Stenografien! zapisnik štirinajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 3. marcija 1897. UmMWr Heridjt der vierzehnten Sitzung des hniinsriien Landtages in Laibach ernt 3. Mävz 1897. Nazoči: Prvosednik: Deželni glavar Oton Detela. — Vladni zastopnik: C. kr. deželni predsednik baron Viktor H ein in c. kr. okrajni komisar baron Viljem Rechbach. — Vsi članovi razun: Ekscelenca knezoškof dr. Jakob M i s s i a in Janko Kersnik. —Zapisnikar: Deželni tajnik Jožef Pfeifer. Dnevni red: 1. Branje zapisnika XIII. deželno-zborske seje dne 2. marcija 1897. 2. Naznanila deželno-zborskega predsedstva. 3. Priloga 54. Poročilo finančnega odseka o proračunu deželnega zaklada za leto 1897. (k prilogi 38.). 4. Ustno poročilo finančnega odseka o nameravani lokalni železnici Trebnje-Tržiše (k prilogi 53.). 5. Ustno poročilo upravnega odseka o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer o § 6.: Občila. 6. Ustna poročila finančnega odseka o prošnjah: а) okraj no-cestnega odbora Ložkega za odpis ostalega deželnega posojila v znesku 2660 gld.; б) pazniških vdov deželne prisilne delalnice za zvišanje pokojnin ; c) Otmarja Skaleta, c. kr. okrajnega živinozdravnika v Novemmestu za zvišanje nagrade za poučevanje na Grmski šoli; d) društvenega zastopa avstrijske zveze prijateljev ptičev za Kranjsko v Ljubljani za podporo; Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto Detela. — Regierungsvertreter: K. E Landespräsident Victor Freiherr v. Hein und k. k. Bezirks-commissar Wilhelm Freiherr v. Rechbach. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. Jacob M is si a und Janko Kersnik. — Schriftführer: Landschafts-secretär Josef Pfeifer. Tagesordnung: 1. Lesung des Protokolles der XIII. Landtagssitzung vom 2. März 1897. 2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums. 8. Beilage 54. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Landesfondes für das Jahr 1897 lzur Beilage 38.) 4. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses, betreffend die pro-jectierte Localbahn Treffen-Tcržiše (zur Beilage 53). 5. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses, und zwar über § 6: Communicationen. 6. Mündliche Berichte des Finanzausschusses über die Petition: a) des Bezirksstraßenausschusses von Laas um Abschreibung eines Landesdarlehens im Restbeträge von 2660 fl.; b) der Witwen der Zwangsarbeitshausaufseher um Erhöhung ihrer Pensionen; c) des Othmar Skale, k. k. Bezirksthierarzt in Rudolfswert um Erhöhung der Remuneration für die Ertheilung des Unterrichtes an der Schule zu Stauden; d) der VereMsvorstehung des österreichischen Bundes der Vogelfreunde für Krain in Laibach um Subvention; 290 XIV. seja due 3. marcija 1897. e) posestnikov iz Rakitne, občina Preser, za podporo vsled j škode po toči; f) županstva na Raki za podporo za napravo vodovoda; g) o dopisu c. kr. deželne vlade, da bi se delni znesek stroškov za popravo cerkve v Dvoru prevzel na deželni zaklad. 7. Ustno poročilo finančnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca dr. Papeža glede direktnega osebnega davka. 8. Ustno poročilo upravnega odseka o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer o § 3., G, marg. št. 141: Prošnja občin Studenec, Iškaloka, Tomišelj in drugih za ustanovitev zdravstvenega okrožja na Studencu. 9. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Studenec, Tomišelj, Želimlje, Verbljene, Iškaloka, Iškavas in Pijavagorica za izločitev iz Šmarijskega zdravstvenega okrožja in priklopitev k Ljubljanskemu. 10. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji zastopa Šmarijskega zdravstvenega okrožja, da bi v ondotno okrožje hodil zdravit zdravnik iz Ljubljane. Seja se začne ob 10. uri 45 minut dopoldne. XIV. Kihung mn 3. März 1897. e) der Besitzer von Rakitna, Gemeinde Preßer, um Unterstützung infolge Hagelschadens; f) des Gemeindeamtes in Arch um Subvention für die Errichtung der Wasserleitung; g) über die Zuschrift der k. k. Landesregierung um Uebernahme eines Theilbetrages der Kosten für die Restaurierung der Hofkirche in Dvor auf den Landesfond. 7. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Dr. Papež, betreffend die directe Personalsteuer. 8. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses, und zwar über § 3, C, Marg. Nr. 141: Gesuch der Gemeinden Brunndorf, Jgglack, Tomischel und anderer um Errichtung eines Sanitätsdistrictes in Brunndorf. 9. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusscs über die Petition der Gemeinden Brunndorf, Tomischel, Schelimle, Verbleue, Jgglack, Jggdorf und Piauzbüchel um Ausscheidung aus dem Sanitätsdistricte von St. Marein und um Zuweisung zu jenem von Laibach. 10. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition der Sanitätsdistrictsvertretung von St. Marein um Abordnung eines Arztes von Laibach behufs Versetzung des ärztlichen Dienstes im dortigen Districts. lepit der Sitzung um 10 Uhr -46 Minuten Vormittag. 291 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. — XIV. Sitzung um 3. März 1897. Deželni glavar: Potrjujem sklepčnost visoke zbornice in otvar-jam sejo. Prosim gospoda zapisnikarja, da prečita zapisnik zadnje seje. 1. Branje zapisnika XIII. deželno-zborske seje dne 2. marcija 1897. 1. Lesung des Protokolles der XIII. Landtagssitzung vom 2, März 1897. Tajnik Pfeifer: (Bere zapisnik XIII. seje v slovenskem jeziku. — Liest das Protokoll der XIII. Sitzung in slovenischer Sprache.) Deželni glavar: Želi kdo gospodov poslancev kak popravek v ravnokar prečitanem zapisniku ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen. 2. Naznanila deželno-zborskega pred sedstva. 8. Mittheilungen des Landtagspräsidiums. Deželni glavar: Gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel je izročil nujni predlog. Prosim gospoda zapisnikarja, da prečita ta predlog. Tajnik Pfeifer: (bere: — liest:) Dringlicher Antrag. In Erwägung, dass die Förderung von Verkehrsunternehmungen und öffentlichen Arbeiten, Meliorationen u. dgl. eine unabweisbare Ausgabe des Landes bildet, in weiterer Erwägung der Thatsache, dass die Geldbeschaffung für solche Zwecke insbesondere für kleinere Länder eine sehr schwierige und unverhältnismäßig theuere ist, sowie in Erwägung des Umstandes, dass dieselben Gesichtspunkte, welche die Gewährung von Begünstigungen an Bahnen niederer Ordnung durch das Gesetz vom 31. Dezember 1894, R. G. Bl. Nr. 2, ex 1895 als nothwendig erscheinen ließen, auch rücksichtlich der Zuerkennung analoger Begünstigungen für andere Verkehrsnnternehmnngen und öffentliche Arbeiten als Eisenbahnen zutreffen, stellen die Gefertigten den Antrag: Der hohe Landtag wolle beschließen: 1. ) Die k. k. Regierung wird aufgefordert, eine Abänderung des Gesetzes vom 31. Dezember 1894, R. G. Bl. Nr. 2 ex 1895 in der Richtung zu erwirken, dass auch rücksichtlich anderer öffentlicher Unternehmungen und Arbeiten als Eisenbahnen analoge Begünstigungen eingeräumt werden, wie solche zufolge der Bestimmungen des gedachten Gesetzes bezüglich neu herzustellender Local- und Kleinbahnen, dann für Investitionen auf bestehenden solchen Bahnen und ans Staatsbahnen zugestanden worden sind, und dass weiters die im Art. VII. Absatz 1 des oftbezogenen Gesetzes genannten, mit der Garantie eines Landes ausgestatteten Anstalten (Landesbanken) oder andere hiezu statutenmäßig befugte Institute und Gesellschaften, sowie selbständige Abtheilungen derselben berechtigt sein sollen, ans Grundlage von mit der Landesgarantie ausgestatteten Obligationen, dann auf Grundlage von Forderungen, für welche ein Zahlungs- oder Bürgschaftsversprechen der Länder besteht oder ans Grundlage der von den Ländern in Annuitäten zahlbaren oder verbürgten Subventionen, Schuldverschreibungen im Sinne der Art. VII. und VIII. des mehrerwähnten Gesetzes auch dann auszugeben, wenn dieselben zur Geldbeschaffung für andere' Verkehrsnnternehmnngen und öffentliche Arbeiten, als Eisenbahnen, für Flussreguliernn-gen, Entsumpfungen, für Meliorationen aller Art und dgl. zu dienen bestimmt sind. 2. ) Unter der Voraussetzung, dass die Abänderung des Gesetzes vom 31. Dezember 1894, R. G. BI. Nr. 2 ex 1895 von der k. k. Regierung ehestens veranlasst werden wird, setzt der hohe Landtag eine Commission, mit dem Aufträge ein, über die gegenständliche Angelegenheit in ihrer besonderen Rückwirkung auf das Land eingehende Studien zu pflegen und über deren Ergebnis unter gleichzeitiger Stellung concreter Anträge in Absicht auf die seitens des Landes diesfalls weiter zu unternehmenden Schritte dem Landtage in seiner nächsten Session Bericht zu erstatten. In diese unter dem Vorsitze des Landeshauptmannes zusammengesetzte Commission entsendet der Landesausschuss zwei seiner Mitglieder, je ein Mitglied wählt jede der Kurten des Landtages und ein siebentes Mitglied wird durch die Wahl der sechs anderen Mitglieder cooptiert. Die Com-misston ist berechtigt, Sachverständige mit berathender Stimme beizuziehen. Der Landeshanptmanit wird im geeigneten Atomente den Zeitpunkt des Zusammentrittes der Commission bestimmen und derselben für ihre Berathungen alles Erforderliche zur Verfügung stellen. 3. ) Der Landesausschnss wird beauftragt, die Ueberschüffe aus dem Erträgnisse der Landesauflage auf Branutwein und Liquenre, insoweit sie die im Voranschläge pro 1897 präliminirte Höhe überschreiten, in einem Special-Reservefonde zu hinterlegen, der zur Förderung der durch diese Beschlüße ins Auge gefassten Zwecke dienen soll, und über dessen Verwendung dem Landtage die Entscheidung vorbehalten bleibt. In formeller Beziehung beantragen bte Gefertigten, diese Anträge als dringlich zu behandeln und 47* 292 XIV. seja dne 3. mareija 1897. - mit allen durch die Geschäftsordnung zulässigen Erleichterungen sofort der ersten Lesung zuzuführen. Laibach, 2. März 1897. Schaffer. Schwegel. Leopold F. Liechtenberg. C- Luckmann. Erwin Auersperg. Murnik. Alois Loy. Jv. Hribar. Leo Auersperg. Dr. Ivan Tavčar. Barb o. Jos. Lenarčič. Langer. Msnikar. v. Wurzbach. Grasselli. Lenkh. Perdan. V. Globočnik. Dr. D. Majaron. Detela. Ažman. Povse. M. Laurencie. Dr. Papch. P. Pakiž. Schweiger. . A. Kalan. Tom. Kajdiz. W. Pfeifer. F. Modic. Žitnik. Fr. Kosak. Gab. Jelovšek. Deželni glavar: Konštatujem, da so ta predlog podpisali vsi gospodje poslanci. Nujnost je torej zadosti podprta in gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel ima besedo, da utemeljuje nujnost svojega predloga. Abgeordneter Creelleuz Areiherr von Schwegel: Hohes Hans! Ich habe mir erlaubt einen Dringlichkeitsantrag, der von sämmtlichen Mitgliedern des hohen Hanses unterfertigt ist, einzubringen. Die Dringlichkeit betreffend brauche ich nicht erst hervorzuheben, dass dieselbe dadurch unabweislich erscheint, weil wir unmittelbar vor dem Schlüße der Session stehen und weil die Durchführung der Verhandlung im normalen Wege unter Drucklegung des Antrages und Zuweisung desselben zur Berathung durch eine Commission, Schwierigkeiten begegnen würde, die man angesichts der nur noch zwei oder drei Tage währenden Tagung des hohen Hauses nicht zu bewältigen im Stande wäre. Ich beschränke mich auf den Hinweis auf diese thatsächlich unabweisliche Nothwendigkeit, den Antrag im Wege der Dringlichkeit in Berathung zu ziehen und behalte mir vor, wenn das hohe Hans der Dringlichkeit zustimmt, in meritorischcr Beziehung jene Argumente darzulegen, welche für die Annahme des Antrages sprechen. Deželni glavar: Gospodje poslanci, ki pritrjujejo nujnosti predloga vzvišenosti gospoda poslanca barona Schwe-gelja, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Nujnost je priznana. Ich ertheile nun dem Herrn Abgeordneten Excellenz Baron Schwegel zur meritorischen Begründung des Antrages das Wort. XIV. Sitzung mit 3. Mär; 1897. Abgeordneter Kreelkenj Isreiherr von Schwegel: Hohes Haus! Die Erkenntnis, dass es im Interesse des Landes dringend geboten erscheint, durch Investitionen auf verschiedenen Gebieten für die wirtschaftliche Entwicklung desselben Vorsorge zu treffen, ist eine allgemeine; bei jedem Anlasse tritt sie uns entgegen und wir begegnen derselben ebenso im Haushalte des Landes, wie in jenen der Stadt- und Landgemeinden. Ich brauche nicht darauf hinzuweisen, bei wievielen Gelegenheiten an das Land Ansprüche heran treten um Zuwendung von Subventionen oder von Darlehen zum Zwecke der Durchführung derartiger im öffentlichen Interesse gelegenen Unternehmungen, Ansprüche, denen gewiss jeder von uns, wenn möglich, gerne und mit vollster Bereitwilligkeit zu entsprechen bereit wäre. Diesen Wünschen und Bedürfnissen aber steht gegenüber die finanzielle Lage des Landes und die unzureichenden Mittel, über welche wir verfügen. Wir sind durchaus nicht in der Lage allen Ansprüchen, die an das Land gestellt werden, in einem solchen Umfange zu entsprechen, ivie dies nothwendig und erwünscht wäre. Wie die Dinge heute stehen, brauchte ich nur auf verschiedene Verhandlungen, die bei einzelnen Anläßen in der letzten Zeit hier geführt wurden, hinzuweisen, um darzuthuu, dass es wirklich dringend geboten erscheint, darauf bedacht zu nehmen, neue Mittel und Wege ausfindig zu machen, wodurch den dargelegten Bedürfnissen entsprochen werden könnte. Welches diese Bedürfnisse sind, brauche ich, meine Herren, nicht des weiteren auseinanderzusetzen, sondern ich verweise nur darauf, dass wir in unserem Budget bei den verschiedensten Gelegenheiten und fast bei jeder Post darauf stoßen. Wenn wir von den Anstalten und den Meliorationen sprechen, welche die landwirtschaftlichen Interessen berühren, wenn es sich um Communicationsmittel, um den Ausbau von Bahnen, um die Ausgestaltung des Straßennetzes handelt, wenn wir, zu öffentlichen Zwecken, andere Unternehmungen und Bauten durchzuführen haben, — überall begegnen wir dem gleichen Bedürfnisse von Capitalsleistungen, für welche das Land in keiner anderen Weise aufkommen kann, als entweder durch Aufnahme eigener Anlchen zu diesem Zwecke oder durch die gesteigerte Jnansprnchname jener Mittel der Steuerträger, welche durch Umlagen ausgebracht werden. Nun sind wir einerseits gezwungen, unserem Landeshaushalte eine besondere Aufmerksamkeit und sparsame Rücksicht aus dem Grunde zu schenken, weil wir thatsächlich gerade mit dem nächsten Jahre wahrscheinlich bei der Aufstellung dieses Landeshaushaltes besondere Vorkehrungen und einschneidende Aenderungen vorzunehmen haben werden und weil es uns nicht möglich ist zu übersehen, dass eine Erhöhung der Umlagen für die Steuerträger angesichts der großen Lasten, die sie schon jetzt zu tragen haben, kaum als eine empfehlenswerte Maßregel zur Erreichung dieses Zweckes bezeichnet werden samt; anderseits aber ist es vom finanziellen Standpunkte nicht wünschenswert, und jedenfalls mit erhöhten Kosten verbunden und erschwert auch die volle Uebersicht und jene Ordnung, die in unserem Haushalte unter-allen Umständen aufrecht erhalten werden muss, wenn wir fortwährend für die Bedeckung eines jeden Erfordernisses durch Specialcredite und durch Aufnahme von Anlehen vorzukehren bemüsfiget sind. Den Credit des 293 XIV. seja due 3. niarcija 1897. - Landes für alle Eventualitäten sorgfältig zu schonen, ist gewiss eben so der Wunsch, wie die Pflicht eines jeden Abgeordneten. Nun, die gleichen Bedürfnisse, die wir empfinden, empfinden auch alle anderen Länder. Seit die autonome Ausgestaltung der Verwaltung in den Königreichen und Ländern bedeutende Fortschritte gemacht hat, hat sich von Jahr zu Jahr immer mehr die Erkenntnis zum Durchbruche verholsen, dass die Länder für die wichtigsten Ausgaben selbst und aus eigenen Mitteln aufzukomnien verpflichtet sind und haben infolge dessen verschiedene Länder derartige Institutionen geschaffen, welche die Erreichung dieses Zieles wesentlich erleichtern. Ich weise darauf hin, dass Böhmen und in der gleichen Weise Galizien, durch die Schaffung einer Landesbank, Mähren durch die Schaffung der Landesculturbank für diese Zwecke außerordentlich zweckmäßig organisierte, erfolgreich und wohlthätig wirkende Landes-institnte errichtet haben. Andere Länder haben durch die Errichtung von Hypothekenbanken oder durch die Ausgestaltung ähnlicher Institutionen denselben Zweck angestrebt und erreicht, andere Länder wieder sind auf demselben Wege, wie wir, auch sie suchen einen Ausweg, um den Schwierigkeiten, welche ich soeben darzulegen die Ehre hatte, begegnen zu können. Die Frage, um die es sich hier in erster Linie handelt, ist also die: Wie können die Länder dasselbe, wenn auch nicht vielleicht in demselben Umfange, wie z. B. das Königreich Böhmen, erreichen und wie können sie durch Schaffung eigener finanzieller Landesinstitute der Befriedigung der eigenen Bedürfnisse in entsprechender Weise nachkommen? Wie können also solche kleinere Länder der Wohlthat leichter, entsprechender, allen Verhältnissen Rechnung tragender Creditgewährung theilhaftig werden? In dem Bestreben, einen Weg zu finden, um auch betn Lande Kram die Vortheile zn-zuwenden, wie sie andere Länder ans der Schaffung eigener Finanzinstitnte ziehen, empfiehlt es sich jenes Gesetz ins Auge zu fassen, welches im Jahre 1894 von der Regierung in Vorschlag gebracht und vom Reichsrathe angenommen wurde zum Zwecke der Beschaffung eines billigen Credites für den Ausbau von Localbahnen und Kleinbahnen. Die Frage des Localbahnwesens ist im Lause der Jahre in ihrer Entwicklung dahin gelangt, dass auch der Staat sich nicht mehr der Erkenntnis verschließen konnte, es sei nicht so sehr seine Aufgabe, mit seinen Mitteln allein oder wenigstens in iiberwiegendem Maße mit seinen Unterstützungen für derartige Bahnen Sorge zu tragen, sondern es sei dies die Aufgabe derjenigen Länder und Bezirke, welche das Bedürfnis darnach empfinden. Um nun die Durchführung solcher Eisenbahnbauten zur ermöglichen, bestimmt das Gesetz vom 31. Dezember 1894, R. G. Bl. Nr. 2, ex 1895, dass gewißen Creditinstituten, wie beispielsweise den Landesbanken oder Abtheilungen von andern Instituten unter besonderen und der genauesten staatlichen Aufsicht unterstehenden Bedingungen die Ausgabe von Schuld-obligationen ähnlich den Pfandbriefen zur Schaffung des nothwendigen Eisenbahnbaucredites eingeräumt werden kann. Solche durch das Gesetz vom 31. Dezember 1894 geschaffene Institutionen sind bereits thätig und^ erweisen sich nach jeder Richtung als ebenso zweckmäßig wie wohlthätig für den Credit der betreffenden Länder. Es liegt nun nahe, auf dem gleichen Wege, wie für XIV. Sitzung am 3. Mär; 1897. Localbahnen, auch für andere öffentliche Arbeiten und Unternehmungen, Begünstigungen für die zu erwerbenden Credite zu schaffen. Die Voraussetzung der Möglichkeit für derlei Begünstigungen liegt darin, dass die Bestimmungen des Gesetzes vom 31. Dezember 1894 eine entsprechende Anwendung nicht bloß auf Eisenbahn-unternehmungen, für welche das Gesetz speciell geschaffen wurde, sondern auch auf andere öffentliche Unternehmungen und Arbeiten solcher Art, wie ich sie mit meinem Antrage zu kennzeichnen mir erlaubt habe, finden können. Wir haben im Lande eine große Anzahl von Unternehmungen, für welche auf diesem Wege in der sichersten Weise die erforderlichen Mittel beschafft werden könnten. Ich verweise beispielsweise diesbezüglich in erster Reihe aus das actuellste Bedürfnis der Stadt Laibach, welche unter den absolut sichersten Bedingungen zum Saite einer Artilleriekasserne schreitet, und weiters für die elektrische Beleuchtung Vorkehrungen zu treffen hat; auf die große und in diesem hohen Hause wiederholt besprochene Frage der Morastentsumpfung; auf die Wasserversorgung im Lande, ans welche Frage wir bei jedem Anläße stoßen, wie erst gestern die Frage der Wasserversorgung von Rudolfswerth als eine sehr dringende Angelegenheit zur Sprache kam. Alle Angelegenheiten dieser Art, diese und ähnliche Meliorationen, die besonders auf landwirtschaftlichem Gebiete eine außerordentliche Ausdehnung zulassen, können, wenn dem Gesetze die entsprechende Form gegeben wird, auf diese Weise realisirt und die dazu erforderlichen Mittel durch die Beschaffung eines billigen Credites unter vollständiger Sicherstellung aufgebracht werden. Das ist der Zweck meines Antrages. Die hohe Regierung soll aufgefordert werden, im gesetzlichen Wege jene Beftim-innngen des Gesetzes vom 31. Dezember 1894, durch welche besondere Begünstigungen für die Creditbeschaffung für Local- und Kleinbahnen gewährt werde, auch auf andere Verkehrsnnternehmungen und öffentliche Arbeiten auszudehnen. Aus dem mitgetheilten Texte meines Antrages werden die geehrten Herren die Tragweite dieses Antrages entnommen haben. Ich zweifle nicht daran, dass es der hohen Regierung nicht schwer fallen wird, diesem Antrage in entgegenkommender Weise zu begegnen, weil dieser Wunsch nicht nur von der Vertretung des Landes Krain und in erster Linie von Seite der Stadt Laibach, sondern auch von anderen Vertretungskörpern schon wiederholt zum Ausdrucke gebracht worden ist, und wir daher vollständig berechtigt sind, anzunehmen, dass auch die Reichsvertretung einem derartigen Wunsche gegenüber unmöglich sich ablehnend verhalten kann. Die Frage, um die es sich im vorliegenden Falle handelt, ist fast nur formeller Natur, denn jene gesetzliche Bedingung der absoluten Garantie, welche allein es ermöglicht, Schuldverschreibungen mit der allermöglichsten, ich möchte sagen, pnpillarmäßigcn Sicherheit zu schaffen, müßte auch in dieser Beziehung unerschütterlich festgehalten werden. Auf die Einhaltung dieser Bedingung würde nicht nur das Land, sondern auch die Staatsverwaltung selbstverständlich im vollsten Umfange Einfluss zu üben berufen und berechtigt sein, weil die Staatsverwaltung ebenso wie das Land bei der Ausgabe von solchen öffentlichen Schuldverschreibungen Wert darauf legen muss, den Credit dieser Schuldverschreibungen unter allen Umständen unantastbar 294 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. - aufrecht zu erhalten. Wenn also die Hoffnung als berechtigt bezeichnet werden kann, dass von Seite der Staatsverwaltung und des gesetzgebenden Körpers diesen Anträgen die Zustimmung ertheilt werden wird, so handelt es sich weiters bei dieser Frage darum, in welcher Weise diese Bedingungen in der zweckmäßigsten Form ausgestaltet werden können? Ich glaube, dass es für kleinere Länder sich nicht empfehlen könne, selbständige Finanzinstitute zu diesem Zwecke ins Leben zu rufen, und zwar deshalb nicht, weil der Umfang der Geschäfte, die sich stets auf einen nur engeren Rayon des betreffenden Verwaltungsbezirkes erstrecken müssen, nicht ausreichen würde, um dem Institute eine entsprechende Grundlage für eine derartige Geschäftsführung zu verschaffen. Ich halte es aber nicht für ansgeschloßen, sondern für vollständig möglich, in Verbindung mit anderen Institutionen dieselben Vortheile dem Lande zuzuwenden. Der Weg, auf dem dies am besten erreicht werden könnte, sollte meiner Ansicht nach der sein, dass die Angelegenheit einer Commission überwiesen wird, welche als ein Ausschuss des hohen Landtages gedacht, die Arbeiten nach Schluss des Landtages in die Hand nehmen und in der Weise fortführen sollte, dass schon in der nächsten Session entsprechende Vorlagen dem hohen Landtage unterbreitet werden könnten. Es ist deshalb nothwendig, dass ein derartiger gewissermaßen permanenter Ausschuss bis zur nächsten Landtagssession zusammenbliebe, weil für den Landesausschuss selbst die Verantwortlichkeit vielleicht zu groß wäre, wenn derselbe in allen diesen Angelegenheiten unter eigener Verantwortung alle Dispositionen zu treffen hätte; anderseits aber erscheint es unmöglich, während der Session des Landtages so eingehende Verhandlungen zu pflegen und mancherlei Abmachungen in solcher Weise vorzubereiten, um auf Grund derselben definitive Beschlüsse fassen zu können, welche die Durchführung diel er Action ermöglichen sollen. Es wäre aber durchaus unzweckmäßig, in dem Falle, als die Reichsgesetzgebung in dieser Frage uns entgegenkommt, die Durchführung der Angelegenheit über die nächste Session hinaus zu verlegen, vielmehr erscheint es wünschenswert dieselbe mit der nächsten Session, wenn nur irgendwie möglich, auch zum Abschlüsse zu bringen. In Verbindung mit dieser Aufgabe könnte die Commission, deren Zusammensetzung ja vom Standpnncte aller Partheien und Interessen allen Anforderungen, die an sie gestellt werden können, entsprechen soll, auch mit einer anderen hochwichtigen Aufgabe betraut werden, über welche bei einen andern Anlasse noch verhandelt werden wird, ans die ich aber schon jetzt hinzuweisen mir erlaube, weil sie mit dem gegenwärtigen Antrage in Zusammenhang gebracht werden soll. Dieser Zusammenhang stellt sich nicht bloß in der Zusammensetzung der Commission als eine vorberathende Institution für die nächsten Beschlüsse des hohen Landtages, sondern auch in dem dritten Punkte des Antrages dar, welcher dahin geht, dass der hohe Landtag sich in dem Beschlusse vereinigen möge, eventuelle Überschüsse aus den Erträgnissen der Landcsauflage ans Branntwein und Liqnere nicht etwa ohnewetters zu Zwecken des Landesfondes zu verwenden, sondern in einem eigenen Fonde zu hinterlegen, über welchen dem nächsten Landtage die weitere Entscheidung zufallen wird. Die Schaffung eines derartigen Fondes XIV. Sitzung mit 3. Mürz 1897. ist wünschenswert vielleicht auch schon zur Begründung der Institution, welche ich durch meinen Antrag unmittelbar ins Auge fasse. Auch von Seite der mährischen Culturbank ist seinerzeit bei der Constraining der Haftung für diese Schuldverschreibungen nicht bloß die unmittelbare Haftung in erster Reihe derjenigen Factoren in Aussicht genommen worden, welche die Schuld contrahiren, sondern es wurde in zweiter Reihe auch ein Reservefond geschaffen und in dritter Reihe erst hat das Land selbst für die Obligationen einzutreten. In diesem Sinne wäre es zweckmäßig und wünschenswert, schon jetzt die Schaffung eines Reservesondes zur Durchführung dieser Action ins Auge zu fassen. Anderseits aber stehen wir vor einer hochwichtigen Frage, deren ernstlicher Erwägung sich der hohe Landtag gewiss nicht entziehen wird, derjenigen nämlich, welche durch den Bericht des Landesausschusses bezüglich der Schaffung eines Pensionssondes für die Altersversorgung ins Auge gefasst wird, einer Institution, deren Gründung wie kaum etwas anderes genügend erscheint, in der würdigsten Form das hochbeglückende Ereignis des 50jährigen Regierungsjubiläums Sr. Majestät des Kaisers im nächsten Jahre zu feiern. Unserer patriotischen Empfindung und den Gefühlen unserer treuesten Anhänglichkeit an unsern geliebten Monarchen und das A. h. Kaiserhaus können wir nicht besser Ausdruck geben, als wenn wir bei diesen Anlasse für die ländliche Bevölkerung und für die Ordnung der Verhältnisse derselben eine Institution schaffen, welche thatsächlich geeigneter als manches andere ist, den schreiendsten Bedürfnissen derselben Abhilfe zu schaffen. Aber für diese Institution werden wir bedeutende Geldmittel brauchen und auch für die Schaffung eines derartigen Pensions-fondes würde es sich empfehlen, insoweit es möglich ist, jetzt schon die Bedeckung aus diesen Überschüssen aus dem Erträgnisse der Landesanflage auf gebrannte Flüssigkeiten zu suchen; anderseits aber liegt auch in diesem zweiten Punkte der Zusammenhang mit dem ersten und beide würden in der zweckmäßigsten Weise durch dieselbe Commission, denselben Ausschuss, den ich vorzuschlagen mir erlaubt habe, in der Zwischenzeit zwischen der gegenwärtigen Session und der nächsten Versammlung der Vorberathung unterzogen und dann dem hohen Landtage zur Beschlussfassung vorgelegt werden können. Ich glaube, dass diese Anträge, deren Inhalt ich hier zu skizziren mir erlaubt habe, der Annahme des hohen Hauses begegnen werden und wenn diese Annahme einstimmig erfolgt, so ist die Hoffnung vorhanden, dass die hohe Regierung umsomehr diesem ebenso durch die Bedürfnisse begründeten als innigen Wunsche der Vertretung des Landes Rechnung tragen und, wenn nur irgendwie möglich, die beantragten Gesetzesändernngen vorzunehmen sich entschließen wird. In diesem Sinne bitte ich zur Verhandlung über den gegenwärtigen Antrag schreiten und demselben sohin zur Annahme verhelfen zu wollen. (Splošno živahno odobravanje. — Allgemeiner lebhafter Beifall). Deželni glavar: Der Herr Abgeordnete Dr. Schaffer hat sich zum Worte gemeldet. Ich ertheile ihm dasselbe. 295 XIV. seja due 3. marcija 1897. - Abgeordneter Dr. Schaffer: In der Erwägung, das unsere parlamentarische Session mit raschen Schritten bereits ihrem Ende sich nähert, in der Erwägung weiters, dass der soeben begründete Dringlichkeitsantrag von allen Mitgliedern des hohen Hauses unterfertigt ist, ferner in der Erwägung, dass der Inhalt und das Ziel dieses Antrages durch verschiedene Besprechungen in allen Kreisen des hohen Landtages bekannt geworden ist und inan daher annehmen kann, dass sämmtliche Mitglieder des hohen Landtages in voller Kenntnis über den Inhalt und die Bedeutung des Antrages sich befinden, und endlich mit Rücksicht darauf, dass, so wichtig auch der Antrag sein mag, es sich im gegenwärtigen Augenblicke doch nur um Beschlüsse formeller Art handelt und der Natur der Sache zufolge auch nur um solche Beschlüsse handeln kann, beantrage ich, dass der vorliegende Antrag ohne Zuweisung an einen Ausschuss und mit Zuhilfenahme aller Erleichterungen, welche die Geschäftsordnung an die Hand gibt, sofort der definitiven Erledigung im hohen Hanse unterzogen werde. Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Schaffer predlaga, da se predležeči predlog, ne da bi se poprej izročil kakemu odseku v pretres, takoj sedaj v visoki zbornici meritorno reši. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog je sprejet in torej pride nujni predlog ekscelence gospoda poslanca barona Schweglja takoj v obravnavo. Otvarjam razpravo. Želi kdo besede? Seine Excellenz der Herr Abgeordnete Baron Schwegel hat das Wort. Abgeordneter Excessen; Areiherr v. Schwegel: Wenn von anderer Seite das Wort nicht verlangt wird, so erübrigt mir nichts anderes, als den von Seite des Herrn Secretärs bereits verlesenen Antrag, falls dies gewünscht wird, nochmals zur Verlesung zu bringen, falls aber dies nicht gewünscht wird, die Annahme der Punkte 1, 2 und 3 des Antrages der gleichzeitigen Annahme des hohen Hauses zu empfehlen. Deželni glavar: Želi visoka zbornica, da se predlog gospoda poslanca vzvišenosti barona Schwegelja še enkrat prečita ? (Klici: — Rufe: „Ne!“). Ker se to ne želi, prosim glasovati in sicer, ako ni ugovora, o vseh predlogih ob jednem. (Pritrjevanje. — Zustimmung.) Torej prosim glasovati zajedno o vseh predlogih gospoda poslanca ekscelence barona Schwegelja. XIV. Sitzung mit 3. Mär; 1897. Gospodje, ki pritrjujejo tem predlogom v celoti, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlogi so sprejeti in s tem je ta stvar rešena. Preidimo na točko: 3. Priloga 54. Porodilo finančnega odseka o proračunu deželnega zaklada za leto 1897. (k prilogi 38.). 3. Beilage 54. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Landessondes sür das Jahr 1897 (zur Beilage 38). Berichterstatter Excellenz Areiherr v. Schwegel: Hohes Haus! Der Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Landessondes für das Jahr 1897 liegt vor; ich beziehe mich auf die Ausführungen dieses Berichtes und behalte mir vor, auf alle diejenigen Punkte, welche zur Sprache gebracht und bezüglich deren weitere Aufklärungen gewünscht werden sollten, im Laufe der Debatte zurückzukommen und stelle vorläufig nur den Antrag: das hohe Haus wolle über den vorliegenden Bericht in die Specialdebatte eintreten. Deželni glavar: Otvarjam splošno razpravo. Besedo ima gospod poslanec dr. Majaron. Poslance dr. Majaron: Visoki zbor! Že naprej si usojam izjavljati, da nikakor ne mislim pri tej priliki provzročiti kake politične ali budgetarne debate. Pač pa je moj namen, z nekoliko migljaji pozornost visoke zbornice obrniti na prav posebni gospodarski položaj mojega volilnega okraja, mesta Idrijskega, in mislim, da je danes to dovoljeno, ko nam je premišljati finančne sile naše dežele, ki so kolikor toliko zavisne od gospodarskega stanja posameznih slojev deželnega prebivalstva. Gotovo pa je stvarno opravičeno, ako visoko zbornico opozarjam na mesto Idrijsko, in to zategadelj, ker se nam je zavzemati za narodno gospodarstvo pri vsaki priliki in to tudi v tistih slučajih, ko mu prav za prav direktno in naravnost ne moremo pomagati. V takem položaji se nahajamo nasproti mestu Idrijskemu. Gospoda moja! Idrija stoji in pade z era-ričnim rudnikom. Ravno letos poteka doba 400 let od tistega večera — bodisi da je to historična resnica ali samo legenda — ko je neki sodar v divji dolini, kjer stoji sedaj Idrija, prinesel izdelano leseno posodo pred studenec, da bi jo namočil. Ko drugo jutro vstane in hoče posodo vzeti, je ne more dvigniti. Odlije nekoliko vode iz posode, kar se na dnu zasveti voda, kakor živo srebro. Tako legenda ali histerija — ne vem. 296 XIV. seja due 3. marcija 1897. To je bil rojstni dan mesta Idrije, kajti v poprej divji dolini s prastarimi gojzdi in šumami nastali so rudokopi, ki so čedalje bolj zasloveli in že pred 300 leti prišli v last presvitlih naših vladarjev, oziroma države, in ki so postali podlaga mestu Idrijskemu, drugemu deželnemu mestu, sedaj broječemu okolo 5000 prebivalcev. Jasno je, gospoda moja, da nam mora biti do tega, da staroslavni idrijski rudnik obdrži svoje dobro ime in svojo krepkost, ker od njega je država dobila že milijone in milijone dohodkov, katerih jej moramo tudi za naprej želeti. Ravno tako jasno pa je, da nam mora biti na srci blagostanje idrijskega rodu, tistega rodu, ki se odlikuje po mnogih moralnih vrlinah in ki je ne samo deželi, ampak tudi avstrijski državi dal že nekaj slavnih mož. Vsi pogoji za blagostanje tega rodu pa so zavisni, bodisi glede fizičnega razvoja kakor drugega napredka, samo in jedino od previdnosti in dobrohotnosti države, ki ima tam svoje rudnike in gozde, in jaz mislim, gospoda, da je naša dolžnost, kakor hitro se pokaže povod, apelovati na dobrohotnost vlade, naj kolikor mogoče stori za Idrijo in pošteno njeno prebivalstvo! Vpraša se le, ali imamo razloge, da povzdignemo danes svoj glas v tem oziru. Utemeljevati bi se dalo to, gospoda moja, na vse strani, vender pa, ker nam ni dano, da bi meritorno reševali to vprašanje, zategadelj tudi ne mislim, obširno stvari raz-motrivati, ampak samo nekaj malega naglašati. Pritožbe idrijskih delavcev, potem provizijo-nistov, vdov in sirot, ki gredo na to, da se jim povišajo plače in sploh zboljšajo pogoji življenja, so pa visoki zbornici itak tudi iz raznih poročil znane. Res je, da vse delavstvo dandanes teži po zvišanji plač, ali kdor pozna značaj idrijskega prebivalstva, tisto tipično skromnost idrijskih rudarjev, je lahko prepričan, da če oni tožijo, to gotovo niso pretenzije, ampak popolnoma opravičene zahteve. Kako so idrijski delavci plačani, v kake kategorije spadajo, to je jako komplikovana stvar, katere, kakor sem rekel, ne maram podrobno razpravljati, osobito ne, ker so delavske težnje visoki vladi, kateri se bode najbrž po mojem nasvetu priporočalo idrijsko prebivalstvo, znane po državnozborskih govorih zadnjih 6 let in po raznih peticijah, ki so dohajale poljedelskemu ministerstvu. Vender si ne morem kaj, da ne bi navedel nekaj tipičnih posameznosti v dokaz, da gmotne razmere delavskega prebivalstva idrijskega v resnici niso take, kakor bi bilo želeti bodisi v interesu njegovem, kakor tudi v interesu celega idrijskega mesta. Večina idrijskih delavcev — vseh skupaj je okolo 1200 — dela po jamah, da koplje rudo, vrta po kamenju, da zida, teše in vozi rudo. Ti delavci morajo pri slabi, brljavi jamski luči delati v jako slabem zraku, in lahko se reče, da je njihovo življenje kakor kaplja na veji. In kako so delavci za to nevarno in v resnici vničujoče delo plačani ? Ti delavci služijo za osemurno delo po 48, 44 in 40 krajcarjev na dan in to torej znese na mesec 12, 11 ali 10 goldinarjev. (Poslanec Povše: — Abgeordneter PovHe: „Jako malo!“) Pri izplačilu se jim - XIV. Sitzung mit 3. Mm; 1897. skoraj tretjina odtegne, in sicer za bratovsko sklad-nico, za razsvetljavo in razstrelivo, katero morajo rudarji sami plačevati, in tako dobi delavec povprečno 8 goldinarjev na mesec, s čemer naj živi z mnogobrojno rodbino, — kajti čim več otrok, tem bolj ugaja to državi! Lahko trdim, ker vsi poznamo razmere na deželi, da so naši kmetski posli proti tem idrijskim delavcem pravi graščaki. (Klici: — Rufe: „Res je!“) Ali, gospoda moja, ti delavci, ki poprečno služijo 8 goldinarjev na mesec, so pa zopet naravnost srečni v primeri z drugimi svojimi tovariši, ki imajo delo v Idriji. Velik del je namreč takih delavcev, kateri ne služijo dnin, ampak morajo delati v akordu. Odloči se jim gotov kvantum kamenja, katero morajo za določeno plačo razkopati in potem razvoziti. In tu mi je znano — najbrže je praviloma tako — da so si štirje delavci pri takem delu vsega skupaj na mesec zaslužili po 1 g Id. 81 kr., 1 gld. 68 kr., 1 gld. 89 kr. in 1 gld. 89 kr. Odtegnilo se je pa prvemu 25 kr., drugemu 40 kr., tretjemu 1 gld. 74 kr. in četrtemu 1 gld. 34 kr., in na roko se jim je za celi mesec izplačalo prvemu 1 gld. 63 kr., drugemu 1 gld. 27 kr., tretjemu 52 kr. in četrtemu 62 kr. Toliko se torej celi mesec zasluži s tem, da se v akordu dela! To je vsekako položaj, ki je uvaževanja in nujne dobrohotne reforme od strani visoke vlade vreden. Ravno tako neprimerne, gospoda moja, so plače delavcev pri gozdnem erarji. Vsled starosti onemogli delavci nadalje dobivajo na mesec največ le po 81j2 gld. provizije, od katere pridejo odbitki za žito in drugi odbitki. Kar se konečno tiče delavskih vdov in sirot, omenjam samo čisto na kratko, da za njihovo preskrbljenje velja še vedno normale iz 1. 1791., reci: Tisoč-sedemstoenoindevetdesetega. Daši so se življenske razmere od takrat tako korenito premenile in se je država na te premembe pri drugih svojih službencih z vsakovrstnimi regulacijami plač, pokojnin in preskrbnin po vsej pravici ozirala, velja še vedno prastari normale za vdove in sirote idrijske. Največ vdov dobiva le po 1 gld. 90 ^/s kr., odnosno po odbitku žita le 63 */2 kr. ali celo le 441/z kr. na mesec. (Poslanec Lenarčič: —- Abgeordneter Lenarčič: „Na teden!“) Ne — istina —- na mesec! (Klici: — Rufe: „Čujte!“) In sirote brez starišev dobivajo celo samo po 17 kr. na mesec (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Neverjetno!“), torej po 1/2 kr. na dan! To in še drugo se je v poslanski zbornici že opetovano natančno povdarjalo od strani naših poslancev. Vlada je leta 1892. če se ne motim, nekaj neznatnega storila vsled mnogih pritožeb, ali razmere so ostale še danes take, kakor sem jih ravnokar namigniti čast imel. Po tem ni čuda, gospoda moja, da dobro idrijsko prebivalstvo fizično propada in da država na razne načine skuša ta rod povzdigniti, samo ne na na jedino naravni in primerni način, po katerem bi dobivali idrijski rudarji boljšo hrano in boljša stanovanja. Tu bi bila naloga visoke vlade, delati na to pred vsem s povečanjem delavskih zaslužkov in gotovo je, da bi se potem rod idrijski povzdignil in očvrstil. 297 XIV. seja dne 3. marcija 1897. - Jaz želim, in z mano vred gotovo vsi častiti gospodje tovariši, da bi se idrijskim delavcem v vsakem slučaji končno dalo vsaj to, kar so zanje zahtevali in utemeljevali zadnja leta naši državni poslanci. Le potem se idrijsko ljudstvo ne bo nagnilo k obupu in k idejam, ki gotovo ne bi bile prijetne državi in koristne njenim podjetjem v Idriji. Kot poslanec tega mesta sem se poslužil tako zmernega tona, kakeršnega bi se kak drug zastopnik Idrije morda ne poslužil, in zaradi tega menim, da bo tudi visoka vlada uvaževala prej ko prej resolucijo, katero si usojam visoki zbornici predlagati, da jo jedno-glasno sprejme. Ta resolucija se glasi: „Visoka c. kr. vlada se poživlja, da blagovoli kar največ mogoče pospešiti zboljšanje položaja delavcev, provizijonistov, njihovih vdov in sirot pri c. kr. rudniškem in gozdnem erarji v Idriji.“ (Splošno odobravanje. — Allgemeiner Beifall.) Deželni glavar: Gospodje, ki podpirajo predlog gospoda poslanca dr. Majarona, izvolijo ustati. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Predlog je zadostno podprt in je torej v razpravi. Besedo ima gospod poslanec župnik Ažman. Poslanec Ažman: Visoka zbornica! Podoba, katero nam je podal poročevalec gospod poslanec baron Schwegel o stanji deželnih financ, ni ravno neugodna. Ge tudi deželne priklade niso zmanjšane, vsaj niso povikšane, in to je vsekako neka tolažba za naše težko obremenjeno ljudstvo. Sicer pa naši volilci tudi ne bodo posebno veseli letošnjega našega zasedanja, ker ni bilo tako plodonosno, kakor bi bilo lahko pri drugačnih razmerah. Temu je kriva sestava te zbornice, ki je razdeljena na tri stranke. Opazujemo namreč čudno prikazen, da naša stranka, kateri pripadati imam čast, če tudi je najmočnejša po številu, vender najmanj odločuje in sicer zato ne, ker se nasprotni dve navadno zoper njo skleneta in njene predloge pokopljeta. To je tudi uzrok, da nismo letos stavili posebnih predlogov, ker smo bili prepričani, da ne bomo prodrli ž njimi. Jaz sam sem nameraval staviti nekatere predloge, s katerimi naj bi se odpravile vsaj najbolj nujne krivice, ki se gode našemu ljudstvu v verskem in narodnem oziru. V narodnem oziru namreč naš jezik nima tistih pravic, katere mu gredo po § 19. osnovnih postav in se mnogokrat prezira. Naj navedem le par zgledov. Kako delajo z našim jezikom pri železnicah ? Daši železnice v naši deželi z majhno izjemo teko le po slovenski zemlji, iščete zastonj slovenskih, ali vsaj dvojezičnih voznih listkov; napisi pri vagonih in klici ob sili so v vseh mogočih jezikih, le v slovenskem ne. Na Kranjskem ima pravico vsak drug XIV Sitzung tim 3. Mm; 1897. jezik, le slovenski je nima. Od Št. Petra do Reke lahko berete napise: „Für Nichtraucher", in magjar-ski: „Nemdohänyzöknak“, — ali slovenskega iščete zastonj! (Poslanec Kalan: Abgeordneter Kalan: „Torej smejo Slovenci kaditi!“) Uradniki in služabniki in sprevodniki pri železnicah mnogokrat ne znajo našega jezika, ali vsaj zadostno ne. Unega leta sem se hotel peljati v II. razredu in vprašam sprevodnika: Kje imate drugi razred ? Odgovori: „Rückwärts". Jaz letini mimo vse vrste vozov, pa nobenega II. razreda ne najdem; zdaj zazvoni — takrat so še zvonili — in jaz hitro skočim pri zadnjem vozu po stopnicah na mostič, ali v voz nisem mogel priti, ker je bil zaprt. Peljal sem se do druge postaje, kakor kak sprevodnik. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Ste malo pokoro delali!“ — Smeh v središči in na desni. — Gelächter im Centrum und rechts.) Ni še dolgo temu, kar je nek sprevodnik na Kamniški železnici postaje klical le po nemški. Ko se mu je reklo, naj kliče slovenski, odgovori, da ne zna, ker je Korošec. Popotniki mu groze, da bodo to reč spravili v deželni zbor, na kar sprevodnik odgovori: „Nur zu, meine Herren, morgen gehe ich so nach Kärnten". Nekoč sem poslal prazen sod v Lesce z voznim listom na postajo Pazin. Ali vrnili so mi vozni list z opombo, da na vseh avstrijskih železnicah ni postaje s takim imenom. Šele, ko sem jim napisal: Pisino — Mitterburg, so se usmilili mene in mojega soda. Take neprilike se torej gode tukaj, in prav po nepotrebnem. Zakaj naj bi se vender našemu jeziku ne dalo tistih pravic, kakor jih drugi narodi že davno uživajo? Tudi pri poštah ima nemški jezik še vedno predpravico in nahajamo še vedno tu in tam samo nemške poštne pečate. Šele te dni sem videl poštni pečat z napisom „Wrussnitz“. To je na vsak način nekako zaničevanje našega ljudstva. Naj se da slovenskemu jeziku tista pravica, katera mu gre, vsaj vender pri tem nobeden ničesar ne izgubi, naš narod pa vender pridobi. Tudi župnijskim uradom in šolskim vodstvom se dostavljajo izključno le nemški dopisi od naših oblastev, akoravno dotični gospodje razumejo slovenski, kar se vidi iz odgovorov, ki jih dajejo na slovenske vloge. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Zakaj jih pa sprejemate? Vračajte jih!“) V prejšnem času, ko je še zastopal predsednik Winkler c. kr. vlado v naši deželi, dobivali smo že slovenske dopise; zdaj pa nemške in le nemške; slovenski je k večjemu kak plačilni nalog spisan. Od kod to pride in kak namen ima ? Ali se kaj tacega še kje drugod v Avstriji godi ? In ali se pri nas zato godi, ker smo majhen narod ? Tudi verski čut našega ljudstva se žali pred očmi naših oblastev (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Zakaj ?“), ne da bi se vselej ustavile ali zabranile zadevne spodtike. Dne 4. oktobra 1896 na nedeljo ob 10. uri je bil napovedan kontrolni shod v Kranjskogoro in sklicani vojaki so bili brez sv. maše. Kako se to vjema z izjavo vojaškega ministra, ki je rekel, da se mora verski čut gojiti pri naših vojakih? Kakor so časniki pisali, se je mestna železnica v Ljubljani merila dne 8. sep- 298 XIV. seja due 3. maicija 1897. - tembra 1896 na praznik Matere Božje (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Hribar, to gre na te!“), dne 26. decembra, sv, Štefana dan, pa cesta iz Vevč v Zalog, ko so ljudje ravno k sveti maši šli! Take stvari bi se prav lahko ustavile, da se ne bo naše ljudstvo pohujšavalo in spodtikavalo. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „To je res, pa to so samo redki slučaji!“) V nedeljah in praznikih sede naši uradniki mnogokrat po pisarnah, ljudstvu gotovo ne v spodbudo, in še ni dolgo, kar sem imel v rokah poziv nekega c. kr. notarijata, ki vabi stranko v nedeljo ob 10. uri v pisarno. Kaj si mora ljudstvo pri tem misliti ? Vsaj so vender gospodje uradniki tudi kristjani in kot taki podvrženi cerkvenim postavam! Ali so mar za nje kake izjeme? Pa če že nočejo sami iti — nihče jih ne more siliti — stvar vlade pa je, da jim po službeni pragmatiki čas in priliko da, da se božje službe morejo udeležiti. Ako se je potem udeleže ali ne, to je njih stvar. Če po postavi morajo ob nedeljah med božjo službo zaprte biti prodajalnice, zakaj bi to ne veljalo o pisarnah? (Poslanec Višnikar: —Abgeordneter ViHnikar: „Kako radi bi mi to imeli!“) V spodtiko našemu vernemu ljudstvu vozijo ob nedeljah tudi tovorni vlaki in se dela pri tem na vse pretege. Ali bi se to ne moglo odpraviti (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Tisto pa težko!“), če bi se med tednom eden ali drugi vlak pomnožil? Tudi v naših šolah bi se moralo bolj gledati na versko odgojo naše mladine. Naj se mi nikar ne ugovarja, da so naše šole itak verske. Za versko šolo še ni zadosti, da v njo hodi katehet in v nji krščanski nauk podučuje; treba je, da je ves poduk prešinjen verskega duha, da so vsi predmetje v soglasji z verskim prepričanjem, posebno pa, da so učitelji sami dobri kristjani, ki naj tudi v tem svetijo učeči se mladini z lepim zgledom. Ravno zato pa bi morala tudi cerkev imeti več upljiva pri nadzorstvu šol in pri odgoji in nastavljanji učiteljev. Sicer naši učitelji sami zatrjujejo, da so za versko šolo, vender pa se tudi iz njih krogov slišijo glasovi, ki kažejo, da nekaterim pričujočnost katehetova v šoli ni prijetna. Če postavim „Učiteljski Tovariš“ piše, da je treba paziti na katehete, dokler sploh ni mogoče, spraviti iz šol njih samih in njih mistične šare — kakor krščanski nauk imenuje — potem to ne diši posebno po verski šoli. No, naj nas le spravijo iz šole, bomo pa krščanski nauk učili v cerkvi ali v župnišči; samo pazijo naj, kaj bo potem storilo naše ljudstvo. Tisti dan, ko duhovnik ne bo več stopil v šolo, si bodo naši ljudje tudi pomišljali, svoje otroke še pošiljati v tako šolo! (Poslanec dr, Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Vsaj jih morajo pošiljati, ni od ljudi odvisno!“ — Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „To je liberalizem!“ — Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „To je zakon!“) Zamogel bi navesti še marsikatero pritožbo, pa že iz tega lahko spozna visoka zbornica, da naše ljudstvo, ki nosi težka bremena, še marsikaj pogreša, tako v verskem, kakor narodnem oziru. In ravno XIV. Sitzung mn 3. März 1897. zato smo danes povzdignili svoj glas, da naše ljudstvo ne poreče, da smo molčali pri krivicah, katere se mu gode. Naše ljudstvo naj ve, da se njegovi poslanci potegujejo za njegovi dve največ! svetinji — da govorim z besedami ranjkega škofa Slom-šeka — za vero katoliško in besedo materino! (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Tudi mi se potegujemo za to! To je sumničenje, če. pravite, da ste samo Vi za to!“) Deželni glavar: K besedi pride gospod poslanec Lenarčič. Poslanec Lenarčič: Visoka zbornica! Finančni odsek oziroma prečastiti njegov gospod poročevalec podal je tu v svojem poročilu lep pregled zgodovine našega deželnega gospodarstva v zadnjih letih, iz katerega se lahko posname, kako se je gospodarilo z deželnim premoženjem, kako so se na jedni strani povekšali dohodki, na drugi strani žal tudi povekšali troski. Jaz v obče priznavam, da se mi zdijo ukrepi, katere predlaga finančni odsek, jako umestni in zato izrekam že naprej, da bom zanje glasoval. Ker je pa navada, da se pri priliki budgetnih razprav tudi nekoliko politikuje, dovolite častiti gospodje tovariši, da tudi jaz spregovorim nekoliko besed v tem pogledu. Slovenci, gospoda moja, smo majhen narod, žal premajhen, in v tem narodu je treba vse duševne sile, ki so na razpolaganje, združiti, da vspevamo. Dokler so stranke narodne bile jedine, dokler se je vpoštevala na jedni strani duhovna inteligenca, na drugi strani pa tudi posvetna inteligenca, v tistih časih imamo veliko napredkov zabeležiti. Žal, da je v novejših časih to lepo razmerje, ki je takrat vladalo med strankama, prenehalo in da se duševne sile iz jedne kakor iz druge strani zlorabljajo v ta namen, da brat brata pobija. Gospoda moja! Ko se je pred par leti objavil narodni program, takrat od nobene strani ni bilo oporekanja proti temu programu, kajti tudi naša stranka se je izrazila kot verska in kot narodna stranka in pri tem je ona tudi ostala. Če se ona ne zlaga s tem, kar Vaša stranka zastopa, da bi bili namreč naši vrhovni dušni pastirji tudi voditelji v političnih zadevah, je čisto naravno in tudi lahko umevno, da se tej zahtevi ne moremo pokoriti, in sicer zato ne, ker vidimo, da postopanje od strani teh gospodov ni tako, da bi se moglo reči, da je v korist narodu slovenskemu. Če si ogledamo zadnji pastirski lisi, gospoda moja, lahko si mislimo, kaj mora slediti iz takega pastirskega lista in posledice smo žal tudi videli, videli v agitaciji, ki se je prenesla v naša svetišča. Gospoda moja, če smo politični stranki, takrat treba, da se z jednakim orožjem borimo. Sklicujte Vaše shode in dajte nam priliko, da tudi mi povzdignemo svoje glasove in ako so razmere med nami ljudstvu nejasne, da jih pokažemo ljudstvu, nikar! pa gospoda moja, ne delajte tako, da se skri- 299 XIV. seja dne 3. marci ja 1897. - vate v naša svetišča, v katera Vam posvetni glasovi seveda ne morejo blizu. V zadnjem času, gospoda moja, godilo se je, da se je liberalna stranka, s katerim imenom se v obče označi naša stranka, vedno grdila po časopisih, ki pripadajo Vaši stranki in potem pa pride volilna agitacija, ki se je prenesla tudi v cerkve in, gospoda moja, kaj se je tam vse godilo! O agitaciji, ki se je vršila v cerkvah, hočem navesti samo en slučaj, ki se je pripetil na Vrhniki. Neko nedeljo pozvalo se je ljudstvo, da pride k popoldanski službi Božji, da se bo tudi nekoliko o volitvah poučilo. Po mojem mnenji to ne spada v cerkev. Vender pa se je, ko so ljudje prišli, pri tej priliki raz leče na dolgo in široko razkladal program socijalnih demokratov (Klici v središči: — Ruse im Centrum: „Čujte“), razkladal ta program v taki obliki, da se je moralo človeku studiti. Pa s tem, gospoda moja, stvar ni bila končana, ampak z lepim zavijanjem oči se je najedenkrat prišlo na drugo stran in reklo: Ves ta pogubni program, vse te težnje socijalnih demokratov pa še presegajö liberalci kot njih očetje. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „čujte!“) Vsled tega je bilo ljudstvo seveda razburjeno v tako obilni meri, da smo imeli potem tudi zunaj cerkve žal obilo zlih posledic zabeležiti. Gospoda moja, v ljudstvu je nekak čut, da če se govori z visokim gospodom oziroma z jako visoko stoječo osebo, se dotičnik, ki ž njo govori, prvič poslužuje najlepših besed, drugič pa se skrbno varuje, da ne bi govoril kako neresnico. Tukaj pa se, gospoda moja, v cerkvi, kadar je izpostavljeno sv. Rešnje telo, ne govori v taki obliki, katere bi bilo pričakovati, ako se misli, da je pričujoč Vsega-mogočni Bog. Če se v cerkvi na dolgo in široko prosto ljubezen razklada pri razpostavljeni monštranci, gospoda moja, to ni prav. Če se potem namenoma neresnica govori, bi jaz naravnost, trdil, da tisti, ki tako govorijo, nimajo nikakega spoštovanja do živega Boga (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: „Richtig!"). Naravno je, če se kdo igra recimo s kakim nevarnim orožjem, da se polagoma privadi temu orožju in naj bo še tako nevarno; ali ako ima kdo opraviti s kakim nevarnim strojem, ga prvotno boječe in začudeno gleda, polagoma se ga pa privadi. Tako se tudi godi, da se gospodje, ki imajo v cerkvi opra^jti, polagoma tudi sprijaznijo s svetimi rečmi in to jim je potem nekaka navadna reč in lahko bi človek sodil, da če se v svetišči tako govoriti upajo, da dotičniki, ki govorijo, ne vidijo v monštranci nikak znak, da je živi Bog pričujoč, ampak da vidijo v tem le nekako pozlačeno posodo z oblati. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Agitacijsko sredstvo vidijo!“) Gospoda moja, jaz nobenemu izmed Vas ne bom podtikal takih slabih namenov, ali rekel, da bi kdo izmed Vas, ki sedite tukaj v visoki zbornici, mogel odobravati tak način postopanja — ali agitacije same po sebi prišle so na tako skrajne meje, da če se tako nadalje vrše, kakor dosedaj, še pri- XIV Sitzung am 3. Wär; 1897. demo do drugih gorostasnejših stvari, kakor se sedaj godijo. Gospoda moja, ljudstvo naše je verno. Ljudstvo naše vidi v razpostavljenem sv. Rešnjem Telesu živega Boga in gospoda moja, zgražam se v dnu duše, če vidim, da se na tak način govori vpričo živega Boga. (Poslanec Višnikar: — Abgeordneter ViZnikar: „Dobro!“) Pa idimo nekoliko dalje. Zakaj se pa prav za prav tako ogrevajo agitatorji za takozvani krščanski socijalizem ? Ima nekaj dobrega krščanski socijalizem, ima pa po mojem mnenji tudi mnogo pogubnih reči v svojem programu in sicer v tem pogledu, če velja to, kar je v „Črnih bukvah kmetskega stanu“ zabeleženo, kjer je dr. Krek nekako pojasnil svoj program, da gospodje, ki se prištevajo dotični stranki, poznajo samo najrevnejšega kmeta in delavca, kteri le z lastno roko obdeluje svoje posestvo, da pa ne poznajo drugih stanov. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Bogatih škofov!“) Da s temi nazori gospoda moja, ki so v tem programu označeni, nikakor ne bo pomagano ubogemu kmetu, to je čisto naravno. Ako bi bilo prebivalstvo države res sestavljeno le iz takih prej imenovanih oseb, iz najrevnejšega kmeta in iz delavca, naj bi že bilo, ali država obstoji tudi iz drugih slojev. Če se pa tu v tem programu naravnost trdi, da je kapitalizem ves sedanji gospodarski nered v državi, kjer kapital, proti kateremu je naperjen ves boj, nadvladuje nad človekom in delom, jaz trdim, da je ta program naravnost revolucijonaren. (Poslanec Višnikar: — Abgeordneter ViZnikar: „Res je!“) Kdo od gospodov, in tukaj ne izvzamem gospodov Vaše stranke, naj nosijo črne ali rudeče ovratnike, bo delal le iz gole krščanske ljubezni? Gospoda, jaz ga ne poznam, ampak delal bo, da tudi v denarjih dobi svoje plačilo. Kmetskemu stanu, gospoda moja, je pa ta socijalni program naravnost sovražen v tem pogledu, ker ščuje delavca proti posestniku, ker pravi, da delavec sedaj nima še primerne plače za svoje delo. Ogromna večina slovenskega prebivalstva po deželi je kmetskega stanu in tukaj so razmere take, da kmetje le še komaj životarijo, sedaj pa naj kdo pride in napravi delavce nezadovoljne — gospoda moja, kam pa pridemo? (Poslanec grof Barbo: — Abgeordneter Graf Barbo: „Sehr richtig!") Potem pa pustimo vse in bežimo v Ameriko! (Odobravanje v središči in na desni. — Beifall im Centrum und rechts.) Ge se vedno le delavca poudarja, in nasprotno pa zopet pravi, kakošno skrb imajo gospodje iz Vaše stranke do kmetskega stanu, se meni vidi to tako, kakor če bi kdo k zelo ranjenemu človeku prišel, preiskal rane, rane visokega dnevnega plačila za njegove delavce, jih nekoliko stiskal, da nesrečnežu srčna kri še bolje odteka in mu rekel: Milujemo te, pa tu sem ti prinesel nekoliko blagoslovljene vode, pa ti bo v vsem pomagano. Gospoda moja, meni se vidi, da ta pot ni prava, da ta pot nikakor ne more privesti do zaželjenega uspeha, da bi naše ljudstvo v gospodarskem in narodnem oziru napredovalo. 300 XIV seja due 3. marcija 1897. - Roka, gospoda moja, katera se Vam je bila podala o priliki, ko so se pričele priprave za volitve, naj bi se bila prijela. Gospodje, ki sedite v zbornici, ste bili za spravo, priznavam to, ali žal da se Vaši glasovi niso upoštevali. Jaz pa upam, da so te volitve, katere so sedaj pred durmi, zadnje, ko še stojimo drug proti drugemu, in da bomo v bodoče skupno delovali v korist in v blagor slovenskega naroda. (Odobravanje v središči. — Beifall im Centrum. — Poslanec Hribar in poslanec dr. Tavčar: —- Abgeordneter Hribar und Abgeordneter Dr. Tavčar: „Malo verjetno!“) Deželni glavar: Zum Worte gelangt der Herr Abgeordnete Dr. Schaffer. Ich ertheile ihm dasselbe. Abgeordneter Dr. Schaffer: Ich hatte ursprünglich nicht die Absicht, in dieser Debatte das Wort zu ergreifen, nachdem aber einige Ausführungen der Herren Vorredner mich doch dazu veranlasst haben, so möge cs mir gestattet sein, zunächst ein paar allgemeine Bemerkungen in finanzieller Beziehung vorzubringen. Ich sage: ein paar allgemeine Bemerkungen, weil der umfangreiche und mit einem erschöpfenden Ziffernmatcriale ausgestattete Bericht, welchen der Finanzausschuss heuer dem hohen Hause vorgelegt hat, eine eingehendere ziffermäßige Besprechung des Voranschlages gewissermaßen überflüssig erscheinen lässt, indem in dieser Beziehung nach meiner Ansicht alle Fragen als gehörig beleuchtet betrachtet werden können. Ich habe aus diesem Berichte und den Ziffern des Voranschlages den Eindruck gewonnen, dass unsere Landesfinanzen nach wie vor, zwar nicht in einem glänzenden, jedenfalls aber in einem durchaus nicht beunruhigenden Zustande sich befinden, so dass wir bei einem vorsichtigen Vorgehen auch für die Zukunft mit einer gewissen Beruhigung der weiteren wirtschaftlichen Entwicklung unseres Landes entgegensehen können. Zunächst halte ich es für eine Hauptsache, dass es uns gelingt, alle jene Ausgaben, welche als Jnvestirungen im größeren Style zn betrachten sind, eben nicht ans den regelmäßigen Gebahrungen des Budgets, sondern durch besondere Vorkehrungen finanzieller Natur decken zu können und in dieser Beziehung hat ja gerade heute das hohe Haus einen Beschluss gefasst, der hoffentlich dahin führen wird, dass sich unsere an die bezügliche Action geknüpften Erwartungen bewahrheiten werden. Für die eigentliche lausende Gebahrung aber erscheint es mir von besonderer Wichtigkeit, dass jene Post, die in unserem Landeshaushalte seit einigen Jahren eine entscheidende Rolle spielt, nämlich die Einnahmen ans der Landcsauflage auf den Branntwein, angesichts der bevorstehenden Erhöhung der staatlichen Branntweinsteuer dem Lande in irgendeiner Weise erhalten bleibt. Es wird in dieser Beziehung eine der wichtigsten Aufgaben des Landesausschusses sein, seinen ganzen Einfluss geltend zu machen, dass das Land nicht zu kurz kommt und ich glaube auch, dass wir bei einigem Wohlwollen von Seite der hohen Regierung — da ja in der That Recht XIV7. Sitzung am 3. Min; 1897. und Billigkeit dafür sprechen werden — darauf rechnen können, dass uns keine mindere Summe als Präcipuum zugewiesen werden wird, als das Land in den letzten Jahren sie aus dieser Auflage zu erhalten gewohnt war. Wenn wir bei der Branntweinsteuer ein solches Präzi-pnum bekommen, dann werden wir, glaube ich, für die nächste Reihe von Jahren mit einer sehr mäßigen Steigerung der Umlagen auf die directen Steuern das Auslangen finden, mit welcher Erhöhung wir uns allerdings vertraut machen müssen; eine finanzielle Gefahr für den Einzelnen oder ein Eingriff in das wirtschaftliche Gedeihen der Bevölkerung wird jedoch bei so mäßiger Steigerung nicht zu befürchten sein. Das sind die wenigen allgemeinen Bemerkungen, die ich in finanzieller Beziehung vorausschicken zu sollen glaubte. Anderer Natur waren die Reden, die wir von Seite des zweiten und dritten Herrn Redners in dieser Debatte vernommen haben. Der zweite Redner, der geistliche Herr Vertreter der Oberkrainer Landgemeinden hat mit einer allgemein gehaltenen Klage, die eines gewissen melancholischen Anstriches nicht entbehrte, begonnen und hat dann auch eine weitere Klage über die Unfruchtbarkeit der Arbeiten dieses hohen Hauses vorgebracht. Diese seiner Meinung nach vorhandene Unfruchtbarkeit hat der Herr Redner einer eigenthümlichen Constellation der Parteien in diesem hohen Hause zugeschrieben, die es angeblich seiner Partei unmöglich machte, mit fruchtbaren und außerordentlich segensreichen Anträgen vor das hohe Haus zu kommen, indem sie überzeugt sei, dass auf die Annahme und Durchführung derselben unter den gegenwärtigen Verhältnissen nicht gerechnet werden könne. Nun, ich glaube, es ist wirklich sehr bedauerlich, dass diese Herren in ihrer Bescheidenheit die betreffenden Anträge nicht zur Kenntnis des hohen Hauses gebracht haben, denn die Erfahrung bestätigt ja, dass alle Parteien dieses hohen Hauses stets bereit und geneigt waren, sachlich begründete und ans das Wohl des Landes gerichtete Anträge unbefangen zu prüfen; schade also, wie gesagt, dass die Herren uns die Gelegenheit, unsere Unbefangenheit auch durch die That beweisen zu können, nicht geben wollten! Die erwähnte Klage aber hat, meines Erachtens, einen ganz anderen Grund gehabt; sie hat sich nicht airs Anträge, welche die Förderung des allgemeinen Wohles des Landes bezwecken sollten, bezogen/ sondern auf Anträge völlig anderer Art, welche die Herren gerne eingebracht hätten, wofür sie jetzt allerdings keine Majorität in diesem hohen Hanse finden und ich füge bei: Gott sei Dank, dass die Verhältnisse so sind, dass eine Majorität hiefür nicht zu finden ist. (Odobravanje na desni in v središči. — Beifall rechts und im Centrum.) Aus den Schlussworten des Herrn Redners war ja zu ersehen, dass die Anträge, die ihm am Herzen gelegen wären, auf die confessionelle Schule und verwandte Gebiete sich erstreckt hätten; dass aber diese Anträge hübsch in der Tasche bleiben mussten, dazu kann man, glaube ich, dem Lande und dessen Bevölkerung nur gratuliren. (Odobravanje na desni in v središči. — Beifall rechts und im Centrum.) Ob die Postsiegel und die Eisenbahnkarten, von denen ebenfalls die Rede war, diese oder jene Aufschrift 301 XIV. seja due 3. marci j a 1897. — tragen, ist eine Frage, über die wir hier alle schon langst hinaus sein sollten; das sind Dinge, die ohneweiters im Wege kleiner administrativer Verfügungen zn allseitiger Zufriedenheit geordnet werden können. In der Beleuchtung, wie sie der zweite Herr Redner, der geistliche Vertreter der Oberkrainer Landgemeinden, dargeboten hat, sind mir die Grundsätze seiner Partei keineswegs in einer etwa beklemmenden Gestalt erschienen. Ganz anders aber gestaltet sich der Fall nach der Schilderung, die der unmittelbare Herr Vorredner, der Abgeordnete ans Oberlaibach, entworfen hat. Ich muss gestehen, meine Herren, dass diese Rede auf mich und ich glaube auch auf viele meiner Herren Kollegen einen nachhaltigen und tiefen Eindruck gemacht hat. Ich bin gewohnt, das, was dieser Redner vorbringt, stets als wohl durchdacht anzusehen und halte ihn für einen Mann, dessen Art es ist, immer strenge bei der Wahrheit zn bleiben und für die Richtigkeit seiner Behauptungen in jeder Weise einzustehen; ich muss also auch das, was er heute hier vorgebracht hat, in keiner Weise als der thatsächlichen Grundlage entbehrend betrachten. Bei solcher Sachlage vermag ich jedoch nur mit einer gewissen Beklommenheit auf den Punkt hinzusehen, auf dem die Agitation einer gewissen Partei in unserem Lande bereits angelangt ist; es ist dies ein Punkt, wo es einem jeden, der sich von einseitigen und fanatischen Vornrtheilen freihält, bange werden muss um das Wohl des Landes und seiner Bevölkerung. Und da drängt sich unwillkürlich noch eine andere Erwägung auf. Ich bin zwar keineswegs berufen, die verehrte Parthei mir gegenüber zn fragen, wie sie sich denn eigentlich die Entwicklung der Dinge in der Zukunft vorstellt, aber das glaube ich doch, dass die einsichtsvolleren Elemente in ihrem eigenen Kreise sich bereits sagen müssen: diese Kräfte, die wir entfesseln, werden einmal unsere eigene Macht untergraben. Die Zeit wird kommen — und darüber werden Sie sich selbst keiner Täuschung hingeben, — wo die Kräfte, die Sie jetzt entfesselt haben, sich auch gegen Sie selbst kehren werden und diese Bewegung Erscheinungen und Dinge zn Tage fördern wird, von denen es Ihnen am allerwenigsten geträumt hat und vor denen Sie selbst schaudern werden! Würden wir dann nicht alle darunter mitzuleiden haben, so könnten wir füglich dieser Entwicklung der Dinge ruhig zuschauen, da dieselbe jedoch einen Rückschlag auf das ganze Land und die ganze Bevölkerung zur Folge haben muss, können wir unter diesem Gesichtspunkte solche Agitation und solches Treiben nur mit dem tiefsten Bedauern betrachten. (Živahno odobravanje na desni in v središči. — Lebhafter Beifall rechts und tut Centrum.) Deželni glavar: Dalje se je za besedo oglasil gospod poslanec kanonik Kalan. Poslanec Kalan: Visoka zbornica! Omejil se bom v svojih besedah samo na par momentov, ki se dosedaj še niso povdarjali in pri tem bom tudi nekoliko od-govarjal raznim gospodom predgovornikom. XIV. Kitzimg mu 3. Mürz 1897. Najprej bi glede izvajanj častitega poslanca dr. Schafferja omenil, da se mi zdi popolnoma ne-umevno, da se on tako razgraža nad nenavadno agitacijo, ki se ravno sedaj vrši v deželi in katera se mu zdi nenaravna in silno nevarna za deželo. Naj je bila od naše strani agitacija kakoršna koli, tako nenaravna ni bila, kakor je bila agitacija takrat, ko so gospodje dr. Schafferjeve stranke nosili veliki zvonec v deželi. (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: „Bitte um Thatsachen!") No dobro, bom samo nekaj povedal. Ako je bilo mogoče petim odstotkom Nemcev v deželi gospodovati po nemški večini v deželnem zboru nad 95 odstotki slovenskega prebivalstva, je to pač faktum, ki jasno o tem priča, kako nenaravna, silovita in obsodbe vredna je morala agitacija biti, ki je vstva-rila to večino. To je bila umetno narejena, nenaravna večina, katere zastopniki in zagovorniki nimajo nobene pravice, nam kaj glede agitacije očitati. Gospodje naj pred lastnim pragom pometajo in potem šele gledajo, kaj je pred drugimi hišami umazanega. (Poslanec dr. Schaffer: -— Abgeordneter Dr. Schaffer: „Ganz unrichtig!") Da je gospod poslanec dr. Schaffer tako složen in enakih mi sli j s tovarišem gospodom Lenarčičem, mi je čisto umevno, zakaj oba veže ena vez — načelo liberalizma. In slovenski liberalizem je tisti, kakor nemški, ker je liberalizem mejnaroden. Odtod torej tisto navdušenje gospoda poslanca dr. Schafferja za besede Lenarčičeve! Glede izvajanj gospoda poslanca Lenarčiča so hočem izogniti vsem opazkam, ki bi morda utegnile osebno žaliti načelno njegovo stališče, kakor so nas žalile njegove opazke, recimo glede blagoslovljene vode, katero nam gospodje v tistem hipu, ko po-vdarjajo svoj globoki verski čut, v curkih v obraz mečejo. Torej to na stran! Stališče, gospoda moja, katero nam je gospod poslanec Lenarčič tukaj pojasnjeval, je za nas že popolnoma jasno. Mi katoličani, bodisi Slovenci ali druge narodnosti, dobivamo od svojih škofov pastirske liste, ki so vernim katoličanom navodilo ne samo v zasebnem, ampak tudi v javnem življenji. To je ravno razloček med nami in tistimi, ki se tudi kažejo kot katoličane, ki pa v politiki ne priznavajo škofov kot voditeljev, da mi tudi vero smatramo kot odločujoč pogoj, ki ima vpljivati v javnem življenji. Mi smo dobili pastirski list, ki ni samo spisan od enega ali drugega škofa, ampak od vseh avstrijskih škofov. Gospoda moja, taki korporaciji se že mora pripisavati neka veljavnost. Ako bi bil že v zbornici škofov ta ali oni bolj naglega temperamenta, bi bilo mogoče, da bi mu ušla kaka beseda, ako se pa cel zbor vseh avstrijskih škofov, v katerem sede jako zmerni, jako hladni možje, ako se vsi škofje čutijo dolžni, v skupnem pastirskem listu stopiti pred vernike in dati jim navodila, potem se o taki izjavi ne sme govoriti tako prezirno. Ne vem, ali je gospod poslanec Lenarčič bral pastirski list, ali ne. Ako ga je bral, potem bi tudi on s svojega stališča, kot narodni poslanec, moral zanj vnet biti. Pastirski list namreč ne povdarja 302 XIV. seja dne 3. mavcija 1897. - samo v verskem oziru momentov, ki govore zanj kot vodilo v politiki, ampak jako toplo tudi zagovarja narodne pravice (Poslanec Povše: — Abgeordneter PovHe: „Res je!“), tako toplo, da so celo liberalni narodni listi v marsikaterih jezikih, češki in poljski listi, katere sem čital, s posebnim zadoščenjem konštatirali, da so v narodnem oziru, glede na velike krivice, ki se gode marsikateri narodnosti, škofje stopili iz svoje rezerve in povedali naravnost in očitno, da je potreba, da v narodnem oziru zavlada krščanska pravičnost. In tretja točka, gospoda moja, s katero se pečajo škofje, je pa socijalno vprašanje in ravno v tem oziru pastirski list apeluje na krščanske delavce ter jih opozarja na socijalno demokracijo in na nevarnosti, katere prete od te strani in razkriva jim, kaka bi bila prihodnost, ako državo preplavi soci-jalna demokracija. Gospoda moja, ako torej škofje v pastirskem listu naravnost apelirajo na delavce in ako potem obširno in temeljito razpravljajo važnost socijalnega vprašanja, kaj je potem naloga duhovnikov, katerim v prvi vrsti velja pastirski list, ki je potem namenjen tudi vsem vernikom ? Duhovniki — drugače jaz tega ne morem umevati — dobili so naročilo, to pismo po cerkvah brati in razložiti ga ljudstvu, kraju in razmeram primerno. Najprej moram izjaviti, da nikakor nočem porok biti za vsako besedo, ki se je morda tukaj govorila in ne ugovarjam gospodu poslancu Lenarčiču, da bi ne bila tu in tam po cerkvah padla kaka neprevidna beseda. Mogoče je to, ni izključeno, in jaz bi bil zadnji, ki bi hotel koga opravičevati in sem prvi, ki najbolj obžalujem, ako je res v cerkvi padla kaka taka beseda, ki se potem zunaj cerkve zlorablja in napačno tolmači. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „V „Slovenca“ to zapišite!“) — Smo že večkrat zapisali. — Ako torej gospod Lenarčič povdarja, da je na Vrhniki duhovnik razpravljal načela socijalne demokracije, mislim, da je to le bila dolžnost njegova, kakor je dolžnost vsakega duhovnika in ne samo duhovnika, ampak vsakega patrijota, delovati na to, da se ljudstvu odpro oči. To je dolžnost tudi vseh drugih faktorjev, ki imajo v javnem življenji govoriti, posebno pa tudi podjetnikom raznih večjih podjetji in gospod Lenarčič sam kot podjetnik ima priliko vršiti to jako lepo nalogo. Ali je on s svoje strani nasproti svojim delavcem vselej res v tem smislu postopal, tega nečem razmotrivati, spominjam se pa na marsikateri dogodek iz prejšnjega časa, ki nasprotno govori. (Poslanec Lenarčič: — Abgeordneter Lenarčič: „Prosim povejte jih!“ —Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Na dan ž njimi!“) Dobro, če sami hočete. Jako čudno se je slišalo, ko je bil pred nekaj leti misijon na Vrhniki, da je gospod Lenarčič rekel svojim delavcem: „Kdor se udeleži misijona, je ob službo!“ (Poslanec Lenarčič: — Abgeordneter Lenarčič: „To je laž!“) Mogoče, vzamem to na znanje. Jaz sem tako slišal. — Nadalje omenjam zadnje volitve. Tu je nasproti delavcem tako postopal, da je morebiti tudi on deloma kriv dogodkov, ki so se na Vrhniki pri- XIV. Sitzung am 3. Mar; 1897. petili, kriv vsled tega, ker je na volilce vpljival. (Poslanec Lenarčič: — Abgeordneter Lenarčič: „Jaz sem delavcem prepovedal vsako agitacijo proti moji stranki!“) No, in odgovor je bil ta, da je ne vem koliko sto delavcev glasovalo proti Vaši stranki in ste le število 13 glasov dobili zase. To je bil faktični uspeh. Dalje bi še nekaj omenil, kar je že nekako moderno postalo, namreč to, da se pri vsaki priliki od gospodov iz središča, katerim se tako zgovorno pridružuje gospod poslanec dr. Schaffer, povdarja, da se Najsvetejše nekako zlorablja v politične strankarske namene. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Kar je tudi res!“) Lani sta to povdarjala gospoda poslanca Kersnik in dr. Tavčar (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Kedaj ?“) Lani ali predlanskem. Tudi letos se je izpostavljalo Najsvetejše v ta namen, da bi Bog dal, da bi se državnozborske volitve ugodno zvršile in sicer to ni bilo naročeno od kakega posameznega škofa, ampak v skupnem pastirskem listu vseh škofov. Imenovale so se lansko leto osebe in vprašalo se je, ali se je za tega ali onega kandidata izpostavilo sv. Rešuje Telo. Gospoda moja, to je po mojem mnenji čisto napačno. Sploh, ako imate pojem molitve pred saboj, ne morete kaj takega reči. Pojem molitve, izpostav-ljenja sv. Rešnjega Telesa je, da naj bi se tukaj Božja volja spolnila, da bi se izvolili možje, ki bodo res delovali v blagor ljudstva (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Potem sem jaz poslanec po Božji volji!“). Če je Bog previdel, da je prav, ako je izvoljen dr. Tavčar, tedaj je bilo gospodu dr. Tavčarju namenjeno, da je bil izvoljen in torej vidi, da je molitev tudi zanj veljala. Tako, gospoda moja, si jaz to razlagam, zakaj da bi bila stranka nezmotljiva, ali da bi mogla poroštvo prevzeti za vsakega kandidata, tega ne mislimo. Najsvetejšega ne postavljamo za tega ali onega kandidata in tega tudi tisti nečejo, ki take molitve ukazujejo. Nadalje je gospod poslanec Lenarčič omenil krščanski socijalizem in zdi se mi, da je to zanj še hujše strašilo, kakor socijalna demokracija. (Poslanec Lenarčič: — Abgeordneter Lenarčič: „ Skoraj bi rekel da!“) Potem se seveda ne bomo nikdar združili. Tudi ni mesto, da bi tukaj razkladal načela krščanskega socijalizma. Gospodje so v tem oziru vsi dobro informirani. Moja misel je, da je edino krščanski socijalizem zmožen, navalu socijalne demokracije uspešno se ustavljati. To je moje načelno stališče, o katerem bo prilika še v prihodnje se razgovarjati in katero danes le mimogrede omenjam. Gospod poslanec Lenarčič je govoril tudi o kompromisu in je trdil, da so nam gospodje ponudili spravo, mi pa smo odklonili bratovsko roko. Tega mi nismo storili, ne mi in ne naša stranka; tu ne delam razlike med tistimi, ki smo v zbornici in ki so zunaj zbornice. Gospoda moja, oni gospodje, ki so bili pri teh razpravah, vedo, da je bilo, še predno je prišlo v naši stranki do razgovora o kompromisu, že na obeh straneh znano, da je kompromis nemogoč, in zastopniki obeh strank smo rekli 303 XIV". seja dne 3. marcija 1897. - — gospod poslanec dr. Tavčar mi bo pritrdil, — ostanimo vsak pri svojem, kompromis na tej in na oni strani ni mogoč.“ Torej še predno je prišlo do razgovora, je bil splošni položaj jasen in ne morete reči, da smo odklonili kompromis, kajti to ni istinito, kakoršne so bile dejanske razmere. Mi seveda želimo tako edinost, kakor si jo misli gospod poslanec Lenarčič in vselej, kadar stopamo v to zbornico, stori se nam milo, ako vidimo, da zastopniki ogromne večine slovenskega naroda tukaj nekako plešejo, kakor jim godejo zastopniki nemškega veleposestva. Jaz s tem gospodom od veleposestva ni-česa ne očitam —, oni kot pametni politiki bodo gotovo vedeli dobro porabiti položaj za svoje namene, ampak laktom je to, da se v tej zbornici nič ne zvrši, razven ako pritrde gospodje od veleposestva. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „V velikih stvareh smo jedini!“) Tisto je gotovo. Zato tudi jaz želim, da bi bili v naši deželi zastopniki slovenskega naroda složni, toda gospoda moja, na tak način, kakor misli gospod poslanec Lenarčič, ne bomo nikdar prišli do skupnega delovanja. Tukaj je treba edinih, skupnih načel, ki nas vežejo, potem je mogoče složno postopanje. Sploh pa bo to složno postopanje samo od sebe prišlo. Vsaj se ljudstvu oči odpirajo in vsaj kažejo rezultati državnozborskih volitev, kako so volilci složni kakor en mož. (Poslanec dr. Tavčar: —- Abgeordneter Dr. Tavčar: „Seveda!“) In, gospoda moja, kaže se, da je zlasti ta zveza, katero imajo naši gospodje iz središča s stranko nemškega veleposestva, ravno v vrstah njihovih somišljenikov provzročila tak odpor, da bodo gospodje, ako se bodo hoteli ohraniti, nekega lepega dne morali nekoliko drugače kreniti. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „To Vam je dr. Gregorič povedal!“) Mislim, da pač ni treba, da bi kdo meni to povedal, menim, da ste Vi to sami najbolj čutili. Spomnite se na shod pri „Maliči“, ko ste z malo peščico somišljenikov takorekoč morali bežati pred zavednimi meščani Ljubljanskimi in ko so klicali za Vami: „Grablje so šle ven“ in potem takoj natanko spoznate vso situ-vacijo, ki ste jo vstvarili ravno s tisto nenaravno zvezo. (Odobravanje na levi. — Beifall links. — Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „To je pa lepa laž, veste!“) Deželni glavar: Zum Worte gelangt der Herr Abgeordnete Graf Barbo. Abgeordneter Graf ZLarlio: Hohes Haus! Die Debatte hat eine Ausdehnung angenommen und hat sich auf ein Gebiet begeben, wie wir alle es nicht erwartet haben. Nachdem der Worte schon genug gefallen sind, will ich die Aufmerksamkeit des hohen Hanfes auf eine nur sehr kurze Zeit in Anspruch nehmen. Ich habe mir aher das Wort deshalb erbeten, um auf eine Bemerkung, die von Seite des unmittelbaren Herrn Vorredners eingangs seiner Rede gemacht wurde, zu reagiren. Er hat nämlich gesagt, die XIV. Sitzung um 3. März 1897. deutsche Partei habe seinerzeit, als sie die Majorität im hohen Landtage gehabt hat, sich jedenfalls auch außerordentlicher Agitationsmittel bedient, um diese Majorität zu erlangen, nachdem dieselbe, wie er sagte, eine ganz unnatürliche war. Meine Herren! Ich bin noch ziemlich jung und war daher damals, als dies angeblich der Fall war, gar nicht in der Lage, zu beurtheilen, ob und mit welchen Agitationsmitteln damals gearbeitet wurde. (Nemir na levi. — Unruhe links. Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Vaš oče bi vedel pa kaj več povedati!“) Es mag agitirt worden sein, das gebe ich ja zu, jede Partei bedient sich der Agitation. Agitirt ist worden, seitdem es überhaupt ein politisches Leben gibt und es wird immer agitirt werden, solange es politische Kämpfe geben wird. Es handelt sich eben nur darum, mit welchen Mitteln agitirt wird. (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: „So ist es!"), diese Mittel aber, mit welchen die clericale Partei in unserem Lande kämpft, sind sehr gefährlicher Natur, sie sind ein zweischneidiges Schwert, welches denjenigen, der es führt, selbst empfindlich verletzen kann. Meine Herren! Wir alle stehen auf dem Standpunkte, dass d i e R e l i g i o n e t w a s H e i l i g e s ist, aber eben darum wollen wir auch nicht, dass mit der Religion Missbrauch getrieben werde, sondern dass sie dem Volke erhalten bleibe und verwahren uns dagegen, dass sie diskreditirt werde, was aber der Fall sein wird, wenn Sie die Religion in den Kampf der Straße hinaustragen und dieselbe dabei in den Koth zerren, um Ihrer Herrschaft zum Durchbruche zn verhelfen. Damit aber Sie, meine Herren, nicht zur Herrschaft gelangen, solange Sie dieselbe im rückschrittlichen Sinne gebrauchen wollen, werden Sie in uns immer Gegner finden und hoffentlich wird einer clericalen Minorität in unserem Lande immer eine liberale Majorität gegenüber stehen, wie Sie heute eben mit einer solchen zu rechnen haben, die Ihren reaktionären Bestrebungen einen festen Damm entgegensetzt! Deželni glavar: Dalje je k besedi oglašen gospod poslanec dr. Tavčar. Poslanec dr. Tavčar: Visoka zbornica! Odgovarjal ne bodem gospodu poslancu kanoniku Kalanu na vse tisto, kar je on odgovarjal gospodu poslancu Lenarčiču. Danes je pepelnična sreda in akoravno smo takih govorov, kakor jih prinaša gospod kanonik Kalan pred zbornico, seveda že mnogo čuli in so si vsi tako podobni, da jih človek že jako težko posluša, je bil današnji vender morda primeren, ker diši po pepelu. Gospod predgovornik kanonik Kalan je govoril o shodu pri Maliči in sicer tako, da sklepam, da o tem ni dobro poučen. Rekel je, da sem z malo peščico volilcev zbežal in to je naravnost izmišljeno. (Klici na levi: — Rufe links: „Res je, res!“) Da si je gospod kanonik Kalan sam to izmislil, tega mu ne podtikam, ampak s svedoki lahko dokažem, da 304 XIV. seja dne 3. mavcija 1897. — XIV. Sitzung mn 3. Mlirz 1897. smo imeli volilei naše stranke veliko večino. (Smeh na levi. -—- Gelächter links.) Gospod kanonik Kalan, Vi se smejete, Vi mi ne verjamete, kakor jaz Vam mnogokrat ne. Brez dokazov trditi, da sem s shoda zbežal, to je nekaj tacega, kar se mi v tej zbornici ne vidi dopustno. Kar ste govorili o grabljah, o Deschmannu (Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „O Deschmannu nič!“), — o grabljah, to je toliko kakor o Deschmannu, — je naravnost smešno. Mojega narodnega mišljenja mi ne more nikdo vzeti, jaz sem že delal za narod in bodem tudi v prihodnje storil, kolikor bodem mogel. Podtikati mi, da sem svojo narodnost zatajil, je perfidno, je naravnost nesramno. Da sem pri shodu čul dotične razsajalce, prejkone iz tiste znane svojati, ki se navadno nahaja pri klerikalcih (Klici na levi: Rufe links: „Ni res!“), ki so se priklatili v našo stranko in nam hočejo vodo kaliti, kar pa upam, da se jim ne bode posrečilo, bi bil s svojimi pristaši bržkone lahko napravil odpor, da bi si ga bili zapomnili! Niti' od škofa, niti od papeža, niti od Krakovskega ribiča si ne darn pred-bacivati, da sem zatajil svojo narodnost. Kar sem storil s tem, da sem pristopil v vodstvo tiste stranke, ki ne pusti, da bi v deželi postalo vse temno, storil sem v korist slovenskega naroda. Vi protestujete proti liberalizmu, ampak nekaj dobrega, veliko dobrega ima liberalizem vender in tudi jaz se tolažim s tem, da se bodo jedenkrat oči odprle kmetskemu ljudstvu. Upam pa, da ga takrat ne boste videli na svojej strani! To je moja tolažba! Deželni glavar: Besedo ima sedaj gospod poslanec dr. Žitnik. Poslanec dr. Žitnik: Visoka zbornica! Skoraj nobeden gospodov predgovornikov se ni dotaknil številk predležečega proračuna. Tudi jaz, ki s prva sploh nisem imel namena govoriti, nimam glede proračuna samega nič posebnega omeniti; vender pa si usojam pri tej priliki opozoriti visoko zbornico, oziroma visoko vlado na vedno rastoče troske za ljudsko šolstvo. Kakor je častiti gospod poročevalec ekscelenca baron Schwegel zračunil, imela je leta 1869. dežela troškov za šolstvo 3836 gld., a danes jih ima že blizu 400.000 gld., ako prištejemo potrebščino pri učiteljskem pokojninskem zakladu. To najbolje kaže, kako rapidno rastejo te potrebe in na drugi strani pa tudi naklade, oziroma bremena davkoplačevalcev. Vender naravnost izjavljam, — in sem to storil povsod odkritosrčno, kar morda ni vselej umestno, ne da bi se hotel dobrikati učiteljstvu, ampak ker priznavam velevažni njegov poklic za omiko vsakega naroda, — da je gmotno stanje našega učiteljstva še vedno jako slabo. Zato sem zadnjič tudi glasoval za primerno povišanje učiteljskih plač, kakoršno je predlagal finančni odsek. Nisem pa mogel glasovati tudi za ono malo povišanje, katero je predlagal častiti gospod tovariš Globočnik, ker nisem mogel drugače glasovati, kakor je bilo dan preje v finančnem odseku sklenjeno. Pri tej priliki pa bi visoko vlado, oziroma visoko-rodnega gospoda deželnega predsednika kot načelnika deželnega šolskega sveta na nekaj druzega opozoril in ga prosil, naj bi deželni šolski svet vender tako strogo nc tolmačil državnega zakona o ustanavljanji novih in razširjanji obstoječih šol. Gospoda moja, koliko je druzih dobrih državnih zakonov, ki leže v prahu, toda državi se zdi umestno in primerno, da jih pusti neporabljene, dokler jih potreba ne izkoplje. Omenjeni šolski zakon je morda sam na sebi jako lep, toda ukrojen je samo za mesta in trge, ne ozira se na kmetske naše razmere. Gospoda moja, kam pa pride dežela Kranjska, ako se bodo tako hitro naprej ustanovljale, oziroma razširjale šole? Že sedaj se plačuje dobrih 23°/o deželnih naklad na direktne davke za šolske namene, ne glede na troške, ki jih plačujejo še šolske občine. Kako pa bodo še troški narastli, če pomislimo, da bo v kratkih letih treba zidati do 60 novih šol, in ako se bodo širile v vsakem kraji, kjer je kakih 5 otrok nad 40 za šolo godnih? Vsak ljudski zastopnik se mora zgražati, da tudi jaz rabim ta izraz, ako pogleda v prihodnost. Imel sem nekaj mesecev kot namestnik deželnega odbornika gospoda Povšeta v deželnem odboru referat o šolstvu; tam leže celi kupje aktov glede raznih šol, ki se imajo ustanoviti ali razširiti. Tudi jaz sem prijatelj šole, menim pa, da naj se ne hiti tako z ustanovljanjem novih šol na vsakem, še tako odročnem kraji. Prepričan sem, da ljudstvu našemu koristi, ako dobiva dobro, zdravo omiko, in vsakdo mora le želeti, da je ljudstvu dana prilika, da si v šoli pridobi onih vednostij, ki so mu potrebne za vsakdanje življenje; na drugi strani pa velja pregovor: „Festina lente“ z ozirom na žalostne finančne razmere naše dežele gotovo tudi na šolskem polji. Konečno pa vender vsak treznomisleč človek raje želi in vidi kmeta, obrtnika ali delavca sitega, če tudi manj izobraženega, kakor pa učenega in lačnega. Polagoma že še pridemo do tega, da bo tudi pri nas vsak kmetič znal dobro brati, pisati itd. Ponavljam torej željo, da bi se šole ustanavljale bolj polagoma in v nujnih potrebah, ne pa kar tako na vrat na nos, kadar se kakemu predsedniku krajnega ali okrajnega šolskega sveta zljubi. Neki gospod, katerega sicer jako spoštujem, mi je pripovedoval, da je ustanovil 28 šol. Rad bi ga bil vprašal: gospod, koliko ste jih pa Vi plačali? (Veselost. — Heiterkeit.) šole ustanavljati, oziroma v žepe drugih segati, je lahko za tistega, ki ima oblast v roki in zakon zase; ali pa bode kmet tudi lahko plačal, na to se ne misli. žadnjič je gospod poročevalec o normalno-šolskem zakladu izjavil, da si on in tovariši njegovi ne želijo onih časov nazaj, ko je ljudski učitelj strgal žgance iz lonca in nosil v košu gnoj na njivo. Pokažite, gospodje, enega izmed nas, ki to želi. Ravno tako nihče izmed nas noče, da bi bil učitelj „fa-rovški hlapec“, kakor nam tolikokrat očitate. Ge je organist, je to njegova stvar, s tem si olajša svoje stanje. Mogoče, da je bil pred 30 ali 40 leti tu in tam izjemoma kak učitelj toliko kakor „farovški hlapec“, ali to so bili k večjemu posamezni slučaji in mlajši zarod si pač onih časov ne želi nazaj. Kar 305 XIV. seja dne 3. maveija 1897. - mi želimo in zahtevamo, je edino to, da duhovnik z učiteljem, ali če hočete, učitelj z duhovnikom v soglasji deluje v prid naši mladini in skrbita, da se blažijo srca, ne pa samo polnijo glave s praznimi številkami ali s par nemškimi besedami, katere pastir na paši kaj hitro zopet pozabi. Blažite mladini srca, in s tem boste zboljšali ljudstvo in ga dovedli tudi do boljšega gmotnega stanja. Danes se čudimo, kaj je bil učitelj pred 30 ali 40 leti! Ravno tako bi se nam moralo čudno zdeti, če se spominjamo časov, ko je marsikak član visoke zbornice, kakor tudi jaz, bosonog tekal za kravami. Ali ti časi so ravno tako minuli in razmere so se predrugačile. Sicer pa učitelji takrat niso imeli takih študij, kakor dandanes in živeli pa so morda bolj zadovoljno. Mimogrede bi tukaj omenil še neko stvar, ako-ravno bi jo morda tudi lahko pri letnem poročilu v razgovor spravil. Častiti gospod poslanec Hribar je dne 14. fe-bruarija 1895. leta stavil predlog: „Na nemškej deškej in dekliškej ljudskej šoli v Ljubljani je vpeljati s šolskim letom 1895/96. od tretjega rezreda nadalje slovenski jezik za obvezni učni predmet za vse učence, odnosno učenke brez izjeme. Deželnemu odboru se naroča, naj pri c. kr. deželnem šolskem svetu takoj stori potrebne korake za izvedbo tega sklepa.“ In kaj je prišlo iz tega? Niti on, niti kdo izmed nas ni sanjal, da bo iz tega sklepa prišlo to, kar je prišlo. (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: „Etwas besseres!" — Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Povejte še drug sklep!“). Mi smo podpirali ta predlog, ker smo sodili, da je stvar jako pravična. Toda deželni odbor je šel dalje, kakor mu je bilo s tem sklepom naročeno. Poizvedoval je pri družili deželnih odborih in končno izvedel, kaj so sklenili na Moravskem. Do-tično prilogo sem sam čital, toda tam je govor samo o poučevanji drugega deželnega jezika na realkah in gimnazijah, ne pa v ljudskih šolah. Poučevanje drugega deželnega jezika na gimnazijah in realkah zahtevamo tudi mi, nikakor pa ne za ljudske šole. Dotični soglasni sklep moravskega deželnega zbora pa je porabil deželni odbor in ga prilagodil za ljudske šole. Gospoda moja, to pa, mislim, je bilo dobrega preveč. Deželni odbor je podal deželnemu šolskemu svetu prst in ta — pričakovano ali nepričakovano — je zgrabil celo roko, in zato čitate v letnem poročilu deželnega odbora, da je c. kr. deželni šolski svet odredil, da se s početkom drugega tečaja šolskega leta 1896./97. na vseh štiri- in večrazrednih javnih ljudskih šolah s slovenskim učnim jezikom vpelje nemški jezik od tretjega razreda dalje kot obligatni predmet. Gospoda moja, priznavam, da je za vsakega človeka, tudi za kmeta dobro in koristno, ako zna tuje jezike, recimo nemški ali laški, ali nujna potreba pa toni. Nemščina, to priznavam naravnost, naj se uvede zakonitim potom na vseh onih ljudskih šolah, ki so organično zvezane z gimnazijami ali z realkami in morda v večjih trgih na deželi, ako se kaže potreba. Tam obstoji ta potreba v resnici, XIV. Kihmiz mu 3. Mär) 1897. in jaz sam vem iz lastne skušnje, kake sitnosti in težave sem imel v gimnaziji, ker kot 10 letni deček nisem znal ne besede nemški. Toda vzemite, recimo, našo ljudsko šolo v Dobrempolji. Morda komaj 3 ali 4 učenci prihajajo na leto od tam na srednje šole in zaradi teh treh ali štirih učencev naj se 40 ali 50 otrok muči z nemščino ? Reči moram, da te potrebe ne uvidim in ne pripoznam. Dal sem si toliko truda, da sem si prepisal vse izjave krajnih in okrajnih šolskih svetov o tej stvari. Ne bom jih čital, ampak samo to naglašam, da večina krajnih šolskih svetov naravnost ugovarja proti temu ukazu deželnega šolskega sveta. Berite n. pr. izjavo Kočevskega krajnega šolskega sveta. Ta naravnost in najodločneje protestuje proti obveznosti slovenščine, sklicujoč se na člen XIX. državno-osnovnih zakonov. Na tem stališči sem tudi jaz. Ne silite nikogar, da se mora učiti drugega jezika, ampak zahtevajte izjave od starišev. Pravim od starišev in ne od krajnih šolskih svetov, kajti kdo so ti — ne povsod, ampak rekel bi, večinoma — to nam je znano. Ako stariši sami zahtevajo, da naj se otroci uče nemščine, dobro, potem naj se jim ustreže; ali tega pa stariši niso zahtevali in torej ne vem, kako pridejo otroci do tega, da se na k var drugim predmetom, materinemu jeziku samemu, po 6—7 ur na teden mučijo z nemščino. Pa naj bi to že bilo, ako bi imeli le količkaj nade ali upanja, da se bodo otroci tudi res naučili nemščine. Ali tisto mrvico nemščine, ki se je otroci v šoli nauče, pozneje hitro zopet pozabijo, in kaj je sad vsega tega poučevanja ? Prazen nič! Pri drugi priliki si bom torej dovolil staviti resolucijo v tem smislu, da naj bi se glede obveznega pouka v drugem deželnem jeziku oziralo na želje onih, ki šolo vzdržujejo in pa na krajevne razmere, da naj bi se torej delala razlika med šolami v mestih in večjih trgih ter pri prostih vaseh. Sedaj pa mi bodi dovoljenih še par besed glede izvajanj prejšnjih gospodov govornikov. Na opazke gospoda poslanca Lenarčiča je večinoma že odgovoril prijatelj gospod kanonik Kalan, tako da mi ni treba veliko časa tratiti in mi preostaje le še par besed. Gospod poslanec Lenarčič meni, da je takozvani krščansko-socijalni tok nekaka revolucionarna in človeški družbi nevarna ideja. Ako gospod tovariš to trdi, potem naj mi ne zameri, če pravim, da on malo ali celo nič ne pozna bistva krščansko-socijalnega programa. Krščansko-socijalni program zahteva, — kratko izraženo — krščansko pravičnost na vse strani. In dotični gospod, ki je spisal „Črne bukve“, stavil si je to kot nalogo svojega življenja, da posvečuje vse svoje moči in vednosti za zboljšanje gmotnega stanja nižjih slojev, bodisi obrtnika, kmeta ali delavca, v obče vseh onih, ki si sami ne morejo pomagati. Višji stanovi, ako se jim godi ta ali ona krivica, si vedo sami pomagati; ti poznajo pota in zakone in vedo najti prava vrata, dočim si ubogi kmet ali delavec ne ve pomagati. Torej to ljudstvo je treba poučevati in to hočemo krščanski socijalisti. Mi nimamo samo pred očmi delavca, bajtarja, ampak sploh vse nižje slojeve, zlasti pa kmeta. In, gospoda 306 XIV seja due 3. marcija 1897. - moja, ali niso vsi naši kmetje sedaj skoraj že berači in reveži ? Gospod poslanec Lenarčič se ne sme prištevati v pravem pomenu kmetovalcem. On ima drugih dohodkov in torej ni v pravem pomenu besede kmet ali poljedelec. Poglejte pa one, ki žive od svoje grude, pojte med kmete in poglejte, kako se njim godi, potem pa recite, ali ni opravičena bojazen, da se nekega dne med kmetsko ljudstvo zanese iskra socijalne demokracije, in morda res pripravijo tla za socijalno revolucijo! Pa kdo bi bil temu kriv? Mi gotovo ne, ki mu odpiramo oči in ljudstvo svarimo pred onimi, ki mu pravijo, da jim pribore nebesa na zemlji! In, gospoda moja, krščanska pravičnost pa ne velja samo za reveže, mi krščanski socijalisti ne kažemo samo njim našega Odrešenika v bornih jaslih, ampak tudi višjim stanovom, bogatinom in kapitalistom. Tem veljajo besede: Stori, ne kar hočeš, temveč kar smeš in daj delavcu, kar mu gre, kajti vsak delavec je svojega plačila vreden. Delavcu pa pravimo: Zahtevaj kar smeš, ne, kar hočeš! Častiti gospod tovariš dr. Majaron je prej navajal žalostne razmere Idrijskih rudarjev. Reči moram, da mi je iz srca govoril in da bom za dotično resolucijo za zboljšanje gmotnega stanja tamošnjih delavcev z navdušenjem glasoval. Prva dolžnost je države same. da zabranjuje tok socijalne demokracije; v tem oziru pa je treba, da ona sama prične pometati pred svojim pragom in zboljša plače svojini delavcem. Pri volitvah v V. kuriji se je pokazalo, kako daleč je Idrija že okužena z duhom liberalne socijalne demokracije. Ni čuda, vzrok tiči v obupnosti delavcev, ki ne morejo ne živeti ne umreti in v nezadovoljnosti in jezi proti višjim stanovom, ko delavci mislijo in trdijo, da jim ti nočejo pomagati. Bili so časi, sedaj počasi zginjevajo, ko so gospodje na najvišjih mestih mislili: „Die sociale Frage hört irt Bodmbach auf". Gospoda moja, dandanes je soci-jaino vprašanje že med nami, ni več pred vratini. Kdo bi v očigled nevarnosti, ki preti nam in Vam, še trdil, da duhovnik nima pravice, da nima dolžnosti, da uliva olje. na razburkane valove političnih bojev in pomaga reševati socijalno vprašanje? Sredstvo za rešitev socijalnega vprašanja pa vidimo ravno v onih zahtevah in težnjah, ki na podlagi krščanske pravičnosti dajejo vsakemu, kar mu gre. In Vi, namesto da bi v tem boji — kajti nevarnost preti, kakor rečeno, Vam in nam — stali na naši strani, na stališči vsestranske pravičnosti, pa skrivaj podpirate socijalno demokracijo. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Kdo?“) Ne morda ravno liberalci na Kranjskem, ampak dunajski laži-liberalci! To pa ravno dokazuje, da je socijalni demokratizem sin liberalizma, in to je najbrž hotel dotični gospod, katerega je omenjal g. Lenarčič, na prižnici reči in grajati. Častiti gospod tovariš dr. Schaffer in za njim gospod poslanec grof Barbo sta tudi omenjala, kako neprimerna in divja agitacija se je baje od naše strani vršila pri zadnjih volitvah. Gospoda moja, roko na srce in priznajte, da hujša naša agitacija gotovo ni bila, kakor Vaša, samo s tem razločkom, da imate Vi denarja na razpolago, mi ne! (Poslanec XIV. Sitzung um 3. März 1897. grof Barbo: — Abgeordneter Graf Barbo: „Radi bi ga imeli toliko kakor Vi! — Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Mi nimamo spovednic in prižnic ! Samo 14 dni nas pustite na prižnice!“) Gospod poslanec grof Barbo sam ve, kako je v Trebnem agitoval. (Poslanec grof Barbo: — Abgeordneter Graf Barbo: „O ja! Bom še, pa ne v cerkvi !“) Gospod poslanec dr. Schaffer pa naj se spominja časov, ko je še njegova stranka vladala v deželi, in sredstev, katerih se je ona posluževala, da se je vzdržala na krmilu. V Novem mestu so pred leti Vaši pristaši duhovnika zaprli v svinjski hlev, da se ni mogel udeležiti volitve! Ne bom nadalje navajal slučajev; takih divjih prizorov, katerih bi Vam iz tistih časov lahko mnogo naštel, naši stranki ne morete očitati. (Poslanec Povše: — Abgeordneter Povse: „Eine traurige Vergangenheit, Herr Dr. Schaffer!") Mogoče, da se je tu ali tam rekla kaka neumestna in nepremišljena beseda, jaz sam to obžalujem, toda pomisliti je treba, da se lahko marsikatera stvar tudi napačno razume, in tako se je v tem ali onem slučaji čisto drugače govorilo, kakor so potem javni listi pisali (Poslanec dr. Tavčar: —-Abgeordneter Dr. Tavčar: „To smo prej videli pri kanoniku Kalanu!“), kajti taka govorica gre navadno po 3 — 4 osebah, tako da se končno ravno narobe poroča, kakor pa je res bilo. Častiti gospod tovariš Lenarčič je prej tudi izjavil, da si želi tistih časov nazaj, ko sta bili narodni stranki še edini. Gospoda moja, kdor me pozna, ve, da si jaz sam najbolj želim tistih časov, ko bi bili edini vsaj v narodnem oziru; ali to ni mogoče, dokler ste Vi moralno navezani na ono stranko. In to ste, kajti pristaš Vaše stranke sam je rekel, ako bi bil to preje vedel, da bi ne bil nikdar prišel v deželni zbor. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Kdo je bil ta izvoljeni mož?) Torej gospoda moja, tudi mi želimo si onih časov, ko bodeta narodni stranki edini v narodnih vprašanjih, v gospodarskih pa edine sploh vse tri stranke, držeč se načela: In necessariis unitas, in dubiis libertas in omnibus charitas. In s tem sklepam. Mi z naše strani danes sploh nismo mislili govoriti, odgovarjati pa smo morali, ker ste nas napadli. Želimo, vsaj jaz za svojo osebo, da bi bile razmere v prihodnje boljše, znosnejše, da bi se v prihodnje stvari, katere bomo imeli razpravljati, ne reševale s strankarskega, ampak s stališča deželnih koristij. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.) Poslance dr. Tavčar: Predlagam konec debate. Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Tavčar predlaga konec debate. Gospodje poslanci, ki so za konec debate, izvolijo ustali. (Obvelja. — Angenommen.) Konec debate je sprejet. 307 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. - K besedi oglasil se je že prej gospod poslanec Hribar, torej ga prosim, da poprime besedo. Poslanec Hribar; Visoki deželni zbor! Imel sem doslej vsako leto navado, da sem pri razpravi o proračunu deželnega zaklada govoril o računskem delu poročila. Danes mi bodete odpustili, ako se ne bodem ravnal po tej navadi; temveč ako takoj preidem v politiko in sicer, da odgovarjam raznim častitim gospodom tovarišem, ki so se pred menoj oglasili v tej debati. Držati se hočem pri tem vrste, po kateri so se gospodje govorniki oglašali za besedo. Izprosim si torej potrpežljivosti visoke zbornice za nekoliko trenotkov. Poslednji prečastiti govornik, gospod poslanec za volilni okraj Trebanjskih kmetskih občin je dejal, da niso gospodje od one (leve — linken) strani izzivali današnje debate, ampak da jo je pričel gospod govornik od naše stranke. To dejstvo moram nekoliko popraviti. Ne mi, temveč gospodje od te (leve — linken) strani visoke zbornice so bili, ki so prvega govornika poslali v boj, in naravno je, da smo potem morali odgovarjati. (Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Gospod poslanec Lenarčič se je prej oglasil!“) To mi ni znano, ampak faktu m je, da je gospod poslanec Ažman prej govoril. Sploh ne razumem, kako da je njemu mogel gospod deželni glavar prej dati besedo, če je bil gospod poslanec Lenarčič poprej oglašen. (Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Gospod dr. Majaron je prvi govoril!“) Gospod poslanec dr. Majaron je prvi govoril, pa ne o političnih stvareh. Deželni glavar: Konštatujem, da sem popolnoma korektno postopal. Kot prvi govornik je bil oglašen gospod poslanec dr. Majaron, kot drugi gospod poslanec župnik Ažman in kot tretji gospod poslanec Lenarčič in v tej vrsti so gospodje tudi govorili. Poslanec Hribar: (Nadaljuje: — Fortfahrend:) Jemljem to na znanje. Storil sem to opomnjo samo zato, ker sem gospoda poslanca kanonika Kalana za menoj čul, da je rekel, da se je gospod poslanec Lenarčič prej oglasil v politični debati za besedo, kakor gospod poslanec Ažman. Torej politična debata se je faktično začela od Vaše strani. Gospod poslanec župnik Ažman je bil obžaloval, da se v visoki zbornici v tem zasedanji ni veliko plodonosnega storilo in je pristavil, da so se pač stavili nekateri predlogi, da bo pa dolgo časa preteklo, predno bodo izvršeni. Častiti gospod tovariš dr. Schafferje že —- odgovarjaje mu — rekel, da ne more veljati izrek, da deželni zbor v tem zasedanji ne bi bil nič plodonosnega storil. Tudi Vi sami morate pritrditi, da so si vse stranke te visoke zbornice skupno in složno prizadevale, kar največ mogoče XIV7. Sitzung ant 3. März 1897. delovati na narodno-gospodarskem polji. Pretirano je torej, ako se pravi, da se ni veliko storilo v lem zasedanji od strani visoke zbornice. Nasprotno, jako veliko se je storilo; naravno pa je, da se važne narodnogospodarske zadeve, ki potrebujejo obširnih študij in zahtevajo velikih troskov, ne morejo kar tako na kratko reševati; temveč da so se morali dotični sklepi odkazati deželnemu odboru, da kasneje o njih poroča visokemu deželnemu zboru. Faktum je vsekako, da so se vse stranke te visoke zbornice pošteno trudile, da v raznih zadevah kolikor mogoče pomagajo deželi in prebivalstvu njenemu. Prvi častiti govornik z one (leve — linken) strani, gospod župnik Ažman sicer pravi, da je imel on, respektive, da je imela častita stranka njegova veliko predlogov pripravljenih, da jih pa samo zaradi tega ni prinesla pred visoko zbornico, ker se je bala, da bi ž njimi ne prodrla, češ, da se boste naša in častita nemška stranka združili in dotične predloge pokopali. Reči moram, da je ta strah bil čisto neopravičen, kajti videli ste vsi: kadar je šlo za kak važen predlog, najsi je bil stavljen od Vaše ali od katerekoli strani, vselej smo ga uvaževali in sklepali o njem po najboljšem prepričanji. Če ste pa kake posebne predloge imeli, o katerih smatrate, da bi jih mi ne mogli spoznati za važne in deželi koristne, najbrž niso to bili gospodarski predlogi, temveč čisto drugačni in s takimi ste morebiti res zaostali. Ako imate pa v mislih kake gospodarske predloge, zdi se mi, da to ni nič drugega, kakor nekoliko renomaže. Prinesli jih niste pred zbornico zaradi tega, ker jih niste imeli, ker ste bili sploh neplodni. Sedaj pa se izgovarjate pred volilci, da jih zaradi tega niste stavili, ker ste vedeli, da bi bili ž njimi pogoreli. Tako se mi zdi, da ta stvar prav za prav stoji. Častiti gospod prvi govornik je tudi o narodnem vprašanji v deželi govoril. V tem oziru se pač popolnoma strinjam ž njim, da imamo v narodnem vprašanji še marsikatere opravičene želje, ki se nam doslej niso izpolnile in o katerih moramo vsi želeti, da se nam izpolnijo. Navajal je nekoliko kričečih nedostatkov. Opozarjam ga, da sem v tem oziru jaz v tej visoki zbornici doslej še vsako leto povzdignil svoj glas in grajal te nedostatke, tako glede pošte, glede železnic in glede uradovanja pri političnih gosposkah. Ako do danes še nismo vsega tistega dosegli, kar smemo po Vsej pravici zahtevati, je temu deloma kriva vlada, deloma pa — ne smemo si tega prikrivati — tudi mi sami. Kar se tiče uradovanja političnih gosposk, moram pač reči, da so slovenske stranke, zlasti duhovniki in učitelji sami krivi, da se jim tako dopisuje, kakor je častiti gospod predgovornik povedal. Ko bi se postavili na stališče, na katero ima vsak avstrijski državljan — torej tudi Slovenec — pravico postaviti se in ko bi vračali vsak nemški dopis, ki ga sprejmejo na slovensko vlogo, pa je gotovo, da bi dandanes politične gosposke slovenskim strankam več ne dopisovale v nemškem jeziku. Kar se tiče železnic, so pač želje in pritožbe gospoda poslanca Ažmana večinoma opravičene in dobro je, da se zopet v tem oziru sliši glas v visoki 308 XIV. seja dne 3. marcija 1897. — zbornici. Glede sprevodnikov, ako je stvar bila res taka, kakor je gospod poslanec pripovedoval, bilo bi najbolje, ko bi bil vsak tak slučaj naznanil do-tičnemu železničnemu ravnateljstvu, kajti iz lastne izkušnje vem, da se je vselej, kadar sem se v jed-nakej zadevi pritožil, dotični sprevodnik poklical na odgovor. Tudi mi je prav dobro znano iz odpisov glavnega ravnateljstva južne železnice in prometnega ravnateljstva državnih železnic, da imajo vsi sprevodniki nalogo, s slovenskim občinstvom slovenski občevati in potrditi moram, da z menoj sprevodniki južne železnice in državnih prog v deželi vedno govore samo slovenski. Torej zahtevati nam je treba, in dosegli bomo, kar nam gre. Kar se tiče pošte, pa morem zagotoviti gospoda predgovornika, da se bo, kakor iz najboljšega vira vem, v teku najdalje dveh mesecev ustreglo njegovi želji, ker se bodo od vseh poštnih uradov v deželi samonemški pečati nazaj zahtevali in nadomestili z dvojezičnimi. (Klici na levi: — Rufe links: „Dobro, dobro!“) Ako pa že govorim o narodnostnem vprašanji, gospoda moja, potem moram pač reči, da nas v tem oziru ne razdružujejo načelna nasprotstva; da bi nas torej to vprašanje moralo prav za prav vedno vezati. In če se že v tem vprašanji vedno lahko najdemo v skupnem delovanji in sporazumljenji, potem tudi ni nemogoče, da pridemo tudi v drugih vprašanjih do sporazumljenja. Žalibog moram kon-štatovati iz polupreteklih časov, da nismo mi krivi, če do tega sporazumljenja ni še prišlo. Gospodje od one (leve — linken) strani nam po-slancemmest in trgov očitate neko zvezo s častitimi gospodi poslanci iz veleposestva. Gospoda moja, ta zveza do neke meje res obstoji; zato pa mi poslanci mest in trgov nismo ni v najmanjein odstopili od svojega narodnega prepričanja in častiti gospodje poslanci od veleposestva kaj tacega tudi nikdar zahtevali niso. (Poslanec grof Garbo: — Abgeordneter Graf Barbo: „So ist es!") Vprašam Vas pa, gospoda moja, kako je bilo takrat, predno se je ta zveza začela? Vsaj je takrat tudi nekaka zveza obstala; a obstala je med stranko, v kateri sedite Vi gospodje, ki sedaj grmite nad nami in kličete nad nas ogenj in žveplo z nebes, in pa med stranko veleposestva. Sad te zveze je bil, da je v deželnem odboru sedel Vaš pristaš in da je deželni odbor ravno z njegovim sodelovanjem storil oni sklep glede poučevanja drugega deželnega jezika na ljudskih šolah, proti kateremu je danes govoril častiti gospod tovariš dr. Žitnik. Nam tega torej nikar! ne očitajte, ampak deželnemu odboru v tedanji njegovi sestavi! In takrat je večino imela v njem Vaša stranka. Da pa sedaj poslanec Vaše stranke o tem govori in nam to v greh šteje, je — vsaj nedelikatno. Jaz, gospoda moja, moram odkritosrčno reči, da bi mi bilo veliko ljubše, ko bi mogli obe narodni stranki v vseh vprašanjih složno postopati. To pa je pri sedanjem položaji težko mogoče. Častiti zadnji gospod predgovornik dr. Žitnik je pač dejal, da bi se morali vedno ravnati po prekrasnem izreku slavnega cerkvenega očaka: „In necessariis unitas, in dubiis libertas in omnibus charitas“. Toda tega nauka Vaša stranka ne pozna. Ko bi ona poznala XIV. Sitzung mn 3. Würz 1897. načelo: in dubiis libertas, postanemo takoj prijatelj* in delovali bomo na podlagi narodnega programa in necessariis skupno za jedni in tisti cilj. Dokler pa ne pridete do prepričanja, da je potrebna in dubiis libertas, pa bomo še vedno, ker se v vseh vprašanjih ne moremo zjediniti, ostali razdraženi. In ker že o tem govorim, gospoda moja, moram reči, da me nekak srd navdaja, akoravno, kar na-glašam, imam veliko spoštovanje do prečastitega gospoda poročevalca, ko vidim, da v deželnem zboru kranjskem, v katerem je do leta 1896. o proračunu deželnega zaklada vedno poročal poročevalec slovenske narodnosti, danes poroča Nemec in da imamo pred saboj nemško tiskano poročilo. To, gospoda moja, je za deželni zbor čisto slovenske dežele zares monstrozno. Toda, gospoda moja, kdo pa je temu kriv? Vsaj se je oglasil poslanec iz narodne stranke, ki je hotel prevzeti poročevalstvo o tej najvažnejši točki, s katero sc ima sploh pečati visoka zbornica; pa Vi ste složno vsi glasovali za poročevalca iz nemške stranke. (Ugovor na levi. — Widerspruch links.) Da je to v resnici obžalovanja vredno, akoravno v polni meri priznavam prečastitega današnjega gospoda poročevalca odlična svojstva, ki ga izredno usposabljajo za ta posel, vidi se iz tega, ker je celo mogoče, da bi častiti gospod poročevalec, česar sicer ne verjamem, ker poznam njegovo taktnost, danes utegnil tudi v narodnem vprašanji pobijati mene in prečastitega prvega govornika z Vaše strani gospoda župnika Ažmana. To bi se, kakor rečeno, lahko zgodilo in zato moram obžalovati, da danes mesto poročevalčevo zavzema član častite nemške stranke. Častiti gospod predgovornik župnik Ažman je veliko govoril tudi o verskem čutu. Gospoda moja, vsi priznavamo, da so besede, katere je v tem ozira izpregovoril, opravičene. Verski čut mora obstati; trdim pa, da se more zanj delovati na različni način. Ali ti gospodje, ki sedaj mislijo, da delajo za po-vzdigo verskega čuta v našem ljudstvu, res za to delajo, o tem bi imel jaz pač utemeljen dvom. Nasprotno imam prepričanje, da bo vse to, kar se vganja v svetiščih od strani onih, ki bi imeli ljubezen in mir oznanjevati, prej privedlo do propada, kakor do povzdige verskega čuta. Gospod poslanec Ažman se je tudi spominjal nekega dogodka, ki se je pripetil v mestu Ljubljanskem, ki je bil pa že natančno pojasnjen v časopisih in po osobnem pogovoru z vodstvom njegove stranke; dogodka namreč, da so dne 8. decembra lanskega leta delavci „Kranjske stavbinske družbe“ merili svet za mestno železnico. Jaz sem tistikrat, ko se je bila ta pritožba priobčila v glasilu stranke, kateri pripada gospod poslanec Ažman, ker je tisto poročilo bilo tako zavito, kakor da so mestni delavci merili svet za železnico, takoj poslal listu uradno pojasnilo, iz katerega bi bil mogel gospod poslanec Ažman posneti, da je bila stvar v resnici nekoliko bolj nedolžna, kakor jo je danes popisoval. Dalje ve vodstvo njegove stranke in tudi on bi to lahko vedel, da sem se takoj tistega dne obrnil do „Kranjske stavbinske družbe“ ter jo prosil, da bi se tako onečaščevanje nedelj in praznikov ne vršilo več ter 309 XIV, seja dne 3. marcija 1897. - dobil zagotovilo, da so to le storili tuji delavci, ki niso poznali naših razmer in da se kaj tacega ne bo več zgodilo. Torej se je od strani kompetentnih oblastev v tem slučaji vse storilo, kar je mogoče zahtevati. In, gospoda moja, ako že govorite o tem, da bi se morale nedelje in prazniki strogo praznovati, potem bodete morali priznati, da sem jaz vedno zastopal to stališče in da sem sam svoje dni v tej visokej zbornici stavil predlog, s katerim se je doseglo večje posvečevanje nedelj. Pri mestnem magistratu Ljubljanskem pa sem upeljal ne samo posvečevanje nedelj, kakor to zakon določa, temveč tudi praznikov. (Klici na levi: — Rufe links: „Dobro, dobro!“) Ako je torej kaj tacega storil „liberalni“ župan mesta Ljubljanskega, potem morate priznati, da liberalci vender konečno nismo tako hudi in zaničevanja vredni ljudje, kakor Vi tako radi pripovedujete svojim naivnim ovčicam, temveč da tudi mi delujemo za vzvišene ideje in da nas navdajajo plemenita čutila. Morebiti so naša pota različna, ampak namen, ki ga doseči želimo, je — ako Vi zares odkritosrčno mislite, isti in zaradi tega pravim, da bi bilo najboljše, ko bi prišlo do tega, da se tudi zunanje združimo in skupno delujemo. Govorilo se je tudi o verski šoli. Danes veliko govoriti o verski šoli, ko je to vprašanje že tako vsestransko pretresano, bi bilo toliko, kakor če bi kdo hotel vodo v Savo nositi. Gospoda moja, mi imamo faktično že versko šolo in ako gospod poslanec Ažman pravi, da bi bilo tu pred vsem potrebno, da bi učitelji sami bili versko odgojeni, rečem jaz, da so faktično versko odgo-jeni. Vsaj naša učiteljišča vender niso medverska! Ako on pravi, da mora vsa šola navdahnjena biti z verskim duhom, je to faktično že tako, ker se mladina izdatno poučuje v krščanskem nauku in ker se ves pouk spravlja v skladje s krščanskim naukom. Toda, gospoda moja, če si on stvar misli tako, da mora vsak predmet navdahnjen biti z verskim duhom, potem moram pač reči, da ne razumem, kako naj bi na priliko bila slovenska slovnica ali matematika prešinjena z verskimi čutili. Meni se zdi, da je to venderle nekoliko pretirana zahteva. Ali pa moram misliti, da morebiti gospodom ni toliko za versko šolo, kakor za takozvano konfesionalno šolo, v kateri bi oni vso oblast v roke dobili. To pa, mislim, se dandanes ne bo več zgodilo, kajti svet je že tako napredoval, da hoče imeti neodvisno šolo, v kateri bo pa duhovščini vedno ohranjeno zadosti vpljiva. Prvi častiti gospod govornik se je sklical na konci svojega govora na besede Slomšekove, ki se večkrat uporabljajo v časnikih njegove stranke, češ mi se borimo za dve svetinji, za katoliško vero in za besedo materino. Tudi mi se potezamo za ravnoisto; toda če bi danes Slomšek živel, jako dvomim, ali bi on odobraval vse to, kar naši škofje in politicis uganjajo. Gospoda moja, v tem oziru ni treba daleč hoditi, da se vidi, kake da so razmere. Sklicujem se samo na jednega škofa, o katerem se mora z vso pravico trditi, da hodi XIV. Sitzung mu 3. Mär) 1897. tista pota, kakor Slomšek, na Strossmayerja. Ta mož pa ne nahaja mnogo resničnega spoštovanja pri stranki, kateri pripada gospod poslanec župnik Ažman. (Klici na levi: — Rufe links: „Ni res!“) Pravite, da ni res. Tem bolje za Vas, če tudi spoštujete to zvezdo katoliškega episkopata. Toda pomislite, kako se je Vaša stranka obnašala nasproti blagemu, milemu ltnezoškofu dr. Pogačarju, kako ste mu grenili življenje in kako ste se mu vedno v odpor postavljali, med tem ko ležite na kolenih pred onimi škofi, ki danes zapovedujejo politični evangelij. Drug častiti govornik od one (leve — linken) strani visoke zbornice, gospod kanonik Kalan je govoril pred vsem o liberalizmu. Gospoda, o tem samo par kratkih besedij. Jaz sem liberalec iz popolnega prepričanja. Toda ločiti morate naš liberalizem od lažiliberalizma, kateri je v nekdanjo močno a sedaj že propadlo nemško politično stranko zaneslo židovstvo. Židovstvo se je te krasne ideje poslužilo v svoje sebične namene, kakor vidite, da se dandanes v svoje namene poprijemlje soci-jalistične ideje. Taki liberalci mi nismo bili in nismo; pač pa takih liberalcev, kakor smo mi, nahajate tudi v vrstah katoliških duhovnikov. Ge nam torej tak liberalizem očitate, je prav; mi smo in bodemo ostali svobodomiselni. Da se pa proti nam uprizarja gonja, kakor jo je popisal častiti gospod tovariš Lenarčič, to je pa po mojem mnenji nedopustno in ne bi smelo spadati v agitacijska sredstva nobene honetne stranke. Častiti gospod poslanec kanonik Kalan nam je tudi podal dve jako zanimivi izpovedbi. Prva je njegov izrek, da morajo takozvani dobri katoličani, katere on loči od katoličanov, ki se mu ne zde tako dobri, imeti svoje škofe za voditelje tudi v političnih rečeh. To je aksijom, proti kateremu se bomo mi vedno borili. (Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Mi pa zmirom zanj!“) Mi priznavamo avtoriteto škofov v cerkvenih vprašanjih, ne priznavamo je pa v političnih stvareh. In tudi gospodje od te (leve — linken) strani visoke zbornice trdili so v poslednjih letih previdno, da škofov v politiki ne priznavajo kot voditeljev in še pokojni kanonik Klun, čegar politično nadarjenost so gospodje vsi priznavali, je v tej visoki zbornici z vso odločnostjo rekel, da si Vaša stranka v političnih stvareh ničesar ne da diktovati od škofov. Vidite gospodje, kako ste polagoma prišli v Ka-nosso. Danes že priznavate sami sans gene, da si daste jedino le od škofov predpisavati svoje postopanje v političnih stvareh! Govorilo se je dalje o skupnem pastirskem listu avstrijskih škofov in reklo se je, kako lepo so v tem listu škofje razpravljali poglavje o krščanski pravičnosti. Pravilo se nam je, da se na podlagi krščanske pravičnosti da največ doseči, in da bi zaradi tega tudi mi morali odobravati stališče škofov. Gospoda moja, krščanska pravičnost je tako lep, tako vzvišen pojem, da se mi skoraj smelo zdi, pri tej razpravi ga na jezik jemati. To je pojem, kateri so škofje poznali in 310 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. — prav izvrševali samo v prvih časih kristijanstva. Poglejte pa v poznejšo zgodovino in videli bodete hierarhijo, kako seje zvezala z fevdalizmom, da sta skupno tlačila človeštvo v celem srednjem veku in naprej skoraj do današnjih dni. Tu se torej vidi, gospoda, da se najlepša ideja, najblažji cilj, ki si ga more človeški um misliti, more sprevreči ravno v nasprotno, ako se tisti, ki bi imeli biti zanj najbolj vneti, dajo voditi od sebičnih namenov in ako pozabijo, da so moralno vezani, delati zanj, ter ga samo zlorabijo, da kolikor mogoče koristijo svojim stanovskim interesom. Častiti gospod predgovornik kanonik Kalan je pa še nekaj druzega prav interesantnega in jako poučenega povedal. Dejal je namreč, da se je, ako se je pri volitvah izpostavljalo Najsvetejše, molilo ne za jednega ali drugega kandidata, temveč le za to, da bi volitve, ki so izraz Božje volje, sploh ugodno izpadle in rekel je, da je bil bržkone tudi tovariš gospod dr. Tavčar izbran deželnim poslancem vsled Božje volje. Ta trditev se mi zdi jako smela in ako bi ta rek imel obveljati kot dogma — kar pa najbrž ne bode, ker gospoda poslanca kanonika Kalana vender ne morem smatrati za tako imenitnega cerkvenega očaka, da bi vsak izrek njegov moral obveljati kot dogma — tedaj bi se bili, v zmislu njegovih izvajanj, tisti duhovniki, ki so delovali proti gospodu tovarišu dr. Tavčarju, zagrešali proti Božji volji. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Vsaj so se!“ Veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum. — Ugovor na levi. — Widerspruch links.) No da! Gospod dr. Tavčar je bil po Božji volji za poslanca izvoljen in torej so tisti, ki so delovali proti njemu, hoteli preprečiti, da bi se Božja volja ne bila izpolnila. (Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Vsaj nisem tega rekel!“) Jaz rad priznavam, da gospoda kanonika Kalana samega pred tem izrazom groza obhaja. (Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Čisto nič!“) Vsekako je bil to jako interesanten intermezzo, da se je od Vaše strani na tak način Božja volja interpretovala. S tem bom končal. Jedino neke stvari bi še omenil, o kateri se je danes veliko govorilo v tej visoki zbornici, o socijalizmu namreč. Gospoda moja, socijalizem je nauk, ki ima zase prihodnost, ki bo jako uplival na politično konstelacijo in zaradi tega ni čuda, da se je vsaka politična stranka začela ž njim pečati. Zal samo, da se pri Vas in pri nas to vprašanje premalo proučava in da se zato sodi o njem, kakor slepci o barvah. Jaz pri-poznavam socijalizmu jako veliko važnost, in sem prepričan, da je to ideja, ki bo svet prevladala, ali pred vsem mora biti dolžnost nas vseh, naša in Vaša dolžnost, da socijalistično gibanje prav proučimo ter se ogrejemo za ono, kar je v njem dobrega. In tega je veliko. Za to lahko tudi vsi delujemo. Složno pa se nam je v bran postaviti proti vsem pogubnim točkam socijalističnega programa, ki se ne morejo in ne smejo izpeljati. Da se mora za delavca, za obrtnika, za manj premožnega kmetskega posestnika še dokaj storiti, XIV. Sitzung am 3. Mär; 1897. to je nekaj, kar moramo smatrati za aksijom; vprašanje je le, kako. O tem govoriti bilo bi vredno. Toda danes bi bilo še predčasno in tudi ne umestno, ker smo premalo pripravljeni na to stvar, in bi tudi ne spadala v ozki okvir današnje proračunske razprave. Jaz bi torej, da končam svoj govor, le še priporočal, da bi gospodje res uvaževali tisti lepi izrek, katerega je kot zadnji govornik izustil častiti tovariš gospod dr. Žitnik. Reči moram, da prav z veseljem gledam nazaj na to zasedanje, v katerem vidim, da se je vpeljal nekak koncilijanten ton v občevanji, kakoršen je pri razpravljanji važnih narodnogospodarskih predlogov jedino pravi. Ali še bolj me veseli spomin na dve glasovanji, ko ste v zvezi z našo stranko pripomogli, da sta se sprejela dotična predloga. V zadnjem zasedanji smo Vas prosili, da bi nam dovolili podporo za višjo dekliško šolo in takrat ste jo nam odrekli; sedaj smo pa z Vašo pripomočjo prišli do tega, da bo ta potrebni zavod iz deželnih sredstev podpiran. Dotično glasovanje dela Vam čast, kakor Vam jo dela tudi ono, ko ste, ko je šlo za po-boljšelt gmotnega stanja našega učiteljstva, z nami vred glasovali za dotični predlog. Gospoda moja, ali ne bi bilo mogoče, da se tudi v prihodnje in necessariis — v narodnostnih vprašanjih — povrnejo take razmere? Premišljujte to stvar in ako pridete tudi Vi do prepričanja, da je to mogoče in potrebno, zavlada naj samo še in dubiis libertas. Potem pa pridemo tudi tako dalječ, da bo vladala in omnibus charitas. (Odobravanje v središči. — Beifall im Centrum.) Deželni glavar: Gospod deželni predsednik si je izprosil besedo. C. kr. deželni predsednik baron Dein: Visoka zbornica! Nisem mislil poseči v to debato, pa nekatere opombe častitega predgovornika g. dr. Žitnika so me prisilile, da sem prosil za besedo, ker imam o tej zadevi nekatere stvarne opazke napraviti. In ker sem si pa že izprosil besedo, bodijo mi dopuščene nekatere opombe tudi glede izpeljav drugih častitih gospodov predgovornikov. Najprej obžalujem vse tiste železniške nesreče, katere je trpel prečastiti gospod poslanec gorenjskih kmetskih občin (Veselost v središči in na desni. — Heiterkeit im Centrum und rechts.), zagotavljati pa moram, da ravnateljstvo c. kr. državnih železnic ostro na to gleda, da so pri nas na Kranjskem vsi sprevodniki zmožni tudi slovenskega jezika. Da v enem ali drugem slučaji kak sprevodnik ni bil vešč slovenskega jezika, to je sicer mogoče, pa mislim, da je vzrok bil ta, da je dotični sprevodnik na Kamniški železnici, ki je bil iz Koroškega in ni bil vešč slovenskega jezika, imel morebiti samo za en dan nadomestovati tega ali onega sprevodnika, ki je bil bolan ali zadržan. 311 XIV seja dne 3. marci ja 1897. - Glede poštnih pečatov pa moram povdarjati, da se je pač vsaka prošnja, ki se je pri deželni vladi ali pa pri c. kr. poštnem ravnateljstvu v Trstu vložila za dvojezični napis, uslišala. Tudi zaradi tega se je pritoževal gospod predgovornik, da dobivajo župnijski uradi in šolska vodstva uradne dopise v nemškem jeziku in po-vdarjal je, da se to zgodi, dasi so dotični uradniki zmožni slovenskega jezika. Z veseljem konšta-tujem, da je prečastiti gospod predgovornik priznal to dejstvo, kar se pa tiče dopisovanja v nemškem jeziku, mislim, da nobenemu uradu ni mogoče siliti drugega urada, v katerem jeziku ima drug drugemu dopisavati. Vsak urad piše v svojem jeziku, notranji jezik za državne urade je pa nemški in torej bodo drugi uradi dobivali nemške dopise ali odgovore. Če pa eden gospodov župnikov zahteva odgovor na privatno vlogo, potem pa bodo vsi dotični uradniki odgovorili v tistem jeziku, v katerem je bila vloga pri okrajnem glavarstvu ali pri sodišči podana. Če se pa dopisuje od urada do urada, potem pa odgovarjajo državni uradi zmirom nemški, ker je notranji uradni jezik nemški. Der sehr geehrte Herr Abgeordnete Dr. Žitnik hat sich mit vielen Angelegenheiten des längeren besasst. Ich werde mich bemühen, mich in meinen diesbezüglichen Bemerkungen möglichst kurz zn fassen. Zunächst glaube ich hervorheben zu müssen, dass der Vorwurf eines übermäßig raschen Vorgehens des Landesschulrathes in den Fällen, wo es sich um die Errichtung von neuen oder mit die Erweiterung von bereits bestehenden Schulen handelt, kaum durch Thatsachen sich erhärten lässt. Es wird gewiss keine Schule im Lande geben, deren Errichtung nicht ausdrücklich von dem Gesetze verlangt würde, die Thatsache aber, dass das Gesetz bei uns im Laufe seines nahezu 30 jährigen Bestandes noch lange nicht vollständig ausgeführt erscheint, liefert den Beweis dafür, dass die Schulbehörden ein nur sehr langsames Tempo einschlagen, um unter Berücksichtigung der Leistungsfähigkeit der Gemeinden und des Landes endlich jenen Zustand zu erreichen, der durch das Gesetz vorgeschrieben ist. Der Landesschnlrath ist sich insbesondere der misslichen finanziellen Lage der einzelnen Gemeinden sehr wohl bewusst und bemüht, bei der Ausgestaltung des Schulwesens der Leistungsfähigkeit derselben so weit als möglich Rechnung zn tragen. Auf eines aber möchte ich in diesem Momente doch noch aufmerksam machen. Mir ist es erinnerlich, dass vor nicht langer ZAt in jenem Blatte, welchem der Herr Abgeordnete Dr. Žitnik nicht ganz ferne steht, ein längerer Artikel zu lesen war, dessen'Tenor dahin ging, dass es zur Hebung der materiellen Lage des Volkes nothwendig sei, demselben eine ausgebreitetere Bildung zu geben und zu diesem Zwecke in erster Linie landwirtschaftliche Lesevereine gegründet werden sollen. Ich bin nt it diesem Artikel gewiss in vielen Punkten einverstanden, denn diese Lesevereine für landwirtschaftliche Kreise werden gewiss zur Bildung der Landwirte beitragen, aber die Vorbedingung hiefstr muss, glaube ich, auch erfüllt sein, die Landbevölkerung muss lesen können, sonst nützten ihr Lesevereine nichts. Wenn also von Seite jener (leve — linken) Partei Gewicht gelegt wird auf die Ausbildung des Volkes auch durch die Lectüre, so müssen dem Volksschulen XIV. Sitzung am 3. Mär) 1897. vorangehen, in welchen die Bevölkerung in weiterem Umfange lesen lernen wird. Der betreffende Artikel schließt mit den Worten: „Pojdi in ustanovi bralno društvo“, ich aber möchte dem gegenüber sagen: „Pojdi in ustanovi naprej potiebne šole, potem pa bralna društva!“ (Odobravanje. — Beifall.) Was weiters den Beschluss des Landesschulrathes bezüglich der sprachlichen Einrichtung der Volksschulen betrifft, so muss ich zunächst darauf änfmerksam machen, dass diese Frage bereits im Jahre 1895 resp. 1896 Gegenstand der Verhandlung war. Unter § 8, Marg. Z. 41, Seite 249 des Rechenschaftsberichtes berichtete nämlich der Landesausschnss, wie er inbetreff des Antrages des Herrn Abgeordneten Hribar vorgegangen sei und sagt (bere: — liest 0 „Der krainische Landesausschnss übermittelte sodann die besagten zwei Anträge dem k. t Landesschnlrath e in Laibach mit nachstehender Zuschrift: Bei Berathung dieser Frage ging der Landesausschuss bezüglich der slowenischen und deutschen Sprache vom Standpunkte der Gegenseitigkeit aus, so dass die hinsichtlich des obligaten slovenischen Sprachunterrichtes einzuführende Einrichtung auch hinsichtlich der deutschen Sprache gelten solle. Aus dem Grunde beschloss er, beim hohen Landtage zu beantragen, dass an vier- oder mehrclassigen slovenischen Volksschulen in Krain von der dritten Classe angefangen der Unterricht in der deutschen Sprache als ein obligater und desgleichen auch an vier- oder mehrclassigen deutschen Volksschulen der slovenische Sprachunterricht als ein obligater zu gelten hätte." Nun, welches Schicksal hat diese Marg. Zahl des Rechenschaftsberichtes in dem hohen Hanse erfahren? (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Soglasno je bila sprejeta.“) Der Bericht des Rechen-schaftsberichtsansschnsses über diese Marg. Z. auf Seite 482 des stenographischen Protocolles lautet (bere: — liest:) „Marg. št. 41. govori o naredbi, da naj se na nemških ljudskih šolah od tretjega razreda naprej, potem na realkah in gimnazijah vpelje slovenščina kot obligated učni predmet in tukaj odobravam stališče deželnega odbora, ki je rekel, da enaka uredba veljaj tudi na nemških šolah za slovenščino. To naj se vzame na znanje.“ Ick) finde da weiters, dass hierüber keine Debatte stattgefunden hat und der Herr Landeshauptmann hatte die Freundlichkeit auszusprechen (bere: — liest:) „Gospod poročevalec odseka za letno poročilo predlaga, da se § 8. letnega poročila lit. a. vzame na znanje. Želi kdo besede? Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto.“ (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Vsaj to dr. Žitnik vse dobro ve.“ — Klic na galeriji: — Ruf auf der Gallerte: „Žitnik se je blamiral!“) Und wer war Referent über diesen Gegenstand? Ein Mitglied dieser (leve — linken) Partei, der hochgeehrte Herr Pfarrer Azman war es, welcher eben diesen Antrag gestellt hat. (Veselost. — Heiterkeit.) Der Landesschulrath musste demzufolge annehmen, baf§ dieser Beschluss des hohen Landtages ein allseitiger sei, dass alle Parteien desselben mit diesem Beschlusse einverstanden waren nnd ich hätte alles eher erwartet, als 312 XIV. seja dne 3. marcija 1897. - diese Angriffe, ich hätte erwartet, dass auch der Herr-Abgeordnete Dr. Žitnik seiner Befriedigung Ausdruck geben werde darüber, dass auch der Landesschulrath jene Anschauung des hohen Landtages getheilt habe, die hier ohne Widerspruch zur Annahme gelangte. Warum aber der Landesschnlrath seinerseits auch selbst zu dieser Überzeugung gelangte, darauf kann ich mich des nähern nicht einlassen, weil dies zu weit führen würde. Ich muss also constatiren, dass alle Parteien des hohen Hauses, mit der einzigen Ausnahme des Herrn Abgeordneten Dr. Žitnik, der damals vielleicht nicht da war, sich mit der Anschauung vollkommen einverstanden erklärt haben, die der Landesschnlrath in dem bezüglichen Erlasse zum Ausdruck gebracht hat, und ich constatire weiters, dass damals der Berichterstatter gerade von Ihrer Partei sich dafür ausgesprochen hat, ohne dass gegen seinen Antrag jemand eine Einwendung erhoben hätte. Nachdem also der ganze Landtag ursprünglich diese Anschauung getheilt hat, glaube ich dieselbe nicht weiter vertheidigen zu müssen, sondern beschränke mich darauf zu bemerken, dass er damit jedenfalls von der Absicht und der Über« zeugnng ausgegangen ist, durch diese Maßregel in jeder Beziehung nur den Frieden im Lande zu fördern. Alle, welche gemeinschaftlich in demselben Hause leben, sollen in Frieden mit einander leben, was aber nur dann möglich ist, wenn sie sich mit einander verständigen können, indem ein jeder der Sprache des andern mächtig ist, und gelangt diese Überzeugung allgemein zum Durchbruche, so kann dies nur zum Glück und Segen des Landes gereichen. Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Papež si je izprosil besedo za faktični popravek. Poslanec dr. Papež: Visoka zbornica! častiti gospod župan mesta Ljubljanskega je skušal dokazati, da takrat, ko je bil drug pristaš naše stranke v deželnem odboru, je bila zveza med našo stranko in nemško v deželnem odboru in sicer je to hotel dokazati s tem, da je rekel, da je pristaš naše stranke v deželnem odboru bil za to, da naj se vpelje drugi deželni jezik v ljudskih šolah. Ge ima to namen, dokazati, da je bila to zveza med pristašem naše stranke in pristašem nemške stranke v deželnem odboru, si vsak mora misliti, da sta pristaš naše stranke v deželnem odboru in gospod pristaš nemške stranke skupaj z gospodom deželnim glavarjem vstvarjala majoriteto v deželnem odboru, kajti to bi bila zveza, kakor se sploh misli, da je bila. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Ulični napisi!“) Jaz pa bi bil častitemu županu mesta Ljubljanskega hvaležen za vsak dokaz, da je bila takrat kaka zveza med našo in med nemško stranko v deželnem odboru. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Vsaj pravim, ulični napisi!“) Prosim, to sem jaz predlagal strogo na podlagi sklepa naše stranke (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: Čujte!“), popolnoma pokoren tistemu sklepu naše in nobene druge stranke. (Smeh v XIV. Klhung aru 3. Mär; 1897. središči. — Gelächter im Centrum.) Jaz ne bom razpravljal vrednosti takih zvez, vsaj veste, koliko so vredne, ampak hvaležen bom za vsak dokaz, da je ta zveza obstala med našo in nemško stranko. Pa take zveze ni bilo. (Poslanec ces. svetnik Murnik: — Abgeordneter kais. Rath Murnik: „Ja, ali je še debata?“) V dokaz temu, prosim, stopite v registraturo (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Ali se sme še debatirati gospod deželni glavar?“). Deželni glavar: (Pozvoni. — Gibt das Glockenzeichen.) Prosim gospoda govornika, da se drži faktičnega popravka. Poslanec dr. Papež: (Nadaljuje. — Fortfahrend.) Poglejte v zapisnik dotične seje deželnega odbora in videli boste, da je celi deželni odbor glasoval za to in ne na moj predlog, ampak na predlog pristaša Vaše stranke. Torej je morala druga zveza biti in sklep se ni storil vsled tiste zveze, ki jo nam podtikate. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Zakaj niste protestirali?“) Poglejte sejni zapisnik. Deželni odbor je bil polnoštevilno zbran. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Pa zakaj niste protestirali?“) Da pa nismo protestirali, to ni bil vpljiv kake zveze med našo in nemško stranko, kakor ni bil vpljiv take zveze med gospodom dr. Vošnjakom in nemško stranko, da je gospod dr. Vošnjak stavil ta predlog. Torej pristaš Vaše in ne naše stranke je stavil dotični predlog. To je dokaz, da je Vaša trditev, da je bila med našo in nemško stranko zveza, izmišljena in da to ni res. Deželni glavar: Ich ertheile nunmehr dem Herrn Berichterstatter das Schlusswort in der Generaldebatte. Berichterstatter Krcellenz AreiHerr von Schwegel: Meine Herren! In erster Reihe muss ich mich gegen einen Angriff, der gegen meine Person gerichtet war, vertheidigen, weil mir gewissermaßen ein Vorwurf daraus gemacht wurde, dass ich die Berichterstattung über den Voranschlag des Landesfondes übernommen habe. Zu meiner Rechtfertigung gegen diesen Vorwurf möge die Erklärung dienen, dass ich, wofür alle Herren Mitglieder des Finanzausschusses Zengenschaft ablegen können, mich um dieses Referat weder beworben, noch es unterlassen habe, speciell darauf aufmerksam zu machen, dass es mir unter gewissen Umständen außerordentlich schwierig, ja nmnöglich fallen würde, dieses Referat zu führen. Dieser gewiss in der liebenswürdigsten Weise gemachte Vorwurf trifft also bei meiner Person nicht zu; ich bin aber dem Herrn Redner sogar dankbar dafür, weil er mir dadurch den Anlass gegeben hat, eine prinzipielle Thatsache zu constatiren, die ihn gewiss zum 313 XIV. seja dne 3. marcija 1897. — Vergnügen gereichen wird. Und diese prinzipielle Thatsache besteht darin, dass ich glaube, es werde mir gelingen, den Beweis zu erbringen, man könne in einer Angelegenheit, welche die ernstesten Interessen des Landes und des Volkes betrifft, so unparteiisch und so objectiv sein, dass auch von dem enragirtesten Gegner der Vorwurf nicht wird erhöhen werden können, nationale Rücksichten stünden dem im Wege. Ich glaube mit meinem schriftlichen Berichte und mit meiner Haltung als Re-serent über den Landesfond den Beweis erbracht zu haben, dass man alle Angelegenheiten, welche das Interesse des Landes berühren, in deutscher Sprache genau so nachhaltig, wie in slovenischer Sprache vertreten kann. Daraus folgt, dass aus dem Gebiete, auf dem wir stehen, dass in unserem gegenseitigen Verkehre nicht die Sprache entscheidet, sondern nur der Geist, der sie belebt, dass uns nicht nationale Kämpfe zu dem erwünschten Ziele führen, sondern nur einträchtiges Zusammenwirken ans dem Gebiete der wahren Interessen des Landes und unseres Volkes, was auch, ohne immer wieder nationale Differenzen zu betonen, möglich ist. Diesen Beweis glaube ich stets bei der Berathung über die verschiedensten Gegenstände, die das Interesse ‘ des Landes berührten, und speciell bei dem vorliegenden Anlasse vollgiltig erbracht zu haben. Über den Landessond selbst ist vom finanziellen Standpunkte aus von keiner Seite eingehender gesprochen worden; von ein paar Seiten ist sogar die Bemerkung gemacht worden, dass gegen die Anträge des Finanzausschusses und alles, was damit in Verbindung steht, keine Einwendung zu erheben sei, ja es sind darüber sogar Worte der Anerkennung gefallen, so dass ich mich der Nothwendigkeit, auf den finanziellen Inhalt des Berichtes näher einzugehen, eigentlich enthoben fühlen könnte. Aber alls einem Grunde sehe ich mich dennoch veranlasst, daraus zurückzukommen, nachdem einer der Herren Redner, nämlich der Herr Abgeordnete Dr. Žitnik die Schulfrage und die damit verbundenen großen Anslagen, die das Land in dieser Beziehung zu tragen hat, mit der allgemeinen finanziellen Lage des Landes in Connex gebracht hat. Es ist eine unbestrittene Thatsache und die Ausführungen des Herrn Redners sind in diesem Punkte ganz richtig, dass die Auslagen, die wir für die Schule zu tragen haben, außerordentlich groß sind, dass weiters diese Auslagen eine fortwährend steigende Tendenz zeigen und in der nächsten Zeit Proportionen annehmen werden, die unsere vollste Aufmerksamkeit erheischen. Wenn in einer der früheren Sitzungen des hohen Landtages von meiner Seite in dieser Beziehung die Bemerkung gemacht wurde, dass es sich empfehle,'' in diesen Stadium der Frage mit der Erhöhung der Lehrergehalte nicht zu rasch vorzugehen, — was nicht im Widerspruch steht mit den allerbesten Intentionen und den größten Wohlwollen für die Interessen des Lehrerstandes — wenn also, sage ich, diese Bemerkung damals gefallen ist, so ist dies eben mit Rücksicht auf die großen Lasten geschehen, die wir für das Schulwesen zu tragen haben. Wir bringen diese Opfer gerne für die Schule, das ist oft gesagt worden und ich wiederhole es hier; aber für die Schule, welche für das Volk gegründet wurde, für dessen Cultnrinteresse im wahrsten Sinne des Wortes, für die Volksschule, die uns genützt hat, aber für keine andere Schule, welche den Rückschritt XIV. Atzung mit 3. März 1897. bedeutet. (Živahno odobravanje v središču in na desni. — Lebhafter Beifall im Centrum und rechts.) Wer die Verhältnisse kennt, wie sie vor 30 oder 40 Jahren in unserem Lande bestanden haben, der muss gestehen, dass die Fortschritte, die die jetzige Schule erzielt hat, ganz außerordentliche sind und für diese Schule sind wir eingetreten und werden wir stets eintreten. (Ponovljeno živahno odobravanje v središču in na desni. — Erneuerter lebhafter Beifall itn Centrum und rechts.) In dieser Beziehung ist von Seite eines Herrn Redners mit Unrecht darauf hingewiesen worden, dass der religiössittliche Charakter der Erziehung durch die gegenwärtige Schule nicht vollkommen gewährleistet wird. Meine Herren! Von den allergrößten Autoritäten auf kirchlichem Gebiete und von ihren höchsten Würdenträgern ist wiederholt anerkannt worden, dass unsere Schulgesetze von dem Standpunkte der religiös-sittlichen Erziehung — und, ich betone, es handelte sich hiebei nicht um die Religions-schule, sondern um die religiös-sittliche Erziehung in der Schule, — allen Anforderungen entsprechen. Allerdings, wenn Sie die konfessionelle Schule verlangen, dann ist die Frage eine andere, dann betreten Sie ein Gebiet, auf welches ich Ihnen nicht folgen kann. Wenn Sie die Einrichtung der Schule so auffassen, dass der Staat auf die Schule, auf deren Leitung und Führung keinen Einfluss haben darf, dann stehen'Sie auf einem Boden, auf den wir alle Ihnen nicht folgen können und nicht folgen werden, — denn wir halten dafür, dass das Zugeständnis der vollsten Berücksichtigung des religiös - sittlichen Momentes bei der Erziehung eine Ausschließung des Staates von dem maßgebenden Einflüsse auf die Schule absolut nicht begründen kann und darf. (Velik nemir na levi. — Große Unruhe links. Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Izjava škofov!“) Allen Respekt vor der kirchlichen Autorität der Bischöfe, aber wir halten in dieser Frage das Interesse des Staates und des Landes für höher, als alle derartigen Aussprüche und solange die Schule eine staatliche Einrichtung bleibt, ein Politicum, wie die große Kaiserin Maria Theresia es genannt und geschaffen hat, werden wir keilte Autorität und keine Aussprüche bischöflicher Konzilien in dieser Beziehung als höher stehend erachten. (Odobravanje v središču in na desni. — Beifall im Centrum und rechts.) Es ist auch der deutsche Unterricht in der Volksschule zur Sprache gebracht und erörtert worden. Diese Frage hat schon der Herr Landespräsident eingehend beleuchtet und hiebei nachgewiesen, dass der hohe Landtag für diese Einrichtung seinerzeit einstimmig sich ausgesprochen hat. Ich glaube daher heute kaum einen Anlass zu haben, auf diese Frage näher einzugehen. Hiebei aber möchte ich die Herren nur auch an jene Verhandlungen erinnern, die über diesen Gegenstand zur Zeit, als Freiherr von Winkler als Landesprästdent fungirte, hier im hohen Landtage stattfanden; ich erinnere an die Verordnungen, die von ihm zur Kenntnis des hohen Landtages gebracht wurden, durch die erwiesen ist, dass solange die bestehenden gesetzlichen Normen bezüglich des Unterrichtes in der zweiten Landessprache in der dritten und vierten Classe der Volksschulen aufrecht bleiben, dagegen absolut keine Einsprache erhoben werden kann. Diese Verordnungen sind bisher nicht aufgehoben worden und der frühere Landespräsident Freiherr von Winkler hat ans- 314 XIXs. seja dne 3. marci j a 1897. — XIV. KihUNg mn 3. Mar) 1897. drückt ich darauf hingewiesen und erklärt, dass die Regierung unbedingt gegen eilte jede Missachtung dieser Verordnungen sick) ausspreche», oder wie er sich ausdrückte, ihr Veto dagegen einlegen müsste, dass sie aufhören sollten, zu Recht zu bestehen. Wenn wir vor zwei oder drei Jahren den Beschluss gefasst haben, dass der Unterricht in der deutschen Sprache in der dritten und vierten Classe an den slovenischen und umgekehrt der Unterricht in der slovenischen Sprache an den deutschen Volksschulen eingeführt werden soll, so thaten wir dies in der offen ausgesprochenen Absicht und mit dem ehrlichen Wunsche, dadurch die bestehenden nationalen Gegensätze auszugleichen und dadurch nach Kräften den nationalen Ausgleich zu fördern. Ich glaube, das waren keine Tendenzen, deren wir uns heute zu schämen brauchen, die wir heute verlängnen sollten. Wenn jedermann, der die Schule besucht, in die Lage gesetzt wird, beide Sprachen zu erlernen, der deutsche Schüler die slovenische Sprache und umgekehrt, wenn wir dies zu dem Zwecke gethan haben, um die Verständigung ans dem nationalen Gebiete zu fördern, dann glaube ich 'meine Herren, dass man einen solchen Beschluss nicht einen unglücklichen nennen und dagegen keine Einwendungen erheben sollte! Ich für meinen Theil glaube, dass jedermann, dem die Möglichkeit der Ausbildung in der einen und in der andern Sprache geboten wird, demjenigen, der ihm die Gelegenheit hiezu verschafft hat, nur zu Danke verpflichtet sein kann und ich glaube weiters, dass große Völker ans die Kenntnis fremder Sprachen vielleicht verzichten können, dass aber ein so kleiner Volksstamm, als welcher der unsrige wiederholt bezeichnet worden ist, darauf angewiesen ist,' sich auch die Kenntnis einer anderen großen Cultursprache zu verschaffen. Diese Kenntnis hat noch Niemanden geschadet, sehr vielen oder allen aber, die sich diese Kenntnis erworben haben, genützt. Und dem Volke zu nützen ist unsere Pflicht und Aufgabe, nicht aber unfruchtbare nationale Streifragen vom Zaune zu brechen! Von Seite eines der ersten Herren Redner in dieser Debatte ist der Vorwurf erhoben worden, dass die Thätigkeit des hohen Landtages eine unfruchtbare gewesen sei. Dieser Vorwurf trifft hart alle diejenigen, welche ernst und angestrengt mitarbeiten — und viele zählen zu diesen — aber diejenigen, die nicht arbeiten, sind vielleicht am allerwenigsten berufen, solche Vorwürfe zu erheben. (Veselost. — Heiterkeit.) Den Beweis, dass der Landtag unfruchtbar sei, würden Sie dann erbringen können, wenn Sie auf die Förderung des Wohles des Landes abzielende Anträge eingebracht hätten, diese aber von unserer Seite zurückgewiesen worden wären; ich bitte mir aber nur einen einzigen Antrag oder nur die Hälfte eines Antrages zu nennen, der von Ihrer Seite aus irgendeinem Gebiete des allgemeinen Interesses des Landes eingebracht worden wäre, den wir nicht mit der größten Zuvorkommenheit unterstützt, sondern demselben widerstrebt hätten! Wenn Sie aber diesen Beweis nicht erbringen, so sind alle ihre diesbezüglichen Behauptungen eine Ungerechtigkeit, eine Unwahrheit! Nichts derartiges haben Sie gethan, was nicht unsere Unterstützung gefunden hätte; klagen Sic uns daher nicht der Unfruchtbarkeit an. Unfruchtbar sind vielleicht Sie gewesen, nicht aber der hohe Landtag. (Živahno odobravanje v središči in na desni. — Lebhafter Beifall tut Centrum und rechts.) Auf die verschiedenen Unfälle, die einen der Herren von der anderen (leve — linken) Seite aus dein Gebiete des Eisenbahnverkehres und seiner Correspondenz betroffen haben, auf diese Angelegenheiten von so welterschütternder Bedeutung will ich des näheren nicht eingehen; nichtsdestoweniger aber glaube ich, dass einige Angelegenheiten, die derselbe Herr Redner zur Sprache gebracht hat, vom Standpunkte der Interessen des Volkes, speciell von einem Vertreter der bäuerlichen Bevölkerung, eine andere Beleuchtung verdient hätten, als sie gefunden haben. Die Sonntagsruhe ist ein Gesetz und vor allem hat matt die Gesetze zu beobachten. Ich bin gewiss ein Freund der Sonntagsruhe, aber derjenige, der ans dem Lande lebt, wird die Erfahrung gemacht haben, dass es der bäner-lichen Bevölkerung außerordentlich gedient ist, wenn ihr die Möglichkeit geboten wird, auch an Sonntagen und gerade während des Anbaues und der Erntezeit, wo diese Bevölkerung durch Feldarbeiten außerordentlich angestrengt ist, eine, wenn auch nur kurze Rücksprache mit den Beamten pflegen zu können, um verschiedene Geschäfte zu erledigen, wegen welcher sie sonst Tage und Tage zu verlieren genöthigt wäre. Ich frage, ist es nicht ein Bedürfnis des Volkes, dass ihm diese Möglichkeit geboten wird? Ist damit dem religiösen Gefühle der Bevölkerung nahe getreten? Derjenige, der an einem Sonntage zu Gericht geht, nachdem er den Gottesdienst besucht hat, verlängnet sein religiöses Gefühl ebensowenig, wie derjenige, der an einen solchen Tage freiwillig zwei oder drei Stunden zum Wohle des Volkes der Arbeit widmet; beide können dabei ihre religiösen Pflichten getreu erfüllt haben und es ist kein Grund vorhanden, einem Armen, der an seine harte Arbeit gebunden ist, die Möglichkeit zu benehmen, sich an einem Sonntage ans solche Weise zu behelfen! Ich glaube also, dass auch in dieser Beziehung eine jede Übertreibung ungerecht und überflüssig ist und dass wir uns dieselbe nicht zu Schulden kommen lassen sollen. Von Seite eines anderen Herrn Redners in der Debatte ist auch von christlich-socialen und von socialdemokratischen Organisationen und von ähnlichen Fragen ausführlich gesprochen worden; es waren fleißig gesammelte Lesefrüchte und Cathederübungen, die da vorgetragen wurden und ich muss aufrichtig gestehen, dass diese Ausführungen auf mich mehr den Eindruck einer theoretischen als einer praktischen Discussion gemacht haben. Die sociale Frage ist, wie von einem der Herren Redner mit vollem Rechte hervorgehoben wurde, eine Frage, deren Erwägung sich heute Niemand entziehen kann und darf, der den Anforderungen unserer Zeit Rechnung trägt und derselben Verständnis entgegenbringt. Aber die sociale Frage ist nicht die christlich-sociale und auch nicht die soeialpolitische Parteibildung; für die Lösung der socialen Frage sind wir alle; wir alle streben dieselbe an, indem wir z. B. alle die Lage des landwirtschaftlichen Unternehmers zu heben, die Interessen des Arbeitsnehmers, aber auch jene des Arbeitsgebers, zu schützen suchen. Wir alle glauben, dass Gesetze zur Regelung der vielfach gestörten socialen Verhältnisse gefunden werden müssen, die vielleicht eine radirale Umgestaltung des Geistes unserer Zeit zur Folge haben und derartige Ansprüche an uns stellen werden, dass wir nur mit dem allergrößten Ernste an dieses Werk herantreten sollen. Die sogenannte christlich-sociale Po- 315 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. - litik ist etwas ganz anderes, — sie ist ein Product des Wiener Pflasters und diese nach Laibach übertragen zu wollen, wo nicht dieselben Verhältnisse obwalten und wo gerade die Hauptobjecte, welche die christlich-sociale Partei zum Angriffspunkte gewählt hat, in unserem Lande gänzlich fehlen, erscheint mir ein vollkommen verfehltes Beginnen. Wenn in diesem Lande z. B. gegen den Kapitalismus Angriffe gerichtet werden, so muss ich sagen, dass Sie in sehr überflüssiger, gleichzeitig aber sehr gefährlicher Weise mit dem Feuer spielen. Es werden urbi et orbi gewisse theoretische Maximen verkündet irnd was ist die Folge davon? Der gemeine Mann, der keine Theorien kennt, hält sich an äußere, wenn auch wesenlose Formen und geräth dadurch auf die schlimmsten Abwege. In dieser Beziehung ist schon von einem der Herren Redner in warnender Weise auf die Frage des begränzten Achtstunden-Arbeitstages hingewiesen worden. Treten Sie nur zu dem landwirtschaftlichen Arbeiter hin und sagen Sie ihm, dass der Achtstundentag in Ihren Programme stehe, dann aber fragen Sie den Bauer, wie er damit auskommen und was er zu Ihren Theorien sagen wird! Dass eine Lösung der socialen Frage gefunden werden muss und dass die Regelung der Arbeitszeit und des Arbeitslohnes, — aber auch andere und noch wichtigere Fragen damit in Verbindung stehen, ist richtig, diese Regelung ist aber in der Weise, wie Sie denken, bei uns unmöglich, weil die Landwirtschaft, der Hauptbetrieb in unserem Lande, damit ihr Ende finden würde. Es würde sich also empfehlen, mit Fragen dieser Art umso vorsichtiger umzugehen, als dadurch wirklich Unheil geschaffen wird, ruhige Geister verwirrt und Aufregungen hervorgerufen werden, die von denjenigen, welche solche Grundsätze proclamiren, gewiss nicht einmal beabsichtigt wurden. Die sociale Frage haben auch wir in diesem hohen Hause gewiss mit allem Ernste ins Auge zu fassen, wir werden der Lösung derselben jedwede Unterstützung gewähren, aber es folgt daraus nicht die Nothwendigkeit, ehristlich-sociale, socialdemokratische, oder weiß Gott, was für Tendenzen zu vertreten, die mit den Interessen unseres Volkes und unseres Landes in keiner Weise in Übereinstimmung zu bringen sind. Ich kann bei diesem Anlasse nicht stillschweigend an den Bemerkungen vorübergehen, welche der erste Herr Redner in dieser Debatte bezüglich der Unterstützung vorgebracht hat, die er den Arbeitern in Jdria zugewendet wissen möchte. Ich gestehe aufrichtig, dass wenn die Arbeitsverhältnisse in Jdria so sind, wie sie von ihm geschildert wurden, wenn die Löhne nach gewissen Abzügen sich so herausstellen, wie sie von ihm angeführt wurden, was mir für meine Person nicht genau bekannt ist, dass dann der Appell, den wir durch den Landtag an die hohe Regierung richten, den Arbeitsverhältnissen in Jdria näher zu treten, dieselben genau zu untersuchen und helfend einzugreifen, gerechtfertigt ist und ich glaube, wenn auch nicht int Namen des Finanzausschusses, so doch persönlich empfehlen, zu sollen, der hohe Landtag möge dieser Resolution mit allem Wohlwollen entgegenkommen. (Odobravanje. — Beifall.) Andererseits aber kann ich nicht unerwähnt lassen, dass auch schon bei einem anderen Anlasse und an einer anderen Stelle die Zustände in Jdria — und die Herren Kollegen aus dem Reichsrathe, die hier sind, werden es bestätigen, — einer Beleuchtung unterzogen worden XIV. Sitzung mn 3. Marz 1897. sind, welche mir bis zum heutigen Tage den Gedanken nahelegten, dass gerade in Jdria die hohe Regierung bestrebt ist, allen Ansprüchen, die vom socialen Standpunkte an sie gestellt werden können, soweit als nur möglich Rechnung zu tragen. Ich wollte dies speciell auch aus dem Grunde betonen, um gleich den Beweis zu erbringen, dass echte sociale Fragen in diesem hohen Hause nie auf unfruchtbaren Boden fallen. Die herrschende Wahlbewegnng hat auch an die stillen Ufer dieses hohen Hauses einige Wellen geworfen und es sind diese Wahlbewegung und die Wahlagitation sehr weitläufig besprochen worden, es sind Recriminationen erhoben worden, die von der einen Seite behauptet, von der anderen widersprochen, mitunter aber auch von beiden Seiten zugestanden worden sind, so dass sich in dieser Beziehung theilweise eine erfreuliche Übereinstimmung herausstellte. Ich würde mich dieser Angelegenheit gegenüber am liebsten ganz passiv verhalten, bedauere aber lebhaft, es nicht thun zu können, nachdem tiott mehreren Seiten die Großgrundbesitzer in diese Debatte hereingezogen worden sind und unserer Partei gewissermaßen der Vorwurf gemacht wurde, als ob wir in die regelmäßige Führung der Geschäfte dieses hohen Hauses störend eingreifen würden. Dies gibt mir den sehr erwünschten Anlass, auf die Debatte hinzuweisen, die vor mehreren Jahren, nämlich am 23. Jänner 1886 auch über das Budget des Landes geführt wurde und ich verweise dabei besonders auf die ausgezeichneten Ausführungen von Seite unseres verehrten Herrn Kollegen Lnckmann über den Landeshanshalt und die Lasten, die das Land zu tragen hat, speciell mit Beziehung auf den heutigen Bericht des Finanzausschusses und ans dem Grunde, weil thatsächlich die Darstellungen, die heute dem hohen Hause vorliegen, durch den Hinweis auf jene im Jahre 1886 vorgebrachten Bemerkungen eine wesentliche und wünschenswerte Ergänzung finden. Aber ich berufe mich auf diese Debatte noch aus einem anderen Grunde. Damals ist von unserer Seite hervorgehoben worden, dass die Vertreter des Großgrundbesitzes von Kram in diesem hohen Hause nur die eine Aufgabe sich vor Augen halten, mit allem Ernste und mit allen Kräften zum Wohle des Landes und im Interesse des Volkes mitzuwirken, ohne Rücksicht auf nationale Strömungen und politische Parteigetriebe. Diesen Grundsätzen ist unsere Partei stets treu geblieben und ich fühle mich verpflichtet, denjenigen, die uns heute des Gegentheiles aitklagen, mit aller Entschiedenheit entgegenzutreten. Niemand von Ihnen wird uns den berechtigten Vorwurf machen können, dass je von unserer Seite berechtigten nationalen Wünschen entgegengetreten worden ist, ebenso wie anderseits aber auch wir das Recht haben, zu verlangen, dass gegen den andern Volksstamm im Latlde in vollkommen gerechter Weise verfahren werde. Wir haben aber auch geglaubt und glauben noch, dass die Geschäfte des hohen Landtages nur dann und nur in der Richtung gut besorgt werden können, wenn unseren Berathungen und Beschlüssen ein fortschrittlicher und entschieden freiheitlicher Geist innewohnt. Wir smd keine Freunde des Rückschrittes, sind vielmehr Freunde eines gemäßigten, besonnenen Fortschrittes, wert wir überzeugt sind, dass nur darin das Wohl des Landes und nur im Einklänge damit und in dem friedlichen Zusammenwirken aller Stämme des Reiches das 316 XIV. seja dne 3. mareija 1897. — Wohl des Staates ruht, und dass jede andere Tendenz zum Ruine des Staates führt. Den Grundsätzen der Staatseinheit und der Freiheit getreu sind wir stets dafür eingetreten und heute, wo wir allen denjenigen rat Lande, welche diese Grundsätze vertreten, die Hand reichet! wollen, macht man uns diesen Vorwurf! Ich habe in einem Ihrer Blätter iras gegenüber Anwürfe gelesen, die ich geradezu nicht begreife. Ist es denn wahr, dass Sie auf der linken Seite dieses Hanfes gegen jeden Fortschritt sind, gegen jedes einträchtige Zusammenwirken int Lande? Ja, meine Herren, was wollen Sie denn damit, dass Ihr Hauptblatt, Ihr „glasilo“ uns so oft und ohne jeden Grund, ohne den Schatten eines Grundes die gehässigsten Dinge vorwirft, die absolut unwahr sind? Ich bitte, sagen Sie, wenn Sie etwas anführen können, was diese Vorwürfe rechtfertigen würde (Živahen ugovor na levi. — Lebhafter Widerspruch links.); jetzt reden Sie, jetzt beweisen Sie es, hic Rhodus, hic salta! Mit bloßen Zwischenrufen und mit bloßen Verdächtignngeit werden Sie uns nie, werden Sie keinen ehrlich und billig denkenden Menschen zu der Überzeugung bringen, dass die Behauptungen Ihres „navodilo“ auf Wahrheit beruhen! Wer dem Grundsätze huldigt, dass wir vor allem das Wohl des Landes uns vor Augen halten, das Interesse der Bevölkerung fördern müssen, wer dem wirklichen Fortschritte huldigt, der wird, wo immer er stehen mag, ob rechts oder links oder in der Mitte, in uns stets Freunde und Bundesgenossen finden und ich glaube die Ueberzeugung aussprechen zu dürfen, dass diese Haltung des Großgrundbesitzes, wie es in der Sitzung vom 23. Jänner 1886 vorausgesagt wurde, den Erfolg hatte, den wir schon heute int Interesse des Landes zu constatiren in der Lage sind, dass nämlich auf wirtschaftlichem Gebiete und in rein culturellen Fragen, die nationale Interessen nicht tangiren, volle Einmüthigkeit in diesem hohen Hause herrscht. Wir können sagen und mit Stolz darauf hinweisen, dass der krainische Landtag in dieser Beziehung vor allen andern eine hervorragende Stellung einnimmt und dass hier Parteitendenzen in derartigen Fragen keinen Ansschlag geben. Wir hegen die Überzeugung, dass diese Grundsätze, welche unsere Partei vertritt, die mit nationalen Tendenzen weder cognetirt noch pactirt, in diesem Lande und in unserem Volke stets eine Partei finden werden, die sich treu bewährt im Kampfe gegen den Rückschritt und für den Fortschritt und in diesem Sinne werden auch wir treu zu denjenigen halten, welche in diesem hohen Hanse mit uns vereint denselben Grundsätzen huldigen, mögen sie auf dieser oder jener Seite ihre Plätze einnehmen. Rach dieseit Bemerkungen bitte ich nunmehr in die Specialdebatte eintreten zu wollen. (Živahno, dolgotrajno odobravanje v središči in na desni. — Lebhafter, anhaltender Beifall im Centrum und rechts.) Deželni glavar: Gospodje poslanci, ki so za to, da se prestopi v spccijalno razpravo, izvolijo ustali. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prekinem sejo in naznanjam, da se bo nadaljevala ob 5. uri popoldne. XIV. Sitzung mn 3. Mür; 1897. Seja prestane ob 2. uri 40 minut popoldne in se nadaljuje ob 5. uri 15 minut popoldne. — Die Sitzung wird trat 2 Uhr 40 Minuten Nachmittag unterbrochen und um 5 Uhr 15 Minuten Nachmittag wieder aufgenommen. Deželni glavar: Ker je visoka zbornica sklenila prehod v nadrobno razpravo, ima gospod poročevalec besedo. Prosim ga, da uvede specijaino razpravo. Wcrichterstatter Excessen; Freiherr von Schivegek: Hohes Haus! Ich glaube, dass es am zweckinäßigsten sein wird, die Anträge sowohl im Erfordernis, als auch in der Bedeckung capitelweise zur Abstimmung zu bringen und wenn diese meine Austastung von dem hohen Hause getheilt wird, so gehe ich sofort über zur Be-richterstattintg über das 1. Capitel, betreffend die Land-tagsauslagen. (Pritrjuje sc. — Zustimmung.) Betreffs des 1. Capitels „Landtagsauslagen" wäre im allgemeinen zu bemerken, dass der Voranschlag für das Jahr 1897 mit dem Betrage von 15.614 fl., so wie der Finanzausschuss ihn beantragt, sich mit dem Antrage des Landesansschnsses vollkommen deckt und das also in dieser Beziehung keinerlei Differenz zwischen den beiden Anträgen obwaltet. Was die Differenz zwischen dem Voranschläge für das laufende Jahr gegenüber dem Voranschläge pro 1896 anbelangt, so wurde für das Jahr 1896 unter diesem Titel ein trat 1080 fl. geringeres Erfordernis präliminirt. Diese höhere Präliminirung gegenüber dem Vorjahre ist wesentlich begründet durch die Mehrauslagen für Druck und Papierkosten und verschiedene kleinere Auslagen für Beheizung, Beleuchtung und Kanzleierfordernisse für den Landtag. Gegen die Ansätze ist an und für sich keinerlei Bemerkung zu erheben, wohl aber glaube ich bei diesent Anlasse dem hohen Hause jene Resolution in Erinnerung bringen zu sollen, welche int verflossenen Jahre bezüglich der rechtzeitigen Vorlage des Landesausschussberichtes sowie bezüglich der rechtzeitigen Publication der stenographischen Protokolle von dem hohen Landtage beschlossen worden ist. Wir haben nämlich in Übereinstimmung mit dem Vorgänge, welchen auch andere Landtage beobachten, im verflossenen Jahre bett Beschluss gefasst, den Landesausschuss aufzufordern, in Zukunft wenigstens die wichtigsten Vorlagen eine entsprechende Zeit vor dem Zusammentritte des hohen Landtages den Mitgliedern desselben zur Kenntnis zu bringen, trat dieselbe in die Lage zu setzen, sich rechtzeitig über die zu verhandelnden Fragen informirat zu können, und auf diese Weise eine raschere und gründlichere Behandlung der .in den hohen Landtag gelangenden Angelegenheiten zu ermöglichen. Dieser Resolution des hohen Landtages ist auch in der gegenwärtigen Session nicht entsprochen worden und thatsächlich müssen wir mit Bedauern constatiren, dass gewisse Vorlagen von großer Bedeutung ja selbst heute dem hohen Hause noch'nicht vorliegen, wo wir am Vorabend des Schlusses der Landtagssession stehen; ich meine damit 317 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. - die Vorlage über den Bau der landschaftlichen Burg, bezüglich dessen ernste Beschlüsse dringend und nothwendig sind, wenn nicht wieder ein ganzes Baujahr verloren gehen soll. Ebenso ist es bezüglich der Behandlung mancher Gegenstände, die den Landesfond betreffen, mit einer gewissen Unzukömmlichkeit verbunden, wenn Anträge eingebracht werden, nachdem der Landesfond schon abgeschlossen und es nicht mehr möglich ist, Beschlüsse, welche auf die Zusammenstellung des Voranschlages Einfluss haben, nach irgend einer Seite abzuändern. Es erscheint also wünschenswert, dass dieser Beschluss, den wir im verflossenen Jahre gefasst haben, nachdrücklichst wiederholt und dem Landesausschusse dringend empfohlen wird, wenn nur irgendwie möglich, in dieser Weise bei den zukünftigen Landtagsverhandlungen den Gang und den Lauf derselben zu erleichtern. Eine andere Angelegenheit, die dieses Capitel berührt, sind die Publicationen der stenographischen Protocolle. Ich verkenne durchaus nicht die Schwierigkeiten, welche bezüglich der rechtzeitigen und raschen Publication der stenographischen Protocolle der Landtagsverhandlungen obwalten. Auch in dieser Beziehung ist es zu bedauern, dass wir noch nicht in der Lage sind, heute auf Beschlüsse Hinweisen zu können, die von dem hohen Landtage wahrscheinlich auf Grundlage des bereits vorliegenden Antrages des Landesausschusses betreffend die Regelung des stenographischen Dienstes im hohen Landtage werden gefasst werden. Mit den Kräften, über welche der Landesausschuss dermalen zur Aufnahme der stenographischen Protocolle verfügt, ist allerdings das Auskommen kalim zu finden und wir können der aufopfernden Thätigkeit der Herren Stenographen nur die allergrößte Anerkennung zollen und müssen vollständig anerkennen, dass es außerordentlich schwierig ist, bei länger dauernden Sitzungen mit einer so bescheidener Anzahl von Kräften den Anforderungen, welche dieser Dienst an sie stellt, zu entsprechen. Ich glaube auch, dass sich der hohe Landtag bestimmt fühlen wird, auf die Anträge des Landesausschusses einzugehen, welcher dann, wenn dies geschieht, in der Lage sein wird, im Wege einer Berufung auf den diesfalls zu fassenden Beschluss in den Ausgaben für das Jahr 1897 zwar ohne Berücksichtigung des Voranschlages, wo diese Post nicht eingestellt werden konnte, aber in anderer entsprechender Weise Vorkehrungen zur Besorgung des stenographischen Dienstes in der nächsten Session zu treffen. Die Wichtigkeit der rechtzeitigen Publication der stenographischen Berichte kann niemand verkennen und sie tritt besonders stark in den Vordergrund in dem Augeilblicke, wo es sich um Angelegenheiten handelt, deren Kenntnisnahme von Seite der hohen Regierung oder anderer Kreise, welche mit den Angelegenheiten unseres Landes sich beschäftigen, von Wichtigkeit und Bedeutung erscheint. In diesem Augenblicke ist sie von besonders einschneidender Bedeutung. Wir stehen im Begriffe, bezüglich der Landesauflagen weitergehende Beschlüsse zu fassen und es ist daher wünschenswert, dass alle Argumente, welche für unsere Auffassung sprechen, rechtzeitig durch die Mittheilung der stenographischen Berichte allseitig zur Kenntnis gebracht werden. Aus diesem Grunde glaube ich mit vollster Überzeugung dem hohen Hause XIV. Sitzung am 3. März 1897. die Annahme einer Resolution empfehlen zu sollen, welche nach Schluss der Hauptverhandlnng vorgetragen werden wird und den Inhalt hat, dass der Landesausschuss neuerdings aufgefordert werde, den Beschlüssen des hohen Hauses vom vorigen Jahre sowohl bezüglich der rechtzeitigen Vorlage der Landesausschussberichte als auch bezüglich der rechtzeitigen Publication der stenographischen Protocolle nachzukommen. Diesen Resolutionsantrag werde ich mir erlauben später im Texte zur Kenntnis des hohen Hauses zu bringen; jetzt kann ich mich unter Berufung auf die angeführten Zahlen und den Umstand, dass zwischen den Anträgen des Finanzausschusses und des Landesausschusses keine Differenz besteht und dass die einzelnen Positionen hinlänglich beleuchtet sind, darauf beschränken, dem hohen Hause zu empfehlen, die Position des Erfordernisses in diesem Capitel nach dem Antrage des Landesausschusses mit dem Betrage von 15.614 fl. anzunehmen. (Obvelja. — Angenommen.) Bei Capitel II, „Verwaltungsanslagen", besteht in den Schlussanträgen des Finanzausschusses gegenüber den Anträgen des Landesansschusses auch keine wesentliche Differenz; es werden nämlich von Seite des Finanzausschusses nur 30 fl. mehr beantragt, als von Seite des Landesausschusses in Vorschlag gebracht wird und dies infolge eines in der Zwischenzeit von Seite des hohen Hauses selbst gefassten Beschlusses. Zu den einzelnen Positionen dieses Capitels habe ich im großen und ganzen nur zu bemerkeu, dass die Differenz bezüglich des Voranschlages für das laufende Jahr gegenüber dein verflossenen Jahre eine Mehrbelastung für das laufende Jahr im Betrage von 1969 fl. darstellt. Die einzelnen Positionen, welche zu dieser Mehrbelastung beitragen, sind wesentlich in dem Berichte des Finanzausschusses näher dargelegt und beziehen sich im großen und ganzen auf Erhöhungen in den Activitäts-bezügen der Landesbeamten, welche normalmäßig vorgerückt sind, oder entsprechende Alterszulagen haben, theils auch auf andere Erfordernisse, speciell auf die pauschalirten Kanzlcierfordernisse, zum größten Theile aber auf die Verwaltungsauslagen, speciell auf den Miethzins für die Landesämter. Ich verweise in dieser Beziehung auf eine Mehrauslage im Betrage von 922 fl., also fast das ganze, was das Plus ausmacht, welche Mehrausgabe für den Miethzins bezahlt werden muss von dem Hause, in welchem die Landesbnchhaltung und das Bauamt untergebracht sind, eine Ausgabe, die als eine Conseguenz des Erdbebens, beziehungsweise der Niederreißung der landschaftlichen Burg anzusehen ist. Ich kann auch bezüglich dieser Ansätze dem hohen Hause nur empfehlen, die Ausgaben, beziehungsweise das Erfordernis unter diesem Capitel mit der beantragten Summe von 64.709 fl. im Ordinarium und 2800 fl. im Extraordinarium, im ganzen demnach mit dem Betrage von 67.509 fl. zu genehmigen. (Obvelja. — Angenommen) Das III. Capitel betrifft die Ausgaben für den landschaftlichen Besitz. Diese Ausgaben wurden im verflossenen Jahre von dem Landesausschnsse genau in demselben Betrage präliminirt, wie es der Finanzausschuss heuer thut und ergibt sich hiebei gegen das Vorjahr eine Mehrbelastung im Betrage von 2588 fl. Diese 318 XIV. seja dne 3. marcija 1897. - Mehrauslage 1st in der Hanptposition enthalten in dem Titel 1 Paragraph 1 dieses Capitels: „Erhaltung der landschaftlichen Gebäude". Während im verflossenen Jahre unter dieser Post nur ein Betrag von 300 fl. eingestellt erscheint, wird in dem gegenwärtigen Voranschläge ein Betrag von 2392 fl. präliminirt, also um 2092 fl. mehr als im verflossenen Jahre. Außerdem ist eine Post von 1350 fl. für die Herstellung eines Glasganges im Landhause eingestellt, wofür im Budget des verflossenen Jahres kein Erfordernis ausgewiesen erscheint. Diesen Posten gegenüber stehen andere nicht unwesentliche Minderausgaben, so dass sich, wie gesagt, nur eine Differenz von 2588 fl. zu Lasten des Vorjahres herausstellt. Ich beantrage im Namen des Finanzausschusses das Gesammterfordernis unter diesen Capitel mit dem veranschlagten Betrage von 9171 fl. zu genehmigen. (Obvelja. — Angenommen.) Wir gelangen nun zu Capitel IV: „Ausgaben für Landesculturzwecke und für Wasserbauten", und ans diesenl Wege zuerst zu einer von jenen Positionen, bezüglich welcher im verflossenen Jahre der Beschluss gefasst wurde, dass dafür nur ganz bestimmte Pauschal-credite bewilligt werden sollen und eine Überschreitung derselben nicht wünschenswert erscheint. Es sei mir gestattet bei diesem Anlasse unter Bezugnahme auf die Ausführimgcn in dem schriftlichen Berichte darauf hinzuweisen, dass derartige Pauschalcredite im Capitel IV. unter Titel 3 — 5 für Wasserleitungen, Wildbachverbauungen, Bodenmeliorationen und Entwässerungen ein Betrag von 10.000 fl. bewilligt wurde. Im Capitel IV. Titel 6 wurde für Wasserversorgungen ein Pauschal-credit von 20.000 fl. in Ausgabe gestellt nnd ebenso tut Capitel IV. Titel 11, gegenwärtig Titel 12, für die Förderung des Weinbaues ein Betrag von 20.000 fl. Diese drei Pauschalcredite kommen bei dem gegenwärtigen Capitel in Betracht und es empfiehlt sich vielleicht zuerst die einzelnen Titel, die hier in Betracht zu ziehen sind, von dem Gesichtspunkte ins Auge zu fassen, ob und inwieweit der Landesausschuss diesen Beschlüssen Rechnung getragen hat. Nach den Anträgen des Landesausschusses, Beilage Nr. 38, wurde, wie ich schon hervorzuheben die Ehre hatte, für Titel 3—5 dieses Erfordernisses, also für Wasserbauten, Wildbachregulirnngeti und Bodenmeliorationen und Entwässerungen im ganzen ein Credit von 10.000 fl. bewilligt. Nach den Anträgen des Landesansschusses, welche ja für die Beurtheilung der Frage, inwieweit der Landesausschitss diesen Beschlüssen des hohen Hauses Rechnung getragen hat, maßgebend sind, wurde unter Titel 3 beantragt ein Erfordernis von 6710 fl., unter Titel 4 ein solches von 600 fl. und unter Titel 5 ein Erfordernis von 350 fl. Unter Zurechnung des weiteren Betrages von 1050 fl., der unter dem gleichen Gesichtspunkte zu beurtheilen ist, stellt sich demnach die Höhe der Anträge für diese drei Titel aus 8110 fl., welcher Betrag das prälimi-nirte Pauschale vott 10.000 fl. nicht erreicht und hat sich demnach der Landesausschitss vollständig innerhalb der durch die Beschlüsse des hohen Landtages festgestellten Grenzen bewegt. In demselben Capitel IV Titel 6, für welches von Seite des Landesausschusses ein Panschal-credit von 20.000 fl. beantragt wurde, ist hervorzuheben, dass unter Titel 6 (immer nach den Anträgen des XIV. Sitzung mn 3. Mürz 1897. Landesausschusses in der Beilage Nr. 38 eitirt), nur die Paragraphe 1 bis incl. 10 zu umfassen sind, nachdem die Paragraphe 11 und 12 andere Ausgaben betreffen, welche nicht stricte unter den Begriff der Wasserversorgungen zu subsummieren sind, nämlich die Gehalte der Anshilfsingenienre und die Ausgaben für den hydrographischen Dienst in Krain, welche im gewissen Sinne unter die Verwaltungskosten gerechnet werden können. Abstrahirt man von diesen Ausgaben unter Paragraph 11 nnd 12, so ergibt sich, dass von Seite des Landes-ausschnsses unter Titel 6 im ganzen ein Erfordernis von 71.745 fl. beantragt wurde. Es ist hiebei jedoch zu beachten, dass unter diesent Erfordernisse sich eine Ausgabe von 52.300 fl. für die Wasserleitung inSemitsch-Tschcrnembl befindet, eine Ausgabe, die unter diesen Panschalcredit nicht zu subsummieren ist, weil seinerzeit ausdrücklich beschlossen wurde, dass besondere Beschlüsse für einzelne Arbeiten außerhalb des Pauschal credites durchzuführen find. Es ist demnach von der ganzen Summe von 71.795 fl. dieses Spezialerfordernis pro 52.300 fl. in Abzug zu bringen, wonach dann allerdings auch in diesem Capitel eine Überschreitung seitens des Landesausschusses bezüglich des präliminirten Credites von 20.000 fl. nicht vorliegt. Unter diesem Capitel erscheint unter Titel 12, Paragraph 1—5 ein Erfordernis für die Förderung des Weinbaues ausgewiesen und haben wir hiebei ein Präliminare von 20.000 fl. fixirt. Zur Ausgabe beantragt wurde von dem Landesausschnsse die Summe von 24.300 fl. Von dieser Summe von 24.300 fl. sind jedoch in Abzug zu bringen 3200 fl., welche für den Verkauf der Reben eingehen und außerdem ein Staatsbeitrag von 700 fl. und 400 fl., zusammen 1100 fl., die die Ausgaben unter diesem Titel entsprechend reduzieren, so dass, wenn wir von dem Gefammtbetrage, der in dem Ausmaße von 24.300 fl. präliminirt wurde, diese Posten im Betrage von 4300 fl. abziehen, ein Rest von 20.000 fl. erübrigt, also der Panschalcredit, wie er von Seite des Landesansschusses präliminirt wird, sich mit dem Pauschalcredite conform den Beschlüssen des hohen Landtages aus dem verflossenen Jahre vollkommen deckt. Ich kann nun bezüglich des Capitels IV. nach den Anträgen des Finanzausschusses berichten, dass im ganzen das ordentliche Erfordernis mit 37.350 fl., das außerordentliche Erfordernis mit 101.225 fl., das Gesammterfordernis demnach mit dem Betrage von 138.575 fl. eingestellt erscheint. Dieses Erfordernis ist tun 3170 fl. höher als das von dem Landesausschusse beantragte und zwar erhöht sich dieses Erfordernis durch die Beschlüsse des hohen Landtages bezüglich einzelner Wasserversorgungen, die im Laufe der Session zur Verhandlung gelangten. Mit Rücksicht auf die Differenz zwischen den Ansätzen für das laufende Jahr gegenüber dem Präliminare für das Jahr 1896 ist hervorzuheben, dass im verflossenen Jahre unter diesem Capitel um 48.596 fl. weniger Beantragt wurde. Es ist jedoch für dieses Mehrerfordernis für das lausende Jahr sofort die Erklärung gegeben, wenn man das Mehrerfordernis ins Auge fasst, welches für die Wasserleitung Semitsch-Tschernembl mit dem Betrage von 52.300 fl. figurirt; im vorigen Jahre wurde unter diesem Titel ein Betrag von 10.000 fl. eingestellt, es ist also Heuer ein Mehrerfordernis von 42.300 fl. gegeben, welches nahezu die Höhe jenes Mehrerfordernisses erreicht, welches in diesem Capitel ausgewiesen erscheint. 319 XIV. seja (lne 3. mareija 1897. - In den übrigen Positionen sind wesentliche Änderungen gegenüber den Anträgen des Landesausschusses nicht vorhanden; neue Positionen wurden bewilligt für den Nferschutzbau an der Save längs der Straße Ratschach-Podkraj, für die Regulirung des Ljuschabaches, für die Regulirung des Wildbaches bei Kerschdorf, wie auch für die Wasserleitung in St, Marein ein Betrag von 3420 fl. eingestellt worden ist. Mit Rücksicht auf diese Mehrerfordernisse, welche der hohe Landtag gegenüber dem Antrage des Landes-ansschusses schon bewilligt hat, erlaube ich mir zu beantragen, dem Erfordernisse des Capitels IV. nach dem Antrage des Finanzausschusses die Genehmigung ertheilen zu wollen. Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Žitnik ima besedo. Poslanec dr. Žitnik: Visoka zbornica! Prav ob kratkem hočem častite gospode tovariše opozoriti na Suho Krajino, oziroma na Ambrus in okolico. Visoka zbornica je svoje dni soglasno priznala potrebo dobave vode za te pokrajine in tudi visoka vlada je bila jako naklonjena dotičnemu podjetju, kajti dovolila je za napravo vodovoda, čegar troski so bili na 110.000 gld. pro-računjeni, 50°/o prispevka. Žalibog, da so razmere take, da se je morala vsa ta misel opustiti, ker bi udeleženci ne mogli nositi vsakoletnih bremen za vzdrževanje vodovoda. Iz početka se je mislilo, da bo mogoče izhajati z jako nizkim zneskom, pozneje pa je prišel hidrotehnik s pravo barvo na dan in jasno povedal, da bodo vsakoletni režijski troski znašali najmanj 1200 gld. Svoj delež v znesku 22.000 gld. bi bili udeleženci potom posojila pri kranjski hranilnici proti nizkim obrestim še zmogli. Nikakor pa ne zmorejo svote 1600 —1800 gld., ki bi bila vsako leto potrebna za amortizacijo in obre-stovanje posojila in režijske troske, kajti dotične vasi bi morale plačevati do 80°/o samih priklad za vodo, kar je gotovo prehudo z ozirom na to, da plačujejo samo 2500 gld. direktnega davka. Lansko leto sem bil z gospodoma tovarišema Povšetom in Košakom v Ambrusu in sem ljudem naslikal jasno podobo prihodnosti glede troškov, in kakor so se prej vode veselili, tako so se tedaj ustrašili troškov, ki jih čakajo. S tem je, vsaj jaz tako sodim, lepi projekt pokopan. Vender pa se za to ubogo pokrajino mora nekaj storiti, da se z vodo preskrbi. Deželni odbor v tem kratkem času ni prišel do tega, da bi že danes mogel visoki zbornici staviti kake konkretne predloge. Jaz pa upam, da bo visoka zbornica v prihodnjem zasedanji ravno tako naklonjena tem ubogim ljudem, kakor preje, in ravnotako gotovo upam, da bo tudi visoka vlada pokazala tisto naklonjenost, kakor takrat, ko je hotela prevzeti polovico troškov za napravo vodovoda. Mislim torej, da mi ni treba nadalje utemeljevati resolucije, katero hočem staviti in ki se glasi: „Deželnemu odboru se naroča, da v svrho dobave pitne in porabne vode za Ambrus in okolico XIV. Kihiiiig ant 3. Mürz 1897. vse potrebno ukrene ter v prihodnjem zasedanji stavi primerne nasvete.“ Deželni glavar: Gospodje poslanci, ki podpirajo predlog gospoda poslanca dr. Žitnika, izvolijo ustati. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Predlog je zadostno podprt in pride torej na glasovanje. Gospod deželni predsednik si je izprosil besedo. K. k. Landespräsident Irci Herr v. Kein: Ich glaube die Versicherung abgeben zu können, dass wohl niemand mehr als die Landesregierung und das hohe Ackerbauministerium es bedauert haben, dass das Projekt betreffend die Versorgung von Dürrenkrain mit Wasser gescheitert ist, ein Projekt, an welches die größten Hoffnungen geknüpft wurden, nicht nur im Interesse der unmittelbar betheiligten Bevölkerung, sondern auch deshalb, weil man damit sozusagen eine Musteranlage für die Versorgung größerer Gebiete mit Wasser in den Karstgegenden zn schaffen hoffte. Wenn nun dieses Projekt, für welches der Staat einen bedeutenden Beitrag gerne geleistet hätte, gescheitert ist, so glaube ich doch heute versichern zu können, dass von Seite der Regierung der Wasserversorgung Dürren-krains ans einem andern Wege gewiss mit dem größten Entgegenkommen begegnet werden wird, vorausgesetzt nämlich, dass sich solche Anlagen auch zweckmäßig durchführen lassen; das Letztere ist eine rein technische Frage, auf die des näheren einzugehen ich gegenwärtig keinen Anlass habe. Die Sache wird allerdings schwierig sein, weil bei den Bodenverhältnissen in jeder Gegend mit der Anlage von Cisternen immer nur engeren Kreisen gedient sein kann und für diese Cisternen, um größere Mengen von Wasser aufnehmen zu können, auch größere Dachflächen zu Gebote stehen müssen. Solche Cisternen sind sehr zweckmäßig dort, wo solche Dächer vorhanden sind, von denen das Wasser abläuft, ohne von dem Dache selbst verunreinigende Bestandtheile mit sich zu führen. Ob dies auch in Dürrenkrain, wo bekanntlich zumeist Strohdächer zu finden sind, der Fall ist, mag allerdings zweifelhaft sein, und wird daher die Frage in sehr ernstliche Erwägung gezogen werden, in welcher Weise den berechtigten Anforderungen der Bevölkerung in Dürrenkrain Abhilfe gewährt werden kann. Ich bitte jedoch hiebei die Versicherung entgegen zu nehmen, dass es der Regierung in keinem Falle an gutem Willen fehlen wird, ebenso wie ich anderseits hoffe, dass auch der hohe Landtag diesem Projekte wegen Versorgung Dürrenkrains mit Wasser sich geneigt zeigen wird. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? Gospod poslanec dr. Papež ima besedo. Poslanec dr. Papež: Visoki zbor! Častiti gospod tovariš dr. Žitnik je omenil, in to sem prvič slišal, da je, kakor je rekel, deželni hidrotehnik šele pozneje prišel s pravo 320 jtIV. seja dne 3. marci j a 1897. - barvo na dan, da bodo vzdrževalni troski znašali morebiti 1800 gld. vsako leto, namreč vzdrževalni troški za vodovod v Ambrusu, ki je projektiran in za katerega se je lansko leto gotova svota postavila v deželni proračun. Jaz obžalujem ravnotako živo, kakor prečastiti gospod deželni predsednik, da se je to izjalovilo vsled poročila deželnega inženirja. To me je jako osupnilo, kajti takrat, ko sem jaz imel na lici mesta obravnavo, je inženir rekel, da bodo vsakoletni troški za vzdrževanje vodovoda znašali samo 200, 300 ali k večjemu 400 gld. in da bo to lahko oskrboval domači ključar. To vse ve tudi gospod dr. Žitnik. To se torej pravi, nejasen biti, ali koga na led speljati. Mi se moramo seveda zanašati na izvedence. Takrat, ko sem jaz stopil v deželni zbor ali kasneje v deželni odbor, sem našel mnenje strokovnjaka, da bo ta vodovod — gospod poslanec dr. Žitnik ve to potrditi — cel vodovod za Suho Krajino stal 30.000 gld. Potem pa je šla „licitanda“ naprej. Jaz nimam nič proti temu, da je končno prišlo do svote 110.000 gld., kajti visoka vlada je bila tako velikodušna nasproti temu podjetju, kakor pri nobenem drugem, ter je dovolila prispevek na podlagi zakona z leta 1889. in ne samo na podlagi melioracijskega zakona z leta 1884. Rekla je ne samo z liberalnim, ampak s prisiljenim tolmačenjem, da je „unschädliche Ableitung der Ge-birgswässer" to, kav se dobi na dotičnem vrelcu; in tako je lahko dovolila 10.000 gld. več, kakor je dovoliti imela pravico po melijoracijskem zakonu z leta 1884. In sedaj naj to splava po vodi! Jaz računim s tem faktom, da ne bo nič več iz tega, kajti da bi udeleženci mogli plačevati na leto 1600—1800 gld., tega ne verjamem, dobrotnika pa, ki bi te troške prevzel, tega še nismo našli, na tega ne upam. Vender pa moram to obžalovati, da se letos pride samo do tega predloga, naj se stvar izroči deželnemu odboru, da v prihodnjem zasedanji stavi svoje nasvete, ko se gre le za vodnjake, za katere imamo že v deželni registraturi, rekel bi, „shema“, katerega nam je dalo visoko poljedelsko ministerstvo, za vodnjake, namreč liki dalmatinskih vodnjakov, ki so proračunjeni na 10.000, 20.000 in celo 40.000 gld. eden. Tega jaz ne razumem nasproti temu, da smo imeli lansko leto že gotovo svoto za vodovod v Ambrusu v proračunu, kajti le naslov bi bilo premi eniti, svota ostane. Jaz vsaj mislim, da bi tista svota še ne bila tako velika. Ge ne lani, se je pa predlanskem že postavila primerna svota v proračun, katera bi se sedaj ne imela vsa izplačati, ampak vsako leto primeren znesek. Ne stavim nobenega predloga, pričakujem pa, da se bo na drugi strani v deželnem odboru stvar rešila kot posebno nujna zadeva, kajti nekateri strokovnjaki, meteorologi in avtodidakti prerokujejo za letos izredno sušo, in to bo vsekako Suha Krajina uživala v obilni meri. Deželni glavar: Želi še kdo besede? Gospod poslanec Povše ima besedo. XlV. Sitzung mu 3. MM; 1897, Poslanec Povše: častiti gospodje predgovorniki me silijo, da poprosim za besedo o tej zadevi, kajti jaz kot kmetovalec in zastopnik kmetskih občin sem bil tisti, kateremu je žalibog prišla naloga v roko, vso zadevo glede Ambruškega vodovoda spraviti raz pota. Ko mi je vstopivšemu v deželni odbor bil odkazan nalog, glede tega vodovoda dognati obravnave glede prispevkov dotičnih vasi, smatral sem kot vestno nalogo, da se ljudstvu poda natančen, jasen pregled cele zadeve, osobito da se jim pove, koliko bodo oni imeli prispevati, ne le za prvo napravo, ampak tudi za vzdrževanje vodovodnih naprav za vso bodočnost, kajti ni dovolj, napraviti vodovod, ampak treba je tudi redno ga vzdrževati. Žalibog da je veliko takih izvrstnih naprav, ki pa vsled malomarnosti tistih, ki bi jih imeli vzdrževati, popolnoma propadejo, da je potem ves v napravi naložen denar izgubljen. Taka slika glede prihodnosti je bila tem po-trebnejša, ker glede vzdrževalnih stroškov dotični vaščani niso bili poučeni. Ko sem od deželnega stavbenega urada dobil potrebne podatke, se mi je cela slika, namreč da bodo dotični vaščani imeli nositi ogromno breme, kajti v pokritje vsakoletnih vzdrževalnih stroškov imeli bi za dobo 20 let, ko bi tudi izposojeni denar — prispevek za napravo — imeli povračevati, po 79 odstotkov naklade, in tudi potem še vedno po 58 odstotkov za vse čase. Tako ogromno breme zdelo se mi je toliko, da sem mislil, da treba ljudstvu to povedati in zato sem o tem poročal deželnemu odboru in predlagal, da se skličejo vsi vaščani v občini Ambruški k posebni obravnavi, pri kateri ima deželnega odbora zastopnik interesentom vse te razmere pojasniti. Deželni odbor je temu pritrdil in pri komisiji izrekli so se razven dveh vsi možje, bilo jih je 70—80, da takih ogromnih naklad niso v stanu prevzeti in nositi. Ko je deželni odbor o tem poročal visokemu c. kr. kmetijskemu ministerstvu, je takoj prosil, da se pa napravijo vodnjaki, ker je v prvi vrsti ta pokrajina absolutno potrebna pitne vode in če kje, so ti ubogi prebivalci tudi vredni te pomoči. Ministerstvo je na to odgovorilo, da bo težavno vodo oskrbeti tem. krajem po vodnjakih, ker se ima zbirati voda raz streh, ki so skoro vse slamnate. Osobito iz starih slamnatih streh pa je voda onesnažena z razkrajajočimi snovmi slame, zato tudi voda manj zdrava. Temu pa bo mogoče od-pomoči, ker je deželni hidrotehnik Hräsky izumil poseben projekt ali zistem, po katerem se voda raz slamnatih streh poprej preceja ali filtrira skozi poseben precejevalnik, tako da filtrirna masa, ki se vedno more izmenjavati, vzdrži v sebi vse nečistosti, oziroma organske, zdravju škodljive snovi, S tem pa se nabira v vodnjak le popolnoma čista, zdrava voda. Ako bo visoko c. kr. kmetijsko ministerstvo take vodnjake odobrilo, potem ne bo zadržka, da se prav k malo oskrbi cela Suha Krajina z zdravo 321 XIV. seja due 3. maicija 1897. - vodo in bodi gospod poslanec tega okraja, dr. Žitnik, ki se je veliko trudil za dobavo vode za ta okraj, prepričan, da bo deželni odbor vztrajno deloval v to, da se v prihodnjem zasedanju pred-lože vsi potrebni načrti, in osobito kot referent hočem to zadevo z vso skrbnostjo in vestnostjo obravnavati in ker je gospod c. kr. deželni predsednik v imenu c. kr. vlade obljubil vso naklonjenost za to zadevo, za kar se mu najtopleje zahvaljujem, sme se gojiti vsa nada, da bo ta pokrajina kmalo prišla do dobre vode. Resolucijo gospoda tovariša dr. Žitnika z veseljem pozdravljam in jo toplo priporočam visoki zbornici v sprejem. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand Meldet sich.) Ker ne, ima gospod poročevalec besedo. Berichterstatter Grcellenz Kreisterr v. Schivegek: Ich kann mich nach den Ausführungen des geehrten Herrn Vorredners nur dem Danke anschließen für das Wohlwollen, welches der Herr Landespräsident dieser Angelegenheit entgegen gebracht hat. Im allgemeinen kann ich mich auch in den übrigen Punkten dem Herrn Redner nur anschließen und glaube, obwohl ich im Namen des Finanzausschusses hiezu nicht beauftragt bin, auch die Annahme der Resolution auf das wärmste empfehlen zu sollen (Odobravanje. — Beifall.). Deželni glavar: Preidimo na glasovanje. Gospodje poslanci, ki odobrujejo svoto potrebščine v poglavji IV., izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje. Berichterstatter Excellenz Frei Herr v. Schivegek: Im Capitel V. „Ausgaben für die öffentliche Sicherheit" wird das Gesammterfordernis von 33.190 fl. beantragt. Dieser Antrag stimmt ebenso mit dem Antrage des Landesausschusses überein, wie er sich mit dem Präliminare für das verflossene Jahr vollkommen deckt und es erübrigt mir unter diesen Umständen nichts anderes, als den Antrag zu stellen, diesem Präliminare sub Capitel V. des Erfordernisses die Genehmigung zu ertheilen. (Obvelja. — Angenommen.) Im Capitel VI. „Sanitätsauslagen" wird für ordentliche und außerordentliche Erfordernisse ein Ge-sammtbetrag von 29.542 fl. beantragt. Es ist dies eine Erhöhung um 350 fl. gegenüber den Anträgen des Landesausschnsses und stellt der Antrag des Finanzausschusses gegenüber dem Erfordernisse für das Jahr 1896 eine Erhöhung um 135 fl. dar. Alle diese Dif- XIV. Sitzung mit 3. Mär; 1897, fercnzen sind durchaus irrelevanter Natur, so dass ich unter Berufung auf den Motivenbericht des Landesausschusses bezüglich dieses Capitels nur die unveränderte Annahme der Anträge des Finanzausschusses zu empfehlen die Ehre habe. Deželni glavar: Gospod poslanec dr. Majaron ima besedo. Poslanec dr. Majaron: Visoki deželni zbor! V generalni debati sem skušal pozornost visoke zbornice obračati na lužni položaj idrijskih delavcev in veseli me, da so častiti gospodje tovariši poslušali moje besede z nekim posebnim zanimanjem. Veseli me zlasti, da je pre-vzvišeni gospod poročevalec toplo priporočal mojo resolucijo in da je tudi gospod govornik z leve strani, najbrž v imenu svojih somišljenikov, izjavil, da bode z navdušenjem zanjo glasoval. Jaz hvaležno jemljem vse to na znanje in sem prepričan, da bode visoka vlada, katera, kakor je častiti gospod poročevalec resnično povdarjal, že sedaj zavzema nekako dobrohotno stališče nasproti idrijskim delavcem, tem raj še ustregla opravičenim zahtevam rudarjev in drugih prebivalcev idrijskih, ko začuje ta soglasni sklep visoke zbornice, katera uprav mesto Idrijsko priporoča visoki vladi v blagohotno podpiranje. Da sem se pa takoj zopet oglasil k besedi, mi daje povod prošnja, katero sem ravnokar dobil od županstva Idrijskega in katero, prosim, da smem prečitati: (bere: — liest:) „Visoki deželni zbor vojvodine Kranjske v Ljubljani. Podpisano županstvo mestne občine v Idriji dovoljuje si staviti na visoki deželni zbor sledečo prošnjo: Kakor je visoki deželni vladi znano, ponavlja se v našem mestu že skozi več let legar ter nastopi včasih tudi epidemično. Različne komisije in preiskave dognale so, da je vzrok tej bolezni deloma pitna voda, deloma pa slabo napravljene greznice. Vsled tega zaukazalo je slavno c. kr. okrajno glavarstvo v Logatcu, da se natanjko preiščejo poprave potrebne greznice. V to postavljena komisija zaznamovala je že nad sto takih greznic, kojih poprava bi stala pri vsaki 50 gld. Vsled ukaza visokega c. kr. ministerstva za notranje zadeve z dne 30. grudna 1896, št. 37147, skrbeti morajo dotični posestniki hiš za [popravo teh stranišč, kar pa ni mogoče, ker so vsi revni rudarji, kojih koče ne presezajo vrednosti dveh do treh sto goldinarjev. Vsled tega obrača se podpisano mestno županstvo do visoke deželne zbornice vojvodine Kranjske, naj nam blagovoli podeliti podpore 5.000 gld., pet tisoč goldinarjev, ker drugače bi revni hišniki ukazu visokega c. kr. ministerstva za notranje stvari ne mogli ustreči. Mestno županstvo v Idriji dne 2. svečana 1897.“ 322 XIV. seja dne 3. marcija 1897. - Visoka zbornica! Stvar v Idriji v zdravstvenem pogledu je taka. Že več let se opazuje, da se po-kazujejo epidemične bolezni, osobito nevarni legar. Preiskavati se je začelo po pogojih bolezni in kon-štatovalo se je, da so zdravstvene razmere v Idriji take, kakor malokje v kaki vasi, tako obupno slabe. To so sanitetni organi nedavno našli in na mah so sklenili posebne ukrepe, cel kompleks zdravstvenih naredeb, katere naj mestna občina Idrija, oziroma nje prebivalci hitro zvršijo v to svrho, da se ustanove boljši zdravstveni pogoji. Lega idrijskega mesta je prav za prav dobra in vse bi bilo v redu, ako bi se bilo dosedaj za asanacijo kaj storilo. Najnovejše sanitarne naredbe, ki se tičejo kanalizacije, regulacije odtokov, vode itd., stale bodo mestno občino jako veliko denarja, in, kakor je razvidno iz prečitane prošnje, dolete posamezne takozvane hišne posestnike tolike žrtve, da jih nikakor ne bodo zmogli. Treba si je namreč predočiti Idrijo, kakšna je. Vse polno majhnih hišic iz lesa, nekoliko ometanih, vrsti se navzdol proti sredi mesta, vse so brez greznic, ki bi odgovarjale sanitarnim zahtevam, — in tako se zgodi, da se ob deževji zanese vsa nesnaga navzdol v vode, katero rabijo idrijski ljudje za pitje in kuho. Te razmere je vsekako nujno zboljšati, ali kako naj to store takozvani hišni posestniki iz svojih sredstev ? Pravim, takozvani hišni posestniki, kajti to, kar se imenuje hiša, je le uborna koča, katera, kakor pravi mestno županstvo, stane kakih 150—200 goldinarjev. In sedaj se naj zahteva za hišno kanalizacijo po 50 gld. od vsakega posestnika! Glede na to, da je visoki zbornici znano, v katerih gmotnih razmerah žive idrijski rudarji, sprevidi lahko, da je naravnost izključeno, da bi rudarji mogli ob svojih stroških ugoditi tistim sanitarnim odredbam, ki so se ravno izdale. Zato ape-luje županstvo mesta idrijskega na visoko zbornico in jaz mislim, da je ta apel že sam po sebi popolnoma utemeljen. Prošnja je pa tudi z druge strani ozira gotovo vredna. Doslej se je z Idrijo visokemu deželnemu zboru bilo jako malo baviti. Ako zasledujem poročila deželnozborska, nahajam, da je mestna občina idrijska pred 2—3 leti prosila podpore za okrajno bolnico, ali dosedaj se jej tista še ni dovolila. Lahko rečem, da so desetletja pretekla, ne da bi se bila idrijskemu mestu od strani dežele naklonila kaka podpora. Lansko leto se je na mah v Idriji moral vodovod graditi. Mi vemo, gospoda moja, da dežela mnogo žrtvuje za vodnjake v naj-manjšeh vaseh in za vodovode po mestih. Tudi Idrija je bila gotovo opravičena, obrniti se do deželnega zbora za podporo, ali ona tega ni storila, ker je ravno hitro morala stvar dovršiti in si lca-korsibodi drugače pomagati. Ako bi bilo prišlo mesto idrijsko s prošnjo za podporo za vodovod, prepričan sem, da bi mu bila visoka zbornica 5.000 — 6.000 gld. podpore dovolila, kakor je to storila v enakih slučajih za druge večje kraje. Zaradi tega menim, da naj bi se nekaj tega, česar ni bilo treba dati za idrijski vodovod, dovolilo sedaj za prepotrebno asanacijo, to pa tem bolj, ker nam je znano, da ravno davčni okraj idrijski jako veliko priklad donaša deželnemu zakladu in to vsled žuljev idrijskih rudar- XIV. Sitzung ant 3. März 1897. jev, ki pridobe vsako leto državi toliko in toliko dohodka, od katerega se plačuje deželnih priklad lepa mera. Torej vse to so stvari, ki vsestransko priporočajo prošnjo, da bi dežela podpirala v teku stoječo asanacijo idrijskega mesta. Obžalujem, da stvar ni prišla tako pravočasno pred visoko zbornico, da bi se bila lahko v proračun postavila kaka primerna svota. Vender pa menim, da bi se veliki sili nekoliko odpomoglo s tem, če se mestu idrijskemu in dotičnim posestnikom nakloni nekaj podpore iz kredita, ki ga ima deželni odbor v znesku 3.000 gld. v pokritje nenadnih troškov. Predlagal bi torej, da se iz tega naslova določi primerna svota in deželnemu odboru naroči, naj da kakih 2.000 gld. na razpolaganje mestni občini, oziroma hišnim posestnikom idrijskim, ki bi se izkazali, da ne zmorejo sami stroškov, ki so potrebni, da se ugodi predpisom glede asanacije. Prosim, da bi visoka zbornica pritrdila temu mojemu nasvetu, tembolj, ker gre tudi za to, da dežela sama dejansko pokaže zanimanje za Idrijo, katero hoče po mojej prej nasvetovani resoluciji doseči za to mesto od visoke vlade. Predlagam torej: „Visoki deželni zbor skleni: Deželnemu odboru se naroča, da v svrho asanacije mesta Idrije podeli za zdaj občini in prebivalcem podpore po potrebi do zneska 2.000 gld. in se pri tem posluži kredita, dovoljenega mu v poglavji XII., naslov 5.“ Deželni glavar: Gospodje poslanci, ki podpirajo predlog gospoda poslanca dr. Majarona, izvolijo ustati. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Predlog je dovelj podprt in pride torej na glasovanje. Želi še kdo besede ? Gospod deželni predsednik ima besedo. K. k. LandesprSsident Irciyerr tum Kein: Hoher Landtag! Die Asianirung von Jdria ist eine Frage von so eminenter Bedeutung, dass ich es nicht unterlassen kann, zu der vorliegenden Resolution ein paar Worte zu sprechen und den Ausführmlgcn des Herrn Antragstellers noch einige Bemerkungen beizufügen. Die Stadt Jdria ist seit jeher von Epidemien heimgesucht gewesen, von Epidemien verschiedenster Art, hauptsächlich aber vom Typhus. Die stärkste und am längsten dauernde Epidemie begann im Dezember 1892 und währte bis in den April 1894. Die lange Dauer dieser Epidemie wird den geehrten Herren sogleich klar stellen, wie schwer es ist, auf dem Gebiete der Stadt Jdria ansteckenden Krankheiten mit Erfolg entgegen zu treten. Die Regierung hat im Vereine mit der Gemeinde die Asianirung versucht und die Wege, welche sie hiebei betreten hat, scheinen doch die richtigen zu sein, nachdem es bei dem neuerlichen Auftreten der Typhusepidemie im Jahre 1896 gelungen ist, diese Epidemie in 323 XIV. seja dne 3. marcija 1897. — verhältnismäßig kurzer Zeit zum Erlöschen zu bringen. Der erste Typhusfall des Jahres 1896 zeigte sich am 7. Juli, und Mitte Oktober desselben Jahres schon konnte die Epidemie als erloschen angesehen werden. Es ist also, glaube ich, mit Freude zu begrüßen, dass die Bemühungen der Gemeinde und der staatlichen Behörde in dieser Beziehung einen wesentlichen Fortschritt bezeichnen gegenüber den Verhältnissen, wie sie in den Jahren 1892 und 1894 zutage getreten sind. Der neuerliche Ausbruch einer Epidemie hat überdies die Ver-anlaßung gegeben, weitere eingehende Erhebungen zu pflegen und im Herbste des vorigen Jahres hat in Jdria eine Commission getagt, an welcher Vertreter des hohen Ackerbauministeriums, des hohen Ministeriums des Innern, der Landesregierung und der Bezirkshauptmannschaft theilnahmen. Das Resultat dieser commisstonellen Verhandlung möchte ich darin zusammenfaßen, dass die Assanirung von Jdria zweierlei Wege zu wandeln hat; der eine Weg ist der der Verbesserung der Arbeitsverhältnisse im Allgemeinen, um die Bevölkerung gegen die Einflüsse der dort auftretenden Krankheiten widerstandsfähiger zu machen, der zweite Weg aber ist der der Reinhaltung, resp. Reinmachung des Bodens und der Luft von Jnfectionsstoffen. In erster Richtung sind bereits Aufträge ergangen und werden entsprechende Projekte ausgearbeitet, in deren Details ich mich dermalen aber nicht einlassen kann, weil die Verhandlungen diesbezüglich noch nicht abgeschlossen sind; ich kann nur andeuten, dass die Vorkehrungen, die getroffen werden sollen, sich in erster Linie erstrecken auf die Betriebseinrichtungen und den Betrieb selbst, tu zweiter Richtung aber auf hygienische Vorkehrungen bezüglich der Arbeiten in dem Bergwerke, Vorkehrungen, welche dazu beitragen sollen, dass die Arbeiter während der Arbeitszeit den nachtheiligen Einflüssen der Arbeit in dem Bergwerke und in den verschiedenen Räumlichkeiten, in welchen Quecksilber und Zinnober erzeugt wird, nicht so wie früher ausgesetzt sein, und zweitens, dass sie, wenn sie aus der Arbeit treten, nicht aus den Arbeitsstätten in die Familien jene Stoffe mitschleppen werden, welche vermöge der besondern Natur des dortigen Betriebes geeignet sind, den Körper mit Quecksilberdämpfen und anderen Stoffen zu inficiren, welche auf die Dauer den Organismus schädigen. In dritter Linie werden sich die Vorkehrungen erstrecken auf die Verbesserung der Wohnungsverhältnisse und zwar auf Verbesserung der gegenwärtigen Arbeiterhäuser und eventuell auf die Errichtung neuer Arbeiterwohnungen; endlich ist in Aussicht genommen eine bessere Einrichtung des Brnder-laden-Spitales und eine bessere Organisirung des werksärztlichen Dienstes. Das sind jene Maßregeln, welche ins Auge gefaßt wurden, und deren Durchführung im Verlaufe der Zeit, vorausgesetzt, dass von den Vertretungskörpern die hiezu erforderlichen Mittel bewilligt werden, zur Ausführung gelangen können. Hand in Hand damit aber muss auch die Erfüllung jener Aufgaben gehen, welche zuerst der Gemeinde und den einzelnen Hauseigenthümern obliegen. In dieser Beziehung möchte ich darauf hinweisen, dass nach den Berichten der Sanitätsorgane derart missliche Verhältnisse in Jdria constatirt wurden, wie wir sie wohl kaum in einer andern Gemeinde des Landes finden. Der sehr geehrte Herr Abgeordnete für jenen Theil des Landes XIV. Sitzung um 3. Marz 1897. hat diese Verhältnisse zum theil bereits geschildert und ich möchte dem kaum noch etwas Weiteres beifügen, als dass gerade die Beseitigung der sanitätswidrigen Senkgruben, wie sie sich dort vorfinden, den Kardinalpunkt der ganzen Assanirungsaction bildet. Gleichzeitig ergibt sich aus den der Regierung vorliegenden Berichten, dass eine zweckmäßige und entsprechende Herstellung der Senkgruben, die Abdichtung und Nndnrchlässigmächung derselben, oft mit Kosten verbunden ist, welche den Wert der betreffenden Behausung geradezu übersteigen. Ans diesen Ziffern, — und sic sind amtlich constatirt, — mögen die Herren entitehmcn, in welchen bescheidenen Verhältnissen die Arbeiterbevölkerung in ihren Behausungen lebt, wenn der Wert der ganzen Behausung durch die Kosten einer entsprechenden Herstellung der Senkgrube überstiegen wird. Ich glaube, diese Gegenüberstellung spricht deutlich genug dafür, dass man jenen Privaten und Kaischcnbesitzern, die zu derartigen Herstellungen schreiten müssen, auch von Seite des Landes entsprechend unter die Arme greifen soll. Nachdem diese Herstellung der Senkgruben die nothwendige Voraussetzung für die Verbesserung der sanitären Verhältnisse in Jdria bildet und gewiss einzelne oder viele von den betheiligten Partheien geradezu außer Stande sind, entsprechende Herstellungen auszuführen, wie sie auch unsere Bauordnung fordert itrtb wie sie bei jedem Hause schon ursprünglich hätten ausgeführt werden müssen; nachdem weiters diese Herstellungen die Mittel der Bethei-ligtetl in vielen Fällen überschreiten und einzelne darunter nahezu verbluten würden, erlaube ich mir die von dem Herrn Abgeordneten Dr. Majaron gestellte Resolution auf das wärmste zur Annahme zu empfehlen, denn es werden sich bann die jetzt daran betheiligten Factoren, nämlich die Gemeinde und die Werksverwaltung mit dem dritten Factor, dem Lande, in demselben Ziele begegnen. Deželni glavar: Želi še kdo besede P Gospod poslanec Pakiž se je oglasil k besedi. Poslanec Pakiž: Častita gospoda! Ko smo v tej visoki zbornici sklepali zdravstveni zakon, oziroma ko so se ustanovila posamezna zdravstvena okrožja, pozdravljali smo to z veseljem in radostjo, ker smo mislili, da je s tem zdravstveno vprašanje rešeno v obče prebivalstvu naše dežele na veliko korist. Žalibog smo se pozneje prepričali, da nekatera zdravstvena okrožja, po deželi niso tako primerno ustanovljena, oziroma da zlasti v obširnejših okrožjih sedež okrožnega zdravnika ni povsodi na takem mestu, da bi se ljudstvo v slučaji potrebe vselej lahko posluževalo zdravniške pomoči. Zlasti je to revnejšim, od zdravnikovega sedeža bolj oddaljenim prebivalcem zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev dostikrat nemogoče. To je nedostatek, kateremu naj bi se skušalo od-pomoči in odpomoglo bi se mu po mojih mislih morebiti na ta način, in to bi priporočal visoki zbornici, oziroma deželnemu odboru in visoki c. kr. deželni vladi v uvaževanje, da bi se v takih obšir- 51* 324 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. - nejših zdravstvenih okrožjih za oddaljenejše kraje določili takozvani zdravstveni uradni dnevi ter da bi se tako tudi prebivalstvu takih krajev omogočilo, da postane deležno zdravniške pomoči, kajti bolezni gotovo ni nič manj podvrženo, kakor prebivalstvo dotičnega mesta ali trga, ki je zdravnikov sedež. Gospoda moja, vsak kmetski gospodar skrbi za živino, da si jo ohrani zdravo, koliko bolj pa mora skrben biti za zdravje svoje družine in koliko bolj skrbna dežela za zdravje svojega prebivalstva. Glede na to si usojam staviti neko resolucijo, katero najtopleje priporočam visoki zbornici v sprejem. Glasi se: Visoki deželni zbor naj sklene: „Deželnemu odboru se naroča, da upliva na to, da se ustanove zdravstveni uradni dnevi v občini Sodražici (v trgu Sodražici) in v občini Loški potok, okraj Ribnica.“ Deželni glavar: Gospodje poslanci, ki podpirajo predlog gospoda poslanca Pakiža, izvolijo ustati. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Predlog je zadosti podprt in je torej v razpravi. Želi še kdo besede? Gospod poslanec Višnikar ima besedo. Poslanec Višnikar: Visoka zbornica! Jaz se strinjam z resolucijo častitega gospoda predgovornika ter bi še omenjal, da sem že pred več leti govoril za to, ako bi bilo mogoče ustanoviti posebni zdravstveni okraj za Loški potok, Drago in še druge vasi Kočevskega okraja. Ker mi je pa dobro znano, kako pomanjkuje zdravnikov in da je ravno sedaj 8—10 zdravniških mest razpisanih, za katere bo težko dobiti prosilcev, vem, da še za dolgo časa ni misliti na ustanovitev posebnega zdravstvenega okraja za dotične vasi. Mislim pa, da bi se vsaj deloma moglo ustreči željam in potrebam prebivalstva, ako bi se določili takozvani uradni dnevi, da bi namreč zdravnik iz Ribnice hodil enkrat na teden in sicer vsaj v Loški potok. Tudi proti Sodražici ne ugovarjam, vender je potreba za Loški potok neprimerno večja, kakor za Sodražico, ker je kraj še bolj oddaljen od zdravniškega sedeža (Poslanec Pakiž: — Abgeordneter PaU: „Lahko s potjo opravi!“). Na drugi strani se zdravnik, kadar gre v Loški potok ali nazaj, prav lahko oglasi tudi v Sodražici, s čemer bi bilo temu trgu tudi nekoliko poinagano. Glede zdravstvenih uradnih dnevov mislim torej, da naj bi se v prvi vrsti oziralo na mnogo bolj ocG daljeni Loški potok, ker v Sodražici zdravnik dotični posel lahko opravlja s potjo. Deželni glavar: Želi še kdo besede? Der Herr Abgeordnete Dr. Schaffer hat das Wort. XIV. Sitzung am 3. Mär; 1897. Abgeordneter Ar. Schaffer: Ueber die Angelegenheit, auf welche die gegenwärtig in Verhandlung stehende Resolution sich bezieht, werde ich bei den hierauf bezüglichen Absätzen des Rechenschaftsberichtes ausführlicher zu sprechen Gelegenheit haben, immerhin aber sehe ich mich veranlasst als Referent im Landesansschusse, nachdem einmal diese Resolution gestellt worden ist, schon heute einige Bemerkungen vorzubringen. Der Zweck der Resolution zielt dahin, dass von Seite des Districtsarztes in Reifnitz an erst zu bestimmenden Tagen, nenne man sie Amtstage, Ordinationstage, oder wie immer, regelmäßige Ordinationen in Soder-schitz und Laserbach abgehalten werden sollen. Diese Frage ist auch in verschiedenen anderen Districten schon wiederholt aufgetaucht; die Idee ist an und für sich gut und es wäre im Interesse der Bevölkerung nur zu wünschen, dass solche Ordinationstage sehr häufig abgehalten werden könnten. Die Schwierigkeit aber, welche es verhindert die Idee praktisch auszuführen, liegt vornehmlich in der Geldfrage. Der Districtsarzt will nämlich bloss um seinen Gehalt solche Amtstage nicht abhalten, sondern verlangt dafür eine Extraremuneration, die meist zwischen 200 und 300 fl. variirt. Nun ist in dem gegenwärtig in Geltung stehenden Sanitätsgesetze nicht vorgesehen, wer solche Auslagen bestreiten soll. Der Landesfond kann sie nicht übernehmen, weil ihm zu diesem Zwecke kein Credit zur Verfügung steht; die einzige Möglichkeit, um auf Basis des gegenwärtigen Gesetzes solche Ordinationstage einzuführen, liegt also darin, dass sich die Sanitätsdistricte selbst dazu entschließen, dein Arzte eine Extravergütnng zu bewilligen. Das ist der Stand der Frage, wie er sich heute darstellt. Speciell was den Sanitätsdistrict Rcifnitz betrifft, ist übrigens die Sache beim Landesansschusse schon anhängig, denn es liegt ihm eine diesbezügliche Petition von Laserbach vor, nicht aber auch von Soderschitz, wo also die Sache nicht so dringend zu sein scheint. Diese Petition ist, wenn ich mich recht erinnere, schon an die Sanitätsdistrictsvertretun g von Reifnitz zur Aeußerung geleitet worden, ob dieselbe geneigt wäre, eine derartige Zulage dem Districtsarzte von Reifnitz für die regelmäßige Ordination in Laserbach zu bewilligen. Es wird also Ausgabe des Herrn Antragstellers sein, in dieser Beziehung auf die Sanitätsdi-strictsvertretung von Reifnitz den gebührenden Einfluss zu nehmen; kommt eine zustimmende Aeußerung von dieser, so wird es keinem Anstand unterliegen, derartige Ordinationen in Laserbach einzuführen. Deželni glavar: Želi še kdo besede? Gospod poslanec Kalan ima besedo. Poslanec Kalan: Visoka zbornica! Oglasil sem se k besedi, da priporočam resolucijo gospoda poslanca dr. Majarona glede podpore za asanacijo idrijskega mesta. Reči moram, da imam od tistega časa, ko sem si sam ogledal tamošnje razmere in videl tiste blede 325 XIV. seja dne 3. maveija 1897. - obraze idrijskih delavcev, ki morajo takorekoč vse svoje žive dni bivati pod zemljo in v potu svojega obraza delati za svoj borni kruh, in ko sem videl, da je to njihovo delo s strupom, kakor je živo srebro, tako, da mora v vsakem oziru neugodno upljivati na njihovo zdravje, da imam od tistega časa, kakor vsak, ki pozna ondotne razmere, posebno simpatijo do teh revežev in zato je popolnoma prav, da se ugodi željam, katere je popolnoma opravičeno izrazil častiti gospod poslanec idrijskega mesta. Grozne so, kakor smo danes culi, razmere glede plač rudarskih delavcev. Ako pa že posamezen človek tako težko izhaja s tako plačo, kaj naj šele rečemo, kako morajo izhajati idrijski družinski očetje! Danes je gospod deželni predsednik v vsem pritrdil besedam gospoda poslanca dr. Majarona. Popolnoma je pripoznal te razmere in priporočal resolucijo gospoda poslanca Idrijskega mesta. Jaz bi pri tem le to omenil, da kakor je deželni zbor naklonjen, da v svojih razmerah pokaže Idrijčanom, da želi, jim kolikor mogoče pomagati, da je pa v prvi vrsti vlada poklicana v to (Poslanec Povše: — Abgeordneter Podse: „To je faktura!“), kajti ne dežela, ampak država je milijone in milijone dohodkov imela od Idrije, in gospoda moja, ako sedaj prečastiti gospod zastopnik c. kr. deželne vlade te razmere sam priznava, potem je pač potrebno in je želeti, da tudi vlada od svoje strani vse stori, da se zdravstvene in druge razmere idrijske zboljšajo. Gospoda moja, ali ni bila dolžnost države, ki ima vsako leto tako veliko dobička, do pol milijona čistega dobička od idrijskih rudnikov, da bi bila že pred leti in leti ravno glede zdravstvenih ozirov skrbela za delavske hiše in -zidavo tako urejenih stanovanj, da bi zadostovalo v zdravstvenem oziru? Ako torej visoki deželni zbor pritrdi predlogu gospoda poslanca dr. Majarona, katerega najtopleje priporočam, prosil bi jaz visoko vlado prav iskreno, da ona, ki je v prvi vrsti poklicana, storiti svojo dolžnost nasproti idrijskem prebivalstvu, smatra ta ppedlog kot nekako bodrilo, spodbujo ali opomin, da naj bi, kakor dežela v malem okviru, tako tudi ona, pa v velikem stilu storila svojo dolžnost, Dopoldne se je veliko govorilo o socijalni demokraciji in mi, ki razmere po deželi poznamo, moramo reči, da na primer na nobenem kraji ni tako razširjena, kakor v Idriji. In gospoda moja, kdor pozna to po naravi tako dobro ljudstvo, njegov globoki verski čut, bi se moral čuditi, kako je mogoče, da je ravno tam naenkrat tako zmagonosno nastopila socijalna demokracija. Kdor je pa danes 'slišal od raznih strani poročila o žalostnih razmerah idrijskih delavcev, ta se nikakor ne bo več čudil, da je tam ognjišče, kjer se redijo te pogubne ideje in tukaj je dolžnost poklicanih faktorjev, da skrbijo z vsemi močmi, da se uvedejo v Idriji redne, človeku dostojne razmere in omejijo na ta način strastni izbruhi človeške slabosti. Iz teh stvarnih vzrokov najtopleje podpiram resolucijo gospoda poslanca dr. Majarona. XIV. Sitzung mit 3. März 1897. Deželni glavar: Želi še kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, ima gospod poročevalec besedo. Berichterstatter Excessen; Ireiherr von Schweges: Nachdem ich bereits in der Generaldebatte über die Resolution des Herrn Abgeordneten Dr. Majaron mich ausgesprochen und erklärt habe, dass ich sie befürworte, habe ich den eingehenden Erörterungen, die von den verschiedenen Herren Rednern über diesen Gegenstand vorgebracht wurden, nur noch die Erklärung beizufügen, dass ich die Ansicht des Herrn Abgeordneten Dr. Majaron theile und hoffe, dass es dem Landesausschusse möglich sein werde, aus den verschiedenen Ausgaben, für welche bestimmte Summen präliminirt wurden, eine entsprechende Summe für jene Zwecke auszuscheiden, für welche der Herr Abgeordnete Dr. Majaron ebenso richtig als beredt gesprochen hat. Ich kann aber auch nicht umhin, mich auch dem letzten Herrn Redner anzuschließen und zu betonen, dass nach meiner Ansicht von Seite der Regierung in dieser Hinsicht nicht genug geschehen kann, um ihren Verpflichtungen gegen die Arbeiter in Jdria nachzukommen. Diese sind cinch schon an anderer Stelle von Seite der Herren Abgeordneten aus Kram betont worden und ich glaube, dass wenn wir in dieser Beziehung einen Appel an die hohe Regierung richten, derselbe angesichts des Wohlwollens, welches von Seite des Herrn Landespräsidenten für die Sache bekundet wurde, den Effect haben wird, dass den thatsächlich tief beklagenswerten und unerträglichen Zuständen, wie sie in Jdria zu herrschen scheinen, ein Ende gemacht werden soll. Ich erlaube mir demnach, den Antrag des Herrn Dr. Majaron wärmstens dem hohen Hause zur Annahme zu empfehlen. Deželni glavar: Preidimo na glasovanje. Nasvet finančnega odseka je, da se odobri svota potrebščine pri poglavji VI. v znesku 29-51-2 gld. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje. Berichterstatter Excessen; Ireiherr von Schweges: Capitel VII, „Wohlthätigkeitsanstalten". Unter diesem Capitel wird von dem Finanzausschüsse ein Erfordernis von 260,140 fl. beantragt, demnach um 200 fl. mehr, als von Seite des Landesausschusses in Antrag gebracht werde, eine Summe, welche für die Remuneration des behandelnden Arztes in Studenz bewilligt worden ist. Vergleicht man die Ausgaben, welche in dem gegenwärtigen Jahre ins Budget eingestellt werden, mit jenen des verflossenen Jahres, so ergibt sich, dass für das Jahr 1896 um 32.840 fl. mehr unter diesem Capitel bewilligt wurden. Dies findet seine Erklärung in dem Umstande, dass 326 XIV. seja dne 3. mavcija 1897. — im verflossenen Jahre unter diesem Capitel 57.670 fl. für den Ban des Krankenhauses eingestellt wurden, in dem gegenwärtigen Budget aber nur die Summe von 15.000 fl. prälimintrt erscheint. Die Hauptpositionen dieses Capitels sind wesentlich durch die vorhergehenden Beschlüße des hohen Hauses schon festgesetzt worden, nachdem die Voranschläge des Krankenhaus-, Irrenhaus-, des Findel-Fondes und der Gebäranstalt und die Verpflegs-kostenansätze an fremde Kronländer sämmtlich schon von dem Hause genehmigt worden sind. Ich beantrage demnach im Namen des Finanzausschusses die Einstellung des Betrages von 260.140 fl. in das Erfordernis dieses Capitels. (Obvelja. — Angenommen.) Wir gelangen nun zu Capitel Vlil.: „Ausgaben für Unterrichts-, Bildungs- und Wohlthätigkeitszwccke". Es wird von Seite des Finanzausschusses beantragt das ordentliche Erfordernis mit 244.733 fl., das außerordentliche Erfordernis mit 45.526 fl., im ganzen demnach den Betrag von 290.259 fl. einzustellen. In dieser bedeutenden Ausgabe ist selbstverständlich jene Summe mitinbcgriffen, welche für den Abgang bei dem Lehrer-pensionsfonde und den Abgang bei dem Normalschul-fonde in den betreffenden bedeutenden Ansätzen von dem hohen Hause schon genehmigt worden ist; darin sind jene Ausgaben für das Museum, für die Erhaltung der Realschule, für die Landes-Wein-, Obst- und Ackerbanschule in Stauden, welche sämmtlich bei den Verhandlungen über die Voranschläge der betreffenden Institute bereits die Genehmigung erhalten haben, ebenfalls enthalten. Neu und von besonderer Bedeutung ist die Position unter Titel 9 Paragraph 10: „Andere Unterstützungen". Gestatten Sie mir hier in Erinnerung zu bringen, dass wir für derartige Unterstützungen den Betrag von 15.000 fl. fixirt haben, der nicht überschritten werden soll. Ich muss bei diesem Anlasse hervorheben, dass durch die Einstellung des Betrages von 14.635 fl. obige Summe nicht überschritten erscheint, dass aber anderseits einige Positionen in diesem Capitel eingestellt erscheinen, für welche nach den Anträgen des Landes-ausschnsses eine Bedeckung nicht beantragt, beziehungsweise ein Erfordernis nicht eingestellt wurde. Es sind dies speciell die Positionen für den Musealverein per 400 fl., worüber wir schon einen definitiven Beschluss gefasst haben, ebenso der Beitrag für das Elisabeth-Kinderspital per 300 fl., ferner im Paragraph 9 die Beiträge für das „Dramatično društvo“ und den „Theaterverein", die außerordentliche Unterstützung im Betrage von 2000 fl., die Unterstützung für die „Glasbena Matica“ per 600 fl. und für den „Philharmonischen Verein" ein Betrag von 300 fl. Ich habe bei diesem Anlasse speciell hervorzuheben, dass diejenigen Unterstützungen, welche mit Bezug cuts den Tittel 9 Paragraph 10 dieses Capitels gewährt worden sind, in dem Berichte des Finanzausschusses selbst auf Seite 6 specificirt erscheinen, so dass ich, ohne aus dieselben näher einzugehen, sie nur zur Kenntnis des hohen Hauses bringe, wobei ich mich gleichzeitig für verpflichtet erachte, zu bemerken, dass die einzelnen Bittgesuche, aus Grundlage welcher die Bewilligung ertheilt wurde, im Finanzausschüsse eingehend geprüft und sonach die betreffenden Posten eingestellt worden sind. Gleichzeitig habe ich zu bemerken, dass mit der Annahme dieser einzelnen Posi- XIV. Sitzung am 3. Mär; 1897. Honett, von deren Verlesung ich mich, nachdem der Ausweishierüber den geehrten Mitgliedern des hohen Hauses vorliegt, enthoben fühlen darf, auch die Gesuche des „Krainisch-Küstenländischen-Forstvereines", des „Vereines zur Pflege kranker Studierender" und des „Katholischen Schulvereines in Wien" erledigt erscheinen, ebenso wie den Gesuchen des „Dramatično društvo“ und des „Deutschen Theatervereines" durch die Annahme der von dem Finanzausschüsse gestellten Anträge die Erledigung zntheil wird. Ich glaube also beantragen zu sollen, dass unter Capitel VIII. die Summe des Erfordernisses mit dem Betrage von 290.259 fl. genehmigt werde und bemerke nur noch, dass diese Summe im ganzen um 15.184 fl. höher ist, als die vom Landesausschusse beantragte, und anderseits, dass im Jahre 1896 unter diesem Capitel um 17.773 fl. weniger beantragt wurde, dass aber diese einzelnen Positionen in den Ansätzen, wie sie. vorliegen, ihre selbstverständliche Erklärung finden, speciell in der Erhöhung des Beitrages für den Normalschulfond und in den zu anderen Zwecken bereits genehmigten Ausgaben. Deželni glavar: K temu poglavji se je oglasil za besedo gospod poslanec Lenarčič. Poslanec Lenarčič: Visoka zbornica! V poglavji, ki je ravnokar v razpravi, nahajamo pod naslovom 2. znesek 3500 gld. kot polovico troskov za realko. Tukaj dežela plačuje za realko v Ljubljani, ne da bi imela kak upljiv na ta zavod. Po državnem zakonu z dne 21. decembra leta 1867., št. 141. drž. -zak., spada v smislu § 11. lit. i. „die Feststellung der Grundsätze des Unterrichtswesens bezüglich der Volksschulen und Gymnasien, dann die Gesetzgebung über die Universitäten" v delokrog državnega zbora, prvi alinea § 12. pa se glasi: „Alle übrigen Gegenstände der Gesetzgebung, welche in diesem Gesetze dem Reichsrathe nicht ausdrücklich vorbehalten sind, gehören in den Wirkungskreis der Landtage der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder und werden in und mit diesen Landtagen verfassungsmäßig erledigt." Kakor je iz tega razvidno, spadajo torej gimnazije in ljudske šole v kompetenco državnega zbora, med tem ko realke lahko subsumiramo pod § 12. Razun Gališke, Kranjske, Goriške in Trsta imajo vse kronovine posebne realske zakone in sicer Dolenjca vstri j ska z dne 3. marca 1870. leta, Gorenje-avstrijska z dne 30. aprila 1869, Solnograška od tistega dne, Tirolska istotako, Predarlska istotako, Štajarska z dnč 8. januvarija 1870, Koroška z dne 18. februvarija 1870, Istra z dne 19. decembra 1872, Dalmacija z dne 27. marca 1873, Češka z dne 30. septembra 1874 in 9. julija 1895, Moravska z dne 30. aprila 1869, Šlezija z dne 15. februvarija 1870 in Bukovina z dne 30. aprila 1869. leta. Jaz torej predlagam, naj bi se deželnemu odboru naročilo, da v prihodnjem zasedanji predloži realski zakon za Kranjsko in prosim visoko zbornico, da se pridruži tej resoluciji, 327 XIV seja dne 3. marci ja 1897. -Deželni glavar: Gospodje poslanci, ki podpirajo resolucijo gospoda poslanca Lenarčiča, izvolijo ustali. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Resolucija je dovelj podprta in pride torej na glasovanje. Želi še kdo besede? Gospod poslanec dr. Schaffer oglasil se je k besedi. Abgeordneter Ar. Schaffer: Der Wortlaut der von dem Herrn Abgeordneten Lenarčič gestellten Resolution liegt mir zwar nicht vor, ich meine jedoch richtig verstanden zu haben, dass sie dahin geht: es möge der Landesansschuss beauftragt werden, in der nächsten Session den Entwurf eines Realschulgesetzes dem hohen Hause vorzulegen. Ich möchte zwar dieser Resolution nicht directe entgegentreten, glaube aber doch bemerken zu müssen, dass die Sache in mehrfacher Richtung eine reifliche Erwägung erheischt. Diese Frage ist, wie die Herren, die schon längere Zeit dem hohen Landtage angehören, sich erinneren werden, in den vorausgegangenen Sessionen schon wiederholt berührt worden, man hat jedoch von der Erlassung eines eigenen Realschulgesetzes, wie solche in andern Ländern nach den Ausführungen des Herrn Vorredners vorkommen, und es auch mir bekannt ist, stets Umgang genommen und zwar aus dem einfachen Grunde, weil wir in Kram dermalen nur eine einzige Realschule besitzen und voraussichtlich in absehbarer Zeit keine zweite bekommen. Aus diesem Grunde ist bisher stets davon abgesehen worden in dieser Richtung eine größere gesetzliche Action zn entfalten, ferner aber auch deshalb, weil wir, wenn auch ein eigenes Realschulgesetz geschaffen wird, auf die einzige bestehende Anstalt doch keine andere oder weitere Jngerenz bekommen, als wir sie jetzt haben. Es liegt aber, meine Herren, auch noch eine andere Gefahr vor, die nämlich, dass, wenn einmal ein eigenes Realschulgesetz vorhanden ist, dann auch die Verpflichtungen des Landes dieser Anstalt gegenüber mit der Zeit eine etwas andere und kostspieligere Gestalt annehmen könnten, als dies jetzt der Fall ist. Ich will, wie bereits erwähnt, nicht directe gegen die Resolution auftreten, erachte aber, dass der Landesausschuss in dieser Beziehung mit großer Vorsicht vorzugehen haben wird, bevor er bestimmte Anträge stellt, weil, wie gesagt, die Gefahr nicht ausgeschlossen ist, dass das Land auf Basis einer neuen Regelung dieser Frage nach Analogie anderer Länder zu den Kosten für die Erhaltung der Anstalt in einem weit stärkeren Maße herangezogen werden könnte, als dies bisher der Fall war, wo wir — Dank der Widmung der train. Sparkasse — in der glücklichen Lage uns befanden, für unsere Realschule einen geringeren Beitrag leisten zu müssen, wie irgend ein Land für eine gleiche Anstalt. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? Poslanec gospod kanonik Kalan ima besedo. XIV. Sitzung aw 3. März 1897. Poslanec Kalan: Visoka zbornica! Pri točki 8. bi se najprej oglasil k § 3. „Donesek za vzdrževanje višje dekliške šole v Ljubljani 1.000 gld.“ Omenjam, da so člani naše stranke v finančnem odseku tudi glasovali za ta znesek podpore za vzdrževanje te šole in sicer je vsaj za mene bil poglavitni vzrok ta, ker se je pri sestavi učnega reda za višjo dekliško šolo oziralo na vse strani, tudi na veronauk, ker se je, kar je pri drugih višjih dekliških šolah, kjer veronauk ni obligaten predmet, manj navadno, pri Ljubljanski višji dekliški šoli vpeljal kot obligaten predmet, kar jaz z hvaležnostjo priznavam. Vsekako so gospodje s tem pokazali dobro voljo, da so poskrbeli, da se bodo gospodične, ki pohajajo to šolo, tudi v verskem oziru dobro vzgojevale. Ne vem pa, zakaj se je spremenil naslov tega zavoda. Od začetka se je glasil: „Slovenska višja dekliška šola“, sedaj se pa povsodi imenuje samo „Višja dekliška šola“. Po mojem mnenji je povod temu nekaj, česar tukaj ne maram razvijati, samo toliko rečem, da se mi ne zdi potrebno in umestno, da se narodnost povsod tako skriva. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „To je malenkostno!“) Če je malenkostno na oni strani, potem seveda ne sme to biti tudi na moji strani. Drugi vzrok, zakaj smo v finančnem odseku glasovali za to podporo, je ta, ker so gospodje imeli res srečno roko glede učiteljskih moči, ki so jih izbrali za ta zavod, izvrstnih moči, katerim zares lahko zaupamo višjo vzgojo naše ženske mladine. Glede 4. točke, ki se tiče šole na Grmu, za danes nimam ničesar omeniti, samo prosil bi — to pa najodločneje — da deželni odbor v bodočem zasedanji ne pride zopet, kakor letos, z lamentaci-jami na dan, ampak da odpadejo vsi oziri in da deželni odbor popolnoma strogo in odločno gleda na to, da nastane red na šoli, ki bi jo drugim postavili v izgled. Potem se še oglašam k točkama 9. in 10. Točka 9. je podpora slovenskemu dramatičnemu društvu in nemškemu „Theaterverein“-u, vsakemu po 1.000 gld. Pod točko 10., kakor je razvidno iz poročila, katero nam je podal častiti gospod poročevalec, predlaga se pa še posebej podpora 5.000 gld. slovenskemu dramatičnemu društvu in 5.000 gld., torej jednaka podpora nemškemu „Theaterverein“-u. Najprej moram reči, da se mi čudno zdi, zakaj se ti podpori predlagata pod dvema točkama. Zdi se mi, kakor da bi gospodje sami čutili, da je ta podpora jako visoka. Zaradi tega se deli in skuša skriti pod raznimi podporami, javno na znanje pa se tukaj daje samo točka 1.000 gld. podpore za vsako gledališče. Glede tega sem jaz že lani pojasnil svoje in stališče stranke, kateri pripadam. Zato mi danes ni treba posebej govoriti, samo to omenim, da stojimo glede tega vprašanja na tistem stališči, kakor lansko leto. Predlagal bom torej tudi, naj se slovenskemu gledališču da podpora 6.000 gld. Ta svota je zelo velika v primeri s podporami, katere se dele drugim vednostnim, literarnim in umetniškim namenom v korist. Zlasti za nas poslance kmetskih 328 XIV7. seja dne 3. mavcija 1897. - občin je težko, tako Veliko svoto zagovarjati nasproti svojim volilcem. Ker pa potrebe meščanov in kmetovalcev pogostoma nekako segajo druga v drugo, da je težko jih vselej ločiti, — ker je treba, da imamo zastopniki kmetskih občin ih zastopniki mest in trgov medsebojno potrpljenje, — dalje, ker priznavam, da zastopniki mest in trgov vedo presojati svoje razmere in potrebe, katerim ne odrekamo važnosti, kakor na drugi strani mi zastopniki kmetskih občin želimo, da naj bi tudi oni uvaževali razmere in potrebe kmetskih občin, kar se je pri marsikateri točki, ko se je dovolila precej visoka svota v korist kmetskemu prebivalstvu, tudi res zgodilo — napotuje nas vse to, da bomo tudi mi glasovali za to, da se za tekoče leto dovoli za slovensko gledališče podpora 6.000 gld. Seveda moram pri tem povdarjati to, kar sem že lansko leto naglašal, namreč, da želimo in se nadjamo, da bo intendanca slovenskega gledališča, katera se, kar priznavam, zelo 'trudi, skrbela za to, da se predstavljajo igre, ki v vsakem oziru zares zadostujejo, torej v nravnem oziru in potem tudi v estetičnem, v umetniškem oziru. V tem oziru bi priporočal, da bi se nekaj denarja od te svete določilo v to, da bi se spodbujali naši pisatelji, da pišejo izvirne igre, zakaj naše slovensko gledališče bo le potem v resnici slovensko, ako se z domačimi deli izkazuje pred svetom, kajti ako se samo igre iz tujih jezikov prevajajo, je samo jezik domač, pa še tisto ne vselej, duh pa je prenesen iz tujega. Jako se pa čudim, gospoda moja, da se tista svota 6.000 gld., ki se nasvetuje za slovensko gledališče, predlaga tudi za nemško gledališče. Čudim se v prvi vrsti zato, ker potrebe nemškega in slovenskega gledališča niso v nobeni primeri. Slovensko gledališče se ima vojskovati z velikimi težavami glede prevodov, sestavljanja repertoarja itd., kar pri nemškem gledališči odpade. Poleg tega ta podpora ni v nobeni primeri s številom nemškega prebivalstva naše dežele, po katerem bi morala svota podpore za nemško gledališče čisto drugače izpasti, kakor je predlagana. Ako bi hoteli posnemati zastopnike nemške narodnosti v naši deželi, ki so — recimo —v Celjskem vprašanji glasovali proti tisti mrvici pravice, ki so jo zahtevali Slovenci, da se trije bori predmeti na Celjski nižji gimnaziji poučujejo v slovenskem jeziku, ako je ta minimalna opravičena zahteva slovenskih zastopnikov zadela ob gluha ušesa pri gospodih, katere imamo tudi tukaj čast videti, potem iz tega spoznate, kako se umeva od one (desne — rechten) strani tisto pravicoljubje, ki se je danes tako zgovorno povdarjalo z mesta poročevalčevega. Tam, kjer imajo ti gospodje oblast in število na razpolaganje, tam vidimo, kako z nami ubogimi Slovenci postopajo. Niti tega nam ne privoščijo, da bi se gimnazijski predmeti poučevali slovenski v mestu, katerega okolica je vsa popolnoma slovenska. To je tisto pravicoljubje nemških zastopnikov, katero tako poudarja častiti današnji gospod poročevalec, katero se nam pa kaže v kaj čudni luči. Ako bi jih hoteli posnemati, z vso pravico bi ne XIV. Klhung mn 3. März 1897. dovolili nobenega krajcarja za nemško gledališče, zakaj le po izreku oko za oko, zob za zob bi se ravnali, ako enako z enakim vračamo. (Poslanec baron Liechtenbergi — Abgeordneter Freiherr Von Liechtenberg: „Christliche Nächstenliebe!") Toda mi obsojani o to stališče in zato nismo proti temu, da bi se za nemško gledališče sploh ne dala nobena podpora, ampak samo to hočemo, da bodi ta podpora primerna, da bodi v nekaki primeri z važnostjo nemškega prebivalstva na Kranjskem. Nemštvo V Pragi je morebiti nekoliko bolj važen faktor, kakor nemštvo v Ljubljani, in vender se je tam, kakor sem bral v poročilih deželnega zborovanja, za češko gledališče v Pragi dovolilo 105.000 gld. za nemško pa le 70.000 gld. deželne podpore. Ako so torej tain delali tako razliko, potem res ne vem, zakaj so ravno pri nas gospodje iz središča, slovenski zastopniki, tako radodarni nasproti nemškemu gledališču. Pri marsikateri priliki, ko je bil govor o slovenskem gledališči, se je povdarjalo, in po pravici, povdarjalo, da je slovensko gledališče v narodnem oziru velikega pomena. Ravnotako pa je tudi nemško gledališče velikega pomena v narodnem oziru in kdor je v resnici naroden, bo v tem oziru vedel izvajati konsekvence. Lansko leto, ko sem o tej stvari govoril, mi je gospod dr. Tavčar kot načelnik dramatičnega društva ugovarjal glede tega in je med drugim kot svoj argument za to, da glasuje za predlog finančnega odseka, navajal to, češ letos bi nas vi radi na led speljali, da bi mi pretrgali zvezo z Nemci in glasovali proti podpori za nemško gledališče, drugo leto pa nam boste vrv okrog vratu zadrgnili in nam odrekli tudi podporo za slovensko gledališče. Da se morebiti letos ta argument ne bo zopet navajal, torej izjavljam, da jaz in moji somišljeniki nobeno leto ne bomo odrekli slovenskemu gledališču podpore v tem znesku, ako se bo gledališče, kakor dosedaj, trudilo, da kolikor mogoče na vrhunec postavi svoje delovanje. Vsi ti popolnoma stvarni razlogi me torej na-potujejo, da stavim predlog, naj se dovoli slovenskemu dramatičnemu društvu podpora 6.000 gld., kakor predlaga finančni odsek, nemškemu gledališču pa po analogiji, kakor dovoljujemo Glasbeni Matici 600 gld. in filharmoničnemu društvu samo 300 gld., samo 3.000 gld. Deželni glavar: Tega predloga ni treba podpirati, ker se bo o dotičnih točkah itak posebej glasovalo in je predlog gospoda poslanca kanonika Kalana, prav za prav le negativen predlog. Prosim samo gospoda poslanca kanonika Kalana, da se izjavi, h kateri točki stavlja svoj predlog; namreč ali ima pri 9. točki odpasti podpora nemškemu gledališču v znesku 1.000 gld, in se ima daljnih 2.000 gld. podpore izločiti pri točki 10., ali pa se strinja s tem, da ostane pod točko 9. svota 2.000 gld., namreč 1.000 gld. slovenskemu in 1.000 gld nemškemu gledališču, ter da se ima potem pri točki 10. izločiti svota 3.000 gld. ? 329 XIV. seja due 3. mareija 1897. -Poslanec Kalan: Jaz predlagam, da se nemškemu gledališču vsega skupaj dovoli podpora 3.000 gld. in da naj bi torej pri točki 9. svota 1.000 gld. odpadla, pod točko 10. pa dovolilo nemškemu gledališču 3.000 gld. mesto 5.000 gld. podpore. Deželni glavar: Torej se bo glasovalo pri točki 9. najprej o svoti 2.000 gld. in šele če ta predlog pade, v smislu predloga gospoda poslanca Kalana samo o svoti 1.000 gld., namreč o podpori za slovensko gledališče. Potem pa se bo pri točki 10. glasovalo najprej po predlogu finančnega odseka o svoti 14.635 gld. in, če ta predlog pade, potem šele v smislu predloga gospoda poslanca Kalana o svoti 12.635 gld. Želi še kdo besede? Gospod poslanec Grasselli ima besedo. Poslanec Grasselli: Visoka zbornica! Izjava gospoda predgovornika o višji dekliški šoli ljubljanski in pohvalno spričevalo, katero jej je dal, bodo gotovo na znanje vzeli z zadovoljstvom tisti, ki so ustanovili to šolo. Jaz prištevam to pohvalo tistim interesantnim izjavam, katerih smo danes že nekaj slišali. Ta izjava pač potrjuje, kar se je tudi že danes trdilo, da tisti, ki so ustanovili to višjo dekliško šolo, niso tako črni, kakor jih riše gospoda predgovornika stranka. Gospod predgovornik je priznal, da se je oziralo pri izbiranji učnih moči na sposobnost in da se je ta izbor posrečil. Posrečil se je ta izbor ravno zaradi tega, ker se je gledalo izključljivo na sposobnost, ker se je torej postopalo objektivno in tako objektivno postopanje bi bilo priporočati tudi drugim. Gospod predgovornik se je spotikal na tem, zakaj je pri oficijelnem titulu te šole baje izostala beseda slovenska višja dekliška šola. Jaz mu sicer v tem ne vem dati pojasnila, ne vem zakaj se je to opustilo in tudi ne vem, ali je poprej beseda „slovenska“ bila v oficijelnem titulu, pa meni se zdi, da je to, da je ta šola slovenska, samo ob sebi umevno, prvič, ker je šola v Ljubljani, in drugič, ker druge take šole tukaj ni. (Poslanec Kalan: — Abgeordneter Kalan: „Vsaj je še druga, nemška, pri Huthu!“) To je pa privatni zavod, ki se ne da v spored postavljati z javno šolo. Jaz moram reči, da se mi ta pristavek „slovenska“ višja dekliška šola tako nepotreben zdi, kakor bi bilo nepotrebno, če bi se v Berolinu taka šola imenovala „deutsche höhere Töchterschule", ali v Parizu „francoska višja dekliška šola“, ravnotako, kakor je nepotrebno, da se nekaj časa sem pri nas na Kranjskem pritakne „katoliški“ pri društvih, ki s katoličanstvom, s katoliškim veroizpovedanjem absolutno v nobeni zvezi niso. Tudi to nazivanje spada v tisto vrsto zlorab, ki so se že danes pri drugi priliki stigmatizovale. XIV. Sitzung mu 3. Mürz 1897. Deželni glavar: Želi še kdo besede? Der Herr Abgeordnete Dr'. Schaffer hat das Wort. Abgeordneter Dr. Schaffer: In der Haltung der Verehrten Partei auf der anderen Seite dieses hohen Hauses hat sich, wie wir schon wiederholt zu beobachten Gelegenheit hatten, eine eigenthümliche Veränderung vollzogen. In früheren Jahren hat diese Partei — und es war dies nach meiner Ansicht ein sehr erfreuliches Zeichen — bei mehrfachen Anläßen keinen Anstand genommen, zu erklären, sie sei eine Partei des Rechtes und der Billigkeit, selbstverständlich des Rechtes und der Billigkeit ebenso für die deutschen, wie für die slovenischen Bewohner des Landes und wir haben sogar die Wahrnehmung gemacht, dass die Partei gerade dielen Standpunkt des Rechtes und der Billigkeit für den deutschen Theil der Bevölkerung des Landes mit einem gewissen Nachdruck gegenüber der anderen slovenischen Partei verfocht, welcher sie ein solches Mass des Rechtes und der Billigkeit den Deutschen gegenüber nicht znzumuthen schiene. Reuestens aber ist, wie schon betont, in der Haltung derselben Partei eine gewisse Wandlung eingetreten und diese datirt ungefähr von dem nämlichen Zeitpunkte her, als die Klage über die Jsolirung, deren heute Vormittag von der anderen (leve — linken) Seite Ausdruck gegeben worden ist. Zu den Gelegenheiten, bei welchen sich diese Veränderung in den Anschauungen der Partei geltend macht, ist auch die Theaterfrage zuzählen. Der zweite Herr Vorredner hat dieselben heuer in einem ähnlichen Sinne, wie im vorigen Jahre, berührt und meines Erinnerns hat derselbe in dieser Beziehung nicht viel Neues vorgebracht. Ich bin daher in der Lage, mich diesbezüglich ganz kurz fassen zu können. Eine Frage aber drängt sich mir auf, bevor ich zu der Sache selbst übergehe, die Frage nämlich: Ist die Haltung dieser Herren damals eine aufrichtige gewesen, als sie noch von dem Gefühle des Rechtes und der Billigkeit, auch für die deutsche Bevölkerung des Landes durchdrungen zu sein schienen, oder ist die Haltung eine wahre und aufrichtige jetzt, wo sie gegen früher eine andere geworden ist? Ich möchte gerne annehmen, dass das Gefühl für Recht und Billigkeit bei ihr noch fortbesteht, weil ich bemüht bin, von jedermann eine so gute Meinung als nur möglich zu haben, dann aber sind die Anträge, die wir soeben gehört haben, nichts anderes als eine Art Spekulation, um damit aus Anlass der bevorstehenden Wahlen einen Effect zu erzielen. Was das Meritum der Sache anbelangt, so hat der geehrte Herr Vorredner gemeint, es könne von einer Bedeutung und Wichtigkeit des deutschen Theaters in Laibach so gut wie keine Rede sein und hat uns zur Begründung dieser seiner Ansicht wieder die Perzentsatze der deutschen und slovenischen Bevölkerung des Landes vorgeführt, allein ich habe mich schon in der vorigen Session darüber ausgesprochen, dass es eine außerordentlich missliche, um nicht zu sagen, verkehrte Anschauung ist, kulturelle Fragen vom Standpunkte des rohen statistischen Ziffernmaterials zu behandeln. Meine Herren! Es bedarf wohl keines Beweises, dass das 52 330 XIV. seja due 3. marci j a 1897. — XIV. Slhung mn 3. Jllntj 1897. deutsche Theater für die Entwicklung der Stadt Laibach von entscheidener Bedeutung ist, dass es einen Anziehungspunkt für weite wohlhabende Kreise bildet, von denen wir wünschen müssen, dass sie in immer ausgedehnterem Maße bei uns sich niederlassen. Auch vom Standpunkte sonstiger materieller Interessen ist das deutsche Theater berufen, in der Stadt eine Rolle zu spielen. Ich will davon nicht reden, dass die deutsche Bevölkerung der Stadt an diesem Institute, welches seit mehr als hundert Jahren in Laibach besteht, mit einer gewissen Liebe und Wärme hängt und dass es eine große Unbilligkeit wäre, an dem Bestände dieses Institutes rütteln zu wollen, insoweit dies in der Macht des hohen Landtages liegt und dies wäre der Fall, wenn man ihm die bisherige Subvention kürzen wollte. Es ist gewiss richtig, dass die Subvention vom Standpunkte der finanziellen Kräfte des Landes eine hohe ist, aber mit einer geringeren Subvention kann das Auslangen absolut nicht gefunden werden und es ist ja bekannt, dass die beiden Theater-Unternehmungen genöthigt sind, noch von anderer Seite große Hilfsquellen sich zu verschaffen, um den an sie gestellten Anforderungen gerecht zu werden, dass sie aber trotzdem mit den allergrößten Schwierigkeiten zu kämpfen haben. Wenn man also zur Streichung eines Theiles der beantragten Subvention schreiten würde, so hieße das soviel, als den Fortbestand des deutschen Theaters ganz unmöglich machen wollen, weil eben mit einer niedrigeren Summe das Auslaugen nicht gefunden werden kann. Ich möchte die Frage nicht auf ein zu ernstes Gebiet hinüberspielen, wie es der zweite Herr Vorredner gethan hat, der sogar so weit gegangen ist, dass er der deutschen Bevölkerung des Landes gegenüber die Anwendung des harten Spruches: „Aug' um Aug', Zahn um Zahn" in Vorschlag gebracht hat, sondern betrachte diesen seinen Antrag, wie er meines Dafürhaltens auch von den meisten Mitgliedern des hohen Hauses betrachtet wird, als nichts anderes, denn ein Ägitationsmittel zu Gunsten der betreffenden Partei. Auf diesem Standpunkte stehend, füge ich nur noch bei: Man merkt zwar die Absicht, wird aber nicht verstimmt, sondern stimmt mit großer Beruhigung und gutem Gewissen für die Anträge des Finanzausschusses. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, ima gospod poročevalec besedo. Berichterstatter Hrcessenz Areisterr v. Schwegel: Zu einzelnen Positionen dieses Capitels sind einige Bemerkungen vorgebracht worden, ans die ich kurz re-flectiren möchte. So ist zuerst bezüglich des Titels 3 eine Bemerkung gemacht worden, als ob in dieser Beziehung irgendeine, dem Charakter der betreffenden Schule abträgliche Bezeichnung gewählt worden wäre. Ich kann nur erklären, dass ich auf die Einstellung dieses Titels absolut keinen Einfluss genommen habe und dass dies einfach der Titel ist, wie er ans der Vorlage, die von der Buchhaltung ausgearbeitet wurde, hervorgeht und dass ich erst hier darauf aufmerksam gemacht worden bin, dass vielleicht eine andere Titulatur erwünscht wäre, gegen welche ich, wenn sie nöthig wäre, keine Einwendung erheben würde, dass aber nach den Bemerkungen von'Seite eines Herrn Redners diese Nothwendigkeit nicht obwaltet. Was den Titel 4 anbelangt, so schließe ich mich den Bemerkungen bezüglich der Nothwendigkeit der Schaffung einer Ordnung an der Ackerbauschule im Stauden an; ich hoffe und wünsche, dass es dem Landesausschusse möglich sein werde, in der nächsten Session mit solchen Anträgen vor das hohe Haus zu treten, welche wenigstens die Möglichkeit bieten werden, sich über die dortigen Verhältnisse vollkommen klar zu informiren und Beschlüsse zu fassen, die nach der Lage der Dinge sich als nothwendig herausstellen werden. Schließlich wurden Anträge gestellt bezüglich der Unterstützung, welche dem „Dramatično društvo“ einerseits und dem deutschen Theatervereine anderseits zu gewähren beantragt wird. Da wir in der Specialdebatte stehen, so werden es die geehrten Herren entschuldigen, wenn ich, strenge an dem' Charakter derselben festhal-teud, eine weitere politische Discussion bei diesem Anlasse vollkommen vermeide, weil ich glaube, dass dieselbe hier nicht am Platze wäre, womit ich aber durchaus nicht gesagt haben will, dass ich eine solche Discussion bei einem passenden Anlasse auch nur einen Augenblick scheuen würde. Ich bin zu beweisen in der Lage, dass die Haltung, die ich seit jeher im politischen Leben eingenommen habe, stets und unwandelbar mit meinem Charakter als Politiker übereinstimmte, auf dessen wandellose Reinhaltung ich immer das entschiedenste Gewicht gelegt habe und legen werde. Was jedoch meine Abstimmung im gegebenen Falle anlangt, glaube ich hier Niemanden Rechenschaft ablegen zu sollen, wie begründet und gerechtfertigt dieselbe auch war. Ich will also die in Rede stehende Frage nur vom finanziellen Standpunkte kurz erörtern. Ich glaube, dass der Antrag, die Subvention für das deutsche Theater nur mit 3000 fl. zu genehmigen, demselben also 3000 fl. wegzunehmen, nach den Erklärungen des Herrn Referenten über das Theater eine ganz besondere Beachtung verdient, weil ich glaube, dass wenn die Behauptung richtig ist, dass das Unternehmen durch die Reduction der Subvention in seiner Existenz geschädigt wird, daraus für den Theaterfond seihst eine bedeutende finanzielle Frage erwachsen würde. Ich glaube nicht, dass die Subvention von 12.000 fl., wie sie heuer beantragt wird, wenn das deutsche Theaterunternehmen vereitelt wird, ausreichen würde, um das Theater auf dem jetzigen Stande zu erhalten und dass dann noch größere Mittel von Seite des Landes in Anspruch genommen werden müssten, weil dem Theaterfonde bedeutende Einnahmen entfallen würden. Bei dieser Gelegenheit aber möchte ich in Erinnerung bringen, dass ich nie ein Freund eines Landes-Theaters war und dass ich damals, als das hohe Haus die Gründung eines Landes-Theaters beschlossen hatte, dagegen gestimmt habe, weil ich immer die Meinung vertreten habe, dass derartige Unternehmungen wegen der Differenz zwischen den Interessen der städtischen und ländlichen Bevölkerung nicht als Landesunternehmen gegründet werden sollen. Heute ist das Theater ein Landesunternehmen, bestehende Dinge 331 XIV. seja dne 3. maveija 1897. — aber sind zu respectiren. Ich will die Geschichte des Unternehmens nicht weiter beleuchten, aber die Vergangenheit ist Ihnen allen bekannt und Sie wissen auch, dass cs sich hiebei um Rechte gehandelt hat, die im Pro-cesswege ausgetragen werden mussten und die auch heute nicht vollständig ignorirt werden können. Weiters aber glaube ich, dass es nicht am Platze wäre, hier jenen Schlüssel anzuwenden, welchen der Herr Redner, der diese Post bestritten hat, angewendet wissen wollte, nämlich den Schlüssel nach der Bevölkerungszahl; diese Gelder sind Gelder der Steuerträger, da aber ist das Verhältnis der Steuerleistung, nicht aber das Verhältnis nach der Bevölkerungszahl maßgebend, und wenn derselbe Herr Redner die Stenerleistung in Betracht zieht, so wir d er zu einem ganz anderen Resultate kommen. Auch ist weiter in Betracht zu ziehen, dass das slovenische Theater, welches in einem erfreulichen Aufschwünge begriffen ist, denselben gerade der Concurrenz mit dem deutschen Theater verdankt. Endlich und letztlich glaube ich, dass wir alle den lebhaftesten Wunsch hegen und alles aufzubieten trachten sollen, um das Einvernehmen und friedliche Zusammenleben aller Theile der Bevölkerung zu fördern, nicht aber zu stören, ein derartiger Beschluss aber würde meiner Ansicht nach gewiss nicht dazu Beitragen, dieses freundliche Zusammenleben zu fördern. Aus diesen Gründen beantrage ich, an den Beschlüssen des Finanzausschusses festzuhalten und die Punkte 9 und 10 des Titels 9 nach den Anträgen des Finanzausschusses mit dem Betrage von 2000 fl., beziehungsweise 14.635 fl. anzunehmen. Deželni glavar: Preidimo na glasovanje. Ker glede toček 1.—8. poglavja VIII. ni bilo nobenega ugovora, smatram, da se sme o točkah 1.—8. skupno glasovati in prosim torej gospode poslance, ki se strinjajo s temi točkami po nasvetu finančnega odseka, da izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Točke 1.—8. so torej sprejete. Pri točki 9. predlaga gospod poslanec Kalan samo svoto 1000 gld., to je podpora slovenskemu gledališču, med tem ko bi imela podpora 1.000 gld. nemškemu gledališču odpasti. Da je mogoče vsem gospodom glasovati, namreč tudi tistim, ki so za svoto 2000 gld., se bo najprej glasovalo o svoti 2000 gld. in če ta predlog finančnega odseka pade, bo se potem glasovalo o svoti 1000 gld. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo pod točko 9. svoti 2000 gld., izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Sedaj pride glasovanje o 10. točki, kjer nasvetuje finančni odsek svoto 14.635 gld. Najprej se bo glasovalo o tej svoti, in ako ta pade, o svoti 12.635 gld. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo pod točko 10. svoti 14.635 gld., izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) XIV. Sitzung am 3. Mär; 1897. Sprejeto, in s tem je tudi sprejeta cela svota potrebščine pod poglavjem VIII. v znesku 290.259 gld. in prestopimo na poglavje IX. Berichterstatter Er cessen; Freiherr von Schweget: Capitel IX. betrifft die Ausgaben für Communi-cationsmittel. Dieselben werden mit dem Betrage von 106.500 fl. eingestellt, und ich beantrage die unveränderte Annahme dieses Capitels nach dem Antrage des Finanzausschusses. Es ist hiebei nur zu bemerken, das die Anträge für das laufende Jahr gegenüber den Erfordernissen für das Jahr 1896 um 7670 fl. günstiger sich stellen. Deželni glavar: Gospod poslanec Višnikar se je oglasil za besedo. Poslanec Tisnikar: Visoka zbornica! Naj mi bo dovoljeno, da pri troškili za občila omenjam dve važni cesti, katerih preložitev oziroma zgradbo je visoki deželni zbor že sklenil dne 15. februvarija 1894. oziroma 1895 leta. Menim namreč cesto iz Gomile do Trebna in cesto od Turna pri Moravčah do Čateža. Obe cesti sta zlasti za promet na Dolenjski železnici jako važni. Visoki deželni zbor je sklenil zgradbo prve ceste dne 1. februvarija 1894. kot deželne ceste. Dotični zakon datuje z dne 23. julija 1894. leta in se je sprejel brez ugovora. Dotični troski znašajo 13.000 gld., od katerih spada na deželo polovica, polovica pa na cestni okraj Trebanjski. Ker ima Trebanjski cestni okraj denar za pokritje dotičnih nanj pripadajočih troskov že naložen v hranilnici, ne uvidim, zakaj se ne prične, ali zakaj se že ni pričelo z zgradbo te ceste. Zgradba te ceste je tudi zelo nujna posebno zaradi Dolenjske železnice. Promet na cesti iz Mirne v Trebno je jako močan, cesta pa je v slabem stanu, mokra in razvožena, tako da je lansko leto samo posipanje, kakor sem ravno danes izvedel, stalo 800 gld. Ne kaže torej, da bi se vzdržavala tako slaba cesta, ki se je že vsprejela brez ugovora in za katero imamo že pokritje. Druga cesta, ki je tudi zelo važna, je zagotovljena z zakonom z dne 30. julija 1895. leta. Dotični troski bodo znašali 11.000 gld. in nekaj čez in se bodo pokrili približno s tretjino od dežele, s tretjino od Litijskega in s tretjino od Trebanjskega okraja. Klanec pod Čatežem je eden najhujših v deželi, strmec pod Čatežem znaša približno do 20°/o. Ker so o teh dveh cestah v letnem poročilu nič ne nahaja in tudi ne v proračunu deželnega zaklada, bi jako želel, ako bi častiti gospod deželn; glavar dal kako pojasnilo o tej važni zadevi, da bo dotično prebivalstvo pomirjeno. Ob enem pa si usojam predlagati sledečo resolucijo : „Visoki deželni zbor skleni: Deželnemu odboru se naroča, da potrebno ukrene, da se čim preje mogoče prične z vsled de- 52* 332 XIV seja dne 3. marcija 1897. želnih zakonov z dne 23. julija 1894, št. 24., in 30. novembra 1895, št. 39. dež. zak. sklenenima zgradbama cest in sicer deželne ceste od Gomile do Trebnja, in okrajne ceste od Turna pri Moravčah do Čateža“. Deželni glavar: Gospodji poslanci, ki podpirajo to resolucijo, izvolijo ustati. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Resolucija je zadostno podprta in je v razpravi. Glede te resolucije bi jaz le pojasnil, da kar se tiče ceste Gomila-Steinberg, da je zadržek ta bil, ker so tam prosili, da bi se alternativna trasa naredila in okrajno glavarstvo v Novem mestu je to priporočalo. Zato se je napravil nov projekt, proga čez Dule. To je bil prvi zadržek. Potem se je pa pokazalo, da ta preložitev čez Dule ni praktična in da bi bilo bolje, ako se ostane pri prvotni progi. Tam so pa zopet nekateri posestniki ugovarjali, da ne odstopijo sveta in torej je bilo treba ekspropri-jacije. Ta se še vrši. Stvar je šla na deželno vlado in mi še nismo dobili razsodbe. Torej treba čakati, da pride razsodba o razlastitvi. Kar se tiče ceste od Turna pri Moravčah do Čateža, se jaz natanko ne spominjam, ampak to vem, da se cestni odbor Litijski proti vi preložitvi in pravi, da je ni treba, temveč da bi bila potrebna samo korektura klanca pri Čatežu. Vsekako se bo stvar v smislu resolucije pospešila in posebno glede prve ceste Gomila-Steinberg je gotovo, da se bo še letos začela graditi, ker je pričakovati, da pride dotična prošnja deželnemu odboru v pravem času v roke. Želi še kdo besede ? Gospod poslanec Višnikar ima besedo. Poslanec Višnikar: Zahvaljujem se prečastitemu gospodu deželnemu glavarju za to pojasnilo in bi le še omenil, da se gre, kolikor sem izvedel, samo za ekspropri-jacijo treh prav neznatnih parcel (Deželni glavar — Landeshauptmann: „Več jih je, šest če se ne motim!“). Ena meri samo Iti »»*. To torej ne bo dalo toliko dela, da bi se obravnava ne mogla v enem dnevu zvršiti. Glede druge ceste in preložitve pri Čatežu pa omenjam, da se je o ugovorih dotičnih vasi že takrat razpravljalo, ko še je zakon sklepal. Ugovori so se že takrat kot neopravičeni odbili, zakon se je sprejel, je potrjen' in torej se sedaj ne more več ozirati na dotrčne že zavrnene ugovore, kajti sicer bi se Vsaka taka stvar lahko zavlekla. Prosil bi tudi prečastitega gospoda deželnega predsednika, da gleda na to, da se dotičhe razprave o eksproprijaciji čim preje kohčajo in razsodbe izdajo. Deželni glavar: Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Gospod poročevalec? XIV. Sitzung mtt 3. März 1897. Berichterstatter Krcelkenz AreiHerr v. Schweget: Ich habe nichts zu bemerken. Deželni glavar: Torej prosim glasovati o nasvetu finančnega odseka, da se pri poglavji IX. odobri svota 106.500 gld. Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje. Berichterstatter Excellenz Freiherr v. Schweget: Capitel X: „Ausgaben für Vorspann- und Militärzwecke". Dieselben werden von Seite des Finanzausschusses mit dem gleichen Betrage, wie von Seite des Landesausschusses, nämlich mit 12.600 fl. beantragt, oder um 1500 fl. mehr als im verflossenen Jahre. Dieses höhere Erfordernis erscheint begründet durch die höhere Inanspruchnahme seitens der Militärverwaltung und durch die Erkenntnis, dass diese Ausgaben früher zu niedrig präliminirt waren. Ich beantrage die unveränderte Annahme des Antrages des Finanzausschusses. (Obvelja. — Angenommen.) Capitel XI: „Abgang des Landesanlehensfondes" ist durch die Verhandlungen des hohen Hauses mit 203.188 fl. bereits definitiv festgestellt worden. Ich beantrage dessen unveränderte Annahme. (Obvelja. — Angenommen.) Capitel XII: „Verschiedene Ausgaben". Unter diesem Capitel wird im ganzen ein Erfordernis von 44.729 fl. beantragt und zwar mit dem gleichen Ansätze, wie ihn der Landesausschuss eingestellt hat. Im vorigen Jahre ist unter diesem Capitel um 11.229 fl. weniger beantragt worden; wenn man jedoch erwägt, dass in den heurigen Voranschlag für die Verzinsung des Anlehens per 500.000 fl. bei der Krainischen Sparkasse eine entsprechende Rückzahlungsquote eingestellt werden musste und mit Berücksichtigung des Umstandes, dass auch die 3°/o Interessen von der ersten Rate des staatlichen Darlehens per 550.000 fl. eingestellt werden mussten, so sind die betreffenden Ziffern selbstverständlich vollkommen entsprechend und ich beantrage daher die Einstellung des Erfordernisses übereinstimmend mit dem Antrage des Landesausschusses mit der Summe von 44.729 fl. (Obvelja. — Angenommen.) Das Gesammterfordernis stellt sich demnach im Ordinarium auf 1,019.975 fl., im Extraordinärium auf 191.042 fl., zusammen daher auf 1,211.017 fl. Die Erhöhungen, welche von Seite des Finanzausschusses gegenüber den Anträgen des Landesausschusses eingestellt wurden, und die bei den einzelnen Capiteln, nämlich II., IV., VL, VII. und VIII. ausgewiesen worden sind, belaufen sich im ganzen auf die Summe von 18.934 fl. Wenn man das Mehrerfordernis, beziehungsweise den Abgang, welchen der Landesausschuss mit dem Betrage von 1034 fl. ausgewiesen hat, dazu addirt, so ergibt sich ein Gesammtabgang von 19.968 fl., eras den ich später noch zurückkommen werde. Wir gelangen nun zur Bedeckung. 333 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. — XIV. Sitzung UM 3. März 1897. Im I. Capitel: „Einnahmen aus dem landschaftlichen Vermögen" wird eine Einnahme von 59.644 fl. präliminirt; um 2243 fl. weniger, als im Jahre 1896. Dieses Plus der Einnahmen im Jahre 1896 gegenüber dem Präliminare pro 1897 resultirt daraus, dass einerseits die Einnahmen der Savebrücke bei Gurkfeld Heuer niedriger eingestellt werden mussten mit Rücksicht auf das geringere Erträgnis nach dem Durchschnitte der letzten Jahre, andererseits aber auch daraus, dass der Erlös für verkaufte Reben aus der landschaftlichen Pe-piniere Heuer ebenfalls mit einem niedrigeren Betrage, nämlich mit nur 3200 fl. eingestellt werden konnte. Im übrigen ist gegen die Ansätze dieses Capitels keine Einwendung zu erheben und ich beantrage daher im Namen des Finanzausschusses, die Einnahmen unter Capitel I mit dem Betrage von 59.644 fl. zu genehmigen. (Obvelja. — Angenommen.) Im II. Capitel: „Einnahmen aus öffentlichen Titeln" wird der Betrag von 4067 fl. Beantragt, gegen das Vorjahr mehr um 434 fl. Es sind dies die Verwaltungskostenbeiträge, welche das Land von den Stiftungsgeldern einzieht; die betreffenden Summen sind bei der Verhandlung über die Stiftungsfonde bereits festgestellt worden, weshalb eine besondere Begründung derselben nicht nothwendig erscheint und ich erlaube mir daher die Einnahmen dieses Capitels mit 4067 fl. zur Genehmigung zn empfehlen. (Obvelja. — Angenommen.) Im letzten Capitel: „Verschiedene Einnahmen" werden dieselben mit 87.573 fl. beantragt, NM 2322 fl. mehr, als tut Jahre 1896. Dieses Plus resultirt einerseits aus der größeren Quote von 26.700 fl., als Beitrag von Seite des Staates für die Wasserleitung Semitsch-Tschernembl, außerdem aber ans den Plus von dem Ertrage der angelegten Capitalien, wie derselbe in dem Ausweise selbst detailirt erscheint. Gegen die Ansätze selbst ist keine Einwendung zu erheben und ichbeantrage daher die Annahme des eingestellten Betrages von 87.573 fl. (Obvelja. — Angenommen.) Nachdem nunmehr das Erfordernis und die Bedeckung nach den einzelnen Capiteln erledigt erscheint, erübrigt nur noch die Vorlage des Finanzgesetzes des hohen Landtages für das laufende Jahr, welches sich einfach in den Anträgen resummirt, die in dem Berichte des Finanzausschusses auf Seite 7 enthalten find nndich habe demnach die Ehre im Namen des Finanzausschusses zu beantragen: (bere — liest) Der hohe Landtag wolle beschließen: I. Das Gesammterfordernis des Landesfondes für das Iaht 1897 wird mit dem Betrage von 1,211.017 — fl. und die Gesammtbedeckung ans eigenen Mitteln mit.................. . 151.284 - „ daher mit betn Abgänge von ... 1,059.733 — fl. genehmigt. Visoki deželni zbor izvoli skleniti: I. .Skupna potrebščina deželnega zaklada za leto 1897. se z zneskom .... 1,211.017 gld. skupno pokritje iz lastnih prihodkov z. 151.284 „ torej s prirhanjkavo ..... . 1,059.733 gld. odobri. (Obvelja. — AngenoMcken.) II. Zur erforderlichen Bedeckung dieses Abganges sind im Jahre 1897 einzuheben: 1. ) ein 40°/o Zuschlag zur Verzehrungssteuer von Wein, Most und Obstmost im präliminirten Betrage von . 139.634— fl. 2. ) folgende besondere Landesauf-lagcn: a) von dem Verbrauche von Liqucuren und allen versüßten geistigen Flüssigkeiten ohne Unterschied der Grad-hältigkeit per Hektoliter 15 fl. und von dem Verbrauche aller übrigen gebrannten geistigen Flüssigkeiten nach Graden des lOOtheiligen Alkoholometers vom Hektolitergrad 30 kr.; von beiden Auflagen im präliminirten Betrage von . . 350.000— „ Diese Auflage sub a wird nur bis zum Jnslebentreten der erhöhten Branntweinsteuer eingehoben, und wird deren Einhebuug mit der Erhöhung der staatlichen Branntweinsteuer eingestellt; b) vom Bierconsum im ganzen Krou- lande mit 1 fl. per Hektoliter im präliminirten Betrage von . . 80.000-— „ 3. ) ein 30°/o Zuschlag auf die volle Vorschreibung aller directen, tut Ausweise des I. k. Rechnungsdepartements der kram. Finanz-Landesdirection vom 5. Juni 1896, Z. 449/1, detaillirten Steuern sammt allen Zuschlägen, zusammen per fl. 1,567.105 im entfallenden abgerundeten Betrage von . . . 470.131 — „ II. V pokritje tega primankljeja pobirati je leta 1897.: 1. ) 4Ö°/o priklade na užitnino od vina, vinskega in sadnega mošta in od mesa v proračunjenem znesku . 139.634 gld. 2. ) Naslednje imenovane posebne naklade: a) Od porabljenih likerjev in vseh poslajenih opojnih tekočin brez razločka rta stopinjo alkoholovine od hektolitra po 15 gld. in od vseh drugih porabljenih žganih opojnih tekočin po stopinjah lOOdelnega alkoholometra za vsako hektolitersko stopinjo 30 kr. v proračunjenem znesku . . 350.000 „ Ta naklada od a) pobirala se bode le do uveljavcrija zvišanega državnega davka na žganje in se s pobiranjem preneha precej ko bo zvekšan državni davek na žganje b) od porabljenega piva v vsej kro- novini po 1 gld. od hektolitra v proračunjenem Z tlesku . . • 80.000 „ 3.) 30°/o priklada ha vso predpisano sVoto vseh v izkazu c. kr. finančnega rač. oddelka z dne 5. julija 334 XIV. seja dne 3. marcija 1897. — XIV. KitzMlg nnt 3. März 1897. 1896., št. 449/1, detajliranih neposrednih davkov z vsemi državnimi prikla-dami vred skupaj z 1,567.105 gld. v odpadlem čistem okroglem znesku . 470.131 „ (Obvelja. — Angenommen.) III. Zur Bedeckung des noch zu erübrigenden Abganges von........................... 19.968-—- fl. sind die Cassabestände heranzuziehen. III. Še preostali primankljej v znesku............................... 19.968'— „ pokriti je z blagajniškimi preostanki. (Obvelja. — Angenommen.) IV. Der Landesausschuss wird beauftragt, für die Beschlüsse sub II die Allerhöchste Genehmigung zu erwirken. IV. Deželnemu odboru se naroča, da pridobi sklepom ad II Najvišje potrjenje. (Obvelja. — Angenommen.) V. Bei den im Capitel VIII, Titel 5, §§ 4, 5 und 6 des Erfordernisses bezeichneten Positionen wird dem Landesausschusse das Virement bewilligt. V. Pri poglavju Vlil., naslovu 5., §§ 4., 5. in 6. potrebščine dovoli se deželnemu odboru virement. (Obvelja. — Angenommen.) VI. Die nachfolgenden, durch die Voranschläge der früheren Jahre bereits bedeckten Credite werden mit der Verwendungsdaner bis Ende 1898 verlängert: 1. ) 900 fl. für die Regulirung der Feiftritz bei Berg; 2. ) 2400 fl. für die Regulirung des Kulpaflusses; 3. ) 6500 fl. für die Straße Gomila - Steinberg; 4. ) 3000 fl. für die Straße im Rassenfutzer Be- zirke ; 5. ) 3950 fl. für die Straße Gottschee-Tschernembl; 6. ) 5000 fl. für die Straße Hrib-Soderschitz; 7. ) 2000 fl. für die Straße Alt-Oberlaibach; 8. ) 2500 fl. für die Straße Hotiö-Vace; 9. ) 3500 fl. für die Straße Moräutsch-Zelodnik; 10. ) 5000 fl. für die Straße Loschnttz-St. Peter; 11. ) 58.609 fl. für den Bau des neuen Krankenhauses ; 12. ) 1200 fl. für Bewässerungsanlagen in Stauden; 13. ) 2762 fl. für unverzinsliche Vorschüsse zur Förderung des Weinbaues; 14. ) 5000 fl. für die Regulirung des Neuringbaches. VI. Naslednje navedeni, v proračunih prejšnjih let vže pokriti krediti se do konca leta 1898. podaljšajo, in sicer: 1. ) 900 gld. za uravnavo Bistrice pri Bregu; 2. ) 2400 gld. za uravnavo Kolpe pri Osilnici; 3. ) 6500 gld. za cesto Gomila-Kamni Ver h; 4. ) 3000 gld. za cesto v Mokronoškem okraji; 5. ) 3950 gld. za cesto Kočevje-Črnomelj ; 6. ) 5000 gld. za cesto Hrib-Soderšica; 7. ) 2000 gld. za cesto Stara-Vrhnika; 8. ) 2500 gld. za cesto Hotič-Vače; 9. ) 3500 gld. za cesto Moravče-Želodnik; 10. ) 5000 gld. za cesto Lošnice-Št. Peter; 11. ) 58.609 gld. za zgradbo nove bolnice; 12. ) 1200 gld. za namakanje travnikov na Grmu; 13. ) 2762 gld. za brezobrestna posojila za nasajen) e vinogradov; 14. ) 5000 gld. za uravnavo Mirne. (Obvelja. — Angenommen.) Nachdem das Finanzgesetz erledigt ist, erübrigt noch die Vorlage, beziehungsweise Beantragung der bezüglichen Resolutionen des Finanzausschusses. Die Resolutionen, welche von dem Finanzausschüsse beantragt werden, sind in dem gedruckten Berichte selbst enthalten und ich erlaube mir daher diese Resolution zur Annahme zu empfehlen. Der Finanzausschuss beantragt: 1. ) Mit Rücksicht auf den günstigen Erfolg der selbständigen Landesauflage auf den Consum von gebrannten geistigen Flüssigkeiten wird dem mit der Einhebung betrauten Personale für das Jahr 1896 eine mit 5°/o vom reinen Ertrage nach Abzug der ursprünglichen Remanenzen und des Betrages von 100.000 fl. zu berechnende Remuneration bewilligt. Der Ertrag ist vom Consume per 1,468.019 Liter Alkohol und 43.866 Liter versüßten Branntweines unter Zugrundelegung einer Auflage von 18 kr. per Hektolitergrad und von 6 fl. vom Hektoliter versüßten Branntweines zu ermitteln. Der Landesausschuss wird ermächtiget, diesen Betrag nach seinem Ermessen unter jene Bediensteten zu vertheilen, welche sich durch besondere Tauglichkeit, Pünktlichkeit und Fleiß hervorgethan haben. Ebenso ist aus diesem Betrage dem Rechnungsofficial Z. Zor eine angemessene Remuneration zu gewähren. Gleichzeitig wird der Landesausschuss ermächtiget, einen Theilbetrag dieser 5°/oigen Remuneration, wie in den vorhergehenden Jahren, zum Zwecke der Begründung eines Fondes für Unterstützungen der Bediensteten fruchtbringend anzulegen. (Obvelja. — Angenommen.) 2. ) Der Landesausschuss wird beauftragt, sich an den Verpachtnngslicitationen der Verzehrungssteuern im Lande nach wie vor ernstlich zu betheiligen und zugleich eine Vereinbarung mit der Regierung bezüglich der Uebertragung der gesammten Verzehrnngsfteuer-Einhe-bung an die Organe der Landesverwaltung nachdrücklichst anzustreben. (Obvelja. — Angenommen.) 3. ) Die Beschlüsse des Landtages vom 11. Februar 1896, betreffend die rechtzeitige Vorlage der Landesausschussberichte an den Landtag, sowie die entsprechende Beschleunigung der Veröffentlichung der stenographischen Protokolle der Landtagsverhandlungen, werden nachdrücklich wiederholt und wird der Landesausschuss aufgefordert, denselben nachzukommen. (Obvelja. — Angenommen.) 4. ) In Ergänzung der für die Landesbuchhaltung erlassenen Instruction vom 29. November 1865 wird angeordnet, dass die von der Landesbuchhaltung zu verfassenden Rechnungsabschlüsse längstens bis Ende Juni eines jeden Jahres dem Landesausschusse vorzulegen sind. Um dies zu ermöglichen und um ein einheitliches System in der Rechnungslegung einzuführen, wird bestimmt, dass alle vom Landtage bewilligten Credite mit Ausnahme solcher, bezüglich welcher specielle andere Bestimmungen getroffen werden, bis zum 31. März des 335 XIV. seja dne 3. marcija 1897. — XIV Kjhung mil 3. Mars i«97. dem Präliminarjahre nächstfolgenden Jahres Giltigkeit haben. Nach Ablauf dieses Termines sind alle vorkommenden Schuldigkeiten, auch wenn ihr Entstehnngsgrund im Vorjahre liegt, auf Rechnung des laufenden Jahres zu buchen- Die im Rechnungsabschlüsse ausgewiesenen schließlichen Rückstände sollen demnach mit den ausgewiesenen anfänglichen Rückständen des nächstfolgenden Jahres genau übereinstimmen. Bei vorkommender Abschreibung von Forderungen, rücksichtlich Erlöschung von schuldigen Zahlungen ist die Abfallsmethode aufzufassen und die Verrechnung von derlei Fällen cassamäßig zur Durchführung zu bringen. Credite, deren Verwendung sich voraussichtlich auf mehrere Jahre vertheilt, sind stets unter bestimmter Angabe ihrer Verwendungsdauer anzusprechen und, wenn sie bewilligt worden, darnach genau in Evidenz zu erhalten, so dass dieselben, wenn sie vor Ablauf ihrer Verwendnngsdauer nicht verlängert und insoweit sie nicht verwendet werden, ohneweiters abzuschreiben und als erloschen anzusehen sind. (Obvelja. — Angenommen.) 5. ) Die Beschlüsse des Landtages vom 11. Februar 1896, betreffend die Beschränkung des jährlichen Erfordernisses : a; auf 10.000 fl. für Wasserbauten, Wildbachregu-lirnngen, Bodenmeliorationen und Entwässerungen (Capitel IV, Titel 3, 4 und 5); b) auf 20.000 fl. für Wasserversorgungen (Capitel IV, Titel 6, § 1 bis inclusive 10); c) auf 20.000 fl. für Förderung des Weinbaues (Capitel IV, Titel 12); d) auf 10.000 fl. für Schulbauten (Capitel VIII, Titel 8); e) auf 15.000 fl. für andere Unterstützungen (Capitel VIII, Titel 9, § 10); f) auf 20.000 fl. für Subventionen und Darlehen für die Erhaltung und den Neubau der Bezirks-straßen und Brücken (Capitel IX, Titel 2), haben im vollen Umfange und für die ganze Wahlperiode des gegenwärtigen Landtages aufrecht und in Kraft zu bleiben. (Obvelja. — Angenommen.) 6. ) Die hohe Regierung wird aufgefordert, die Karstaufforstung in jeder Weise nachdrücklichst zn fördern und zu unterstützen. (Obvelja. — Angenommen.) Der Herr Abgeordnete Dr. Majaron beantragt: Visoka c. k. vlada se poživlja, da blagovoli kar največ mogoče pospešiti zboljšanje položaja delavcev, provizionistov, njihovih vdov in sirot pri c. k. rudniškem in gozdnem erarji v Idriji. (Obvelja. — Angenommen.) Der Herr Abgeordnete Dr. Žitnik beantragt: Deželnemu odboru se naroča, da v s vrbo dobave pitne in porabne vode za Ambrus in okolico vse potrebno ukrene ter v prihodnjem zasedanji stavi primerne nasvete. (Obvelja. — Angenommen.) Der Herr Abgeordnete Dr. Majaron beantragt: Deželnemu odboru se naroča, da v svrho asa-nacije mesta Idrije podeli za zdaj občini in prebi- valcem podpore po potrebi do zneska 2000 gld. in se pri tem posluži kredita, dovoljenega mu v poglavji XII. naslov 5. (Obvelja. — Angenommen.) Der Herr Abgeordnete Pakiž beantragt: Deželnemu odboru se naroča, da vpliva na to, da se ustanove zdravstveni uradni dnevi v občini Sodražici (v trgu Sodražici) in v občini Loški potok, okraj Ribnica. (Obvelja. — Angenommen.) Der Herr Abgeordnete Lenarčič beantragt: Deželnemu odboru se naroča, da v prihodnjem zasedanji predloži realski zakon visoki zbornici. (Obvelja. — Angenommen.) Der Herr Abgeordnete Vißnikar beantragt: Deželnemu odboru se naroča, da potrebno ukrene, da se čim preje mogoče prične z vsled deželnih zakonov z dne 23. julija 1894, št. 24 in 30. novembra 1895, št. 39 dež. zale. sklenenima zgradbama cest in sicer deželne ceste od Gomile do Trebnja, in okrajne ceste od Turna pri Moravčah do Čateža. (Obvelja. — Angenommen.) Nachdem nun der Voranschlag des Landessondes in zweiter Lesung erledigt ist, erlaube ich mir den Antrag zu stellen, das hohe Haus wolle diesen Beschlüssen auch in dritter Lesung beitreten. Deželni glavar: Gospod poročevalec predlaga, da se proračun deželnega zaklada in predlogi finančnega odseka takoj rešijo še v tretjem branji. Ali je kaj ugovora proti temu, da se takoj danes izvrši tretje branje ? (Nihče ne ugovarja. — Es wird kein Widerspruch erhoben.) Ker ne, torej prosim glasovati. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo proračunu deželnega zaklada za leto 1897., z vsemi predlogi vred v celoti, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Proračun deželnega zaklada in predlogi finančnega odseka so v celoti sprejeti in s tem je 3. točka dnevnega reda rešena. Na vrsto pride točka: 4. Ustno poročilo finančnega odseka o nameravani lokalni železnici Trebnje-Tržiše (k prilogi 53.) 4, Mündlicher Bericht des Finanzausschusses, betreffend die projektierte Loealbahn Tref-fen-Terzise (zur Beilage 53). Poročevalec Hribar: Visoki deželni zbor! Vstanovil se je odbor za gradnjo lokalne železnice, ki bi tekla od Trebanjske 336 XIV. seja dne 3. marcija 1897. — XIV. Sitzung MN 3. Mär; 1897. postaje dolenjskih železnic čez Mirno in Mokronog v Tržišče in od tam segala z dovlačnico do Št. Janža. V tem odboru so gospodje Ludovik baron Berg, Jožef Anton grof Barbo in dr. Arnold Beck. Ta odbor je vložil prošnjo do deželnega odbora, v kateri prosi, da bi deželni odbor blagovolil priporočiti visoki zbornici, naj ona v svrho gradnje te železnice zagotovi večji prispevek s tem, da nakupi za 140.000 gld. glavinskih delnic. V obširni prošnji se pripoveduje, da utegne ta lokalna železnica jako velike koristi biti za kraje, koder bo tekla proga; da je svet todi jako rodoviten ; da se je v mnogih krajih nahajala od starine industrija, ki se bo dala oživiti in da se bodo dala ustanoviti nova industrijalna podjetja ker je v Mokronoški dolini dosti premoga. Troske za gradnjo te železnice, ki bo 21'4 hm dolga, proračunil je konzorcij na 1,400.000 gld., torej na 65.420 gld. za 1 hm ter pravi, da pričakuje od dežele Kranjske podporo znašajočo 10°/o napravne glavnice, torej 140.000 gld. proti plačilu v glavinskih delnicah, med tem ko misli drugih 70°/o pridobiti s pri-joritetnimi delnicami, 20°/o pa dobiti od interesentov. Finančni odsek, posvetujoč se o tej stvari, je priznaval, da je železnična proga Trebnje-Tržišče jedna tistih železničnih prog, ki se v prvi vrsti morajo graditi v deželi Kranjski in je, uvažuje v polni meri razloge, katere navajajo člani konzorcija, prišel do prepričanja, da bode ta železnica bržkone sama se rentovala, ako ne takoj, pa vsaj v bližnji prihodnosti. Finančni odsek pa se tudi ni upiral spoznanju, da bi bila važna ta železnica tudi zaradi tega, ker bi bila jedna glavnih dovodnih žil dolenjskih železnic, za katere je dežela prevzela garancijo in glede katerih jej mora potemtakem ležeče biti, da se povišajo njih dohodki. To govori za to, da se visoka zbornica odloči, da dovoli prispevek k gradnji te železnice. Vender pa je bil finančni odsek tega mnenja, da sedaj še ni mogoče izreči se za določeno svoto, ker se mu je dozdevalo, da so troški 1,400.000 gld. za 21 "4 hm dolgo železnico vender previsoki. Teren, po katerem bode tekla ta železnica, je veliko ugodnejši, kakor je bil večinoma tisti teren, na katerem se je gradila dolenjska železnica, pa vender so troški za železnico Trebno-Tržišče veliko višje proračunjeni, kakor je faktično stala dolenjska železnica. Finančni odsek je torej tega mnenja, da bi pred vsem bilo treba, da pregleda načrte in tro-škovnik kak strokovnjak iz visokega železniškega mi-misterstva in se v tem oziru popolnoma pridružuje mnenju, katero je deželni odbor zastopal v svojem poročilu. Danes se torej ne bodem spuščal v vprašanje, ali je rentabilitetni proračun, ki je tudi priložen začasnemu projektu, tak, da bi se sedaj že moglo razpravljati na njegovi podlagi. Za to bo prilika pozneje, kadar pride po poročilu deželnega odbora ta zadeva zopet pred visoki deželni zbor in ko se bo določevalo, koliko naj se dovoli za nakup glavinskih delnic v podporo gradnje te železnice. Za danes mislim, da je čisto zadosti, ako visoka zbornica sklene, da se ima v svrho pregledanja načrtov in troškovnika iz železniškega zaklada dovoliti neka svota, katera se ima izplačati za to, da bode deželni odbor imel jasno in natančno podlago pri sestavi poročila, katero bo imel predložiti visoki zbornici v prihodnjem zasedanji. Kakor rečeno, stojim na stališči, da je ta železnica za nas jedna najbolj potrebnih in najbolj priporočljivih, zaradi tega, ker se da z gotovostjo pričakovati, da se bo sama od sebe rentovala in tako mi v imenu finančnega odseka ne preostaje druzega, ko predlagati: „Visoki deželni zbor izvoli skleniti: 1. ) Deželni zbor priznava, da je potrebno in koristno napraviti lokalno železnico, ki bi tekla od Trebanjske postaje dolenjskih železnic črez Mirno-Mokronog v Tržišče in bi segala z dovlačnico do premogovnikov v Št. Janžu, se zavezuje, da prevzame v pospešitev te železnice glavinskih delnic al pari in pooblašča deželni odbor, da sme izplačati stroške za presojo načrta in stroškovnika največ 2000 gld. iz železniškega zaklada, ki se nabira po sklepu deželnega zbora z dne 25. novembra 1890. leta, proti svoječasnem vračilu iz stavbinske glavnice. 2. ) O uspehu presoje je poročati deželnemu zboru ob prvem prihodnjem zborovanju in predlagati, koliko naj dežela prispeva. Der hohe Landtag wolle beschließen: 1. ) Der Landtag anerkennt die Nothwendigkeit und Nützlichkeit des Baues einer Localbahn, welche von der Station Treffen der Unterkrainer Bahnen über Eeudegg-Naffenfuß nach Terzise gehen und mit einer Schleppkahn die Kohlenlager in Johannesthal erreichen würde, verpflichtet sich den Ausbau dieser Eisenbahn durch Uebernahme von Stammactien al pari zu fördern und ermächtiget den Landesausschuss die für die Prüfung des Projectes und Kostenvoranschlages auflaufenden Kosten bis zum Höchstbetrage von 2000 fl. österr. W. aus dem in Gemäßheit des Landtagsbeschlusses vom Z5. November 1890 anzusammelnden EisenbahnfondeDgen seinerzeitige Refundirung aus dem Baucapitale zü'bezahlen. 2. ) Ueber das Resultat der Prüfung ist dem Landtage in der nächsten Session Bericht zu erstatten und Anträge betreffend die Höhe des Landesbeitrages zu stellen". Deželni glavar: Otvarjam razpravo. Želi kdo besede. Gospod poslanec Košak ima besedo. Poslanec Košak: Visoki zbor! Če kje, sme se glede te železnične proge trditi, da je potrebna in povsem opravičena. Vezala bi obljudene in rodovitne kraje, ki so bogati ne le na kmetskih pridelkih, ampak imajo tudi velike zaklade premoga, z glavno progo dolenjskih železnic. Ker se bo ta železnica gotovo sama od sebe obrestovala, glavni železnici pa dovažala mnogo blaga in povišala tako njene dohodke, prosim kot poslanec tega okraja, da sprejme visoka zbornica nasvet odsekov in ukrene potrebno, da se prej ko mogoče zgradi ta prepotrebna železnica. 337 XIV. seja dne 3. mavcija 1897. - Deželni glavar : Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati. Gospodje poslanci, ki se strinjajo s predlogoma finančnega odseka, izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Daljna točka je: 5. Ustno poročilo upravnega odseka o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer o § G.: Občila. 5. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschnsses, und zwar über § 6: Communicationen. Poročevalec Jelovšek: Visoki zbor! Čast mi je, v imenu upravnega odseka poročati o § 6. letnega poročila, o občilih. Ker je že tako pozna ura in sem preverjen, da so gospodje poslanci to poročilo, katero imajo že 14 dni v rokah, gotovo prečitali in ker so deželnemu zboru že ure štete, bom to svoje poročilo kolikor mogoče okrajšal ter o marg. št. 1.—130. skupno čisto kratko poročal. V teh marg. št. je povedano, kolike priklade se pobirajo v posameznih cestnih okrajih, koliki so troski za ceste in kake podpore in posojila so se izplačale za cestne namene iz deželnega zaklada. Iz poročila je razvidno, da nekateri cestni odbori še niso predložili računov za leto 1895., in to je upravni odsek napotilo, da predlaga sledečo resolucijo : „Iz letnega poročila o občilih se je upravni odsek prepričal, da nekateri cestni odbori ne predlagajo računov deželnemu odboru in da se dotični pozivi deželnega odbora prezirajo; zategadelj se deželnemu odboru nalaga, da naj proti takim malomarnim cestnim odborom v bodoče z vso strogostjo postopa,“ Nadalje je upravni odsek videl, da to obširno, skoraj 56 strani obsegajoče poročilo gospodu referentu o cestnih zadevah venderle provzročuje preveliko dela. To delo bi se morda dalo prihraniti, ako bi se napravile samo tabele, kakoršne nahajamo pod marg. št. 148., iz katerih bi bilo vse potrebno razvideti na popolnoma jasen in pregleden način. Glede na to predlaga upravni odsek sledečo resolucijo: „Deželnemu odboru se naroča, da uvažuje, ali bi ne kazalo, za prihodnja letna poročila oddelek o občilih § 6. skrajšati na bistvene dogodke o napravi in vzdrževanju cest, osobito pa ker je iz tabel pri-dejanih temu poročilu skoraj vse potrebno o gospodarjenju cestnih odborov podano.“ XIV. Sitzung am 3. Mär; 1897. Sedaj pa preidem na posamezne cestne okraje in da se poročanje okrajša, dovolil si bom samo sklicevati imena dotičnih okrajev, pri katerih nimam nič posebnega omeniti. Deželni glavar: Otvarjam splošno razpravo o § 6. letnega poročila. Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim gospoda poročevalca, da preide v nadrobpo razpravo. Gospod poročevalec bo, da se obravnava kolikor mogoče okrajša, tako postopal, da bo samo skliceval posamezne cestne okraje. Gospode poslance, ki bodo želeli govoriti, prosim, da se oglasijo pri dotičnern cestnem okraji; če se nihče ne bo oglasil, smatrala se bo dotična točka poročila kot sprejeta. Poročevalec Jelovšek: Cestni okraj Bistriški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Blejski! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Brdski! Tu imam glede marg. št. 11. sledeče omeniti. Že leta 1895. je zadobil zakon glede uvrstitve ceste Želodnik-Krtina-Moravče med okrajne ceste Najvišjo sankcijo. Deželni odbor je izplačal 1500 gld. in vender nam še ni došlo v vednost poročilo o razpisu in oddaji del glede te ceste. Ker je pa stvar jako nujna, se pozivlje deželni odbor, da skrbi, da se takoj prične z gradnjo te ceste in da v to porabi ves svoj vpljiv. Drugega nimam nič omeniti in samo predlagam, da se vzame marg. št. 11. na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Cerkniški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Črnomaljski! Ta cestni okraj je prosil, da sme pobirati 28°/o naklado. Deželni odbor pa je priklado znižal na 20°/o, zato pa dovolil cestnemu okraju Črnomaljskemu podporo 1000 gld. To se opravičuje s tem, da so občine Črnomaljskega okraja s prikladami zelo obložene. Tako plačuje ena občina 72°/o, ena 63°/o, ena 40°/o itd. Podpora 1000 gld. je bila torej čisto opravičena. Predlagam, da se marg. številke 15.—19. vzamejo na znanje. Deželni glavar: Gospod poslanec župnik Schweiger se je oglasil k besedi. Poslanec Sveiger: Visoka zbornica! Občina v Starem Irgu pri Poljanah je že leta 1895. vložila prošnjo in ob enem 53 338 XlV. seja dne 3. maicija 1897. - je enako prošnjo vložil, oziroma je prošnji županstva pritrdil okrajnocestni odbor v Črnomlji za napravo ceste od Starega Trga do Broda ob Kolpi. V XII. seji dne 11. februvarija 1895. leta, se je o tej prošnji tukaj obravnavalo in visoka zbornica je to prošnjo izročila deželnemu odboru v primerno rešitev. Minulo je torej od tega že dve leti in deželni odbor ni še uvaževal te prošnje, da bi se jej bilo ugodilo. Jaz sam sem bil v Starem Trgu pri Poljanah in možje so me peljali na lice mesta in rekli: „Pejte sami pogledat“. Prepričal sem se, da je cesta res v slabem in nevarnem stanu in zatorej samo to prosim, da bi blagovolil deželni odbor deželnega inženirja poslati še to leto na lice mesta in kakor upam, se bo prihodnje leto potem poročilo ugodneje glasilo. Deželni glavar: Deželni odbor jemlje to 'željo na znanje in bo gotovo rad ustregel opravičeni želji. Želi še kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne smatram, da se visoka zbornica strinja s predlogom gospoda poročevalca, da se marg. št. 15.—19. vzamejo na znanje. Poročevalec .Jelovšek: Cestni okraj Idrijski! Deželni glavar: Gospod poslanec Lavrenčič ima besedo. Poslanec Lavrenčič: Visoki zbor! V letnem poročilu ne nahajam ničesar o cesti, ki se ima zgraditi od Rovt do Žirov. Stvar se je v visoki zbornici že več let sem obravnavala, vršil se je pred nekaj leti tudi že ogled in določila se je trasa. Pozneje se je stvar predrugačila in v lanskem zasedanji se je sklenilo, da ima dotični izvedenec, inženir, zopet iti na ogled, kar se pa do danes ni zgodilo. Sam vem, da ga lansko leto zares skoraj ni bilo mogoče poslati, prvič zaradi trajno neugodnega vremena, drugič pa tudi, ker je res z drugim nujnim poslom preobložen. Na drugi strani pa moram povdarjati, da je cesta, kakor se je že velikokrat v visoki zbornici naglašalo, v resnici jako zelo in nujno potrebna; rabijo je ne le Rovtarji, ampak tudi Logatčani, in zato bi bilo res želeti, da bi se v zmislu lanskega sklepa visoke zbornice stvar vsaj letos v roke vzela in da bi se kakor hitro mogoče deželni inženir poslal na lice mesta. Usojam si torej staviti sledečo resolucijo, katero naj bi visoka zbornica izvolila sprejeti: .Deželnemu odboru se naroča, da skrbi za to, da se z vrši ogled cestne trase Sora in Račeva dolina v zmislu prejšnjega sklepa deželnega zbora že v teku t. 1. iti prihodnemu zasedanju poroča“. XIV. Kitzutlg nnt 3. Mm; 1897. Deželni glavar: Gospodje poslanci, ki podpirajo predlog gospoda poslanca Lavrenčiča, izvolijo ustati. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Predlog je torej dovelj podprt in pride torej na glasovanje. Naprej prosim glasovati o nasvetu upravnega odseka, da se marg. št. 20.—23. vzamejo na znanje. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo temu nasvetu, izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim sedaj glasovati o resoluciji gospoda poslanca Lavrenčiča. Gospodje poslanci, ki se strinjajo s to resolucijo izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje. Poročevalec Jelovšek: Cestni okraj Kamniški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Kočevski! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Kostahjeviški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Kranjski! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Kranjska Gora! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Krški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Litijski! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Ljubljanske okolice! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Logaški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Ložki! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Metliški! Deželni glavar: Gospod poslanec župnik Schweiger ima besedo. Poslanec Schweiger: Visoka zbornica! Meseca novembra minulega leta vršila se je v Metliki volitev novega cestnega odbora. Konštatujem, da se je volitev vršila pravilno in da so člani cestnega Odbtita skozi in skozi pošteni možje. Vendar pa si hsojäm spregovoriti par besed ha adreso deželnega odbora. Po § 26. cestnega zakona spada v področje okrajnega cestnega odbora vsa tehnična in gospodarska uprava cest. Kakor je to dolžnost cestnega odbora v celoti, tako 339 XIV. sej» dne 3. maicija 1897. — pripada ta dolžnost tudi posameznim članom cestnega odbora. Najlažje in najceneje pa spolnujejo člani to dolžnost, ako so kolikor mogoče porazdeljeni po posameznih krajih cestnega okoliša. Razvidno in razumevno je, da ne more vsaka občina imeti svojega zastopnika v cestnem odboru. Pripetilo se je pa pri zadnji volitvi, da je mala občina, broječa kakih 800—900 duš, dobila 2 člana v cestni odbor. Selške občine so volile 3 odbornike, drugi opravičenci svoje odbornike in 2 sta pripadala deželnemu odboru. Občine so iz neke male občine, broječe kakih 800 duš, izvolile enega člana v cestni odbor in poleg tega je deželni odbor naklonil ravno tisti občini še drugega člana. Ko so se bile volitve od strani občin zvršile, sta se pa še dve drugi občini, broječi čez 2200 duš, obrnili naravnost s prošnjo do deželnega odbora in prosili, naj se deželni odbor blagovoljno nanji ozira. Občini nista samo veliki in poleg tega sosedni, ampak imata tudi velik okoliš okrajnih cest, pa deželni odbor se ni oziral na to prošnjo, ampak je tako volil, kakor sem prej povedal. Jaz nimam ničesar drugega omeniti, kakor izrekel bi neko željo, ki obstoji v tem, da naj bi deželni odbor pri volitvah cestnih odborov gledal na to, da dotične odbornike, katerih volitev njemu pripada, izbere iz takih občin, ki so vsled volitev opravičencev vstale brez zastopnika v cestnem odboru. Častiti gospodje se bodo spominjali, da sem v IV. seji letošnjega zasedanja stavil neko resolucijo glede oddaje cestnega gramoza v Metliškem okraji. Danes nimam ničesar dostaviti, ker sem dobil zagotovilo, da se bo gramoz dražbenim potom oddajal. In konečno bi še opomnil slavni deželni odbor na sklep visokega deželnega zbora z dne 22. janu-varija 1896., po katerem sklepu je dobil deželni odbor nalog, da prošnjo občine Drašiči glede preložitve ceste Drašiči - Kermačina primerno reši in o tem že v prihodnjem zasedanju poroča. To zasedanje bo se kmalu štelo med bivša zasedanja in deželni odbor še ni tega storil, kar mu je visoka zbornica naložila in zato prosim, da se vsaj letos ugodi prošnji občine Drašiči glede preložitve klanca „pod Oskuršem“. Deželni glavar: Gospod poslanec župnik Schweiger ni stavil nobenega predloga, temveč je le izrekel neke želje, katere se od strani deželnega odbora jemljejo na znanje. Želi še kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, smatram, da se marg. št. 65.—67. jemljejo na znanje. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje svoje poročilo. Poročevalec Jelovšek: Cestni okraj Mokronoški! (Obvelja. — Angenommen.) XIV. Sitzung ant 3. Mjir; 1897. Cestni okraj Novomeški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Postojnski! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Radeški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Radoljiški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Ribniški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Senožeški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Škofjeloški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Trebanjski! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Tržiški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Velikolaški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Vipavski! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Vrhniški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Zatiški! (Obvelja. — Angenommen.) Cestni okraj Žužemperški! 8 tem smo prišli do marg. št. 131., katero prosim na znanje vzeti. (Obvelja. — Angenommen.) Ravno tako naj se vzameta na znanje marg. št. 132. in 133. (Obvelja. — Angenommen.) Pri marg. št. 134. imam omeniti, da se deželnemu odboru ni posrečilo, pravočasno pripraviti projekta za razširjenje deželne ceste v Kandiji, da pa obljubi, da bo na to zadevo obračal svojo pozornost. Prosim, da se marg. št. 134. vzame na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Ravnotako prosim, da se marg. št. 135.—140. vzamejo na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) V marg. št. 141. poroča deželni odbor, da je občina Šmarije dobila velikansko podporo 6 gld., kar naj se vzame na znanje, ker je važno. (Veselost. — Heiterkeit.) (Obvelja. — Angenommen.) Marg. št. 142.—147. naj se vzamejo na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Pod marg. št. 148. se predlagajo statistični izkazi glede troškov za ceste. . . Izkaz poroča o troških vzdrževanja okrajnih in deželnih cest za leto 1895. Mislim, da mi ni treba črtati posameznih številk (Poslanec Hribar: Ab- geordneter Hribar: „Bog ne daj!“) in torej samo predlagam, da se ta izkaz vzame na znanje. (Obvelja. - Angenommen.) 340 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. — Izkaz B poroča o troskih vzdrževanja okrajnih cest z doneskom okrajnocestnih zakladov za vzdrževanje deželnih cest za leto 1895. V izkazu se nahajajo nekatere tiskovne pomote, katerih pa mi menda ni treba navajati. Samo to omenjam, da bi bilo dobro, ako bi se pri tisku gledalo na to, da so vrste bolj razprte. Moral sem jih z linealom podčrtati, da sem se mogel orijentirati. Ravno to velja glede izkazov G in D, o katerih sicer nimam nič omeniti. Prosim, da se ti trije izkazi B, C in D vzamejo na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Ravno tako naj se izvoli vzeti na znanje izkaz E, ki poroča o podporah v skupnem znesku 10.152 gld. 03 kr., ki so se leta 1896. izplačale. (Obvelja. — Angenommen.) Marg. št. 149. poroča, da so Kamničanje prosili, oziroma da je deželni odbor prosil, da bi vlaki iz Kamnika vozili na kolodvor južne železnice, da se pa tej prošnji ni ustreglo. Dalje se pripoveduje, da se je c. kr. ravnateljstvo državnih železnic v Beljaku v tem dopisu izreklo, da je dovozna cesta na državni kolodvor preozka. Gospod župan Ljubljanski je pa že pojasnil, da se bo to v kratkem predrugačilo in zgradila 20 m široka cesta. Drugega nimam omeniti in torej samo predlagam, da se marg. št. 149. vzame na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Istotako naj se Vzame na znanje marg. št. 150. Deželni glavar: Gospod poslanec Globočnik se je oglasil k besedi. Poslanec Globočnik: Visoka zbornica! V svoji seji dne 11. februvarija 1896. leta sklenil je visoki deželni zbor, da bi se izrekla visoki osrednji vladi in visokemu ministerstvu želja od strani deželnega zbora, da bi se druga zvezna proga na Trst zvršila in da bi se ta proga zidala po načrtih, ki so izdelani za Loško in Ljubeljsko železnico. Deželni odbor je zvršil prevzeto nalogo in odposlal dotično prošnjo na visoko vlado. Odgovor na to vlogo, kakor je iz letnega poročila razvidno, ni prišel, pač pa smo dobili indirektni odgovor od visokega železniškega ministerstva v seji državnega zbora z dne 13. januvarija letošnjega leta in tu je železniški minister izjavil, da se je vlada odločila za drugo zvezo s Trstom in sicer po progi čez Bohinj in po progi čez Ture. Ta ministrova izjava se je gotovo povsod v Avstriji z veliko pozornostjo sprejela, in povsod, kjer so se zanimali za kako drugo progo, za katero bi se ministerstvo tudi lahko odločilo, se je pa gotovo sprejela z veliko vznemirjenostjo. In med te kraje štejem tudi Kranjsko, in zato mislim, da je danes, ko smo ravno na tem, da dobimo od visoke vlade nadrobne predloge v državnem zboru, da je danes pač dan za to, da vnovič v imenu Kranjske dežele povzdignemo svoj glas za tisto progo, za katero se XIV Sitzung am 3. März 1897. je visoki deželni zbor in dežela Kranjska vedno najbolj zanimala. In ta proga je ravno Loška in Ljubeljska. Res je sicer, da se mora skrbeti pred vsem za povzdigo Trsta, kot najvažnejšega pristanišča Avstrijskega za izvoz in uvoz, posebno važnega od tistega časa, ko se je zvršil Sueški prekop, kajti sedaj ima Trst nekako Evropsko veljavo, ker veže Srednjo Evropo z južnimi in vzhodnimi deli Azije in Afrike. Važni so torej pred vsem oziri na Trst, ali važni morajo tudi biti oziri na tiste dežele, ki leže za Trstom in med te prištevam tudi deželo Kranjsko. Zato se mi iz našega stališča ne moremo zavzemati za tisto progo, ki bi dajala le mogočnost prevoza tujega blaga skozi našo deželo in skozi Trst, in od katere bi naša država in dežela ne imeli posebne koristi. Zaradi tega se pred vsem ne moremo ogrevati za Tursko železnico. Turska železnica bi pred vsem koristila Nemčiji, zlasti Bavarski in mogoče prej Angliji, kakor naši državi, kajti blago bi se lahko vozilo tudi iz Britanske Indije preko Trsta skozi Evropo, mogoče celo na Angleško, ker se je izračunilo, da je ta proga, če se je poslužuje Angleška, skoraj boljša, kakor morska proga čez Gibraltar na Angleško. Torej ta železnica bi našim krajem ne koristila veliko, ampak prevažala bi le tuje blago, povzdignila bi pa Gorenjsko stran prav malo, in vsled tega bi bila tudi le malega dobička za našo deželo in za državo. Ta železnica pa bi bila tudi nevarnost za industrijo zlasti v severnih deželah, na Češkem, Moravskem, Šleskem in Gorenje-Avstrijskem. Kajti tuje industrijsko blago bi se prevažalo skozi našo deželo in to bi nikakor ne gladilo pot naši industriji. Zato se Češka upira kolikor mogoče tej železnici. Ta železnica ima pa tudi to nepriličnost, da bi spodkopala našo dosedanjo državno železnico, posebno na Solnograškem in Gorenjeavstrijskem, zlasti se to tiče Gisela-železnice. Ta železnica, ki ima sedaj mnogo prometa, bi bila potem skoraj popolnoma spodkopana. In za to železnico črez Ture, ki nima nobenih posebnih priličnosti za našo državo, bi bilo treba potrositi 34 milijonov. To je ogromna svota! Po-vdarjati pa moram tudi to, da ta svota ne bo zadostovala za tisto črto, katero je ministerstvo izbralo za zvezo s Trstom, zakaj poleg te črte, ki bi stala 34 milijonov, bi bilo tudi treba graditi Bohinjsko železnico, in ta bi stala okroglih 33 milijonov. Torej bi nas ti dve železnici skupaj stali 67 milijonov in vender bi bila zveza s Trstom taka, kakor ne bi ugajala popolnoma vsem našim potrebam in željam, kajti ta železnica bi ne bila neposrednja zveza s Trstom, ampak šla bi pred vsem v Gorico in od tod šele v Trst. To bi torej ne bila naravnostna črta, ampak železnica bi šla v cikcaku naprej na Gorico in potem šele v Trst. Cikcak pa vender ne more biti idejal za železnične proge. Ta železnica pa bi imela tudi to napako, da bi ne bila samostojna železnica, ampak v progi Gorica-Trst bi se morala posluževati južno-želežniške proge. Torej taka železnica, ki bi se zgradila s tolikimi troški, bi ne bila 341 XIV. seja dne 3. marcija 1897. - niti samostojna. Če bi se hotelo to železnico samostojno napraviti in jo zgraditi kot samostojno državno železnico do Trsta, morala bi se zidati še nadaljna proga od Gorice v Trst, in ta proga čez Vallone bi zopet veljala okrog 6 milijonov, tako da bi torej cela železnica veljala čez 72 milijonov 1 To je grozna svota in za to veliko svoto dobimo mi železnico, ki ni samostojna in ki ni direktna železnica, ki bi vozila po precej pustih krajih in, izvzemši Bled, tekla samo po neznatnih delih dežele naše, kjer ni nobenega posebnega prometa, nobene posebne industrije, medtem ko bi Loško-Ljubeljska železnica šla skozi vsa važnejša mesta in trge na Gorenjskem in Notranjskem. Bohinjska železnica pa bi imela tudi nedo-statek, da bi mi morali iz deželnega zaklada graditi oziroma podpirati še mnogo lokalnih železnic, kar bi sicer ne bilo treba. Opomnim, da bi potem odpadla lokalna železnica Tržič-Kranj, dalje lokalna železnica, ki se bo sicer v kratkem času gotovo morala zidati, namreč Idrijska železnica, in tudi glede Vipavske železnice omenjam, da bi ne bilo treba zidati tako dolge proge, kakor jo bo sicer treba, kajti ako se napravi Loško-Ljubeljska železnica, stikala bi se lahko z Vipavsko železnico ravno v Vipavi, sicer pa bo treba Vipavsko železnico napraviti iz Ajdovščine do Postojne. Torej za tako drago stvar, ki ima toliko nepriličnosti, pač ne kaže, da bi se mi iz stališča naše dežele posebno zanimali. — Pač pa bi bila druga železnica veliko bolj pripravna, namreč Škofjeloška in Ljubeljska. Ta železnica bi stala veliko manj, imela bi, kakor sem že rekel, vse druge koristi, bila bi neodvisna in direktna zveza s Trstom, in bi bila tudi nepristopna v vojaškem oziru proti sovražnim napadom, med tem ko bi bila Bohinjska železnica v progi Goriea-Trst, ako bi o priliki vojne sovražno brodovje stalo v luki, izpostavljena bom-bardovanju. Ta Loško-Ljubeljska železnica bi pa stala le 38 milijonov, namreč Ljubeljska proga 22 milijonov, Loška pa 16 milijonov, torej skoraj za polovico manj, kakor Bohinjska in Turska železnica. Jaz mislim torej, da je iz državnega stališča veliko ložje to progo zagovarjati, kakor Bohinjsko in Tursko. In ker je naša dežela tudi precej angažovana pri tem vprašanji, mislil bi, da bi bil sedaj ravno najpripvav-nejši čas, da razjasnimo visoki vladi vnovič tisto stališče, katero smo mi vedno zavzemali in za katero smo stali v letih 1886., 1890., 1894., 1895. in 1896., ko smo vladi nasproti izražali svoje želje in svoje stališče glede druge zveze severa naše države s Trstom. Ponovimo torej to stališče, in zato si dovoljujem visoki zbornici predlagati sledečo resolucijo: „Ker je visoko c. kr. železnično ministerstvo na tem, da v kratkem stopi pred državni zbor s svojimi predlogi za gradnjo druge železnične zveze s Trstom, poživlja se visoka osrednja vlada, zlasti visoko c. kr. železnično ministerstvo vnovič in nujno, naj ne prezira tolikokrat izraženih in naglašanih želja dežele Kranjske, in naj izvrši novo železnično zvezo s Trstom tako, da bo šla nova proga iz Celovca preko Ljubelja na Kranj, in iz Škofje Loke na Divačo. Deželnemu odboru se naroča, da ta sklep takoj naznani visokemu c. kr. železničnemu ministers!vu.“ XIV. Sitzung mu 3. Wär; 1897. Deželni glavar: Gospodje poslanci, ki podpirajo resolucijo gospoda poslanca Globočnika, izvolijo ustati. (Se podpre. — Wird unterstützt.) Resolucija je zadostno podprta in je torej v razpravi. Želi še kdo besede ? Seine Excellenz der Herr Abgeordnete Baron Schwege! hat das Wort. Abgeordneter Excellenz Freiherr von Schwegel: Ich bitte das hohe Haus um Entschuldigung, wenn ich in dieser vorgerückten Stunde das Wort ergreife. Ich werde mich mit Rücksicht auf den Umstand, dass dieser Gegenstand wiederholt schon von allen Gesichtspunkten in diesem hohen Hause beleuchtet worden ist, sehr kurz fassen uud nur einige Thatsachen zur Kenntnis der verehrten Herren zu bringen mir erlauben, welche für die Beurtheilung dieser Frage für uns maßgebend sein sollten. Ich will nicht die Frage erörtern, welche zweite Verbindung mit Triest vielleicht vom Standpunkte der materiellen Interessen die wichtigste oder günstigste ist, aber die eine Thatsache möchte ich hervorheben, dass, wie die Verhältnisse heute liegen, die Verbindung über Lack-Divaca nach Triest aus anderen Gründen, als denjenigen, die wiederholt angeführt wurden, kaum jene Berücksichtigung finden dürfte, welche im Interesse unseres Landes vielleicht wünschenswert wäre. Ich gebe gerne zu, dass es im Interesse unseres Landes gelegen wäre, jene Trace zu wählen, welche in der längsten Strecke das Land durchziehen würde, aber Eines, glaube ich, dürfen wir uns keinen Augenblick verhehlen, den Standpunkt, den ich schon wiederholt hervorzuheben mir erlaubt habe, dass in dieser Frage in gar keiner Weise die localen Interessen des Landes, sondern nur die gesammtstaatlichen Interessen entscheiden können und dass wir bei Nichtberücksichtigung dieser gesammtstaatlichen Interessen durch derartige Beschlüsse nur jene Bestrebungen unterstützen, welche zu keinem erwünschten Ziele führen können. Wenn der Ausbau der Strecke Lack-Divaca verlangt wird, so möchte ich dem gegenüber auf jene Argumente hinweisen, welche von der hohen Regierung im Reichsrathe wiederholt hervorgehoben wurden und die beredter als alle Worte dafür sprechen, dass unter den gegenwärtigen Verhältnissen die Ausführung der zweiten Verbindung mit Triest über Lack-Divaca nicht zweckmäßig erscheint. Ich bin gewiss ein Freund eines einträglichen Zusammengehens zwischen beiden Reichshälften, nichtsdestoweniger aber ist es jedermann von uns bekannt, dass die Concurrenz zwischen Triest und Fiume eine so ausgesprochene ist, dass thatsächlich die beiden Regierungen alles aufbieten und aufbieten müssen, um, jede von ihrem Standpunkte, Triest oder Fiume, die möglichst größte Berücksichtigung angedeihen zu lassen. Nun ist jede Verbindung, welche von Lack nach Divača führt, glaube ich, so ausgesprochen, günstig für Fiume, dass sich wohl kaum eine österreichische Regierung findeil wird, welche einem derartigen Beschlusse ihre Zustimmung ertheilen könnte; dies ist in der allerbestimmtesten 342 XIV. seja dne 3. marci j a 1897. - Weise von Seite der hohen Regierung wiederholt ausgesprochen worden und ich wünschte nicht, dass wir uns über diesen Standpunkt irgendeiner Täuschung hingeben, welche unser Urtheil beirren könnte. Ich glaube/ dass heute in gar keiner Weise daran zu denken ist, dass diese Verbindung hergestellt werden könnte, solange die Concurrenzverhältnisse zwischen Triest und Fiume, wie sie gegenwärtig sind, fortbestehen. Ich will weiter nicht erwähnen, dass die Verbindung Divaca-Herpelje eine durchaus unzweckmäßige wäre, dass sie den Anforderungen des Verkehres in keiner Weise entsprechen würde und so gut wie gar keine Verbindung wäre. Es ist unmöglich zu verkennen, dass alle diese Thatsachen durchaus nicht für den Ausbau der Linie Lack-Divaca sprechen. Dies alles ist von anderer Seite schon hundertfach hervorgehoben worden und zwar in einer Weise, dass derjenigen, die heutzutage sich noch für die Linie Lack-Divaöa erwärmen, der Zahl nach schon wenige sind und es kaum noch möglich ist, dieses Project ernstlich zu vertreten. Ich fordere alle Herren Kollegen aus dem Reichsrathe ans, zn erklären, ob die Verhältnisse anders liegen, als ich sie geschildert habe und ob jeder andere Beschluss, der von uns in dieser Richtung gefasst wird, nicht geradezu abträglich ist jenen Interessen, welche wir darin erblicken müssen, erstens, dass diese zweite Verbindung mit Triest überhaupt zustande kommt und zweitens, dass dieselbe durch Kram geht. Wenn diese zweite Verbindung mit Triest nicht zustande kommt, so wird der Niedergang von Triest ein fortschreitender sein, mit dem Niedergänge von Triest aber auch der Niedergang des Hinterlandes, das ist in erster Linie Krams. Und wenn diese zweite Verbindung mit Triest in einer andern Weise zustande kommt, so dass sie nicht durch Krain gehen wird, so werden wir es tief zu beklagen haben, wenn unsere Bemühungen, ein anderes Ziel zu erreichen, vielleicht den Erfolg haben, die Bestrebungen jener Länder zu fördern, welche in einer anderer Verbindung als in der über Krain ihr Endziel erblicken. Ich will gar nicht weiter den Beweis zu führen versuchen, dass es mit der Verbindung Triests über Görz nicht so schlecht bestellt wäre, wie von mancher Seite behauptet wird, vielmehr glaube ich, dass diese Verbindung durch die Wochein, bezüglich welcher, wie ich es offen zu bekennen mich nicht scheue, die erste Anregung von mir ausgegangen ist und die ich bei jedem Anlasse, so weit ich es vermochte, zu fördern bestrebt war, eine der direc-testen ist, die es überhaupt gibt und dass die Schwierigkeiten, die bezüglich der Herstellung der zweiten Verbindung mit Triest über Görz angeführt werden, in gar keiner Weise begründet sind, namentlich heute, wo die Differenzen zwischen der Südbahn und der Staatsverwaltung vollkommen geebnet sind, wo kein Mensch mehr daran denkt, eine parallele Linie mit der Südbahn zu bauen, wobei die Südbahn kraft ihrer Privilegiumsrechte gegen den Bau einer Parallelbahn entschiedenst Einsprache zu erheben in der Lage wäre. Und wenn vom strategischen Interesse gesprochen und gefunden wird, dass die Linie Lack-Divaca den strategischen Interessen besser entspreche, so gestehe ich aufrichtig, dass ich diese Argumentation nicht verstehe, denn mir wenigstens ist es ganz unerfindlich, wie diejenige Linie strategisch als Vortheilhaft bezeichnet werden kann, welche nur auf Umwegen zum Ziele führt und dabei zum XIV. Kihuilg mit 3. Mär; 1897. Überflüsse noch directe einem eventuellen feindlichen Angriffe ausgesetzt bleibt. Ich würde also diesen Bestrebungen gegenüber, welche dahin gehen, dass der Landtag von Krain wiederholt auf der Forderung nach einer Linie bestehe, welche einerseits durch locale Interessen nicht bestimmt werden kann, anderseits aber, wie die Verhältnisse heute liegen, das Zustandekommen einer zweiten Verbindung mit Triest über unser Land überhaupt in Frage zu stellen geeignet ist, dringend wünschen und empfehlen, auf diesem Standpunkte nicht zu beharren; denn wenn irgendetwas damit erreicht werden kann, so ist es nur dasjenige, was ich wiederholt betone, nämlich eine Störung der regelmäßigen Entwicklung dieser Frage, die so, wie sie jetzt angebahnt ist, noch dem Lande zum Vortheile gereichen kann. Es gab einen Moment, wo alle Abgeordneten von Krain mit Ausnahme eines einzigen an den Eisenbahnminister heranzutreten sich genöthigt gesehen haben, um denselben dringendst zn bitten, eine Verbindung mit Triest nicht zu begünstigen, welche Krain nicht berücksichtigt und lieber einer jeden anderen Verbindung den Vorzug zu geben, wenn sie nur durch Krain zieht und das war in jenem Augenblicke der Fall, wo zuerst auf jene Communication hingewiesen wurde, welche heute von der Regierung als erstes Project ins Äuge gefasst wird und wo wir uns dann alle mit dieser Eventualität vollständig einverstanden erklärt haben. Ich glaube nicht, dass der hohe Landtag die dermalige Anschauung der Abgeordneten in Wien, welche diesen Schritt gewiss nur zur Wahrung des ernstesten Interesses des Landes thaten, heute dementiren wird. Ich empfehle Ihnen dringend, meine Herren und bitte Sie, auf die Anträge, welche in dieser Resolution zum Ausdrucke gelangen, nicht einzugehen. Deželni glavar: Želi še kdo besede? Gospod poslanec župnik Ažman ima besedo. Poslanec Ažman: Visoka zbornica! Prosim, da smem k temu vprašanju tudi jaz nekoliko besed spregovoriti in označiti svoje stališče. Prav obžalujem, da ne morem tukaj glasovati z gospodi, ki so moji somišljeniki v narodnem oziru, pa v tem vprašanji se strinjam z ekscelenco gospodom poslancem baronom Schwegljem, ker je prav umevno, ker sem poslanec gorenjske strani, skozi katero ima iti bohinska železnica. Jaz sem že lani glasoval za predlog gospoda poslanca ekscelence barona Schweglja, pa zglasilo se je po Gorenjskem, da sem zoper glasoval, kar mi je napravilo velike neprilike. Tedaj danes popravljam napačno mnenje in potrjujem, da sem lani glasoval za predlog vzvišenega gospoda barona Schweglja in se tudi danes ž njim strinjam. Kakor drugim privoščim, če imajo kako občilo ali železnico, tako mislim, da tudi narodni poslanci morajo nam privoščiti, ako se na Dunaji odločijo za našo železnico in, če že ne more daljša proga iti skozi našo deželo, da se zadovoljimo z z majhnim kosom. Ge tudi Bohinjska železnica 343 XIV. seja dne 3. marci ja 1897. - manj zadeva našo deželo, pa vender vozi skozi svetovno znane kraje. Bled bi se neznansko povzdignil in tudi od sveta ločeni Bohinj bi se oživel. Ravno v Bohinju je vsa obrtnija takorekoč propadla, n. pr. fužine v Bohinski Bistrici, ker je tako daleč od svetovnega prometa, da se ne izplačuje, da bi se tam železni ali drug obrt zvrševal. Potem ima ta proga iti skozi mnogo era-ričnih gozdov, od koder bi bila naj bližja pot v Trst, ako se Bohinjska železnica zida. Potem opozarjam na velike fužine obrtniške družbe na Savi, ki bodo s tem veliko pridobile. Potem je v Bohinju mnoge rude, ki se sedaj ne da spečavati, ker je Bohinj preoddaljen od svetovnega prometa. Iz teh in enakih razlogov torej upam, da če se že ne da zidati železnica Loka-Divača, da bodo tudi narodni poslanci glasovali za Bohinjsko železnico. Ta železnica bi imela tudi to prednost, da zadeva nekoliko goriško deželo; in vsaj vemo, da ima Goriška dosedaj najmanj železnic. Ako ne dobi Predilske železnice, dobi vsaj po Bohinjski železnici nekoliko zveze z deželami, ki za njo leže. Tedaj še enkrat ponavljam, da se v tem vprašanji ne strinjam z narodnimi poslanci obeh strank, ampak da bom glasoval z gospodom poslancem ekscelenco baronom Schwegljem, kadar pride dotični predlog na vrsto. Deželni glävar: Želi še kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker tltz, iftiä gospod poročevalec besedo, Poročevalec Jelovšek: Gotovo privoščim VSaketmi kraju in človeku, da bi itnel svojo železnico, ali vprašanje je, katera železnica bi bila najboljša. Gospod poslanec Globočnik se ogreva ža Škofjeloško železnico, ekscelenca gospod poslanec baton Schwegel zä Bohinjsko, jaž bi se — umevno — nabolj ogreval za Vrhniško. Težko se mi je spuščati v razpravljanje Vprašanja, katera izmed prvoimenovanih dveh železnic bi bila boljša, ampak o tem sem popolnoma prepričan, da železnica Škofja Loka-Divača nikoli ne bo konkurirala ž angleškim parobrodstvom, dä bi se namreč po škofjeloški progi ceneje prevažal prembg, kakor po morji. Istotako ne verujem, da bi bila Škofjeloška železnica tako varna pred so-Vhtžnithi k regijami. To pa je faktum, kakor je gospod predgovornik ekscelenca baron Schwegel navedel, da je nevarno, take stvari mešati in da se nazadnje, ako se trdovratno držimo pokopanega projekta, morda res kaj takega zgodi, da še Bohinjske železnice ne dobimo. Jaz sebi torej odločno zä lanski predlog vzvišenega gospoda poslanca barona Schweglja, katerega je tudi gospod poslanec Ažman podpiral in prosim, da Se ne sprejme resolucija gospoda poslanca Globočnika. XIV. Kihuilg ant 3. Mrz 1897. Deželni glavar: Preidemo na glasovanje. Gospodje poslanci, ki pritrjujejo predlogu gospoda poslanca Globočnika, izvolijo ustati. (Se odkloni. — Wird abgelehnt.) Predlog je padel. Nasvet upravnega odseka je, da se marg. štev. 150. vzame na znanje. Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo obsedeti. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje. Poročevalce Jelovšek: Marg. št. 151. se peča z lokalno železnico Kranj-Tržič. Ker se bo o tej stvari posebej poročalo, predlagam samo, da se marg. št. 151. vzame na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Istotako naj se vzame na znanje marg. št. 152. (Obvelja. — Angenommen.) Marg. št. 153. poroča, da je c. kr. železnično ministerstvo dalo deželnemu odboru prepis navodil za napravo podrobnega načrta ža lokalno železnico iz Gorice v Ajdovščino. Deželni ddbor dalje omenja,_ da je ta železnica velikega pomena za občino Štorija, katera je vsled tega tudi podpisala donesek za glavinske delnice; Kak je ta znesek, tega nam letno poročilo ne pove. Prosim, da se marg št. 153. vzame na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) O marg. št. 154. nimam nič omeniti in predlagam, da se vzame na znanje. (Obvelja. — Angenommen.) Marg. št. 155. poroča, da je ravnateljstvo južhe železnice obljubilo, da se bo kolodvorska restavracija leta 1898. primerno razširila. Prosim, da se marg. št. 155. vzame na znänje. (Obvelja. — Angenommen.) Marg. št. 156. poroča, da je c. kr. železnično ministerstvo z odlokom z dne 18. februvarija leta 1896., št. 11., prijavilo, da bodeta, ustrezaje želji kranjskega deželnega zbora kolikor mogoče, po-čenši z majem 1896. leta med poletjem vozila vsak dan dva nova osebna vlaka med Ljubljano in Lescami, eden gori in eden doli. Ta vlak se je z mesecem oktobrom vstavil in ga ni več. Ker je prej ko slej potreben in se je videlo, kako zelo je ustregel občinstvu, sklenil je upravni odsek, visoki zbornici predlagati sledečo resolucijo: „Deželnemu odboru se naroča, da prošnjo vloži na vis. c. kr. železniško ministerstvo, da isto v povzdigo lokalnega osebnega prometa na gorenjski c. kr. železnici med postajami Ljubljana-LescC vpelje vsaj za poletni čas primerni vlak, ki bi iz Ljubljane odhajal na Gorenjskookoli 7. ure zvečer, in iz Gorenjskega dohajal v Ljubljano okoli 8. ure zjutraj“. 344 XIV seja dne 3. marci j a 1897. — Deželni glavar: Želi še kdo besede? Gospod poslanec Globočnik ima besedo. Poslanec Globočnik: Visoka zbornica! Lansko leto je sklenila visoka zbornica, da bi se napravila prošnja zaradi olajšanja in povzdige lokalnega prometa na progi Ljubljana-Lesce in da bi se odposlala prošnja na visoko železniško ministerstvo, da se vpelje osebni vlak, ki bi vozil zjutraj iz Lesec v Ljubljano in zvečer iz Ljubljane v Lesce. Razmere so dandanes še tiste, kakoršne so bile lani. Ker je visoka zbornica tak vlak kot potrebnega spoznala, vpeljal se je po železniškem ministerstvu, ali sedaj je zopet ponehal, namreč od oktobra meseca naprej. Potreba tacega vlaka pa še vedno obstoji in zaradi tega bi se dovolil naprositi visoko zbornico, da jo pripozna tudi letos in izvoli sprejeti to resolucijo, za kar ji bo Gorenjska gotovp hvaležna. Deželni glavar: Želi še kdo besede? Gospod poslanec Hribar ima besedo. Poslanec Hribar: Visoka zbornica! Dovoljeno mi bodi, da glede tega predloga nasvetujem neko izpremembo v formalnem oziru, častiti gospod poslanec Globočnik nasvetuje, naj se dotična prošnja pošlje železniškemu ministerstvu. Pri tej stvari je pa merodajno pred vsem prometno ravnateljstvo c. kr. državnih železnic v Beljaku, in morebiti bi to nemilo dir-nulo prometno ravnateljstvo v Beljaku, ako bi se čisto prezrlo. Zaradi tega predlagam, naj bi se jednaka prošnja, kakor se bo' vložila pri visokem železniškem ministerstvu, poslala tudi prometnemu ravnateljstvu c. kr. državnih železnic v Beljaku, katero bo itak moralo o njej izreči svoje mnenje. Deželni glavar: Ali se gospod poročevalec strinja s tem dodatkom ? Poročevalec Jelovšek: Strinjam se. Deželni glavar: Želi še kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati o predlogu upravnega odseka, z dotatkom gospoda poslanca Hribarja, ki meri na to, da se jednaka prošnja kakor na visoko železniško ministerstvo vloži tudi na prometno ravnateljsvo državnih železnic v Beljaku. XIV. Srhung am 3. März 1897. Gospodje poslanci, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Predlog upravnega odseka z dodatnim predlogom poslanca Hribarja je sprejet in s tem je § 6. letnega poročila rešen. Gospod poslanec ces. svetnik Murnik se je oglasil k besedi o zadevi, ki je s tem poročilom v zvezi. Poslanec ces. svetnik Murnik: Visoki zbor! Pri tem paragrafu letnega poročila se je nekaj gotovo pogrešalo zaradi tega, ker je bilo v zadnjem letnem poročilu v tem paragrafu poro-čano, da bo deželni odbor o Belokranjski železnici poročal, oziroma z vršil to, kar mu je bilo naročeno s sklepom z dne 16. januvarija 1. 1895. Deželni odbor je bil mnenja, da mu bo mogoče letos natančno poročati glede prispevka, s katerim bi se dežela Kranjska udeležila pri dobavi glavnice za Belokranjsko železnico. Ne bom navajal, kar ste itak brali v obravnavah visokega deželnega zbora o tej stvari, katere črte so se pregledale glede Belokranjske železnice. Omenjam v tem oziru le, da je deželni odbor mnenja, naj bi se gradila normalnotirna železnica in da bo treba nasvetovati, da se dežela pri dobavi dotičnega kapitala s precejšnjo svoto udeleži, ako se misli resno na gradnjo železnice. Ali z ozirom na Najvišje potrjeni zakon o železnicah nižjih vrst in z ozirom na organizacijski Statut mora! se je deželni odbor ozirati tudi na mnenje novoizvoljenega železniškega sveta, ki ima po § 6. organizacijskega Statuta nalogo, pri izvrševanji sklepov, storjenih od deželnega zbora v železničnih zadevah, kakor sploh v vprašanjih pospeševanja železnic nižje vrste, na poziv deželnega odbora oddati svoje mnenje. Poročevalec v deželnem odboru je poročal o celi tej stvari natančno, omenjal, da je dvakrat osebno pregledal črte in poizvedoval, kar se mu je o tem potrebno zdelo ter zaslišal tudi mnenje strokovnjaka o železničnih stvareh. Omeniti sem moral seveda tudi neko prošnjo, ki je došla dne 30. avgusta 1896. L, katere jaz visoki zbornici danes o tako poznem času seveda ne bom čital, akoravno je jako zanimiva. V tej prošnji, katero so podpisale vse občine razun nekaterih občin sodnega okraja Metliškega, prosi se za to, da bi se železnica nekoliko drugače gradila, kakor je bilo leta 1895. v visokem zboru povedano. Jaz, kakor tudi strokovnjak, ki je o tem zaslišan bil, sem tudi bil tega mnenja, da bi ta železnica bolj pristajala Črnomaljskemu okraju, kakor pa ona, katera se je predlagala, posebno ker bi bil po mnenji strokovnjakov promet venderle preveč drag, ko bi imeli tudi na Črnomaljskem takorekoč neko drugo Grosuplje, katero bi pa ne imelo namena, toliko in toliko kilometrov prometa zvrševati, kakor ga ima Dolenjska železnica iz Grosuplja do Straže oziroma do Kočevja. To prošnjo je uvaževal tudi železniški svet in ker pa ni načrta za to novo progo, ki bi ne šla čez Semiške vinograde proti Štrekljevcu, ampak iz Kump- 345 XIV. seja dne 3. mareija 1897. — XIV. Sitzung mtl 3. Mar) 1897. mateljna proti Kotu, Dobličam in okoli Črnomlja do premogokopov, zato je potreba, celo stvar na novo pregledati in načrte in troškovnik v tem oddelku popolniti. Z ozirom na to ni bilo deželnemu odboru mogoče, končnega poročila predložiti visoki zbornici, kar mi je, to moram jaz danes tukaj izreči, tem neljubše, ker sem bil, kakor je že človek tja in sem, nekoliko nepreviden, da sem zastopnikom občin, ki so z menoj o tej železnici govorili, obljubil, da bo ta stvar v letošnjem zasedanji visokega deželnega zbora končno rešena. Seveda sem takrat sodil, da bodo člani železniškega sveta meni pritrdili, kar pa niso, iz razlogov, ki so popolnoma uvaževanja vredni in o katerih jaz popolnoma priznavam, da so morali biti za železniški svet merodajni. Torej bi v imenu deželnega odbora visoko zbornico prosil, da bi moje kratko poročilo o tej stvari blagovoljno vzela na znanje. Deželni glavar: S tem je ta točka rešena. Mislim, da se mi od nobene strani ne bo ugovarjalo, ako predlagam, da se za danes seja konča. (Pritrjuje se. — Zustimmung.) Naznanjam torej, da bo prihodnja seja v petek dne 10. t. m. ob 10. uri dopoldne. Na dnevni red pridejo sledeče točke: (Glej dnevni red prihodnje seje. — Siehe Tagesordnung der nächsten Sitzung.) Finančni odsek ima sejo jutri, dnč 4. t. m. ob */s11. uri dopoldne. Upravni odsek ima sejo jutri popoldne ob 5. uri. Sklepam sejo. Konec seje ob 9. uri 40 minut zvečer. - Schluss der Sitzung um 9 Uhr 40 Minuten abends. —— Založil kranjski deželni odbor. — Tiskal Rud. Milic. 54 ii H! :■ . ,. ' A' ■ ? 1 . ■ v • ' ... . ....... ■' , ..i;!,.- .:-.; f v-i o s : S ■ ■ - Uyd j . :. iiui J . • Av! : '"-V, : - ' ' ' - . . . “ . " ; ■ ' ■ - . s.- -- ~ . . .