Spomeniki narodnoosvobodilnega boja spominjajo in opominjajo... Njun zadnji boj 28. januarja je minilo dvainštirideset let, odkar sta v Bukovici pri Vodicah junaške smrti padla pripad-nika varnostnoobveščevalne službe Mirko Kraljič-Cenko iz Spodnjih Pirnič in Mirko Mušič-Zevs iz Loke pri Mengšu. Gospodar hiše, v katero sta se tiste mrzle noči zatekla, iu je izdal. Zgodaj zjutraj so policisti in orožniki obkolili hišo. Po triurnern boju, ko sta uvidela, da zanju ni rešitve, sta z zadnjimi naboji končala svoji mladi življenji. Spominska plošča, kottoliko plošč, posejanih po naši majhni domovini. Svetle črke na temnem kamnu mirnoidočemu bežno pripovedujejo, da sta tu, kjer zdaj stoji nova hiša, Bukovica 23, junaško umrla dva mlada partizana. Mali podstavek, na kate-rem sloni plošča, včasih dobi tudi cvetje. Ali se ju spominjajo domači, ali pride mimo Pohodna enota pionirjev vodiške osnovne šole, vsekakor pa je tu polno cvetja ob obletnici njune smrti, ko je tod vedno spominska svečanost z bogatim kultumim progra-mom in v spomin na mlada junaka zadoni partizan-ska pesem mladega rodu. Vsakič tudi govomik na kratko oriše njuno junaško smrt. Vendar, če bi vpra-šali vaščane, bi le redkokdo vedel kaj več povedati o padlih. Zato je prav, da se ju spomnimo tudi v časo-pisu. Bilasta mlada, komaj 19 let jima je bilo, a padla sta kot junaka. Kdor pozna njuno zgodbo, se ne čudi, da je sam pri sebi dejal nemški policist: »Rad bi poz-nal materi, ki sta rodili taka sinova...« Januar, zima, mraz. Oba Mirka, Kraljič in Mušič, sta tiste dni obiskovala vasi po kamniškem področiu. Nevarni kraji so bili takrat, močno zastraženo je bilo povsod, precej pa se je tod že tudi razmahnilo do-mobranstvo. Če nisi bii vnaprej dobro obveščen, nisi vedel, v kakšno hišo si stopil. Mirko Kraljič-Cenko je bil partizan že od avgusta 1941. Kmečki sin je bil, nekaj časa se je učil za pleskarja, ker pa domači niso zrnogli stroškov za uk, se je moral zaposliti. Vojna ga je zatekla kot proletarca-delavca v kamnolomu v Kokri. Z bratom Slavkom sta se že leta 1941 vključila v Rašiško četo. Udeležila sta se vseh akcij Rašiške čete do 27. septembra 1941, ko je okupator četo na-padel in razbil. Mirko je tedaj šel v Ljubljansko pokra-jino, 29. oktobra pa se je vrnil naGorenjsko. Sodelo-val je v boju pri Kofolu na Ožboltu nad Skofjo Loko. V tem boju je padel njegov brat Slavko. Mirko je spet odšel nazaj v Ljubljansko pokrajino, sbdeloval pri ru-šenju Preserskega mostu v noči 5. decembra 1941, se vrnil na Gorenjsko, sodeloval v Poljanski vstaji, prve dni januarja pa je bil s Cankarjevim bataljonom na položajih v Dražgošah. Po umiku Cankarjevega bataljona se je vključil v Kamniško četo, ki jo je vodil Matija Blejc. Konec leta 1942 so ga poslali v rajon Smlednik. Ko je bila ustanovljena varnostnoobveš-čevalna služba, je bil med njenimi borci. Njegove starše, mater Marijo in očeta Leopolda ter sestro An-gelco so izselili na Hrvaško, odkoder so avgusta 1943 šli v partizane v enote VI. korpusa. Mirko Mušič-Zevs je bil po poklicu vodovodni instalater in nazadnje za-' poslen pri nemškem županu. Od vsega začetka se je že hotel priključiti partizanom, a so ga ti name-noma pustili na terenu, kjer jim je kot obveščevalec veliko bolj koristil. Ko pa je septembra 1943 dobil poziv v nemško vojsko, so ga partizani »nasilno mo-bilizirali«. Sovražnik tudi njegovi družini ni prizane-sel. Njegovo mater in sestro so aretirali in odgnali v Auschvvrtz, brat Ivan-Štefan pa je postal komandant udarne slovenske brigade Slavka Šlandra. Tisto zimo 1943 na 1944 sta se partizana Zevs in Cene zadrževala na Kamniškem. Na tem negoto-vem in sovražnem terenu sta hotelačimveč Ijudi pri-dobiti za NOB, tudi gospodarja hiše, v katero sta prišla 27. januarja 1944 zvečer. A vse se je zasukalo drugače. Sprejeli so ju vhišo, jima postregli, domača hči jima je obljubila, dajima bo ocvrla krofe... Go-stoljubja na pretek! Kdo ve, kako da sta verjela go-spodarju, ko je tisti večer dejal, da gre le v mlin. Toda njegova pot je vodila k orožnikom v Vodice. Navsezgodaj 28. januarja 1944 so orožniki in poli-cisti neslišno obkolili hišo. V njej sta partizana ostala sama. Domači so drug za drugim zapustili hišo po-noči. Ko je zapokalo, je bilo prepozno, da bi se rešila skozi katera od obeh vrat, tudi okna na podstrešju so bila zarprežena, eno pa zabito z deskami. Napad je bil silovit, a silovit je bil tudi njun odgovor. Blizu tri ure je trajal njun boj na življenje in smrt. Zmanjkovalo je nabojev, rešitve ni bilo videti nobene. Zunajsojupozivali, naj se predata. NikolHŽivajim ne prideta v roke, sta bila odločena. Predobro sta vedela, kaj bi sledilo. Lahko bi ju pobili že takoj na pragu. Lahko bi ju zgrabili živa in potem zvezana vo-dili skozi vasi proti Kamniku in ju zasramovali. 2 za-slišanji bi hoteli izvleči iz njiju priznanje, izdaje. Na koncu bi vseeno umrla mučeniške smrti. Ne, v nič takega ju ne bodoprisilili. Pokončala se bosta sama. Tudi nic njunega jim ne bo prišlo v roke. Uničila sta vse zapiske, ki sta jih imela s seboj. Z noži sta razre-zala črno vosovsko obleko, škornje prestrelila in nato še razrezala in raztrgala. Celo zapestm uri sta razbila, orožje pa razstavila na dele. razmetala po podstrešju ter poskrila. Spomnila sta se tudi pesmi; prepevati sta začela partizanske pesmi. Morali so ju poslušati oni spodaj, hoteli ali ne. Še Hej Slovani je zadonelo s podstrešja, potem pa sta se z zadnjimi naboji ustrejila. Le pištolo so našli pri niiju. Napadalci si niso takoj upali k njima v hiso. Kdo ve, morda sploh še nista mrtva, morda imata še kakšno nakano. Seveda so policisti naposled prišli na pod-strešje. Prizor je bil pretresljiv... Naložili so ju na voz in odpeljali pred vodiško cer-kev. Tam so Nemci trupli posedli ob zid, ju fotografi-rali, zgnali skupaj vaščane in hoteli izvedeti, kdo sta mladafanta. Vedeli so le za njuni partizanski imeni. Selečez 5 dni so vaščani oba partizana smeli po-kopati. Za pokopališkim zidom so jima Nemci odme-rili mesto, v neposvečeni zemlji, kjer so včasih poko-pavali berače in zločince... Izdajalski gospodar iz Bukovice je ob koncu vojne .dobil zasluženo kazen. Nova hiša je zrasla na mestu, kjer sta mlada partizana bojevala svoj zadnii boj. Ni več zidov, osmojenih in opikanih od krogel, ni razbitih opek na strehi, ki bi pričale o njunem boju na življenje in smrt. Le plošča spominja popotnike, da sta tu ugasnili dve mladi življenji za našo svobodo. Vsako leto je zadnje dni januarja tu lepa spo-minska svečanost, ki jo organizira krajevna organi-zacija zveze borcev Bukovica-Sinkov turn. Kutturni program vsakič pripravijo učenci podružnične šole Utik in učenci celodnevne osnovne šole Franc Marn iz Vodic. Slovesnosti se udeležijo tudi delegacije borčevskih organizacij iz MengŠa, Domžal, Kamni-ka, Pirnič in od drugod. Ne, mlada partizana nista po-zabl)ena! Jožko Petemel