Gerkveue zadeve. Slovenci v Marijinem Celju. Dne 12. avgusta se je vozil od Gelja proti Kapfenbergu poseben romarski vlak, pobiraje na vsaki postaji ljube slov. Marijine eastilce, namenjene v Marijino Gelje. Pri Špilleldu je narastlo število na 600 romarjev, med njimi 5 čč. gg. duhovnikov. Ceravno je zmanjkalo prostora, posebno v ozkih vozovih podružne železnice Kap- fenberg-sevizenske tako, da je moralo veliko romarjev stoje se voziti, čeravno je bil pot od Sevizena v Marijino Celje 7 ur hoda v dežju težaven, vendar so ga vneti častilci Marijini z veseljem nastopili, prepevaje lavretanske litanije in druge pobožne pesmi. V sredo večer so se v Mar. Celju uvrstili romarji vdolgo proeesijo: spremljani od godbe in 6 gg. dubovnikov,držeči goreče sveče v rokah in prepevaje Marijine lilanije, bližali so se k oltarju milostne Matere božje. Kakšen prizor je to bil, ni mogoče dopovedati. Kakor se pravi: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda!« tako se tudi lahko reče: »Kdor Marije ne pozna, naj se v Mar. Gelje poda!« V četrtek so se od ranega jutra glasile pred milostnim oltarjem Mariiine pesrai večinoraa le v slovenskem jeziku ; kajti ni ga bilo, ki bi se mogel meriti z mičnim petjem naših slov. devic. Slišalo se je od vseh stranij: »Kdo je to, ki tako milo pojeV« Vsi so posebno občudovali kvarteto. Mi smo pač majhen narod po številu, pa velik po petju. Da bi pa petje tem ljubše bilo Materi božji, so si tudi vsi romarji očistili svoja srca v odkritosrčni spovedi in se okrepčali z nebeško hrano. Ob 9. uri v četrtek je imel č. g. dr. A. Medved, vodja procesije, pridigo, v kateri je do solz ganil poslušalee, razlagaje, kakšno veselje naj Mariji mi napravimo, in kakšno nam bo ona zato pripravila. Potem je imel slovesno sv. mašo za slov. Tomarje. Popoldne ob 3. so si romarji ogledali bogato zakladnico kjer nam je g. dr. Medved vsako imenitnost razložil. Vse ie častitljivo, a videl sem, da si je vsak le dragocenosti ogledal, pa že ga je spet vlekla neka čudna moč k največjemu zakladu nazaj, nazaj k milostnemu oltarju. Tukaj so molili, peli, svoje nadloge Mariji potožili, vsak bi bil rad rekel s Petrom: »Tukaj nam je dobro biti.«: Zato pa tudi tako težka ločitev od najboljSe Matere! Največ se je pač pela pesem: »Veš, o Marija, moje veselje«; posebno smo pri slovesu vsi bili ganjeni pri besedab: *Zmiraj pri tebi hotel bi stati, ljubljena Mati, zvrzi me ne!« Kako zaslužljivo je za gg. dubovnike, udeležiti se takih božiih potov in spremljati svoje ovčice, videlo se je v Marijinem Celju; hvaležni romarji so trumoma obdajali dušne pastirje in jim želeli, naj jim Bog in Marija obilno povrne za njib uljudnost in požrtvovalnost, pred vsem srčna hvala č. g. dr. Medvedu za njegov trud, tako tudi čč. gg. Jiigru, Govedieu, Zupaniču in Vaclaviku. Hvala bodi tudi izrečena g. Ferd. Ivanušu, kateri je prevzel podjetje iz tega namena, da se daruje, kar preostaje, za poličansko cerkev. In res, Bog je blagoslovil njegov trud, da je prinesel štiri stotake za hišo božjo. Nazadnjič želimo vsem romarjem, naj se izpolnijo njih srčne želje, da bi videli vsaj enkrat še Mater božjo celjsko, po smrti pa se vekomaj pri njej veselili!