315
Novičar iz austrijanskih krajev.
Od desnega brega Soče pri Gorici 24. sept. A. M. (Eno uro pri Koseškemu.) Goreča želja mi se je danes spolnila. Vidil sem ga, govoril sem z možem, ki ga eluje ves slovenski narod, in s kterim se po pravici ponaša. Serce mi je že takrat radosti poskakovalo, ko mi je nekdo pravil, da bomo slavnega Koseškega v svojo bližnjico dobili. Ze pa sem mislil, da so nemile okoljšine preteklega polletja to našo nado uničile, ko za gotovo zvem, da Koseški je od 14. aug. že — v Ločniku (znani po-furlanjeni vasi, eno uro od Gorice proti jugo-zahodu). Se ve, da si nisem dal miru, dokler ga nisem obiskal. Danes dopoldne se napravim z nekim prijatlom v Ločnik. Prideva tje, pa ga ni bilo doma; šel je ravno enmalo se sprehajat — sprehajat! pravim, razveseljivna beseda tistim, kterim so okoljšine njegove bolezni natanko znane. Čez nekaj časa naji sprejme milostljiva gospa njegova, in kmalo potem on sam povrativši se iz sprehajališča. Ni mi moč popisati, kaj so sedaj serca naji čutile, — al komu niso znani občutki, ki nas obhajajo, kadar nam je dano od obličja do obličja gledati moža, ktere^a poezije so na« jezerokrat navdajale z rajskim nadušenjem in kterega slavno ime vsak bip na jeziku imamo I — Koseški, ki je sama prijaznost,
nama je začel z redko besedo, ker še enmalo težko govori, od svoje bolezni pripovedovati, ki ga že čez tri leta tare. Vsled nekega menda brez potrebe prerezanega tora na licu se mu je bil ves život skerčil; roke in posebno noge so bile odervenele, naj se je po njih tolklo, ali vanje zbadaio, nič niso čutile, tudi spomin in dušne zmož-vosti sploh so bile oterpnele in le v neznanem kotičku je tičal neprecenljivi zaklad — tlela je iskrica drazega življenja, ktero se sedaj spet veselo razvija in čedalje bolj opomagujc. Boljšanje svojega zdravja pripisuje abanskim toplicam, pa tudi ločniški zrak mu kaj dobro tekne, ker nekaj časa si upa že do tisuč korakov brez bergelj hoditi. Roke že prav lahko giblje, leva je skor popolnoma zdrava, desna pa še ne tako, da bi mogel pisati, vendar gre tudi tukaj na boljše. Terdno upa, da prihodnjo spomlad bode popolnoma zdrav, česar ljubljencu našemu iz celega celega serca želimo. Marsikaj zanimivega nama je prijazni gospod pravil. Globoko v serce mi je segla njegova bogaboječ-nost in vdanost v voljo božjo in terdno zaupanje v pomoč od zgoraj. V bukvah Joba, kterih pesniško prestavo so ^Novice" pred nekimi leti prinesle, je žlahna dušasekrep-čala in tolažbe iskala ter v pravem keršanskem duhu z iz-gleduo poterpežljivostjo bolečine prenašala. Njegove dušne moči prihajajo vedno čfersteje in bodo svojo znano krepkost sopet dosegle. Ljubezen do mile domovine še vedno tako v njem plameni kakor v dvajsetletnem mladenču. Naj tedaj povem kaj svojim bravcem, ki hrepene po neprecenljivih Koseskovih poezijah, česar se smemo nadjati, berž ko bode zamogel pero deržati. Zvun 55llijadeu, ktere košček smo že v pokus dobili, ste dve drugi začeti deli, ki ste žlahno-dušnemu pesniku v nadlogi serce težile, ker niste bile končane: „Jabelkobranjea in „Golobnjaka. Celo človeštvo — njega tamua in svetla stran — bote te dve velki pesmi obsegale. Zavolj jabelka je namreč mnogokrat veliko zlo nad ljudi prišfo (na priliko, osodepolno jabelko v raji, Paris-ovo, Tell-ovo itd.) In nasproti nahajamo večkrat goloba, da je človeštvu oljko mirii prinašal, vese-lejšo dobo naznanjal. Pač veličansk predmet, velikanska misel! Al kdo bo dvomil nad izverstno vpeljavo in nad krasno obleko tega visocega uzora, kteri pozna Koseško ve poezije, ktere nikdar niso prebirale tistih strun, ktere spadajo v abecedo pesništva in prepevajo le na sto viž „ljubicoa, „letne čase", „bledo luno" itd., ampak so se vedno le glasile v veličanskih predmetih, o posvečenji do-moviue itd.
V enem hipu je bila cela ura pretekla in morala sva se ločiti. Vkljub najnim prošnjam, da naj sedijo, so hotli ljubeznjivi gospod nama pokazati, kako da že znajo hoditi; zagotovljali so naji, da berž ko bodo ozdraveli, bo njih perva skerb svoje ljube Slovence in spoštovavce v vsem postreči, česar si bodo želeli. Med serčnim „z Bogom, z Bogom" sva se komaj odtergala od slavnega moža, ponosna , da nama je bila priložnost dana se pokloniti mojstru naših pesnikov.
Iz Celja. Pišem Vam danes le vesele reci. Pervo, kar Vam povem je, da nemila kolera nehala je popolnoma na južni meji Štajerja, da smertni angelj počiva. Druga prijetna vest je, da letos ajdina se je kaj dobro obnesla po celjski okrajni, pa tudi kakor zvemo, po daljnem Sta-jarskem sploh. Vgodno jesensko vreme, topli sončni dnevi, ki so nam sijali pretekli mesec in pervo polovico septembra, naredili so, da je ajda prav lepo zernila. Slana in zmerelina ste ji prizanesle, tedaj je popolnoma dozorela. Tu pa tam jo že kmetje žanjejo, in kakor se kaže, naželi je bodo prav obilno.    Hvala Bogu za blagodar nebeški I —
Temu veselemu sporočilu dodamo še nekaj smešnega. Pred nekoliko dnevi priklatil se je v Celje neznan mlad človek, ki je terdil, da je zveden pivar (olar) iz Nemškega. Strašno se je bahal, in jezik mu je tekel kot mlinsko kol6. Pripovedoval je, da ima sila veliko premoženja, da je po svojem rajnkem bratu 200.000 goldinarjev dobil, in da po
316
nekem bogatem strica podedoval bo tudi nekoliko milijonov. Poslušali smo ga, pa zijali sploh osupnjeni, ko je dostavljal , da je blizo Celja nek gradič z lepo olarijo vred nakupil 9 da hoče tam veliko pivarnico vstanoviti, da bo na-pravljal ol, kakoršnega Celjani se niso pili svoje žive dni, da ga bo verlim Celjanom zastonj točil itd.
Bilo je veselje po mestu, ker ravno sedanji tukajšni ol je drag, pa ne predober. Ker je pa tema možička, ki tako lepe reči nam je obetal, drobiža manjkalo, je tu pa tam nekoliko goldinarčkov izposodil si, da bi zamogel dalje potovat. Naletel je tudi na lahkoverneže, ki so ma dnarjev posodili; nek gospod mu je clo tri botilje šampa-njevca podaril na pot. Pobegnil je tiček natihoma, mi pa čakamo, kdaj da bomo — zastonj ol pili.          J. Š.
1% Kri&negore na Notrajnshem 29. sept. Po sta-roteržki fari poleg Loža je tudi kolera, obiskovaje tu vse vasi, nemilo razsajala. Pred njo je bil primoran kosec koso na steuo obesiti in žejnica serp na stran položiti, ter njej opravljati v čast neprijetne in gnjusobne obrede. Ona je v dveh mescih, od 27. malega serpana do 27. kimuvca pobrala 165 oseb in v celi tej dobi sta le 2 dneva bila brez merliča. Zdaj se nepriljudna ptujka nekoliko prizanesljivša obnaša, in upamo, da bo nas skorej zapustila. V veselje naše okolice in v tolažbo bolnikov, ki so jih osebno obiskovali, so se bili preblagorodni gospod deželni poglavar C h o-rinski kmalo v začetku bolezni les priti potrudili. Da je huda bolezen zdravniku in duhovnom, ker se ponoči in podnevi ni dalo mirovati, nedopovedljivo veliko opraviti dala, je brez mojega popisovanja vsakemu razvidno, če se spomni letošnje vročine, ki je nekaj dni terpela, in če si še verh tega misli semtertje raztresene vasi, ki niso blizo farne cerkve, kamor je po večkrat na dan bilo treba k bolnikom hiteti. Kmalo ko se je bila kolera sem priklatila, je bila tudi cerkev na Križnigori, dasiravno je prostorna, skoz 10 dni zaporedoma kakor ob izrednih izhodih od pobožnega ljudstva napolnjena, ki je pri svetem Križu zoper hudo nadlogo pomoči iskalo. Tudi spovednice so bile od spovedancev okrožene kakor Sevastopol od vojakov. Lepa prilika je tu bila marsikak tolažljiv, podučljiv in tudi marljiv nauk v serce vdihniti. Bog daj, da bi v strahu sprejeti nauki se v resnično detinski ljubezni ohranili in zveličanski sad do-pernašali!
Naj še kaj povem ed letošnjih pridelkov te okolice. Rebrenega sena se je malo nakosilo, pa logih pa nakupe; pšenica je zavolj rije zlo slaba; oves je lep, proso bogato, ječmen dobro pleni, fažola je dosti, le v treh vaseh so pridelki zavolj toče pičli; tudi ajda je zernata. Perje pod-zemljic (krompirja) je tukaj letos še le o mali maši jelo se černiti in tudi takrat manj memo druzih let. Bog daj, da se še prihodnje leto krompirjeva bolezen za kake 3 tedne naprej pomakne, in tako se je bomo, kar je naša preserčna želja, znebili. Upati smemo, da bo revni kmet rane po-prejsnih let saj enmalo si celiti začenjal.      Križnogorski.
Iz Ljubljane. „Lažf jezdarijo hitro" — tega smo se prepričali spet te dni. Komaj je nekdo iz Ljubljane v nemški teržaški časnik „Tr. Zeit." zatrosil novico, da neki slovensk časnik v Ljubljani podtikuje vso spa-čenost in vso nesrečo na svetu „Schiller-ju in Goethe-tu in sto in sto drugim enake baze", gre z nekim malo skritim zasmehovanjem od lista do lista ta novica po nemških časnikih. Potrebno se nam tedaj zdi povedati, da „Novice" niso tisti slovenski časnik, ampak da je „Oanicaa. pa tudi „Danicatf tiste prečudne sodbe ni iz svojega prinesla, ampak — kakor pravi — jo je vzela iz nemškega lista; takole namreč je rekla na 156. strani 37. lista: „Weimar. Protestanški cerkveni list toži zavoljo silne spačenosti ljudstva v TVei-mar-u, in   velik   del    zadolženja    pripisuje cve-
mm
teči dobi Siller-ja in Goethe-ta. Tako tedaj celo protestantje spoznajo itd. itd.u — Toliko v razjasnjenje te sila obrekovace zadeve. Ce se je tedaj dopisnika terž. časnika una vajmarska razsodba v Šiller-ji in Goethe-ta napada vredna zdela, naj bi ne bil zamolčal, da je zrastla na domačem nemškem tergu, potem bi gotovo ne bili brali povsod z debelimi čerkami: „E i n slovenisches Blatt iiber Schiller und Goethe!4'