STALIŠČA IN ODMEVi GDK: 414.11:414.4 O ogroženosti od podlubnikov z vidika stroke Po ocenah in predvidevanjih določenih krogov strokovnjakov čaka slovensko go- zdarstvo nova katastrofa, grozila naj bi gradacija podlubnikov. Preteči nevarnosti primerno so tekle naj- različnejše kampanjske priprave za ustre- zno obvladovanje pričakovane nadloge. V ozračju nerealno predimenzioniranega pro- blema, (ogrožena naj bi bila cela Slovenija!) je očitno zmanjkalo prostora za kritično strokovno presojo dejanskega stanja in temu primerno reagiranje. Posledica takšne psihoze se je kazala v paničnem hlastanju za problematičnimi instant metodami in sredstvi, ki jih stroki ponuja kemična indu- strija (feromoni, insekticid!). Poenostavlje- na, množična uporaba teh sredstev, ki se sedaj zelo resno nakazuje, sicer obeta uničiti veliko lubadarjev, ne more pa odpra- viti vzrokov oziroma pogojev za njihovo prenamnožitev. Hkrati nekritična preorien- tacija na vabljive možnosti, ki jih danes omogočajo različne vrste kemične represije (uničevanje lubadarjev), zavaja težišče strokovnega varstva gozdov od zahtevne a učinkovite diagnostike in preventive na si- cer enostavnejše, a veliko manj učinkovito represijo. Ali enostavneje - od vzrokov k posledicam ! Dislokacija smreke in njenih konzumen- tov (lubadarjev) od njihovih avtohtonih ras- tišč (Piceetumov), že sama po sebi pred- stavlja šibko točko v spremenjenem bio- ekološkem ravnotežju. Intenzivni Gakost in pogostost) človekovi posegi še dodatno vplivajo na delovanje naravnih mehani- zmov, ki sicer ob nemotenem funkcionira- nju vzpostavljajo biološko ravnotežje. Po- sledica tega so potencialno labilni gozdni ekosistemi, v katerih se, ob izpolnjenih pogojih, lahko sprožijo zelo intenzivni pro- cesi. Med nje denimo spada tudi gradacija podlubnikov. V kontekstu ogroženosti gozdov po luba- darjih moramo zato potenciale za možno katastrofo (gradacijo) najprej iskati v prisot- nosti smreke v gozdnih sestojih. Vendar smreka sama po sebi ne povzroča ogrože- nosti po lubadarjih. V normalnem stanju (rasti) tvori s svojim okoljem, vključno z lubadarji, biološko ravnotežje, ki ga v ento- mologiji označujemo z železnim stanjem. številčnost lubadarjev v železnem stanju ni konstantno, marveč nenehno variira, vse- lej v tesni odvisnosti od razpoložljive hrane (oslabele smreke) in klimatskih razmer, ki pogojujejo fiziološko aktivnost žuželk. Zato številčnost lubadarjev sama po sebi ne more biti kriterij za ocenjevanje ogroženosti gozdov po lubadarjih. Vsled tega je po- trebno množično uporabo feromonov zaU. monitoring, odločno odsvetovati. V pogojih železnega stanja lubadarji pra- viloma manj ogrožajo smreko kot ona njih. To dejstvo je posledica njihovega specifič­ nega načina prehranjevanja. Prav ta speci- lika je, tako smreki kot lubadarjem, omogo- čila preživetje v evolucijskem razvoju. Lu- badarji so se v tem razvoju izpopolnili v specialista za odkrivanje oslabelih smrek (njihova hrana). Sočasno se je smreka kot vrsta, kljub stalni prisotnosti lubadarjev, ohranila in celo razširila v svojem okolju. Pojav lubadarjev na oslabeli smreki je torej normalen pojav, ne pa znak za preplah ali celo vzrok za panične posege v sestoje. Lubadarji po svoji naravi niso gozdni škod- ljivci, temveč stalen člen spremenjenega biološkega ravnotežja. V normalnih razme- rah (železno stanje) svojega gostitelja ne ogrožajo, temveč se razvijajo na gostitelju, ki je že prej oslabel zaradi primarnih vzro- kov (ujme, bolezni). Z vidika ogrožanja pridobivanja lesa, lahko postanejo lubadarji problematični ta- krat, kadar se močno poveča običajna po- nudba njihove hrane. To namreč izboljša prehrambene in razmnoževalne pogoje lu- badarjev, na katere se populacija odzove s stopnjevitim razmnoževanjem ali gradaci- jo. Po večjih prenamnožitvah običajno zmanjka normalne hrane (oslabelih dre- GozdV 51, 1993 215 ves), kar lubadarje prisili v začasno poselje- vanje zdravih, vitalnih smrek. S tem se spremeni njihova običajna vloga v gozdnem ekosistemu. Začno ogrožati tudi vitalne smreke (postanejo primarci), predvsem pa začno ogrožati človekove cilje (ne naravo!) intenzivnega pridobivanja oziroma gojenja smreke. Stopnja ogroženosti sestojev je vselej v tesni odvisnosti od stopnje spreme- njenosti naravnega okolja. Močno spreme- njeno (izmenjane) naravno okolje je namreč ekološko in biološko labilno in zato ogrože- no. V njem se pogosteje in intenzivneje manifestirajo selektivne reakcije okolja (uj- me). K tem je potrebno, kot posledične, prišteti tudi občasne množične pojave luba- darjev in njihovo primarno aktivnost. Primarni problem varstva gozdov je zato v obvladovanju nedoraslih umetnih tvorb. To skušamo v varstvu gozdov zagotoviti predvsem z odpravljanjem pogojev za možno prenamnočitev lubadarjev - PRE- VENTIVA. Zaradi zahtev po racionaliziranju problematičnih posegov v gozdne sestoje je potrebno strokovno dosledno spremljanje in razlaganje pojavov v gozdu: Pri tem je zlasti pomembno kritično razlikovanje zna- kov neposredne ogroženosti (pogoji za gra- dacijo) od znakov potencialne ogroženosti kot posledice spremenjenega okolja. Potencialno ogroženi sestoji so močno spremenjeni in izmenjani sestoji v narav- nem okolju, v katerih naravne ujme ali neustrezno poseganje v sestoje (gozdni red), v določenih okoliščinah LAHKO POV- ZROČIJO nastanek žarišč gradacije. žarišče gradacije je konkretna lokacija v potencialno ogroženih sestojih, kjer se v danih okoliščinah pojavijo ustrezni pogoji za prenamnožitev lubadarjev (gradacijo) - t. j. za njihovo razširjeno reprodukcijo. Nahajališče lubadarjev so oslabljena dre- vesa v sestoju, ki jih lubadarji izkoriščajo za normalni razvoj svojega potomstva - tj. za enostavno reprodukcijo. Vsebinsko razlikovanje pojma žarišča gradacije od nahajališča lubadarjev je po- trebno tako zaradi prioritete ukrepanja, kot tudi zaradi samih načinov ukrepanja in sredstev, ki se pri tem uporabljajo. žarišče gradacije neposredno omogoča nevarno prenamnožitev lubadarjev, torej posledično tudi večje ekonomske posledi- 216 GozdV 51, 1993 ce. Zato dajemo sanaciji žarišč prioriteto pred drugimi ukrepi. žarišča gradacij so praviloma posledica naravnih ujm, zato se navadno pojavljajo v velikem obsegu in številčnosti. To zahteva hitre in obsežne intervencije, ki marsikdaj presegajo možno- sti klasične (okolju prijazne) sanacije (izde- lava sortimentov, sežiganje lubja). Zato pri sanaciji žarišč, silam prilik kombiniramo klasično nevtralizacijo lesne mase tudi s kemičnimi sredstvi (insekticidi). Za razliko od sanacije žarišč je obrav- nava nahajališč lubadarjev stalno opravilo. Spada v področje gozdne higiene in je posledica slabe vitalnosti gozdnih sestojev. Proces propadanja dreves prehiteva nor- malne razvojne procese v gozdu. Zato so kriteriji za izločanje dreves predvsem var- stvenega značaja, sečnja pa varstvene (slučajni pripadki). Z vidika varstvene pre- ventive je sicer pomembno, da drevo iz sestaja odstranimo, preden postane naha- jališče lubadarjev (predno dovolj oslabi), kar pa je v praksi tudi iz objektivnih razlogov težko zagotoviti. Pospešeno hiranje dreves v sestojih ne- dvomno prispeva k večanju številčnosti lu- badarjev. Vendar značaj tega pojava (za- radi majhne intenzitete !) še vedno omo- goča okolju neproblematično spreminjanje oziroma adaptacijo biološkega ravnotežja. Zato pri tem pojavu ne prihaja do pogojev za množično prenamnožitev (gradacijo) lu- badarja, oziroma do njegovega primarnega delovanja (ostane v železnem stanju). Pač pa se zaradi povečane številčnosti luba- darja zviša njegov razmnožitveni potencial in s tem potencialna ogroženost okolja. Ob izpolnjenih pogojih za razvoj gradacije (uj- me) je tako pot do možne prenamnožitve spet nekoliko skrajšana. Tako se osnovnemu potencialu ogrože- nosti - smreka v tujem okolju, pridruži še en - nevitalna smreka v določenih stadijih razvoja, oziroma njeno hiranje kot posledi- . ca. To pa skupaj že predstavlja tako velik potencial ogroženosti, da kaže o njem re- sneje premisliti. z vidika stroke ni veliko alternativ - ali zagotoviti nedvomno zahtevne predpo- stavke za zagotavljanje učinkovitega pre- ventivnega varstva ali pa znižati zahteve in cilje dragega in tveganega gojenja smreke (in drugih iglavcev !) izven njenih prirod nih arealov. Kakšne so možnosti, da se gozdarstvo organizira po prvi alternativi, naj ocenijo za to bolje kvalificirani. Vsekakor pa je pot, po kateri bomo poslej podlubnike obvladovali z ekološko problematičnimi kemičnimi priprav- ki, strokovno oporečna. Ker pa se prav ta pot v zadnjem času zelo intenzivno nakazuje, naj mi bo dovo- ljeno nanizati nekaj razlogov, zaradi katerih menim, da je potrebno kemične rešitve v varstvu gozdov jemati z veliko večjo rezer- vo. Feromoni - so sintetične, torej umetno narejene snovi, ki skušajo zmesti naravne nagone in sposobnosti lubadarjev pri iska- nju hrane. Osebke, pri katerih predpostavka uspe, zvabijo v posebne pasti, kjer se jih po določenem času fizično uniči. Umetni surogat seveda ne deluje popolno. To zelo dobro vedo tudi njegovi proizvajalci. Zato je uporaba feromonov strogo (preventivno) definirana in predvsem ozko omejena! Naj spomnim samo na pomembnejše predpo- stavke pri njihovi uporabi: - feromonski atraktanti so namenjeni t. i. monitoringu, to je vzorčnemu ugotavljanju prisotnosti lubadarjev, - vabe ne smejo biti locirane v sestojih (ali na skladiščih) in se jih uporablja le v pogojih železnega stanja, - ogrožena drevesa v okolici morajo biti preventivno tretirana (zaščitena) s kontakt- nim insekticidom (zaščitni pasovi), - pasti je potrebno redno in temeljito čistiti, sicer začno delovati problematično - koncentrirajo lubadarje v svoji okolici, - obstaja cela vrsta zelo pomembnih .neznank o dejanskem vplivu feromonov na okolje: ne ve se, kako daleč privablja (koncentrira) lubadarje, kakšen delež popu- lacije ujame past, kako neulovljeni del po- pulacije lahko vpliva na okolje, kaj pomenijo številčne kvantifikacij s ujetih lubadarjev itd. ln končno, pri ocenjevanu smiselnosti uporabe feromonskih preparatov ne mo- 'remo mimo naslednjih dejstev: - z monitoringom lahko ugotavljamo le dejstva, ki so splošno znana (glej spredaj!), - številčnost lubadarjev variira, - z uničevanjem ujetih hroščev pri vzor- čenju, kar monitoring je, delujemo na zane- marljiv del populacije lubadarjev, - uporabo feromonov v represivne na- mene, torej v pogojih progradacije, ne bi smeli uporabljati, tako zaradi omejitvenih predpostavk metode same, kot zaradi dej- stva, da imamo na voljo veliko učinkovitej­ ših in zanesljivejših načinov za profilaktično redukcijo podlubnikov, - uporaba feromonov ne more nadome- stiti ukrepov klasične profilakse, zato jih je potrebno obravnavati kot dodaten strošek in nepotreben input v naravno okolje. lnsekticidi so kemične substance za po- končevanje žuželk. Za uničevanje lubadar- jev se uporablja t. i. kontaktne insekticide. Ti seveda niso selektivni in zato uničijo vse žuželke, ki pridejo v stik s strupom. Stranske učinke nezaželjenih (znanih in neznanih!) posledic strupov skušamo zni- žati na nujno potrebni minimum. Najučinko­ vitejši način je neuporaba strupov v gozdu. Kemična industrija sedaj ponuja >,zdrav- stveno in ekološko sprejemljive« insekticide na vodni osnovi in hitreje razgradljive. Ven- dar gre še vedno le za "GIDE«, torej strupena sredstva za ubijanje živih organi- zmov. če se z njimi spravimo, denimo na letošnjo gradacijo podlubnikov, to pomeni le večjo količino blažjih strupov za enak učinek. Z vidika stroke in načela sonaravnosti je potrebno možnosti za kemično obvladova- nje ekoloških procesov v ogroženih gozdo- vih (lubadar) obravnavati skrajno kritično. Zato iskreno upam, da se bo izkazalo, da so bile črnoglede napovedi o vseslovenski gradaciji podlubnikov, tokrat preuranjena in da bodo zato širokopotezno nabavljena kemična sredstva vsaj zaenkrat morda le obležala v skladiščih. Pač pa bi kazalo že pri letošnji akciji "nič nas ne sme presenetiti