LOJZE KOVAČIČ, PET FRAGMEN- take zastavitve, torej kot literatura, TOV. Prva knjiga. Cankarjeva založba, ki jo je mogoče primerjati z najbolj Ljubljana 1981. Opremil Cveto Stepan- intimnim dnevnikom. Na to nas na- čič. potuje predvsem skrajna radikalizacija tistega vidika, ki je že doslej veljal za Zadnja Kovačičeva knjiga prinaša eno glavnih in najbolj opaznih značil- prva dva od Petih fragmentov; gre za nosti Kovačičevega pisanja, se pravi dva izseka iz avtorjevega življenja, avtobiografičnosti. Kakor že za dose- izseka, ki sta celo postavljena v natan- danje tekste velja toliko bolj za pri- čen časovni okvir (čeprav tega avtor čujočo knjigo, da ta avtobiografičnost prebija z obsežnimi retrospektivami, ni le neke vrste kuriozum ali samo raz- uporablja torej tisto tehniko, ki jo po- merje Kovačičeve literature, znamo že iz Resničnosti). Vsak od Kovačičevo avtobiografsko pisanje so obeh fragmentov je odoločen z neko interpreti večkrat razumeli kot iskanje okvirno temo (poklic v prvem fragmen- lastnega jaza, lastne identitete. Tako tu, erotika v drugem); ta tema pa ven- je v tej literaturi avtobiografičnost le dar ne zagotavlja homogenosti, celovi- poseben vidik vprašanja po jazu, ki se tosti in enotnosti teksta, kar bi bilo more v vsej doslednosti postaviti le kot celo v nasprotju z osnovno intenco lastni jaz. Ta vprašanje po jazu, se Kovačičevega pisanja. pravi točki, ki velja v tradicionalni no- V tekstu Delavnica, ki končuje voveški misli za najbolj trdno in go- Kovačičevo knjigo Preseljevanja (Ljub- tovo, je odločilno za večino Kovičiče- ljana 1974), je pisatelj napovedal nov vega pisanja, posebej radikalno pa je tip svojega pisanja, »pripovedovanje 'v pristopu, ki ga predstavlja obravna- samemu sebi, ne drugim« (Preseljeva- vana knjiga. nja, str. 512), in zdi se, da sta prva dva Vprašanje po jazu je mogoče le, če fragmenta pred nami že kot rezultat se sprašujemo po njem v njegovem raz- Književnost 855 856 Igor Zabel merju do realnosti, se pravi razmerju, ki ga je na začetku mogoče določiti s klasičnimi subjektivno in objektivno, notranje in zunanje itd. V tem smislu se zdi pri Kovačiču skorajda progra-matska združitev dveh, po svoji zastavitvi na videz diametralno nasprotnih si tekstov (Sporočil v spanju in Resničnosti) v eno samo knjigo. S tem vprašanje po razmerju jaza, subjektivnega (sanjski svet kot (čista« kreacija jaza) in resničnosti, objektivnega (dejanski svet, ki od zunaj pritiska na jaz kot tuja sila) ni le prikrito, ampak eksplicitno postavljeno pred nas kot problem. To razmerje pa je hkrati problematizirano kot čisto, razločujoče in izključujoče se nasprotje; prav to problematizacijo pa radikalno izpelje obravnavana knjiga. Predvsem so ob dejstvu, da je Ko-vačičeva literatura bistveno navezana na čutnost, predmetnost, da so opisi, navidez neosebno nizanje podrobnosti in detaljlov, odločilni za njegov način pisanja, že interpreti prejšnjih del prihajali do ugotovitve, da je realnost tam, kjer je najbolj objektivno podana, najbolj neosebno in veristično predstavljena, pravzaprav skrajno subjektivna. Realnost, predmetnost izgublja svojo samostojnost, ker jo temeljno strukturi-ra jaz; lahko rečemo celo, da je jaz v tej predmetnosti materializiran in da torej pomeni ovinek skozi predmetnost pot do njega samega. Iz te konstitutivne vloge jaza za realnost pa nikakor ne moremo sklepati na strukturo jaza samega, zlasti pa od tod ne sledi, da je jaz nekaj osredišče-nega ali celo nekaj, kar temelji na samem sebi. Kolikor je zanikana realnost kot taka, torej neodvisna od struk-turirajočega jaza, toliko in še bolj je jazu spodmaknjen njegov temelj v njem samem in ga določa nekaj tujega. To dokazuje pojmovanje sanj kot »sporočil«. Sanje namreč velikokrat veljajo za tisto čisto stvaritev jaza, ki je najbliže njegovi absolutni (samo)kreaciji, tako da naj bi jih razumeli celo kot razsež- nost, kjer lahko realnost strukturirajoči jaz ustvarja le še iz sebe in brez zunanjih omejitev. Toda tudi če spregledamo dejstvo, da so pri Kovačiču opisi sanj nabiti z realnostjo (ne le s pred-metnostjo, pač pa tudi z osebnimi, upoštevamo ugotovitev psihoanalize (sam Kovačič namreč zavrača freudov-sko interpretacijo sanj), ki poudarja od-ločilnost realnega v sanjah, nam položaj sanj pojasni to, da so postavljene kot »sporočila«. Pisatelj pojasnjuje naslov Sporočila v spanju z besedami: »predvsem pa si jaz — v nekakšnem dogovoru sam s sabo — sam sebi pošiljam take signale« (Preseljevanja, str. 510). Tako pojmovanje upravičuje trditev, da jaz ne le da ni nekaj enotnega, temveč tudi ni določen od znotraj, iz samega sebe. Sami Kovačičevi spisi seveda ne določajo natanko razmerja med jazom in njegovim drugim, ki mu govori in ga določa; jasno pa je, da je jaz, četudi si pošilja sporočila sam sebi, izpostavljen mehanizmu odtujitve (temu mehanizmu je izpostavljen celo sam proces pisanja; prim. Pet fragmentov, str. 202); jaz je tako razsrediščen, pc-stavljan od zunaj, končno torej neiden-tičen sam s sabo. S tem se Kovačičevo pisanje vključuje v tisti (lahko rečemo moderni) tok evropske misli in umetnosti, ki opozarja na radikalno zlomlje-nost kartezijanskega subjekta, ki ni več to, kar misli da je, in katerega najbolj neposredne danosti so vprašljive in določene od zunaj. Odločilna za zastavitev jaza torej ni najpoprej njegova nedoločenost, nezaključenost, gibljivost in spremenljivost, temveč njegova osnovna neidentičnost s samim seboj, ki bistveno določa njegov položaj. Taka zastavitev, razvidna že v dosedanjih tekstih, je v Petih fragmentih izostrena v čisto vprašanje po resnici jaza in v soočenje z njim; na to neposredno navajajo tudi citati na začetku knjige), Zato lahko to pisanje poteka le še kot pisanje samemu sebi, se pravi v odnosu, ki bi bil rešen vsake ideje, ki 857 bi mogla jaz in realnost utemeljiti. Asketizem in brezobzirnost tega pisanja samemu sebi terjata od pisatelja popolno tujstvo, nevezanost na domovino, prijatelje, religijo, narod ... Podlagati jaz s tako idejo, sprejemati le-to kot nekaj nevprašljivega in tako zagotavljati jazu celovitost in identičnost, bi bilo ideološko dejanje. Temu nasproti se postavlja pri Kovačiču brezobzirna ostrina pri ugleda vanju in reformulira-nju jaza v vsej njegovi neidentičnosti, odvisnosti od drugega, torej tudi raz-lomljenosti, fragmentarnosti, navidez-nosti. (V tem sta Kovačičevo tujstvo in njegova avtobiografičnost temeljno različna od Cankarjevih, kjer sta izpostavljena personi, ideji, predstavi o samem sebi.) Kovačič želi s svojo literaturo postaviti stvari, kakor so (v temeljni interakciji nesamostojnega jaza in nesamostojne realnosti), to pa je pot do neideološke literature, ki naj bi človeka »na novo sestavila v sebi, kakor se človek sestavlja v resnici vsak dan tudi sam na novo, tako, kot je, zmeraj isti in vedno drugačen sam pred seboj« (Preseljevanja, str. 513). Jaz se tako v iskanju samega sebe, v svojem ponovnem sestavljanju skozi literaturo, pojavlja kot kontinuiteta fragmentov, v sebi nalomljeno giibanje skozi realnost in realnosti skozi jaz. (Takemu projektu iskanja in ponovnega sestavljanja jaza in realnosti ustreza tudi jezik, kajti pisatelj se giblje na najrazličnejših nivojih in zajema zelo širok razpon govorov. Pa tudi že sama grafična podoba teksta, ostro razbita na odstavke, opozarja na fragmentaričnost in necelovitost poustvarjenega jaza). Končno naj zapišemo, čeprav imamo pred seboj šele prva dva fragmenta, da smo z novim Kovačičevim tekstom dobili v slovenski literaturi delo, ki ni izjemno pomembno le po doslednosti, radikalnosti in brezobzirnosti svojega koncepta, temveč tudi (kar je vsaj enako pomembno) po svojih stilnih literarnih kvalitetah. Igor Zabel