O BISTVU ETNOGRAFIJE IN NJENI METODI
Vilko Novak
Tako v slovenski kot ostali jugoslovanski strokovni literaturi po-
svečamo vse premalo pozornosti oibravnavanju teoretičnih vprašanj o
bistvu, nalogah in metodi etnografije — kvečjemu slišimo obrobne
opombe, navadno od ljudi, ki niso v živem stiku s stroko, usmerjene
mimo bistvenih vprašanj. Res je glavno delo samo, toda brez jasnih
osnov tudi to ni mogoče in ne more biti pravilno usmerjeno. Prav po-
manjkanje teoretičnega obravnavanja je krivo, da je med nami toliko
napačnih pogledov na etnografija in da je naše delo zlasti v preteklosti
tako zaostalo. Poudarjanje pomena in prikazovanje vsestranskega zna-
čaja naše vede pa bi ji priborilo tudi potreben ugled in sredstva za
uspešen razvoj znanstvenega naraščaja, publiciranje, muzeološkega
napredka itd. Pričujoče vrstice imajo le namen, opozoriti na nekatera
vprašanja v zvezi z značajem naše vede in pričeti nadrobno diskusijo
o njih in še drugih perečih sodobnih vprašanjih, ne da bi nameravali
dati tem mislim dokončno obliko. Opozoriti hočejo na tisto razgibano
problematiko, ki že dolgo zaposluje svet zunaj nas, pa o njej tako
malo vemo, še manj pa se z njo okoriščamo pri svojem delu.
Od romantike sem sta se razvijali dve disciplini, ki obe raziskujeta
razvoj ljudske kulture in so ju zato istovetili ali zamenjavali tako
glede naziva kot zmačaja, pa tudi bolj ali manj ločili teoretično in
praktično. Ena od njih se je jwsve+ila študiju kulture izvanevropskih
primitivnih ljudstev in z ugotavljanjem zakonitosti družbenega in kul-
turnega razvoja dobila velik pomen za vse družbene znanosti: druga
si je z raziskavanjem kidture evropskih ljudstev pridobila nele znatne
zasluge za razvoj njihove narodne zavesti in politične borbenosti, kar
je bilo važno za zatirane in zamudniške narode, marveč je tudi skupno
s prvo disciplino širila obzorje narodov vseh kontinentov; s posre-
dovanjem medsebojnega sjioznavanja njih specifičnih tvorb, izrazov
mišljenja in čustvovanja na eni, sorodnih značilnosti v njih kulturah
na drugi strani pa pospeševala zbliževanje med narodi ter bistveno
poglaiblja poznanje njih pretöklosti in sedanjosti.
Konec minulega stoletja sta si obe disciplini pričeli tudi utirati
pot na visoke šole, najprej etnologija kot znanost o primiti%aiih ljud-
stvih in razvoju kulture, pozneje pa — običajno v zvezi z domačim
jezikom in slovstvom — tudi veda' o domačem ljudstvu pod raznimi
7
Vilko NoTak
nazivi, ki bi jih mogli nadomesititi z mednarodnim izrazom etnografija.
Razen prizadevanja za osamosvojitev od sorodnih ved in za dosego
visokošolsikih stolic pa sta se obe znanosti morali boriti tudi za iz-
oblikovanje čim popolnejšiih delovnih metod, za jasnost svojih ciljev
in nalog ter za določitev svojega obsega. Ta notranja borba, ki traja
še danes, je zajela tak obseg, da je težko katera veda, ki bi jo ime-
novali s tolikimi imeni in ki bi ji določali tako različne meje in
naloge, kakor sta etnologija in etnografija. Glede na njnn obsežni
predmet in bližino sorodnih znanosti to sicer ni nič nenavadnega,
vendar pa ta neenotnost ni koristna in terja vse bolj primerne ureditve.
Ker vlada prav v naši državi glede njunih nazivov taka neenotnost
kot nikjer drugod, moramo razmišljati najprej o tem vprašanju.
Tako glede pojmovanja o bistvu, nalogah in metodi, kot glede
poimenovanja naših strok ločimo danes v glavnem dve skupim na-
rodov: na zahodu (z Ameriko) razlikujejo posebno vedo o primitivnih
izvenevropskih ljudstvih in teorijo o raz\'0Ju kulture — od posebne
vede o kulturi evropskih ljudstev, pri čemer jih obravnavajo najčešće
ločeno in redkeje pod skupnim aspektom. V tej skupini zahodnih
znanstvenikov imenujejo prvo znanost v angleščini anthropology, v
novejšem času pogosto s prilastkom cultural ali social; pri Francozih
ethnologie, ethnographie, redkeje tudi anthropologie — in podobno
pri ostalih Romanih; Nemci jo nazi va jo Völkerkunde ali Ethnologie.
— Znanost o evropskih ljudstvih imenujejo v angleščini, francoščini in
italijanščini folklore (kar je drugod le delni predmet te vede, ki ga
raziskuje folkloristika, saj je folklor = lore of folk, znanje ljudstva,
ne veda o ljudstvu!), v nemščini Volkskunde, pri Skandinavcih folks-
forskning, pri Slovanih (do leta 1945) narodopis(je), ludopis, ludo-
znawstwo, narodoznanstvo, etnografija — zadnje tudi pri drugih narodih.
V drugi skupini so predvsem sovjetski strokovnjaki, ki na osnovi
tradicije ruskih etnografov izpred revolucije gledajo obe vedi kot
enoto in jo imenujejo etnografija (tudi narodovedenie), medtem ko
oznako etnologija zametujejo kot biiržuazno, ker jim pomeni nespre-
jemljivo zahodno razlikovanje med »primitivnimi, neciviliziranimi,
nezgodovinskimi« izvenevropskimi in »kulturnimi« evropskimi, ameri-
škimi in azijskimi narodi, pa tudi zahodne strokovne smeri, nastopajoče
pod tem imenom. Takemu sovjetskemu naziranju in poimenovanju
sledijo po letu 1945 strokovnjaki večine slovanskih narodov, vzhodne
N.emčije, Madžarov in drugih.
Posebno, kompromisno skupino predstavljajo Jugoslovani, ki ime-
nujemo povečini celotno znanost etnologijo, predvsem v uradnem na-
zivu univerzitetnih stolic in seminarjev, v učnih programih, dosledno
v srbski in delno v hrvaški strokovni terminologiji, medtem ko Slo-
venci govorimo le o slovenski in ostali evropski etnografiji; po vsej
državi (izvzemši Skoplje) imamo etnografske muzeje, pri Srpski aka-
demiji nauka etnografski institut. Srpski etnografski zbornik prav tam
itd. Jasno je, da je slovenska praksa od nekdaj pod vplivom taiko
8
o bistvu etnografije in njeni metodi
nemške kot češke (etnografija, narodopisje), čeprav smo o etnologiji
malo slišali.
Vzrok, da se nemški govoreči narodi z Nizozemci in Flamci drže
izraza Volkskunde, ki jo pojmujejo kot samostojno znanost, je poleg
načelnega razloga tudi v tem, da tako termin Völkerkunde kot Volks-
kunde izvira iz iste besede in jasno izraža v prvem pomenu, da gre
za primerjalno vedo o več narodih, v drugem pa, da gre za vedo o
enem ljudstvu. Drugi del zloženke -kunde pa je tudi v obeh izrazih
isti in označuje kot tuja -logija raziskovalno znanost, s čimer se iz-
ognejo značaju zgolj opisnega dela vede, ki iga vidijo nekateri v
etnografiji. Za vse narode, ki razlikujejo s posebnimi nazivi obe zna-
nosti, pa velja, da izvira ta praksa iz močno razvitih obeh panog te
vede, poleg načelne utemeljitve, da raziskuje etnologija »primitivce«
v celoti z njih zgodovino itd., medtem ko etnografija upošteva le
ljudsko kulturo civiliziranih narodov. Iz teh vzrokov sta si obe disci-
plini priborili samostojne ločene muzejske, univerzitetne in druge
ustanove ter terjata tudi ločeno osebno specializacijo, ki je naravna
tudi v drugih znanostih (zgodovina, filologija itd.).
Načelno razlikovanje in obsežnost predmeta sta biH tudi vzrok,
da sta se etnologija in evropska etnografija razvijali dokaj ločeno,
čeprav se nista nikoli »dokončno razšli«. Prav zaradi poglobljenega
poznavanja snovi in potrebe sodelovanja se v zadnjem času vse moč-
neje pojavljajo prizadevanja, da bi se obe vedi, kjer sta še ločeni,
združili tako glede pojmovanja kot glede naziva. To so manifestirali
vsi zadnji mednarodni strokovni kongresi: za zahodno in evropsko
etnologijo v Stockholmu leta 1951 že z naslovom, na Dunaju leta 1952
s programom, po katerem je bila Evropa tako del etnoloških razprav
kot ostali kontinenti in v Arnhemu leta 1955, na katerem so načelni
referati iz raznih dežel poudarjali potrebo enotnosti s skupnim nazivom
etnologija, ki pa dopušča v raznih jezikih udomačeno rabo tudi ostalih
imen. Tudi mednarodna revija »Laos«, ki jo je izdajal CIAP v Parizu,
je sprejela v svoj podnaslov termin »regionalna etnologija« za našo
etnografijo.
Glede na predmet, problematiko in delovno metodo moramo reci,
da ni med obema disciplinama nikake načelne razlike in da imamo
opraviti dejansko z enotno znanostjo, za katero je najprimernejši med-
narodni naziv etnologija in katere naloga je, preučevati človeka kot
kulturno bitje ter vsebino in obliko njegove kulture. Zaradi prak-
tičnih razlogov in tradicije po^bomo lahko gojili — kjer so za to
možnosti — obe vedi formalno ločeno, samostojno. Pri nas, kjer nimamo
možnosti, specializirati se praktično za raziskovanje izvenevropskih
kultur, bosta pa na univerzah tudi vnaiprej združeni, ker moramo
poudariti, da je poznavanje etnološke teorije in sistematike s pozna-
vanjem primitivnih kultur neobhodno dopolnilo pri komjpleksnem
študiju evropske ali regionalne etnologije. Tako glede te načelne
enotnosti kot poslednjega naziva opozarjamo samo, n.pr. na docela
9
Vilko Novak
v23poreden primer geografije z občim in regionalnim delom, pri čemer
6e sirokovnjaki v naših razmerah tudi posvečajo zgolj regionalnim
raziskovanjem, pa jim zato nihče ne očita, da niso »geografi«, medtem
ko bi naj bil etnolog le strokovnjak za tuje celine.
Prav zaradi mnogih območij ljudskega življenja, ki jih naša zna-
nost obravnava, je težko podati splošno sprejemljivo in veljavno njeno
definicijo o njenem bistvu, nalogah, pomenu in metodi. Starejše defi-
nicije so označevale na splošno etnografijo kot vedo o ljudski ali
narodni duši, o zakonitostih duhovnega raz;voja ljudstva, o življenj-
skih oblikah ljudstva, o življenju skupin v njem, ki jih označuje
prevladovanje asociacijsko-emocionalne oblike mišljenja itd. Nakratko
so se izražali, da preučuje etnografija ljudsko kulturo ali ljudsko
življenje. Ker so nekateri preveč gledali le na prvine ljudske kulture
in jih raziskovali ločeno od človeika in njih funkcije v celotnem živ-
ljenju, so tako izgubili iz vida celoto in se bolj približali drugim,
sorodnim disciplinam, kot je bilo potrebno in prav. Tako stanje je iz-
zvalo revizijsko prizadevanje, ki poudarja vse bolj celotnost etno-
grafskega pojmovanja in skušajo io naziranje izraziti tudi v defi-
niciji naše znanostii.
Sodotbno gledanje na etnografijo poudarja, da etnografija ni in ne
sme biti nekaka mehanična vsoita in nizanje opisov in obravnav raznih
področij materialne (stavbarstvo, noša, prehrana, gospodarstvo itd.),
družbene (običaji, življenjske skupine itd.) in duhovne kulture (pe-
sniška, likovna umetnost, verovanje itd.), ki bi jih prikazovali brez
povezave in enotnosti v zavesti in življenju njih nosilcev, same na
sebi. Zato naj etnografija, ki je tudi duhovna veda, išče duhovne vezi,
katera spaja vsa ta področja v organično enoto ljudskega življenja in
kulture.^ Zato terja to naziranje tudi enotno delo\Tio metodo za našo
znanost in kaže na neuspelost prejšnjega razcepljenega uporabljanja
zdaj zgodovinske, zdaj filološke ali kake druge metode. Po R. Weissu
je namen etnografije poznavanje človeka, določene oblike duhovno-
duševnega zadržanja, ki se odraža v predmetih kulture.^ Njen predmet
so človeške plasti, katerih življenje se razvija v tradicionalnih oblikah.
Torej je etnografija veda o človeku, kolikor se udeležuje neosebnih
prevzetih kulturnih življenjskih oblik. — L. Schmidt je skušal obiti
dotedanje oznake s kratko novo, češ da je etnografija veda o življenju
v izročenih (tradicionalnih) ureditvah (oblikah)." — Vodilni skandi-
navski etnolog Sigurd Erixon, ki se posebno zavzema za enotnost etno-
logije in etnografije, označuje slednjo kot regionalno etnologijo, katere
naloga je študij človeka s primerjalnim in zgodovinskim raziskavanjem
^ Rieh. Weiss, Einführung in den Atlas der schweizerischen Volkskunde,
Basel 1950, VII.
' Isti, Volkskunde der Schweiz. Erlenbach-Ziirîch 1946,45
' L. Schmidt, Die Volkskunde als Geisteswissenschaft. AÖGAEP 73/77, 119.
10
o bistvu etnografije in njeni metodi
kulture na pokrajinski osnova in ob pritegnitvi psiholoških in bio-
loških vidikov.*
Etnografija je dolgo imela za edinega nosilca ljudske kulture in
za glavni predmet svojega raziskovanja — kmeta. Zato so večkrat kar
istovetili narodopisje s »kmetopisjem«. Prav kmalu pa so pritegnili
v obravnavanje tudi druge najbolj iz izročila živeče sloje, kot ribiče,
lovce, oglarje, rokodelce itd. Vse te so imeli za »spodnjo ali materinsko
plast« naroda, iz katere je vzrasla s sodelovanjem nadarjenih posa-
meznikov višja plast kulture, individualna kultura. S spoznanjem in
dognanjem, da je prvi in končni predmet etnografskega raziskovanja
»ljudskost«, nezgodovinska, po občestvenih in tradicionalnih vezeh po-
gojena ljudska kultura, se je razširilo območje zanimanja etnografije
tudi na mestna naselja, katerih prebivalci so prav tako nosilci in go-
jitelji svojih izročil, bodisi da ta koreninijo v kmečki ali kaki i)odobni
plasti, bodisi, da so čisto mestnega izvora. »Ljudskost«, ljudske poteze
in lastnosti so v slehernem posamezniku, naj bo podeželski ali mestni,
zakaj slehernik je odvisen od tradicije in okolja, ki ju sam tudi
vzdržuje in sproti stalnO' soustvarja. Edino tako je mogla etnografija
postati izrecno družbena veda, ki obravnava vse razrede in skupine
naroda, kar njeni sodobni teoretiki soglasno poudarjajo.
Iz spoznanja, da sta v vsakem človeku ljudsko in individualno
območje, sledi dognanje, da »ljudskost« za etnografa ni omejena soci-
alna plast, marveč oblika, način, vrsta mišljenja, čustvovanja in rav-
nanja, temelječa na ljudski plasti v njem. Kdor tedaj odreka mestnemu
prebivalcu poteze te ljudske ali tradicionalne plasti, ta mora dosledno
odreči tudi podeželskemu prebivalstvu sleherne lastnosti in pridobitve
individualne, višje kulture — in sicer vsaj za nekaj stoletij nazaj.^
Tisti, ki so ponavljali krilatico o primitivnosti in poniknjeni kulturni
plasti (»gesunkenes Kulturgut«), iz višje kulture, kot sestavini ljudske
kulture in s tem odrekli ljudstvu sleherno ustvarjalnost, se morda
niso niti zavedali, da sloni njihova teorija na nestvarnem precenje-
vanju individualne, »višje« kulture, ki tudi vsebuje premnoge ljudske
elemente in ni v današnji obliki od nekdaj.
Ker življenja ne ustvarjajo in uravnavajo le individualne pobude,
marveč ga odločilno soustvarjajo izročila, so važen predmet etnograf-
skega obravnavanja družbene skupnosti, ki so nosilke izročil. Predmeti
etnografije so izrecno družbeno pogojeni. Življenje v hiši, v družini
n. pr. določa funkcijo vsem predmetom v njej, pravtako vsem dnevnim,
družinskim in delovnim običajem in ureditvam, ki imajo svoj smisel
le v območju tiste socialne enote in skupnosti, katere izraz so. — Po-
dobno je pri širših skupnostih: soseskah — vaseh, občinah, starostnih
skupinah, stanovskih skupnostih, razredih itd. Etnografija naj tedaj
raziskuje tudi socialni sestav ljudstva v gmotnih in duhovnih pojavih.
* S. Erixon, Ethnologie régionale ou folklore. Laos 1,1951,17.
R. Weiss, Volkskunde der Schweiz, 6—9.
11
Vilko Novak
Namen etnografije tedaj ni prvenstveno raziskovanje, preteklosti,
kulture, »ki je bila nekoč bolje ohranjena, kot je danes, saj danes že
izginja«." To bi bilo enačenje etnografije z zgodovino, njeno podre-
janje le-tej kot nekake »viroslovne discipline«, k čemur vodi eno-
sitransko poudarjanje in pojmovanje, da je etnografija — zgodovinska
veda. Etnografija pa ne izhaja iz sedanjosti le zaradi metode, marveč
hoče prav razložiti sedanjost, sedanje družbene oblike, gmotne pred-
mete in duhovne pojave, pa naj so nastali pred stoletji, pred deset-
letji ali pred kratkim. Po taki teoriji o etnografiji kot antikvamo-
muzealni vedi bi je v doglednem času res moralo biti konec. Tako
naziranje, da je etnografija nekak del zgodovine, zamenjuje zgodo-
vinski del metode v naši znanosti z njenim bistvom in njenimi
nalogami. Oznaka in geslo »etnografija sedanjosti« (Gegenwartsvolks-
kunde) in »znanost o sedanjosti« (Gegenv^artswissenschaft) sta logičen
in metodično — idejno nujen protest proti enostranskemu, zgrešenemu
prej omenjenemu pojmovanju, obenem pa osnova za stvarno in sodobno
delo v naši znanosti. Ne pozabimo tudi, da prav sovjetska (in vsaka
sledeča ji) etnografija, ki morda najmočneje poudarja svoj zgodo-
vinski značaj, najbolj vneto raziiskuje prav šele nastajajoče oblike
življenja. Vse sodobno raziskavanje v Evropi dokazuje pravilnost v
sodobnost usmerjene etnografije, zato se nikakor ne bojimo, da bi taka
postala kdaj brezpredmetna, ker bo vedno živa tradicija s svojimi
predmeti in pojavi — in vedno živa prav sodobnost s stalnim razvojem
ljudske kulture! Od ugotavfljanja zgodovinskega stanja, od nastalega
bo znanost prehajala k raziskovanju nastajanja samega in bo s tem
ustvarila enostranski dosedanji zgodovinski usmerjenosti ravnotežje.
Prav izguba mnogega gradiva v preteklosti, ki ne bo nikoli mogla
priti v razvid naše znanosti, nas mora siliti tudi k tej dolžnosti, da
rešimo za bodoče zgodovinsko raziskavanje ljudske kulture — sodobno
gradivo !
Studij ljudske kulture more biti usmerjen v posamezne njene
prvine, v prikazovanje zaključenih krajevnih enot, socialnih skupin
itd. V svojem nadrobnem delu naj etnografija raziskuje nastaneik,
razvoj, smisel, razširjenost, izumiranje in današnjo obliko kulturnih
prvin, družbenih skupin itd. Poleg zgodovimskega vidika jo mora pri
tem voditi tudi funkcionalni, ki določa zvezo med prvinami kulture
in njih nosilcem. Le na taki osnovi je mogoče priti po dolgotrajnem
delu do približne in vsaj začasno zadovoljive sinteze, ki bo podala
razvoj ljudske kulture nekega naroda ali etnografskih območij in
IK)dobno. Delo v tej smeri, ki bi moralo biti ena glavnih nalog
znanstvenih ustanov slehernega naroda, pa terja načrtnost, smotrnost
v vzgoji strokovnjakov, spoznanje potreb in namena dela. Uspešnost
takega dela pa je odvisna tako od pravilnih in sodobnih tehničnih
prijemov in metod, kakor od pravilne znanstvene metode raziskovanja.
^ R. Ložar, Narodopisje Slovencev I, 16.
12
o bistvu etnografije in njeni metodi
Prav raznovrstnost predmetov in pojavov, ki jih etnografija raz-
iskuje, zahteva različne metode in prijeme, ustrezne njih značaju. Zato
je vladala v naši znanosti tako v minulosti kot sedanjosti taka raz-
nolikost glede uporahe, pojmovanja in poimenovanja raznih metod in
smeri. Vse to pa določa idejno in načelno stališče do nalog in bistva
etnografije. Vsa ta razgibanost in navidezna nasprotnost, neenotnost
pa ni tragična slabost naše znanosti, marveč le nujnost razvoja, dokaz
živega prizadevanja, približati se čim uspešneje in pravilneje tako
zamotanemu sklopu predmetov in pojavov, kakršen je organizem ljud-
ske kulture v preteklosti in sedanjosti. Vsaka od teh smeri je opravila
svoje zaslužno delo za razjasnitev mnogih vprašanj. S tem v zvezi
je vprašanje etnografiji sorodnih in pomožnih ved, ki so s svojimi
metodami obravnavale obrobna in skupna območja svoje in etno-
grafske znanosti, n.pr. filologija, razne zgodovinske vede, sociologija
itd. Iz tega sicer nujnega sodelovanja je večkrat sledila pretirana
uporaba metod teh znanosti na področju etnografije, kar je zavajalo
v enostranost in postavljalo celo vprašanje o upravičenosti etnografije
kot samostojne vede. To ni bilo nič čudnega v dobi, ko naša veda ni
še imela lastnih stolic na univerzah in ne gojiteljev, ki bi se ji po-
svečali v celoti, marveč so jo predavali —¦ kot še marsikje — filologi
in zgodovinarji, ki so se zanimaili le za obmejna področja svoje vede,
segajoča v ljudsko življenje. Z razvojem znanosti in njenim uveljav-
ijenjem v sklopu ostalih ved pa je napredovalo tudi izgrajevanje
njene enotne metode, ki naj bi ustrezala njenemu posebnemu bistvu
in smislu ter značaju njenega predmeta.
Historično-filološka smer etnografske metode je nastala kot sredstvo
prvih gojiteljev etnografske znanosti v nemški romantiki, ki so z
metodo svoje izhodiščne vede raziskovali le-tej najbližja območja
ljudskega verovanja, pesništva in običajev. S to metodo še danes ana-
liziramo literarne ljudske tvorbe, muzejske in terenske predmete, da
razjasnimo izvor kulturnih dobrin in vrednot. S pritegnitvijo zgodo-
vine, zlasti kulturne in gospodarske, ter jezikoslovja, je pojasnila
po geslu »Wörter und Sachen« tudi migracijo predmetov in pojavov,
povezavo geografskih enot v etnografska območja. Zgodovinska smer
se v sodobni etnografiji vse bolj uveljavlja tako s pritezanjem zgo-
dovinskih virov kot z aplikacijo metode pri prikazovanju kontinuitete
in pojasnjevanju sedanjih razmer z zgodovinskim razvojem. Ne sme
pa uporaba te metode izgubiti iz vida celotnosti ljudskega življenja,
tako da ne bi več ločili zgodovinskega dela od etnografskega. Njeno
vodilo bodi vselej časovna pogojenost kulturnih dobrin in vrednot.
Geografska smer je nastala v etnografiji nujno kot posledica zgodo-
vinskofiloloških dognanj o migraciji in razširjenosti kulturnih prvin.
S pritegnitvijo geografskega vidika in kartografske metode dopolnjuje
etnografija globinsko gledanje in raziskavanje zgodovinske smeri v
smislu prostorne pogojenosti in vezanosti. Kartografska metoda, ki na-
zorno prikazuje razmestitev in gostoto predmetov in pojavov, njih
13
Vilko Novak
Žarišča in razširjevalno smer, je vedno češče uporabljana tako v
monografijali, kot pri izdelovanju etnoigrafskili atlasov, ki so nujno
dopolnilo smotrnemu terenskemu in raziskovalnemu delu. Poleg
sintetičnega prikaza celotne etnografske podobe nekega ozemlja ali
ljudstva je etnografski atlas drugi končni formalni cilj vsega razisko-
valnega dela in obenem pripomoček ea nadaljnja, poglobljena raz-
iskavanja.
Medtem ko sta prvi smeri namenjeni bolj raziskovanju predmetov
in pojavov kulture, se ostale smeri posvečajo v prvi vrsti njih nosilcu
in vzajemnosti med njim ter objekti. To so sociološka, funkcionalna
in psihološka smer.
Sociološka smer goji na eni strani poglobljeno zanimanje za družbene
skupine in za njih pomen v ljudski kulturi, na drugi pa za odnos
skupnosti, občestev do dobrin in vrednot kulture. Zato raziskuje na
primer skupnost, ki poje, pripoveduje ali posluša pripovedovanje
pravljic itd., učinek pesniških tvorb na ljudi; izvajalci običajev in
odnos ljudi do običajev jo zanimajo močneje kot zgodovina, smisel in
razširjenost teh pojavov samih, čemur se posveča zgodovinsko-
filološka smer.
Tako se sociološka smer večkrat krije ali dopolnjuje s funkcionalno
smerjo etnografske metode. Ta smer poudarja, da je sleherni etno-
grafski pojav ali predmet povezan s posameznikom ali skupnostjo po
svoji funkciji. Zato bi ga popolnoma ne mogli razumeti, ako ga ne bi
gledali v tem njegovem pomenu. Preziranje funkcije predmeta omo-
goča le polovično njegovo dojetje. Zato je večkrat važnejša funkcija
kot pa predmet sam: n. pr. nošenje, ne deli noše (zato moremo nošo
vselej raziskovati in najti, čeprav se razlikuje od pisane noše pre-
teklosti!); način zidanja, ne slog hiše; način prehranjevanja, odnos
ljudi do jedil in pijač — ne pa vrsta le-teh itd. Zakaj ljudska zna-
čilnost, specifičnost se javlja prav v načinu, pojmovanju in se prav
po tem loči od neljudskega načina in pojmovanja, na drugi strani pa
od načina življenja drugih ljudstev. To dejstvo je posebno važno v
novejšem času, ko izginjajo stare oblike noše, stavb, dela, orodja itd.
Funkcionalno pojmovanje nam omogoča raziskovati odnos človeka do
novih oblik in prilagoditev njegovega življenja tem oblikam.
Psihološka smer raziskuje duševnost nosilca kulture in ugotavlja
ustvarjalne možnosti, vzroke in način prevzema pojavov, njih spre-
minjanja itd. Tesno se mora povezati s sociološko in funkcionalno
smerjo, saj slone na primer odnosi v družbi v veliki meri na psihičnem
zadržanju posameznikov in na duševnih razpoloženjih ter pogojih, ki
nastajajo med njimi. Ta smer je posebno važna pri raziskavanju
vsakovrstne ljudske umetnosti in družbenih skupnosti. Pri končni
sintezi etnografskih dognanj, iz katerih skušamo dojeti mišljenje,
značaj in duševnost ljudstva, posebnosti njegovih ustvarjalnih, pa tudi
reproduktivnih zmožnosti — ima psihološka poglobitev odločilno be-
sedo. Ni treba posebej poudarjati, da mora vsak zbiralec etnografskega
o bistvu etnografije in njeni metodi
gradiva in njega 1-aziskovalec imeti veliko razumevanje za ljudsko
miselnost in čustvovanje, sposobnost vživetja in uspešnega približanja.
Vse te in morda še druge prijeme in smeri uporablja etnografska
znanost različni snovi ustrezno, drugo z drugo dopolnjuje in jib druži
v organično enotno delovno metodo.
Résumé
SUR LA NATURE DE L'ETHNOGRAPHIE ET SUR SA MÉTHODE
L'auteur attire l'attention sur trois groupes de points de vue différents
concernant, d'une part, l'ethnologie (Völkerlcunde, anthropology) comme science
du développement de la civilisation et des peuples en dehors de l'Europe et
d'autre part, l'ethnographie (Volkskunde, folklore, etc.) comme science des civi-
lisations populaires de l'Europe. Tandis que les savants des nations occidentales
distinguent deux branches scientifiques séparées dans le sens mentionné, les
érudits de l'Union soviétique et des pays se trouvant sous son influence n'admet-
tent qu'une ethnographie unique. En Yougoslavie, il n'y a pas d'accord sur ce
point: les Serbes parlent dethnologie comme science, mais surnomment les
institutions et les publications «ethnographiques-»; en Croatie, on confond les
deux termes sans y garder conséquence; les Slovenes, au contraire, les emploient
selon l'usage de l'Europe occidentale. L'auteur mentionne les efforts qu'on fait
a l'Ouest, afin d'introduire pour deux branches scientifiques le terme commun
d'ethnologie et, pour les recherches consacrées a un peuple seul, celui d'ethno-
logie régionale.
En parlant du caractere de l'ethnographie, l'auteur souligne les opinions et
les définitions récentes, dues a R. Weiss et d'autres savants et insistant sur
une conception suivant laquelle l'ethnographie devrait etre une science du pré-
sent (Gegenmartswissenschaft) dont le but serait d'examiner l'élément populaire
(das Volkstümliche) dans toute une nation. L'auteur met en garde contre les
conceptions qui accentuent excessivement le caractere historique de l'ethno-
graphie, point de vue dont s'ensuit la subordination a l'histoire, de ce qui
résulte une fausse méthode.
L'auteur traite ensuite d'une maniere plus détaillée les directions d'une
méthode ethnographique unique — l'historique-philologique, la sociologique, la
fonctionnelle, la psychologique et la géographique. Les recherches de la vie et
de la civilisation populaires ne doivent donc pas résulter de l'emploi exclusif
dune de ces directions, comme ayant leur but dans elles-memes, elles sont, au
contraire, appelées a établir, en accord avec toutes les directions, l'équilibre
entre l'étude des objets et des manifestations de la civilisation et de la vie
populaires elles-memes.
Il ne suffit pas que l'ethnographie procede du présent uniquement en raison
de sa méthode, elle doit, en outre, expliquer les objets matériaux présents, les
formes sociales et les phénomenes spirituels. Ce n'est qu'une ethnographie di-
rigée vers le présent qui ne perdera jamais son sens et son objet. Aussi conser-
vera-t-elle fidelement le matériel présent pour la recherche historique future de
la culture populaire, contrairement au passé qui, a force de collectionner des
antiques» et les curiosités, négligeait la vie et n'a pas sauvé ses phénomenes
pour la recherche de l'époque présente.
15
Vilko Novak
L'étude de la culture populaire peut etre dirigée vers ses éléments parti-
culiers, ver la mise en évidence des unités locales closes, des groupes sociaux,
etc. Elle doit rechercher l'origine, le développement, le sens, l'extension, la forme
actuelle et l'extinction 'successive des éléments culturels, groupes sociaux, etc.
A ce travail, a côté du point de vue historique, il faut considérer aussi le point
de vue fonctionnel, qui détermine les rapports entre les éléments de la culture
et leur porteur. Mais un tel travail ne peut etre efficace que si l'on a recours
a une méthode exacte et a des procédés tecniques contemporains. La multiplicité
des objets et des phénomenes qu'étudie l'ethnographie ainsi que les diverses
professions exercées par les pionniers de la science ethnographique étaient la
cause de ce qu'on utilisait les différentes méthodes empruntées aux sciences
apperentées. Ainsi, on a négligé certains domaines de la culture populaire et
toute la science a été présentée, souvent, dans une fausse lumiere. Ce n'est
qu'avec le développement de l'ethnographie et la conquete de son autorité parmi
les autres sciences que les efforts d'élaborer sa propre méthode qui correspon-
drait a son essence particuliere ainsi qu'au sens et au caractere de son objet,
ont été couronnés avec succes.
16