KNJI2NICR X2ETR UOOVlCfl d 908(497.12-134)(082) NOTRANJSKI...1 I 908 497.12-134(082) S i I ... .' / . . . ./■ - • :■.')! ■ . i1. ' I . . ... . / ... \ ,...... 'I • I ! i • « 211. ' * ; .n* i > f. o|-... , A ; « i j ; '■/////w'v :. .. • * ' ' ■■ ■, .... .. ' • ' • ' : • lllllll • i v . i'i • • ! NOTRANJSKI LISTI NOTRANJSKI LISTI I POSVEČENO LOŠKI DOLINI OB PETSTOLETNICI MESTA LOŽA 1477-1977 STARI TRG PRI LOŽU, 1977 4-Ì156 IZDAL: Odbor za praznovali UREDILI: Anton Avsec, Lo GLAVNI UREDNIK: Jane LEKTOR: France Šušteršič LIKOVNO OPREMljU Jan. ZALOŽIL: EPID-PABALELE, Ljubljana, Sambv; ZA ZALOŽBO: Lojze Jakopič in Lojze Baraga TISK: GP Gorenjski tisk, Kranj , NAKLADA: 3000 izvodov ZA VSEBINO PR I SPE V K O V ODGOVAjftJ A J O •letnice mesta Loža pri SZDL Loška dolina akar in Janež Šumrada y|el. 064 5#021 '■Ma VSEBINA France ŠUŠTERŠIČ, Val, ki se vrača močnejši n. Janez ŠUMRADA, Iz kronike snežniških partizansl Franci STRLE, Letališče na Nadleškem polju Aleksander MARKOVČIČ, Loški kovinarji . . Aleksander MARKOVČIČ, Šumijo gozdovi domači Bolo LEVEC, Trideset let Bresta . . . . . . j ‘ Franc DOLNIČAR, Iz šolske kronike Loške doline f| Andrej MAKOVEoflfWnine oblike imen bloških, trojiških in vidovskih JUiVvasi . ^ •jfflTTE I T1-*"~r 'r**«•*' * • '* *• 'v Marija STANONIK, Oris slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941—1945 na osrednjem Notranjskem ........ . . . . . Na Ja BARBARIČ, Matevž Hace . . . . . . . .... . . . Nada BARBAPlČ,.Jože Udovič . ............... Stane MJKUŽ, Likovna pesem o notranjski zemlji... (slikar Lojze Perko) Tone GASPARI, Bratu (spominski zapis o Maksimu Gaspariju za; 95. rojstni dan) ... .. -, . * i ." W Iztok RAZDRIH, Mlini in mlinarstvo ob Žerovniščici in Lipsenjščici na Cerkniškem polju ............................................... Janez BOGATAJ, Vas Otok na Cerkniškem jezeru .................. Franc SIMONIČ, 0 lovstvu v Loški dolini . . . . . . . . ”. v ' Anton ŠUMRADA, O polhih in polharstvu,v!L.oški dolink . . . . . . $ Lojze MLAKAR, Tradicija strojenja polšjih kožjč^in izdelava polhovi 1 v Ložu !.. . . . . . £ V . u,-t. ^ .. -v y Tf iAy -A % - p j \ .«v. W lWÉ!fr9é%wTf [nisnr Uvod predsednika skupščine občine Cerknica Jožeta Hrena .... Uvod Janeza Šumrada............................................. Peter HABIČ, Nekaj geografskih značilnosti Loške doline......... r Mehtilda URLEB, Loška dolina in okolica v davnini.............. Janez ŠUMRADA, Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice Janez KRANJC, Privilegij mesta Loža iz leta 1477 ............... Božo OTOREPEC, Grb in pečat mesta Loža.......................... Peter FISTER, Tabor v Cerknici na Notranjskem................... Janez KOS, Podobal mesta Loža v prvih treh desetletjih devetnajstega stoletja........................................................ Matjaž KLEMEN Čl % Cerkniški tabor.............................. Matjaž KLEMENČ Č, Razvoj prebivalstva v sodnih okrajih Lož in Cerknica v letih 1880 lo 1910 .................................. Branko TROHA, Gospodarske in poljtične razmere ob koncu 19. in v za Franci STRLE, Boljševizem v Loški dblini ....................... jze MLAKAR, Komunistična organizacija in volitve v Loški dolini ŽO/21 .. . . àM..............r-.............................. Anton A VSEC,; (Gospodarske in politične razmere v Loški dolini med obema vojnama . . . ÉM . Stanko JANEŽfNotmnjci gredo v gozdovena Francosko......... Anton AVSEC, Nekaj podàtkovt> NOB pa Notjanjekgjp leta 1941 in par 130 146 150 155 159 163 S prvo številko Notranjskih listov se uresničuje dolgoletna želja naših občanov, da dobijo »zbornik« o domačih krajih. Pobuda, ki je vzklila prav ob 500-letnici pridobitve mestnih pravic Loža, je rodila prve sadove. Avtorji prvih prispevkov so pokazali, da so sposobni razlagati našo preteklost in sedanjost. Prepričan sem, da so s to potezo premagane začetne težave in da bodo ti zgledi pritegnili nove sodelavce. Skromnost notranjskega človeka ne sme biti ovira, da bi objektivno prikazal preteklost, svoje delo in življenje. Nasprotno, s ponosom se lahko ozre na svoj razvoj, na boj za obstoj na tem lepem koščku slovenske zemlje, na velik prispevek, ki ga je dal za svojo svobodo in svobodo jugoslovanskih narodov, na prispevek socialistični revoluciji. Svojo moč in sposobnost je izpričal s tem, da je na porušenih domovih zgradil novo, lepše življenje ter v kratkem obdobju dosegel ogromen napredek v materialnem razvoju in razvoju samoupravnih ter socialističnih odnosov v družbi. Mladi ljudje bodo toliko bolj vzljubili svojo domovino, svoj kraj, pridobitve narodnoosvobodilnega boja in povojnega razvoja, kolikor bolj bodo spoznavali zgodovino. S tem bodo spoznali svoje korenine, prizadevanja in žrtve svojih prednikov, ki so postavili temelje, da danes svobodno živimo, v samoupravni socialistični in neuvrščeni Jugoslaviji. Prav Notranjski listi bodo izpolnili pričakovanja mnogih naših občanov, da dobijo gradivo za preučevanje naših krajev in ljudi; še posebno bodo veseli vsake nove številke vsi tisti delavci, ki vzgajajo mladi rod. Prepričan sem, da bodo ob prvi številki prav vsi dejavniki spoznali za potrebno, da se začeto delo nadaljuje, in da bo ta številka vzpodbudna za vse tiste, ki so sposobni s svojimi prispevki širiti podobo naše preteklosti in sedanjosti. Delavcem združenega dela, organiziranim v Kulturnih skupnostih, bo nedvomno veliko do tega, da bi s pridobitvijo novih sodelavcev ter z ureditvijo izdajanja in finansiranja omogočili uresničiti zasnovo Notranjskih listov in pospešiti nadaljnje delo na tem pomembnem področju. Ob prvi številki Notranjskih listov se moramo zahvaliti vsem, ki so kakorkoli prispevali, da se je začela uresničevati dolgoletna želja naših občanov. Želim, da bi se zasnova Notranjskih listov v celoti uresničila! Predsednik skupščine občine Cerknica Jože Hren V zavesti Slovencev živi pokrajina med Planino in Babnim poljem kot čudovito lep, do nedavnega nedotaknjen in zaostal del naše zemlje, še danes odmaknjen od hrupa velikih prometnih poti. Odmaknjeno, pa vendar kleno in samosvoje je bilo od. zdavnaj tudi življenje naših ljudi, revnih notranjskih kmetov, ki so garali na skopi kraški zemlji in v bogatih gozdovih tujcev ali pa odhajali iskat večji kos kruha v tujino. Ti kraji v preteklosti niso rodili mnogo izobražencev. Še tisti redki, ki so teh gora list, so odhajali za vedno in se niso več vračali. Tako so lepote in zanimivosti pokrajine odkrivali in popisovali v glavnem tuji učenjaki v tujem, našemu človeku nerazumljivem jeziku. O domačem kraju je naš človek slišal le v šoli, vendar dostikrat le legende in polresnice, ki jih je znanost že davno zavrgla. Te kulturne revščine so se prvi najjasneje zavedali borci za svobodo in socializem. Ti so sklenili v letu 1944 na osvobojenem ozemlju Loške doline pripraviti in poslati med branja željne ljudi »zbornik« o domačih krajih. Imel bi — kar je bilo v tistih razmerah edino razumljivo močno agitatorsko, poanto. Žal knjiga ni izšla, čeprav so menda rokopisi zanjo še shranjeni in so danes gotovo dragocen dokument časa, v katerem so nastali. Ideja o zborniku pa ni zamrla, živela je dalje med redkimi ljudmi, ki so jo pred nekaj leti skušali dvakrat oživeti, vendar brez uspeha. Nameravali so izdati knjigo spominov udeležencev revolucije o predvojnem delovanju, pripravah na vstajo in poteku bojev za svobodo. Četrti poizkus, ki je danes pred nami, smo postavili na čisto drugačne osnove. Menimo, da je treba razlagati našo preteklost in sedanjost predvsem z metodami, ki jih uporablja znanost. Takšna zasnova je prav gotovo znatno nad zgolj osebnim, spominskim poglabljanjem. Seveda pa je treba tako imenovano »visoko znanost« približati vsakemu bralcu, intelektualcu ali ne, v kar se da razumljivem jeziku. Tako ima prva številka Notranjskih listov dvojno nalogo. Služiti more znanstveniku kot osnovno pomagalo pri nadaljnjem preučevanju naših krajev, še zlasti pa nuditi Notranjcu osnovne podatke o domači pokrajini; nekaj takega je gotovo že dolgo pogrešal. Nikakor ni naš namen, da bi skušali s tem podati zadnjo, dokončno in edino zveličavno podobo naše dežele. Prva številka naj bi bila le začetni, najtežji korak in vzpodbuda za bodoče delo. Prav tako se ne bomo branili kritike, če bo dobronamerna, saj bo s tem le dosežen naš namen — odziv bralcev. Ideja o Notranjskih listih je nastala in se razvila ob potrebi, da bi ob petstoletnici pridobitve mestnih pravic poizkušali najti neko zgodovinsko sliko Loža in njegove doline. Razumljivo je torej, da je večina številke posvečena prav iskanju te slike. Vendar smo se že na samem začetku zavedali, da je treba našo akcijo zastaviti v širšem okviru. Kar sama od sebe se je pri tem ponujala cerkniška občina kot celota, saj še zdaj, kljub precejšnji gospodarski razvitosti, nima svojega »zbornika« kot številne druge občine v Sloveniji. V knjigo smo zato vključili prispevke s področja vse občine, v glavnem takšne, ki so ležali po arhivih in predalih raznih raziskovalcev, ker jih ti niso mogli nikjer objaviti, saj primerne publikacije pač ni bilo. Kljub temu je nadaljnja usoda izhajanja negotova, saj je pričujoča številka naletela na popolno podporo le pri eni gospodarski organizaciji v občini. Menimo, da je v splošnem družbenem interesu, da Notranjski listi po tem jubileju redno izhajajo še naprej. Snov je tako rekoč neizčrpna, od Cerkniškega jezera in bloških smučarjev do NOB in povojne socialistične graditve. Seveda bi bilo zato potrebno družbeno urediti izdajanje in financiranje listov. Tile so nastali na napol privatni pobudi s pomočjo kolektiva loške Kovinoplastike. Na tem mestu se mu ponovno zahvaljujemo za vsestransko pomoč in razumevanje. Ime samo je za vsebino skoraj preambiciozno, saj govori prva številka izključno o cerkniški občini. Gotovo pa ga povsem opravičuje drugi zvezek, ki izhaja hkrati s prvim, ter nakazuje možno dolgoročno rešitev obstoja Notranjskih listov v povezovanju vseh notranjskih občin okrog njih. Janez Šumrada Peter Habič SPLOŠEN ORIS NARAVNO- GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI NEKAJ GEOGRAFSKIH ZNAČILNOSTI LOŠKE DOLINE Sredi notranjskih kraških gozdov leži zanimiva in prijetna Loška dolina. V njej živi nekaj nad 3000 prebivalcev v 15 naseljih in zaselkih, med katerimi sta najpomembnejša Lož in Stari trg. Po vseh naravnih značilnostih spada Loška dolina med tipična kraška polja, vendar se po legi, obliki ter vodnih razmerah, pa tudi po gospodarski izrabi površja precej razlikuje od sosednjih kraških polj v porečju Ljubljanice. Loška dolina je torej z vseh strani zaprta kraška globel s precej ravnim, deloma poplavnim dnom, ki ga obdajajo višje kraške planote od Blok in Račne gore na severu in vzhodu do mogočnega Notranjskega Snežnika (1796) na jugu in zahodu. Snežnik je ne le najvišji, temveč tudi najmarkantnejši vrh v gorskem obodu Loškega polja. Še dolgo v pomlad, ko vse više zelenijo bukovi gozdovi, se v soncu blešči zasneženi vrh. Mnogi ga imenujejo kar Loški Snežnik, po njem pa so v minulem stoletju označevali Loško dolino tudi kot Snežniško dolino (11). Odprt in precej raven travnat in njivski svet sredi gozdov in gora se razteza v nadmorski višini med 570 in 590 m ter meri največ 6 km po dolgem in 4 km počez. Obrobljajo ga strmi, z gozdom in grmovjem porasli bregovi, ki se na vzhodni strani vzpenjajo v vrhove od 800 do 1200 m, na zahodni pa še precej više. Najnižje vrzeli v obodu te kraške globeli so na severozahodni strani, kjer sta prevala proti Cerkniškemu jezeru in Bloški polici dobrih 70 do 100 m nad dnom polja. Cez oba prevala, tistega ob vznožju Stražišča (812) kot onega pod Križno goro (856), je speljana cesta iz Loške v Cerkniško dolino. Tudi na jugovzhodni strani je v obodu med Račno goro (1140) in Snežniškim pogorjem 'zlož-nejši prehod proti Babnemu polju in Prezidu ter dalje v Gorski kotar. Za prometno lego Loške doline pa je pomembna tudi pot skozi snežniške gozdove čez Leskovo dolino in Mašun na Pivko ter prek Svinščakov in Gomance v Bistriško dolino in proti Reki. Prečne poti skozi gozdove niso veliko prispevale k povezanosti loške pokrajine s širšim svetom, saj so celo vzdolžni, lažji prehodi pripeljali v Loško dolino nekdaj razen redkih trgovcev in zemljiških gospodov le malo tujcev. Prek Račne gore na vzhodni strani doline drži pred nekaj leti razširjena gozdna cesta v smeri proti Loškemu potoku. Čeprav leži Loška dolina v notranjskem podolju, po katerem drži pot iz osrednje Slovenije v povirje Kolpe in čez Gorski kotar proti morju, je bila in je še slabo povezana s sosedstvom. Gospodarsko, kulturno in prometno je še najbolj odprta proti severozahodu, kjer se prek Cerknice in Rakeka navezuje z asfaltirano cesto in avtobusnimi zvezami na Ljubljano, pa tudi na Postojno. K precejšnji izoliranosti Loške doline pa ne prispeva le oddaljenost od glavnih centrov, temveč tudi gozdnato, nenaseljeno obrobje. Za nastanek in razvoj Loškega polja je podobno kot na sosednjem Cerkniškem in Planinskem polju odločilnega pomena geološka zgradba oziroma razporeditev manj propustnega dolomita in bolj zakraselih apnencev. Ti dve različno odporni in prepustni kamnini se na Loškem polju stikata ob velikem narivu, ki poteka čez Planinsko, Cerkniško in Loško polje, ki ga po dolgem prečka med Danami in Kozariščami, ter se nadaljuje čez Babno polje in Prezid proti jugovzhodu (4). Dolomitni je ves osrednji del polja, saj sega dolomitni pas do Starega trga, Viševka in Podgore. Vzhodni del polja in obrobje je zgrajeno iz jurskih apnencev in na njih je zlasti višje kraško površje precej bolj razčlenjeno kot na dolomitu. Na oblike površja, vodne razmere ter naselitev pa je vplival tudi pas jurskega dolomita, ki poteka od Podloža čez Knežjo njivo ter pod Račno goro proti Dolenjim Poljanam. Na dolomitni podlagi se je kljub tanki plasti prsti razvila sklenjena travna odeja, zato prevladuje po dolomitnih bregovih travniško in pašniško površje. V ravnini in v kraških globelih je na dolomitu debelejša plast rjave prsti, zato v takih predelih prevladujejo njive. Dolomit v osrednjem delu polja pa ima poleg ugodnejše kmetijske površine tudi pomembno hidrografsko vlogo, saj sili vse kraške vode iz vzhodnega apnenčevega obrobja, da se prelivajo na površje. Površinske reke tečejo čez dolomit in poniknejo v apnencih zahodno od omenjenega nariva. Požiralniki pri Danah so nastali v apnencih, ki grade Snežnik in Javornike ter vse zahodno in južno obrobje Cerkniäcega polja, kamor se prelivajo vode iz Loške doline. Nastanek in razvoj Loškega polja v drobnem še ni dovolj preučen in pojasnjen. Predvsem ni jasno, zakaj in kako je prišlo do oblikovanja dveh ločenih kraških globeli v prvotni široki dolini, po kateri je tekla predhodnica Ljubljanice od Kozjega vrha pri Prezidu po notranjskem podolju proti Ljubljanskemu barju in Savi. Razvoj površja v območju Loškega polja v najmlajši geološki zgodovini je skušal pojasniti A. Melik (1928, 1955). Drugi raziskovalci krasa pa so se bolj posvetili sosednjemu Cerkniškemu jezeru, tako da sta Loško polje in njegova okolica geografsko še sorazmerno slabo raziskana in opisana. S tem sestavkom ne bo mogoče zapolniti te vrzeli, rad pa bi opozoril na nekatere značilnosti, ki sem jih spoznal v zadnjih letih ob občasnih obiskih loške pokrajine. Na obodu Cerkniškega in Loškega polja so ohranjene reliefne oblike, ki potrjujejo domnevo, da je bilo celotno notranjsko podolje enotna rečna dolina. (8) V pliocenu, pred več kot tremi milijoni let, naj bi vode iz Snežnika in Račne gore, Blok in Javornikov še površinsko odtekale po podolju in oblikovale predhodnico današnje kraške Ljubljanice. Tektonsko dviganje je pozneje pospešilo zakrasevanje doline in vode so se prestavile v podzemlje. Enotna dolina je razpadla na posamezna kraška polja, kjer so se vode ohranile edinole na površju. Od povirja prvotne Ljubljanice nad Prezidom so površinske vode tekle čez Babno polje proti Loški dolini še v višini med 760 in 770 m. V tej višini je nad južnim obodom Loške doline široka kraška polica, kraj Babna polica je na njej, pa tudi dvoje suhih dolin se spušča polagoma iz Babnega polja čez Jermendol proti Podgori in skozi Poliški kot ter pod Grajševko (903) proti Malemu Obrhu in gradu Snežniku. Izrazita kraška polica spremlja tudi zahodni rob polja in se polagoma znižuje od Jelenke (801) preko Zi jalovega hriba (767) do Gole gorice (700) med Danami in Gorenjim Jezerom. V severnem obrobju Loške doline je prvotno dolinsko površje ohranjeno le še v prevalih in vrhovih od Stražišča (812) ter Grebena (786), Jesenovca (819) in Križne gore (856), ki ločijo Loško dolino od Cerkniške. Po najnižjih prevalih sodeč, so se lahko vode površinsko tod čez prelivale še v višinah med 670 in 650 m, kar je dobrih 100 m nad današnjim dnom polja. Kraško oblikovanje Loške doline se je torej začelo razmeroma zgodaj in je potekalo nekoliko drugače kot na drugih poljih notranjskega podolja. Že veliki raziskovalec Dinarskega krasa Jovan Cvijič (1895) je menil, da je Loško polje nastalo z zraščanjem več manjših kraških globeli ali uval. Podolgovate uvale pri Podložu in Ložu, pa tudi ob Malem Obrhu nad Kozariščami so še danes precej oddvojene od osrednjega polja. Tudi vzpetina Ulake in njeno nadaljevanje proti Nadlesku ter vrh nad Šmarato delijo polje v dva dela. Spodnji del doline ob ponorih pri Danah je bolj poglobljen v skalno podlago, ki je prekrita z debelejšo plastjo naplavin ter se tako po oblikovitosti in drugih značilnostih razlikuje od višjega vzhodnega dela. Ob poplavah je najdalj pod vodo, zato je tam malo njiv in kar jih je, so pomaknjene bolj na obrobje. Ilovico so tod nekdaj izkoriščali celo za izdelovanje opeke. (9) V vzhodnem delu polja od Starega trga, Nadleska in Kozarišč do Vrhnike in Podgore je na široko uravnana skalna podlaga v višini med 580 in 590 m in ne preveč na debelo prekrita z rdeče rjavo peščeno prstjo. V to površje so zarezali površinski tokovi Malega in Velikega Obrha ter Loškega in Viševskega Brežička ozke doline. Posebno strmi in skalnati so bregovi ob Velikem Obrhu. Ozke doline se razširijo šele ob sovodnji obeh Obrhov in Brežičkov pod Viševkom, Pudo-bom in Kozariščami. Loško polje je torej v drobnem precej bolj razčlenjeno kot Cerkniško ali Planinsko. Njima je še najbolj podoben severozahodni nižji del polja ob Obrhu od Pudoba do Dan. Vzhodni višji del sega nad poplavno območje in vanj so zarezane doline ob površinskih tokovih, ki jih napajajo kraški izviri z obrobja in manjši studenci ob strugah sredi polja. Med kraškimi izviri je največji in edini res stalni izvir Veliki Obrh pri Vrhniki ob vznožju Račne gore. Ob najnižjih vodah ima še okrog 200 1/s vode in je najpomembnejši rezervoar pitne vode za vso dolino. Ob visokih vodah se preliva na Loško polje iz podzemlja Račne gore do 30 m3/s, del visokih voda pa dobi Obrh tudi iz občasnih bruhalnikov pri Vrbanju in Suhadolci. Ob Velikem Obrhu, tej glavni vodni žili Loške doline, je nekdaj delovalo več žag in mlinov, ki pa so že večinoma opuščeni, ker so jih postopoma zamenjali sodobnejši parni, potem pa tudi električni stroji. Drugi izvir po velikosti je Mali ali Kozariški Obrh, ki daje ob visokih vodah do 20 m3/s vode, ob nizkih vodah pa kmalu povsem presahne. Njegovo kra-ško zaledje naj bi bilo predvsem v Snežniku, od koder pa se očitno male vode odtekajo mimo Loškega polja proti Cerkniškemu in Planinskemu polju. V Loško dolino se prelivajo iz Snežnika le visoke vode, ki ne morejo odteči po podzemeljskih kanalih mimo polja. Ob strugah v dnu polja in na dolomitnem obrobju je znanih še več manjših studencev, ki so pomembni predvsem za napajanje živine in drugo oskrbo. Vodo dobivajo iz dolomita, edino Bajer in Viševski Brežiček ter izvirek pri gradu Snežniku dobivajo vodo iz ožjega kraškega zaledja. Bolj kot pomanjkanje vode ob suši — večina naselij se oskrbuje s kapnico, urejen vodovod pa imata le Lož in Stari trg — povzročajo težave v Loški dolini poplave. Združeni Obrh izgublja vodo že v strugi, preden doseže glavne požiralnike v ravnici pod Danami in ponorno jamo Golobino v severozahodnem kotu polja (13). Pri nizkih vodah se že vsa voda izgubi v strugi in zanimivo je, da se ne pojavi v izvirih na Cerkniškem polju kot sicer ob srednjih in višjih vodah, temveč odteka po vsej verjetnosti pod Cerkniškim poljem ali ob njem neposredno VODE PODNEBJE v izvire Bistre in Ljubljanice (1). Pri višjih vodah požiralniki v strugah ne zmorejo vseh voda Obrha, in ta se razlije iz struge, zalije travnike in odteka po številnih rupah v dnu ter skozi jamo Golobino na obrobju. Votline niso dovolj velike za odvajanje vseh kraških voda, ki se stekajo v Loško dolino, zato nastanejo ob ponorih tudi do 10 m visoke poplave, ki ogrožajo tudi bolj odmaknjena naselja. Zabeleženih je več hudih poplav, ko je voda zalila del vasi Dane, Kozarišče, Nadlesk, pa tudi v Starem trgu je že poplavila nekaj hiš. Najvišje so bile vode v letih 1851, 1872,1875,1878,1880, 1895, 1923 in 1933. S poplavami so se borili na različne načine in jih skušali omiliti ali odpraviti, vendar brez pravega uspeha. Poglobili so glavno strugo Obrha in skopali umetni rov v Golobino. S tem so sicer nekoliko pospešili odtekanje vode, glavnih ovir pa niso odstranili. Ozko grlo ni le pri vhodu v podzemlje, temveč je celotno pretržje med Loško in Cerkniško dolino premalo prepustno in prevotljeno, da bi vse vode izpod Snežnika in Račne gore, iz Babnega polja in Prezida nemoteno odtekale (5). Poplave bi odpravili le s 1500 m dolgim in dovolj prostornim umetnim rovom, ki bi ob najvišjih vodah zmogel vsaj 70 kub. m/s, kolikor nemara znaša največji kraški dotok v Loško dolino. Če bi v celoti odpravili poplave, bi lahko spremenili nekaj 100 ha današnje poplavne ravnice v rodovitno polje. Kot za večino naših kraških polj in predelov so tudi za Loško dolino značilne velike razlike v količini voda med sušnimi in mokrimi obdobji v teku leta, pa tudi med sušnimi in mokrimi leti. Te razlike so odvisne predvsem od podnebnih, zlasti padavinskih razmer, saj kraške vode razmeroma hitro odtečejo z visokih planot. Edino sneg v zimskem času zadržuje odtekanje in zlasti spomladi preprečuje prezgodnje presihanje. Za podnebje Loške doline sta odločilna predvsem lega na notranji strani dinarske gorske pregraje, ki zavira vplive Sredozemskega morja, in pa kotlinski značaj doline, v kateri je pogosten toplotni obrat (3). V dnu doline se zadržuje precej bolj hladen zrak kot po višjem obrobju. V splošnih potezah je klima podobna tisti na Cerkniškem polju, ima vse značilnosti zmerne kontinentalne klime z mrzlimi zimami in ne prevročimi poletji. Najnižje temperature se pozimi lahko spuste do — 30°C, poleti pa se ozračje segreje do 36"C. Srednja letna temperatura je bila v Loški dolini v obdobju od 1926. do 1965. leta S^C in se ne razlikuje bistveno od tiste na Cerkniškem polju (8,2) ali v Postojni (8,4). V drobnem pa je med letom vendarle nekaj razlik. Zime so v Loški dolini občutno hladnejše, saj je srednja januarska temperatura —2,8, v Cerkniški dolini —1,8 in v Postojni — 1,6°C. K mrazu prispeva zlasti višje kraško obrobje, saj je v Babnem polju srednja januarska temperatura komaj — 4,2°C. V poletju ni bistvenih razlik med Loško in Cerkniško dolino ter Postojno, srednja julijska temperatura je 17,8°C. Poprečno na leto ima Loška dolina 1500 do 1600 mm padavin, razlike v letih pa so precejšnje. Bolj namočeno je višje kraško obrobje, saj imata Mašun in Leskova dolina nad 2000 mm padavin, najvišji predeli okrog Snežnika pa prejmejo celo nad 3000 mm moče. Znatne razlike so tudi v višini in trajanju snežne odeje, že v primerjavi s Cerknico, zlasti pa s Postojno, saj leži sneg v Loški dolini skoraj še enkrat dalj kot v Postojni. V primerjavi z visokim kraškim obrobjem in Snežnikom pa je Loška dolina prava oaza in je spomladi že vsa zelena, ko leži po okoliških gozdovih še več kot meter debela snežna odeja. V skladu s klimatskimi razmerami prevladuje v območju Loške doline mešan gozd bukve, smreke in jelke. Druge drevesne vrste so redkejše ali pa so umetno vzdrževane kot kostanjev in hrastov nasad ob gradu Snežniku. V pretežnem delu Loške doline je človek že zgodaj skrčil gozd in si uredil njive, travnike in pašnike. Slednji prevladujejo tudi na obrobju po zaobljenih dolomitnih vzpetinah. Redkejše so krčevine sredi gozda na apnenčastih tleh. V preteklosti, ko je moral človek izkoristiti vse razpoložljive kmetijske površine za preživljanje, je bilo gozdnih krčevin ali lazov precej več. Na to spominjajo zlasti številna krajevna imena med Loško dolino in najvišjimi vrhovi na zahodnem obrobju, od Javorja (1168) čez Škodovnik (1257) do Bičke gore (1337) in še dalje proti jugovzhodu. Številni lazi so bili tudi na Račni gori, kjer gozd vedno bolj zarašča nekdanje košenice. Kot povsod po krasu se tudi v obrobju Loške doline prav z zaraščanjem pašnikov in košenic najbolj spreminja nekdanja kulturna pokrajina. Edino v dnu polja še prevladuje odprt svet, čeprav so številne njive že opuščene in zarasle s travo. V kmetijski izrabi Loške doline so nastale velike spremembe, o čemer se lahko prepričamo že na prvi pogled, o tem pa pričajo tudi zgodovinski viri (10). Čeprav nimamo pri roki podrobnih podatkov o obsegu kmetijske proizvodnje in številu kmečkega prebivalstva — to se je v zadnjih desetletjih zmanjšalo za več kot polovico — lahko že po opuščenih njivskih površinah sklepamo, da se je gospodarjenje z zemljo bistveno spremenilo. Človek je bil v Loški dolini skozi stoletja in tisočletja — saj se je zgodaj naselil v teh krajih, kot pričajo zgodovinski viri — vezan na skromno kmetijsko površino v dnu polja in na bogate gozdove v obrobju. V dolini je gospodaril z zemljo in vodo.in se preživljal z delom v gozdovih. Ko zemlja ni zmogla vseh nahraniti, so morali mnogi v svet s trebuhom za kruhom, eni začasno, na primer čez zimo v slavonske gozdove, drugi za zmeraj v tujino in prek »luže« v široki svet. Dolga stoletja so domačini obdelovali zemljo in delali v gozdu za loške gospode v starem gradu nad Ložem, pozneje pa v gradu Snežniku. Že zgodaj so dobili tudi tržne pravice, kar lahko razberemo iz zgodovine Starega trga (6). Imeli pa so celo svoje mesto Lož, ki je bilo eno najmanjših v vsej deželi. Mestne pravice je dobil ta kraj predvsem zaradi oddaljenosti od drugih večjih mestnih središč. Vsaka doba je prinesla nekaj novega, vendar so se razmere v tem delu Notranjske le počasi spreminjale. Šele v zadnjih letih je dolina spet oživela. Asfaltirana je glavna cesta, pa tudi vse ulice po vaseh so prekrite z asfaltom, kar daje obnovljenim vasem in novim zaselkom prijeten videz. Loška dolina je bila predvsem zaradi dobre zemlje v osrednjem delu polja gosto naseljena, v čemer se to kraško polje precej loči od Cerkniškega in zlasti Planinskega polja, kjer so naselja postavljena le na obrobje. Stare vasi so strnjene in enakomerno razporejene po osrednjih višjih ravnicah kot Viševek, Pudob in Iga vas, ali pa so pomaknjene bolj na obrobje, kot Šmarata, Kozarišče, Podgora, Vrhnika, Markovec, Nadlesk, Podcerkev, Dane pa tudi Stari trg, Lož in Podlož. Nekaj zaselkov in vasi je razmeščenih tudi višje po obrobju doline, na ugodnejših dolomitnih tleh, kot so Vrh, Babna polica, Poljane in Knežja njiva. Edino zahodno obrobje polja med Šmarato in Danami ni naseljeno, ker je najbolj izpostavljeno poplavam. Strnjene obcestne in gručaste vasi, v katerih so domovi največkrat postavljeni pravokotno ob cesti, so obdane z vseh strani z njivami in travniki. Takšna pravilna razporeditev naselij in domov daje Loški dolini videz urejenosti in skladne izrabe celotnega razpoložljivega prostora. Kot posebno obliko zaselka naj omenimo grad Snežnik s pristavo in lepim gozdnim parkom, ki je zdaj kot celota posebna turistična zanimivost, sicer še ne dovolj izkoriščena. Zunaj strnjenih vasi so nastala manjša naselitvena jedra zlasti ob Velikem Obrhu, kjer so se iz prvotnih žag in mlinov razvili večji obrati za predelavo lesa. Bogato gozdno zaledje je dajalo domačinom nekaj več zaslužka. Na tradiciji spravljanja, prodaje in predelave lesa se je razvila sodobna lesnopredelovalna industrija na Marofu pri Starem trgu, kjer stoji nova tovarna, ki obratuje v sklopu cerkniškega Bresta. V vojni močno prizadeti Lož je dobil moderno tovarno za predelavo kovin in plastike. Obe tovarni sta ob upadanju kmetijstva deloma zavrli odseljevanje. V zadnjih sto letih se je namreč zmanjšalo število prebivalstva za dobro četrtino in marsikateri dom je ostal prazen, čeprav KULTURNO- GEOGRAFSKE POTEZE je bilo v njem prostora za dve ali več družin. K precejšnji izpraznitvi Loške doline je pripomogla tudi zadnja vojna, povsem sta bila uničena Lož, Podlož, in druge vasi, zato je bilo po vojni vloženo veliko truda v obnovo domov.Obnoviti je bilo treba tudi številne že dotrajane kmečke hiše. Z razvojem industrije pa so zrastle v Loški dolini tudi nove hiše, največ v predelu med Starim trgom in Ložem, ki se počasi zlivata v enotno naselje. Precej hiš je tudi ob cesti iz Starega trga proti Vrhniki, zlasti okrog Markovca in na Trznah, nekaj je novih pri Bajerju, Viševku in Pudobu, več pa spet pri Kozariščah, kjer je nastalo novo naselje predvsem za gozdne delavce. Po dolgem času Loška dolina spet oživlja, počasi, toda vztrajno premaguje osamljenost, v katero jo vklepa narava, in vedno bolj se povezuje s svetom. Odmaknjenost od glavnih prometnih žil in skromna kraška zemlja sredi gozda sta v minulih stoletjih vodili v zgoščevanje prebivalstva in prenaseljenost. Zato ni čudno, da se je toliko ljudi odselilo in si poiskalo boljši kos kruha, kot sta ga dajala zemlja in delo v gozdu. Kupčije z lesom in živino niso mogle trajno obogatiti tamkajšnjih krajev. Šele zaposlitev v novih industrijskih obratih daje ljudem možnost za boljše življenje in hitrejši gospodarski ter kulturni napredek. VIRI IN LITERATURA 1. Bidovec, F., 1968: The Investigations of the Karst Underground Water Systems and Hydrology. Proceedings of the 4th ICS in Yugoslavia 1965, 279—285, Ljubljana. 2. Cvijič, J., 1895: Karst, Beograd. 3. Furlan, D., 1974: Klima Cerkniškega polja. Hidrometeorološki zavod SRS, Ljubljana. 4. Gospodarič, R., 1974: Fluvialni sedimenti v Križni jami. Acta carsologica 6, 325—366, Ljubljana. 5. Jenko, F., 1954: Vodnogospodarska osnova porečja Ljubljanice. Hidrogeologija, 4, Projekt nizke zgradbe, Ljubljana. 6. Krajevni leksikon Slovenije, Knjiga 1, DZS, Ljubljana, 1968. 7. Mandeljc, J. in drugi, 1889: Stari trg pri Ložu. Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. 72—80, Logatec. 8. Melik, A., 1952: Zasnova Ljubljaničinega porečja. Geografski zbornik 1, Ljubljana. 9. Melik, A., 1955: Kraška polja Slovenije v pleistocenu. SAZU, Ljubljana. 10. Ribnikar, P., 1955: Posestne in gospodarske razmere loško-snežniškega gospostva od XVI. do XVIII. stoletja. Kronika, III/1, 35—39. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. 11. Schmidi, A., 1854: Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas. Wien. 12. Serko, A., 1951: Ljubljanica, geološki in kraški opis. Geografski vestnik, 23, 3—16, Ljubljana. 13. Šušteršič, F., 1975: Osnovna speleološka karta, Cerknica 3, Rokop. IZRK, Postojna. LOŠKA DOLINA IN OKOLICA V DAVNINI Slikovita Loška dolina z obrobnim gričevjem je bila obljudena že v predzgodovinskih časih. Iz posameznih naselitvenih obdobij znane posamične najdbe in zapise lahko pripisujemo dejstvu in okoliščinam, da je v te kraje le redko prišel poklicni ali amaterski raziskovalec starih kultur. Pred prvo svetovno vojno je J. Pečnik, znani zbiralec starin, kopal v Šmarati in našel rimske grobove z napisnimi kamni-nagrobniki, ki so sedaj v gradu Snežnik. Verjetno pa je načel tudi gomile pod Križno goro in naselbino na Gradčku nad vasjo Vrh, čeprav o tem ni pisanih sporočil. Prekopane gomile in pripovedovanja starejših domačinov pa pričajo, da je tudi tod hodil in iskal starine, ki jih je potem preprodajal muzejem. Edina sistematična izkopavanja je opravil znani arheolog W. Schmid pred zadnjo vojno na hribu Ulaka in Gradišču v Starem trgu. Med taka raziskovanja lahko prištejemo tudi še manjša izkopavanja profesorja B. Saria na Nadleškem griču. Po zadnji vojni pa so bila sistematična raziskovanja usmerjena predvsem na Križno goro, Šmarato in Stari trg. Hkrati je avtorica tega sestavka v okviru bivšega Notranjskega muzeja v Postojni, sedaj Kraške muzejske zbirke pri Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU v Postojni, delala pri arheološki topografiji Loške doline in okolice. V Križni jami pa so leta 1971 izkopavali ostanke jamskega medveda. V znani Krizni jami so našli že pred prvo svetovno vojno obilico kosti jamskega medveda. Verjetno je marsikatero okostje te živali v muzejih po svetu sestavljeno prav iz kosti, nabranih v tej jami. Bržkone je jama postala svetovno znana v prejšnjem stoletju tudi zaradi bogatih najdb kosti jamskega medveda. Nikoli pa v jami niso našli ob kosteh predmetov, ki bi izpričevali navzočnost ledenodobnega človeka, kot v sosednji Pivški kotlini (v Betalovem spodmolu, Parski golobini, Ovčji jami itd), in drugod po Sloveniji. Pri raziskovanju leta 1971 v Križni jami so ponovno našli mnogo kosti jamskega medveda brez ostankov in sledov dejavnosti pračloveka. Čeprav so bile najdene kosti prevrtane in zglajene, ne moremo z gotovostjo trditi, da je to delo človeških rok. Ob tej priložnosti so proučevali tudi jamske sedimente, ki so pokazali, da se je jamski medved zadrževal v Križni jami pred približno 30.000 leti. Posebna zanimivost Križne jame so tako imenovani medvedji obrusi. To so zglajeni deli skalnih sten, kjer so se medvedje drgnili, da bi se znebili neprijetnih zajedalcev. Drugod v jamah je takšne obruše že prej ugotovil in odkril prof. S. Brodar — utemeljitelj slovenskega paleolitika. Mehtilda Urleb KRIŽNA GORA — dvojno obzidje antične utrdbe NAJDBE IN NAJDIŠČA KRIŽNA GORA — pogled na prostor, kjer je bilo odkopanih največ grobov Tudi iz kasnejših obdobij, npr. iz mlajše kamene dobe ali neolitika ter bronaste dobe še niso v tem okolišu poznani ostanki kultur človeka. Šele iz starejše železne dobe ali halštata v osmem stoletju pred našim štetjem poznamo tod prve materialne dokaze o bivanju človeka v teh krajih. Bili so to Iliri, katerih kulturo poznamo s številnih drugih najdišč po Sloveniji. Med najpomembnejša najdišča te kulture uvrščamo v Loški dolini Križno goro. Arheološka izkopavanja od 1957 do 1959 so zajela grobišče na jugozahodnem pobočju Križne gore, kjer so odkopali 153 grobov. Kasnejša raziskovanja pa so zajela še sam vrh Križne gore; tu nahajamo tudi utrjeno predzgodovinsko naselbino-gradišče, antično utrdbo in srednjeveško pokopališče. STARI TRG — grob pri cerkvi sv. Jurija, odkopan 1.1976 STARI TRG — del odkritega tlaka neznane stavbe pri cerkvi sv. Jurija Krizna gora ima pomemben geografski položaj nad križiščem treh važnih prometnih poti in je bila tako izredna strateška točka s pregledom nad Cerkniškim poljem, Loško dolino in Bloško planoto. Njen osrednji položaj ji je omogočal nadzor nad prometnimi žilami v vseh treh smereh. Te prometne poti so pomembne še danes, prav tako so bile važne v srednjem veku in antiki, pa tudi še v predzgodovinski dobi bržkone niso bile neznane. Na samem vrhu je bila že v starejši železni dobi ali halštatu utrjena naselbina z obrambnimi nasipi, ki jim pravimo gradišča. Obrambni nasip je ohranjen le še na vzhodni strani, od koder ga je moč še slediti deloma proti jugu. Ostanki nasipa tako pričajo, da je bila naselbina zavarovana z nasipom na južni, vzhodni in verjetno tudi na zahodni strani. Na severni strani pa ga verjetno ni bilo, saj je bila ta stran naravno zavarovana s strmimi skalnimi pobočji. Sam vrh in bližnja pobočja Križne gore, kjer je bila predzgodovinska naselbina, nimajo več prvotne reliefne podobe, kajti tu so zgradili cerkev in kasneje še dve hiši z gospodarskimi poslopji. Te gradnje so v marsičem spremenile podobo vrha. Izkopavanja so pokazala, da so zemeljske plasti prvotne naselbine v glavnem uničene. Kljub temu pa smo na vrhu našli več ostankov lončenega posodja, ki poleg ohranjenih nasipov izpričuje obljudenost naselbine že v starejši železni dobi. To pa potrjujejo tudi grobovi, odkriti pod vrhom Križne gore. Izkopavanja na vrhu Križne gore so odkrila poleg ostankov predzgodovinskega gradišča še obzidje antične utrdbe ter razne drobne predmete iz časa rimske dobe. Utrjena je bila neravna planota samega vrha — tu stoji danes cerkev — in je merila v obsegu 213 m. Utrdbo je obdajalo zidovje, ki je še ohranjeno v dolžini 135 m, preostali del obzidja pa so najbrže uničili pri gradnji kasnejših stavb. Odkop zaraslega obzidja na vzhodni strani cerkve je pokazal, da sta ga sestavljala dva po en meter široka zidova, na zahodni strani pa je bil le enojen zid, širok največ do 1,80 m. Ti zidovi so bili ohranjeni od 0,20 do največ 0,75 m višine. Na zahodni strani smo odkrili temelje zidov stavbe, velike 6 X 5 m, pri kateri je zahodno steno-zid tvorilo obzidje. Po vsej verjetnosti je ta stavba rabila za obrambo. Tako obzidje kot temelji stavb so bili zgrajeni iz obdelanih kosov apnenca, povezanih med seboj z apneno malto. V sondah je bila obilica drobnih predmetov rimskega izvora, med njimi največ ostankov po obliki in izdelavi različnega lončenega posodja. Eno skupino sestavlja grobo izdelano posodje, okrašeno z vrezi in valovnico, ki so ga izdelovali prebivalci sami doma, drugo skupino pa sestavljajo ostanki raznih vrčev, vrčkov, amfor in krožnikov iz finejše gline, ki jih niso izdelovali sami doma. Povsem tuj, nedomač izdelek v naselbini pa so redki primerki imitacij terre sigillate. Kovinskih predmetov smo našli bolj malo. Med njimi velja omeniti fi-bule-sponke, ostanke orodja in okovja. KRIŽNA GORA - vrh s cerkvijo iz 17. stoletja. Vrisane so izkopane sonde, grobovi ter antično obzidje in stavbe Po oblikah drobnih predmetov in načinu gradnje moremo sklepati, da so prvi začetki antične naselbine oziroma utrdbe na Križni gori iz drugega, če ne prvega stoletja našega štetja. Življenje na tej postojanki se je odvijalo še v 4. stoletju tako, da je bila obljudena v glavnem skozi vso antiko. V tem času je bila močno obljudena že tudi naselbina na Ulaki, kjer segajo prvi začetki poselitve tudi še v predzgodovinsko dobo. Razlika med obema naseljema je ta, da je bila takrat na Križni gori le utrdba, ker v območju obzidja ni bilo prostora za večjo naselbino z razvito obrtjo tako kot na Ulaki, ki v antiki najbrž ni bila posebej utrjena. Lega odkritih srednjeveških skeletov na vrhu Križne gore z delom obzidja antične utrdbe ter temeljem stavb KRIŽNA GORA-LEGA SKELETOV © - TEMELJI ANTIČNE STAVBE © OBZIDJE ANTIČNE UTRDBE KRIŽNA GORA - ŽARNI GROB 4: 1. velika žara — 1. a prerez groba — 2.-3. manjša lonca — 4. del bronaste zapestnice — 5., 7. skodeli — 6. del železne igle — 8.-9. različni kovinski predmeti -10. del pasne spone — 11. kroglasta glavica bronaste igle Pri izkopavanjih na samem vrhu smo odkrili tudi 21 srednjeveških grobov. Okostja smo odkrili na južni strani današnje cerkve. Drugod grobov nismo našli, ker so bili verjetno uničeni pri gradnji cerkve. Skeleti so bili pokopani v več vrstah tako, da so gledali proti vzhodu. Pravih grobnih jam in ostankov krst nismo našli, kar kaže, da so bili pokojniki zakopani v grobove brez krst. Nekaj jih je bilo pokopanih v zidove porušenih antičnih stavb. Več kot polovica skeletov ni imela pri sebi ničesar, le v nekaterih grobovih smo dobili značilne železne spone ter prstane. Med grobovi smo našli še bronast novec bizantinskega cesarja Anastasia I (491 — 518), rabljen kot obesek, saj je bil prevrtan. Zanimiva najdba iz tega obdobja na tem prostoru dovoljuje sklepanje o poselitvi še v 6. stoletju. Pokopani skeleti po načinu pokopa (ležali so v vrstah, obrnjeni proti vzhodu) kažejo veliko skupnega s pokopavanjem naših neposrednih prednikov Slovencev, ko so se naseljevali v naših krajih. Predmeti, ki so jih imeli pri sebi, pa niso izpred 13. stoletja in jih tako ne moremo pripisovati zgodnjesrednjeveškemu obdobju. Najbogatejše arheološke najdbe, po katerih je postala Križna gora znana zunaj ožjih meja svojega okoliša, smo odkrili na grobišču. Južno stran Križne gore, kjer prehaja pobočje v bolj položne travnike, so si izbrali za pokopališče stari Iliri, nekdanji prebivalci Križne gore. Mrliče so pokopavali na dva različna načina. Velikokrat so jih sežigali z nakitom in drugimi predmeti, ki so jih dajali pokojnemu na pot v posmrtno življenje. Ostanke so shranili v lončene posode-žare in jih položili v izkopane grobne jame različnih oblik. Jame so nato prekrili z večjimi ploščami iz sivkastega apnenca, ki so ga prinesli z višjih pobočij Križne gore. Te plošče so označevale grobove in bile v nekem smislu nagrobniki. To so pravi žarni grobovi. Večkrat so v grobu poleg žare še druge posode, največ štiri. KRIŽNA GORA - ŽARNI GROB 47: 1. velika žara — 1. a prerez groba — 2. skodela — 3. lok železne fibule okrašen z vrezi — 4. lonček KRIŽNA GORA-ŽARNI GROB 33: 5. lončena posoda na nogi — 6. skodela — 7. prerez groba s predmeti — bronasta igla Veliko grobov pa je brez žar, ko so ostanki sežganih kosti raztreseni kar po dnu groba, poleg njih pa so še posode, največkrat sta to lonček in skodela. Kovinski predmeti so bili položeni v žganino, nikoli pa v posode. Le v pravih žarnih grobovih so kovinski predmeti običajno v žarah, redkeje izven njih. Od skupno 153 grobov je bilo 91 grobov žganih. Drugi način pokopavanja so skeletni grobovi. Tu so bili nesežgani mrtveci položeni brez krst v podolgovate jame, ki so bile včasih še posebej obložene s kamni. Največkrat so položeni na hrbet, z rokami, stegnjenimi ob trupu ali pa prekrižanimi na trebuhu. Kam so bili obrnjeni z glavo ob pokopu, ni bilo tedanjim ljudem važno: obrnjeni so v različne smeri, pri tem ni bilo posebnega pravila, načina, kot v kasnejših stoletjih. V grobovih sta največkrat lonček in skodela. Ena posoda je pri glavi, druga pri nogah, dostikrat pa sta obe posodi skupaj pri glavi ali pri nogah. S kovinskimi predmeti, predvsem nakitom, so bili bogati ženski grobovi. Dobili smo ga na mestih, kjer so ga nosili (na rokah zapestnice, fibule na prsih itd.). Skeletni grobovi so prekriti z manjšimi ploščami iz apnenca, ki so podobno kot žgane označevale posamezne grobove. Oba omenjena načina pokopavanja sta se uporabljala istočasno, saj med enimi in drugimi grobovi ni večjih časovnih razlik. Okostja so bila slabo ohranjena, kljub temu pa smo lahko nekatere antropološko obdelali. Od 62 odkopanih skeletov jih je bilo moč obdelati 36. Med njimi je bilo 17 moških, 13 ženskih in 6 otroških skeletov. Pri vseh se ni dala več natančno določiti starost pokopa- KRIŽNA GORA - SKELETNI GROB 100: 1.—2. votla polmeseč-na obeska — uhana iz tanke bronaste pločevine — 3.-4. ploščati bronasti zapestnici z okrašeno površino — 5. fìbula (sponka) očalar-ka iz bronaste žice — 6. lonček — 7. ostanki verižice — 8. deli votlega obeska — 9., 11. deli široke zapestnice iz železa in narebreno površino — 10. ploščat obesek — 12., 13. dva železna predmeta — 14.—16. različno obarvane steklene jagode nih. Največ je bilo starih od 20 do 40 let, le malo jih je dočakalo starost 50 let, kar kaže na težje življenjske razmere. Pri žganih pokopih smo določali pripadnost spolov po kovinskih predmetih v grobu. Pravilnost tega postopka nam je potrdila tudi antropološka analiza skeletnih grobov. Pri žganem pokopu so prevladovali moški grobovi. Ko smo primerjali način pokopa na Križni gori z drugimi grobišči na Notranjskem, smo videli, da se Križna gora od njih razlikuje predvsem po skeletnem pokopu, ki je tu sorazmerno pogost, medtem ko drugod prevladujejo žgani pokopi (Tržišče pri Cerknici, Šmihel pod Nanosom, Trnovo pri Ilirski Bistrici). V skeletnem načinu pokopavanja se Križna gora približuje Japodom, ki so bivali na ozemlju današnje Like in uporabljali predvsem skeletni pokop mrličev. Kovinski predmeti v grobovih so iz brona in železa. Največ jih je bilo v ženskih grobovih, najbolje ohranjenih pa v skeletnih grobovih. Med njimi je prevladoval nakit. Najbolj številne so bile fibule (sponke) več vrst ali tipov. Zelo pogoste so bile fibule s polkrožnim lokom. Med njimi so bile najlepše tiste s širokim pločevinastim lokom v obliki polmeseca ter številnimi verižicami in obeski na njih. Prav te fibule so ena od značilnih predmetov grobišča na Križni gori. V grobovih je bilo tudi veliko fibul očalark iz bronaste žice. Med njimi so nekatere sorodne in podobne fibulam iz japodskega področja v Liki. V ženskih grobovih so bile pogostne tudi zapestnice, najlepše med njimi so široke, ploščate zapestnice z narebrenim površjem. Veliko je bilo tudi preprostih, gladkih zapestnic iz navadne bronaste ali železne žice. Bolj redke so bile verižice, ovratnice in obeski. Predmetov iz jantarja je bilo malo, le nekaj jagod okroglih in KRIŽNA GORA - SKELETNI GROB 103: 1. bronasta polmeseč-na fibula z verižicami in obeski — 1. a tloris odkopanega groba s predmeti — 2. bronasta verižica — 3. fibula očalarka iz bronaste žice — 4. modro obarvani stekleni jagodi KRIŽNA GORA — Polmesedna bronasta fibula z verižicami in obeski ovalnih oblik, ki so jih nosili na verižicah. Več je bilo drobnih jagod iz različno obarvanega stekla, ki so bile sestavni deli verižic. V grobovih je bilo razmeroma malo orožja, našli smo le tri sulične osti. Orodja pa v grobovih ni bilo. V moških grobovih je bila poleg lončenih posod najbolj pogosta bronasta ali železna igla. Grobove z bogatimi predmeti je bilo mogoče primerjati s sorodnimi najdišči bližnje in daljne okolice glede časovne uvrstitve in načina pokopavanja na grobišču Križne gore, v tej zvezi pa tudi ustrezno mesto trajanja naselbine na samem vrhu. Prvi začetki naselitve segajo še v najstarejše obdobje železne dobe, to je v 8. stoletje pr.n.št. Trajala pa je do začetka 6. stol. pr.n.št., ko naenkrat prenehajo najdbe, ki bi izpričevale obljudenost v mlajšehalštatskem in latenskem obdobju. Šele v antiki imamo tu podatke o obljudenosti Križne gore. Ker pa je v okolici že odkritega grobišča še več gomil, med katerimi smo prekopali le maloštevilne, ne moremo z gotovostjo trditi, da bi po starohalštatskem obdobju življenje na Križni gori vse do antike povsem izumrlo. Obstaja namreč možnost, da številne neprekopane gomile skrivajo v sebi manjkajoče najdbe. Križna gora je največje po vojni odkrito predzgodovinsko najdišče na Notranjskem. Izkopano gradivo dokazuje visoko ustvarjalnost tedanjih prebivalcev Notranjske ter daje pomemben doprinos pri odkrivanju halštatske kulture na Slovenskem. Govori pa nam tudi o pobudah in vplivih, ki jim je bilo slovensko ozemlje izpostavljeno ob nastajajoči, novi halštatski kulturi v jugo-vhodnoalpskem prostoru. Druga, po obsegu večja naselbina je bila Ulaka na hribu Ulaka nad Starim trgom, kjer so na severni in vzhodni strani vzpetine ohranjeni veliki obrambni nasipi. Ulaka je bila obljudena že v predzgodovinski dobi. Nekateri raziskovalci so istovetili naselje z japodskim mestom Terpo, za kar pa ni arheoloških dokazov. Na gradišču je leta 1936 izkopaval W. Schmid. Odkopal je ostanke hiš, ki so bile postavljene v vrsti, in kovačnice, ki kažejo, da je bila na Ulaki razvita kovaška obrt. Schmid je našel številne lončene in kovinske predmete. Po rimskem denarju in terri sigillati je sklepal, da je bila antična naselbina na Ulaki postavljena že v začetku 1. stoletja, za časa cesarja Augusta, takoj po za- vzetju japodskih pokrajin leta 35. pr.n.št. Življenje na Ulaki naj bi trajalo še do konca 4. stoletja, kar izpričujejo novci cesarjev Konstancija II., Valensa in Gra-tiana. Sredi 2. stoletja naj bi del naselbine propadel zaradi kuge in lakote, ki so jo sem zanesli vojaki z Vzhoda. Schmid je imenoval Ulako oppidum ignobile — podeželski trg z napol mestnih tlorisom ulic in stavb, kjer je bila dobro razvita obrt. Po njegovem mnenju pa naselje v rimski dobi ni bilo več posebej utrjeno tako kot Križna gora. V nekaterih predmetih se na Ulaki vidi še velik vpliv predzgodovinske dobe. V drugih pa se vidi spet povezava in pa uvoz italske lončarske robe. Ta je prišla sem najbrže z vojaško posadko, ki je bivala na sosednjem Nadleškem griču. Tu je imela rimska posadka svoj tabor po vsej verjetnosti že v 1. stoletju, čeprav za to še ni dovolj arheoloških dokazov. Naloga vojaške posadke na Nadleškem griču je bila varovanje rimske ceste, ki je držala od Dan mimo Ulake in Nadleškega griča. Ulaka je, kot kaže, bila bolj civilna naselbina kot pa utrdba, to vlogo je takrat prevzel Nadleški grič. Pri Starem trgu, danes že tako rekoč sredi njega, je ledina Gradišče, kjer je pred vojno prav tako izkopaval W. Schmid. Odkopal je obzidje v velikosti 29,6 X 15,9 m in ostanke stolpov v treh vogalih. Obzidje je obdajal jarek. V notranjosti obzidja so bili ostanki stavbe s stanovanjskimi prostori. Schmid je takrat menil, da je ta stavba utrjen zgodnjesrednjeveški dvorec imenovan Hausburg. Pri pregledu njegove rokopisne zapuščine, kjer so bili tudi načrti DRUGA ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA KRIŽNA GORA - SKELETNI GROB 124: 1. velika polmesečna fibula z verižicami in obeski — 2. otroška zapestnica — 3.-5. votli obeski iz bronaste pločevine — 6.-7. obsenčna obročka — 8. velika fibula očalarka iz bronaste žice — 9. delci jantarjeve jagode KRIŽNA GORA - SKELETNI GROB 126: 1., 3. obsenčna obročka iz bronaste žice — 2. večja fibula očalarka — 2. a tloris groba s predmeti — 4. keramična utež — 5. daljša bronasta verižica — 6. bronasta ovratnica — 7. obesek iz spiralno zavite bronaste žice — 8. bronast prstan — 9. okrasni gumb — 10. lončena skodela tega dvorca, pa so po primerjavi s podobnimi objekti ugotovili, da gre tu v resnici za kasnorimski utrjeni podeželski dvorec ali kasnoantično utrjeno podeželsko vilo s portikom. To je doslej prva taka odkopana vila pri nas. V letu 1976 so bila manjša arheološka raziskovanja tudi okoli cerkve sv. Jurija v Starem trgu, ki je stala, kot je izpričano, že v 13. stoletju, fara pa se že omenja v 13. stoletju. Odkritih je bilo 23 skeletov na severni strani cerkve. Vsi so bili pokopani v smeri zahod—vzhod. V severovzhodnem delu je bil odkrit tlak do sedaj neznane stavbe na tem prostoru. Med najdbami izstopajo predvsem pridatki, ki so jih imeli pri sebi pokopani: prstani in uhani. Med religioznimi predmeti pa izstopajo svetinjice in križci. Več je bilo tudi gumbov in raznih sponk. Redki so bili ostanki lončenega posodja, med njimi nekaj zelo grobe izdelave, ki kaže najstarejši izvor. Grobišče okoli cerkve je bilo v uporabi vsaj od 11. stoletja, žal pa so kasnejša pokopavanja grobove uničila, tudi številna izravnavanja prostora okoli cerkve so pri tem prispevala svoj delež. Nedotaknjene starejše grobove je pričakovati le še na južni strani, kjer je kulturna plast najdebelejša. Tam pa je tudi kasnejše nasutje najvišje, saj sega več metrov v globino. Arheološko zanimiva je tudi okolica Dan z rimsko cesto v bližini. V novejšem času so pri kopanju peska našli osamljen grob z lončeno posodo in kovinskimi predmeti, ki pripadajo že kasnejšemu antičnemu času, če ne že prehodnemu obdobju na zgodnji srednji vek. Vsi predmeti pa kažejo veliko nagnjenost k tradiciji starejših domorodnih prebivalcev. V zgornjem delu Loške doline je ANTIČNI PREDMETI Križne gore: 1,— 2., 4.-9. posod iz finejše gline — 3. orodje omeniti še grič Mali vrhek, kjer so na površju opazni ostanki obrambnih nasipov, po krtinah pa se dobe drobci črepinj starejšega izvora. V južnem delu Loške doline je bilo na kopastem vrhu Gradček gradišče. Tu so še dobro ohranjeni nasipi. Naselje je bilo bržkone obljudeno že v prazgodovini; v rimski dobi pa je bila na njem utrdba, ki je varovala rimsko cesto, ki je bila speljana ob vznožju Gradčka iz Loške doline na Babno polico in dalje proti Babnem polju, Prezidu in Gabru. Med Babnim poljem in Prezidom je še ohranjen rimski obrambni zid (limes), ki je varoval to cesto in prehod po ozki kotlini. Nekoliko severozahodno od tod je arheološko pomembno območje okoli Šmarate in grada Snežnik. Nekateri domnevajo, da temelji grada skrivajo v sebi še osnovo iz rimskih časov. Zanimivo je tudi območje med gradom Snežnikom in cerkvico v Šmarati. V bližini cerkve je izkopal J. Pečnik pred prvo svetovno vojno rimske grobove, katerih nagrobniki z napisi so danes vzidani v omenjenem gradu. Našel je tudi zidove, o drugih najdbah pa ni poročal. Po vojni so odkrili tu ostanke temeljev zidu, ki jih zaradi preslabe ohranjenosti ni bilo moč povezati v kakšno stavbo. Le na dveh mestih se je dalo določiti obseg stavb. Prva stavba je bila velika 16,4 X 13,6 m in ni imela ohranjenih še kakšnih vmesnih zi- z vrha ostanki železno dov. Razen redkih ostankov lončevine tu ni bilo drugih predmetov. Temelji druge, 21 X 12,4 m obsegajoče stavbe, obdajajo današnjo cerkvico sv. Marjete v Šmarati. Trije prečni zidovi, ki segajo pod temelje današnje cerkvice, so delili stavbo na več prostorov. Zidovi na vzhodni strani še niso bili sklenjeni. Končni zid je bil ali podrt ali uničen pri gradnji cerkve. Ob prečnih zidovih je bilo več oglenine, ostankov požara, ki je uničil to rimsko stavbo. Tu smo našli še več ostankov lončenih posod, amfor in vrčev iz boljše gline, od kovine pa samo žeblje. Ce upoštevamo veliko število zidov, ki se razprostirajo od grada Snežnika proti cerkvici, lahko domnevamo, da je bila tu večja rimska naselbina, ki ji zdaj ne vemo imena in ne poznamo še vsega njenega obsega. Po ostankih sodeč, je ta naselbina imela v času antike od konca 1. stoletja pomembno, če ne celo dominantno vlogo v južnem delu Loške doline. Severno od vasi Šmarata je Šmaraški vrh, kjer je bilo obsežno gradišče z mestoma še dobro ohranjenimi nasipi. Po terasah gradišča so še dobro vidne plitve kotanje — ostanki nekdanjih stanovanjskih prostorov. Tu smo našli drobce lončevine predzgodovinskega izvora. Ob koncu naj omenim še rimske ceste, ki so prepletale Loško dolino. Po dolini je bila speljana glavna rimska cesta, ki je držala iz Trsta prek Pivške ANTIČNI IN SREDNJEVEŠKI PREDMETI Z VRHA KRIŽNE GORE: 1., 5., 6. železni sponi in obroček iz grobov — 2., 4., 8. ostanki steklenih čaš — 9., 11., 12. lončeno posodje — 3., 7., 10., 13., 14. razni kovinski predmeti kotline in Javornikov do Dan in od tod mimo Ulake in Nadleškega griča ter Starega trga dalje na Bloško planoto, od koder se je usmerila proti Ljubljani. Po karti rimskih cest na Slovenskem S. Rutarja in A. Premersteinà je bilo pri Starem trgu križišče rimskih cest. Tu je bil odcep z glavne ceste proti jugu na Babno polico, Babno polje in Prezid ter dalje proti Gabru. Med Babnim poljem in Prezidom je še ohranjeno rimsko zaporno zidovje — limes, ki je varovalo tu cesto in prehod. Kako je bila ta cesta speljana v dolinskem delu, je še vprašanje, saj vemo, da je bila dolina velikokrat poplavljena in neprehodna. Vrh tega pa iz dolinskega predela tu ne poznamo za zdaj nobenih najdb in objektov, ki bi govorili za cesto. Bolj verjetna je domneva, da se je rimska cesta odcepila z glavne proti jugu že pri spustu z Javornikov in nato držala mimo Šmarate, kjer so številne najdbe, na Bloško polico. Starejši ljudje so še vedeli povedati, da je o rimski cesti tod govoril in jo iskal tudi W. Schmid. Kasnejši topografski pregledi tega predela Loške doline so res pokazali na posamezne odseke starejših cesta, ki so še deloma ohranjeni in ki bi jih morda lahko imeli za starejše, tudi rimske poti. Kratek oris najstarejših poselitev v Loški dolini in njeni okolici govori o bogati poselitvi tega območja že v predzgodovinski dobi. Ta se je nadaljevala FOTOGRAFIJE odkopanih grobov s halštatskega grobišča na zahodnem pobočju Križne gore ANTIČNI PREDMETI z vrha Križne gore: 1,— 2. bronasti fibuli — 3.-6., 8—11. ostanki lončenega posodja — 7. del skodele iz rjavo obarvanega stekla RAZLIČNI PREDMETI Z VRHA KRIŽNE GORE: predzgodovinskega, antičnega in srednjeveškega izvora Fotografije odkopanih grobov s halštatskega grobišča na zahodnem pobočju Križne gore tudi v antičnem obdobju. Iz obdobja preseljevanja narodov in zgodnjega srednjega veka pa vemo še zelo malo. Raziskovanja v novejšem času in v prihodnosti pa so usmerjena tudi v proučevanje naše nacionalne preteklosti, ko so poselili to območje naši predniki, Slovenci. Ni neosnovana trditev, da je bogata poselitev starejših dob botrovala tudi nastanku številnih srednjeveških naselij v Loški dolini, med njimi tudi Loža, ki si je pridobil mestne pravice leta 1477. Fotografije odkopanih grobov s halštatskega grobišča na zahodnem pobočju Križne gore SLOVSTVO: 1. Jernej Pečnik, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 14, Ljubljana 1904, 188. 2. W. Schmid, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18, Ljubljana 1937, 17 ss. 3. A. Premmerstein in S. Rutar, Römische Strassen und Befestigungen in Krain, Wien 1899. 4. W. Schmid, Berichte der Römisch-germanischen Kommission, Berlin 1923—24, karta. 5. B. Saria, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18, 1937, 60 in 20,1939, 118 ss. 6. M. Urleb, Arheološki vestnik 19, 1968, 473 ss. 7. P. Petru, Arheološki vestnik 20, 1960, 115 ss. 8. M. Brodar in R. Gospodarič, Medvedji rov v Križni jami v Mednarodni mladinski raziskovalni tabori 1971—1972, 30 ss. 9. M. Urleb, Varstvo spomenikov 18—19/1, 1974, 217 ss. 10. M. Urleb, Križna gora pri Ložu (Katalogi in monografije 11) Ljubljana 1974. 11. M. Slabe, Arheološki vestnik 25, 1976, 417 ss. Janez Šumrada NEKAJ IZ SREDNJEVEŠKE ZGODOVINE LOŽA IN OKOLICE Članek je le prvi poizkus in nima nikakršnih ambicij, že zato ne, ker se zaradi neizkušenosti nisem upal lotiti virov. Tako je ostala za obdelavo samo literatura in naj bi prispevek rabil le za čim popolnejši pregled tistega, kar je bilo v novejšem času v zgodovinopisju narejenega v zvezi s tem področjem. Tega ni veliko, saj je bila iz meni nerazumljivih razlogov celotna pokrajina od Planine do Babnega polja vseskozi bela lisa na zemljevidu delovanja slovenske znanosti. Častni izjemi sta morda pri tem le že zgodnje zanimanje za Cerkniško jezero in kraške jame ter proučevanje bloškega smučanja. Zgodovinska znanost je ena tistih, .ki so najbolj mačehovsko ravnale s tem ozemljem. Po nekaj posebnih razpravah, ki so izšle v nemščini daleč v prejšnjem stoletju, so nastajale posamezne še v začetku tega stoletja v velikih časovnih presledkih. Že pred več kot dvajsetimi leti (1955) je izšla zadnja študija, posvečena enemu od problemov iz fevdalne zgodovine Loške doline. Druga žarišča informacij so razmetana po različnih študijah, monografijah, ki daleč presegajo geografski okvir osrednje Notranjske, pa tudi v sintezah celotne slovenske zgodovine. Kolikor se je le dalo, sem upošteval tudi to literaturo. Ob pomanjkanju del, posvečenih prav problemom tega območja, pa se pričujoči članek niti na literaturo ni mogel v tolikšni meri nasloniti, kot bi to bilo zaželeno in kot je pri podobnih pregledih v navadi. Zato se celoten tekst združuje okrog treh širših tem, ki so relativno najbolj raziskane in je zato možno imeti o njih neko predstavo že danes. Če mi bo v takšnih razmerah vseeno uspelo nakazati vsaj grobo sliko razmer do konca srednjega veka, bom več kot le dosegel svoj namen. Profesorju Ferdu Gestrinu in asistentu Janezu Peršiču se zahvaljujem, ker sta sestavek pregledala in me opozorila na nepravilnosti. Leta 568 so se Langobardi, germanski prebivalci Panonije, prek našega ozemlja preselili v Furlanijo. Z njihovim odhodom je bila odprta pot za naseljevanje prednikov današnjih Slovencev v Vzhodnih Alpah. Ti so živeli takrat na stopnji poganske rodovno-plemenske ureditve, kjer so vsi posamezniki enakopravni člani skupnosti. Poleg živinoreje so se ukvarjali s poljedelstvom, ki je zanj značilno krčenje gozdnih površin s požiganjem (1). Predniki današnjih Slovencev so v zadnji četrtini 6. in v prvi četrtini 7. stoletja že dosegli na zahodu obrobje Furlanske nižine (2). Lahko trdimo, da so pri tem naselili tudi notranjska kraška polja in planote, saj so te izrazit tip prehodnega ozemlja, ki veže celinsko notranjost z jadranskim primorjem. Še več, zdi se, da je prav to območje odigralo najvažnejšo vlogo pri naselitvi Slovencev v Istri in do Furlanske nižine. Bloška planota, ki je slabo poraščena z gozdovi, hkrati pa je naseljena že od prazgodovinskih časov, je za prehod v Istro in Primorje pač ugodna, saj držijo prek nje važne komunikacije. Južno in jugovzhodno se širi gozdnat pas v črti ribniška Velika gora —Snežnik—Risnjak, na severu in severozahodu pa podoben svet Rakitniške planote, Logaških gozdov in Hrušice. Obe gozdni pregradi seveda otežujeta, če že kar ne onemogočata prehodnost. Res je držala čez Hrušico rimska cesta, ki je povezovala Aquileio (Oglej) prek Ajdovščine, Lanišča, Kalc, Logatca, Vrhnike z Emono in naprej s Poetovijem (Ptujem). Toda zdi se, da ta smer, izkrčena skozi velike gozdove, ni imela posebnega pomena za slovensko poselitev, tako da se s tem še poveča vloga bloških kraških prehodov proti morju (3). Kaj so našli predniki današnjih Slovencev, ko so se spustili z Bloške planote na nižje Loško polje? Gotovo so našli pokrajino, ki je bila zaradi svojega prometnega položaja in rodovitne zemlje naseljena že od najstarejših dob. O tem nam pričajo arheološka odkritja. Poleg manjših prazgodovinskih naselbin in posameznih najdb (Šteberk 644 m, Tekav-ča jama pri Starem trgu, Dane, Markovski grič, Kucelj 678 m nad Podgoro in Graček 770 m nad Vrhom, sv. Andrej 1060 m na Gor. Poljanah) (4) je bilo kot plod načrtnega znanstvenega raziskovanja odkrito staroželeznodobno selišče na vrhu Križne gore nad Podložem (856 m). Zlasti pomembno je grobišče na pobočjih pod vrhom, z žarnim in skeletnim načinom pokopa ter bogatimi najdbami, ki kažejo na vpliv sosednje, japodske kulture. Strokovnjaki stavljajo naselbino z grobiščem nekako med 9. in 6. stoletje pred n. št. (5). Iz obdobja po rimski zmagi nad Japodi (35 pr. n. št.) so znane posamezne, v glavnem naključne najdbe (Dane, Podcerkev — vejetno prineseno z Ulake, Stari trg, Lož, Koča vas) (6), važnejši pa sta naselbini na Ulaki in v Šmarati. Prva je nastala na osnovi starejše naselitve kmalu po rimski okupaciji in je skoraj mestnega značaja. Poleg tujih vplivov, ki so prišli iz Italije, je arheološko izpričana tudi obrtna tradicija podjarmljenih domačinov. Po krajši prekinitvi v 2. stol. n. št. je naselbina cvetela do konca 4. stol., ko je bila v obdobju preseljevanja ljudstev uničena (7). Na sosednjem Nadleškem hribu (643 m) so Rimljani kmalu po prihodu v te kraje postavili vojaško taborišče za nadzorovanje staroselcev in komunikacij (8). V Šmarati je pod prazgodovinsko naselbino na Šmaraškem vrhu (647 m) nastala antična. Njene ostanke so odkopali okrog cerkvice sv. Marjete, grobišče pa se je raztezalo v smeri proti gradu Snežnik, ki naj bi tudi sam stal na rimskih temeljih (9). Na vrhu Križne gore pa je nastala antična utrdba (10). V antiki je bila Loška dolina pomembno križišče prometnih poti. Prav v središču doline, v Starem trgu oz. na Ulaki, je bilo razpotje več rimskih smeri. Najvažnejša je tista, ki je povezovala Ljubljansko kotlino prek Blok (Selo-Lužarji — Runarsko-Metlje), Loža, Starega trga, Dan, Starih ogljenic (997 m), Juršč in Palčjega z dolino Notranjske Reke in Trstom. V Starem trgu se je od nje odcepila smer Babno polje—Prezid—Čabar—Kolpa ter tista, ki je povezovala Emono s Kvarnerskim zalivom. Važnejša je še povezava prek Cerkniške doline z glavno cesto Aquileia —Emona (11). V času doseljevanja Slovencev je bila večina rimskih cest na naših tleh še uporabna, zato so ti prodirali po njih, saj je bilo to najlažje (12). Za naselitev novih barbarov na kraških poljih osrednje Notranjske pa je poleg prehodnosti ozemlja in ohranjenosti prometnih smeri bistven še en dejavnik, ki smo ga zgoraj podrobneje nakazali, namreč predslovenska naseljenost tega območja. Slovenci so se najprej naseljevali tam, kjer so že našli za obdelavo primerno zemljo, torej močno iztrebljen, z gozdom slabo poraščen svet (13). Na podlagi relativno goste naseljenosti doline v antiki lahko sklepamo, da je ob prihodu Slovencev že bila kulturna pokrajina. Tako jo moramo po vsem tem prištevati med prvotna slovenska naselitvena območja (13 a). Na podlagi prepričljivih dokazov, ki jih našteva M. Urle-bova (14), in velikih povodnji, ki so se v Loški dolini vrstile še ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja, lahko trdimo, da se je slovenska naselitev v zgodnjem srednjem veku ustavila na gričevnatem svetu ob robu polja ter na naravnih policah, kjer se ni bilo treba bati poplav. Naselja v središču doline, ki so le tri, so morala nastati znatno kasneje, pa še od teh ležita dve na naravni vzpetini nad vodo (Pudob, Viševek). Živahno antično življenje je bilo ob naselitvi v zatonu. Propad naselbine na Ulaki je izpričan ob koncu 4. stoletja; podobno lahko sklepamo o drugih predslovenskih seliščih. Verjetno bi bilo pretirano trditi, da je bila dolina povsem brez starih romanskih prebivalcev, a gotovo jih ni bilo veliko (15). Na ostanke njihovih naselij nas spominjajo imena tipa Gradišče z izpričanimi najdbami iz predslovenske dobe (Grad nad Ložem 706 m, Graček 770 m nad Vrhom, Gradišče pri Starem trgu). Takšni sta tudi imeni Devin 787 m nad Danami in Ulaka 682 m nad Starim trgom (16). Posebno je zanimiv s stališča krajevnih imen primer Starega trga. Naši predniki se niso radi nastanili prav na mestu predslovenskih naselbin (eno od njih označuje v našem primeru ime Ulaka), pač pa v njihovi bližini. Tako je nastalo tudi naselje Stari trg (kjer spet naziv trg pripoveduje o antični tradiciji) (17). Zunaj Starega trga je pri hišni številki 45 ledina Gradišče (torej tipično ime!), kjer so ostanki poznoantične utrjene podeželske vile (18). Prav s to stavbo, če seveda sprejmemo kot veljavno trditev, da sega njen začetek res v antiko, bi se dala podpreti domneva, da so Slovenci našli stare romanske prebivalce ob prihodu v te kraje. Še posebej zato, ker je v arheologiji precej dolgo prevladovalo mnenje, da gre za zgodnjesrednje-veško najdišče. Uveljavil ga je W. Schmid (19), ki je leta 1939 tu vodil izkopavanja. P. Petru, ki terena ni preiskal, pač pa uporablja material iz Schmidove zapuščine, se pa na podlagi podobnih najdb drugod odloča za antično vilo (20). Obe mnenji združuje J. Šašel, ko navaja, da so nekatere antične podeželske vile »v zgodnjem srednjem veku poseljene oziroma spričujejo nekakšno kontinuiteto« (21). Morda je treba v našem primeru iskati odgovor prav v tej smeri. Takšno mnenje bi lahko podprle tudi nekatere najdbe (22). Trditev prof. Kosa, da so v bližini zgodnjesrednjeveškega dvorca često nastali cerkev, tržišče ali pozneje utrjen grad (23) v našem primeru ustreza resnici in tudi govori v prid hipotezi, da je Gradišče še živelo v slovenski dobi. Dokončen odgovor pa seveda lahko da le arheologija. Za naselitev Loške doline ob prihodu Slovencev govori tudi dejstvo, da je bila naselbina na Križni gori živa vsaj še v začetku 6. stoletja (23 a). Naziv trg nam torej pove, da se je pod Ulako že zgodaj razvilo primitivno tržišče, kjer so prebivalci zamenjevali viške kmetijske proizvodnje za predmete, ki so jih potrebovali v vsakdanjem življenju. Na nastanek takega trga opozarja že dejstvo, da je naselbina v neposredni bližini antičnega središča doline, torej na zemlji, ki je že bila kulturna, primerna za obdelavo. Tu je bilo že od nekdaj križišče prometnih smeri, nanje pa se je navezoval tudi promet slovenske dobe in ustvarjal ob njih tržne centre (24). Skoraj v vseh Starih trgih na Slovenskem ali vsaj v njihovi bližini najdemo stare župnije. Na mestih zgodnjih tržnih krajev so nastala, kar je razumljivo, verska središča, lahko pa je tudi obratno — prafara je dala priložnost za trgovino (25). Pri tem ne gre zanemarjati pomena cerkvenih sejmov, ki so bili pogosti zlasti ob žegnanjih, pritegnili pa so k cerkvi ljudi iz daljne okolice (26). Iz listine, ki je bila izdana 15.11.1221 v Ogleju, izvemo, da sta bila patriarh Bertold in grof Viljem III. iz Loža sprta Gradič Koča vas pri Vrhniki danes. Postavili so ga Hallerji, zastavni gospodje gospostva Lož, sredi XVI. stoletja. Dvorec in posestvo sta zatem prešla v last Coraduzijev. V njihovem času stopa grad prvič v slovensko kulturno zgodovino, saj sta si članici družine, baronica Ester Maksimilijana in njena hčerka Maria Isabela, poročena v Trstu z baronom Marenzijem, dopisovali v slovenskem jeziku. Odkritje plemiške korespondence v našem jeziku je dokazalo, da slovenščine vseeno niso uporabljali le podložni kmetje in da v očeh kranjskega plemstva iz druge polovice XVII. stoletja ni bila manjvreden jezik. Za poslednjimi fevdalnimi lastniki, grofi Lichtenbergi, je posestvo podedovala družina Schollmayer. Zadnja lastnica Margareta je odprla v gradu dekliški internat, na počitnice pa je k njej zahajal Oton Zupančič. Tukaj je dobil navdih za ciklus pesmi »Ostmice«. zaradi pravice do patronata nad faro in cerkvijo v Ložu (27). Grof je s pričami dokazal, da sta imela to pravico že njegov oče in ded in da sta jo tudi uporabljala, zato je moral patriarh popustiti. Na podlagi teh podatkov sklepamo, da je bila starotrška fara ustanovljena najpozneje okrog let 1160—1165(28). Nova župnija naj bi bila povod za izgradnjo triladijske romanske župne cerkve ob koncu XII. stoletja (29). Iz romanskega obdobja je bila tudi cerkev sv. Petra na Ulaki, podružnica župnije še v Valvasorjevem času; danes o njej ni več sledu (30). Tako smo razložili naziv trg. Pridevek »stari« je kraj dobil šele kasneje, da bi se poudarilo nasprotje z nekim krajem v bližini, ki je »nov«, torej mlajši od Starega trga (31). To je v našem primeru Lož. Nova, bodoča meščanska naselbina, se razvije ob farnem središču in ne v njem, kar je v slovenskem prostoru povsem običajno. Tako je bilo tudi v primeru Ljubljane, Kamnika in Škofje Loke (32). Stari trg je bil središče kmetijske okolice, vendar strateško slabo zavarovan. Grič nad njim je prepoložen in prelahko dostopen, da bi se na njem dala zgraditi utrdba, središče fevdalnega gospostva, ki bi obenem ščitila naselje. Za tak namen je dosti bolj pripraven bližnji, le nekoliko višji, pa zato bolj strm grič, naseljen že v predslovenski dobi. Na njem je v začetku XIII. stoletja verjetno nastal romanski grad Lož (prvič omenjen 1218) (33). Strateški vidiki in ugodnosti, ki jih je nudil zemljiški gospod, so pripomogli k naglemu razvoju novega naselja pod utrdbo, saj začne ta kmalu tekmovati s sosednjim trgom. Leta 1341, ko je patriarh Bertrand podelil Ložu pravico do tedenskega sejma, je bila premoč novega naselja že dejstvo (34). Po tem letu se trg, ki je s tem izgubil tržno funkcijo, začne imenovati »Stari« trg (1384: Altenmarckht). Kraj, ki je poleg letnega sejma (ob žegnanju) dobil tudi pravico tedenskih sejmov, je obveljal kot trg (35). Ker je Lož postal trg šele 1341, se ne morejo nanj nanašati besede iz 1237 (»acta sunt haec in foro«) (36), kot to trdijo nekateri avtorji (37), pač pa le na Stari trg. Že ime Lož (po Pleteršniku »brlog, kraj, kjer prebiva divjad, gozd«) nam pove, da gre za mlajšo, gozdu odvzeto zemljo (37 a). Poleg strateške lege pod vovbrškim gradom je imel Lož še nekaj prednosti. Naselbina stoji v stranski dolini, kjer je varna pred poplavami, hkrati pa ji je zagotovljena preskrba s pitno vodo (poleg potoka Brežička še trije viri). Nastala je na križišču dveh že v antiki uveljavljenih prometnih smeri, tiste, ki je prihajala iz Ljubljanske kotline čez Bloke in prek Loške doline in držala naprej proti Trstu (glej opombo 11) in one, ki se je prek Podloža in mimo Križne gore navezovala na Cerkniško dolino (38). Dejali smo že, da se v obdobju preseljevanja ljudstev, zlasti pa naselitve Slovencev, ni veliko uporabljala glavna rimska pot čez. Vrhniko pri Ljubljani in Hrušico ter da se je promet prenesel severno in južno od nje. Bloke so svojo prometno funkcijo obdržale vse do konca poznega srednjega veka. Sèm se je preko Raščice in Sodražice stekal praktično ves promet Dolenjske s primorjem. Smer je bila nadvse pomembna za samostan Stično, velik gospodarski center na Dolenjskem, ki se je razvijal od tridesetih let XII. stoletja. Tu čez je bilo najbliže do morja in s tem do soli, vina, začimb ter za postni čas potrebnih rib. Za neovirano in hitro potovanje pa si je samostan zagotovil posest, posamezna počivališča in prenočišča. Ta so bila nanizana v skoraj ravni črti ob stari poti proti morju (39). Samostan je bil oproščen plačevanja mitnine v Planini in leta 1313 v Ložu (40). Ob tej poti se je tudi uveljavila oglejska institucija viteških kmetij (Rit/t/ershuebe), med drugim v Ložu in na Rakeku, pač zato, ker so morali njihovi imetniki med drugim prenašati pisma, zadevajoča deželnega gospoda (41). Pot je bila nekaj časa pomembna tudi za ljubljanske meščane. Na Blokah in v okolici so si že v drugi polovici 14. stoletja pridobivali zemljiško posest. V Novi vasi je imela posest tudi takrat vodilna ljubljanska trgovska hiša Porgerjev (42). V zvezi z naraščajočo vlogo Ljubljane od konca XIII. stoletja in upadanjem patriarhove politične moči pa se glavna prometna žila iz zaledja k morju prenaša na' področje Planine in postojnskih vrat. Pot čez Bloke tone v ozadje, vloge za Dolenjsko in za kmečko trgovino pa ni nikoli izgubila (42 a). Ob tem prometnem vozlišču je že v drugem desetletju XIII. stoletja nastala pomembna mitnica v Cerknici in kasneje tista v Ložu. Obe so postavili oglejski patriarhi (43). Zaradi nepoznavanja virov je lahko oris gospodarskega razvoja trške oziroma pozneje meščanske naselbine pod loškim gradom le zelo splošen in zato v detajlih netočen. Ker je za srednjeveško naselbino mestnega tipa značilno predvsem ukvarjanje z obrtjo in trgovino, se bomo posebej ukvarjali s tema dvema panogama. S tem seveda ne mislimo reči, da je bila agrarna proizvodnja v Ložu samem nepomembna. Kot bo pokazal oris trgovine in obrti, je moralo biti kmetijstvo in gozdarstvo v kraju samem prav tako vodilna gospodarska panoga kot v okolici. Primorska mesta so zlasti potrebovala žito, saj ga tam niso dovolj pridelovali za lastne potrebe, in pa les, ki ga v Istri primanjkuje. Kraška polja osrednje Notranjske žita prav gotovo niso mogla izvažati, ne toliko zaradi zemlje kot zaradi klimatskih razmer (relativno visoka lega nad morjem, stalne pozebe, poplave). Lesa pa ima pokrajina prav gotovo v izobilju, saj so Javornik in snežniški gozdovi še danes eden najbogatejših virov te surovine. Toda trgovina z lesom in izdelki je bila v glavnem v rokah kmečkih podložnikov iz okolice in ne tržanov. V prvi polovici 15. stoletja omenjajo viri živahen promet z lesnimi izdelki, ki so jih podložniki tovorili v primorska mesta s področja Loža, Cerknice, Ribnice in Kočevja. V glavnem je šlo za sklede, nečke, dna za sode in kadi, ojesa za vozove, vinogradniške kole, kopja, strelice. Važen artikel so bile deske, tramovi, neobdelana debla (za ladijske jambore) in drva za kurjavo. Eden od centrov lesne trgovine je bila Reka (44). Za potrebo primorskih mest so prihajale iz Hrvatske in Ogrske velike količine suhega mesa in klavne živine. Za beneško Istro in Trst so bili pri tem važno prehodno ozemlje prav naši kraji. Tudi ta panoga je bila v glavnem v rokah podložnikov. Pomemben artikel trške oziroma meščanske trgovine v Ložu pa so bile nedvomno hrvatske kože in kožuhovina, saj je bil edina organizirana obrt v kraju čevljarski oziroma usnjarski ceh (45). Pri tem je bilo verjetno pomembno tudi okoliško polharstvo, ki ga opisuje Valvasor, deloma pa se je ohranilo še do danes. Obmorski kraji so nudili zaledju sol, vino, olje in »beneško« kolonialno blago. Sol je najpomembnejša. V Ložu, zlasti pa v Cerknici, se je razvilo pomembno tržišče za sol. Vedno večji delež pa so imeli tudi v tem primeru podložniki, ki so sol, zlasti od 16. stoletja, tihotapili. V tej zvezi so znani prav kmetje iz okolice Loža ter Ribničani in Kočevarji, ki so dostikrat tihotapili celo po 50 do 100 tovorov hkrati. »Pomagali« so jim pri tem tudi Čiči in od začetka 17. stoletja uskoki. Na podeželju so takrat nastajali novi sejmi »na črno«.Tak sejem je bil 1. 1612 v bližini Bločic, kamor so na teden pripeljali tudi po 200 in več tovorov blaga, v glavnem soli (46). Takšno stanje je bilo po vsej kranjski deželi. Protesti meščanov, ki jim je bila takšna in podobna nedovoljena konkurenca trn v peti, ter ukrepi oblasti niso dosti zalegli. V začetku 15. stoletja je Reka trgovala z večino slovenskega ozemlja. Med trgi in mesti, s katerimi je imela gospodarske stike, se navaja tudi Lož. Za povezavo z Reko je bila važna pot čez Pivko (Juršče — verjetno je na osnovi starejše tihotapske smeri nastala prometna pot) in pa čez Babno polje in Gerovo. Med trgovci iz zaledja, ki so zaradi kreditnega poslovanja ustvarili na Reki trajnejše poslovne stike, omenjajo viri Kancijana iz Loža. V obdobju med 1437 in 1460 je na Reki med drugim omenjeno tudi sedem trgovcev iz Loža. Prebivalci enega mesta ali trga so se razen najmočnejših trgovcev vsi usmerjali le v en kraj, kjer so imeli stalne poslovne partnerje, kredit ipd. (47). Glede na navedeno moremo trditi, da je Ložu, še preden je pravno postal mesto, bila tak partner Reka. Seveda so morali imeti trgovske stike tudi drugod iz preprostega vzroka, ker na Reki ni bilo solin (48). V obdobju 1437— 1460 so loški trgovci iz reškega pristanišča izvozili v zaledje skupno za okrog 150 dukatov in 8 solidov olja (49). Čeprav je treba upoštevati, da je bil kraj majhen, da je bil v celjsko-habsburških homatijah ob koncu tridesetih let uničen ter da je bila vmes tudi trgovina z drugimi kraji in kmečka konkurenca, je tak obseg poslovanja zelo nizek v primeri z drugimi kranjskimi kraji v istem obdobju. Verjetno je bila važnejša prehodna trgovina iz zaledja proti Kvarnerskemu zalivu. O tem govori zlasti to, da je bila pot mimo Loža in skozi snežniške gozdove ob koncu 16. stoletja za promet z Reko še toliko pomembna, da so čez te predele nameravali zgraditi novo cesto. Zaradi pomanjkanja sredstev pa načrtov niso uresničili (50). Preden spregovorimo nekaj o politični zgodovini tega ozemlja, moramo razložiti pojem mesta, kakor se pojavlja ob prehodu iz srednjega v novi vek. Mesta so obzidane naselbine trgovcev in obrtnikov, ki so osebno svobodni in katerim je ustanovitelj podelil obširne pravice, določene v mestnem pravu. Te meščanske naselbine so pa neposredno odvisne od kmečkega zaledja, ki jim nudi presežke svoje pridelane hrane. Meščani imajo še dolgo pozneje sklenjena polja poleg naselbin, vendar je zanje tipično, da žive predvsem od obrti in trgovine (51). Naselja, ki so s pravnega vidika (privilegiji, samouprava, obzidje, grb, pečat...) sicer imela vse značilnosti pravega mesta, pa nikoli niso živela predvsem od obrti in trgovine, z ekonomskega vidika nikoli niso postala meščanske naselbine (52). Med takšna spada tudi Lož, že zaradi tega, ker verjetno niti ne bi bil postal mesto (v pravnem pomenu besede), če se ne bi ob koncu 15. stoletja pojavila na deželnih mejah velika vojaška moč Turkov. Po nekaj poizkusih v začetku 15. stoletja so začeli Turki prihajati na Kranjsko skoraj vsako leto šele po osvojitvi Bosne (1463). Leta 1469 so bili tudi na Blokah, 1471 kar štirikrat na Kranjskem in Primorskem, 27. 9. 1472 so požgali župno cerkev v Cerknici. Po vsakoletnih napadih in ropanjih so julija 1476 spet prišli na Kranjsko. Okrog 4500 Turkov je čez Hrvatsko prodrlo do Krke pri Brežicah. Koča vas v Valvasorjevi dobi. Zakaj sinoč sem čul skrivnosten glas, mrmranje s polj pred hišo, čudne klice, kot nekdaj sklepale bi ostrnice: »Me nismo Hallerstein, smo Koča vas!« Oton Župančič, odlomek iz pesmi Ostrnice pred gradom Hoteli so na Štajersko, pa jih je zadržala narasla Sava. Potem so plenili po Dolenjskem, prišli po dolini Krke in čez Bloke pred Cerknico in Postojno. En oddelek je opustošil Vipavo, drugi pa je šel nad Tolmin. Ti so iz Poljanske doline prodrli mimo Logatca in Vrhnike do Ljubljane in pred mestom požgali cerkev svetega Petra. Nato so se združili z drugimi oddelki vojske in prek Krasa udarili na Lož. Trg so zavzeli z vsemi prebivalci vred in ga nato požgali. Domov so se vrnili prek Kočevja in čez Kolpo (53). Tako je bilo naselje v petintridesetih letih že drugič povsem uničeno. V deželah, ki so bile še posebej izpostavljene turškim napadom, se je začela čutiti potreba, da bi se povečalo število utrjenih postojank, kamor bi se ob nevarnosti zatekalo prebivalstvo in kjer bi se vsaj kolikor toliko nemoteno razvijala trgovina. Za takšne namene so bili primerni trgi iz celjske dediščine, med njimi Lož, saj so vsi imeli strateško lego, bili pa so tudi gospodarska središča neposredne okolice. Cesar Friderik III. je zato podelil 8. marca 1477 (54) trgu Ložu mestne pravice. Meščani so smeli voliti svojo mestno upravo in sodnike, dobili so obzidje, grb in pečat, imeli so pravico pobirati mitnino in poleg tedenskega sejma, ki je bil do 1635 vsak torek, še letni sejem na dan sv. Mihaela. Dobili so tudi pravico do ribarjenja v Cerkniškem jezeru in bližnjih vodah, tisti, ki bi se želeli v mestu nastaniti, pa so bili za šest let oproščeni plačevanja vseh davkov (55). Z gospodarskega vidika je bila pomembna pravica prisilne ceste. Vsi tovorniki, ki pridejo s svojim blagom na ozemlje deželnega sodišča Lož, morajo iti skozi mesto. Tistim, ki tega ne bi storili, grozi privilegij z zaplembo blaga (55 a). Vendar se loška prisilna pot v nadaljnjem razvoju ni uveljavila. S temi pravicami in ugodnostmi je želel vladar pridobiti v novi utrdbi stalno posadko meščanov. Povedali smo že, da ekonomski razvoj Loža nikakor ni bil v prid podelitvi mestnih pravic. Tudi potem, ko je postal kraj deželnoknežje mesto, se stanje ni spremenilo. Poleg manjšega tržišča, važnega le v ožjem zaledju Loške doline in okolice, je bilo mesto pomembno kot eden od prehodov tranzitne trgovine v smeri morje—globlje zaledje in kot člen v verigi protiturških obrambnih naprav. Po prenehanju turške nevarnosti je zadnjo vlogo seveda izgubilo. Vseskozi je kazalo vaško lice. Leta 1573 je bilo v mestu le 79 hiš z 69 posestniki (56). Vzrokov za stagnacijo ni težko najti. Predvsem je bila to konkurenca kmečke trgovine, ki se od konca 15. stoletja s poseganji plemstva vanjo še poveča. Pomemben je tudi vedno manjši promet čez Bloke in prenos težišča prometa na smer Vrhnika—Planina—Postojna, kar je delno zvezano s političnimi spremembami (perifernost ozemlja vsaj od sredine 15. stoletja). Gotovo ne smemo povsem izključiti pojava, ki je značilen za vse slovensko ozemlje in ki je imel daljnosežne posledice. Gre za konkurenco tujih trgovcev, ki od srede 15. stoletja raste. Na splošno gledano, je domača trgovina zaradi turških vpadov in razvrednotenja denarja propadala, obubožano meščanstvo pa ni več zmoglo kljubovati tujcem, zlasti zato ne, ker je tujcem deželni knez zaradi denarnih posojil nudil vse ugodnosti. Pritožbe domačih mest so bile zaman, trgovina je vedno bolj prehajala v tuje roke, mesta pa so začela od srede 16. stoletja propadati. Za Lož je to pomenilo še večje približevanje agrarni okolici, saj se še bolj pokmeti, da bi lahko eksistiral. Seveda pa je temeljna razlika med Ložem in okolico že v položaju Ložanov, ki so kot meščani osebno svobodni. Dodaten soliden vir za preživljanje je bila nekako do srede 18. stoletja zlasti obrt, organizirana v čevljarskem cehu (57). Prvi fevdalni gospodarji gospostva in gradu Lož so nam znani od sredine 12. stoletja. To so grofje iz Vovber (Heunburg) in Strmca (Sternberg), ki se včasih imenujejo tudi po Ložu (npr. leta 1221). Gospostvo so dobili verjetno kot fevd oglejskega patriarha (58). Pravno razmerje med patriarhom in Vov- Podoba gradu Snežnika po Valvasorju bržani ni povsem pojasnjeno. Grof Viljem III. je prišel poleg razprtij s patriarhom (gl. zgoraj) v spor tudi s stiškim samostanom, in sicer zaradi vasi Slevica pri Velikih Laščah. Pri tem so grofovi ljudje nagajali samostanskim ob prehodu čez Bloke. Leta 1230 pa sta se nasprotnika pobotala in grof je samostanu odstopil del svojega posestva. Nove meje med gospostvoma so potekale takole: križišče cest na Mali Slevici, proti severu tako, da pripadata Male in Velike Lašče Stični, rečica Rašica pri Karlovici in proti vzhodu onkraj vasi Škrlovice in do Vel. Poljan pri Ortneku (59). Šele leta 1264 pa je bila določena južna meja v črti Podstrmca pri Lužarjih—Vel. Poljane nad Ortnekom (60). Z loškimi ministeriali Karlom, Rupertom in Albertom pa se srečamo leta 1220, ko jim podeli Engelbert Turjaški v fevd Sodražico v ribniškem gospostvu z vsemi pritiklinami do »loških mej« (61). Pomen teh v XIII. stoletju postavljenih mej loškega gospostva za poznejši razvoj bi bil razviden lahko le prek študija virov. V listinah iz XIII. stoletja je za loško gospostvo izpričanih precej ministerialov (nižjega plemstva), tako leta 1220 Herbert, »grajski grof« v Ložu, Walchon iz Loža in Weriand iz Podloža, Herman z Volčjega. Leta 1230 se kot priče pojavljajo Markvard, Karel, Robert in Weriand, »ministeriali grofa iz Loža« ter Robertov sin Herman. Karel in Herbart iz Loža se omenjata tudi leta 1244 (62). Nižjemu plemstvu v Ložu (mišljeno je celotno gospostvo) sta Gradova Stari in Novi Šteberk v očeh Valvasorjevih bakrorezcev grofa Ulrik II. in njegov brat Viljem IV. potrdila pravico nižjega sodstva nad svojimi ljudmi. Svojo fevdno ali alodialno zemljo naj zapuščajo svojim potomcem po dednem pravu (63). Sredi 13. stoletja pa je patriarh Bertold, ki je moral v začetku dvajsetih let v sporu z Viljemom III. popustiti, izkoristil stisko Vovbržanov in pridobil gospostvo neposredno v svoje roke. Grofa Ulrika II. je namreč ujel Herman Orten-burški in ga je spustil, ko mu je postal patriarh porok za 1000 mark breških novcev. Ulrik se je zavezal dobiti druge poroke za denar, ki bi ga moral plačati Ortenburžanu. V primeru pa, da odkupnine ne plača, pripade grad in gospostvo Lož patriarhu, ki mora nato Hermanu izplačati dolg. Loški grof denarja res ni izročil Hermanu, zato je zapadel Lož leta 1244 patriarhu. Ko pa bi moral plačati Ortenburžanu, se je začel Bertold izmikati. Naslednje leto mu je le zastavil na račun dolga 50 mark dohodkov za tri leta v Trebnjem, severno od Beljaka. Vsota ni bila poravnana niti čez deset let, toda Lož je trdno prešel v oglejske roke (64). Prav področje okrog Loža in Cerknice s središčema v teh dveh krajih je glavna posest oglejske cerkve na Kranjskem. Zaradi lastništva patriarha je imelo to področje v obdobju do srede 14. stoletja dosti boljše zveze z drugo oglejsko posestjo na Krasu in v Furlaniji kot pa z zaledjem ostale Kranjske (65). Verjetno je prav v tej strateški legi, pomembni za oglejsko cerkev in patriarhove politične načrte na Kranjskem, treba iskati del odgovora na vprašanje, zakaj se je Lož v obdobju neposredno po svojem nastanku tako naglo razvijal. Favorizirali so kraj že Vovbržani, patriarhi pa so tu ustanovili mitninsko postajo in podelili kraju tržne pravice. Potem ko so kraj dobili v svoje roke, je posestvo in grad upravljal »grajski grof«, navadno iz nižjega plemstva (66). Toda politično in gospodarsko je patriarhova država naglo propadala, zlasti po smrti Bertolda Andeškega ( + 1251), hkrati s srednjeveškim nemškim cesarstvom, s katerim je bila kar najtesneje povezana. Z zahoda je Oglej ogrožala moč Benetk, zato so Bertoldovi nasledniki v gospodarskih zadevah stalno popuščali v korist republike. Gospodarsko propadanje in politični neuspehi so povzročali vedno večje zadolževanje patriarhata. Iz te mučne situacije so se skušali izvleči z zastavljanjem imetja in njegovih dohodkov, toda to jih ni moglo rešiti pred dokončnim gospodarskim in političnim zlomom (67). Ko se je vnela v začetku 14. stoletja vojna med goriško-tirolskim grofom Henrikom in Habsburžani zaradi češke dediščine, je bil med drugimi tudi patriarh na strani Habsburžanov. Henrik se je takrat polastil tudi gradu. Lož in ga pozneje ni hotel vrniti, dokler ga k temu ni prisilil patriarh po ponovnem sporu (68). Verjetno ga je moral vrniti po sklenjenem miru s Habsburžani-(1311) (69). S spretno politiko so Habsburžani po smrti zeta Henrika Goriško-Tirolskega pridobili Kranjsko, Slovensko marko in Koroško (1335). Morda ni le naključje, da je še istega leta patriarh Bertrand podelil loško gospostvo v fevd Ortenburžanom, enim od glavnih habsburških zaveznikov v boju za Kranjsko. Ta vloga grofov iz Ortenburga je prišla do izraza tudi potem, ko so Habsburžani začeli širiti svojo posest iz zaledja proti morju. Pri tem so jim stali na poti poleg goriških grofov tudi oslabljeni oglejski patriarh in Benečani. Že 1344 je bila prej oglejska Zgornja Vipava v habsburških rokah. V sporu, ki je nastal med habsburškim vojvodo Albrehtom II. ter patriarhom Bertrandom in njegovim nasle-nikom Nikolajem ( + 1358), je pripadel Lož Habsburžanom (70). Jasno nam je, da so Ortenburžani priznali novega vrhovnega gospodarja in tako obdržali Lož v svojih rokah. To lahko razberemo iz pritožbe patriarha Ludvika della Torre pri cesarju Karlu IV. leta 1359. Patriarh zahteva, naj se mu med drugim vrne tudi Lož, ker da so Ortenburžani pozabili na svoje fevdne obveznosti (71). Toda Lož je ostal v ortenburški lasti do izumrtja rodu v začetku 15. stoletja, habsburška ofenziva proti morju pa se je nadaljevala na škodo Ogleja. Tako postanejo sosednji Turjačani vazali vojvode Rudolfa IV. in dobe od njega v fevd oglejski Nadlišek na Blokah (1360), kmalu zatem pride pod Habsburžane Postojna. Pridruži se jim tudi gospod iz Predjame in veliko furlanskih plemičev. V vojni habsburško-ogrske koalicije z Benečani, patriarhom in cesarjem Karlom IV. je vojvoda Rudolf Ludvika della Torre ujel in ga prisilil, da je sklenil separatni mir. Končni mir, ki so ga podpisali 5. 2. 1362 v Koprivnici na Hrvatskem, je določal, da dobi Rudolf od patriarha v fevd Slovenj Gradec in Lož. S tem je patriarh formalno privolil v dejansko stanje. Vojvodi je potrdil tudi vse druge oglejske fevde na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in drugod, cesar pa je čez dve leti povzdignil Kranjsko v vojvodino (72). Ortenburžani so leta 1377 sklenili dedno pogodbo z Žovneškimi gospodi, ki so leta 1322 za izumrlimi Vovbržani dedovali med drugim tudi Celje, 1341 pa so postali celjski grofje. Ko je Friderik, zadnji Ortenburžan, umrl (1418), so tako Celjski podedovali grofiji Ortenburg in Sternberg na Koroškem in številne posesti na Kranjskem, med drugim tudi Lož, Ribnico in Kočevje. Z ortenburško dediščino so postali Celjski nevarni habsburškemu prodiranju na Jadran (73). Spori med obema tekmecema so bili pogosti. Celjski so bili sicer vazali Habsburžanov, ko pa so stopili v najožje rodbinske zveze z njihovimi nasprotniki Luksemburžani, so se z njihovo podporo skušali deželnega kneza otresti. Na našem področju sta bila tekmeca v sporu za pravice do ribarjenja na Cerkniškem jezeru. Tudi za potrditev podedovane posesti se Celjski niso obrnili na vojvodo, ampak na patriarha Ludvika von Tecka, ki je živel pri njih v izgnanstvu. Ta je leta 1425 grofu Hermanu potrdil med drugim tudi fevde Lož, Ribnico in Kočevje (74). Leta 1436 pa je napetost dosegla višek, ko so postali Celjani državni knezi, podrejeni edinole državi in po položaju izenačeni s Habsburžani.Vojvoda Friderik v kaj takega ni mogel privoliti, zato se je začela leta 1438 dolgotrajna vojna. Vojvoda je v njej dosegel le malo uspehov, Celjani pa precej, uspelo jim je tudi notranje razcepiti habsburško hišo. Takoj v začetku sovražnosti so Friderikovi ljudje, predvsem tisti iz Postojne in Istre, šli nad celjski Lož, da bi presekali važno pot, ki je držala tam mimo v Cabar in v Kvarnerski zaliv. Trg so skušali zavzeti s presenečenjem že v prvem naskoku. Posadka, ki je bila v trgu, je odprla vrata, navalila na vsiljivce ter jih zapodila v beg, veliko pa jih je zajela in pobila. Pri tem so zmagovalci zaplenili prapore in orožje. Vojvodove enote so se kmalu vrnile in tokrat kraj zavzele in požgale. Pri tem pa je vojska avstrijskega kneza pretrpela veliko škodo, saj je enega izmed poveljnikov Krištofa Smledniškega pobil neki loški čevljar (75). Vojna se je končala leta 1443 z dedno pogodbo med nasprotnikoma. Friderik je priznal Celjanom knežjo čast, v primeru, če bi Celjani izumrli, pa podedujejo Habsburžani vsa njihova posestva v nemški državi (76). Po izumrtju Celjanov (1456) se je vojskoval Friderik (od 1440 cesar) z vdovo zadnjega Celjana na eni in z ogrskim kraljem Ladislavom ter njegovim vojskovodjem Vitovcem na drugi strani. Po smrti kralja Ladislava se je cesar pobotal z vdovo Katarino, nekaj let kasneje pa še z Vitovcem. Celjski podložniki so se razdelili na Vitovčeve in Katarinine pristaše. Kazno je, da so bili Ložani na Vitovčevi strani, saj navaja Valvasor, da je Lož šele leta 1460 prišel dokončno v avstrijske roke (77). Cesar je dal trg in grad Lož v upravo Martinu Seitzenpaumerju. Zastavno gospostvo v rokah različnih zastavnih gospodov je bil Lož nato do začetka 17. stoletja (78). OPOMBE 1 M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Lj. 1955, str. 42. 2 navedeno delo, 49—50. 3 Arheološka najdišča Slovenije (ANSI), Lj. 1975, str. 99; Kos, n. d., 51 — 52. 4 ANSI, 149, 154-155. 5 Vsi podatki po M. Urleb, Križna gora pri Ložu, Halštatska nekropola. Lj. 1974 (Katalogi in monografije 11); ista v ANSI, 154. 6 ANSI, 154—155; seznam antičnih najdb tudi v M. Urleb, Križna gora in okolica v antiki, AV XIX/l968, 479-481. 7 W. Schmid, Ulaka. Japodska naselbina nad Starim trgom pri Ložu. Prvo poročilo o raziskavanjih 1. 1936, GMS XVIII/1937, 28-30; ANSI, 155. 8 B. Saria, Ulaka-Metulum ?, GMS XVIIl/l937, 59—60; isti, Terenski rad arheološkog seminara Univerze Kralja Aleksandra I. u Ljubljani, JiC i/1936, 745 — 746; ANSI, 154. 9 ANSI, 154— 155; Urleb, Križna gora in okolica, 476, 479. 10 Urleb, Križna gora pri Ložu, 63—65. 11 ANSI, 75,96, 100-101. 12 Kos, Zgodovina, 50, O pomembnosti starih cest in še zlasti njihovih obrambnih naprav za tokove slovenske kolonizacije lepo govori dejstvo, da se je prvotna naselitev ustavila ob močnih antičnih utrdbah med Babnim poljem in Prezidom ter seje tam dosti pozneje izoblikovala tudi narodnostna meja. Glej ANSI, 105. 13 M. Kos, n. d., 50; isti v Gospodarski in družb, zgodovini Slovencev I, Lj. 1970, 67— 70, 71. 13 a M. Kos, zemljevid Agrarna kolonizacija slovenske zemlje, priloga h GDZS I, Lj. 1970. 14 V delu Križna gora in okolica v antiki, 474. O poplavah glej tudi P. Habič, Nekaj geografskih značilnosti Loške doline, v tem zborniku. 15 Kos, n. d., 72. 16 ANSI, 106—112. Tip Gradišče najdemo tudi v Cerkniški dolini in na Blokah. Prim. še Kos, Zgodovina, 74; isti, Gradišče in Gradec v slovenskem srednjem veku, GMS XXII/1941, 116— 124. Zanimivo je, da so drugod po Sloveniji v bližini teh predslovenskih gradišč nastala naselja z istim imenom. Na ozemlju Notranjske je ohranjenih 16 takih imen, ki pa niso nikjer prešla na kraje v bližini (Kos, Gradišče in Gradec, 121). 17 ANSI, 106— 112; M. Kos, Stari trg in sorodna krajevna imena, GV V — Vi/1929— 1930, str. 165. 18 P. Petru, Rimska utrjena vila v Starem trgu pri Ložu, A V XX /1969,115— 124. 19 W. Schmid, Beiträge zur Geschichte der frühmittelalterlichen Besiedlung der Steiermark, Zeitschrift d. Hist. Ver. für Steiermark XVIII/ 1922, 28 ss. Cit. po Petru, n. d., 115— 116. 20 v navedeni razpravi vsaj ne omenja terenskega dela 21 J. Šašel, Problemi naseljevanja Vzhodnoalpskih Slovanov, Kronika XX/1972, str. 6. Iz teksta ni jasno, na katere vile pri tem misli. Po Petruju, n. d., 115 je naša edina (do 1969) na slovenskih tleh. 22 O »gotskih« pečnicah in drugačnem poskusu razlage glej Petru, n. d., 118— 119. 23 M. Kos, Zgodovina, 154. Zgradbo datira po Schmidu. 23 a M. Urleb, Loška dolina in okolica v davnini, v tem zborniku. 24 M. Kos, Stari trg, 165. Podobna je situacija pri vseh Starih trgih na Slovenskem. 25 n. d., 167. 26 S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Lj. 1961, str. 152. 27 F. in M. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V, št. 346, str. 179. Župna cerkev se še leta 1526 imenuje po Ložu (A. Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1526, IMK V/ 1895, 252; M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, Lj. 1959, str. 113— 115). 28 E. Klebel, Zur Geschichte der Pfarren und Kirchen Kärntens, Carinthia I/ 1926, str. 36, jo stavlja okrog leta 1160, M. Kos, Stari trg, 167, pa najkasneje okr. 1165. 29 Zadnikar, n. d., 113— 115. 30 n. d., 174. 31 Kos, Stari trg, 160. Leta 1237 se omenja le »trg«, 1384 pa že Altenmarckht. Glej Kos, Stari trg, 163. 32 F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Inavguralna disertacija. Lj. 1929, str. 20—21. J. Žontar, Kronika slov. mest I/ 1934, 189— 192, navaja pri tem tri možnosti razvoja odnosov nove meščanske naselbine do fare. Prva je, da se fari odvzame mestni teritorij in da postane samostojna župnija, druga, da se preseli sedež fare v mesto. Za položaj Loža kot naselja, ki ni v ekonomskem smislu nikoli postalo mesto, pa je značilno, da je fara ostala, kjer je bila. Da bi v cerkvenem pogledu vsaj nekoliko poudarili njihovo razliko od kmečke okolice, so pa dobili lastno kaplanijo. 33 Gradivo V, št. 283; L. Pettauer, Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Imeno-slovsko zgodovinska razprava. Kronika slov. mest V/1938, str. 12. Tudi umetnostna zgodovina postavlja nastanek gradu v XIII. stoletje — prim. M. Zadnikar, Romanska umetnost (Ars Sloveniae). 34 L. Hauptmann, Die Entstehung und Entwicklung Krains, Erläuterungen zum Hist. Atlas der öster. Alpenländer IV, 435. Cit. po P. Ribnikar, Posestne in gospodarske razmere loško-snežniškega gospostva od XVI. do XVIII. stoletja, Kronika III/ 1955, str. 36. Glej tudi članek prof. B. Otorepca v tem zborniku. 35 Vilfan, Pravna zgodovina, 153. 36 Gradivo V, št. 682, str. 324/325. 37 J. Gregorič, Slovenska mesta in trgi, I. Kranjska mesta in trgi. Kronika slov. mest VII/ 1940, 204; F. Zwitter, Starejša kranjska mesta, 14. Prof. Kos je v delu Stari trg..., 163 trdil, da je 1237 prvič omenjen Stari trg, v Zgodovini, 231, pa navaja isto številko za Lož. Dokončno mnenje je prof. Kos izoblikoval v Gradivu za hist, topografijo Slovenije (za Kranjsko do 1500) — gl. pri B. Otorepcu v tem zborniku. 38 ANSI, 100-101. 39 J. Grebenc, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135. Samostan Stična 1973, str. 123, 150. Na področju, ki nas tu zanima, je imela Stična posest: Velike Lašče z okolico, Runarsko, Studenec na Blokah, Strmica, Dolenja vas pri Cerknici, v Loški dolini pa kasneje 2 kmetiji v Nadlesku. Glej M. Mikuž, Topografija stiške zemlje. Doneski k zgodovini stiške opatije. Lj. 1946, 80—81; M. Kos, Topografija starejše stiške posesti, GMS XVIII/1937, 38-53; Grebenc, n. d., 12,16,17, 19, 22, 29,33-34,47,67, 93-95,105,112, 127,129,142, 144, 146, 150, 183,197. 40 Grebenc, n. d. 17, 47; za Planino glej tudi M. Kos, Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku, ZČ XIX/XX, 1965-1966, 145-147. 41 S. Pahor, Rit(t)ershuebe, ZC XIX-XX/ 1965- 1966,149- 152. 42 F. Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, Lj. 1965, 200. Jera, žena Leonarda Porgerja, je 1341 podarila župni cerkvi sv. Jurija v »Ložu« eno kmetijo v Novi vasi za vzdrževanje večne luči. Prim. J. Žontar, Banke in bankirji v mestih srednjeveške Slovenije, GMS XIII/ 1932, 23. Za Porgerje je znano, da so imeli v zakupu mitnice na važnejših poteh proti Jadranu. Glej Žontar, 22—24, Gestrin, 38. 42 a Gestrin, n. d., 199—200, A. Melik, Prometni položaj Raščice v Trubarjevi dobi, Drugi Trubarjev zbornik, Lj. 1952, 57-64. 43 Gestrin, 36, 200; isti, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem, 15; F. in M. Kos, Gradivo V, št. 362, str. 187. 44 Gestrin, Trgovina, 195—196. 45 Gestrin, Trgovina, 174— 176. Lož kot eno od smeri prehodne trgovine glej tudi v n. d., 234— 235. Čevljarski ceh je nastal menda konec 15., prve podatke o njem pa imamo iz začetka 16. stoletja. Glej L. M. Golia, Obrtniško življenje v preteklosti, Celjski zbornik 1951, 41 in A. Lavrič, Čevljarska in usnjarska zadruga v Ložu, IMK XIX/1909, 116. 46 Gestrin, Trgovina, 46— 48. 47 n. d., 45,84,85,206. 48 n. d., 22. 49 n. d., 54. 50 n. d., 113- 114, 117, 215-216. 51 Zwitter, Starejša kranjska mesta, 16,19—21. 52 isti, 21. 53 S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, GMS XXIV/ 1943, 8— 20. 54 F. Komatar, Archiv-Inventare, Stadtarchiv in Laas, MMK XVII/ 1904, 44. 55 ustanovno pismo je objavil P. Hitzinger, Aus dem Archiv der Stadt Laas, MHVK IX/ 1854, 44 — 45. Glej še isti, Geschichtliche Notizen über Laas und Zirknitz, MHVK IX/1854, 54; P. Ribnikar, Posestne in gospodarske razmere, 36; Komatar, n. d., 44. 55 a P. Hitzinger, Aus dem Archiv ..., 45. 56 P. Ribnikar, 36. 57 A. Lavrič, Čevljarska in usnjarska zadruga v Ložu, 116— 123. 58 Kos, Gradivo V, str. XLVI. 59 isti, Gradivo V, št. 530, str. 262; Kos, Topografija, 42; Mikuž, Topografija, 20. 60 Kos, Topografija, 51; Mikuž, Topografija, 49. 61 Gradivo V, št. 310, str. 164. KNJIŽNICA JOŽETA UDOVIČA CERKNICA 62 Gradivo V, št. 310, str. 164; št. 530, str. 262; št. 836, str. 396. 63 Gradivo V, št. 682, str. 325; Vilfan, Pravna zgodovina, 189. To je bilo 1. 1237. 64 Gradivo V, št. 836 in 837, str. 396; št. 871, str. 410; M. Kos, Oglejski patriarhi in slovenske pokrajine do srede 13. stoletja s posebnim ozirom na vlado patriarha Bertolda iz rodovine Andechs, ĆZN XIII/ 1917, 28—29. 65 Kos, Zgodovina, 255. 66 P. Hitzinger, Auszug aus Urkunden des Patriarchates von Aquileia, MHVK X / 1855, str. 93. 67 Kos, Zgodovina, 297 — 298. 68 Hitzinger, Geschichtliche Notizen, 54. 69 Kos, Zgodovina, 295. 70 Kos, Zgodovina, 295 — 296, 300; Hitzinger, n. d., 54. 71 Hitzinger, n. d., 54. 72 Kos, Zgodovina, 300—301. 73 Kos, n. d., 305, 307, 310; Orožen, Zgodovina Celja II. del. Celje 1927, 55, 65; Celjska kronika (prev. L. M. Golia), Mb 1972, 123, op. 105. 74 Orožen, n. d., 67, 68; J. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Lj. 1908, str. 3. 75 Kos, n. d., 311 — 312; V. Habjan, Celjsko-avstrijska vojna od 1438 do 1443 ali vojna za Ljubljano in Istro, Kronika XIX/ 1971, 141,144; Celjska kronika, 26. 76 Kos 312; Habjan, 144; Orožen, 93. 77 Kos, 318—319; Valvasor, XI, 326 po Hitzinger, Geschichtliche Notizen, 54. 78 Celjska kronika, 143, op. 232; Ribnikar, 35. Janez Kranjc O PRIVILEGIJSKEM PRAVU NASPLOH PRIVILEGIJ MESTA LOŽA IZ LETA 1477 Zapisano mestno pravo je bilo v srednjem veku prej izjema kakor pravilo. Mesta so živela večidel po nezapisanem običajnem pravu. Vsakdanje potrebe so namreč postopoma izoblikovale neka splošna načela, ki so tvorila poglavitni vir mestnega prava in ki so se v teku časa razvijala, dopolnjevala in spreminjala, kakor so pač narekovale razmere. To velja še posebej za pravne norme, ki so urejale odnose znotraj mesta. Privilegiji, ki so glavni vir pisanega mestnega prava (1), se namreč le redko ukvarjali z vprašanji, ki bi zadevala samo notranje mestne probleme. Navadno so urejali predvsem ali samo odnose mesta do njegove okolice. Pa tudi tu so pogosto samo dopolnjevali običajno pravo. Kljub temu pa pri podeljevanju privilegijev še zdaleč ni šlo samo za zapise že obstoječih pravnih odnosov. S privilegijem so si namreč skušala posamezna mesta ,pridobiti pismene svoboščine od svojega gospodarja’ (2), kar pomeni, da so skušala na določen način izboljšati svoj položaj. S tem pa so seveda nujno zadela na interese drugih, še posebno na interese okoliških fevdalcev. Z nastajanjem in širjenjem mest so bili ti gotovo prizadeti. Ne samo, da so jim podložniki lahko utekali v mesto in postali po določenem času prosti, ampak je moglo gospodarsko prožnejše mesto ogroziti njihov primat tudi na ekonomskem področju. Konkretni privilegij je bil potemtakem navadno rezultanta več silnic: interesov mestnega gospoda, mesta samega oz. njegovega meščanstva in seveda mestne okolice, zlasti zemljiških gospodov. Vsaka stran je iskala lastne koristi. In ker so bili mestni gospodje, ki so bili redno tudi vladarji dežele (3), dostikrat brez denarja ter je bilo tega običajno laže dobiti od mest kakor od fevdalcev, so se pri podeljevanju privilegijev navadno odločali v prid prvih. Seveda je imela pri tem važno vlogo interesna in socialna homogenost mesta. Ta je vsekakor omogočala lažje profiliranje mestnih interesov. Vrh tega je bilo samo interesno enotno mesto mestnemu gospodu pravo jamstvo, da bo s podelitvijo privilegija v resnici dosegel to, kar je želel. Privilegiji, kot smo že rekli, niso bili neki splošni zapisi mestnega prava, ampak so reševali le probleme, ki so bili v danem trenutku najbolj pereči. Će je dobilo isto mesto v teku časa več privilegijev, se je kaj lahko zgodilo, da so si določila posameznih privilegijev med seboj celo nasprotovala. Vsak je pač sledil dejanskim, spreminjajočim se okoliščinam. Pri tem moramo seveda ločevati med ustanovitvenimi privilegiji, ki povzdigujejo kraj v mesto, in med drugimi privilegiji, ki navadno podeljujejo mestu samo posamične pravice ah svoboščine. Kaj bi bila običajna vsebina privilegija, se na splošno ne da reči (4). Navedemo lahko samo nekaj področij, ki so se v tovrstnih listinah bolj ah manj redno pojavljala. Predvsem bo privilegij opredelil razmere med mestom in njegovim gospodom. Ta bo zlasti določil pristojnost sodnikov, položaj meščanov itd. Hkrati bo privilegij opredelil tudi pravice samega mesta: do lastnega sodstva, do osebnega položaja meščanov, do sejmov, do zunanjih znakov mesta (grba, pečata), do trgovinskih olajšav (skladiščne obveznosti tujih trgovcev, pobiranje mitnin, prisilnost cest) itd. Poleg bremen v korist gospodarja mesta bo določal privilegij tudi obveznosti meščanov in plemičev, ki bi imeli v mestu hiše oz. bi tam prebivali, nasproti mestu samemu (delo pri vzdrževanju obzidja, straženje in drugo), kakor tudi čas in način, kako sme zemljiški gospod zahtevati nazaj svojega podložnika, ki se je zatekel v mesto. Poleg splošne pravice do lastnega sodstva bo privilegij končno določil tudi krajevno in stvarno pristojnost mestnega sodnika, morda pa bo uredil tudi nekatera vprašanja samega postopka pred mestnim sodnikom. Razen splošnih najdemo v privilegijskih listinah tudi specialna določila, človek bi rekel privilegije v privilegiju, ki urejajo konkretna vprašanja mesta. Taka določila se seveda ne dajo posploševati, pa tudi ne enostavno prenašati na druga mesta. Iz tega zelo splošnega pregleda področij, ki so jih običajno urejali privilegiji, se jasno vidi, koliko interesov se je križalo pri nastajanju privilegija. Pri tem vidno izstopajo že omenjene tri komponente: mestni gospod, meščani in okoliški zemljiški gospodje. Pri ustanovitvenem privilegiju mesta Loža se pridruži tem, rekli bi, povsem socialno-ekonomskim momentom še ena važna okoliščina, namreč specifične zunanje razmere, ki so bile nedvomno odločilne za to, da je do podelitve privilegija sploh prišlo. Preden se torej lotimo samega privilegija, si na kratko oglejmo čas, v katerem je nastal. Oba privilegija je podelil Ložu cesar Friderik III. leta 1477. Razmere na Kranjskem in v Srednji Evropi sploh so bile tedaj vse prej kakor mirne in urejene. Vse hujši turški napadi so se vrstili drug za drugim in segali vedno više proti severozahodu. To pa ni motilo nemškega cesarja in ogrskega kralja^ še naprej sta se nemoteno prepirala in vojskovala za mejna ozemlja. Naše dežele so bile tako pod dvema bičema: pod turškim in pod nič milejšim bičem različnih najemniških vojska, ki sta jih pošiljali zdaj ena zdaj druga stran. Temu so se pridružile še fajde in privatne vojne različnih fevdalcev, tako da lahko označimo to obdobje za eno najhujših v naši zgodovini. Čeprav bi se s podrobnejšim proučevanjem razmer v tem času oddaljili od naše teme, si vendar vsaj bežno oglejmo glavne dogodke, ki so pripeljali do položaja, v katerem so se znašli naši kraji leta 1477. Težave so se začele pravzaprav že s smrtjo zadnjega celjskega grofa Ulrika (1456). Kot ujede na plen so planili na ogromno zapuščino mogočniki z vseh strani. Nemški cesar Friderik, njegov brat Albreht, ogrski kralj Ladislav, Frankopani, goriški grof in drugi so skušali pridobiti zase čimveč (5). V deželo so prišle najemniške vojske in jo — bolj v skrbi za plen, kakor za zmago nad nasprotniki — neusmiljeno pustošile. Sprva je kazalo, da bo dobil največ ogrski kralj. Ko je ta nenadoma umrl (1457), cesarju ni bilo več težko obrniti celjske nasledstvene vojne (1456—1460) sebi v prid. Nekaj s silo, še več s spretnim političnim manevriranjem mu je uspelo pridobiti za habsburško hišo večino celjskih posesti, med drugim tudi gospostvo Lož (6). Smrt ogrskega kralja Ladislava je sicer pospešila konec bojev okrog celjske dediščine, začela pa je drugo, širšo in dolgotrajnejšo vojno, katere posledice je bilo čutiti še dolgo potem. Habsburžani so se v tem času delili na dve veji: na albertinsko s sedežem na Dunaju in leopoldinsko s sedežem v Gradcu (notranje-avstrijska linija; iz te je kot štajersko-koroško-kranjski deželni vojvoda izšel tudi cesar Friderik III., ki je bil kot tak 1440 izvoljen za nemškega kralja) oz. na Tirolskem (tirolska linija) (7). Dunajski veji je pripadala poleg Gornje in Spodnje Avstrije tudi vlada nad Ogrsko (od 1437) in Češko (od 1438) (8). Kralj Ladislav Posmrtnik ( 1440— 1457) je bil njen zadnji predstavnik. Z njegovo smrtjo je albertinska veja izumrla, končala pa se je tudi unija med Avstrijo, Češko in Ogrsko. Ogrsko in češko plemstvo je zdaj izvolilo nacionalna kralja (Matijo Korvina in Jurija Podjebradskega). Oblast nad obema državama je bila tako za Habsburžane vsaj začasno izgubljena. Friderik bi jo bil verjetno kljub temu poizkusil pridobiti nazaj, pa čeprav z vojaško silo (9), ko se ne bi bil zapletel s svojim bratom Albrehtom ( 10) v boj za nasledstvo nad avstrijskimi deželami. V miru, ki sta ga brata sklenila po začetnih bojih še isto leto, sta si sicer razdelila dedne dežele, vendar sta še naprej prikrito rovarila drug proti drugemu. Leta 1461 je Albreht ob podpori ogrskega kralja Matije odkrito napadel Friderika in brez težav zavzel pretežen del Nižje Avstrije, ne da bi se mu bil mogel Friderik uspešno postaviti po robu. Ko je skušal ta po letu popolne zmede organizirati zoper brata vojni pohod, so se mu Dunajčani uprli in ga skoraj pet mesecev oblegali v dunajskem gradu. Ta dogodek menda najbolje ilustrira dobo samo in še bolj popolno cesarjevo nemoč. Friderika je rešil češki kralj, vendar pa se je moral Friderik v korist Albrehta odreči vladi nad Avstrijo za dobo osmih let. S tem se je znašel v brezizhodnem položaju, ki ga je odpravila šele nenadna bratova smrt (1463). Z njo se je v deželo vsaj na zunaj vrnil mir (11), ki je trajal vse do 1. 1468. Tedaj pa je izbruhnil nov boj (fajda), v katerega se je, v veliki meri zavoljo Friderikovega vmešavanja v češke zadeve, vpletel tudi moravski mejni grof Viktorin, sin Jurija Podjebradskega. Vpadel je v avstrijske dežele in opustošil znaten del mejnih pokrajin (12). Cesar se mu ni utegnil upreti, ker se je po zaobljubi odpravljal v Rim. Na pomoč je zato poklical ogrskega kralja Matijo Korvina, ki se je kljub starim razprtijam s Habsburžanom vabilu rad odzval. Rešitelj pa se je kmalu prelevil v nadležnega tekmeca. Njegov cilj ni bila samo Češka, ampak je sanjal o gospostvu nad celotnim Srednjim Podonavjem (13). Kmalu so se torej obnovile stare napetosti. Sprva manjše praske in prikrite borbe so bile vse pogostejše in hujše, dokler niso 1. 1477 prerasle v vojno, ki je hudo prizadela tudi naše kraje. Te je nekaj let pred tem opustošila druga, po trajanju sicer kratka, sicer pa uničujoča in za današnje pojme precej nenavadna vojna med plemičem Andrejem Baumkircherjem in cesarjem Friderikom (14). Ker cesar ni mogel poplačati svojih dolgov, mu je Baumkircher, ki mu je dolgoval cesar poleg denarja tudi znatne usluge, saj je bil ta eden njegovih najboljših poveljnikov, napovedal vojno, da bi od cesarjevih dednih dežel sam izterjal, kar mu je šlo. Baumkircherju so se pridružili tudi nekateri drugi plemiči, ki so imeli s cesarjem še neporavnane račune. Lahko si samo mislimo, kakšno razdejanje je prinesla ta vojna. Ker je šlo za neke vrste privatno izvršbo, je več kot jasno, da vojaki niso prizanašali ničemur, ampak so vzeli ali uničili vse, kar jim je prišlo pod roke. Sele po treh letih neusmiljenega ropanja, ki časovno sovpada z obnovitvijo turških vpadov, se je cesar vdal in privolil, da bo plačal 14000 goldinarjev odškodnine. Da bi zbral to vsoto, je seveda razpisal nov davek, kar je v izčrpani deželi še povečalo nezadovoljstvo (15). Po svoji stari navadi pa se Friderik za to ni kaj RAZMERE V SREDNJI EVROPI IN NA KRANJSKEM V ČASU, KO STA NASTALA PRIVILEGIJA MESTA LOŽ prida menil. Ko na državnem zboru v Regensburgu (1471) ni dobil od državnih stanov nobene finančne pomoči za boj proti Turkom in podpore za svoja reformna prizadevanja, se je povsem posvetil dinastičnim zadevam, zlasti boju za češko dediščino, za katero se je potegoval tudi ogrski kralj (16). Taka politika, zlasti pa vojna z burgundskim vojvodo Karlom Drznim ( 1475) (17), je še bolj razburila duhove. Cesarju so očitali, da se ne meni za državne posle; obrambo proti Turkom da pušča vnemar, tako da ti nemoteno plenijo po deželi. Nemški stanovi so se norčevali iz cesarja, češ da sedi doma in se ukvarja s svojimi konjički, ko pa pride na Nemško, berači za denar in darila (18). Pismo neznanega meniha (19) iz tega časa, ki je krožilo po notranjeavstrijskih deželah, očita cesarju skopost, hkrati pa ga poziva, naj se prebudi iz spanja in končno že kaj ukrene proti Turkom. Vendar pa se cesar ni prebudil. Vsaj kar se tiče Turkov, je ostal še naprej kot so ga označili kasneje, »spalna nadkapa svete rimske države« (des Heiligen Römischen Reiches Erzschlafmütze) (20). Izdal je sicer ukaz za utrditev mest na Kranjskem (21), sklical je zastopnike ogroženih dežel na skupno zborovanje (22), Lož, Višnjo goro in Kočevje je povzdignil v mesta in jih dal utrditi, a to je bilo menda vse, kar je cesar storil v boju proti Turkom. Cesa učinkovitejšega se ni lotil (23). Še več. Dosledno nasprotujoč Matiji, je oviral tudi tega v njegovih bojih zoper Turke. Zato leži precejšen del krivde, da se Matijev široko zasnovani pohod proti Turkom,x(1476) ni uresničil, tudi pri Frideriku. Njegovi dinastični interesi pa so bili prav tako ena od ovir za skupno akcijo krščanskih vladarjev zoper napredujoče Turke, ki je nanjo pozival papež. S tem seveda še zdaleč ni rečeno, da je bil vsega kriv prav Friderik (24). Gotovo je le, da proti Turkom ni storil praktično nič, čeprav so povzročili s svojimi napadi državi velikansko škodo. Turki so prvič vpadli na ozemlje današnje Slovenije 9. oktobra 1408 (25). Izropali in požgali so okolico Metlike ter pobili in odpeljali precej ljudi. Tja do leta 1425 so potem še nekajkrat pridrli na Kranjsko, vendar pa njihovi napadi kljub znatni škodi, ki so jo tod povzročili, niso imeli kdove kako velikega obsega. Sploh se zdi, da ti prvi napadi niso bili samo roparske narave. Najbrž so se dali Turki vpreči v voz političnih intrig okoliških držav (26) ter so ropali tudi po naročilu in ne samo iz lastnega nagiba. Sicer pa je bila turška država v času prvih napadov na Kranjsko in v Slovensko krajino predaleč, da bi bila mogla organizirati sistematično in redno plenjenje naših krajev. Povsem drugi časi so nastopili po padcu Bosne (1463). Sedaj so bili Turki oddaljeni od naših meja samo še nekaj dni ježe prek razdrobljene in za obrambo nesposobne Hrvatske. Ko je januarja 1469 umrl Skender-beg, ki je zadrževal znatne turške sile pred albanskimi gorami, je padla še zadnje ovira, ki je zadrževala Turke pri njihovem prodiranju proti severozahodu. Zdaj ni bilo več sile, ki bi se jim bila mogla na poti učinkovito postaviti po robu. Ogrski kralj Matija Korvin je ob padcu Bosne sicer v uspešnem pohodu zavzel Jajce in osvobodil dobršen del dežele, vendar je, ko je videl, da je ostal sam in da ne bo nič s križarsko vojno, na katero je pozival papež Pij II., prepustil Bosno in Hrvatsko pa tudi Ogrsko njihovi usodi, sam pa se je znova posvetil bojem za češko krono. Edini, ki so organizirali proti Turkom uspešno obrambo, so bili pravzaprav Benečani (27). Ti pa so kajpak zavarovali samo svoje ozemlje, medtem ko širšega pohoda proti Turkom niso začeli, čeprav so bili z njimi od leta 1463 v vojni. Slovenske dežele so tako stale nasproti odlično organiziranemu in visoko motiviranemu sovražniku nepripravljene in brez obrambe. Do prvega širšega vdora v tem, drugem obdobju turških vpadov je prišlo že poleti 1469 (28). Okrog deset tisoč Turkov je tedaj napadlo in opustošilo Metliko in njeno okolico. Del turške vojske je ostal pred Metliko, dva druga oddelka pa sta medtem oplenila Kočevje in ribniško dolino ter prodrla do Iga oziroma do Samobora. Čeprav so Turki pustošili po Kranjskem zdržema dva tedna, deželni stanovi niso mogli postaviti učinkovite obrambe. Razglasili so sicer splošni vpoklic in menda je zbrana vojska tudi dohitela Turke, ki zaradi naraslih voda niso mogli čez Kolpo, vendar do bitke ni prišlo; kristjani so se baje preveč ustrašili številnega in divjega sovražnika (29). Čeprav virom, vsaj kar zadeva številčne podatke, ne gre povsem zaupati, lahko verjamemo, da je bilo opustošenje strašno. Seveda pa Turki niso samo požigali in ropali, temveč so se znašali tudi nad prebivalstvom. Pobili in odpeljali so veliko ljudi, tako da so ostali požgani domovi prazni, polja pa opustošena in neobdelana, kar je dejansko škodo še povečalo. Istega leta so Turki še enkrat vdrli na Kranjsko. Žal je bil to šele začetek. L. 1471 so potem štirikrat prihrumeli v naše kraje, nato pa so se napadi vrstili brez prestanka. Turki se zdaj niso več omejevali samo na južne predele slovenskih dežel, ampak so prodirali tudi na Gorenjsko, Koroško, Štajersko in Primorsko (30). Na enem takih pohodov (julija 1476) so, potem ko so opustošili Vipavsko dolino in okolico Ljubljane, napadli tudi Lož, ga oplenili in požgali, vse njegovo prebivalstvo pa pobili ali odpeljali v sužnost. Tako vsaj navajata Dimitz in Jug (31). Verjetno je to, vsaj kar zadeva prebivalstvo, nekoliko pretirano, čeprav po drugi strani ni dvoma, da je bil ta napad za Lož katastrofalen. Da bi se kraj pozidal, obnovil in utrdil za obrambo, ga je cesar Friderik povzdignil v mesto. Ta okoliščina, ki jo cesar v ustanovitveni listini izrecno poudarja, je bila nedvomno glavni vzrok za podelitev privilegija. Kljub temu pa je treba samo povzdignjenje Loža v mesto gledati tudi s širše perspektive. Kot ugotavlja F. Zwitter, je hotel cesar Friderik z ustanavljanjem mest iz celjske dediščine ,ustvariti nove trdnjave in jih obenem s podelitvijo predpravic in pospeševanjem kolonizacije preskrbeti s stalno posadko novih meščanov’ (32). Da je bil ta motiv vodilen prav pri Ložu, kaže tudi dejstvo, da ta nikoli ni mogel ekonomsko zaživeti, kar je značilno za mnoga mesta, ki so bila ustanovljena samo iz strateških ali kakih drugih neekonomskih razlogov. Kot zanimivost velja ob tej priložnosti omeniti ustno izročilo, ki še danes živi med Ložani. Po njem naj bi bil njihov kraj povzdignjen v mesto zaradi zmage nad turškim sovražnikom (33). Kar z arežni (34) naj bi bili tedaj Ložani namahali Turke in jih pognali v beg ter tako ubranili pred njimi svoj kraj. Cesar naj bi bil, ko je izvedel za sijajno zmago, sklenil nagraditi pogumne Ložane. Izročilo pravi, da je zavoljo tega ukazal povzdigniti Lož v mesto, v trajen spomin na hrabrost njegovih prebivalcev. O razvoju Loža do povzdignjenja v mesto, tj. do 1. 1477, zaradi velikega pomanjkanja virov ne vemo veliko. Njegovi najstarejši začetki so zaviti v temo. Kdaj in kako je Lož nastal, nam torej ni znano. Vemo le, da se je prvotno imenoval Lož današnji Stari trg. O tem imamo listinske dokaze (35), čeprav lahko to sklepamo po imenu samem. Ime Stari trg namreč kaže na to, da je nekje nastal nov kraj, ki je tako rekoč nasledil starega in prevzel od njega poleg drugega tudi njegovo ime (36). Takih primerov je bilo na Slovenskem več. Tipičen, čeprav nekoliko kasnejši primer je Višnja gora. Tu določa ustanovitveni privilegij, naj se trg obenem s povzdignjenjem v mesto (1. 1478) preseli na drug kraj (...vnd beuelhen vnsern Marckht daselbs zu Weyseiberg an ain annder ennde pawen vnd den zu der weer zue zerichten vnd zu ainer Stat zu erheben ...) (37). Staro naselje so poslej imenovali Stari trg (38). Lož se prvič omenja kot trg 1. 1237. V listini, s katero potrjujeta grof Ulrik s Strmca in njegov brat Viljem, grof v Malti, pravice svojim ministerialom in plemenitašem v Ložu (in Los), je namreč izrecno navedeno, da je bila napravljena v trgu (acta sunt haec in foro...) (39). Kaj več o kraju samem iz listine ne izvemo. Domnevamo lahko samo, da mu je dajala ugodna geografska lega dobre možnosti za razvoj. Kljub gospodarskim in trgovinskim prednostim pa je imela izpostavljena lega tedanjega Loža hkrati tudi veliko hibo: bila je strateško negotova in neprikladna za obrambo. Zato ni čudno, da je prišlo že 1. 1341 do pomembne spremembe. Tega leta je podelil oglejski patriarh Bertrand Ložu — na prošnjo svojega tamkajšnjega kapitana Dyetrica de Werdenstain — pravico imeti pod gradom vsako nedeljo sejem (de speciali gratia concedimus et consentimus ut sub castro predicto fiat forum publicum singulis diebus dominicis) (40). Patriarh zagotavlja vsem udeležencem sejma, razen javnim razbojnikom (latrones publici), izobčencem oglejske cerkve (banniti nostri et Ecclesiae Aquilegensis) in cestnim roparjem (depredatores stratarum) sejemski mir (omnes et singuli venientes ad forum . . . veniendo, stando et redeundo sint salvi et sicuri), hkrati pa jih oprošča plačevanja vseh pristojbin (nullam exactionem in dieto mercato solventes). Hkrati odreja patriarh, naj se trški prebivalci in koloni (habitatores I LOŽ DO POVZDIGNJENJA V MESTO ZAPISI LOŠKIH MESTNIH PRIVILEGIJEV et coloni fori nostri de Los), da bi se sejem laže in bolje razvijal (ut dictum forum facilius et melius augeatur), iz varnostnih razlogov (pro maiore securi-tate) in v svojo očitno korist (et evidentiori utilitate ipsorum) preselijo pod grad, kjer bo sejem, in si tam sezidajo nova prebivališča (in loco ubi fieri debet mercatum hujusmodi debeant se transferre et ibi domus eorum tacere et aedificare). Patriarh torej odreja prestavitev trga Loža na drug kraj. Razlogi za to so bolj ali manj jasni (še posebno, ker je bil najbrž glavni pobudnik tega patriarhov kapitan v Ložu). V prvi vrsti je šlo za strateške momente. Odprta lega dotedanjega Loža se je po vsej priliki izkazala za preveč izpostavljeno. Naselje je bilo zato treba prestaviti globlje v dolino, na pobočje pod utrjen grad, kjer bi bilo varnejše, hkrati pa bi obvladovala prehod prek doline. Ali je bilo na novem kraju, kamor so prestavili trg Lož, naselje že pred tem, ali pa so ga morali zgraditi povsem nđ novo, ne vemo. Ni nam tudi znano, kako in v kakšnem obsegu je potekala gradnja. Vemo le, da je najkasneje 1. 1384 poleg nekdanjega trga Loža obstajalo tudi že novo naselje. Tega leta namreč prvič srečamo v listini ime Stari trg (Altenmarckht — grofa Albreht in Friderik Ortenburški podeljujeta z njo nekemu Hansu ob dem Rayn v fevd med drugim tudi ’2 1/4 Huben in Altenmarckht’) (41). Iz tega lahko z gotovostjo povzamemo, da je takrat obstajal tudi ,novi’ trg Lož. Kakšno je bilo medsebojno razmerje obeh naselij (Starega trga in Loža), ne vemo. Še po povzdignjenenju Loža v mesto ni povsem jasno, v kakšni meri je bil deležen privilegijskih pravic tudi Stari trg, ki je verjetno že od vsega začetka, gotovo pa po 1. 1612, ležal v pomirju na novo ustanovljenega mesta (42), oziroma kakšen je bil gospodarski položaj obeh krajev. Vemo le, da se Lož kot v precejšnji meri umetna tvorba ni mogel nikoli povsem uveljaviti nasproti Staremu trgu. Sicer pa nam tudi razvoj samega Loža ni znan podrobneje. Listina iz 1. 1355 ga imenuje ,marcht ze Los’ (43). Iz druge listine, s katero je podelil ortenburški grof Friderik 1. 1380 neki Katarini iz Loža davčno prostost in nekatere druge ugodnosti (44), pa izvemo, da je imel trg tedaj že obzidje. Kljub siceršnji davčni prostosti mora namreč imenovana Katarina pomagati pri popravljanju zidu ali jarkov oz. pri straženju (und ob der markt daselbs ichts bedürft zu pezzern an der rinchmauer, an greben oder mit zirken ... da sullen sie auch zu geholfen sein). Pred turškim napadom, ki je naselje povsem uničil, je bil Lož potemtakem verjetno dokaj močno, čeprav ne posebno veliko naselje. Zal nam manjka virov, ki bi nam omogočili jasnejšo in popolnejšo predstavo o tem. Privilegija mesta Loža sta, kot smo že omenili, dva. Poleg ustanovitvene listine, s katero je bil kraj povzdignjen v mesto (8. marca 1477), je dobil Lož nekaj dni kasneje (14. marca 1477) še listino o šestletni davčni prostosti pristop-nikov, tj. ljudi, ki bi se v mestu na novo naselili. Čeprav ne gre za privilegijsko listino, bi lahko k temu prišteli še cesarjevo pismo tedanjemu oskrbniku v Ložu Hansu Hesiberju. V njem mu cesar naroča, naj prenese na mestnega sodnika in svet nekatere zadeve iz svoje pristojnosti. Iz pisma torej nekoliko vidimo, kako se je podeljeni ustanovitveni privilegij uveljavljal v praksi. Obe privilegijski listini mesta Loža sta ohranjeni v originalu. Kot depozit Notranjskega muzeja iz Postojne ju hrani Arhiv Slovenije (45). Posebno listina o povzdignjenju v mesto je velika dragocenost. Menda je to edina v originalu ohranjena ustanovitvena listina iz srednjega veka, ki jo imamo na Slovenskem. Žal pa je v veliki meri nečitljiva, tako da lahko iz nje povzamemo vsebino privilegija samo fragmentarno. Bolje ohranjeni sta nekako gornji dve tretjini listine; pisava na spodnji tretjini je — razen nekaj besed — povsem izbrisana. Kakor domneva prof. B. Otorepec (46), so listino nekoč hranili ob previsoki temperaturi, ki je povsem raztopila voščeni del pečata. Vosek se je razlil po pergamentu in uničil pisavo in hkrati hudo poškodoval dragoceno barvno podobo mestnega grba sredi gornje polovice listine. Ker je pergament vpil raztopljeni vosek, nam pri rekonstruiranju besedila ne pomagajo veliko niti infrardeči posnetki poškodovane listine. Popolna rekonstrukcija ustanovitvene listine zato ni mogoča. Kljub infrardečim posnetkom lahko namreč semtertja preberemo le po nekaj črk oz. besed, izjemoma célo vrstico, pri čemer ostaja spodnji del listine slej ko prej nečitljiv. Čitljivi drobci ustanovitvenega privilegija so raztreseni po nekako dveh tretjinah listine, tako da v vsebinskem pogledu obvladujejo večino besedila. Z njihovo pomočjo bi tako mogli kontrolirati ev. prepise (47), ne bi pa mogli iz njih razbrati vsebine ustanovitvenega privilegija. Z drugo privilegijsko listino (z dne 14. marca 1477) ni težav. Ohranjena nam je v brezhibnem stanju in jo je mogoče brez težav prebrati, razen nekaj črk na pregibih. Ustanovitvena listina mesta Loža je bila doslej le enkrat objavljena. P. Hitzinger je priobčil njeno besedilo brez komentarja v devetem zvezku Mit-theilungen des historischen Vereins für Krain (1854, str. 43 ss). Avtor sicer omenja originalno listino, vendar pripominja, da je hudo poškodovana in težko čitljiva. Pravi pa, da se da njena vsebina brez težav povzeti iz drugih, ohranje- nih listin. Pri tem žal ne navaja, iz katerega prepisa izvira njegova objava, ki je, kot se je izkazalo, precej pomanjkljiva. Med ohranjenimi listinami omenja Hitzinger najprej drugo privilegijsko listino (z dne 14. marca 1477), ki določa za pristopnike šestletno davčno prostost, vendar pa ne navaja njenega besedila- Očitno jo je štel samo za nebistven dodatek k ustanovitveni listini (48) in se mu najbrž zato ni zdela vredna objave. V nadaljevanju omenja isti avtor šest potrditvenih listin: cesarja Maksimilijana I. iz leta 1493, dve Ferdinandovi — eno je izdal 13. marca 1526 kot nadvojvoda, drugo pa kot rimski kralj 5. oktobra 1548 — potrditveno listino nadvojvode Ernesta Železnega z dne 3. avgusta 1593 (49), potrditveno listino cesarja Leopolda z dne 13. januarja 1660 in listino cesarja Franca I. z dne 24. decembra 1832, s katero ta potrjuje Ložu privilegijske pravice, kolikor te v njegovem času še veljajo. Nobena izmed naštetih potrditvenih listin nam danes ni ohranjena oz. ne vemo za njihova nahajališča. Pač pa imamo prepis Leopoldove potrditve. V njem je Leopoldova potrditev datirana s trinajstim januarjem 1661 (in ne 1660, kot jo datira Hitzinger) (50). Prepis ni niti potrjen niti datiran. V njem se poleg ustanovitvene listine omenja tudi potrditev z dne 18.1.1644, ki je Hitzinger ne navaja. Poleg omenjene potrditve navaja prepis tudi dve prestavitvi tedenskega sejma na torek (5. 10. 1548) oz. na petek (9. 6. 1635). Zdi se pač, da je šlo Ložanom predvsem za sejem, ki ga obravnava Leopoldova potrditev precej natančno, medtem ko potrjuje druge privilegijske pravice in svoboščine samo en bloc. Prepisi so bili različne kvalitete. Samo na njihovi osnovi bi verjetno težko rekonstruirali besedilo ustanovitvene listine. Prepis Leopoldove potrditve npr. omenja, da je bila izdana ustanovitvena listina na soboto pred nedeljo Saeculi (namesto Oculi), pri čemer pa v postu sploh ni nedelje Saeculi. Tudi glede same vsebine ustanovitvenega privilegija si s prepisom Leopoldove potrditvene listine ne moremo veliko pomagati. Vendar pa se nam z vprašanjem natančnosti različnih prepisov na srečo ni treba ukvarjati. Medtem se je namreč našel sočasen prepis obeh privilegijskih listin mesta Loža. B. Otorepec je ob sistematičnem zbiranju gradiva za zgodovino mesta Ljubljane odkril v dunajskem državnem arhivu (Haus-, Hof- und Staatsarchiv) tudi ,registrsko* knjigo cesarja Friderika (51) (v resnici gre za kopialno knjigo, tj. za knjigo prepisov izstavljenih listin), v njej pa sočasne prepise obeh privilegijskih listin in že omenjenega cesarjevega pisma loškemu oskrbniku Hansu Hesiberju. To nas pri ugotavljanju prvotnega besedila postavlja pred nove naloge, ki pa so laže rešljive, kot če bi bili navezani na siceršnje zapise. Primerjava prepisov v kopialni knjigi s čitljivimi mesti originalne ustanovitvene listine oz. z originalno privilegijsko listino o šestletni davčni prostosti pristopnikov (z dne 14. marca 1477) ne pušča nobenega dvoma, da so prepisi z nebistvenimi izjemami prvovrstni. Obstajajo sicer nekatere razlike v pravopisu, ki pa niti najmanj ne vplivajo na pomen. Ko so nastale listine in prepisi, namreč pravopis še ni bil ustaljen in so ga vsakokrat sproti improvizirali. Vrh tega je imel več ali manj vsak pisar svoj način okrajševanja in bi zato najbrž zaman iskali dva zapisa istega besedila, ki bi se ujemala v vseh podrobnostih. Će torej odmislimo pravopisne razlike (52), se lahko na prepis ustanovitvene listine — razen dveh, če smo zelo natančni, pa treh mest — v celoti zanesemo. Pri nobeni od omenjenih dveh do treh napak ne gre za drugačno, tj. spremenjeno besedilo, ampak je v kopialni knjigi vedno izpuščenih le nekaj besed. Torej zlahka ugotovimo, da gre za prepis originalnega besedila. Hkrati bi se dalo na osnovi tega sklepati, da so najprej izdelali čistopis besedila in ga nato prepisali v kopialno knjigo. Pri tem so najbrž pisali po diktatu, zavoljo česar se ni čuditi, če je prihajalo do izpuščanja ali ponavljanja oziroma do zamenjave pomensko in zvočno podobnih besed. Kolikor je mogoče sklepati na osnovi originala in Hitzingerjeve objave, sta v kopialni knjigi izpuščena dva stavka in ena beseda. V prvem delu, pri podelitvi pomirja, navaja prepis naslednje besedilo: ,auch zu derselben vnserer stat ainen purgkfrid als weit der von allter herkomen ist verlihen*. Hitzinger dodaja vmes še ,vnd dieselbe Beuestigung ingefangen werden*. Ker se da zadnji dve besedi (ingefangen wirdet) prebrati tudi v originalu, ni nobenega dvoma, da je dopolnitev pravilna in potrebna. Napako si lahko vrh tega pojasnimo brez težav. Omemba utrdbe se najbrž ne ujema s pogosto in običajno formulo, naj bo pomirje tako, kakor ga določajo stari običaji. Pisar je zato verjetno pisal na pamet in preslišal besede, ki se razlikujejo od tistih v ustaljenem obrazcu. Mogoče je seveda tudi, da so prepisovali originalno listino in prepis iz skupnega koncepta ter je prepisovalec preskočil vrstico. Drugič izpušča prepis (čl. 4) besedico vnser (von römischer kaiserlicher macht, namesto von vnser römischer kaiserlicher macht), ki je tudi pri Hitzin-gerju ni najti, pač pa je lepo čitljiva v originalu. Drugače kakor v prvem primeru je napaka tokrat povsem nepomembna in niti najmanj ne vpliva na pomen določila. MESTO USTANOVITVENEGA PRIVILEGIJA LOŽA V KOSTANJEVIŠKO-NOVOMEŠKI MESTNI RODBINI Tretjič je izpuščenih zopet več besed. V osmem členu, ki obravnava meščanska bremena, beremo v prepisu: ,Wir ordnen vnd setzen auch wer in derselben vnseren stat sein gewerb vnd hanndl hat..Za besedami .setzen auch wer in“ navaja Hitzinger še stavek .derselben unser Statt Laaß wohnhaft ist oder daselbs ein Haus oder aber in“. Original nas žal pušča na cedilu, ker je nečitljiv, kljub temu pa lahko verjamemo Hitzingerju. Meščanske obveznosti so namreč po kostanjeviško-novomeškem pravu bremenile vse lastnike hiš v mestu (8. člen novomeškega privilegija) (53). Će bi verjeli samo prepisu, bi bili v Ložu k temu zavezani samo tisti meščani, ki bi imeli v mestu obrt in trgovino (54). Tega pa si mesto seveda ni moglo privoščiti. Gotovo je tudi v Ložu stalno prebivališče, pa tudi obrt ali trgovina (toliko se novomeško pravo dopolnjuje) v mestu zavezovalo meščane k običajnim dajatvam in storitvam za mesto. Zakaj je prišlo do te napake, se kajpak ne ve. Vidimo le, da loški privilegij dopolnjuje splošno pravilo, po katerem naj bremene mestne obveznosti vse, ki imajo v mestu domicil. Zakaj je bila dopolnitev potrebna, ne moremo reči zagotovo, ker premalo poznamo razmere v tedanjem Ložu. Lahko pa si predstavljamo, da je prepisovalec pazljivo zapisal novo, izpustil pa je tisto, kar je bilo samoumevno, oziroma je preskočil vrstico v konceptu. Prepis druge privilegijske listine (o šestletni davčni prostosti pristopnikoV) je, če odštejemo pravopisne razlike (55), povsem brez napak. Tega prepisa sicer ne potrebujemo, ker nam je original lepo ohranjen. Kljub temu pa nam lahko, ker je delo istega pisarja, rabi za posreden dokaz zanesljivosti prvega prepisa. Će primerjamo Hitzingerjevo objavo z obema zapisoma iz leta 1477 (s čitljivimi mesti originalne ustanovitvene listine in s sočasnim prepisom v kopialni knjigi), so razlike precejšne. Hitzingerjeva objava zato ne ustreza več. Rabi lahko le za prvo informacijo in izjemoma kot pripomoček pri dopolnjevanju besedila v kopialni knjigi, vendar pa se je treba pri obravnavanju vsebine odslej držati obeh starejših besedil, ki sta ne le natančnejši, temveč tudi v mnogem razumljivejši kakor Hitzingerjev prepis. Nekateri razločki med posameznimi zapisi so omenjeni v dodatku ob samem besedilu. Privilegij mesta Loža je skoraj dvesto let mlajši od kostanjeviškega (okoli 1300) in dobrih sto let od novomeškega (1365) ter je zadnji v skupini petih privilegijev, ki so temeljili na matičnem kostanjeviškem privilegiju (56). Vendar pa Lož ni dobil mestnih pravic neposredno od Kostanjevice. V ustanovitveni listini so sicer nekajkrat omenjena .druga naša mesta in trgi na Kranjskem“, vendar imenoma samo Novo mesto (57). Taka sklicevanja na novomeški privilegij pa niso samo nekakšno širše utemeljevanje podeljene pravice ali svoboščine, temveč kratko in malo prenašajo določen del novomeškega mestnega prava na Lož. Loškega mestnega privilegija zato ne moremo obravnavati samega zase, ločeno od novomeškega. V ustanovitveni listini mesta Loža najdemo namreč samo specialna dopolnila novomeških mestnih pravic, ki jih je zahteval bodisi čas sam ali pa posebni položaj mesta Loža (samo besedilo privilegijske listine se v svojem prvem delu tesno naslanja na kočevski ustanovitveni privilegij (1471); v njegovih splošnih določilih ga večidel povzema skoraj dobesedno.) (58) Razen na novomeško mestno pravo se ustanovitvena listina izrecno sklicuje tudi na stare šege in običaje. Tudi v tem primeru gre za vsebinsko odkazo-vanje na poseben pravni vir, na običajno pravo. Ostanek loškega mestnega obzidja. Ustanovitveni privilegij mesta Loža tvorijo potemtakem tri plasti: določila samega privilegija, določila novomeškega mestnega prava ter stare šege in navade, se pravi običajno pravo. Listina sama ureja izvirno le vprašanja, ki se nanašajo specialno na Lož. V drugih primerih sicer navadno nakaže rešitev, vendar jo direktno ali indirektno dopolni s splošnim oziroma specialnim sklicevanjem na novomeško oziroma običajno pravo. Naštete plasti niso med seboj ostro ločene, ampak se večkrat prepletajo in dopolnjujejo. Domače običajno pravo se meša z določili postavljenega prava oziroma z običajnopravnimi normami, ki so bile prenesene na Lož iz drugih mestnih prav. Z običajnim pravom, katerega veljavnost se z ustanovitveno listino izrecno potrjuje, so mišljene predvsem gospodarske ugodnosti in še posebej pravice v zvezi s tedenskim sejmom. Tedenski sejem je dobil Lož sicer že s patriarhovim aktom o prestavitvi (59) in ga torej ne moremo šteti k običajnemu pravu. Vendar pa so bile zvezane s sejmom tudi številne postranske pravice (štantnine, carine in mitnine, sejemsko sodstvo itd.), ki jih je v veliki meri urejalo običajno pravo. Vrh tega pa je praksa patriarhovo ureditev v neki meri že prerasla. V njegovi listini o prestavitvi je npr. izrecno rečeno, da ljudem, ki pridejo na sejem, ni treba plačevati nobenih pristojbin (nullam exactionem), kar za sejem mesta Loža najbrž ni več veljalo. Poleg dajatev ob samem vstopu v mesto so morali udeleženci plačevati verjetno tudi sejemske pristojbine. Posebnost loškega sejma je tudi bila, kot piše Valvasor (60), da trgovec svojega blaga, ki ga na sejmu ni mogel prodati, ni smel vzeti domov, ampak ga je moral pustiti v mestu do naslednjega sejma, oziroma, dokler ga ni prodal. Gre torej za dopolnitev obveznosti skladiščenja, ki jo je Lož dobil iz novomeškega mestnega prava. Vprašanje je seveda le, kdaj se je ta posebnost uveljavila. S povzdignjenjem Loža v mesto so se trške trgovske pravice torej samo razširile. Lož je smel poslej opravljati trgovske posle vse leto ter pobirati od tujih trgovcev razne pristojbine, carine in mitnine. In če gredo Ložani kupčevat drugam, potem naj bodo, kot pravi listina, zavezani k dajatvam, kakor jih določajo stari običaji. Na novomeško mestno pravo se sklicuje listina štirikrat. Že na začetku, takoj po podelitvi pomirja, se Ložu izrecno podeljujejo vse milosti, privilegiji in svoboščine, ki jih ima Novo mesto (61). Kljub tej, lahko bi rekli, popolni podelitvi novomeškega mestnega prava, omenja privilegijska listina kmalu zatem, naj ima Lož tudi enako mestno pravo (statrecht vnd purkrecht), z vsemi pravicami in svoboščinami kakor Novo mesto. Pri tem je ponovno in posebej poudarjen tisti del novomeškega mestnega prava, ki ureja obrt in trgovino. Pri tem gre predvsem za pravico do shramb v mestu (1. čl. novomeškega privilegija), za določila o varnosti sejmarjev (6. čl. n. p.), najbrž pa analogno tudi za določila o carinskih in mitninskih olajšavah (15. čl. n. p. — vsaj prvi del), čeprav je to, kot smo videli, posebej prepuščeno običajnemu pravu. Končno se prenašajo na Lož tudi določila novomeškega privilegija o sprejemu vnanjikov v mesto (2., 3. in 4. člen n. p.). Zaradi posebnega privilegija o šestletni davčni prostosti pristopnikov se kajpak ni dalo prenesti na Lož tudi podobno določilo novomeškega mestnega prava (14. člen — tu se določa sedemletna davčna prostost). Pravila novomeškega mestnega prava pa so subsidiarno veljala tudi zunaj naštetih primerov, v katerih se loški privilegij izrecno sklicuje na novomeškega. To izhaja po eni strani iz že omenjene splošne podelitve novomeškega mestnega prava, po drugi strani pa iz podobnega položaja obeh mest ob ustanovitvi oziroma ob podelitvi privilegija. Podobno kot Novo mesto je moral tudi Lož začeti znova. Mesto je bilo zaradi turškega napada opustošeno in porušeno. Treba ga je bilo obnoviti in pozidati. Razumljivo je torej, da skušata obe listini zagotoviti mestu z različnimi ugodnostmi (trgovinske olajšave, davčna prostost pristopnikov itd.) čim hitrejšo in čim bolj neovirano rast. Tretji element ustanovitvene listine, izvirna določila, so v glavnem specialne narave. To velja že za samo povzdignjenje, ki izhaja iz posebnih razmer, v katerih se je znašel Lož po uničujočem turškem napadu 1. 1476. Tudi podelitev pomirja, ki naj bo tako, kot je bilo od nekdaj, kot ga torej določajo stari običaji, je specifično loška, ker se s tem verjetno misli pomirje dotedanjega trga (62). Tudi v nadaljevanju srečamo več določil, ki izvirno urejajo nekatera specifično loška vprašanja. Podrobneje jih bomo spoznali ob obravnavanju vsebine privilegija. Na prvi pogled se zdi ustanovitvena listina precej neurejena. Šele ko si jo ogledamo pobliže, vidimo, da so na videz brez smisla nametana določila urejena sistematično in logično. V grobem bi lahko ustanovitveno listino mesta Loža razdelili na tri dele: na določila o povzdignjenju Loža v mesto, na skupino specialnejših določil in — če uporabimo sodoben izraz — na prehodne in končne določbe, ki naj zagotove dejansko uveljavitev podeljenega privilegija. V prvem delu vladar že z omembo svojega položaja in naslovov podčrtuje svojo upravičenost dati privilegij, hkrati pa navaja razloge, ki so ga do tega USTANOVITVENA LISTINA IN NJENA SISTEMATIKA Nekdanja mestna cerkev sv. Petra s starim »župniščem« (večjim od obeh obrambnih stolpov, ki sta se ob cerkvi stikala z obzidjem). pripeljali. Sledi ukaz o ustanovitvi mesta, o zgraditvi obzidja ter o podelitvi prava, pravic in svoboščin mestu in meščanom. Kot smo že omenili, se cesar pri tem izrecno sklicuje na novomeško mestno pravo. Človek ima vtis, da cesar v tem, prvem delu pismeno potrjuje nekaj, kar je ustno že odredil. Na to kaže dosledna uporaba preteklega časa, ki ji na koncu sledi povzetek v sedanjiku, ki izrecno pravi, da se vse skupaj objavlja tudi pismeno (vnd geben auch wissentlich in krafft des briefs). Prvi del verjetno zaradi tega tudi ni razdeljen na člene. Besedilo prvega dela je razen razlogov za samo podelitev skoraj dobesedno povzeto po kočevskem ustanovitvenem privilegiju. Drugi del prinaša v glavnem specialna določila, ki jih ustanovitvena listina uvaja na novo. Te bi lahko razdelili na štiri skupine: na določilo o letnem sejmu, na določila glede mestnega sodišča in sveta, na določilo o mestnem grbu in na skupino določil v zvezi z meščani, njihovimi obveznostmi nasproti mestu in delom v zvezi z obnovo mesta samega. S tem da se prenaša na Lož bloško žegnanje na dan sv. Mihaela, ki je bilo kajpak povezano z letnim sejmom, se mu daje hkrati tudi pomemben vir dohodkov. Kljub temu pa ne smemo iskati v opredelitvi letnega sejma kakšnih globljih namenov. Najbrž je šlo za povsem praktično rešitev. Prek Blok je pogosto prihajal Turek ter je bilo s tem redno obhajanje žegnanja in z njim zvezanega sejma oteženo, vrh tega so skušali s prestavitvijo žegnanja povečati ugled novoustanovljenega mesta, hkrati pa usmeriti trgovce, ki so potovali od Raščice prek Blok k morju, proti Ložu. Določilo o žegnanju lahko zato po vsej verjetnosti povezujemo z določilom o prisilnosti ceste (9. člen), ki je nalagalo trgovcem, potujočim po omenjeni poti, enak ovinek. Zanimivo pri tem je, da se sejem v Ložu ni posebno uveljavil, medtem ko je bloški sejem znan še danes (63). Za letnim sejmom ureja ustanovitvena listina vprašanje mestnega sodnika (64). Lastno sodstvo je bilo poleg sejma in obzidja pravzaprav glavni znak srednjeveških mest (65). S te plati ni to torej nič novega. Pač pa si smejo Ložani svojega sodnika sami voliti, o čemer novomeški mestni privilegij ne govori. Tako izvoljeni sodnik naj bo, kot pravi listina, pristojen za vse sodne zadeve, ki se zgode v mestu ali njegovem pomirju. Iz take formulacije bi izhajalo, da je imel sodnik v svojih rokah tudi krvno sodstvo, vendar pa proti taki široki razlagi, vsaj v zvezi z novomeškim mestnim privilegijem, govore tehtni pomisleki (66). Sodniku in svetu kot glavnima nosilcema mestne avtonomije v Ložu se prepušča tudi ribolov v Cerkniškem jezeru z dvema ribičema in ribolov v ribniku, ki leži v mestnem pomirju (67). Vsiljuje se misel, naj bi bil hotel privilegij tako zagotoviti mestnemu sodišču vir dohodkov (68). Kljub vsemu pa je tako gledanje najbrž nekoliko preširoko, saj ne najdemo v listini zanj nobene formalne opore. Verjetno je namreč tudi to določilo povsem praktične narave. Po eni strani je mestno prebivalstvo potrebovalo ribe za lastno prehrano (gl. pojasnilo k besedilu v dostavku), po drugi strani pa naj bi dohodek od ribolova, skupaj z drugimi ugodnostmi, pomagal mestu do hitrejše obnovitve. Vrh tega pa v mestu ni mogel ohraniti uprave ribolova oskrbnik mestnega gospoda, ampak jo je bilo treba prenesti na organe mestne samouprave (to je lepo razvidno iz cesarjevega pisma loškemu oskrbniku Hansu Hesiberju v dostavku). S privilegijem se podeljuje mestu tudi grb (4. člen). Njegova oblika je v listini natančno popisana in naslikana (69). Čeprav grb po ekonomski plati ni pomenil veliko, ga je gotovo marsikdo štel za eno najpomembnejših pridobitev na novo ustanovljenega mesta. Za določilom o grbu sledi vrsta določil, ki naj uredijo položaj meščana, njegov odnos do mesta in sprejemanje vnanjikov v mesto. S statusom meščana ni bila združljiva tlaka. Privilegij zato izrecno pravi, da so dolžni meščani opravljati raboto le, kolikor gre za obnovitev mesta (5. člen). Meščani pa so tudi sicer dolžni skrbeti za svoje mesto in složno nositi njegova bremena, pri čemer seveda niso mišljene samo denarne dajatve, ampak tudi storitve v zvezi z obrambo ter vzdrževanjem mesta in njegovega obzidja (8. člen loškega in 8. člen novomeškega privilegija). Obveznost se ne ravna po statusu meščana, ampak je kriterijev več: kdor v mestu prebiva, ima tam hišo oziroma obrt ali trgovino, naj sorazmerno prispeva za njegov razvoj in obnovitev. Privilegij mesta Loža tako dopolnjuje novomeškega, po katerem so se meščanska bremena držala hiš in so potemtakem bremenila samo tistega, ki je imel v mestu hišo ali stavbišče (hauß vnd hof — 8. člen novomeškega privilegija). Določilo je v prvi vrsti uperjeno proti plemičem, ki bi prebivali v mestu oziroma bi imeli tam svoje hiše (70). Izkušnje starejših mest so namreč kazale, da so se skušali plemiči na temelju svoje siceršnje davčne prostosti izogniti tudi obveznostim nasproti mestu. Določilo o sprejemanju vnanjikov (6. člen) naj bi zagotovilo mestu dotok novih prebivalcev in s tem krepitev njegove moči. V skladu s srednjeveškim pravilom, da mestni zrak osvobaja (71), predvsem pa v želji čim hitreje povečati mestno prebivalstvo, določa privilegij, naj vnanjiki, ki pridejo v mesto, tam ostanejo brez ugovorov. Ustanovitvena listina se pri tem, kot smo že omenili, izrecno sklicuje na novomeško mestno pravo. Tu je podrobneje urejen tudi postopek za sprejem vnanjika v meščanstvo (2. člen nov. priv.) ter pravice mesta v morebitni pravdi med njim in zemljiškim gospodom za podložnika, ki je pobegnil v mesto (3. člen nov. priv.). Značilnost novomeškega, s tem pa tudi loškega mestnega prava je bila v tem, da podložnika ni bilo treba izročiti mestnemu gospodu, ampak ga je moralo mesto v roku štirinajstih dni samo izgnati. Posebnega pomena za mesto sta obe zadnji določili drugega dela. Prvo (9. člen) določa, da morajo vsi trgovci, ki bi prišli v območje loškega deželskega sodišča, potovati skozi mesto. S tem so mišljeni zlasti trgovci na tedaj zelo pomembni poti od Raščice proti Planini in morju. Z Blok so morali poslej napraviti ovinek do Loža, šele nato so smeli naprej (72). Gre torej za tipičen primer prisilnosti ceste (Strassenzwang), s katerim so bile kajpak zvezane vstopne mitnine in carine ter druge pristojbine, pa tudi obvezno skladiščenje v mestu (73). Določilo zagotavlja trgovcem v Ložu reden dotok blaga za nadaljnje kupčevanje (74), mestu pa stalen in poleg tedenskega sejma tudi glavni vir dohodkov. S tega vidika se zato ni čuditi hudi sankciji, ki jo predpisuje določilo za kršitelje: trgovcem, ki bi šli po drugi poti, ki torej ne bi zavili skozi mesto, se sme zapleniti vse njihovo blago. Najbrž ni dvoma, da so se Ložani vsaj v zvezi z gornjo normo dosledno zavzemali za uresničevanje svojih pravic. Zadnje določilo tega dela (10. člen) skuša zagotoviti mestu nemoteno obnovo. Ker so se bili namreč mnogi ljudje umaknili pred Turki drugam, oziroma so jih Turki mnogo pobili ali odpeljali v sužnost, se pri zapuščenih domovih in domačijah večkrat ni vedelo, ali je gospodar oziroma vsaj kdo od dedičev še živ ali ne. To pa je seveda bistveno otežilo obnovitev mesta. Do kdaj naj to čaka, da se bo gospodar vrnil in obnovil porušeni dom, od kod naj končno tudi ve, ali se bo sploh vrnil? Privilegij zato naroča mestnemu sodniku in svetu, naj pozoveta ljudi, ki so se bili pred Turki odselili, oziroma dediče Ložanov, ki so jih pomorili ali odpeljali Turki, naj se vrnejo v Lož in obnove svoje domačije. Kolikor tega ne bi storili, naj prepustita njihove hiše, ki so tako ostale brez gospodarjev in dedičev, ljudem, ki bi jih bili pripravljeni obnoviti in prevzeti nase z njimi zvezana bremena. Očitno je torej, da je skušal cesar s tem in podobnimi določili (o sprejemanju vnanjikov, o šestletni davčni prostosti pristopnikov itd.) doseči hitro in uspešno rast na novo ustanovljenega mesta, ki naj bi postalo čimprej močna in zanesljiva postojanka. Tretji del ustanovitvene listine je glede na svojo vsebino precej preobširen. Z ustaljeno formulo poziva cesar vse mogoče ljudi, od deželnega glavarja do preprostega podložnika, naj spoštujejo pravice in svoboščine, ki so bile podeljene Ložu in njegovim prebivalcem. Tistim, ki bi ravnali proti temu ali pa bi tako ravnanje dovolili drugim, grozi cesar s svojo nemilostjo in s hudo pretirano denarno kaznijo desetih mark čistega zlata (75). Gotovo je sčasoma prihajalo do kršitev privilegijskih določil. Morda je katerega od kršiteljev tudi zadela vladarjeva nemilost. Prepričani pa smo lahko, da nihče nikoli ni plačal zagrožene kazni. Šlo je pač predvsem za zastraševanje. Z visoko kaznijo so hoteli morda tudi poudariti pomembnost listine, verjetno pa tudi vladarja samega, ki strogo kaznuje vsakršno neposlušnost. ✓ Druga privilegijska listina z dne 14. marca 1477 ima pravzaprav eno samo določilo. Za uvodnim delom, ki povzema pravice in svoboščine, podeljene Ložu z ustanovitveno listino, namreč določa, naj bo vsak, ki bi se na novo naselil v mestu Ložu, prvih šest zaporednih let prost vseh dajatev. Določilo se kajpak ne nanaša na meščanska bremena, tj. na obveznosti doseljenca do mesta samega, skuša pa pritegniti v mesto čimveč ljudi in ga s tem seveda tudi gospodarsko okrepiti. Določilo se vsebinsko navezuje na že omenjeno določilo o sprejemanju vnanjikov. V dodatku, ki sledi, sta podani besedili obeh privilegijskih listin in besedilo cesarjevega pisma tedanjemu oskrbniku v Ložu, Hansu Hesiberju. Ustanovitvena listina skuša z različnimi vrstami tiska prikazati, kaj je vzeto iz originalne listine (76), kaj iz kopialne knjige in kaj iz Hitzingerjeve objave. Iz tega in iz navedenih razločkov med posameznimi besedili je tudi razvidno njihovo medsebojno razmerje. Besedilu je dodan smiselni prevod (77). OPOMBE: * Prof. dr. Sergiju Vilfanu se za njegovo prijazno in vsestransko pomoč najtopleje zahvaljujem. 1 Prim. A. Luschin v. Ebengreuth, Österreichische Reichsgeschichte des Mittelalters, 2. Aufl., Bamberg 1914, 140, 159 ss; O pravni naravi privilegija prim. S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, 90. 2 S. Vilfan, Novomeški mestni privilegij iz leta 1356 (v zborniku Novo mesto 1365— 1965, Prispevki za zgodovino mesta, Maribor-Novo mesto 1969), 88. 3 Mesta so bila lahko deželnoknežja ali zasebna. Prva so bila kot del vladarjevega komornega imetja podrejena deželnemu vicedomu, druga pa svojemu mestnemu gospodu, prek njega pa deželnemu glavarju. Na Kranjskem so bila mesta po izvoru večidel zasebna in so postala šele kasneje deželnoknežja. Prim. F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, 27; Vilfan, Pravna zgodovina, 155 s; Deželnoknežje mesto je bil tudi Lož. 4 Pravno-sistematični pregled določil novomeškega mestnega privilegija daje S. Vilfan, Novomeški mestni privilegij, pristavek II, 107 ss. Pregled lepo osvetljuje, kaj vse je urejal novomeški mestni privilegij. 5 Natančnejši potek celjske nasledstvene vojne prim. pri M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljubljana 1955, 318 ss; prim. tudi B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, III. zvezek, Ljubljana 1956, 37. 6 Gospostvo Lož je bilo pred tem celjsko; prim. zemljevid razdelitve slovenskih dežel med večje fevdalce sredi XV. stoletja pri Kos, o. c. 313; celjske posesti navajata tudi A. Dimitz, Geschichte Krains, I. Theil, Laibach 1874, 272 in J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1912, 272 s, ki povzema celjsko kroniko. 7 Do delitve je prišlo med Albrehtom III. (1348—1395) in Leopoldom III. (1351—1386). Prvemu je pripadla Gornja in Spodnja Avstrija, drugemu pa druge dedne dežele. Do ponovne delitve druge, tj. leopoldinske veje je prišlo med Leopoldovima sinovoma Ernestom Železnim (1377—1424 — očetom cesarja Friderika III.) in Friderikom IV. (,s praznim žepom* - 1382—1439). Prvi (sedež v Gradcu) je dobil Štajersko, Koroško in Kranjsko, drugi pa Tirolsko. Prim. A. Luschin, o. c. 123 ss, H. Conrad, Deutsche Rechtsgeschichte, Band II, Karlsruhe 1966, 321 in skico habsburške hiše do cesarja Maksimilijana I. v Propyläen Weltgeschichte, Frankfurt a. M./Berlin 1976, VI, 2, 402 s. 8 Po smrti kralja Albrehta II. je prešla na njegovega naslednika Ladislava Posmrtnika samo vlada nad Češko. Ogri so namreč poklicali k sebi poljskega kralja Vladislava III., ki je vladal na Ogrskem vse do svoje smrti v bitki pri Varni 1444. Prim. Luschin, o. c. 127, F. Merzbacher v Propyläen Weltgesch., VI, 2, 407. 9 Friderika je 14. februarja 1459 del ogrskega plemstva izvolil za kralja. Seveda se proti Matiji ni mogel uveljaviti. A. Lhotsky, Kaiser Friedrich III., Sein Leben und seine Persönlichkeit (v zborniku ob razstavi .Friedrich III. Kaiserresidenz Wiener Neustadt*, Wiener Neustadt 1966), 30, sodi, da seje Friderik pri uveljavljanju svoje nasledstvene pravice za Ladislavom Posmrtnikom dobro zavedal, s kom ima opraviti; svoje izvolitve za ogrskega kralja naj ne bi bil niti sam jemal preveč resno. 10 Več o tem prim. pri K. Gutkas, Friedrich III. und die Stände des Landes Österreich (v zborniku, cit. v op. 9), 159 ss. 11 Pravega miru pravzaprav ni bilo. Deželo so namreč še naprej pustošile razpuščene najemniške vojske, ki jih Friderik ni mogel ukrotiti. Prim. A. Lhotsky, o. c. 33. 12 Več o tem prim. pri K. Gutkas, o. c. 163. 13 Tako Lhotsky, o. c. 34. 14 Več o tem prim. pri Grafenauer, o. c. 38, Kos, o. c. 321; vojno med cesarjem in Baumkircherjem opisuje tudi Valvasor, Die Ehre, XV. knjiga, IX. pogl., 370 s. 15 Tako Grafenauer ibid. 16 Prim. Lhotsky, o. c. 33; Jurij Podébradsky je umrl 1. 1471. Za novega češkega kralja je bil izvoljen Ladislav, sin poljskega kralja Kazimira VI., zaradi česar je prišlo do vojne z ogrskim kraljem Matijo. 17 Friderik je hotel dobiti od Burgundca njegovo hčer Marijo za svojega sina Maksimilijana. V zameno naj bi postal Karl kralj in Friderikov sovladar, po njegovi smrti pa cesar; svojo oblast naj bi potem prenesel na Maksimilijana. Tu so se pogajanja seveda zataknila. Do sklenitve zakonske zveze med Marijo in Maksimilijanom je prišlo šele po Karlovi smrti, leta 1477. Prim. Lhotsky, o. c. 34. 18 Prim. B. Haller, Kaiser Friedrich III. in literarischen Zeugnissen seiner Zeit und sein Andenken im 16. Jahrhundert (v zborniku, cit. v op. 9), 95. Kljub kronični finančni suši je bilo Friderikovo zasebno premoženje znatno. Menda je imel eno največjih zbirk nakita v tistem času (zbiranje nakita je bil verjetno tisti konjiček, ki je stanove najbolj bodel v oči), tako da se je tudi med sodobniki širil glas o zakladih, ki da jih hrani na svojem gradu v Gradcu. Prim. B. Sutter, Die Residenzen Friedrichs III. in Österreich (v zborniku, cit. v op. 9), 134. 19 B. Haller, 1. c. navaja, da je bil osnova temu pismu pamflet, ki se je pojavil na Dunaju že osem let prej ( 1470). Vsebino pisma navaja S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja (Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, XXIV, 1943, 25), povzetek pisma pa Grafenauer, o. c. 38, 40 in Dimitz, o. c. 290 s; pismo v celoti objavlja K. Haselbach, Die Türkennoth im XV. Jahrhundert unter besonderer Berücksichtingung der Zustände Oesterreichs, Wien 1864 (citat po Jugu 1. c.). 20 Prim. A. Lhotsky, o. c. 16. 21 Po Dimitzovem mnenju (o. c. 279) naj bi bil to zahteval prvič (samo za Ljubljano) že 1. 1448, potem pa znova 1463. 22 Jug, o. c. 18. 23 To priznava celo Dimitz (o. c. 280), ki pravi, da je cesar ,in seiner Rathlosigkeit und Unentschlossenheit der Noth unthätig zusah*. 24 Glede na popolno pomanjkanje avtoritete(prim. Lhotsky, o. c. 26, ki meni, da ga niso upoštevali kratko malo zato, ker se ga niso bali), je vprašanje, kaj bi bil Friderik sploh mogel storiti, čeprav bi bil hotel. 25 Prim. Jug, o. c. 2 ss. 26 To bi se dalo sklepati iz turškega vmešavanja v boje za oblast v Bosni; zvezo s Turki so očitali tudi drugim, zlasti Benečanom. Kot navaja Jug, o. c. 5, naj bi bil prvi napad na Kranjsko uperjen v prvi vrsti zoper Hermana Celjskega; organiziral naj bi ga bil bosanski vojvoda Hrvoje Vukčič. Kratek pregled razvoja turške ekspanzije daje F. Merzbacher v Propyläen Weltgesch. VI, 2, 422—428. 27 Jug, o. c. 8 s, 12,15. 28 Jug, o. c. 10 s; Valvasor (Die Ehre.. ., XV, IX pog., 369) pripoveduje, da se je bil neki Weih-beg zaobljubil, da bo vdrl na Kranjsko. Kljub 80 letom starosti naj bi bil zaobljubo izpolnil z napadom 1. 1469. 29 Jug, o. c. 11. 30 Jug, o. c. 16 ss in zlasti zemljevid turških vpadnih potov na Kranjsko in Primorsko na str. 59. 31 Jug, o. c. 20; Dimitz, o. c. 288. Isto izhaja, vsaj kar zadeva naselje, tudi iz same ustanovitvene listine (Laas in Krain ganntz verderbt vnd ausgeprent haben). 32 o. c. 14 s; isto bi izhajalo tudi iz Juga, o. c. 23. Poleg Loža so nekako v istem času postala mesto še Kočevje ( 1471), Krško(1477), Višnja Gora (1478); Zwitter (o. c. 15) navaja k temu še Metliko in Črnomelj, ki sta tudi postala mesti zaradi turških napadov; točen datum ni znan. 33 Tako sta pripovedovala gospodar in gospodinja v Ložu 35 (Bunkarjeva). Menda je obstajala celo neka pesmica, ki je opevala to namišljeno zmago. Žal se besedilo ni dalo ugotoviti. Ustno izročilo o zmagi nad Turki je v Loški dolini splošno znano. 34 Arežen je nož za obdelovanje kož. Okrog 60 cm dolgo rezilo ima na vsakem koncu ročaj. Delavec drži arežen z obema rokama in z njim ,garba* kožo, ki jo ima na neke vrste tnalu. Zaradi obeh ročajev je baje zgoraj omenjena pesmica govorila o ,nožičkih z dvema rožičkoma*, ki da so dali vetra turškim ukrivljenim sabljam. 35 V prvi vrsti gre za listino o predstavitvi iz 1. 1341 in za listino iz 1. 1384, kjer se prvič omenja Stari trg (Alten-marckht). Pregled listin, ki omenjajo oba kraja, prim. pri M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije ( za Kranjsko do 1500), Ljubljana 1975, 341 — 344 oz. 644— 646. 36 Več o tem prim. pri M. Kos, Stari trg in sorodna krajevna imena, Geografski vestnik V —VI (1929—30), 160- 173. 37 Besedilo ustanovitvenega privilegija objavlja J. Ev. Mauring v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko (IMK), IV (1894), 30-32. 38 Prim. M. Kos, kot v op. 36, str. 163. Po avtorjevem mnenju se da ,pri večini Starih trgov na Slovenskem lepo slediti antitezi stari-novi*. To velja tudi za Stari trg pri Ložu: ,Ko so ... prenesli trg v bližnji kraj, ki je nastal pod gradom Lož, je dobil prejšnji trg v nasprotju k novemu ime Stari trg*. 39 Listino povzema F. Kos v Gradivu za zgodovino Slovencev v srednjem veku, V, Ljubljana 1928, št. 682. 40 Citati listine so povzeti po njeni objavi pri V. Joppi, Documenti Goriziani del secolo XIV v Archeografo Triestino, Nuova serie, Vol. XV, Trieste 1890, str. 58, št. 158. 41 Listino objavlja F. Komatar, Das Schloßarchiv in Auersperg, Mitteilungen des Musealvereines für Krain (MMK), XIX ( 1906), str. 123 s, št. 234. 42 Prim. op. 62. 43 Prim. M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije, 343. 44 Listino objavlja F. Komatar, MMK, XIX (1906), str. 118, št. 223. 45 Listini zaenkrat še nista zavedeni in zato nimata signature. 46 Mnenje, izraženo v razgovoru aprila letos. Tudi sicer se prof. Otorepcu za dragocene nasvete in prijazno pomoč najtopleje zahvaljujem. 47 Čitljive drobce originalne ustanovitvene listine, ki so gosteje raztreseni na nekako dveh tretjinah besedila, primerjamo s prepisom. Če se z njim ujemajo, lahko domnevamo, da tudi v nekaj manj kot zadnji tretjini besedila, ki ga vrh tega lahko kontroliramo z nekaj manjšimi čitljivimi drobci originalne ustanovitvene listine, ni prišlo do večjih razlik od prvotnega besedila. 48 Hitzinger v resnici govori o »Anhang zum Stiftbriefe* (o. c. 45). 49 Hitzinger dobesedno pravi ,von Erzherzog Ernst dem Eisernen, Wien, 3. August 1593*. Pridevnik Železni je za tega nadvojvodo Ernesta odveč, ker je bil Ernest Železni (1377— 1424) tedaj že več kot poldrugo stoletje mrtev. 50 Glede na to, da je postavljen nastanek listine v tretje leto rimske vlade cesarja Leopolda I., je pravilna letnica potrditve 1661. Leopold I. je bil namreč izvoljen za rimskega cesarja 18. julija 1658. Prepis Leopoldove potrditvene listine hrani Arhiv Slovenije, Vicedomski arhiv 1,107, XX-2. 51 Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA), Cod B 528, fol. 190— 192; Uporabljam fotokopijo prepisa, ki jo hrani Mestni arhiv Ljubljane v gradivu za zgodovino mesta Ljubljane. 52 Te razlike so minimalne. Ko govori o mestnem sodniku in svetu, uporablja prepis obliko ,erwelt werden*, original pa obliko ,erwelt worden*. V 4. členu, v katerem se mestu daje grb, pravi prepis da podeljuje cesar grb ,von römischer kaiserlicher macht*, original pa ,von unser röm. kais. macht*. Pri opisu deklice v grbu pravi prepis, da je ,geklaidet vnd von dem höchsten mettale*, medtem ko original veznik ,vnd* izpušča. Končno pravi original, da smejo Ložani uporabljati »dieselben wappen*, prepis pa ,diesen wappen*. . 53 Prim. Vilfan, Novomeški mestni privilegij, 102 s; kolikor se v pričujočem delu v zvezi z novomeškim privilegijem omenjajo pos. členi, so ti povzeti po razdelitvi v cit. razpravi. 54 Ložani so bili znani kot usnjarji in trgovci. Prim. Valvasor, Die Ehre, XI, III. zv., 324; A. Lavrič, IMK XIX (1909), 116-123. 55 Razen manjših razlik v zapisu istih besed je omembe vredna razlika samo ena; v formuli, s katero poziva vladar vse mogoče ljudi, da naj spoštujejo pravice in svoboščine, podeljene Ložanom, pravi originalna listina ,allen vnd yeden‘, sočasni prepis pa ,allen vnd yeglichen*. 56 Več o tem prim. pri Vilfan, Novomeški mestni privilegij, 89 ss; na str. 90 navaja avtor tudi skico, ki ponazarja medsebojne odnose znotraj kostanjeviško-novomeške mestne rodbine. 57 Kostanjeviški in novomeški privilegij se — razen nekaterih novejših dodatkov novomeškega — ujemata skoraj dobesedno. Prim. Vilfan, Novomeški mestni privilegij, 92 in opombe ob posameznih členih, Zwitter, o. c. 2. 58 Besedilo kočevskega ustanovitvenega privilegija je objavil A. Dimitz v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain (XIX, 1864, 55 s). 59 Prepis Leopoldove potrditvene listine iz 1. 1661 izrecno pravi, da je bil Ložu z ustanovitveno listino dovoljen tudi tedenski sejem, ki pa ga ustanovitvena listina seveda ne omenja. 60 Die Ehre, XI, III zv., 324. 61 Novomeški mestni privilegij podrobneje obravnava S. Vilfan v že omenjeni razpravi (gl. op. 2), kjer navaja tudi celotno besedilo s pojasnili in pravno-sistematičnim pregledom določil. 62 Običajno so bile privilegijske listine pri določanju pomirja zelo natančne. Ustanovitvena listina mesta Loža pa pomirja geografsko ne označuje. Ko se sklicuje na stare običaje, hoče po vsej verjetnosti natančnejšo določitev nekoliko odložiti. Sčasoma je dobil Lož precej veliko pomirje, nekakšen krog s polmerom pribl. 3 km, tako da so bili poleg vrha Križne gore zajeti tudi kraji Klance, Dane in Nadlesk. Prim. Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer, Wien 1929, 1. Abt., Bl. 35. Kot se navaja v Erläuterungen zum historischen Atlas der österr. Alpenländer, Wien 1929, 1. Abt., 4. Teil, 470, je prišlo do opisa pomirja (Burgfriedsbeschreibung) šele 1. 1612. 63 Tudi v današnjih časih se je opravljalo bloško žegnanje na dan sv. Mihaela. Kot navaja S. Vilfan (Žegnanja v slovenski pravni zgodovini, Etnolog XVII, 1944, 20, op. 21), je bil bloški sejem še v polpretekli dobi eden najimenitnejših podeželskih sejmov na Kranjskem. 64 Več o mestnem oz. deželskem sodišču prim. pri Vilfan, Pravna zgodovina, 159 in 211 ss, Luschin, o. c. 274. Obseg deželskega sodišča Lož prim. v atlasu kot v op. 62, s popravki, navedenimi v prav tam cit. Erläuterungen, 470. 65 Prim. Zwitter, o. c. 19. 66 Da je imel mestni sodnik v rokah tudi krvno sodstvo, meni Zwitter, o. c. 34; prim. tudi Erläuterungen zum historischen Atlas (gl. op. 51), 407. Drugačno mnenje zastopa Vilfan, Novomeški mestni privilegij, 104. 67 Kje naj bi bil ta ribnik, ni povsem jasno. A. Lavrič, Čevljarska in usnjarska zadruga v Ložu, IMK, XIX ( 1909), 121, op. 6, navaja, da je bil pri Ložu ribnik, ki da je od nekdaj pripadal loški graščini. Zaradi škode, ki jo je povzročala voda kmetom, naj bi ga 1.1611 izsušili. 68 Mestni sodnik ni bil mestni uradnik, pa tudi ne uradnik deželnega kneza. Edini vir dohodkov so mu bile pravzaprav globe in drugi dohodki sodišča. Prim. Zwitter, o. c. 33. 69 Konture podobe na originalni ustanovitveni listini so še dobro vidne. 70 Prim. Vilfan, Novomeški mestni privilegij, 102 s. 71 Splošno o tem prim. Conrad, o. c., Bd. I., 330 ss, Vilfan, Pravna zgodovina 161 ss. Prim. tudi pojasnila k čl. 6 v dodatku. 72 Prim. zemljevid glavnih prometnih potov na Slovenskem v srednjem veku pri M. Kos, o. c.; več o carinah in mitninah prim. Luschin, o. c. 290 s. Na severu je potekala meja loškega deželskega sodišča prek Blok, Nove vasi, Studenega in dalje na Sv. Miklavž, s čimer je bila gospodarju Loža zagotovljena možnost, da podeljeno pravico do prisilnosti ceste tudi dejansko uveljavi. Glede natančnejšega poteka meja loškega deželskega sodišča prim. lit. kot v op. 62. 73 Ta pravica je bolje razvidna iz 15. člena novomeškega privilegija: ,... durch dieselben stat geen vnd auch niderleg darinnen sein soll*; prim. Vilfan, Novomeški mestni privilegij, 105 s. 74 Valvasor, Die Ehre, XI, III zv. 324, piše, da je v Ložu cvetela predvsem trgovina s soljo in žitom. 75 Teža marke ni bila stalna, ampak je variirala od 196 do 280 gr. Na začetku 15. stol. se je med trgovci udomačila kot računska enota marka čistega zlata, ki je tehtala 244,7529 gr. Prim. A. Luschin v. Ebengreuth, Allgemeine Münzkunde und Geldgeschichte des Mittelalters und der neueren Zeit, München und Berlin 1904, 155, 157. 76 S specialnimi tehničnimi metodami bi bilo najbrž mogoče prebrati tudi močno obeljene črke ustanovitvene listine. Izvedene primerjave pa so pokazale, da s tem vsebinsko ne bi pridobili praktično nič. 77 Listina doslej še ni bila prevedena. Njen začetek prevaja J. Gruden, o. c. 401, vendar je njegov prevod precej prost. PREPIS IN PREVOD OBEH PRIVILEGIJSKIH LISTIN MESTA LOŽA IZ LETA 1477 IN PISMA CESARJA FRIDERIKA III. SVOJEMU OSKRBNIKU V LOŽU HANSU HESIBERJU, IZ ISTEGA LETA (s pojasnili) [ —] v nemškem besedilu: vsebinska razdelitev na člene, ki je rokopis nima; važnejša razlika besedila po Hitzin-gerju od prepisa iz 1. 1477; manjkajoče besedilo; (_) v slovenskem prevodu: besede, ki jih dodajamo za lažje razumevanje, čeprav jih v nemškem besedilu ni. Besedilo ustanovne listine je, kolikor se je dalo razbrati, povzeto po originalu (polkrepki tisk), sicer pa po sočasnem prepisu iz Friderikove kopialne knjige (navadni tisk). Čeprav lahko oba teksta kot sočasna in uradna štejemo za avtentična in bi torej zadostovala ena vrsta tiska, smo se vseeno iz želje po preglednosti in za primerjavo odločili za različni vrsti tiska. Na mestih, ki so v originalu nečitljiva, v prepisu pa izpuščena, si pomagamo s Hitzingerjevo objavo (kurziv). Hkrati navajamo kot zanimivost nekatere njene razlike od originala oz. sočasnega prepisa (v oglatih oklepajih). Pri tem kajpak ni nobenega dvoma, da je prepis iz Friderikove kopialne knjige popolnejši in pravilnejši od Hitzingerjeve objave. Drugo privilegijsko listino (o šestletni davčni prostosti) navajamo v celoti po lepo ohranjenem originalu, cesarjevo pismo oskrbniku v Ložu Hansu Hesi-berju pa po sočasnem prepisu iz Friderikove kopialne knjige. Obakrat je tisk navaden. (Dunaj, 8. marca 1477. Cesar Friderik III. povzdiguje Lož v mesto in mu podeljuje mestno pravo in pravice.) Wir Friedrich von Gottes Gnaden Römischer Kaiser, zu allen Zeiten Mehrer des Reiches . .. Hungern Dalmatien Croatien ... kunig.. Kernndten vnd zu ... [ — ]e auf der wyndischen ... vnd lanndtgraue im Elsaß ... etc. etc. (1) 1 1 Cesarjevi številni naslovi so nam v večji meri ohranjeni pri drugi privilegijski listini, medtem ko jih prepis iz razumljivih razlogov ne navaja. Pri tem je verjetno, da jih je bilo pri važnejši ustanovitveni listini izpisanih več kakor pri dopolnilni privilegijski listini. Mi Friderik, po milosti božji rimski cesar, vse čase množitelj države ... kralj na Ogrskem, v Dalmaciji, na Hrvaškem ... (vojvoda) Koroške in ... v slovenski (krajini)... in deželni grof v Alzaciji... etc. etc. bekennen fur vnns vnser erben vnd nachkomen vnd tun kund öffentlich mit dem brief Alz die Turgken vnd vngelawbigen nu [Hitz. um\ ettliche jar her mit herrskrafft zogen sein vnd noch fur vnd fur in vnsere fiirstentumb Steyr Kernndten vnd Krain ziehen vnd die vnd nemlich vnsern marckt Laas in Krain ganntz verderbt vnd ausgeprent haben darumb wir dann furgenomen vnd geordent haben denselben vnsern markht zu Laas zu der weer zuzerichten vnd zu aufhaltung vnserr burger vnd lewt daselbs ein beuesstigung zu pawn vnd zuzerichten das wir angesehen vnd zu hertzen genomen haben derselben vnserer [Hitz. unser] burger vnd lewt swer vnd mercklich verderben vnd schaden die sy von den Turgken erlitten haben vnd noch (1) hinfur warttund sein mussn wo solh beuestigung nit solt pawt vnd volbracht werden auch ir vleissig bete priznavamo za nas in naše dediče in potomce ter razglašamo javno s tem pismom: (Razlogi za podelitev privilegija) Ko so Turki in neverniki nekaj let z vojaško silo prihajali in še vedno kar naprej prihajajo v naše kneževine Štajersko, Koroško in Kranjsko, ter so te (dežele) in namreč naš trg Lož na Kranjskem povsem uničili in požgali, zato smo potem ukrenili in naročili, taisti naš trg v Ložu za obrambo urediti in za prebivanje naših meščanov in ljudi tam zgraditi in urediti utrdbo in da smo si predočili in k srcu vzeli težko in občutno uničenje in škodo, ki so jo taisti naši meščani in ljudje pretrpeli od Turkov in ki jo morajo še za naprej pričakovati, če se taka utrdba ne zgradi in napravi, prav tako njihovo vztrajno prošnjo, vnd haben dadurch auch von irs aufnemens vnd gemaines nutzes wilen von sundern gnaden von römischer kaiserlicher macht vnd als regierunder herr (2) vnd landsfurst in Krain die bemelt beuestigung als weit die [Hitz. sie] pawt vnd aingefanngen wirdet zu ainer stat erhebt dieselb stat Laas genannt vnnser lewt vnd vndertan so darin hewser haben oder pawn vnd daselbs hewslich sitzen vnd [Hitz. oder] wonen werden zu bürgern gescbepft vnd gemacht (Povzdignjenje Loža v mesto) in smo skozi to (tj. zato) in tudi zavoljo njihovega dviga in obče koristi, po posebni milosti, po rimski cesarski moči in kot vladajoči in deželni knez na Kranjskem, omenjeno utrdbo, kolikor se zgradi in obzida, povzdignili v mesto, to mesto imenovali Lož, naše ljudi in podložnike, ki bodo tam imeli ali zgradili hiše in bodo tam prebivali in stanovali (pa) ustvarili in napravili za meščane; 1 Hitzinger izpušča. 2 Hitzinger: Regierer Herr. Iz besedila izhaja, da je treba povsem porušeni trg Lož obnoviti in usposobiti za obrambo, hkrati pa zgraditi novo utrdbo, ki bo, ko se zgradi, postala mesto Lož. auch zu derselben vnserer stat ainen purgkfrid als weit der von allter herkomen ist vnd dieselbe Beuestigung mgefanngen wirdet( 1) (Podelitev pomirja) k istemu našemu mestu smo tudi podelili pomirje, tako daleč, kakor je (to) po starem običaju in bo zajeta taista utrdba; 1 Besed od vnd dieselbe do wirdet ni najti v prepisu iz 1. 1477. Dopolnjujemo jih po Hitzingerju oz. po originalu, kjer se dasta prebrati zadnji dve besedi (iz tega se potem tudi vidi, da je dopolnitev na mestu). Stari običaji, ki jih omenja listina, se lahko nanašajo edinole na bivši trg Lož. Verjetno pa je hotel privilegij zaenkrat še odložiti natančnejšo določitev mestnega pomirja (kakršno npr. najdemo v novomeškem privilegiju). Splošno so spadale k mestnemu pomirju poleg mestnih stavbnih parcel še gmajne, ki so jih uživali meščani, oz. manjše strnjene obdelovalne površine okrog mesta (Vilfan, Pravna zgodovina 166). (Podelitev novomeškega mestnega prava) semkaj smo tudi milostno dali in (jih) podelili, njim in njihovim potomcem, meščanom prav tam v Ložu, k temu še vse in vsakršne milosti, pravice in svoboščine, privilegije in stare hvalevredne šege in običaje, podeljene od nas in naših prednikov drugim mestom in trgom prav tu na Kranjskem in posebej našemu mestu Rudolfovemu (Novemu mestu) in našim tamkajšnjim meščanom; 1 Hitzinger izpušča. in vnd iren nachkomen burgern daselbs zu Laas vnd dartzu ali vnd yeglich gnad recht vnd freihait priuilegia [ vnd] alt löblich gewonhait vnd herkomen damit anndere stet vnd merkht daselbs in Krain vnd nemlich vnser stat Rudolfswerd vnd vnsere burger daselbs von vns vnd (1) vnsern vordem begnadt sein auch gnedigchlich daselbshin gegeben vnd sy damit (1) begnadt Ložu se na splošno podeljuje mestno pravo kranjskih mest in trgov. S prvim je najbrž mišljena celotna kostanjeviška mestna rodbina, čeprav se izrecno omenja samo Novo mesto. Iz besedila sta jasno razvidna oba elementa tedanjih mestnih prav: postavljeno pravo in običaji. erheben schepfen machen verleihen (1) vnd geben auch wissentlich in krafft des briefs also [Hitz. als] daß die bemelt beuestigung nu [Hitz. napak und] hinfur zu ewigen Zeiten die stat Laas vnd vnnsere lewt vnd vndertanen darin burger gehaissen genant vnd von menigkleich dafür gehalten werden 1 Hitzinger: vergleichen, kar je seveda napak. vnd dieselben statrecht (1) vnd purkrecht haben vnd aller der gnaden ern rechten freihaiten altern [Hitz. napak alten] herkommen vnd löblichen gewonhaiten damit (Podelitev naziva ,mesto1 oz. .meščani“) povzdigujemo, ustvarjamo, napravljamo, podeljujemo in dajemo tudi v vednost z močjo pisma, da naj se imenovana utrdba odslej naprej ,mesto“ Lož, naši ljudje in podložniki v njem pa .meščani“ imenujejo, nazivajo in od vsakogar za take štejejo; (Trgovinsko in obrtno pravo) in naj imajo enako mestno pravo in meščanske pravice in (sploh) vse milosti, časti, pravice in svoboščine, stare običaje in hvalevredne šege, annder vnser stet vnd merkht daselbs in Krain vnd nemlich vnsere stat Rudolfswerd wie vor steet (2) begnadt sein (3) in allen irn ghanndlen vnd gewerben auf wasser vnd auf lannd mit kauften [Hitz. dodaja und] verkauffen inmassen vnd (4) der annder vnser burger in vnsern steten vnd merckten in Krain vnd nemlich vnsere stat Rudolfswerd von ern rechtens (5) gewonhait oder in annder wege haben geniessen vnd prauchen podeljene, kot je spredaj povedano, drugim našim mestom in trgom prav tu na Kranjskem in posebej našemu mestu Rudolfovemu (Novemu mestu), pri vsem kupčevanju in rokodelstvu, na vodi in kopnem, s kupovanjem in prodajanjem v tisti meri (in!) kot imajo, uživajo in uporabljajo drugi naši meščani v naših mestih in trgih na Kranjskem in še posebej naše mesto Rudolfovo (Novo mesto), častno, po pravu, običaju ah sicer; 1 Hitz. napačno Stadt Recht, kar seveda bistveno spremeni sam pomen. 2 Hitz. wie Vorstand, kar je seveda popolnoma napak. 3 Hitz. po nepotrebnem dodaja vnd. 4 vnd je odveč. 5 Hitz. dodaja vnd. auch an dem [prepis pravilneje den] mewten vnd zollen mit irer waar vnd kauffmanschafft gehalten werden sullen als annder (1) vnser burger in vnsern steten daselbs in Krain werden gehalten vnd von allter herkommen ist. 1 Hitz. izpušča. Zadnja odstavka pravzaprav ne ponavljanje. S tem da je namreč cesar podelil Ložu pravo drugih kranjskih mest in trgov, mu je implicite podelil tudi pravo, ki ureja trgovino in obrt, oz. carinske in mitninske olajšave. Ker pa je šlo pri tem za najvažnejša vprašanja ekonomskega obstoja, se meščani s tako splošno formulacijo verjetno ne bi zadovoljili. Cesar jim je zato podelil vse omenjene pravice še enkrat, izrecno in posebej. S tem je zaključen prvi del listine. V njem so strnjena najsplošnejša in najbolj bistvena določila, ki urejajo povzdignjenje Loža v mesto. Ves prvi del tvori celoto (tudi slovnično, ker je vse skupaj en sam stavek), zato ga nismo delili na člene, ampak smo izdvojili le posamezne misli. Sledi drugi del s specialnejšimi določili. Zaradi preglednosti smo jih označili s členi. [1. člen] Wir ordnen vnd wellen auch das der kirchtag so vormals zu sannt Michels tag zu Oblach in laaser pharr ist gehalten worden nach dem dieselb kirchen zu Oblakh von den Turgken verprennt ist nu furan alle jar auf denselben sannt Michelstag zu Laas sol gehalten werden mit allen ern rechten vnd freihaiten wie der daselbs zu Oblakh ist gehalten worden von aller meniclich vngehindert. (1. člen — Letni sejem) Tudi odrejamo in hočemo, da naj se žegnanje, ki se je nekdaj na dan sv. Mihaela obhajalo na Blokah v loški fari, potem ko je bila taista cerkev na Blokah od Turkov požgana, odslej naprej vsako leto na isti dan sv. Mihaela v Ložu obhaja, z vsemi častmi, pravicami in svoboščinami, kakor se je obhajalo prav tam na Blokah, ne da bi to kdorkoli oviral. (Mitnine in carine) tudi pri mitninah in carinah naj velja za njihovo blago in kupčijsko robo isto, kot za druge naše meščane v naših mestih tu na Kranjskem in (kakor) je star običaj. prinašata nič novega. V bistvu gre za Z žegnanjem je bil združen letni sejem s sejemskim mirom in sejemskim sodstvom. Vendar pa letni sejem ni bil pridržan mestom. V njem tudi ne smemo iskati kakšne odločilne pridobitve v ekonomskem smislu. Veliko važnejši kakor letni je bil tedenski sejem, ki pa ga je imel Lož kot trg že pred povzdignjenjem v mesto. Pravica do tedenskih sejmov pa vrh tega izhaja tudi iz predzadnjega določila v prvem delu, s katerim se Lož izenačuje z drugimi kranjskimi mesti in trgi. [2. člen] Wir haben auch dartzu denselben vnsern bürgern zu Laas die gnad getan daz sy zu ewigen zeiten ain richter vnd rat daselbs aus in ( 1) vnd personen die dartzu tewglich sein setzen vnd erwellen mugen doch das die so also zu richter vnd rat gesetzt vnd erwellt worden (2. člen — Mestni sodnik in svèt) K temu smo tudi taistim našim meščanom v Ložu izkazali milost, naj si na večne čase izmed sebe in oseb, ki so za to sposobne, postavijo in izvolijo tamkajšnjega sodnika in svet vendar (tako), da tisti, ki (so bili) torej tako postavljeni in izvoljeni [prepis werden] vims vnsern erben vnd nachkomen oder wem wir das beuelhen swern vnd gewondlich phlicht vnd aid tun als annder vnser stet daselbs in Krain dieselben richter vnd die ret dann in derselben vnserr stat (2) als weit der purkhfrid weret vmb all Sachen so sich begeben zerichten haben stillen doch das vns das gerichtgelt (3) zehen pfiint pfennig vom gericht vnd vom stab geraicht werde als von alter herkommen ist. za sodnika in svet, nam in našim dedičem in naslednikom ali komur mi zapovemo, prisežejo in opravijo običajne zaveze in zaprisege, kakor druga naša mesta prav tu na Kranjskem taisti sodniki in svetovalci pa naj v taistem našem mestu in, kolikor daleč sega pomirje, sodijo v vseh zadevah, ki se zgode, vendar naj se nam plačuje sodni denar deset funtov denaričev od sodišča in od sodne palice, kot je to od starega sem prišlo. 1 Hitz. napak aus iren, zavoljo česar je moral črtati vnd, ki sledi. Smisel določila je, naj Ložani izmed sebe, in (sicer) izmed oseb, ki so za to sposobne, izvolijo sodnika. Druga možnost, ki bi izhajala dobesedno iz besedila, naj namreč meščani izvolijo sodnika izmed sebe in izmed oseb, ki so za to sposobne (torej tudi nemeščanov), se zdi manj verjetna. Kočevski privilegij ima ,aus ihnen und ein Person die dazu tauglich sein4 (MHK XIX, 1864, 56). 2 prepis iz kopialne knjige dodaja veznik vnd, ki pa ga v originalu ni. 3 Hitz.: doch daß Vns das Gericht gelt, kar je gotovo napak. Dajatev desetih funtov denaričev namreč ni bila pogoj za veljavnost sodišča oz. konkretne sodbe, ampak splošna dajatev mesta za to, da je smelo voliti in imeti lastnega sodnika. Celoten tekst se nanaša na mestnega sodnika. Zato smo ga uvrstili pod en sam člen, ki pa smiselno razpade na štiri odstavke. Prvi ureja volitev sodnika in sveta, drugi obveznost, da prisežeta mestnemu gospodu, tretji določa stvarno (,v vseh zadevah, ki se zgode*) in krajevno pristojnost (pomirje) mestnega sodišča, zadnji pa obveznost plačevati sodni denar. [3. člen] So geben wir in auch zu sölhem statgericht die vischwaid in dem see in laaser gericht vnd zu Lüpsen mit sambt den zwain vischern die da bey den (prepis pravilneje dem) see gesessen sein die vor Zeiten vnsern phlegern daselbs zu Laas gedient haben ganntze macht vnd gwalt damit zehaben vnd den teich der in dem purkhfrid daselbs bey der stat ligt zevischen vnd zubehüetten [Hitz. napak zu behüefen] dauon sy vns jerlich zu sannt Michelstag fünf phunt phennig raichen vnd geben süllen. (3. člen — ribolov v Cerkniškem jezeru) Tudi jim dajemo k temu mestnemu sodišču ribolov v jezeru v (območju) loškega (deželskega) sodišča in na Lipsenju, s skupaj dvema ribičema, ki bivata tam pri jezeru (in) ki sta pred časom služila našim oskrbnikom prav tam v Ložu, (da) ima na tem polno moč in oblast, in ribnik, ki leži v pomirju prav tam pri mestu v ribarjenje in varstvo od česar naj nam vsako leto na dan svetega Mihaela izročijo in dajo pet funtov denaričev. Besedilo govori enkrat o jezeru ,in dem Laaser gericht*, drugič pa o ribniku ,in dem purkhfrid*. To nas ne sme motiti. ,In dem purkhfrid* ne pomeni isto kot ,in dem Laaser gericht*. Beseda gericht se namreč tokrat nanaša na deželsko sodišče. Obseg tega sodišča prim. v Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer, 1. Abt., Bl. 35 s popravki v Erläuterungen zum historischen Atlas der österr. Alpenländer, 1. Abt., 4. Teil, 470, oboje Wien 1929. Jezero, o katerem govori listina, je Cerkniško jezero. Ne samo, da je to edino jezero v bližini, ampak leži ob njem tudi kraj Lipsenj, ki ga omenja listina. Ribolov ni bil v srednjem veku le važen vir dohodkov, ampak je imel iz verskih razlogov čisto posebno vlogo. Zavoljo prepovedi uživanja mesa ob petkih in drugih postnih dneh, zlasti ob štiridesetdnevnem postu, so bile ribe glavna postna hrana. Tudi sicer so v veliki meri dopolnjevale enostransko in beljakovinsko revno prehrano. Po deželi je bilo zaradi tega veliko več ribnikov kakor danes. Ljudje so izkoristili malone vsako kotanjo, da so v njej gojili ribe. Sicer pa je to tudi ustrezalo tedanji varčni miselnosti, saj rib ni bilo treba hraniti in so torej prinašale čisti dobiček. To se lepo vidi iz samega izraza, s katerim se v privilegijski listini označuje ribolov; beseda vischwaid bi namreč dobesedno pomenila ribjo pašo. [4. člen] Wir haben auch denselben vnsern bürgern daselbs zu Laas von vnser (1) römischer kaiserlicher macht vnd als lanndesfirste zu derselben vnser stat ein wappen (4. člen — mestni grb) Tudi smo taistim našim meščanom prav tam v Ložu na temelju naše rimske cesarske moči in kot deželni knez v taistem našem mestu podelili in dali vnd clainat (2) mitnamen ain schildt von zobi mit grünem gepirg in [Hitz. napak vnd] grund des Schildes darauf ain figur des heiligen (3) crisstenlichen ritter sannt Jorgens zu ross gewappend mit ritterlicher weer alles von [prepis mit] golde (4) wundend den wilden wurm sein selbs varb darrgegen knyeend (5) ain junkfrawen mit zusam tan (6) zu andacht ausgestreckten hennden geklaidet (7) von dem höchsten mettale alsdann (8) in mitte dits gegenwurttigen vnsers briefs gemalet vnd mit varben aigentlicher (9) ausgestrichen sind verliehen vnd gegeben also daz sy vnd ir nachkomen dieselben [prepis diesen] Wappen vnd klainet zu der bemelten vnsern stat notdurften (10) in [Hitz. zu] innsigelen bettschatten grossen vnd klainen vnd zu allen irn Sachen vnd geschefften auch zu schimpf ernst (11) vnd allen andern guetten Sachen vnd taten vben [Hitz. geben] vnd prauchen mugen inmassen der [prepis das] annder vnser steet daselbs in Krain zetun haben. grb in dragulj (2), in sicer črn ščit z zelenim hribovjem na spodnjem delu ščita, nad tem sliko svetega krščanskega viteza svetega Jurija na konju in po viteško oboroženega, vse v zlatu, ko ranjuje lintverna (zmaja), v naravni barvi, njemu nasproti (pa) klečečo devico s sklenjenimi, k molitvi iztegnjenimi rokami, oblečeno (odeto) v zlato, kot (so) na sredini tega našega pisma naslikani in z barvami ustrezno (9) pobarvani tako da smejo oni (meščani mesta Loža) in njihovi potomci ta grb in dragulj pri vseh potrebah ( 10) omenjenega našega mesta, pri sigilih in pečatih, velikih in malih, in pri vseh svojih zadevah in poslih, uradnih (in) tudi neuradnih (11) in pri vseh drugih dobrih zadevah in dejanjih rabiti in uporabljati, tako, kakor morejo to početi druga naša mesta prav tu na Kranjskem. 1 vnser najdemo samo v originalu. 2 Wappen und Kleinod (klainat, clainat itd.) je pravzaprav sinonim. Gre pač za enega od silogizmov, ki so bili v času, ko je listina nastala, precej pogosti. Namesto grb in dragulj bi lahko rekli tudi grb in dragocenost ali kaj podobnega. 3 Hitz. izpušča. 4 Hitz. dodaja vnd. 5 Hitz. brez potrebe dodaja im. 6 Hitz. zu saithen, kar je seveda popolnoma napak. Na sliki v sredini originalne listine, ki prikazuje loški grb, se še jasno razloči dekličina poza. Roke ima sklenjene in ne razširjene, kakor bi izhajalo iz Hitzingerja. 7 prepis dodaja vnd, ki pa ga v originalu ni. 8 Hitz. dodaja die 9 A. Schmeller, Bayerisches Wörterbuch (2), (München, I 1872, II 1877), I, 49, navaja za pridevnik eigentlich (aigenlich, aigentlich) tudi pomen genau, v zvezi z glagoli wissen, aufschreiben itd. 10 Schmeller, I 539: das bey einer Angelegenheit oder Rechtssache Nöthige, dazu Gehörige ... ad procedendum omnia. 11 Schmeller, II 421: Schimpf und Ernst, Ernst und Scherz ... In Schimpf — joco. [5. člen] Sy sulln aller robat frey sein ausgenomen was robat zu Zurichtung [Hitz. Errichtung] derselben vnseren stat Laas geen wirdet. (5. člen — Oprostitev od tlake) Prosti naj bodo tudi vsakršne rabote razen rabote, ki bo šla za zgraditev našega mesta Loža. Meščan naj bo prost tlake. Ker pa je treba mesto, da bi to sploh lahko zaživelo, najprej pozidati, se začasno uvaja izjema od splošnega pravila. Zanimivo'je, da se ne omenja vzdrževanje mesta oz. mestnega obzidja, ampak samo njegova zgraditev (glede obveznosti vzdrževanja mestnega obzidja prim. čl. 8 novomeškega privilegija pri Vilfan, Novomeški mestni privilegij..., str. 102). [6. člen] Wir tun in auch die gnad wer oder welich sich zu in in dieselb vnser stat [Hitz. napak Markt] Laas hewslich vnd wesenlich (1) setzen werden das der oder die mit irm leib vnd gut an (2) meniclichs ansprach irrung vnd hindernuss bey in beleihen mugen in massen als annder vnser burger zu Rudolfswerd des [Hitz. die] gefreyt sein. (6. člen — Naselitev vnanjikov v mestu) Izkazujemo jim tudi milost, da smejo ta ah tisti, ki se bodo k njim v taisto naše mesto Lož s stanovanjem in prebivanjem (1) naselili, brez vsakršnega ugovora, motnje in ovire, s telesom in premoženjem pri njih ostati, tako kot so s tem privilegirani drugi naši meščani v mestu Rudolfovem (Novem mestu). 1 s tem so mišljeni tisti, ki se bodo v mestu naselili, potem pa tam tudi v resnici prebivali. 2 tj. ohne; Hitzinger dodaja za tem še nedoločni člen ein. Določilo ureja naseljevanje vnanjikov v mestu. Ker je šlo pri tem predvsem za podložnike, je bil to eden poglavitnih kamnov spotike v odnosih med mestom in okoliškimi fevdalci. Že deželni mir kralja Rudolfa iz 1. 1276 je v zvezi z določilom, po katerem naj nihče ne sprejema tujih podložnikov brez dovoljenja njihovega gospodarja, izrecno poudaril, da ostajajo pravice in svoboščine mest v tem pogledu neokrnjene (...salvis iuribus, libertatibus et privilegiis civitatum; citat po Zwitter, Starejša kranjska mesta, 24, op. 144). Novomeško mestno pravo (prim. Vilfan, Novomeški mestni privilegij 101, Zwitter, ibid.), ki se z gornjim določilom izrecno prenaša tudi na Lož, je zato določalo, da sme sodnik vnanjika prosto, brez pomislekov sprejeti v mesto. Gospod sme svojega podložnika, ki je ušel v mesto, sicer zahtevati nazaj, vendar samo eno leto. Potem njegova pravica zastara, podložnik pa postane prost. Če je gospod pravdo za podložnika (zanjo je bil pristojen mestni sodnik) dobil, mu ga mesto po kostanjeviško-novomeškem pravu ni bilo dolžno izročiti, ampak ga je moralo po 14 dneh samo izgnati iz mesta; do poteka tega roka je bil varen in je smel oditi, kamor je hotel (... derselbe man darnach vierzehen tag sicher sein und faren vngeirrt swo er will. — 3. čl. novom. priv.). Navedena določila novomeškega privilegija (2., 3. in 4. člen) potemtakem nekoliko zožujejo gornje določilo, po katerem bi se sicer smel vnanjik naseliti v mestu brez kakršnihkoli omejitev. [7. člen] Wir tun in auch die gnad das ayn yeder statrichter daselbs tzu Laas nu furan den hofzynns (1) von vnsern burgern vnd lewten daselbs abnemen vnd vns oder wem wir das bewelchen werden den verraiten vnd raichen sol. (7. člen — Zakupnina za mestno zemljišče) Izkazujemo jim tudi milost, naj vsak mestni sodnik prav tam v Ložu odslej pobira od naših meščanov in ljudi zakupnino za mestno zemljišče in jo obračuna ter izroči nam ali, komur bomo to ukazali. 1 Fr. Zwitter, Starejša kranjska mesta, 17, prevaja besedo hofzins prav v zvezi z gornjim določilom kot,desetina*, s čimer je morda mišljen zakup desetemu denariču podvrženih hiš ali domcev (prim. Vilfan, Pravna zgodovina, 165). Mestno zemljišče je bilo last mestnega gospoda. Meščani so ga jemali v poseben zakup po meščanskem pravu (sub jure purchrecht), ki ni vodil v osebno odvisnost. Poleg te oblike zakupa (Zwitter, Starejša kranjska mesta, 17, jo imenuje svobodni najem, Dolenc, Pravna zgodovina slovenskega ozemlja, 93, pa napačno zakup po grajskem pravu) se pojavljajo v mestih še t. i. fevdi mošnjička in zakup stavbišč, ki so bila podvržena desetemu denariču. Oba zakupa sta bila običajno dedna in sta v praksi postopoma prehajala v prosto last (prim. Vilfan, Pravna zgodovina 164 s). Okoliščini, da pobira zakupnino mestni sodnik, najbrž ni pripisati posebnega pomena. Čeprav v nekem smislu poudarja mestno avtonomijo, je ta sodnikova funkcija verjetno predvsem praktične narave. [8. člen] Wir ordnen vnd setzen auch ( 1 ) wer in derselben unser Statt Laaß wohnhaft ist oder daselbs ein Haus oder aber in (2) derselben vnseren stat sein gewerb vnd hanndl hat das der mit derselben vnseren stat in allem mitleiden vnd sich da halten sol als annder vnser burger daselbs mitleiden vnd sich (3) halten vngeuerlich (4) [Hitz. unweigerlich]. (8. člen — Meščanska bremena) Zapovedujemo in določamo tudi, kdor v taistem našem mestu Ložu prebiva ali ima tam hišo ali pa ima v taistem našem mestu svojo obrt in kupčijo, tisti mora s taistim našim mestom v vsem brez pridržka nositi bremena in se glede tega ravnati tako, kot prav tam nosijo bremena in se ravnajo drugi naši meščani, pošteno (4). 1 Hitzinger dodaja daß; ker je original pri uporabi veznika daß v odvisnikih na začetku določb nekonsekventen (prim. začetek čl. 6 in 7), ne moremo reči, ali je Hitzingerjeva dopolnitev pravilna ali ne. 2 Stavek od derselben unser Statt do oder aber ha je povzet po Hitzingerju. Prepis ga nima, original pa je nečitljiv. Ker pa so meščanske obveznosti po kostanjeviško-novomeškem pravu bremenila vse meščane in ne samo rokodelcev in trgovcev, kot bi izhajalo iz prepisa, se zdi, da je dopolnitev besedila po Hitzingerju potrebna in pravilna. 3 Besede od sich da halten sol do vključno mitleiden vnd sich so pri Hitzingerju izpuščene. 4 Beseda vngeuerlich, ki je pri Hitzingerju nadomeščena z unweigerlich, je pravzaprav neprevedljiva. Še najbolj se ji menda približamo z besedo .pošteno*, ki hoče kot vzklik na koncu pogodbenega določila poudariti, da se bosta stranki držali pogodbe tako, kot je mišljena, brez nasilja, pridržkov ali mentalne rezervacije. Meščanske obveznosti so bile po eni strani dajatve mestnemu gospodu, po drugi strani pa dejanske storitve v obliki straženja, popravljanja obzidja itd. Načelno so bremenile vse meščane brez izjeme. To bi tudi izhajalo iz gornjega določila, ki je povsem splošno in zajema vse mestno prebivalstvo (kdor ima v mestu hišo, obrt ali trgovino). Novomeški privilegij veže meščanska bremena le na hiše (obrti in trgovine ne omenja), pač pa posebej imenuje plemiče in neplemiče. Pri tem kajpak ni nobenega dvoma, da so bili predvsem plemiči tisti, ki so se skušali izogniti svojim obveznostim v zvezi z mestom. [9. člen] Wir ordnen vnd setzen auch was seiner mit gut vnd kaufmanschaft welicherlay das sey nichts ausgenomen in vnser gericht daselbs zu Laas kumbt das solchs gut alles durch dieselb vnser stat Laas geen vnd gefurt werden soll vnd khain annder (1) frömbd straß nicht weih aber des nit tötten vnd annder straß furn oder triben haben wir den benanten vnsern bürgern zu Laas erlaubt vnd beuolhen solhs an alle gnad zu vnsern hannden zenemen vnd vns das als verfallens vnd verfurts gut zuantwurten vnd zuuerraiten. (9. člen — Prisilnost ceste) Zapovedujemo in določamo tudi, kar pride tovornikov z blagom in kupčijsko robo, kdorkoli že bodi, brez izvzetkov, v naše sodišče prav tam v Ložu, mora vse tako blago iti in biti peljano skozi isto naše mesto Lož in po nobeni drugi tuji cesti ne; (za) tiste pa, (ki) tega ne bi storili in bi peljali ali tovorili po drugih cestah, smo imenovanim našim meščanom v Ložu dovolili in zapovedali, tako (blago) brez vsake milosti v našem imenu zapleniti in nam to kot zapadlo in napak peljano blago izročiti in obračunati. 1 Hitzinger izpušča. Poleg sejmov so prinašale srednjeveškim mestom največji dohodek carine in mitnine. Ker pa se je mogoče plačilu mitnine oz. carine izogniti, če se gre po drugi poti, so uvedli t. i. prisilnost ceste (nem. Strassenzwang). Trgovci oz. tovorniki so se morali držati strogo določenih poti. Te so kajpak držale mimo mitnic in v mesta, kjer so morali svoje blago uskladiščiti in, če je bilo mogoče, tudi prodati. S tem si je mesto zagotovilo reden dovoz blaga za nadaljnjo kupčijo, svojim krčmarjem, pekom in drugim obrtnikom pa bolj ali manj stalen dohodek. Kratkoročno sta bili torej prisilnost ceste in obveznost skladiščenja in prodaje za mesto vsekakor velika ugodnost. Dolgoročno pa sta imeli večkrat tudi negativne posledice. Ne samo, da sta posredno prizadeli potrošnika, ki je moral plačevati dražje blago, ampak sta tudi hromili trgovino, ker so se zlasti večji trgovci izogibali mestom ali celo pokrajinam s pretiranimi dajatvami. Tako je npr. Ljubljani precej škodovala 1. 1503 podeljena pravica, da se mora vse blago, ki se pripelje skozi mesto, v njem za šest tednov uskladiščiti in prodajati. (Listino o tem je izdal 14. avgusta 1503 cesar Maksimilijan I. V prepisu B. Otorepca je objavljena v Gradivu za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, Ljubljana 1959, IV. zvezek.) Iz našega določila ni razvidno, za katero cesto gre. Verjetno je šlo predvsem za tedaj zelo pomembno pot prek Kočevja, Raščice in Planine proti morju (prim. zemljevid glavnih prometnih potov na Slovenskem v srednjem veku pri Kos, Zgodovina; Vilfan, Novomeški mestni privilegij, 105), po kateri je šla na zahod med drugim tudi ogrska živina. Kakšen pomen je imela za mesto prisilnost ceste, vidimo iz sankcije, ki jo predpisuje privilegij: trgovcem, ki bi kršili določilo, naj se brez milosti zapleni vse blago. [10. člen] Wir ordnen vnd setzen auch was (1) hewser daselbs (1) in vnnserer [Hitz. derselben] stat Laas öd vnd verprennt vnd die lewt der sy gewesen von den Turkhen erslagen vnd verfurt vnd nit (Hitz. popolnoma napak mit] erben zu solhen hewsern hofsteten vnd der hab vnd gut vorhannden sein auch welich sich aus vnsern dinsten vnd gehorsam vnder annder frömbd herschafft zogen vnd auch hewser hofstet hab vnd guter in vnserer stat Laas vnd in dem purkfrid daselbs haben vnd die nicht pawn da wonen noch die als sich gebürt verdienen (2) wellen daß die benannten richter vnd rat zu Laas gewalt vnd gemacht [Hitz. recht] haben stillen dieselben darumb zuersuhen sich widerumb in vnser stat zesetzen vnd sich daselbs als annder vnser burger zehalten vnd zetun (10. člen — Obnovitev mesta) Zapovedujemo in določamo tudi: kar je hiš, (ki so) prav tu v našem mestu Ložu puste in požgane in so Turki pobili in odgnali ljudi, katerih (last) so bile, in ni dedičev takih hiš, domcev, imetja in premoženja, pa tudi, kar je (ljudi), ki so se podali iz naših služb in pokorščine pod druga, tuja gospostva in imajo tudi hiše, domce, imetje in blago v našem mestu Ložu in v pomirju prav tam, in ki nočejo graditi, tu stanovati, niti prevzeti bremen (2), kot se spodobi, naj imata imenovani sodnik in svet v Ložu oblast in moč taiste pozvati, naj se znova naselijo v našem mestu in se tam kot drugi naši meščani obnašajo in ravnajo; weih aber des nit teten noch tun vnd solh ir hewser vnd hofstet öd vnd vngepawt ligenlassen vnd als sich gebürt vnd wie vor steet nit tun wolten derselben auch der [Hitz. die] hingefurten vnd erslagen lewten hewser hofstet hab vnd guter wie die genannt vnd in dem purkhfrid gelegen sein sich alles des [Hitz. des alles] zu irn hannden zu vnderwinden vnd die anndern vnsern bürgern daselbs daselbs [!] die solh hewser vnd hofstet widerumb pawn vnd verdienen (2) zegeben vnd zefertigen damit dieselb vnser stat destpas widerumb besetzt gepawt vnd vns dauon gedient werde als von alter herkomen ist. tistim pa, ki tega ne bi storili niti ne store, in pustijo take svoje hiše in domce ležati puste in nepozidane in nočejo storiti (tako), kot se spodobi in kakor je spredaj zapisano, naj njihove (hiše in) tudi hiše, domce, imetje in blago odgnanih in pobitih ljudi, kakor so imenovane in leže v pomirju (sodnik in svet), zasežeta v svoje roke in naj (jih) drugim našim tamkajšnjim meščanom, ki take hiše in domce zopet obnove in jih podvržejo bremenom, dasta in izročita, da bi bilo taisto naše mesto Lož zopet čimbolj naseljeno, pozidano, in da bi se nam od tega služilo, kakor je od starega sem prišlo. 1 Hitz. izpušča. 2 Glagol verdienen pomeni tudi »podvreči bremenom*; prim. Schmeller, II 514, 2 a: als Lehenhold einem Lehenherrn ein Gut verdienen, ihm dauon die betreffenden Abgaben entrichten, es verzinsen itd. Gornje določilo s pravne plati ni posebno zanimivo. Kaže pa nam položaj, v kakršnem se je znašel Lož ob podelitvi privilegija: naselje porušeno, ljudje, ki se niso mogli pravočasno umakniti, pa večinoma pobiti oz. odpeljani v turško sužnost. Razumljivo je torej, da je bilo treba mesto čimprej obnoviti in naseliti (pospeševanju naseljevanja v mesto služi predvsem druga privilegijska listina o šestletni davčni prostosti pristopnikov). To poudarja vladar že v uvodu, medtem ko daje tu mestnemu sodniku in svetu konkretna navodila. Ljudi, ki so se pred Turki umaknili, je treba poklicati nazaj, tudi izpod tujih gospostev. Če so bili lastniki hiš, domcev ali drugega premoženja pobiti oz. odpeljani, je treba poiskati njihove dediče. In če ostane premoženje brez lastnika (bodisi da se noče vrniti, bodisi da ni več živ in tudi nima dedičev), naj ga sodnik in svet po prostem preudarku prepustita meščanu, ki ga bo primerno uporabil (hišo pozidal, domačijo obnovil) in ki se tudi ne bo branil prevzeti z njim zvezanih bremen. Zanimivo pri tem je, da listina ne omenja roka, v katerem se morajo lastniki vrniti oz. po poteku katerega smeta mestni sodnik in svet razpolagati s premoženjem. Kakšen bi bil tak rok, lahko samo ugibamo. Mogoče je celo, da ga sploh ni bilo: ko so izvedeli za Ložana, ki se je naselil drugje, so ga pač povabili, naj se vrne; če tega ni storil takoj, so njegovo hišo oddali. Sledijo, kot bi rekli danes, prehodne in končne določbe. V njih so pozvani vsi, od deželnega glavarja in drugih veljakov do meščanov in občin, naj spoštujejo določila privilegija. Kršiteljem grozi vladarjeva nemilost in kazen desetih mark čistega zlata. Ce seveda upoštevamo Friderikovo avtoriteto (prim. spredaj), se ne moremo znebiti občutka, da vladarjeva nemilost ni mogla biti posebno velika ovira za morebitne kršitelje. Po drugi strani pa je kazen desetih mark zlata tako neznansko visoka, da je gotovo nihče nikoli ni plačal in da razen zastraševanja ni imela nobenega učinka. S tem pa seveda nočemo reči, da se privilegij ni uveljavil in da ga je mogel vsakdo po mili volji kršiti. Gotovo ne. Le formulacija določila je nekoliko napihnjena. Dauon gebietn wir den edeln vnsern lieben getrewn N ( 1) allen vnd yeden vnsern haubtlewten (2) Graven, Freien Herrn, Rittern vnd Knechten, Verwesern, Vizdomben, Pflegern, Burchgraven, Bürgermeistern, Richtern, Rüthen, Burgern, Gemeinden vnd in sunderheit (3) vnsern phlegern daselbs zu Laas gegenwärtigen vnd kunfftigen ernstlich vnd wellen daz sy die obbemelten [Hitz. obbenanndte] vnser burger vnd inwoner zu Laas vnd all (4) ir nachkomen bey den obberurten vnsern gnaden erhebung freyhaiten jarmerkhten (5) vnd wappen genntzlich beieiben vnd (4) sy auch die se [prepis pravilno so] zu in mit irer waar vnd kaufmanschaft hanndien vnd wandien der berublich [Hitz. napak verüblich] geniessen vnd prauchen Zato resno zapovedujemo žlahtnim našim dragim zvestim 1(1), vsem in vsakomur, našim glavarjem, grofom, svobodnim gospodom, vitezom in službanikom, upraviteljem, vicedomom, oskrbnikom, gradiščanom, županom, sodnikom, svetom, meščanom, občinam in posebej našim oskrbnikom prav tu v Ložu, sedanjim in prihodnjim in hočemo, da zgoraj omenjene naše meščane in prebivalce v Ložu in vse njihove potomce puste, da v celoti ostanejo pri zgoraj navedenih naših milostih, povzdignjenju, svoboščinah, sejmih in grbu, in da (puste) nje kakor tudi tiste, ki jih posel in pot, z blagom in kupčijsko robo zaneseta k njim, vse to v miru uživati in to uporabljati; in da jih v nasprotju s tem ne nadlegujejo, zaskrbljujejo ali otežujejo, niti tega na noben lassen vnd dawider nicht dringen bekumern noch beswern noch des (4) yemannds anndern zetun gestatten in dhain weis als lieb in allen vnd ir yedem sey vnser swère vngnad zuuermeiden vnd bei ainer peen [Hizt. napak Peer] zehen marck löttiges goldes die halb vns vnd vnsern erben in vnser fürstliche kamer vnd den [Hitz. dem] anndern halben tail denselben [Hitz. demselben] (6) von Laas alsofft dawider gehanndelt wirdet vnableslich zubezalln. Mit vrkund des briefs besigelt [Hitz. napak besiegten] mit vnserm kaiserlicher] m[aiestät] anhanngundem innsigl. Geben zu Wienn an sambstag vor dem suntag Oculi in der uasten nach Christi Geburde in Vierzehen Hundert vnd in sieben vnd siebenzigisten, vnsers Kaiserthum in sieben vnd dreißigisten vnd des hungarischen in neunzehenden Jahr. način ne dovolijo storiti komu drugemu, kolikor se oni vsi in vsak posebej žele izogniti naši težki nemilosti in pri kazni desetih mark čistega zlata, katere polovica naj se, kolikorkrat bi se proti temu ravnalo, brez odloga plača nam in našim dedičem v našo knežjo komoro, druga polovica pa taistim (meščanom) iz Loža. Z dokazom tega pisma, zapečatenim z visečim pečatom našega cesarskega veličanstva. Dano na Dunaju na soboto pred nedeljo Oculi, v postu, po Kristusovem rojstvu v štirinajststo sedeminsedemdesetem, našega cesarstva v sedemintridesetem in ogrskega v devetnajstem letu. 1 nomina; mišljena so imena v nadaljevanju naštetih oseb. 2 Prepis se iz razumljivih razlogov zadovoljuje z etc. Izpuščeno besedilo zato povzemamo po Hitzingerju, čeprav najdemo enako formulo tudi v drugi privilegijski listini. 3 Hitzinger izpušča, dodaja pa allen. 4 Hitzinger izpušča. 5 Hitzinger dodaja Kleineten. 6 denselben se nanaša na loške meščane, zato je singularna oblika pri Hitzingerju napačna; tudi dativna oblika pred tem (dem namesto den) je nepravilna. Druga privilegijska listina določa šestletno davčno prostost za pri-stopnike, tj. ljudi, ki se na novo naselijo v mestu. Namen tega privilegija, ki je značilen za na novo ustanovljena mesta, je, privabiti v mesto Lož čimveč ljudi. S tem naj bi nadoknadili človeške izgube ob turških napadih, hkrati pa naj bi pospešili rast mesta. Od tega je bila namreč odvisna njegova kasnejša gospodarska in s tem tudi davčna moč. Z davčno oprostitvijo so mišljena le denarna bremena, ne pa tudi storitve, ki jih je meščan dolžan opraviti mestu. Zanimivo je, da določa privilegijska listina samo šestletno davčno prostost; po novomeškem privilegiju je trajala ta doba sedem let. Vrh tega se postavlja vprašanje, čemu posebna listina; zakaj niso tega uredili že z ustanovnim privilegijem kot pri Novem mestu. Besedilo na to vprašanje ne daje odgovora. Glede na to, da je bil izdan drugi privilegij le šest dni za prvim, je še najverjetneje, da so na podelitev davčne prostosti pri sestavljanju ustanovne listine pozabili. Da bi bilo namreč v tako kratkem času prišlo do intervencije Ložanov ali koga drugega oz. do ponovne obravnave okoliščin, ki so narekovale podelitev davčne prostosti, se ne zdi posebno verjetno. Besedilo listine povzemamo v celoti po izvrstno ohranjenem originalu. (Dunaj, 14. marca 1477. Cesar Friderik III, podeljuje tistim, ki se naselijo v mesto Lož, šestletno davčno prostost.) Wir Friedrich von gottes gnaden römischer kaiser zu allenn tzeiten merer des reichs zu Hungern Dalmatien Croatien etc. kunig hertzog zu Österreich zu Steyr zu Kernndten vnd zu Krain etc. Bekennen als wir vnsern marckht Laas in Krain zu ainer stat erhebt vnd gemacht vnd vnser lewt vnd vndertanen darinne zu bürgern geschepft vnd zu der weer zuzerichten vnd zepawen beuolhen haben nach laut vnserr brief darumb ausganngen damit aber dieselb vnser stat destpas in aufnemen kome (1) vnd solich weer vnd Zurichtung daran volbracht Mi Friderik, po milosti božji rimski cesar, vse čase množitelj države, kralj na Ogrskem, v Dalmaciji, na Hrvaškem etc., vojvoda Avstrije, Štajerske, Koroške in Kranjske etc. Izjavljamo: ko smo svoj trg Lož na Kranjskem povzdignili in napravili za mesto in svoje ljudi in podložnike v njem napravili za meščane (in smo) zapovedali, (da ga) uredijo in sezidajo za obrambo, kakor se glasi v našem pismu, ki je o tem izšlo; da pa bi isto naše mesto čimbolj prišlo v razvoj, (1) in da bi se mogla obrambna naprava (tj. obzidje) mug werden haben wir den bemelten vnsern bürgern zu Laas die gnad getan vnd freyhait gegeben tun vnd geben auch wissenlich mit dem brief. 1 tj. da bi se čimbolj razvilo. Za tem, uvodnim delom, v katerem se vladar sklicuje zaradi katerega je bil privilegij sploh izdan. Also wer sich von newem in dieselb vnser stat Laas zeucht darinn ein haws kaufft oder pawt burgerrecht als sich gebürt aufnymbt darinen hewslich vnd wesenlich wonen vnd sich als ander vnser burger daselbs halten wirdet das die sechs jar darnach nagst nacheinander körnend von der zeit er sich darinen setzen wirdetzeraitten aller zins vnd stewr in derselben vnser stat frey sein vnd vns der noch yemands andern die bemelten sechs jar zegeben nit pflichtig sein sullen ( 1 ) vngeuerlich. in njena izdelava izvesti, smo omenjenim svojim meščanom v Ložu izkazali milost in dali svobodo, kar storimo in dajemo tudi v vednost s tem pismom. podeljeni ustanovitveni privilegij, sledi glavno določilo, Kdor se torej na novo v to naše mesto Lož priseli in v njem kupi ali zgradi hišo, kot se spodobi, sprejme pravice meščana (in) bo tam s hišo in navzočnostjo prebival in se bo obnašal kot drugi naši meščani prav tam, (ta) naj bo šest zaporednih let, računano od časa, ko se bo tam naselil, prost plačevanja vseh dajatev in davkov v tem našem mestu in naj jih omenjenih šest let ne bodo dolžni dajati ne nam ne komu drugemu, pošteno. 1 Neskladnost v številu, ker besedilo nenadoma preide iz ednine v množino. Najbrž gre za napako, ker drugega razloga za to ni. Dauon gebieten wir den edlen vnsern lieben N getrewen allen vnd yeden vnsern haubtlewten grauen freyn herrn rittern vnd knechten Verwesern vitztumben pflegern burggrauen burgermaistern richtern reten bürgern gemainden vnd allen anndern vnsern ambtlewten vndertanen vnd getrewn vnd in sunderhait vnsern vitztumb in Krain vnd pflegern daselbs zu Laas gegenwurtigen vnd künftigen ernstlich vnd wellen daß sy die obgenanten vnser burger zu Laas bey den obberurten vnsern gnaden vnd freyhaiten die obgemelten zeit aus genntzlich vnd an irrung beieiben lassen vnd sy da wider nit dringen bekumbern noch beswern noch des yemands andern zetun gestatten in dhain weis das meinen wir ernstlich mit vrkund des briefs. Zato resno zapovedujemo žlahtnim našim dragim I, zvestim, vsem in vsakomur, našim glavarjem, grofom, svobodnim gospodom, vitezom in službanikom, upraviteljem, vicedomom, oskrbnikom, gradiščanom, županom, sodnikom, svetom, meščanom, občinam in vsem drugim našim uradnikom, podložnikom in zvestim in (še) posebej našemu vicedomu na Kranjskem in oskrbnikom prav tu v Ložu, sedanjim in prihodnjim, in hočemo, da oni zgoraj imenovane naše meščane v Ložu pustijo pri zgoraj omenjenih naših milostih in svoboščinah ves omenjeni čas v celoti in brez motnje, in da jih v nasprotju s tem ne nadlegujejo, zaskrbljujejo ali otežujejo, niti tega na noben način ne dovolijo storiti komu drugemu. To mislimo resno z dokazom pisma. Vidimo, da listina ne navaja sankcije za event, kršitelje. Glede na tesno vsebinsko in tudi formalno povezanost z ustanovitveno listino (druga — privilegijska listina jo vsebinsko samo dopolnjuje, vrh tega pa se nanjo izrecno sklicuje) in na kratek časovni presledek med njunima nastankoma, lahko domnevamo, da so drugo privilegijsko listino obravnavali kot sestavni del prve in da je kazen, ki jo za kršitelje določa prva, veljala tudi zanjo. Geben zu Wienn am freytag vor dem sunntag Letare zu mitteruasten nach Cristi geburde vierzehenhunndert vnd im sibenundsibenzigisten vnsers kaisertumbs (1) im fünffvndzwaintzigisten vnseres reichs der römischen im sibenvnddreissigisten vnd des hungerischen im newntzehenden jaren. 1 Friderikova cesarska oblast se je računala od 1. 1452, ko ga je v Rimu papež Nikolaj V. kronal za nemškega cesarja; njegova rimska oblast pa se je začela 1. 1440, ko je bil kot petindvajsetletni štajerski vojvoda Friderik V. izvoljen za nemškega kralja (tj. za kralja Svete rimske države nemške narodnosti). Devetnajsto leto Friderikove ogrske vlade najbrž ni točno. Ladislav Posmrtnik, od katerega je izvajal svojo oblast na Ogrskem, je namreč umrl že novembra 1457. Po drugi strani pa ga je del ogrskega plemstva, če računamo od tega datuma, izvolil za ogrskega kralja šele 1. 1459 (prim. Propyläen Weltgeschichte, Frankfurt 1976, VI, 2, 642). Sicer pa to ni važno, ker je na Ogrskem v tem času krepko in suvereno vladal kralj Matija Korvin, tako da o kaki Friderikovi oblasti na Ogrskem ni moglo biti niti govora. Dano na Dunaju na petek pred nedeljo Laetare sredi posta, po Kristusovem rojstvu v štirinajststo sedeminsedemdesetem, našega cesarstva v petindvajsetem, naše rimske vlade v sedemintridesetem in ogrske v devetnajstem letu. Za prepisoma obeh privilegijskih listin najdemo v Friderikovi kopialni knjigi še prepis cesarjevega pisma takratnemu loškemu oskrbniku Hansu Hesi-berju. Ker nam pismo precej osvetljuje vprašanje praktičnega uveljavljanja obeh privilegijev, ga v celoti navajamo. Besedilo povzemamo po prepisu v kopialni knjigi. (Dunaj, 17. marca 1477. Cesar Friderik III. piše svojemu oskrbniku v Ložu, naj odstopi mestnemu sodniku in svetu ribolov v Cerkniškem jezeru z vsem, kar spada zraven.) Wir Friedrich etc. embieten vnsern getrewn Hannsen Hesiber vnserm phleger zu Laas vnser gnad etc. Wir haben vnsern markht Laas zu ainer stat erhebt vnd vnser lewt vnd inwoner darin zu bürgern gemacht dieselb vnser stat zu der weer zuzerichten vnd zepawn beuolhen vnd in vnd irn nachkömen vnser gericht daselbs zu Laas auch die vischwaid in dem see in Laaser gericht vnd zu Lupsen mit sambt den zwain vischern die da bey dem see gesessen sein wie die vormals dir vnd anndern vnsern phlegern daselbs zu Laas dauon gediennt haben vnd den teich in dem burkhfrid daselbs zu Laas gelegen gelassen haben nach lautt vnserer brief darumb ausgangen emphelen wir dir enrstlich vnd wellen daz du desselben gerichts zu Laas vnd der bemelten vischwaid vischer teych vnd see wie du die bisher von vns ingehabt vnd verwest hast vnsern getrewn lieben N dem richter vnd rat daselbs zu Laas förderlich vnd anuerziehen abtrettest vnd in die mit allen irn zugehörungen inantwurttest wann wir in beuolhen haben die von dir vber zenemen vnd so du das getan hast so sagen wir dich deseiben gerichts vnsers auch der berurten vischwaid vischer teych vnd see ledig doch vor behalten ob du vns mit raittung dauon icht schuldig wirdest angewerde. Mit vrkund des briefs. Geben zu Wienn an montag nach dem suntag Letare zu mitteruasten. Anno domini etc. septuagesimo septimo. Mi Friderik etc. izkazujemo svojemu zvestemu Hansu Hesiberju, svojemu oskrbniku v Ložu, svojo milost etc. Naš trg Lož smo povzdignili v mesto in napravili naše ljudi in prebivalce v njem za meščane, ukazali smo, naj se taisto naše mesto uredi in pozida za obrambo in smo njim in njihovim potomcem pustili svoje sodišče prav tu v Ložu, (kakor) tudi ribolov v jezeru v (območju) loškega (deželskega) sodišča in na Lipsenju, skupaj z dvema ribičema, ki prebivata tam pri jezeru, tako kakor sta od tega nekoč služila tebi in drugim našim oskrbnikom prav tu v Ložu, pa tudi ribnik v pomirju prav tu v Ložu, kot se glasi naše pismo, ki je o tem izšlo. Resno ti priporočamo in hočemo, da takoj in brez odlašanja odstopiš našim zvestim in dragim I, sodniku in svetu prav tu v Ložu, ribiča, ribnik in jezero taistega sodišča v Ložu in omenjene ribiške pravice, kakor si jih doslej od nas imel in upravljal, in da jim to z vsemi pritiklinami izročiš, ko smo jim zapovedali, da to od tebe prevzamejo; in ko si ti tako storil, te tako razvezujemo dolžnosti v zvezi s tem našim sodiščem, kakor tudi omenjenega ribolova, ribičev, ribnika in jezera, vendar s pridržkom, da nam nisi ostal ničesar dolžan od (prejšnjega) računa, pošteno. Z dokazom tega pisma. Dano na Dunaju, na ponedeljek po nedelji Laetare v postu. Leta Gospodovega etc. sedeminsedemdesetega. Pogled na poplavljeno Loško polje (posneto februarja 1971 nad Danami) Potok Veliki Obrh malo pod svojim izvirom V žagi pri Vrhniki Vhod v Križno jamo m mm»'; *'«dP rm ■ T* Panorama Loške doline — pogled s Križne gore. Spodaj levo je lepo vidna lega Loža pod grajskim hribom. Novejši del naselja z velikimi poslopji Kovinoplastike se pod Malim vrhkom (652 m) že stika s sosednjim Starim trgom. Nekdanja kmečka domačija na Notranjskem. V starinskem oko- »Črna kuhinja« v obnovljeni hiši na Goričici lju obnovljene stavbe, ki je v zaselku Goričica pri Lipsenju ob Cerkniškem jezeru, lahko danes vidimo nenavadno polharsko zbirko. Eden od razstavnih predmetov iz polharske zbirke na Goričici. Lov na »škrli« je med najpreprostejšimi načini lova na polhe. Za vabo so uporabljali sveže ali posušeno sadje. Volk, uplenjen 16. I. 1976 v gojitvenem lovišču Jelen Snežnik na področju Bičkih lazov. Kožuh je bil ocenjen s 150,21 mednarodnimi točkami, tako da je volk postal s tem svetovni prvak. V letu 1976 so v gojitvenem lovišču Jelen volkove zavarovali kot naravno redkost in je odstrel prepovedan. Pogled na Stari trg, prvotno in sedanje središče Loške doline. Pod Ulako, antičnim središčem doline, je že zgodaj nastalo prvotno tržišče, prvič omenjeno leta 1237. Že stoletje kasneje je začel naselbino izpodrivati mlajši Lož, vendar je zlasti od srede 19. stoletja spet začela pridobivati na pomenu. Danes je v kraju razvita lesna industrija, ima moderno osnovno šolo in zdravstveni dom. Marijina cerkev v Viševku, lep primer cerkvene arhitekture 17. stoletja. V notranjosti so vredni omembe bogato okrašeni baročni oltarji. Fortunat Bergant (1721—1769): Sveti Peter (last Župnijskega urada v Starem trgu) Današnja zunanja podoba gradu Snežnika. Domnevno je utrdba nastala na antičnih ostankih, imela pa je pomembno vlogo pri varstvu poti, kije vodila iz Loške doline skozi obsežne snežniške gozdove v dolino Notranjske Reke. V obdobju od XIII. do XVI. stoletja so tu gospodovali Snežniški, prvotno najbrž kot vazali oglejskih patriarhov. Nasledili so jih Lambergi, za njimi Raumbschisli in Pranckhi. Knezi Eggenberški, ki so leta 1635 ku- pili gospostvi Lož in Snežnik, so prenesli sem upravno središče, grad Lož pa prepustili zobu časa. Po letu 1718 so Lichtenbergi dokončno združili gospostva Lož, Snežnik in Koča vas v zaokroženo zemljiško posest. Na grajskih vhodnih vratih lahko še danes vidimo sledove, ki naj bi jih po izročilu pustilo za seboj kmečko gibanje leta 1848. Na grajski pristavi je začela dvajset let kasneje delovati prva slovenska gozdarska šola. SCHNEEPERG Snejiery a,nna. Grb mesta Loža iz prve polovice prejšnjega stoletja Veduta mesta in gradu Lož po Valvasorju Privilegijska listina, izdana na Dunaju 14, marca 1477. Cesar Friderik III. oprošča vse, ki se žele naseliti v mestu Ložu, za šest let plačevanja vseh davkov (hrani Arhiv Slovenije, Ljubljana) Manjši pečat mesta Loža iz 17. stoletja Talni načrt Loža po franciskejski katastrski mapi iz začetka 19. stoletja. Z rdečim so označene mestne, z rumenim pa predmestne hiše. Modra črta je potok Brežiček. vtiiiuKrivie?* irii&BcfetntuJ! itmnUn ftnuimt kjtt Wut fin»* «mwMrmwitirfiuunttöflV«*»* btt Statt und SchLoJs L, AAS Spomenik petstotim žrtvam iz Loške doline, ki so dale svoja življenja med NOB. Delo arhitekta Glanza in kiparja Kalina stoji na Ulaki nad Starim trgom. Pečat Jakoba iz Sušja (von der Durr), župnika v Starem trgu pri Ložu, na listini 1398, september 15., v Arhivu Slovenije. Med krajevnimi zgodovinskimi zanimivostmi so grbi nedvomno posebna privlačnost. To so karakteristični znaki mesta ali trga, sestavljeni po ustreznih pravilih. So stalni oziroma dedni, kot so dedni grbi posameznikov ali rodbin. (1) Tu se ne bi spuščali v podrobnosti vede o grbih — heraldike, ampak bi na kratko omenili le nekaj splošnih značilnosti krajevnih grbov, pod čemer razumemo grbe mest in trgov; primeri vaških grbov iz starejših časov pri nas niso znani. Predvsem si je treba biti na jasnem, da ne pomeni vsaka podoba obzidja s stolpi, orla, obrtniškega orodja, svetnikov itd. že grb, ampak mora biti po pravilih heraldike taka podoba v ščitu, ki pa je lahko glede na okus časa različne oblike, lahko je tudi pokončno ovalen ali okrogel, toda opremljen tako, da je lahko spoznati, da gre za ščit z grbom. (2) Ker naj bi bili grbi posebno značilni znaki posameznih krajev, so skušali najti zanje posebne simbole. Najraje so imeli tako imenovane »govoreče« grbe, ki so s svojo podobo govorili o imenu kraja (tako konj pri Konjicah, cerkev pri Cerknici, riba pri Ribnici, vran pri Vranskem). Če ni bilo možno napraviti takega, so vzeli v grb simbole, ki prikazujejo gospodarsko dejavnost kraja (trta pri Vinici in Vipavi, znak za živo srebro pri Idriji) ali govore o lokalni pravljici (ladja Argonavtov pri Vrhniki, Faronika pri Kamniku). Nekaj naših krajev ima grbe ali vsaj dele po nekdanjih mestnih gospodih (Celje, Škofja Loka, Kranj), največ, zlasti starejših, pa mestno obzidje s stolpi in vrati kot simboli utrjenosti in posebnega pravnega položaja mesta ali trga (Ljubljana, Maribor, Slov. Gradec, Slov. Bistrica, Ormož, Vuzenica, Kostanjevica, Metlika, Črnomelj, Višnja gora, Tržič) (3), ki so pogosto dobili posebne dodatke, da bi jih lažje ločili. Seveda so bili posebno značilni tudi posamezni daleč naokrog znani farni patroni, ki so jih včasih kraji prevzeli iz farnih ali župnijskih pečatov v svoj pečat ali grb. Tak je primer pri Ptuju: v pečatu iz konca 13. stoletja ima farnega patrona sv. Jurija, ki na konju ubija zmaja. (4) Kočevje dobi v grb sv. Jerneja, svojega farnega patrona ob povzdigu v mesto leta 1471, (5) Krško pa 1. 1477 sv. Janeza Evangelista, ki v rdeči obleki pred podobo mesta s stolpi in obzidjem označuje posvečeno mu cerkev pred obzidjem (6), čeprav je farna cerkev v Krškem že od davnih časov bila posvečena Mariji (7). Tudi trg Šentjurij pri Celju, ki je po farnem patronu dobil celo ime, ima v lepem pečatu iz leta 1539 podobo z zmajem bojujočega se svetnika na konju (8). Iz 12. stoletja je patronicij sv. Jurija v Konjicah (9), ki pa imajo v grbu iz 16. stoletja konja kot »govoreči« grb (10). Veliko podob iz kasnejših krajevnih grbov najdemo na starih krajevnih pečatih. Ti se pri nas na Slovenskem pojavljajo že od konca 13. stoletja; na najstarejših najdemo največkrat obzidja, stolpe, vrata in podobno, kasneje pa tudi druge že zgoraj omenjene podobe. Šele od srede 15. stoletja skušajo mesta in trgi z vedno večjim razvojem krajevne avtonomije priti do lastnih grbov, največkrat z enostavnim prevzemom starih pečatnih podob v ščit (Maribor, Ljubljana). Ob kasnejših povzdigih v mesta so marsikdaj vladarji take grbe potrdili ali podelili nove; taki privilegiji so od 15. stoletja dalje redno opremljeni tudi s podobo potrjenega ali podeljenega grba. Pri nas na Slovenskem so take pismene podelitve grbov znane šele iz druge polovice 15. stoletja, ko je Habsburžan Friderik III. zaradi obrambe proti Turkom povzdignil več trgov v mesta, tako 1471 Kočevje, leta 1477 pa Krško in Lož (11). Uporaba krajevnih grbov je bila v starejši dobi zelo raznolika. V zvezi z vedno bolj rastočo krajevno avtonomijo in potrebo po pismenem poslovanju in overovljanju pravnih poslov je bila na prvem mestu pač uporaba grba v mestnih in trških pečatih, o čemer govore tudi podelitveni privilegiji. Vrh tega so krajevne grbe uporabljali povsod tam, kjer je bilo treba označiti lastništvo ali oblastno območje mesta ali trga. V Ljubljani 17. stoletja so z mestnim grbom označevali celo mestne berače (12). Krajevni grbi so vihrali na praporih, pod katerimi so se bojevale mestne čete, vklesane najdemo na mestnih poslopjih, zlasti na mestnih in tržnih vratih, često z letnico, ki priča o gradnji tistega objekta. Dalje so bili z grbi označeni mejniki pomirja, znotraj katerega je imel mestni ali trški sodnik izključno sodno pravico, skrinje s krajevnimi privilegiji ali od mestne oz. trške uprave darovana cerkvena okna in podobno (13). RAZVOJ TRŠKE AVTONOMIJE V LOŽU Po zanesljivih ugotovitvah pok. akademika prof. dr. Milka Kosa se v 13. stoletju kot Lož označuje ne samo kraj ali grad nad njim, temveč tudi celoten okoliš, predel oziroma pokrajina tod okoli (latinsko provincia, praedium). Kadar je v virih govor v tej dobi o fari Lož, se to vedno nanaša na prafaro v današnjem Starem trgu pri Ložu. Kot trg Lož (forum Los) je v drugi polovici 13. in v začetku 14. stoletja razumeti torej današnji Stari trg. Tu se fara prvič omenja leta 1221, kot trg pa se kraj omenja prvič leta 1237. Tedaj je za neko listino rečeno, da je bila izdana »in foro« (Los) (14), ko sta tam Ulrik, grof iz koroškega Strmca — zaradi velike posesti v loški okolici imenovan tudi Ulrik iz Loža (»de Los«) — in njegov brat Viljem potrdila svojim ministerialom in plemičem v (pokrajini) Lož (»in Los«) vse pravice, ki jim jih je podelil njun pokojni oče, tj. pravice glede dedovanja, sodstva in raznih dajatev (15). Farnega patrona sv. Jurija v Starem trgu najdemo omenjenega v ohranjenih virih prvič šele leta 1288. Takrat je oglejski patriarh Rajmund podelil faro sv. Jurija v Ložu (»plebem sancti Georgii de Los«) po resignaciji dotedanjega župnika Hermana Frideriku sinu plemiča Johannesa de Castro Veneris ( 16). Stari trg je bil torej prvotno trško naselje na tem področju, ki je že v prvi polovici 14. stoletja imelo lastno trško upravo s trškim sodnikom na čelu. Tako je v neki prodajni listini nekega Volkerja iz Pudoba iz leta 1327 omenjen poleg tržana Tomaža, tkalca Martina, Janeza, imenovanega Jagodic, in Perka iz trga tudi takratni sodnik, imenovan Sobec (»Jacobus dictus Sobez judex tunc tem-poris«) (17). Vendar nam iz zelo redkih ohranjenih oziroma znanih zgodovinskih virov ni znano, ali je Stari trg imel že svoj lastni trški pečat, kajti ta ni nikjer ohranjen niti ni omenjen. Leta 1341 pride do velike prelomnice v razvoju današnjega Loža: Dne 21. februarja tega leta je v Vidmu oglejski patriarh Bertrand na prošnjo svojega kapitana v Ložu Ditrika iz Werdenstaina spričo koristi gradu in trga v Ložu (»castri et fori de Los«) ter njegovih prebivalcev in okoličanov dovolil, da sme biti vsako nedeljo pod gradom javen sejem (»ut sub castro praedicto fiat forum publicum singulis diebus dominicis«). Kdor pride na ta sejem, naj uživa popolno varnost, razen če ni javen razbojnik ali izobčenec oglejske cerkve. Ljudje, ki na sejmu kupujejo ali pa prodajajo, naj ne plačujejo od tega nobene dajatve. Da bi se sejem lažje in bolje razvijal, želi patriarh, da se prebivalci in koloni v Ložu presele tja, kjer bo ta sejem, ter tu postavijo svoje hiše (»ut dictum forum faci-lius et melius augeatur, volumus et ordinamus, ut habitatores et coloni fori nostri de Los pro majori securitate et evidentiori utilitate ipsorum in loco, ubi fieri debet mercatum hujusmodi, debeant se transferre et ibi domos eorum fa-cere et aedificare, sicut eis utilius videbitur expedire« ) ( 18). Tako so se torej prebivalci Starega trga delno preselili v današnji Lož in tu zgradili novo naselje, ki pa se je zaradi omenjenega sejma in naraščajoče menjave blaga začelo hitreje razvijati. V nasprotju s tem »novim« trgom so prejšnjega kmalu začeli imenovati »Stari trg«, v ohranjenih virih prvič leta 1384 v nemški obliki »Altenmarchkt« (19). Novi trg Lož, ki se kot tak omenja na primer leta 1355 kot »marcht ze Los«, (20) se krepi tudi v obrambnem oziru. Že leta 1380, torej že davno pred prihodom Turkov ima trško obzidje in pred njim obrambne jarke, napolnjene z vodo. Takrat je grof Friderik Ortenburški, ki je bil lastnik loškega gospostva, gradu in trga, osvobodil hišo in pristavo Katarine, hčerke pokojnega loškega kramarja Mihaela in žene tržana Goloba v Ložu, običajnih trških davkov, ji dovolil točiti vino v hiši in prepovedal vstop vanjo gradiščanu na loškem gradu in loškemu sodniku, razen če bi šlo za uboj. V primeru, da bi bil trg Lož potreben popravljanja obzidja, jarkov ali pa stražarjenja in bi k temu bili pritegnjeni podeželani iz okolice, pa bi morala tudi Katarina pomagati kakor drugi (21). Tudi v tem času — drugi polovici 14. in v prvi polovici 15. stoletja — ni v nobenem ohranjenem dokumentu omenjeno, da bi ga izdal trg Lož in bi bil v njem uporabljen ali vsaj omenjen trški pečat, čeprav so nekateri drugi trgi na Slovenskem takrat že imeli lastne pečate. Ko je leta 1440 Wigulus Šteberški zastavil loškemu tržanu torbarju Nikolaju za posojenih 50 dukatov dve kmetiji v Danah, sta to listino pečatila Jurij in Jakob Snežniški ter Hans Hohenkircher, takrat sodnik v Ložu (22). Tudi 1447, ko je loški zlatar Janez prodal temu trškemu sodniku Hohenkircherju kmetijo v Vrhniki pri Ložu, namenjeno za vzdrževanje večne luči v farni cerkvi, sta listino zapečatila Lamberger in gradi-ščan v Ložu (23). Iz srede 15. stoletja imamo nekaj podatkov v ohranjenih virih, da je takratni deželni knez Friderik III., ki je Lož in okolico podedoval po Celjanih, podeljeval raznim svojim fevdnikom v zakup poleg loškega gradu in gospostva tudi trško sodišče. Leta 1457 ga je dobil Martin Schnizenpaumer, ki je vse to imel v zakupu že v času Celjanov (24); za njim je bil zakupnik 1460 Herman Raubar (25), naslednje leto 1461 pa tržaški škof Antonio de Goppo, ki je grad, gospostvo in trško sodišče odkupil od Raubarja za večjo vsoto denarja (26). Ti podatki kažejo, da je bila trška uprava še močno vključena v loško gospostvo, zato ni čudno, da ne najdemo dokumentov, pečatenih s trškim pečatom. Od konca šestdesetih let 15. stoletja se vedno bolj množijo turški napadi na naše dežele. Prek Kočevja, Ribnice, Cerknice in Blok jih je roparska sla pogosto gnala tudi v okolico Loža (27), tako verjetno že leta 1469, zagotovo pa 1471, ko so divjali po Krasu in Istri in prišli celo do Vipave, Gorice in Trsta. Verjetno so bili tu tudi naslednje leto 1472, ko so požgali farno cerkev v Cerknici, o čemer še danes priča vzidan napis na cerkvi (28). Grb mesta Loža v podelitveni privilegijski listini od 1477, marec 8. v Notranjskem muzeju v Postojni. POVZDIG V MESTO IN PODELITEV GRBA 1. 1477 Rekonstrukcija grba mesta Loža po podelitveni privilegijski listini iz 1477; prva polovica 19. stoletja. Zbirka stanovskih grbov v Arhivu Slovenije. Večji pečat mesta Loža iz začetka XVI. stoletja, odtis na aktu od 1620, maj 26. Lož v Arhivu Slovenije, Vic. 184. Najhuje je bilo leta 1476. Takrat je okoli 20. julija, ko se je več enot turških konjenikov združilo in prek Krasa udarilo — po poročilu koroškega zgodovinopisca te dobe Jakoba Unresta (29) — na Lož, ki so ga takrat zavzeli, vse prebivalce polovili in odpeljali v sužnost, trg pa požgali in se bogato obloženi s plenom vrnili prek Kočevja in Kolpe v Bosno. Tudi v oktobru istega leta so mimo Loža znova udarili na Kras (30). Ker cesar Friderik III., ki je bil v stalnih finančnih težavah, ni mogel z vojsko, orožjem in denarjem pomagati našim krajem, je začel podeljevati raznim krajem na Kranjskem mestne in druge pravice, ki naj bi povečale njihovo obrambno moč. Tako je že leta 1471 povzdignil v mesto Kočevje, leta 1477 pa poleg Krškega tudi Lož in naslednje leto še Višnjo goro. S tem je hotel ustvariti trdne obrambne točke, s podelitvijo posebnih pravic pa je nameraval pospešiti naseljevanje v ta mesta, kar bi zopet koristilo njihovi obrambi (31). Ta namen je izrecno naveden v vseh ohranjenih mestnih privilegijih te dobe pri nas. V uvodu privilegija za Lož, izdanega 8. marca 1477 na Dunaju, pravi cesar, da so Turki njegov trg Lož popolnoma uničili in požgali (kar bi se ujemalo z Unresto-vim poročilom za julij 1476), zato je sklenil, da ga je treba pripraviti za obrambo in zgraditi za zaščito meščanov in prebivalcev utrdbo, ki jo s tem privilegijem povzdigne v mesto, imenovano Lož, prebivalce in podložnike, ki imajo tu hiše, pa v meščane. Potrdil jirn je tudi staro trško pomirje in vse pravice in privilegije, kot jih imajo druga kranjska mesta, še posebej Novo mesto in njegovi meščani. Dalje jim je dovolil voliti lastnega sodnika in svet, nato pa pravi: »Mi smo podelili in dali tudi tem našim meščanom v Ložu z rimsko-cesarsko močjo in kot deželni knez za to naše mesto grb in dragulj, kot je tu naveden: ščit iz soboljevine z zelenim gričem v vznožju ščita, na njem pa podobo svetega krščanskega viteza Jurija na konju v viteškem oklepu in opremi, vse v zlatu, ki ubija divjega zmaja naravne barve; njemu nasproti kleči devica z rokami, sklenjenimi za molitev, oblečena v najvišjo kovino (tj. zlato). Tak je tudi grb, narisan z barvami v sredini tega privilegija. Torej, da oni in njihovi nasledniki uporabljajo ta grb in dragulj za potrebe mesta v pečatih, tako velikih kot malih, za vse svoje zadeve in posle, tudi za veselje in resnost ter druge dobre stvari in dejanja kakor druga kranjska mesta«. Nato jim je v istem privilegiju podelil še nekatere druge pravice glede opravljanja tlake, dajatev, obrti in trgovine, praznih hiš in drugo (32). Omenjeni privilegij o povzdigu Loža v mesto iz 1477 je edina izmed tovrstnih listin, ki je danes še ohranjena, toda žal v silno slabem stanju. Listina je morala biti nekoč shranjena na zelo toplem kraju, zato se je stopil nanjo obešen velik voščen pečat Friderika III., vosek pa je zelo poškodoval besedilo listine, ki je danes vidno le na dveh mestih, uničil pa je v veliki meri tudi sredi besedila narisani grb Loža; zlasti je odpadla zlata barva iz sredine podob, tako da sta s konjem vred zaznavni le po konturah, niso pa več vidni detajli v opremi viteza. Še najbolje je ohranjen na tleh ležeči zmaj, ki je rjavo-zelene barve. Grb je izdelan v gotskem, spodaj polkrožnem ščitu, značilnem za to dobo, in postavljen v kvadraten okvir modre barve. Če primerjamo' tako ohranjeno podobo grba z njegovim opisom v besedilu, opazimo več razlik. Glavna je pač v tem, da ozadje grba ni črno, ampak je danes modro kot kvadratni okvir v ozadju. V besedilu je barva ozadja oz. ščita označena kot »schildt von zobi«, sobolje barve, ki v heraldiki velja kot sinonim za črno barvo (33). Možno je, da slikar grba tega ni vedel, kar pa je malo verjetno, ali se mu je modro ozadje kot barva neba zdelo bolj primerno. Možno pa je tudi, da je bila črna barva nanesena prek plave, pa je kasneje odpadla, o čemer bi pričali nekateri temnejši, morda črni madeži oz. ostanki barve v desnem zgornjem vogalu med glavo in vihrajočim čeladnim okrasom viteza. Vsekakor velja danes — pa tudi Valvasor že to navaja — da je ozadje loškega grba modro in ne črno, kot je opisano v besedilu privilegija. Enako ima modro ozadje neznani slikar, ki je v tridesetih letih 19. stoletja skušal rekonstruirati grb po sliki v privilegiju iz 1477 za zbirko stanovskih grbov, ki jo danes hrani Arhiv Slovenije v Ljubljani. Rekonstrukcija je dokaj spretna, večja razlika je le v večji oddaljenosti klečeče ženske od glave zmaja, kar je bilo bolje rešeno v originalni risbi. Zaradi slabe ohranjenosti originala je ta slikar tudi narobe razumel funkcijo širokega traku iz blaga, ki kot okras vihra svetniku s čelade, in ga narisal kot prek leve roke vržen kos blaga. Druga neskladnost originalne risbe s tekstom pa je v tem, da je slikar klečečo žensko, o kateri je v tekstu rečeno, da je mladenka, ki moli, narisal z velikim svetniškim sijem okrog glave. To je očiten odsev druge verzije Jurijeve legende, da je namreč rešil pred zmajem samo sv. Marjeto. Da vsem ni bil jasen opis grba, govori tudi to, da je zgodovinar Hitzinger 1854 opisoval loški grb kot sv. Jurija v zelenem polju (34), kar pa je le zelen grič na dnu grba, na katerem se svetnik bojuje z zmajem. Isto napako je kasneje storil tudi F. Komatar (35). Valvasor ima grb Loža upodobljen dvakrat: prvič v svojem velikem rokopisnem delu o grbih, ki ga je v letih 1687—1688 zanj risal Jernej Ramschissl in kjer je ozadje grba modro, Jurijev konj belec, zmaj pa zelene barve (36). Druga podoba, v Slavi vojvodine Kranjske, je izdelana le v črno-beli risbi in predstavlja sv. Jurija na vzpenjajočem se konju, odetega v viteški oklep, ko s sulico v desni roki ubija na tleh ležečega zmaja; za zmajem je na nekakšnem hribu podoba svetnice s sklenjenimi rokami. Kakor na risbi v privilegiju iz 1477 ima tudi tu sv. Jurij na čeladi šop peres kot okras, z nje pa vihrata dva široka trakova iz blaga. Na isti strani ima Valvasor še druge grbe s sv. Jurijem, tako Lovrana, Senja in Boljuna v Istri (37). Na novo podeljeni grb so mesta običajno takoj po podelitvi ali kmalu zatem dala upodobiti na svoje mestne pečate. Tak je bil primer pri Kočevju leta 1471 in pri Krškem 1477, kjer je še danes ohranjen lep srebrni pečatnik z novim grbom, latinskim napisom in letnico 1477 (38). Pri Ložu zaradi pomanjkanja virov žal danes ne vemo, ali je novo mesto Lož dalo takoj izdelati mestni pečat s podeljenim grbom. Najstarejša danes ohranjena oziroma znana pečata mesta Loža sta bila izdelana eden šele v začetku 16., drugi pa v prvi polovici 17. stoletja. Kot je bilo že omenjeno v privilegiju iz 1477, je mesto lahko uporabilo novi grb na velikih in malih mestnih pečatih, kot je bilo v navadi tudi pri drugih mestih. Večji, običajno lepše in skrbneje izdelani pečat so uporabljali za pečatenje pomembnejših dokumentov, tako dopisov vladarju, raznih prodajnih in drugih pogodb in podobnega. Manjši pečat, ki se v nekaterih mestih imenuje tudi sodni, zemljiški ali pa tajni pečat, pa so uporabljali, kot povedo že oznake, za pečatenje in zapiranje manj pomembnih dopisov in aktov v sodnih, zemljiških in drugih zadevah; naziv tajni (secretum) pa ga je ločeval od velikega slavnostnejšega pečata (39). Sicer je najstarejši danes znani in ohranjeni pečat s podobo loškega farnega patrona sv. Jurija pečat loškega župnika Jakoba iz Sušja (von der Durr) iz leta 1398. Ohranjen je na listini, izdani to leto 15. septembra v Ložu, s katero je imenovani Jakob, župnik v Ložu in obenem arhidiakon Kranjske in Slovenske marke, podelil na predlog Viljema Lambergerja, gradiščana na gradu Walden-bergu pri Radovljici, faro v Zasipu duhovniku Petru (40). Župnik je listino pečatil s svojim pečatom, ki je še danes ohranjen. Malce slabo je viden desni rob pečata, ker se je voščena skodelica, ko je bil vosek še mehak, nagnila na odtis pečata. Ta je odtisnjen v temno zelenem ali skoraj črnem vosku in meri v premeru 33 mm. Osrednji del pečatne ploskve zavzema podoba sv. Jurija na konju. Svetnik z desno roko zabada dolgo tanko sulico v široko odprto žrelo na tleh pod konjem ležečega štirinožnega zmaja, ki ima nekako luskinasto površino. V levi roki drži razmeroma velik ščit, na katerem so vidne sledi križa, običajno upodobljenega na Jurijevem ščitu. To je rdeč križ v belem polju, znan kot Jurijev križ, ki se pogosto uporablja v heraldiki namesto bolj komplicirane podobe samega sv. Jurija, tako npr. v grbu mesta Pirana pa tudi Ptuja od 16. stol. dalje. Tudi Jurijeva zastava, s katero je včasih upodobljen, je bela z rdečim do roba segajočim križem; bila je močno priljubljena v križarskih vojnah in je še danes osnova angleške zastave (41). Glava svetnika na našem pečatu in vrsta oblačila sta žal na ohranjenem primerku nespoznavni. Na dnu pečata je majhen grb župnikove rodbine Duri, iztegnjena desna roka, kot je znan tudi iz pečata njegovega sorodnika Hansa von Durr iz sredine 15. stoletja (42). Od leve strani prek vrha se proti desni vije ob robu napis v velikih krepkih lapidarnih latinskih črkah: S. IACOBI PLEB(ANI) I(N) LOS tj. Pečat (sigillum) Jakoba župnika v Ložu. Izdelava pečata govori o dovolj spretni roki pečatorezca in o njegovem smislu za ploskovno kompozicijo. Tako lahko štejemo ta pečat med lepše srednjeveške duhovniške pečate na Slovenskem. Večji in starejši pečat mesta Loža je za zdaj znan le iz dveh oziroma treh dopisov mesta kranjskemu vicedomu o izvolitvi vsakokratnega mestnega sodnika, tako na dopisih od 23. VIII. 1607 in 26. V. 1620; na tretjem, od 26. V. 1622, pa le po velikosti ostanka odtisa lahko sodimo, da gre za ta pečat (43). Najstarejši odtis iz 1607 je slab, ker je rabil za zaporo akta, bil pa je tudi malomarno odtisnjen prek papirja; bolje je ohranjen na aktu iz 1. 1620, toda tudi tu so nekatera mesta nejasno odtisnjena. Ta, večji pečat Loža meri v premeru 39 mm in spada po velikosti med srednje velike. Zunanji rob je iz listnatega okrasja, ob njem sta na notranji strani dve tanki krožnici. Prostor za napis je v primerjavi z velikostjo pečata neobičajno ozek in je večkrat prekinjen s pečatno podobo. Napis se bere od leve spodaj proti vrhu in nato proti desni navzdol: .1477. S(IGEL) STAT LASS. Med črkami oziroma besedami so okraski v obliki drobne peterolistnate cvetlice. Ves osrednji del pečata zavzema podoba sv. Jurija na konju, obrnjena naprej, tj. proti heraldični desni strani; svetnik s sulico ubija pod njim ležečega zmaja. Konj je prikazan zelo podrobno in plastično, spredaj in zadaj sta vidna del opreme z okrasjem in sedlo. Sv. Jurij je oblečen v oklep, viden zlasti na levi roki, s katero drži uzdo, vtem ko z desnico zabada zmaju sulico v odprto žrelo. Na glavi ima zaprto čelado z ozkim vizirjem, na vrhu jo krasi šop petih širokih peres, od nje pa vihrata navzad dva široka kosa blaga, ovita nekako v višini čela. Pred vitezom stoji na stiliziranem griču ženska v bogato nabrani dotalni obleki, ki ima spodaj dva drugobarvna robova; roki ima sklenjeni v molitev, obraz je slabo odtisnjen in zdi se, kot da ima okrog glave svetniški sij ali pa so to morda lasje. Tik pod njo leži stegnjen zmaj oziroma njemu podobna zver, ki je na ohranjenem primeru slabo odtisnjena, tako da je dobro spoznavna le glava z nekako NAJSTAREJŠA ZNANA PEČATA Manjši pečat mesta Loža iz 17. stoletja, odtis v zbirki pečatov v Arhivu Slovenije. kljunastim, široko odprtim žrelom in z ostrimi zobmi, kamor zabada svetnik svojo sulico. Zanimiva so izredno dolga ušesa pošasti, ki prek napisnega traku segajo prav v zunanji rob pečata. Ob desni zadnji nogi konja je viden enkrat zavit zmajev rep. Letnica 1477 na tem pečatu priča v tem primeru, kdaj je bil Lož povzdignjen v mesto; to torej ni letnica nastanka samega pečata. Proti temu namreč govori več dejstev. Prvič, sama letnica, ki je tu napisana z danes običajnimi arabskimi številkami, kot so v rabi od začetka 16. stoletja, in ne s takimi, kot so jih pisali leta 1477. Predvsem se razlikujeta številki 4 in 7. Štirica je bila takrat podobna spodaj odprti osmici, sedmica pa strešici, kot je to lepo videti na takratnem pečatu Krškega: tudi ta ima letnico 1477, toda s številkami, kot so bile v tistem času res v rabi. Drugič, črke napisa so že majuskulna latinica iz začetka 16. stoletja in ne več črke gotske minuskule, s katero so bili pisani napisi na pečatih do konca 15. stoletja, tako tudi na že omenjenem pečatu Krškega iz 1477. In tretjič, da loški pečat ni nastal že 1. 1477, govori tudi dejstvo, da je napis že v nemškem jeziku, ki se za napise uporablja prav tako šele od 16. stoletja dalje, vtem ko so v 15. stoletju napisi na mestnih pečatih večinoma latinski (npr. »Sigillum civitatis ...«). Vrh tega je treba omeniti, da na tem pečatu pravzaprav ni grb Loža, temveč samo podoba iz podeljenega grba, ker so figure na pečatu oblikovane brez ščita in torej formalno sploh ne predstavljajo grba. Medtem ko so druga mesta dajala podobe iz pečata v ščit, da bi dobile grb, je tukaj torej opaziti ravno obratno! Tega je verjetno kriva precej komplicirana scena boja z zmajem, ki je zahtevala večjo ploskev, kot jo je nudil majhen pečat. Ta, večji mestni pečat je bil po sedanjih podatkih v rabi nekako od začetka 16. stoletja, ko je verjetno nastal, pa do ok. leta 1622, ko imamo o njem zadnjo sled v aktih. V zbirki pečatov v Arhivu SR Slovenije v Ljubljani hranijo poleg drugih tudi več odtisov manjšega pečata mesta Loža. Po odtisih, narejenih konec 19. stoletja, bi sodili, da je bil ta pečatnik takrat še ohranjen. Ko si je 1854 marljivi Hitzinger z županovim dovoljenjem ogledal loški mestni arhiv in privilegijske listine v njem, je bila ustanovna listina mesta iz 1477 že enako uničena, kot je danes, tako da je njeno besedilo z mnogimi napakami objavil po kasnejšem slabem prepisu. Naštel je še sedem drugih mestnih privilegijev, mestni urbar in na kraju takrat še ohranjeni mestni pečatnik Loža s sv. Jurijem, zmajem in devico ter napisom: Siegel der statt Laass (44). Tudi Dimitz je še 1. 1886 videl v Ložu stari mestni pečatnik z letnico 1477 in v ustanovni listini opisanim grbom Loža (45). Na ohranjenih zgodovinskih dokumentih najdemo ta manjši mestni pečat prvič odtisnjen na dopisu od 28. XI. 1635, od takrat pa se uporablja izključno ta, manjši pečat (46), tako da smemo domnevati, da se je starejši veliki pečat mesta med 1622 in 1635 neznano kam izgubil. Tudi ta, manjši pečat je okrogel s premerom ok. 23 mm, kar je razmeroma malo za mestni pečat. Ob obodu ima vrvičasto pleten rob, ob njem pa na notranji strani še tanek raven rob. Sredi pečatne ploskve je sv. Jurij na konju, dolgo sulico poriva v široko odprto žrelo na tleh ležečega zmaja s štirimi nogami in enkrat zavitim repom. Desno od sv. Jurija stoji na tleh na majhni vzpetini ženska s sklenjenimi rokami. Vitez ima na glavi zaprto čelado z ozkim vizirjem, na čeladi tri široka peresa, od čelade pa se vijeta prepleteno v ozadje dva dolga trakova. Ob notranjem robu so prosto od leve spodaj proti vrhu in na desno razvrščene črke oziroma besede napisa, med katerimi je kot ločilo štiriperesni deteljici podoben okrasek. Tudi tu je napis enak kot pri večjem starejšem pečatu namreč: 1477. S(IGEL) STAT LASS. Ne samo izpričana uporaba po letu 1635, ampak tudi veliko preprostejša izdelava kažeta, da je ta, manjši mestni pečat nastal nekako v tridesetih letih 17. stoletja. Od takrat je izpričana njegova uporaba vsaj še v prvi polovici 18. stoletja, v 19. stoletju pa so ga hranili le še kot zgodovinsko zanimivost. SV. JURIJ IN NJEGOVA SIMBOLIKA Sv. Jurij, ki mu je bila kakor mnogo drugih, zelo starih cerkva na Slovenskem (Ptuj, Konjice, Mozirje, Hoče, Skale itd.) (47), posvečena tudi prafara v Starem trgu, je torej kot farni patron prišel v grb novega mesta Loža. Legenda pripoveduje o njem, da je bil doma iz Kapadokije v Mali Aziji; stopil je v vojaško službo in kmalu dosegel visoke časti. Kot kristjan pa je bil po večkratnem mučenju obglavljen ali v Nikomediji ali v Lyddi leta 303. Njegovo češčenje je bilo zlasti razvito v Mali Aziji, od tod je prešlo v Grčijo, kjer je veljal sv. Jurij za »nadmučenca«, njegov kult pa je izkazan tudi v Rimu že leta 683 (48). Iz Bizanca je prešlo njegovo češčenje na Balkan in v Rusijo: postal je njen patron in tako je prišel tudi v grb Moskve (49). Na upodobitvah je prikazan običajno kot golobrad mladenič z vihrajočimi kodrastimi lasmb oblečen kot vojščak v oklep in z obročem, diademom ali čelado na glavi. Ce je bil prikazan na konju, je bil to vedno belec. Zlasti upodobitve na konju, ki so prevzete iz predkrščanskih spomenikov, prikazujejo že od 6.-7. stoletja Jurija kot borca proti zlobi in kot zmagovalca nad sovražnikom, ki nastopa v raznih oblikah, običajno kot kača ali zmaj. V srednjem veku, vse tja do konca turških vojn, ostaja sv. Jurij patron, vzornik in pomočnik za boj proti »mohamedanskemu zmaju«, v kar je bil potrjen tudi leta 1467, ko je cesar Friderik III. osnoval Jurijev viteški red (50). Tu je morda iskati tudi del simbolike loškega grba s sv. Jurijem, ki naj bi čuval mesto pred nadaljnjimi turškimi napadi. Na Vzhodu so uporabljali sv. Jurija na pečatih že v 11. in 12. stoletju. Tudi to priča o njegovi veliki popularnosti, saj je simboliziral vse čednosti krščanskega viteza, kot ga imenuje v naši loški listini iz 1. 1477 sam cesar. Velikokrat upodobljeni boj z zmajem temelji na legendi, da je sv. Jurij prišel nekoč v neki kraj, ki ga je strahoval strašen zmaj. Temu zmaju so morali prebivalci žrtvovati živino pa tudi lastne otroke in nazadnje celo kraljevo hčer. Da jo reši, se je Jurij odpravil v boj z zmajem in ga ubil (51). Ta scena borbe z ob strani stoječo kraljično je torej prikazana tudi na grbu Loža. Opozorili smo že na razliko med besedilom privilegija iz 1. 1477, kjer je govor le o mladenki, in samo risbo v njem, kjer ima mladenka velik svetniški sij okoli glave, odsev, kot rečeno, druge verzije Jurijeve legende, da je namreč mladenka bila sv. Marjeta, poleg Katarine in Barbare najbolj priljubljena ženska svetnica v srednjem veku. Obširni opisi te Jurijeve borbe z zmajem so v Zahodni Evropi ohranjeni že iz 12. stoletja, medtem ko so mu cerkve posvečali že od 6. stoletja. Tako so znane stare Jurijeve cerkve v Ferrari in Genovi, pa tudi v Benetkah sta bili poleg cerkve S. Giorgio Maggiore postavljeni na odločilnem mestu, kot utrdba in zaščita mesta, še dve njemu posvečeni cerkvi, ena slovanska in ena grška (52). Od 14. stoletja prikazujejo na Zahodu sv. Jurija v oklepu iz ploščic in s kratkim plaščem, od 15. stoletja pa je opaziti posebno ljubezen do antičnih oblačil in oblik oklepa. Za 16. stoletje je značilno, da ga pogosto upodabljajo v znanem oklepu cesarja Maksimiljana I. s križem (53), v katerem utegne biti upodobljen sv. Jurij tudi na risbi loškega grba in na obeh pečatih. V 15. stoletju se pojavi na čeladi okras iz perja, ki vihra z nje, kar postane nekako značilno za Jurijeve upodobitve (54). Videti ga je na privilegijski risbi — čeprav nejasno — pa tudi na obeh pečatih, sicer z različnim številom peres. Veliko je tudi upodobitev Jurijevega boja z zmajem, kjer je svetnik brez konja — pri nas na primer na pečatu mesta Ptuja iz 15. stoletja (55). Njegov boj na konju je zlasti cenilo plemstvo, pri čemer so razlike v upodabljanju načina drže sulice oz. kopja. Od 15. stoletja je večkrat prikazan tudi z mečem ob že zlomljenem kopju, ki leži zraven zmaja ali tiči v njem. Najbolj znan svetnik, ki se bojuje z zmajem, je poleg 53 drugih pravzaprav nadangel Mihael. Od sv. Jurija se loči na upodobitvah vedno po tem, da ima vedno krila, vtem ko ima sv. Dimitrij običajno rdečega konja. Kraljično — kot že rečeno — od 14. stoletja često označujejo legende kot sv. Marjeto, prvič v 13. stoletju pri Mariji na Zilji na Koroškem (56). Tudi v pečatu mesta Kamnika iz začetka 14. stoletja, kjer je pod velikim stolpom upodobljena sv. Marjeta, ki ji je bila takrat zelo verjetno posvečena cerkev na Malem gradu, je ob vznožju svetnice videti dva zmaja (57), morda odsev bližnje prafare sv. Jurija v Nevljah. Njej so bile mnogokrat posvečene cerkve v močvirnih krajih, v takih pa so po ljudski veri, podedovani še iz poganskih časov, živeli zmaji, katerih jih je mogel po prošnji sv. Marjete rešiti le sam sv. Jurij. Poleg tega sta sv. Jurij in sv. Marjeta veljala za kmečka zaščitnika, ker se njuna godova praznujeta v začetku spomladi in ob žetvi (58). V sv. Juriju je tako nedvomno združena apokaliptična predstava jezdeca na belem konju (Kristus), ubijalca zmaja kot simbola zla (Mihael) in srednjeveškega viteškega ideala (59) in kot tak je ravno našim ljudem v srednjem veku, zlasti pa od začetka turških napadov pomenil simbol boja proti Turkom. V povezavi starega Jurijevega patronata v Starem trgu in njegove simbolike borca proti Turkom je torej iskati tudi nastanek in pomen grba mesta Loža. KRATICE POMENIJO: AS Arhiv SR Slovenije v Ljubljani GMDS Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo HHStAW — AUR Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien — Allgemeine Urkundenreihe — Hišni, dvorni in državni arhiv na Dunaju — Zbirka listin MHVK Mittheilungen des Historischen Vereines für Krain MMVK Mitteilungen des Museal-Vereines für Krain OPOMBE 1 D. L. Galbreath, Handbüchlein der Heraldik, 1930, str. 13— 14. 2 L. Kobel — H. Pirchegger, Steirische Ortswappen, 1954, str. 4. 3 Enciklopedija Jugoslavije III, 586— 587. 4 E. Melly, Beitraege zur Siegelkunde des Mittelalters, 1846, str. 93 — 94. 5 A. Dimitz, Das Siegel der Stadt Gotschee aus dem Jahre 1471, MHVK 17, 1862, str. 85; 500 let mesta Kočevje, 1971, str. 14. 6 Listina 1477, marec 5. Dunaj — kopija iz 1567, feb. 13. v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, Notranjeavstrijska privilegijska knjiga I ( 1564— 1568), fol. 250. 7 M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije ( za Kranjsko do leta 1500), 1975, str. 300. 8 Originalni pečatnik v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu; prim. Kobel-Pirchegger, o.d., str. 286—287; Melly, o.d., str. 82 (z napačno letnico 1589). 9 A. Stegenšek, Konjiška dekanija, 1909, str. 26. 10 R. Guseck-Glankirchen, Siegelstempel in Steiermark, Zeitschrift d. Histor. Vereines f. Steiermark 54, 1962, str. 267 (slika); Melly, o.d., str. 82. 11 B. Otorepec, Grb trga Laško, Časopis za zgodovino in narodopisje 48,1977 ( v tisku) 12 B. Otorepec, Ljubljanska beraška značka iz leta 1667, Kronika 22,1974, str. 92 — 96. 13 A. Hoffmann, Die oberösterreichischen Städte und Märkte, 1932, str. 121. 14 M. Kos, o.d., str. 341-344,644 - 646. 15 F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, V, 682. 16 Listina 1288, april 14. v HHStAW — AUR. 17 Listina 1327, december 10. v HHStAW — AUR. 18 M. Kos, o.d., str. 343— 344; listino je objavil V. Joppi v Archeografo Triestino, N.S., 15, 1890, str. 58, št. 158 19 M. Kos, o.d., str. 645. 20 M. Kos, o.d., str. 343. 21 Listina 1380, november 5., regest: MMVK 19,1906, str. 118. 22 Listina 1440, maj 31. v HHStAW — AUR 23 Listina 1447, marec 28.- regest: MMVK 17,1904, str. 47, št. 18; MHVK 15,1860, str. 75. 24 Listina 1457, junij 12. Kranj v HHStAW — AUR. 25 Listina 1460, februar 13. Dunaj v HHStAW — AUR. 26 Listina 1461, maj 22. Lož v HHStAW — AUR. 27 S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, GMDS 24. 1943, str. 59. 28 S. Jug, o.d., str. 14—15; napis; MHVK 9,1854, str. 55. 29 J. Vnresti Chronicon Austriacum, ed. Hahn, 1724, str. 605. 30 S. Jug, o.d., str. 20—21. 31 F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, 1929, str. 14— 15. 32 Listina 1477, marec 8. Dunaj, v Notranjskem muzeju v Postojni, sedaj v hrambi v AS; istočasna kopija v registru cesarja Friderika III. v HHStAW, cod. B 528, fol. 190—192v; delni prevod: J. Gruden, Zgodovina slov. naroda, 1912, str. 401. 33 G. A. Seyler, Geschichte der Heraldik, 1970(2), str. 220. 34 P. Hitzinger, Geschichtliche Notizen über Laas und Zirknitz, MHVK 9, 1854, str. 54—55. 35 MMVK 17,1904, str. 44. 36 J. W. Valvasor, Opus insignium armorumque..., rokopis v Sveučil. knjižnici v Zagrebu, sign. M 160, fol. 18. 37 J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, 1689, IX., 121. 38 Originalni srebrni pečatnik mesta Krško iz 1477 v Posavskem muzeju v Brežicah; prim. J. Leinmüller, Wappen und Siegel der Stadt Gurkfeld, Mitteilunger der k.k. Central-Commission .. .1, 1860, str. 328—329. 39 B. Otorepec, Starejši mestni pečati in grb Novega mesta, zbornik Novo mesto 1365— 1965, 1969, str. 116. 40 Listina 1398, september 15. Lož v AS. 41 Seyler, o.d., sir. 531; K. H. Hesmer, Flaggen, Wappen, Daten, 1975, str. 74. 42 Listine 1448, september 20., 1448, september 22., 1452, s.d., 1460, november 1. a v AS. 43 AS, Vic. f. 184. 44 P. Hitzinger, Aus dem Archiv der Stadt Laas, MHVK 9,1854, str. 45. 45 A. Dimitz, Uber Archive und Siegel der Städte und Märkte in Krain, Mittheilungen der k.k. Central-Commission ... N. F., 12,1886, str. CLVII. 46 AS, Vic. f. 184. 47 A. Stegenšek, Dekanija Gornjegrajska, 1905, str. 197. 48 Lexikon der christlichen Ikonographie, 6. Band, 1974, str. 365. 49 J. Louda, Europäische Städtewappen, 1969, str. 186— 187. 50 kot op. 48, str. 375. 51 K. Künstle, Ikonographie der Heiligen, 1926, str. 264 — 271. 52 kot op. 48, str. 376. 53 n.n.m, str. 377. 54 n.n.m., str. 377—378. 55 Originalni srebrni pečatnik v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu; Melly, o.d., str. 94. 56 kot op. 48, str. 379. 57 Melly, o.d., str. 107— 108. 58 A. Stegenšek, Dekanija Gornjegrajska, str. 196. 59 kot op. 48, str. 383. (Vse fotografije je izdelala C. Narobè, SAZU) TABOR V CERKNICI NA NOTRANJSKEM Še danes ohranjeni deli utrdb na vrhu griča v središču Cerknice so ostanki enega naših največjih in obenem posebnih protiturških taborov. V 15. stol., ki je bilo eno od najbolj črnih obdobij zgodovine slovenskega naroda, so se zgrnile nad naše kmete vse težave, od naravnih katastrof, kužnih bolezni, pritiska gosposke z davki, vojn zaradi medsebojnih obračunavanj med fevdalci pa do najhujše nadloge — Turkov. Ker ni bilo pomoči od nikoder in ker kljub vsem dajatvam gosposki le-ta ni proti turškemu ropanju ukrenila ničesar, je moral kmet sam poskrbeti za_ svojo varnost. Tako se je, morda nekoliko tudi po tujih vzorih, rodila na naših’ tleh posebna vrsta stavbarstva, katerega naloga je bila zagotoviti dovolj uspešno obrambo pred roparskimi napadi vojaških ali polvo-jaških oddelkov turške vojske, obenem pa zavarovati kmečko imetje in dragocenosti. Tabori, kot so te ljudske utrdbe pričeli imenovati že v 15. stoletju, so kmalu prevzeli še drugo nalogo: v mnogih primerih so postali ne le središča vaške ali širše skupnosti, ampak tudi moralna in dejanska opora za boj proti nevzdržnemu pritisku fevdalcev. Cerkniški tabor je posebnost zaradi svoje velikosti, oblike, vsebine in zlasti še zaradi razmeroma dobre ohranjenosti. Cerknica ali v času nastanka tabora Zgornja vas v Cerknici je bila ob pomembni prometni poti, poznani že v antičnem obdobju, kasneje pa po 11. stoletju kot »patriarhov pot« prek Hrenovic, Planine, Cerknice in Loža ter Blok na veliko dolenjsko cesto, ki je pripeljala iz Ljubljane po dolini Krke proti Zagrebu (2). Prav to smer so turške roparske čete nekajkrat tudi uporabile, saj so njihovi napadi skoraj vedno potekali ob glavnih prometnih poteh (3). Da bi nekako preprečili vpadanje turških čet, je državna oblast vrsto naselij povzdignila v mesta, ki so potem smela zgraditi obzidja. Med njimi je bil tudi sosednji Lož. Tak sistem obrambe pa roparskim akindži-jam ni pomenil nobene ovire, ker so jih preprosto obšli. Zaradi nepričakovanih in bliskovitih vpadov, s kakršnimi so deželo presenečali Turki, se okoliški prebivalci največkrat sploh niso utegnili zateči za mestno obzidje, zlasti če so hoteli hkrati spraviti na varno tudi svoje skromno imetje. Zgodilo se je tudi, da meščani zaradi različnih razlogov sploh niso hoteli sprejeti kmetov. Pretežen del imetja so bile zaloge hrane in živina. Hrano, obleko in dragocenosti so shranjevali v kaščah. Ob nenadnem napadu, ki ga je sicer sporočala posebna signalna mreža prek Učke, Šilentabora ter Postojne in Stražnika nad Zelšami, prek Loža in Stražišča ali prek Blok, Hitena — Nadliškega tabora iz doline Krke (z Male gore in Daljnih njiv pri Ribnici) (4) pa je bilo vse to težko na hitro spraviti v oddaljena utrjena mesta. Zato so tabori nastali predvsem kot zaščita skromnega imetja. Vanje so se dostikrat zatekali le za boj sposobni, medtem ko so se ženske, otroci in ostareli skrivali raje po gozdovih. Posebna dragocenost je bila tudi cerkev, deloma zaradi svojega pomena, kot simbol, še bolj pa morda zaradi dejanske vrednosti. Marsikatero cerkev so zgradili s skrajnim pritrgovanjem od ust. Še posebej težko je razumljivo, da so jih prav v času, ko je bil ekonomski položaj najtežji, zgradili največ. Morda je del odgovora tudi v tem, da je bilo v človeku vedno tudi hotenje, da obogati svoje okolje vsebinsko, kar pa je bilo v teh časih mogoče uresničiti le s skupnimi močmi. Zato so bile bivalne stavbe izredno skromne, vaška skupnost pa je svoje želje izrazila v skupni stavbi — cerkvi. Res da so imele nekatere tudi bogate mecene, med njimi tudi cerkniška, vendar je še do danes ostala prav ta arhitektura neke vrste prostorski ali likovni sipibol posameznih naselij. Hkrati je bila cerkev tudi najtrdnejša stavba in je marsikje rabila za dejansko utrdbo. Tako na primer v Ložu, kjer jo je sicer oklepal del mestnega obzidja z juga in vzhoda, znotraj pa opasoval še dodatni obzidni sistem. S tem, da so nad obokom v presbiteriju zid zvišali in ga opremili s strelnicami, je postala loška cerkev posebna utrdba in tabor ob njej poseben »mestni tabor« (5). Cerkvena stavba v Cerknici kljub svoji mogočnosti — saj spada med najlepše dvoranske cerkve svojega časa pri nas — ni vzdržala navala Turkov, ki so v nedeljo pred Mihelovim leta 1472 (to je bilo 28. septembra) cerkev požgali, kot priča v kamen vklesan napis, vzidan v desnem vogalu. Čeprav na prvi pogled cerkvena arhitektura sama nima neposredne zveze s taborskim kompleksom, nam zgodovina njene zidave, še bolj pa njene arhitektonske posebnosti precej povedo o sicer anonimni arhitekturi ljudske utrdbe okrog nje. Že presbiterij z značilnim kranjsko-škofjeloškim zvezdastim obokom, posebno pa prostorska zasnova ladje, ki je enaka nekaterim drugim značilno našim slovenskim sakralnim arhitekturam tega časa (Kranj, Škofja Loka, Radovljica), pove, da so jo Peter Fister gradili že pred požarom in jo dokončali po njem (šele v 16. stol. z obokanjem) naši domači graditelji. Na to navaja še vrsta detajlov od konstrukcijskih značilnosti in gladke lupine okrog dvoranskega prostora brez opornikov do kamnoseškega okrasja s sklepniki dopolnjenega zvezdastega oboka (6). Morda so stavbo, ki naj bi bila največji dosežek in ponos kraja, izdelali mojstri, ki so bili doma nekje na Gorenjskem ali pa so tam že prej vsaj sodelovali pri eni od zgoraj naštetih sorodnih stavb. Na prvi pogled je to zgolj slučajnost, ki je ni mogoče povezovati z arhitekturo tabora, vendar marsikatera podrobnost na utrdbah kaže, da so jih izdelale strokovne roke, vajene graditi več kot le preproste »kmečke« utrdbe, vaške cerkvice ali kvečjemu posnemati neke vzore. Tudi tipološko in kot zasnova so utrdbe najbližje prav gorenjskim ali vsaj osrednjeslovenskim. V nadaljevanju bom skušal nekatere od teh posebnosti predstaviti, prav na osnovi takih ugotovitev pa bo postala jasnejša tudi nekdanja dejanska podoba edinstvenega cerkniškega tabora. Čeprav najbrž ne bo nikdar mogoče do kraja razkriti načina nastanka, do podrobnosti rekonstruirati prvotne oblike in usode tabora ter še manj ugotoviti njegove anonimne graditelje, čeprav bodo podrobnejše raziskave arhivov in arheološke raziskave kompleksa samega gotovo dodale še marsikaj novega, pa nam je zaradi razmeroma dobre ohranjenosti vsaj dela utrdb že mogoče podati njegovo podobo. Največ novih ugotovitev lahko v bodoče pričakujemo predvsem od načrtnih arheoloških raziskav, ki seveda ne bi smele imeti za svoj cilj le iskanja čimbolj oddaljene preteklosti, ampak bi morale raziskati prav vse kulturne plasti, še posebej tiste iz časov tabora (7). Tudi arhivski podatki bi nam lahko pomagali vsaj po drobtinicah odkrivati čim podrobnejšo podobo taborskega kompleksa ter v zvezi z njim spoznati življenje naselja in njegove bližnje okolice ob prelomu med srednjim vekom in začetkom nove dobe, to je v času prebujanja zavesti preprostega človeka. Skica današnje zunanjosti taborskega kompleksa v Cerknici kaže, da je mogoče celoto še dobro izluščiti iz kasnejših dozidav. Taborski kompleks v Cerknici je nastal na tem mestu iz več razlogov. Med najpomembnejšimi so bile vsekakor terenske razmere. Pobočja griča, na katerem so ga postavili, so bila tedaj verjetno precej bolj strma kot danes. Pomemben je bil tudi položaj v naselju, ki je bilo v teh krajih za Ložem največje, obenem pa še nekako v sredi gosto naseljene plodne ravnice s številnimi naselji ob presihajočem jezeru. Med druge vzroke je treba šteti cerkev samo, čeprav je bila tedaj, ko so se odločili za gradnjo taborske utrdbe, požgana, porušena in oskrunjena, ki pa so jo hoteli vsekakor ponovno postaviti in jo spet posvetiti isti za-ščitnici — Mariji. Marsikje je tedaj skoraj postalo pravilo, da so ob njej posvečenih cerkvah nastajali tabori (simbolična zaščita). Ce hočemo rekonstruirati potek gradnje, bi morali najprej rešiti vprašanje, do katere mere je bila že zgrajena nova, dvoransko zasnovana cerkev pred požarom. Zelo verjetno še ni bila dokončana, morda je bila zasilno prekrita z lesenim stropom, ki je 1. 1472 pogorel, morda je bil dokončan le del — dvorana brez obokov. Turki so prihajali v teh hudih časih v Cerknico zelo pogosto, od leta 1469 do 1483 so bili na naših tleh skoraj vsako leto, v Cerknici že verjetno 1469 in 1471, ko so se iz Bele krajine, kjer so požgali Metliko, razkropili vse do Ljubljane in Krasa (8). Od 1472, ko so najhuje prizadeli naselje, pa vse do 1480, ko je bilo sklenjeno premirje med Matijem Korvinom in Bajazitom, so se napadi pogosto vrstili, čeprav še tudi kasneje niso povsem prenehali (1490, 1522, 1559, 1560). Iz tega moremo z gotovostjo sklepati, da je bila vsa gradbena dejavnost takoj po uničenju najbrž še nedograjene cerkve namenjena predvsem pre-prečenju morebitnih podobnih presenečenj. Ljudje, ki so se rešili z begom v gozdove, in z njimi zidarski mojstri, so takoj začeli postavljati veliko utrdbo okrog ostankov cerkve. Vhodni stolp je bil prvi in v začetku še samostojen del utrdb; v začetku je bil vhod vanj v prvem nadstropju na JV stranici, ko je bilo dograjeno obzidje v pritličju SV stranice. Ce so ob začetku nastale težave zaradi dovoljenja za postavitev tabora, ki ga je moral izdati zemljiški gospod enako kot cerkev, ne vemo. Za sedaj je, podobno kot pri večini drugih taborov, neznano tudi to, ali sta pri gradnji kakorkoli pomagali tudi fevdalna ali cerkvena oblast — navadno so morali ljudje vse zgraditi na lastne stroške. Ta trditev bi bila verjetna tudi za Cerknico, saj niso taborske utrdbe nikdar omenjene ne v urbarjih ne v drugih dokumentih, kot je bila sicer navada (9). Na razmeroma ugodnem terenu so zasnovali utrdbo, ki je bila zgrajena po fortifikacijskih načelih srednjega veka in je bila sicer mogočna, a za svoj čas vojaško nenapredna. Tovrstno rešitev je opravičevala dotedanja izkušnja s turškimi roparskimi oddelki, ki nikdar niso hoteli izgubljati preveč časa na enem mestu, ker bi jih tako lahko dosegla sicer počasna, a vseeno učinkovita, težko oborožena plemiška vojska. Tudi niso nikdar vozili s seboj težkega oblegovalnega orožja (topov), s katerimi bi kaj lahko premagali sicer visoke, a razmeroma tanke zidove kmečkih utrdb. Obramba je morala biti uspešna predvsem pred neposrednim napadom (lahko orožje, preplezanje itd.). Celoten kompleks, ki spada med največje pri nas, je nepravilne peterokotne tlorisne oblike, kjer so ravni odseki obzidja povezovali med seboj kvadratne ali krožne stolpe. Posebnega razloga za tako nepravilnost ni. Ce pa cerkniško utrdbo primerjamo z vzori, po katerih so bili tabori grajeni, posebej še v drugi polovici 15. stoletja, vidimo, da so to srednjeveške utrdbe ali mestna obzidja, ki so pri nas dobila obliko, primerno tedanji vojaški tehniki, tudi šele v začetku 16. stoletja (10). Zelo podobne primere nepravilnih taborskih kompleksov najdemo ob tedanjih večjih naseljih na Gorenjskem (Trbiž, Krtina pri Moravčah, Cerklje itd.). Podobno urejene utrdbene sisteme so imela namreč tudi mesta, kjer so — v večjem merilu — podobna obzidja bila na posebnih točkah utrjena s stolpi ali pa je obzidje povezovalo samostojno utrjene stolpe med seboj. V večini manjših taborskih utrdb so stolpi vedno rabili za dopolnilo obzidju, za njegovo zaščito na izpostavljenih mestih in podobno, medtem ko so le redki večji tabori ter posebni tabori ob gradovih izhajali iz močnih stolpov, v katerih je bila strnjena glavna obrambna moč. Obzidje je rabilo le za povezavo med stolpi, za zaščito prostora za njim ter za to, da je dajalo možnost urediti sistem kašč. Tudi v sistemu kašč oziroma v načinu, kako je bilo v cerkniškem taboru zagotovljeno shranjevanje dragocenosti, lahko postavimo objekt med izjeme. V večini primerov so bili temu namenjeni zasilni prostori, neke vrste lope, ki so bile naslonjene ob notranjo stran obzidja. Teh provizorijev žal pri nas ni več ohranjenih, o njih imamo le dobro dokumentirano izročilo (11), kot primerjava pa še bolje služijo podobne rešitve v romunskih (transilvanskih) kmečkih utrdbah ob cerkvah. Zelo verjetno so bile v Cerknici poleg zidanih tudi take zasilne lesene stavbe, predvsem za revnejše kmete in okoličane. Posebnost pa so bile prav gotovo velike zidane kašče ob JZ in JV delu obzidja. Edini bolj dokumentirani, a skoraj v celoti uničeni podobni primeri tako velikih zidanih kašč v naših taborih, ki jih je bilo do sedaj mogoče ugotoviti, so v velikem taboru Goričica pri Domžalah in v Spodnji Košani. Uporaba velikih zidanih kašč, ki so bile hkrati tudi zasilna bivališča v času obleganja, ter v primerjavi z drugimi tabori zelo visoko in močno obzidje pomenita, da je bil cerkniški tabor eden redkih, ki je bil pripravljen vzdržati tudi dolgotrajnejša obleganja. Največkrat se turške roparske čete niso mudile dalj kot dan, do sedaj arhivsko dokazani najdaljši čas obleganja je bil le tri dni. Vse kaže, da so hoteli Cerkničani zato, ker niso postali mesto kot Lož in s tem niso dobili pravice postaviti si mestnega obzidja, prav z gradnjo velikega kompleksa taborskih utrdb dobiti možnost zateči se v varno zavetje, pa tudi simbolično dokazati svojo pomembnost, ki jo je naselje dejansko predstavljalo (podobno tudi Tržič ali Železna Kapla). Morda prav zato veliki kronist Valvasor, sicer zelo dober poznavalec Cerknice, taborskih utrdb ni nikdar vpisal med svoje sezname taborov, čeprav jih je upodobil v svoji Slavi kot najvažnejši in najznačilnejši del naselja. Zanj so bile to že skoraj mestne utrdbe, kar pa niso mogle biti niti po svojem obsegu niti po namenu niti po načinu izgradnje. Čeprav bom skušal kasneje v poskusu rekonstrukcije podati podrobnejši opis posameznih ohranjenih in izginulih sestavin taborske arhitekture, je treba povedati za splošno razumevanje še nekaj zanimivosti in posebnosti. Verjetnost, da so ob gradnji tabora kopali kamen kar na mestu samem, je precejšnja; na to kaže razmeroma strmo odsekano JZ pobočje nad nekdanjo »farovško mlako«, del materiala pa so najbrž dobili tudi ob kopanju danes že zasutih jarkov, ki so obkrožali celoten sistem utrdb. Ko so jih začeli rušiti, so del gradiva uporabljali za gradnjo stavb v naselju (po izročilu tudi kamniti most čez Potok), saj je bil kamen že primerno obdelan, predvsem pa njihova last, z neuporabnim pa zasipali obrambne jarke in teren okrog cerkve. Posebnost lastništva tabora je mogoče razbrati še iz nekaterih podatkov. Delitev na »cerkvene« in druge kašče pove, da je cerkev sicer sodelovala pri gradnji, da pa ni bila nikdar lastnica utrdb. Ko so po jožefinskih reformah razdelili tudi posamezne objekte v taboru, so največja preostala stolpa dodelili dotedanjim »lastnikom« ali bolje uporabnikom, saj sta bila najbrž last srenje. Kot samostojna utrdba je bil zgrajen v začetku tudi drugi véliki stolp. Vhod vanj je bil vedno ločen od ostalih utrdb v drugem nadstropju z notranje strani tabora. Čeprav so se do danes ti že zamenjali, pa je še danes značilno poimenovanje »Urbanov tabor« za južni stolp in »Jurčkov tabor« za vzhodnega. To nakazuje ne le posebnost lastništva, ampak tudi samostojnost posameznih utrdb v taboru. Za osvetlitev tega problema bi bila izredno dragocena zgodovinska študija, saj o Cerknici, ki je bila med najstarejšimi trgi v ljubljanskem okraju, vemo marsikaj, a o načinu življenja v njej le malo. Vsekakor bi se morala taki študiji priključiti tudi etnološka, ki bi osvetlila prav v zvezi s taborom in prostorom okrog njega marsikaj — od njegove vloge v smislu posebnega skupnega objekta, ki je moral vsekakor izoblikovati tudi določene posebne odnose v naselbinski skupnosti, pa do njegove vloge, ki jo je imel kot tržni prostor, v okviru katerega so bili organizirani sejmi, ki so se kasneje odvijali predvsem na trgu pred vhodom (šele od tedaj, ko so zasuli jarek!). Preveriti ali ovreči bi bilo treba tudi trditve o tem, da so se morali prebivalci Cerknice in kmetje leta 1527 umakniti v Šilentabor ter prepustiti svoje domove požiganju in plenjenju Turkov (12), kar je le malo verjetno, saj ni podatka, da bi tabor v Cerknici kdajkoli zavzeli Turki. Verjetno pa je resnica v tem, da so, kot pravi Valvasor, nekajkrat opustošili področje in odvedli v suž-nost mnogo ljudi, ki se verjetno niso pravočasno zatekli na varno. Še posebej dokazuje uspešnost v sedemdesetih letih 15. stoletja zgrajenega tabora sicer obroben podatek o tem, da urbarji za leto 1498 kljub naštevanju kmetij in kaj-žarjev, ki so morali plačevati davke posvetni in cerkveni gosposki (tej so plačevali »Vidmarji« — cerkveni ljudje), ne omenjajo v Zgornji vasi, današnji Cerknici, nobenih »opustelih« kmetij, medtem ko jih za sosednjo Dolenjo vas imenuje 8 živih in kar 9 opustelih, to je takih, kjer ni bilo več nikogar, ki bi jih še obdeloval (13). Kaže, da je tabor kljub vsemu uspešno obvaroval tržane pred turško nevarnostjo. Letnica dograditve cerkve 1482 (14) pomeni bolj verjetno leto dograditve tabora in zasilne usposobitve cerkvene stavbe. Kot je bilo že omenjeno, vsi arhitekturni deli pričajo, da je bila cerkvena stavba dograjena šele v začetku 16. stoletja, da pa hkrati razni stilni detajli ter sam sistem utrdb kažejo, da je bil tabor dograjen sredi druge polovice 15. stoletja. Temu pritrjuje oblika edine še povsem ohranjene strelne line z »dolgim« vizirjem v severni steni Jurčkovega tabora, še bolj pa morda poznogotsko ali zgodnjerenesančno oblikovane, danes zazidane vhodne odprtine v vogalu med cerkveno kaščo in vhodnim stolpom (Urbanovim taborom) ter zazidano okno ali strelna in opazovalna lina na vzhodni strani Jurčkovega tabora. Deloma priča o letu nastanka pred koncem 15. stoletja tudi način gradnje kamnitega zidu z velikimi ogelniki pravokotnih oblik ter še dobro vidnim plastenjem, o čemer pri gradnjah po prelomu stoletja ni skoraj nobenega sledu več. Ob razmeroma zgodnjem nastanku cerkniškega tabora — saj jih je večina nastala šele po obdobju najhujših napadov (po 1480) — zadenemo še na posebno vprašanje o izvoru ideje za graditev takega tabora. Cerkniški tabor je bil po svoji vsebini tako kompleksna rešitev, da bi morala imeti pred svojim nastankom že celo vrsto vzornikov. Ne gre le za vprašanje oblike utrdb, ampak predvsem vsebine, lastništva, funkcioniranja. Da bi nastala tako posebna arhitektura, ki jo imamo lahko do neke mere celo za prototip in tudi za najbolj razvito idejo o vsebini in namenu taborov, bi morala biti pred njo že dolga razvojna pot ali pa bi morala biti ideja prinesena že dozorela na naša tla. Arhivski viri in še bolj gradivo samo (materialni ostanki slovenskih taborov) potrjujejo misel, da je cerkniški tabor med najbolj zgodnjimi svoje vrste, čeprav so najbrž kmalu po prvih vpadih Turkov v začetku 15. stoletja začeli na Slovenskem postavljati vsaj zasilne ljudske utrdbe. Ostane torej še možnost prenosa ideje. Ker je pred nastankom slovenskih taborov dozorela ideja o kmečkih utrjenih cerkvah le v Romuniji, ker so tamkajšnje rešitve včasih skoraj identične z našimi in ker kljub relativni oddaljenosti tamkajšnji viri celo omenjajo »mojstre iz obrobnih avstrijskih dežel«, ki naj bi konec 14. in v začetku 15. stoletja pomagali pri gradnji njihovih cerkva in utrdb v Transilvaniji (15), bo treba arhivsko preveriti možnost neposrednih povezav. S stališča arhitekturnih analiz so take povezave ne le možne, ampak celo zelo verjetne, kar dokazuje prav cerkniški kompleks. Cas gradnje cerkniškega tabora torej lahko postavimo med letnici 1472 in 1482, manj znano pa nam je, kako in kdaj so tabor porušili. Ugotovimo lahko, da so bili njegovi lastniki kmetje, tržani in cerkev, ne poznamo pa posebnih odnosov, ki so se navadno v podobnih primerih razvili, in niti morebitne vloge tabora pri kasnejših kmečkih uporih. Čeprav nam ni znana njegova vojaška zgodovina — kolikokrat so ga napadli, oblegali in podobno — lahko zagotovo rečemo, da ga niso nikdar osvojili, ker bi bili sicer uničili predvsem cerkev, ta pa je v najhujšem obdobju ostala nedotaknjena. Ne poznamo njegovih graditeljev po imenih, čeprav vemo, da so pri tem sodelovali prav vsi tržani in okoličani. Gradnjo so vsekakor vodili mojstri stavbarji, ki so najbrž sodelovali tudi pri gradnji cerkve. Vseeno pa nam ostanki arhitekture, ljudsko izročilo in pa poznavanje taborov drugje po naši domovini pomagajo, da še vedno lahko izluščimo njegovo nekdanjo podobo. Po dograditvi obzidja so na preostalih vogalih namestili tedaj običajne krožne stolpe, povezane z obzidjem — ohranjeno je še pritličje skrajnega S stolpa. POSKUS REKONSTRUKCIJE CERKNIŠKEGA TABORA Po velikosti ena najobsežnejših ljudskih utrdb pri nas (30 X 32 sežnjev ali 57 X 60,5 m brez stolpov), je bila zgrajena v obliki nepravilnega peterokotnika. Na vseh vogalih so bili postavljeni obrambni stolpi različnih oblik, odvisno od njihovega pomena in namembnosti. Ker je celoten kompleks stal na vrhu griča in je bil tako na razmeroma že zavarovanem terenu, je bilo treba utrditi predvsem tiste dele, ki so bili laže dostopni: to je omogočalo izgradnjo utrdb, ki so bile različno močne. Izkop strmega pobočja na JZ strani, kjer so verjetno pridobili največ kamna za gradnjo, je omogočil tudi najdaljšo obzidno stranico, ki ji ni bila potrebna dodatna obramba s stolpi. Verjetno precej globok je bil tudi obrambni jarek na obeh severnih stranicah, zato so bili tu nameščeni le trije približno enakovredni stolpi, med njimi pa obzidje, za katerim lahko predvidevamo nize lesenih kašč. Najmočneje branjen del utrdb je bil v smeri proti JV, to je proti notranjosti naselja, proti odprtemu tržnemu prostoru in pa seveda ob kar se da utrjenem vhodu. Tudi tu je moral biti ob gradnji tabora izkopan suh obrambni jarek, kar bi bilo seveda mogoče dokazati le z izkopavanji. Z JV strani je bil tudi najlažji O odlični izdelavi in s tem o pomembnosti utrdbe pričajo tudi redki še ohranjeni detajli kot danes zazidana kvadratna strelna lina v drugem nadstropju vélikega obrambnega stolpa. Ko so bile utrdbe dograjene, so za obzidjem zgradili nize zidanih kaščnih celic, od katerih se je del še ohranil ob južni stranici za vhodnim stolpom. dostop do tabora, obenem pa so močnejše utrdbe omogočale še posredno zaščito naselja samega, ki je bilo sicer razširjeno po vsem griču okrog cerkve, a je bil njegov najpomembnejši del predvsem proti vzhodu, to je po grebenu, kjer je držala tudi stara pot. Ker je obramba zahtevala okrog utrdb odprt prostor, ki ni smel nuditi zavetja napadalcem, so najbrž ob gradnji tabora morali podreti del hiš okrog obzidja, predvsem na mestu sedanjega trga. Zelo verjetno so morali odstraniti zahodno ostenje trga, ostale pa so hiše na drugi strani, na približno istem mestu, kot so danes. O globini in obliki zemeljskih utrdb, jarkov in nasipov še ne vemo dovolj podrobnosti, da bi jih rekonstruirali. Najbrž so bili to preprosti nasipi in v skalo vsekani jarki, prek katerih je vodila le ena pot, morda v obliki lesenega ali zidanega mostu pri vhodu v tabor. Dodatnih utrdb (palisad) taki jarki navadno niso imeli. Največji in najbolje branjen je moral biti vhodni stolp, ki je danes še v veliki meri ohranjen pod imenom »Urbanov tabor«. Zaradi težav pri gradnji, ko so lahko vsak trenutek pričakovali vpad Turkov, je bil podobno kot nekateri drugi stolpi grajen najprej kot samostojna utrdba, kar je ena od posebnosti cerkniškega tabora. O takem načinu gradnje zelo jasno pričajo sledovi še danes. Nanj ni bilo navezano niti obzidje niti kašče; lahko ga imamo za prvi samostojni objekt v okviru taborskega kompleksa. Obenem je povsem gotovo, da je bila celotna zasnova taborskih utrdb poznana (načrtovana) že v začetku, saj je bil tudi prvi stolp tako grajen, da ga je bilo mogoče kasneje zelo uspešno uporabiti kot utrjen vhod v tabor. V tlorisu nekoliko napravilni četverokotnik (prvotno velikosti 5 1/3x6 sežnjev 10,10 X 11,37 m) je bil zgrajen po zgledu fevdalnih objektov kot samostojno stoječ utrjen bivalni stolp. Vhod vanj je bil morda prvotno le v nadstropju, na kar bi kazala zazidana večja odprtina pod sedanjim srednjim oknom v I. nadstropju na V fasadi. Taki vhodi so bili laže hranljivi, dostopni pa le po lestvah ali zasilnih lesenih stopnicah, ki so jih v primeru nevarnosti odstranili (glej tudi Jurčkov tabor!). Z dvižnim mostom zaščiteni pritlični vhod na S strani je bil zelo verjetno vgrajen tedaj, ko je bilo dograjeno tudi obzidje in je bilo treba izdelati sistem vhoda v tabor, ki je moral biti dobro branjen. Razmeroma majhen dvižni most (5 1/2 X 8 čevljev 173 X 253 cm ter debeline 3 palcev 8 cm) je rabil bolj kot zaklopna vrata ali pa je moral biti globoki jarek pred taborom premosten do dvižnega mostu le z zasilnim lesenim mostom. Tudi obramba vhoda, ki je bila uspešna šele z dograditvijo zveznega obzidja med vhodnim stolpom in stolpom-zatočiščem potrjuje domnevo, da je bil dvižni most zgrajen šele ob dograditvi celotnega kompleksa. Mehanizem dviganja mostu je bil nekoliko nenavaden, z eno samo verigo v sredini (o tem priča zazidano vodilo za eno samo verigo v sredini portala), kar je moralo dostop prek mostu še oteževati. Današnji vhodi v pritličju so nastali šele po opustitvi tabora. Poleg treh še ohranjenih nadstropij, ki so bila med seboj predeljena z lesenimi stropi, razen nad pritličjem, je stolp vsekakor imel še posebno vrhnje obrambno nadstropje. Razlog za to je sorazmerno majhno število strelnih lin in Napis, vzidan v cerkveni vogal, ki priča o požigu stare cerkve v nedeljo pred Mihelovim (28. septembra) 1472. leta, priča, da so takoj po tem dogodku začeli graditi tabor in ga dokončali po približno 10 letih, ko je bila tudi cerkev ponovno posvečena. pa dejstvo, da so sledovi takega konzolnega obrambnega nadstropja še ohranjeni tik ob stolpu na JZ obzidju ob cerkvenih kaščah. Posebej kaže na to tudi porušeni del zidu na sedanjem podstrešju. Medtem ko so bili v vmesnih nadstropjih predvsem prostori za občasno shranjevanje dragocenosti in za ljudi ter so bile strelne line le redke, najbrž po ena do dve v vsaki steni, je bilo vrhnje nadstropje v celoti namenjeno branilcem, kot je prikazano v poskusu rekonstrukcije. Kljub pomanjkanju materialnih ostankov lahko z gotovostjo sklepamo, da je bilo to nadstropje leseno, vendar postavljeno na kamnite konzole, podobne še ohranjenim na kaščah. Tak sistem je omogočal v tedanjih časih dobro obrambo predvsem od blizu — pred neposrednim napadom, kar je v deloti ustrezalo obrambi pred lahko oboroženimi turškimi četami. Vprašanje oblike strelnih lin bo najbrž moralo do neke mere ostati odprto, čeprav je mogoče, da se bodo še našli sledovi pod ometi. Po zazidanih pravokotnih odprtinah v SV steni lahko domnevamo, da so imele line obliko manjših oken, podobno kot jo ima še ena (zazidana) na Jurčkovem taboru. Gotovo so bile tu tudi krožne strelnice z dolgim vizirjem, ki so omogočale uporabo tako samostrelov kot tedanjega ognjenega orožja — mušket ali težjih trdnjavskih pušk s kavljem. Najbolj verjetno mesto večjih strelnih lin so današnje okenske Rekonstrukcija poteka gradnje tabora v Cerknici od samostojnih utrdb do celotnega kompleksa. Prva faza (risal N. Kocijan, stud. arh.) odprtine. Zmotno je mnenje, da so bile manjše luknje, ki so še danes vidne po vsej površini, neke vrste strelnih lin. To so le luknje, kjer so ob zidavi vgradili nosilne tramove, da so jim služili kot zidarski odri; ko so jih odžagali, so sčasoma v zidu sprhneli in ostale so prazne luknje. Druga utrdba, ki je prvotno prav tako stala samostojno, je bil sedanji Jurčkov tabor. Grajen je bil, lahko rečemo, bolj premišljeno kot prvi in je tudi povsem pravilnih oblik (5 1/2x5 1/2 sežnja). Nekoliko nelogična razlika med debelinami zidov, od katerih so tisti, ki so usmerjeni proti notranjosti tabora, za tretjino močnejši, je razumljiva, ko spoznamo sistem obrambe, kakršni je bil drugi stolp namenjen. Čeprav prvotno samostojen, naj bi kasneje rabil za posebne primere, ko bi napadalec že prodrl v notranjost obzidja. Zato je bil edini vhod vanj v drugem nadstropju, z notranje strani tabora. Danes je sicer zazidan, a je še skoraj v celoti ohranjen, odbite so le konzole, ki so nosile zasilne lesene stopnice, ki sojih v primeru nevarnosti takoj odstranili. Posamezna nadstropja, danes žal že močno spremenjena, so bila v notranjosti dostopna le z vrha in po lestvah. Tudi tu je bilo danes že v celoti odstranjeno vrhnje leseno konzolno obrambno nadstropje. Stolp je tako postal ne le pomembna obrambna točka v sklopu taborskih utrdb, zaščita vhoda in sistema kašč, ampak tudi posebno zatočišče, kakršna so imeli skoraj vsi naši protiturški tabori. Zgledovali so se po stolpih-zatočiščih (bergfiridih), grajenih v okviru naših srednjeveških gradov. Rekonstrukcija poteka gradnje tabora v Cerknici od samostojnih utrdb do celotnega kompleksa. Druga faza (risal N. Kocijan, stud. arh.) Čeprav je bilo že omenjenih nekaj posebnih sestavnih arhitektonskih delov tudi na vhodnem stolpu, so tega morali najbrž zgraditi preveč na hitro, da bi lahko vanj vključevali tudi likovne elemente. Na Jurčkovem taboru najdemo nekaj takih, ki kažejo, da je bil tudi cerkniški tabor grajen ne le po izključno funkcionalnih zahtevah, marveč tudi z namenom, da graditelji ustvarijo novo likovno kvaliteto. To je predvsem zazidano okno v drugem nadstropju, kakršno je povsem enako tedanjim stilno naprednim rešitvam v pomembnejši arhitekturi pri nas. Če bi bili ohranjeni tudi drugi detajli, kot so portali, strelne line, okna, konzolni venci itd., bi lahko tabor v Cerknici uvrstili tudi med pomembne dosežke stilne arhitekture, podobno kot naše gradove. Predpostavljamo lahko, da so bile odprtine (strelne line) razmeščene po podobnem sistemu kot na vhodnem stolpu, vsaj tako kažejo sledovi. Kasnejši renesančno oblikovani portal z letnico 1666 v pritličju pa nam skupaj z letnico, ki je vsekana v nekdanji sklepni kamen (?) na enem od cerkvenih objektov (A + O, 1648) in ki je danes vzidan v kamnito klop ob lipi na trgu, pripoveduje o času, ko so se odločili za ukinitev taborskih utrdb in ko so jih začeli uporabljati v druge namene ter jih počasi podirati. Verjetno nekaj kasnejša sta tudi široki kamniti portal na V stranici vhodnega stolpa ter polkrožno okno v pritličju Jurčkovega tabora. Takrat so stolpi že preživeli svojo utrdbeno funkcijo in so postali sestavni del tržnega prostora (trgovine, skladišča ipd.). Od tedaj so postopoma rušili tudi obzidje, predvsem pa Z in S stolpe, od katerih so danes le še ostanki v terenu. Edini še kolikor toliko dobro ohranjen stolp od treh, ki so branili severno obzidje, je SZ krožni (tričetrtinski) stolp. Vse tri severne stolpe so gradili nekoliko drugače kot prva dva. Bili so v večji meri sestavni deli obzidja, in čeprav so bili morda še grajeni samostojno, kar se vidi po slabi zidarski povezavi z obzidjem, so morali nastati skupaj z njim. To so v bistvu že zasnove tedaj sodobnega sistema utrdb, povsem enake mestnim. Stolpi so verjetno še imeli svoje posebne naloge kot začasne kašče in obenem kot zaščita obzidja, ko pa so nekoliko kasneje dogradili tudi sistem kašč, so verjetno postali izključno obrambna arhitektura. To je bil tudi vzrok, da so jih porušili hkrati z obzidjem. Žal je premalo sledov, da bi bilo mogoče določiti njihovo prvotno obliko in velikost. Po analogijah lahko sklepamo, da so komajda presegli višino obzidja, da so bili na vrhu opremljeni z lesenim konzolnim napuščem enake oblike kot obzidje, da so imeli več obrambnih nadstropij, spet podobno kot obzidje pritlično in vrhnje, ter da so bili v bistvu le izpahnjeni deli obzidja, znotraj povezani v enotni obrambni sistem z lesenimi hodniki. Morda so bili to do neke mere tudi tako imenovani »polovični« stolpi, proti notranjosti utrdbe odprti. Vsekakor je Upodobitev cerkniškega trga in tabora v Slavi vojvodine Kranjske treba popraviti sliko, kakršno je v svoji Slavi predstavil Valvasor: na mestu severnega stolpa je postavil neke vrste kapelo; morda je bil mali stolpič res spremenjen v kapelo, a v nespremenjeni velikosti in obliki, kvečjemu da so vanj vstavili nekoliko povečane okenske odprtine, kakor je ohranjenih še nekaj primerov. Zahodni stolp je Valvasorjev grafik narisal kot kvadraten stolp. Čeprav na tem mestu do sedaj še ni bilo izkopavanj, ki bi edine lahko podale pravo podobo, so na terenu še vidni ostanki, ki so bližji tlorisu krožnega stolpa enakih dimenzij, kot je še ohranjeni severni. Na to nas navaja tudi celoten obrambni sistem, kot je bil že opisan. Podobne »napake« so v Valvasorjevih upodobitvah Rekonstrukcija poteka gradnje tabora v Cerknici od samostojnih utrdb do celotnega kompleksa. Zadnja faza (risal N. Kocijan, stud. arh.) FAZA 1: FAZA H FAZA !I! Rekonstrukcija postopne gradnje in sprememb vhodnega stolpa, tloris pritličja (risal N. Kocijan, stud. arh.) pogoste, saj vemo, da so sicer lepi bakrorezi nastajali večkrat na hitro narisanih skicah, ki so jih naredili na terenu, in da je marsikatera upodobitev le shematična skica z lepotnimi detajli. Poleg obzidja, o katerem vemo najmanj, so posebna enota taborske kašče. Ko je bila konec sedemdesetih let 15. stoletja utrdba že dograjena, so najprej verjetno zgradili le zasilne kaščne stavbe, kolikor niso dragocenosti in živeža prvotno spravljali sploh v stolpe in v cerkev, ki so jo tedaj šele pričeli dograjevati. Po nekaterih znakih sodeč, so šele po dograditvi tabora sezidali tudi stalne kašče in jih vključili v obrambni sistem. Ker je bil del obzidja med obema stolpoma najbolje zaščiten in hkrati najlaže dostopen del tabora, so nanj naslonili 3 sežnje (5,7 m) široko stavbo, verjetno po vsej njegovi dolžini. Drugo, podobno a nekoliko nižjo, ker je bilo najbrž nižje tudi obzidje na tem mestu, so prizidali ob zahodno stranico, in ta je deloma ostala ohranjena še do danes kot »cerkvena kašča«. Kako so bile te stavbe oblikovane in kako so služile svojemu namenu, nam najlepše pokaže primerjava s še vedno obstoječimi enakimi sistemi v Transilvaniji (16). Notranjost je bila razdeljena na vrsto celic, ki so bile navadno med seboj popolnoma ločene. Medtem ko sta bila v »cerkveni« kašči le dva niza takih nizkih celic drug nad drugim (notranja višina prostorov je bila komaj večja od 1 sežnja 1,9 m), so bili v vzhodnem nizu vsaj trije, če ne morda celo štirje. Vsaka celica je bila posebej dostopna prek lesenih mostovžev ali celo samostojnih stopnišč, skupna jim je bila le vrhnja etaža. Ta je rabila obenem kot posebno obrambno nadstropje, podobno organizirano kot na vrhu stolpov. Tak samostojen dostop je v »cerkveni« kašči še ohranjen, čeprav je zazidan v vogalu ob stolpu. Morda je naziv »cerkvena« kašča do neke mere upravičen tudi za prvotno funkcijo, čeprav so bile običajno shranjene cerkvene dragocenosti v posebni utrjeni žakristiji, kar bi bilo mogoče tudi v Cerknici. Bolj verjetno je, da so v teh kaščah imeli svoje imetje »Vidmarji«, podložniki cerkvenih gospostev, in si je cerkev kasneje, ko so tabor razdelili posameznikom, te prostore pridržala zase. Po svoje je značilno tudi edino izročilo, ki je o taborskih kaščah ostalo, da so namreč imeli zanje posamezni lastniki svoje »velike« ključe. To nam potrjuje obstoj pri nas sicer redkih zidanih kaščnih taborskih celic, kaže na razlikovanje med trškimi in okoliškimi lastniki ter opredeljuje obliko kaščnih zgradb, ki so bile dostopne po zunanjih lesenih hodnikih in stopniščih. V notranjosti celic so bile velike lesene skrinje za žito in prostor za shranjevanje družinskih dragocenosti (obleke, listin ipd.), tu so bile shranjena druga živila, predvsem posušeno meso, kolikor tega niso imeli skupaj v enem od stolpov. Poskus rekonstrukcije južnih in vzhodnih kašč ob vhodnem stolpu (risal N. Kocijan, stud. arh.) Poskus rekonstrukcije posebnega sistema dvižnega mostu v vhodni stolp, ki so ga dvigovali na eni sami verigi (risal N. Kocijan, stud. arh.). Med obleganjem so se v kašče zatekle cele družine, za boj sposobni pa so morali braniti tabor. Okoličani so se morali verjetno zadovoljiti z zatočiščem v cerkvi, svoje imetje pa so vsaj za silo spravili v odprte prostore, v katerih so morda imeli tudi svoja stalno določena mesta ali celo kaščne skrinje. Če bi skušali z rekonstrukcijo priti do števila kaščnih celic, dobimo ob predpostavki, da je ohranjena le polovica »cerkvenih« in da je bil zazidan celoten del med stolpoma, 12 cerkvenih kašč in 32 drugih, kar je izredno podobno tudi podatku, ki ga dobimo iz urbarjev, da namreč od desetine, zbrane v Cerknici, dobi 1/3 cerkev in 2/3 fevdalec. Pri tem je treba najbrž upoštevati dejstvo, da so si lahko privoščili gradnjo zidanih celic le premožnejši lastniki, saj so jih morali plačati sami, medtem ko so vsi revnejši in kajžarji imeli zatočišče skupaj v cerkvi in pod lesenimi lopami ali kvečjemu v stolpih. Če po enakem računu skušamo določiti, kakšno število družin je lahko v celoti spravilo in branilo svoje imetje v taboru, dobimo kar dovolj veliko številko nad 100, kar bi dalo skupno število ljudi (če računamo tedanjo številčnost družin vsaj na 5—10 članov) med 500 in 1000 ljudmi, ki so se lahko zatekli v tabor. Da je bila ta številka res vsaj tako velika, nam pokaže drugi račun, s katerim dobimo število potrebnih branilcev, ki so zagotavljali vsaj relativno obrambo tabora. Za to bi moralo biti več kot 150 branilcev, za katere moramo upoštevati tudi to, da so morali prav s svojo številčnostjo nadomestiti pomanjkanje orožja. Dejansko bi jih moralo biti vsaj še enkrat toliko, saj prva številka Poskus idealne rekonstrukcije celotnega taborskega kompleksa v Cerknici kaže njegovo velikost in posebnosti utrdb ter funkcije; uvrščamo ga med največje in najobsežnejše slovenske protitur-ške tabore (risal Š. Šček, stud. arh.) pomeni le verjetno število za obrambo namenjenih mest (strelnih lin ipd.). Spričo mnogih otrok, žena, starih, bolnih in drugih za obrambo nesposobnih je bilo komaj mogoče iz na prvi pogled velike množice dobiti zadostno število za obrambo sposobnih. V mnogih primerih so najbrž morale prijeti za orožje tudi ženske, kar je znano tudi iz drugih podobnih primerov obrambe taborov, medtem ko so za boj sposobni možje bili vajeni uporabljati predvsem hladno orožje, sulice, kratke kmečke meče, loke in samostrele. Velikokrat so imeli ob obrambi taborov težave tudi s fevdalci, ki jim niso dovoljevali imeti večjih zalog orožja, posebej še smodnika. Tudi notranjost tabora je imela drugačno podobo, kot je današnja. Predvsem je bilo zemljišče kasneje nasuto in je bilo prvotno vsaj za seženj nižje od današnjega na severni strani za prezbiterijem. Morda je bil pod današnjim prezbiterijem, ki je bil nad teren dvignjen, še pol v zemljo vkopan prostor (kripta?), kar je dalo povod za verjetno kasneje nastalo izročilo o tem, da so po velikem pokolu 1472 spravili kosti pobitih v »hodnike pod cerkvijo, ki so nekdaj služili za obrambo«. Čeprav je tudi drugje še mogoče najti izročilo, da je držal iz tabora skrivni rov — v Cerknici naj bi držal do Potoka — ni bilo tega nikjer mogoče dokazati ali odkriti. To seveda ne pomeni, da takega skrivnega izhoda ni bilo . . . * * * Cerkniški tabor je resnična posebnost ter izredna priča naše preteklosti. Skriva še vrsto nerešenih vprašanj, od katerih nekatera morda nikdar ne bodo razvozlana, vseeno pa zasluži kar največjo pozornost in spoštovanje. Kakor je bila doba, ki je ustvarila to našo nacionalno posebnost, kruta in črna, tako žal še danes marsikje zanemarjamo na prvi pogled skromne, a vsebinsko izredno dragocene priče preteklosti. Tabor v Cerknici je eden tistih, ki je vsaj deloma še dobro ohranjen. Z nameravano ohranitvijo ali celo delno obnovo veličastnega kompleksa bi Cerknica ohranila eno svojih največjih vrednot preteklosti, ki ni le njena, ampak je nacionalnega pomena. Pri obnovi si seveda ne bi mogli zadati naloge v celoti rekonsturirati tabor, ampak le obnoviti posamezne dele, ki jih še vedno lahko jasno razberemo. Tako prezentiran kompleks bi poleg že začete obnove taborskih utrdb na Šmarni gori ter razmeroma še dobro ohranjenega, a zelo majhnega tabora nad Grosupljem pomenil prve začetke pravega vrednotenja slovenskih protiturških taborov, ki so sicer ostali neizbrisen del izročila, a so se kot oprijemljivi dokazi naše težke preteklosti že skoraj povsem izgubili. OPOMBE I Po urbarju iz leta 1498 seje naselje imenovalo OBERDORFF IN DER ZIRKNICZ; — M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo III, Urbarji slovenskega Primorja/2, str. 228; Ljubljana 1954. 2 M. Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955, str. 241. 3 Podatki o smereh turških vpadov so povzeti po študiji dr. S. Juga, Turški vpadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine XVI. stoletja, GMDS XXIV, Ljubljana 1943. 4 Poleg glavnih smeri, po katerih so organizirali deželno sporočanje o približevanju Turkov, je bila mreža kresov in drugih signalnih sistemov razpredena na gosto tudi po vseh stranskih dolinah. Vzdrževali so jo kmetje sami, nekatere od teh točk pa je mogoče še danes ugotoviti prav po krajevnih imenih. Podrobneje glej v P. Fister, Arhitektura slovenskih protiturških taborov, Ljubljana 1975, str. 52 — 54. 5 Problem »utrjenih« cerkva posebej kaže na transilvanske vzore. V Sloveniji so sicer redke (Višnja gora), več pa jih je na K oroškem. G lej tudi Arhitektura sl. protiturških taborov, o. c., 66— 72. 6 Umetnostnozgodovinske analize cerkvene arhitekture so povzete po I. Komelja Gotski arhitekturi na Slovenskem, Ljubljana 1973. 7 V preteklem letu so arheološke sonde pokazale, da je mogoče pričakovati v taboru bogato kulturnozgodovinsko arheološko gradivo; če bo pravilno uporabljeno, bo dalo vrsto novih dragocenih podatkov. 8 Zgodovinski podatki so povzeti po S. Juga Turški vpadi, o. c. in M. Kosa Zgodovini Slovencev, o. c. 9 V že navajanem urbarju iz leta 1498 je edna sled o dejanskem obstoju tabora v tem, da tržanom ( lastnikom in čuvarjem) ni bilo treba samim voziti desetine v Postojno, ampak jo je moral pobrati poseben upravnik in jim njihovo pomoč pri tem celo plačati. Podobne in še večje olajšave je mogoče dobiti tudi pri nekaterih drugih, predvsem primorskih taborih. 10 Potreba po novi utrdbeni arhitekturi je prišla šele z novim orožjem, ki se je v naše kraje razširilo razmeroma pozno; prim. F. Tancik, Orožje in bojna oprema I, Ljubljana 1971. II Izročilo v Podtaboru pri Podbrezjah na Gorenjskem celo točno navaja obliko skrinj in posamezne lastnike, drugje so dobro vidni še ostanki konstrukcij (Tabor nad Ihanom itd.). 12 Podatek navaja brez omembe vira Leksikon Dravske banovine, str. 399. 13 Podatki v Urbarjih, o. c., str. 228 in 229. 14 Letnico 1482 za »novo« cerkev prinašata Krajevni leksikon Slovenije I, str. 41 in Cerkev na Slovenskem, Ljubljana 1972, str. 68, kjer piše tudi o posvetitvi 1785 (po jožefinskih reformah). Morda to pomeni, da so pred ponovno posvetitvijo cerkev uporabljali tudi v druge namane (skladišče, celo tržni prostor...) podobno kot mnoge druge v taborih po Kočevskem, Koroškem in drugje, kar je seveda pomenilo oskrunjenje. 15 Povzeto po G. Ionesco, Histoire de 1’architecture en Roumanie, Bukarešta 1972, str. 159. 16 Problematiki izvora taborov, predvsem pa včasih kar neverjetni podobnosti med transilvanskimi kmečkimi »utrjenimi cerkvami« in našimi tabori bo treba posvetiti še precej raziskav. Morda sta prav Cerknica in Lož v tem ključna objekta ... Janez Kos PODOBA MESTA LOŽA V PRVIH TREH DESETLETJIH DEVETNAJSTEGA STOLETJA * Oris gospodarskega razvoja za obdobje od 16. do 18. stoletja daje P. Ribnikar, Posestne in gospodarske razmere loško-snežniškega gospostva od XVI. do XVIII. stoletja, Kronika leto III/ 1955, str. 35— 39 (op. uredništva) V tem sestavku bomo prikazali podobo mesta Loža v luči katastrskega in cenilnega operata, (1) katerih sestavni deli so nastajali v letih 1823 do 1835, ter jo dopolnjevali z nekaterimi mlajšimi in starejšimi podatki. Deželnoknežje mesto Lož je ležalo pod zahodnim bregom Gradu, na katerem je nekdaj bil sedež gospostva Lož, v zgornjem delu Loške doline ob poti iz Starega trga proti Rakeku. Katastrska občina Lož je obsegala mesto, predmestje in vas Podlož na zahodni strani mesta. Površinsko je merila 1016 hektarjev, 50 arov in 93 kv. m. Od te površine je bilo travnikov in pašnikov 342 hektarjev, 31 arov in 10 kv. m, travnikov s sadnim drevjem 13 hektarjev, 82 arov in 40 kv. m, sadovnjakov pa 86 arov in 40 kv. m, gozdov 145 hektarjev, 64 arov, 69 kv. m, njiv in zelenjavnih vrtov 140 hektarjev, 21 arov, 64 kv. m, 30 arov in 10 kv. m je bilo celo vinogradov, vso drugo površino to je 24 hektarjev, 39 arov in 38 kv. m, pa so zavzemale pušče, poti, potoki in stavbišča (slednja 3 hektarje, 26 arov in 9 kv. m). (2) Na katastrski mapi iz leta 1825 je mogoče s popisom hišnih posestnikov natančno slediti meje obzidanega mesta. Obzidano področje je bilo ovalne oblike, stisnjeno med potok Brežiček in vznožje Gradu. Na Valvasorjevi veduti mesta Loža (3) je videti to ovalno obzidje ter južna in zahodna vrata, ki so bila utrjena s polkrožnim, iz mestnega obzidja izboklim stolpom. Na njej se lepo vidi tudi cerkev sv. Petra s taborskim obzidjem in dvema obrambnima stolpoma, ki stoje nad mestnimi hišami. Taborski zid je tvoril del vzhodne mestne utrditve. Sledovi obeh stolpov in taborskega obzidja so na katastrski mapi še vidni. Mestna hiša je na imenovani katastrski mapi vrisana pred južnim vhodom v mesto tako, da je zapirala pot v mesto in je bila nekoč po vsej verjetnosti del obzidne utrditve ter je moral dohod v mesto peljati pod njenim obokom v prizemlju. Cesta iz Starega trga skozi Lož se je sredi mesta razširila v značilen trikotni trg in se potem nadaljevala v dveh krakih proti severnim mestnim vratom, kjer se je zopet združila. Z zahodne strani mesta so držale na glavno ulico oziroma trg tri uličice, z vzhodnega dela mesta pa več prav kratkih prehodov. Ulica od zahodnih vrat je držala na trg. V mestu Ložu, ki je obsegal nekako 2 hektarja in pol zemljišča, je bilo 1825 72 hiš, od teh jih je bilo 17 lesenih, druge pa so bile zidane iz kamna. V predmestju je bilo 20 hiš, od teh jih je bilo 8 lesenih. Hiše so bile pritlične, le tri so bile nadstropne in pokrite z opeko, vse druge pa so bile pokrite s skodlami ali slamo. Gospodarskih poslopij je bilo v mestu 40: 25 hlevov, 15 kleti in senikov. V predmestju je bilo 21 gospodarskih poslopij. Gospodarska poslopja so bila v glavnem grajena iz lesa. Število hiš je od leta 1818 (4) narastlo za dve hiši. V popisu posesti in hiš iz leta 1752 (5) naštejemo v mestu 68 hiš, v predmestju pa 17 hiš. Na Valvasorjevi veduti, ki smo jo že omenili, pa moremo našteti le 34 streh, kar je gotovo znak, da njegova veduta, ki je nastala nekako 65 let pred zgornjim popisom hiš in posesti, ne more ustrezati dejanski takratni podobi mesta, ker se število hiš, če upoštevamo samo to, ni nikakor moglo v tem kratkem času več kot podvojiti. Število hiš med leti 1752 in 1818 se je povečalo predvsem v predmestju, saj so bile v mestu le štiri nove hiše. Po izkazu iz leta 1818 (6) je bilo v mestu in v Podložu skupaj 658 prebivalcev. Po konskripcijskem štetju leta 1830 je imela katastrska občina Lož 366 moških in 400 ženskih prebivalcev. Sedemdeset let pozneje, leta 1905, je imela občina skoraj povsem enako število prebivalcev 743; v mestu in predmestju jih je živelo 579. Teh nekaj številk o prebivalstvu nam dobro pokažejo, da se mesto ni gospodarsko razvijalo. Prebivalci v katastrski občini Lož, v kateri je bilo skupaj 138 hiš, so živeli v 167 gospodinjstvih. Kar 134 gospodinjstev se je preživljalo s kmetijstvom, tri so se ukvarjala z obrtjo, 30 gospodinjstev pa se je v enaki meri preživljalo s kmetijstvom in obrtjo. Se pravi, da je 80 % gospodinjstev bilo izrazito kmečkih. Valvasor (7) sicer poroča, da je bilo v mestu več usnjarjev, ki so izdelovali zelo dobro usnje in z njim dobro kupčevali, pa tudi že omenjeni popis posesti in hiš iz leta 1752 navaja, da je v Ložu 21 čevljarjev, 6 krznarjev, 5 mesarjev, 5 trgovcev (kramarjev), 2 kovača, 2 krojača, 1 sedlar, 1 brivec, torej skupaj 44 obrtnikov. Število obrtnikov v mestu pa je upadalo; v pičlih 80 letih je upadlo kar za četrtino. O nizki življenjski ravni Ložanov govori podatek, da so se v glavnem hranili z zelenjavno in močnato hrano in da so imeli na mizi meso in kruh le za praznike in nedelje. Le redka gospodarstva so imela hlapca ali deklo, ki sta bila običajno člana rodbine. Dvanajst ljudi, ki so imeli v užitku nekaj zemlje, ni imelo svoje hiše in je bivalo v tujih, na drugi strani pa so imeli nekateri po dve hiši. Dotoka okoliškega prebivalstva v mesto skoraj ni bilo. Leta 1749 (8) je mestni sodnik poročal, da komaj vsakih 12 let sprejmejo koga med meščane. Tak »novopečeni« meščan je moral plačati v mestno blagajno 8 goldinarjev in 30 krajcarjev. V 72 letih (po letu 1752) se je v mestu in predmestju pojavilo le 17 novih priimkov (Avsec, Drobnič, Germ, Ivančič, Iskra, Juretič, Koren, Kotnik, Kovač, Lib, Perušek, Paternošt in Ozvald, Turk, Tavželj, Verbiča ter Zgonc), šest od njih v predmestju. To število novih priimkov pa se skoraj ujema s številom novih hiš, ki so nastale v istem času. Družine, ki se v Ložu navajajo že leta 1752, so: Bartol*, Frank, Grajs*, Hočevar, Jernejčič, Juha*, Južna, Hlapše, Keršič, Knafl, Kraševec, Lah, Lavrič, Martinčič*, Mlakar, Navlan*, Obad*, Pavlič*, Pelan, Prelec, Premrl*, Repež, Rolih*, Sigmund*, Slane*, Šepec, Špehek, Štravs, Tomšič, Ule, Vidmar in Zabukovec (9). Nekatere družine so se razširile, Mlakarjev je bilo npr. 1. 1823 pet več kot leta 1752, druge pa so usahnile ali celo izginile. Zanimivo je povedati, da je bil porast nekaterih družin številčno skoraj enak padcu drugih, kar kaže na to, da so pripadniki loških meščanskih družin sklepali zakonske zveze predvsem med seboj. Mesto Lož je spadalo pod okrajno gosposko Snežnik, v cerkvenem oziru pa je spadalo pod župnijo v Starem trgu, ki je bila tisti čas pod patronatom verskega sklada. Tudi šola je bila v Starem trgu, šolmošter pa je bival v Pod-ložu. Posest, ki so jo Ložani uživali po mestnem pravu, je pripadala mestnemu imenju. Zanjo jim ni bilo treba dajati ne pravde, odvetščine, ne lavdemije, tudi ne 10. in 20. novčiča pri prodaji posesti. Dajali pa so od polj desetino v snopih, ki sta jo pobirala del gospostvo Lož in del župnik v Starem trgu. Tlako so nekdaj opravljali samo takrat, kadar je bilo potrebno popraviti ali dograditi mestne utrdbe. ( 10) Loški meščani so plačevali le davek državi. Kot smo že rekli, so se Ložani preživljali večidel s kmetijstvom. Leta 1823 so imeli skupaj 825 hektarjev, 87 arov in 59 kv. m zemlje (11). Od tega so imeli 62 hektarjev 26 arov 51 kv. m njiv, 58 hektarjev, 18 arov, 49 kv. m travnikov, 3 hektarje 90 arov malih vrtov, pašnikov pa kar 552 hektarjev, 12 arov, 38 kv. m in gozdov 149 hektarjev, 18 arov, puste zemlje pa je bilo 35 arov in 76 kv. m. Njive loške katastrske občine so razdelili glede na kakovost, rodnost in lego parcele na tri razrede takole: razred štev. njiv ha a obseg kv. m 1. 402 30 12 62 2. 359 46 48 39 3. 474 31 59 28 skupaj 1235 108 20 29 Njive prvega razreda, katerih prst je globoka, močno ilovnata, so v petletnem setvenem kolobarju, ki je bil v občini v navadi, gnojili le dvakrat. Kolobar je tekel takole: 1. leto so posadili krompir in zemljo močno pognojili; 2. leto so posejali ječmen in polja niso pognojili; 3. leto so posejali oves brez gnojenja; 4. leto so na eni petini posadili krompir, na štirih petinah polja pa so posejali ajdo, polje so to leto zopet pognojili; 5. leto pa so posejali pšenico brez gnojenja. Donos enega orala njive prvega razreda je bil ocenjen takole: leto pridelek količina mecen/64 1. krompir 110 2. ječmen 14 3. oves 16 krompir 22 4. ajda 9 5. pšenica 12 Povprečen enoleten donos enega orala prvovrstne njive, izračunan v denarju, je bil 22 goldinarjev in 2 1/4 krajcarja. Za primerjavo naj bo povedano, da je to kar za polovico manjši donos od tistega, ki so ga za njive enakega razreda izračunali v škofjeloški katastrski občini. (12) Gornji poprečni donos so izračunali takole: pridelek količina cena denarni donos goldinar mecen/64 goldinar krajcar krajcar krompir 26 26 18 7 55 1/4 ječmen 2 51 1 18 3 38 1/4 oves 3 13 46 2 27 1/4 ajda 1 59 1 9 2 12 1/2 pšenica 2 26 2 25 5 49 enoleten poprečni donos 22 2 1/4 Setveni kolobar na njivah drugega razreda je bil enak kolobarju na prvorazrednih njivah. Njive drugega razreda so bile ilovnate, prst na njih je bila pomešana s precej kamenja, iz nje pa so štrlele tudi posamezne skale. Donos je bil tem okoliščinam primerno nižji; na enem oralu je dosegel: leto pridelek količina mecen/64 1. krompir 90 2. ječmen 12 3. oves 14 krompir 18 4. ajda 8 5. pšenica 10 Tudi poprečni enoletni donos na oralu njiv drugega razreda, izračunan po istih cenah kot pri prvorazrednih njivah, je bil nižji: 18 goldinarjev in 24 1/4 krajcarja (v škofjeloški katastrski občini pa 39 goldinarjev, 22 krajcarjev) (13). Še slabši je bil donos na njivah tretjega razreda, na katerih je bila prst zelo plitva in ilovnata. Tudi na teh njivah so uporabljali enak kolobar kot pri njivah prvih dveh razredov. Donos na oralu njive tretjega razreda je bil ocenjen takole: leto pridelek količina mecen/64 1. krompir 70 2. ječmen 10 3. oves 12 krompir 14 4. ajda 6 5. pšenica 8 Poprečen letni donos na njivah tega razreda je bil seveda najnižji. Izračunali so, da je znašal 14 goldinarjev 48 1/2 krajcarja. Poleg krompirja, žit (ječmena, ovsa, pšenice in ajde) so sejali oziroma sadili kot vzporedne kulture še korenje, fižol, zelje, deteljo, lan in repo. Fižol so sadili samo skupaj z drugimi kulturami. Postrniščnih kultur niso sejali. Lanu so malo sejali in, kar so ga pridelali, so vsega porabili doma. Tudi deteljo, ki je rastla eno leto, so vso porabili doma. Krompir so porabili za hrano ljudi in živali. Zanimivo je, da koruza, ki je bila v tistem času že splošno razširjena, med loškimi pridelki ni omenjena. Z enim plugom, ki je bil preprost in z železom okovan, so na dan zorali in potem še povlekli z brano, ki je imela železne zobe, skoraj 30 arov njive. Prahe niso delali, pač pa so po žetvi puščali njive v celini. Na oral njive so raztrosili 360 centov hlevskega gnoja, ki pa so ga morali nekaj nakupiti po sosednjih krajih, ker ga zaradi dolge paše živine niso pridobili dovolj doma. Živini so nastiljali z listjem, reso in praprotjo ter s slamo. En žanjec je s srpom požel na dan 5 arov žita, ki so ga sproti povezali v snope in postavili v kope ter ga potem s popolnoma lesenim lojtrnikom zvozili domov. Za pospravilo žita z enega orala je moralo žeti 12 žanjic (katerim je bilo treba plačati 4 goldinarje), vezati 6 vezačev snopov (ti so vzeli 3 goldinarje), opraviti pa je bilo treba še dve vožnji (ti pa sta stali 1 goldinar). Žito so mlatili s cepci. Štirje mlatiči so na dan omlatili 8 kop žita, to je za eno kopo več, kot so ga naželi na polovici orala. Polovico slame so porabili za krmo, četrtino za pokrivanje streh, četrtino pa za nästil. Iz ene omlačene kope so dobili 25 centov slame. Mlatičem je bilo treba odšteti za plačilo 30 krajcerjev, če jim niso dali jesti, sicer pa seveda manj. Pšenico so sejali v septembru, želi pa so jo v avgustu. Jari ječmen, lan in krompir so sejali oziroma sadili v marcu ali v aprilu, ajdo pa v maju. Ječmen so poželi v avgustu, drugo pa so pospravili v septembru. Na oral so vsadili 10 mecnov krompirja. Koliko semena pa so potrebovali, da so zasejali en oral z žitom, kaže tala razpredelnica: žito L razred njive 2. 3. pšenica 4 mernike 4 1/2 mernika 5 mernikov ječmen 5 mernikov 5 1/2 mernika 6 mernikov oves(v Podložu) 6 mernikov 7 mernikov 8 mernikov ajda 4 mernike 4 1/2 mernika 5 mernikov Za seme so torej morali, če so sejali na prvovrstnih njivah, prihraniti skoraj šestino pridelka pšenice s prvovrstne njive, če so imeli drugovrstne njive, so za seme porabili nekaj več kot četrtino pridelka, če pa so imeli tretjevrstne njive, so potrebovali za seme kar četrtino pridelane pšenice. Tudi travniki so bili v loški katastrski občini razdeljeni v tri razrede. Travnikov Ložani niso posebno obdelovali. Le spomladi so jih pograbili in zravnali na njih krtine. Mrvo in otavo so kosili samo na prvorazrednih travnikih, na drugih travnikih, ki so bili v bolj strmih legah, precej kamniti in suhi, nekateri porasli tudi s posameznim grmovjem in drevesi, pa so kosili le enkrat, potem pa so na njih pasli živino. Koliko površine so zavzemali travniki posameznih razredov, kaže tale razpredelnica: razred število parcel ha obseg a kv. m 1. 181 n 78 64 2. 500 92 2 45 3. 126 38 89 69 skupaj 707 142 70 78 Travniki so imeli slab donos: na drugorazrednih travnikih so nakosili samo tretjino toliko sena, kot so ga nakosili na istovrstnih škofjeloških travni- kih. ( 14) O višini donosa travnikov nam govori tale tabela donos na 1 oralu poprečen eno- razred leten donos na količina cena donos 1 oralu cent gid. kr. gld. kr. gld. kr. 1. sladka in kisla mrva 16 24 6 24 8 48 otava 8 18 2 24 2. sladka mrva 5 30 2 30 2 30 3. sladka mrva 3 30 1 30 1 30 Kosec je na dan pokosil na dolinskih travnikih 14 arov, na travnikih v bregih pa skoraj 11 arov. Pašnikov niso delili v razrede. Bili so dokaj kamniti, obrasli z grmovjem, ter redkim drevjem in suhi. Cenili so, da na oralu zraste 1 1/2 centa sladke mrve. To so računali po ceni 30 krajcarjev za cent. Tako so izračunali, da je letni poprečni donos od orala pašnika 4 krajcarji. Pašniki so bili srenjska posest. Tako so Ložani skupaj s Podložani uživali 471 hektarjev pašnikov, občina Nova vas pa še 20 hektarjev. Ložani sami pa so imeli še 59 hektarjev in 76 arov pašnikov. Mestna občina Lož je imela skoraj 22 arov pašnika. Zelenjavni vrtovi ali, kakor jim pravi vir, mali vrtovi so bili veliki po komaj nekaj kvadratnih metrov, bilo pa jih je 123. Skupaj so merili 5 hektarjev, 81 arov in 62 kv. m, Ložani so od tega uživali 3 hektarje, 90 arov. Vrtovi so bili okoli hiš, nekaj pa jih je bilo tudi zunaj naselja. V njih so gojili zelenjavo za domače potrebe. Letni poprečni donos na oralu vrta so ocenili na toliko, kot so ga izračunali za oral prvovrstne njive, to je 22 goldinarjev in 2 1/4 krajcarja. V bližini hiš so bili tudi redki sadovnjaki. V njih so poleti kosili travo za zeleno krmo živali, nekaj pa je v njih rodilo tudi sadje. Posebna nega sadnega drevja Ložanom ni bila znana. Nekaj posameznih sadnih dreves je rastlo tudi na travnikih. Gozdovi loške katastrske občine — obsegali so 8 parcel in so merili skupaj 149 hektarjev in 18 arov — so bili vsi enega razreda. Tla v gozdu so bila skalnata in ilovnata. V njih so rastle smreke, bukve in ceri. Ložani so skupaj s Podložani uživali 106 hektarjev in 85 arov gozda, z občino Nova vas pa še 42 hektarjev in 32 arov. Les so sekali predvsem za drva in gradnjo; oboje za domače potrebe. V gozdovih pa so dobivali tudi nastil in pasli živino. Nekaj posameznega drevja je rastlo tudi na travnikih in pašnikih. Letni naturalni donos je znesel 0,85 klaftre na oral gozda, kar je pri ceni 25 krajcarjev za klaftro lesa zneslo 21 1/4 krajcarja na oral. V navedenih gozdovih so smeli sekati les le Ložani, Podložani so ga sekali v snežniških gozdovih, v teh pa so skupaj s Starotržani smeli le pasti živino. Koliko zemlje so imeli Ložani in kakšna je bila kaže tale razpredelnica: kultura razred ha obseg a kv. m njive 1. 14 86 54 2. 28 72 14 skupaj 62 ha 26 a 51 kv. m 3. 18 67 83 travniki 1. 9 46 26 2. 36 94 57 skupaj 58 ha 18 a 49 k v. m 3. 11 77 66 vrtovi 3 90 1 pašniki 59 76 70 (meščani) 471 40 99 (s Podložani) 20 72 86 (z Novovaščani) 21 38 (mestna občina) gozdovi 106 85 54 (s Podložani) 42 32 48 (z Novovaščani) pušča 35 76 skupaj Kategorije zemljiških posestev so bile različne, kaže jih tale razpredelnica: obseg posesti v ha število posestnikov Največji posestnik pa je imel komaj nekaj več kot 23 arov njiv in vrtov, drugo pa so bili travniki. Največ njiv — 2 hektarja in 26 arov — je imel eden od posestnikov v kategoriji med 4 in 5 hektarji. Vse našteto govori o nizki kmetijski produktivnosti, katere vzroke vidi sestavljalec cenilnega operata v preveliki razdrobljenosti zemljišč, to je obdelovalnih površin, v nezadostnem gnojenju polj, ker se je živina predolgo pasla in ni stala v hlevu, ter v pomanjkanju obratnega kapitala. Po konskripcijskem popisu živine leta 1830 naj bi bilo v loški katastrski občini 38 konj, 103 voli, 173 krav in 39 ovac. Po štetju, ki so ga opravili sestav-ljalci operatov, pa je bilo stanje živine takole: 24 konj (od tega v Ložu 20) 88 vprežnih volov (od tega v Ložu četrtina) 160 krav (od tega tri četrtine v Ložu) 38 mladih goved 165 ovac 226 prašičev. Valvasor (15) poroča — pri tem pa se sklicuje tudi na Meriama (Topo-graphia Provinciarum Austriacarum) — da so v loški okolici zelo dobri konji, ki se pasejo po obsežnih kraških travnikih. Leta 1832 so bili konji hrvaškega izvora, rogata živina pa je bila deloma male, deželne, deloma pa velike, štajerske rasti. Ovce so bile navadne rasti, prašiči pa štajerske vrste. Vso živino so poleti od sv. Jurija do sv. Mihaela pasli na pašnikih, travnikih po košnji, gozdovih. Le vprežno živino in prašiče so še dodatno krmili v hlevih. Pozimi so živino krmili z mešanico rezane slame in sena. Vprežno živino so potrebovali predvsem za delo v poljedelstvu, nekaj pa so z njo opravljali tudi prevozništva. Za vprego se je na dan plačalo 4 goldinarje, če pa so dali vozniku jesti, živini pa krmo, je vprega stala 2 goldinarja. Mlečne proizvode so porabili doma. Govejo živino, razen nekaj telet, ki so jih prodali, starejše ovce in prašiče so klali za domače potrebe. Tudi volno so porabili doma. Največja gospodarstva so imela po dva vprežna vola, 4 glave krav in mlade goveje živine, 2 prašiča in 5 ovac. 1 Arhiv SR Slovenije, Francov kataster, k. o. Lož, protokol in mapa; Cenilni operati, k. o. Lož; 2 Površinske mere so v viru podane v oralih in kvadratnih klaftrah (1 oral je meril 1600 kvadratnih klafter), preračunali smo jih v metrske ploščinske mere (1 oral meri 5760 kv. m, 1 kvadratna klaftra meri 3,6 kv. m). Tudi votlo mero smo preračunali (1 mecen meri dva mernika, 1 mernik meri 30,75 1); glej Sergij Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero, Zgodovinski časopis VIII 1954. 3 Johann Vajkart Valvasor, Die Ehre des Herzogthums K rain, Ljubljana 1689, knj. XI, str. 325. 4 Arhiv SR Slovenije, Haupt-Ausweis über die Eintheilung des Laibacher Gouvernementsgebiethes im Jahre 1817, Ljubljana 1818. 5 Arhiv SR Slovenije, Terezijin kataster, rektificirani dominikalni akti za Notranjsko, št. 192, spis 6. 6 Kot opomba 4. 7 Valvasor, Di Ehre ..., 325— . 8 Arhiv SR Slovenije, Terezijin kataster, rektificirani dominikalni akti za Notranjsko, št. 192, spis 4. 9 Z zvezdicami so označeni priimki, kijih leta 1823 ne najdemo več v Ložu. 10 Kot opombi 5 in 8; Arhiv SR Slovenije, Tezerijin kataster, naznanilne tabele za Notranjsko, št. 192. 11 Tu niso všteta stavbišča, vode, poti in podobno. 12 Marija Verbič, Škofja Loka v luči cenitve katastrskega dohodka leta 1827 in 1830, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino XVII 1969,161 — . 13 M. Verbič, Škofja Loka ... 14 M. Verbič, Škofja Loka ... 15 J. V. Valvasor, Die Ehre ..str. 326. Taborsko gibanje se na Slovenskem prične s taborom v Ljutomeru 9. avgusta 1868. leta, konča pa se s taborom v Buhljah pri Grabštajnu na Koroškem (8. avgusta 1871). V tem obdobju se je na Slovenskem zvrstilo 18 taborov (5 na Štajerskem, po štirje na Goriškem in Kranjskem, trije na Koroškem in dva v Istri). Delež Kranjske v taborovanju je bil glede na takratno število Slovencev najmanjši. (Po podatkih štetja iz leta 1880 je živelo na Kranjskem 39 % vseh avstrijskih Šlovencev, taborov pa je bilo na Kranjskem organiziranih le 22 %.) Osnovna misel, ki je povezovala vse tabore, je bila zahteva po združenju vseh Slovencev, razcepljenih v avstrijski državni polovici na 6 dežel — Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško, Trst in Istro — v eno samo deželo z eno upravo in z enim deželnim zborom, torej zahteva po Zedinjeni Sloveniji. Ta zahteva pa ni bila namenjena samo avstrijskim vladam, da bi jo spoznale in začele reševati, ampak je še posebej veljala za primer, če bi monarhija razpadla (kar se je zdelo takrat zelo mogoče). Šlo je tedaj tudi zato, da bi svet zvedel za Šlovence, da bi spoznal, kaj hočejo, da bi bilo mogoče preprečiti priključitev slovenskega ozemlja Nemčiji ali njegovo razdelitev med Nemčijo in Italijo (1). Tabori so zbujali slovensko narodno zavest, ideja Zedinjene Slovenije je prežela vse slovensko prebivalstvo. Udeležba na taborih se je gibala večinoma od 5000 do 6000 navzgor. Ljudje so na tabore prihajali peš, na konjih, organizirali pa so tudi prevoze s popustom po železnici. Da so organizirali tak prevoz tudi na cerkniški tabor, priča zapis v Slovenskem narodu: »Na tabor v Cirknico je vožnja na železnici že od Maribora počenši za polovico navedene cene od 10. do 14. junija znižana. Ako bi slučajno kjegod izkaznic zmanjkalo, naj se dotični na g. Vatroslava Štefina v Rakeku obrnejo.« (2) Govore na taborih so spremljale resolucije, zahteve po uvedbi slovenščine v urade in šole, po ustanovitvi strokovnih, zlasti kmetijskih šol, univerze itd. Čedalje bolj živahno so razpravljali tudi o perečih gospodarskih vprašanjih (3). Še zlasti so razpravljali o gospodarski problematiki krajev in okoliša, v katerem je bil tabor. Tako je v Novicah ob vabilu na cerkniški tabor ta drugi, gospodarski del programa, ki se ukvarja s krajevno gospodarsko problematiko, celo močno poudarjen. Ob koncu vabila je namreč zapisano: »Razen 3 prvih toček (to je Zedinjenje Slovencev v eno kronovino, vpeljava slovenskega jezika v šole in uradnije, razširjenje samouprave županijstev, op. M. K.) vse ostale zadevajo silne potrebe Notranjčev, treba je da narod naš v velikem shodu izreče živo željo in potrka na vrata vladna.« Cerkniški tabor je bil 12. junija 1870 ob 4. uri popoldne; v sončnem vremenu. Udeležilo se ga je sedem do osem tisoč ljudi (4), med drugimi sta govorila dr. Valentin Zarnik in Hren. Novice so v vabilu priobčile program tabora: 1. zedinjenje Slovencev v eno kronovino; 2. vpeljava slovenskega jezika v šole in uradnije-, 3. razširjanje samouprave županijstev, 4. prošnja do c. k. deželne vlade, da zarad hitrejšega odtoka voda, po ces. inženirjih da preiskovati žrela Cirkniškega jezera in v Ložu in Planini; 5. prošnja do c. k. deželne vlade, da pripomore k znižanju voznine za les, vino in premog po železnicah; 6. želja, da se pospešijo dela o razvezi gozdnih služnosti (servitutov) (5). »Slovenski narod« pa je v kasnejšem vabilu dodal še prošnjo za pomoč pri vzdrževanju konkurenčnih cest. (6) O prvih treh točkah je na taborih spregovoril dr. Valentin Zarnik. O njihovi vsebini je bilo v slovenskem zgodovinopisju že dovolj zapisanega (7). Točke 4 do 7 programa cerkniškega tabora so pomembne za gospodarsko zgodovino Notranjske v 19. stoletju. Prošnja cesarsko-kraljevi deželni vladi za raziskave, ki naj bi proučile možnosti za hitrejši odtok vode v žrela Cerkniškega jezera kot tudi v Ložu in Planini, je razumljiva, saj bi se le tako dale preprečiti poplave, ki so bile v teh krajih precej pogoste. Do poplav je prišlo v letih 1850, 1872 in 1881. Ta, zadnja velika povodenj na Notranjskem je spodbudila raziskovalno delo kraškega komiteja, ki je ob sodelovanju velikega slovanskega geologa Puticka ugotavljal sistem podzemskega vodovja (8) na tem področju (o tej problematiki primerjaj dr. Peter Habič: Nekaj geografskih značilnosti Loške doline v tem zborniku). Prošnja za znižanje voznine za les, vino in premog na železnici nam kaže, kako pomembno je bilo trgovanje s temi artikli za Notranjce, ki so se, preden je bila speljana železnica, ukvarjali s tovorništvom kot dodatnim zaslužkom. Želja, da bi se pospešila dela o razvezi gozdnih služnosti (servitutov), se nanaša na uporabo srenjskega zemljišča. Le-to namreč ni bilo razdeljeno med kmete, ki so imeli zategadelj le omejene možnosti izkoriščanja gozda. Ta vprašanja so se kasneje postopno reševala z raznimi zakoni še do prve svetovne vojne, v okviru Avstro-Ogrske, dokončno pa so bila rešena šele po drugi svetovni vojni, v socialistični Jugoslaviji. O vzdrževanju konkurenčnih cest in problemih, ki jih je prebivalstvo Notranjske imelo s temi cestami, je govoril g. Hren. O njegovem govoru je poročal Slovenski narod. Hren v svojem govoru ugotavlja, da so v zadnjih letih zgradili v takratnem planinskem okraju 17.000 sežnjev od 22.000 sežnjev, kolikor jih je bilo zgrajenih v omenjenem področju. Drugih 5000 sežnjev pa so tudi popravili in preuredili v zadnjih letih. Vse to so okoliški kmetje napravili s svojim delom in sredstvi. Ugotavlja, da se na Rakek od obeh strani steka okrog 140.000 voz na leto. Predlagal je, da bi pobirali od vsake vprežene živine po 3 krajcerje cestnine, kar bi zadostovalo za vzdrževanje cest. Hren je ugotovil tudi, da so se pred leti Notranjci s podobno prošnjo že obrnili na cesarsko-kra-ljevo deželno vlado. Na podlagi tega govora lahko sklepamo o dveh stvareh: 1. o gospodarskih težavah Notranjčev pri vzdrževanju cest na tem območju in 2. o zelo živahni trgovini iz Kranjske proti Trstu in nazaj. (9) Na cerkniškem taboru oziroma na neuradnem delu tega tabora so se pokazale razpoke v slogaštvu v slovenskem narodnopolitičnem gibanju. Novice so poročale, da je dr. Tine Zarnik »jasno rekel, da z duhovščino v političnih zborih on ni zadovoljen, potem je naše slovenske prvake dobro obral, sebe pa hvalil kar se je le dalo, rekši da njemu so ljubši ,Dežmanovci‘ nego tako prvaštvo, kot je sedanje slovensko, in da od danes 12. junija 1870 on ni več tisti, ki je dosle bil, nego je popolen ,liberalec1«. (10) Odnos vladajočih krogov do taborskega gibanja na Slovenskem se je po poročilu Slovenskega naroda pokazal tudi ob tem, ko sta sinova dveh cesarsko-kraljevih uradnikov v Radovljici na Kranjskem strgala plakate z vabili na cerkniški tabor vpričo očeta enega od njiju. (11) Za problematiko krajevne zgodovine Cerknice in okolice v 19. stoletju so vsekakor pomembnejše zahteve tabora v zvezi z gospodarsko in družbeno problematiko Notranjčev kot pa tiste, ki so se pojavljale na vsakem taboru. Zato sem se v svojem članku pomudil predvsem pri obrazložitvi zahtev, ki se nanašajo na gospodarsko in družbeno problematiko notranjske zgodovine konec 19. stoletja. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 1 Dr. Vasilij Melik: Tabori na Koroškem, Koroška in Koroški Slovenci, zbornik poljudnoznanstvenih in leposlovnih spisov Maribor 1971, str. 159. 2 Gestrin-Melik: Slovenska zgodovina 1792—1918, Ljubljana 1966, str. 173. 3 Novice gospodarske-obrtniške in narodne, Ljubljana, 11. maja 1870, Rubrika dopisi. 4 Slovenski narod, 16. junij 1870, Maribor. 5 Novice 11. maja 1870, Ljubljana. 6 Slovenski narod, Maribor, 9. junij 1870. 7 Prim. Dr. Vasilij Melik, Slovensko narodno gibanje za časa taborov, Zgodovinski časopis 23/1969, št. 1 — 2, str. 75 — 88. 8 Slovenski biografski leksikon osmi zvezek, Ljubljana 19, str. 605 — 608, glej geslo Putick Viljem. 9 Slovenski narod Maribor, 7. julij 1870. 10 Novice Ljubljana, 22. junij 1870. 11 Slovenski narod Maribor, 21. junij 1870. RAZVOJ PREBIVALSTVA V SODNIH OKRAJIH LOŽ IN CERKNICA V LETIH 1880 DO 1910 Za izdelavo pričujočega dela sem uporabil podatke »Štrusovega gradiva« (1) za sodna okraja Lož in Cerkpica. Štrusovo gradivo sestavljajo podatki o številu prisotnega prebivalstva in jezikovni strukturi avstrijskih državljanov, prisotnih v določeni upravni enoti v letih 1880,1890, 1900 in 1910. Ti podatki so izpisani iz krajevnih repertorijev in na enotah, višjih od naselij prilagojeni stanju upravne razdelitve v letu 1910. Avstrijska statistika je v obravnavanem obdobju z ljudskimi štetji ugotavljala število prisotnega prebivalstva (avstrijskih in tujih državljanov). Občevalni jezik je ugotavljala le pri avstrijskih državljanih (2). Tako dobimo na Kranjskem število avstrijskih državljanov v določeni upravni enoti tako, da seštejemo prebivalstvo z nemškim, slovenskim in drugimi občevalnimi jeziki. Število tujih državljanov pa dobimo tako, da število avstrijskih državljanov odštejemo od števila prisotnega prebivalstva. Najnižja enota, na nivoju katere lahko ob prelomu stoletja po podatkih avstrijske statistike proučujemo razvoj prebivalstva, je naselje. Več naselij tvori politično občino, več političnih občin sodni okraj, več sodnih okrajev okrajno glavarstvo (politični okraj), več okrajnih glavarstev pa deželo. Za Kranjsko so bile značilne večje politične občine z več kot 4000 prebivalci, za Slovensko Štajersko in druge pokrajine avstrijske monarhije, ki so bile jezikovno mešane, pa so značilne manjše politične občine, tudi take z manj kot 200 prebivalci. Sodni okraji pa so imeli nad 8000 prebivalcev. Sodna okraja Lož in Cerknica tvorita leta 1910 skupaj s sodnima okrajema Idrija in Logatec logaško okrajno glavarstvo. Sodni okraj Cerknica tvorijo politične občine Begunje, Cerknica, Rakek in Sveti Vid. Sodni okraj Lož tvorijo politične občine Stari trg, Lož in Bloke. Znano je, da je obravnavano obdobje najizrazitejša doba izseljevanja v slovenski zgodovini. To so ugotavljali že sodobniki (3), ugotavljata pa tudi Zwitter v »Razvoju prebivalstva na Slovenskem« (4) in Anton Melik v »Sloveniji« (5). Izseljenec je vsak, ki se za stalno preseli iz svojega etničnega ozemlja na etnično ozemlje drugega naroda. Tako pomenijo za slovenskega zgodovinarja tudi migracije v okviru avstrijske polovice monarhije, v jeziku avstrijskih statistikov tega obdobja označene kot preseljevanje (BienenWanderung) (6), izseljevanje iz slovenskega etničnega ozemlja. Posledice izseljevanja in preseljevanja na slovenskem etničnem ozemlju so vidne tudi v razvoju prebivalstva v sodnih okrajih Lož in Cerknica na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Za gospodarski razvoj teh krajev, s katerim lahko razlagamo njihov demografski razvoj, so v tem času značilni vplivi tedaj hitro razvijajočega se Trsta in lega ob trgovsko in prometno v tem in prejšnjih obdobjih čedalje pomembnejše poti Dunaj — Trst, ki je postala z izgradnjo železniške zveze z Reko še bolj pomembna. Prebivalstvo teh krajev se je v obravnavanem obdobju ukvarjalo s predelavo in prodajo lesa in lesnih izdelkov, trgovino z živino in kmetijskimi pridelki, zlasti pa s predelavo lesa, ki so ga prodajali v Trst. Bližina Trsta je torej dajala zaslužek precejšnjemu delu notranjskega prebivalstva (7). Precej Notranjčev pa se je preselilo v Trst; tam je leta 1910 živelo 11.156 oseb, ki so se rodile na Kranjskem (8), kamor je spadalo tudi omenjeno območje. Posledice preseljevanja v Trst — izseljevanja iz slovenskega etičnega ozemlja v okviru avstrijske monarhije ter izseljevanja v ZDA in druge čezmorske dežele so se pokazale v zelo majhni rasti prebivalstva: Sodni okraj Lož rast prisotnega prebivalstva prisotno prebivalstvo v letih v absolutnih št. indeks 1880 7857 1880-1890 575 107 1890 8432 1890-1900 -119 99 1900 8313 1900-1910 82 101 1910 8395 1880-1910 538 107 Sodni okraj Cerknica rast prisotnega prebivalstva prisotno prebivalstvo v letih v absolutnih št. indeks 1880 8209 1880-1890 576 107 1890 8785 1890-1900 -179 98 1900 8606 1900-1910 -317 96 1910 8289 1880-1910 80 101 Kot je razvidno iz priloženih tabel, se je v obdobju 1880—1910 povečalo število prebivalcev v sodnem okraju Lož za 7 %, v sodnem okraju Cerknica pa le za slab odstotek. Primerjava stopnje rasti prebivalstva v sodnih okrajih Lož in Cerknica v obravnavanem obdobju s stopnjo rasti v drugih 86 sodnih okrajih, ki so povsem ali delno ležali na slovenskem etničnem ozemlju, uvršča sodni okraj Cerknica na 31., sodni okraj Lož pa na 52. mesto. V obeh sodnih okrajih je leta 1910 tudi 93 tujih, zlasti italijanskih državljanov, ki so se tu ukvarjali predvsem s trgovino. Po jezikovni strukturi sodita obravnavana sodna okraja med najbolj slovenske sodne okraje. Saj je bilo leta 1910 v sodnem okraju Cerknica od 8258 avstrijskih državljanov kar 99,84 % (8245) prebivalstva slovenskega, 0,12 % (10) nemškega in 0,04 % (3) ostalih občevalnih jezikov. V sodnem okraju Lož pa je bilo istega leta 8332 avstrijskih državljanov, od tega 99,51 % (8291) prebivalstva slovenskega in le 0,49 % (41) prebivalstva nemškega občevalnega jezika. To uvršča sodni okraj Lož na 69., sodni okraj Cerknica pa na 84. mesto glede na odstotek slovenskega prebivalstva med 88 sodnimi okraji, ki so povsem ali le delno ležali na slovenskem etničnem ozemlju. OPOMBE 1 Stru80vo gradivo hrani Institut za občo in narodno zgodovino Milka Kosa SAZU. 2 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Ljubljana 1962, str. 22. 3 Janko Mačkovšek, Statistika Slovencev v Lubomir Niederle, Slovanski svet, Ljubljana 1911. 4 F. Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Ljubljana 1936, str. 87. 5 A. Melik, Slovenija, Ljubljana 1961. 6 W. Hecke, Volks Vermehrung, Bienenwanderung und Umgangssprache in den nördlichen Ländern Österreichs, Statistische Monatschrift 1914, str. 654. 7 Vladimir Klemenčič, Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom, Ljubljana 1959. 8 W. Hecke, Volks Vermehrung, Bienenwanderung u. Umgangssprache in den österreichischen Alpen — und Südländern, Statistische Monatschrift 1913. Branko Troha GOSPODARSKE IN POLITIČNE RAZMERE OB KONCU 19. IN V ZAČETKU 20. STOLETJA V LOŠKI DOLINI Družbenopolitične in gospodarske razmere na Slovenskem ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so zajele tudi Notranjsko in s tem Loško dolino, seveda z nekaterimi specifičnimi značilnostmi. Agrarna kriza v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je tudi na Notranjskem dosegla višek. Socialna nasprotja so se tedaj na vasi silno zaostrila. Položaj številčno prevladujočega malega kmeta je bil zaradi strahotnega izkoriščanja veleposestnikov in velikih kmetov izredno težaven. Veliki davki, stari dolgovi, oderuštvo, hkrati pa ob vse močnejši industrializaciji izguba zaslužka od domače obrti ter izguba vaške ali srenjske zemlje, ki so si jo prilaščali veleposestniki, so luneta še nadalje uničevali in ga primorali, da se je izseljeval v mesta in v tujino. Zlasti močno je bilo izseljevanje v Ameriko. 0 kakih velikih industrijskih obratih tačas v Loški dolini in na ožjem Notranjskem še ne moremo govoriti, čeprav se začno graditi žagalnice in se hkrati razvija lesna industrija, ki je kasneje glavni vir zaslužka marsikateremu vaškemu proletarcu, pa tudi kmetu kot proizvajalcu in prevozniku lesa. Že v osemdesetih letih gradijo v dolini prve vodne žage na potoku Obrh za žaganje hlodov iz bogatih gozdov bližnjih in daljnih hribov. Težko sledimo številčni rasti vodnih žag, ker nimamo ustreznih arhivskih podatkov, saj na začetku niti niso prijavljali obrti takratni zbornici za trgovino, obrt in industrijo (TOI) v Ljubljani. Tudi prva večja žaga, ki jo je zgradil Franjo Žagar v Markovcu leta 1880 (vpis kot osnovno leto), je vpisana v zvezek Registra posameznih tvrdk v Ljubljani, knjiga IL, leta 1897 10. XII. (1), kar potrjuje dejstvo, da je v resnici obratovala prej, kot pa je bila registrirana. Okoli leta 1906—1907 začne obratovati tudi parna žaga na Marofu, last graščine Snežnik (princa Hermana Schönburga-Waldenburga), veliko pa je tudi mlinov, ki meljejo le za lokalne potrebe. Tu lahko omenimo poizkus gojitve hmelja, ki ga je uvajal od leta 1906 veleposestnik Franjo Žagar. Za sušenje hmelja, ki je razmeroma dobro uspeval, je zgradil tudi sušilnico. Med I. svetovno vojno je Žagar hmeljarstvo opustil in parcele spremenil v njive, saj je vse bolj primanjkovalo živil oz. poljskih pridelkov. (2) Ustanovljeni so bili še nekateri drugi obrati, omenim naj le opekarno v Podcerkvi. (3) Obrt je bila v dolini dokaj dobro razvita. Vse tja do prve svetovne vojne se poklicno ukvarja z obrtjo 70—80 ljudi.To so predvsem čevljarji, krojači, kovači, strojarji in kolarji. Ti zaposlujejo vseskozi po nekaj pomočnikov in vajencev (poprečno dva do tri). Že zelo zgodaj se organizirajo v obrtniško zadrugo, ki obstaja v taki obliki tja do leta 1936. Obrtna dejavnost zadovoljuje le krajevne potrebe in komaj prenaša konkurenco industrijskih proizvodov. Kmetijstvo, kot že rečeno, je še vedno tisti vir, ki s težavo preživlja večino prebivalstva. V tem času je še vedno zelo zaostalo. Zemljo obdelujejo s primitivnim orodjem, še vedno je v rabi ralo, ki zemljo le rahlja. Kmetje le s težavo preživljajo številne družine, ki so štele poprečno 7 — 8 otrok. Ne smemo tudi mimo dejstva, da je večina zemlje še vedno v rokah veleposestnikov (graščina Snežnik, Koča vas) in jo morajo kmetje obdelovati skoraj na pol zastonj. Tudi od gozda zasluži kmet bolj malo. Glavni dobiček od lesa imajo veleposestniki in trgovci z lesom. Socialna nasprotja na vasi so na Slovenskem povzročila formiranje dveh taborov na vasi: izkoriščevalskega, v katerem so bili veleposestniki in veliki kmetje, ter izkoriščanega, ki so ga tvorili srednji in mali kmet ter kajžarji in vaški proletariat. Pri slednjih je rastel odpor proti izkoriščanju, uveljavljala se je misel o samopomoči, o zadružništvu, ki naj bi jih rešilo oderuhov, jim omogočilo gospodarski dvig ter ugodnejšo prodajo kmečkih pridelkov in nakupa industrijskih artiklov. Kot odraz socialnih nasprotij je med kmečkimi množicami rasla tudi politična aktivnost. Z razvojem gospodarstva se je krepila tudi buržoazija, na drugi strani pa se je množil delavski razred. Slovenska buržoazija, ki se je kljub številčni in gospodarski rasti hitro razvijala, je vse bolj prihajala v nasprotja z vladajočo nemško buržoazijo v Avstriji. Proti njej se je borila kot nacionalni in gospodarski nasprotnik. Vse ostreje pa je nastopala proti domačima socialnima nasprotnikoma: kmečki množici in proletariatu, ki sta zaradi žgočih socialnih razmer postajala vse odločnejša. (4) Meščanske politične stranke, ki so bile ustanovljene v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so že ob ustanovitvi razvile politično dejavnost tudi v Loški dolini. Katoliška narodna stranka (1892), ki se je kasneje preimenovala v SLS, je s svojim programom »hotela slovensko ljudstvo odvrniti in ,rešiti“ liberalizma, ga obvarovati pred socialno demokracijo, hotela ga je ohraniti katoliškim načelom, imeti ga pod svojim vodstvom in ga obdržati v pokornosti bogu, cerkvi, cesarju in državi«. (5) V dolini je imela številne pristaše zlasti med kmeti. Od 1896. leta pa vse do občinskih volitev 1936 je imela popolno premoč, zato je bila tudi občinska politika pod njenim vplivom in župan iz njenih vrst. Do leta 1906 je bil župan v starotrški občini A. Ponuda iz Pudoba. Le-ta pa je moral odstopiti zaradi nesoglasja s takratnim kaplanom Petrom Hauptmanom, ki je pač hotel voditi občino po svoje. Za njim je bil župan Franc Škrbec iz Nadleska. (6) Liberalna buržoazija, ki se je organizirala v Narodno napredni stranki (1894), je v svojem programu zahtevala predvsem narodno avtonomijo. V svoje vrste je privabljala zlasti liberalno inteligenco, drobno buržoazijo (obrtnike in trgovce), na kmetih pa vaške mogotce in del učiteljstva. Občina Lož je bila vedno v rokah liberalcev. V tem času se je tudi delavski razred politično organiziral v Jugoslovanski socialdemokratični stranki (1896). V svoj program je kot glavni cilj postavil »zrušenje kapitalizma in zgraditev novega družbenega reda, ki bo pravičen vsem ljudem, ki bo z odpravo zasebne lastnine nad proizvajalnimi sredstvi rešil ljudstvo iz okov gospodarske odvisnosti in izkoriščanja, ga dvignil iz politične brezpravnosti in kulturne zaostalosti.« (7) Stranka je sprejela tudi minimalni program, s katerim so hoteli doseči zboljšanje življenjskih razmer delavstva že v obstoječem kapitalističnem sistemu. Med drugim je zahteval, da se uvede osemurni delavnik, da se prepove nočno delo in delo otrok pod 14. letom starosti, da se omeji žensko delo v ženskam škodljivi proizvodnji, da dobe delavci pravico združevanja in sklepanja delovnih pogodb, da se uvede splošna, enaka, direktna in tajna volilna pravica, da postanejo sodišča neodvisna, da se uvede obvezen in brezplačen pouk v osnovnih šolah in brezplačen v višjih šolah idr. (8) Število delavcev na takratnih žagarskih in drugih obratih se giblje od 80 — 120. Tedaj delavstvo številčno raste, ni pa še pobud, da bi se politično organiziralo. Neorganizirano je vse do leta 1907, ko pride na žago Marof za obratovodjo socialist Jernej Dimic. (9) Prve socialistične ideje pa se začno v dolini širiti že v devetdesetih letih po zaslugi trgovca Maksa Prezlja iz Loža. (10) Za socialistične ideje se je prav gotovo navdušil v Idriji, ki je bila za njegovega bivanja pomembno delavsko središče. Naročen je bil na vse socialistične liste in revije, ki so takrat izhajali v Trstu, Ljubljani in Mariboru. Literaturo je vedno posojal tudi drugim ljudem, predvsem svojim somišljenikom. Za svoje ideje je pridobil tudi nekatere loške someščane: Klobučarja, Franca Nahtigala, Johana Vitriha, Jožeta Lavriča in druge. V začetku tega stoletja so se za socialistične ideje ogreli še nekateri mlajši, med njimi Franc Zabukovec iz Loža. Lahko rečemo, da so bili to prvi znanilci socialistične misli v Loški dolini. Prav iz teh zasnov sta se v Ložu razvijala revolucionarni duh in napredna misel, ki sta doživela svojo potrditev v revolucionarnem razdobju po prvi svetovni vojni in kasneje v času med obema vojnama ter med NOB. Čeprav v tem razdobju delavstvo še ni moglo učinkovito poseči v politični boj za uveljavitev svojih revolucionarnih hotenj, so bili že na državnozborskih volitvah 13. 3.1897 v Ložu oddani 4 glasovi za socialističnega kandidata Morna. Na naslednjih volitvah je bil rezultat sicer slabši (le 1 glas), vendar je bila socialistična ideja stalno prisotna zlasti v Ložu, kjer pritisk klerikalcev ni bil tako močan kot v občini Stari trg. Meščanski stranki sta v boju za prevlado in za utrditev svojih pozicij ustanavljali razne gospodarske, kulturne in druge inštitucije. Tako je v Starem trgu delovala že od 1853. leta dalje kmetijska podružnica, ki se je ukvarjala z nabavo semen, s predavanji in z odkupom kmetijskih pridelkov. (11) Od leta 1871 je še vedno delovala čitalnica. Leta 1888 je bilo v Starem trgu ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo. Klerikalci, ki so bili izredno aktivni, so že 1895 ustanovili »Katoliško narodno društvo« za sodni okraj Lož. Geslo društva je bilo: »Vera je podlaga pravice«, »verska šola podlaga blagora« ... (12) Leta 1896 so klerikalci organizirali shod v Starem trgu in ustanovili katoliško zadrugo. Dne 17. marca 1898 so ustanovili »konsumno društvo« (Konzum). Prvi predsednik društva je bil kaplan Peter Hauptman. Ustanovili so tudi dve posojilnici (kmetijska posojilnica in hranilnica) liberalno in klerikalno, pa Katoliško slovensko izobraževalno društvo, ki je kmalu štelo okrog 240 članov. V okviru društva so delovali: dramski odsek, pevski zbor, tamburaški zbor in knjižnica. Predsednik društva je bil kaplan Frančišek Vovko, člani odbora pa predstavniki vseslovenske ljudske stranke (kasnejše SLS). Leta 1899 je bila v Starem trgu ustanovljena tudi mlekarska zadruga. Imela je okrog 240 zadružnikov. Iz navedenih podatkov se vidi, da je klerikalna stranka obvladovala celotno družbenopolitično življenje. Kljub temu so se v dolini pojavljale in širile Maks Prezelj (1861—1921) socialistične ideje, kar si lahko razlagamo le tako, da so bile socialne razmere delavstva in kmečkega proletariata izredno pereče ter je bila zato njihova opredelitev eksistenčna nuja in tudi revolucionarno dejanje. Vpliv industrializacije je bil do prve svetovne vojne zelo majhen. Prvi avtomobil je 1908. leta kupil in pripeljal Franjo Žagar. Imel pa je precejšnje težave, preden je dobil dovoljenje za vožnjo. Nasprotovali so mu tudi prebivalci, ker so se bali, da ne bi nabava več avtomobilov povzročila odvzem dela in zaslužka kmetom voznikom. Avtomobil je bil tedaj v dolini pravo čudo. V pomanjkanju zaslužka in dela je v letih 1912—13 odšlo na delo v Ameriko 450 do 500 ljudi. (13) Bolj natančno število izseljencev je težko ugotoviti, saj so nekateri odhajali večkrat in se zopet vračali. To velja tudi za tiste, ki so odhajali na delo v evropske države. Nekateri so odšli tudi v Južno Ameriko, zlasti v Brazilijo, na plantaže kave. Z odhodom tako velikega števila kmečkih proletarcev je revolucionarnost v dolini otopela, kar so s pridom izkoristile buržoazne stranke za utrjevanje svojih razrednih pozicij. V takih razmerah je Loška dolina dočakala začetek prve svetovne vojne. Nekaterim je vojna prinesla dobiček, drugim pa boj za golo življenje. Bivši mesar Karel Kovač je iz vojne izvlekel velike dobičke kot dobavitelj mesa in sena za potrebe avstroogrske vojske. Žagarski obrati so med vojno ves čas obratovali. Delavci so bili oproščeni vojaške službe. Razmere so bile zelo slabe, vladalo je veliko pomanjkanje, beda. Ob razpadu Avstro-Ogrske je pod vplivom idej oktobrske socialistične revolucije privrelo na dan dolgo zatajevano revolucionarno hotenje malega kmeta, kajžarja in delavca. Revolucionarno vrenje je z elementarno silo zajelo Loško dolino (Snežniška republika). Ker tedaj še ni bilo zavestne in močne sile, ki bi ljudstvo povedla v organiziran boj proti kapitalizmu, je buržoazija hitro zadušila revolucionarne pridobitve. Vodstvo tedanje jugoslovanske socialdemokratske stranke, ki se je zaradi oportunistične in kapitulantske politike že pred začetkom vojne kompromitiralo, ni bilo sposobno niti ni moglo stopiti na čelo revolucionarnih množic v boju za zrušitev kapitalističnega reda. Mnogi so tedaj pričakovali, da bo številna nacionalna in socialna nasprotja odpravila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, ustanovljena 1.12. 1918. Bili so razočarani. OPOMBE 1 Register posameznih tvrdk v Ljubljani, knjiga II. Arhiv Slovenije. 2 Magnetofonski zapis spominov Lineta Žagarja — MLR Lož. Pripravil ga je Lojze Mlakar-Ljubo. 3 Matevž Hace: Iz zapiskov in spominov 1940—45. Perspektive III 1962/63, št. 27, str. 757 omenja, da sta bili dve opekarni. 4 Ge8trin-Melik: Slovenska zgodovina 1813—1914. Ljubljana 1950 str. 131 — 39. 5 Gestrin-Melik, prav tam. 6 Glasilo »Notranjec« 10. 12. 1905, št. 24, NUK Ljubljana. 7 Gestrin-Melik, prav tam. 8 Gestrin-Melik, prav tam. 9 Hace: Iz zapiskov str. 785. 10 Lojze Mlakar: Zapis razprave o prvih socialistih. Matevž Hace: Ob 35-letnici Svobode v Loški dolini. Socialistična misel št. 5, str. 231, Ljubljana 1955. 11 Hace: Iz zapiskov str. 756. 12 Cit.: Domoljub št. 7, 4.4. 1895. NUK Ljubljana. 13 Župnijska kronika fare Stari trg pri Ložu. BOLJŠEVIZEM V LOŠKI DOLINI Franci Strle Odkod tolikšna revolucionarnost Loške doline — ko pa je vendar znano, da pravega proletariata tam skoraj ni bilo? Kje so vzroki, da so prav tam »rdeči« že novembra 1918 strmoglavili meščanske oblastnike, pri občinskih volitvah 25. oktobra 1936 pa prevzeli občinsko upravo? Loška dolina je pravzaprav kraško polje. Vse do zadnje vojne so ljudstvo šibale poplave; kar ni vzela voda, so požrli črvi in miši, ki so se umikali na više ležeča polja. Pred poplavami varna zemlja je bila utrujena in izčrpana. Bili pa sta v dolini dve graščini, snežniška in Koča vas, ki sta imeli najboljšo zemljo in najlepše gozdove, vrh tega so prvi kapitalisti in oderuhi (Škrbec, Žagar in Kovač) nagrabili obsežna zemljišča. Kmetom je ostalo komaj polovico zemlje. Kdor se je hotel obdržati, je moral za zaslužkom v tujino. Hodili so v hrvaške in karpatske gozdove, v Ameriko, Avstralijo in drugam. Tam so prihajali v stik z revolucionarnimi akcijami proletariata ter se oprijemali socialističnih idej, ki so jih potem prenašali domov. Domnevati smemo, da je bilo že konec prejšnjega, zlasti pa v začetku tega stoletja socialistično gibanje v Loški dolini zelo močno. Prvi socialist, ki ni hodil k maši, je bil mali trgovec Maks Prezelj iz Loža. Ta je zastonj delil socialistično literaturo in eno takih brošur so našli v hiši nekdanjega gostilničarja »Šumrade« na Babni polici. Ognjeviti znanilci socialističnih idej so bili še Johan Vitrih iz Loža, Lojze Drobnič iz Loža in Janez Strle-Rihtarjev iz Podcerkve, od mlajših pa Franc Zabukovec iz Loža. Je pa puntarstvo tem ljudem že nekako v krvi; zelo bistri so, trdoživi in ostro kritični. O kmečkih puntih ni ostalo dosti znanega, toda na železnih vratih snežniške graščine so še vidni sledovi sekir in drugega orožja, ki so jih uporni kmetje uporabili leta 1848. Tem splošnim vzrokom in tistim krajevnega izvora je prišteti veliko nerazpoloženje proti klerikalnim oblastnikom, ki so s svojo pasjo vdanostjo črno-žoltemu cesarstvu oropali ljudi še zadnjih dobrin, da je svetovna morija lahko še nadalje trajala. V Ložu, Starem trgu, Viševku, Vrhniki in na Poljanah so pobrali bronaste zvonove, ki jih je duhovščina z velikimi slovesnostmi izročala avstro-ogrskim vojaškim oblastem, orožniki pa so popisali tudi bronaste kotličke in medeninaste kljuke po gospodinjstvih, ki so jih potem morali ljudje oddati malone zastonj. Vojna posojila, zasežbe in vojne nabave za soško fronto so pobrale denarne prihranke, živila in živino. Ljudstvo je stradalo, vojni dobavitelji (mesar Karel Kovač in lesni veleindustrijalec Franjo Kovač) pa so bogateli. Razen tega so slednji osvobajali vojaške službe sebi in režimu najbolj vdane, a pri ljudstvu osovražene ljudi. Na tako zrahljana politična tla so padale vesti o ruski revoluciji, o razlastitvi veleposestniške zemlje, o judenburškem in drugih uporih. Ko so se slednjič vračale domov množice besnih in revolucionarno razpoloženih vojakov, ki so se čutili ogoljufane za življenje, zdravje in premoženje, ko se je slednjič zrušila temnica narodov in njena fevdalnoabso-lutistična vladavina, tedaj je ljudski gnev prestopil bregove: dvignili so se spontano, da si sami ukroje pravico ... Raziskovanje teh dogodkov je kočljivo iz več razlogov. Predvsem je veliko ljudi, ki so odločujoče posegli v to revolucionarno akcijo, moralo emigrirati že za časa šestojanuarske diktature, v tujini so ali pomrli ali pa se za njihovo bivanje več ne ve. Drugo večino je 1. 1942 pobil okupator, tudi mnogo drugih ni več med živimi. Sicer pa je od takrat minilo že 60 let in marsikaj so ljudje tudi pozabili. Revolucionarne dogodke v Loški dolini iz leta 1918 sem raziskoval jeseni 1957. Najbolj sem si prizadeval dognati točen čas začetka, trajanja in konca »rdeče republike«. Ljudje so si najbolj zapomnili zaplembo volov in pijače v snežniški graščini, namreč zato, ker so po dolgem času spet jedli meso, in pa ker so morali to pozneje drago plačati. Začel sem torej tu: kdaj so šli nad grad. Krovec Martin Nele iz Podgore je bil prvi od množice vprašanih, ki je takoj in brez pomišljanja odgovoril: »Šli smo na Martinovo nedeljo, harmoniko pa je igral Prusnik. To se zato tako dobro spomnim, ker sem imel god. Drugo nedeljo pa so prišli Hrvatje...« Nežo Žnidaršič, Anžicovo iz Podcerkve, sem vprašal, kdo od Podcerkljanov je šel po voli. »O, ne,« mi je rekla, »Podcerkljani pa niso šli, ker jih je zmešalo žegnanje. In tudi plačevali niso nič, ker niso dobili nič mesa. To pa dobro vem, da so se zmenili pod Vidmarjevo lipo ...« V Podcerkvi imajo namreč za patrona sv. Martina, tu je bila maša, na katero so prišli ljudje iz vse doline, in tu zraven, pod Vidmarjevo lipo, so se zbrali. Anton Strle, Podklancov iz Podgore, mi je rekel, da so šli po voli v nedeljo, »naslednjo nedeljo pa so prišli Hrvati in nas razorožili. Po pijačo pa smo šli že prej, KDAJ JE TO BILO IN KJE? VODITELJI IN PROGRAM v četrtek,« mi je zatrdil. Še en podatek potrjuje gornje izjave. Matevž Hace je, govoreč v tej zvezi, izjavil: »Dobro se spominjam, ko so stara mati prišli iz Starega trga od prve maše, so rekli: ,Hitro poskrijte orožje, vojaki so že v Starem trgu!’ Orožje so nato znesli v našo jamo nad dolino, gorski top pa je stric Jakob zapeljal v Vidmarjeve smrekce ...« Nekaj je torej gotovo: voli so zaplenili na Martinovo nedeljo, in v nedeljo po njej pa so jih kontrarevolucionarne čete razorožile oziroma strle odpor notranjskih »boljševikov«. Vprašanje je zdaj, na kateri datum je takrat padla Martinova nedelja. Leta 1918 je Martinov god padel na ponedeljek 11. novembra. Martinova nedelja se običajno praznuje prvo nedeljo po godu in le redko pred godom. Z vso gotovostjo lahko trdim, da so Martinovo nedeljo leta 1918 praznovali 17. novembra in na ta dan so šli uporniki po voli v grad Snežnik, kar je z najdbo spisa Boljševizem v Loški dolini orožniške postaje iz Loža zdaj dokončno potrjeno. Da bi se bilo to zgodilo na nedeljo pred tem, se pravi 10. novembra, je nemogoče. Po Albinu Prepeluhu so avstrijske čete na italijanski fronti prekinile vojevanje 3. novembra zjutraj in padle v ujetništvo južno in zahodno od črte, ki so jo 4. novembra popoldne dosegli Italijani. Kar se je izmuznilo ujetništvu, je panično in kaotično bežalo, 11. novembra 1918 pa se je cesar formalno odrekel oblasti. (1) »General Wurb je s svojim štabom res lojalno vodil umik čet skozi Slovenijo, kije bil 12. XI dovršen.« (2) Po vsem navedenem je jasno, da so se vojaki vrnili v Loško dolino nekako do 11. novembra 1918 in da je bil šele nato shod v Starem trgu, o katerem govori Feliks Razdrih, ki je bil tedaj, čeprav mu je bilo šele osemnajst let, že navzoč pri odločitvah voditeljev tega spontanega in revolucionarnega dejanja. V Starem trgu se je zbrala velika množica ljudi, zlasti mladine: tu je bilo vse razen zagrizenih klerikalcev. Besedo so imeli predvsem povratniki s fronte, ki so bili deloma oboroženi. Navduševali so se za »Loško republiko« po vzoru ruskih sovjetov, ki naj bi obsegala Loško dolino, Bloke in Cerkniško kotlino do Rakeka, koder so že bili Italijani. Ne ve se zagotovo, če so na tem shodu že sklenili razlastiti snežniško graščino, Kočo vas, Franja Žagarja in Karla Kovača, gotovo pa je, da se je slednji tega najbolj ustrašil in je, da bi potolažil razjarjeno množico, začel deliti meso in pijačo. Matevž Hace namreč trdi, da so to sklenili pri Ipavčevih v Markovcu oziroma na sestanku pri Vidmarjevih v Podcerkvi. Kje in kdaj so o tem govorili, se ne ve natančno, ker je bilo teh sestankov več in so na vseh razpravljali o istih rečeh. Kakorkoli že, ta shod ni mogel biti po 14. novembru, to je po tistem četrtku, ko so šli prvič nad grad Snežnik in tamkaj zaplenili pijačo. (3) Orožniki v Ložu z »vahtmajstrom« Žagarjem so se potuhnili v prostorih svoje postaje. Da bi jih uporniki pometali po stopnicah Matazinove gostilne in pretepli, ni res, ker tega v ovadbi vojaškemu sodišču sploh ne omenjajo, čeprav natančno popisujejo druga, manj nasilna početja »boljševikov«. Orožniška postaja Lož je v že omenjenem spisu z dne 27. novembra novembra 1918 (4) za kolovodje pohoda na grad Snežnik označila: Franca Plosa iz Igavasi št. 12, Štefana Palčiča iz Igavasi št. 39, Alojza Urbiha iz Pod-gore št. 25, Antona Strleta iz Podgore št. 15, Josipa Bavca iz Podgore št. 2, Franca Škrbca iz Šmarate št. 1, Josipa Špeha iz Šmarate št. 5 in Janeza Trudna iz Kozarišč št. 22. Za ognjevitega »boljševika« je označila tudi ranjenega Jerneja Teliča, po domače Kosmačka, vendar pa orožnikom voditeljev te revolucionarne akcije ni uspelo odkriti v celoti. Po Feliksu Razdrihu in Matevžu Hacetu so bili med voditelji še: France Palčič, Ipavčev iz Markovca, Gustelj Žnidaršič-Žurgov iz Viševka, Janez Potecin iz Starega trga, Stričkov Janez iz Vrhnike, Štorov Jakob iz Podcerkve, po mojih ugotovitvah med poizvedbami leta 1957 pa še Janez Martinčič-Poladinov iz Pudoba in Luka Žnidar-šič-Anžicov iz Podcerkve. Dosledni revolucionarji so bili predvsem tisti, ki so se po oktobrski revoluciji vrnili iz ruskega ujetništva. Zagotovo to lahko trdimo glede Franceta Palčiča iz Markovca, Janeza Trudna iz Kozarišč in Štorovega Jakoba iz Podcerkve, medtem ko pri drugih bivanje v ruskem ujetništvu ni ugotovljeno. Jernej Telič se je udeležil upornih dogodkov pri vojni mornarici v Pulju. Našteti so bili pobiti v zadnji vojni ali pa so pomrli, Jernej Telič-Kosmaček pa je pobegnil iz domovine kot okupatorjev sodelavec. Po že omenjenem orožniškem spisu so uporniki trdili, »da se ne boje nikogar, da hočejo imeti tako, kot je v Rusiji, da hočejo odpraviti vojne dobičkarje in one trebušnike, ki so bili med vojno doma ...« Najprej so jim nameravali odvzeti del krivično pridobljenega imetja, kasneje bi morala priti na vrsto delitev zemlje, za kar so »boljševiki« ustanovili posebno komisijo, ki je pripravljala spiske. (5) V posegu po graščinskem imetju in v modrovanjih po gostilnah so prišle do izraza revolucionarne zahteve dotlej zatiranih kmetov. Gibanju so se priključili levo usmerjeni ali tako imenovani idejni socialisti. Socialdemokrati na čelu z Jernejem Dimicem (ta je bil pravzaprav uslužbenec graščine, ker je bila tudi žaga Marof last graščine) so s svojimi nemogočimi stališči do kmetov in z oportunističnim taktiziranjem stvari več škodili, kot koristili. Nasprotovali so razdelitvi veleposestniške zemlje, češ da bodo kmetje gozdove po razlastitvi samo izsekali. (6) Z najdbo spisa Boljševizem v Loški dolini je mogoče natančno popisati vse, kar je o dogodkih med 17. in 24. novembrom 1918 ugotovila orožniška postaja v Ložu, se pravi večino tistega, kar so »boljševiki« storili ali počeli. Tudi iz tega spisa izhaja, da so uporniki imeli svoj »glavni stan« v Igavasi. »V nedeljo, dne 17. t.m.,« je zapisano v tistem spisu, »sklenilo je več fantov iz Igavasi in Kozarišč, da gredo po nekaj volov v graščino Snežnik (Schneeberg). Njim se je pridružilo tudi nekaj fantov iz Loža, potem so šli še oni iz Šmarate, tako da so vsega skupaj odgnali iz graščine sedem volov. Ti voli so bili last narodnega odbora v Starem trgu pri Ložu, ki jih je od bivše vojne uprave za narod prevzel ter začasno še v graščini pustil. Vole se je odgnalo: dva v Igavas, dva v Kozarišče, dva v Šmarato in enega je prignal posestnikov sin France Ivančič iz Loža št. 27 domov. Tega poslednjega vola je dal potem narodni svet odgnati mesarju, kjer ga je porabil za aprovizacijo. Ostalih šest volov so pa storilci po vaseh, kamor so jih odgnali, kar sami pobili, meso deloma med seboj razdelili, deloma razprodali. Kdo je vse to organiziral, se prav ne ve. V Igavasi je fante nagovarjal, naj grejo v Snežnik po voli, France Plos iz Igavasi št. 12. To sta povedala posestnikova sina Josip Telič iz Igavasi št. 19 in Martin Mele, doma ravno tam št. 28. Ko je to zvedel narodni odbor, poslal je že v nedeljo, 17. t.m., narednika narodne straže Vilhelma Krajca iz Starega trga št. 25, da poizve o tem in obvesti orožnike. Krajc je šel v Igavas in našel vaške fante zbrane v gostilni Roze Tomšič v Igavasi št. 17, kjer so pili žganje. Stopivšega v gostilno je prej omenjeni France Plos (Krajca) pozval, naj se legitimira, in ker se slednji ni mogel, vzel mu je puško, nekdo drugi mu je pa pred hišo privezanega konja pognal po vasi. Ko so zvedeli fantje iz Podgore, da so drugi iz njih okolice vzeli v Snežniku voli, šli so tudi oni dne 17. t.m. zvečer v graščino in vzeli tam iz hleva dve kravi in eno telico. Ta živina je bila last graščine. Pri tem pohodu je bil Alojz Urbiha iz Podgore št. 23 z vojaško in po izpovedi slednjega tudi Anton Strle iz Podgore št. 15 z lovsko puško oborožen. Tudi Josip Bavec iz Podgore št. 2 je imel puško, ki jo je pozneje oddal Josipu Urbihu iz Podgore št. 22, pri katerem jo je orožništvo (tudi) našlo. Pri tem so streljali pred graščino vsevprek, da se v gradu niso upali še luči prižgati, ter iskali žganje, za katerega so vedeli, da ga imajo v gradu. Ko se je pristav Hans Feistrizer prikazal pri zaprtem oknu, padlo je pod oknom več strelov. Tudi ko je šla ravnateljeva hčerka Marijeta pl. Šol-majer Lichtenberg neko klet zapirat, so takoj začeli v bližini streljati. Omenjeno živino so prignali v Podgoro, kjer so telico pred gostilno Marije Urbiha (Podgora št. 13) pobili, meso deloma med seboj razdelili, deloma razprodali, oni dve kravi pa dali dne 19. t.m. na intervencijo stražm. Franca Žagarja iz Loža graščinski upravi nazaj...« Preskočimo zdaj v Nadlesk, kjer so uporniki zaplenili še dva vola, tako da so jih skupno vzeli devet, ter eno telico in dve kravi. Zadevni odstavek orožniškega spisa — ovadbe vojaškemu sodišču se začenja z ugotovitvijo, da se ob »vsem tem boljševizem širi naprej«, v dokaz pa navaja: »Tudi v Nadlesku so vaščani vzeli dva vola, katera sta bila kot bivša vojna lastnina od narodnega odbora oddana (v rejo) posestniku Jakobu Komidarju iz Nadleska št. 22, ju pobili in meso razdelili...« Kakor je povedal Jože Gorše iz Nadleska, povratnik s fronte in izučen mesar, je vsak iz fronte vrnivši se vojak dobil deset kilogramov mesa, drugo pa so razdelili glede na število družinskih članov. Ponekod so meso skupno kuhali in potem delili. Ljudstvo je bilo namreč hudo sestradano, vrh tega pa je takrat razsajala tako imenovana španska (gripa). Ta delitev je trajala skoraj ves teden, da so si ljudje malo opomogli. (7) Drugo, s čemer so si hoteli dati duška v svojem sovraštvu do graščinske gospode, je bilo žganje. O tem je v spisu Boljševizem v Loški dolini zapisano: »Ker so že 17. t.m. iskali žganje in so se v graščini upravičeno bali, da jim ga enkrat vse pobero, poslal je ravnatelj nekaj žganja narodnemu odboru v Stari trg, da ga med ljudi razdeli, da se pomirijo. Narodni odbor pa tega ni hotel prevzeti. Dne 19. t.m. prišli so pa v grad Snežnik že prej omenjeni France Skerbec iz Šmarate št. 1 in Simon Špeh iz Kozarišč št. 49 v družbi več oboroženih fantov in zahtevali žganje. Uradniki iz gradu so jim rekli, da so poslali žganje narodnemu odboru, kjer da se bo delilo, nakar so fantje odšli z grožnjo, da če to ni res, pridejo drugi dan zopet. Ko so drugi dan, to je 20. t.m. v gradu zvedeli, da se v Kozariščah zopet zbirajo ljudje, da bodo šli v grad po žganje, šel je pristav Feistrizer tja in naročil, naj pridejo predstavniki iz določenih vasi v grad po žganje, da ga potem med ljudstvo razdelijo. Nato je ravnatelj Šolmajer v graščini Snežnik vaškim načelnikom Jožetu Plosu (slabo čitljivo) iz Igavasi 25 dal 99 1 (itrov), Janezu Strletu iz Igavasi št. 21 140 1 (itrov), fantom iz Šmarate 70 1 (itrov) slivovke... Priče vsega, kar se je v gradu izvršilo, so poleg ravnatelja Šolmajerja in prej omenjenega pristava Hansa Feistrizerja, renturgist Ludvik Dauer, gozdni kontrolor ing. Hans Konik ter graščinska hlapca Gregor Bavec in Josip Gerì. Omenjeni cenijo razdeljeno slivovko, ki je bila več let stara, na 50 K liter, voli na 2000 K komad, telica pa je 3000 K (kron) vredna . ..« POHOD NA SNEŽNIŠKO GRAŠČINO BOLJŠEVIZEM V SOSEŠČINI Pojasniti je treba, da revolucionarni kmetje niso prizanesli niti »žganje-teki«, kjer so bili shranjeni vzorci več let stare slivovke. Tako ravnanje daje misliti, da so bili med »boljševiki« močno navzoči tudi anarhisti, kar je gibanju jemalo ugled in rahljalo njegovo odporno moč. »Po vsej okolici so ljudje,« je zapisano v spisu, »oziroma fantje, posebno oni, kateri so bili v vojni, obnašali se zelo oblastno, delali ničesar ter popivali po gostilnah ...« Takšno početje je razumljivo, saj »boljševiki« v Loški dolini niso imeli prekaljenega in idejno sposobnega vodstva, ki bi vnaprej spoznalo, da se gospoda pripravlja na obračun. Kazalo je, da je ta gospoda v strahu popolnoma izgubila glavo. Magnati in sluge propadlega režima so večinoma pobegnili iz doline, predvsem Franjo Žagar in Karel Kovač. Prvi se je otresel strahu Karel Kovač ter se začel pretkano boriti proti »rdeči nevarnosti«, ki je grozila krivično pridobljenemu imetju. Začel je novačiti žandarje, moledoval je za vojaštvo v Ljubljani in Zagrebu. Orožniki iz Loža in Babnega polja so tačas previdno poizvedovali in ogledovali... Kakor je povedal Anton Strle iz Podgore (leta 1957), so prišli orožniki že v ponedeljek (18. novembra 1918). Feliks Razdrih je dodal, da so prišli iz Babnega polja in da jih je bilo kakih dvanajst. Menda se je tedaj oglasil celo uporniški schwarzlose, ki so ga imeli rdeči v Igavasi, in orožniki so morali po kratkem puškarjenju bežati. Najbrž je ta dogodek zabeležil tudi stražmojster Franc Žagar v omenjenem spisu Boljševizem v Loški dolini, vendar nekoliko drugače. »Dne 18. t.m. dopoldne prišli so,« tako je zapisano, »postražm. Josip Prusnik in Franc Rihar iz Babnega polja in . .. (nečitljivo) Alojz Podgoršek ter poskušni orožnik Martin Urbajs iz Loža v Igavas poizvedovat. Čeprav so bili 4 orožniki, so takoj uvideli, da se ne da nič storiti. Nikdo ni hotel o dejanju nič vedeti. Fantje so se držali v gručah, se obnašali zelo oblastno ter povsod hodili za orožniki. Podstražnik Prusnik je zato poslal poskušnega orožnika Urbajsa v graščino Snežnik, da privede koga, kateri bi odvzeto živino spoznal. Ko se je Urbajs z gozdarskim uradnikom Voljnim vračal iz graščine v Igavas, bilo je nedaleč od vasi Šmarate oddanih nanju več strelov. Po žvižgu krogel sta z gotovostjo znala, da se je streljalo nanju, ter sta se začela skrivati. Voljni ni šel dalje v Igavas, temveč se (je) vrnil domov. Ker se ni dalo v Igavasi ničesar izvedeti in so fantje odšli v Podgoro, šli so tudi orožniki za njimi. Prišedši tja, so videli, da so raznašali meso po vasi. V gostilni Marije Urbiha na št. 13 so celo pred njo sekali. To meso je označil prej omenjeni Anton Strle kot njen delež od telice. Med poizvedovanjem opazi podstražmojster Prusnik nekega fanta, kateri se je mimo peljal, da ima v rokah vojaško puško (karabinko). Prusnik mu jo odvzame, koj pa priteče Alojz Urbiha iz Podgore št. 25, prijel je za karabinko, hoteč jo Prusniku odvzeti. Prusnik ga opominja, naj izpusti puško, dolgo brez uspeha in ko je karabinko končno vendarle izpustil, zagrozi Prusniku, da te puške ne bo nosil iz vasi, češ da imajo še dovolj orožja v vasi. Štefan Palčič iz Igavasi št. 35 pa pravi Prusniku: ,Pja na fronto bi šel po puško, tu v zaledju je lahko bajonet auf nositi in babe jahati...’ To lahko priča tudi Josip Telič, Igavas št. 19. Fantje so nato odšli skupno v Igavas. Tudi orožniki so se — uvidevši, da ne morejo ničesar opraviti — hoteli vrniti čez Igavas v Lož. Na poti proti Igavasi so opazili, kako lete radovedni otroci iz vasi in se ozirajo proti njim (to se je orožnikom zdelo sumljivo, op. pisca), zato so dober streljaj pred zidom, kjer so bili fantje že precej pijani, skrenili na desno od ceste in se tako ognili vasi. Ker... se je na poti mimo Igavasi slišal ženski glas: ,Ne, ne!’ se upravičeno sumi, da so tam stoječi fantje imeli namen orožnike z orožjem napasti v slučaju, da bi bili prišli skozi vas. V torek, 19. t.m., jahal je poskušni orožnik Urbajs iz Babnega polja, kjer je imel službeno opravilo, nazaj v Lož. Dospevši okrog devete ure zvečer v Igavas, ustavi ga tam več s puškami oboroženih fantov. Izpraševali so ga, kdo da je, odkod in kam da gre in so mu prigovarjali, naj bi šel z njimi v Stari trg, kjer da bodo vzeli nekaj žganja. Ko se je končno od njih poslovil in jahal dalje, oddali so na daljavo kakih 50 korakov od njega več strelov, kateri so pa šli po mnenju Urbajsa precej visoko. Urbajsu se ni zgodilo ničesar in je oddirjal naprej. Pri poizvedbah se je dognalo, da so bili to Franc Škerbec, Josip Špeh, Janez Špeh, Feliks Baraga in Janez Žnidaršič iz Šmarate. Škerbec pravi, da so imeli vsi puške, da pa on in Josip Špeh nista streljala. Josip Špeh pa je izpovedal, da so imeli vsi puške in da so vsi streljali, Janez Žnidaršič pa trdi, da takrat ni imel puške, ker jo je prej oddal Jožetu Žurgu iz Kozarišč ...« Ali so se »boljševiki« iz Loške doline zavedali nevarnosti takih orožniških obhodov? Kaže, da ne dovolj. Očitno so gospodo podcenjevali in se omejevali le na modrovanje po gostilnah, kako se bodo uprli vojaški sili. Če je res, kar trdi Feliks Razdrih, so odredili le močnejše patruljiranje, vojaštvo pa so nameravali počakati v zasedah pri Jermendolu oziroma nad Ložem. Največjo lastno varnost pa so si menda obetali od tega, da se bo upor razširil tudi drugod. V ta namen sta bili določeni dve skupini oboroženih: prvo je vodil Jože Palčič-Ipav-čev iz Markovca in je štela sedem ali osem mož, ki so odjezdili čez Konjske loke na Bloke, drugo skupino pa Gustelj Žnidaršič-Žurgov iz Viševka — ta je imela nalogo spodbuditi k uporu Cerkniško kotlino, Unec in Planino. (8) Iz ustnih pričevanj kaj bolj točnega o uspehu teh dveh odposlanstev ni znano, toda Franček Saje je z najdbo sodnega spisa dognal, da je gozdni čuvaj Šenčur iz graščine Haasberg v Planini pri Rakeku že 15. novembra zasačil v revirju Javornik dva kmeta iz Dolenje vasi pri Cerknici, ko sta sekala v graščinskem gozdu. Kot piše v sodnem spisu, je čuvaj »imenovana pozival, naj jenjata s sekanjem. Nato sta mu odgovorila, da ne priznavata več graščinskega posestva, ampak je sedaj vse prosto.« To naj bi bil prvi pojav »boljševizma« v tem predelu Notranjske. Gozdni čuvaj Karol Šenčur je namreč kot priča na sodišču dodal: »Par dni kasneje sem zalotil na istem mestu okoli 20 ljudi, ki so sekali bukve. Sedemnajst sem jih prav naštel, nekaj pa jih je bilo še niže...« Na čuvajevo prigovarjanje, naj nehajo sekati in les puste tam, so odgovorili: »da bodo odpeljali, kar so posekali. Rekli so tudi, da bi ne šel od njih živ, če bi bil logar z Unca ali z Otoka. Pri sebi so imeli vojaške puške ...« Kmete iz Dolenje vasi pri Cerknici — čuvaj jih je prepoznal in naštel enajst — je obsodilo deželno sodišče v Ljubljani od pet dni do treh mesecev težke ječe. (9) Tudi nekdanji upravnik kmetijske zadruge z Unca Klemenc pomni, da so se tam dogovarjali o napadu na graščino Haasberg pri Planini, vendar o zadevnih nasilnih dejanjih kmetov z Unca, Ivanjega sela in Planine ni znano nič bolj natačnega. Na Blokah je ljudstvo osovraženega župana odstavilo že 6. novembra 1918 in tako uveljavilo svojo voljo, ki jo je ponovno izpričalo na shodu 11. maja 1919. Kaže, da so bili Bločani ob prihodu odposlanstva iz Loške doline s tem pomirjeni, saj so se bili najbolj osovraženega tlačitelja že prej znebili. Več nezadovoljstva je bilo tiste dni čutiti v Sodražici, v ribniških vaseh in v Kočevju. (10). Omenjeni revolucionarni dogodki so imeli enak izvor in enaka hotenja, vendar niso bili močneje povezani, nikar da bi bili načrtno vodeni iz enega središča. Zaradi tega jedru »boljševikov« v Igavasi zavezniki z Blok in obrežij Cerkniškega jezera niso mogli pomagati. Uporniki v Igavasi so se ob vrenju v soseščini le uspavali, čemur je najbrž precej prispevalo tudi zaseženo žganje... Z najdbo spisa Boljševizem v Loški dolini so postale brezpredmetne trditve, da je »Notranjska rdeča republika« trajala tri tedne, da je upor »boljševikov« v Igavasi zadušilo okoli 1000 vojakov in orožnikov ter da je borba v vasi trajala sedem ur. Opisane okoliščine kažejo, da »boljševiki« v Loški dolini niso imeli nobenih načrtov o zrušitvi državne in vzpostavitvi kake svoje oblasti. Neposredne priče niso nič vedele povedati o geslih za republiko. Nedvomno gre za izraz zanesenjaštva. Okoliščine tudi kažejo, da uporniki niso bili dovolj budni in organizirani; presenetiti in premagati so se pustili manj kot stotim slugam buržoaznega režima ... O tem je v že omenjenem spisu napisano: »Ker je bilo domače orožništvo preslabo, da bi moglo energično nastopiti proti upornikom, je od narodne vlade v Ljubljani oziroma od orožniškega poveljstva bilo poslanih 33 orožnikov za ojačenje...« Temu moštvu je poveljeval orožniški stražmoster 1. razreda Leopold Šter. »Hkrati je prišlo na dan 24. t.m. na poziv narodnega odbora 60 mož narodne straže iz Prezida in Gabra pod poveljstvom poročnika Krešimira Proveta .. ., da se zopet uspostavi mir in red ter razoroži boljševike ...« Kaže, da pravega odpora ni bilo nikjer. Orožništvo in narodna straža s Hrvaškega sta fante hitro razorožila po vseh vaseh. Pobrali ali odvzeli so 29 vojaških in tri lovske puške ter pet samokresov. Strojne puške (mitraljeza) in gorskega topa niso dobili, čeprav so orožniki iz Loža sumili, da so ju uporniki imeli (po istem spisu). Nekateri fantje so se razorožitvi skušali upreti, a so bili hitro obvladani. Pri tem je bil resneje ranjen Jernej Telič iz Igavasi št. 19, eden izmed zagrizenih »boljševikov«. O tem je bil na licu mesta napravljen zapisnik, ki so ga podpisali kot očividci lekarnar Makso Catinelli iz Gabra, stražmojster Kozjak in Filip Žnidaršič. Ta zapisnik je napisan v čudni mešanici slovenskega in hrvaškega jezika, obenem pa precej nerazumljiv, zato ga bom povzel le po smislu. Je pa važen, ker kaže, kako je akcija pomiritve potekala. »Asistenca iz Gabra in Prezida je bila poklicana od narodnega odbora iz Starega trga (pravzaprav narodnega sveta. Narodni svet v Starem trgu je bil ustanovljen 27. oktobra 1918, predsednik je bil veleindustrijalec Franjo Žagar iz Markovca, namestnik-poslovodja pa Gustav Premru, ravnatelj) (11) da skupaj s tukajšnjim orožništvom vzpostavi red in mir, porušen s krajo in streljanjem na orožništvo...« Pomoč iz Gabra in Prezida je najprej dobro zastražila (obkolila) gostilno Roze Tomšič v Igavasi. V gostilno je prvi stopil vodja narodne straže in zastopnik civilne oblasti iz Gabra gospod Makso Catinelli, lekarnar, in nagovoril (uporne fante) kot razbojnike, ki so zlorabili narodno svobodo za ropanje in nasilje. Nato se je izprsil poškodovani (Jernej Telič) in nesramno ugovarjal, češ da ni ropar, ampak pošten človek. Gospod Gatinelli ga ni mogel pomiriti niti z najostrejšim opominom ... Ko je bila soba z aretiranimi že precej napolnjena, je Telič hitro vstal in naglo krenil proti peči, ki je bila blizu vrat, kjer je stal poveljnik gospod Krešimir Proveta. Ta je upravičeno posumil o nevarnosti nje- ZADUŠITEV »BOLJŠEVIZMA« V IGAVASI BOJ SE JE NADALJEVAL govega bližanja, ker ga je poveljnik odrinil z roko. Ker se Telič ni hotel vrniti na svoje mesto, ga je poročnik Proveta porinil z bodežem na prejšnje mesto. Takoj ko je spoznal, da se je ranjeni vdal, ga je izročil lekarnarju Catinelliju, ki je ugotovil, da je bil zaboden v trebuh nad desnim kolkom, približno tri centimetre globoko. Ta mu je nudil prvo pomoč in ga oddal v domačo oskrbo, medtem ko je poveljnik poslal orožnika Aškerca s sanmi v Cerknico po zdravnika. »Pri ranjenem smo dobili vojaško puško nabito, ki jo je držal njegov brat Martin v rokah, le-temu pa jo je moral orožnik Franjo Setina odvzeti s silo, dve karabinki s petnajstimi ostrimi naboji in samokres pa je našel narednik straž-mojster Josip Lipovec.« Opis kaže, da je bil Jernej Telič zaboden med prerekanjem oziroma ugovarjanjem in da tedaj ni imel orožja v rokah, to pa pomeni, da je poročnik Krešimir Proveta prekoračil svoja pooblastila. O drugem ranjencu, Feliksu Razdrihu, ni nobenih zaznamb niti v tem zapisniku niti v bolniški knjigi ljubljanske splošne bolnišnice, kamor naj bi bila po ustnih izpovedih oba ranjenca prepeljana. Razdrih je dobil udarec po glavi, imel je poškodovano lobanjo in spodnjo čeljust. Sedem aretiranih — Franceta Plosa, Štefana Palčiča, Alojza Urbiho, Antona Strleta, Josipa Bavca, Franceta Škrbca, Josipa Špeha in Janeza Trudna — so 27. novembra 1918 prepeljali v Ljubljano na treh saneh (sneg ja zapadel na nedeljo), spremljalo pa da jih je 60 orožnikov (gotovo le 33). Zaprti so bili v Šempetrski vojašnici in obsojeni pred vojaškim sodiščem. Branil jih je neki odvetnik Tavčar. Po pričevanju Antona Strleta iz Podgore so bili: Alojz Urbiha in Anton Strle iz Podgore, Franc Plos, Štefan Palčič in Jože Bavec iz Igavasi obsojeni na tri mesece zapora, Janez Žnidaršič pa menda na 8 mesecev. Drugi so bili zaprti po nekaj dni. Proces so omilili na ta način, da so večino poslali kot prostovoljce na Koroško. Precej zaslug, da so zadevo nekako potlačili, je imel posestnik in župan ter predsednik narodnega sveta iz Loža Franjo Škrbec, ker je bil v pohod »boljševikov« v grad Snežnik vpleten tudi njegov sin. Orožniško poveljstvo v Ljubljani je orožniškega stražmojstra 1. razreda Leopolda Štera, ki je vso akcijo v Loški dolini vodil, predlagalo narodni vladi za pohvalo. To pohvalo je Šter dobil 1. januarja 1919 in z njo 50 kron »renume-racije«, se pravi komaj toliko, kot je bila vredna steklenica slivovke iz snežniške graščine. Boljševizma v Loški dolini pa s tem ni bilo konec. Sicer so spet prišli do besede klerikalci, ki so ocenili po upornikih storjeno škodo ter jo s silo izterjali. Takratna duhovščina je hodila od hiše do hiše ter pritiskala na ljudi, da gredo po teh »grešnih dejanjih« k spovedi, nakar jim bo vse odpuščeno ... Ta neuspeh je bil za rdeče v Loški dolini velika šola, podobno kakor neuspela ruska revolucija iz leta 1905 za oktobrsko revolucijo. Vedeli so, da so propadli samo zato, ker niso imeli organizacije, vedeli so, da bo boj do zmage še dolg in težaven. Zato pa jih je spomin na novembrske boljševiške dogodke jeklenil in jim dajal spodbude za nove revolucionarne akcije. Leta 1919 so delavci na žagi v stavki za osemurni delavnik (dotlej so delali dvanajst ur) popolnoma zmagali. Na občinskih volitvah 8. maja 1921 so v občini Lož zmagali komunisti, Ivan Bravec-Žan je postal prvi komunistični župan v Ložu, v Starem trgu pa je prišlo v občinski odbor prvih pet »rdečih« odbornikov: Matija Petrič in France Palčič iz Markovca, Tine Vrhovec iz Starega trga, Luka Žnidaršič-Anžicov iz Podcerkve in Jernej Dimic z žage Marof. Dne 27. avgusta 1919 so ustanovili sindikat in nato društvo Svoboda, ki je najprej prirejalo igre pri Žurgi, potem pri Pečetu v Starem trgu, v letih 1922 in 1923 pa so zgradili Dom svobode — tako imenovano Barako. Tu so si uredili delavsko knjižnico. Pri igrah in nastopih tamburašev se je ljudi kar trlo. Feliks Razdrih je povedal, da so bile velike stavke v Loški dolini še leta 1924, 1926 in 1928 — delavce so vselej podprli tudi kmetje. Leta 1931 je začel delati marksistični krožek in istega leta je bil Feliks Razdrih izvoljen v občinski odbor kot prvi delavski zaupnik. Tri leta pozneje so imeli »rdeči« že tri odbornike (Stanko Štritof, Feliks Razdrih in J. Intihar), na volitvah 25. oktobra 1936 pa so »rdeči« (kmečko-delavska lista) zmagali tako v Ložu kot v Starem trgu. Zanimivo je, da je postal ljudski župan za občino Stari trg Jože Mlakar, kmet iz Igavasi... OPOMBE 1 Albin Prepeluh: Pripombe k naši prevratni dobi, str. 134,135 in 136 — opombe. 2 Prav tam, str. 151 — opombe. 3 Anton Strle-Podklancov iz Podgore, ustno leta 1957. 4 Ahriv SR Slovenije, Poverjeništvo za notranje zadeve 1919, št. 73. 5 Felks Razdrih, 1957 ustno. 6 Felks Razdrih, 1957 ustno, ter zapis pogovora s Feliksom Razdrihom in Francetom Zabukovcem z dne 23. marca 1973. 7 Feliks Razdrih, ustno leta 1957. 8 Feliks Razdrih, leta 1957 ustno. 9 Franček Saje »Revolucionarno gibanje na Dolenjskem v letih 1918 do 1941«, Dolenjski list 29. januarja 1959. 10 Franček Saje »Odmevi oktobrske revolucije«, Dolenjski list, št. 46/1967, nadaljevanje 6. 11 Glej Narodni svet, fase. 3, kartoteka krajevnih odborov NS, Ahriv SR Slovenije. KOMUNISTIČNA ORGANIZACIJA IN VOLITVE V LOŠKI DOLINI 1920/21 Uvodoma naj kratko pojasnim, zakaj je bila Komunistična stranka v Sloveniji ustanovljena z enoletno zamudo, se pravi leto kasneje kot na drugih jugoslovanskih nacionalnih območjih. Ta uvod se mi zdi potreben, da bi lažje razumeli takratne politične razmere v Sloveniji in tudi tiste, v katerih je nastala in delovala loška organizacija komunistov. Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) — SDSJ(k) je imela ustanovni kongres aprila 1919 v Beogradu. Na njem so sodelovale: Srbska socialdemokratska stranka, ki je dala zanj pobudo; Socialdemokratska stranka Bosne in Hercegovine ter večinska leva krila socialdemokratskih strank Vojvodine in Hrvatske. Na tem kongresu torej ni sodelovala socialdemokratska stranka Slovenije niti se ni pridružila na novo ustanovljeni SDSJ(k). F. Klopčič je v svoji knjigi ocenil, da si je politika takratnega vodstva slovenske socialdemokratske stranke »okrog Antona Kristana in Albina Prepeluha prizadevala — kljub rastoči opoziciji v vodstvu in med članstvom — obdržati slovensko delavstvo pod svojim reformističnim okriljem in ga zato ločiti od delavstva drugih jugoslovanskih pokrajin, izolirati od revolucionarnih sil.« (1) V tej »rastoči opoziciji« so bili socialistični levičarji, kot meni M. Marinko, »tako neodločni, da se niti spričo odkritega sodelovanja reformistov z buržoaznimi strankami v »Narodnem svetu« pri zatiranju revolucionarnega gibanja niso upali odločno prekiniti z reformisti in se postaviti na čelo revolucionarne borbe.« (2) Še eno leto je trajalo, preden so se »socialistični levičarji« v Sloveniji toliko okrepili, da so se končno odločili za odcepitev od reformistične slovenske socialdemokratske stranke. Prva je storila ta korak — 2. marca 1920 — ljubljanska krajevna organizacija, kjer je bila opozicija najmočnejša. Sestavili so pripravljalni odbor za ustanovitev nove Delavske socialistične stranke za Slovenijo. Ta odbor je izdal »Manifest na slovensko delavstvo«, s katerim je delavce pozval na nova pota... (3) Ustanovni kongres Delavske socialistične stranke je bil 11. aprila 1920 v Ljubljani. Že na tem kongresu so sprejeli tudi resolucijo o prenehanju te Delavsko socialistične stranke in o njeni združitvi s Socialistično delavsko stranko JUGOSLAVIJE (komunistov) — SDSJ(k). 11. april 1920 torej pomeni rojstni dan Komunistične stranke v Sloveniji. Junija 1920 je bil v Vukovaru kongres Socialistične delavske stranke JUGOSLAVIJE (komunistov). Na njem je že sodelovalo tudi 21 delegatov iz Slovenije. Na tem kongresu se je SDSJ(k) preimenovala v KOMUNISTIČNO STRANKO JUGOSLAVIJE (KSJ) (4). Tako so se torej v slovenski socialdemokratski stranki razdvojile in razšle poti: iz levičarskega krila je nastala Komunistična stranka, ki je združevala in vodila slovensko revolucionarno delavstvo v političnem boju proti kapitalističnemu izkoriščanju ... desničarsko krilo socialdemokratske stranke pa je nadaljevalo pot odkritega sodelovanja z meščanskimi strankami in pot izdaje resničnih delavskih interesov ter celo odkritega boja proti mladi komunistični stranki... V V obdobju neposredno po prvi svetovni vojni so bili pod vplivom oktobrske revolucije tudi pri nas mnogi značilni revolucionarni pojavi; ni pa bilo organizirane politične sile z revolucionarnim programom, da bi revolucionarno razpoloženo delovno ljudstvo vodila v boju za prevzem oblasti... Tudi v Loški dolini so nastopili demobilizirani domačini: izvedli so tako imenovani oboroženi pohod na graščino Snežnik (5). Nemara ni imel kakšnega idejnega programa, a je vsekakor sodil v revolucionarna dogajanja, do katerih je tedaj prihajalo po vsej Sloveniji. Na primer: v tistih dneh so imeli v Trbovljah sovjetsko republiko; na Vinici so prisegli republiki; v Prevaljah so delavci prevzeli oblast; bile so akcije demobiliziranih vojakov proti vojnim dobičkarjem in drugim izkoriščevalcem itn. (6). Meščanske stranke (liberalci in klerikalci) so pohitele zadušit take pojave s protirevolucionarnim nasiljem. Pri tem je z njimi odkrito sodelovalo tudi vodstvo slovenske socialdemokratske stranke, ki je tako tudi sama postala malomeščanska; vodilna slovenska socialdemokrata A. Kristan in A. Prepeluh sta bila namreč v letih 1918—1919 člana Ljubljanske deželne vlade (7). Kasneje, v jeseni 1920, si je protiljudska oblast že nekoliko opomogla. Pod njenim pritiskom je revolucionarno razpoloženje ljudskih množic popuščalo. Tedaj je tudi v Sloveniji delovala Komunistična stranka, ki je edina nastopala z resnično revolucionarnim političnim programom. V boju proti meščanskim strankam, pa Lojze Mlakar USTANOVITEV KOMUNISTIČNE ORGANIZACIJE V LOŽU 1920 Nova vas na Blokah. Dne 17. t ni. je bil tu dobro obiskan shod komunistične stranke, na katerem je poročal sodrug^Marcel Žorga. J/sa protiagitacija in trganje lepakov od strani tamošnjega fajmojštra ni moglo preprečiti obile udeležbe. Kmečko ljudstvo se že zaveda in ve, da bode oddalo pri volitvah svoje glasove za komunistično stranko. Lož. Dne 17. t. m. smo imeli volilni shod komunistične stranke. Udeležba je-bila ogromna, tudi žen£ je bilo precejšnje število. Govornik je razločno in jedetnato dokazal delovanje vseh meščanskih strank in socijalpatrijotizma. razvil program komunistične stranke, na kar so zadoneli klici: Živela 111. Inter-nacijonalal Ustanovila se je politična organizacija in postavili volilni odbori. Na Notranjskem se svita. Lož. Z združenimi močmi in s samozavestjo smo podpisani sklenili ustanoviti organizacijo v Ložu na podlagi Komunistične Stranke Jugoslavije. S tem pozdravljamo 'proletarijat celega sveta. Naj živi Sovjetska Rusija! Živel« Tretja Internacijonala l Živela mogočna in velika Komunistična Stranka Jugoslavije! Lož, dne 18. X. 1920. Ule Jožef, predsednik; TurK Anton, tajnik ; Kočevar Viktor, blagajnik. Telič Rafael, Lavrič Valentin, Brave Žan in Zabukovec Anton, odborniki Faksimile dopisa objavljenega v glasilu Rdeči prapor št. 44, 30. oktobra 1920 tudi socialdemokratom je v prvem povojnem težavnem gospodarskem obdobju zbirala v svoje vrste najnaprednejše delavce in druge napredne ljudi (8). V tem času je v Loški dolini že delovalo tudi nekaj domačinov, ki so bili udeleženci oktobrske revolucije, po končani vojni pa so se vrnili domov: Franc Zabukovec (9), Ivan Bravec-Žan, oba iz Loža, Jože Prevec iz Igavasi, Jože Plos iz Viševka in drugi. V takšnih splošnih političnih razmerah je komunistična stranka dne 17. oktobra 1920 sklicala tudi v Ložu večji javni volilni shod. »Udeležba je bila ogromna, tudi žena je bilo precejšnje število. Govornik je razločno in jedrnato dokazal delovanje vseh meščanskih strank in socialpatriotizma (socialdemokratov, op. L. M.), razvil program komunistične stranke, nakar so zadoneli klici: Živela III. Internacionala! Ustanovila se je politična organizacija in postavil volilni odbor« (10). Tako so tedaj poročali iz Loža. Novico, da je v Lož prodrla komunistična ideja, so na koncu svojega dopisa povedali še s prispodobo: »Na Notranjskem se svita« (11). V dopisu torej pravijo: »ustanovila se je politična organizacija«. To pomeni, da so tedaj ustanovili komunistično organizacijo. To potrjuje naslednji njihov dopis: »LOŽ, 18. oktobra 1920. Z združenimi močmi in s samozavestjo smo podpisani sklenili ustanoviti organizacijo v Ložu na podlagi Komunistične stranke Jugoslavije. S tem pozdravljamo proletariat celega sveta. Naj živi sovjetska Rusija! Živela tretja Internacionala! Živela mogočna in velika Komunistična stranka Jugoslavije! Ule Jožef, predsednik; Turk Anton, tajnik; Kočevar Viktor, blagajnik. Telič Rafael, Lavrič Valentin, Bravec Žan in Žabukovec Anton (še živeča Rafael Telič in Anton Turk pravita, da je prav »Franc«, ne pa »Anton«, ustni vir, op. L. M.), odborniki« (12). Iz navedenih dveh dopisov je očitno, da je množica ljudi na shodu Komunistične stranke v Ložu odobravala ustanovitev politične organizacije. Že naslednji dan, 18. oktobra, pa so jo organizacijsko oblikovali »na podlagi Komunistične stranke Jugoslavije«; izvolili ali določili so njeno 7-člansko vodstvo s tako socialno sestavo: 1 gozdni delavec (bajtar), 2 kmeta, 2 krojaška pomočnika oziroma krojača, 1 pek in 1 trgovski pomočnik, ki je tisti čas imel gostilno (Anton Turk in Boris Svet, ustni vir). Potemtakem je bila komunistična organizacija v Ložu dejansko ustanovljena in organizacijsko oblikovana 18. oktobra 1920. V njej je bilo 40 do 50 članov, predvsem obrtnikov, kmetov in nekaj delavcev, ki so se opredelili za komunistično stranko. Imela je torej množičen značaj. Prvi loški socialist Maks Prezelj (13) jo je odobraval, ni pa vstopil vanjo. Imela je sestanke, prejemala je svoje glasilo »Rdeči prapor« in vzdrževala stike z vodstvom v Ljubljani, predvsem z Marcelom Žorgom, ki je prihajal na komunistične shode po Notranjskem. V glavnem se je njeno delo sukalo okoli političnih organizacijskih priprav na volitve v ustavodajno skupščino in občinske odbore. Zapisnike in drugo arhivsko gradivo so sežgali, ko je prišla »obznana« (14). Dvainosemdesetletni Anton Turk, bivši gozdni delavec in tajnik tedanje loške komunistične organizacije, je povedal: Okoli 40, morda kaj več mladih Ložanov, ki so se vrnili iz vojne, je bilo v tej organizaciji; ni dolgo obstajala; imela je radikalen program. Glavni so bili: Franc Zabukovec, Žan Bravec in Mehlan (Jože Ule). K njim je prihajal tudi domačin Anž (Osvald), ki je bil zaposlen pri železnici v Ljubljani. Po njem so nekateri domačini rekli komunistom tudi »anžovci« (ustni vir). V mestecu Ložu, ki je bilo daleč zaostalo v svojem gospodarskem razvoju, v mestecu, katerega prebivalci so bili predvsem kmetje, kakšen bajtar in delavec, nekaj obrtnikov in sodnih uradnikov, so že pol leta po ustanovitvi komunistične stranke v Sloveniji ustanovili svojo komunistično organizacijo. Seveda je bila ta organizacija še v povojih, notranje še nedograjena. Med člani so bili prav gotovo posamezniki, ki so se odločili za komunistično stranko predvsem v pričakovanju morebitnih koristi, ne pa zaradi ideje; morda je kakšen izmed njih kasneje opustil ali pa celo spremenil komunistično prepričanje. Toda menim, da je važnejša ugotovitev, da je bila loška komunistična organizacija (takšna, kot je bila), prav gotovo v središču tedanjega političnega življenja. Ni izšla iz socialdemokratskega okolja, zato ni bila obremenjena z reformističnimi pojmovanji, ki so bila tiste čase tako značilna za slovenske socialdemokrate in njihovo stranko, ki se je imela za delavsko organizacijo in za predstavnico delavskih interesov. Tako so se loški komunisti lahko toliko bolj zavzemali za politiko komunistične stranke. Med njimi sta bila tudi Franc Zabukovec in Ivan Bravec-Žan, ki sta neposredno doživela oktobrsko revolucijo. Njuno resnično revolucionarno prepričanje je bilo vsekakor posebnega pomena za loške komuniste. Na primer: F. Zabukovec je bil pri volitvah v ustavodajno skupščino 1920 kandidat za poslanca na komunistični listi za Ljubljansko okrožje, ki je dobila razmeroma precej glasov prav v Loški dolini. Komunistično misel so razširjali ne le v Loški dolini, temveč tudi v njeni širši okolici. I. Bravec-Žan je bil kot komunist pri občinskih volitvah 1921 v Ložu nosilec opozicijske kandidatne liste, ki je požela bogato volilno zmago. Loška organizacija je v kratkem času obstoja vsekakor uspešno opravila svojo nalogo. To pomeni, da so bili med loškimi komunisti tudi idejno čvrsti in politično razgledani člani, ki so zavestno delovali za veliko stvar revolucionarne komu- nistične stranke. Tako si lahko tudi razložimo njihovo odločitev: »S samozavestjo smo sklenili ustanoviti organizacijo na podlagi Komunistične stranke Jugoslavije.« Tudi njihova gesla izražajo revolucionarnost, širino, moč in vero v prihodnost komunistične organizacije pri nas in drugod. Na shodu komunistične stranke v Ložu 17. oktobra 1920 je torej govornik »razločno in jedrnato dokazoval delovanje vseh meščanskih strank in socialpatriotizma ter razvil program Komunistične stranke ...« Vse te stranke so na volitvah v ustavodajno skupščino, ki so bile 28. novembra 1920, nastopile s svojimi kandidatnimi listami. Zato jih bom naštel in na kratko nakazal njihove politične programe, s katerimi so šle v predvolilni politični boj. SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA (SLS) - klerikalna, je zahtevala, da dobi Slovenija avtonomijo z lastnim parlamentom in lastno zakonodajo; zemlja naj pripada tistemu, ki jo obdeluje; obljubila je, da bo pometla z lažno demokracijo itn. JUGOSLOVANSKA DEMOKRATSKA STRANKA (JDS) -liberalna, je zahtevala enotno državo (bila je proti federalizmu); zahtevala je, da dobijo občine in okraji samoupravo z lastnimi dohodki in imetjem ter z izvoljenimi zastopniki, da se šolstvo razvija v vsej državi enotno v breme države; zahtevala je tudi agrarno reformo, pravico do dela, enakopravnost itn. JUGOSLOVANSKA SOCIALDEMOKRATSKA STRANKA (JSDS) - socialdemokrati, (socialpatrijotje), je zahtevala rešitev jugoslovanskega vprašanja na podlagi prostovoljnega sporazuma in popolne enakopravnosti; odpravo draginje in vojaške diktature, ljudsko republiko; avtonomijo občin; nacionalizacijo rudnikov, velike industrije, veleposestev in bank narod da je sam lastnik zemlje, ki jo izroča v posest pravnemu obdelovalcu; poudarjala je potrebo po združitvi vseh balkanskih narodov v balkansko republikansko federacijo. (Te tri stranke so bile ustanovljene za časa Avstro-Ogrske). SAMOSTOJNA KMEČKA STRANKA (SKS) — rekli so ji tudi samostojni pucljevci — je bila ustanovljena s pomočjo liberalcev 1919 z namenom, da bi pridobila s svojim vplivom podeželje. Zahtevala je pravično in enakomerno porazdelitev davkov; pospeševanje kmetijstva; nadzorstvo nad velikim kapitalom; zmanjševanje vojske itn. (15). NACIONALNA SOCIALISTIČNA STRANKA (NSS) je bila prav tako ustanovljena po nastanku Jugoslavije; zahtevala je täko agrarno reformo, da bi morali kmetje odplačati zemljo veleposestnikom. Delavske organizacije naj bi imeli napol v rokah podjetniki; vezala se je s kapitalisti itn. (16 a). Vse te stranke so si bile edine v tem, da se ohrani kapitalistični družbeni red, in vse so bile proti komunistom. Demagoška revolucionarna gesla pa so jim rabila le za pridobivanje glasov na volitvah. KOMUNISTIČNA STRANKA V SLOVENIJI (komunisti) je imela svoj volilni politični program, ki je izhajal iz programa KSJ. V volilnem političnem programu je komunistična stranka zahtevala sovjetsko ali kmečko-delavsko republiko, najpopolnejšo obliko federacije in pokrajinsko gospodarsko enotnost; agrarno reformo; »tovarne tistim, ki v njih delajo«, odpravo stalne vojske, črtanje vseh državnih dolgov, poudarjala je, da zastopa koristi ročnih in umskih delavcev ter malih kmetov itn. (16 b). V programu Komunistične stranke je bilo tudi nekaj pomanjkljivosti in napačnih stališč, na primer: v njem ni bilo postavljeno nacionalno vprašanje, pomanjkljivo je bilo obdelano agrarno vprašanje; pa protislovna stališča: zahtevala je, da plačujejo davke premožni ljudje, hkrati pa, da se kapitalizem odpravi (17). Tito je v svojem referatu na V. kongresu KPJ rekel, da vsebina tega programa odseva otroško dobo partije, vendar kljub vsem pomanjkljivostim kaže, da je naša partija že stopila na pot ostrega revolucionarnega razrednega boja, in to je bila najpozitivnejša stran tega programa (18). Ta zaostreni razredni boj je odseval tudi v politični volilni kampanji, ki jo je tedaj vodila mlada komunistična stranka v Sloveniji. Vse prej navedene meščanske stranke, kakor tudi socialdemokratska in komunistična, so torej nastopile na volitvah v ustavodajno skupščino s svojimi kandidatnimi listami. Tako se je na območju sedanje občine Cerknica, torej tudi v Loški dolini, vključilo v predvolilni politični boj šest kandidatnih list. Vsaka si je prizadevala, da bi dobila čimveč glasov. V takih političnih razmerah je tudi loška komunistična organizacija vodila predvolilni politični boj, ki zares ni bil lahak. Iz območja sedanje občine Cerknica so kandidirali za poslance na skupnih kandidatnih listah za Ljubljansko okrožje tudi trije domačini, in sicer: na skupni listi Jugoslovanske demokratske stranke je kandidiral IVAN BENČINA, posestnik in trgovec v Starem trgu pri Ložu (19). Na skupni listi Jugoslovanske socialdemokratske stranke je kandidiral KAROL MRŠEK, posestnik iz Ravnika pri Cerknici (20), (to je Ravnik na Blokah, Op. LM). Na skupni listi Komunistične stranke pa je kandidiral FRANC ZABUKOVEC, krojač in kmet z Lipsenja pri Grahovem (Lož) (21). Posamezne stranke so vodile na razne načine močno propagando za svoje liste. F. Razdrih o tem pravi: »Duhovščina je vodila proti nam zelo močno propagando. V cerkvi je pridigal neki menih, bil je izredno dober govornik in je imel precej vpliva, posebno na ženske. Zdelo se je, da bodo nekatere kar ponorele pod vplivom te propagande (»hudič te bo vzel, če ne boš spreobrnila svojega VOLITVE V USTAVODAJNO SKUPŠČINO IN STRANKE Franc Zabukovec (1891—1976) udeleženec Oktobrske revolucije in poslanski kandidat na listi komunistične stranke za ljubljansko okrožje 1920 IZIDI GLASOVANJA PRI VOLITVAH V USTAVODAJNO SKUPŠČINO moža ali sina«, govorili so proti boljševiški Rusiji itn.). Ta propaganda ni ostala brez vpliva in ji je nekatere ljudi uspelo odvrniti od našega gibanja. Tudi nekateri delavci na Marofu so zapadli pod vpliv sovražne propagande in so popuščali svojim materam oziroma ženam« (22). V Starem trgu so sklicale svoje shode tri stranke na isti dan in ob isti uri: klerikalci v Konsumu, liberalci v gostilni pri Benčini; komunisti loške organizacije so sklicali shod v gostilni pri Pavletu. Nasprotniki komunistov (liberalci) so sporočili v Cerknico politični ekspozituri (23), naj zadržijo komunističnega govornika, misleč, da bodo na ta način onemogočili njihov shod. V gostilni »pri Pavletu« so ljudje čakali in čakali na govornika, toda razšli se niso. Med tem sta že potekala shoda obeh nasprotnih strank. Liberalci so se norčevali iz komunistov, češ da jih voditelji »farbajo«, ker skličejo shod, govornika pa ne pošljejo. Končno je komunistični govornik le prišel, ko sta bila shoda obeh nasprotnih strank že končana. Precej ljudi iz teh dveh shodov je prišlo potem še na komunistični shod (24). O tem dogodku je »Rdeči prapor« v št. 55 z dne 17. decembra 1920 objavil naslednji dopis, ki ta dogajanja potrjuje: »Cerknica pri Rakeku. Tukaj so v nedeljo 21. p. m. po nalogu komisarja politične ekspoziture na poseben način reševali državo. Aretirali so namreč referenta iz Ljubljane, ki je prišel, da poroča na shodu, katerega je naznanila KS (Komunistična stranka, op. LM). Zaradi plakatov, katere je imel pri sebi za shod, je bil ovaden in postavljen pred sodnijo, ker so smatrali sestavek »Živela sovjetska republika« za isto kot državi nevaren čin. Sodnik je izjavil, da ne ve, da bi bila KS priznana ter da bi imela kandidatno listo, da ne more biti dovoljeno za to stranko agitirati, ker komunisti hočejo državo zrušiti. Šele po 4 urni dolgočasni razpravi je izrekel oprostilno sodbo. Namen te dolgotrajne procedure je bil očividno ta, da se je protiustavno zadržalo referenta, da bi ne mogel priti na shod, ki je bil sklican za popoldne ob 3 uri v 4 ure od Cerknice oddaljeni kraj Stari trg. Tako je izvajala politična oblast v Cerknici zakon o volilni svobodi. Dr. Žerjav (vodilni slovenski liberalec, op. L. M.) se je vozil tam okoli v avtomobilu, komunističnega referenta so pa aretirali. Toda kljub burji in snegu je dospel referent ob 5 uri v Stari trg, kjer so ljudje vztrajno čakali na govornika, zabavali so se med tem časom na shodu demokratov, potem pa so prišli vsi na komunistični shod, kateri je izborno uspel. Socialdemokratom se v tem okraju ni delalo nobenih ovir«. Menim, da ta primer govori o značilnem odnosu meščanskih strank in takratnega režima do komunistične stranke; govori o težavnih razmerah in vzdušju, v katerem se je komunistična stranka politično pripravljala na volitve. V Loški dolini so imele največ političnega vpliva klerikalna, liberalna, socialdemokratska in komunistična stranka, zato je bil med temi strankami najostrejši predvolilni politični boj. Seveda so tudi socialdemokrati politično močno delovali v volilni kampanji. F. Razdrih je o njih dejal: »Vem, da je k Dimicu (Jerneju), ki je bil pristen socialdemokrat, hodil iz Ljubljane neki Bradeško; hodil je tudi po sestankih, večkrat je prišel k Dimicu. Spominjam se, da je bil dober govornik« (25). Jernej Dimic je bil strojnik in kasneje obratovodja graščinske žage na Marofu. Očitno je imel precej vpliva na delavce, saj je bil 27. avgusta 1919, ko so na Marofu prvič ustanovili podružnico lesnih delavcev, izvoljen za predsednika te podružnice (26). To je bil prvi sindikat lesnih delavcev na Marofu. Čeprav je nastal pod vplivom socialdemokratov, je pomenil veliko pridobitev za delavstvo Loške doline. Ob volitvah so torej žagarski delavci na Marofu že imeli svojo delavsko organizacijo, ki je bržkone prinesla precej glasov svojim ustanoviteljem. Po objavljenih podatkih, ki sem jih našel v glasilih »Rdeči prapor« in »Slovenec«, v beležkah Maksa Prezlja in v posebni publikaciji »30 let slovenske narodne vlade« (27) — sem sestavil tabelo, iz katere so razvidni volilni izidi, in sicer: a) po voliščih: Begunje, Bloke in Sv. Vid skupaj, dalje Cerknica, Iga vas, Stari trg-Lož; b) skupaj za Cerkniško »volilno enoto«; c) koliko glasov so dobile posamezne stranke v poprečju v Sloveniji (v odstotku) in d) izidi glasovanja v sami Loški dolini, to je skupaj za obe volišči Iga vas in Stari trg-Lož. Te izide glasovanja v številkah in odstotkih prikazuje tabela na naslednji strani. Pregled izida glasovanja pri volitvah v ustavodajno skupščino kaže, da so v cerkniški »volilni enoti« dobili klerikalci skoraj natančno toliko glasov, kolikor so jih dobili v povprečju v Sloveniji, socialdemokrati in liberalci so dobili več glasov, samostojni kmetijci, komunisti in nacionalni socialisti pa so dobili v cerkniški »volilni enoti« manj glasov, kakor so jih dobile te stranke v slovenskem povprečju. Precej drugačni so bili izidi glasovanja v sami Loški dolini: klerikalci, socialdemokrati in liberalci, delno pa tudi komunisti, so dobili več glasov, kakor so jih dobile te stranke v slovenskem povprečju; samostojni kmetijci in nacionalni socialisti pa so jih dobili v Loški dolini znatno manj od slovenskega povprečja. Komunistična stranka je v cerkniški »volilni enoti« dobila 75,6 % vseh svojih glasov v Loški dolini, kar je prav gotovo v veliki meri odsev politične dejavnosti loške komunistične organizacije. Navsezadnje ne smemo prezreti dejstva, ko je beseda o volilnih izidih, da je bila Komunistična stranka v Sloveniji ustanovljena komaj pred dobrega pol leta, loška Volišče Število oddanih glasov SLS JSDS JDS SKS KSJ NSS 1 2 3 4 5 6 a) Begunje 246 120 80 13 23 8 2 100% 48,8 % 32,5 % 5,3 % 9,3 % 3,3 % 0,8% Bloke in Sv. Vid 696 266 253 23 128 17 7 100% 38,2 % 36,8 % 3,3 % 18,4 % 2,5 % 1% Cerknica 573 110 232 61 150 14 6 100 % 19,2 % 40,5 % 10,6% 26,2% 2,4 % 1,1 % Igavas 387 149 39.4 % 131 34,6 % 57 15,1 % 15 4,0% 23 6,1 % 3 0,8 % Stari trg- Lož 584 251 43% 121 20,7% 97 16,6% 19 3,2% 87 14,9 % 9 1,5 % b) Skupaj 2477 897 817 253 335 149 27 100% 36,2% (37,5%) 33 % 10,2 % 13,5% 6% 1,1 % c) Slovenija 100% 36,1 % 19,3 % 7,7 % 21,3 % 10,3 % 3,9% d) Igavasin St. trg-Lož 962 400 252 154 34 110 12 skupaj 100% 41,6% 26,2 % 16% 3,5 % 11,4% 1,3 % Pregled glasovanja odstotkih organizacija pa komaj pet tednov pred volitvami v ustavodajno skupščino. Vrh tega je komuniste preganjal protiljudski režim; samo med volilnimi pripravami so v Jugoslaviji zaprli nad 200 komunističnih agitatorjev, sežigali njihove letake itn. (28). V zvezi z volitvami v ustanovodajno skupščino je zanimiv zapis v župnijski kroniki iz Babnega polja. Takole piše: »Volili smo od črke A —N v občinski pisarni v Starem trgu, od črke O —Ž pa v osnovni šoli v Iga vasi, ker vlada ni hotela urediti tako, da bi iz istih vasi, ki so bliže Iga vasi, volili tam. Lož je volil ves v Starem trgu. Hoteli so doseči, da bi čimveč volilcev ostalo doma.« (29 a). Bržkone so oblasti ocenile, da imajo komunisti precejšen vpliv: Lož, kjer je bila samostojna občina, niti ni dobil svojega volišča. Glasove volilcev občine Lož, kjer je bil močnejši vpliv komunistov, so pomešali z glasovi volilcev občine Stari trg. Tudi vasi v Loški dolini niso razporedili glede na bližino dveh volišč, Igavas in Stari trg, ampak so volilce razporedili po abecedi. Tako so se glasovi volilcev iz vse Loške doline vsi skupaj med seboj pomešali na obeh voliščih. Vrh tega so mnogi volilci imeli zaradi take ureditve bolj daleč do volišča. Možno je, da so oblasti želele s tako ureditvijo volišč doseči tudi večjo abstinenco, da bi tudi na ta način pomagale odvzeti komunistom glasove. V taisti kroniki je tudi zanimiv komentar o volilnem izidu. Zapisano je: »V primeri s številkami, ki smo jih vajeni v Starem trgu, je za nas malo slab. Vendar imamo 41,5 % vseh glasov, medtem ko smo dobili v celi Sloveniji 37,5 %. Upajmo, da se bo to razmerje v prihodnje popravilo nam v korist, zlasti ko bodo ljudje enkrat spoznali socialiste/socialdemokrate, op. L. M.), ki so največ glasov ujeli s svojo agitacijo za republiko« (29 b). V zapisu te kronike pristaš klerikalne stranke torej ugotavlja, da je volilni izid v Starem trgu, to je v Loški dolini, »malo slab«, čeprav je boljši kot v slovenskem poprečju. To pomeni, da je bil pri tistih volitvah v Loški dolini dotedanji močno prevladajoči politični vpliv te stranke zmanjšan, ker je dobila le 41,5 % vseh glasov. Nadalje kronist ugotavlja, da so socialisti, to je socialdemokrati, »največ glasov ujeli s svojo agitacijo za republiko«, in izraža upanje, da se bo razmerje političnega vpliva »v prihodnje popravilo« v korist klerikalne stranke. S 26,2 % glasov so bili namreč prvi za njo socialdemokrati z J. Dimicem na čelu, ki so vsekakor imeli precejšen politični vpliv na delavstvo, delno tudi na kmete in druge ljudi. Prihodnost je res prinesla spremembe v razmerju političnega vpliva, vendar ne v korist te stranke. Med delavstvom so se v kasnejšem obdobju uveljavili revolucionarnejši, predvsem mlajši delavci; nekateri so postali po svojem prepričanju komunisti. Postopoma je večina delavstva prešla izpod vpliva socialdemokratov pod vpliv komunistov, posebno v obdobju po uvedbi diktature 1929 in hude gospodarske krize. In koliko poslanskih mandatov so dobile posamezne stranke v Sloveniji? Najprej je treba pojasniti, da si kmetov v Sloveniji takrat v večjem številu ni pridobila komunistična stranka, pač pa si jih je z demagoškimi gesli pridobila novo ustanovljena Samostojna kmečka stranka (ta ugotovitev pa ne velja za Loško dolino, kjer je ta stranka dobila komaj 3,5 %, komunisti pa 11,4 %). V Sloveniji so torej dobile posamezne stranke naslednje število poslanskih mandatov: SLS (klerikalci) z meščanskimi, krščansko socialističnimi (delavskimi) in kmečkimi glasovi je dobila 14 mandatov; Samostojna kmečka stranka 8; KSJ (komunisti) 6; JSDS (socialdemokrati) 6; JDS (liberalci) 3 in NSS (narodni socialisti) 2 mandata (30). številkah in OBČINSKE VOLITVE V OBČINAH LOŽ IN STARI TRG 1921 Ivan Bravec-Žan (1886—1975) udeleženec Oktobrske revolucije, komunistični župan v občini Lož 1920 IZIDI OBČINSKIH VOLITEV V LOŽU IN STAREM TRGU Pred občinskimi volitvami, ki so bile 8. maja 1921, so vse pomembnejše politične stranke pisale v svojih časopisih o velikem pomenu volitev, ki so prve te vrste po nastanku nove države. Komunistična stranka je že v jeseni 1920 na posvetovanju v Ljubljani zavzela stališče, naj komunisti pri prihodnjih občinskih volitvah nastopijo samostojno s svojimi kandidatnimi listami, ne da bi šli s katerokoli drugo stranko v kompromis (31). Politično stanje v občinah Lož in Stari trg je bilo zelo različno: v Ložu sta bili vloženi dve kandidatni listi, lista liberalcev in opozicijska lista, katere nosilec je bil komunist Ivan Bravec-Žan. Klerikalci pri teh volitvah sploh niso imeli svoje liste, kar pomeni, da niso imeli pomembnejše vloge v političnem življenju Ložanov. Popolnoma drugačno politično stanje je bilo v občini Stari trg, kjer so bile vložene tri kandidatne liste: lista klerikalcev in dve opozicijski: lista liberalcev in lista Kmečko-delavske zveze s socialdemokrati na čelu. Seveda so te tri kandidatne liste, ki so bile meščansko obarvane, čeprav z nekoliko različno poli-tično usmeritvijo, močno razgibale volivce starotrške občine. F. Razdrih, ki je tedaj že nastopal v političnem življenju kot mlad fant, se takole spominja teh volitev: »Volitve v občini Stari trg so bile sila razburljive. Ložani so držali skupaj, tam ni bilo takrat klerikalcev; celoten Lož je v zelo visokem procentu volil Žana Bravca. V občini Stari trg ni bilo komunističnega kandidata za župana, ampak je bil socialdemokrat na kandidatni listi. Klerikalci so s pomočjo cerkve navalili v volilni agitaciji in propagandi in seveda tudi zmagali. Bile so silne borbe, klerikalci so sila pritiskali (šlo je za razne podpore, ubožnico in ne vem kaj še). Socialdemokratski kandidati z Dimicem na čelu so močno .forsirali’ delavsko zadrugo. Vztrajali so, da bi delavci in napredni kmetje ustanovili svojo zadrugo pri Pečetu v Starem trgu. Brž ko so nasprotniki to zvedeli, so močno pritisnili na Pečetovko, da je odpovedala dogovor za lokal. Vse to se je dogajalo v času volilne kampanije. Socialdemokratska lista je dobila veliko število glasov, vendar jim je po tistem volilnem sistemu pripadalo le pet mandatov« (32). Za glasove pa se niso močno potegovali le socialdemokrati, ampak se je bil za glasove zelo zaostren politični boj tudi med liberalci in klerikalci. Slednji so imeli tiste dni občni zbor kmetijske podružnice. Na tem zboru so ironično ugotavljali, da so »naši dobro pripravljeni, liberalci nič, ker jim ni za prospeh družbe, ampak za politiko«. Po končanem občnem zboru so imeli politični shod, na katerem je klerikalni poslanec Škulj govoril o protikmetskem delovanju liberalcev in Samostojne kmečke stranke. Tako so tiste dni pred občinskimi volitvami pisali klerikalci iz Starega trga. Dopis se nadaljuje: »Dne 8. maja se vrše občinske volitve. Na sestanku zaupnikov je stranka postavila svoje kandidate ... Vsi stanovi so po strankinem programu zastopani, vsi, ki so zato, da se uniči kapitalistični liberalizem. Zato možje, ki ste že z ustanovitvijo vozniškega društva, ki šteje 305 članov, premagali enkrat liberalno ošabnost, na delo, da se posreči njihov popolni poraz.« Ko so torej klerikalci posmehljivo pisali o liberalni kandidatni listi, so uporabljali tudi demagoška revolucionarna gesla, da bi le-ti »zopet radi kmete vlekli za nos, zraven pa sebi polnili žepe s pomočjo raznih špekulacij pri delitvi gozdov in gmajn, pri prodaji in vožnji lesa, pri občinskem lovu itd. Cas sodbe kapitalizma je tu ... zato pokažite, da ni nikogar, ki bi tem ljudem sedel na limance ...« (33). Politični boj med strankami je bil torej zelo zaostren. Pri tem pa so vse meščanske stranke s socialnimi demokrati vred nastopale z demagoškimi, celo revolucionarnimi gesli, ki so bila za volilce privlačna. a) v občini Lož: od skupnega števila oddanih glasov 142 jih je dobila lista JDS 37 (26 %) in 4 odborniška mesta; opozicijska-komunistična lista z Ivanom Bravcem na čelu pa je dobila 105 glasov (74 %) in 12 odborniških mest (34). b) v občini Stari trg: od 654 oddanih glasov so dobile posamezne kandidatne liste naslednje število glasov: SLS 391 (59,8%) in 14 odborniških mest; lista kmečko delavske zveze — socialdemokrati — 132 (20,2 %) in 5 odborniških mest in lista JDS 131 (20 %) in prav tako 5 odborniških mest (35). Izidi glasovanja so potrdili zelo različno politično stanje v občinah Lož in Stari Trg. V Ložu so se močno uveljavili komunisti, imeli so odločilni politični vpliv, saj so dobili 74 % glasov. Poleg njih so imeli precejšen vpliv samo še liberalci. Občina Lož se je tedaj uvrstila med 16 občin v Sloveniji, v katerih so zmagale komunistične liste (36). V občini Stari trg so imeli največji politični vpliv klerikalci (dobili so 59,8 % glasov). Liberalci so imeli nekaj manj vpliva kot v Ložu. Precej so se uveljavili socialni demokrati z listo »Kmečko-delavske zveze«, katere nosilec je bil Jernej Dimic. Imeli so skoraj enak odstotek glasov kot liberalci (20,2 %). Iz navedenega očitno sledi, da so se tudi v Loški dolini razhajala pota komunistov in socialdemokratov prav tako, kakor so se ta pota razhajala v Sloveniji nasploh. Misleč na razhajanja med komunisti in socialdemokrati v Loški dolini, je F. Zabukovec rekel: »Z Dimicem (Jernejem) sva včasih debatirala. Rekel mi je: ,Vi ste na napačni poti’. Med njim in nami je bila velika razlika. Mi smo jih imeli (socialdemokrate, op. L. M.) za socialpa-triote. Borili so se za potrošniške zadruge, da ne bi bili delavci odvisni od trgovcev. Za socializem niso bili, revolucije so se oni najbolj bali. Bili so organizirana stranka in so se prilagodili vsakemu režimu« (37). Z Zabukovčevimi besedami bi Dimicovo vlogo opredelili takole: »Jernej Dimic ni dosti koristil. Bil je v sindikatu; ,Svobodo’so ustanovili, tu je bil dober, dobro je bilo, da je narod izobraževal. Drugače pa ni bil (dober). Delavce je dol tlačil, češ da ni treba preveč zahtevati. On delavcev ni spodbujal, da bi bili borbeni, ampak je vedno hotel stvari urejati na lep način, potrpežljivo« (38). Potemtakem je Jernej Dimic odigral zelo pomembno vlogo na področju kulturnoprosvetnega izobraževanja delavcev in prebujanja njihove delavske zavesti. V političnem pogledu pa je hotel urejati delavska vprašanja le na »lep način, potrpežljivo«, torej »delavcev ni spodbujal, da bi bili borbeni«, kakor ga je ocenil F. Zabukovec. To je v bistvu pomenilo hromitev delavske razredne zavesti in njegove borbenosti, pomenilo je omejevanje delavskih revolucionarnih zahtev na pobiranje drobtinic s kapitalistove mize. Prav to je bilo značilno za politiko socialdemokratske stranke in njeno sožitje z meščanskimi strankami. Iz tega torej očitno izhaja, da je Jernej Dimic sodil med tiste vidnejše socialdemokrate, ki so bili usmerjeni precej v desno. Zaradi take politične naravnanosti niso bili prav nič nevarni kapitalističnemu sistemu, zato jih protiljudska oblast ni preganjala. Komunisti pa so vodili razredni boj, politično so se torej bojevali proti izkoriščevalskemu družbenemu redu, zato so jih oblasti že takrat ne samo ovirale pri njihovi dejavnosti, ampak jih tudi zapirale. Pri političnih pripravah in izidih glasovanja na volitvah v ustavodajno skupščino 1. 1920 in občinskih odborov 1. 1921 so bile torej očitne različne poti komunistov in socialdemokratov tudi v Loški dolini. Seveda so bili pri teh občinskih volitvah tudi v občini Stari trg delavci in kmetje, ki so se imeli za pristaše komunistične stranke, saj so pri volitvah v ustavodajno skupščino tudi v tej občini dobili komunisti precej glasov. Toda očitno je, da pristaši komunistov niso bili tedaj toliko zavedni in močni, da bi ustanovili svojo organizacijo in nastopili samostojno s svojo listo. Socialdemokrati so bili močnejši in tudi politično bolj dejavni. Zato so le-ti sestavili kandidatno listo »Kmečko-delavske zveze« z nosilcem Jernejem Dimicom. Prav gotovo so volili to listo tudi pristaši komunistov in tisti volilci, ki so se imeli za napredne in revolucionarne. Kljub hudemu političnemu predvolilnemu boju s klerikalci in liberalci je dobila lista Kmečko-delavske zveze precej glasov (20,2 %). Delavec in kmet sta tedaj še težko opazila veliko razliko v družbenopolitični vlogi komunistov in socialdemokratov. Na videz so bili tudi socialdemokrati revolucionarni, a so to revolucionarnost vedno izpeljali v slepo ulico. Zaradi pregleda bom navedel še izide glasovanja v drugih občinah iz območja sedanje občine Cerknica, ne da bi jih razčlenjeval. BEGUNJE: oddanih glasov 213, lista združenih naprednih strank jih je dobila 106 (49,8 %), 8 odb; lista SLS pa 107 (50,2%), 8 odb. BLOKE: oddanih glasov 383; lista združitve jih je dobila 258 (67,4 %), 12 odb; SLS pa 125 (32,6 %), 8 odb. CERKNICA: oddanih glasov 473, od tega so jih dobile naslednje štiri liste: I. (Matije Obreza, verjetno SKS) 181 (38,3 %); 9 odb., II. lista SLS 134 (28,3 %) 7 odb., III. lista JSDS 89 (18,8 %) 4 odb. in IV. lista JDS 69 (14,6 %) 4 odb., SV. VID (ŽILCE): oddanih glasov 162, lista SKS jih je dobila 94 (58 %) 9 odb., lista SLS pa 68 (42 %) 7 odb (39). Kaže, da so v vseh občinah, razen v Ložu in Starem trgu, samostojni kmetijci pobrali precej glasov klerikalcem. Občinska komunistična oblast v Ložu je bila kratkotrajna: že dva dni po končanih volitvah je okrajni glavar poslal novo izvoljenemu županu Ivanu Bravcu-Žanu dekret, s katerim je razveljavil občinske volitve in razrešil komunista Bravca županskih dolžnosti (40). Buržoazija se je tedaj bala revolucionarne komunistične stranke in njenega vpliva na ljudske množice. Zato je svojo protiljudsko oblast utrjevala od spodaj in od zgoraj: v občinah je razrešila komunistične župane; v ustavodajni skupščini, kjer je bilo 59 komunističnih poslancev — bili so tretja najmočnejša politična sila (41) — so konec leta 1920, se pravi kmalu po volitvah v ustavodajno skupščino, z »Obznano« prepovedali komunistični stranki vsakršno delovanje v času zasedanja ustavodajne skupščine. Avgusta 1921 je skupščina sprejela zakon o zaščiti države, po katerem so komunističnim poslancem odvzeli imuniteto in jih predali sodišču. Komunistična stranka pa je morala v ilegalo (42). S tem je bil zadan hud udarec tudi loški komunistični organizaciji; pretrgane so bile njene zveze z Ljubljano; javno se komunisti niso mogli več sestajati; nekaj članov se je pasiviziralo. Niso pa bile zatrte njihove komunistične ideje. Komunisti so delovali še naprej, toda zdaj ne več kot legalna organizacija, ampak posamezno, od človeka do človeka. Sčasoma so organizirali godbo, in sicer v takem smislu, da so se v njej lahko sestajali napredni Ložani in razvijali komunistične ideje ... (43) Godba je postala žarišče napredne kulturne in politične dejavnosti. Iz nje so izšli mlajši revolucionarji, med njimi tudi Janez Hribar. Leta 1932 je obnavljal komunistično organizacijo Franc Strle. Le-ta je bila po enem letu docela ohromljena, ko so orožniki po vsej Notranjski zaprli več komunistov, med njimi tudi Franca Strleta (44). Po njegovi vrnitvi iz zapora 1934 se je pod neposrednim vplivom partije v letih gospodarske krize organizirano krepila napredna revolucionarna misel in ni več zastala ... Najprej pa so Jernej Dimic (1871—1943) prvi predsednik sindikata lesnih delavcev 1919 v Loški dolini morali vodilni tovariši v Loški dolini ob pomoči komunistov iz Ljubljane še sami premagati ozko in sektaško pojmovanje o vlogi in političnem delu komunistov. V naslednjih letih se je v Loški dolini oblikovalo močno kmečko-delavsko gibanje na množični podlagi. Jedro tega gibanja je bilo delavstvo, skupaj z revolucionarnimi kmeti in obrtniki, zajemalo je člane društev KFID, sokola, voznikov-kmetov in vse napredno misleče ljudi. Politična moč kmečko-de-lavskega gibanja je še posebno prišla do izraza pri občinskih volitvah 1. 1936, ko je v hudem političnem boju s klerikalci osvojilo občinsko oblast v Ložu in Starem trgu. To se je ponovilo še enkrat, ko so oblasti 1938 ukinile občino Lož in jo združile z občino Stari trg. To je bila prava čista opozija proti režimskim meščanskim strankam, iz katere je kasneje nastala Osvobodilna fronta. Vodilni politični delavci so aktivizirali ljudske množice ne le pri dvojnih občinskih volitvah, temveč tudi pri raznih akcijah: pri zbiranju pomoči za stavkajoče delavce, za španske borce, za zapornike v Sremski Mitroviči ipd. Te uspehe je vodilni politični aktiv v Loški dolini dosegel, ker je bil v stikih z vodstvom partije v Ljubljani, ker je deloval med množicami po njegovih smernicah, ker je redno prejemal razno partijsko in drugo napredno literaturo, jo razširjal med ljudi in se sam idejno in politično izobraževal. Ožja skupina tovarišev, ki je v Loški dolini vodila kmečko-delavsko gibanje, je bila torej organizacijsko-politično dejavna neprekinjeno od leta 1934/35 (45). Trditev, da so bili politični uspehi delovanja te skupine dejansko uspehi partije, ni prav nič pretirana, čeprav formalno od leta 1934 ni bila organizirana partijska organizacija v Ložu in zato tudi najbolj aktivni organizatorji KDG niso bili formalno člani KP. Na osnovi poročila sekretarja PK KPJ za Slovenijo Josipa Marna se vidi, da je PK KPJ za Slovenijo imel slabe zveze z delavci in kmečkim podeželjem in se ni dovolj prizadeval, da vzpostavi partijsko organizacijo tudi v Loški dolini (46). Organizacijsko je partijsko vodstvo znova poseglo v Loško dolino šele avgusta 1939. Tedaj je bil sprejet v partijo Janez Hribar, ki je v začetku leta 1940 sprejel vanjo Feliksa Razdriha in Matevža Haceta. Tako je znova osnoval partijsko organizacijo kot njen sekretar. Podrobna obravnava teh razdobij ni namen mojega sestavka. Protiljudski režimi torej niso mogli z »Obznano« in zakonom o zaščiti države« zatreti korenin, ki jih je leta 1920/21 pognala komunistična stranka v Ložu in Loški dolini. Te korenine so ostale vedno sveže... Kasneje so se razraščale s čedalje večjo močjo ... OPOMBE 1 F. Klopčič: Velika razmejitev, DZS, Ljubljana 1969, str. 28 — 30. 2 knjiga: II. kongres KPS, CK Ljubljana 1949, referat M. Marinka, str. 29. 3 F. Klopčič: prav tam, str. 48—49. 4 F. Klopčič: prav tam, 29,54 — 57,126—127. 5 Na podlagi zbranega pripovedovanja ljudi, ki so bili udeleženi pri tem dogodku, je o primeru pisal Janez Zig-mund in med drugim objavil v glasilu Kovinoplastike 1967 pod naslovom: »Loška dolina nekdaj in danes«. 6 I. Kreft: Slovensko ljudsko gibanje, Obzorja Maribor 1973, str. 15. 7 F. Klopčič: prav tam, stran 22 — 26. 8 F. Klopčič: prav tam, stran 54 — 57. 9 Franc Zabukovec (1891 — 1976) je postal socialist v svoji zgodnji mladosti. Bil je udeleženec oktobrske revolucije, kjer se je »prelevil«, kot sam pravi. Leta 1920 je bil soustanovitelj komunistične organizacije v Ložu. Veliko je bral. Bil je dober poznavalec političnih razmer v Loški dolini, posebno v letih po prvi svetovni vojni. Njegove spomine smo želeli iztrgati pozabi, zato sva mu s Strletom-Ninom prisluhnila 29. in 30. marca 1973. Pri drugem delu pogovora je sodeloval tudi Feliks Razdrih (roj. 1901), ki je bil žagarski delavec in je med obema vojnama sodeloval v revolucionarnem gibanju v Loški dolini. Pogovor obeh revolucionarjev sem snemal na magnetofonski trak in prepisal ter zapis uporabil pri pisanju tega sestavka. (Zapis in magnetofonski trak sta shranjena v Muzeju LR v Ložu). 10 »Rdeči prapor«, št. 44, 30. oktober 1920, str. 3., Arhiv CK ZKS. 11 F. Zabukovec je o tem shodu povedal tole: »Shod smo imeli v Ložu pri Bravcu. Prišlo je veliko ljudi, morda se jih je pripeljalo 40 lojtrskih voz iz vse Loške doline, tudi iz Babnega polja in z Blok so prišli. Na tem shodu je govoril Marcel Žorga. Bil sem med ljudmi in jih »podžigal«. Zraven mene sta bila neki loški liberalec in sodnik Kajfež. Tisti liberalec je rekel: ,Treba žandarmerijo poklicat, pa to razgnat’. Kajfež mu je odvrnil: »Imajo pravico, ni sodno prepovedano, pusti jih.« To še ni bil volilni shod, še ni bilo kandidatnih list, za kandidate je bil (shod) kasneje v Starem trgu. Morali smo narod pripraviti. Tisti govornik je ,podžigal’ (množico), mi smo bili med ljudmi in jim dopovedovali, za kaj gre.« (Vir: Zapis pogovora iz magnetofonskega traku s F. Zabukovcem, 29. in 30. marca 1973, arhiv, Muzej LR v Ložu). 12 »Rdeči prapor«, prav tam. 13 Maks Prezelj (1861— 1921) je bil prvi socialist v Loški dolini. Rojen je bil v Kamniku; bil je v Starem trgu trgovski pomočnik, nato še v Idriji; znova se je vrnil v Lož, kjer je imel majhno trgovino. Razširjal je socialistične ideje in kmalu pridobil nekaj svojih somišljenikov; ti so bili: F. Nahtigal, klobučar, J. Vitrih, klepar, J. Lavrič, kmet, vsi iz Loža. (Na volitvah 1897 so v Ložu pridobili socialisti 4 glasove). V to generacijo socialistov sodi tudi Janez Strle iz Podcerkve in morda še kdo. Takrat je socialiste bolj preganjala ljudska morala kot sodnija. Biti socialist je pomenilo biti satanski človek. Tako je rekel F. Zabukovec, ki je pred prvo svetovno vojno sodil v mlajšo generacijo socialistov v Loški dolini. 14 Zapis pogovora s F. Zabukovcem, Muzej ljudske revolucije v Ložu, str. 5— 9,13,17— 19. 15 Publikacija: 30 let prve slovenske narodne vlade, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1975, str. 9. 16a »Rdeči prapor«, št. 37,6. oktobra 1920, Arhiv CK ZKS 16b prav tam 17 Knjiga: V. kongres KPJ, CZ Ljubljana 1948, Titov referat, str. 20. 18 Prav tam, str. 21. 19 »Domovina«, št. 126,15. novembra 1920, NUK. m 20 »Naprej«, št. 260, 11. novembra 1920, NUK. V Ravniku na Blokah so 13. aprila 1919 ustanovili krajevno organizacijo socialdemokratske stranke. V njej je bilo 89 članov. (»Naprej«, št. 100, 5. maja 1919, NUK). 21 »Rdeči prapor«, št. 49, 17. novembra 1920, Arhiv CK ZKS. F. Zabukovec je od leta 1920 do 1927 živel na Lip-senju, nakar se je spet preselil nazaj v Lož, vendar je duhovno vedno živel v Ložu, kot je sam rekel. Leta 1931 se je preselil v Beograd (Zapis pogovora s F. Zabukovcem, prav tam). 22 Zapis pogovora s F. Razdrihom, prav tam, str. 29. 23 Logatec, kjer je bil prej in pozneje sedež okraja in območja do vključno Rakeka, je bil tedaj pod italijansko okupacijo. Zato je bila začasno v Cerknici politična ekspozitura, ki je opravljala upravnopolitične posle na stopnji pristojnosti okraja. 24 Zapis pogovora s F. Zabukovcem in F. Razdrihom, prav tam, str. 6,39. 25 Zapis pogovora s F. Razdrihom, prav tam, str. 32 26 »Delavec«, 37,13. septembra 1919, NUK. 27 »Rdeči prapor«, št. 48, 13. novembra 1920; Arhiv CK ZKS, »Slovenec«, št. 274, 13. novembra 1920; NUK, Zapiski Maksa Prezlja, Muzej LR v Ložu. Publikacija: 30 let prve slovenske narodne vlade str. 9. 28 »Rdeči prapor«, št. 55,7. decembra 1920, Arhiv CK ZKS. 29a France Šušteršič, knjižna zbirka Dokazi, Vražji vrtec, str. 23 29b Prav tam. 30 I. Kreft: prav tam, str. 17. 31 »Rdeči prapor«, št. 30,5. novembra 1920, Arhiv CK ZKS. 32 Zapis pogovora s F. Razdrihom, prav tam, str. 40. 33 »Domoljub«, št. 18. 4. maja 1920, NUK. 34 »Slovenski narod«, št. 105, 11. maja 1920, NUK. 35 Prav tam. 36 I. Kreft; prav tam, str. 109. 37 Zapis pogovora s F. Zabukovcem, prav tam, str. 10, 20,36, 37. 38 Prav tam, str. 20, 37. 39 »Slovenski narod«, prav tam. 40 Zapis pogovora s F. Zabukovcem, prav tam, str. 40. Ivan Bravec-Žan (1886—1975) se je tedaj hudo zameril klerikalcem in liberalcem. Zato so mu v letih med obema vojnama onemogočili zaposlitev. To ga je materialno hudo prizadelo, toda političnega prepričanja ni nikoli spremenil. (Vir: Franc Strle, Spomini, arhiv CK ZKS). 41 I. Kreft, prav tam, str. 189. 42 Publikacija: 30 let prve slovenske narodne vlade, prav tam, str. 9. 43 Zapis pogovora s F. Zabukovcem, prav tam, str. 9,13,45. 44 Leta 1933 je bil Ignac Voljč (Fric) okrožni partijski zaupnik za Notranjsko. Po več središčih po Notranjski je organiziral partijske celice po sistemu trojk (vsak član trojke je imel nalogo organizirati novo trojko). Za Loško dolino je bil krajevni partijski zaupnik F. Strle (Nino), ki je predvsem v Ložu organiziral več takih trojk. Idejnopolitično so bile seveda bolj na nizki ravni, tudi zaslombe v množicah še niso imele, a vendar bile so ... Junija 1933 je prišlo v Logatcu do izdaje, ki je med drugimi tudi F. Strleta potegnila v zapor, kjer je bil 10 mesecev. Iz Strletovih partijskih celic ni bil noben izdan in zato tudi v zaporu ni bil noben drug kakor sam Strle. (Vir: 1. sodno gradivo, Muzej LR v Ložu; 2. F. Strle, Spomini, Arhiv CK ZKS, fase. 32 in 3. J. Hribar, Spomini, prav tam.) 45 Vir: 1. Janez Hribar, Spomini, Arhiv CK ZKS. 2. Franc Strle, Spomini, prav tam. 3. Matevž Hace, Spomini, prav tam. 4. Jože Brilej, Ivan Kreft in Line Žagar, ustni vir. 46 Poročilo sekretarja PK KPJ za Slovenijo Slavka (Josipa Marna) okt. 1935, Fond Kominterne, Zgodovinski arhiv CK ZKS. Anton Avsec GOSPODARSKE IN POLITIČNE RAZMERE V LOŠKI DOLINI MED OBEMA VOJNAMA Ob koncu I. svetovne vojne je Avstro-Ogrska razpadla in Slovenci smo se otresli tisočletnega suženjstva. Na vidiku pa je bila nova nevarnost. Italija je kot članica zmagovitih antantnih sil zasedla Primorsko in del Notranjske s Postojno. Italijanska vojska pa je prodirala še dalje. Z zasedbo Planine, Rakeka, Logatca in prodiranjem po cesti proti Vrhniki je ogrozila celo Ljubljano in še preostali del Notranjske tostran Javornikov. Prodor italijanske vojske je bil zaustavljen na vrhniškem klancu. S podpisom državne pogodbe med državo Srbov, Hrvatov in Slovencev in Italijo je bila določena meja, ki je tekla po Javornikih. Loška dolina je bila tako v obmejnem pasu. Mnogi so imeli parcele, zlasti gozdne, onstran meje. Po vojni se razmere v Loški dolini normalizirajo in kljub posledicam vojne gospodarstvo hitro oživi. Leta 1922 sezida Karol Kovač parno žago v Starem trgu, (1) število zaposlenih zopet poraste. Tako imamo v tem času zaposlenih na večjih žagah tole število delavcev: pri firmi Franjo Žagar v Markovcu 50 — 60 delavcev, na parni žagi Marof 55 — 70, pri Karlu Kovaču pa 40 — 45 delavcev. Tu moramo upoštevati še zaposlene na manjših žagah ob potoku Obrh, ki jih obratuje v tem času 6. Gozdnih delavcev je bilo 380(2), kmetov-voznikov pa okrog 350 (3). Številke govore, da bi lahko le-ti ob dobri organiziranosti delavcev in kmetov imeli pomembno vlogo tudi v političnem življenju. Delavci so leta 1919 še vedno delali v zelo slabih razmerah. Za slab zaslužek, ki je omogočal le golo eksistenco, so delali po 14 ur dnevno. Leta 1919 je bila na pobudo Jerneja Dimica, obratovodje na parni žagi Marof, ustanovljena podružnica lesnih delavcev. O ustanovnem sestanku poroča dopisnik v listu Delavec št. 137 z dne 13. septembra 1919 (4) naslednje: »Opazujoč gibanje proletariata po vsem svetu, smo se tudi mi zdramili, da pojdemo gradit važen temelj: delavsko strokovno organizacijo. Dne 27. VIII. 1919 smo imeli ustanovni občni zbor pri g. Trohu. Sklenili smo ustanoviti podružnico lesnih delavcev in se priklopiti Osrednjemu društvu lesnih delavcev v Ljubljani. V odbor so bili izvoljeni naslednji SS: predsednik Jernej Dimic, podpredsednik Alojz Krašovec, blagajnik Ivan Pirnat, zapisnikar Ivan Krašovec, Valentin Vrhovec, Franc Groše, Franc Krašovec. Namestniki so: Josip Setina, Anton Zabukovec, Ivan Kolster, preglednika računov Franc Okoliš, Jakob Zgonc in Jakob Zabukovec. Članov šteje podružnica 45. Med delavstvom je veliko zanimanja za organizacijo. Kakor drugod, imamo tudi pri nas nasprotnike strokovnih organizacij. Tistemu kar svetujemo, naj pride zadnjo nedeljo v mesecu ob treh popoldne na sejo pri J. Trohu, pa mu bomo razložili namen naše podružnice, da mu ne bo treba pošiljati orožnike poizvedovat o namenu našega društva. Savelj, Savelj ne pihaj tam, kjer te ne peče. Vse se briga danes, kako si izboljšati svoj položaj; kmet, obrtnik, duhovnik, advokat itd., le delavec se ni smel brigati zase. Proletariat se prebuja in mora priti na površje. Tebi »Delavec« pa kličemo, drami in budi naše nezavedne tovariše.« (5) Iz vsebine sestavka je razvidno, da so pogoji za organiziranje delavstva dozoreli pod vtisom uspehov proletariata v Sloveniji in še zlasti v svetu, in da so razredni nasprotniki ovirali ustanovitev sindikata oziroma proces organiziranja delavstva, četudi se je zavzemalo le za minimalni program socialdemokratske stranke. Leta 1920 je SLS pod okriljem kmetijske podružnice Stari trg organizirala kmete-voznike v vozniško društvo. Društvo je razmeroma hitro propadlo. Kot bomo videli kasneje, misel o organiziranem nastopu in delovanju kmetov-voznikov ni zamrla. Te izkušnje so na bolj organiziran način izkoristili člani kmečkodelavskega gibanja sredi tridesetih let. Po zadušitvi revolucionarnega gibanja in delovanja partijske organizacije je revolucionarna aktivnost močno upadla oz. skoraj popolnoma prenehala, deloma zaradi močnega terorja buržoazije, deloma zaradi izseljevanja naprednega delavstva v tujino. Žagarski delavci, organizirani v sindikat lesnih delavcev, so bili pod močnim vplivom socialdemokratskih oportunistov. Živeli in delovali so v ozkem, zaprtem krogu. Njih delovanje je bilo usmerjeno predvsem v boj za uveljavitev raznih strokovnih in socialnih zahtev. Na pobudo obratovodje Jerneja Dimica in še nekaterih najaktivnejših članov sindikata je bilo leta 1922 (6) ustanovljeno delavsko kulturno društvo »Svoboda« (DKD). Društvo je skrbelo predvsem za izobraževanje, dvig proletarske zavesti in za razvedrilo članstva. V okviru društva je delovalo več sekcij : dramska in pevska sekcija, tamburaški Godbeno društvo Lož. Peti z leve s klobukom je organizator KDG v Loški dolini Janez Hribar. zbor, knjižnica ter nekaj časa celo telovadno društvo. Zelo uspešno je delovala zlasti dramska sekcija pod vodstvom Jerneja Dimica, ki je bil hkrati zelo dober režiser. Člani društva so prvotno imeli sestanke, kjer so pač dobili prostor. Toda še istega leta so dobili streho nad glavo. Na predlog Jerneja Dimica in Feliksa Razdriha so namreč zgradili delavski dom, imenovan »baraka«, ker je bil ves iz lesa. Po nekaterih podatkih naj bi ga bili delavci zgradili s samoprispevki, kar je bolj malo verjetno, če upoštevamo, da je bil les razmeroma zelo drag, zaslužki delavcev pa slabi. Verjetno je les izposloval Jernej Dimic od uprave v Snežniku, saj je imel pri nji velik ugled, hkrati pa je bil tudi zelo vpliven med delavci in v sindikatu. Lastniki so tako računali, da bodo laže »mirili« delavce v mezdnem gibanju, hkrati pa tudi izbijali ost in zahtevo delavstva in drugega prebivalstva za izvedbo agrarne reforme. Že leta 1918 je bil namreč formiran agrarno-gozdar-ski odbor za razdelitev 18000 ha snežniških gozdov, ki pa je delo zavlačeval iz leta v leto in je tako stvar zvodenela. Navedeno potrjuje tudi Franc Zabukovec, ki pravi, da je bil Dimic v sindikatu, da je ustanovil »Svobodo« — tu je bil torej dober, drugače pa je bil nasprotnik komunistov in komunističnih idej. (8) Dom so odprli 11. junija 1922. Pri delu se društvo srečuje z najrazličnejšimi težavami, kajti večina članov je še politično nerazgledana, in to otežuje delo. Kljub vsemu je društvo z raznimi akcijami dvigalo izobrazbeno in politično raven članstva. Prireditve so bile dobro obiskane, na tem področju so se uspešno kosali celo z orli in sokoli. (9) Kakšen pa je bil po I. svetovni vojni položaj malega kmeta in kajžarja? Že iz doslej navedenih podatkov je razvidno, da so se mali kmetje in kajžarji navzlic močni propagandi buržoaznih sil vključili v revolucionarno gibanje v dolini, saj so od boljševiške republike, v katero so vstopili spontano, a neorganizirano, pričakovali rešitev dolgoletnih želja in teženj: odpravo kapitalističnega izkoriščanja. Ostra in organizirana reakcija nazadnjaških sil je njihova prizadevanja kaj hitro zadušila. Rešitev iz težkega ekonomskega položaja so mnogi videli v programu revolucionarne delavske stranke — KPJ. Ko je združena reakcija ostro udarila tudi po njej in jo potisnila v ilegalo (10), so kmete pritisnili, da so se vključevali v novo ustanovljene meščanske stranke. Tudi stari stranki sta svoj politični program tako prilagajali, da je vseboval nekatere življenjske zahteve malega kmeta in kajžarja. S spretnim taktiziranjem in zavlačevanjem so tako odstranili revolucionarno ost pri reševanju njegovih življenjskih problemov, obenem pa so ga usmerili v breznačelen politični in strankarski boj. Na rednem občnem zboru podružnice Slovenske kmetijske družbe, ki je bila pod liberalci, so na občnem zboru 23. II. 1919 ugotovili, da se je število članov od prejšnjega leta, ko jih je bilo 120, dvignilo na 350. Glavno družbo so prosili, naj stori vse za uvoz in dobavo umetnih gnojil, ker jih zelo primanjkuje. »Posledice vojne grozote se kažejo tudi pri nas, akoravno niso lesketali bajoneti in grmeli topovi. Vsled pomanjkanja delavcev je bila zemlja slabo obdelana ... Može hišne gospodarje in kmetske delavce so poslali v strelske jarke, doma ostalim gospodarjem so pobrali še živino, tako so ostale kmetije neobdelane in polja nepognojena. Zato ni čudno, da nam primanjkuje potrebnega vsakdanjega živeža.« (11) V resoluciji, ki so jo poslali centrali, zahtevajo, naj se izposluje prost lov, ker dela divjačina gozdovom in polju velikansko škodo, naj bo ribolov občinski, saj je krivično, da ima izključno pravico do ribolova v vseh vodah v občini in Cerkniškem jezeru samo tamkajšnji nemški graščak, dalje, naj se uvedejo izenačene cene za govejo živino po vsej državi in naj se izposluje odobritev vsaj enega ali dveh sejmov v starotrški občini. (12) Klerikalci so tedaj obnovili telovadno društvo Orel. V okviru katoliškega izobraževalnega društva so ustanovili nov odsek: »dekliško zvezo«. V okviru društva Orel je deloval tudi tamburaški zbor »Sveta vojska«. Društvi sta uprizarjali številne prireditve in tako krepili svoje pozicije pri ljudeh. Aktivni so bili tudi liberalci. Junija 1919 je bila s pomočjo Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) ustanovljena Samostojna kmetska stranka. Ta naj bi bila njihova protiutež klerikalcem na vasi. Dne 6. septembra 1919 poroča Domovina, da je bil ustanovljen za Lož — Stari trg in okolico mladi Sokol in pravi, da navdaja »človeka zadoščenje pri pogledu na to krepko in zdravo mladino, ki z veselim navdušenjem vadi in krepi telo, da si razvije svoje telesne in duševne sile za udejstvitev naših najdragocenejših idealov svobodnega narodnega ujedinjenja«. ( 13) Leta 1920 so se gospodarske razmere izboljšale predvsem zaradi dobre letine in tudi tihotapstva prek bližnje jugoslovansko-italijanske meje na Javornikih. S tihotapstvom se ukvarja predvsem mladina, ki tako zanemarja delo na kmetiji, zraven pa še pijančuje. V članku »Notranjska«, Domovina št. 61 z dne 4. junija 1920, pisec odvrača kmeta od tako nepošteno pridobljenega zaslužka, ki hkrati pomaga še sovražniku, ki tepta naše rojake onstran meje in se tudi ozira po nas. Misel sklene takole: »Slovenski kmet, gorje ti, ako te dobi v pest Lah, strezni se — da ne bo prepozno!« (14) Od leta 1920 meščanske stranke zlasti ob volitvah razpihujejo medstrankarske politične boje in si prizadevajo, da bi si zagotovile politično dominacijo nad kmečkim prebivalstvom. V ta namen izkoriščajo tudi vse aktualne dogodke. Tako je Kmetska zveza, ki je bila v rokah SLS, na svečnico leta 1920 organizirala v konsumni dvorani v Starem trgu protestni shod »zoper nasilje Italijanov nad Slovenci onstran meje. Protestirala je proti neugodni rešitvi valutnega vprašanja in soglasno manifestirala za žensko volilno pravico kmetskih žena in deklet.« (15) Zamenjava denarja je ljudi zelo razburila, saj je bil oškodovan zlasti mali človek. Zamenjava denarja je povzročila takojšnje podražitve. Tako so »gostilničarji še isti dan podražili žganje pri 1/10 litra za eno krono«. (16) V boju za krepitev strankarske moči uporabljajo vodstva strank različne oblike pritiska. Tako pisec članka »Cerkvena organizacija — hinavščina« omenja, da »naš škof, ki ima sedaj cerkvene vizitacije ali birmanje, prav dobro uporablja to priliko za priganjanje v klerikalne organizacije mladino v Orla. Pri tem seveda ne pozabi grditi in obrekovati Sokola in vsa napredna društva.« (17) V članku »Trgovci in JDS« pisec ugotavlja, »da nekaterim ni prepira med naprednimi krogi dovolj. Namesto, da se demokratska stranka čimprej okrepi in nastopi na volitvah po sporazumu s SKS, bi radi še to razdrli, kar obstoji. Nadalje ugotavlja, da je demokratska stranka bila pod vodstvom dr. Tavčarja tepena na deželi in tudi v mestih ... Šele odkar so nastopili mlajši ljudje v JDS je postalo bolje. Morda je bila napaka, da se je poleg JDS ustanovila še SKS, ki ni zadostila našim upom. A gotovo je, da je dr. Žerjav s tem prvikrat pritisnil klerikalce ob steno.« (Cit. Domovina št. 52, str. 1, 29.12. 1922.) Delavci in kmetje — člani KDG na srečanju v Markovcu pred Ipavčevo gostilno leta 1936. Klerikalci so liberalcem vračali ostre udarce. Tako so dosegli, da je bil zaradi »strahovanja ljudi in nastopanja proti duhovščini« (18) obsojen na 10 dni zapora ali 500 din globe celo komisar sekvestirane graščine Snežnik Nikašinovič. Njega najbolj bode v oči, da »je pri nas toliko Orlov in samo mala skupinica brezverskega Sokola... devet Sokolov in dvanajst Sokolić, kar pri nas res ne pomeni nič«. Prizanesli niso niti »gospodu majorju, poveljniku obmejnih straž, ki nastopa po istem vzorcu kot omenjeni komisar«. (19) Nasprotja med strankama so ljudi tako razvnela, da je večkrat prišlo do resnih medsebojnih obračunavanj. Enega takih spopadov v Viševku opisuje članek »Lož-Viševek« v Domovini. Pisec se vprašuje, »kdaj bo konec fantovske podivjanosti, če so celo tisti najbolj divji, ki se sami štejejo med ,božje soldate1«. (20) Leta 1923 je bila v Loški dolini zelo huda poplava. (21) Gospodarski položaj se je s tem močno poslabšal. Položaj se je nekoliko izboljšal v začetku leta 1924, ko »lesna trgovina daje našim ljudem precej zaslužka. Žaga na Marofu reže po večini noč in dan, ker je zaradi zadnje povodnje primorana tudi gospa Rozina dajati svoj les rezati na Marof. Kakor je znano, je tej voda pokvarila in odnesla lastno žago.« (22) Kmalu nato se je gospodarski položaj močno poslabšal. To se je nadaljevalo še leta 1925. Zaradi tega je v tem času odšlo na Francosko za kruhom okoli 200 mož in fantov. Kmetje-vozniki so morali tedaj že voziti les po 30 kron 100 kg po slabi cesti, dolgi 23 km, na Rakek. Tako sta par konj in en človek v enem dnevu zaslužila komaj 600 kron. Tedaj so se poslabšale tudi življenjske in delovne razmere delavcev. Mezdno gibanje je bilo tedaj v ospredju delavstva Loške doline. Zato so leta 1926 organizirali stavko, ki pa je zaradi premajhne organiziranosti in solidarnosti propadla. (23) Stanje je bilo res slabo, saj je celo pisec članka v Domovini (24) ugotovil, da »bo to menda tako dolgo trajalo, če ne bo še slabše, da bomo morali eden za drugim po svetu, ali pa se bomo morali organizirati«. Tako slab položaj je nastal zaradi znatnega padca cen lesa in živine, kar je zlasti prizadelo tiste kmetovalce, katerih glavni vir dohodka so bili gozdovi. Zavoljo tega pritiska deluje davčni vijak vse huje, tako da so rubeži na dnevnem redu. Lesni trgovci, ki so še 1924. plačevali kubični meter hlodovine in bukovine okrog 300 din in prevoz 1000 kg žaganic po 100 din, plačujejo sedaj po 150 največ 200 din in voznino 70 dinarjev. (25) Slab gospodarski položaj in razočaranost nad protiljudskim režimom sta bila vzrok, da so vojaške oblasti imele dokajšnje težave z vojaškimi obvezniki, ki niso hoteli prisegati zvestobe kralju, vse do začetka tridesetih let. (26) V naslednjih letih je obiskala Notranjsko skupina generalštabnih oficirjev in generalov iz sarajevske oblasti. Spremljal jih je general Rudolf Meister. Starotrško društvo vojaških vojnih invalidov je izkoristilo priložnost in poslalo k njemu delegacijo z zahtevo, da pri najvišjih oblastvenih forumih izposluje boljše razumevanje in reševanje težavnega položaja članstva vojaških vojnih invalidov. General je obljubil, da bo posredoval. Ker je bilo posredovanje neuspešno in se stvari niso v ničemer izboljšale, je društvo leta 1931 prenehalo delovati. (27) V letih 1931 in 1932 se je partijska organizacija v Sloveniji, ki jo je monar-hofašistična diktatura v letih 1929 in 1930 skoraj popolnoma razbila, obnovila samoniklo in brez kontinuitete v vodstvu. (28) V tej težki gospodarski situaciji so najrevolucionarnejši ljudje videli možnost ukinitve takega stanja v odpravi kapitalističnega sistema, do katerega bi pripeljal organiziran nastop proletariata pod vodstvom KP. Tako je leta 1932 Franc Strle-Nino po navodilih novega pokrajinskega komiteja KP za Slovenijo, ki sta ga obnovila Edvard Kardelj in Boris Kidrič, organiziral celico v Loški dolini. Partija se je organizacijsko in politično hitro širila. Organizirana je bila po sistemu trojk. Prvo celico je vodil Franc Strle-Nino, člana pa sta bila Andrej Švigelj in Franc Jernejčič iz Loža. Drugo celico je vodil Franc Jernejčič, člana pa sta bila Janez Prevec iz Loža in Janez Žnidaršič iz Podcerkve. Tretjo celico pa je vodil Andrej Švigelj. S Strletom je bil povezan tudi Žan Bravec iz Loža, ki je imel nalogo, da organizira svojo celico. Partijska organizacija se je ukvarjala zlasti s politično agitacijo in si prizadevala, da bi se utrdila in razširila. Ideološke marksistične literature v tem času niso imeli. Prejeli in razširili so le nekaj številk partijskega glasila Rdeči prapor ter razne letake. Rdeči prapor so dajali zaupnim ljudem, letake pa so raztrosili v Loški dolini, na Gorenjem jezeru, na Lipsenju in na Bloški polici. Z višjimi partijskimi forumi so bili povezani prek okrožnega partijskega zaupnika za Notranjsko Ignaca Voljča-Frica. (29) Partijsko organizacijo pa je že 10. junija 1933 zadel hud udarec, ko je žandarmerija zaradi izdajstva odkrila v Dolenjem Logatcu partijski sestanek ter zbrane komuniste aretirala in zaprla. Zaradi izdajstva nekaterih slabičev, ki niso vzdržali ostrih zasliševanj, je bilo odkrito celotno partijsko omrežje in tudi tovariš Boris Ziherl, ki je organizacijo povezoval s pokrajinskim partijskim vodstvom. Tako so zaprli 32 članov. Od teh jih je bilo 9 izpuščenih med Franc Strle-Nino (r. 1907) Feliks Razdrih (r. 1901) preiskavo, 19 jih je obsodilo sodišče v Beogradu, 4 pa okrožno sodišče v Ljubljani. Med temi je bil Franc Strle-Nino. (30) Strle se je v zaporu dobro držal, in tako policija ni razkrila partijskih trojk v Loški dolini. Za to partijsko organizacijo je bilo značilno, da so se vanjo vključili tudi nekateri stari člani KPJ, npr. Ivan Bravec-Žan, in da je bila ideološko kakor tudi notranje-organizacijsko zelo vase zaprta in dokaj šibka, kar je pokazal »notranjski proces«, ko je večina članov v strahu pred policijo klonila in zapustila svoje vrste. Članstvo partijske organizacije si tedaj zaradi ozkosti in sekta-štva ni znalo ustvariti močnega zaledja pri ljudstvu, predvsem pa ni znalo najti kontakta z delavstvom. (31) Čeprav je bilo delovanje partije za nekaj časa prekinjeno, je bilo pomembno, saj je med prebivalstvom zapustilo močan vtis. V tem času se pojavi tudi močnejše delovanje socialdemokratov (32) pod vplivom Feliksa Razdriha in mlajših žagarskih delavcev. Tako so pred volitvami leta 1933 socialdemokrati sklicali na Marofu sestanek, na katerem je govoril Rejec. Sindikalna podružnica je kot strokovna organizacija lesnih delavcev povabila na to politično zborovanje vse svoje člane. Zborovanja so se udeležili zlasti tisti, ki so se po svojem prepričanju šteli za komuniste. Čeprav partija ni bila javno omenjena kot organizator zborovanja, so vendarle čutili, da so morali zborovanje poleg socialdemokratov pripravljati tudi komunisti. (33) Tudi tu je prišlo do zastoja, ki je trajal do leta 1935. V začetku tridesetih let sta Italija in Jugoslavija urejali vprašanja v zvezi z državno mejo. Dne 22. februarja 1932 poroča okrajno sodišče Lož, (34) da je prejelo mapne liste z vrisano državno mejo za katastrske občine Nadlesk, Kozarišče, Vrh, Babno polico in Otok I ter k temu še mapne liste št. 5, 11 in 15 k. o. Dane. Dne 4. maja 1933 poroča predsedništvo okrožnega sodišča v Ljubljani predsed-ništvu apelacijskega sodišča v Ljubljani (Preds. 744/3/21-179), da je material davčnih občin Nadlesk, Kozarišče, Dane, Vrh in Babna polica za izročitev kraljevini Italiji že pripravljen. Pripraviti je še material za davčno občino Otok I, tj. prepisati še 68 vložkov ter napraviti ustrezen osebni imenik in seznam parcel. To delo bo okrajno sodišče Lož izročilo predvidoma do konca meseca junija 1933. Italijani so zatem mejo zaprli in jo začeli utrjevati. Kako so to spremljali naši ljudje, je opisal v članku »Iz Loške doline pod Snežnikom« Graničar (35) — Franc Strle iz Podcerkve: »Naše drugače mirno življenje, odrezano daleč od železnice in ostalega sveta, moti le stalno razstreljevanje in ropotanje po vrhovih Snežnika in Javornika na meji, kjer stalno grade od strani našega soseda strelske jarke in druge potrebne pozicije, menda za kanone. Človeku je pri srcu kar čudno, ko sliši to ropotanje iz dneva v dan, pa tudi zavest našega kmetskega ponosa je s tem početjem nekako užaljena, ko gledamo na naši strani mirno in pridno delati kmeta na polju, kakor da se to njega, kar se godi v njegovi neposredni bližini, nič ne tiče.« Fašistično utrjevanje meje in prihod Hitlerja na oblast v Nemčiji sta vzbujala zaskrbljenost. Franc Zabukovec to v svoji izjavi dopolnjuje s tem: »Vsak, kdor je bil le malo daljnoviden, je vedel, da po Hitlerjevem nastopu v Nemčiji Jugoslavija ne bo več dolgo obstajala taka, kot je bila. Stara Jugoslavija je bila provizorij, moral je priti neki nov sistem.« (36) Z ekspanzionistično fašistično nevarnostjo se je naš človek seznanjal neposredno prek številnih primorskih Slovencev, ki so zlasti leta 1935 množično bežali pred italijansko mobilizacijo in udeležbo v abesinski vojni. (37) Leta 1933 je vladajoči režim razpisal za 15. oktober občinske volitve. Politična predvolilna akcija je potekala pod močnim pritiskom režimske JNS. »V začetku septembra 1933 je bil na Rakeku sestanek Sreskega odbora JNS za logaški srez, katerega se je poleg domačega poslanca g. dr. Rapeta udeležil tudi minister g. dr. Kramer. Zastopane so bile vse organizacije, deloma so bili prisotni tudi gospodje župani. Sejo je vodil predsednik srezke organizacije g. dr. Pušenjak. Minister dr. Kramer je podal obširno politično poročilo in gospodarsko poročilo. V več kakor triurni plodni debati se je oglasilo mnogo govornikov, med njimi g. Tavčar, Blažon, Škrbec, Lenarčič, Jerala, Naglič, ki so razpravljali o aktualnih krajevnih in splošnih vprašanjih. G. ministru je bilo izrečeno soglasno priznanje in sprejeti so bili sklepi o enotni taktiki strank v logaškem srezu za bližnje občinske volitve. Sreski odbor je zavzel stališče nasproti komasaciji občin.« (38) Ker so na volitvah predstavljali volilno listo posamezniki, so to izkoristile prebujajoče se napredne sile v Loški dolini in v delavsko-kmečki zvezi nastopile na II. listi, katere nosilec je bil Stanko Štritof iz Starega trga. Nastopili sta še dve listi, in sicer: Nosilec I. liste (JNS) je bil A. Primšar, nosilec III. liste pa klerikalec L. Kržič. Na teh volitvah je bil po izjavi Feliksa Razdriha najhujši teror. Takrat sta plačevala glasove Kržič in Kovač. Pritiskali so na delavce na žagah, grozili z odpustom iz službe tistim, ki ne bodo volili njih, itd. (39) Volilni izidi so bili naslednji: Občina Stari trg: 1196 vol. upr., 776 glasov: JNS Anton Primšar 261 (5), Stanko Štritof 163 (3), Keržič 352 (16); Občina Lož: 334 vol. upr., 209 glasov: JNS Ivan Škrbec 209 (18); Občina Begunje: 786 vol. upr., 463 glasov: JNS Anton Meden 239 (15), Ivan Petrič 224 (3); Občina Bloke: 780 vol. upr., 337 glasov: JNS Jože Rudolf 337 (18); Občina Cerknica: 980 vol. upr., 707 glasov: JNS Anton Werli 452 (21); Občina Rakek: 711 vol. upr., 560 glasov: JNS Franjo Tavčar 499 (18), Modic 61(2) (40). Za te volitve je značilno, da so v zelo veliko občinah zmagale liste JNS, v občini Stari trg pa so zmagali klerikalci. Poudariti pa je tudi treba, da je lista kmečko-delavske zveze dobila razmeroma veliko število glasov, če vemo, v kakšnih razmerah in ob kako močnem pritisku nasprotnikov so potekale volitve. V občinski odbor so bili izvoljeni: Stanko Štritof, kmet, Stari trg, Feliks Razdrih, delavec na Marofu, Vrhnika, Jernej Intihar, kmet, Pudob. (41) Volilni nastop kmečko-delavske zveze je kmet Graničar — Franc Strle iz Podcerkve dobro označil, ko je zapisal: »Pojavili so se na volitvah tudi mladi s svojo listo, in dasiravno niso prodrli, so vendarle povedali, da bo tudi pri nas prišel v kratkem čas, ki bo pokazal, da je dovolj strankarskih bojev gotove vladajoče gospode in da je tudi tisti čas minil, ko so vso moč v rokah imeli razni avstrijski vojni liferanti«. (42) Vladajoči krajevni režim je ocenil, da je do nastopa mladih prišlo tudi zaradi povečane kulturne in politične razgibanosti delavstva, ki je pridobivalo vse večji ugled in simpatije med neorganiziranim delavstvom in med kmečkim prebivalstvom. Da bi to zavrli in preprečili, so še v istem letu (1933) delavcem zaplenili delavski dom — »barako« in ga spremenili v občinsko ubožnico. (43) S tem dejanjem so zadali delavcem občuten udarec, niso pa mogli preprečiti njihovega nadaljnjega naprednega političnega vpliva. Po volitvah so tudi ohrabreni naprednejši kmetje začutili potrebo po ustanovitvi organizacije oziroma društva, ki bi jih povezovalo in se borilo za njihove pravice. Pri tem so mislili na ustanovitev društva kmečkih fantov in deklet. To pa krajevnim reakcionarnim silam ni bilo po volji in so zamisel skušale zatreti v kali. Kmet Graničar je v Kmetijskem listu št. 8 z dne 21. februarja 1934 zapisal, »naj ve dopisnik Jutra, da nismo kmetje na svoji zemlji samo za to, da bi komu kimali, temveč zahtevamo in hočemo tudi odločati... kakor izgleda, je g. dopisniku Jutra kmetski migljaj, kaj šele pokret nekako zoprn, kar se je že v mnogih prilikah pokazalo ...« V tem zapisu se že zrcali čista revolucionarna zavest in odločenost za boj proti izkoriščanju kmečkih množic. Na revolucionarno opredelitev kmetov je nedvomno vplival izredno slab gospodarski položaj. Tiste, ki so se ukvarjali s kmetijstvom, so tlačile razne nadloge. Zaradi nereguliranega potoka Obrha so bile skoraj vsako leto poplave, ki so uničevale letino. Leta 1933 je voda že spomladi zalila in uničila vse posevke. Kmetje so ponovno sejali in sadili.Te posevke pa je nato oklestila toča in nato požgala slana. Kar je ostalo, je v jeseni uničevala divjad, ki je je bilo toliko, »da jih vidijo pri belem dnevu sprehajati po polju, kot v srednjem veku, ko ljudje še niso imeli pušk in je vladala grofovska volja.« (44) »Ljudje«, pravi dalje, »teh vasi nimajo ne krompirja niti fižola za seme in tudi ne drugih življenjskih potrebščin. Zato ni čudno, če so skoraj vsi kmetje zarubljeni za davke, ki so letos posebno visoki.« (45) Leta 1934 je bilo stanje v tem oziru še slabše. V ilustracijo citiram poročilo žandarmerijske postaje Lož z dne 18. marca 1934 okrajnemu načelstvu Logatec: »Potok Obrh je prestopil in se razlil po poljih vasi Skrilje, Dane, Pod-cerkev, Nadlesk, Pudob, Kozarišče in Šmarata. Ozimnica je uničena. Kolika je škoda, se ne da oceniti. Pri vasi Pudob je preplavljena tudi banovinska cesta v doližini 100 m in cesta Pudob—Nadlesk v dolžini 100 m. Osebni promet se vrši s čolnom, tovorni pa od Starega trga dalje preko Viševka na Iga vas. V vaseh Pudob in Dane se je moralo nekaj družin izseliti iz svojih hiš, ker je vanje prišla voda. V restavraciji predsednika občine Stari trg Ludvika Kržiča v Pudobu sega voda že do oken pritličnih prostorov. Iz vasi Kozarišč in Šmarata je mogoč odhod le proti Podgori, drugače je od vseh strani voda. Svoj obrat so morale ustaviti parne žage Karla Kovača v Starem trgu, graščine Snežnik na Marofu in Žagar Fr. v Markovcu, ker je voda zalila kurilne naprave.« (46) Dne 18. marca je prenehala obratovati tudi elektrarna Snežnik iz istega razloga. Voda še narašča. Dan kasneje poroča še predsednik občine Stari trg Ludvik Keržič, (47) da »je deževje v prošlem tednu povzročilo tukajšnji občini katastrofalno povodenj, ki zajema čedalje večje dimenzije. V vodi se nahaja že 5 mlinov in žag.« Bati se je, da bo zlasti v Kozariščah in Šmarati nastalo pomanjkanje živil. Zato prosi načelnika, naj posreduje pri banovinski upravi, da bi dodelila nekaj brezplačnih živil. Nadalje pravi, »da so sedaj razmere trikrat slabše kot leta Franc Strle-Graničar (1899—1942) Stanko Štritof (1903—1943) 1923 v toliko, da sedaj nima ljudstvo niti potrebnega semena za saditev na opustelih poljih. Nenadoma nastopivša zima jeseni 1933 je preprečila še vsako napravo stelje. — Občina je za prizadete naročila 25.000 kg krompirja, kateri se bo razdelil med prebivalstvo za seme in preživo. Potrebno bi ga bilo naročiti vsaj še 2 —3 vagone. Občina je sresko načelstvo Logatec prosila, da se s primerno podporo omogoči občini razdeliti naročen krompir po znižani ceni oz. brezplačno in izposlovati nabavo še 2 vagona semenskega krompirja in 8000 kg jarih žitaric za seme.« (48) Kraljevska banska uprava z dop. 8116/1 z dne 23. III. 1934 sporoča okrajnemu načelniku v Logatec, da je spričo velike škode, ki so jo povzročile poplave okrog Starega trga, nakazala 10.000 din kot enkratno podporo za nabavo živil prebivalstvu. Za razdelitev zneska je bil formiran poseben odbor (49). Odbor ni v redu opravil dela, zato so se nanj zgrnile ostre kritike. Komaj se je vse to nekako poleglo, že je prišlo do nove poplave. Žandarmerijska stanica Lož je dne 6. junija 1934 obvestila (50) okrajno nač. Logatec, da je vsled neprestanega deževja in nalivov v zadnjih dneh začel naraščati potok Obrh, ki je 6. junija prestopil bregove. Tokrat so bile zalite še njive vasi Podlož ... Ljudje — poroča ob koncu dopisa, — so obupani, zlasti ker je to v tem letu že druga poplava. Poplavljeno je okrog 500 ha zemlje, od tega okrog 40 ha njiv. Dne 9. VI. 1934 je poročal Ludvik Keržič (51), »da je višina vode pri Golo-bini bila 7. junija 1934 5,60 m visoka in da je pod vodo tudi vsa posejana ajda, katero je občina nabavila potom banov, semenskega fonda.« Posledice poplave so ob nerazumevanju takratne banov, oblasti za izdatnejšo solidarnostno pomoč (le 15.000 din) tako prizadele kmeta in delavca, da sta bila na robu obupa. Tako gospodarsko stanje je kmeta sililo, da je razmišljal, kje bi našel oporo, da bi se rešil stiske. Ker je bilo tedaj na Notranjskem organiziranih več društev zveze kmečkih fantov in deklet, so tako društvo ustanovili tudi v Loški dolini. Ob ustanovitvi je štelo društvo 12 članov. Predsednik je bil Stanko Štritof iz Starega trga, tajnik pa Janez Zigmund. Idejo za ustanovitev tega društva je Stanko Štritof (Glažarjev) dobil v Grahovem, kjer so že imeli tako društvo.V društvu je bilo okoli 50 članov, v glavnem iz Starega trga in okoliških vasi, predvsem iz Loža, Pudoba, Pod-cerkve in Vrhnike. Tajnik Janez Zigmund je bil leta 1935 na tečaju DKFID v Ljubljani, skupaj z Jakobom Šilcem iz Žerovnice. Na tečaju so predavali predvsem o upravno-administrativnem poslovanju društva. Dobili so solidno osnovo za delo pri vodenju društva. (52) Društvo je organiziralo različna zborovanja, izlete, tekme koscev in grabljic ter različne politične manifestacije. (53) Tekmo koscev, ki je bila avgusta 1934, si je ogledalo veliko ljudi. Med gosti je bil tudi ban dr. Marušič. Stanko Štritof omenja, da jim je tekma pomenila »mogočen, triumfalen praznik in v srca se je vselil pogum in samozavest«. V društvu so imeli samo enega izobraženca, ki je bil gonilna sila društva. Toda prav ta je prvi presedlal k tistim, ki so jih najbolj batinali. (54) To je bil prvi zametek razkroja društva, ki ni dolgo obstajalo. Predsednik društva Stanko Štritof je videl vzrok za razpad društva v gospodarski krizi, ki se je leta 1935 še stopnjevala. To je utemeljeval z naslednjimi podatki »Kmetje so pridelali le toliko, da so se preživljali do pusta. Les, kdor ga je imel, je bil brez cene, prav tako živina. Voli so bili à 3 din naprej, prašiči pa à 4 din za kg. Prodajali so jih le v skrajnih primerih. Z vožnjami lesa tudi ni bilo nič. V tem času je prenehalo tudi tihotapstvo. Družine so bose in raztrgane, davki pa veliki. Člani društva so si obetali izboljšanje težkega položaja od novega režima izvoljenega na petomajskih volitvah, leta 1935. Člani društva so z navdušenjem posegli v predvolilni boj. Agitirali so za dr. Marušiča.Videti je bilo, da bo dobil veliko glasov v dolini, ker je užival med narodom zaupanje. Hoteli so imeti svojega poslanca, ki bi zastopal kmete-reveže, toda vmes so se vrinili drugi in preprost človek se je umaknil«. (55) V volilno borbo se je vključila tudi skupina simpatizerjev komunistične partije v Loški dolini. Povezala se je z drugimi naprednimi množicami Notranjske. Nameravali so voliti socialističnega kandidata. Ker je bila lista prepovedana, so razvili politično agitacijo za abstinenco, pri čemer so dosegli precejšen uspeh. (56) »Tudi večina članov društva kmečkih fantov in deklet ni hotela voliti. Izstopili so iz društva in danes jih imamo tam, kamor gre skoraj vsa naša mladina — v komunizem.« (57) Na tako usmeritev so prav gotovo vplivale številne akcije delavskega razreda v Sloveniji in v drugih pokrajinah Jugoslavije, ki je s številnimi štrajki, demonstracijami ter gladovno stavko v revirjih nesporno dokazal, da je pripravljen slediti vodstvu KPJ na poti revolucionarnega, predvsem stavkovnega boja za svoje zahteve. Janez Hribar v Spominih takole ocenjuje pomen in vzroke za propad društva: »V okviru ZKFD bi bilo možno široko politično delo, toda vsled ozkega in sektaškega gledanja nas simpatizerjev komunistov, se nam je zdelo to vse preveč .oportunistično*, mislili smo, da je treba iti hitrejšim revolucionarnejšim potom. Šele v kasnejših letih smo spoznali to svojo zmoto.« (Arhiv CK ZKS.) Jasno perspektivo revolucionarnega boja delavskega razreda je nakazala IV. pokrajinska partijska konferenca, ki ji je prisostvoval tudi tovariš Josip Broz-Tito. Konferenca je ocenila dotedanje delo partije z jasnega idejno-marksističnega vidika. Po razčlenitvi vseh dotedanjih napak, ki so izvirale iz napačnih in neživljenjskih ocen tedanje družbenopolitične situacije, je konferenca poudarila nujnost širokega idejnopolitičnega delovanja in mobiliziranja vseh naprednih sil v boju proti terorju šestojanuarske monarhofašistične diktature. Sklepi goričanske konference so usmerili ideološkopolitično akcijo v krepitev partijskih vrst in delavskega gibanja sploh, prav tako pa tudi v boj za pridobitev kmečkih množic, ki so pogoj za zmago proletariata. (58) »Ideološko-politična akcija je bila po besedah tov. Edvarda Kardelja usmerjena v organizacijsko politično utrditev take ilegalne partije, ki bo znala izkoristiti vsakršno razpoko v reakcionarnem političnem sistemu dežele za prebijanje obroča nelegalnosti in za ustvarjanje cele vrste kanalov do množic, se pravi do tistih organizacij, v katerih so množice v danih okolnostih bile in mogle biti organizirane.« (59) Z naprednimi marksističnimi idejami je kmete v Loški dolini seznanjal Janez Hribar, ugleden kmet iz Loža. Stik s partijo je navezal prek Franca Strleta-Nina, ko se je le-ta vrnil iz zapora. To potrjuje z izjavo predvojni komunist (od leta 1932) Tone Šušteršič, ki pravi, da je Hribarja spoznal prek Strleta. »Hribar,« pravi dalje, »je k meni v signalno delavnico na železnici prihajal s pretvezo, da je prinesel uro v popravilo. Srečanja sem vselej izkoristil za izčrpne razgovore o tedanjih političnih vprašanjih. Pri meni je dobival tudi partijsko literaturo, a ne dolgo. Dogovorila sva se, da v bodoče dobiva literaturo pri Tonetu Zalarju v Borovnici, ki je zanj bližja in za ilegalno prenašanje literature bolj prikladna.« V dolini tedaj ni bilo več partijskih trojk. (60) Namesto teh je v Ložu nastal tako imenovani marksistični krožek. Člani krožka so vestno in temeljito študirali marksistično literaturo, ki so jo odtlej redno dobivali iz Ljubljane. (61) Sistematično so razširjali knjige Cankarjeve družbe, dela marksističnih klasikov, ki jih je izdajala založba Nova knjiga (ENKA) (62), in brošure Male knjižnice (1934 — 36), npr. Dinamit na Daljnem vzhodu, Trbovlje — socialni prerez, Vprašanje srednjih slojev. (63) Ko je začela izhajati Ljudska pravica (5. 10. 1934 — 6. 3. 1936) so jo takoj začeli kolportirati, prav tako vse druge napredne liste: Staro pravdo (21. 5, —16. 7. 1936), Slovensko zemljo — glasilo slovenskega ljudskega gibanja z geslom: »Za staro pravdo« (30. 7.— 10. 9. 1936), Delavski list (15. 6. —3. 12. 1937), Tabor (30. 7.— 10. 12.1938) in Slovenskega poročevalca (ilegalen list, dve številki 1938. leta). (64) Literaturo so dobivali iz Ljubljane od Vlada Kozaka tudi nekateri delavci, npr. Koren in Matevžič. (65) Kljub temu, da so člani marksističnega krožka delovali kot komunisti, formalno ni bilo organizirane partijske organizacije, ker tedanji PK KPJ za Slovenijo po razbitju partijske organizacije na Notranjskem ni imel povezave z Loško dolino in formalno tudi ni obnovil partijsko organizacijo. (65a) Leta 1935, ko je politična razgibanost znova zaživela, je prišel v stik s partijo delavec Feliks Razdrih, ko se je v Ljubljani udeležil političnega shoda socialdemokratov, na katerem je govoril Živko Topalović. V Spominih Notranjske, str. 1, pravi, »da je bil Feliks Razdrih v družbi s Kraljem z Jesenic, v bližini obeh pa tov. Ivan Maček. Med zborovanjem, ki je zelo burno potekalo, je Razdrih glasno udrihal po socialdemokratih, in ko je tov. Maček to slišal, se mu je približal in mu sugeriral parole, s katerimi naj napada vodstvo zborovanja. Razdrih formalno še ni bil član partije, vendar je čutil, da se mora vsak, ki se čuti komunista, opredeliti proti socialdemokratom kot režimskim podrepnikom.« Marksistični krožek se je širil, toda zaradi sektaštva nekaterih članov še vedno ne dovolj hitro. Premalo so si prizadevali za širše akcijsko sodelovanje z delavstvom in za povezavo med delavstvom in kmeti ter drugimi naprednimi silami v dolini. Zaradi teh napak je nekajkrat prišel v Lož Line Žagar, ki je člane krožka prepričeval, da je treba sodelovati z delavstvom in kmeti. Opozarjal jih je na nujnost ustanovitve močnega kmečko-delavskega gibanja. O teh problemih se je s člani krožka pogovarjal tudi tovariš Kreft. V jeseni 1935 je prišel k Francu Strletu še Jože Brilej, član PK KPJ za Slovenijo, in ga prepričeval, da je le z delom v Ljudski fronti mogoča zmaga, vendar ga ni prepričal. Takrat so Brileja aretirali žandarji in ga odpeljali v Logatec. (66) Kmalu po tem dogodku je šel v Ljubljano Janez Hribar. Pri Linetu Žagarju se je sestal z nekaterimi vodilnimi partijskimi delavci, ki so ga podrobneje seznanili s tedanjo situacijo in nalogami pri formiranju kmečko-delavskega gibanja. Tedaj so začeli akcijo na širši bazi. (67) O tem okrepljenem delovanju piše Janez Hribar v svojih spominih »Podatki o delu na Notranjskem« tole: »Za politično aktivizacijo smo izkoriščali vse dogodke, kolikor smo jih ob takratni politični razgledanosti pač bili sposobni pravilno doumeti in oceniti, tako npr. izbruh španske revolucije, tekstilni štrajk v Kranju in kasneje v Mariboru in druge.« V okviru Rdeče pomoči so organizirali zbiranje prispevkov za pomoč španskim borcem, za pomoč stavkajočim in za zapornike v Sremski Mitroviči. Janez Hribar (1909-1967) Matevž Hace (r. 1910) I Volilni letak za občinske volitve leta 1938 t . Kmetje, delavci, obrtniki, uradniki i Še hi potekla doba občinskih odborov v Staremtrgu In Ložu, , že moramo stopiti ponovno na volišče. Pokazati hočemo ponovno, koga hočemo, da upravlja in gospodari na občini, kdo ima zaupanje, da bo delal po naši volji, to je: v duhu demokracije. Stojimo pred grmado vprašanj: , so nam prekoaiasirali občine ? Zato, ker so to zahtevale gotove osebe med nami. Kako hočemo ureditev.občin ml? Kakor so že stoletja, oziroma kakor se o jem izreče narod, Kaj nam obljubljajo zopet pred volitvami? Vse/kar je «id» goče in nemogoče. . ;Kaj bomo dobili? Niti ^ Imajo polna usta obljub In groženj, po potrebi kafer Je komu beba, Ze pol teta Imajo zaupne sestanke in vabijo samo take može, katere lahko obrnejo kamor hočejo. Da je to reš, so dokaz njihovi večni prepiri, ker njihova mladina hoče več demokracije in sodelovanja,;'^ stari koritarji ne morejo živeti, da ne vladajo sami in vsi bi Vadi bili Župani. Kaj zahtevamo mi od mož, katerim zaupamo svoje glasove? Hočemo, da delajo v dt&u demokracije, da poslušajo in upošte-: vajo pri vsakem koraku/ftnnenje občanov, da skrbe za vse vasi - enako tudi manjše, ker n? odbornika, da se bore proti novim brè-menom, raznih dajatev, davkov direktnih in indirektnih, da znižajo mogoče občinske doidade itd.. Koga vabimo na sodelovanje? Vsakogar,. od duhovnikov iz-, obražencev do brezposelnih, ne glede na politično prepričanje. Hočemo v občini samo dobrih gospodarjev, ne pa političnih koritarjev. Ne gledamo, kaj ima v žepu, pač pa, kaj ima v glavi. AU lahko kaj obljubljamo ? Nič, ker se zavedamo, da bomo imeli le to, kar si bomo z ramo ob rami sami pritorili. Nikdo naj ne naseda več obljubam, kajti pred vsakimi volitvam* se nam obeta vse mogoče, a po volitvah nas nikdo poznati noče. o tiho padale pomladne rose in droben cvet je zadnjo kri popil. II Čez polja sonce je razpelo prt, pretkalo z zlatom je gomilo. V tem zlatu se je vse, prav vse utopilo, bridkost in jok, ljubezen, smeh in srd. Čez polje sonce je razpelo prt. Zgodilo vse se je brez vrišča: za tleči ogenj novega ognjišča so šli junaki mladi v grenko smrt. POLETNO JUTRO Ob požigu mesta Loža L avgusta 1942 Poletno jutro ... V zraku je škrjanček obvisel in pel, pel. Kot biseri svet v rosi je žarel, ko ura v lini je trudno udarila devet. Iz dalje se razgledoval je po dolini ves siv in mrk Snežnik. Tedaj preletel je vasi strahoten krik: Gori! Lož gori! Nad starim gradom je odjeknil strel, mlad človek je od groze zadrhtel: Gori! Gori! Gori! Meni je bilo, kot da so mi v srce zabodli nož ... Lož! Lož! Lož! Poletno jutro ... V zraku je škrjanček obvisel in obnemel. Rosne kaplje je otreslo sonce z bilk. Zvon se je ustrašil, ne udarja več. Nad mestom dviga se ognjeni meč. Dim. Dim. Dim. vijoličast, rdeč in sivo črn, kot žalost se čez Križno goro vleče in tisoč vzdihov v daljo roma z njim. Na vrt za hišo s poslednjimi močmi pridrsa starec. V naročju nese pelargonije rdeče in rožmarin Iz žepa gleda kakor košček sreče podoba žene — drag spomin. Med mize, stole in odeje je položil cvetje, potem je pai. Kričanje, šum in vrišč otrok se zdi mu kakor petje in zvok godal. Poletno jutro ... V zraku je škrjanček obvisel in pel, pel, pel. Meni je bilo, kot da mi je srce prebodel nož. Lož! — Moj Lož! SPOMLADANSKA BALADA Ko so iz tal kot majčkene skrivnosti začeli plašno prvi zvončki bosti in je na gmajnah zagorelo resje, zaspala prav zares je vsa lepa, tiho vdana kurirka Ana. Od jutra se lovi po mračni hosti trudna in neprespana. Ob njej so gabri sivi in preprosti, ob njej dišijo smreke kot reseda, a krog in krog sovražna je zaseda. Srce ji je navrhano bridkosti, v njem zadnja iskra upanja zgoreva. Nad srcem varno skriti so papirji. Sto misli v glavi — kakor netopirji, preplašeni, ki se bojijo dneva. — Ko noč bo svoja krila razprostrla, še jaz se rahlo nanjo bom oprla, morda, morda se srečno bom prebila. — Tako je s srcem nemo govorila. Skoz drevje včasih sonce k njej pogleda in se mehko prisloni ji na lase. Takrat za hip pozabi sama nase. Pred njo se spet prikaže mala Breda, kako pod vejami je mirno spala, zadeta od sovražnega rafala. Nalahno, prav nalahno dan se nagne in mrak poboža vitke, mlade hoje. Zdaj Anino srce naglas zapoje. Potihoma zapušča skrivališče. Noč, partizanom varno zatočišče, ljubeče jo v naročje svoje vzame, a rok sto črnih v puškah ogenj vname in Ana, kot da v zemlji opore išče, v nemočno dlan si stisne jo prgišče. Ko so iz tal kot majčkene skrivnosti začeli plašno prvi zvončki bosti inje na gmajnah zagorelo resje, zaspala prav zares je vsa lepa, tiho vdana kurirka Ana. SONCE PRIPOVEDUJE Počasi se sonce umika in stresa zlato prek pobočja, se z murni igra sredi ločja, povzpne se na ramo Snežnika in pripoveduje skrivnosti, ki so se prek dneva zgodile. — Ob zori so šli čez Močile, po tisti prečudežni hosti, ki vsa je gorela v pomladi, kurirji Črt, Stane in Tinca ter mala sanjava Albinca, vsi štirje veseli in mladi. Skoz drevje sovražni rafali so dobro jim jutro voščili, a vsi so se srečno prebili, le štirje so pali. — Tako je povedalo sonce in mnogim spet upanje dalo, se zadnjič sladko nasmejalo, po tihem spet leglo za holmce. 1 J. G. Herder je poimenoval Slovane kot »miroljubne poljedelce«. — Povzeto po: B. Paternu, Recepcija romantike v slovenski poeziji, Slavistična revija 21,1973,115. 2 Prirejeno po znanem vzkliku: Tudi beseda je bila orožje. 3 Gre le za del Notranjske, ki ga na predlog domačinov imenujem: osrednja Notranjska (prim. naslov!). 4 Obravnavana besedila so iz dipl. nalog I. Razdriha in M. Stanonik, Arhiv slovenskega NOB pesništva 1941 — 1945, katedra za slovensko književnost, Filozofska fakulteta v Ljubljani. 5 Pesmi je pisal tudi Lojze Sterle-Veljko (1911-1943). - Op. F. Sterleta-Nina. Zal se niti za to priliko ni posrečilo dobiti nobene njegovih pesmi. 5a Da ne bo nesporazuma, je treba posebej opozoriti, da to ni Marička Žnidaršič (Stari trg, 1914), kot je morda pomotoma kdo mislil pred leti, ko je bilo nekaj besedil Marije Žnidaršič objavljeno v TV 15. 6 Besedila so v dipl. nalogi A. Božič, str. 456—476. Arhiv ... imenovan pri op. 4. 7 Verjetno zaradi stiske s prostorom sta soneta Notranjske žalostinke natipkana brez razmika med kiticami. (Prim. dipl. nalogo I. Razdriha, str. 110) — tako sta posredovana tudi tu. 8 Dodan je knjižici reportaž Po Benečiji in Reziji, ki je »nastala kot literarni in zgodovinski povzetek potovanj kulturniške skupine IX. korpusa po teh dveh najzahodnejših slovenskih pokrajinah poleti in v jeseni 1944 ... Material sem uredil v glavnem jaz, pregledal pa ga je pred natisom tov. France Bevk, ki ni imel bistvenih pripomb. Zbirko je izdal propagandni odsek IX. korpusa NOV in POJ (izšla je v februarju 1945), natisnila pa partizanska tehnika »Andrej« na Primorskem.« — Iz tipkopisa, ki mi ga je avtor izročil 7. jul. 1972. 9 Po navajanju L. Svetka v omenjenem tipkopisu. 10 V razgovoru, 20. sept. 1972. 11 Prim. op. 9. 12 Iz avtorjevega zapisa, ki ga je poslal v objavo TV-15 v aprilu 1. 1970. 13 Iz avtorjevega pisma, 24.11.1976, bibliotekarki M. Čampa v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. 14 Poseben prispevek o njem je za ta zbornik napisala N. Barbarič. 15 Prim. R. Hrovatin, Partizanska pesem, Lj. 1953, str. 60 — 62, 68—69, 90—91, 98—99, 140—143; 220, 222—223, 225. 16 Omenjeno besedilo je iz dipl. naloge, Marjane Starc, str. 122. — Arhiv ... imenovan pri op. 4. 17 Njeno besedilo je v dipl. nalogi Ljudmile Stanonik, str. II /116—117 Arhiv... imenovan pri op. 4 18 Po J. Vidmarju. Prim. F. Zadravec, Lirika, epika, dramatika, M. Sobota, 1971, str. 8. 19 Prim. M. Kmecl, Mala literarna teorija, Lj. 1976, str. 166,170. plodovit ustvarjalec Loške doline, je bil rojen 1910 v Podcerkvi pri Ložu. V predvojnih letih je bil gozdarski in žagarski delavec v domačih krajih in v Franciji, socialističnemu gibanju se je pridružil že leta 1926, od 1936 pa je aktivno sodeloval pri kulturnih društvih Svoboda in Vzajemnost. V NOB je bil najprej rajonski in okrožni aktivist, potem komisar notranjskega odreda, Tomšičeve brigade, XIV. divizije in IV. operativne cone za Štajersko in Koroško. Po vojni je bil predsednik sindikatov, pomočnik ministra za gozdarstvo, pomočnik direktorja Kmečke založbe in urednik kmečke knjižne zbirke pri Glavni zadružni zvezi. Vrsto let že živi in kmetuje na svojem domu v Podcerkvi. HACETOVO pisateljsko delo je izredno obsežno, saj objavlja novele in povesti že petindvajset let. Od prve knjige, Partizanske slike (1951), pa do zadnje, Tretje knjige komisarjevih zapiskov (1976), tematsko širi svoje pripovedno zanimanje. Piše o domačih ljudeh, o notranjskem kmetu iz Loške doline in okolice, zajema snov sprva iz NOB, potem pa iz širše zgodovine Loške doline, iz predvojnega in deloma tudi iz povojnega časa. NOVELE IN POVESTI Z VOJNO TEMATIKO Partizanske slike (1951), Gozdne steze (1954) prinašajo prve HACE-TOVE pisateljske poskuse. Gre za serijo krajših črtic, kjer je v ospredju določen posameznik iz partizanskih enot, okrog njega pa se razvrsti galerija drugih likov iz narodnoosvobodilne vojne. HACE upovedeno osebo karakterizira v skopem, konkretnem opisu nekaj junaških dejanj, ki reportažno prikažejo hrabrost partizanskega borca in njegovo smrt. Vojna prekali omahljivce in bojazljivce, v borcih živi le ideja revolucije, ki ji podredijo vse druge, osebne probleme. Komisarjevi zapiski (1957, 1959) so osebna HACETOVA kronika vojnih let, ki zajema dogodke na Notranjskem od 1942 do italijanske kapitulacije in pot XIV. divizije do osvoboditve. Med suhimi stvarnimi in zgodovinskimi poročili o sestankih, sklepih in drugih dogodkih v štabu se iz zgodovinske snovi izvijejo osebne zgodbe soborcev in tovarišev, ki zaživijo v svoji enkratnosti in človeškosti. Kratke anekdote, humoreske in novele prinašajo usode ljudi, ki se bojujejo za revolucijo, ostajajo pa vsak samosvoja osebnost s svojo preteklostjo in svojo miselnostjo. HACE neposredno in konkretno opisuje človeške reakcije in čustva mladih, zdravih, kmečkih ljudi in razgrinja pred nami bogat mozaik osebnih usod v vojnem času. Izogiba se statiki oseb, vidi predvsem njihovo življenje v dejanju in dogajanju, v borbi in počitku. S tem ob jedrnatosti ohranja živost pripovedovanja, s posameznimi detajli in bogatim besednim zakladom pa ustvarja specifično razpoloženje ob usodi kmeta-borca. Pisatelj je sam kmet, navezan na zemljo, izogiba se intelektualiziranju in moraliziranju in ostaja vedno življenjsko prizadet. Njegov odnos do sveta je naraven, preprosto humanističen in spontano angažiran, čuti odpor do birokratizacije človeških odnosov in ostaja na otipljivi, trezni vsakdanjosti NOB. V Naših obrazih (1961), še bolj pa v Ljudeh na prelomnici (1963) pride do tematskega premika iz neposredne borbe v partizanovo intimnost. V reportažnem in kronističnem pisanju o formiranju prvih partizanskih čet v Loški dolini pisatelj podaja usodo ene skupnosti, a zavzame več različnih vidikov do vojne (partizanski, kmečki vidik). Niz novel in črtic tematsko povezuje nekaj istih oseb. Glavna idejna os je preobrazba posameznika od kmeta do borca. Ljudje zaživijo v široki osebni problematiki, ob herojskih usodah se pojavlja intimna tragika, ki pa jo podredijo življenju skupnosti. Manj je akcije, več dialogov in monologov, ki dogajanje zaustavljajo. Prinašajo razmišljanja in opredeljevanja posameznikov za revolucijo, za pristen odpor in ostro kritiko formalizacije odnosov. Pripoved zaustavljajo tudi spominske retrospektive upovedenih oseb-, prav tako osebni komentarji pisca, ki se s soborci strinja in razmišlja o konkretnih problemih partizanske organizacije. Ljubezen in orožje (1965, nagrada 22. julij), Zadnji obisk (1968) so vezane zbirke novel, ki tematizirajo pod prvim naslovom partizansko erotiko, pod drugim pa nekaj osebnih usod in smrti posameznikov. HACETOV odnos do partizanskih ljubezni je zdrav, naraven in nesenti-mentalen. Njegov humanizem je široko odprt, ob erotiki ostaja spontan in ne moralizira. Ljubezen obvladuje človeka v premoru med boji, spolnost ima močno vlogo v življenju posameznika. Radoživo in humorno upoveduje strast in prvinskost erotike, »Živi danes, morda boš jutri že mrtev« je življenjsko načelo HACETOVIH ljubimcev. Fabulo zapletajo in razpletajo ljubezenski trikotniki. Istočasno narašča HACETOV odpor do administracije, predpisov, teoretiziranja, vsega, kar ovira naravnost in avtentičnost. HACETOVA simpatija podpira samozavest in karakternost preprostih borcev, ki ohranjajo ljudsko razsodbeno moč. Prav tako so preprosti in trmasti ljudje v Zadnjem obisku. Izbor upoved-nih oseb obogati več prvoosebnih pripovedovalcev, ki s humorjem pripovedujejo o posameznih partizanskih dogodkih. Konflikte, ki jih prinaša vojna, zapletajo še ljubezen in navezanost na zemljo. Stil je poročevalski, jedrnat, stvaren, brez daljših refleksij ali sentimentalnih izlivov. Trmasta kmečka miselnost ceni življenjsko pristno in nepotvorjeno. Komandirjeva povest (1972) je zgodba ljubezenskega trikotnika med partizanom Zaveznikom, belogardistom in domobrancem Burjevim Jernejem in njegovim dekletom Jožico. Tokrat se pomakne v ospredje izrazito čutna ljubezenska strast. Ljubosumje, ljubezenska tekma in osebne strasti motivirajo odločitve posameznikov in ovirajo celotni razvoj osebnosti, ki ostajajo na prvinski, fiziološki ravni. Živahne scene iz partizanskega dogajanja, ki jim šabloni-zirane ljubezenske scene strukturno niso enakovredne, ostajajo tokrat v ozadju pripovednega zanimanja. S tem se HACETOVA partizanska tematika izčrpa in snovno in motivacijsko močno poenostavlja. Tihotapci (1964) so prva HACETOVA povest na nevojno temo. Ob ljubezenskih zgodbah dveh deklet, Dane in Kristine, zaživijo močna tihotapljenja konj preko italijanske meje v Pivko. Povest je kompozicijsko sestavljena iz krajših, zaokroženih prizorov, ki jih vežejo iste osebe: tihotapci, vaščani, dekleti. Potek povesti je kronikalen, vendar premika zanimanje z ene osebe na drugo. HACE natančno precizira osebe in kraje, ob glavnih osebah portretira še druge vaške like. Kvalitete so mladost, strast, energija, pogum, HACE ni didaktičen in pretirane radoživosti ne obsoja. Opisi so strogo konkretni, nepojmovni, besedno bogati, po osnovni telesni in duševni oznaki pisatelj karakterizira osebe preko akcije in dialoga. Spominsko zaledje ustvarjajo folklorni elementi, kjer etnološko natančno zaživijo stare šege in navade. Korenine še trgajo (1967) so problemsko vezane na povojni čas. Zadružništvo, odhàjanje mladih v mesto, upiranje kmetov novotarijam, birokratizacija so motivi, ki jih pisatelj konkretizira v usodah posameznih vaščanov. Povest ima pri HACETU že znano novelsko zgradbo in je dokumentarno vezana in krajevno in časovno omejena. Prevladujejo literarizirana poročila s sej in sestankov, ki jih prekinjajo erotične scene med protagonisti. Anekdotičnost in humor upadata, manj je dogajanja, namesto živih likov prevladuje tipizacije kmet — birokrat, opazna je močna idealizacija starih, nepokvarjenih časov. Vaška kronika (1971) sega v predvojni in povojni čas v Podgorski vasi. Pripovedovanje je močno folklorno obarvano, natančno opisuje pretekle navade in običaje, kar privede do izrazito poljubno-poučno obarvanih mest in etnologije. V tem ozračju se odvija zgodba dveh podgorskih družin, ki jo zaustavljajo tudi nevezani portreti vaščanov in vložene kronike vaških župnikov, ki avtentično posnemajo pridigarski stil. Ob etnologiji in folklori, pa tudi v zgodbi sami, izstopa ena ideja: zemlja kot edina dobrina, kar privede do vztrajanja pri patriarhalni in arhaični organizaciji vasi in idealizacije preteklosti. Kronika Streharjeve družine (1971, 1973) sega od 1797—1936 preko zapiskov starih očetov Tomaža in Luka in usod deda in sina Matija in vnuka Matička. Zelo živa je kronikalna, lažno avtentična organizacija prvega dela, kjer deda Tomaž in Luka poročata o važnih in nevažnih dogodkih vaške skupnosti. Ob usodi družine se menjavajo anekdote, portreti, zgodovinski dokumenti, nasveti za umno gospodarstvo, živi dogodki in dialogi. Nezapletena zgodba se odvija po časovnem tiru. Dogodke evropske zgodovine sekajo konkretni gospodarski problemi notranjskega kmeta, ki vse vrednoti skozi zemljo in gospodarstvo. Oba deda predstavljata ideal gospodarnega in skrbnega kmeta, preprostega, pametnega, zvitega in preudarnega človeka, ki ne izgublja besed v dolgih razmišljanjih ali izražanju čustev. Trdi kmečki značaji so živahni, originalni in neponovljivi, zelo izstopa Mica, snaha starega Luka, ki je izjemno osoren in trmast tip kmečke ženske. Za loške bralce je delo še tolikanj bolj privlačno, ker se za osebami dostikrat skrivajo konkretni Ložani, čas in kraj sta natančno določena. Kompozicija in stil sta nezapletena, vendar je opazno prizadevanje po arhaizaciji stila v kronikah starih dedov, kjer je tudi preprostost sporočanja funkcionalno utemeljena. Prijatelji in znanci (1975, Kajuhova nagrada 1974) časovno nadaljujejo Streharjevo kroniko. Osebe se le drugače imenujejo. Osnovna tema je razvoj socialističnega gibanja v Loški dolini v letih 1936—1938. Okrepitev antiklerikalizma, širjenje komunističnih idej, prve zmage na volitvah, izobraževanje delavcev, izseljevanje, brezposelnost prevrednotijo značaje in interese ljudi. Stari običaji — navade zamirajo, prihajajo novi časi, ljudje se kulturno in politično osveščajo. Tudi štirje prijatelji — protagonisti razmišljajo o aktualni problematiki. V samogovorih in pogovorih izražajo svoja politična prepričanja. Tisti, ki vztrajajo pri progresivnih idejah, se logično in edino možno vključijo v partizanski boj. POVESTI IN NOVELE iz nevojnih Časov IZ KOMISARJEVIH ZAPISKOV Zadnja rakolovka in druge zgodbe (1974) so zadnji izbor HACETOVIH črtic. To so predvsem etnološke ali spominske črtice, kjer stari ljudje ali pripovedovalec pripovedujejo o starih običajih in notranjski preteklosti. Etnologijo razbijajo črtice o vaških originalih, ki s svojo originalnostjo delujejo sveže in neposredno. Tretja knjiga komisarjevih zapiskov (1976) stoji na meji med obema tematskima krogoma. Časovno se odvija v prvih mesecih po vojni, konkretno prinaša povojno aktualistiko, življenje povojnega borca in portrete osvobojenih Notranjčev. Značilna je osebna nota, lu spominsko dokumentarno snov poživi, vendar ostaja glavni namen avtentično pričevanje o povojnih dogodkih. Obširno HACETOVO ustvarjanje je v osnovi polspominskega, dokumentarnega in polpripovednega značaja. Snov je krajevno in zgodovinsko domača, tudi upovedene osebe so notranjski kmetje. Kompozicijsko je HACE mojster krajših tekstov — črtic in novel. Te povezujejo v povest iste osebe ali pa uporablja kronikalni princip pripovedovanja, kjer si po časovnem zaporedju sledijo različni dogodki neke skupnosti. HACETOVA skupnost je mozaik posameznikov, ki jih karakterizira predvsem z nazornim dogajanjem. Bogat besedni zaklad in jedrnat stil mu omogočata živahne izseke iz življenja vaške skupnosti, kjer v dejanju in konkretnem dialogu zaživijo kmečki ljudje s svojimi problemi. Nesentimentalen odnos do sveta poraja pristen humor. V karakterizacijah se izogiba psihologizaciji, osnovni motivi za ravnanje posameznikov so ljubezen do zemlje, erotika in naraven čut za pravičnost. Ce izstopi iz ljudske stvarnosti in čustvene zadržanosti, prehaja v didaktiko, resentiment, etnologijo. Njegov osnovni pripovedni repertoar z elementi ljudskega izročila priča o realističnem ubesedovanju dane resničnosti, ki je namenjeno širokemu krogu bralcev. Kompliciranih shem in stilnih inovacij pri HACETU ni, zato pa ohranja svojo prvinsko ljudsko etiko in humanizem, zanimanje za konkretnega posameznika in njegovo življenjsko usodo. Ta posameznik je človek iz ljudstva, njegov odnos do sveta je naraven in prvinsko harmoničen. HACETOVE glavne zahteve so objektivnost, resnicoljubnost in stvarnost. Osnovna kvaliteta je ljudska modrost, ki s svojo logiko suvereno obsoja vse izumetničeno. Upira se formalizaciji odnosov, pridobitništvu modernega sveta, zato vztraja v arhaični patriarhalnosti, ki je še ni prizadel sodobni razvoj. HACETOV človek je naraven in spontan, vendar humanistično angažiran, njegova revolucionarna zavest je osebna in izhaja iz izkušnje. Iz naravnosti in spontanosti rastejo tudi radoživost, pogum, strast, energija, prvinskost. Hace vitalizma nikdar ne obsoja in ob mladostni drznosti ne moralizira. Njegov človek ostaja v vseh položajih zvest samemu sebi in svoji resničnosti. Hacetovo petindvajsetletno vztrajanje pri človeškem kot najvišji eksistencialni vrednosti kaže humanistično angažiranega ustvarjalca. V posebnem tipu slovenske spominske literature in ljudske povesti ohranja svoje, prvinske moralne in etične predstave. 15. septembra so mi sporočili, da sem imenovan za pomočnika komisarja Notranjskega odreda. S kurirjem sva krenila čez Bloško planoto proti Krimu. Bila je lepa, sončna jesen. Kmetje so kopali krompir, otroci pa so ob njivah pasli živino. Ko sva s kurirjem potovala mimo redkih naselij, so naju ljudje začudeno gledali, češ, nobene partizanske čete ni v bližini, pa se upata potovati sama. Mesto kape sem nosil na glavi zelen klobuk, širok siv suknjič in zakrpane temne hlače. Čevlje sem imel tako zakrpane, da zlepa ne bi spoznal, iz kakšnega usnja so narejeni; tako oblečen sem prišel v Notranjski odred. Odred je imel čete in bataljone razmetane po Krimu, Travni gori in Kočevskem. Na rami sem nosil po vojaško zvito odejo in velik nahrbtnik, v njem pa vedno nekaj knjig. Kurir je požvižgaval, se oziral okrog in predeval puško z rame na ramo. Ko sva šla po globoki Iški grapi, sva dobila za nekim kozolcem Janeza Stanovnika-Tineta. Tiščal je skodelico kislega mleka med nogami in drobil vanj kos črnega kruha. Pot je zavijala, on pa nama je krajšal čas s tem, da je obiral kmete, pri katerih je počival in jedel. »Tam okrog Lužarjevega brega je kmetica, ki gre takoj ajdove žgance kuhat, čim ji povem, da so naši na Kočevskem pobili v borbi tisoč Italijanov. Neka kmetica gre pa takoj jajca cvret, kadar pridem k njej in sedem za mizo ter molim za njeno zdravje in za našo partizansko zmago. Ko sem prvič tako molil, so ji kar solze tekle po obrazu. Spraševala me je, če vsi kurirji tako molijo. ,Oh, mati, nekateri še bolj kot jaz, saj drugače ne bi srečno prenesli letakov in druge literature,“« Kar naprej in naprej je govoril... 24. septembra sem prišel na Krim. Tiste dni se je snovala Sercerjeva brigada in tako sem potem dobil nekatere njene čete. Tam sem tudi prvič videl Dakija. Oblečen je bil v novo sivo obleko in bleščeče črne škornje. Tako smo opazili in nas je bodlo že zato, ker smo bili tiste čase vsi zelo slabo oblečeni; smatrali smo za nekak greh, če smo videli med trumo slabo oblečenih dobro oblečenega partizana. V neki dolini pod mogočnimi smrekami sem dobil odre-dovega komandanta Gregorja Ravniharja, pravnika iz Ljubljane (njegova sestra je bila zdravnica). Bil je srednje velik, suh, zaraščen z mogočnimi rjavimi brki. Oblečen je bil v rjavo, zakrpano obleko. Vselej so mu videli obujki iz čevljev. »Lej ga no,« je zaklical, ko me je zagledal, »komisarjevega pomočnika sem že dobil.« Iztegnil je žilavo roko, pogledal pod smreko ter zaklical: »Line in Štefan, sèm!« Z ležišča sta prilezla odredova intendanta. Štefan-Golob, bivši ljubljansld trgovec, ki ga je belogardistični Slovenski dom imenoval krompirjevega tatu, je bil sposoben in hraber odredni intendant. »O tebi sem pa že bral,« sem mu rekel, »kako krompir koplješ. Pa se ja nisi od krompirja tako zredil?« »To je še od ljubljanske zaloge,« je odvrnil smehljaje. Pa tudi oblečen je bil po trgovsko. Bil je priljubljen v odredu ... Line Žagar, bivši lesni trgovec in lastnik več parnih žag, je bil pa živo Golobovo nasprotje. Bil je suh kot trska, nemarno oblečen in ušiv, da je bilo groza. Sicer je bilo sploh tako, da so bili po enotah intelektualci najbolj zanemarjeni. Ko je Line Žagar ob veliki ofenzivi dvainštiridesetega kopal krompir po loških njivah, so ga partizani domačini dražili, češ, toliko bogastva imaš, pa moraš nezabeljen krompir otepati, tvoji nameščanci pa spijo na toplem in se dobro hranijo. »Jaz sem se že navadil, tudi drugi kapitalisti bodo po vojni stisnili pasove,« jim je odgovoril Line; in kar dobro so nam deli njegovi odgovori; nekateri pa so govorili, da bo Line še druge kapitaliste potegnil v odred. Večerilo se je. V kotlini so se zbirali partizani dveh čet, bataljon Notranjskega odreda. Nekateri so nosili brade, a prav tiste dni je prišla odredba, da si jih morajo postriči. Tisti čas so precej rastle belogardistične postojanke okrog Vrhnike, po Ižanskem in po Notranjskem. Nekateri partizani so hodili zvečer v Podpeč in Borovnico in tako smo dobivali redno tudi sovražni tisk, ki je govoril o uničenju partizanske vojske in prinašal izpovedi posameznih ujetnikov. Nekega večera je prišel s svojo zaščito Luka-Leskošek. Povedal je Gregorju, kaj mora storiti, Gregor pa mu je odgovarjal, kaj je mogoče porušiti, in tudi to, kaj ni mogoče. »Kaj ni mogoče?« je rentačil Luka. »Poskusi, potem govori, da ni mogoče!« Nekateri stari partizani — kmečki gospodarji, so vsak večer, če niso bili na straži ali v zasedi, obujali spomine na svoje kmetije in na domačo vas. Na Padežu sem dobil Seliškarja, pravnika. Visok, suh človek, hitro govoreč; domača literatura se mu je zdela prevsakdanja; mikala ga je tuja, predvsem tista, ki še ni bila prevedena na slovenski jezik. Kar naprej in naprej je govoril o orientalski poeziji. Partizansko ime je imel Peter. Ker se ni imel s kom pogovoriti o literaturi, sva se razgovarjala marsikatero uro. Pri političnih urah se mi je zatikalo; govoril sem z zateglim notranjskim narečjem, ki je dolgo, dolgo ostalo v meni in mi je še vedno ljubo. Pogovoril sem se z vsakim partizanom; zanimalo me je, od kod je doma, kaj je doma delal in podobno. Vsi so zelo hrepeneli po koncu vojne, hrepeneli so po domači zemlji, bili so prepolni domotožja. Streharjev Jože je pisal iz Amerike, da je umrl oče Matija. Bolan je bil samo pet dni. Kar naprej je govoril o lipah in o ogradi. Zadnje čase je imel veliko domotožje. Kar naprej je govoril, da se bo vrnil, ko bo imel dva tisoč dolarjev. Pri sebi je imel samo devetdeset dolarjev. Te pošilja materi, saj so to edini dolarji, ki jih bo mati prejela v dvaindvajsetih letih, odkar je oče v Ameriki. Zadnje čase je večkrat rekel, da bi raje ostal doma, če bi vedel, da bo tako živel in zapravljal. Vozaril bi in redil govedo, ob nedeljah ležal pod lipo nad kaščo in bral knjige. Tako je oče vedno govoril, kadar je bil brez dolarjev, je pisal Jože. »Na svoje stroške sem ga pokopal. Njegovih dolarjev se nisem upal dotakniti. To naj dobi mati za priboljšek po dolgih letih čakanja.« Rozalija je brala to pismo. Mati Mica je sedela prekrižanih rok za mizo. Niti ene solze ni potočila za možem. Navsezadnje se je ozrla na očrnelo, dvesto let staro razpelo in dejala: »No, Matija, sedaj si sit mene in vsega, kar je pri Streharjevih. Ni važno, če mene nisi maral. Otrok, otrok nisi maral! Sama sem jih gor spravila! Kamen se mi je odvalil od srca, ko si umrl. Še je neka pravica na svetu.« Rozalija jo je začudeno gledala in pripomnila: »Mati, ampak to je bil vendar vaš mož!« Mici so se zabliskale divje, sive oči. »Kaj ti veš, kakšen je bil! Ubil bi me bil, če me ne bi branili sosedje. Vrag ga je vzel prej kot mene. Dvaindvajset let se je potepal in zapravljal po Ameriki! Na Streharjevo hišo ni pomislil. Mati Jera ga je razvajala. Ni hotel biti pintar, kakor je želel njegov ded Luka. Ameriko bi lahko imel doma, da, imel bi jo, če bi le malo poslušal svojega očeta. Če bo kaj zaleglo, bom dala za eno mašo. To bo vse, kar si je zaslužil.« Vstala je. »Pojdimo obračat seno!« Streharjeva Mica ni za možem Matijem potočila niti ene solze. Ne, bila je ženska trdega srca, da, trdega kot kamen. Matija je pa dva dni le zvonil za umrlim očetom. »Mica, Mica, samo za eno mašo boste dali?« ji je začudeno dejal župnik Janez Kramar »Ribniški«. KRONIKA STREHARJEVE DRUŽINE (odlomek) »Vedo oni,» se je odrezala Mica, »vedo, da če ena maša ne bo koristila, jih tudi pet ne bo dovolj za zveličanje njegove grešne duše. Saj je Jože pisal, da ga je spovedal nemški župnik. Tudi zvonovi so zvonili v Minnesoti in doma, da veste.« »Že, že,« je dejal župnik Janez Ribniški, »ker je bil cerkovnik, bi se spodobilo več maš.« »Bomo pa doma molili za njegovo dušo, ki se vica, teden dni.« »Kaj, teden dni?! Za njegovo dušo morate moliti, dokler živite!« »Bežite no! Ni me maral. Sedaj naj bi pa zanj molila vse življenje? To se ne bo zgodilo, naj vedo to oni župnik,« je osorno rekla Mica. »Jaz nisem oni župnik. Sem gospod župnik Janez Kramar ali, kakor me nekateri po gostilnah imenujejo, Janez Ribniški. Ponosen sem, da sem rojen v Ribnici. Še slovenska narodna pesem pravi, ,da je Ribničan po celem svetu znan*. Ej, veste, Mica, naši Ribničani so hudo, hudo gospodarni ljudje. Koliko je Ribničanov, ki obiskujejo ljubljanske šole! Iz te doline pa se šolajo samo krčmarji in trgovci. Vi ste imeli dvanajst otrok, pa niste dali nobenega v višje šole,« je sklenil župnik Janez Ribniški. »Vedo gospod župnik, da je bilo treba za šole soldov, težkih soldov. Sinovi so pa le izučeni opekarji in vozniki. Še pregovor pravi, če bi vsak študiral, kdo bi krave pasel.« »Šole so koristne tudi za kmeta. Koliko je na Nemškem, Češkem in Danskem kmetov, ki imajo visoke šole, pa delajo na kmetih in dobro živijo. Tako, tako, ste rekli, Mica, da se prav nič ne žalostite za možem.« »Ne, nič ne žalujem, da veste. Midva nisva bila za skupaj. Dvanajst otrok je ustvaril, pa je odšel, kot da ni otrok. Ej, no, gospod župnik naj vedo, če bi oni dvanajst otrok gor spravili, bi gotovo drugače govorili in pridigali,« je rekla Streharjeva Mica pri odhodu. »Vražja ženska, trmasta, svojeglava in jezljiva,« je 'vzkliknil Janez Ribniški in od začudenja nad tako žensko popil brinjevček. VIRI IN LITERATURA: Obravnavana Hacetova dela. Slovenska književnost 1945—1965 (SM 1967). Kmecl: Mala literarna teorija (Borec 1976). Dialogi 1975: Štatenberg 1975: Referati ustvarjalcev NOV književnosti (10, 11, 12 št.). Spremne besede k HACETOVIM delom (zlasti Krambergerjeva v Ljubezni in orožju, Vurnikova v Zadnjem obisku). Članki v revijah in časopisih ob izidu posameznih del. Nada Barbarič JOŽE UDOVIČ (1912, Cerknica) slavist in svobodni književnik, pesnik in prevajalec, aktivno objavlja in sodeluje v naših literarnih revijah in časopisih že skoraj štirideset let. Prve pesmi je objavil v rokopisnih Domačih vajah 1929/30 in v Mladiki 1934, v Domu in svetu od leta 1936 in v Dejanju 1938/41 pa je objavljal tudi prozo pod psevdonimom Andrej KOLAR. Po vojni se je s pesmimi in prevodi oglašal v Naši sodobnosti. Sodobnosti, Prostoru in času in drugih revijah, izdal pa je tudi dve pesniški zbirki — Ogledalo sanj 1961 in Darove 1975. UDOVIČEVE predvojne pesmi so motivno zelo različnč: ob baladnih občutjih samote (O požganem brinu) se pojavljajo optimistične simbolične podobe iz narave, v letu 1941 tudi že slutnja bližajoče se vojne (Pomladna). V izrazu je na mestih že opazna poznejša UDOVIČEVA metaforika, kombinacije različnih zaznav v nove, presenetljive besedne zveze, ki vzbujajo posebno pesniško občutje in neobičajne miselne asociacije. UDOVIČEVA proza, ki jo je objavljal zlasti v Dejanju (v Dis le Past, 1936), obsega psihološke črtice in novele. V Nejasnem smislu, Noči pred odhodom in Vrnitvi iz preteklosti analizira vrsto medčloveških odnosov in psihične preobrate posameznikov v nenadni krizni življenjski situaciji. V ospredje stopa motiv zapuščenega otroka, ki ga slabo ravnanje sili v maščevanje. Ob skopem dogajanju odsevajo razpoloženja, razmišljanja in spoznanja upovedenih oseb, ki v sebi močno nihajo, zato so tudi njihovi odnosi odvisni od trenutnega hotenja ali situacije. V drugi seriji črtic (Bratovščina, Zgubljeni dnevi, Sprememba, Blaž Setek in njegovo maščevanje) Udovič razgrne življenjske usode sovaščanov, zlasti originalov, ki se jim je v življenju zgodila velika krivica in jih duševno in telesno preoblikovala. Ljudje so ujeti v brezizhodnost dane situacije in si iz nje ne znajo pomagati. V pasti jih držita nepremagljiva strast ali moralni pritisk vaške skupnosti. V Grešnem gnezdu se ozka usmerjenost in zaprtost že krhata, v odporu proti župniku ljudje trmasto vztrajajo pri svoji resnici in pri svojem načinu življenja. Te novele so nekoliko manj refleksivne, liki so individualizirani s svojo usodo, ob zgodbi sami teče še pripo-vedovalčev komentar, ki daje dogodkom tragično, groteskno ali humorno barvo. Veliko pomembnejše je UDOVIČEVO povojno ustvarjanje in prevajanje. Vrsti del znanih avtorjev iz svetovne književnosti (Baudelaire, Verlaine, Rimbaud, Mallarmé, Eluard, Valéry, Aragon, Joyce, Huxley, Dylan Thomas, Hesse, Rilke, Broch, Laxness, Lorca, Jimenez, Neruda, Kazantzakis) je ob prevodu dodal tudi poglobljene analize njihove ustvarjalnosti. V teh esejih in v drugih teoretičnih razmišljanjih o moderni poeziji nasploh se UDOVIČ jasno opredeljuje do sodobnih pesniških pojavov in se zaveda tudi bistev in izvorov lastnega pesniškega izraza. Poezija je UDOVIČU samosvoje dojemanje resničnosti, torej sveta in človeka. Komplicirana zavest sodobnega človeka odraža prav tako zapleten svet, ki ni harmoničen, ampak tuj, oster, sovražen in nasilen. Človekova zavest občuti svet v vsej razklanosti in odtujenosti in reagira nanj antitetično in disonantno. Vsa ta doživetja odmevajo v pesniški fantaziji, ki jih po svoje preoblikuje in jih skuša izraziti v kar najbolj čisti obliki. Pesniška fantazija je predpogoj za poezijo, ker pesnenje ni spoznavanje, ampak prepoznavanje sveta, čustveno spajanje z njim, iskanje pravih imen pojavov in stvari. Ob odzivanju na svet in prodiranjem v globino še neizraženega se pesnik približuje tudi sam sebi, vsem razsežnostim in plastem svojega bitja, vsem neznanim razpoloženjem in nihanjem lastne resnice. Pesem je bistveno razkrivanje, odpiranje človeka in njegovo odmevanje svetu, s pesniškimi pripomočki razodeva iskanje in samoprepoznavanje neke identitete. Ob ustvarjanju resničnosti zavlada pesniška fantazija, ki njene posamezne sestavine po svoje, neponovljivo izbira in išče nove besedne in pomenske zveze, te pa s svojo svežo izraznostjo dosegajo nenavaden, močan učinek. Sodobna poezija več ne opisuje in ne pripoveduje, ampak predvsem sugerira. Večpomenskost besednih kombinacij pušča prosto pot svobodnim asociacijam, jasnega in omejenega smisla ni več. Z napetostjo, ki nastaja z druženjem različnih sestavin dane resničnosti, z drznim spajanjem čutnih zaznav in pojmov, s součinkovanjem metaforike, zvoka in ritma nastaja nova, polna, zgoščena pesniška resničnost. Ob pesniški fantaziji pa svobodne asociacije obvladuje in ureja razum, ki da pesniškemu organizmu notranjo logiko in razvojno linijo. Sodobna poezija je zaradi svojih iskanj svežih, novih besednih pomenov, ki z metaforo izražajo resnico pesniškega doživljanja, odprta UDOVIČEV NAZOR O POEZIJI in presenetljiva, poraja pa tudi široke osebne možnosti sodoživljanja in interpretacije. Obe pesniški zbirki sta v skladu z UDOVIĆEVIM teoretičnim pesniškim nazorom. Ogledalo sanj in Darovi so usmerjeni v iskanje poetične resnice in lepote, v tihe meditacije o človekovi intimnosti in njegovem odzivanju na svet, ki ga obdaja. Ogledalo sanj je po tematiki svetlejše, svet je bolj skladen in obvladljiv, medtem ko v Darovih prevladajo temni toni, uničenje sveta, smrt in nemoč izražanja. Ogledalo sanj (Prešernova nagrada 1962) prinaša v začetnem ciklu Poslednja minuta še UDOVIČEVE lirske odzive na vojno, kjer sta prostor in čas zgodovinsko vezana in je skiciranje kljub izraziti osebni noti še vedno realistično, čeprav že tudi prerašča v fantastično baladnost (Sibila). V naslednjih ciklih pesmi zraste osnovno nasprotje med stvarnostjo in iskanjem prave, idealne resničnosti, med konkretnim bivanjem in težnjo k popolnosti, resnici in lepoti; iz te razklanosti rastejo moralne stiske in dvomi, neusklajena in v sebi nihajoča osebnost išče možnosti nove harmonije.V začetnih, svetlejših ciklih, je ta možnost panteistično dojemanje narave in spajanje z njo; Zato zdaj vem: so ure ko je vse odprto, zemlja in zvezde, nebesna znamenja in spiralne megle. Blizu so poti svetov, svetlikajoči se krogi, ko grem skozi veliko enakonočje v kraje, kjer je jutranjica letni vladar. (Živel sem ujet, cikel Otoki jasnine) Tem ciklom sledijo temnejši, vizije groze, strahu in razpada lepote in harmonije. Velika zvezda oznanja: Se malo in boste na tej zemlji poslednja groza, še malo in boste tleče sence, še malo in boste zgorela žalost. Vaše poslednje misli bodo pustile temne lise na mrtvih tleh. (Vizija, istoimenski cikel). Lirski subjekt pa ne more ostati ne v estetizirani, idealni resničnosti, ne v odtujenem svetu stisk in uklenjenosti. Z močno osebno voljo vztraja v življenjskem boju (Heroična pokrajina), ki ga sprejme kot menjavo teme in svetlobe, osvobajanje in potrditev pa najde tudi v pesniški besedi sami. Samo ta glas imam, samo ta glas, teman, drhteč, te besede in v njih tesnobo neznane daljave, muko trpke bližine, boleči utrip srca, zamirajoči krik. (Samo ta glas, istoimenski cikel) Teh osebnih doživljajev UDOVIČ ne upesnjuje neposredno in logično, ampak jih sproščeno preoblikuje v nov, metaforičen izraz. Razumsko ozadje svojih notranjih stanj in tipanj izraža z abstraktnimi pojmi, ki jih lirizira s spajanjem s čutnimi zaznavami in konkretnimi predstavami iz narave. V vodi srca se neprestano vzdiguje in potaplja ponirek in lesketajoči se krogi zadevajo ob temni svet. Noč pa je hladna, noč je gluha. Na oči sanj je spustila siv osat. (Ponirek, cikel Ogledalo sanj) S povezavo simboličnih in ekspresionističnih prvin ustvarjajo besede same presenetljive zvočne in pomenske učinke, odkrivajo pozabljene in nerabljene pomene, s tem pa tudi nova občutja in sodoživetja. Objektivna in subjektivna resničnost se pomešata, lirski izraz je zelo koncentriran, vendar so svobodne asociacije razumsko omejene in ostajajo notranje logične in estetsko zahtevne. Darovi širijo in dopolnjujejo zlasti temnejše cikle iz Ogledala sanj. Idealna resničnost je porušena, pesniški svet je odtujen, poln groze, osamljenosti, zapuščenosti in smrti. Nekajje še pozvanjalo v zraku, nekaj je praznovalo, potem pa — stali smo še in gledali — nenadoma pred okni noč in jezno šumenje vode, in zjutraj smo zagledali utopljence na strehah in razmočene zidove in pred vrati, ki smo jih z muko odprli, naplavine, preperel les in črvive sadove, črno perje ptičev, izruvane korenine, zobe mrtvih živali, utopljen svet. In bleščeči ključ iz vrat je bil izgubljen, odplavljen za zmeraj. (Nekaj je še pozvanjalo, II) Izniči se tudi vera v pesniško besedo samo, ki ne prodre do lepote in harmonije, do skritega bistva stvari, in odkriva le razdrtost in krutost vsega obdajajočega. Vendar se iz smrti rodi nova polnost, iz grozljivih fantazijskih vizij raste volja po uporu, po rešitvi iz teme v nov, svetel in harmoničen svet (Requiem). Na koncu zbirke prevlada močan voluntarizem, harmonija in disharmonija stojita druga ob drugi, si nasprotujeta in se spajata v enem, dialektičnem doživetju resničnosti. Zdaj nihče ne opazi, kako zmeraj zbeži od njih smrtoglavec nesmisla, (ne pustijo ga do peloda spominov) in kako jih noč ob reki težkega spanja, kamenja s črnimi kamni, ker v krogu svojih temnečih ur slednji dan nepopustljivo prižigajo jutro. (Napev za orglice, VIII). Pesniški izraz je metaforično še bolj zapleten kot v Ogledalu sanj. Motivno, doživljajsko ozadje je z metodo svobodnih asociacij že tako zakrito, da besede in besedne zveze ustvarjajo svoj svet, ki z vsemi elementi razkriva mrak in grozo razpoloženjskih stanj. Že posamezni deli metaforičnih povezav se vežejo na smrt, uničenje, osamljenost in zapuščenost, v medsebojnih povezavah pa to občutje še stopnjujejo in neizprosno in polnopomensko določajo bistvo izpraznjenega sveta. Će sta osnovni občutji utrujenost in izgubljenost, UDOVIČEV pesniški jezik ni utrjen in izrabljen.Nove, celo sinonimne metafore prodirajo v globino groze in smrti in stopnjujejo usojenost in obup. Izraz je zgoščen, notranja urejevalna moč manj stroga, besede pa večpomensko tako nabite, da včasih nastane že hermetičen pesniški svet s svojimi bistvi in svojimi zakoni. UDOVIČEVA kultivirana pesniška fantazija, ki svobodno asociativno spaja čutne zaznave in pojme, sugestivnost in vsebinska skladnost njegovih pesniških podob, estetskost, poetičnost in pomenska nabitost njegovega jezika pričajo o osveščenem ustvarjalcu sodobne lirike, ki se zaveda svoje pesniške moči, išče pa tudi nove, še neizrabljene možnosti sporočanja z zvokom in besedo. Resnično in popolno pa UDOVIČ — pesnik zaživi neposredno, skozi svoje pesmi same. VIRI IN LITERATURA: Obe obravnavani zbirki. Beseda modemih jugoslovanskih avtorjev: Vodnik, Vipotnik, Udovič (MK 1975). Dejanje 1938—1941. Posamezne Udovičeve pesmi in članki v Naši sodobnosti, Sodobnosti, Prostoru in času, (zlasti Misli o sodobni poeziji, Naša sodobnost 1957). Udovičevi eseji in opombe k prevodom tujih avtorjev, (najpomembnejši: Lorca: Pesem hoče biti luč, CZ 1958). Jimenez: Izbrane pesmi (Nobelovci CZ 1975). Neruda: Izbrane pesmi (Nobelovci CZ 1974). Slovenska književnost 1945—1965 (SM 1967). Zgodovina slovenskega slovstva VI, VII (SM 1969). Paternu: Pogledi na slovensko književnost I, II (Partizanska knjiga 1974). Kos: Spremna beseda k Besedi modernih jugoslovanskih avtorjev (Vodnik, Vipotnik, Udovič, MK 1975). Šega: Sodobna slovenska poezija (Naša sodobnost 1961). Kritike ob obeh zbirkah v revijah in časopisih. LIKOVNA PESEM O NOTRANJSKI ZEMLJI... (SLIKAR LOJZE PERKO) Prav je, da se ob prazniku Loža in njegove doline spomnimo s pričujočimi vrsticami moža, ki je zrastel iz te zemlje in je zastavil vse svoje umstvene ter fizične moči, da bi postal čim boljši likovni razlagovalec ter pesnik njene veličine in lepote. Slikar Lojze Perko se je rodil 21. aprila 1909 v Starem trgu pri Ložu, v številni družini, ki je bila slikarsko in muzikalično nadarjena. S to genuino doto in lastnim talentom je mladi fant spričo pomanjkanja kasno odrinil svoj življenjski čolnič proti bregovom Parnasa ter tu pristal leta 1936, in sicer v Probudi, kjer mu je med drugimi učitelji odtisnil v duši nepozaben pečat slikar in kipar France Kralj. Perko je bil tedaj star že sedemindvajset let in si je, zavedajoč se zamujenega časa, začel hlastno graditi svoj umetnostni svet. Sprva se je nameraval posvetiti kiparstvu. Doprsje matere, ki ga hrani slikar v ateljeju, je dokaz za to trditev. Glava žene je modelirana s tisto likovno govorico, ki je značilna za učečo se mladino, ko je njen karakter do dveh tretjin profesorjeva, drugo pa učenčeva last, toda slednja vsa prežeta z zagnanostjo, ljubeznijo in mladostnim ognjem. Več takih umetnin sem videl v delavnicah naših slikarjev in kiparjev, in zanimivo je, da jih nikoli ne dajo iz rok. Će bi Perko rastel v današnjem času, bi se verjetno nikoli ne odpeljal na zagrebško Akademijo in še dalj, saj mu je France Kralj dal zadostno umetnostno osnovo in tako bi lahko postal »samorastnik« ali »primitivec«, njegovo življenje pa bi potekalo med »genialnim« rokodelstvom ter kopičenjem pravičnega mamona. Toda tisti časi so bili drugačni, strogi in ostrozobi, od mladega likovnika so zahtevali »papirje« — in tako se je moral bodoči umetnik ukloniti starim navadam; leta 1939 se je napotil v Zagreb in ko tu ni bil sprejet, se je vpisal na likovno akademijo v Sofiji. Tu je ostal eno leto, nepopisno stradal, zraven pa pridno študiral. Iz tega časa sta ostala slikarju v spominu dva profesorja: Kožuharev, ki je bil figuralik ter portretist, in V. Zaharev, ki je učence uvajal v skrivnosti grafične umetnosti. Druga svetovna vojna je pretrgala Perkovo šolanje, toda nadaljeval ga je trmasto po osvoboditvi, od 1. 1945, ko se je vpisal na beograjsko akademijo (prof. Čelebonovič, Lubarda). Tu je bilo zanj življenje nekoliko lažje, ker mu je pomagal brat, ki je bil profesor na glasbeni akademiji. Leta 1950 je šolo končal, v naslednjem letu pa se je naselil v Ljubljani. Poslej je vrsto let živel med Kamnikom in Ljubljano, dokler se ni 1961 odločil za Dolenjo vas pri Cerknici, kjer se je v svojem Tusculu, obdan s starinami in železnimi ograjami, srečno ustalil ali, kot sam pravi, »pognal korenine«! Perkovi slikarski prvenci so nastali že v štiridesetih letih. Z letom 1941 je datirana risba Starec (oglje, bela kreda). Slikarje narisal starega moža, vidnega do prsi, rahlo zasukanega v levo stran. Bodisi da gre za akademijsko študijo ali za risbo, ki je nastala kasneje po modelu, nam slika kaže že precej razvito slikarsko znanje, po načinu izgradnje spominja podoba od daleč na znane Dürerjeve študije, le da je Perkov likovni jezik mehkejši, slikovitejši in ponekod še precej nedognan. Leta 1942 je nastala podoba Vikica (olje, platno). Slikar je stal očitno pred zahtevnejšo nalogo. Tudi tu gre za poprsje, Perko je postavil model frontalno pred svetlo ozadje in ga upodobil. Vprašujoče zro v nas široko odprte otroške oči; slikarju je šlo v prvi vrsti za podobnost z modelom, pa tudi za upodobitev notranjega odseva otrokove duše, ki sprejema svet in okolico, ki jo obdaja še z optimizmom in odprtimi rokami. Faktura slike je tanka, poteze s čopičem urejene in zadržane, barvna skala je uglašena na topel rjavkast ton. Toda že isto leto zasledimo v Perkovi slikarski umetnosti nova spoznanja, ki močno spremenijo vsebino njegovih podob. Z letom 1942 je datirana Prodajalka marjetic. Slikar je upodobil nedoraslo deklico, revno oblečeno, stoječo pred zapuščenim in umazanim mestnim zidom, ko prodaja cvetlice nevidnim mimoidočim. V tlaku je vidna kloakina mreža. Očitno je, da slikarja ni zanimal le določeni slikarski predmet, ki je zbujal v njem sočutje in razmišljanje. Perko je hotel ob njem tudi izpovedati svoje osebno prepričanje, ki pa je izrazito socialno naglašeno. Na eni strani malo bedno dekletce, na drugi pa bogati svet, ki neprizadeto hodi mimo nje — to je že star motiv. Toda v to bitje je slikar položil še neko novo, globljo misel! V izrazu oči in lica, v trmasti liniji vratu in v težkih nogah deklice počiva tudi uporniški duh, duh, ki ne prosi usmiljenja, ampak predvsem pravico. Zanimivo je, da se je kolorit te podobe še bolj poenostavil, rjavi toni so zamolkli, skoraj »grafični«. Tisto leto je nastala tudi oljnata podoba Zibelka. Naslikana je notranjščina kmečke kamre, ob steni stoji postelja, pred njo je stara rabljena zibelka, v njej spi otrok. Na levi so vrata, na steni sveta podoba, desno omara, tla so starinska, kakršno je tudi posteljno pregrinjalo. Nevidni svetlobni vir je padel od desne, najmočneje osvetlil zibelko in deloma steno ob vratih. Prečudna podoba, ki pa je značilna za čas in za duhovno preobrazbo mladega slikarja. Ob pogledu na sliko se nam zazdi, ko da se iz vseh kotov te kamre plazijo temne sence, ki hočejo pogoltniti in uničiti te nekoč tako zveste in trdne stvari. Tudi barva je postala skrivnostna, poteze s čopičem so boječe, negotove, svetlobni poudarki nosijo pečat zastrtosti, mističnosti. Zdi se, da se slikar, poln gorja, tesnobno sprašuje o usodi tega prostora in bitja, ki nebogljeno počiva v izgubljenih sanjah. Slika odseva vprašanja, ki so bila nadvse aktualna v tistih težkih, a herojskih letih, ko so gorele naše vasi in so se kmečki domovi spreminjali v pepel ter marsikje pogoltnili v svojih sežganih nedrih tudi prebivalce. Na ta vprašanja si je moral odgovoriti tudi mladi umetnik kot živ član junaškega občestva, ki se je borilo za svojo svobodo. Ni slučaj, da je v štiridesetih letih Perko ilustriral tudi Martina Krpana, tega notranjskega junaka, ki je s svojo silno močjo zmagoval nad vsemi svojimi sovražniki. Taki so bili umetnikovi odgovori in prispevki ob veliki uri slovenskega naroda. Kako so še kasneje odmevala ta težka leta v duši našega slikarja, nam pove slika Pogreb talca iz leta 1958. Umetnik sam podobo visoko ceni in zatrjuje, da je povezana z njegovim resničnim mladostnim doživetjem. V ospredju z desne proti levi drži v globino cesta, po njej stopajo pogrebci, ki spremljajo talca na poslednji poti. Dva voliča vlečeta kmečki voz, na njem počiva preprosta bela krsta. Le majhno je število pogrebcev, ki vase potopljeni stopajo za vozom. Ves prizor se dogaja v krajini, ki je zvesta interpretka tragičnega dogodka. Na desni onstran ceste raste veliko razvejeno drevo, pod njim negostoljubno, samotno poslopje, pot se prevali v dolino, v daljavi se beli zelška cerkev, obzorje zapirajo temni hrbti cerkniških hribov. Nebo je prepreženo s temnimi oblaki, jesen je, trava je vela, kot bi bila ožgana. Krajina in ljudje v njej so se spojili v en sam pretresljiv akord žalosti in protesta. Minila so leta, umetnikova doživetja pa so ostala in pokazala v tej podobi pretresljivo vrednost. V petdesetih letih se je Lojze Perko poslovil od šolanja, zadostil je formalnostim in se je z vso zmogljivostjo in znanjem lotil dela, da bi realiziral tisto, kar je bilo zakopano in kar se je sproti razraščalo v njegovi slikarski naturi. Kar se tiče snovi, je segel prav na široko. Slikal je tihožitja, krajine, figuralne kompozicije, portrete, predvsem podobe otrok, delo na polju in podobne stvari. Seveda so ga nekateri motivi prav posebno zanimali. Tako bi na prvem mestu omenili like otrok. Leta 1954 je nastala podoba Tinček. Pred preprostim ozadjem, očitno v interieru, stoji otrok, rahlo zasukan v desno, oblečen je v modrega pajaca, v rokah drži lončenega petelinčka. Otrokova poza je povsem ležerna, naravna, kot bi model slučajno stopil pred slikarja. Slikar je mimo zunanje ljubeznivosti upodobljenca poudaril še njegovo notranjost, zamišljenost, morda celo kanec otožnosti. Barvna skala se je v petdesetih letih obogatila, temeljno rjavino so prebile živahnejše barve, pa tudi zamahi s čopičem so sedaj bolj sproščeni in bolj drzni. Istega leta je nastala slika Skleda močnika. Model je prav tak, le da ga je slikar na tej podobi »prisilil« v akcijo, fantiček sedi na klopci, v naročju drži lončeno skledo, z desnico je prinesel žlico k ustom, tedaj ga je nekaj zmotilo, kajti iznad grižljaja se je ozrl v obiskovalca. Poimpresionistični način slikanja je tu še bolj poudarjen, pa tudi otrokova dušeslovna razgibanost je narastla. Nekje sem bral, da Perko ni romantik. Ne vem, če bi mogel pritrditi taki konstataciji, kajti vse Perkovo slikarstvo je krepko čustveno podloženo in prežeto z nekim neznanim hrepenenjem. Slikar venomer išče »plavo rožo«, o kateri sicer ve, da je nedosegljiva in neulovljiva, a lovu nanjo se ne more odpovedati! Zakaj sta oba otroka zamišljena in nevesela? Tudi te drobne like preseva slikarjevo hrepenenje po nečem daljnem, tudi iz njih izžareva, kot sam pravi, »vera v lepoto«, ki pa je v bistvu fatamorgana. Slikarska pot Lojzeta Perka je eno samo romanje. Pogrebci stopajo za krsto v težkem, obotavljajočem se ritmu, kmalu bodo utonili v dòlini. Vozniki vozijo težke, s hlodi naložene sani prek zasnežene planjave, čutimo njihovo težko, ritmično premikanje, a zdaj zdaj bodo izginili našim očem. In kjer ni navzoč človeški element — roma krajina (Pomlad 1963). Slikarjevemu hotenju upodabljanja dinamičnega sveta je zdaj priskočila na pomoč konfiguracija notranjske zemlje same. Dolga so njena pobočja, tu in tam preprežena s temnimi gozdovi, čudovito uvita sedla, prek katerih se vijejo poti, pa se vnovič dvignejo v še lepšo položnost in še temnejše gozdove, in to se ponavlja kakor romarska pesem. Temu razgibanemu sozvočju ljudi in zemlje se pridruži še atmosfera, težki jesenski, zimski in pomladanski oblaki, polni dežja ali snega, potujejo prek krajine v svoja neznanska bivališča. In vodni element? Kaj tudi ta ne roma, prihaja in izginja? V knjigah mu pravijo »presihajoče« Cerkniško jezero! Za našega slikarja pa je prav to jezero kraj neizčrpnih slikarskih pobud in pravi vir njegove umetniške fantazije. (Po nevihti 1974). Naslikal je del jezera z razgibano in obrastlo obalo, na kateri so posejane redke vrbe in breze, v ozadju se dviga javorniško pobočje. Na jezero se je že vrnil mir, spokojno počiva voda, toda ozadje je še grozeče, nad Javornikom se vlečejo nevihtne megle in odhajajo v neznano. Nadalje so znamenite slikarjeve podobe Stržena, kjer si poišče umikajoča se voda zadnje zatočišče. Motiv, ki ga imam v mislih, je umetnik zajel proti večeru, ko se lesket vode zliva z žarom pojemajočega sonca v edinstveno sozvočje, v katerem zaslutimo zven cerkniškega sveta do skoraj zadnje razsežnosti. Med vso tematiko, ki jo je Perko v toku šestintridesetletnega slikarskega dela na široko in izčrpno obdelal, pa je veljala umetnikova ljubezen predvsem našemu kmečkemu človeku. Slikar-domačin pozna ljudi v njihovem resničnem bistvu. So to molčeči možje; kmetje, drvarji, furmani, pridne žene, ki ne poznajo počitka. Temu kolektivu je slikar odmeril največjo mero pozornosti. Spet se srečamo z umetnikovo romantično naturo v najboljšem pomenu besede. Perko pozna vrsto mojstrov predhodnikov kot Milleta, Meunierja in druge, ki so posvetili svojo ljubezen in umetnost delovnemu, zlasti kmečkemu človeku. Z avreolo svetosti so obdali kmeta, usodno povezanega z zemljo, ki mu je red-nica, ki mu daje življenje in ga tudi sprejema vase. Tak je npr. Milletov Sejalec, ves obrnjen k zemlji, težak, toda herojski v svoji življenjski moči. Milletov junak je rodil druge sejalce, tudi Groharjevega! Je to literatura? Je, toda naj kar bo! Tako je Perko naslikal Voznike, Sejmarje, Drvarje itd. in tudi Rdečo zemljo (1963). Slikar je upodobil tri kmečke žene, ki se sklanjajo k zemlji pri spravljanju poljskih sadežev. Tudi tu zasledimo obrnjenost človeka k zemlji, poze žena, ki se sklanjajo, so samogibne in razodevajo utrujenost. Zanimivo je, da je slikar like žena vkomponiral v trikotniški lik! Ali mu je pred očmi morda lebdel Groharjev Krompir? Figure žena so vestno naštudirane, slikar je dovršil vrsto skic in študij, da bi bile njihove kretnje čimbolj naravne pa tudi izrazite. Ne samo na polju pri delu, tudi v drugačnem svetu je slikar upodobil našega človeka. O tem nas pouči podoba V krčmi (1961). V obširni gostilniški sobi, kjer stoji na desni zelena peč, se je za mizo zbralo pet možakarjev, trije so po vsem videzu kmetje, dva pa delavca. Na mizi je posodje z vinom in kozarci. Nadvse zanimivo je razpoloženje te druščine, ki ni prav nič vesela in hrupna, temveč tiha, kazno je, da se je pogovor povsem ustavil ah pa le tu in tam med prižiganjem cigarete kdo kaj reče. Razpoloženje ni nič drugačno, kot smo ga že popreje opisali, nekaj mračnega se je zavleklo v duše teh ljudi. O čem govorijo? O tegobah dela, o opravljenem poslu, morda pa tudi o starih časih, ko se je dalo prepeljati čez mejo tudi do sto konj? Slikar se je sprl z matematično perspektivo, nekatere figure so prevelike v prostoru, druge preneznatne, kompozicija je aditivna, zamahi s čopičem nervozni in barve ponekod celo kričeče. Slikar je potoval mimo solidne, akademske slikarske rešitve na druge, vsebinsko poglobljene poljane, kjer so take »napake« dovoljene zato, da umetnik tudi mimo njih izpoveduje svojo lastno resnico o svetu. Leta 1967 je nastala podoba Zima na vasi. Slikar je upodobil pogled na del vasi s potjo v ospredju, v ozadju se stiskajo hiše, staro drevo je prerastlo strehe hiš in se odraža na motnem, zimskem ozadju neba. Sneg je prekril ta košček sveta, toda že ga jemlje južni veter, kajti pot se spreminja v brozgo in streha na desni je pokazala opeko. Podoba deluje izredno sveže, kot improvizacija, kajti zdi se, da slikar natanko pozna pričujoči pejsaž, v katerega je suvereno postavil hiše, drevo, vse skupaj povezal s potjo in nebom ter prekril z barvami. Podobna je slika Zgodnja jesen (1967), kjer je Perko naslikal vrsto vaških hiš, vrstečih se ob tihem potoku. Razpoloženje pa je seveda drugačno, odvisno pač tudi od letnega časa. Obe podobi sta nastali pred najzvestejšim in najljubšim slikarjevim modelom — pred Dolenjo vasjo. Ta je Perkov drugi najvažnejši atelje in slikarju se res ni treba veliko »truditi«, da pripravi lepotico k zvestemu poziranju. Vse na njej je slikovito, potok s starim, zidanim mostičem, drevesa, hiše, vaška ulica v celoti in pot — tako neprijazna avtomobilom — a vendar lepa v svoji starinski danosti. Toda koliko časa bo še taka? Prijatelj slikar! Pohiti s slikanjem, kajti novi duh že prodira v vas, in kaj bo potem s tvojimi platni?! In kot bi me umetnik slišal že vnaprej, je njegovo ustvarjalno delo postalo v zadnjem desetletju hlastno in oblikovno zmerom bolj slikovito in nemirno. Podobi Vas na Notranjskem in Zima (obe 1975) sta priči za to trditev. Kot da slikar nima veliko časa, tako ravna s sižejem. Podobe niso »naslikane«, temveč nervozno modelirane, in sicer tako, kot da ta proces ne poteka iz zunanjega, temveč iz notranjega sveta. Tako kot bi vznemirjena zemlja sam po sebi iztisnila te nemirne, vegaste in šibeče se hiše, ta drevesa, ki jih notranje, rekli bi htonske sile poganjajo v nemirni zrak, kjer postanejo plen neznanih viharjev. Perkov slikarski svet zdanjega časa je postal silovito dinamičen. Dolgoletne slikarske skušnje in pa želja, da bi se približal naši zemlji do dna, da bi odkril njeno zadnjo lepoto, so narekovale umetniku take rešitve. BRATU (SPOMINSKI ZAPIS O MAKSIMU GASPARIJU ZA 95. ROJSTNI DAN) Prve dni marca letos, v nenavadnem prihodu pomladi, ko sem še dopuščal, da nas ne bo obisk ozelenelih vej in bleščečega razgrnjenega neba že trajno popeljal v vonj cvetja, sem ob odprtem oknu svoje sobe B 506 nekako spravljivo podvomil v to prerano spremembo. V ta, sicer oživljajoči, trenutek me je potegnilo vprašanje, kaj potem. Spet bom potrpežljivo prelistaval vsiljivo predelane pustolovske prigode. In to ob brleči svetlobi. Toda mnogokrat je ob takem vprašanju pri roki rešitev, potrebno jo je le privzeti. Stopil sem iz sobe v mrakobno vežo, da bi pričakal dvigalo in se spodaj v parku vključil s sprehodom v mlado jutro. Sprva sem komaj razločeval na stenah že poznane posnetke slik; dobro izbrane in skladno razvrščene mojstrovine naših vidnejših likovnih umetnikov. Načrtno oživljanje praznih sten! Bežno je objel moj pogled tudi Gasparijevo Jesen. Kako čudežno se včasih vračajo in spajajo misli! Kaj naj počnem, ko bodo tudi mojo sobo zatemneli vetrovni oblaki? Iz prejšnjega ugibajočega dvoma se je zganila v meni hipna odločitev: opustil bom takrat vse lahkotne podlistke, vzel to ali ono monografijo ter ponovno obudil in si prisvojil boljše razumevanje teh mojstrov in njihovega dela. Takó bom pretental ob zaspanih dneh enoličnost in se odtujil moreči zagati. Dragi Gašper! Glej, tudi danes razmišljam o monografijah, predvsem o tvoji. Obljubil si mi, da mi jo boš takoj poslal, ko bo izšla. Veš, še jo pričakujem, pa se čudim, da se razteguje to pričakovanje v nedoločeni rok. A vendar me tudi ta negotova oddaljenost mnogi dan navdaja z ugodjem, celo z osrečujočim občutjem. Zatrjuje mi, da bom prenekatero uro s tem tvojim posebnim umetniškim dokazom pri tebi in bom s toplo mislijo obnavljal spomine nate in na najino dvojno življenje in delo. Kljub temu, da so meni za moja starostna leta prekmalu naklonili bogovi srčno okvaro in s tem stalno zavetje v domu počitka, pa ti uživaš še svoje družinsko življenje. Blagi, trdni družinski dom je še vedno najprimernejši pristanek za sorazmerno zdrave, gibljive starostnike. Tedaj postajamo dobri, mislim spokojni. In ugibam: ali res nas šele takrat starostna zadrega neprisiljeno vključuje v nekako ugodje, pogojeno iz raznih čustev brez strahu za bodočnost. Oklepamo se svojih najbližjih, ker ostajamo v varnosti. V tej varnosti obujamo preteklost: strahote, lepote in delo. Jaz pa izključujem ta trenutek mnoge strahote. Oddolžil se bom najini bratski vzajemnosti, ne da bi hotel ocenjevati tvoje umetniško ustvarjanje. Za to nisem poklican niti pristojen. Toda pri vsakem tvojem končanem delu so se mi vzgiba-vala čustva, nikoli ponarejena, ki so mi vlivala ponos, da si moj brat, da sva oba po rodu iz notranjske Menišije, da sva morala ubrati že v tako zvani rosni mladosti vsak svojo pot, ker je sicer premožna domačija po smrti matere, ki je nisem poznal, utrpela propad. Ampak prav danes, ko se je polovica tvoje doživete poti nagnila v 95. leto, me nekaj sili in mi lega iz duše na papir, da to kratko meniševsko dobrohotnost obnavljam, kljub temu, da sva je bila malo deležna in se nama zdaj le v prividu dobrika. In predvsem hočem približati tudi dobra, preprosta srca sorodstva, še posebej pa vzajemno razumevanje posameznika, znanega tvojega mentorja in poznejšega kamniškega mecena. Tudi takrat ob robu razcvelega meščanstva sta se ponekod porajali kot izjemni zvezdi človekoljubje in poštenost v dvojni nerazdeljenosti. Oboje si užival dolgo vrsto let, skoraj bi dejal kot posvojenec iz kamniškega vira. In kakor si se s tem umetniško in gmotno oplajal in dolguješ tisti dobi svojemu ljudstvu, rodni zemlji, svojemu zaščitniku ter svoji delovni vztrajnosti trajno zahvalo, tako naj jaz izpovem na tem mestu ob najinih poznih letih, da si mi bil v mojih dijaških časih, deset let mlajšemu, ves čas trdna opora; v posameznih presledkih mojega samostojnega življenja pa stvarno svetovalen, vsestransko naklonjen. Veš, da bom tvojo monografijo pregledoval z vso pozornostjo, kolikor pač terja vsako tako razsežno znanstveno delo pogreznjenega vživetja, obenem bom pa vstavljal med tvoje natisnjene slikovne priloge tudi svoje v tem obdobju potrjene vrste dognanj, tvojo osebnost, tvoje nravi, ki sem jih ob tebi, ob tvojih raznih osebnih letih in dogodkih doživljal ter kakor jih šele danes prav poznam. Morebiti bodo sestavljalci in založniki mrmrali, ali je poleg monografije še potreben kakršenkoli dodatek, ki ga objavlja mlajši brat, ker je to nepomembna malenkost, ker je zgolj večerniško kramljanje. Zato te prosim, da to odmisliva in da naju združi v tem kratkem pismenem pomenku najin dosedanji daljši premolk. Vrniva se v leto 1907. Tedaj sem stanoval na Mestnem trgu 10 v III. nadstropju. V dveh sobah nas je bilo 10: od prvošolcev do osmošolca Juvana, Tone Gaspari poznejšega mariborskega župana. Jaz sem hodil v tretjo gimnazijo. Stanovanje, vpis v šolo, hrano v Ljudski kuhinji, marke (žetone), knjige in drugo si mi že prej dajal ti: bilo je treba le vzdržati v razredu in se vključiti večkrat v brezmejni dolgčas. Takrat so izšle Kettejeve Poezije s tvorimi ilustracijami v Aškerčevi redakciji v Schvventnerjevi založbi. Zvedel sem, da si pri denarju. Ker so odhajali nekateri dijaki preko nedelje domov, so čakale pri nas postelje prazne. Za prenočitev ste to izkoristili pri nas kar trije: prišla sta tudi Smrekar in Tratnik. Tako smo bili vsi deležni presenetljivo dobre Buzzolinijeve malice. Ko so ti gostje odhajali, smo si pri vratih v dvoredu podajali s pomenljivim nasmeškom roke. Za nas dijake prav razkošno občutje! Osmošolec Juvan je po odhodu prijateljev brezbrižno kakor samoumevno, a za nas nepričakovano pripombo dejal, da so vsi trije umetniki. Sijoč od doživetja, sem vprašal: »Ali moj brat tudi?« »Seveda!« V meni je to potrdilo dvignilo ponos, da nisem našel nobene besede. Ali Juvan mi je kmalu naprtil tiho, sprotno razmišljanje. Ko sem zvečer legel, sem resnobno primerjal: jaz se mučim z latinščino in strahotno grščino, ki jo zavračam, brat je že slikar, umetnik je. Skoraj bi ti zavidal to zame nikoli dosegljivo veličino. Bil sem vendar tedaj s teboj srečen! Že pri prvi grški uri pa se je s skrbjo zajedlo vame — kaj bo z menoj. Tudi sem te ob takih učnih premikih prividno spet ugledal, kakršen si stopil k nam v sobo: v žametnem temnorjavem suknjiču s svetlejšim telovnikom ter preko njega ozek slovenski trak z vtkanim pozlačenim napisom Vesna. Klobuk s širokim krajcem sta nosila ob sencèh dva bujna šopa las. In ob tem sem tudi obnavljal tvoj uglajeni prihod brez ponižnosti, zavedajoč se, da si ponosen, ustaljen, tedaj gotovo neskrben. Vse to je obsegel moj prvi prebegli pogled, četudi mladoletni. Ob tej večkratni misli sta se v meni prepletali sreča in zaskrbljenost še nekaj časa. Utešil in pomiril sem se šele, ko sem zvedel, da si bil v Kamniku in se nato vrnil v Mona-kovo. Nadaljnja tri leta sva se le poredko sešla. Dejal bi, da sva po svoje zorela v dveh smereh: ti ob kamniškem vrelcu v delu s popolno predanostjo svojemu ljudstvu, zemlji in rodu, jaz v ljubljanski šoli, kjer sem odganjal misli na svojo prihodnost. Vendar sva se priložnostno le videla: pri Otonu Župančiču in Ivanu Cankarju na Rožniku, v kavarni Prešeren pri Vladimiru. Takó je prišla kdaj pa kdaj zame sprostitev; deležen nisem bil le najinega svidenja, temveč tudi izdatnega tvojega dijaškega priboljška. Poleg tega sem ti zdaj dolžan zahvalo, ker si me tik pred maturo vpeljal in seznanil s tedanjimi že priznanimi umetniki v kavarni Union in Emona. Celo med penate in k Štrajzelnu si me enkrat vrinil. Pomisli: postali so mi vsi ti prijatelji! Za absolventa neprecenljiva vrednota, neusahljivi vir poznanstva. Ob teh velikih naših ustvarjalcih, katerih neka dela sem že poznal, sem molče sledil vašemu nevezanemu pogovoru, včasih tudi izpolnjenemu z nasprotujočimi mnenji in celò z obtožbami. Vse pa po večini brez olepšavanja in zlaganega precenjevanja samega sebe. Niste vihteli kadila drug drugemu — tudi Ivanu Cankarju ne — rajši ste ugotavljali, da je v literaturi, glasbi in likovnem delu nekaj sicer novega, vendar votlega, preskromno našega v slovenski umetnosti; to pa ne zaradi nemoči ustvarjalcev, temveč zaradi nesvobodnega družbenega reda. Marsikaj tega sem ocenil zame kot preobrazbeno pridobitev, ker sem spoznal ob takih prilikah pri vas posameznikovo osebnost in obenem njegovo umetniško moč: se pravi precej boljšo, seveda nepopolno osvežitev vaše generacije. Začutil sem tedaj v sebi neko notranje prigovarjanje, ki me je sililo ven iz suhoparne šole, iz zaprtosti v svet širine, iz drdrajoče ponavljajočega se ukoslovja v svobodno menjavo mnenj, ne da bi čakal uradnega, takrat vsemogočnega zrelostnega dokazila. Tako moje hotenje so vzbudili ter potrjevali razpravljajoči zaključki, dokler se ni vzpelo v meni ognjevito mladostno navdušenje zatrdno v zahtevnem poklicnem in uredniškem delu Razorov. Glej, toda ob še tako resničnem občudovanju tvojih, od tedaj tudi mojih prijateljev, sem vedno cenil tvojo umetnost. Kolikor se spominjam, so ji pozneje mlajši očitali, da je meniševska. Toda tudi ob taki priliki se nisi spremenil. Premišljal sem, te opazoval, kako nisi vzrojil, kako si pomirjajoče zamahnil z roko, kakor bi se te le pomotoma dotaknil nizki udarec v likovnem ringu. Razumel sem to tako, da ti ni nikoli dovoljevala tvoja nravna lastnost prostaških kletvic, ki so presegale nravi človeka, pa naj je bilo to v javnosti, v družini, v muzeju, med likovniki. Zato ti je prijatelj Coro napisal ob neki priliki čestitko z uvodnimi besedami: Dragi, dobri Gašper! Tvojega raznolikega dela se po večini spominjam, ko je bila prenekatera zamisel še v osnutku, kako sem v tvojem najetem ateljeju pod Lovšinovo gostoljubno streho pričakoval, da se bo ta nakazana načrtnost oplemenitila v podobo. In ko si končal, sem navadno brez kake prevzetnosti, vendar z vžganim zadovoljstvom stvarno doumel: to je naše. Potem me je omamila lepota in hipni vonj po našem cvetju, razgled po tedanji ali davni naši resnici. Kdo ve, kje visi ta podoba! A z vsemi, ki jo gledajo, se sama brez navzočih tolmačev pomenkuje. Ljudska je za vsa pokolenja, za vse čase! Takoj po prvi svetovni vojni je naju domotožno hrepenenje dvignilo preko Karavank: tebe in družino v Bistrico v Rožu, od koder je bila tvoja žena doma, mene v Velikovec. Kakor veš, se je mednarodno javno naročilo glasilo: ljudstvo na Koroškem naj samo odloči o svoji prihodnosti. Ta samoodločitev se je sprevrgla čez kaki dve leti v nepojmljivo laž. V najinem delu tam zgoraj pa je bilo mnogo svetlih trenutkov! Najina kulturna in prosvetna pomoč je bila strastna, občuteno razvneta; imava mnogo dokazov v zahvalah generala Maistra. Končno smo morali vsi ugotoviti, da je bil plebiscit z demarkacijsko črto vred spretna politična spletka. Kar nama je ostalo, je bilo neuklonljivo zaupanje v tamkajšnje naše ljudstvo, posebno v tvojih znanih slikarskih nagibih. Ob tvoji koroški podobi »moj ljubi, dragi dom« si moral prenesti kakor iz varljivih sanj v svoj ljubljanski dom za vso svojo družino spet mnogo luči z vedrim upom. Takrat sem pri tebi čakal na novo delovno mesto. Zavedel si se, da je potrebno tudi družino umiriti. Spoznal sem, da si prevzel iz sebe del svoje notranje svetlobe, docela nikoli ugasle, ter jo prižigal tudi vsem ostalim. Po volji si bil posebno svojim trem otrokom. V stiku z njimi je bila na tvojem obrazu s prijaznostjo pripravljena beseda ali kretnja; vem, da si tudi sam ob otrocih užival. Tvoj portret najmlajše Brede, zdaj pokojne, z grlico, značilno prispodobo miru, zgane v vsakem čustvo umirjenja in otroškega rahločutja. Da, družina se je v tebi stapljala z eno željo: dom, posebej otroštvo, ki sva ga midva komaj užila, naj se zapletenih zavozljajih odškrne in uravna za vse. Tudi v meni! Zaželel sem si podobnega olajšanega prostora v skupnosti brez zakrknjenosti. Pričakoval sem, da mi prihodnost odmeri kadarkoli podobno življenje brez grizenja vesti. Vsakdanji tvoj oddih je bila kako urico kavarna Union. Z Birollom, po najboljšem prijateljstvu in po čustvu skoraj dvojčka, sta resno pa tudi vedro načenjala poleg drugega tekoča likovna vprašanja. Kadar sem pri vama posedel, je bil to zame mikavni obisk, ker sta nekajkrat dopolnila napisane prigode o zakladih ljudskega duha z vajino bistro, izvirno šaljivostjo. Zdi se mi, da sta nekoč ugotovila, kako mačehovsko, sramežljivo, kar boječe je pristopilo Slovensko slikarstvo k oceni Vesnanov, kakor bi delo Vesnanov ne bilo slovensko. Dejala sta, da se je v tisti del knjige vsedel tiskarski škrat. In s tiskarskim škratom mora biti bralec vedno usmiljen ali spoštljiv. Kmalu potem je prišla v pritličje v Gradišče 15 največja preizkušnja. Družina je izgubila mater, ti ženo. To osamelost je bridkost oblegla z molčečnostjo in praznoto. Poleg tega se je v istem mesecu še vrinil čas, v katerem naj bi splahnil vsak razum in naj bi nas razbesnela resničnost pahnila od domovine in ljudstva. Toda, ali nismo že davno prej vedeli za Cankarjeve Jerneje in Kantorje? Spet se je v tvojem stanovanju za hip zamajalo. Kljub temu, da so vsi trije tvoji otroci razumeli in znali na pamet Prešerna, Kosovela, Prežiha — ali naj se iz prejšnjega preprostega življenja z ničimer tveganim ne rešijo? Vem, da si v tej trenutni težki spremembi presenečen ugotovil, kako se otroci sporazumevajo z nekakšnim zagonetnim tišjim razgovorom, kako se je nekdanja razigranost umaknila resnobi. Ugotavljal si in končno doumel, da to ni nikakršna utvara, temveč mlad besedni upor, ki vodi v eno samo določeno smer. Vsi trije so se brez oklevanja vdružili: brez pričakovanega preplaha so stopili v množico borcev v zaledjo kot obveščevalci. Breda je odšla pozneje v partizane. Še prej je bilo tudi v nama po vzoru mladih brez zbeganosti vse vtirjeno. Mladi so se razpeljali iz tvojega gradišča v lastna začasna gnezda; ostala sva sama. S prispevkom soglasja v svojih skupnostih (dr. Mesesnel, Stanko Tomšič) smo bili v omreženi Ljubljani sproti obveščeni o vsem, dokler nisva tudi sama ulovila po etrskih valovih resnico o nacističnem stalingrajskem porazu in nato še o italijanski splošni vdaji. Ali se nama ni že tedaj bohotno razrastel pogled v našo prihodnost? Kljub še ostrim dogodkom na našem ozemlju sva prišla do spoznanja, da bo še trpkosti in čakanja do najpomembnejšega doživetja: ko bo naša zemlja blizu in daleč brez bodečih žic, vsa povsod, tudi do najine takrat ožarjene Menišije; ko si boš ti osvojil novo gospodinjo, jaz pa bom zlezel z družino po štirih letih iz vlažne kleti. S to gotovostjo sva se zdela pomlajena, pripravljena spet prijeti za s tujo pretnjo odvzeto delo. Po petih letih smo živeli daleč vsaksebi v stalnem obnovitvenem delu, zato smo se redko obiskovali. Večkrat pa me je prav dolžnostno gnalo k tebi, ker se je nekoč še v omreženi Ljubljani vnela v obeh nezlagana želja po najinem rodnem kraju. Tedaj nisva nič silila v to domotožje, prišlo je samo ob sebi, se vzplamtelo v tako iskreno hrepenenje, da ni pozneje ob odgovornem delu nič več zamrlo. Nisva hotela, ne mogla le životariti v spominih! In prav takšno sonce kot današnje naju je tisti praznik napotilo na Notranjsko. Saj veš, nisva se peljala po prašni in ovinkasti cesti; z Rakeka sva zavila po stari cesti mimo Pretržja, nato do lip, kjer se prelamlja pot čez Cisto stran ter dalje pod vrhom Stražnika ob bližnji Kamni gorici. Obstala sva. Ne zaradi utrujenosti, svet blizu in daleč naju je ustavil. Objela naju je doba preteklosti: širine, daljave, tišine, miru. Nisva govorila. Vsa sprostitev je bila zgolj v dihu, v pritajenem opazovanju, v skrivnosti te že vrsto let odmaknjene rodne pokrajine. Visoko navpično nad zelenim Stražnikom je visela velika rumena sončnica, ki ni razžigala, le presvetljevala je vso dolino tja do črnega Javornika in pod njim do bleščeče jezerske ploskve. Ti si v tej zamaknjenosti kar samogibno zaokrožil z desnico ves obzor, kakor bi si hotel vrisati v spomin vso to barvno razporeditev s Cerknico, vasicami, belo cesto in v ozadju s čarovniško Slivnico. Dobro veš, govorila sva malo, četudi se je vsililo vprašanje, kaj se je v nama tukaj takó sprotnje ostvarilo. Toda, saj se to ni kar zdaj uvrglo v naju; to sva nosila podzavestno v sebi vsa leta: prebudilo se je in obtičalo. Prav ta zvesti spremljevalec, to hrepenenje, nama je darovalo pošten, naguban obraz ter naravnan korak. Saj sva šla svoji rodni zemlji, svoji mladosti v obisk! Ali niso vsi naši pisatelji v svojih poznih letih pozdravljali znova podarjeno mladost? V vseh se je zaiskrilo hrepenenje po ozeleneli nekdanji pomladi. Ali naj midva opustiva to čustvovanje? Še zakljuje hipna bolečina o najinih trpkih mladih letih, zdrsne preko spomina senčni odmev, a nato se blagost spet vrne. Še po vozni poljski poti na levo skozi z leščevjem obrobljeno stezo do navzgor raztegnjenega roba. Končno se pod nama širi odcestna ravnina, najin košček sveta, kakor obljubljena dežela. Kamor seže oko, se nama sama od sebe odpira, spreminja, približuje. Strmiva, molčiva brez tožbe, brez tesnobe. Srečna sva! Pokojišče, Vinji vrh, Ravnik in rojstna hiša v Sevščku (Selščeku). Srečna sva! Lepo mi je danes tukaj ob tebi, Gašper! Po tedanji bližnji poti ne pojdeva nikoli več domov. Ne moreva! Zdaj stopava s težavo po lastni medli vodoravni senci na asfaltu, v najini notranjosti pa sva pokončna in svetla. Zdravo, Gašper, starosta Vesnanov! Iztok Razdrih MLINI IN MLINARSTVO OB ŽEROVNIŠČICI IN LIPSENJŠČICI MA CERKNIŠKEM POLJU V Sloveniji je malo območij, ki so po drugi svetovni vojni doživela tako hiter in korenit industrijski razvoj, kot ga je doživela ožja Notranjska. Kmetijstvo, ki je pred vojno ob gozdarstvu v pretežni meri dajalo kruh Notranjcem, je danes le še dopolnilna gospodarska panoga. Ob tej hitri industrializaciji in hkratnem opuščanju kmetijstva pa hitro propada in izginja tudi obrt, ki je bila ozko vezana na poljedelstvo. Ena izmed takih obrti je mlinarstvo. Prvič smo obiskali mline na Notranjskem v začetku leta 1971 in drugič šest let kasneje. Mnogo tistega, kar smo zabeležili pred leti, danes že ni več, marsikdo, ki nam je živo in z veseljem pripovedoval o mlinarskem življenju, že nekaj časa počiva pod rušo. Zavedajoč se tega hitrega izginjanja, so se etnologi v zadnjem času lotili zapisovanja, da bi, kolikor se še da, iztrgali pozabi vsaj tisto, kar je tu in tam še ostalo oziroma o čemer nam še lahko povedo žive priče mlinarskega življenja. Mlinarstvo je ena izmed obrti, ki je za etnologa posebno zanimiva. Je najtesneje povezana s kmetijstvom in tako s človekovimi potrebami po prehrani, poleg tega pa je zanimiva še kot obrt, ki je strogo vezana na posebne zgradbe, ki dajejo pokrajini značilno sliko, jo poživljajo in prilagajajo svojim potrebam. Tu naj opišemo mlinarstvo in mline na vodni pogon, in sicer mline v kraški pokrajini. Gre za mline na severovzhodnem robu Cerkniškega polja, ob dveh kraških potokih Žerovniščici in Lipsenjščici. Vse zapisano pa velja v veliki meri tudi za vse mline in mlinarstvo na ožjem območju Notranjske. Kras s svojimi ponikalnicami in majhno količino vode ni posebno primeren za mlinarstvo. Zato so mlini zrastli povsod, kjer so le bile zanje kolikor toliko ugodne vodne razmere, tudi ob Lipsenjščici, ki ima dovolj vode le ob dežju, že ob krajši suši pa vode zmanjka in mlina stojita. Voda ponikne takoj za mlinskimi kolesi pri Petričevem mlinu (sl. 2). Drugače je ob Žerovniščici, ki privre iz hriba v močnem izviru in ima stalno vodo. Tu se mlini vrstijo drug za drugim od izvira navzdol. Mlini ob Žerovniščici so imeli zato vse leto dovolj dela, saj Bloška planota skoraj nima primerne tekoče vode, pa tudi Cerkniško polje ob suši ni bogato z njo. Danes stojita ob Lipsenjščici dva mlina, eden ob zgornjem toku v Ste-berku — lastnik je Mekinda, po domače Malnarček — in drugi pri Svetem Štefanu — lastnik je Petrič, po domače Težagne. Ob Žerovniščici je pet mlinov. Takoj ob izviru je Šega, po domače Vesel, pod njim je Mavko (Mekävc), sledi mu Šilc (Ländauc), potem Turšič (Rutar) in nato Debevec (Krko). Pri vseh mlinih gre za poslopja zunaj vasi Žerovnica, ki so nastala predvsem zaradi udobnega prostora za postavitev mlina. Danes, ko mlinarstvo in mlini hitro propadajo, propadajo tudi poslopja, kolikor jih niso preuredili. Mlini so tu že dolgo. Pri Šegi je najstarejša letnica na stropu hiše 1861. Pri Mavku je na hiši letnica 1864 in na jezu 1806. Pri Šilcu je bila v mlinu letnica 1717, pri Debevcu 1804 in 1848, pri Mekindi 1854 in pri Turšiču 1852. Vsekakor pa so mlini stali tu že mnogo prej (1). Edini mlin, o katerem vedo, kdaj je bil zgrajen, je Petričev (sl. 2). Okoli leta 1850 je Petrič iz Že-rovnice naredil ob Lipsenjščici majhen mlin, potem pa polagoma dokupil še zemljo v okolici in si tam zgradil domačijo (letnica v mlinu 1853). Mlini so bili pri vseh razen pri Šilcu stranskega pomena. Glavni vir dohodkov sta bili kmetija in žaga. Mlinarjenje je bilo predvsem ženski posel, mlin pa je bil pomemben vir dohodkov, pa tudi mlinarji so bili v vasi in v okolici kar ugledni ljudje. Pri Šilcu je bil mlin do zadnje vojne glavni vir zaslužka. Mlela je vsa družina. Delo na polju so pustili ali pa poiskali delavce, če je bilo v mlinu preveč dela. Važnejši kot mlini so bile žage, ki so jih imeli in jih imajo tudi še danes pri vseh teh domačijah. Mlini dandanes propadajo. Pri Šegi stoji mlin že dolgo, tudi zadnji gospodar, ki se je ukvarjal z mlinarstvom, je že umrl. Tudi pri Mavku mlin stoji, je pa še dobro ohranjen (sl. 3). Pri Šilcu, Debevcu in Petriču še meljejo na dva kamna, pri Mekindi in Turšiču, ki je skušal s turbino pred leti mlin modernizirati, pa meljejo le še na en kamen. Danes meljejo le še starejši ljudje, mladih, razen pri Petriču, to delo več ne pritegne. Kmetje vozijo žito raje v cerkniški mlin, kjer dobijo moko takoj brez čakanja. Pri vseh mlinih na tem območju gre za zidane stavbe z lesenim ostrešjem in krite z opeko (navadno bobrovec), ki so del stanovanjskega poslopja. Vstop v mlin je iz veže, ena vrata iz mlina pa držijo še na jez (sl. 1, 2). Pri mlinu gre za en prostor, razdeljen na zgornji in spodnji del (sl. 3). Spodnji del je v višini vhoda, na njem stoji »päikl« (sl. 3, 4), v katerem je sito in se nabira moka, ter MLIN KAJ IN KAKO MELJEJO Jez. Petričev mlin, voda ponikne takoj za mlinskimi kolesi. »graisanca« (zäubra). Zgornji del, kamor držijo stopnice, se imenuje »štainpod« (2) (sl. 3, 6). Tu so mlinski kamni obiti z lesom (obüt, sl. 5). Nad kamni je lesen lijak (grót), ki vanj usipljejo žito (sl. 5, 6). Tu je tudi zvonček, ki opozori, kdaj je grot prazen. Ob robu štainpoda je ograja. Pod štainpodom sta lesena polža, ki nosi pod, ter jeklena os, na katero je navezan zgornji kamen, ki se vrti. Spodnji kamen se ne vrti. Spodnji del osi je preslica (priésèlca), ki jo poganja palčno kolo in je po vretenu povezana z vodnim kolesom. Preslica je obenem povezana z rogovilo, ki trese sito in graisanco. Stope in vsak mlinski kamen je poganjalo posebno kolo. V mlinu so trije kamni. »Soršni kamen«, na katerem so mleli ajdo, soršno moko in koruzen zdrob, je najbolj gladek, tako da se ajda ne zmelje preveč in moka ni prečrna. »Ta črni kamen« je za mletje oblode (3) in koruzne moke. »Ta beli kamen« pa je za vse drugo. Stope so bile lesene, le konice so bile železne ali obite s.pločevino. Navadno so bile na štiri žoke, tam pa, kjer so stiskali tudi olje, na šest žokov, tako da sta bila zadnja dva med seboj povezana (sl. 7). Vodna kolesa so lesena, za pogon imajo lopatice. V zadnjem času jih premažejo tudi s katranom, da ne gnijejo prehitro. Pri nekaterih mlinih so naredili tudi železna kolesa, samo lopatice so lesene. Pri vseh mlinih je danes le še eno kolo v celoti ohranjeno. Vodo so zajezili in jo po jezu in žlebu speljali do vsakega kolesa posebej. Za pogon niso potrebovali veliko vode. Mlin poženejo tako, da odprejo zapornico in spustijo vodo v žleb. Če je vode malo, jo nabirajo v jezu in potem meljejo, dokler je kaj vode. Cerkniško polje je kraško polje. Prav tako okoliške planote in doline. Kras pa ni kaj prida bogat z zemljo, posebno z rodovitno ne. Toda vsa zemlja je bila tod skrbno obdelana in posejana. Danes vidiš manj obdelanih njiv. Industrija je tudi tod začela izpodrivati kmeta. Kolikor je obdelane zemlje, je posejana z deteljo ali zasajena s krompirjem, žito raste le tu in tam: pšenica, oves, koruza, redkeje rž ali ječmen. Ajde in prosa že dolgo ne sejejo več. »Samo toliko sejemo, da imamo za doma,« pravijo kmetje. Še pred 15 leti so tod obilo sejali in tudi mlini so imeli dovolj dela. Mleli so vsa žita, večidel pšenico in rž, redkeje ječmen, oves, proso, ajdo in koruzo. Včasih so mleli tudi fižol, bob, »ma-kounce« (4) in suhe hruške. Za kruh so uporabljali največ soršno moko. Skupaj so mleli pšenico, rž in malo prosa, da je bila moka slajša Pšenico so mleli na belo moko, na eno moko ali na črno. Če je kdo želel zdrob (gries), so mu ga vzeli proč ob mletju. Koruzo so mleli večinoma na zdrob, redkeje na moko, dosti pa za oblodo (šrotali). Fižol in bob so mleli za govejo živino in prašiče, pomešan med oves in ječmen. Iz moke mokovnic, ki so jih mleli še po drugi svetovni vojni, so pekli kruh ali pa so iz poparjene moke, sladkorja in smetane delali nadev za potico. Za nadev so rabili tudi zmlete suhe hruške. Ko žito pripeljejo v mlin, ni mlinarjevo delo le v tem, da žito zasuje med mlinske kamne in potem čaka, da se izpod njih usuje moka. Če je želel lastnik žita belo moko, je bilo treba pšenico najprej oprati. Prali so jo v jezu, za to so uporabljali posebna rešeta z visokimi obodi in posebne dere. Če je bila pšenica čista, so jo samo »obrovnali« v rešetu (sl. 9) in nato še »oplali« v jenčkah (nečkah, sl. 10), odstranili so smeti. Žito so posušili, če pa ni bilo oprano, tudi malo navlažili (nafajhtali). Tako navlaženega so pustili čez noč, zakaj če je bila pšenica prav vlažna, se je rjava ovojnica lepše in popolnejše ločila od osrednjega dela semena in dobili so lepšo belo moko. Danes tega ne delajo več, pa tudi pravo vlažnost je težko uganiti, ker imamo različne vrste pšenice. Ko je pšenica očiščena, jo usujejo v grot, od koder se enakomerno usiplje med kamna. Zmleto žito se usiplje v cevasto sito, ki drži skozi pajkelj. To je zaprt prostor v obliki zaboja. V njem je tudi rogovila, ki trese sito, moka pa se nabira na njegovem dnu. Zdrob in otrobi se iz sita usipljejo na graisanco (zaubro), ki je vezana na kolo in se premika. Graisanca ima v sredini sito, skozi katero se usiplje" zdrob, otrobi pa ob strani padajo v posodo. Hitrost graisance lahko poljubno uravnavamo. Po prvem mletju (ogresanju) dobijo zdrob in otrobe. Nato kamna malo stisnejo in zasujejo zdrob. Dobijo lepo belo moko. Zdrob večkrat zasipajo. Na koncu zasujejo še prve otrobe ter ostanek zdroba in dobijo zadnjo moko (rai-sanco). Lahko pa meljejo na eno moko, tako da odstranijo otrobe in potem zmeljejo samo zdrob, ali pa na črno, tako da zmeljejo skupaj otrobe in zdrob. Soršno moko so mleli tako, da so mešali skupaj več vrst žit. Kakovost moke je odvisna predvsem od sita. Gostota sita je oštevilčena od 4 —10. — številko 4 so rabili za ajdo in za zadnjo moko — številko 5 še sedaj rabijo za zadnjo moko — številko 6 so rabili pri mletju na eno moko — številko 7 so včasih rabili za belo moko — številko 8 rabijo še sedaj za belo moko. Uporabljali so tudi volneno sito za mešana žita, če je bil vmes ječmen. Za oves pa so uporabljali posebno, slabše sito, zakaj boljših je bilo škoda, ker bi jih ovsene rese raztrgale. Pogled na mlin. Spodnji del: dva paikla. Zgornji del: Štainpod. Paikl z grajsanco. V vseh mlinih so imeli tudi stope (stüope), s katerimi so phali ječmen, STOPE proso ter ajdo, v dveh mlinih pa so stiskali tudi olje. Ješprenj dobijo tako, da ječmen nasujejo v žoke in pustijo, da ga stope dobro stolčejo, kar traja približno 6 ur. Potem ga presejejo in namočijo z vodo (nafajhtajo) ter dajo še enkrat v stope. Tu ga pustijo, dokler ni dodobra obdelan. Na koncu ga še enkrat presejejo v posebnem ravno prav gostem rešetu. Dobijo malo ješprenja. Prav tako phejo tudi proso. Po prvem phanju odpihnejo rnekine (luščine), in če je lepo ophano, ga ne zasujejo več, če pa je potrebno, ga ophejo še enkrat. Proso pa mora biti v stopah ravno prav suho, da se lepo phe. Ce je presuho, se drobi, če pa je prevlažno, se zmečka. Zato so ga sušili na krušni peči. V dveh mlinih, pri Petriču in Turšiču, so stiskali tudi bukovo (žirovo) olje, ki so ga uporabljali v prehrani. Za to so imeli posebne stope, tako da sta bila žoka med seboj povezana. Pred vojno so pridelovali precej olja, pa tudi še po drugi svetovni vojni, tja do leta 1951. Pridobivanje žirovega olja je bilo naporno delo. Jeseni so ženske nabirale v gozdu žir, najprej so ga presejali na »rajti«, potem pa še na rešetu ter ga v vodi oprali in odstranili prhlega. Oprani žir, ki je moral biti popolnoma suh, so posušili na soncu ali pa na krušni peči. Suh žir so dali v stope za toliko časa, da je nastala močnata kaša. To so polili z natanko odmerjeno količino vrele vode, kar je bilo zelo pomembno, zakaj če je bilo vode preveč, so dobili slabo olje. To namočeno kašo so še enkrat premleli (premlädli) v stopah. Kašo, ki so jo dobili, so »sprešali« v posebnih velikih »prešah«. Iz enega mernika žira so dobili 2,5 — 3 litre olja, odvisno od tega, kakšen je bil žir in kako je bil pripravljen. Za plačilo so si vzeli merico, približno 1/41 od mernika. PLAČILO Grot in obut. Štainpod. Grot. DELO V MLINU Da si mlinarji za svoje delo zaračunajo več kot je prav, velja že od starih časov sèm. Temu je vzrok predvsem plačilo, ki so ga jemali za mletje. Ko so bili mlini večinoma graščinska last ali pa last trgovcev, redkeje tudi bogatih kmetov, je moral mlinar, ki je bil mnogokrat le delavec, najemnik, gospodarju plačati določeno vsoto (navadno v naturalijah). Zato je določil pač tolikšno plačilo, da je ob velikih dajatvah tudi njemu ostalo nekaj. Kolikšno je bilo to plačilo, je težko reči, vsekakor pa ni bilo majhno in tudi ne stalno določeno. Sele v času Marije Terezije so določili stalno ceno za opravljeno mlinarsko delo. To je merica, 1/16 pripeljanega zmletega žita. To je približno 1,5 kg (31) od mernika (25 kg). Ta mera je veljala bolj ali manj do druge svetovne vojne. Upoštevati pa moramo, da gre nekaj žita (moke) pri mletju tudi v »padek« (prah). Danes plačajo kmetje, ki pripeljejo v mlin, za mletje približno 10 % od teže. Za belo moko 9 do 10 % in 2 % za prah, za oblodo 8 % in 1 % za prah. Najstrožje so mlinarje nadzorovali po drugi svetovni vojni. Z odloki je bila natanko določena višina merice za vsako žito posebej. Mlinarji so morali voditi posebne Mlinarske knjige in Prevzemno-oddajni list. Tu so morali natančno zapisovati vse mletje, količino žita in pobrane merice. Moko so potem oddajali in dobivali plačilo v dinarjih. Mlinarske knjige so stalno nadzorovali ter pregledovali mline. Mlinarji so morali pisati tudi posebna poročila o neevidentiranih viških žita v mlinu. Vse to je bilo zelo strogo in tudi kazni so bile visoke. Zato so mlinarji radi skrivali žito, za kar je bilo zlasti primerno seno, med seboj pa so se obveščali o kontrolah. Po letu 1953 so to ostro nadzorstvo opustili. Hudo je bilo tudi med drugo svetovno vojno, ko so morali del žita oddajati Italijanom, vozili so ga v Lož. Okupatorji so ob začetku okupacije mline tudi zapečatili. Skoraj vsi mlini pa so med vojno mleli tudi za partizane. Zanje so eno leto pobirali posebno merico in imeli v ta namen posebnega partizanskega mlinarskega nadzornika. Pred vojno so plačevali za mlin visoke davke, več kot za zemljo, danes pa za mlin davkov več ne plačujejo. Vsa tehnična dela v mlinu so navadno opravili gospodarji sami. Le za nekatera dela so najeli tuje ljudi. Klepanje kamnov, njihovo montiranje, popravljanje mlina in mlinskih koles — vse to je težavno in zahtevno delo. Montiranje kamnov je zelo natančno delo, saj morata biti kamna natančno nastavljena, da lepo in tekoče drsita. Da lepo in hitro meljeta, morata biti ostro naklepana, zakaj kamni se pri mletju hitro obrusijo. Kamna namažejo z ogljem po vsej površini; tako je videti, kje je površina gladka, in tam potem s posebno »špico« (kladivu podobnim orodjem) kamen obtolčejo. Prej je bilo treba ob stalnem mletju to ponavljati kar vsake tri tedne, sedaj klepljejo le poredko, enkrat do dvakrat na leto. Tudi mlinska kolesa je bilo treba stalno obnavljati, saj les v vodi ob spremembah vremena hitro propada. Prav tako so morali stalno popravljati jez, posebno dokler so bili jezovi leseni. Druga dela v mlinu pa so opravile ženske, gospodinje, ki so bile več doma in so ob delu v hiši zasipale še žito v mlinu. Ko je namreč žito zasuto, ni treba posebej paziti, kako se melje. Ko se grot izprazni, zazvoni zvonček, ki je tako nastavljen, da opozori, da meljeta kamna v prazno. Seveda pa je bilo dela dovolj, preden so žito pripravili za mletje, ga osnažili ali celo oprali. Pozimi je bilo treba z zamrznjenih koles sekati led. Vse to ni bilo lahko delo in mlinarji so pošteno zaslužili svoj kruh. Stope. V mlinu ne potrebujejo veliko orodja. Posebnega mlinarskega orodja, razen za klepanje kamnov, skoraj ni. Za tehnična dela so uporabljali ustrezne pripomočke: klešče, kladiva, žage itd. Pšenico za belo moko so prali v posebnih, nalašč za to narejenih rešetih. Imela so večji in višji obod (obut, mn. obüda). Prali so jo tudi na posebnih lesenih derah (1,5 m X 1 m) ali pa na takih z mrežastim dnom. Na derah so žito tudi sušili, sušili so ga tudi na velikih ponjavah (plahtah). Žito, ki ga niso prali, so očistili smeti tako, da so ga »obravnali« v rešetu, odstranili smeti in »oplali« v nečkah (jenčka). V nečke so nasuli žita in ga piali tako, da so smeti padale na tla, žito pa nazaj v nečke. Moko in zdrob lovijo v čebre (čabrd, čabričke) ali posebne posode (posuoda). Moko zajemajo z vevnico (vèuonco), ostanek pa počistijo z omelom (omiélu). Moko shranijo v vreče (žakle), in sicer tako, da na vrh vreče vstavijo poseben obroč, spleten iz vitre (sl. 10). Ta obroč pa oprejo ob rob paikla in posebno rogovilico. Vrečo polnijo z eno roko in potem še potlačijo s palico (sl. 8). Ponekod rabijo za zadnjo moko še pehar (piéhar). Sita so naredili doma, tkanino pa kupili v Ljubljani pri Mlinarju. Danes so sita najlonska, prej pa so bila svilena. Kamne so kupovali na dveh mestih. Bele, mehkejše (konglomerat), pri Kranju in črne, trše, pri Ortneku na Dolenjskem. Mlini ob Žerovniščici in Lipsenjščici so sloveli kot dobri mlini. Čeprav je bilo v Cerkniški dolini, na Blokah in drugod še precej mlinov, so sèm vozili mlet iz Cerknice, Dolenje vasi, Dolenjega jezera, Otoka, Lipsenja, Unca, Rakeka, celo iz Postojne so včasih pripeljali. Največ pa so vozili z Bloške planote, Bločic, Bloške police in iz Podloža, v hudi suši pa tudi iz Loške doline. Mlini so imeli svoje stalne stranke in med njimi zastran tega ni prihajalo do spora, saj so imeli dela vsi dovolj. Stari Mekinda pa je celo sam hodil v Podlož in nosil žito v svoj mlin (5). Ljudje so žito navadno pripeljali v mlin na vozovih, v vrečah ali mehovih. Moko so odpeljali prav tako. Najpogosteje so uporabljali lojtrski voz ali zapravljivček, bližji kmetje pa tudi ročni voziček (külca). Žito, zlasti pa moko so do zadnje vojne vozili tudi v ovčjih mehovih (méìhah, mehüvah, mošičkah). Te so rabili predvsem za prevoz moke, ker se je tako ni nič izgubilo. Kmetje iz Podloža pa so žito in moko nosili v mline peš v nahrbtnikih ali vrečah prek Križne gore. V Šteberk so žito nosili tudi z Bločic. Ker so žito prinesli v mlin največkrat v vrečah, so mlinarji tudi merili kar po vrečah. Vedeli so približno, koliko drži ena vreča. Do prve svetovne vojne so kot mero uporabljali mernik, polmernik, četrtinko (1/4 mernika) in bokal (1/16 mernika). Po letu 1915 pa so uvedli enotno mero. Mlinarji so dobili tehtnice (vàge) in od tedaj naprej so uporabljali kilogramsko ali pa litrsko mero. Uteži, tehtnice in litri so bili žigosani in so jih tudi stalno nadzorovali. Posebnega varuha med svetniki mlinarji niso imeli. Imel pa je vsak mlin svojega hišnega svetnika, katerega kip je bil v vsakem mlinu. Dobili so jih iz žerovniške cerkve, potem ko so jo vaščani obnovili. Pri Šegi je bil to sv. Matija, pri Mavku sv. Jožef, pri Šilcu sv. Andrej, pri Debevcu sv. Janez Nepomuk in pri Petriču sv. Janez Evangelist. MLINARSKO ORODJE, POSODE ITD. KOMU SO MLELI MLINARSKE MERE ŠEGE, NAVADE, LJUDSKA UMETNOST, OBLEKA ITD. Nalaganje moke v vrečo. Žito najprej obrovnajo. Mlini so skoraj v celoti narejeni iz lesa. Nekateri preprosto (sl. 5), pri nekaterih pa so skušali les oblikovati predvsem na grotu, pajklju in ograji na štainpodu (sl. 3, 4, 6). Tako je nastavek na pajklju praviloma vedno okrašen. Tu so zlasti inicialke lastnika mlina, letnica izdelave ali predelave ali pa izrezljan motiv iz mlinarskega ali kmečkega življenja (pri Turšiču). To so delali domači mojstri, znana sta bila Drobniča iz Žerovnice (pri Mekindi napis: 1854; Aus Cheruniz Anton Drobnizh, Jerni dro). Zanimivo je, da je v vseh mlinih razen v enem vijak za uravnavanje hitrosti gibanja graisance izrezljan v obliki roke. Posebnih navad pri mletju mlinarji niso imeli, le ob velikih praznikih (o Vseh svetih, Božiču, Veliki noči in na kvatrno nedeljo) niso mleli. Za kva-trno nedeljo so rekli, da takrat ne smejo mleti, ker bi namesto moke pritekla izpod kamnov kri. Posebne delovne obleke mlinarji niso imeli. Ženske so si navadno oblekle povrh še haljo in na glavo zavezale ruto. Mlinarjenje pa je vsem pustilo hude posledice pri zdravju. Delo v mrzlem mlinu, na prepihu, pranje žita v potoku tudi v najhujšem mrazu, sekanje ledu z zamrznjenih koles, vse to je povzročilo, da imajo danes vsi brez izjeme hud išias ali revmo. Drdranje mlinskih kamnov pa je marsikomu pripomoglo, da ne sliši prav dobro. Kljub vsemu pa so vsi doživeli visoko starost. Jenčke, rešeto, grajsanca, obroči iz viter in sita. Splošno imajo mlinarje za tatove. Ta očitek je šel vsem močno k srcu in so ostro ločili med svojo in tujo lastnino. S tem v zvezi je tudi izročilo, da v mlinih zaradi mlinarjev — tatov straši. Seveda je mlinar »tat«. Če ne drugače, odnese vedno nekaj moke s seboj na obleki. In še, kako si pripravimo zdravilen napoj proti jetiki. Če skuhaš klobuk poštenega mlinarja in potem ta- napoj zaužiješ, gotovo ozdraviš. Samo kako priti do poštenega mlinarja?! Mlinarsko življenje ob Žerovniščici in Lipsenščici ugaša. Le tu in tam se še zavrti mlinsko kolo in zadrdra mlinski kamen. Stope že dolgo več ne phejo ječmena in prosa. Kdo danes še ve, da je tudi žirovo olje v sili še kar sprejemljiva zabela? Marsikaj smo zvedeli, ko smo obiskovali notranjske mline. Tudi veliko že skoraj pozabljenega. Ali bo pozabljeno za zmeraj? 1 Regestna knjiga listin v župnijskem arhivu v Starem trgu pri Ložu: »5. 2. 1512, Jernej Zogkler proda Paulu in Andreju Drenigk iz Grahovega mlin v Žerovnici«. 2 Štainpod — iz nemškega der Stein (kamen), prostor v mlinu, kjer stojijo mlinski kamni. 3 Obloda — šrotana, grobo zmleta koruza. Uporabljajo za krmo. 4 Makounca — mokovnica (mokovec) — Sorbus Aria, listnato drevo z rdečimi mokastimi sadeži. 5 O tem, kako so mlinarji in tudi drugi ljudje v dolini gledali na »revne« mline v sosednjih krajih, govori tudi pesem o Lesarjevem malnu na Blokah. Ta Lesarjev malin, ki melje po malem, tika tej a tika tej a tika tej a tika ta ... V narečju se pesem poje takole: Ta Leipsarjeu mälan k miele po malam ... Pesem sem se naučil od svojega očeta v prvi svetovni vojni, ko sem bil še otrok. Drugih kitic si žal nisem zapomnil. Če smo se hoteli pošaliti, smo refren ubrali takole: Tika teja mačka breja tika teja tika ta ... Pesem je značilna tudi zaradi svojega ritma, ki posnema ropotanje mlinskih koles, kar je razvidno iz notnega zapisa (po pripovedovanju Franceta Šušteršiča). LITERATURA Anton Melik: Mlini na Slovenskem; Geografski vestnik 1953 VIRI France Šušteršič: Mehurčki iz cemuna; Kurirčkova knjižnica, Ljubljana 1974 Frančiška Debevec, Žerovnica — Jože Mavko, Žerovnica — Marija Mekinda, Lipsenj (Šteberk) — Alojzija Petrič, Lipsenj (Sv. Štefan) — Matija Šega, Žerovnica — Andrej Šilc, Žerovnica — France Šušteršič (Gričarjev), Žerovnica — Andrej Turšič, Žerovnica in vsi danes živeči v opisanih mlinih. NAMESTO POVZETKA Janez Bogataj VAS OTOK NA CERKNIŠKEM JEZERU Od naselij, ki so bila še na začetku 20. stoletja močno orientirana proti Loški dolini, je tudi vas Otok(l). To je staro (2), gručasto naselje na nizkem, rahlo valovitem otoku na jugozahodnem delu Cerkniškega jezera. Kadar jezero močno naraste, obdaja voda bregove Otoka z vseh strani. Skozi vas drži makadamska cesta, ki povezuje naselja ob Cerkniškem jezeru. S cerkniške smeri so jo uredili šele v tridesetih letih našega stoletja, pred tem pa je bila glavna povezava Otoka s celino cesta iz Grahovega. Na mestu, kjer je Otok najbližji polotoku Otočcu, so po drugi vojni zgradili most, do tedaj pa so imeli organizirane prevoze s čolnom. Ob visoki vodi je možen dostop na Otok edino s čolnom. Pred leti je cerkniško komunalno podjetje dvignilo cestni nasip med javorniškim bregom in Otokom. Tako tudi ob najvišji vodi cesta ni poplavljena. Še sredi prešnjega stoletja je bila edina cesta (kolovoz) tista, ki je od Otoka držala proti Lazam in od ondod v Grahovo ali v Loško dolino. Kot smo že uvodoma nakazali, so se Otočani celo 19. in še v začetku 20. stoletja izrazito orientirali v to smer. To potrjujejo tudi naslednja dejstva: — v 19. stoletju je kraj spadal pod gospostvo Snežnik, kasneje, z uvedbo okrajev, pa pod Cerknico; — cerkveno je Otok pripadal fari Stari trg pri Ložu (tudi zdaj imajo tam farno cerkev); — najbližje tržišče je bila Sodražica; — v Grahovem, na Lipsenju in v Zerovnici so bili mlini, kamor so vozili žito; — nekateri Otočani so imeli posestva (travnike) v Loški dolini in na Blokah. Od ondod so vozili seno, ki jim ga je za potrebe dokaj razvite živinoreje na Otoku zmeraj primanjkovalo. Travnike jim je zalila voda, pa tudi krma ni bila najboljša. Zato so občasno na tem območju seno tudi kupovali ali pa so imeli travnike v najemu. S prevažanjem iz oddaljenejših predelov je razen sena povezana tudi vožnja pitne vode. Šele po zadnji vojni ima večina hiš na Otoku vodne zbiralnike-kapnice. Še v tridesetih letih sta bili v vasi le dve kapnični jami za pitno vodo. Vsi drugi prebivalci so vozili vodo v sodih iz Retja pod Javornikom (3), v 19. stoletju pa so jo tudi nosili. — Tudi druge razmere, ki zadevajo komunalno ureditev, so se bistveno spremenile šele po drugi vojni (gnojišča, greznice, odtoki, elektrika). Število prebivalstva je bilo v 19. stoletju dokaj enakomerno. Od sredine pa do konca stoletja je celo naraščalo, nato se začenja upadanje, tako da se je v slabih sto letih skrčilo na polovico. Vzrok tega pa ni povečana umrljivost, ampak odseljevanje v večja središča. Po zadnji vojni se je namreč na širšem področju močno uveljavila lesna, nekoliko pozneje pa tudi kovinska industrija. Katastrska mapa Otoka iz leta 1841 Otočani živijo danes (podatki za leto 1971) v 10 hišah. Število hiš je prav tako, kot je bilo že v 1. polovici 19. stoletja. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je to število povečalo na 12 in v tridesetih letih našega stoletja na 13, nato pa se je skladno z upadanjem števila prebivalstva spet zmanjšalo na 10. Če k temu dodamo še to, da imajo še danes pri sedmih hišah enak priimek (tj. Mulec ali Mule) je popolnoma jasno, da se prepoznavajo med seboj po hišnih, domačih imenih. Vrh tega ima vsaka hiša svoj hišni znak, ki ga vrezujejo na poljedelsko orodje, polšje pasti, na vesla in podobno. Znak, ki določa lastništvo predmeta, je imel še poseben pomen pri polšjem lovu (4). Sicer pa lastniška znamenja niso specifičen pojav le za Otok, ampak jih imajo tudi v drugih vaseh. Vsi odrasli Otočani so danes po poklicu kmetovalci in imajo trirazredno osnovno šolo. Starejša generacija je obiskovala šolo na Gorenjem Jezeru, in sicer dvakat tedensko. Po letu 1905 je bil'pouk na Otoku v hiši št. 7. To šolo so obiskovali predstavniki sedanje srednje generacije. Kadar je jezero naraslo, so tudi učiteljico vozili domačini s čolnom iz Gorenjega Jezera ali iz Cerknice. Danes obiskujejo vsi šoloobvezni otroci (pet iz treh družin) osemletko v Grahovem. V šolo se vozijo s šolskim avtobusom. V obdobju od 1965 do 1971 se je 11 mlajših Otočanov (4 ženske in 7 moških) zaposlilo v nekmetijskih poklicih. Od teh jih je sedem za stalno zapustilo Otok, drugi štirje pa se vsak dan vračajo iz službe domov in pomagajo staršem na kmetiji (5). Skladno z razslojenostjo vasi, ki ima osnovo v različnem materialnem položaju posameznih družin, so se razvili in se razvijajo odnosi med prebivalci. Lov na zamrznjeni površini Cerkniškega jezera v XVIII. stoletju (iz Steinbergove knjige Gründliche Nachricht. .Ljubljana 1758 Analiza posameznih družin pokaže tri glavne tipe, in sicer: revnejše, srednje premožne in bogate družine. Medsebojni odnosi med srednjimi in bogatimi segajo na vsa področja, zlasti še na področje poljedelstva in živinoreje, zaradi obojestranskih koristi. Odnos do revnejših pa je omejen le na najnujnejše stike. Pri razslojenosti tako majhne skupnosti je popolnoma jasno, da prihaja do raznih govoričenj o gospodarski in splošni premoženjski moči posameznikov, vse to pa večkrat tudi ruši sosedske odnose in vodi v razprtije. Zanimivi so nadalje odnosi do širše skupnosti na cerkniško-loškem območju. Že kar tradicionalno najbolj »ostri« odnosi so prav med Ložani in Otočani. Povzroča jih značilno razmerje trg—vas. Vsi prebivalci, od otrok pa do starejših, poznajo vrsto zbadljivih in šaljivih pripovedi, ki postavljajo na najbolj smešno mesto Ložane, njihovega župana in njihove mestne pravice. Za vse sosednje kraje in njihove prebivalce poznajo vrsto zbadljivih vzdevkov, te pa najdemo tudi za prebivalce Otoka, če sprašujemo v sosednjih vaseh (6). Sicer pa Otočane cenijo zaradi njihovih delovnih sposobnosti (dobri drvarji, prevozniki-»furmani« ipd.) pa tudi zaradi njihove dokaj visoke življenjske ravni. Lov na race »golice« na Cerkniškem jezeru (po F. A. Steinbergu) Poskus rekonstrukcije voza in soda za prevažanje vode (nom. baču), tab. 67 iz avtorjeve zbirke, nastala na Otoku septembra 1970 Način življenja prebivalcev Otoka nam v okvirih naše časovne omejitve osvetli tudi razvoj stavbarstva oziroma bivalne kulture. Od 19. stoletja do 1971 vidimo te razvojne faze: 1. od začetka 19. stoletja do 1830 2. od 1830 do konca stoletja 3. od začetka stoletja do druge vojne 4. povojno obdobje. Spremembe so bile še zlasti intenzivne v drugem in tretjem obdobju. Drugo obdobje označujejo popravila stavb in prezidava še preostalih lesenih sten. Pri vseh hišah so zamenjali nekaj kamnitih zidov z opečnimi. Lastnike posameznih hiš začenjata zanimati tudi zunanja oprema in okras njihovih stavb. Svoje želje in hotenja realizirajo na vhodnih portalih (sing, »kolona«, »kalona«), na ornamentalno obrezanih stropnih nosilcih, kamnitih stebričih ob pečeh in na fasadah. Razen prenavljanja so v drugem obdobju pozidali vrsto novih stavb, stanovanjskih in gospodarskih. Postavili so skupno, vaško sušilnico za lan, kar dopolnjuje podatek v virih, da so na velikih površinah vse do konca stoletja pridelovali lan. Razvoj se nadaljuje v tretjem obdobju. Bližina italijanske meje je omogočila kmetom razne oblike dodatnega zaslužka, kar se zrcali tudi v spremembah v stavbarstvu in notranji opremi. Iz italijanskih obmejnih postojank dobijo stole in nekatere druge kose notranje opreme in jih postavijo ter uporabljajo doma. Intenzivneje začno popravljati in prezidavati hiše. Načrte naročajo pri zidarskih mojstrih, ki pa se jih pri adaptacijah ne držijo. Prezidavo notranjščine in razdelitev prostorov prilagodijo prvotnemu stanju, tako da stavbe kljub prezidavam in »modernizacijam« ohranjajo vse do danes dvo- ali triprostorno zasnovo z vežo v osi stavbe (7). V obdobju med obema vojnama postanejo znaki premoženjskih razlik v vasi vidni tudi na področju stavbarstva. Še bolj očitni pa so v četrtem obdobju, po drugi vojni. Gospodarsko močnejši domačini zmorejo nenehne spremembe in dozidave, medtem ko se drugi omejujejo le na zakrpavanje in malenkostne spremembe. To se zrcali seveda tudi v medsebojnih odnosih. Prezidali so stare, zastarele hleve, pozidali in postavili nove, velike kozolce, adaptirali podstrešja in pridobili nove stanovanjske prostore, uredili kuhinje in jih delno opremili z aparati. Nadalje se pojavijo težnje po kopalnicah, ki so povezane z nakupom pralnega stroja. Vendar so se morali na te inovacije v stanovanju privajati precej dolgo. Tako so bili nekateri aparati skoraj neizkoriščeni. V kuhinji so npr. imeli plinski in električni štedilnik, kuhali pa so še vedno na starem (na drva). Značilnosti sedanje notranje opreme so v številnih novostih, od pohištva do kuhinjske opreme. Pri tem je izkoriščenost prostorov, ki so nastali s prezidavami v minulih obdobjih, izredno slaba. Novo pohištvo dopolnjuje starejše, stenski okras so družinske slike, plastične upodobitve krajev, slike filmskih igralcev in pevcev. Vidno mesto zavzemajo suho cvetje in številne »pupe«. V vežah ali v »hišah« visijo na stenah tudi slike iz raznih koledarjev, ki prikazujejo njihovo vas, delo na polju ali širšo okolico Cerkniškega jezera. Od devetih hiš imajo pri dveh televizijski sprejemnik (podatek za 1971), pri vseh drugih pa je na vidnem mestu v »hiši« ali v kuhinji radijski sprejemnik, pa tudi gramofon. Pogled na vas s severne strani. V ozadju desno se vleče gozdni masiv Javornikov V okviru posameznih domačij so tudi vse potrebne gospodarske stavbe — kašče, kozolci, skednji, hlevi in svinjaki. Kašče so imeli do prve vojne prav pri vseh hišah. Danes so na otoku le še tri kašče: v eni je mehanična delavnica, v drugi skladišče predmetov (ropotarnica), v tretji pa je seno. Najstarejša ohranjena kašča ima letnico 1793. V 19. stoletju so bili glavni viri prehrane poljski pridelki: krompir, zelje in žita (ajda, pšenica, rž in ječmen). Jezero jim je dajalo ribe in rake, doma so imeli meso, v gozdu pa so lovili polhe in občasno tudi druge divje živali. Glavni vir prehrane so bili krompir, ajda, zelje, pšenica in ribe. Jedilnik je bil zato omejen na močnata (močnik, »lajdrman«, žganci, ričet) in zelenjavna jedila (kuhano in presno zelje v različnih kombinacijah), glavna sestavina zimske prehrane pa so bili v dimu posušene ribe in polhi, delno tudi posušena svinina. Glavni sestavini prehrane čez celo leto pa sta bila nedvomno krompir in zelje, pripravljena na več načinov. Pogoste so bile juhe, omake in polivke. Na Otoku so imeli malo koristnih obdelovalnih površin, kjer bi v zadostnih količinah uspevalo žito. Vrh tega jim je njive večkrat zalila voda. Zato kruh še celo 19. stoletje ni imel pomembne vloge v prehrani. Pekli so slabše vrste kruha iz zmesi in mokovnice (p. d. makunca — Sorbus aria). Beli kruh so tako poznali le ob praznikih ali ob posebnih dogodkih v družini, kot sta rojstvo ali poroka. Današnja prehrana se v primerjavi s tisto v prejšnjem stoletju ni kaj spremenila. Še vedno sta krompir in zelje osrednji sestavini, le ribe in divjačina izgubljajo svoj pomen zaradi novih lovskih in ribiških predpisov po osvoboditvi. Vrh tega pa se je skladno z dvigom standarda in kupne moči nekaterih družin povečalo kupovanje govejega in telečjega mesa pri lokalnih mesarjih. Ge je bila Tloris domačije na Otoku štev. 5, risan v razmerju 1:100 (tab. 63 iz avtorjeve zbirke) r~\ - 1 m 12 _ [UGODO L 4 — 5 b _ e i ha ,Li_ i ! 1 i V7 i B GU ! Üf_ —1 —1 u- J w otok it.5 l-IOO a - vfci*. b - k**W*v6t c- ImIa, d- knmloM.,ksmipr š «- kndr J 9- kopA.lwićd 1 - rrAzA 2 - ft0M 3 - orbare*. 4 _ eädtftvictvifU^lv^k, 3 - iioGlvuk M. AvVK. e - litje. 7 - Icoltnkiif* 5 - ovM-rfi-C 9 - 10 - ornare* 11 - 12 - el\A- 13 - ovwfflr-A_ 14 - ptx£wt 15 - *+t**A> \mJl C 16 - 17 - boije Mira- še za minulo obdobje značilna odvisnost od domačih surovin, se dandanes vedno bolj usmerjajo v potrošništvo in nakupovanje. Oddaljenost od trgovskih središč ne pomeni nobene ovire, saj znajo gospodinje v vasi voziti kolo, moped ali celo osebni avtomobil. V prehrano uvajajo nove izdelke, kot so konzerve, koncentrati, instanti, kupljeni piščanci, drobovina, začimbe, hrenovke, pri pripravi jedil pa uvajajo gospodinjske aparate. (Revnejši prebivalci Otoka ostajajo pretežno še pri »tradicionalnih«.) Glavna pijača je jabolčnik, ki ga pijejo med kosilom ali po njem in pri delu na polju. Vsako leto kuhajo tudi žganje. Hrano so od 19. pa vse do tridesetih let našega stoletja uživali za zajtrk (»kosilu«), kosilo (»južna«) in večerjo (»večerja«). Nekako od prve četrtine našega stoletja so začeli uvajati še dopoldansko (»dojužnik«) in popoldansko malico (»malca«). Način uživanja hrane v okviru posameznih obrokov je bil v prvem obdobju ustaljen, danes pa so se posamezne sestavine načina prehranjevanja močno spremenile (8). Najbolj pogosta prehrana je čez celo leto: repa in zelje (s skupnim nazivom »kiselna«), juhe in polivke, krompir, solata, kruh, sadjevec (»mošt«), mleko, kava, suho meso. Premoženjska razslojenost pa ni toliko vplivala na način oblačenja. Za 1. polovico 19. stoletja imamo na voljo skope podatke. Po funkciji se je oblekla delila na delovno in praznično. Obleko so naročali pri krojačih v Starem trgu pri Ložu, v Logatcu, Cerknici in na Rakeku. Ženske so veliko pletle, vendar so volno nosile drugam v prejo. Danes moški nosijo pri delu najrazličnejše konfekcijske delovne komplete in pajace, ponosijo pa tudi stare kose oblačil. Starejše ženske so vse oblečene v črno. Nosijo tudi črne predpasnike, v katerih prenašajo tudi lažja bremena (trske, zelenjavo z njive ipd.). Še na prehodu stoletja so bile vse ženske poleti bose, moški pa zaradi dela v gozdu bolj poredko. Danes imajo seveda tudi otroci, ki so bili še pred vojno zmeraj bosi, primerno obutev. V 19. stoletju so prevladovale te gospodarske panoge: poljedelstvo, gozdarstvo, živinoreja, ribolov, obrtna dela za domače potrebe, nabiralništvo in sadjarstvo. Sejali so rž, ajdo, ječmen in (najmanj) pšenico ter sadili krompir in zelje. Pridelovali so tudi fižol in lan. Za vzgojo sadik zelja je imela vsaka hiša v vasi svojo njivico (gredo) na skupnem vaškem zemljišču. Katastrski viri poročajo, da se v 1. pol. 19. stoletja »opazuje že več let stalen porast pridelka krompirja in ajde, medtem ko je pridelek pšenice, rži in ječmena enak ali celo v nazadovanju«. Podatki nazorno dopolnjujejo že naša dognanja s področja prehranjevanja. Obdelanost zemlje je bila v prejšnjem stoletju dokaj temeljita. Tako je bilo v 1. polovici 19. stoletja 3906-krat več produktivnih tal kot neizkoriščenih in 26-krat več kot neproduktivnih. Med posameznimi vrstami površin tudi ni bilo nobenega nepravilnega razmerja (njive proti zazidalnim površinam v razmerju 19:1 in njive proti vrtovom 14:1), obdelanost njiv je bila primerna za lokalne razmere, obliko in sposobnost tal. Travnikov in vrtov niso gnojili, pašniki, gozdovi in tla z mešano kulturo so bili brez nege. Kljub zadostnemu številu ljudi glede na velikost obdelovalne posesti pa pridelek le ni bil primeren. Temu so botrovali naslednji vzroki: parcelna razdrobljenost, gonjenje živine na pašo in pri tem velika izguba gnoja pa pomanjkanje obratnega kapitala, ker ni bilo večjih virov za zaslužek. Ozimnico so sejali konec septembra, jara žita pa v aprilu. Želi so julija, jara žita v avgustu. Le na nekaj travnikih so imeli letno dve košnji sena, in sicer so kosili seno julija, otavo pa v začetku septembra. Na vseh drugih travnikih so kosili enkrat letno sredi julija. Količina sena je bila odvisna predvsem od višine vode v jezeru. Živinska krma je namreč tudi jezerska trava, ki pa za rejo in mlečnost ni najbolj primerna. Tudi za nastiljanje so uporabljali jezersko trščico, ki so jo, zloženo v kopah, rezali in pokladali živini. V prejšnjem stoletju je bilo na Otoku naslednje povprečno število živine: 36 volov za vleko in oranje, 40 krav, 5 juncev in junic, 40 ovac in 38 prašičev. Danes je število živine veliko večje, čeprav so nekateri Otočani le še pol-kmetovalci. Zmanjšalo se je število volov in popolnoma so opustili ovčerejo. Govejo živino in prašiče so že v prejšnjem stoletju prodajali prekupčevalcem, mleko in maslo pa so oddajali gostilničarjem in trgovcem. Danes zaslužijo največ z gozdarstvom. Največje kmetije so imele v 19. stoletju naslednje povprečno število živine: 2 vola za vleko in oranje, 3 krave skupaj s teleti in telicami, 3 ovce, 2 — 5 prašičev in nekaj kokoši. Če te podatke primerjamo s stanjem leta 1971, vidimo, da imajo iste kmetije povprečno 2 konja za vleko in oranje (razen konja tudi traktor), 6 — 9 glav goveje živine, 20 zajcev, 14 — 30 kokoši, 5 prašičev in 4—15 morskih prašičkov. Ob tej primerjavi je zanimiva uvedba konja, ki ga viri sicer v 19. stoletju na Otoku še ne omenjajo. Nova domača žival na Otoku so v zadnjem času tudi morski prašički. Imajo jih pri treh hišah in jih redijo za potrebe prehrane. Kot delovne živali so voli izgubili svoj pomen. Otočani veliko manj kosijo travo na samem jezeru, kjer so tla mehka in blatna in kjer je bil vol primernejši zaradi svojega načina hoje. Konji so tudi v gozdu veliko bolj uporabljivi. Uporabljajo že tudi traktor in motorne kosilnice, ki jih priredijo za vleko. Leta 1971 je bil v vasi en traktor in sedem kosilnic. Danes je osrednje vprašanje otoške živinoreje zagotovitev zadostne količine krme. Zaradi umetnih sprememb sistema presihanja jezera in odtekanja vode ostaja večkrat precejšen del travnikov dolgo pod vodo. Tako zraste trava veliko pozneje in kosijo lahko le enkrat na leto. Kmetje, seveda le premožnejši, si zato pomagajo z dodatnimi nakupi sena v Loški dolini. Precejšno škodo povzročijo na poljih divje živali, jeleni in medvedi, ki pridejo iz javorniških gozdov. Domačini si skušajo pomagati s »sistemom« strašil in ograj, ki pa večkrat nič ne zaležejo. Ena glavnih gospodarskih panog, ki prinaša domačinom zaslužek, je gozdarstvo. Les prodajajo, vrh tega so tudi sami gozdni delavci in prevozniki lesa. Kadar je jezero polno, peljejo les v splavih do Dolenjega Jezera, kjer je odkupna postaja. Tako Otočan pritrdi na tak splav tudi zunanji motor (Tomos) in pelje splav po jezeru. Sečnja lesa v gozdu je popolnoma modernizirana. Drevje podirajo z motornimi žagami, ki jih imajo prav vsi gospodarji, in z drugimi napravami. V preteklosti, zlasti v prvi polovici našega stoletja, so Otočani veliko hodili na sezonsko delo v pohorske gozdove, kjer so imeli takratni kapitalisti organizirano sečnjo. Nekateri posamezniki so še prva leta po drugi vojni odhajali na sezonsko delo v pohorske in gorenjske gozdove kot sekači ali vozniki. S sezonskim delom so veliko zaslužili. Čeprav smo želeli zbrati čimveč konkretnih podatkov o teh zaslužkih, nam to ni uspelo. Denar, ki so ga zaslužili s sezonskim delom v gozdovih, so uporabili za temeljite adaptacije domov in za nakup živine. Zanimivo je tudi to, da so prav sedanji gospodarji velikih kmetij na Otoku bili vsaj po enkrat na sezonskem delu ali pa so doma gozdarili tudi za druge. Manjšega gospodarskega pomena je danes ribolov. Ta je bil še celo 19. stoletje ena poglavitnih panog, ribolovni načini pa so bili živi vse do druge vojne in so se v nekaterih oblikah ohranili vse do danes. Sveže in v dimu sušene ribe so bile pomembna prehranska sestavina. Kontinuiteto ribolovnih priprav in načinov lova lahko zasledujemo zares že nekaj stoletij (9). Današnji ribiški zakoni seveda te načine ribolova prepovedujejo, a bržčas je tak ribolov še vedno ohranjen pri nekaterih hišah na Otoku in tudi v drugih vaseh ob jezeru. Sicer pa nam to potrjuje tudi izjava nekega domačina: »Nekateri lovimo za zabavo, drugi pa za občasno popestritev jedilnika!« Podobno kot ribolov izgublja svoj pomen tudi polšji lov, ker je odkupna cena kožic izredno nizka. V preteklosti so bili prekajeni polhi poleg rib zimska hrana, v večjem obsegu vse do dvajsetih, tridesetih let našega stoletja. Posebno mesto imajo obrtna dela in najrazličnejša popravila za domače potrebe. V preteklosti je bilo to še zlasti: — izdelovanje prometnih sredstev in njih delov (vozovi, sani, smuči, drsalke, križevata kolesa, ojnice in drugi deli vozov ...); — izdelovanje opreme za vpreganje (kambe, jarmi, vage ...); popravila in izdelki v zvezi z notranjo opremo in stavbarstvom, lovom, ribolovom in poljedelstvom (pletenje, skobljanje, svedranje, klesanje, kalanje, struženje, žaganje, sekanje ...). Vsak kmet v vasi je znal kovati, tesariti, kolariti, mizariti itd. O tem pričajo še danes z orodjem dobro opremljene delavnice. Razen orodja, vozil in drugih izdelkov iz lesa in kovine so izdelovali lesene gospodinjske pripomočke. Zato ne preseneti podatek, da so se Ribničani in drugi potujoči krošnjarji Otoka vedno izogibali, ker niso mogli prodati svojih izdelkov. Tudi danes opravijo vsa obrtniška dela sami. Z mehanizacijo so sprejeli tudi nekatere nove načine dela. V zvezi s traktorji in kosilnicami so na primer najrazličnejša avtomehanična popravila. Za nekatera so posamezni vaščani pravi strokovnjaki (betoniranje, izdelava armatur, varjenje). Zato prihaja do medsebojnih sosedskih odnosov tudi na tem nivoju. Soseda, ki je strokovnjak za neko delo, naprosijo za pomoč, tudi če niso z njim v najboljših odnosih. Gospodarske panoge in celoten način življenja prebivalcev vasi Otok lahko osvetlimo še z vidika prometnih in transportnih sredstev. Na tem področju prevladuje v razvoju vožnja pred prenašanjem, hoja pred prevažanjem in živalska (motorna) vleka pred porivanjem ali vlačenjem. Izjemen značaj celotne prometne podobe narekujejo lega vasi in posebne naravne razmere. Zato se je razvilo premagovanje vodne ovire (čolni, splavi), snega (krplje, smuči, plugi) in ledu (drsalke, dereze). Leta 1932 so čez ožino, kjer se Otok najbolj približa javorniškemu obrežju, naredili nasip in po njem speljali cesto. Do tega leta so bili Otočani takrat, ko je bilo jezero polno vode, popolnoma odrezani od kopnega. Poglavitno prevozno sredstvo je bil zato čoln. S čolni so se vozili v Cerknico, k mlinom v Žerovnico ali na Lipsenj, do Grahovega in nato peš do Loža ipd. Tudi nevesto in ženina, novorojenca ali mrliča so morali prepeljati s čolnom. Vsaka hiša na Otoku je imela svoj čoln, pri nekaterih hišah pa so imeli celo po dva. Na veslih so bila vrezana hišna znamenja, veslali pa so vedno samo moški. — V splavih so vozili po jezeru les. Kot smo že omenili, danes plavijo les s pomočjo zunanjega motorja, pred vojno pa so splav porivali z drogovi in vesli. Vožnja takega splava od Otoka do Dolenjega Jezera je trajala tudi več kot pol dneva. Kadar pozimi jezero zamrzne, hodijo v sosednje vasi kar po ledeni ploskvi. Otroci hodijo po ledu tudi v šolo, v prostem času pa se drsajo z lesenimi drsalkami — »šmr-kljami«. Posledice splošnega družbenozgodovinskega razvojnega procesa se zrcalijo tudi v načinu življenja prebivalcev vasi Otok, ki smo jih z nekaterimi področji poskušali predstaviti v stosedemdesetletnem obdobju. Če v tem primeru govorimo o posebnosti ali izjemnosti, smo v zmoti; vsa tista področja v načinu življenja, ki se zdijo posebnost, so taka le zaradi izjemne lege naselja, še zlasti, če ga je od vseh strani obdajala voda Cerkniškega jezera. OPOMBE 1 Prispevek je močno skrajšano in delno prirejeno besedilo diplomske naloge na PZE za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z naslovom »Materialna kultura in način življenja prebivalcev vasi Otok na Cerkniškem jezeru«, Ljubljana, maj 1971. Naloga obravnava časovno obdobje nekako od leta 1900 do 1970/71. Terenske raziskave so bile opravljene v letih 1970 in 1971. Informatorjev ne navajamo poimensko, ker so bili prav vsi prebivalci Otoka v osmih domačijah. 2 Z urbarjem loškega gospostva imamo Otok izpričan v 16. stoletju. Leta 1536 so bile na Otoku štiri kme-tije-grunti. Toda že čez dvajset let je prišlo do delitve posesti in davčni register gospostva Lož sporoča seznam podložnikov Otoka. Vidimo, da so v tem času le še tri cele kmetije in dve polovični. Naslednjo spremembo zasledimo 1718. leta, ko je bilo na Otoku že 11 kmetij, od tega 5 polovičnih in 6 četrtinskih. Izhodiščna oblika 4 celih kmetij se je torej ohranila. To zasledimo tudi še leta 1756, ko je bilo na Otoku 5 polovičnih, 1 tričetrtinska in 3 četrtinske kmetije, tj. 9 kmetij. 3 Vodo so prevažali v sodih na prvi premi voza. Celoto, voz in sod, so imenovali »b£ča« (sing.). Bližina italijanske meje jim je omogočala, da so dobili kolesa italijanskih topov, ki so bila zelo močna in odporna na kamnitih kolovozih. 4 Na Otoku imajo posamezne hiše naslednja znamenja (od hišne številke 1 do 11, razen številke 8): AA # # 5 Grafični prikaz migracije Otočanov (neprekinjena črta pomeni stalno odselitev, prekinjena črta pa dnevno migracijo in vračanje na Otok). Podatki za leto 1971. 6 Otočane imenujejo z zbadljivko »medvedje« (tudi »grem u medvejdje«). Sosednja naselja pa Otočani zbadljivo imenujejo (nekaj primerov): Lož — »kožarja ali plauke« Podlož — »vampe« Cerknica — »facolek«, »opecce« Žerovnica — »kapaljna« Nadlesk — »maslarje« Dane — »bisagarje« Laze — »jerhovca« itd. 7 Tloris stanovanjske stavbe Otok št. 5. 8 Sestavine načina prehranjevanja v 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja: — stalen prostor in ista miza; — udeleženost vseh družinskih članov istočasno pri posameznem obroku; — stalna mesta ob mizi; — pomembna vloga očeta pri razdeljevanju hrane (vrstni red); — ista skleda, malo pribora, krožniki občasno; — povezanost z religioznimi predstavami (molitev); — ista vrsta hrane za vso družino (izjeme le starejši). Današnje sestavine pa so močno spremenjene: — ni več stalnega prostora in iste mize (jedo na skrinji za drva, nekateri za mizo, drugi stojé ...); — cela družina ne jé istočasno (vzroki: šola, služba; prilagajanje urnikom); — člani družine si poljubno izbirajo mesta za mizo; — otroci začno tudi prvi jesti; — med obrokom veliko govorijo, hvalijo ali kritizirajo hrano; — vsak član družine ima svoj krožnik (tudi dva) in svoj pribor; — povezanost z religioznimi predstavami le pri nekaterih starejših; — da zadostijo željam vseh domačih, skuhajo za en obrok tudi več jedi. 9 Glej ilustracije (bakroreze) v delu STEINBERG Franz Anton, Gründliche Nachricht von dem in dem Inner -Krain gelegenen Czirknitzer See, Laybach 1758. 1. DIVJAD IN LOV V PRETEKLOSTI Risba jelenjega rogovja iz gradu Snežnik (Weidmannsheil, 1890) Razsežni notranjski gozdovi, ki od vseh strani oklepajo Loško dolino, so od nekdaj sloveli po divjadi, posebno gozdovi snežniško-javorniškega pogorja — največje strnjeno gozdnate pokrajine v Sloveniji — so bili od nekdaj zatočišče mnogih vrst velike gozdne divjadi. Kar je Janez Valvasor zapisal v XI. knjigi »Slave vojvodine Kranjske«, se prav gotovo nanaša na divjad v gozdovih visokega krasa, med katere sodijo tudi snežniški. Na strani 269 namreč pravi: »Znamenito pa je, da na Kranjskem uplenjajo jelene, medvede in merjasce, tako težke in velike, da se z divjadjo drugih pokrajin rimskega cesarstva in Češkega niti primerjati ne morejo. Jaz sam se nimam za lovca in tudi nimam posebnega lovskega znanja, ker nisem bil lovec niti v mladih letih, kaj šele sedaj, ko se že staram, vendar je prav gotovo, da so jeleni in medvedje pa tudi črna divjad v naši deželi mnogo večji kakor v mnogih drugih deželah. To so mi potrdili visoki gospodje, ki so izborni lovci, pa tudi navadni lovci po poklicu, ne samo domačini, temveč tudi tujci, ki se temu niso mogli dovolj načuditi.« O divjadi na Notranjskem piše tudi Franc Anton Steinberg v svoji leta 1758 natisnjeni knjigi »Temeljito poročilo o Cerkniškem jezeru, ležečem na notranjem Kranjskem«. Poleg lova na jezeru, kjer ni manjkalo različnih vrst vodne perjadi in so nanj priletali celo labodi, opisuje Steinberg tudi lov in divjad na Javorniku. Če tiste čase ni manjkalo po Javorniku jelenjadi, srnjadi, medvedov, risov in volkov, jih prav tako ni moglo manjkati po gozdovih okrog Loške doline, zlasti pa ne okrog Snežnika. Vseh vrst divjadi je bilo dovolj tja do konca prve polovice 19. stoletja. Kronist H. Schollmeyer-Lichtenberg piše v »Kroniki gradu Snežnika«, da so po graščinskih gozdovih leta 1846 in 1847 neredko videvali trope po 30 do 40 glav jelenjadi. Po marčni revoluciji leta 1848, ki je prinesla zemljiško odvezo in osebno svobodo, so se začeli za divjad težki časi. Podložniki, ki dotlej niso imeli pravice do lova, so začeli loviti. In prav zato, ker je moral naš človek stoletja dolgo zatajevati prirojeno lovsko strast in se lovov tujih gospodov udeleževati kvečjemu kot gonjač, je ta strast zagorela s tem hujšim plamenom. Kot poroča kronist Schollmeyer, so prebivalci Loške doline, Poljan, Babnega polja in Prezida tja do leta 1865 prirejali pogone, na katerih je včasih v enem dnevu padlo po 26 glav jelenjadi. Meso so za smešno ceno nosili naprodaj tudi v Postojno in Ljubljano. Seveda graščinski niso hoteli zaostajati in so si tudi sami prizadevali upleniti zase kar največ mogoče. Na snežniškem gradu sta se ohranili rogovji leta 1850 uplenjenih jelenov, ki sta danes v slovenskem lovskem muzeju Bistra pri Vrhniki. Eno izmed njiju, ki tehta 10,5 kg, je uplenil grof Lichtenberg z okna gradu, drugo, 11,7 kg težko, pa nadgozdar Brunner na Medjem lazu. Tako močni jeleni niso bili poslej nikoli več uplenjeni, ne v teh krajih ne drugod v Sloveniji. Cesarski lovski patent, ki je 1. 1849 uvedel dominalni sistem lova, po katerem je smel vsak loviti na svoji zemlji, stanja ni mogel izboljšati. Ker so kmetje uživali v graščinskih gozdovih številne servitutne pravice — od pravice paše, steljarjenja, sečnje lesa za domačo rabo in drugih — so k tem kratko malo prišteli še pravico do lova in so lovili razen na svoji še na graščinski posesti. Cesarski patent iz leta 1853 je sicer predpisal odkup servitutnih pravic po veleposestniških gozdovih, tako da bi del teh gozdov odstopili kmetom v last, a delo pri razmejitvah, ki ga je opravljala posebna komisija, se je zavleklo tja v sedemdeseta leta minulega stoletja. Ves ta čas so kmetje in graščinski med seboj tekmovali, kdo bo zase več uplenil. Tako je leta 1865 padel na Bičkih lazih zadnji rukajoči jelen, okrog leta 1875 pa so sledili samo še posamezne jelene. Skrito živeča srnjad se je zasledovalcem umikala bolj uspešno in je niti brezobzirni lov ni mogel zatreti. Takrat pa je izginil iz teh gozdov ris, saj trdi Schollmeyer, da so zadnjega uplenili 1. 1869, Oberreigner pa piše, da so risa na Snežniku sledili še decembra 1888. leta, drugi viri pa celo navajajo, da so na jugozahodnih obronkih snežniške visoke planote bili risi uplenjeni še v prvih letih 20. stoletja. Na srečo sta se v teh burnih letih izognila uničenju medved in volk. Ko so se lovske razmere po razmejitvi med veleposestniško in kmečko posestjo in po uvedbi zakupnega sistema lova v letu 1870 uredile, seJe v graščinskih gozdovih pričelo načrtno gospodarjenje z gozdom in divjadjo. Že takrat, ko so medveda drugod še zatirali kot »roparja«, so ga v graščinskem lovišču zavarovali. To nam ga je ohranilo do danes, čeprav so ga sosednji zakupniki še lovili in od leta 1879 do 1889 uplenili kar 10 medvedov. Ker pa takrat tudi v graščinskem lovišču še niso vedeli, da so naravi in vrstam divjadi, ki so jim plen, Lov na Cerkniškem jezeru po Steinbergu. potrebni mesojedi, so še vedno brezobzirno zatirali volka, ki pa je nenehno dotekal z juga ter ga zato niso mogli uničiti. V letih 1879 do 1889 so na snežniškem veleposestvu uplenili 16 volkov, a tudi 27 divjih mačk, 369 lisic in 110 kun. Že kmalu zatem, ko so jo nehali brezobzirno loviti, si je po snežniško-javorniških gozdovih opomogla srnjad. Ker pa je takrat še ni bilo preveč ter so še njene bližnje prednike selekcionirali volkovi in risi, je bila izredno močna. Ko prebiramo v listu Weidmansheil iz leta 1893, da so takrat tehtali na Snežniku uplenjeni srnjaki, ko so bili iztrebljeni, 25 do 36 kg, se nam zdi to kot lovska »latinščina«, če vemo, da današnji tehtajo komaj 15 do 16 kg. Že takrat so v gozdovih snežniške graščine uplenili po 100 glav srnjadi na leto, od leta 1913 do 1918 pa že 939 glav ali 188 poprečno na leto. Ko se je novi lovski sistem, uveden v naše kraje 1870. leta, dodobra utrdil, so notranjski graščaki začeli misliti na ponovno naselitev jelenjadi. Leta 1895 so postavili prvo oboro za jelenjad pri gradu Haasberg pri Planini in jo naselili s karpatsko jelenjadjo. Že leta 1899 je sledila obora v Leskovi dolini na snežniškem veleposestvu, ki so zanjo dobili jelenjad iz lovišča Jasnitz v Mecklem-burgu. Ta obora je že kmalu po postavitvi začela — posebno za časa ruka — privabljati prosto živečo jelenjad. Nekaj teh živali je bilo avtohtonih potomk tistih, ki so ušle uničenju po letu 1848, zvečine pa so bile iz obore pri Planini, iz katere je jelenjad pogosto uhajala. Avtohtono jelenjad so zlahka spoznali po večji telesni rasti in močnejšem rogovju. Končno so leta 1902 postavili še oboro na Windischgraetzovi posesti v Javornikih; jelenjad zanjo so nabavili verjetno v Avstriji. Ker je jelenjad večkrat ušla, so leta 1904 opustili oboro pri Planini in prodali preostala dva jelena snežniški graščini za oboro v Leskovi dolini. Tudi oboro v Javornikih so opustili leta 1906, in vso jelenjad izpustili na prostost. Iz preostale avtohtone, ubežnikov iz Planine in v Javornikih izpuščene je začelo število prosto živeče jelenjadi naraščati. V času ruka je k obori v Leskovi dolini prihajalo vse več prosto živečih jelenov in košut, ki so jih tudi sicer vse pogosteje sledili in videvali po gozdovih. Zato so tudi lastniki obore v Leskovi dolini sklenili jelenjad, ki je medtem narasla na 74 glav, izpustiti. Leta 1907 so oboro odprli ter iz nje izpustili 30 jelenov in 44 košut. Leta 1910 so jelenjad opažali že po vsem snežniškem lovišču in okolici. Leta 1919 pa so njeno število ocenili na 300 glav. Ker so leta 1919, po rapallski pogodbi, začele italijanske vojaške enote ob krivični meji med Jugoslavijo in Italijo graditi ceste in postojanke, se je del jelenjadi spričo hrupa začel odseljevati. Jelenjad se je razšla v gozdove Krima, Mokrca, Loškega potoka in na Kočevsko — razmnožila se je po vseh širnih gozdovih visokega krasa. Snežniško-javorniške gozdove zato danes po pravici imenujemo zibelko slovenske jelenjadi. Redni odstrel jelenjadi v lovišču snežniške graščine se je pričel leta 1910, z odstrelom prvega rukajočega jelena po letu 1865 — dvanajsteraka, ki je imel ob 112 in 115 cm dolgih vejah kar 8,5 kg težko rogovje. Od leta 1910 do 1941 so v lovišču uplenili 324 jelenov. Ker so o uplenjenih jelenih vodili točno evidenco, vemo, kakšna jelenjad je takrat živela. Pod 180 kg je takrat tehtalo samo 15 % jelenov, nad 200 kg pa jih je bilo kar 25 %, najtežji med njimi je dosegel 223 kg. Visoki teži primeren je bil tudi razvoj rogovja. Pod 4,0 kg je tehtalo rogovje samo pri 20,8 % jelenov, pri 42,5 % pa nad 7,0 kg. Najmočenjše je bilo rogovje dvanajsteraka s težo 9,75 kg in dolžino vej 121 in 123 cm. Nad 1 m dolge veje je takrat imelo kar 43,5 % uplenjenih jelenov. Žal o uplenjenih košutah takrat niso vodili tako natančne evidence. Iz podatka, da so od leta 1910 do 1918 poleg 43 jelenov v lovišču graščine odstrelili tudi 73 košut in 40 telet, pa lahko sklepamo, da so od vsega začetka skušali z odstrelom vzdrževati primerna razmerja med spoloma in posameznimi starostnimi skupinami. V zakupnih loviščih okrog graščinskega sveta divjadi sicer niso tako natančno obravnavali, čeprav so si jo prizadevali ohraniti — to povedo zapiski in poročila v slovenski lovski reviji »Lovec«, ki izhaja že od leta 1910. Kmalu zatem, ko je bilo v Ljubljani kot protiutež prodirajočemu nemštvu ustanovljeno leta 1907 slovensko lovsko društvo, se je v njegovem okrilju leta 1913 pojavil prvi odbor za Notranjsko. Delo tega odbora pa je že po letu dni preprečila prva svetovna vojna, zato ni podatkov o njegovem delovanju. V stari Jugoslaviji so po prvi svetovni vojni ustanovili v večjih krajih na Notranjskem lovske klube, ki so se šele 15. januarja 1931 združili v Notranjsko podružnico slovenskega lovskega društva s sedežem v Starem trgu pri Ložu. Podružnica je štela 118 članov in je delovala vse do okupacije teh krajev po Italijanih. Že lovski klubi so delovali v prid divjadi, še bolj pa podružnica SLD. Znani so sklepi, ki članom priporočajo zavarovanje medveda in omejitve pri odstrelu jelenjadi in srnjadi. Med vojno divjad po notranjskih gozdovih ni pretrpela pretiranih izgub. Okupator si zaradi naraščajoče moči partizanskih enot kmalu sploh ni več upal zahajati v gozdove, nikar da bi posamezno zalezoval divjad. Partizanom pa je stroga disciplina prepovedovala loviti. Divjad so zato uplenjevali samo priložnostno oziroma v sili, za prehrano in morda nekaj več za oskrbo bolnišnic. 2. DIVJAD IN LOV OD OSVOBODITVE DO DANES Kmalu po osvoboditvi se je v Sloveniji in tudi na Notranjskem začela oblikovati nova socialistična oblika lovstva, kjer o pravici do lova ni več odločal denar, temveč predvsem pripravljenost skrbeti za ohranitev divjadi. V letu 1945 in posebno v letu 1946 so začeli na Notranjskem ustanavljati lovske družine. Te v jedru že od vsega začetka samoupravne osnovne lovske organizacije so se leta 1947 povezale v Okrajnem lovskem svetu Rakek. Ko je leta 1950 okraj Rakek prenehal obstajati, so se notranjske lovske družine vključile v Lovsko podzvezo Postojna, kasneje pa kot notranjski lovski bazen v Lovsko zvezo Ljubljana. Leta 1965 pa je bila na pobudo v notranjski lovski bazen vključenih lovskih družin ustanovljena Lovska zveza Notranjske, ki še danes pod imenom Zveza lovskih družin Notranjske združuje na površini 41.185 ha 11 lovskih družin s skupno 420 člani. Meje zveze se domala ujemajo z mejami občine Cerknica in zajemajo notranjske lovske družine Babno polje, Begunje, Cajnarje, Cerknica, Gornje Jezero, Grahovo, Iga vas, Lož — Stari trg, Nova vas, Rakek in Žilce. Lov na labode — iz Steinbergove-ga opisa Cerkniškega jezera 1758. Poleg lovišč lovskih družin so bila po osvoboditvi v različnih značilnih naravnih okoljih Slovenije ustanovljena tudi posebna večja lovišča, imenovana gojitvena. V teh loviščih naj bi poklicno lovsko osebje z divjadjo vzorno strokovno gospodarilo in s tem učinkovito skrbelo za trajno ohranitev vseh za Slovenijo značilnih vrst divjadi, še posebej pa naj bi bila ta lovišča zavetje vseh ogroženih vrst. Zaradi svojega tradicionalnega pomena za ohranitev in širjenje jelenjadi je bilo zato z odlokom predsedstva vlade LRS v letu 1949 ustanovljeno tudi Gojitveno lovišče Snežnik. Ko se je leta 1960 razformirala Uprava gojitvenih lovišč LRS v Ljubljani, je snežniško lovišče postalo samostojen zavod za gojitev divjadi »Jelen« Snežnik. Leta 1976 pa se je kolektiv tega zavoda v težnji za boljšimi možnostmi strokovnega obravnavanja divjadi in večjih vlaganj v okolje za izboljšanje življenjskih razmer divjadi pridružil Gozdnemu gospodarstvu Postojna kot TOZD Gojitveno lovišče »Jelen« Snežnik. Lovišče meri danes 27.585 ha in sega s svojo površino tudi na območja občin Ilirska Bistrica in Postojna. Tako je lovišče že površinsko, še bolj pa po tradicijah, ki segajo tja v 19. stoletje, tesno povezano z lovstvom Loške doline. Po ustanovitvi so si vsa lovišča tako lovskih družin kot gojitveno zadala nalogo divjad predvsem številčno razmnožiti. Zlasti pri jelenjadi in srnjadi so notranjska lovišča ta cilj kmalu dosegla — in ga zatem žal tudi presegla. Ker si pri jelenjadi in srnjadi, potem ko je bila dosežena zadovoljiva številčnost, ta lovišča niso pravočasno zadala drugih, nič manj pomembnih ciljev — kot so skrb za primeren razvoj divjadi po telesu in rogovju, hkrati z izboljševanjem naravnih možnosti za obstoj divjadi — in so predolgo dvigala njeno številčnost, so pri sami divjadi in v njenem okolju izzvala nezaželene posledice. Zaradi pregoste naseljenosti in zato do skrajnih meja izkoriščenega rastlinstva za prehrano je začel naglo nazadovati razvoj srnjadi in jelenjadi po telesu in rogovju, hkrati pa je začela naraščati biološka in gospodarska škoda v okolju. Ti pojavi so začeli ogrožati trajni obstoj srnjadi in še zlasti jelenjadi v prosti naravi, zato so si notranjski lovci v zadnjih letih zadali nalogo, neugodno stanje čimprej popraviti. Več uspeha kot s srnjadjo in jelenjadjo je imelo notranjsko lovstvo z gamsom. Nekoč so gamsi verjetno živeli marsikod po skalovitih okoliših visokega krasa — kot pričajo kolonije gamsov v Iškem Vintgarju, Peklu in ob Kolpi — a jih je človek v nekaterih nahajališčih najbrž zatrl. Ker je tudi na Snežniku okolje primerno za gamsa, so ga skušali znova naseliti že pred vojno. Leta 1926 so izpustili kozla in šest koz, poslanih iz avstrijske Štajerske. Ta poskus naselitve pa očitno ni uspel, ker gamsov po vojni na Snežniku ni bilo. Povsem pa je uspela povojna naselitev, ko so leta 1954 izpustili kozla in kozo ter jima naslednje leto 1955 dodali še 3 kozle in 5 koz. Iz teh živali je okrog vrha Snežnika naraslo število gamsov do pomladi 1977 na okrog 60 glav. Hkrati z naraščanjem števila gamsov na Snežniku pa so začeli gamsi prihajati tudi v Javornike z Nanosa, kjer so bili prav tako uspešno naseljeni. Gams je tako po vojni postal na Notranjskem stalna divjad. Ker prevladujejo na Notranjskem strnjeni iglasti gozdovi in so zime mrzle, z visokim snegom, divjih prašičev ni dosti. Medved, ki je tod živel od nekdaj, pa je postal po vojni, posebno odkar je prepovedano strupljenje volkov in lisic, še pogostejši. Zanimivo je, da se je ris, ki so ga leta 1973 znova naselili pri Trnovcu na Kočevskem^ razmeroma kmalu pojavil v svoji nekdanji domovini na Notranjskem. Že leta 1975 so ga lovci videli na Račni gori, leta 1976 je bila dvakrat opažena risova sled na Gomancih, avgusta leta 1977 sta revirni lovec in njegov lovski gost dalj časa opazovala risa na poseki v Jesenovcu v Jurjevi dolini. Verjetno lahko upamo, da bo ta največja evropska mačka zopet zaživela na Notranjskem, od koder je bila v 19. stoletju nazadnje pregnana iz Slovenije. Če bo začela zopet izpolnjevati nalogo, ki jo ima v naravi, bo to divjadi, v prvi vrsti srnjadi, samo v prid. Njene sorodnice divje mačke pa na Notranjskem nikoli ni zmanjkalo, čeprav so to mišelovko o njenem življenju nepoučeni lovci še nedolgo tega preganjali kot »roparico«. Danes pa se je znanje o življenju v naravi že toliko uveljavilo, da je divja mačka poleg že z zakonom določenega lovopusta po nekaterih loviščih s sklepom samih lovcev zavarovana vse leto. Le malo lovcev danes še strelja tudi na lisico, ko ima mladiče, čeravno jim tega zakon ne brani in je lisic toliko, da jih morajo od časa do časa razredčiti garje. Izmed gozdne divjadi je številčno nazadoval v zadnjih desetletjih samo divji petelin. Morda bo popolno zavarovanje petelina, uveljavljeno po vseh notranjskih gozdovih šele od leta 1976/77, pripomoglo to nazadovanje vsaj ustaviti, če že ne bistveno popraviti. Za zdaj pa še ni opaziti upadanja gozdnega jereba, ki je že zdavnaj izginil iz mnogih gozdnih pokrajin v Evropi. Povsod, kjer je po gozdovih še dovolj leščevja, ta petelinček ni redek. Tudi ohranitev te lepe divjadi mora postati razlog za varovanje gozdne podrasti, ki je vrhu tega pomembna za prehrano srnjadi in jelenjadi. Zaradi znatnejših nadmorskih višin, pretežne pokritosti s strnjenim gozdom in razmeroma ostre klime na Notranjskem nikoli ni bilo veliko male poljske divjadi. V zadnjih desetletjih pa je številčnost teh vrst še nazadovala. Poljska jerebica je že malone izginila in tudi prepelic je vse manj. Nekdaj najobičajnejša divjad — prilagodljivi poljski zajec — postaja iz leta v leto Rogovje jelena, uplenjenega na Medjem lazu. Uplenitelj nadlogar Brunner, teža 11,7 kg. redkejši. Teh domačih vrst lovstvo ne more nadomestiti s fazanom, ker le-ta po teh krajih nima niti najskromnejših možnosti za obstoj v prosti naravi. Dovolj pa je še vodne perjadi, posebno rac mlakaric, odkar jih lovci dodajajo v prostost iz umetne vzreje. Notranjska s svojimi razsežnimi gozdovi in med njimi vrinjenimi lazi je tipično okolje za veliko divjad. A tudi zmogljivosti tega za veliko gozdno divjad še vedno prikladnega življenjskega okolja, niso neizčrpne, kljub človekovim posegom v gozd. To so dokazale prav izkušnje gospodarjenja z veliko divjadjo v zadnjih desetletjih. Dolgoletno gospodarjenje z edinim ciljem, nenehno dvigati številčnost jelenjadi in srnjadi, ne oziraje se pri tem na zmogljivosti okolja za njuno preživljanje, je končno privedlo v slepo ulico. Da nekdaj nad 30 kg težki srnjaki sedaj tehtajo komaj okrog 16 kg, smo že omenili. Še hujše posledice pa je tako gospodarjenje imelo za jelenjad. Primerjava podatkov o kakovosti jelenov (po telesni teži in teži rogovja), uplenjenih v letih 1910 do 1940 v nekdanjem graščinskem lovišču na Snežniku, s podatki o kakovosti jelenov, uplenjenih po vojni v Gojitvenem lovišču Snežnik, kaže, kako je razvoj jelenov močno nazadoval. Jelenjad pa danes ni slabša samo v primerjavi s predvojno. Primerjava podatkov iz let 1963 do 1969 s podatki o jelenih, uplenjenih v letih 1970—1975, kaže, da je nazadovanje razvoja napredovalo tudi v tem zadnjem razdobju. V času od leta 1910 do 1940 je nad 180 kg tehtalo kar 85 % uplenjenih jelenov. V času od leta 1963 do 1969 nad 180 kg težkih jelenov sploh ni bilo več, pač pa jih je 65,1 % tehtalo pod 130 kg. V letih od 1970 do 1975 pa je tehtalo pod 130 kg že 76,5 % uplenjenih jelenov. V razdobju od 1910 do 1940 je 65,5 % uplenjenih jelenov imelo rogovje nad 6,0 kg težko in samo 20,8 % težko pod 4,0 kg. V razdobju od leta 1963 do 1969 je nad 6,0 kg težko rogovje imelo 13,8 % in pod 4,0 kg težko 37,7 % uplenjenih jelenov. V razdobju od leta 1970 do 1975 pa je nad 6,0 kg tehtalo rogovje samo pri 8,3 %, pod 4,0 kg pa že kar pri 59,1 % uplenjenih jelenov. Podatki o nazadovanju telesnih tež in tež rogovja prepričljivo kažejo postopno nazadovanje jelenjadi. Hkrati z nazadovanjem razvitosti jelenjadi pa so se v vse hujši obliki začele pojavljati poškodbe, ki jih je ta divjad prizadevala svojemu življenjskemu okolju. Jelenjad skupaj s srnjadjo je pričela v vse večji meri objedati drevesno, mladje, dokler ni na velikih površinah onemogočila naravne obnove gozdov. Postopno je divjad med drevesnim mladjem malone iztrebila jelko, javor in brest, bukvi pa z nenehnim objedanjem onemogočila preraščanje iz grmovnega v drevesni sloj. Razmeroma malo poškodovana je ostala samo smreka iz naravnega naleta semena. Preštevilčna parkljasta divjad je tako Jelena uplenil grof Lichtenberg začela naravne mešane gozdove spreminjati v pretežno smrekove in si sama z okna gradu Snežnik. Teža rogov- krčiti življenjske možnosti v prosti naravi. ja 10,5 kg. Gospodarjenje, ki je težilo za tem, da bi ne glede na naravne možnosti imeli čimveč divjadi, je eden izmed tehtnih vzrokov nezavidljivega stanja divjadi in gozda, zagotovo pa ni edini vzrok. Znaten delež poslabšanja divjadi in velik del njenega negativnega vpliva na okolje gre tudi na račun človekovih posegov v gozdove. Ti posegi so že pred 150 leti začeli naravne mešane gozdove z načrtnim izsekovanjem listavcev spreminjati v jelove, pretežno enodobne sestoje. Ker so iz teh sestojev desetletja odstranjevali s sečnjo najdebelejše, to je najvitalnejše jelke, so ti gozdovi biološko oslabeli in izgubili velik del pomlajevalne sposobnosti. Ko je že zaradi tega redko naravno mladje napadla še divjad z objedanjem, za obnovo gozda ni ostalo nič več. Obnavljanje grmovne podrasti in drevesnih vrst, ki rode plodove za prehrano divjadi in veljajo pri gozdno-gojitvenih delih za odvečen plevel, je stanje še slabšalo. Ko sta se vsemu temu pridružila še intenzivna gradnja gozdnih cest in vlak, ki je ponekod potisnila divjad iz pasišč, in ko je opuščanje košnje po lazih med gozdovi skrčilo možnosti prehrane divjadi po količini in kakovosti, so biološke in gospodarske škode po gozdovih dosegle višek, divjad pa je vrhu tega pritisnila še na polja. Lovsko gospodarjenje, ki je vzdrževalo preveč divjadi ter za nameček z nepravilnimi posegi z odstrelom še rušilo naravno razmerje med obema spoloma in med zastopanostjo starostnih skupin v populacijah, pa je nezaželene pojave na divjadi in v okolju še dodatno pospeševalo. Nenehno slabšanje divjadi in naraščajoče škode v okolju so notranjske lovce že pred leti napotile k iskanju novih prijemov v gospodarjenju z divjadjo. Prvi razgovori o tem so se začeli že leta 1969 in končno leta 1973 privedli do sodelovanja z gozdarstvom, oblikovanja območja za gospodarjenje z divjadjo in skupnega načrtnega ukrepanja za izboljšanje stanja. Ker je postalo jasno, da neusklajeno gospodarjenje z divjadjo po posameznih loviščih stanje samo poslabšuje, so se lovske družine ZLD Notranjske, Gojitveno lovišče Jelen in lovske družine ZLD Postojna, Javornik, Prestranek, Pivka, Tabor — Zagorje, Trnovo, Ilirska Bistrica in Zemon dogovorile za skupno gospodarjenje z jelenjadjo in medvedom na Snežniško-javorniškem območju na podlagi družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja. Za vodenje gospodarjenja je bila iz zastopnikov lovskih organizacij, gozdarstva in kmetijstva izvoljena strokovna komisija, ki naj bi za vse območje vsako leto sproti pripravila sporazum o potrebnih ukrepih pri divjadi in v okolju. Lovstvo notranjskega območja si je v sodelovanju z gozdarstvom postavilo za cilj v nekaj letih izboljšati stanje pri divjadi in v okolju. Poznavanje ekoloških zakonitosti življenja narave je za dosego tega cilja od vsega začetka narekpvalo posege med divjad in hkratne posege v okolje, za izboljšanje njenih življenjskih možnosti. Izkazalo se je, da je nujno s primernim odstrelom znižati številčnost divjadi, hkrati pa uravnovesiti sestavo njenih populacij s posegi med pretirano zastopano žensko in najmlajšo divjad. Ob tem lovstvo varuje vso dobro razvito divjad, predvsem samce, in ohranja mesojede vrste, ki izvajajo med divjadjo naravno selekcijo. Istočasno je začelo lovstvo urejati za divjad zapuščene laze z gnojenjem in košnjo, gozdarstvo pa vzpostavljati po sestojih grmišča za objedanje s presekovanjem ter varovati vse obstoječe, povrhu pa še saditi drevje, ki rodi plodove ali semena za prehrano divjadi kot so domače vrste hrastov, rdeči hrast, javor, mokovec, jerebika in drugo. Med gozdarstvom in lovstvom je bil dosežen sporazum, da se bo gradnja cest ogibala pasišč in zimovališč divjadi in da bo gozdarstvo pri vseh gozdno-gojitvenih delih upoštevalo prehranske potrebe divjadi. Prvi ukrepi za izboljšanje stanja pri divjadi in v okolju, sprejeti na samoupravni osnovi že leta 1973, postajajo iz leta v leto odločnejši in obsežnejši. V letu 1978 je predvideno zajeti — skladno z novim Zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi — v gospodarjenje po enotnih načelih poleg jelenjadi in medveda tudi vse druge vrste divjadi. Če se bodo napori za ohranitev divjadi in njenega naravnega življenjskega okolja nadaljevali v začetni smeri, se morajo pravi uspehi pokazati v doglednem času. Lahko rečemo, da bo notranjskemu lovstvu po tej poti uspelo trajno ohraniti prosto v naravi živečo divjad, kar bo naši družbi nedvomno v prid. Lovna površina: ZLD Notranjske: 39.026 ha GL Jelen-Snežnik: 27.585 ha Skupaj: 66.611 ha Divji petelin Gozdni jereb Fazan Jerebica j Prepelica Kljunač Drugi kljunači Gosi Raca mlakarica Druge race Golobi Kragulj Kanja Druge ujede Vrane, srake, šoje ZLD Notranjske 1 27 20 18 _ 53 92 56 1 44 ii 6 316 1965/66 GL Jelen 1 27 12 — 214 Skupaj 2 27 - - - 20 18 - 53 92 56 1 71 23 6 530 ZLD Notranjske _ 1966/67 GL Jelen 9 37 13 — 233 Skupaj 9 ZLD Notranjske 54 2 _ 20 5 93 _ 175 76 36 3 44 13 9 563 1967/68 GL Jelen 3 1 18 19 — 308 Skupaj 3 55 2 - 20 5 93 - 175 76 36 3 62 32 9 871 ZLD Notranjske _ 81 _ 8 20 3 39 _ 149 97 27 19 55 21 10 449 1968/69 GL Jelen 4 31 26 — 199 Skupaj 4 81 - 8 20 3 39 - 149 97 27 19 86 47 10 648 ZLD Notranjske _ 70 26 8 32 20 218 4 126 31 32 53 36 38 _ 1010 1969/70 GL Jelen 4 22 16 1 313 Skupaj 4 70 26 8 32 20 218 4 126 31 32 53 58 54 1 1323 ZLD Notranjske _ 54 _ _ 55 6 110 _ 147 54 39 32 39 23 _ 655 GL Jelen 3 3 29 6 — 318 Skupaj 3 57 - - 55 6 110 - 147 54 39 32 68 29 - 973 ZLD Notranjske _ 74 _ _ _ 9 39 _ 75 9 34 _ 25 _ _ 531 1971/72 GL Jelen 6 9 21 4 — 215 Skupaj 6 83 - - - 9 39 - 75 9 34 - 46 4 - 746 ZLD Notranjske _ 46 _ 6 _ — 12 _ 62 11 31 37 37 16 1 560 1972/73 GL Jelen 2 12 9 — 226 Skupaj 2 46 - 6 - - 12 - 62 11 31 37 49 25 1 786 ZLD Notranjske _ 49 _ 88 24 1973/74 GL Jelen 4 6 13 5 — 279 Skupaj 4 55 - 88 24 ZLD Notranjske _ 40 2 _ _ 1 6 _ 200 15 6 2 26 10 9 1974/75 GL Jelen — . 26 9 15 — 350 Skupaj - 66 2 - - 1 6 - 200 15 6 2 35 25 9 ZLD Notranjske _ 49 _ _ _ _ 5 _ 202 66 21 _ 29 1 9 362 1975/76 GL Jelen 3 10 4 — 340 Skupaj 3 49 - - - - 5 - 202 66 21 - 39 5 9 702 ZLD Notranjske _ 38 _ _ _ 1 250 49 2 7 _ _ 182 1976/77 GL Jelen — 4 Skupaj - 42 - - - 1 - - 250 49 2 - 7 - - 182 Lovna površina: ZLD Notranjske: 39.026 ha GL Jelen-Snežnik: 27.585 ha Skupaj: 66.611 ha Medved Jelenjad Srnjad Gams Divji prašič Volk Lisica Divja mačka Kuna zlatica Kuna belica Poljski zajec Podlasica Jazbec Vidra Dihur Pižmovka Veverica ZLD Notranjske _ 97 285 1 18 4 250 7 25 4 312 5 20 _ 15 1 10 1965/66 GL Jelen 5 85 44 1 — 3 76 16 14 _ _ 1 10 — 2 Skupaj 5 182 329 2 18 7 326 23 39 4 312 6 30 - 17 1 10 ZLD Notranjske VI E\ /IDI INC E 1966/67 GL Jelen Skupaj 2 61 42 — — 2 46 17 2 — — 5 — 1 — — ZLD Notranjske 3 122 265 2 10 1 194 24 26 13 241 11 17 1 13 _ 24 1967/68 GL Jelen 3 94 42 — — 2 62 14 15 — 1 _ 5 — 1 - — Skupaj 6 216 307 2 10 3 256 38 41 13 242 11 22 1 14 - 24 ZLD Notranjske 2 142 320 3 4 1 293 13 19 4 156 13 20 2 22 _ 19 1968/69 GL Jelen 1 118 66 — - 3 98 8 11 — — — 9 - 2 — - Skupaj 3 260 376 3 4 4 391 21 30 4 156 13 29 2 24 - 19 ZLD Notranjske 2 135 252 2 11 3 218 27 29 5 202 22 16 2 19 _ _ 1969/70 GL Jelen 3 120 49 1 — 3 92 1 6 — — — 2 — 2 — — Skupaj 5 255 301 3 11 6 310 28 35 5 202 22 18 2 21 - - ZLD Notranjske 8 139 235 2 9 _ 193 15 12 12 152 15 22 1 15 _ _ 1970/71 GL Jelen 3 57 29 1 — 3 74 1 5 — 10 — 5 - 1 — — Skupaj 11 196 264 3 9 3 267 16 17 12 162 15 27 1 16 - - ZLD Notranjske 1 158 247 6 8 _ 182 16 9 6 156 10 24 1 12 _ _ 1971/72 GL Jelen 3 106 56 — — 7 68 - 6 — 7 - 4 — - — - Skupaj 4 264 303 6 8 7 250 16 15 6 163 10 28 1 12 - - ZLD Notranjske 1 142 266 4 7 _ 235 10 11 20 153 2 24 - 36 _ _ 1972/73 GL Jelen 3 102 54 1 — — 79 4 8 — 3 - 8 — 1 — — Skupaj 4 244 320 5 7 - 314 14 19 20 156 2 32 — 37 - - ZLD Notranjske 1 154 431 4 4 _ _ _ _ _ 149 _ _ _ _ _ _ 1973/74 GL Jelen 3 192 90 2 - — 72 2 5 1 8 — 6 — 1 — — Skupaj 4 346 521 6 6 - 157 ZLD Notranjske 1 167 496 5 14 _ 180 6 12 15 149 6 34 _ 32 _ _ 1974/75 GL Jelen 2 198 57 3 — 1 68 2 5 — 9 — 5 — 1 — — Skupaj 3 365 553 8 14 1 248 8 17 15 158 6 39 - 33 - - ZLD Notranjske 2 177 591 5 12 _ 183 10 12 3 142 4 18 20 _ _ 1975/76 GL Jelen 2 221 103 3 — 3 51 — 5 — 1 — 4 — 1 — - Skupaj 4 398 694 8 12 3 234 10 17 3 143 4 22 - 21 - - ZLD Notranjske 2 226 660 13 9 2 95 5 8 6 97 13 _ 17 _ 1976/77 GL Jelen 2 333 208 3 — — 13 - — — 7 — — - — — — Skupaj 4 559 818 16 9 2 5 8 6 104 13 17 O POLHIH IN POLHARSTVU V LOŠKI DOLINI Anton Šumrada: Pričujoči članek sem napisal na podlagi svojih več kot petdesetletnih izkušenj pri polšjem lovu, nekaj pa sem povzel iz ustnega izročila svojega očeta, deda in drugih starih polharjev. Literaturo sem uporabljal samo izjemoma in jo navajam na koncu bolj kot informacijo za nadaljnje branje. Sicer je literatura precej pomanjkljiva in je očitno, da so o polhanju v glavnem pisali nepolharji. Polhi (Myoxidae ali Muscardinidae) so razširjeni po vsem starem svetu, od Skandinavije in Severne Afrike ter od Anglije do Japonske. Evropske vrste so štiri: Vrtni ali nižinski polh (Eliomys quercinus), ki živi od Baltika do Sicilije in od Francije do Leningrada. Življenjski prostor ima v čistih bukovih, hrastovih ali gabrovih gozdnih sestojih, leskovem grmovju ipd. Polha z belo črnim čopičem v Loški dolini do danes še nismo opazili, sicer pa H. W. Smolik v knjigi Živalski svet navaja, da živi na Balkanu le v Dalmaciji in Bolgariji. Pri nas se včasih pri tepe j o v vrtove le veliki ali gozdni polhi. Mali ali drevesni polh (Dryomys nitedula) živi v južni in jugovzhodni Evropi pa celo v Turkestanu in na Kitajskem. Ima črno progo od nosu čez oči do ušes; v Loški dolini ga ne štejemo za polha, ampak ga imenujemo podlešček. Če se slučajno ujame, ga vsak polhar vrže proč in kolikor mi je znano, ga do zdaj še nihče ni odrl in jedel. V najboljšem primeru ga nekateri odnesejo domov za mačko, čeprav podlesek (Muscardinus avellanarius) živi po Evropi in je z našim podleščkom soroden tudi po imenu, ga pri nas ne poznamo in ga verjetno v naših krajih ni. Ko govorimo na Notranjskem o polhu, mislimo izključno na ti. velikega ali gozdnega polha (Glis glis), nočno žival, ki živi po vsej južni in srednji Evropi, Beli Rusiji, Kavkazu, Perziji, pri nas v Sloveniji pa predvsem tam, koder je teren s kraško podlago. Živi v gozdnih mešanih sestojih (bukev, hrast, jelke, smreke, beli gaber) v polšinah in duplih. Odrasla žival (po naše ta stari), ki je dolga 16 do 18 cm, rep pa meri 13 do 15 cm, tehta do 0,50 kg. Kožuh ima zgoraj pepelnato siv s črnkasto rjavim nadihom, po bokih je rjavkasto siv in spodaj mlečno bel. Košati, dvoredno dlakavi rep je zgoraj modrikasto siv, spodaj pa ima belo vzdolžno črto. Po ustnem izročilu starih polharjev, mojega očeta in deda, polh živi poprečno 5 do 7 let, stvarnih dokazov za to pa ni. Živali vstajajo iz zimskega spanja konec aprila in maja ter še na začetku junija. Prvi vstanejo vedno samci, od srede maja jim postopoma slede samice. V stari Jugoslaviji, ko so imele med leti 1923 in 1928 polšje kože visoko ceno, so polhe lovili tudi spomladi in do 15. maja niso ujeli nobene samice. I. Koprivnik navaja v svojem članku, da traja brejost pri' polhih šest tednov, v Živalskem svetu pa je govor Lov na polhe v cerkniški okolici v XVIII. stoletju. Polharji si svetijo s faglami. Po drevesih so nastavljeni samojstrni, najstarejša znana oblika pasti za lov na drevju, (po F. A. Steinbergu, Gründliche Nachricht. . ., 1758) o štirih tednih. Smolik tudi omenja, da pridejo prvi mladiči (do 10) na svet v začetku avgusta. Če preučimo zadevo stvarno in če vzamemo, da se začne parjenje najprej okoli 15. junija ugotovimo, da so pravilnejše navedbe iz Popotnika, saj bi drugače morali biti mladi polhi na drevju že po Velikem šmarnu (15. VIII.), kar pa se pri nas še ni zgodilo. V najboljšem primeru zaslediš mladiča nekako od 6. septembra dalje. Tudi se je že zgodilo, da se je samica ujela po 20. septembru, pa je še dojila. V mesecu aprilu 1977 sem slišal v televizijski oddaji, da polhi izležejo mladiče, kadar je polšja letina, po trikrat na leto. To je nemogoče. Kakor živali postopoma vstajajo tako se postopoma tudi parijo, zato lahko pride tudi do več kot 14 dni razlike, kar daje napačen vtis, da gre že za druge mladiče v letu. Redkokdaj se tudi zgodi, da po 15. oktobru ujameš brejo mladico, kar zavaja na misel, da gre za tretjo generacijo mladičev. Polhi živijo večidel v skupinah, najsi bo to v polšinah ali v duplih. V suhih poletnih dneh tudi spijo v praznih veveričjih gnezdih, v gnezdih šoj, golobov in drugih večjih ptic. V vročini se živali zavlečejo tudi pod korenine dreves. V polšinah živi ena pa tudi več družin, kar se vidi pri jesenskem lovu, v duplih pa je samo samica z mladiči. Le redko ima samica mlade v ptičjih gnezdih. Samci so samotarji, zlasti stari. Ni pa redkost, da sedaj, ko je skoraj po vseh gozdovih veliko vikendov, polhi izkoristijo za bivališča podstrešja, pa tudi prezimijo lahko ondi. Hranijo se predvsem z gozdnimi semeni in sadeži. Najraje imajo bukov žir, lešnike in gabrovico (plod belega gabra), hrastov žir in jelkovo ter smrekovo seme pa jedo le v sili. Na pomlad, ko pride polh iz polšin in duplov, so prva njegova hrana bukovi in smrekovi poganjki, sok mlade bukve, leske in smreke. V poletnem času ima rad gozdne jagode, češnje, pečke od mokovnice in pečke divjih hrušk. Da je polh mesojed, mi je dokazal leta 1957 upravnik muzeja v Bistri pri Vrhniki' tovariš Šapulj. Polh mu je ponoči ušel iz kletke in pomoril dva kanarčka in liščka, tako da je zjutraj našel le kup perja. Kadar je polšje leto, torej ko je polhov veliko, je v gozdu zelo malo mladih ptic pevk, zlasti sinic. Ko sem leta 1951 duplal, sem z žico potegnil iz dupla ptičje perje. Polhi so uničili ptičji zarod in se sami naselili v duplu. Tudi članek o polhih v ELZ govori, da so polhi mesojedci. Polh pa je hkrati tudi gozdni škodljivec. Že prej sem navedel, da se polh spomladi hrani s poganjki bukev in smrek in s sokom mladih bukev in smrek. Pri slednjem nastane na drevescu rana, ki lahko povzroči nastanek raznih bolezni, če pa je drevo oglodano od vseh strani, se tudi posuši. V predvojni Italiji si dobil za vsakega ujetega polha 1 liro nagrade, za dokaz si moral prinesti le polhov rep. V zvezi z navedenim menim, da je treba polha šteti za gozdnega škodljivca, ne pa za lovno divjad. Kadar bukev obilno semeni, je tako imenovana polšja letina. So pa tudi primeri, kakršen je bil leta 1975, ko je ob cvetenju bukve nastopilo desetdnevno deževje in se drevje ni oplodilo. Žir je bil tešč ali jalov, polhi so se v jeseni porazgubili, iščoč hrano, in ulov je bil malenkosten. Pod Snežnikom na okrog 1200 m nadmorske višine pa je bukev cvetela 14 dni pozneje, ko je bilo lepo vreme, zato je bil jeseni ulov kar lep. Polhi se odebelé zlasti, če je jeseni veliko bukovega žira in lešnikov, ker ti plodovi vsebujejo ogromno maščob. Druga semena in gozdni sadeži so znatno manj hranljivi. Ko se polhi zredijo, gredo spat po istem vrstnem redu, kot so spomladi vstali. Stari samci se odebelé že konec septembra, do 15. oktobra pa večidel že odidejo na zimsko spanje. Le redki so primeri, ko se stari ujame konec meseca oktobra. Slede jim stare samice, nato zgodnji mladiči in drugi. Ves ta proces odhajanja na zimsko spanje je odvisen od prehrane in vremena. V letu 1951, ko je bila zaradi obilja bukovega žira in izredno lepega vremena izredno dobra polharska letina so bili polhi zunaj celo do 10. novembra. Če polhi, kadar je polšja letina čutijo, da bo slabo vreme trajalo več časa, se zelo hitro odebelijo. To se zgodi tako hitro, da je poprej suh polh v 14 dneh debel. Jasno je, da se to dogaja okrog 10. oktobra, ko dozorijo gozdni sadeži. Pred odhodom na zimsko spanje se gre polh izčistit na mlado smrečje. Tudi na podrtem drevju in kamenju vidiš nekaj dni zatem obilo njegovih odpadkov. Spat gre žival s popolnoma praznim želodcem; ta je tako majhen, da ga težko opaziš v mastnih črevih. Po izjavi polharja Edvarda Škrbca iz Spodnjih Poljan so polhe ujeli še konec novembra, ko so imeli pasti spravljene in nastavljene pod pečinami in v skalnatih duplinah. Te so bile temne, polne suhega, toplega listja in seveda niso bile zasnežene. Na drevje polh vsaj po 10. novembru ne gre več, sadeže pobira le še po tleh. Po 6. decembru se ni ujel noben več. Popolnoma nemogoče pa je, da bi polh spal več let nepretrgoma. Spomladi, ko pride iz polšin, kraških jam ali duplov, je na videz sicer debel, v resnici pa je med šestmesečnim spanjem svoje zaloge skoraj čisto izčrpal. Če ga ujamete jeseni, se bo na štedilniku cvrl v lastni masti, spomladi pa se bo žgal. Če je sadežev jeseni dovolj, se polhi ne selijo in gredo na zimsko spanje na področju, kjer so spomladi prišli iz lukenj. Drugače je, kadar se letina izrodi. V letu 1930 je bukev le delno cvetela, zaradi dežja pa je bil žir gluh oziroma tešč. Vendar so se polhi oplodili in se je obetal kar dober jesenski lov. V začetku oktobra sva šla s kolegom polharjem Janezom Nanutom iz Podgore lovit skoraj tri ure peš k Belim vodam na hrvaški meji. Na videz je bilo vse v najlepšem Različni tipi škrinc v polharski zbirki na Goričici pri Lipsenju redu: polšine uglajene, pod bukvami polno odpadkov bukovega žira, ki so jih metali polhi. Že takoj v mraku pa sva opazila, da vlada popolna tišina, noben polh se ni oglasil, pa tudi sov ni bilo slišati. Čakala sva, ker pa ni kazalo na bolje, sva ob 21. uri pobrala pasti in šla praznih rok domov. Popolnoma je izključeno, da bi šli polhi spat že v začetku oktobra, saj takrat še niso zadosti pripravljeni za zimsko spanje. Ker pa ni bilo tam, kjer sva lovila, nobene hrane več, so se pač preselili drugam. O podobnem primeru mi je pripovedoval Palčič iz Vrhnike v Loški dolini, pd. Grgurjev Janez. Leta 1925 je bilo v plotovih pri Vrhniki toliko polhov, da so uničili vse tepke po vrtovih, lotili pa so se tudi drugega. Tretjo noč so se vsi preselili v smeri proti Knežji njivi. Iz navedenega sklepam, da trditev H. Smolika, da selitev za polhe »ne prihaja v poštev, ker so močno navezani na isti kraj«, velja le za polšja leta, drugače pa morajo živali iskati hrano drugje. Polšji rod ima mnogo sovražnikov. To so sove (velika in mala uharica, lesne sove, čuk in skovik), kune, hermelin, podlasica, dihur, divja mačka in človek. Ko ponoči polhi najbolj kihajo in vreščijo ter iznenada zaslišijo, da se v bližini oglaša sova, takoj zavlada popolna tišina, živalce se stisnejo k deblu ali debeli veji in popolnoma mirujejo, dokler se sova ne oddalji. Zato imajo radi drevje z gosto krošnjo in pa grmičevje, da se lahko skrijejo pred sovražniki. Če je polhov dosti, sova žival razpara in poje le jetra. To je očitno zlasti takrat, kadar je polh ujet v past. Kune in dihur pa jih lovijo po votlih drevesih in duplinah. Najhujša sovražnika pa sta podlasica in hermelin. Ker sta približno tako velika kot polh, lahko prideta v polšino in uničita ves zarod, tako da je polšina potem tudi po več let lahko brez stanovalca. Ko sva z očetom leta 1928 na Belem vrhu popoldne nastavljala polhom, sva presenečena opazila, da se je polh ujel pred polšino že okrog pete ure popoldne. Sledil mu je še eden, nazadnje pa se je ujela še podlasica. Ko je družino pomorila in razgnala, se je vračala iz polšine. Res pa je, da človek pobije dosti več polhov kot vse zveri in ujede skupaj. Kljub temu pa za zdaj še ni bojazni, da bi to žival iztrebili oziroma uničili. Veliko je še predelov v pogorju Snežnik, kamor človek še ni posegel. Nevarnost je močno izsekavanje gozdov, zlasti bukovih, saj s tem nastaja pomanjkanje hrane. Že od leta 1958 tudi ni bilo poštene polharske letine, saj bukev in leska ne rodita preveč. Tudi to seveda močno vpliva na stalež živali. V naših krajih navadno lovimo polhe na več načinov. To so: lov v duplih (duplanje), lov na kamnite plošče (škrli), lov pri polšinah in lov na pasti po drevju. Duplanje (bezanje) se izvaja podnevi; v starih časih so lovili s pomočjo tanke šibe, zdaj pa si pomagajo z jekleno žico, ki ima na koncu kaveljček. Zakuriti je treba suho lesno gobo in živali podkaditi. Živali so lahko omamljene in jih je treba spraviti ven z žico ali pa pobegnejo ven same in jih je treba poloviti pri Dva primerka saka (na levi strani fotografije, v polharski zbirki na Goričici) Pehek in skobec Samojstri ali samojstrna Škrinci ali škatli izhodu z roko. Najraje so polhi v duplih stare jelke ali smreke, ki je v sredini suha, v topolih ter v bukvah in hrastih. Ta oblika lova pa je skoraj zamrla, saj so dupla le v starih drevesih, teh pa je zaradi čezmerne sečnje vsak dan manj. Kolikor pomnim, so uporabljali ta način predvsem onstran naših gozdov, okrog Ilirske Bistrice, Klane in Kastava, in to mladi ljudje; ti so lahko poplezali k duplu, ker so bili še zadosti gibčni. Ta način lova so poznali tudi okrog Kozjega. Verjetno je eden najstarejših, pa tudi naj preprostejših načinov. Lov na škrli je zelo star in primitiven. Uporabljajo ga predvsem tam, koder so stari, debeli gozdovi z gladkimi drevesi, na katerih ni mogoče nastaviti pasti. Najbolj učinkovito je, da 30 do 40 cm dolgo in 30 cm široko kamnito past nastaviš pri kakšnih pečinah ali na starem podrtem drevesu. Na enem koncu ploščo dvigneš in jo podpreš v višini 10 cm od tal, na drugem pa se dotika tal. Za vabo (vado) daš divje jabolko ali hruško, in to ne gnilo, kot sem nekje prebral v literaturi. Način nastavljanja je tak kot pri lovljenju šoj. Paziti je treba, da ni plošča pretežka, ker drugače polha dobesedno stre, razlije se mu žolč in je meso grenko. Škrl se pa lahko nastavi tudi na drevesa z več vrhovi, in sicer od enega do dveh metrov od tal, kjer se začno vrhovi deliti. Lov pri polšinah Pri lovu v polšinah uporabljamo več priprav, in sicer sak, pehék ter skopec (lisico). Sak je bil pred nekaj desetletji še v rabi. Po obliki spominja na ribiške sake, ali vrše s katerimi lovijo na Cerkniškem jezeru ribe. To je iz žice spleten, majhen, podolgovat koš, dolg 30—40 cm, širok pa 13 do 16 cm, valjaste ali štirioglate oblike. Vhod je bil z ene strani okrogla luknja premera do 5 cm, obdan z gibljivimi, ošiljenimi žicami. Ko je šel polh skozi luknjo v sak, so se žice raztegnile, nato pa takoj stisnile, da je bil izhod nemogoč. Torej nekako tako kot pri nekdanjih mišolovkah. Sake so uporabljali predvsem naši dedi. Moj oče mi je pripovedoval, da so šli polhi le neradi v to pripravo, pa tudi polharji so sake opustili zaradi njihove nerodnosti (velikosti) in teže ter začeli uporabljati novejše pripomočke. Pehék je iz do 1 cm debelih orehovih, češnjevih, hruškovih ali češpljevih deščic napravljen zabojček, dolg do 12 cm, širok 10, visok pa 8 do 9 cm, na obeh ožjih koncih prost. Vdelana je sprožljiva vzmet, da se polh ujame, ko gre v past ali iz nje. Lovljenje s pèhkom se izvaja na isti način kot s skobcem ali lisico. Polšino obložiš s kamni ali lesom v širino in višino pasti, vse skupaj pa pokriješ s kamnito ploščo ali lesom. Čeprav polšino tako pripraviš za lov (obdelaš), se včasih zgodi, da polhi prvo noč nočejo ven zato, ker je spremenjeno okolje izhoda. Železje pèhkà ali skobca je treba tudi zdrgniti z mladimi borovimi ali smrekovimi vejami, da izgubi značilni vonj. Na prožno stopalo pasti pa pritrdimo drobno divjo hruško (grmovnico) ali pa divje jabolko (lesniko). Pèhèk in skobec se lahko uporabljata tudi po drevesih, vendar le na nizkih stavah. Skobec je izdelan iz železa širine okrog 2 cm. Železnemu krogu debeline 2 mm s premerom 11 do 13 cm so dodana prožilna vzmet, čeljusti, visoke od ? do 9 cm, in prožno stopalo. Manjše lisice, take do premera 11 cm, niso priporočljive, ker jih polh rad preskoči ali pa ga primejo za zadnjo nogo ali rep. Lov na pasti po drevju Uporabljamo lesene pasti, in sicer samojstre in škrince ali škatle. Samojstra (samojstrn) je prvotna oblika pasti za lov po drevju. To je iz hruškovega ali orehovega lesa izdolben štirioglat zabojček, po Valvazorju dolg osem do deset col, širok pa tri in pol. Na koncu je s konopljeno vrvico pritrjena lesena vzmet v obliki loka. V izdolbini je napravljena zareza za potiskač, ki je nekoliko daljši od izdolbine in zelo gibljiv. Na vrhu potiskača je pritrjena vrvica z ločne vzmeti, ki potiskač porine navzdol. Vrvica ima v zarezi vozel in visi do konca potiskača, nato pa je speljana pod njim do majhnega, koničastega okraj-ka, ki ima na pripravnem mestu zarezo. Na okrajek namestimo sveže ali posušeno sadje. Že najmanjši premik sadeža oziroma okrajka povzroči, da se potiskač sprosti, napeta ločna vzmet pa pritisne polha. Znano je, da so okrog leta 1700 te naprave izdelovali in uporabljali kmetje v okolici Cerknice. Iz sredine XVIII. stoletja imamo tudi bakroreze, na katerih Steinberg prikazuje polšji lov s samojstri na istem območju. Tudi v Loški dolini so z njimi lovili naši dedi. Na Dolenjskem v okolici Dobrepolja pa so samojstrn uporabljali še vse do druge svetovne vojne, kar kaže, da se je tam lov obdržal v dosti bolj starinskih oblikah kot pri nas. Škrince ali škatle so izdelane iz hruškovega ali orehovega lesa, dobe pa se tudi brestove. Te so zelo cenjene, ker prijetno diše, v dežju pa se najmanj napijejo vode. Škrince ali škatle so raznih velikosti, imajo pa tudi različne sisteme vzmeti. Dolge so od 11 do 15 cm, z nosom (smrček) tudi več, široke pa od 7 do 9 cm. Razlika med samojstro (samojstrnom) in škrinco ali škatlo je, da ima prva lesen sprožilni lok, druga pa je izpopolnjena in ima jekleno pero (feder). Peresa so včasih izdelovali kovači iz starih, dotrajanih kos, uporabne so tudi jeklene žice starih dežnikov. Žico je treba tri- ali štirikrat naviti okrog 2 cm debelega železa ali trdega lesa. Na koncu pa je kljukica, da lahko vzmet pribijemo ali s tanko žico privežemo k Skrinjici. V naših krajih so včasih najbolj upoštevali past, ki se je nastavljala od znotraj (škrinca na malene). Pri tem tipu si spodnji pokrov lahko odstranil, v sredini škrince pa je bil na drenovi osi (kline) nataknjen košček prevrtanega lesa, ki je bil gibljiv (MALENC). Ko si hotel to škrinco nastaviti, si odprl zgornji pokrov, na katerem je bila pritrjena sprožilna vzmet, na širino od 2,5 do 3,5 cm in pritisnil malene ob zadnjo steno, kjer si ga zataknil ob zarezani klinček. Sprednji konec malenca se je ulegel v režo, narezano v sredini gornjega pokrova, in past je bila nastavljena. Dodati je bilo treba le še spodnji pokrov in škrinco obesiti na predvideno mesto. Skrinjice, ki so se nastavljale od zadaj so imele prednost, da si jih lahko nastavil tudi ponoči, ko si lovil, ne da bi jih bilo treba sneti s prekle (lajtra). Pri obešanju na drevo pa so se zelo rade sprožile, kar se je pri Skrinjici na malene le redko zgodilo. Omenjene skrinjice (škrince) ali škatle so uporabljali vsi polharji v Loški dolini, samojstrna pa vsaj v tem stoletju niso več uporabljali, ker bi mi bili sicer o tem prav gotovo kaj povedali oče (rojen 1866), ded ali drugi stari polharji. Po drugi svetovni vojni pa so polharji začeli izdelovati razne poskusne modele pasti, na primer z okroglo luknjo, vzmeti iz jeklene žice itd. Te novotarije preizkušamo. Pri lovu prihajajo do izraza številne dobre izpopolnitve, pa tudi slabe strani teh novih modelov. Tradicionalni lov na polhe se je začel v Mihelovem tednu, nekaj dni pred svetim Mihaelom (29. septembra) ali po njem. Meso je takrat že okusno, stari samci pa imajo že zimsko dlako. Zakonski predpis v zadnjih letih dovoljuje lov od 25. septemba dalje. Lovimo na več načinov. Prvi je, da gre polhar nastavit pasti že popoldne, pobrat pa jih pride drugo jutro. Navadno pa nastavi zvečer, z lučjo še enkrat pregleda stave in polšine, nato pa gre domov spat in se vrne zjutraj. Najprivlačnejši je pa prav gotovo nočni lov enega lovca, dveh ali pa skupine s škrincami in skopci ter pehki. V skalnatih gozdnih predelih lovijo v glavnem na škrince, polšen je tam le malo ali pa jih sploh ni. Če je pa svet gladek, drevesa pa dolga in gladka, je glavna oblika lova nastavljanje skobcev ali pehkov pred polšinami. Če menimo, da je polh lovna divjad, je edini pravilen način lova nastavljanje škrinc. Pri športnem lovu moraš žival namreč ujeti, ko se svobodno giblje po gozdu. Le tako lahko pokaže polhar svoje sposobnosti, da jo ujame. S tega vidika je sedenje pred polšino in pobijanje polhov vse prej kot lovsko. Ako pa štejemo polha za gozdnega škodljivca, kar tudi je, potem ga lahko uničujemo seveda ne glede na sredstva, ki jih pri tem uporabljamo. So pa tudi področja, kjer lov s skobci in pehki sploh ni bil razširjen. V Babnem polju in v Gorskem kotarju v stari Jugoslaviji niso lovili drugače kot le s škrincami (škatlami). Razlogi za lov na polhe so nekako trije. Najprej je to komercialna in prehranska potreba, na podlagi te pa sta se razvili v stoletjih tudi tradicija in lovska strast. Šele v najnovejšem času se pojavlja tudi oblika lova, ki bi jo lahko označili za »luksuzni lov«. Že Valvasor in Steinberg opisujeta, da so kmetje lovili polhe v XVII. in prvi polovici XVIII. stoletja zaradi okusnega mesa, masti, kakor tudi zaradi prodaje kožic. Še pred zadnjo vojno smo v Loški dolini lovili polhe zato, da smo imeli priboljšek pri jedi, saj ni bilo denarja, da bi si kupovali meso. Kožice smo prodajali, saj so bile življenjske razmere hude, dela ni bilo in je prišel prav vsak dinar. V lov pa nas je silila tudi iz roda v rod dedovana polharska strast. Ni bilo lahko, ko sem se zjutraj otovoril z več kot dvajsetimi škrincami in nekaj skobci, poleg tega pa dal v nahrbtnik še malo krompirja ali koruznih storžev, le v najboljšem primeru malo ječmenovega kruha, za pitje pa dvolitrsko bariglo (banko) vode. S seboj sem vedno imel tudi sekiro. Na lov smo hodili posamezno ali skupinsko. Če smo šli v oddaljena lovišča, smo odšli od doma že ob devetih in hodili večidel peš dve do tri ure daleč. Kolo je bilo v Loški dolini pred koncem gospodarske krize leta 1932 še redkost. Če pa smo lovili v bližini, smo šli od doma šele po kosilu, do 14. ure. Najprej si je vsak polhar ogledal teren, zlasti če je bil v tem gozdu prvič, in nasekal prekle (lajtre). Treba je bilo tudi polagati po tleh jelkove ali smrekove vejice približno na vsakega pol metra, in to od stave do stave, v obliki kroga, da je bilo izhodišče tudi konec markiranja. To delo smo imenovali osteziti oziroma tirati. Potrebno je bilo zlasti v neznanem gozdu, da nisi ponoči zašel, ko si šel pregledat stave in polšine. Po ostezenju je bilo treba nastaviti pasti, nato pa pripraviti polharski ogenj. Če je bilo polharjev več, je bilo to laže, saj je vsak nekaj odsekal in prinesel, le eden je moral zelo hiteti, da ga ni zatekla noč nepripravljenega. Vedeti je treba, da je v oktobru, če je oblačna noč oziroma mrak že ob 17.30. Od tega časa pa do približno 19. ure si je polhar malo odpočil, če pa je našel kaj polšin, je sedel pred njimi ali pa počasi prehajal od ene do druge in nadzoroval nastavljene pèhke ali skobce. Prav prijetno pa je bilo ob tem času sedeti ob ognju, poslušati polšji direndaj in skovikanje sov. Opozoriti je pa treba, da se vsakršna naglica in površnost pri nastavljanju Skrinjic in skobcev zelo maščuje. Temeljito je treba pregledati vsako stavo oziroma mesto, kamor obesiš past, da ne bi visela vso noč zaman. Tega znanja ni moč kupiti, pridobiš pa si ga, če si od rane mladosti nabiraš praktičnih izkušenj in poslušaš nasvete starih, sposobnih polharjev. Nesmiselno je početje mladih lovcev, ki takoj, ko se znoči, vzamejo luč in hodijo od stave do stave, saj tako le vznemirjajo in podijo polhe. Ko polh pride iz polšine ali dupla, gre najprej na bukev, da se najé, okrog sedme ure zvečer pa se začno polhi loviti. Takrat je treba prvič pregledati pasti. Že v mraku se vidi oziroma sliši, koliko je Škrince iz povojnega obdobja polhov tam okoli, in temu je treba prilagoditi število obhodov. Pred prvim obhodom pa pregledamo razsvetljavo. Za obhod je najboljša in najcenejša karbidovka, saj sveti precej na široko in omogoča varno hojo; baterija pa se obnese pri visokih stavah in polšinah. Pred petdesetimi in več leti so ljudje uporabljali pri lovu petrolejke, luči s svečo in lesene bakle (fagle). Fagle so še pred zadnjo vojno uporabljali za posveto polharji iz Gorskega kotarja. To so suhe smreke ali jelke (sušice), debele do kakšnih osem cm, dolge pa od 3 do 4 m. Sušice so najprej nasekali (načefali) in posušili pri ognju. Eden od polharjev je sušico držal v rokah, naslonjeno je imel na ramo, včasih pa jo je zavihtel, da je močneje zažarela. Takrat je drugi pregledal past. Pred drugo svetovno vojno so še uporabljali pozimi bakle Vrhovci, ko so hodili mimo naše hiše v Podgori k prvi maši. Te so bile dolge le do 1,20 m, iz leskovega lesa in posušene v krušni peči. Petrolejke in sveče smo pred vojno pri lovu malo uporabljali, bile so drage, ob močnejšem vetru so ugašale, petrolej pa tudi smrdi. Ko gresta dva polharja ob 19. uri na pregled pasti, morata zelo hiteti, če imata nastavljenih kakšnih 40 ali 50 pasti, da obhodita vse v dveh urah. Če je ulov dober, morata stave obiti vsaj trikrat, nekatere pa tudi večkrat. Navadno se obhodi končajo okrog tretje ure zjutraj, nato pregledujemo le še posamezne stave, kjer je ulov najboljši. Polhe smo lovili seveda tudi med NOB. Leta 1942 je bila izredno dobra polšja letina. Pasti so nekateri prinesli s seboj, nekaj pa so jih dobili na rekvizi-cijah. Polhe so jedli vsi borci, tudi tisti, ki jih niso nikoli prej. Polšja juha je bila v mesecu oktobru poleg obveznega krompirja prijetna osvežitev, ki se je nekateri še danes spominjajo. Ko je bil rajonski odbor OF za Loško dolino v Tele-bačnikih, nas je obiskal narodni heroj Stane Semič-Daki. Pri kosilu je bil deležen kuhanih polhov, jedel jih je takrat prvič, in hvalil, da so zelo dobri. V partizanih ponoči nismo hodili po stavah, ker nismo imeli petroleja, karbida ali baterij, nihče pa se tudi ni spomnil na posveto naših dedov. Po vojni je bila dobra polšja letina leta 1946. Takrat pa je le malokdo utegnil loviti in tudi sam sem se v vsej sezoni le nekajkrat udeležil lova. Odkupna cena kožic se tudi po vojni ni več dvignila, pasti ni bilo na voljo, ker so med vojno zgorele skupaj s hišami ali pa strohnele v skrivališčih. V glavnem so bili tako stari polharji-partizani brez njih. Že leta 1951 je na srečo sledila rekordna letina, saj je ob obilju hrane trajalo lepo vreme še tja v november. Po moji oceni smo tisto leto v Loški dolini ujeli okrog štirideset tisoč polhov. Začetniki so jih v eni noči ujeli po 40 — 50, izkušenejši pa tudi več kot sto (logar Janez Ule iz Babnega polja 108 na področju Stiske, Janez Nanut iz Podgore 110, jaz sam le na 16 pasti in 2 skobca 96 itd.). Delno dober je bil ulov tudi leta 1958, toda le v nekaterih krajih, zdaj pa se že devetnajst let vrstijo slabe letine. Omeniti je treba še en način lova, ki se je pojavil šele po zadnji vojni. To je lov rekreacijske narave, ki se ga udeležujejo predvsem nepolharji. Ne gre jim za ulov, ampak bolj za prijetno kramljanje ob tabornem ognju, povezano z dobro kapljico in jedačo. Na višjem nivoju pa deluje polharsko društvo »Javornik« s sedežem na Lipsenju (zaselek Goričica), ki osvežuje polharske večere s kulturnim programom, recitacijami šolarjev in pevcev. Ko prinesemo ujete polhe iz gozda, jih je treba najprej odreti. Pri nas smo bili v dretju tako izkušeni, da smo štirje odrli sto polhov v nekaj več kot eni uri. Delali smo kot po tekočem traku. Jaz sem zarezal kožo okoli zadnjih nog in narezal (napral) repe, oče jih je odrl na meh, mati so strigli noge, ušesa in rep stran, sestra pa je očistila drobovino in žolč. Začeli smo z najbolj suhimi, končali pa z debelimi. Po debelosti smo jih tudi sortirali na različnih krožnikih. Polšje meso lahko pripravimo na več načinov, vedno pa z dodatkom zelenjave, da izgubi tisti posebni okus, ki ga ima vsa divjačina. Pečeni so dobri le mladi, ujeti okrog srede meseca oktobra, ko so napol debeli. Pripravimo jih na žaru kot čevapčiče. Stare živali pa je treba dušiti in peči kar uro in pol, pa tudi več, ker je meso bolj trdo. Mast je treba pri tem odstraniti, prav tako pa tudi tedaj, ko pripravljamo kuhane polhe. Zelo okusni so na juhi z rižem ali testeninami, vraničnimi cmoki ali bolj tradicionalno, z ajdovimi ali krompirjevimi žganci. Rižota je dobra z mladimi polhi, ujetimi v prvem tednu oktobra. Zelo okusen je tudi golaž ali obara. Valvasor pravi, da so ob polšjem letu ljudje polhe nasolili in da so jih potem jedli vso zimo. Kolikor pomnim, tega v Loški dolini niso počeli. Nekateri sosedje pa so jih pred vojno sušili v dimu kakor svinino. Pravili so, da morajo biti polhi samo dva dni v deri, potem nekaj dni na zraku in da so zelo okusni. Pri naši hiši s sušenjem nismo poskusili, saj smo polhe sveže prodajali uslužbencem lesnih industrij Karel Kovač in Žagar ter drugim, tako da nam jih je celo primanjkovalo. Po Dolenjskem so menda včasih pripravljali polhe tudi po gostilnah. V Loški dolini tega ni bilo niti pred vojno niti po njej. Polšja mast je zdravilo za ozebline, proti zaprtju, prhljaju in izpadanju las. Uporabna je pri zdravljenju prašičev in goveje živine, pa tudi konjev. Zlasti so jo uporabljali pri zdravljenju konjskih rap (ran po nogah), pri ožuljenju vratu pod komatom, pri zaprtju, napenjanju itd. Mast ne zmrzne niti pri — 36° C. Takšen mraz je bil v noči od 1. na 2. februar leta 1929, ko smo steklenico polšje masti postavili na prosto. Zjutraj je bila čista in tekoča kot olje. V pomanjkanju ob koncu prve svetovne vojne so jeseni 1918 nekatere družine v Loški dolini, med njimi tudi naša, uporabljale polšjo mast za zabelo. Razstavni predmeti v polharski zbirki na Goričici. Na sliki so med drugim: 1. eden od nagačenih polhov; 2. podlasica; 3. lesna sova; 4. mala uharica Takoj ko smo živali odrli, smo kože nataknili na vrvice ali tanko žico in jih sušili v zračnem, senčnem prostoru. Na soncu ali v toplih prostorih se kože namreč prehitro suše in se močno skrčijo, zato so jih kupci imeli za manjvredne. Če so bile lepe, smo vlagali vanje tanke deščice, široke do 5 cm, ki so preprečevale krčenje. Kože so se dobro prodajale od leta 1923 do 1928. Najvišja cena za kožo starega samca z zimsko dlako je bila 12, za mladiče pa od 3 do 5 dinarjev. Potem so do leta 1932 cene postopoma padale, kože starih so se prodajale po 7 — 8 din. V letu 1936 so bile najlepše le še po 6 din, lepi mladiči pa po 1 — 3 din. Te cene so se obdržale do 1941. leta. Kupcev (kožarjev) je bilo več, najbolj pošten je bil neki Zakrajšek, doma iz Male Slevice pri Velikih Laščah. Kupoval jih je tudi Anton Strle-Knavs iz Vrhnike pri Ložu. Oba sta odkupovala vse do druge svetovne vojne. Po vojni pa jih je od 1948 do nekako 1960 kupoval Alojz Kočevar iz Viševka, ki je bil šofer pri Koteksu v Ljubljani. Že prej sem omenil, da je v Loški dolini stara tradicija lova na polhe, ki jo nadaljujejo nekatere vasi in še posebej nekatere družine. Polšjega lova so se udeleževali pred vojno predvsem ljudje iz gozdnih in obgozdnih vasi, in to skoraj stoodstotno. Takšne vasi so v Loški dolini Babna polica, Gor. in Dolnje Poljane, Babno polje, Knežja njiva, Podgora, Podlož, Vrh in Klance. Na Babni polici je bilo pred vojno 14 gospodarjev in vsi so bili polharji, skupaj s sinovi in drugimi možmi pa je imela vasica več kot 30 polharjev. Polharski veteran iz te vasi in specialist za nastavljanje škrinc je bil pokojni Blaž Mihelčič od »Tamla-dih«. Na Gornjih Poljanah je bilo pred vojno najmanj deset polharjev iz štirih kmetij na samem. Prednjačil je gotovo med vojno umrli Janez Kordiš (Hostov stric). Njemu je polh težko ušel, če ga je izvohal, da hodi na bukev. Bil je tudi strasten divji lovec. Pozimi je hodil za kuninim sledom tudi po cel dan. Ko jo je prignal do luknje, je kar tam s sekiro pripravil past in čez dva dni je bila kuna njegova. O njem je po Loški dolini celo krožil pregovor: »Te bo dotiral kot Hosta kuno«. V Babnem polju je bilo pred vojno kakšnih sto hiš, od katerih se jih je vsaj osemdeset ukvarjalo s polharstvom. Na Knežji njivi so bili zelo dobri polharji, zlasti pa je velika posebnost te vasi, da sta pred vojno in takoj po njej tu živeli tudi dve polharici, pok. Marija Mlakar (Dol. Dondčevka) in Ančka Mlakar, poročena Lekan (Gor. Dondčevka). Drugod po dolini ženske niso lovile. Tudi v Podgori se je večji del družin ukvarjal z lovom na polhe. Nekatere tradicionalno polharske hiše so Nanutovi (pri Fricu), Špehovi (pri Gržetu), Šumradovi (pri Mihevčiču), Strletovi (Sp. Kraščevi), Debeljakovi (Potočenovi), Urbiha, zdaj Turk (Matjackovi), delno pa tudi drugi. Na Vrhu so stare polharske hiše pri Avscu-Palčiču (Kodrček), Kotniku, Antončiču (Anžicu) in Bavcu (Gašpercu). V Kozariščah je bilo najmanj trideset polharjev, dobri so bili zlasti Štrleti (Jernejevci), prav dober je enainsedemdesetletni Janez Strle. V tej vasi večidel love po polšinah, le malo na škrince. V Šmarati so znani Strletovi (Polovniki), Špehovi (Tazgornji) in družina Truden (Jernejčkovi). V vaseh sredi Loškega polja, kot so to Iga vas, Pudob in Stari trg, pa so se ukvarjale s polharstvom le posamezne družine, v Iga vasi Veselovi, v Pudobu pa Martinčičevi (Poladinovi) ter delno družini Ponuda in Kandare. V Starem trgu prednjači Jože Antončič (Grabnar) in še nekaj drugih. V Ložu in Podložu je bilo lepo število polharjev, imeli so tudi dobre možnosti, saj so kože prodajali loškemu Opku. Po vojni se je sèm priselil dober polhar Alojz Joželj. V Nadlesku je še največ starih polharjev, love pa v glavnem po polšinah. Zelo dober polhar je 79-letni Jože Gregorič (Ribenčan), ki pa se zaradi bolezni lova več ne udeležuje. V vasi je tudi nekaj mladih, zelo aktivnih polharjev. Tudi v Podcerkvi lovijo v glavnem po polšinah. Poleg mlajših je bil najbolj prizadeven pok. Luka Žnidaršič (Mezinov). Na Skriljah je bila polharska družina Krašovec (Kovačevi), poleg njih pa še nekaj družin iz Dan. Po vojni je polharstvo vidno nazadovalo. Dosti je temu kriva sama vojna, saj je precej ljudi pomrlo, gorske vasi so bile požgane (Babna polica, Gor. in Dol. Poljane) ali pa večkrat bombardirane (Knežja njiva). V Babnem polju so Italijani leta 1942 pobili 52 talcev, približno toliko pa jih je pomrlo v internaciji. Drugi vzrok je industrija ter odhajanje mladih v tovarne doma in v tujini. Polharji, stari nad šestdeset let, prednjačijo po vseh vaseh, mladi pa le malokje. Babna polica premore zdaj le deset polharjev, od tega jih je pet starejših od 65 let, na Gor. Poljanah biva le 73-letni posestnik z ženo, pa še ta ni polhar, ker je bolan. Na Dol. Poljanah sta dva starejša od 65 let, mladi pa se vozijo v dolino. Takšno je stanje povsod in ni čudno, da polharstvo nazaduje. Prav gotovo gre pa to delno na račun slabih polharskih letin. Tako sta v nekdaj pomembni vasi Markovec zdaj le še dve polharski družini, pri Mihelčiču (Majdarju) in pri Mohorju (Potočenovih). Tudi v Vrhniki je bilo polharstvo razvito še pred vojno, polharske pa so bile predvsem družine Antončič in Palčič (Grgur). V vasi Viševek so bili znani polharji predvsem Mlakarji (Antonovi) in Intiharji (Ravšelnovi), pa so vsi pomrli med vojno. Je pa na srečo tukaj nekoliko mladih polharjev, ki so aktivni tudi v društvu »Javornik«. Častna izjema med loškimi vasmi je zaselek Klance nad Danami, kjer se vsi ukvarjajo s polhanjem, starosta pa je Anton Kandare (Poton), ki ima nad 70 let. Morda se bo tu tradicija ohranila, saj je pravilo, da mora imeti človek čimveč stika z naravo okoli sebe, predvsem pa z gozdom, če hoče biti dober polhar. LITERATURA 1 Enciklopedija leksikografskega zavoda, Peta knjiga, Zagreb 1969, str. 330. 2 J. Goleč, Ne kliči vraga, Slovenski gospodar LVII/št. 42, 4. 10. 1923, str. 1. 3 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Prva knjiga, Lj. 1970, str. 479. 4 -j-, Poljšja lov, Vrtec XIV/1884, str. 59—61. 5 I. Koprivnik, Polh, Popotnik VII/1886, str. 295—297 in 311—315. 6 V. Möderndorfer, Verovanja, uvere in običaji Slovencev, Peta knjiga, Celje 1946, str. 138—141. 7 A. Mrkun, Lov na polhe v Dobrepoljski okolici, Etnolog XII/1939, str. 74—81. 8 Narodopisje Slovencev I. del, Lj. 1944, str. 105—108. 9 V. Novak, Ljudski lov na Slovenskem v luči narodoslovja, Lovec XXXV/1952, str. 444—450. 10 V. Novak, Slovenska ljudska kultura, Lj. 1960, str. 28—33. 11 A. S. Pirc, Polh ima na Kranjskem domovinsko pravico, Lovec XLI/1958—1959, str. 178—180. 12 H. W. Smolik, Živalski svet, Lj. 1967, str. 237—239. 13 A. Svetina, Lov na Cerkniškem jezeru okrog leta 1700, Lovec XL 1957—1958, str. 300—304 in 332-336. 14 J. Vesnin, Ložki potok, Novice XIX/list 13, 27. III. 1861, str. 101—103. 15 Z. Žagar, Ljudski lov v enajstih vaseh hinjske fare, rokopis v knjižnici oddelka za etnologijo filozofske fakultete (sign. 168 P), str. 4—7, slike št. 1—28 in 33—34. TRADICIJA STROJENJA POLŠJIH KOŽIC IN IZDELAVA POLHOVK V LOŽU Lojze Mlakar Znano je, da je bila v starem mestecu Ložu zelo razvita strojarska obrt. Zato se je Ložanov prijel vzdevek »kožarji«, ki se je pri ljudeh v Loški dolini tako zakoreninil, da se ga še zdaj večkrat sliši, čeprav je v Ložu »kožarstvo« že zdavnaj opuščeno. Strojili pa niso le govejih, svinjskih, ovčjih in drugih kož večjih živali, ampak tudi polšje kožice. Pri tako razvitem loyu na polhe, ki je bil v Loški dolini, je bilo kožic teh malih živalic na pretek. Ni čudno, da se je prav v Ložu razvilo tudi strojarstvo te vrste in se ohranilo vse do danes. Hiši, v kateri je bila tradicija strojenja polšjih kožic, se pravi po domače pri Opkovih. Stara Opkova hiša je stala v Ložu, Predmestje št. 1. (Požgali so jo Italijani leta 1942.) Eden od Opkovih dedičev, ki je ohranil tradicijo stare Opko-ve rodovine, je Janez Kočevar, ki ima sedaj hišo v središču Loža št. 13. Poleg polharske strojarske tradicije Opkove hiše je ohranil tudi ustna izročila svojih prednikov, ki so se prenašala iz roda v rod; pripovedoval mu jih je njegov oče Matija. Po tem ustnem izročilu se je pri Opkovih vsaj še štiri ali pet rodov pred gospodarjem Matijem ukvarjalo s strojenjem polšjih kožic. Iz njih so izdelovali kape, ki so jim po domače rekli in jim še danes pravijo »polhovke«. Poleg male kmetije, na kateri so Opkovi živeli, jim je bil to prepotreben zaslužek, posebno v zimskem času. Janez tudi hrani listine svojih treh prednikov. Iz njih je razvidno, da so se tudi imena gospodarjev izmenoma ponavljala: Matija, Janez, Matija, Janez itn. Po ustnem izročilu je bil to običaj od davnih časov. Vsakokratni gospodar je naučil svojega sina-naslednika polharske strojarske obrti. To je storil tudi stari Opkov Matija, ki je svojemu sinu, našemu sodobniku, s posebno skrbjo in ponosom naročal: »Janez, nadaljuj tristo let staro polharsko tradicijo naše družine...« To je imel stari Opkov Matija tako globoko v zavesti, da je še na smrtni postelji zabičal svojemu sinu Janezu: »Da boš ja obdržal polharstvo ...« Tako je meni pripovedoval Janez Kočevar, Opkov iz Loža. Fotografija je iz muzejske zbirke »Polharskega društva Javornik«. Desno od skrinje stol za garbanje, na njem je model za krojenje, polhovka ter veliki in mali Štern. Na pokrovu skrinje je fotografija stro-jarja Janeza Kočevarja iz Loža. Seveda pa je zdaj vse drugače, kot je bilo nekdaj: v naših gozdovih ni več toliko polhov, kot jih je bilo v starih časih; nekdaj so jih lovili zaradi polšjega mesa, ki je bilo zelo cenjeno v prehrani, in zaradi prodaje kožic, torej je bil lov nanje pridobiten. Pri tem so ohranjali in razvijali tudi lovsko strast. Glede namena lova je morda samo v tem nekaj skupnega med nekdanjim in današnjim lovom. Danes namreč nima lov pridobitnega namena, ampak pomeni predvsem šport, ohranjanje tradicije in morda še željo po »polhovki«. Morda si še kdo zaželi za spremembo dobrega in zdravega polšjega mesa. Tako tudi ta, zadnji »strojbar« polšjih kožic iz stare tradicije, Janez Kočevar, opušča to dejavnost. Poleg redne zaposlitve v tovarni se ukvarja s strojenjem polšjih kožic in izdelavo polhovk le še občasno, poredkoma, v glavnem le takrat, ko mu kdo prinese kožice in naroči polhovko. To dela še po enakem postopku, kot so delali njegov oče in njegovi še starejši predniki iz Opkovega rodu. Po pripovedovanju Opkovega Janeza poteka starosvetni postopek priprave in strojenja polšjih kožic ter izdelave polhovk takole: ko polha odereš, moraš kožico sušiti na svežem zraku, na prepihu, najmanj en mesec, da se ne zaredijo molji, ki so jim jako všeč polšje kožice. Na kožicah starih polhov in rejenih mladičev ostane nekaj strjene polšje masti. To mast je treba odstraniti s kožice. To se dela na posebnem stolu. Po domače mu pravijo »stol za garbanje«. Na njem kožice tudi »ogarbajo«, kar pride kasneje na vrsto. Na stolu je pritrjen 30 cm dolg in 2,5 cm širok nož, ki ni oster. Strojar, sedeč na stolu, prime kožico na vsakem koncu z eno roko in jo drgne po ostrini noža. Tako z nje posname strjeno mast. V prejšnjih časih, ko je bilo ogromno kožic, so je precej nabrali. Segreli so jo v posodi, da je postala tekoča in jo v takem stanju shranili v steklenicah. Dajali so jo ljudem za zdravilo. Ljudje so bili tako navajeni nanjo, da so jo Opkovi morali imeti zmeraj nekaj steklenic na zalogi. Od maščobe očiščena kožica se na spodnji strani, kjer ima bele dlačice, prereže vzdolž. Tako se pripravi 200 do 400 kožic. To je serija, ki ji po domače pravijo »en stroj«. Nato kožice namažejo s posebno raztopino, ki jo naredijo tako, da dodajo v vročo vodo galun in sol v razmerju 50:50. Namazane kožice zložijo po dve in dve skupaj, tako da so namazane strani skupaj na notranji, dlakasta pa na zunanji strani. Te spet zložijo na kupček, da pride dlaka na dlako. Tako zložene kožice morajo stati dva do tri dni zato, da se lahko loči notranja plast kožice od zunanje-dlakaste plasti. Zdaj pride na vrsto odstranjevanje ali posnemanje te notranje plasti kožice. Po domače pravijo temu »garbanje«. To delajo na »stolu za garbanje«. Od nekaterih kožic posnamejo cele plasti naenkrat, od drugih pa le po koščkih. To delajo na istem posebnem stolu, na katerem odstranjujejo s kožice strnjeno polšjo mast pred strojenjem. Zdaj se morajo kožice osušiti. Osušijo jih z žaganjem, po domače s »pilanco«. To delajo kot bi meli proso, le da manejo z bosimi nogami. Kožice in žaganje manejo skupaj na podu dve do tri ure, da se kožice popolnoma osušijo. Nazadnje je treba očistiti žaganje: z eno roko primejo kožico na koncu, z drugo jo s tenko paličico stepejo, ravno tako stepejo kožico še na drugem koncu, da se žaganje popolnoma odstrani. Tako je postopek strojenja končan in kožica je pripravljena za krojenje. Po takem postopku strojenja ostane približno še eno leto duh po polšji masti, medtem ko pri sodobnih postopkih strojenja kožica nima prav nič duha po nji, brž ko je strojenje končano. Opkovi niso le strojili polšjih kožic, ampak so iz njih tudi izdelovali polhovke. Pri izdelavi polhovke uporabljajo posebne modele: model za krojenje velikega oboda kape, po domače mu pravijo »veliki štem« (10 cm je visok, koničasti del je visok do 12 cm). Tako se kroji zunanji obod. Za krojenje notranjega oboda se prav tako uporablja model, ki mu po domače pravijo »mali štem« (6 cm je visok in prav toliko je visoka konica). Do druge svetovne vojne so podlago polhovke izdelovali prav tako iz kožic. Polhovka je bila torej dlakasta na zunanji in notranji strani. Za tako polhovko so uporabili 40 kožic. Tudi za oblikovanje oglavja polhovke uporabljajo poseben »model«, ki ga naredijo iz celega kosa lesa. Za vsako velikost polhovke je potreben poseben model. Izdelovali so polhovke od številke 51 do 57 in so torej za oblikovanje oglavja uporabljali sedem modelov različne velikosti. Šivali so ročno. Kako se naredi polhovka, da je velikost njene številke natančna, je posebna tajnost, ki jo je stari Opek držal strogo zase. Zaupal jo je samo svojemu nasledniku, ki nadaljuje družinsko polharsko tradicijo. Po barvi dlake se polhi med seboj nekoliko razlikujejo: samci so rjavkasti, rejeni so resasti — ti so najlepši — mladiči pa so sivkasti. Za vsako polhovko je treba izbrati kožice enake zunanjosti. Tako se polhovke na oko delno razlikujejo, najlepše so tiste iz kožic z resasto dlako. Do druge svetovne vojne so Opkovi pri dobrih polšjih letinah izdelali do dvesto polhovk letno. Zanje so porabili osem tisoč kožic, kupili pa so jih veliko več, okoli deset tisoč. To pomeni, da gre precej kožic v upadek. Kakšna se pokvari pri »garbanju«, pretežna večina odpadlih kožic pa pride od premajhnih, nedoraslih polhov. Največ premajhnih polhov ujamejo neučakani lovci, ki začnejo loviti prezgodaj, že v začetku septembra, ko so polhi še majhni. Pravi golhar bo začel loviti proti koncu septembra, ko so polhi že večji in bolj rejeni. 'im večje in lepše živalce ujame, tem bolj je zadovoljen. Kožic lepih polhov je prav tako vesel strojar in izdelovalec polhovk. Tudi Opkovi so torej kupovali kožice premajhnih polhov, čeprav so jih odvrgli, ne da bi jih strojili. Kupovali so jih zato, ker je bila taka navada, ker so jih kupovali tudi drugi kupci in ker so tako zahtevali prodajalci. Seveda, kolikor so stale neuporabne kožice, za toliko je bila nižja cena uporabnih. Vse kožice so nakupili v Loški dolini. Polhovke so prodajali domačinom, predvsem pa v Ljubljano. Tega se Op-kov Janez prav dobro spominja, saj je včasih kot fantek spremljal svojega očeta, ko je nesel polhovke h krznarju na Starem trgu v Ljubljani. Kakor je Janezu pripovedoval njegov oče, so Opkovi nekdaj prodajali v Ljubljani tudi tako imenovane table, ki so jih sešili iz več polšjih kožic. V knjigi »Izbrani spisi« dr. Hinka Dolenca in drugi polharski literaturi beremo, da je bilo v veliki tabli sešitih 64, v mali pa 16 polšjih kožic. Slovenska polšja kožica si je utirala pot širom po svetu. »Table« so pošiljali v Holandijo, od koder so romale v mnoge dežele. Uporabljali so jih pri zimskih oblačilih za kožuhovinaste podloge. Pred drugo svetovno vojno so Opkovi izdelovali le klasične polhovke: okrogle s cofom v sredini vrha oglavja in s podlago prav tako iz kožic. Po vojni so izdelali tudi nekaj ženskih plaščev in jopičev ter precej mufov. Po letu 1960 pa Janez Kočevar poleg klasičnih polhovk izdeluje iz polšjih kožic tudi titovke in kučme. Tako zdaj izdeluje tri vrste polhovk. Nobeni ne daje več podlage iz polšjih kožic, ampak iz svile, zato so sedanje polhovke manj tople kot nekdanje. Za eno polhovko ne potrebuje več 40 kožic, temveč le 30. Po drugi svetovni vojni je dobila slovenska polhovka narodopisno vrednost, zato je zanimanje zanjo močno poraslo. Posebno jo cenijo tudi naši izseljenci, saj so prav veseli, če jim domačini pošljejo polhovko iz stare domovine. Tudi za tuje turiste, ki prihajajo k nam, je polhovka zanimiva in iskana slovenska posebnost. Lomni k Greda PUŠČE RAKOVSKA KUKAVA Krvaški grič iAvšnik rGričnica Št ri tovni k Mikickonec IVANSKA KUKAVA Preska Pikovnik Sv. Lenart .rvava pec Osredek Purkače Zadela SMREKOVCA K. O. KOŽLJEK Župeno Lešnjake Gabrški grič Uzmani Lenart Ranca Z bovnik O. RAVNE pri Žilcah Ruj avi grič Zibovnii K. O) OTAVE Ludolfovo Tolsti vrh Zahrib Koščake Dolščaki Gradišče. Mačkovec Ivanjska reber ane Predgozd^ Bukovnik Tomažini Jurman Polšeče j Ščurkovo ljéva vas Sv, Primož' ,6a . R™e 1 Krušče tonete vKrem« Dovče Pajkovo rRavnice Mohoi >ri Cerknici Bočko' Selšček Boštetje BEGUNJE Lovrani Ponikve, ■Kališče Kremenek jniščica. 791‘.y Gradiško Mahnet? Mramdrovo Otonica Sv. Ožbalt Tljhbarjevo Potjlslivnica Ravnil Skrajnik CKRKMC Sleme Rakovši :i grič Stražnik Gradišče Strmca Ulaški vi ( \ ,hS Podskrajnik £3 Volbenk livnica Kotliči Mi kunca VELIKE \V. BLOKE CERKNIŠKI LAZI STRMEC Škanski grič Sv. Lovrenc Radlek . Sadlišček MARTINJAK K. 4 RUNARSKO Planine ŠPlCKA -m 30LJANE _ a Rešeto/ Svinjska j£ ma GRAF O/STUD^N^ Žerunšček *iškovc Mlake Podklanec K. 0. STUDENEC irinšček v K.O^ÌeROVNHOA ŽEROVNICA Bloška Polica Tisovnik Drstevnil : Kračali avne 'oštabonj Iteberk Otočec Javorje Goričica K O. METULJE Pri Tablicah Lovišča Jesenox ibeli kamen Podlož Mrzla jam< Pogača Otoški Obrh K. 0. OTOK I • Tresenq Bršljanovec Kneški Pri Žefranu1^ Stanovnik Slovi nšček Kozja gorica Gola gorica Sovinjak TARI TRG Jeplenči OTOŠKA DOLINA _______ GAČA yL* m jfc^lp m m \ POSTOJNA Polobina Kozlovka VJVtarkovec Kavka NCOrA/RHNIKA vHa IurSji Debela gora K. O. VIŠEVEK Vrhnika KORDIŠEV^ VIŠEVEK Jaklovl Gobovec korena PODCERK|' TOMAŠKOVA Kozarjev ec Marof ! A DOLINA letijška gora Šmarata Matevljek Javorje Smrečnica Pogane KOZABIŠČE. /FLEGAR CE Jesenovec ìrad Snežnik I Vrtača MEZINOV LAZ K. O. NADLESK Hribce Cimermanov vrh Graček •mendol. %. K.Q. SNEŽNIK-del Gabrov vrh Babna Polica tfJZV Tolsti vrh Bilčev hrib Kršičevec RASm.UA DOLINA BLATNA Cinkovec Jurčev grič Debeli hi Jazben vrh BAŠKI DOLI VGrajševka Kosmati vrh Bukovi LEPI DOLCI ižji vrtec \Obramec BABNO POLJE Zbitke, K. O. BABNA POLICA TelCbačnik Trudnih Skrivni vr} PREZID Skalnice Ulaka Mašu n. Žbelovci ■žkv. Kozarje Kamn MASUNSKA POŽGANINA Strašca l\ Stiska Celovci RžencP Leskova^dolina V. Kalvarija MERILO 1 : 50 000 LenČarjev vrh Puščetek\ Medvednica 1024 Bloška Polica Podgora NADLESK D. VAS RAKEK Vrh z nadmorsko višino Lovska koča Tloris strnjenega naselja, zaselka Naselja do 100 prebivalcev Spomenik NOB Vavkovec Raztreseno naselje, zaselek Meja občine Meja katastrske občine Meja krajevne skupnosti Sedež krajevne skupnosti Cerkev Grobnik Vavkovec Škodovnik Milanov Avtocesta BEGUNJE Naselja nad 1000 prebivalcev Klešče Regionalna cesta Bencinska črpalka Popolna osnovna šola Nepopolna osnovna šola Kategorizirana jobčinska cesta Postaja milice Nekategorizirana cesta Pošta Zdravstvena ustanova Druge ceste Pomembnejši kolovoz Gašperjev hr h Meželišče Zasnoval in izdelal Geodetski zavod SRS oddelek za kartografijo 1977 Tiskalo Časopisno in grafično podjetje DELO 1977 Organizacija EPID Ljubljana Jermovac Melišje'