• 4 ♦ * *
IZ VSEBINE:
Lojze Filipič: Ob izidu nagradnega natečaja # Jože Javoršek: S povečevalnim steklom v roki • Marijan Matkovič:	Deset let
jugoslovanske dramske književnosti ® Nana Sest-Mfintrova: Sop spominov • Antonio Marti: Esej o sodobnem italijanskem gledališču (nadaljevanje) • Maks Furijan: Kramljanje s celjskimi igralci • Dr. Friedrich Lang er : Dunajska gledališka pisma I • Emil Frelih: Indijsko gujrati ljudsko gledališče
«**
Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. I)rednik Lojze Filipič. Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal. Naslov uprave: Glavno tajništvo SNG, Ljubljana, Cankarjeva 11. Tiska Tiskarna časopisno založniškega podjetja Slovenski poročevalec, Ljubljana. Redakcija 7. številke XXXV. letnika <se*ona 1955—195&) je bila zaključena 10. februarja, tisk pa je bil končan 8. marca 1956. Obseg 3 tisk. pole Cena izvodu 20 dinarjev
GLEDALIŠKI LIST DRAME
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJURLJANA
PETINTRIDESETI LETNIK SEZONA 1955-56 — STEV. 7
JOŽE JAVORŠEK POVEČEVALNO STEKLO KRSTNA UPRIZORITEV
DEVETA PREMIERA V SEZONI 1955-5S KRSTNA UPRIZORITEV
J O Z E JAVORŠEK
POVEfEVALNO STEKLO
Farsa v štirih dejanjih Režiser: ANDREJ HIENG k. g.	Scena: SVETA JOVANOVIČ
Asistent režije: JURO KISLINGER Kostumograf: akad. slikar kostumov: MARIJA KOBIJEVA
Janez Pohlin, samoten človek .......... BORIS	KRALJ
Zupan, oblastnik ...................... JANEZ	CESAR
Vera, njegova žena .................... VIKA GRILOVA
Kamen, predsednik steklarskega ceha ... PAVLE	KOVIC
Pelinka, njegova žena ................. TINA LEONOVA
Klariča, njuna hčerka ................. M. POTOKARJEVA
Hrvatica, vdova prejšnjega župana ..... MILA KAClCEVA
Filip, steklarski mojster ............. LOJZE ROZMAN
Sivec, najstarejši steklarski mojster . ALEKSANDER VALIČ
Svirnica, ena izmed klepetulj ......... DUSa POČKAJEVA
Oče Brumen, menih ............ ........ JURIJ SOUČEK
Oče Benedikt, menih ................... BRANKO MIKLAVC
Opat .................................. ANTON HOMAR
Režiser ............................... EDVARD GREGORIN
Lajnar ................................ MAKS FURIJAN
Prismuknjena ženska ................... MIHAELA NOVAKOVA
Zenska z otrokom ..................... VIDA LEVSTIKOVA
Fina dama ............................. D. AHAClCEVA
Prijazna ženska ....................... MILEVA UKMARJEVA
Naivno dekle .......................... IVANKA ME2ANOVA
Rabelj .............,.................. STANE CESNIK
Mestni poet ........................... MAKS BAJC
Spletkar .............................. DUŠAN SKEDL
Prvi birič ............................ MARIJAN BENEDIČIČ
Drugi birič ........................... VINKO PODGORŠEK
V	vlogah steklarjev, meščanov, meščank, mulcev vseh vrst, fratrov, biričev in drugih rabljev sodelujejo slušatelji Akademije za igralsko
umetnost.
Godi se na glavnem trgu starodavnega slovenskega mesta Glažute, ki slovi zavoljo svojih steklarskih delavnic.
Kostume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom CVETE GALE-TOVE in JOŽETA NOVAKA Inspicient: BRANKO STARIČ Odrski mojster: VINKO ROTAR Razsvetljava: VILI LAVRENČIČ, LOJZE VENE Masker in lasuljar: ANTON CECIC ODMOR PO TRETJEM DEJANJU
Ob izidu nagradnega natečaja
Znanstveniki, ki bodo čez sto ali dvesto let raziskovali kulturno zgodovino našega časa, bodo imeli vse prej kot lahko delo. Kot arheologi iz zemlje bodo morala bodoča pokolenja izkopavati podatke o kulturnem življenju našega časa izpod plazov in naplavin športa in tehnike v našem tisku. Kdor bo hotel kaj več izvedeti na priliko o velikem nagradnem natečaju Slovenskega narodnega gledališča za izvirno slovensko dramsko delo v sezoni 1955/56, bo moral imeti zelo veliko srečo, da ne bo sredi celih strani poročil, zapiskov, analiz, napovedi in polemik o modernih mišičastih božanstvih dvajsetega stoletja, o športnikih, ter o njihovih podvigih, spregledal zelo skromnih notic o dogodku, ki je, sodeč po odmerjenem prostoru, v primeri z golom, ki ga je zabil Peter Pavlovič, čisto nepomemben, namreč dogodek, da so slovenski književniki ob novem letu 1956 predložili svojemu osrednjemu gledališču v Ljubljani nič manj kot šestinštirideset izvirnih dramskih del.
Nam pa naj bo vendarle dovoljeno, da temu dogodku posvetimo nekaj besed in da takoj uvodoma zapišemo naslednjo trditev:
natečaj za izvirno slovensko dramsko delo sodi med pomembne kulturne dogodke gledališke sezone 1955/56.
Pobude
Pobude za razpis natečaja so bile deloma načelnega, deloma praktičnega značaja. Predvsem je osrednje slovensko gledališče hotelo opraviti eno svojih prvih dolžnosti, ki mu nalaga prav posebno skrb za rast in razvoj slovenske dramske književnosti. Že nekaj let se vleče skozi razprave in polemike o domači dramatiki trditev, da je ta književna zvrst v zelo hudi krizi. In res, pogled v repertoarje naših gledališč v zadnjih desetih letih deloma potrjuje ta očitek, saj v nekaterih sezonah nekatera gledališča niso uprizorila niti enega domačega izvirnega dela. Med gledališči in dramskimi pisatelji je vladala neka hladna vojna. Dramatiki so dolžili za slabe uspehe gledališča, ta pa so jih zavračala s trditvijo, da ne morejo uprizarjati domačih del samo in kratkomalo zato, ker so jih napisali domači pisatelji, marveč, da morajo biti na ustrezni umetniški višini. Naše odre so preplavila tuja dela in priznati je treba, da so bila nekatera od teh slabša kot domača. V nekaterih gledališčih je prišlo tako daleč, da so bila slovenska samo še po lokaciji, ne pa tudi po duhu in po osnovnih značilnostih repertoarne smeri.
*
Položaj se je začel izboljševati in razčiščevati v lanski sezoni s festivalom izvirne slovenske drame v Celju. Sodelovanje med gledališči in dramskimi pisatelji se je izboljšalo, medsebojno zaupanje se je poglobilo.
Da bi torej pisatelje moralno in tudi gmotno vzpodbudilo ter jim obenem dalo javno jamstvo, da bodo njihova kvalitetna dela prišla na spored, je osrednje slovensko dramsko gledališče lani konec avgusta razpisalo nagradni natečaj s sorazmerno visokimi denarnimi nagradami. Natečaj je bil razpisan brez kakršnih koli vsebinskih omejitev in dopuščene so bile drame, komedije ter mladinske in otroške igre.
Praktična pobuda za razpis natečaja se je rodila iz trenutnega položaja: do začetka tekoče sezone vodstvo Drame SNG ni prejelo niti enega izvirnega domačega dramskega dela in je torej grozila nevarnost, da bo tudi letošnja sezona ostala brez slovenske krstne predstave.
Odziv
Rok za oddajo rokopisov je bil sorazmerno kratek, ker je hotelo gledališče najboljša od predloženih del uprizoriti še v letošnji sezoni* Res je, da v štirih mesecih ni mogoče napisati dobre drame, mogoče pa je dokončati že začeta dela in realizirati že kolikor toliko izkristalizirane zamisli, in natečaj je bil za to delo zadnja močna vzpodbuda.
Od začetka je kazalo slabo, zadnje dni pred iztekom roka pa so rokopisi kar deževali in 11. decembra, na Cankarjev in Linhartov spominski dan, je število predloženih del doseglo številko 46. Natečaja se je udeležila praktično vsa generacija slovenskih dramatikov od že priznanih do takih, ki so žiriji predložili svoje dramske prvence. Odziv je potemtakem presenetljiv. Ze ob številu vloženih del, preden spregovorimo o kvaliteti, moramo ugotoviti: samo dejstvo, da piše drame toliko pisateljev, je nadvse razveseljivo in daje osnovo za upanje na nov vzpon te književne zvrsti pri Slovencih.
(Nadaljevanje prihodnjič) Lojze Filipič
* D-rugonagrajenp »Povečevalno slteklo« uprizarjamo pred pirvona-grajeaiim »Potovanjem v Koromandijo« iz delovnih razlogov: možnost vzporedne zasedbe in vzporednega Študija s »Tremi sestrami«, angažma 292 režiserja-gosta itd. (op. (pisca).
S povečevalnim steklom v roki . . .
Jože Javoršek
Zadnje čase, ko se je slovensko dramsko ustvarjanje razmahnilo v obetih, nas vznemirja vprašanje slovenskih posebnosti v novih gledaliških prizadevanjih. Nekateri pisci so prišli samostojno do izvirnih rešitev v iskanju slovenske tipike. Med najpomembnejše rešitve sodi najbrže smer, ki bi se rada izvila iz naročja slovenske ljudske umetnosti, za katero vsi vemo, da leži kot izvirna kulturna značilnost še neizčrpana na dnu naše omike. Ta smer ima svojo evropsko vrednost. Vsi veliki sodobni slikarji, kiparji in komponisti, pa najsi p omislimo na Picassa, Lipschitza ali Stravinskega, razširjajo območje evropske omike s tem, da se naslanjajo na primitivni ljudski izraz ter ga razvijajo do spoznanj modernega človeka. Gledališki izraz sicer caplja za drugimi umetnostmi, a v vseh pomembnejših sodobnih tvorcih gledaliških del bomo zasledili isto kretnjo: zajeti monumentalno prvotnost ter jo prinesti v problematiko naših dni.
Helenistična omika, ki smo jo v tolikerih inačicah prežvečili, nima nobenega soka več. V gledališču je bila meščanska ibsenska dramatika njena zadnja postaja. Naš čas je razbil sredozemski mit.
S tem, da plovejo ladje po vseh vzporednikih, da se avioni kot fantastične ptice spuščajo na planjavah Tibeta in v skrivnostih Afrike in da so nam arheologi pokazali na lopatah svojih dlani najbolj skrite kulture preteklosti, je počasi sredozemski kotel prenehal delovati, in novi curki človeške omike so brizgnili v Evropo tudi iz drugih kontinentov in drugih časov. In tudi s tem, da so mali in neznani narodi preboleli svoje mutasto otroštvo ter zrastli ali v pubertetne fante ali pa v zrele mladeniče, je splošna omika pridobila novosti, ki imajo svojo posebno vrednost na kulturnem sejmu sveta.
Verujem, da ima slovenski narod še veliko neizrabljenih vrednosti in mikavnih značilnosti, da jih bo z odprtimi ušesi in usti poslušala še tako omikana Evropa. In pri tem sem takih misli, da svojih vrednot ne smemo kazati muzealno ali etnografsko, temveč moderno, to se pravi živo. A to se po župančičevsko pravi, da moramo biti drevo, zakoreninjeno v svoji globoki zemlji ter segati z mogočno krošnjo glave med svobodo burij, v bistrino neba in med promet potujočih ptic. Ce bi hotel svojo misel kar najnatančneje ponazoriti, bi moral priklicati za primer slovenskega slikarja Franceta Miheliča, ki je izvrstno dognal, kam gre današnji kulturni razvoj in kam bi moral kreniti slovenski. Mihelič srka svoje barve in pobira svoje črte iz Kurentov, pa iz partizanskih iglic, dračja, češarkov, mrhovine in vseh tistih tisoč žalosti, ki so sestavljale in 293
še sestavljajo naše življenje. Slovenski je in vendar moderen. Nikogar ne posnema in vendar gre vštric z notranjim razvojem slikarstva. In prav zato so njegove podobe v čislih v Benetkah, v Parizu, pa v Južni Ameriki in vsepovsod, kjer se prikažejo pred umnimi očmi.
Se na misel mi ne pride, da bi bilo POVEČEVALNO STEKLO čist in do kraja posrečen odraz idej, ki sem jih pravkar navedel. A vendarle lahko trdim, da se vsaj skuša uvrščati v opisano smer slovenskega kulturnega snovanja, pa saj tudi ne more biti drugače: trdno sem prepričan, da je ta pot lahko zelo koristna za razvoj slovenske omike v okviru evropskega kulturnega snovanja. In zato je prišel osnovni navdih POVEČEV ALNEGA STEKLA iz Štrekljeve zbirke narodnih pesmi, iz spisov, ki govore o glažutarjih in o starem slovenskem človeku, človeku, ki nam danes diši po plesnivi moki, skisanem mleku in davnih grehih. Zato je prišel osnovni navdih za zgodbo o glažutarjih iz slovenskih panjskih končnic in njih jedke šaljivosti. In tako kot se v slovenskih narodnih pesmih večkrat ponavljajo neki osnovni toni, tako se tudi v POVEČEVALNEM STEKLU ponavlja osnovni motiv stekla, steklenih izdelkov, steklarstva, vse pa je po svoje ostro ali grobo prirezano, kar je seveda osebni avtorjev dodatek k ideji, ki je razkrita v farsi.
Splošna ideja POVEČEVALNEGA STEKLA se z vsemi razpoložljivimi silami bori zoper usodno zlo malih mest: obrekovanje. Zoper družbeno zlo obrekovanja se je bilo že od vseh časov skorajda neuspešno bojevati, in menda je res samo posmeh tolikanj krepak, da vsaj za čas ustavi zlobo gobezdavosti. Ali se bo POVEČEVALNEMU STEKLU posrečilo, da bi postal vsaj hipno zdravilo zoper gnusno bolezen nas vseh? Ne verjamem. A veseli me poskus. Kot je že iz tega videti, se POVEČEVALNO STEKLO po svoji tematiki sili v sorodstvo s Cankarjevim POHUJŠANJEM, kar seveda za avtorja ni nobena sramota, saj so zavestne variante na neke splošne slovenske ali občečloveške teme vsepovsod v rabi.
Izrazito nova je poleg psnovne ideje o stekleni hišici, kamor postavljajo kot pod nekakšno povečevalno steklo prebivalce Glažute, le gradnja farse. Podobna je simfonični suiti. Prvo dejanje je allegro con fuoco. Zgodi se precej stvari in te stvari se zgode na ognjevit, hiter in zredčen način. Drugo dejanje je scherzo. Ideja farse pokaže svoje lice: namreč absurdnost človeške eksistence v Glažuti, kjer se življenje odvija po zakonih gobezdavosti, to se pravi človeške zlobe in pokvarjenosti. Tretje dejanje je andante: sadovi scherza so sezoreli v žalost, v grozljive dogodke, ki poglobijo temo farse, saj je farsa po svoji vsebinski definiciji soočenje strašnega in komičnega z ironično propagandno tendenco.
Prva tri dejanja so izrezana iz enega samega blaga. Po pre-294 moru, ki je na koncu tretjega dejanja, pa se začenja impromptu.
In impromptu je četrto dejanje. Razni impromptuji so bili v gledališki zgodovini slogovni predhodniki Pirandella, zato je tudi impromptu v POVECEVALNEM STEKLU pirandellovski kolikor se le da. A vendarle na svoj način. Kajti v novi atmosferi, ki se nenadoma razleze čez četrto dejanje, spet pridemo do istega blaga iz katerega so izrezana prva tri dejanja. A to blago je obrnjeno narobe. Zato nam pokaže drugo stran zgodbe v POVEČEVALNEM STEKLU, zato ima funkcijo retrospektive in zato nam idejo proti-obrekovanja pokaže v celoti, ne pa samo v enostranski zagnanosti.
Delovni postopek je podoben postopku slikarjev, ki slikajo kitaro in jabolka iz tiste strani, kot se ponuja očem, pa še iz tiste, ki je očem skrita, duhu pa ne.
Posebno očite dramaturške probleme nosi v sebi le četrto dejanje. A tudi prva tri imajo svoj problem, ki me dejansko najbolj skrbi, saj je dokaj drzen eksperiment. Gre za stekleno hišico na odru, ki jo prinesejo v prvem dejanju in ostane do konca dogajanja v družbi igralcev. Z dramaturško znanostjo napolnjeni prijatelji so me opozorili, da je steklena hišica statičen element, ki zavira dinamiko dogajanja na odru. Poskušal sem jo že zdrobiti, pa sem se spomnil na Ionescov eksperiment. Ionesco je na oder postavil mrtveca iz cunj. Ta mrtvec je, kot se za mrtveca spodobi, statičen. A pravzaprav ni. Iz dejanja v dejanje raste in na koncu ■'e tolikšen, da razrije zakoncema, ki ga varujeta, hišo. Vloga steklene 295
Hišice v POVEČEVALNEM STEKLU se ne razvija materialno kot Ionescov mrtvec, temveč moralno, če smem uporabiti ta drzni izraz. Steklena hišica postaja čedalje močnejša. Postaja instrument dramskih razrešitev. Zato bo verjetno delovala dinamično in s tem teatralno. Če pa ne, bo potrjevala trdno prepričanje nekaterih ljudi, ki jim je pri srcu razvoj slovenske izvirne ustvarjalnosti, da je treba v dramaturgiji veliko tvegati.
Kriza evropske dramatike je očitna le v primerih, ko se pisci držijo z vsemi silami okostenele meščanske dramaturgije, ki je že od časov Augierja in Dumasa ni moč spraviti iz Evrope. Ta dramaturgija pozna nekaj osnovnih receptov, po katerih na stotine ~n stotine dramskih piscev izdeluje odrska dela. A ta dela ne morejo nikogar razburiti, nikogar p'risiliti k premišljevanju in nikogar poglobiti. Vse je že od davna znano, dognano in priznano. In v tem tiči kriza gledališke umetnosti.
Kadarkoli pa je dramski pisec izumil nove načine v zidanju odrskih del, je prisilil tudi svoje ljudi, da so v novih prostorih odrske zgradbe živeli drugače. In nenadoma so se odprle možnosti doslej neslutenih razvojev. Dramatika je začela cveteti. In tako je danes začela cveteti evropska dramatika in vsi, ki jo natančneje poznajo, verujejo v njene sadove. In več kot očitno je, da je rahli vdor nove dramaturške arhitekture na Slovensko pospešil tudi pri nas val dramskih poskusov.
Ta številka Gledališkega lista je žal morala iziti brez slikovnega gradiva. Bralce in naročnike prosimo, da blagohotno upoštevajo težave, ki so nastale zaradi redukcij električnega toka in nam nevšečno pomanj-
kjivost ©proste.
Deset let jugoslovanske dramske književnosti
(Referat na ohridskem kongresu književnikov) MARIJAN MATKOVIČ
Govoriti o neki specifični zvrsti književnosti, o desetletju njenega življenja je seveda mogoče na več načinov. Po vsem videzu bi bilo normalno in najbolje uporabiti induktivno kritično-analitič-no metodo, ki bi nas po posameznih ekspertizah dramskih besedil privedla do relativno objektivnih zaključkov o vrednosti ne samo posameznih del, temveč vsega tega časovnega obdobja naše dramske literature. Bojim se, da prav takšno besedo pričakujete od tega referata, besedo dramaturga, ki bo po analizi posameznih besedil ugotovila njihovo pesniško moč, njihovo večjo ali manjšo odrsko kvaliteto ter se tako, s tega odra, pojavila ne samo kot jubilejna in zato tudi dekorativna bilanca določenega časovnega dramskegn obdobja naše književnosti, našega dramskega gledališča, temveč tudi kot njegova kritična ocena, ki bo vsebovala odgovore na vprašanja: kaj smo dali v tem obdobju na področju dramske poezije in na čem doseženem lahko gradimo njeno prihodnost.
Čeprav nimam namena izogibati se takšnim vprašanjem, čeprav sem prepričan, da bom v tem referaitu nanje tudi nekako odgovoril, bi rad takoj na začetku poudaril, da ne bom niti poskušal dajati analizo posameznih dramskih besedil, ki se mi zdijo za to časovno obdobje pomembna. 2e leta se ukvarjam z zgodovino drame in teoretično dramaturgijo, prav tako pa sem že leta tudi dramski avtor: prepričan sem, da nihče ine pričakuje od mene, da bi kot dramski jugoslovanski avtor izkoristil ta kongresni govorniški oder za konkretne svoje, torej vendarle subjektivne kritične analize besedil svojih tovarišev dramskih pisateljev in pesnikov. Mislim namreč, da ni treba posebej poudarjati: vsako takšno analizo, ki bi jo dal jaz in na teni mestu, bi bilo mogoče tolmačiti kot nelojalnost, objektivno pa, najsi bi jo skušal še itako obzirno formulirati, bi bila v bistvu n »dostojnost, ki je ne bi bilo nikakor mogoče zagovarjati in ki bi jo jaz prvi obsodil. Menim, da je bilo treba povedati to takoj v uvodu, da nam se ne toi bilo treba v morebitni razpravi vračati na komponiranje tega referata, na metodo njegovega prikazovanja.
Čeprav bo tako, s to omejitvijo, ta referat izgubil nekaj neposredne zanimivosti, ki nujno spremlja sleherno konkretno subjektivno kritično besedo, čeprav se jaz sam s temi nujno vsiljenimi okovi molka ne bom najbolje počutil v vsem tem gradivu našega desetletnega dramskega ustvarjanja — pa menim, da vas vendarle ne bom popolnoma razočaral, da bo referat kljub temu odgovoril tudi na nekaj vprašanj v zvezi z našo dramsko sodobno književnostjo ter da bo dal tudi podobo njenih teženj, njenih desetletnih dosežkov.
Ali je sploh mogoče reči kaj pomembnega o tej zvrsti literature, ki je že leta v krizi, kakor nas prepričuje cela procesija evropskih, svetovnih pa tudi naših zaskrbljenih kritikov po časopisnih stolpcih? Drama se je preživela kakor v XIX. stoletju rimani ep; scenarij je pogoltnil dramsko zvrst kot kinemotograf gledališče! Kaj
297
anketa iz leta 1953 revije »Theatre idans le Monde«, revije mednarodnega inštitute za teater z vpijočim vprašanjem: »Aili ne bi mogli uvesti študija za dramske pisatelje o tem, kako ije treba pisati dramo?« — ne potrjuje, da je že vse izgubljeno in da ena izmed muz zdaj dokončno odhaja v pokoj? Mar se niso že mnoga gledališča, ki so se odtrgala od sodobnega ustvarjanja, spremenila v muzeje dramske književnosti, mar niso že mnogi sodobni odrski reformatorji in revolucionarji iskali inspiracijo za svoje drzne eksperimente izključno v dramskih besedilih, ki nas od njih ločijo stoletja? Tako v svetu kakor tudi pri nas! Mar ni tako imenovana »domača sodobna drama« že leta tema enako splošnega ljubkovanja kakor tudi splošnih napadov: pastorka literarne kritike, strah občinstva, feljtonistični SOS krik, licemersko hrepenenje, neljubi gost v gledališčih? Če je takšen splošni položaj drame v skoraj celotni literarni civilizaciji dvajsetega stoletja, na videz pa je zares takšen, kaj je potem mogoče povedati o kratkem desetletnem obdobju naše, jugoslovanske dramske književnosti? Zadovoljimo se z dejstvom, da smo nekdaj imeli dramo in dramatike, da imamo svoje odrske klasike od Držiiča preko Sterije, Nušiča, Cankarja do Krleže, da smo v Krleževem velikem dramskem opusu tridesetih let tega stoletja, torej pred četrt stoletja, povedali svojo zadnjo pesniško dramsko besedo — pa govorimo raje o naši sodobni prozi in liriki! Kajti govoriti o perspektivah bolnika, ki je v agoniji, ni posehno zabavno, če je na splošno znano, da ni samaritanske besede, ki bi ga ozdravila, da ni tiste zgovornosti, ki ibi ga rešila!
Toda ali je položaj res takšen, kar zadeva sodobno svetovno dramo? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, s 'tem pa kasneje tudi odgovor na naslov tega konkretnega referata, se moramo vsaj bežno ustaviti ob naslednjih temah: a) nekaj splošnih besed o krizi sodobne drame, naše in tuje; b) odnos naše sodobne drame do sodobne svetovne drame; c) naša povojna drama in inaša dramska književnost med obema vojnama; d) naša sodobna drama v okvirih naše sodobne književnosti; e) naša drama in naše gledališče. Ko se bomo pomudili pni teh temah, ki so pravzaprav podnaslovi tega referata, sem prepričan, da bomo ob sklepu prišli do ugotovitev, ki bodo, če že ne podrle, potem vsaj zamajale mnoge predsodke, ki že zelo dolgo meglijo pregled sodobnega, torej tudi našega dramskega ustvarjanja ne samo pri laikih, temveč tudi pri strokovni kritiki.
2e dolgo je tega, kar sem bral — tako dolgo, da sem pozabil že avtorja in naslov — neko razmeroma neduhovito francosko komedijo: družina, prijatelji in znanci so se začeli vrteti okoli človeka, ki je bil vse prej kakor bolan. Se več, lahko bi rekli, da je bil utelešenje zdravja, normalnosti: ko se je bil prehladil, je kihal, ko se je bil utrudil, je rad sedel, ko je postal žejen, je pil — skratka, navaden, normalen človek. Toda zgodilo se je tako, da mu bližnja nikakor niso hoteli priznati te navadnosti. In obkrožili so ga, reveža, z zaskrbljenostjo, sočutnimi krokodilskimi solzami, vzdihi, raznimi smrdljivimi zdravili, recepti, galerijo mazačev, blazinami in odejami. Zaman se je mož upiral, na sleherno njegovo pojasnjevanje je padla, pljusnila nova diagnoza, še bolj tragična prognoza — in kaj mu je ostalo drugega, kakor da je v resnici obolel. Postal je namišljeni bolnik, vsa ta komedija pa se je tako spremenila v nekakšen prolog Modižrovi komediji. — Razplet očitno ni duhovit, toda ko listam po sodobni in starejši literaturi o drami, se pogosto spominjam ekspozicije tega anonimnega komediografskega besedila, 298 kajti v resnici, koliko glasov se je že od Aristotela dalje oglasilo, ki
so temu bolniku, ki se imenuje dramska književnost, ponujali svoje zdravniSke usluge, prepričani v njegovo hudo bolezen? V imenu Ajshila in Sofokleja je že modri učitelj Aleksandra Velikega grajal Euripida in vso sodobno dramo svojega časa, ki je nekaj kasneje •postala vzor novim kritikom, ki so seveda grajali svoje sodobne drama/tike v imenu te drame, ki jo je Aristotel negiral. In tako iz stoletja v stoletje traja komedija, ki je nihče — saj jo piše zgodovina
—	ne preklinja svojevoljno s kakšnim razpletom.
Zdi se, da ni bilo obdobja v zgodovini dramske književnosti, ki v njem sodobniki ne hi bolj ali manj duhovito tarnali okoli nje; odkar je gledališče postalo hvailežna časopisna tema, s katero se, žal, od nevemkdaj poskušajo v večini primerov samo ambiciozni žumalistično-literami začetniki, je to tarnanje postalo oglušujoče.
Jecljali so apodiktično glasno vse minulo stoletje v vseh tako imenovanih kulturnih jezikih, da sodobne drame pravzaprav ni, toda če nam je stoletje Ibsena pustilo kot dediščino nekaj neokrnjenega, je to prav gotovo ta sodba, ki kot sleherna neumnost na teh področjih ne pozna nacionalnih meja. XIX. stoletje, ki je dramsko poezijo podvrglo kapricastim zahtevam in pravilom mode, je izkričalo neštete dramaturške programe, ki so si biii med seboj kontradiktorni, tako da je pot dramaturške misli od Talme in Hugo-jevih predgovorov do objave odrskega naturalizma konec stoletja zares pot »mnogo hrupa za nič«, kakor ga je imenoval v svojem duhovitem eseju Ranko Marinkovič. Mnogo, nešteto besed je bilo v tem stoletju napisanih o drami, o tem, kakšna bi morala biti, prav tako je bilo nešteto danes mrtvih besed izgovorjenih s svetovnih odrov v obliki raznih dialogov in monologov — in nato vse to ostalo dokončno pokopano v času: kot končna pozitivna bilanca je ostalo samo nekaj imen, samo nekaj del, ki so prišla v živi inventar svetovnega repertoarja. Na podlagi samo te bilance, te žetve pod nepodkupljivo in neusmiljeno koso časa sedaj sodimo o tem stoletnem obdobju svetovne drame: vse drugo je samo bolj ali manj zgodovinsko-kultumo gradivo.
Stopili smo že v drugo polovico dvajsetega stoletja in v prvi preživeli kataklizme in revolucije, ki so nas obogatile z izkušnjami, zato nas sedaj nič 'ne ovira, da bi istega kriterija — kriterija življenjskosti dramske besede, dokazane s časovno daljšim pesniškim delovanjem, ne uporabili tudi za prva štiri desetletja tega stoletja. Ugovor, da nas od tega obdobja ne loči zadostna časovna razdalja, ni upravičen: drugi svetovni pokol, revolucionarne družbene spremembe, ki so se ponekod temeljito, drugod manj temeljito dogodile na celotnem globusu v tem času, so se zarezale med naš sedanji in tisti predvojni čas, da je ta predvojni čas od nas sedaj mnogo dlje — od našega okusa, našega pojmovanja lepote, od našega notranjega bitja — kakor pa lahko to pove indiferentni koledar. Predvojna dramska dela, torej dela prvih štirih desetletij tega stoletja, ki so še sedaj na repertoarju ne kot zgodovinsko-kultumi kuriozum, temveč kot pesniške besede, ki navdušujejo in poganjajo v zanos, ta dela so že sedaj, čeprav so koledarsko sorazmerno mlada, opravila izpit pred najstrožjam sodnikom: pred časom. Če je tako in razloga ni, da bi o tem dvomili, mar potem sodobni svetovni repertoarji ne demantirajo najbolje pogosto ponavljane trditve, da pomeni XX. stoletje dekadenco dramske umetnosti? Po čem naj bi bila prva polovica tega stoletja z deli kakšnega Shawa, 0’Neilla, Pirandella, Giraudouxa, Lorce, — da omenim samo nekaj imen — po čem je torej revnejše od XIX. 299
stoletja? Kat sleherno časovno obdobje v dolgi zgodovini dramske literature, je tudi naše stoletje že do sedaj med kopico modnih besedil, mrtvih po eni sezoni, na pol mrtvih pri svojih premierah
—	dalo in zapustilo svetovnemu repertoarju nekaj pesniških del, ki nad vsem konservativnim, glasnim tarnanjem o tako imenovani krizi drame v dvajsetem stoletju pišejo znak vprašanja.
Koliko je to vprašanje bolj upravičeno, če bežno preletimo zgodovino naše drame? Mar o tej naši dramski besedi že celo stoletje vztrajno ne prepevamo zadušnice v številnih dobronamernih člankih? Tarnali smo v času romantike, torej v času ustanovitve prvih naših stalnih gledališč, da nimamo drame (kar je držalo), da smo po dveh desetletjih s pozicij te romantične, diletantske in jecljave drame ugotovili, da nimamo realistične drame; tako se to kolo obrača prav do današnjega dne, ko tarnamo nad našo povojno dramo v imenu drame med dvema vojnama, ki smo jo tedaj podirali v imenu drame prvega desetletja tega stoletja, ki za sodobnike seveda mi mnogo veljala glede na realistično dramo, (ki je v pesniškem smislu niti nismo imeli) v osemdesetih in devetdesetih letih itd. itd. Imeti je treba Jobovo potrpljenje in prelistati naše stare časopise v kakšni knjižnici, da nam pride pred oči zmeda, ki je leta trajala v zvezi z našo dramsko književnostjo. Treba se je samo spomniti, da smo šele v tridesetih letih tega stoletja odkrili Marina Držiča, ne kot poglavje v čitanki, temveč kot komediografa, čigar beseda ima pronicavo pesniško-k omedibgrafsk o moč, nenadkriljivo v naši štiristoletni svetovni drami, da smo Sterijino popolno vrednost odkrili razmeroma pozno itd. itd. Medtem ko je bila naša starejša dramaturgija nekako torej v svojih ocenah in svojevoljnih obsodbah (na žailost ne po duhu in metodi) na nivoju splošne svetovne dramaturgije — moramo naši sodobni dramaturgiji izreči vsaj to priznanje, da nikdar ni resno zagovarjala teze, da je naša drama dvajsetega stoletja v krizi. Sicer tega niti ni mogla nikdar trditi, kajti kaj bi kljub naši štiristoletni dramski tradiciji, kljub Držicu in Steriji ostalo od našega nacionalnega dramskega repertoarja, če ne bi imeli del Vojnoviča, Kosora, Nušiča, Cankarja in Krleže? Zares — zelo malo!
V	zadnjih desetletjih torej pogosto ponavljana trditev, da naše stoletje nima svoje dramske poezije, da pomeni v tej zvrsti književnosti očitno dekadenco glede na bivša obdobja, je zelo dvomljive vrednosti — za našo jugoslovansko dramo pa bi bila ta trditev očiten absurd.
Kako pa je s povojno sodobno dramo, kaj morebiti zanjo ne velja ta trditev, ki smo jo označili kot dvomljivo za prva šitiri desetletja našega stoletja? In nadalje: mar morebiti ta trditev, ki bi bila totalno absurdna za naše dramsko obdobje od Cankarja do Krleže, ne samo da ni absurdna, temveč tudi popolnoma upravičena za to naše povojno obdobje, ki smo o njem že neštetokrat slišali, da je naša drama slaba, tako slabotna, da povzroča mnogo glavobola našim dramaturgom pravzaprav že na pol mrtva, tako da je ne moremo oživiti niti z raznimi natečaji: skratka, da bolj ali manj životari po inerciji nekaterih irazmeroma trdoglavih avtorjev, ki kljub vsemu pišejo te dialogizirane tekste v grozo založnikov in po malem tudi gledaliških uprav? Za opravičilo tega jalovega položaja v naši sodobni drami, in sicer zlasti v naši, so postavljene tudi nekatere teze: tako na primer teza, da je ta naš revolucionarni čas pravzaprav epski in ne dramski, pred nekaj leti pa sem bral v 300 rokopisu neko filozofsko delo, ki je preroikovalo s popolnoma tako
imenovanimi znanstvenimi argumenti zanesljivo smrt drami v komunistični družbi, in ker mi sedaj potujemo proti tej družbi, se nam ni treba čuditi, da naša drama umira. Odmirajo namreč vsi konflikti med individuom in družbo iin tako torej odmira tudi dramski konflikt, izginja dn se razgublja v nastali stvarnosti, zaradi česar se tako drama v njej že sedaj pojavlja kot literarni anahronizem. V zvezi z nastankom nekaterih naših satiričnih dramskih besedil so pri nas pisali, kolikor se spominjam, o smrti »stare« satire, vso odrsko satiro so v teh člankih usmerjali v nekakšne nekomediografske kanale — toda vsega tega ne omenjam zato, da bi polemiziral tu s temi tezami, bolj ali manj enodnevnimi, temveč samo zato, da bi vas spomnil na ozračje, ki v njem, vidite, že deset let životari ta tako imenovana slabotna naša dramska beseda, ki so ji kljub vsem dobronamernim željam An prizadevanjem dnevi šiteti ter je že v takšnem položaju, da ji je treba oprostiti tudi smrt.
Kriterija, ki smo ga uporabili za dramo prvih štirih desetletij tega stoletja, ne moremo uporabiti za (to ipovoijno dramsko obdobje: dramska beseda, ki se je pojavila v teh zadnjih desetih letih, še nima legitimacije odrske življenjskosti, ki ja jo dajejo leta. Tako' tuja kakor naša dramska beseda še ni dokazala svoje trajnosti; mlada, otrok tega nemirnega povojnega časa, ima na sebi vse njegove značilnosti: nedvomno bo na stotine in stotine besedil te naše sodobne drame, ki se sleherno leto pojavljajo na svetovnih gledaliških repertoarjih, v teku časa izginilo kot sleherno modno blago: mnogo sedanjih odrskih uspehov čez deset let ne bo zapisanih nikjer razen v pedantnih gledaliških arhivih. Mar se bo s takšno usodo velike večine sedanjih dramskih besedil zgodilo jutri nekaj novega, česar sedaj še ne poznamo iz dolge zgodovine svetovne drame? In ne samo drame: česar ne poznamo iz zgodovine drugih literarnih zvrsti? Kaj v tej hiperprodukoiji pisanih besedi v raznih literarnih oblikah že sedaj dnevno ne prisostvujemo njihovi nepregledni smrti, njihovemu neslišnemu odhodu v temna skladišča bibliotek? Kakor vselej se bo tudi nad to najnovejšo svetovno dramsko besedo izpolnila .usoda: samo globoka pesniška beseda, ki v njej kaikor v školjki vibrira glas, dih človeka današnjega dne s trpkoslanim okusom njegove solze, s temperaturo njegovega zanosa — bo za potomstvo ostala več kakor simptom tega našega časa, bo ostala trajno pesniško odkritje. Ali je svetovna drama z vrsto hrupno spoznanih in splošno dekorativno priznanih avtorjev današnjega dne iv zadnjih desetih letih dala takšno delo, ki bo kot sinteza človeške drame teh povojnih let govorilo jutrišnjemu dnevu enako sugestivno, kakor nam danes govorijo nekatere drame minulih obdobjih? To je vsekakor odprto vprašanje! Toda da je ta drama, na primer z Millerjem, Zuckmayerjem, Brechtom, William-som, Sartrom, Anouilhom, Camusom, Salacroujem, Eliotom, Fryem, Rattinganom — torej z vrsrto avtorjev dala dramske dokumente, ki so mnogo več kakor modni simptomi — to je izven dvoma. To, kar sedaj pišejo avtorji, ni samo kracarija, negirati sodoibno dramsko produkcijo, bi pomenilo negirati ne samo njo, temveč tudi sodobno svetovno povojno literaturo, ki je ta drama samo njen organski del. Vse, kar razgibava to književnost današnjega dne, kar razgibava sploh vse povojne umetniške manifestacije — in niti mi ni treba omenjati posebej vseh družbeno-ekonomskih komponent, ki vplivajo na to književno besedo — vse to se izraža tudi v konkretnih nacionalnih dramskih literaturah. Panični strahovi, grozljive sanje modernega človeka v nevihtah tega nemirnega povoj-
nega časa, njegov obuip, prav tako pa tudi njegov ponos in njegovo upanje so zdaj močneje zdaj šibkeje zajeti v sodobni dramski literaturi kakor tudi v sodobni liriki ali epiki. In to je pravzaprav bistveno. Samo po tem je ta drama modema v najboljšem smislu te besede, ne pa po formaLno-tehrvičnih novostih, ki so lahko in po vsej verjetnosti tudi so enodnevnega značaja. Millerjeva »Smrt trgovskega potnika« ni pretresljivo besedilo zaradi zanimive odrske obdelave, temveč zaradi velike tragičnosti človeških usod, ki jih je ta nadarjeni avtor uspel sugestivno oživiti v svoji drami. Današnja najboljša besedila niso današnja niti po tem, ker včasih obravnavajo antične ali zgodovinske motive ali ker se izražajo v verzih, kakor tudi ne po tem, da se strogo vsebinsko držijo današnjega časa — današnja so ta besedila po tem, ker je v njihovih dejanjih, ki so lahko, nikakor pa ni nujno, da bi morala biti determinirana in niti zemljepisno določena, čutiti ta naš čas, dramatičen in tragičen, kakor so bile dramatične in tragične vse prelomne dobe, razpete med preteklostjo in prihodnostjo, po tem, ker oživljajo ne faktografsko okolje in človeka, temveč s poezijo sodobni človeški tragični vzdih — njegovo sedanjo intimno dramo. To, da se ta drama izraža z raznimi odrskimi tehnikami, dokazuje ne samo njeno tradicijo, temveč tudi nemir iskanja novih ekspresij, tako značilen za vso našo sodobno umetnost. Vse te nacionalne literarne karakteristike živijo v teh dramskih besedilih in zares ne bi bilo niti najmanj težavno najiti stične točke med posameznimi književnimi zvrstmi, na primer v sodobni francoski, angleški, italijanski, ruski ali ameriški književnosti. Ne mislim tistih pogostih primerov, ko nastopa en avtor v več zvrsteh ter seveda v vseh ohranja svojo pesniško individualnost, ki označuje njegovo delo (Eliot, Sartre, Camus itd.), temveč na tiste še pogostejše primere, ki v njih izključno dramski pisatelji hote ali nehote z močjo in barvo svojih besedil dokazujejo, da so prozaistom in lirikom enakovredni predstavniki celotnih teženj poezije in književnosti svoje dežele.
Naj ponovim: negirati vrednost določenih kvalitet sodobni svetovni povojni drami, proglasiti jo izključno za slabokrvno modno težaško delo, ne pomeni nič drugega, kakor z isto obsodbo obsoditi tudi celotno sedanjo književnost. Ugotoviti pa, kodiko je ta drama nova, ne v odrsko-tehničnem smislu, ki je vedno sekundaren, temveč v bistvenem smislu besede »novo« v poeziji, je vprašanje, ki ga je mogoče obravnavati samo na podlagi preciznih analiz. Prepričan sem, da bi takšne analize za mnoga sedanja besedila, ki se nam na prvi pogled zdijo tako senzacionalno eksperimentalna in modernistična, dokazale njihovo veliko sorodnost z mnogimi starejšimi deli svetovne drame. Da lahko vpliv Ibsena, Čehova in ekspresionističnega gledališča odkrijemo v mnogih sedanjih besedilih, je znano tudi ljudem, ki se ne ukvarjajo posebej z dramaturgijo. In kaj ni tradicija realističnega romana prav tako očitna v sedanji epiki, mar nas od načelnikov rodov do sodobne povojne lirike ne ločijo že dolga desetletja?
Svetovni repertoarji dokazujejo, da ima sodobna svetovna drama svoje občinstvo, da govori svojemu času, in prav isto priča njeno pogosto izvajanje — kot takšna je seveda prišla tudi v naše gledališke hiše in preplavila naše repertoarje. In nihče ne misli, da je to slabo, kakor nihče, ki je pameten, nima načelno nič proti temu, da pri nas tako mnogo prevajamo dobro tujo literaturo. Omejiti se od tujih kulturnih vplivov je vedno bil simptom nezdravega
in abnormalnega stanja. Ce pa napravimo primerjavo med kvaliteto naše sodobne drame in enake tuje drame, moramo takoj reči, da je ta odnos adekvaten odnosu naše celotne povojne književnosti.
Tudi v naši sodobni povojni drami, v teh približno petdesetih, delno uprizorjenih, delno samo objavljenih dramskih besedilih je nedvomno veliko takšnih, ki bodo kot mrtvorojenček že danes, jutri popolnoma pozabljena. Kakor niti za en sam tuji sodobni tekst ne vemo, kakšna usoda ga čaka pred tribunalom časa, prav tako seveda visi nad prihodnostjo viseh naših povojnih dramskih besedil velik vprašaj. Toda ta vprašaj nam ne preprečuje, da ne bi za vrsto sedanjih besedil ugotovili, da so po mnogih svojih kvalitetah enakopravna besedilom, ki s hrupno reklamo, odobravanjem in mednarodnimi priznanji živijo na svetovnih odrih.
Na žalost je bdlo o tej naši sodobni drami, o njenih bistvenih značilnostih v družini svetovne drame doslej napisanega zelo malo, takšenle kongresni referat pa je za vse prej primeren, kakor pa da bi v celoti osvetlil to temo. Ker je ta tema zelo malo znana, kasneje bom v referatu povedal, zakaj je tako, se je nedavno zgodilo, da je padla izjava o tem, kako naša sodobna drama obravnava samo vojno vsebino, a je gotovo vse drugo prej res kakor to. Po motivih je naša sodobna drama — v mejah naših literarnih kvantitetnih možnosti — vsaj toliko raznovrstna kakor svetovna sodobna drama. Da sta vojna in naša revolucija tudi sedaj še vedno ostali dominantna motiva naše drame, motiva, ki smo ju oblikovali takoj v prvih povojnih letih, pogosto pa obravnavala že med vojno — je razumljivo; da sodijo prav te drame, starejše in novejše (Božičeva, Mateja Bora, Mire Miheličeve, Ivana Potrča, Milana Djokoviča in besedila drugih) med naše najmočnejše dramske stvaritve, se nam tudi ni treba čuditi: vrsta tujih dramskih avtorjev je prav tako dala svoja najsugestivnejša dela v obdelavi teh vojnih sodobnih motivov. Toda kaj ni naša sodobna drama prav tako nastopila tudi z vrsto besedil, ki v njih obdeluje ves repertoar znanih dramskih motivov od satiričnih do folklornih, od mitoloških in zgodovinskih do politično-družbenih in intimno-psiholoških? Ta naša drama, ki je nastopila v vseh podzvrsteh dramske književnosti, je v mnogih svojih besedilih uspela, da se je izrazila vsaj tako odrsko spretno, da ne rečem modernistično, kot tuja drama, s čimer je dokazala če nič drugega, vsaj to, da se s temi vendarle bolj ali manj metier-skimi triki, ki jih žal pogosito precenjujemo, ne da doseči največje vrednote, ki so kot vselej, tako tudi sedaj v živi, v kakor koli oblečeni, toda resnični dramski besedi. Treba se je spomniti satiričnih besedil Skenderja Kulenoviča, Jože Horvata, Mire Miheličeve, Miodraga Djurdjeviča in Oswalda Ramousa, folklornih besedil Pere Budaka, komediografije Draga Gervaisa in Fadila Hadžiča, zadnjih tekstov Mateja Bora, poetičnosti ljubezenske drame Mirjane Matič-Halle, pregledati vsebino letošnjih dramskih tekstov, uprizorjenih na celjskem festivalu sodobne slovenske drame, prebrati prve tekste nacionalne makedonske dramatike, spomniti se na Kulundžičeve, Marinkoviče ve, Sinkove, Roksandičeve, Raosove, Pavlovičeve, Ve-ljačičeve, Torkarjeve in Filipovičeve dramske teme, pa bomo nekako dobili sliko širine motivov, ki jo je zajela vrsta naših avtorjev, ter tako izluščili v naši sodohni književnosti naše dramsko oblikovanje.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Iz rokopisa prevedel Marjan Javornik
303
Šop spominov
NANA SEST-WINTROVA
Ne mislim pisati znanstvene razprave o našem teatru, a ker se mi zdi, da Slovenci niso dosti obveščeni o bližnji gledališki preteklosti, bi rada napisala resnico, kakor sem jo videla in doživela jaz. Zadnja leta pred prvo svetovno vojno je preživljal slovenski teater krizo za krizo, zato bi rada napisala, v kako hudih razmerah smo takrat delali, s kakšno ljubeznijo iin .navdušenjem. A ni dosti zaleglo pri visokih gospodih, ker je v slovenskem Deželnem gledališču vedno vladala in odločala — politika.
* * *
Če danes naši ljudje pišejo o takratnem času, delajo pri tem veliko napako: takratne razmere namreč gledajo — z današnjimi očmi! In to po mojem mnenju ni prav. Nič se ne ozirajo na to, kakšne razmere so vladale takrat in da se to, kar se je zdelo nam naravno in prav, njim zdi narobe in morda neumestno. Nazori se pač spreminjajo, ravno tako kot okolica.
*	* *
Ko sem prišla v Ljubljano, je bil takratni ravnatelj Fran Govekar že znan dramatik in glavni urednik literarnega mesečnika »Slovana«. V službi slovenskega Deželnega gledališča je bil že od leta 1890, večkrat kot intendant, leta 1907 pa kot ravnatelj. Pravzaprav je bil nameščen na magistratu, v času gledališke sezone je dobil dopust — a ne ravnateljske plače. Plačevala ga ni deželna uprava, temveč magistrat z županom Hribarjem na čelu, ki je tudi gmotno podpiral Dramatično društvo. To je imelo največ zaslug za ustanovitev Deželnega gledališča, a deželni zbor ni prispeval za vzdrževanje ničesar. Samo hišo je dal na razpolago.
*	* *
Gospodje so imeli lahek izgovor: če bi dobili Slovenci, bi zahtevali tudi Nemci, in zato za take »odvišnosti« ni bilo denarja.
Slovenci so morali deliti gledališče z Nemci. V takih razmerah ni moglo biti gledališkega naraščaja, ker ni bilo niti najmanj upanja na trajno eksistenco. Sezone so trajale in plače so tekle od oktobra do marca, in potem — igralec živi kot ptič v zraku! Nikdar se ni vnaprej vedelo, ali se jeseni spet odpre gledališka sezona. Šele ko se je končno s težavami uredilo, da bo gledališče odprto, so dobili znova angažirani igralci za poletje polovično plačo. Res da smo po končani sezoni šli na turnejo v Gorico, v Istro in na Štajersko, a to je trajalo navadno 4—5 tednov. Prvič je vodilo turnejo Dramatično društvo, potem pa jo je prevzel Hinko Nučič v svojo režijo, tako da so ihili slovenski igralci vsaj za en mesec »pod streho«. Plačal nam je dostojne dnevnice 5 Kr. ,na dan.
*	* *
Večkrat so Govekarju očitali, da vabi v Ljubljano tuje igralce. Kje naj bi bil vzel domače? S 5—6 slovenskimi člani vendar ni mogel konkurirati nemškemu gledališču! Razvajeni Ljubljančani se s tem ne bi zadovoljili, gledališče bi propadlo, še teh malo slo-304 venskih igralcev pa bi bilo ob kruh in eksistenco.
Priti v Ljubljano ni bila lahka stvar! Govekar je bil zelo izbirčen, o začetnikih ni hoitel nič slišati. Vsaj ne neslovenskih. Mi smo reprezentanti slovenske umetnosti, in ne dramatična šola, je zatrjeval. Angažiral je vselej ljudi, ki so že imeli ime! Zaito je zelo napačno mnenje nekaterih, ki mislijo, da smo bili takrat nekakšna šmira ali diletant je!
Ko se je pokazal v Pragi za oknom kavarne »Zlata gos« njegov bledi, a značilni obraz z zlatim »cviikerjem«, se je po garderobah v gledališčih ugibalo samo o tem, kdo pojde v Ljubljano. Pred oknom kavarne so se sprehajali igralci, ki bi bili radi opozorili nase! A Govekar je imel svoje ljudi, ki so mu bili takorekoč agentje. To je bil v prvi vršiti g. Skala, godbenik in mož pevke Skalove, ki je več let pela v Ljubljani. Ta je Govekarja opozoril, da si je posameznike ogledal. Tudi jaz sem bila med tistimi sprehajalci, a ker sem bila šele 3 leta pri gledališču, si nisem upala ponuditi se, dasi sem bila na glasu najboljše učenke slavne karakterne igralke Hiibnerove in je tudi kritika večkrat zahtevala zame pomembnejše vloge! A kaj! Gledališče, pri katerem sem bila angažirana v Pragi, je bilo privatno in je vse pomembnejše vloge odigrala ravnateljeva poštama hči! Samo v sili sem prišla na vrsto tudi jaz.
*	* *
Konec avgusta 1908 je bil v Ljubljani kongres slovanskih novinarjev, za katerega je imel največ zaslug urednik Slovenskega Naroda, Rasto Pustoslemšek. Ves program in govori pred Narodnim domom so bili že začetek upiranja proti Avstriji! Pustoslemšek je bil za kongres silno navdušen, a je moral zato med vojno hudo trpeti kot interniranec!
Skušnje so bile takrat v polnem teku, Ljubljana se je prebujala in začela se je zavedati, kaj pomeni za narodno kulturo gledališče.
Abonma je bil kmalu razprodan in vse je nestrpno čakalo otvoritve.
Pa je kakor iz čistega neba udarila strela —
*	* *
Nekako sredi septembra so ptujski Nemci žalili in provocirali Slovence. Pri prireditvah so jih obmetavali z gnilimi jajci. Kot protest je bil sklioan v Ljubljani javen shod, na katerem so razen drugih govorili tudi dr. Tavčar in dr. S. Oražen. Po končanem shodu, ko je šel po mestu velik sprevod, pa je neki Nemec v bivši Prešernovi ulici vrgel med sprevod odprto steklenico črnila!
Med ljudmi je završalo in mirni sprevod se je spremenil v burne demonstracije. Zažvenketalo je steklo izložb nemških prodajaln. V Kazini ni ostala niti ena šipa cela. Naslednji dan so se demonstracije ponovile in pojavila se je vojska. Ker so se — baje
—	slovenski vojaki uprli, da bi streljali na ljudi, so poklicali vojake iz Celja. Nemški oficir je dal streljati v ljudi in padli sta prvi žrtvi upora:
Adamič in Lunder.
*	* *
Ljubljana ml je bila torej le usojena. 2e drugič angažirana igralka Krejsova je, ne vem več zakaj, odpovedala in Govekar je bil brez sentimentalne in mladostne ljubimke. Hardbolčeva, ki mi je bila v praškem angažmaju zelo naklonjena, me je priporočila, in Govekar me je kar brzojavno angažiral.	305
Tako nisem imela časa, da bi se učila slovenskega jezika od temeljev, kot so to imeli priložnost drugi, ki so morali biti dva meseca poprej v Ljubljani. Govekar mi je dejal: »Gospodična, za učenje jezika ni časa! Tu je vloga, g. Zalar jo bo z vami Študiral na pamet, vmes pa vam bo razlagal slovnico. V šestih tednih morajo biti skušnje.«
Vzela sem vlogo, a bila sem zelo malodušna. Prišel je Zalar, ki je študiral v Pragi in znal češki, pa sva začela. In je šlo. Razen širokih e md izgovarjava ni delala težav. Ko sem se po treh tednih javila pri ravnatelju, češ da »že znam«, me je preko ščipalnika dvomljivo gledal. Poklical je Nučiča, ta me je preizkusil — pa je res šlo! Bila je glavna ženska vloga v Fuldovi »Maškeradi«. Pa ne morda, da ne bi vedela, kaj govorim! Vse sem razumela — samo ta nesrečni e mi je delal preglavice.
*	* *
Kmalu je prišel moj prvi nastop. Kako sem bila nestrpna! In-spicient Habič me je držal za krilo, ker sem silila na oder, še preden je bil zastor popolnoma odprt. A dosrti o tem!
Pozneje sem večkrat premišljala, kje sem vzela toliko poguma! A vselej, kadar se je pozneje hotela pojaviti trema, zaradi katere nekateri igralci toliko trpijo, sem si rekla: »Ah kaj, nazaj ni mogoče, torej naprej!«
Pri publiki sem igralsko uspevala od prvega nastopa. Profesor Funtek je napisal v kritiki, da sem bila igralsko neoporečna in ko se bom navadila slovenščine, da bom postala steber našega gledališča! Naklonjenost publike mi je ostala zvesta vsa leta in še danes hranim dosti daril. Kmalu sem postala nepogrešljiva, publika me je zahtevala v vsaki igri. Čez dan sem bila pri vajah, zvečer pri predstavi — ponoči sem pa šivala! Takratne ljubljanske šivilje mene, velikomestnega otroka, niso mogle zadovoljiti. In tudi računati je bilo treba. Za vsako vlogo svojo garderobo! Bilo mi je od nekdaj v veselje, izmišljati si nove obleke in sem tudi s tem Ljubljančanom ugajala. Moja prva plača je znašala 200 Kr. in za 90 Kr. sem dobila vso oskrbo v družini notarja Pirca. Ko sem po nekaj letih »avanzirala« na 300 Kr., se je prijel Govekar za glavo in rekel: »Gospodična, take plače še ni imela nobena slovenska igralka!« Podpisal pa je le, saj je vedel, da me potrebuje in da sem zanesljiva.
*	* *
Opera je začela tisto leto z »Madame Butterfly« in tam se je prvič uveljavil naš Bohuslav, »dekle za vse«. Bil je odličen dramski igralec, pomagal pa je tudi, čeprav nešolan, v opereti. Tudi on je bdi strasten igralec in najbolj srečen tedaj, če je bil vsak večer na odru. Imel pa je še eno žilico — politiko! — s katero je ljubljanski policiji napravil marsikatero preglavico.
Prišla je torej na vrsto »Madame Butterfly« in pevca, ki bi moral peti Gora, ni bilo. Raivnatelj in kapelnik sta poklicala Bohu-slava in mu prigovarjala, naj poje! Igralsko je vloga zelo zanimiva, a Bohuslav je imel glasek, tih tenorček — rekli smo o njem, da poje kot muha v škatlici!, bil pa je zelo muzikalen. Ko pa ni hotel partije sprejeti, mu je rekel Benišek: »Nič ne skrbite, vi boste tekst kar s tenorskim glasom govorili, pri višinah bom jaz zadrževal orkester, da se vas bo dobro slišalo. Samo takta se držite!« No in 306 , Bohuslav je copral, copral je z rokami in obrazom. Naredil si je
pristno masko Japonca, lice, nos, vse je imel iz sadre. Odličen igralec pa je tako bil!
Ravno to premiero si je prišel ogledat ravnatelj Faller iz Zagreba, ker tam te opere še niso imeli na repertoarju. Pa mu je najbolj ugajal — Bohuslav! Celo na gostovanje v tej vlogi ga je vabil. Ko pa je Bohuslav omenil, da ni šolan pevec, mu je dejal: »To nič ne de, petje je ustrezalo, a igrali ste sijajno! Tudi masko ste imeli izvrstno!«
*	* *
Kmalu nato pa je imel Bohuslavek priložnost, da je nastopil izven gledališča.
V decembru 1908 so bile velike demonstracije v Pragi, pri katerih je bil ustreljen dvanajstletni deček.
Takrat se je reklo: Ljubljana je praško predmestje, ker sta bili obe mesti narodnostno silno povezani. Ko je prišla vest o tragičnem dogodku v Ljubljano, so sklicali dr. Oražen, dr. Tavčar in dr. Triller javni protestni shod v Mestni dom. Dvorana je bila polna, veliko govornikov je izreklo sočutje bratskemu češkemu narodu. Nato pa se je oglasil Bohuslav. Kot Ceh se je iskreno zahvalil za sočutje bratom Slovencem in je silovito napadel Dunaj. Med drugim je dejal: »V času, ko je stari cesar izdal nalog »vse za otroka«, je tekla v Pragi nedolžna otroška kri, ki jo je prelil c. k. policaj!«
Po dvorani kriki: »Fej, škandal!«
»Mi avstrijski Slovani se ne pustimo več hičati od dunajske vlade ter energično zahtevamo enakopravnost!« Po teh besedah je skočil na oder komisar, vzel Bohuslava pod roko in ga z energičnim »Gospod Boguslav — dost« odpeljal z odra.
Po dvorani je zaoril krik »Živeli Cehi in Slovenci!« in zagrmel je silovit aplavz. Tako si je Bohuslav priboril uspeh tudi izven gledališča, a pri policiji je bil zapisan na črni tabli!
Čakali smo seveda zunaj na našega slavljenca; poleg nas sta stala dva očanca nekje iz Trnovega. Pa pravi eden: «Ali jim je dal! To je bil Perne — in vendar sem ga razumel!«
V katerem jeziku je Bohuslav govoril, najbrže sam ni vedel, v zanosu si je pač pomagal kakor je šlo, saj je bil šele nekaj tednov v Ljubljani.
Ni res, da je Ljubljana spala, pod mimo površino je vrelo, pod mizo so se stiskale pesti ...
(Nadaljevanje prihodnjič)
Martijev »Esej o sodobnem italijanskem gledališču« se bo nadaljeval v prihodnji številki.
Kramljanje s celjskimi igralci
MAKS FURIJAN
Prav rad se pogovarjam z Vami, dragi mladi kolegi, saj sem Vaš stari znanec in prijatelj ter Vaš starejši stanovski tovariš. Ob takšnih prijateljskih izmenjavah predstav, tako naših v Celju, kakor Vaših v Ljubljani, se mi zdi potrebno, da bi izmenjali nekaj misli predvsem v pogledu našega strokovnega dela, t. j. o študiju drame ter o vtisih, ki jih dobiš ob sami predstavi.
Mislim, da ima mlad igralec praivico izvedeti čisto resnico ali celo viso resnico o svojem uspehu — pa tudi neuspehu — saj me razumete — ni pač vse z rožicami postlano. Pot do umetniške resnice je trda — potrebno je veliko naporov in borb zanjo, toda izplačala se nam bo ta borba za pravo umetniško podobo!
Stvar starejših, bolj izkušenih, da tako rečem, z rutino podkovanih kolegov pa je, da pristopimo k Vam s prijateljskim nasvetom. Je tako prav?
Slavko Strnad, Ti si prvi na plakatu, naj pričnem tako, da ne bo zamere.
Govorili bomo o vlogah, kot ste jih igrali v Ljubljani. Pustimo ob strani analizo dela, t. j. Marinkoviče ve drame »Glorija«, to bodo opraviLi in so že opravili drugi, ki so bolj poklicani za to. K uvodu le še tole: Smatram, da je pristopanje in šitudij vlog v Marinkovičev! »Gloriji« prav tako delikatno, odgovorno in težko kot je študij Krleževih figur v njegovih dramah »Glembajevi«, »V agoniji« etc.
Tvoja vloga, S. Strnad, Don Zane je lik prosvetljenega gospara iz Dubrovnika, Splita ali Senja. Ta sočni, duhoviti »duhoven s sivimi lasmi« je tipični predstavnik naših ljudi ob Jadranu, da, skoraj Mediteranec — torej virtuozni kozer, salonski človek iz višje kategorije katoliške duhovniške hierarhije. Superioren nad svojo okolico, a superioren tudi nad samim seboj. Don Zane je diplomat in »jeziček«« na tehtnici med fanatikom Don Jeretom in škofom na eni ter med onimi iz ljudstva na drugi strani: Kozlovičem, don Florijem in Glorijo. Naši panonsko alpski mentaliteti je niansa tega mediteranskega človeka malce odmaknjena — Ti in jaz živiva pač pod drugačnim podnebjem. Tvoj Don Zane je vkljub temu imel lepe trenutke v sceni zakristije; ako bi zastavil že v ekspoziciji svojo vlogo tako v teksitu in v mimičnem izrazu (ki ga moraš uporablja/ti zelo zelo racionalno v vsem svojem igralstvu nasploh), bi se približal pisateljevi ideji in publiki v jasni podobi.
Sandi Krošl, Ti si nosil na sebi težak »granitni blok« v vlogi Dona Jereta. Fanatik-intelektualec se ne more pregnesti samo z zunanjimi igralskimi sredstvi. Don Jere je tudi človek, čeprav je »ubil boga«, kot pravi; s tem je ubil človeka, ujel se je v lastno zanko. Ta moment je velika prelomnica za Don Jereta in tudi za dramo samo. — Vso intenziteto interpretacije, ves žar do dela in ves svoj temperament bi moral obrniti na znotraj — torej zadržano
—	šele tako bi bil lik Dona Jererta močan in sprejemljiv. Za pripravo na to veliko vlogo Dona Jereta, ki je poln kompleksov ter kljub vsemu verskemu fanatizmu nekje človeško topel, bi veljal moj nasvet, kot sem ga omenil za S. Strnada — Don Zana. Po tej poti bi lahko prišel do teh spoznanj — in boš tudi prišel.
(Dalje prihodnjič)
Dunajska gledališka pisma
Objavljamo prvo iz serije poročil o dunajskem gledališkem življenju, ki jih piše za dramski Gledališki list dunajski dramaturg dr. Friedrich L a n g e r. Pisma se bodo nadaljevala v vseh letošnjih številkah.
UREDNIK
I.
DUNAJSKA GLEDALIŠČA — POST FESTUM
Veliki dnevi so mimo: novi, bolje, obnovljeni slavni gledališči, Burgtheater in Državna opera, sta zopet sredi vsakdana in zdaj je videti na njunem pročelju veliko več žalostnih peg kakor so jih pričakovali optimisti. Slavnostne otvoritvene predstave so mimo, mimo je tudi razkošni operni ples, ki je še enkrat obudil spomine na dan otvoritve Opere, na 5. november 1955 in mimo so tudi Mozartove slavnosti dunajske Opere v Salzburgu. Na Dunaju samem je Državna opera Mozarta proslavila zelo skromno in nekatere predstave, s katerimi je vskočilo »Gledališče an der Wien«, so imele zelo povprečno zasedbo, pa kljub temu nabito polne avditorje. Še vedno si hočejo ljudje ogledati novo Opero in za marsikoga so ogledi razkošne hiše med pavzami večje doživetje kot pa same predstave. Kot je bilo pričakovati: v slavnostnih predstavah ob otvoritvi so se skoncentrirala vsa slavna imena, kii zdaj, ko je življenje steklo spet v normalni tek, manjkajo. Sam direktor dr. Karl Bohm 'dirigira zopet več v tujini kot v domači hiši, gostuje v Berlinu, Salzburgu in Cikagu in domača hiša ga zelo pogreša. Nič čudnega, če Dunaj, ki je prepoln čvek in govoric, že ve povedati, da je v Operi nastopila direktorska kriza.
O direktorski krizi se govori tudi v Burgtheatru. Res so doživele otvoritvene predstave v Burgtheatru boljše kritike (z izjemo tako zelo sporne prve predstave, Grillparzerjevega »Otokarja«, ki je učinkoval revijsko in ni mogel ogreti) — zlasti veliko se govori o sijajnem »Verschwenderju« in o izredno uspelem »Don Carlosu«, le da je ta reprezentativna uprizoritev na žalost že izginila z repertoarja. Velik uspeh je imel Burgtheater tudi z obema deloma, ki sta doživeli tu krstno uprizoritev: Priestleyeva drama »Odstranite norca«, utopične sanje človeka-klovna, je zelo ugajala in pretresla. Ewald Balser igra tega klovna sredi strojev in robotov in režija Adolpha Rotta dovršeno obvladuje dovršeno mašinerijo novega gledališča in ustvarja pravi pandemonium hipertrofirane tehnike, in to tako zelo, da ob vsej tej mašineriji človek in človeški problem ostajata ob strani. Tega v Priiestleyevi drami ni, te poudarke je pripisati perfektni, hladni in predvsem intelektualno zasnovani Rottovi režiji.
Pri drugi drami, ki jo je Burgtheater postavil pred občinstvo kot krstno uprizoritev, je čutiti oster intelekt, hlad in analitični nož avtorja Henryja de Montherlarata. Ernst Lothar je kot režiser ustvaril največ, kar je mogel, in oživel je Montherlantovo delo kot jasno podobo janzenistične tragedije, ki se dviga v kategorijo tragedije vesti. Toda Dunaj zelo malo ve o Pascalu in o Janseniju, o Richelieujevem absolutizmu in o zvezi države ter Cerkve, zato sedi pri tej predstavi brez pravega interesa in razumevanja; ogrejejo in razveseljujejo ga le igralske kreacije Pavle Vesely, Andrien-ne Gessner, Inge Konradi in drugih.
Repertoar Akademiefcheatra je razbit in neenoten: igrajo Wolfganga Hildesheimerja »Zmajeva vrata«, radijsko-filmsko zasnovano parodijo Gozziijeve drame »Turandot«, Giraudouxovo komedijo »Amfitrion 38« in zelo slabo »Špansko komedijo« Aleksandra Lernet-Holenie, ki je nekaj časa ostala na repertoarju samo zaradi sijajne igre Raoula Aslana. Problematična je bila dramatizacija znane Hamsunove novele »Viktorija«, ki jo je oskrbel Richard Billinger. Glavni vlogi sta igrala Kathe Gold in Joseph Meinrad in zaradi te sijajne zasedbe gredo zdaj z »Viktorijo« na turnejo po Nemčiji in Švici. Publika je navdušena nad starim vodvilom »Mamselle Nitouche« — kjer zopet briljira Inge Konradi. Aleksander Steiiibrecher ter Hans Weigel sta avtorja uspele nove predelave.
Zelo dobre kritike ima Theater in der Josephstadt, ki je v zadnjem času uprizoril nekaj modernih dramskih del: Sartrovo predelavo Dumasovega »Keana«, »Bus Stop« Wiilliama Ingea in »Hčerko kopača vodnjakov« Francoza Marcela Pagnola, ginljivo in rutinirano dramsko zgodbo, ki jo je Hans Jaray z občudovanja vredno sposobnostjo rešil pred kičem, ali točneje, pred kičasto uprizoritvijo, kot je režiserju nekaj podobnega uspelo pri Diega Fabria drami »Proces Jezus«, seve v drugi smeri, in končno Andersenovo dramo »Caj in simpatija«, ki jo Dunajčani imenujejo »prvo izvidnico ameriških dramskih del s temo homoseksualnosti«. Velika in pomembna predstava se je rodila v tem gledališču že na začetku sezone z Ibsenovimi »Strahovi«, v katerih sta igrala Helene Thimig in Leopold Rudolf: uprizoritev, ki jo je moč primerjati z najboljšimi uprizoritvami Burgtheatra.
V	gledališču Kammerspiele je na sporedu ne vem koliko več ko stota predstava ljubke zgodbe o »Neopravičeni šolski uri«, iz Madžarske importirane in predelane komedije (avtorja Beckeffi in Stella), v gledališču Scala je na sporedu prav tako madžarski avtor Molnar z »Ldliomom«, ki je doživel zelo lepo in tehtno uprizoritev.
Izrazito modeme poudarke daje svojemu repertoarju Volks-theater. Med Shawom in Hauptmannom je uprizoril romantično komedijo ameriškega avtorja Richarda Nasha »The Rainmaker«, delo, ki podaja zopet dokaz več, da se ameriška dramatika usmerja iz svojih zagat v optimizem. Obložen z drugačnimi elementi, in s kakimi!, stoji pred nami torzo Williamsovega »Camino Reala«, dela, ki nosi s sabo »neprebavljeni tovor Evrope od Calderona do Hoffmansthalla, Kafke, Strindberga, Sartra in Camusa«; uprizoritev v Volkstheatru (režija: Manker) je v mnogih točkah uspela obvladati fantastično snov in izoblikovati pretresljivo podobo v klovna ponižanega človeka.
Tako imenovana avantgardistična dunajska gledališča se trenutno »preživljajo tako rekoč iz starih zalog«, repertoarno črpajo iz arhivov. Na Parkringu igrajo Langerjevo »Periferijo«, v gledališču Courage uprizarjajo »Raketo«, za katero se skriva Stem-heimov »Nebbich«, v Kaleidosikopu so izbrskali iz prahu neznanega Nestroya (»Das Gewuerzkraemerkleablatt«),. Tribuene je pravkar naštudirala Anouilhovo »Euridico«, Kleines Theater im Konzerthaus pa neko zgodnje delo Marcela Achanda.
Toda veliko novega in modernega ta gledališča napovedujejo in obljubljajo, zato torej prihodnjič več o teh obljubah dunajskih avantgardistov.
Iz rokopisa prevedla Z. F.
Gledališko pismo iz Indije
ii.
INDIJSKO GUJRATI LJUDSKO GLEDALIŠČE
TajniStvo novoustanovljene Akademije za igralsko umetnost me je povabilo, naj obiščem najboljše ljudsko gledališče v Bombayu »RANGBHOMI«, »ODER«, kot bi se mu reklo po naše. To mlado gledališče je doslej uprizorilo štirinajst celovečernih predstav ih petnajst enodejank. Razen domačih iger uprizarjajo od tujih del največ angleška, ameriška in francoska dela. V prejšnji sezoni so uprizorili Ibsenovo dramo »Vojščaki s Hegelanda«. Z njo so dosegli prvo mesto v tekmovanju igralskih družin mesta Bombaya in se še danes smatrajo za najboljše amatersko gledališče — profesionalnih sicer sploh ni. Vsa dela uprizarjajo v indijskem gujrati jeziku. V tem jeziku deluje še pet igralskih skupin, kar dokazuje, da je ta jezik precej raziširjen v bombayskih gledališ/kih krogih. Posebna značilnost indijskih gujrati ljudskih gledališč je v tem, da vsa dela, ki jih izvajajo, tudi lokalizirajo, in da v njih nastopajo igralci v klasičnih ali modemih indijskih oblačilih, kakor pač zahtevata značaj in doba dramskega dela. Tako uprizarjajo tudi vsa tuja dela. Nemalo me je začudilo, da so v indijskih oblačilih uprizorili prav tako Molierovo komedijo »Skopuh« in Ibsenove »Vojščake s Hegelanda«. Prizorišče jim je vselej brez kulis.
Ljudsko gledališče »Rangbhomi« je v času mojega obiska študiralo za otvoritev letošnje sezone delo indijskega avtorja dr. VARTIA »RANI NO BAAG«, po naše »Živalski vrt«, ki je prevedeno v gujrati jezik iz indijslkega marathie jezika. Naslov dela se mi zdi precej prisiljen glede na vsebino, ki je močno podobna libretu d’Albertove opere »Mrtve oči«. Po njihovem tolmačenju in po predstavi »Umora v katedrali« v izvedbi Theatra Unit, sem spoznal, kako močno je še zakoreninjeno črnobelo slikanje in prisiljeno poudarjanje dobrega in zlega. Tudi v delu »Rani no baag« nastopajo poleg glavne vloge, to je slepe ženske, lep, a hudoben mladenič in grd,' a dober mož, kar bi v prispodobi živalstva bilo preneseno v nekakšen zoološki vrt, kjer so dobre in zle ter lepe in grde živali. Prav zagotovo je iskati vzrok za takšno razčlembo človeških usod v indijskih ljudskih igrah, pri klasični indijski in nasploh azijski ljudski umetnosti, v kateri je veliko prispodob dobrega in zlega. Prikazane so večkrat celo kot pol ljudje in pol živali, kar je poudarjeno zlasti še v hindu in budističnih templjih, kjer poganjajo vse korenine, morda samo za nas tako skrivnostne duhovne miselnosti njihovega pogleda na življenje in svet.
Prisostvoval sem skušnji za tretje dejanje igre »Rani no baag«. Po tradiciji se v vsaki ljudski igri prepletata pesem /in ples ob spremljavi orkestra z značilnimi indijskimi inštrumenti, med katerimi je zlasti značilna in po zvoku kitari podobna VEENA, izstopajo pa predvsem piščal, klarinet in boben, po katerem se udarja s prsti in dlanmi. Ljudske pesmi so ponavadi zelo dolge in za naše uho precej dolgočasne, največ zaradi njih dolžine, v kateri se raztegujejo /in ponavljajo vedno iste fraze. Vendar njihovo občinstvo želi takšno pesem, čim daljša je, tem ljubše jim je. Domače gledališko delo, v katerem ne bi bilo vsaj pol ure petja, plesa in glasbe, bi bilo obsojeno na propast. Prav isto je z domačim
filmom: če v njem ni vsaj pet ali šest pesmi, dolgih od dvajset do štirideset minut, potem je bolje, da se film ne predvaja, tako zakoreninjen je ta običaj. Zato so indijske igre, kot filmi, dolgi po štiri in tudi po več ur.
Režiser prof. VIŠNU KUMAR VYAS, ki mi je med vajo razlagal pomen posameznih prizorov, ni mnogo prekinjal igralcev. Opazno je bilo, da je bilo to dejanje že dobro uvežbano. Posebnih značilnosti v režiji in igri, katere bi bilo vredno posebej poudariti, ni bilo. Po ustaljeni tradiciji je bila režija povečini statična, izgovarjava, čeprav nisem razumel besed, pač pa sem sodil po melodiji in ritmu, pol patetična, pol realistična. Igra igralcev je bila precej zadržana. Pač pa je bila opazna pri igralcih neka občudovanja vredna iskra, ki v njih tli in se vnema. Kot bi se predali z vso pobožnostjo svojim bogovom, tako so se predali vsebini igre, besedam, mislim, glasbi, petju in ritmu. Prav v tem je veličina njihovega gledališkega dela, ki ga z vso vestnostjo opravljajo vsak večer po svojem poklicnem delu.
Kot smo mi o indijskem gledališču zelo malo vedeli, oziroma, bodimo si odkriti in si priznajmo, da nič, tako tudi indijski igralci ne vedo nič o jugoslovanskih gledališčih. Čudili so se, ko sem jim govoril o naših rednih poklicnih opernih in dramskih gledališčih, ki jih vzdržujejo država, mesta, tovarne in razne družbene organizacije. Čudili so se velikemu številu amaterskih gledališč in čudili so se, ko sem jim pravdi o lepih gledaliških dvoranah po naših vaseh in o Akademijah za igralsko umetnost. V Indiji vsega tega ni. Ljubitelji gledališča se sami prebijajo kakor vedo in znajo. Upajo, da bo zdaj, ko je ustanovljen »Gledališki center«, bolje. Vendar je tudi ta pobuda v zasebnih rokah. Vlada, ki se bori s težkimi družbenimi in gospodarskimi problemi, še ni našla umevanja, niti kredita, da bi podprla gledališko dejavnost, ki bi v bolj sproščenem razmahu zagotovo mnogo doprinesla k dvigu kulturne ravni indijskega ljudstva.
EMIL FRELIH
Restavracija »KOPER«
GRADIŠČE 13	Telefon:	23-094
OBIŠČITE NAS PO PREDSTAVAH! PRISTNA ISTRSKA VINA!
ODLIČNA KUHINJA!
DNEVNO SVEŽE RIBE!
PRIJETEN VRT, POSTREŽBA TOČNA IN HITRA! — SPREJEMAMO NAROČILA!
1
STATISTIČNI PREGLED DELA
Avtor Prevajalec	Del«	Režiser Asistent režije	Scenograf Kostumograf	Glasba Razsvetljava	Razni sodelavci
1. E. Rostand O. Zupančič	Cvrano de Bergerac	S. Jan J. KisLingcr	Matul, Korun M. Jarčeva	V. Lavrenčič	
2. E. HarVis M. Klopčič	Molčeča usta	V. Molka N. Drvarjeva	V. Molka M. Jarčeva	M. Žigon V. Lavrenčič	M. Kralj (ples)
3. G. B. Shaw J. Moder	Pygmalion	V. Skrbinšek M. Stante	E. Franz M. Jarčeva	L. Vene	
4. I. Shaw F. Jamnik	Dobri ljudje	V. Skrbinšek	Matul, Korun A. Bar tl - Seršn	B. Adamič L. Vene	M. Pregelj (diapozitivi)
5. C. Goldoni J. Moder	Laznik	V. Molka	V. Molka A. Bartl - Serša	M. Žigon L. Vene	M. Rupel (jez. prir.) H. Neubauer (koreograf)
6. G. B. Shaw J. Moder	Candida	V. Skrbinšek	Matul, Komi A. Bartl -Serša	— B. Djordjevič	
7. P. Golia	Princeska in pastirček	J. Kislinger	E. Franz A. Bartl - Serša	D. Škerl IT. Neubauer B. Djordjevič (koreograf)	
8- W. Shakespeare O. Zupančič	Romeo in Julija	S. Jan J. Kislinger M. Korun	V. Molka M. Jarčeva	B. Adamič V. Lavrenčič L. Vene	G. Bravničar-jeva (koreograf.)
9. P. Ustinov I. Črn a go j	Trobi kakor hočeš	S. Jan D. Fišer	V. Molka A. Bartl - Serša	L. Vene	
10. A. Miller J. Moder	Smrt trgovskega potnika	S. Jan	E. Franz S. Dekleva	B. Adamič V. Lavrenčič	
DRAME SNG V SEZONI 1954-1955
	Raz&lcni- bena vaja	Datum uprizoritve				
Inspit ient Sufleza		l>remierti	na novo	pono- vitev	Število predstav	Obisk
B. Starič 21 H. Benedi-čičeva 21	23. VIII. 1954		14. X. 1954		21	8350
V. Podgoršek 1 H. Benedi-čičeva 1				17. X. 1954	1	231
V. Podgoršek 6 D. Skedl 4 F. Preset-nikova 10				23. X. 1954	10	3751
V. Podgoršek B. Starič 21 F. Prometnikova 21	23. VIII. 1954.	28. X. 1954			21	7553
M. Benedičič 25 V. Podgor-žkova 15 H. Benedi-čičeva 10	23. VIII. 1954	11. XI. 1954			25	9000
M. Benedičič 21 V. Podgor. škova 10 H. Benedi-čičeva 11	3. ITI.* 1954		25. XI. 1954		21	7785
V. Podgoršek 18 F. Preset-nikova 18	11. XI. 1954		16. XII. 1954		18	8657
B. Starič 19 F. Preset-nikova 19				1. I. 1955	19	10.687
B. Starič 21	1. XII.	20.1.	21	7934
H. Benedi-	1954	1955
čičeva 21
B. Starič 3
H. Bencdi-čičeva 3
25. I. 1953
3
1649
Avtor Prevajalec		Delo	Režiser Asistent režije	Scenograf Kostumograf	Glasba Razsvetljava	Razni so-delavci
11.	F. Bruckner J. Moder	Elizabeta Angleška	B. Kreft M. Mahnič T. Arko	E. Franz N. Souvanova	V. Ukmar V. Lavrenčič L. Vene	J. Ravnik (orgle)
12.	L. Hellmanova J. Moder	Dekliška n rja	B. Barano- vi6eva k. g.	E. Franz A. Ba.rtl -Serša	V. Lavrenčič	
13.	I. Cankar	Hlapci	S. Jan V. Molka	V. Molka V. Molka	V. Lavrenčič	
14.	M. Matkovič M. Klopčič	Na koncu poti	S. Jan J. Kislinger	V. Rijavec M. Kobijeva	L. Vene	
15. J. Galsworthy J. Moder		Okna	V. Molka	V. Molka M. Jarčeva	V. Lavrenčič	
16.	A. T. Linhart	Matiček se ženi	V. Molka M. Kragelj	V. Molka A. Bartl -Scrša	J. B. Novak B. Adamič V. Lavrenčič	A. Bajec, M. Mahnič (lektorja)
* »Candida« jc bila skoraj v celoti pripravljena za uprizoritev že ob koncu sezone 1953—1954.
** Od 236 predstav v sezoni 1954—1955 je Drama SNG odigrala v domači hiši 140 abonentskih predstav za 14 abonmajev, 11 zaključenih predstav (SZDL, LMS, tereni, gimnazije, šole), 71 »izven« predstav (od toga 2 v okviru III. ljul>ljunskega festivala — Cankar: Hlapci — 11. VI. 1955 v Drami, A. T. Linhart: Matiček se ženi — 12. VI. 1955 v letnem gledališču v Križankah), 5 »izven« predstav na gostovanjih (Miller: Smrt trgovskega potnika — 27. in 28. I. 1955 v Mariboru, Cankar: Hlapci — dvakrat 7. V. 1955 na gledališkem festivalu v Celju, Shakespeare: Romeo in Julija — 2. VII. 1955 na prostem v Zagorju). OstaJih 9 »izven« predstav so odigrali &lani Združenja dramskih umetnikov na gostova.*ijih s Shawovim »Pygmalionoin« (7. XII. 1954, 17. in 18. I. 1955 v Kranju, dvakrat 13. II. 1955 v Škofji loki, dvakrat 16. IV. 1955 v Idriji, 17. IV. 1955 v Kobaridu in v Tolminu).
	Razčlem- bena vaja	Datum uprizoritve				
Inspicient Sufleza		premiera	na novo	pono- vitev	Stev Llo predstav	Obisk
M. Benedičič 20 F. Preset-nikova 20	15. I. 1955	25. III. 1955			20	8131
V. Podgoršek 20 H. Benedi-čičeva 20	21. 11. 1955	20. IV. 1955			20	6791
M. Benedičič 3 F. Preset-nikova 3				7. V. 1955	3	1150
B. Starič 16 F. Preset-nikova 16	12. IV. 1955	28. V. 1955			16	5087
V. Podgoršek j 16 H. Benedičiče v a 16	12. IV. 1953	4.. VI. 1955			16	5383
B. Starič 1 H. Benedi-čičeva 1				12. VI. 1955	1	500
					236**	92.639
V	sezoni 1954—1955 so v dramski hiši gostovale naslednje skupine:
Prešernovo gledališče — Kranj (H. Tiemeyer: Mladost pred sodiščem) 2. XI. 1954.
BeogradsJto dramsko pozor iŠ te: (A. Miller: Lov na čarlovaice) 2-i. V. 1955,
(S. Sromac: Pop Čira in pop Spira) 25. V. 195.1,
(F. M. Dostojevski: Zločin in kazen) 25. V. 1955.
Pionirski odred >Otona Zupančiča« — šola Vrtača (Marjetica in zdravilni studenček — (plesna pantomima) 20. in 21. VI. 1955.
Akademija za igralsko umetnost v Ljubljani (F. M. Dostojevski: Bele noči, J. P». P. Moličre: Sganarelle) 5. in 6. VII. 1955.
IGRALCI
Priimek in ime 1	Cyr*ano -de Bergerac	| Molčeča us tu	Pygmalk>n	Dobri ljudje
1. Bajc Maks	Cuigv 21	Floyd-f Fergus M c Guiggan 1	Pikri gledalec 4	Billy Lieber 21
2. Benedičič Marjan	Pek 21			
3. Česan Janez	Castel -Jaloux 17	Black Mc Donald 1		Jonas Goodman 21
4. Česnik Stane	Žepar, Kadet 21	Andy Mc Phearson (alt.) 1	Opazovalec 10	
5. Drenovec Lojze \	Brissaille 21		Pickering 10	
6. Furijan Maks				
7. Gregorin Edvard	Grof Guiclic 21			Filip Anagnos 20
8. Homar Anton	Ne-zadovolj-ne-ž, Kadet 21	Fant 1	Nosač 1	Filip Anagnos 1 (vzp. št.)
9. Jerman Ivan	Bellerose 21 Castel-Jaloux (vsk.) 4	Državni tožilec 1		Sodnik 21
10. Kovdč Pavle	Ragueneau 21	Pacquet (vsk.) 1	Doolittle 10	Lam manovvitz 21
11. Kurent Andrej	Kristijan de Neuvillette 21			
12. Makuc Drago	Drugi marki, Pesnik 21		Opazovalec 1	
13. Miklavc Branko	Prvi marki. Pesnik 21		Opaizovalec 5	
Laznik	Candida	Princeska in pastirček	Romeo in Julija	Trobi kakor hočeS
		Tretji veteran 17	Brat Janez 19	Sig Altmeyer 21
Sesti veteran 18				
			Samson 8	Lorenzo Taruffi 21
		Prvi veteran 18	Prvi stražnik 19 Samson (vsk.) 11	
		Graščak 18	Drugi Capulet 19	
			Abram 19	Cartwright Langmede 21
Capulet 19				
Birič 25		Četrti veteran IS	Tretji stražnik 19	Signor Calet-ti (vsk.) 9
			Prolog 19	Psiho- analitik Sehuchernvann 21
Arlecchino 25	Burgess 21		Sluga Peter 19	
Lelio 25	Marchbanks (alt.) 10		Romeo (alt) 18	Stan le y Perrins 21
Flori n do 25	Alexanderi Mili 21	Krčmar 18	Baltazar 19	Aldo Taruffi 21
Brighella 25	Marchbank.s (alt.) 11	Drugi veteran 18	Ben vol io 19	
IGRALCI
Priimek in ime	Smrt trgovskega potnika	Elizabeta Angleška	Dekliška uru	Hlapci
1. Bajc Maks		Mountjoy,		Pisek
		Tajo		3
		3		
2. Bene<ličič Marjan				Kmet 3
3. Cesar Jane/.	Willy man	*		Kalander
	3			3
4. Cesnik Stane		Northumber-	Dr. Joseph	Prvi delavec
		land	Ca rdi n	3
		20	20	
5. Drenovec Lojze		Idiaquez		Kmet
		20		3
6. Furijan Maks	Stric Ben	Filip		Župnik
	3	Španski		3
		20		
7. Gregorin Edvard	Charley	Kardinal		Nadučitelj
	3	20		3
8. Homar Anion	Natakar	Mornar in		Kmet
	3	rabelj 20		3
		Mountjoy		
		(vsk.) 17		
9. Jerman Ivan		Gresham		
		20		
10. Kovič Pavle		Esipirooza		Komur
		20		3
11. Kurent Andrej		Plantagenet		Kmet
		20		3
12. Mukuc Draifo	Stanley	Southampton 20		Kmet
	3	Tajo (vsk.) 17		3
13. Miklavc Branko	Bernard	Suffolk		Kmet
	3	20		3
Na koncu poti	Okna	Matiček so ženi	Število nastopov	Opomba
žarko Zupan (alt.) 5		Jaka, Rihtni hlapec 1	116	
Partizan 9			51	tudi inspicient
			74	med 9ezono dlje časa bolan
Joža 16		Matiček (alt) 1	129	
			91	upokojenec
Josip pl. Lukich 16			82	v začetku sezone član zagrebškega dramskega gledaliSča
	Gooffrey March 16		102	
Rihard Dorič (alt.) 5	,	Kmeti&ki fant 1	127	
Partizan (vsk.) 7			110	tudi tajnik Dflame
	Gospod Bly 16	Žužek 1	158	
Žarko Zupan (alt.) 11			129	
	Johnny March 16		168	
125
IGRALCI
Priimek in ime	Cvitano de Bergerac	Molčeča usta	Pygmalio<n	Dobri ljudje
14. Peče<k Bojan	Kardinal, Kapucin 21	*		
15. Podgoršek Vinko	Pek 21			
16. Potokar Lojze				
17. Potokar Stane	Mušketir 21	Župnik Tidmarsh 1	Higgins (alt.) 8	Magrudetf 19
18. Rozman Lojze	Valvert, Kadet 21	Locky Mc Cormick (alt.) l		Flaherty 21
19. Sever Stane	Cyrano de Bergerac 21	Jimmy Dingwell 1		
20. Skrbinšek Vladimir	Lignit fle 21		Higgins (alt.) 2	Magruder (vsk.) 2
21. Sotlar Bert	Meščan, Kadet 21	Dr. Jack Roberts 1	Freddy 10	Harold Goff 21
22. Souček Jurij	Montfleury, Kadet 21		Opazovalec 1	Maser 21
23. Starič Branko				
24. Skedl Dušan	Tretji marki, Pesnik 21	Sodni sluga 1	Opazovalec 4 Pikri gledalec (vsk.) 6	
25. Valič Aleksander	Jodelet, Kadet 21	Policist Thompson 1	Gledalec 10	
26. Zupan Jože	Le Bret 21	Predsednik sodišča 1	Opazovalec 10	
Lažnik	Candida	Princeska in pastirček	Romeo in Julija	Trobi kakor hočeš
Pismonoša 25			Anton Ponev 19	
Strežaj 18				
				
Doktor Balanzoni 25	Pastor Morell 21		Escalus 19	
		Lovec 18	Tybalt 19	Leone Taruffi 21
			Br)at Lorenzo 19	Maestro Servandoni 21
			Mercutio (uit.). 6	Israel Altuieyer 21
		Načelnik veteranov 18	Pariš 19	
Neapeljski izvošček 25		Gospod Trebušček 18	Mercutio (alt.) 13	Signor Caletti 12
Trgovski vajenec 25				
Ottavio 25		Peti veteran 18	Parisov paž 19	
Pa n ta Ion e 25		Gospod Siba 18	Lekar, Drugi stražnik 19	
			Monteg 19	
IGRALCI
j #> _ j Smrt P.riimck in ime trgovskega potnika	Elizabeta Angleška	Dekliška ura	Hlapci
14. Peček Bojan	Nadškof		Poštar
	20		3
15. Podgoršek Vinko	Vojak		Kmot
	20		3
16. Potokar Lojze			Hvastja
			3
17. Potokar! Stane	Wad.singhara		Kmet
	20		3
18. Rozanan Lojze Biff	Mariana S. J.		Kmet
j 3	20		3
19. Sever Stane			Jerman
			3
20. Skrbinšek	Bacon		Zdravnnk
Vladimir	20		3
21. Sotlar Bert Happy	Ess<*x		Krčmar
3	20		3
22. Souček Jurij Howard	Vojak		Kmet
! Wagner	20		3
(vsk.) 3			
23. Starič Branko Telefonist		Špecerijski	Nace
3		vajenec	(vsk.) 3
		20	
24. Skodl Dušan	Morland		Kmet
	20		3
25. Valič Aleksander	Coke		Kmet
	20		3
26. Zupan Jože	Cecil		Drugi
	20		delavec
			3
Na koncu poti	Okna	1 Matiček se ženi	Število nastopov	Opomba
			88	upokojenec
			62	tudi inspicient
Alojz Horvat 16			19	na bolniškem dopustu
Ivan Brlek 16		Gašper 1	154	
Franjo Puceljski (alt.) 8		Kmetiški fant (alt.) 1	136	
		Baron Naletel 1	66	dlje časa f pri filmu
			75	tudi režiser
Djuro 16			132	
	Blunter 16	Kmetiški fant 1	154	
			51	tudi inspicient
	Detektiv Barnabas 16	Tonček 1	134	tudi arhivar Drame
F ranjo Pucelj&ki (alt.) 8		Zmešnjava 1	126	
Rihard Dorič (alt.) 11		Budalo 1	86	dlje časa pri filmu
IGRALKE
Priimek in ime	Cvnano de Bcrgerac	Molčeča usta	Pygmalioo	Dobri ljudje
1. Brecelj Ančka	Roksana 2!	Belinda 1		
2. Erftavec Helena	Igralka 21	Gracie Petcrsova 1	Gospodična Evnsford -Hillova (vsk.) 10	
3. Gril Vika	Točajka 21	Bella 1		
4. Jan Vida		Gospa Mc Keejeva 1		Florenca Goodman 21
5. Kačič Mila	Ragueueau* jeva žena 21		•	Angelina Esposlto 21
6. Kralj Elvira	Roksanina duenja 21	Maggie Mc Don aldova 1	Pearceova 10	
7. Leva tik Vida	Se«tra Klara 21		Hišna 10	
8. Mcžan Ivanka	Sestra Marta 21			
9. Nablocka Marija		Gospa Lutrova 1		
10. Ncffat Mira				
11. Novak Mihaela	Preoioza 21			
12. Počkaj Du3a	Paž 21			
13. Potokar Majda	Preciora 21	Lizzie 1		
L&žnik	Candida	Princeska In pastirček	Romeo in Julija	T**>bi kakor hočeš
				
	Pro-serpina Garnettova 21	žaba 18		
		Pepček 18		Rosa. Taruffi 21
				
		Gospa Trebužčkova 18	Dojka 19	Babica Bossi 21
Colo m b In q 25		Tetka 18		
Botra Suma 18				
Guvernanta 18				
				
				
		Princeska 18	Julija (vzp. St.) 1	
Rosaura 29	i	Kuharček 18	Julija (alt.) 7	
Beatrice 25		Pastirček 18	Julija (vzp. St.) 10	
IGRALKE
Priimek in ime	Smrt trgovskega potnika	Elizabeta Angleška	Dekliška ura	Hlapci
1. Brecelj Ančka			Karen Wrightova 20	Lojzka 3
2. Erjavec Helena	Jenny 3	Izabela 20		Kmetica 3
3. Gril Vika				Kmetica 3
4. Jan Vida	Linda 3			Minka 3
5. Kačič Mila	Zenska 3			Geni 3
6. Kralj Elvira		Anne 20	Agatha 20	Kalandrova žena 3
7. Levstik Vida			Catherine 20	Kmetica 3
8. Mežan Ivanka			Helen Burtonova 20	Natakarica 3
9. Nablocka Marija			Lil jr Mortarjeva 2«	
10. Neffat Mira		Elizabeta Angleška 20		Jermanova mati 3
11. Novak Mihaela			Pe£gy Rogersova 20	Kmetica 3
12. Počkaj Duša	Letta 3		Mary Tilfordov« 20	Kmetica 3
13. Potokar Majda	Gospodična Forsythova 3	Mary 20	Rosalde Wcllsova 20	Kmetica 3
Na koncu poti	Okna	Matiček ženi	Število nastopov	Opomba
		Rozala 1	46	
		Deklič 1	98	
	Mary March 16	Nežka 1	81	
28				
	Cook 16		122	
	Joan March 16		134	upokojenka
72				
62				
Hermina pL Lukich 16			37	upokojenka
23				
		Deklič 1	64	
Neda Gorsky (alt.) 9		Jerca 1	107	
Faith Bly 16
Deklič
1
138
IGRALKE
Priimek in Ime	Cvrtano de Bergerac	Molčeča usta	Pygmalion	Dobri ljudje
14. Sever Savja				
15. Škrbiniek Leontina	Precioza 21	Stel la M c Guirova 1	Eliiza Doolittle 10	Stella Goodman 21
16. Sega Dragica	Precioza 21			
17. Ukmar Mileva			Gospa Eynsford -Hillova 10	
18. Vardjan Mihaela	Sestra Mangu e rita 21		Higginsova 10	
(NADALJEVANJE OD ZGORAJ)
Priimek in ime	Smrt trgovskega potnika	Elizabeta Angleška	DekliSka ura	j Hlapci
14. Sever Sava			Martha	
			Dobiejeva	
			20	
15. Skrbinšek			Lois	Kmetica
Leontina			Fiaherjeva	3
16. Sega Dragica			Evelyn	Anka
			Munnova	3
			20	
17. Ukmar Mileva				Kmetica
				3
16. Vardjan Mihaela			Amelia	
			Tilfordova	
			20	
Lažnik	Candida	Princeska in pastirček	Romeo rn Julija	Twibi kukor hočeS
				
				
		Gospa Siba		
		18		
	Caodida		Grolica	
	21		Mon tegoba	
			19	
			Grofica	
			Capuletova	
			19	
Na koneti poti	Okna	Matiček 8« ženi	Število nastopov	Opomba
20				
Neda Gorsky (alt.) 7	•: ;		83	
			62	
j 1			53	
: 				 70 ! j				
V	tabelarični pregled igralskih nastopov niso vneseni:
Kislinger Juro (Rostand: Cyrano de Bergerac — španski častnik — 21 nastopov, Cankar: Hlapci — Kmet — 3 nastopi,
Linhart: Matiček se ženi — Kmetiški fant — 1 nastop);
Mahnič Mirko (BrucJcner: Elizabeta Angleška — Kanonik — 20 nastopov), ker igralstvo ni bilo njuna primarna zaposlitev v DTami SNG.
Manjkata tudi Kralj Boris (skozi vso sezono v JLA) in Skrbinšek Milan (na bolniškem dopustu).
Kot gostje so sodelovali:
Starešinič Stane, član SNG iz Trsta, enkrat (27. IV. 1955) kot Romeo (Shakespeare: Romeo in Julija);
Zupau Drago, član Opere SNG v LjuhljaJii, trikrat (7. V. 1955 (2), 11. VI. 1955) kot župan (Cankar: Hlapci);
Drolc S-tefka, članica SNG iz Trsta, enkrat (27. IV. 1955) kot Julija (Shakespearer Romeo in Julija).
LEGENDA: alt. “ aJ ter nacij a, vsk. = vskok, vzp. št. =* vzporedni študij, številka poleg vloge pove, kolikokrat je v njej igralec nastopil. V manjših vlogah so sodelovali tudi slušatelji Akademije za igralsko umetnost in v plesnih vlogah tudi člani baleta Opere SNG, vendar se o njih sodelovanju ni vodila točna evidenca.
Statistiko '»estavil DUŠAN ŠKEDL
Izdelujemo vse vrste tiskovin v eni in več barvah ter vse vrste knjigoveških uslug, kvalitetno in po zmernih cenah.
tiskarna
KOPER
in
fefigoveznica
Podjetje za promet s kožami, strojili, odpadki in volno
(»©TTSOSg
LJUBLJANA
KIDRICKVA ULICA 5 Telefon 22-349, 20-903 Koteks, Ljubljana P. O. B. 25
Kože:	goveje, telečje, svinjske,
drobnice, konjske
Krzna:	kune.	dihurji, veverice,
polili, lisice, jazbeci, vidre, plž-movke, rnatke, zajci, kunci
Strod-Lla: lubje, ježice, ruj
Odpadki: Joj, rogovi, žolč, pan-kreas. dlake, ščetine, odrezki kož, žime. volna, odrezki usnja, mezdra
GOSTINSKO PODJETJE
priporoča svoj obnovljeni bife, dnevno in nočno restavracijo ter svoj priznano lepi vrt v poletnem času
TOVARNA
Vas opozarja na svoje izdelke:
Aero — akvarelne šolske barvice
Aero — ptalkatne tempera barve
Aero — umetniške oljnate barve
Aero — karbon papiir
Aero — indigo papir
Aero — plsailne trakove
Aero — matrice za razmnoževanje
Aero — barve za razmnoževanje
Aero — Dlazo — Amoniak papir — Jasnit
Aero —	črnila
Aero —	barve	za tkiamimo
Aero —	barve	za tla
Aero —	lužila	za les
Aero — Germinol — lepilo za gumo
Aero — MSolttn — sredstvo proti moljem
Aero —	Leplikoi — lepilo	za	papir
Aero —	Mica,	bela barva	Za	belo perilo
Zahtevajte naše izdelke v vseh trgovinah!
 --
slinit
v
/S
JguiunT
(SS
•IMVm mtfTlINI I IM RJI V IlIkSlI/Nt OPRIMI S PAHMVIM /AN4ikOH !
CHERRY BRANDV
Cmtm do, Gvfe N/RTI LLUS
CREMEdeCACAO
•AtNO* DlllIURMA N IflUPM IjmBJIV 1JUII
Proti bolečinam vseh vrst (glavobola, zobobola revmatlinlm bolečinam, nevralgljam itd.)
zahtevajte v lekarnah
le originalno Škatlico
tablet COFFALGOL
ali tablete z močnejšim
učinkom PHENALGOL!
Izdeluje:
Tovarna farmacevtskih in kem. proizvodov
LJUBLJANA
Kartonažna tovarna
Cufairjeva M (Čopova) — TeJef. 30-307, 30-305 Brzojavke:	Kartonaža	—
Poštni predal 14
LJUBLJANA
PROIZVAJA	vsakovrstne kartonažne in papirnate
JU JJUPI*	izdelke za embalažo, reprodukcijo, in-
dustrijo, lekarne itd.
KONFEKCIJA serviete »Higiea«, toaletni papir »Her-PAPIRJA:	mes«, parafinirani lončki za živila,
mape in registratorji, etuiji za očala, role za blagajne in računske stroje itd., mehke in trde cevke za tekstilno industrijo itd.
„PARK"
IZOLA
posluje od julija 1955 v najlepšem parku istrskega polotoka. Cenjenim gostom nudi na svojem vrtu prijetno zabavo s plesom, raznimi nastopi ter solidno in ceneno postrežbo — vseh vrst gostinskih uslug.
S pričetkom sezone letošnjega leta bo gostišče razširjeno v gostinsko podjetje
JPmk hoti®!”
ki bo imelo v svojem sklopu sedanje gostišče, moderno urejen* hotelske sobe, restavracijo, bar ter kopališče.
Priporoča se uprava gosti&ča »PARK« — IZOLA
ZADRUŽNO TRGOVSKO PODJETJE
MIDEX
LJUBLJANA
z novo urejeno poslovalnico na Miklošičevi cesti 28
Vas postreže z najboljšimi kvalitetami naravnega medu in s sadnimi sokovi po najnižjih cenah.
Prepričajte se o kvaliteti blaga, ki Vam ga nudi »MEDEX«.
e še s til-pr omet
LJUBLJANA, Stritarjeva ulica 5
Vam nudi
veliko izbiro tekstilnega ter galanterijskega blaga, in to po aeU ugodnih cenah
GORENJSKA TOVARNA ČOKOLADE
LESCE PRI BLEDU
Vam nudi vse vrste čokolade najboljše kakovosti po najnižjih cenah. Prepričajte se!
teU6°y° top\o
nudi 6°s
vsttMBmsam
sKiStsfiš!
tugw&\\
IU/»JWgUj
v&iT\smiisM<si(fsiri
urnim
2
»»IMBUUfMUgll
=-Wi
WflM
TOALČTNI
ObekojL
ansimaiia
5!«l=ll
smo
H(2r W?&:'
//" M
r»:.»
a*V.'Tv>*V
mm
j.4LSi"iV
■n. ■■ j m
mšm.
IrogOTftCttfj
-•V'"'
meiiipsj
IMlIlIll
H
/M
lit«« is
CB
suati
niiaif€iM
tflUsllUS
'tku& D£
eihe
if
')'TČ>LOGNE
ilsiiiiEciBAilr
»DROGERIJA«
POSLUŽUJTE SE DROGERIJ IN PARFUMERIJ V LJUBLJAMI-
n®iiirfe
iiHfliss
llšl In St
1
Isiilte