji ponižal za nas, zato ga je pa Bog povišal in mu dal ime, ki je nad vsa druga imena, da se v imenu 1 Skr. raz. 7, 9—17. Skr. raz. 22, 14. :i Dej. ap. 4, 12. 1 Kol. 3, 17. Jezusovem pripogne vsako koleno nebeščanov, zemljanov in zavrženih v peklu, in da vsak jezik spozna, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga Očeta. V imenu Jezusovem delamo, č e pomoči in blagoslova za vsa svoja dela njega prosimo in le od njega pričakujemo; saj je rekel On sam: »Resnično, resnično vam povem, če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.1 Res popolno bo naše veselje, srečno bo novo leto, če ga tako v imenu Jezusovem začnemo in Bogu posvetimo. Prejeli bomo potem gotovo tudi enkrat milost, da bomo svoja leta v imenu Jezusovem končali, tek svojega življenja dopolnili z imenom Jezus na ustnicah ali vsaj v srcu in tako dosegli, da nam Gospod Jezus ne bo Sodnik, ampak Odrešenik, čigar usmiljenje bomo na veke prepevali v družbi Svetnikov. Dr. Janez Ev. Zore. Razglašenje Gospodovo. 1. Homilija. Skrivnost vere in nevere nam odseva iz današnjega evangelija; globoka vera modrih n a eni strani in na drugi verska brezbrižnost 0rnnitas externa celebrari potest, hac cum differentia: si celebratur Domi-n*ca II. post Epiphaniam, tune, vi decreti et in indulti 28 oetobris 1913, P°test in ca cantari vel legi una Missa de SS. Nomine; si alia Dominica, ^um nullum habeatur indultum, Missa neque lecta neque cum cantu de lesto celebrari potest. (Ephem. liturg. 1915, pag. 112.) predpodobe tega imena v stari zavezi. Prvi je bil Jozua, Moze-sov naslednik in voditelj Izraelcev v obljubljeno deželo. In glej, Jezus je naš kralj in voditelj v večno srečno deželo, sveti raj. Jozua, veliki duhovnik, je z Zorobabelom vred pripeljal ljudstvo iz babilonske sužnosti nazaj v Jeruzalem. In glej, veliki duhovnik Jezus nas je s svojo smrtjo na križu rešil sužnosti hudobnega duha. Jezus Sirahov je kot učenik spisal prelepo knjigo Modrosti. In glej, Jezus Kristus, neustvarjena Modrost sama, je kot veliki učenik nas naučil prav živeti in prave modrosti. Tako združil v sebi vse časti, moči, poslanstva in oblasti kot kralj, veliki duhovnik in učenik. Predragi v Gospodu! Če že imena vladarja ali papeža s spoštovanjem izrekamo, kako spoštljivo moramo šele izgovarjati to presveto ime. Mi bi morali pasti na kolena vsakokrat, ko izgovorimo to ime. Imejmo vsaj tako spoštovanje, kakor je imajo Turki pred svojim Mohamedom: globoko se priklonijo, skoro do zemlje, ko izgovore ime svojega preroka. Priklonimo se tudi mi z glavo, še bolj pa v srcu, pred tem imenom, pred katerim celo kerubi in serafi ležijo na svojih obrazih. II. Premišljujmo nadalje, koliko vredno je to ime, kako dragoceno, in to bomo spoznali, čepre-vdarimo, zakaj je včlovečeni Sin božji prevzel to ime. Zato, da so se v tem imenu izpolnile vse obljube in prerokbe stare zaveze. To ime obsega vse odrešilno delo, vse božje napore za človeški rod. Že v raju je govoril Bog kači obetajoč ljudem Odrešenika besede: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo, med tvojim in njenim zarodom; ona ti bo glavo strla in ti boš njeno peto zalezovala.« (I. Moz. 3, 15.) — On je tisti Jezus, o katerem je Bog govoril Abrahamu: »V njem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje.« (I. Moz. 12.) Njega je umirajoči očak Jakob po navdihnjenju Sv. Duha označil kot takega, »ki ima poslan biti in katerega narodi pričakujejo.« (I. Moz. 49, 10.) On je tisti, o katerem je Balaam prerokoval: »Jaz ga vidim, toda Njega še ni; jaz ga gledam, pa še ni blizu. Zvezda izhaja iz Jakoba in žezlo vstaja v Izraelu in uniči Moabske kneze.« (IV. Moz. 24, 17.) On je ravnoisti, o katerem je Bog Mozesu govoril: »Jaz jim bom obudil preroka iz srede njih bratov, kateri bo tebi podoben, in položil bom svoje besede v njegova usta, in on jim bo vsem govoril, kar mu bom zapovedal.« (V. Moz, 18,18.) On je nadalje tisti, kateremu je Bog govoril: »Ti si duhovnik vekomaj po redu Melkizedekovem« (Ps. 109, 4.); kateremu je obljubil, »da njegovega kraljestva ne bo konca.« On je tisti, ki je luč v razsvetljevanje nevernikov, kot spravni dar za grehe vsega človeštva, kot srednik med Bogom in ljudmi, kot glava velike družine, svete katoliške Cerkve. Kratko, on je naš obljubljeni Odrešenik in Zveličar in to pomeni to ime in to je tudi v resnici, kakor nam je dokazal s svojim življenjem. Vprašam vas: za koga je živel, za koga deloval, za koga Jezus trpel? Zaradi koga je zapustil nebo in postal človek? Za koga je že osmi dan prelival svojo kri, se Bogu v templu daroval, bežal v Egipet, se postil 40 dni in noči, pretrpel toliko težav, lakote, žeje, truda, preganjanja, zaničevanja in sramotenja? Za koga je delal čudeže, učil nauke, trpel in v tako strašnih mukah na križu umrl? Za koga je od mrtvih vstal, šel v nebesa, poslal Sv. Duha, ustanovil sv. Cerkve in njej izročil vse zaklade svojega zasluženja? — Reči moramo s sv. apostolom: »Ljubil me je in se je samega sebe zame daroval.« Vse zaradi mene, zaradi ljudi. Za vse se imamo le njemu zahvaliti. Zato pravi sv. apostol Peter: »V nobenem drugem ni zveličanja, ker nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli zveličati.«« (Dej. ap. 4, 12.) III. To ime paje za nas tudi zveličavno in milostno. Tega se boste prepričali, če spoznamo čudovito moč tega imena. Kakšna moč je torej v tem imenu? Prvič dosežemo vse, česarkoli prosimo v imenu Jezusovem. Gospod sam nam je to zagotovil: »Resnično, resnično vam povem, česarkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.« (Jan. 16, 23.) To ime, z zaupanjem izgovorjeno, dela takorekoč silo Bogu, da nam ne more ničesar odreči. Kar je Jezus, večna Resnica, obljubil, bo gotovo izpolnil. To ime reši drugič človeka iz največjih dušnih in telesnih nevarnosti. Glejmo učence na Genezareškem jezeru, kako so bili v veliki nevarnosti ob strašnem viharju. »Gospod, otmi nas, poginjamo!« In Gospod jih je otel, V veliki nevarnosti je bil cesar Konštantin v boju z Mak-sencijem. A imel je prikazen z napisom: »V tem boš zmagal!« In zmagal je v Jezusovem imenu. V tem imenu je delal sv. Pavel svoje slovite čudeže, zato ga je 219krat zapisal v svojih pismih. Tretjič ima to ime to moč, da zapodi v beg hudobnega duha in dela razne čudeže. Kristus sam nam to zatrjuje, ko pravi apostolom: »Tisti pa, ki verujejo, bodo te čudeže delali: v mojem imenu bodo duhove •zganjali, nove jezike govorili, kače prijemali in če kaj strupenega pijejo, jim ne bo škodilo; na bolnike bodo roke pokladali, in bodo ozdraveli.« (Mark. 16, 17—18.) Tako je Kristus obetal in tako se je tudi godilo. Ko je bival sv. Pavel v Filipih, je šla za njim neka obsedena dekla in vpila: »Ti možje so služabniki najvišjega Boga, ki vam oznanjujejo pot zveličanja.« Tako je delala več dni. Sv. Pavel pa se obrne do nje in zapove hudobnemu duhu, da naj gre iz nje. In zapustil jo je pri tej priči. Dejanje apostolsko pripoveduje, da so celo pagani nove jezike govorili, kakor hitro so zaklicali ime Jezus. Sv. Janezu so podali strupeno pijačo. Apostol pokliče ime Jezus in nič mu ni škodilo. Sv. Peter je rekel kruljavemu bolniku: »Zlata in srebra nimam; kar pa imam, to ti dam: V imenu Jezusa Nazareškega rečem ti: vstani in hodi!« In zgodilo se je. Ali ni vse to jasen dokaz o moči tega imena? Da, četrtič, že sam spomin na to ime je nam kakor zdravilo. Sv. Bernard piše: »Ako je kdo med vami žalosten, naj zakliče to ime, in kakor solnce prežene temo, tako bo zavladala tolažba v duši. Če pade kdo v greh, in hiti v pogubo, naj ljubeznivo ime zakliče in rešen bo k novemu življenju.« Kdo ne ve iz izkušnje, kaj je to ime: potrtim, grešnikom, zlasti umirajočim? Nič ni slajšega, tolažilnejšega in krepkejšega. Predragi v Gospodu! Vi veste vsi, kako veličastno, močno in rešilno je to ime. Toda ali ravnate tudi po tem prepričanju? Ker je ime Jezus tako visoko, tedaj častite ga v srcu, z usti in z življenjem. Ker je tako mogočno, tedaj je radi izgovarjajte, radi poslušate in delajte vse zvesto, kar vam je v tem imenu zapovedano ali prepovedano. In ker je čudovito, tedaj ga kličite v potrebah, težavah in nadlogah. Zlasti pa bodi to ime na vaših ustnicah v smrtni uri. Ločite se s tem sladkim imenom od tega sveta, rekoč: Jezus, v tvoje roke izročim svojo dušo! Amen. Fr. K. 2 2. Evharistija zakrament ljubezni, moči in veselja. Predragi v Kristusu! Tisti čas je bila ženitnina v Kani galilejski, in Mati Jezusova je bila tam. Povabljen pa je bil na že-nitnino tudi Jezus in učenci njegovi. In Jezus je šel, ker je ljubil ponižne in revne — in gotovo nista bila ženin in nevesta bogata, kako bi jima bilo sicer zmanjkalo vina. Jezus je šel in prišla je njegova ura, da je razodel svoje veličastvo in storil svoj prvi čudež: izpremenil vodo v vino (Jan. 2). Tudi mi smo revni, vse človeštvo je revno v primeri s svojim Gospodom Bogom, in nam vsem je storil Jezus več kot srečnemu paru v galilejski Kani, nam vsem ni izpremenil vode v vino, ampak izpremenil je kruh v svoje sveto Telo in vino v svojo sveto Kri. Pri zadnji večerji je vzel Gospod kruh v svoje svete in častitljive roke, povzdignil oči k nebu k svojemu nebeškemu Očetu, ga zahvalil ter dal učencem rekoč: »Vzemite in jejte: to je moje Telo.« Prav tako je vzel tudi presijajni kelih z vinom in ga dal svojim učencem rekoč: »Pijte iz njega vsi: to je kelih moje krvi, ki bo za vas in za mnoge prelita v odpuščanje grehov.« Pa ne samo apostolom, ampak nam vsem je dal presveto jed, saj vemo, da jim je naročil: »To delajte v moj spomin.« Tako je bil postavljen zakrament presv. Rešnjega Telesa, ki smo zanj dolžni toliko zahvale svojemu božjemu Zveličarju, saj je ta zakrament I. zakrament ljubezni; II. zakrament moči in III. zakrament veselja.1 In tako smo človeški otroci potrebni ljubezni, in glejte, Gospod nam je dal vso svojo ljubezen; tako smo človeški otroci slabi in omagujemo na potu, in glejte, Gospod sam nas hoče podpirati; tako so naša srca dostikrat žalostna in prazna in tako veselja potrebna in glejte, Gospod sam nam hoče dati svojega veselja — oklenimo se svojega Gospoda, in dovolj nam bo veselja. I. Zakrament presv. Rešnjega Telesa je zakrament ljubezni Kristusove. Ko je Jezus nekoč bil ob galilejskem jezeru, je prišlo k njemu veliko množic, ki so imele s seboj mutaste, slepe, kruljave, hrome in veliko drugih; in so jih pokladali k njegovim nogam in jih je ozdravil, tako da so se množice čudile, ker so videle mutaste govoriti, kruljave hoditi in slepe videti in so poveličevale Izraelovega Boga. In ko so bili tri dni pri njem, je Jezus poklical svoje učence in je rekel: »Množica se mi smili, ker že tri dni pri meni bivajo in nimajo kaj jesti in jih nočem lačnih pustiti, da na poti ne omagajo. In vzel je sedem kruhov, je zahvalil [nebeškega Očeta] ter razlomil in dal svojim učencem, učenci pa so jih dali ljudem, In so vsi jedli in se nasitili. In so pobrali ostanke koscev sedem polnih jerbasov.« (Mat. 15, 29 sq.) Tudinasje videl Gospod in rekel: »Množica se mi smili; nočem jih lačnih pustiti, da ne omagajo na poti.« O mi ljudje smo tako majhni in slabi, Jezus pa je tako velik in vsemogočen Gospod, da se ne more nam približati, če se ne poniža, če ne postane deležen naše nizkosti. In zato veliki čudež, da je Jezus izpremenil kruh v svoje Telo in vino v svojo Kri, tako Ja kruh in vino nista več kruh in vino ampak Telo in Kri Gospoda Jezusa Kristusa, a vendar tako, da podoba kruha in vina še ostane, kakor pravi apostol Pavel: »Posvečeni kelih, ki ga Posvečujemo ali ni vdeleženje Krvi Kristusove? In kruh, ki ga lomimo, ali ni vdeleženje Telesa Gospodovega?« (I. Kor. 16.) Preveč nas je ljubil naš Gospod, zato hoče biti med nami Povsod, čez meje nas je ljubil in kot bi se bal, da se bomo bali Priti k njemu, zato je vzel ponižno podobo kruha in vina. O kaj bi vse lahko zahteval Gospod za to svojo dobroto! Pa kaj zahteva? »Vzemite in jejte; to storite v moj spomin!« To je vse vse drugo prepusti naši ljubezni. Gospod, ali te ne bodo človeški otroci prezirali in celo zaničevali, ali te ne bodo pozabili, ker si tako skrit? — O da, o da, koliko zaničevanja trpi 1 Prim.: Meschler, D. J.: Scelenschmuck. Kristus ravno zato, ker se je iz ljubezni skril v tako skromno podobo. Preštejte nevredna obhajila: ne boje se pristopiti z umazanimi srci k svojemu Gospodu, češ saj je kot brez moči v ponižni podobi kruha. Preštejte jih, ki ne gredo morda cela dolga leta k obhajilu, ali pa komaj vsako leto enkrat, ker se jim ne zdi vredno dovolj iti k svojemu Kristusu, ker se jim zdi, da bi se ponižali, če bi sprejeli Gospoda, ki čaka na nje ves ponižen pod podobo kruha. Preštejte vsa mlačna obhajila: o celo taki, ki niso hudobni, pridejo k njemu z mlačnim srcem; ker je Gospod pod tako navadno podobo, se jim zdi tudi njegov prihod v njih srce nekaj navadnega. O Gospod, preveč si nas ljubil, mi pa te ljubimo tako malo! Tvoje veselje je bivati med človeškimi otroci, mi pa pridemo k tebi tako redkokdaj, tvoje veselje je, da nam vse daš, mi pa ti damo tako malo, tvoje veselje je, da nam daš vso svojo ljubezen, mi pa ti vračamo to ljubezen z nehvaležnostjo in tako malokdaj mislimo na te, tako malokdaj te obiščemo in komaj večna luč naznanja kraj, kjer ti prebivaš, kot bi bile mrtve stvari bolj hvaležne kot živo srce nehvaležnega človeka. II. Zakrament presv. Rešnjega Telesa je zakrament moči. Elija je bežal pred zalezovanjem in jezo brezbožne kraljice Jezabele v puščavo. In ko je prišel v puščavo, je sedel pod neki brinj in prosil je v svoji duši, da bi umrl in je rekel: »Zadosti mi je, Gospod, vzemi mojo dušo!« In se je vlegel in je zaspal v brinjevi senci. In glej, angel Gospodov se ga je dotaknil in mu je rekel: »Vstani in jej!« Ozrl se je, in glej, pri njegovi glavi je bil podpepelnik. Jedel je tedaj in je spet zaspal. In povrnil se je angel Gospodov v drugič in se ga je dotaknil in mu rekel: »Vstani, jej; zakaj ti imaš še dolgo pot!« In ko je bil vstal, je jedel injehodilvmočitistejedištirideset d n i in štirideset noči do božje gore Horeba. (III. Kr. 19.) »Vstani in jej,« tako je rekel angel preroku Eliji. »V ženi i t e in jejte,« tako pravi nam, ne angel, ampak Gospod naš, Odrešenik naš, Jezus Kristus. »Vzemite in jejte, to je moje Telo. Resnično, resnično, vam povem, ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri ostane v meni in jaz v njem. Moje meso je res jed in moja kri je res pijača.« Pač so te besede bolj poznali prvi kristjani, kot jih poznamo mi, ki so vsak dan pristopali k mizi Gospodovi. Pač so znali to jed bolj ceniti prvi kristjani kot jo znamo ceniti mi, ki se bolj brigamo za telesno hrano, kot za življenje naše duše. Že iz prvih stoletij nam je ohranjena lepa molitev, ki so jo molili prvi kristjani po sv. obhajilu: »Zahvaljujemo te, sveti Oče, za tvoje sveto ime, ki si mu dal sedež v naših srcih in za vednost in vero in neumrjočnost, ki si nam jo razodel po Jezusu, tvojem Sinu! Slava ti vekomaj! Ti, vsemogočni Gospod, si ustvaril vse zaradi svojega imena, jed in pijačo si dal ljudem v hrano, da te zahvaljujejo, nam (kristjanom) pa si dal duhovno hrano in pijačo in večno življenje po svojem Sinu.« (Didache 10; 1—3.) O bolj so znali ceniti to duhovno jed prvi kristjani v času mučeništva. Vedeli so, da je ta kruh kruh močnih, vedeli so, da je sv. Rešnje Telo jed, ki jim bo dala moči, da bodo zaničevali muke in vse trpljenje, da bodo premagali vse bridkosti in prišli na božjo goro v nebesa, kot je prišel prerok v moči čudovite jedi na goro Horeb. Tudi nas čaka dolga pot in težka pot skozi življenje, skozi trpljenje in tudi mi vemo, da je sv. Rešnje Telo tisti kruh, ki nam bo dal moči, da prehodimo to pot, da premagamo vse izkušnjave. Mi vemo, »da kdor je meso Gospodovo, ostane v njem Gospod in on v Gospodu,« mi vemo, »da kdor je truden in obtežen, naj gre k Gospodu, in on ga bo okrepčal,« tako da se mu bo zdel »Gospodov jarem sladak in njegovo breme lahko,« mi smo vse to vedeli in smo nemara vse to izkusili. Mladenič in dekle, zakaj pa sta po svetem obhajilu tako lahko premagala vse črne izkušnjave; mož in žena, zakaj pa sta po sv. obhajilu tako lahko nosila vse svoje težke križe? Povejte mi, zakaj ste tako lahko služili Gospodu, če ste prišli k njemu in zlasti če ste prišli k njemu pogosto in vsak dan? —■ In če veste to, zakaj ste pustili, zakaj ste preslišali glas spovednika, ki vas je vabil pogosto k angelski mizi, zakaj niste prišli, da bi jedli kruh Telesa Gospodovega, ki nas stori strašne hudobnim duhovom, da se nam ne upajo bližati? III. Zakrament presv. Rešnjega Telesa je zakrament veselja. V Starem zakonu je Bog dal mano svojemu ljudstvu. »Zapovedal je Bog oblakom in nebeška vrata je odprl in dežil jim je mano v jed in jim je dal nebeški kruh; kruh angelov je jedel človek.« (Ps. 77, 23—25.) Koliko bolj veljajo te besede psalmi-stove o pravem kruhu angelov, o sv. Rešnjem Telesu. Prvi kristjani so med sv. obhajilom prepevali prelepi 33, psalm: »Hvalil bom Gospoda vsaki čas; njegova hvala bodi vedno v mojih ustih, V Gospodu naj se hvali moja duša; poslušajo naj pohlevni in naj se vesele! Iskal sem Gospoda in me je uslišal, ter me je rešil iz vseh mojih nadlog. Pristopite k njemu in boste razsvetljeni in vaši obrazi ne bodo osramočeni. Revež je klical, in Gospod ga je uslišal, ter ga je otel iz vseh njegovih nadlog. Pokusite in glejte, kako sladek je Gospod; blagor mu, kdor vanj zaupa. Bogati bodo pomanjkanje trpeli in stradali; njim pa, ki Gospoda iščejo, ne bo nič dobrega manjkalo.« Kako bi šele pel kraljevi psalmist, če bi bil deležen te sreče kot smo jo mi deležni lahko vsak dan, če bi bil mogel sprejeti v srce svojega Odrešenika kot ga mi sprejmemo lahko vsak dan. In kamor pride Jezus, povsod prinese srečo in veselje. 4 Duhovni Pastir. Povejte mi, kam je kdaj prišel naš Gospod, pa ni prinesel veselja in sreče? Poglejmo ga danes na ženitnini v Kani! Ali ni prinesel veselja s seboj? O, naš Gospod ni sovražnik veselja, in njegova vera ni vera žalosti, ampak on je Bog veselja in njegova vera je vera veselja. In tudi v sv. Rešnjem Telesu nam je pripravil pravo gostijo veselja, in že podoba vina nam kaže to veselje: vino razveseljuje srce človeško, in Gospod je vzel to podobo, da nam že nazunaj pokaže, da nam hoče v sv. Evharistiji dati tudi veselja. In kje naj najdemo veselja, če ne pri svojem Bogu? Ali ni prijatelj vesel, če je pri prijatelju, in kje naj bo naše srce bolj veselo, kot če je pri prijatelju, in kje naj bo naše srce bolj veselo, kot če je pri svojem najboljšem prijatelju, ki je vse za nas dal. V sv, obhajilu nam deli naš božji Zveličar zdaj tihega miru in zadovoljnosti, zdaj svete srčnosti, da premagamo vse izkušnjave in nosimo vse trpljenje, zdaj zopet tihe potrpežljivosti, ki je pripravljena odpovedati se vsemu radi Kristusa, zdaj zopet svetega navdušenja, da bi storili vedno več za svojega Gospoda. O, saj ste gotovo že izkusili sami to srečo dobrega sv. obhajila. Sami ste jo izkusili to srečo in sami veste, da brez veselja ne more živeti naše srce, sami ste tudi nemara že izkusili, da drugje ni veselja kot pri Kristusu, sami ste morda že izkusili, da je grešno veselje smrt pravega veselja, pa zakaj ne greste večkrat k Kristusu, zakaj ne greste k viru pravega veselja, ki poteka iz zlatega keliha v tabernaklju, zakaj ne greste zlasti zdaj, ko nam tako manjka pravega veselja, zakaj ne greste k Njemu, ki bi vas rad zbral, kakor zbira koklja svoja piščeta pod svoje peruti in vam dal svojega veselja, veselja otrok božjih! »Množica se mi smili« — tako je govoril Gospod. Da, Gospod, naj se ti smilimo, in daj nam svoje ljubezni! Brez ljubezni ne moremo živeti, naše srce hoče ljubezni, ki nima mej, ki nima konca, in le ti nam daš tako ljubezen, le ljubezen božja more zadostiti našemu srcu. Množica se mi smili — da, Gospod, naj se ti smilimo in daj nam svoje moči! Dolga pot nas čaka, ozka in strma, Gospod, daj nam moči, da ne omagamo v izkušnjavah. Nobena pomoč nam ne pomaga kot pomoč tvoja, nič nas ne more rešiti kot pomoč božja. Množica se mi smili — da, Gospod, naj se ti smilimo in daj nam svojega veselja! Ti veš, da brez veselja ne moremo živeti, veš, da ti brez veselja ne moremo služiti, daj nam Gospod tega veselja, ker nobeno veselje nas ne more osrečiti kot veselje božje. Množica se mi smlii — da, Gospod, naj se Ti smilimo in usmili se nas! Sirote smo brez tvoje ljubezni, popotniki, ki omagujejo na poti, smo brez tvoje pomoči, zapuščeni nesrečniki smo brez tvojega veselja — ničesar pa nam ne manjka, če si z nami ti: bogati smo, če imamo v srcu ljubezen Sina božjega; žalosti ne se ne strašimo, če čutimo v srcu moč Sina božjega; žalosti ne poznamo, če je v naših srcih veselje Sina božjega. Gospod, bodi z nami ti! Ničesar nam ne bo manjkalo, če boš z nami ti! Amen. Janez Pucelj. Tretja nedelja po razglašenju Gospodovem. Obhajanje vnanje slovesnosti praznika sv. Družine.1 Jezus, Marija, Jožei — trije sijajni zgledi in pomočniki naši. Jezus, Marija, Jožef — razsvetljujte nas, pomagajte nam, rešite nas. Amen. Bratovski vzdihljaj. 200 dni odp. Češčenje sv. Družine je tako staro kakor krščanstvo. Odkar se praznujejo bajnolepi božični prazniki, verniki proslavljajo tri najsvetejše osebe, ki so bivale v betlehemskem hlevu in pozneje dolgo vrsto let v nazareški hišici. — Češčenje sv. Družine se je še posebno povzdignilo, odkar je slavni papež Leon XIIJ, z okrožnico 14. junija 1892 za ves krščanski svet vpeljal družbo sv. Družine nazareške ter povabil krščanske družine, naj svoje ude posvete sv. Družini, da po njej tem lažje dosežejo svojo časno in večno srečo. Danes obhaja bratovščina sv. Družine svoj glavni praznik. Krščanske družine naše župnije naj si danes izprašajo vest, ali so zvesto izpolnjevale prevzete dolžnosti... Lepe so molitve, s katerimi so se posvetile sv. Družini, lepe one, ki jih naj večkrat opravljajo, lepi vzdihljaji, ki naj pogosto iz krščanskih src pulite proti nebu. Tak je zgornji vzdihljaj. Dan na dan se iz neštetih src vzdiguje klic in prošnja: Jezus, Marija, Jožef — razsvetljujte nas, pomagajte nam, rešite nas! Kako pomenljiv in koristen je ta vzdihljaj, se hočemo zdaj prepričati. I. Jezus, Marija, Jožef — razsvetljujte nas! Naše življenje se primerja vožnji po morju. Ladja ne plava 1 Prim. opombo uredništva pri prvi pridigi za drugo nedeljo po razglašenju Gospodovem. vedno po mirni gladini, nastanejo viharji, valovi se vzdigujejo in groze treščiti jo ob skalovje. Kako si krmar želi zagledati izza oblakov kako zvezdo, da mu razsvetli kraj, kamor bi krenil ter se rešil. če kdaj, posebno v naših časih preti velika nevarnost ladji krščanskih družin. Kdo ne ve, da so sovražniki krščanske vere nakanili zastrupiti in razdreti lepo družinsko življenje. Novodobne veše prižigajo svojo luč, laž in zmoto, po slabih spisih in časnikih, a gorje tistemu, ki jim sledi, ker se zmiraj bolj pogrezuje v močvirje pregrehe in hudobije, dokler v njem ne utone. Koliko žalostnega se zapazi celo pri krščanskih družinah! Ni ga v hiši reda, zastopnosti, miru, sliši se prepogosto prepir, kletev ... Oče zapravljivec, pijanec; sinovi razbrzdani... hčere ničemurne gizdalinke ... gospodarstvo rakovo pot... vse dirja v nesrečo in pogubo ... Kje je rešitev? Sv. Cerkev vam pokliče na jezik vzdihljaj: Jezus, Marija, Jožef — razsvetljujte nas! pokažite nam pravo pot. In zares. Kar so na nebu solnce, mesec in zvezde, da nam v naših časnih zadevah in opravilih razsvetljujejo našo pot, to so na duhovnem nebesu Jezus, Marija, Jožef za naše duše solnčna luč, lunin svit in migljajoča zvezda. 1. Jezus, solnce pravice, je sam rekel o sebi: »Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne tava po temi, ampak bo imel 1 u č življenja. Jaz sem pot, resnica in življenje.« Daši Sin večnega Očeta, postal je človeško dete in vsem zapustil sijajni zgled pokorščine in ljubezni do staršev. Kje hočejo otroci iskati boljšega zgleda za izpolnjevanje četrte božje zapovedi? 2. Marija, lepa kot luna, svitla v svojih deviških čednostih, svitla kot čudovita Mati božjega Sina, zvesta tovarišica svojega moža, najsijajnejši zgled dobre gospodinje. 3. Jožef, njen zvesti ženin in krušni oče Jezusov, je oni izvoljenec, nad katerim se je tudi izpolnilo, kar je egiptovski Jožef gledal v sanjah, da so se solnce, luna in zvezde pred njim priklanjale. On je v resnici mila zvezda, ki krščanskim možem sveti z lepimi čednostmi kot zvesti ženin, kot skrben krušni oče, kot marljiv delavec, res častitljiva glava sv. Družine. Hočete torej razsvetljenja, o pogosto vzdihujte: Jezus, Marija, Jožef... Ako se vsak oče, mati, otrok — gospodar, gospodinja, posel ozira v to solnce, luno, zvezdo, brezdvomno najde pravo pot, kajti ti trije imajo besede večnega življenja. Po njih besedah se ravnajte in medsebojna ljubezen bo rosila blagoslov krščanskim družinam. II. Ni dovolj, da človek samo spozna pravo pot, ampak tudi hoditi mora po njej, da doseže svoj namen. Da se to zgodi, pogosto kličite: Jezus, Marija, Jožef, pomagajte nam! Vkljub spoznanju, kaj je resnica in čednost, vendar človek lahko zabrede. Pot zveličanja ni lahka, »saj je ozka pot, ki pelje v življenje,« to pot ovira trojni sovražnik: svet, satan in meso... A občuduj dobrotljivost božjo: imaš pa tudi trojnega pomočnika, ki ti stoji na strani. — Sveti očetje govore o trojnem načinu vplivanja milosti božje. Kakor se v kraljestvu narave javlja poživljajoča voda v trojni obliki: v studencu, kjer izvira, v vodotoču ali strugi, koder se pretaka in v izlivu, kjer se zbira — tako je v nadnaravnem kraljestvu z milostjo božjo. V tem oziru piše sv. Anzelm: »Jezus je poln milosti kot studenec ali začetnik vseh milosti; Marija je polna milosti kot vodo toč, ki nam je Jezusa, osebno milost podelila; in svetniki — na čelu jim očak sv. Jožef — so polni milosti kot posode te milosti. « (Die hi. Familie 1896, p. 77.) Ko torej molimo: Jezus, Marija, Jožef, pomagajte nam, kaj želimo drugega kakor pomoči od zgoraj, mi prosimo Jezusa, Marijo, Jožefa, naj nam od polnosti svojih milosti podele, česar potrebujemo, da srečno premagamo trojnega sovražnika svojega zveličanja. Iz Jezusa nam izvira vse zveličanje, saj to zaznamuje že njegovo ime: »od njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo,« »kako bi nam Oče z Njim ne podelil vsega, česar potrebujemo?« — Ta blagor nam je pritekel po Mariji, ker nam je ona darovala Jezusa. — Nad to skrivnostjo včlovečenja Sinu božjega in nad neomadežanostjo Marijino je bdel in stražil pravični Jožef. Tako sta Marija in Jožef vrata, skozi katera je Jezus prišel k nam, sta pa tudi vrata, na katera moramo mi trkati, da dospemo do milosti — da po Mariji in Jožefu pridemo k Jezusu. Dragi kristjan, zdaj ti je jasen pomen vzdihljaja: Jezus, Marija, Jožef. Gospodarji vzdihujete pod težo križev in skrbi za vsakdanji kruh, obleko, trkajte na vrata pri Mariji in Jožefu — da vas priporočita Jezusu ... Starši zdihujete radi neubogljivosti svojih otrok, trkajte pri Mariji in Jožefu, da jim pokažeta mladeniča Jezusa v njegovi pokorščini v hišici nazareški. Otroci zdihujete radi zapravljivosti svojih staršev, njih pre-klinjevanja ... o trkajte pri Mariji in Jožefu, da posredujeta zanje pri usmiljenem Jezusu... Ti kristjan bi rad čednostno živel, a prirojena poželjivost te nadleguje in zadržuje, le potrkaj pri Mariji in Jožefu, onadva ti izprosita dovolj milosti pri Jezusu, da mu ostaneš zvest do konca. III. Kdaj pa je kristjan najbolj potreben pomoči? Ali ne takrat, ko se gre za njegovo večno srečo ali pa pogubo? To pa nastopi ob smrti. Tri reči so posebno, ki obtežujejo smrtno uro: namreč bližnja sodba, boj s satanom in grenkost smrti. Občuduj veliko usmiljenost božjo do nas! Da bi nam Bog odvzel prevelik strah pred sodbo, dal nam je tistega za Zveličarja, ki nam je ob- enem sodnik; da nam olajša odločilni boj, nam je za brambo od-kazal tisto, ki je peklenski kači glavo strla; in da nam osladi grenki kelih ob smrti, pošlje k naši postelji tistega, ki je rahlo zaspal v naročju Jezusa in Marije. Če torej pride Jezus sam kot sv. popotnica v naše srce — če Marija, njegova in naša mati, ki je pod križem okusila smrtne grenkosti svojega Sina, razgrne svoj materini plašč ob naši postelji, da ne more satan blizu — če J o ž e f, ki je nazadnje sam skusil milo pomoč Jezusa in Marije, stoji ob naši bolniški postelji in kaže na onadva najboljša prijatelja: potem naša smrt ne ho strašna, ampak dragocena pred obličjem Gospodovim. Naša duša je rešena in osrečena za vso večnost. Ali ni tolažilen pomen vzdihljaja: Jezus, Marija, Jožef, rešite nas! Krščanske družine, glejte, ve imate v Jezusu, Mariji in Jožefu trojno svetilo, tri sijajne zglede za svoje življenje; trojni studenec ali tri posredovalce svojega zveličanja; trojnega prijatelja ali tri pomočnike in rešitelje ob zadnji uri. Zato pa, predragi, pobožno izrekujte ta prelepi vzdihljaj, že on vas uči posnemati zgled najsvetejših oseh, on vas vodi k studencu milosti božje, on vam je zastava srečnega življenja na tem in na onem svetu. Amen. Anton Žlogar. Četrta nedelja po razglašenju Gospodovem. Viharji v naravi in v srcu. Nekega dne je imel Gospod Jezus zopet silno veliko dela. Ogromna množica je bila okrog njega do večera. Utrujen je bil. Drugi dan pa je bil namenjen na apostolsko pot onstran Jordana. Hoče se spočiti, zraven pa pridobiti časa, da bi že na vse zgodaj mogel iti razširjat nebeško kraljestvo. Zato veli apostolom, naj ga peljejo čez jezero. Ti brž ubogajo in ga vzamejo vsega utrujenega v ladjico seboj. Genezareško jezero ali tiberijaško morje stoji globoko med gorami, zlasti na vzhodni strani ga obdaja silno strmo in visoko pogorje. Od tam tudi sedaj včasih kar nenadoma zatuli močan veter in razburka jezero. Tako je bilo tudi tisto noč. Silen vihar nastane; ladjico kar pokrivajo valovi. Apostoli, ž njimi tudi drugi ljudje, ki se vozijo v svojih ladjicah poleg njih, se na vso moč prestrašijo, boje se, da se jim ladjica sedaj in sedaj ne potopi. Tam na zadnjem koncu ladjice pa njihov Učenik spi. V obupnem strahu dobe toliko poguma, da Jezusa zbude in na pol očitaje prosijo, naj jih reši. On jih pokrega, da imajo premalo vere, in ukaže vetru in morju, naj mirujeta. Takoj postane vse tiho in mirno, površina jezera se zgladi precej, ko se sicer šele po preteku več ur. Koliko strašne groze so prestali! Zato ta čudež vse tako pretrese, da polni svete groze gledajo Jezusa in se vprašujejo: »Kdo je ta, da so mu pokorni vetrovi in morje?« Božja previdnost je tako uravnala, da tudi v našem življenju prihajajo nad nas in nas vznemirjajo dvoje vrste viharji: Viharji v naravi in viharji v srcu. Hočem vam o obojnih nekoliko govoriti, da poživim vašo vero in zaupanje v božjo neskončno modro previdnost in dobrotljivost. I. Zemljo obdaja okrog in okrog zrak, ki se vedno giblje, kar imenujemo veter. In ker solnce ob gotovih časih bolj ali manj razgreva zrak, ni nikoli brez vetrov in njih naglost je zelo različna. Ako je zelo velika, imamo vihar. Prav hudi viharji napravijo veliko škodo. Tako je 6, avgusta 1896 zjutraj ob pol 6. uri prihrul silen vihar, vrtinec, od Šmarne gore proti Limbarski gori in izruval je ponekod najdebelejša drevesa s korenino, kozolce podiral, strehe razkrival. — Ob primorskih mestih napravijo viharji skoraj vsako leto veliko škode na ladjah in ponesreči se mnogo ljudi. — Na zahodnem Angleškem je 29. oktobra 1913 strašen vihar porušil več hiš in cerkva. Človeka je nesel 20 metrov visoko ter ga butnil ob zid. Drugega je vleklo neurje 300 metrov na polje, kjer so ga našli mrtvega. Zlasti v poletju so viharni vetrovi dostikrat predhodniki hude ure, nevihte s točo in treskanjem. Pri vsem tem pa imajo vetrovi vendar-le mnogo koristnega za seboj. Kakor treba prezračevati sobe, spalnice, shrambe, tako je tudi potrebno, da vetrovi očistijo zrak na površini zemlje. Saj se kar čuti, kako svež zrak vdihavamo po nevihti. Vetrovi priženo tudi oblake, prineso dež, ki bi brez vetrov ne padel, pa tudi preženo oblake po deževju. Tudi morsko vodo ohranjujejo čisto; morje v gotovih urah narašča in vpada, vpada in narašča. V noči od 13. na 14. dan januarja 1916 je na Holandskem viharna visoka plima uničila okrog 10 tisoč hektarov plodne zemlje, tudi več ljudi je utonilo. V Dalmaciji je 31. januarja 1916 burja prevrnila železniški vlak. Vetrovi in viharji pa nevihte nas dalje spominjajo božje vsemogočnosti in božjega veličastva. Sicer priča vse stvarstvo: solnce, zvezde, gore, ravnine; žitna polja, cvetlice, ptice v zraku, ribe v vodi in druge živali, zlasti pa človeška stvar o božjem veličastvu, vendar sredi teh milijonskih glasov, ki oznanjajo božjo moč, se od časa do časa oglašajo tuleči viharji z bliskom in gromom. Ni čuda, da k r a -ljevipevec.ki vse stvarstvo vabi k hvali božji, kliče k hvali Gospoda nebes tudi: »Ogenj, točo, sneg, led, vihar, ki njega povelje izpolnjujejo« (Ps. 148, 8). Pa saj so že stari p a g a n i vpodabljali posebnega boga groma na oblakih in z bliskom v desnici ter imeli grom za glas božji. Koliko bolj treba, da se mi kristjani zavedamo tega. Častitljiva je krščanskih staršev navada, da ob gromenju pravite otrokom: »Pridni bodite, molite, Bog se krega!« Imate tudi lepo navado reči, ko trdo grmi ter se hudo bliska in treska: »Bog in sveti božji križ!« Podnebni viharji in kar je z njimi v zvezi, nas spominjajo tudi božje svetosti. Tedaj, ko je neskončni sveti Bog hotel dati Izraelcem po Mozesu deset zapovedi na gori Sinaj, pravi sveto pismo tako slovesno: »In že je prišel tretji dan, in jutro je napočilo in glej, slišalo se je, ko je jelo grometi in se bliskati, in silno gost oblak je pokril goro, in trobentin glas je čedalje bolj bučal; in balo se je ljudstvo, ki je bilo v šotorišču. In ko jih je bil izpeljal Mozes iz šotorišča Bogu nasproti, so stali pod goro. In vsa gora Sinaj se je kadila, ker se je Gospod nanjo spustil v ognju; dim se je valil iz nje kakor iz peči; in vsa gora je bila strašna« (II. Moz. 19, 16,—18). O binkoštih so Judje praznovali obletni spomin po-stavodaje na sinajski gori, ž njim so strnili tudi zahvalni praznik žetve, ko je moral po božji naredbi vsak gospodar prvine svojih pridelkov Bogu darovati. In glejte, prve binkošti po vnebohodu Gospodovem je tam, kjer so bili vsi njegovi učenci zbrani, »nagloma nastal z neba šum kakor prihajajočega silnega vetra, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. In prikazali so se jim razdeljeni jeziki, kakor plameni in obstali na slehrnim po eden. In napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom« (Dej. ap. 2, 2—4). Glejte, delovanje Svetega Duha označeno po šumu silnega vetra! Vetrovi, viharji in njihovo gromeče in žareče spremstvo pa niso samo znamenja božje vsemogočnosti in svetosti, ampak tudi njegove pravičnosti. V knjigi Jobovi se bere: »Glej, Bog je velik in presega našo modrost, in število njegovih let je neizmerno. Ako hoče razpeti oblake kakor svoj šotor, in od zgoraj doli bliskali s svojo lučjo, tudi končnice morja pokrije. S tem namreč sodi ljudstva« (36, 26—30). Psalmist ga vidi prihajati vidno in odkrito, »ogenj plamti pred njim in okrog njega buči silen vihar« (Ps, 49, 3). Veliko strašnih nadlog je že prišlo nad kralja Faraona, pa še ni hotel izpustiti Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Tedaj stegne Mozes palico proti nebu. »In Gospod je dal gromenje in točo, in blisk, ki je švigal na zemljo; in Gospod je usipal točo nad egiptovsko deželo. In toča z ognjem zmešana se je usipala, in bila je tolike velikosti, kakršne ni bilo nikoli poprej po vsi egiptovski deželi, kar ta narod v nji prebiva. In toča je pobila po vsi egiptovski deželi vse, kar je bilo na polju, od človeka do živine; tudi vsa poljska zelišča je toča pobila, in vse drevje je polomila po deželi. Samo v gesenski deželi, kjer so bili Izraelovi otroci, ni bilo toče« (II. Moz. 9, 23—26). Tudi prihod pravičnega Sodnika sodnji dan bo podoben blisku, zakaj Jezus sam se je tako-le napovedal: »Kakor blisk pride od vzhoda in se posveti do zahoda, tako bo tudi prihod Sinu človekovega« (Mat. 24, 27). Sv. Peter pa pravi v svojem 2. listu: »Prišel bo dan Gospodov kakor tat; ob katerem bo nebo prešlo z velikim pokanjem« (3, 10). Res je, da vihar, huda ura, strela, napravi dostikrat mnogo nesreče, toda v posameznih slučajih moramo to vzeti kot p o -skušnjo božjo, s katero nas Bog kaznuje, kakor otroke, ki jih ljubi. Mnogokrat oa je tudi pravična kazen za toliko hudih žalitev in kršitev njegove postave n. pr. z bogokletstvom, skrunitvijo nedelj in praznikov, nečistostjo, nezmernostjo in drugimi grehi. V življenju častitljivega DonBoskase bere, da so se v vasi Grana norčevali iz njega, ko je pri duhovnih vajah v sosednji vasi Montemagno očitno na prižnici obljubil v imenu Device Marije potrebni dež, ako dobro opravijo sveto spoved. V Montemagno na praznik Marijinega vnebovzetja prav obilno prejmo sv. zakramente, in res kmalu pohleven dež namoči že tri mesece suho polje, v vasi Grana pa, kjer so Don Bosku vkljub napovedali ples, pobije toča vso žetev, Ker so viharji, strela, toča, nalivi priče božje vsemogočnosti, svetosti in pravičnosti, nas Bog po njih opominja k pokori. Sv. Norbert, rojen 1. 1080., je bil vzgojen v razkošju in zložnem življenju. Nekega dne jezdi s svojim služabnikom proti vasi, kjer je njegov prijatelj napravil veliko veselico. Ko jaha čez travnike, prevleče se nebo s črnimi oblaki, Kmalu začne grometi, dvigne se vihar in silna ploha se vlije. Blisk za bliskom se vrsti in tresk za treskom potresa zemljo. Oba potnika trepetata. Nikjer blizu nobene strehe, Norbert zadrži trenotno konja in ga hoče spodbosti, da bi urno zdrvil v bližnjo vas, kar mu zakliče prestrašeni služabnik: »Gospod, nikar, vrniva se rajši, zakaj božja roka je zoper naju!« V tem hipu udari strela tik pred Norbertovega konja v drevo, da pade konj in jezdec na tla. Eno uro leži Norbert omotljen in nezavesten na tleh, potem se zave. Misel, kako blizu je bil že smrti in kaj bi bilo z njim v večnosti, ga vsega prevzame, Vsi njegovi grehi pa tudi božje usmiljenje stoji pred njegovimi očmi. Neizrečeno ginjen in skesan dvigne svoj pogled proti nebu in zdihne kakor nekdaj Savel: »Neskončno usmiljeni Bog, kaj hočeš, da storim?« In neki glas mu znotraj pravi: »Poboljšaj se, zapusti posvetno, grešno živ- ljenje in hodi po poti pokore in čednosti!« Norbert takoj uboga božji glas, se odpove vsemu posvetnemu veselju in premoženju, gre v samostan in dela resno pokoro. Pozneje ga posvete v mašnika. Njegovo čednostno življenje ga povzdigne na nadško-fovsko mesto v Devinu (Magdeburg). Hudi viharji, bučanje groma in udarci strele so še za pr a-v i č n e g a nekaj strašnega, kaj šele za grešnika, ki ga more božja pravičnost v trenutku odpoklicati ter obsoditi v večni ogenj, »kjer je jok in škripanje z zobmi«, (Mat. 8, 12.) Zato je najboljše sredstvo proti strahu ob hudi uri stan posvečujoče milosti božje. »Blagor nedolžnim na potu, ki hodijo po Gospodovi postavi,« govori psalmist. (118, 1.) Sv. Frančišek Salezij je bil ob najhujšem treskanju tako miren, da so se mu vsi čudili. Pa saj se je skušal ta svetnik kar največ mogoče upodobiti po presv. Srcu tistega, ki je spal ob velikem viharju na morju. Seveda treba ob hudi uri tudi oprezen biti in ne vedriti pod kakim drevesom ali naglo teči. II. Obrnimo sedaj svoj pogled še na vihar v srcu. Sv. pismo govori o nadlogi, ki nagloma pridere, in o pogubi, ki kakor vihar privrši. (Preg. 1, 27.) In zares, koliko nadlog in pogub razburja ubogo človeško srce! Ti n. pr. si revnega stanu in se moraš hudo potiti za vsakdanji kruh, pa še ta ti je negotov. In spet ti imaš nesrečo v zakonu s svojim družetom ali z otroci ali s posli. Oni ima hudobnega škodoželjnega soseda, ta grde obrekovalce, ki ga preganjajo po nedolžnem. Tam oni trpi izgubo na premoženju, na svojih dragih vsled vojske. Spet ona tam žaluje po opori svojega življenja, a niti ne ve za grob svojega moža, svojega očeta. Dobrega katoličana pobere tudi vihar, ki se dviga proti njegovi materi, sv. Cerkvi. Sv. Avguštin pravi: »Nepokojno je naše srce.« Da, ne le raznotere nadloge in skrbi ga vznemirjajo, ampak tudi mnogotere izkušnjave. Naše hudo nagnjenje, naše strasti so tisti viri, ki v našem srcu napravljajo burjo nečistega poželjenja, nevoščljivosti, jeze, maščevalnosti. V takih dušnih viharjih si ohraniti notranji mir, je življenska naloga katoliškega kristjana. Kakor se na morju razodene pravega krmilarja tisti, ki zna tudi ob hudem viharju ladjo varno voditi in obračati, tako tudi kristjan moč svoje čednosti pokaže v raznih viharjih, ki se mu dvigajo v srcu. V takih urah se more razviti naša srčnost in zvestoba Bogu, pa tudi svojo slabost tedaj bolj spoznamo. Zato v takih trenutkih bolj poživimo svojo vero, pokrepčamo svoje u p a n j ei in prav pobožno in goreče k Bogu zdihujemo in molimo njegovo neskončno modro previdnost. Tako postane naša duša podobna tisti hiši, o kateri pravi sv. evangelij, da »so prišle vode, in vetrovi so pihali, in so se uprli v tisto hišo, in ni padla, zakaj postavljena je bila na skalo.« (Mat. 7, 25.) Da bo pa naša verna in zaupna molitev gotovo uspela ter nam prinesla izpred božjega prestola dušni mir in tolažbo v težavah, izkušnjavah in žalosti, treba, da odložimo vse to, kar nas loči od ljubezni božje. In kaj je to? Ko je prerok Jona hotel Gospodu ubežati na ladji, nastal je strašen vihar. Mornarji pomečejo vse orodje v morje, da bi ladjo polajšali. Nazadnje vržejo po srečkanju še Jona v vodo »in morje je jenjalo divjati«. (Jona 1, 15.) Kristjani! Tudi v našem srcu jenja vihar divjati šele, ako vržemo od sebe svoje hude strasti, grešne navade in grde razvade, starega grešnega človeka, in se potem popolnoma prepustimo Bogu. Današnjemu sv. evangeliju je podoben dogodek, ki ga nam sporoča tudi sv. Matevž v 14. poglavju. Nekikrat pride Jezus okoli 3. ure ponoči gredoč po morju k svojim učencem, ki so bili sredi morja v čolniču, nasproten veter pa ga je metal semtertje. Ko učenci ugledajo Jezusa hoditi po morju, se prestrašijo in začno vpiti. Jezus pa jih precej ogovori, rekoč: »Imejte zaupanje, jaz sem; nikar se ne bojte!« Peter pa mu odgovori in reče: »Gospod, ako si ti, mi reci po vrhu vode k tebi priti.« Jezus mu reče: »Pridi!« In Peter stopi iz čolniča in gre po vrhu vode, da bi prišel k Jezusu. Ko pa vidi silni vihar, se zboji, in ko se začne topiti, zavpije rekoč: »Gospod, reši me!« In zdajci stegneJezus svojoroko, ga prime in mu reče: »Maloverni, zakaj si dvomil?« In ko stopita v čoln, veter neha. Ti pa, kateri so bili v čolnu, so prišli in so ga molili rekoč: »Res, Sin božji si!« Ljubi kristjani! Tudi mi pribežimo, v viharju in nevihtah, ki se dvigajo v naravi ali v našem srcu, pohitimo, pravim, k Njemu, pred tabernakelj, on je pravi Sin božji. Kličimo mu iz vernega in ljubečega srca: »Gospod, otmi nas, potapljamo se!«, in s sv. Petrom: »Gospod, reši me!« Saj je on še vedno tisti, ki je zapovedal vetrovom in morju, in bila je velika tišina; on je še danes tisti, ki je stegnil svojo roko, in otel topečega se Petra. Prepričani, da viharje v našem srcu Bog pripušča, da dušo čistijo, varujmo se greha, verskih dvomov in malodušnosti ter zaupajmo popolnoma Njemu, ki je vsemogočen, neskončno svet in pravičen, pa tudi neskončno dobrotljiv. Tako bo Bog z nami in za nas. »Ako je Bog za nas,« pravi sv. Pavel, »kdo je zoper nas?« (Rim. 8, 31.) Amen. V. Bernik. Priložnostni govori. C. kr. deželni šolski nadzornik dr. Mihael Opeka: O versko-nravni vzgoji. Predavanje za starše. Velecenjeni poslušalci! Predvsem se vam moram — ne vem, ali opravičiti, ali kako bi dejal: da sem vas povabil skupaj v cerkev,1 ko vendar ne gre za nikakršno cerkveno pobožnost. Vzroka sta dva: eden, ker je dandanes z dvoranami težava — ni je lahko dobiti primerne; drugi je pa ta, da je zadeva, o kateri vam želim govoriti, že tolika in tako važna, da ji resnoba cerkvenega prostora ne bo nič škodila, in nekoliko blagoslova božjega tudi ne. Za kaj pa gre? Za veliko gre, za neizrečeno veliko. Po svoji službi klican, sem meseca februarja in marca obiskoval ljubljanske ljudske šole. Tu sem videl vaše otroke: tolažbo vaših oči, veselje vaših src, vašo vero, upanje, ljubezen vaših duš — življenje vašega življenja. Veliko sem jih videl, dečkov in deklic. Kakor zvezde neba so sijale vame njihove oči, pomlad je dehtela nasproti in upanje prihodnjosti je brstelo v nji. O, to so vaši zakladi! Pa ne le vaši, starši! To so zakladi našega slovenskega naroda, to je bogastvo naše domovine Avstrije, mladina — ona je nadepolno veselje našega presvetlega vladarja na zemlji in našega Boga v nebesih. Take misli so me navdajale, ko sem hodil po šolah. In eno veliko koprnenje se je lotevalo srca: O, da bi vsa ta naša šolska mladina rastla in dorastla tako, da bi bila nekoč zares čast svojemu* Stvarniku, moč svojemu vladarju, slava domovini Avstriji, ponos narodu slovenskemu, tolažba staršem in — sama srečna! Ali bo? O, bo — če mi to mladino prav učimo, če jo zlasti prav vzgojimo! O, bo — če mi, ki smo poklicani učiti in vzgajati mladino, v veliki ljubezni zanjo vse storimo, vse upamo in potrpimo, samo da naredimo iz otrok plemenite ljudi! — Šola veliko dela. Videl sem gospodične in gospode, osivele v svojem poklicu, delati še vedno z vnemo za to mladino; videl sem mlade, začetne moči z veseljem zastavljati svoj trud za to mladino; videl sem zdrave in močne, kako pokla-dajo svoje zdravje in moč na oltar ti mladini; videl sem bolehne in slabotne, kako se trudijo in žalostni obžalujejo, zakaj nimajo več, mnogo več sil, da jih darujejo ti naši mladini. Da, šola mnogo dela in si bo, zlasti po vzgojni plati, še več storiti prizadevala. — Kako pa dom? Kako pa starši? Očetje, matere, ali store popolnoma svojo dolžnost? Ali pomagajo šoli? Ali ji 1 Pre(tavanje se je vršilo dne 13. aprila 1916, ob sedmih zvečer v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Tu je natisnjeno tako, kakor je bilo govorjeno. resnično pomagajo, če že ne poučevati, pa vendar vzgajati otroke —? To je tisto, kar sem tudi premišljeval, ko sem hodil po šolah in gledal dragocene vaše otroke. In o tem sem se želel z vami, starši, pogovoriti, tega sem vas hotel prositi: da, kar premorete, pomagate šoli vzgajati vašo lastno mladino. In dve tri besede bi vam hotel izpregovoriti, kakšna bodi ta vzgoja. Kakšna bodi vzgoja vaših otrok? Šolski zakon odgovarja: Nravno-versko, Ljudski šoli je naloga, pravi zakon, otroke nravno-versko vzgajati. To pa je tudi, in še prej, naloga staršev. Toda glej, pravi kdo, smo že pri veri; se mi je zdelo, da nas je zato spravil v cerkev, da bo pridiga, in ne predavanje. Mislite, kakor drago, spoštovani moji poslušalci, imenujte to moje govorjenje, kakor hočete — jaz pa bi vam vsepovsod, in naj bi vam govoril o vzgoji v najbolj posvetni dvorani, v gledališču ali na plešišču, vsepovsod bi vam moral reči to isto, kar tu v cerkvi: Vzgoja otrok mora biti n a j p r v o verska. Zakaj? Zato, ker moramo mi otroke vzgajati za vse, kar je dobro, lepo, blago, plemenito — vrhunec vsega dobrega, lepega, blagega in plemenitega pa je v veri. V veri je harmonija vseh reči: razuma in volje, srca in čuvstva, soglasje celega človeka. V veri je morje popolnosti; kolikor več bo kdo zajel, toliko boljši in plemenitejši bo. 70 let star učenjak je v bridkosti svoje duše potožil, da ni prej vedel, da je najlepša knjiga na svetu — Katekizem. Pa ne da bi kdo mislil: torej Katekizem na pamet znati, to je vsa vzgoja. O, Katekizem samo na pamet znati, to ni nič! Znati in storiti — to je vse! Od verskih resnic v dejanju prešinjen biti — to je tisto; od verskega duha v življenju prepojen biti — to je tisto; svoje mišljenje, hotenje, teženje, govorjenje, dejanje, nehanje po veri uravnavati — to je tisto; pri vseh korakih življenja zmerom oči uprte imeti na kameniti tabli z desetimi zapovedmi in nakvišku, tjegor, kjer Nekdo nespremenljivo vlada, zapoveduje in prepoveduje — tako živeti, to se pravi nravno-versko odgojen biti. Kdor je tako odgojen, ta ima veliko vednost duha in veliko plemenitost srca. Ta ve vse: ve, kaj je Bog in kaj je on in kaj so vse stvari okrog njega; ve, kaj je pravica in kaj je dolžnost, kaj oblast in kaj pokorščina, ve, kaj je vladar, in kaj podložnik, ve, kaj je domovina in narod, kaj sta oče in mati, kaj učitelji in vzgojitelji; kaj mu je bližnjik in kaj je on sam sebi — vse, prav vse, kdor je versko vzgojen. In vsemu zna dajati pravi glas: stanovitno hrepeni k dobremu in beži pred hudim... O, to je plemenit človek! — In samo vera da to plemenitost in jo je zmožna dati v visoki, v čudoviti meri. Zato, ker ima svoj izvor in svoj cilj v večnosti. — Z vsem, s čemer so hoteli razni odgojitelji nadomestiti vero, niso vzgojili niti enega svetnika, katoliška vera pa je rodila na tisoče in tisoče svetnikov in na sto- in stotisoče takih, ki so po svetniški popolnosti koprneli.. . Toda o tem, se mi zdi, da ste nemara prepričani. Saj ni treba drugega nego razbrati deset zapovedi — in pomisliti, kako bi bilo na svetu, če bi vsi ljudje natančno po njih živeli. Nobene hudobije, nobenega zla bi ne bilo na svetu — nič jeze, nevoščljivosti, sovraštva, nič laži, obrekovanja, goljufije, nič tatvin, nič nesramnosti.. , sama dobrota in plemenitost... To je lahko uvideti. Drugo vprašanje je težje: kako dati otrokom verske vzgoje? Predvsem vsekako s poukom. Stari ljudje pogosto niso znali ne brati, ne pisati — v verskih rečeh pa so bili izvrstno poučeni. Kdo jih je poučil? Tiste takratne šole že nekoliko, nedeljski krščanski nauki v cerkvi tudi; ampak dom, dom je največ storil. Saj vem: moja stara mati je bila analfabetinja — pa kaj nam je otrokom vse pripovedovala in nas učila po Katekizmu ali po Zgodbah ali pa po svoji glavi! Bilo je pač nekaj navadnega po hišah in družinah, da so govorili tudi o verskih, o božjih rečeh. Dandanes pa je, žal, drugače. Le pomislite, prosim, če ni res: Dandanes se skoro vsak — ne vem, ali bi rekel ženira ali naravnost sramuje verskega govorjenja. Kar iz ust ne gre! Ne da bi sovražili ali zaničevali — ampak kar ne moremo_________ Tako čudno nemoderno se nam zdi... O pa kolikor bolj nemoderno, toliko bolj je potrebno! Zakaj v tem slučaju sei nemoderno pravi — pozabljeno; in to je napak. Starši, napak je ne govoriti otrokom o Bogu, o Odrešeniku, o Mariji, o angelu varhu, o duši, o kreposti, o grehu. Napačno je, ne govoriti jim o namenu človekovem na zemlji, o tem, da človek enkrat umrje — in kaj je potem ... Napačno je, ne opominjati jih k dobremu, ker Bog dobro ljubi, ne odvračati jih od hudega, ker Bog hudo sovraži. O, če hočemo otroka prav vzgojiti, ga moramo učiti bati se Boga — strah božji je začetek modrosti — in moramo ga učiti ljubiti Boga in vse, kar je z Bogom v zvezi. Vse, kar je z Bogom v zvezi, na primer molitev. Kako malo dandanes starši uče otroke moliti! In vendar, oče, ali veš, da ti nisi nikoli boljši oče svojemu otroku, nego takrat, če mu sklepaš roke in ga učiš klicati: Oče naš, kateri si v nebesih... In ti, o mati, ali ti je znano, da nisi nikoli lepša v zarji svojega materinstva, nego takrat, kadar strmeči in dovzetni duši svojega otroka pripoveduješ o drugi, večji Materi in ga učiš moliti: Češčena Marija, milosti polna ... in Sveta Marija, Mati božja ... O, molitev je velika vzgojna sila! Učite, starši, otroke prav moliti — in vi jih učite prav živeti. Pa ne samo molitev: sv. zakramenti, kakšna vzgojna sredstva so to! Tukaj tečejo milosti, ki kakor vrelci napajajo duše, da raste v njih vse, kar je dobrega in plemenitega. In glej, tuintam se še ne zdi prav, če gredo otroci pogosto k sv. zakramentom ... In kako malo ali nič ne govore starši svojim otrokom o sv. zakramentih. Ko gre otrok k sv. birmi — koliko je govorjenja, kdo bo boter in kaj bo otroku vse podaril: kako malo pa o tem, kaj bo otrok prejel v zakramentu, kaj je Sv, Duh in njegova milost. O, kaj je Sv. Duh in njegova milost! Stari Leonida je svojega otroka, poznejšega učenjaka Origena, večkrat v spanju poljubil na prsi, zato — je dejal — ker v nedolžnem otroku prebiva v prsih veliki Vzgojitelj, Sv. Duh. Kako malo pa vedo o moči Sv. Duha pri vzgojnem delu mnogi starši! — In vzemite prvo sv. obhajilo otrok. Koliko je govorjenja o tem, kakšno oblekco bo imela deklica: ali bele čeveljčke ali rumene, ali venček na glavi ali samo šopek, ali bo počesana v prečo, ali spletena, ali pristrižena, in kam bomo naredili izlet popoldne, da bo otrok pomnil ta dan ,.. Kako malo pa je drugačnega govorjenja: o sreči in bogastvu tistega dne, o neizrečeni ljubezni in dobroti Gospodovi, o milostih, ki se razlijejo v prav pripravljeno dušo .,. Pravite: šola, šola, to naj opravi šola. Saj opravlja! Saj so pridni naši katehetje, tudi gospodje in gospodične pomagajo ob takih prilikah, toda — ali ne veiste, da morata šola in dom iti skupaj, da morate vi podpirati šolo, da ste tudi vi dolžni vzgajati svoje otroke in da vaša beseda nemara največkrat globlje seže nego katehetova ali učiteljeva. Še to in ono bi omenil. Vzemimo praznike cerkvenega leta. Koliko je tu prilike govoriti otrokom vzgojno o verskih dogodkih, spominih, resnicah, dolžnostih... In kako lepe so te prilika. Koliko svete poezije je v njih, koliko blagih misli in čutil preveva dušo ob njih, koliko plemenite vzgoje se da navezati nanje. In glej, mimo nas gredo Božični prazniki, in nihče v družini ne izpregovori o njihovih skrivnostih — kvečjemu o jaslicah in božičnem drevescu kaj malega, posvetnega. Mimo gre Velika noč, in otrok ve samo za pirhe in za ropotanje v cerkvah. Mimo gre sveto Rešnje Telo, in nihče ne pove otroku doma, kdo je Ta, ki hodi po ulicah in blagoslavlja... Mati božja, čudovita Gospa, nas obiskuje v svojih lepih godovih — in kakor bi je ne poznali... In tako še sto in več drugih reči. Starši, več domačega pouka je potreba. To je eno. Potem pa je treba za dobro versko vzgojo dobrega zgleda. Ta je še važnejši nego pouk. Klemen Hofbauer, apostol Dunaja, pravi, da se je obdržal na pravi poti, ker se je vedno spominjal svoje pobožne matere. Dejanja imajo svoje jezike, je dejal sloveč mož (sv, Ciprijan), in ti so zgovornejši nego usta. Vaši otroci bodo več dali na to, kar boste storili, nego na to, kar boste govorili. O, dober zgled, starši! Kakor bršljan ob trdnem zidu — tako se bo otrok povzpel nakvišku ob lepem zgledu izvrstnega očeta, izvrstne matere. Ob slabem zgledu pa bo lezel v tla kakor zamorjena rastlina. Nič čudnega. Kako bo otrok ljubil krepost, če vidi zlobo? Kako bo otrok ostal nedolžen in čist, če sliši v hiši malo nedolžno govorjenje, če sliši očeta, mater pripovedovati o dvomljivih zgodbah in junaštvih iz mladih let? Kako bo otrok ljubil molitev, če je ne vidi v hiši? Kako bo z vnemo izpolnjeval verske dolžnosti, če se oče, če se mati ne menita zanje? Za sv. mašo ob nedeljah? za sv. zakra- mente? za postne dni? .. . Kako bo otrok prav pojmoval in plemenito občutil veselje tega ali onega praznika, če sliši, kako se ga doma vesele samo zato, ker pojdejo na Jošta ali na Katarino? — Mimogrede omenim, da je tudi to govorjenje »na Jošta«, »na Katarino« dokaz temu, kako neradi izpregovorimo kaj svetega. Saj včasih so vendar govorili ljudje »k svetemu Joštu«, »k sveti Katarini«. — Kako bo otrok zmeren, če sliši laž? sramežljiv, če gleda razbrzdanost? in tako dalje, in tako dalje v sto in sto rečeh. Kjer ni zgleda, tam malo izda beseda. Star rak je kregal mladiče, zakaj ritensko hodijo. Pa so rekli: Oče, pokažite nam, kako pa hodite vi! Starši, Bog ne daj, da bi hotel vam, tu zbranim, kaj očitati. Nič vam vesti ne izprašujem. Samo prosim vas: Pazite! Nekateri očetje ali matere imajo otroke samo za nekake predmete v hiši, ki ne vidijo in ne slišijo nič. Ne! Otroci vse vidijo, vse slišijo! To si dobro zapomnite in pa še to-le: Hudo mora biti očetu ali materi, čei se kak otrok izgubi — naravnost strašno pa mora biti, če si mora reči oče ali mati: Jaz sem kriv! jaz sem kriva! .. . Besede mičejo, zgledi vlečejo — in k tej točki ne rečem ničesar več! Je pa še ena točka, ki spada k dolžnosti verskonravne vzgoje, in kjer vi več premorete, starši, nego šola. To je čuječnost nad otroki. Tvoje oko, oče, mati, mora biti neprenehoma nad otrokom. Kakor oko vrtnarjevo nad ljubljeno cvetko, kakor oko pastirjevo nad drago ovco v čredi. Čuti je treba in gledati, da verskonravne kali, prav položene v dušo, lepo rastejo in se razvijajo, da ne pride sovražnik in ne naseje v dušo ljulike ... Zato je treba zmerom vedeti, kje je otrok, kaj dela, s kom občuje; kakšne so njegove igre, zabave, berila. Tudi šola je dolžna čuti. Toda otrok je v šoli le nekaj ur, ves ostali dan je navezan na dom. Zato, oče, mati, oko nad otrokom! Kadar pa ga obrnete stran od otroka — takrat ga obrnite navzgor: tam gori je tudi še dvoje velikih očes: Očetovo in Materino, božje in Marijino. Oko navzgor! da pomagata tudi ti dve očesi, ki sta odprti tudi tedaj, ko se vaše trudne oči zapirajo v časno, starši, ali pa tudi — v večno spanje ... Dosti je! Vi, zelo spoštovani moji poslušalci, imenujte moje govorjenje, kakor hočete, predavanje ali pridigo. To je meni vseeno. Vesel sem, da sem vam mogel govoriti in odvaliti danes od srca, kar mi je bilo tako zelo na srcu: prošnjo, da zelo zelo pomagate šoli verskonravno vzgajati svoje otroke, pomagati s poukom, zgledom, čuječnostjo. Zakaj bi tega iz vsega srca ne hoteli in z vsemi silami ne delali? Ali ne želite, da so vam vaši otroci v tolažbo? In nikoli vam ne bodo bolj, nego če bodo globoko verno odgojeni. Takrat bo hodila ž njimi v srcu četrta božja zapoved: Spoštuj očeta in mater in boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Ali nočete odgojiti plemenitih ljudi za državo in domovino? Nikoli ne bodo zvestejši svojemu cesarju, pripravljeni žrtvovati zanj kri in življenje, nego če bodo verni; nikoli ne bodo močnejša opora celokupni državi, nego če bodo verni; nikoli ne bodo bolj nesebično ljubili svojega slovenskega naroda in svojega materinega jezika, nego če bodo verni. Zakaj ž njimi bo hodilo: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega; širši domovini, kar je njenega, svojemu ljudstvu, kar je njegovega, sosedu, kar je sosedovega, lastnemu bratu, kar mu gre. To bodo plemeniti značaji skozinskoz, krepko zasajeni v tla neminljivih verskonravnih načel. Vi, starši, zakaj bi ne hoteli iz vsega srca in ne delali z vsemi silami za nravnoversko vzgojo svojih otrok? Ali jim ne želite sreče? Tistim, ki so meso od vašega mesa, kri od vaše krvi, ki so — še enkrat rečem — življenje vašega življenja? 0, vi jim želite sreče! In če bodo verni, bodo srečni. Nič ne govorim o življenju onkraj groba — to bi zares spadalo v pridigo. Tudi to časno življenje vsepovsod osvetljuje vera: kakor velikanski žaromet, ki iz večnosti siplje svoje žarke v temo tega življenja. V temo ... zakaj to življenje je samo po sebi čestokrat temno, bridko, njegova pota vodijo čez Kalvarijo ... O, kdor je izkusil, tisti ve, da včasih ni tolažbe in upanja in miru — nikjer ga ni: v veri pa je — tolažba in upanje in mir... Ne vem, ali sem slišal, ali bral, ali pa te dni celo sam nekam zapisal te-le besede: Nima je svet ne cene, ne mere za srečo srca, ki je polno Boga in upanja Vanj in vere. S tem končam. Hvala lepa za obilno udeležbo. Prosim še prihodnjič — v ponedeljek, 17. t. m., ob isti uri. Prihodnjič ne bom govoril nič o veri — pač pa o dveh drugih, silno važnih stvareh. Nagovori za mladino.1 1. Kdo prav časti presv. ime Jezusovo?2 Prvikrat smo se danes zbrali, predragi otroci, k skupni — šolarski maši v tem letu. Za nami je leto 1916.; pred nami je novo leto 1917. Nihče ne ve, kaj nam bo prineslo to leto, a vsak pa želi, da bi bilo srečno in veselo. Zato vam tudi jaz danes kličem s tega svetega kraja: »Pozdravljeni v novem letu! Bog daj, da bi bili srečni na duši in na telesu!« To srečo pa boste uživali, ako v tem letu ne boste pozabili na onega, katerega smo molili v božičnih počitnicah. Radi nas se je včlovečil in rodil v Betlehemu. Osmi dan po rojstvu — sedaj praznik: Novo 1 Porabni za pridige pri šolarskih mašah, v Marijinih vrtcih itd. 1 Za novo leto ali za drugo nedeljo po razglašenju Gospodovem. 5 Duhovni Pa*tlr leto — je bil obrezovan in imenovan »Jezus«, kakor je angel Gospodov oznanil Mariji, njegovi materi in redniku sv, Jožefu: »Imenuj njegovo ime Jezus« (Mat, 1, 21). Ostanimo danes pri sv. imenu Jezusovem in premišljujmo: kdo prav časti presveto ime Jezusovo. Med možmi, katere je blagopokojni cesar Franc Jožef odlikoval s srebrnim križcem, je bil tudi »stari Tadej«, kakor so ga sploh imenovali. Prevažal je ljudi čez reko Donavo. To opravilo je bilo zelo nevarno, kajti voda je bila silno deroča. Vendar stari Tadej je veselo izvrševal ta posel in marsikateremu človeku rešil življenje. Odlikovanja, katero je dobil od cesarja, je bil silno vesel. Vkljub svoji starosti in bolehnosti je sklenil, da pojde na Dunaj osebno se zahvalit predobremu vladarju za podeljeno odlikovanje. — Že je stal pred cesarjevo vsprejemno soho. »Kaj naj rečem, ko bom stopil pred cesarja? Kako naj ga pozdravim? Dobro jutro — to je premalo.« Misli dalje, in vidi se, da je pravo pogodil. Stopi pred presvetlega cesarja, se prikloni in reče: »Hvaljen Jezus, Vaše Veličanstvo Franc Jožef, cesar avstrijski!« — »Dobro, dobro,« je rekel cesar in ga potolkel po rami. Potem je z njim nekoliko govoril in mu v slovo podal svojo roko. — Ljubi otroci! Kakor ta mož presvetlemu cesarju, tako vdani bodite tudi vi milemu Jezusu. Ljubite ga iz srca in častite. Najbolj pa boste to dvoje izkazovali Jezusu, ako se boste varovali greha. Hudobni otrok žali dobrega Jezusa in tudi nečast dela njegovemu vzvišenemu imenu. Priden in nedolžen otrok je ljubljenec božji in zato tudi častilec presvetega imena Jezusovega. Marsikdo je v pretečenem letu oneče-ščeval božje ime. Le naj pomisli: kako je opuščal molitev in učenje, kolikokrat brez naloge prišel v šolo, kako je nagajal doma in učiteljem, kako nedostojno se je obnašal po cesti in celo v cerkvi — ah, kolikokrat se je lagal, klel, kradel in druge grehe delal! Dobrega Zveličarja je velikokrat žalil — zato pa tudi nečast delal njegovemu presvetemu imenu. Novo leto smo nastopili, predragi otroci! Nov človek mora v tem letu postati vsak izmed vas, to je, poboljšati se mora. Takih otrok bo Jezus vesel. Kako lepo je, ako se deček poboljša! Kako lepo je tudi, če se deklica poboljša! In upam, da boste iz ljubezni do božjega Deteta vsi izpreinenili svoje življenje. Poglejte le v jaslice! Kako milo vas gleda ljubi Jezusček! Ali ga boste v tem letu znova žalili? Ne več — tako vam govori srce — kajneda, ljubi otroci! — Da, vzdihnite prav pobožno: Ljubi Jezus, žal mi je, da sem te tolikokrat žalil; v prihodnje se hočem resno poboljšati. — Ta sklep spolnujte in častili boste presveto ime Jezusovo. Ne pozabite pa tudi nadalje z vso častjo izgovarjati to najsvetejše ime. Ime Jezus pomeni Odrešenik ali Zveličar. Ima ga torej druga božja oseba — naš Gospod in naš Bog. Ime Jezusovo je torej tisto ime, o katerem piše sv. Pavel tako-le: »Pred njim naj se pripognjejo kolena vseh, ki so na zemlji, v nebesih in pod zemljo« (Fil. 2, 10). Ime Jezusovo je božje — zato vse časti vredno. Nikdar ga ne izgovarjajte tjavendan: v jezi, v šali in kako drugače. Kdor ima to slabo navado, naj jo odloži. Pač pa zaupno kličite ime Jezusovo na pomoč, kadar ste bolni, kadar vas kdo zapeljuje v greh, kadar vas je zadela kaka nesreča. Prav toplo pa vam priporočim: pozdravljajte duhovnike in svoje učitelje v šoli in zunaj nie s »Hvaljen Jezus!« Ta je najlepši pozdrav — krščanski pozdrav. Ne sramujte se ga! Saj ime Jezusovo nas spominja na našega največjega dobrotnika, kateremu smo dolžni vso čast in hvalo. Blagor otroku, ki bo častil ime Jezusovo z nedolžnim življenjem in ga zmeraj izgovarjal z največjim spoštovanjem. Takega bo mili Jezus blagoslavljal v mladosti, pa tudi pozneje, ko odraste. Kdor namreč Jezusa prav ljubi kot otrok, tudi v poznejših letih na Jezusa ne bo pozabil. Srečen, nadvse srečen tisti, ki se bo držal milega Jezusa celo življenje. Tak ga bo gledal v slavi nebeški. Amen. P. Arhangelj Appej, katehet. 2. Modri — zgled, kako moramo radi trpeti za Jezusa. Ako danes pogledamo jaslice, ljubi otroci, vidimo, da so se pastirji umaknili. Pred Jezusčka so postavljeni trije kralji: Gašpar, Melhijor in Baltazar. Čudovito lepa zvezda je oznanila tem svetim možem v daljni jutrovi deželi rojstvo božjega Deteta. Bog Oče je namreč hotel, da bi ljudje izvedeli za rojstvo njegovega Sina. Zato je najprej po angelih pobožnim pastirjem razodel to veselo novico. S svetim strahom so te ponižne in dobre duše pohitele v hlev in molile božje Dete. Na današnji praznik pa so trije kralji ali modri gledali našega Zveličarja, ga v pobožni molitvi pozdravljali kot svojega Boga in mu darovali: zlata, kadila in mire. — Pokličimo si danes v spomin ono težavno pot, katero so prehodili modri z Jutrove dežele v Betlehem, da se naučimo po njih zgledu trpeti za Jezusa. V tistem času, ko se je rodil mili Jezus, so ljudje splošno pričakovali Odrešenika. Tedanji hudi časi so nujno potrebovali pomoč. Ne le Izraelci, temveč tudi pagani so nestrpno čakali rešenja, ki bo prišlo iz judovske dežele ali Palestine. Izraelci so vedeli za Odrešenika iz sv. pisma; pagani pa iz prerokovanja, ki je bilo ohranjeno po njihovih deželah. Ob rojstvu Odrešenikovem — tako se je govorilo — bo na nebu zasvetila izredno velika in lepa zvezda. Težko so pričakovali modri to nebeško prikazen. Ko se pa pokaže, odrinejo z doma in z raznimi darovi hite v Palestino, da se tam poklonijo Odrešeniku vsega sveta. Dolga je bila ta pot in združena z mnogimi težavami in bridkostmi. Tedanje potovanje, dragi otroci, je bilo vse drugačno kakor je dandanes. Takrat po onih deželah še ni bilo železnic in cest, temveč potovali so ljudje ali peš ali pa so jahali na različnih živalih. Niti prvo, niti drugo ni bilo prijetno, kajti izpostavljeni so bili raznim nevarnostim in neprilikam. Vendar trije kralji se niso ničesar ustrašili. Niso se bali divjih zveri, ki so tulile v temni noči; niso se plašili gora, niti voda, čez katere so potovali; niso se zmenili ne za žejo, ne za lakoto, ki so jo občutili na tem potovanju. Radi so trpeli vse težave, in sicer za tistega, ki je prišel z nebes na ubogo zemljo, da reši in dvigne svoje ljudstvo; trpeli so iz ljubezni do svojega Boga. Otroci moji! učimo se od treh kraljev trpeti za Jezusa! Radi njega nam naj ne bo nobena stvar odveč: ne molitev, ne učenje, ne pokorščina, ne pot v cerkev, ne mraz, ne vročina, ne bolezen, ne lakota. Vse storimo iz ljubezni do Jezusa; vse potrpimo radi njega po zgledu treh modrih. Vsak dan se daruj, ljubi otrok, svojemu milemu Jezusu, zlasti pa se njemu izročuj, kadar te obišče bolezen ali te zadene kaj hudega. Takrat reci: Jezus — tebi živim, Jezus — tebi umrjem, Jezus — tvoj sem živ in mrtev. Tako govore in delajo pridni otroci — tisti otroci, ki zares ljubijo svojega Jezusa. Smem le vas med take otročiče prištevati? Oh, Jezus ve dobro, koliko lenih, nepotrpežljivih in mlačnih dečkov in deklic obiskuje našo šolo! Poslušajte, kaj sam govori: »Ako hoče kdo priti za menoj, naj zataji samega sebe in naj vzame svoj križ in naj hodi za menoj« (Mat. 16, 24). Jezus hoče reči: Kdor želi biti pri meni — v nebesih — naj se premaguje in trpi zame. In kdo ne želi biti pri Jezusu? Vsi, vsi bi se radi pri njem veselili. Zato pa sedaj v življenju vse darujmo svojemu Bogu in trpimo iz ljubezni do njega. Modri so nam prelep zgled. Posnemajmo jih! Kakor se ti sveti možje niso ničesar bali, samo da so Jezusa našli, tako naj tudi nas na potu k Jezusu ne plaši nobeno trpljenje, nobena bolezen, nobeno zatajevanje. V hudih urah zdihujmo: Ljubi Jezus — vse iz ljubezni do tebe! Amen. P. Arhangelj Appej, katehet. 3. O pokorščini. V nekem kraju se je zelo čudno zvonilo poldne. Včasih se je zvon oglasil ob enajstih, včasih pa ob eni popoldne. V zvoniku namreč ni bilo ure, zato ta zmešnjava. Ali vaščani stopijo skupaj in naroče dobro, novo uro. Kakšno veselje ja zavladalo med prebivalci s to napravo! Zlati kazalci so oznanjali čas, in vsak četrt ure je udarilo na zvon. Vsakdo je naravnal svojo uro po novi zvonikovi uri. V vas se je naselil red in Cerkvenik je v pravem času opominjal ljudi k molitvi angelovega češčenja. — Kar je bila ura za celo vas, to mora biti Jezus za naše celo življenje. Nanj se moramo ozirati neprestano in po njem vravnavati svoje življenje. On sam govori: »Zgled sem vam dal, da ravno tako storite, kakor sem jaz storil. (Jan. 13, 15.) Kakšen zgled pa je posebno vam zapustil mili Jezus, preljubi otroci? Zgled pokorščine. Rečem: Jezus je ubogal — ubogajte tudi vi. Prazniki, ko je šel Jezus z Marijo in Jožefom v Jeruzalem, so minuli. Marija in Jožef se napotita proti domu v trdni zavesti, da je dete Jezus pri znancih ali sorodnikih, oziroma pri materi — tako je mislil Jožef; Marija pa je menila, da je pri svojem redniku. Toda kak strah prevzame srce obeh, ko ga zvečer ne najdeta. Drugi dan se takoj vrneta nazaj v Jeruzalem. Ali šele tretji dan ga najdeta v templu. Nato gre Jezus z njima v Nazaret »in jima je bil pokoren«, (Luk. 2, 51.) — Jezus je bil pokoren Mariji in Jožefu; Sin božji je ubogal človeka. Karkoli je ukazala Marija, je naglo in hitro naredil; storil pa z veseljem tudi ono, kar mu je zapovedal sv. Jožef. Iz nebes je prišel in služil revnemu človeku, svoji materi in redniku. Preljubi otroci! Čemu pač se je mili Jezus tako zelo poniževal? Edino zato, da je otrokom zapustil prelep zgled pokorščine, to je, da bi tudi otroci tako radi in hitro ubogali, kakor je sam ubogal. S svojo pokorščino vas torej Jezus uči, kakšni morate biti doma in v šoli. Imejte njegov zgled vedno pred očmi in ubogajte radi svoje starše in učitelje kakor nebeško dete Jezus. — Toda z žalostjo moram reči, da je mnogo dečkov, pa tudi mnogo deklic, zelo zelo malo podobnih Jezusu! Kolikokrat oče tožijo, da jih ne ubogate; kolikokrat se mati žaloste, ker jim nagajate! Oh, otrok moj, zakaj ne poslušaš svojih dobrih staršev? In vprašam dalje: zakaj žališ svoje učitelje? čemu delaš nemir med poukom? zakaj se ne učiš? Preljubi otroci! Pomislite na milega Jezusa! On je bil ubogljiv v vsaki reči. Taki bodite tudi vi v prihodnje. Potem vas bo Jezus silno vesel, kajti kdor uboga doma in v šoli, uboga Boga samega. In kako to? Sv. Pavel piše: »Ni oblasti od drugod, kakor od Boga; katere pa so, so od Boga postavljene.« (Rim. 13, 1.) To se pravi: Starši in učitelji vam namesto Boga zapovedujejo; božji namestniki so. Kdor torej nje uboga, uboga Boga; kdor se jim pa upira, ne žali samo njih, ampak tudi Boga in dela greh. In koliko grehov ste že naredili z nepokorščino! Otroci moji! Ali hočete še tako živeti? Vem, da ljubite dobrega Jezusa, Pokažite mu svojo ljubezen s tem, da boste odslej dalje tako živeli, kakor je On živel, ko je bil otrok. O njem ko otroku pa smo slišali, da je vedno z veseljem izpolnjeval, kar mu je ukazala Marija ali kar mu je veleval sv. Jožef. Tako delajte tudi vi. Ubogajte doma in v šoli. Karkoli se vam zaukaže, storite; pa tudi karkoli se vam prepove, tega se varujte. Na ta način boste podobni najbolj ubogljivemu otroku — Jezusu samemu. Pokorščina dopade Bogu — dopade pa tudi ljudem. Ubogljivega otroka ljubijo povsod, naj-rajše pa ga ima mili Jezus. Njemu dopasti — to je čast in sreča za vsakega. Poglejte proti tabernaklju, preljubi otroci! V njem biva vaš zgled — dobri Zveličar. Ko je živel v Nazaretu, je bil pokoren. Bog je ubogal — vi bi delali drugače? Ne, kakor On, tako hočemo živeti mi. Posnemati hočemo svojega Jezusa — zato vedno in povsod ubogati. Amen. P. Arhangelj Appej, katehet. 4. O grehu. Gospodar je vsejal dobro seme na svojo njivo. Ko pa pšenica vzraste, se med njo prikaže ljuljka, to je ničvredna rastlina ali plevel. Hlapci reko gospodarju: »Gospod, ali nisi vsejal dobrega semena na svojo njivo? Odkod je ljuljka?« Gospodar pravi: »Ko ste spali, je prišel sovražnik in prisejal ljuljko med pšenico.« — Po hudobni roki torej je prišla ljuljka na njivo, in sicer vsled nečuječnosti hlapcev. Ako bi gospodarjevi hlapci čuli, bi lahko odgnali sovražnega človeka in njivo obvarovali pred malopridnim plevelom. Toda njih lenoba, zaspanost je zakrivila, da se je med pšenico na njivi prikazala tudi ljuljka. — Kakor ljuljka na njivo, tako se prikrade tudi greh v srce. Gospodar je žalosten, ako vidi ljuljko med žitom; kako žalosten bi moral biti šele človek, ki je grešil, zakaj greh je edino in največje hudo na svetu. Le prepričajmo se o tej resnici! (Konec prihodnjič.) Pogled na slovstvo. Psalmi et Cantica secundum ordinem in Psalterio Romano. Razložil Anton Bonaventura, škof ljubljanski. Sedem zvezkov razlage psalmov in svetopisemskih spevov in poseben snopič kazala za vse psalme in speve po številkah in po alfabetu. Vel. 8°. Skupno V-' 746-|-XIV strani. V Ljubljani, 1915 in 1916. Samozaložba. Natisnila Katoliška Tiskarna. Celotno delo stane K 9-20. Dobiva se v Katoliški Bukvami v Ljubljani. Preuredba brevirja, ki jo je izvedel papež Pij X. s konstitucijo Divino afflatu 1. novembra 1911 in Motu proprio Abhinc duos annos 23. oktobra 1913, je bila tako srečna, da smo mogli vsi duhovniki govoriti z učenim Batiffolom: »Post reformationem breviarii a Pio V. inductam, novam ac meliorem excogitare Pius X. non poterat, quae est problematis solutio, de qua Benedictus XIV. aliquando despera-vevat: solutio, inquam, quae officia de tempore instaurat, quin minuat officia Sanctorum; solutio ut ita dicam, audax, elegans, et Deo adiu-vante definitoria.« (Ephemerid. liturg. XXIX. (1915), str. 21.) Posebna prednost nove preuredbe brevirja je v tem, da zopet molimo redno vsak teden vse psalme iz psalterija, kakor je bilo to v navadi v prvih stoletjih krščanstva. Da nam pa bodo psalmi vedno tekoč studenec svetih misli in občutkov, kakor so bili duhovnikom za časa sv, Avguština in Krizostoma, jih moramo dobro proučiti in se v premišljevanju vanje vtopiti. In kot posebno izboren pripomoček za razumevanje psalmov in za njih pobožno molitev nam je podal presvetli ljubljanski knezoškof dr. A. B. Jeglič temeljito razlago v sedmih zvezkih z naslovom »Psalmi et Cantica secundum ordinem in Psalterio Romano«. »Duhovni Pastir« je v knjižnih novostih vsak zvezek posebej naznanil in o uredbi vse razlage in o odličnih njenih prednostih poročal v »Pogledu na slovstvo« (»Duh. Pastir« 1. XXXII. (1915), str. 384 do 385, 532; 1. XXXIII. (1916), str. 197—198). Primerno se nam pa zdi, da še enkrat hvalno omenimo veliko delo presvetlega ljubljanskega knezoškofa, zato da novo razlago knjige psalmov o tej priliki ponovno prav iskreno priporočimo vsem čč. gg. sobratom. Psalmi nam morajo biti neprestano predmet študija in premišljevanja. Cerkveni očetje komaj najdejo primernih besedi, da bi dovolj popisali pomen psalmov. »Knjiga psalmov,« pravi Bazilij Veliki, »obsega vse, kar se koristnega najde v drugih knjigah, Napoveduje nam prihodnjost, kliče nam v spomin zgodovinske dogodke, daje navodila in ukaze za življenje, poučuje nas, kakšna morajo biti naša dejanja, z eno besedo: knjiga psalmov je zakladnica najizbornejših naukov in daje vsakemu prav za njegove razmere skrbno izbrana in temeljita navodila, vse to pa tako, da srce nauke z veseljem sprejme in jim razum radostno pritrjuje. Sv. Duh je razlil v knjigo psalmov neko posebno sladkost, harmonijo in melodijo, zato da nauke v psalmih rajše sprejmemo in jih zvesteje hranimo v spominu.« (Migne, Patr. gr., t. 29, 211.) Prepričan sem, da bomo čutili tako moč psalmov v svoji duši, če bomo pridno brali krasno razlago psalmov presvetlega ljubljanskega knezoškofa in premišljevali prisrčne nauke, ki jih izvaja prevzvišeni pisatelj iz posameznih psalmov. 0 da bi vsi duhovniki to storili! Potem nas bode »molitev psalmov«, da nadaljujem z Bazi-lijem Velikim (Migne, 1. c.) »dfužila k harmonični simfoniji enega zbora«. Kar trdi Ludolf Carth. o psalteriju sploh, namreč da »in psalterio solo usque ad obitum vitae habes materiam legendi, scrutandi et docendi« (In Psalterium expositio, Proemium F. 1), to velja tudi o novi razlagi psalmov, ki nam jo je poklonil presvetli ljubljanski knezoškof. Zato si jo bode pač vsak duhovnik naročil in jo rabil za točno razumevanje psalmov in od časa do časa za premišljevanje. Al. Stroj. Aleš Ušeničnik: Knjiga o življenju. Ljubljana 1916. Izdala in založila »Leonova družba«. Str, 188. Ko sem dobil pred leti v roke klasično delo enega najbolj idealnih Francozov zadnjega časa, »Le Prix de la Vie« (Vrednost življenja), Leona Olle - Laprune, ki ga tudi dr. Ušeničnik parkrat citira, sem knjigo s strastjo prečital in si dejal: Kaj takega bi moral prebrati in premisliti vsak izobraženec: to je najzgovornejša apologija krščanstva. Sedaj nam je pa dr. Ušeničnik v trenotkih mrjočega in obupavajočega, po drugi strani pa zopet neutešno koprnečega življenja napisal slovensko »Knjigo o življenju«. Podaril jo je vsem tistim, ki jim je življenje resen problem. Pravzaprav bi se mu moralo slovensko izobra-ženstvo glasno zahvaliti. Ne vem, ali se bo ali ne, to pa vem, da se bo potopil vanjo tudi marsikateri Nikodem v tihih večernih urah v svoji izbici, in četudi se morda ne bo še popolnoma otresel skepse, mu bo knjiga začrtala v dušo vsaj neizbrisen klicaj. Dr. Ušeničnikovi knjigi se vidi, da jo je mogel napisati le mož, ki že nad dve desetletji natančno premišljuje filozofijo. Svojo knjigo je razdelil pisatelj v tri dele: Dvom življenja, blagovest življenja in zmisel življenja. Vsebina je z enim stavkom ta: Veda in filozofija (moderna) sta na vprašanje o vrednosti in zmislu življenja brez odgovora. Le-tega nudi božična blagovest, ki oznanja z izvestnostjo, ki je sam naravni razum ni mogel doseči, Boga, odgovornost življenja, posmrtnost, večno blaženstvo v Bogu. Natančneje pripovedovati vsebino ni treba, ker bo itak vsak »Pastirjev« bralec knjigo z veseljem prečital. Imel bo od tega korist zase, ker bo pred njegovo dušo stopilo večno aktualno vprašanje življenja s silo, kakor morda nikdar prej. Potem ga bo pa tudi to spomnilo, da naj kaj takega pove mutatis mutandis tistim, katerim on rešuje vprašanje življenja. Lahko rečem, da potem, ko bo videl vprašanje v Ušeničnikovi sintezi, bo govoril z veliko večjo resnostjo, pa s svečanostjo in ljubeznijo do tistih, ki jim mi lomimo kruh življenja. Z radostjo in neodoljivo prepričevalnostjo jim bo povedal, da je življenje kristjanovo zares lepo in vzvišeno, pa kljub bolestim polno veselja in nadzemskih vrednot. Tudi bo kot pridigar našel klenih misli, n. pr. o krščanski kulturi, o nebeškem blaženstvu, o misteriju izvirnega in osebnega greha, o posledicah izvirnega greha, o zveličanju poganov, o peklu in problemu trpljenja itd. V prvem Dodatku nudi pisatelj seznam apologetične literature, v drugem zelo spretno sestavljen tolmač filozofičnih izrazov, ki bo dobro služil bogoslovcu in filozofu, tako da bi ga morda kazalo posebej odtisniti. Slog je oni individualni plastični Ušeničnikov slog, ki ga že dolgo poznamo; tak je celo v tujejezičnih citatih. Teh je v knjigi vse polno, kar se mi zdi zelo umestno, kajti če nam je hotel dr. Ušeničnik govoriti o življenju, je moral o tem velepomembnem vprašanju zaslišati verodostojnih prič iz vseh časov in vseh taborov. Tako je knjiga v primeri z omenjeno Laprunovo pridobila veliko apologetične vrednosti, tako da bo to pač najboljša moderna apologija. Jos. Šimenc. Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške Tiskarne.