Novo mesto, 15. junij 2018 Leto XVII, št. 1 Namesto vzhodne obvoznice plačljiva hitra cesta? Kot kaže, bo 3. razvojna os z vsem spremljajočim onesnaženjem in hrupom tekla skozi mestno naselje 2 Pozidava Novega trga se vse bolj odmika Dve ministrstvi zahtevata dopolnitev pomanjkljivega okoljskega poročila, ki je podcenilo vplive pozidave 7 -------------------------------- Brez javne razprave: Kako je mestni bazen pristal na vasi Med šestimi lokacijami niso izbrali najbolj dostopne, temveč tisto z veliko prostora in možnostjo sinergij 9 ---------------------------------- Glasilo Društva Novo mesto Odgovorna urednica: Tina Cigler Lektorira: Nina Štampohar Izhaja polletno -15. junija in 15. decembra Letna naročnina 5 evrov. Člani dobivajo IZZIV brezplačno. Priprava za tisk: Etna studio, Boštjan Grubar s.p. Tisk: Nonparel d.o.o. štnina plačana pri pošti 8105 Novo mesto BESEDA UREDNICE Foto: Boštjan Pucelj Novi most čez Krko - še en betonski kolos? Inženirski objekti, kot so podporni in oporni zidovi, podvozi in mostovi, pogosto razvrednotijo prostor, v katerega so umeščeni, saj načrtovalci ne namenjajo veliko pozornosti njihovemu kakovostnemu arhitektonskemu oblikovanju. Glede na izid javnega natečaja bo tak tudi novi most čez reko Krko na trasi 3. razvojne osi. Slobodan Novakovič Javni natečaj Družbe za avtoceste (DARS) za most na štiripasovni cesti ter za vzporedni most za pešce in kolesarje čez reko Krko na trasi 3. razvojne osi je zaključen. Čeprav je bil v komisiji za oceno in izbor tudi strokovni predstavnik občine, smo v skladu z dozdajšnjo državno prakso res dobili le inženirska objekta. Takšnih primerov, ki projektantom ne morejo biti v čast, je v Novem mestu precej, med njimi denimo ‘kiklopski’ kamniti zid ob Revozu na Belokranjski cesti in visoki podporni betonski zidovi ob Andrijaničev! cesti (na sliki). Zmagovalna armiranobetonska kolosa sta precej podobna viaduktu v Mačkovcu na avtocesti Lju-bljana-Zagreb. Toda most čez reko Krko bi bilo treba oblikovati z arhitektonsko značilnostjo, ki naznanja, da potnik po 3. razvojni osi potuje od odcepa z avtoceste skozi urbani prostor ter na tem mestu prečka zelo značilno veduto doline reke Krke*. Dober primer takšnega pristopa je skrbno izveden most verižne konstrukcije z visokimi piloni čez Ljubljanico na vzhodni ljubljanski obvoznici pri Zalogu. Prostor, v katerem živimo, smo podedovali od narave in ne smemo dopustiti, da ga ena generacija grobo razvrednoti. Zato ni odveč poziv strokovni javnosti, predvsem arhitektom, da se bolj dejavno vključijo v sprejemanje prostorskih dokumentov za velike posege v prostor, pa ne le kot izdelovalci konkretnih projektov. Posebna previdnost je potrebna pri umeščanju v urbani prostor, upoštevanju naselbinskih značilnosti, stiku z urbanim prostorom, značilnih vedutah (zlasti objekti ob reki Krki). Lep primer je oblikovanje Šmihelskega mostu iz 80. let prof. dr. Gabrijelčiča. Ena od priložnosti, čeprav res majhnih, bo že 13. septembra ob 17. uri, ko bodo v Knjižnici Mirana Jarca razstavljene natečajne rešitve obeh mostov in bo možno oddati svoje mnenje. * Na tem mestu puščam ob strani degradacijo prostora z umestitvijo 3. razvojne osi skozi urbani del Novega mesta v Ločni in stališče Društva Novo mesto glede tega. Pred vrati so lokalne volitve in začelo se bo tekmovanje, kdo bo bolj prepričljiv v skrbi za kakovost življenja prebivalcev. Smiselno bi bilo preveriti, koliko programi kandidatov odsevajo zamisli in predloge tistih, ki se tudi ukvarjajo s skrbjo za dobrobit občanov: društev, zavodov, iniciativ, strokovnjakov ... Ti so v neposrednem stiku z ljudmi, hitro prepoznavajo njihove potrebe in oblikujejo predloge rešitev, kako na različnih področjih izboljšati kakovost bivanja. Sodelovanje med odločevalci in njimi ima zato izjemen potencial, ki prinaša vsestranske koristi: širši nabor strokovnih znanj in izkušenj, več parov rok za operativno izvedbo, učinkovitejšo porabo sredstev, predvsem pa široko podporo izbranim rešitvam. V Novem mestu poznamo kar nekaj takšnih uspešnih sodelovanj, v tokratnem Izzivu pa predstavljamo primere, kako smo prav zaradi odsotnosti sodelovanja dobili neustrezne rešitve. Zakaj? Da bi bili v prihodnje vsi bolj pozorni. A če smo želeli zgodbe predstavili celostno in z zadnjimi podatki, smo morali pristati na zamudo pri izidu. Upamo, da naročniki sprejmete opravičilo. NAPOVEDNIK DOGODKOV Odprtje razstave natečajnih rešitev za novi most Četrtek, 13. 9. 2018, ob 17.00 Knjižnica Mirana Jarca »Če bi bil/a jaz župan/ja...« Torek, 18.9. 2018, ob 16.30 Knjižnica Mirana Jarca Zbiranje predlogov, kaj bi spremenili, dodali, uredili v vaši lokalni skupnosti TEDx Novo mesto Petek, 5.10. 2018, ob 16.00 Dolenjski muzej Navdihujoči govorci s kratkimi vsebinsko močnimi govori predstavljajo ideje, vredne širjenja Društvo Novo mesto Gubčeva ulica 11, 8000 Novo mesto drustvo.novo.mesto@gmail.com www.drustvo-novo-mesto.si www.facebook.com/drustvonovomesto REŠITVE NOVOMEŠKEGA PROMETA Namesto vzhodne obvoznice plačljiva hitra cesta? Kdor misli, da bo Novo mesto dobilo vzhodno obvoznico, s katero naj bi razbremenili mestni promet, se moti. Čeprav je vrisana v veljavnem občinskem prostorskem načrtu, v resnici ni predvidena. Namesto nje je na tem mestu predvidena hitra in plačljiva cesta, tako imenovana 3. razvojna os, z vsem onesnaženjem in hrupom, ki spadata zraven. Mateja Jaklič Za novomeško cestno omrežje je značilna velika gostota, ki ne ustreza zahtevam za razvoj in delovanje cestnega prometa ter zahtevam za zagotavljanje prometne varnosti. Mestna občina Novo mesto (MONM) je ugotovila, da bi promet v Novem mestu razbremenila izgradnja tako vzhodne kot zahodne obvoznice v sklopu 3. razvojne osi. Toda odločevale! -med njimi seveda ni bilo javnosti - gradnje vzhodne obvoznice ne predvidevajo. Oglejmo si potek prostorskega načrtovanja gradnje ceste, ki jo nekateri napačno poimenujejo »vzhodna obvoznica« in napačno navedejo še »v sklopu tretje razvojne osi«, kar pomeni, da ne vedo, kakšnemu prometu je namenjena obvoznica in kakšnemu tretja razvojna os. Besedno zvezo »vzhodna obvoznica« v smislu gradnje ceste skozi Novo mesto predstavniki oblasti MONM in predstavniki oblasti Republike Slovenije javnosti razlagajo različno - odvisno predvsem od dogodkov v času, ko dajejo pojasnila o tem, kaj, kdaj, kako in s kakšnimi stroški se bo gradilo, ter od tega, ali so pojas- Za lažje branje __ 13/W Sklep Vlade RS 20 priprave Državne^ načrta za državno Ljubljana-ObrežjE do priključka Malii (vsebuje potrjeno priključka hitre ce Kriteriji - Kriteriji priključkov na drž leta 2007 izdelali consult, d. o. o., Dhr\j ^uj,.._,,,. dopolnil svoje smernice za izdelavo Uredbe o Državnem prostorskem načrtu. Z11

da se razveljavi DPN v delu, ki se nanaša na gradnjo 3. osi -jug, in se vrne v fazo, ko so še vse možnosti odprte. Sledila bi javna razgrnitev izdelanih variantnih rešitev ali gradnja na podlagi sklepa vlade RS 2009 kot nadaljevanje 3. osi -srednji del; > da se zgradi vzhodno obvoznico po veljavnem OPN MONM ter > da se zgradi predor skozi Gorjance po Uredbi o DPN (delna, a pomembna rešitev dostopnosti do Bele krajine). 3. os srednji del CELJE CreSnJIc« Zagrad prt Ototci Jelše pri Otočcu ovic° VBUKABuCNA vas Mačkovec mala bučna vas RAGOVO ml Dolani* Orćevle Zihovo selo uolenia vas Nova Šota Blatniki Smolenja vas Petelinov. SOVO MESTO Če bi hitra cesta 3. razvojne osi - jug potekala tam, kjer so jo sprva načrtovali, bi se na avtocesto Ljubljana-Zagreb navezala s priključkom pri Lešnici in se tam tudi logično nadaljevala v srednji del trase 3. razvojne osi (od Celja do Novega mesta). Ker pa zdaj hitra cesta poteka čez naselje in se tam ne more združiti s srednjim delom, je stična točka zamaknjena za približno pet kilometrov. Evropska komisija nam je 23. 7. 2018 poslala obvestilo, da v zvezi s pripravo in sprejemom Uredbe o DPN (in OPPN za razbremenilno cesto Bled - Soteska) neskladnost z direktivami EU še vedno ostaja. Ugotavlja, da je Republika Slovenija na podlagi naše pritožbe sicer sprejela zakonodajo, ki je skladna z evropsko okoljsko zakonodajo, a je problem s tem rešen le na splošno in zgolj za vnaprej, niso pa rešene težave v zvezi z Uredbo o DPN, ki je bila sprejeta na podlagi prejšnje nacionalne zakonodaje. Evropska komisija pričakuje, da bo Slovenija ugotovitve glede neskladnosti Uredbe o DPN, na podlagi katerih je dobila opomin, upoštevala pred državnimi organi in kršitve odpravila sama. Pričakuje torej, da bodo slovenski pristojni organi sami razveljavili Uredbo o DPN oziroma jo spremenili na način, da bo skladna tako z Ustavo RS kot s stališčem Evropske komisije oziroma predpisi EU. Ocenila je tudi, da bo lahko Društvo Novo mesto to dejstvo uveljavilo po zdaj veljavni novi nacionalni zakonodaji, tako da bo vložilo tožbo zoper gradbeno dovoljenje, in da zato ni potrebe, da sama nadaljuje postopek pred sodiščem EU. Zato je primer zaprla. Ker je ena izmed fizičnih oseb na Upravno sodišče že vložila tožbo zoper parcelacijo, v kateri izpodbija tudi Uredbo OPN, ki je podlaga za parcelacijo, smo sodišče skupaj s tožnikom zaprosili, da stališča komisije upošteva že v tem konkretnem upravnem sporu, da ne bo pozneje prihajalo do vsebinsko enakih tožb z izpodbijanjem zakonitosti Uredbe o DPN. Republika Slovenija je o tem, da je primer zaprla, javnost seznanila z novico na spletni Ministrstva za okolje in prostor7. Novica pa je zavajajoča, saj ne navaja vseh razlogov za zaprtje primera. Preberemo lahko, da je Evropska komisija v zvezi z Uredbo o DPN kot uspešno rešeno zaprla kršitev s področja okolja o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov ter nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje. Na to smo 26. 7. 2018 opozorili ministrico za okolje in prostor, predsednika Vlade RS in Evropsko komisijo. Hkrati smo na podlagi predpisov o dostopu do informacij javnega značaja in o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zahtevali, da nam posredujejo vse dokumente zadev, ki se nanašajo na komunikacijo med Republiko Slovenijo in Evropsko komisijo v zadevi izvajanja ukrepov iz opomina.8 Epilog? Odprto vprašanje ostaja: zakaj novomeška občina nikoli ni nasprotovala umestitvi tretje razvojne osi v Novo mesto? Če bi, država ne bi vztrajala z umestitvijo le-te v urbani prostor Novega mesta. Ali drugače: zakaj občina novomeški promet rešuje s hitro plačljivo cesto in ne z obljubljeno brezplačno vzhodno obvoznico? Takšna rešitev je v nasprotju s Trajnostno urbano strategijo MO NM, ne le na področju rešitev novomeškega prometa, ampak tudi v delu, ki se nanaša na ukrepe za zmanjševanje onesnaženosti zraka v MONM. Najnovejši pokazatelj, daje umeščanje tovrstne infrastrukture nad glave prebivalcev nesprejemljivo in lahko celo usodno, pa je gotovo nedavni primer zrušenja avtocestnega viadukta Morandi v Genovi9. 6 Dostopno na: http://www.dpa.mop.gov.si/ doc/pod%20stal%203ro%20sJ2% 20julij7o202017.pdf (str. 120-122). 7 http://www.mop.gov.si/si/medijsko_ sredisce/novica/8392/ s V času nastajanja tega članka teh dokumentov še nismo prejeli. 9 https://www.aktualno2A.si/view/ v-blizini-genove-se-je-zrusil-avtocestni- Viadukt-I2e43n0k1rxz04noqz69xm7g Pozidava Novega trga se vse bolj odmika Na prostoru med Kulturnim centrom Janeza Trdine in Novim trgom naj bi zrasel megalomanski poslovno-stano-vanjski objekt, čemur Društvo Novo mesto že ves čas utemeljeno nasprotuje. Pravilnost argumentov društva pa je potrdil tudi odziv ministrstev za okolje in prostor ter za kulturo, ki sta okolijsko poročilo ocenili za neustrezno in zahtevali njegovo dopolnitev. Tomaž Golob Videz in pomen arkadnih hodnikov skozi čas V letu, ko je mestna občina Novo mesto po 65 letih začela s celovito prenovo Glavnega trga, velja vnovič poudariti prispevek novomeških arhitektov bratov Lapajne k videzu mesta, kot ga poznamo danes. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta Danilo in Marijan Lapajne »odpirala« in »obnavljala« zaprte arkadne hodnike na Glavnem trgu. Tomaž Golob Mestna občina Novo mesto je ministrstvo za okolje in prostor aprila letos zaprosila za mnenje o ustreznosti okoljskega poročila za Občinski podrobni prostorski načrt Novi trg (OPPN), ki ga je za investitorja Trgograd, d. o. o. iz Litije izdelalo ljubljansko podjetje Bonson, d. o. o. Ministrstvo je ugotovilo, da je poročilo pomanjkljivo v poglavju Trajnostna mobilnost. Problematična onesnaženost in hrup Kot piše v okoljskem poročilu, je območje občine čezmerno onesnaženo s PM 10 delci, problem pa je tudi tranzitni promet. Toda avtor je v poglavju, ki se nanaša na ugotavljanje potencialnih pomembnih vplivov na okolje za nadaljnjo presojo, zapisal, da OPPN ne bo pomembno vplival na povečanje onesnaženosti zraka zaradi prometa in ogrevanja, zato ni potrebe po presoji vplivov na kakovost zraka. V istem poglavju piše tudi, da na območju OPPN razen v stavbi na Defranceschijevi 2 ni stanovalcev, zato hrup nanje ne bo pomembno vplival. Ministrstvo pa je seveda ugotovilo, da to ne drži, saj ima stavba, ki bo stala v neposredni bližini enega najbolj prometnih križišč, poleg poslovnih prostorov predvidena tudi stanovanja. Torej je območje, v katerem bodo stanovanja, že obremenjeno s hrupom in PM 10 delci, okoljsko poročilo pa vplivov na stanovalce ne obravnava, ker naj jih tam ne bi bilo. Posledično so omilitveni ukrepi obravnavani zgolj v okviru trajnostne mobilnosti, za kar pa ministrstvo meni, da ni ustrezno. Ukrepi se nanašajo zlasti na ureditev parkiranja na območju, zelo skromno je obravnavana ureditev peš dostopov, medtem ko ostali elementi trajnostne mobilnosti sploh niso omenjeni. Ministrstvo je zato ocenilo, da predvideni ukrepi niso ustrezni in zadostni, in zahtevalo dopolnitev poročila. Ogrožena kulturna dediščina Do okoljskega poročila je bilo kritično tudi ministrstvo za kulturo, saj pripravljavci niso ustrezno upoštevali smernic s področja varstva kulturne dediščine. Ni se strinjalo z navedbo, da izvedba načrta ob upoštevanju omilitvenih ukrepov ne bo poslabšala stanja kulturne dediščine. Takšna navedba kaže na neustrezno usposobljenost izdelovalca okoljskega poročila, če kljub jasnim ugotovitvam o vzpostavitvi nove prostorske dominante v neposredni bližini stavbne dediščine ocenjuje, da se stanje kulturne dediščine ne bo poslabšalo, je še ugotovilo ministrstvo. Ocenilo je, da so predvideni omilitveni ukrepi neustrezni, vpliv napačno ugotovljen, končni rezultat izvedenega načrta pa bi bil kljub omilitvenim ukrepom za kulturno dediščino neustrezen in škodljiv. Okolijsko poročilo je zato neustrezno in gaje treba dopolniti. Ministrstvo v mnenju podrobneje navaja tudi splošne pomanjkljivosti okoljskega poročila pri navajanju zakonodaje, uporabljeni metodologiji vrednotenja kulturne dediščine, navajanju enot kulturne dediščine, okoljskih ciljev, presojanju višinskih gabaritov in podobno ter pomanjkljivosti pri ugotavljanju vplivov in določitvi omilitvenih ukrepov objekta na Novem trgu 6 in garažne hiše pod upravno enoto. Nenaklonjena tudi javnost Društvo Novo mesto je lani spomladi pripravilo spletno anketo, s katero je prebivalce spraševalo, kaj naj se zgodi s tem prostorom. Skoraj dve tretjini vprašanih sta se zavzeli za popolno ohranitev parka, dobra tretjina za kompromisno rešitev, po kateri bi se ob pozidavi ohranil del parka, le trije odstotki pa so se strinjali z načrtovano popolno pozidavo. Osrednji mestni trg je bil med letoma 1950 in 1953 obnovljen po načrtih novomeškega arhitekta Marjana Mušiča. O prenovi je avtor večkrat obširno pisal, njegov osebni arhiv hrani njegov sin akademik Marko Mušič. Pred kratkim so v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, našli tudi bogato dokumentacijo o prenovi spomeniškega območja Na vratih, še vedno pa pogrešajo dokumentacijo o prenovi Glavnega trga. Medtem ko Mušičevo avtorstvo prenove Glavnega trga in spomeniškega območja Na vratih ni bilo nikoli vprašljivo, pa je nezadovoljivo pojasnjena njegova dejanska vloga pri odpiranju in obnovi arkadnih hodnikov na Glavnem trgu. Arkadni hodniki na Glavnem trgu so bili namreč v času Mušičeve prenove Glavnega trga še vedno zazidani. Zakaj so v 19. stoletju zazidali arkadne hodnike? Trgovska dejavnost ima v Novem mestu bogato zgodovino in je vplivala tudi na velikost in obliko osrednjega mestnega trga ter na zasnovo meščanskih hiš ob njem. Prvotne srednjeveške hiše so bile bodisi lesene ali zgrajene iz lesene predalčne konstrukcije z opečnatimi polnili, v pritličju so imele odprte lesene lope za trgovanje. V drugi polovici 16. stoletja so trgovske hiše v zgornjem delu trga prezidali ter jim po zgledu italijanskih in nekaterih nemških mest na čelni strani zgradili arkadne hodnike, namenjene trgovanju. Glavni trg je bil do razširitve mesta in selitve trgovine v nova nakupovalna središča na njegovem obrobju trgovsko središče. Mestni trgovci so bili vse do svetovne gospodarske krize v dvajsetih letih prejšnjega stoletja tudi posredniki med okoliškimi kmeti in meščani pri prodaji živil. Ker so potrebovali dodatne površine, so trgovine razširili tako, da so v 19. stoletju zazidali arkadne hodnike. Idejni in izvedbeni očetje odpiranja hodnikov Toda med krizo kmetje svojih pridelkov niso več prodajali trgovcem, temveč neposredno meščanom, bodisi na domu ali na stojnicah na Glavnem trgu. Po drugi svetovni vojni je še dolgo vsega primanjkovalo, nova oblast je ukinila zasebno trgovino ter nacionalizirala trgovske in druge lokale. Vse to je pripomoglo k lažjemu razmisleku o vnovičnem odpiranju zazidanih arkadnih hodnikov pa tudi o pozidavi novih. Očitno je bil Marjan Mušič le idejni oče prenove arkadnih hodnikov, za izvedbo zamisli pa sta bila zaslužna predvsem Danilo Lapajne, ki je bil krajši čas Mušičev asistent na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, in v manjši meri tudi njegov mlajši brat Marijan. Politiko urejanja mestnega jedra in odpiranja arkadnih hodnikov so leta 1965 uradno sprejeli tudi v občinskih prostorskih dokumentih Urbanistični načrt Novega mesta in Ureditev centra Novega mesta. Marijan Lapajne je tako po naročilu Dolenjskega muzeja že v začetku 60. let prejšnjega stoletja izvedel raziskavo in dokumentiranje tedaj še zazidanih arkad. Sočasno so izdelali tudi pročelni izris vseh objektov Glavnega trga in Rozmanove ulice s predlogom možnih sanacij in preureditve z arkadami. 66 ----------------------- Glavni trg je bil do razširitve mesta in selitve trgovine v nova nakupovalna središča na njegovem obrobju trgovsko središče. Ker so trgovci potrebovali dodatne površine, so trgovine razširili tako, da so v 19. stoletju zazidali arkadne hodnike. GLAVNI TRG - VIDEZ IN POMEN ARKADNIH HODNIKOV SKOZI CAS Izgradnja podhoda za pešce na Rozmanovi ulici leta 1969 (foto: Marijan Lapajne). 66 ------------------------ Pričakujemo lahko, da se bodo v podhod za pešce na Rozmanovi ulici poleg Arkade bara razširili tudi ostali poslovni lokali v obeh objektih. Podobno se je zgodilo v Ljubljani po prenovi Slovenske ceste, ko so podhoda v hotelu Slon in trgovini Nama preuredili v poslovne prostore. Hodnike dobile celo hiše, ki jih prej niso imele Po načrtih Marijana Lapajneta so odprli in delno rekonstruirali arkadni hodnik Koncilijeve hiše na Glavnem trgu 6, v kateri danes deluje Knjigarna Goga. Avtorica obnove arkadnega hodnika na sosednjem objektu Glavni trg 5 je bila Zdenka Hribernik, ki je hišo prenavljala za potrebe trgovine Novoteks. Avtor prenove arkadnega hodnika z značilnim zalomom arkadnih lokov na Kopačevi hiši na Glavnem trgu 4 še ni znan. Avtor prenove ostalih arkadnih hodnikov v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil Danilo Lapajne, ki ni zgolj odpiral do takrat zazidanih arkadnih hodnikov, temveč je po vzoru zgodovinskih gradil tudi nove na objektih, na katerih jih do takrat ni bilo: na primer v Goleševi hiši na Rozmanovi ulici 1 in v nekdanji Ribji restavraciji na Dilančevi ulici 1, v kateri je danes Hostel Situla. Ločne odprtine arkadnih 66 ---------------------------- Avtor prenove večine arkadnih hodnikov v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Danilo Lapajne, ki ni zgolj odpiral do takrat zazidanih arkadnih hodnikov, temveč je po vzoru zgodovinskih gradil tudi nove na objektih, na katerih jih do takrat ni bilo: na primer v Goleševi hiši na Rozmanovi ulici 1 in v nekdanji Ribji restavraciji na Dilančevi ulici 1, v kateri je danes Hostel Situla. hodnikov je ponovil tudi v členitvi izložbenih oken nekdanje trgovine Avto deli na Fichtenauovi hiši na Glavnem trgu 2. Sledil je zamisli, da bi zgornji del Glavnega trga v celoti obrobljali arkadni hodniki. Podhod za pešce na Rozmanovi ulici bo s pešcono izgubil svoj pomen Posebej je zanimiva izgradnja podhoda za pešce v zgradbah Rozmanova ulica 1 in 3, kjer delujeta Arkade bar in trgovina za male živali. Po prevotlitvi pritličja hiše na Rozmanovi ulici 1 je Danilo Lapajne v novem arkadnem hodniku za družino Goleš uredil manjšo trgovino s klobuki Šešir. Ker se je tranzitni promet po Rozmanovi ulici povečeval, so pešci potrebovali dodatne površine. Po načrtu Marijana Lapajneta iz leta 1969 so zato zgradili podhod v nadaljevanju arkadnega hodnika na Rozmanovi ulici 1 in v pritličju objekta Rozmanova ulica 3. Njuno delo lahko upravičeno ocenimo kot kakovostno, saj sta bila arkadni hodnik in podhod urejena v skladu z Mušičevim pristopom prenove Glavnega trga tako v izbiri materialov kot vzorcev tlakov. Takšni posegi so bili možni zato, ker je takratna oblast hišo na Rozmanovi 1 nacionalizirala, lastnike objekta na Rozmanovi 3 pa razlastninila. Ko so objekta pred leti vrnili lastnikom, so nastale težave glede vprašanja služnosti in kritja stroškov vzdrževanja podhoda. Kot pravijo lastniki, novomeška občina ni bila zainteresirana ne za eno ne za drugo. Zato ni presenetljivo, da je najemnik lokala Arkade bar na Rozmanovi 1 od lastnikov zahteval razširitev lokala v arkadni hodnik in podhod, kar je utemeljeval s pojasnilom, da sicer na tej lokaciji ne more preživeti, zlasti ne pozimi, ko ni pogojev za delovanje gostinskega vrta. V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo, da se bodo v podhod razširili tudi ostali poslovni lokali v obeh objektih. Ker bosta zgornji del Glavnega trga in spodnji del Rozmanove ulice do križišča s Kastelčevo ulico namenjena izključno območju za pešce, bo podhod izgubil svoj prvotni pomen. Podobno se je zgodilo v Ljubljani po prenovi Slovenske ceste, ko so podhoda v hotelu Slon in trgovini Nama preuredili v poslovne prostore. Prihaja monografija o novomeških arhitektih Lapajne Društvo Novo mesto bo ob 25-letnici ustanovitve prihodnje leto izdalo monografijo o novomeških arhitektih Milošu, Danilu in Marijanu Lapajne. V njej bo ovrednotena njihova življenjska in ustvarjalna pot s področij avtorskih projektov, urbanizma in prenove zgodovinskega jedra Novega mesta. Avtorja bosta arhitektka Ana Marija Kranjc in umetnostni zgodovinar Tomaž Golob. Društvo Novo mesto je leta 1996 izdalo tudi katalog k razstavi Marijana Lapajneta z naslovom Kandija iz preteklosti v prihodnost. Vizije in realnost. Odkrivanje zazidanega arkadnega hodnika na Koncilijevi hiši v prisotnosti Marijana Lapajneta (foto: osebni arhiv Marijana Lapajneta). BREZ JAVNE RAZPRAVE Kako je mestni bazen pristal na vasi Občinski svet Mestne občine Novo mesto je marca letos enotno, odločno in brez predhodne javne razprave izglasoval Češčo vas kot najprimernejšo lokacijo za izgradnjo težko pričakovanega novomeškega bazena. Ostale možnosti -Drgančevje, Portoval in Irča vas - menda niso ustrezale bodisi zaradi nezgrajene komunalne infrastrukture, še nesprejetih prostorskih aktov ali prostorske omejitve. Mitja Simič Javni bazen je nekaj, kar Novo-meščani močno pogrešamo v svojem mestu. Potem ko je pred več kot petdesetimi leti zamrlo kopanje v reki Krki na Loki, je tovrstna rekreacija v mestu praktično izginila. Tisti, ki so se resno ukvarjali s plavanjem, so trenirali v Dolenjskih Toplicah, dokler niso v začetku 21. stoletja še iz tega klasičnega bazena naredili novodobni čofotalnik. Edini bazen v mestu - na osnovni šoli Grm - je miniatura, ki sicer dobro opravlja pomembno vlogo učenja plavanja za osnovnošolce za širšo regijo, za kaj več pa je bil že ob izgradnji leta 1971 premajhen. Potem pa se je marca letos nenadoma zvedelo, da občinski svet Mestne občine Novo mesto odloča o lokaciji bazena v Novem mestu. To bi vsekakor morala biti dobra novica. Ampak odločitev, ki jo je sprejel, je marsikoga zelo presenetila. Občinski svet je presojal različice lokacije umestitve javnega bazena v Novem mestu in le z dvema glasovoma proti potrdil lokacijo ob velodromu v Češči vasi. Odloč(e)na župan in občinska uprava Rahlo presenečata odsotnost kakršne koli javne predstavitve in razprave ter velika odločenost župana in občinske uprave, da je Češča vas najboljša možna lokacija. V kot je bil potisnjen tudi občinski urbanistični svet (Tomaž Slak, Liljana Jankovič in Mitja Simič), ki je za presojo dobil natanko 24 ur časa. V teh nekaj urah je vendarle zbral nekaj pomislekov, kot so: • lokacija v Češči vasi je posledica nekdanje zgrešene odločitve, da to odmaknjeno območje urbaniziramo (začelo se je objektom velodroma, ki zdaj generira nadaljnjo pozidavo); • gre za neugodno razpršitev gradnje izven predvidene zahodne obvoznice; • območje je dosegljivo predvsem z motornim prometom (peš in kolesarskih povezav praktično ni); • Novo mesto začenja razvijati šport na dveh lokacijah (poleg dveh športnih dvoran ob šolskih objektih), kar lahko povzroči drobljenje sredstev in stihijski razvoj športne infrastrukture brez urbanističnega koncepta; • s stališča prostora in urbanističnih kriterijev zgoščevanja in sinergije sorodnih vsebin ter ob predpostavki, da bo bazen v prvi vrsti namenjen prebivalcem Novega mesta ter šolarjem in dijakom, je ustreznejša lokacija za umestitev bazena v območje Portovala. Ker je urbanistični svet zgolj posvetovalno telo župana, se njegovih pomislekov - če se ne ujemajo z vnaprejšnjo odločitvijo župana -pač ne izpostavlja. In tako je bilo tudi vtem primeru. 66 ---------------------------- Nenavadno je, da se Novo mesto, ki se ima za zeleno in ekološko osveščeno, odmika od lokacije, kije dobro dostopna z vseh vidikov trajnostne mobilnosti (javni potniški promet, dobra dostopnost peš in s kolesom, neposredni bližini avtobusne in železniške postaje), ter sili meščane, da se usedejo v svoje avtomobile in se odpeljejo plavat v bližnjo vas. Ali dovolj prostora odtehta nedostopnost? Res je, da ima prazen prostor, kot je območje ob velodromu v Češči vasi, že sam po sebi določene prednosti. Predvsem tu ni nikakršne stiske s prostorom in varstvenih omejitev, kar omogoča izgradnjo poljubno velikih objektov in parkirišč. Lega v bližini predvidene zahodne obvoznice omogoča lažji dostop za vse, ki v Novo mesto prihajajo od drugod. Omenja se tudi izrabo toplote iz bližnjih tovarn, česar v središču mesta ni. Toda bazen je vendarle mesto-tvorna vsebina, zato ga potrebujemo v mestu, kjer je na voljo javni promet in kjer je dostopnost peš in s kolesom dobra; ne pa nekje, kjer vsega tega ni. Lokacija v Portovalu (kjer je bil bazen predviden že z ureditvenim načrtom za športno-rekreacijski park s konca 90. let prejšnjega stoletja) je neposredno ob mestnem jedru in hkrati tudi ob največji novodobni mestni soseski na Drski. Je tudi v neposredni bližini večine šolskih objektov, kar omogoča hiter peš dostop. Lokacija je na območju sorodnih sinergijskih dejavnosti (šport) in v bližini reke Krke z že urejenimi zunanjimi prostori za preživljanje prostega časa in rekreacijo. Nedavno so nasproti Loke uredili del brežine, nekakšno mestno kopališče, ki pa bi laže zaživelo, če bi se takšne vsebine širile in povezovale na tej lokaciji. Praksa drugih mest V vseh pomembnejših slovenskih mestih so bazeni v njihovih središčih. V Kopru pravkar gradijo bazen na Bonifiki, ki je tudi v mestnem središču. Nenavadno je, da se Novo mesto, ki se ima za zeleno in ekološko osveščeno, odmika od lokacije, kije dobro dostopna z vseh vidikov trajnostne mobilnosti (javni potniški promet, dobra dostopnost peš in s kolesom, neposredni bližini avtobusne in železniške postaje), ter sili meščane, da se usedejo v svoje avtomobile in se odpeljejo plavat v bližnjo vas. Bazen je vsekakor objekt, ki si ga v mestu želimo. Pri njegovi umestitvi bi morah razmišljati predvsem v interesu mesta in njegovih prebivalcev. Zakaj nas torej nihče nič ne vpraša? Drgančevje (kamups) Portoval Češča vas (zahod) - športni park Češčavas(vzhod) Irča vas - vzhod Irča vas - zahod Lastništvo MONM MONM + zasebno 1.192 m2 (58.169 €) MONM zasebno 7.000 m2 (140.000 €) zasebno 7.000 m2 (854.000 €) MONM + zasebno 3.514 m2 (493.000 €) Infrastruktura nezadostna že izvedena v bližini primerna primerna primerna primerna Dostopna cesta 110.000 € 100.000 € 120.000 € 120.000 € / / Vodovod 22.000 € 25.000 € 30.000 € 30.000 € ni podatka ni podatka Fekalna in meteorna kanalizacija 75.000 € 75.000 € 90.000 € 90.000 € 12.000 € / Plinovod koncesionar koncesionar koncesionar koncesionar / / Arheologija / 100.000 € / / / / Rekonstrukcija ceste 100.000 € / / / / / Potrebna sprememba OPN, ostalo 20.000 € 20.000 € 20.000 € 20.000 € ni podatka ni podatka Možna le izvedba 25 m bazena / / / / da da Mestni prevoz ni podatka urejen slaba povezava slaba povezava urejen urejen Tabelarni povzetek dokumenta Presoja lokacij za umestitev javnega bazena v Novem mestu (marec 2018), ki je bil gradivo za občinske svetnike. Strošek izgradnje objekta je ocenjen na 4,1 mio € za 25-metrski in 6,1 mio € za 50-metrski bazen, ne glede na lokacijo, zato ta kriterij m zajet v tabeli (povzela Ksenija Dremelj). REŠITEV ZA POTNIŠKI IN TOVORNI PROMET TER ZA NARAVO Z asfaltne na železno cesto Prevoz tone tovora s tovornjakom na kilometrski razdalji v nebo pošlje 180 gramov C02, enak tovor na isti razdalji po železnici pa 15 gramov - razlika je 92-odstotna. Osebni avto je glede izpustov ogljikovega dioksida na potnika v primerjavi s prevozom po železnici in z avtobusi sedem- do osemkrat potratnejši. To so neovrgljive prednosti železnice pred, cestnim transportom. A mi smo še vedno obsedeni s cestami, pa čeprav so redni prometni zamaški posmeh mobilnosti. Janez Penca Že leta 1929, davno preden je človeštvo odkrilo podnebne spremembe, ki jih povzroča s svojim načinom življenja, je ruski pisatelj lija Ehrenburg zapisal: »... avtomobila ... ne moremo kriviti za nič. Njegova vest je tako čista, kot je čista vest gospoda Citroena. Avtomobil samo izpolnjuje, kar mu je usojeno: in usojeno mu je, da bo uničil svet.« Winston Churchill pa: »Osebni avto je prekletstvo 20. stoletja.« Maja letos se je na Otočcu devet slovenskih županov od Grosupljega do Metlike sestalo s predstavnico Karlovačke županije in podpisali so dogovor sodelovanju pri revitalizaciji čezmejne železniške infrastrukture od Ljubljane do Karlovca. Železniški promet v širši regiji bodo torej nadgradili s sodobnimi tehnološkimi rešitvami. Če bo to zmanjšalo apetite po štiripasovni avtocesti iz Novega mesta v Belo krajino, bodo lahko ponosni, da so nekaj storili za kakovostnejše življenje na Dolenjskem in Beli krajini in rešili Novo mesto pred cestno-prometno pošastjo, ki jo načrtuje država. V čem je pravzaprav težava? Vidimo ovire, ne vidimo pa omejitev Svetu vlada ekonomija, ki nima nič skupnega z gospodarnostjo. V bistvu je služabnica potrošništva - ali pa je obratno? Odnos je vzajemen in zato za naš izmučeni planet toliko bolj toksičen. Ekonomiji je podrejeno vse, čeprav bi smela biti samo podsistem ekologije. Njena mantra je gospodarska rast. Brez te ni potrošnje, s katero merimo uspešnost svetovnih gospodarstev. Toda neskončna gospodarska rast je na končnem, porabljivem planetu nemogoča. Kdor meni, da ni tako, je nor ali pa - ekonomist. Potrošništvo, neprekinjena gospodarska rast in neizprosno naraščajoči cestni promet so v bistvu totalitarne ideologije. Za vse totalitarne ideologije je značilno, da so slepe in gluhe za povratne informacije in svoje vedno hujše težave rešujejo samo z vedno večjimi odmerki istega zdravila. Ne pozabimo, da je neustavljiva rast ‘ideologija’ rakave celice. Ob vedno silovitejših vremenskih dogodkih vidimo samo nji- hove končne učinke, nočemo pa razmišljati sistemsko in se ozreti na verigo vzrokov, ki so privedli do njih. Tako ob poplavah bentimo nad zaraščenimi bregovi vodotokov, nikomur pa ne pride na misel, daje glavni vzrok za vedno burnejše vremenske pojave antropogeno segrevanje ozračja, to pa je posledica brezobzirnega kurjenja fosilnih daril narave. Povodnji na krajih, kjer jih nekoč ni bilo, so najpogosteje posledica človekovih gradbenih podvigov, zlasti pečatenja zemlje z betonom in asfaltom. O krčenju porabe nafte in gradnje orjaških prometnih naprav pri nas nihče resno ne razmišlja. Ljudje ne razumemo več žive narave in ekosistemov. Pojem entropije, ki je zajet v drugem zakonu termodinamike, nakazuje, da sistemi neizbežno težijo od reda k neredu. Toda če biološke sisteme prepustimo same sebi, kaj hitro opazimo, da je notranji red njihova neločljiva sestavina - celo ko življenje mineva in se znova rojeva. Red, ki je povezan z obstojem življenja na Zemlji, se opira na neskončno oskrbo s sončno energijo, ne na končna, omejena in po-rabljiva fosilna goriva. V tem je temeljna razlika med naravnimi in umetnimi sistemi, ki jih izumlja človeštvo. Prvi se hranijo z razpršeno energijo sončne svetlobe in delujejo počasi, zanesljivo in na dolgi rok. Drugi goltajo fosilne ogljikovodike in delujejo hitro, nasilno in rušilno. V naši moči je, da pogubno pot v entropično zmedo upočasnimo tako, da fosilno energijo in druge materiale nehamo spreminjati v manjvredne tvarine, kar je pravzaprav bistvo gospodarskega napredka oz. rasti, kot ju človeštvo pojmuje danes. Za našo prihodnost bo zato pomembneje, da česa NE bomo storili, kot to, da ves čas počnemo nekaj “koristnega”. S svojim koristoljubjem človeška vrsta sebe in naravo peha proti žalostnemu koncu. Ljudje povsod vidimo ovire, ne zavedamo pa se naravnih omejitev, ki nam omogočajo, da sploh smo. Največ našega surovega boja z naravo lahko pripišemo gradnji orjaških cestno-prometnih naprav, kakršne so avtoceste in asfaltni obroči okrog mest, ki jih imenujemo obvoznice. Na videz nam ceste omogočajo svobodno premikanje, v resnici pa vnašajo v življenje strašanski nered. Redni prometni zamaški so posmeh mobilnosti, ki naj bi jo prinašale vedno nove in nove cestno-prometne naprave -vedno več enega in istega zdravila. To dejstvo bi nas že davno moralo strezniti in narediti konec slovenski avtocestni evforiji, pravzaprav blaznosti. Težnja odločevalcev, da se ne menijo za protidokaze, se je razrasla v samoprevaro in je postala prevladujoče skupinsko razmišljanje. Njihova “potreba” po zaščiti mnenja, ki ga zagovarjajo - tako da ne upoštevajo podatkov, ki govorijo nasprotno -, povzroča skupinske slepe pege, ki vodijo k slabim odločitvam. Železnica je 12-krat bolj ‘zelena’ kot cesta K razvoju očitno sodi nenehno prevažanje ljudi in blaga z enega konca sveta na drugega. Največ teh potovanj je nepotrebnih. Ko še ni bilo fosilnih goriv, so naši predniki temeljito premislili, zakaj in kako se bodo sam i ali pa z blagom odpravili po svetu. Lahko bi rekli, da je bila v “ideologijo” ali pa življenjsko filozofijo tistega časa vgrajena varčnost. Ko govorimo o varčnem transportu ljudi in blaga, je železnica nedvomna zmagovalka. Osebni avto je glede izpustov ogljikovega dioksida na potnika v primerjavi s prevozom po železnici in z avtobusi sedem-do osemkrat potratnejši. Prevoz tone tovora na kilometrski razdalji s tovornjakom v nebo pošlje 180 gramov C02, enak tovor na isti razdalji po železnici pa samo 15 gramov: prihranek je 92-odstoten. To so neovrgljive prednosti železnice pred cestnim transportom. Kako daleč smo na poti k ekološko sprejemljivejšemu transportu? En teden v letu imenujemo Evropski teden mobilnosti. To je teden pozivov proti uporabi osebnega avtomobila. Vsi drugi tedni in meseci v letu pa niso le poziv, temveč en sam krik po osebnem avtomobilu, tej mali entropični pošasti, ki terja vedno nove ceste, obvoznice in avtoceste. Slovenci med vsemi državljani Evrope osebnemu avtomobilu odmerimo največji delež svojega zaslužka. Zanj naša gospodinjstva porabijo več kot za hrano. V našem mestu imamo veliko tovarno osebnih avtomobilov in nekoliko manjšo 66 ------------------------ Na videz nam ceste omogočajo svobodno premikanje, v resnici pa vnašajo v življenje strašanski nered. Redni prometni zamaški so posmeh mobilnosti, ki naj bi jo prinašale vedno nove in nove cestno-prometne naprave - vedno več enega in istega zdravila. tovarno avtodomov, na slovenska polja pri Hočah pa je vlada povabila še večjo. Slovenske okoljevarstvene organizacije so pokleknile pred njeno orjaško lakirnico (velika je 2,5 hektarja, kar pomeni pol kilometra dolg in 50 metrov širok objekt), ko jim je bilo obljubljenih 300 metrov industrijskega tira na tovarniškem dvorišču in štirikrat toliko do priključka na železniško omrežje. Novomeška tovarna avtomobilov ima industrijski tir že skoraj 40 let. To je celo najdaljši železniški viadukt v državi. Speljan je na tovarniško dvorišče, a po njem že vsaj dve desetletji vlaki zapeljejo le za vzorec. Ker v tovarno vsak dan prispe in odpelje na stotine tovornjakov, ji država preko primestnih travnikov in skozi primestne gozdove obljublja več kilometrov dolgo cesto. Težko razumljivo, še posebej ob geslu slovenske vlade TOVORNJAKE NA VLAKE. Dežela cesarjevih novih oblačil Slovenija je torej dežela cesarjevih novih oblačil. S sporočilom te poučne Andersenove pravljice se je uglasila tudi evropska komisarka za promet, ki po eni strani govori o “zelenem” prometu, po drugi pa o odpiranju novih prometnih koridorjev proti jugozahodnemu Balkanu. Recimo bobu bob in popu pop: Slovenija se je obupno zapletla v avtomobilsko industrijo in brezobzirno uničevanje narave z orjaškimi cestno-prometnimi napravami, ki mu še ni videti konca. Verbalno sicer zavezana trajnostnemu razvoju in podobnim všečnim besednim zvezam, je dežela cesarjevih novih oblačil tako rekoč prisesana na eno najbolj netrajnostnih naprav, kar sijih je izmislil človeški um. Foto: Boštjan Pucelj kan. Bila bi bližnjica za vse države jugovzhodno od nas, Belokranjci pa bi z njo dobili darilo, ki bi se jim pošteno zatikalo v grlu. A ko taka cesta stoji, je prepozno. Če kilometer slovenskih avtocest stane okrog 10 milijonov evrov, bo državljane ta prometna naprava stala okrog četrt milijarde evrov. Za denar, ki bi ga pogoltnilo dobrih 20 kilometrov ceste, bi lahko zgradili bolnišnico, ki bi ji bila kos malokatera v Evropi. (Lahko bi tudi dobro poskrbeli za male srčne bolnike, ki so talci slepote slovenske politike za resnične prioritete življenja.) Ceste, zlasti pa avtoceste, so tudi glede vzdrževanja sod brez dna. In še en vidik “razvoja”: Ob avtocestah rade zrastejo značilne grde škatlaste zgradbe brez oken, neprijazno znamenje moderne industrijske civilizacije. Morda bo po tej poti tudi Bela krajina kdaj dobila svojo Magno in delovna mesta, za katera bo treba po delovno silo čez nekaj niti ne tako oddaljenih meja? Ali pa bodo umazano delo za kako tujo multinacionalko opravljali kar roboti. Tudi zadnje čase tako opevana elek-tromobilnost bo samo prehodna ropotuljica, s katero se bo človeštvo zamotilo na poti k bridki streznitvi v ne tako daljni prihodnosti. Ceste so primer, kako povečanje kapacitet spodbudi povpraševanje in ne obratno. Drugače povedano, vedno širše in nove ceste vabijo k prevažanju in celo spodbujajo nakup avtomobilov. Vsaka nova cesta se kmalu napolni z vozili, zato je cestno gnečo najbolje razreševati z onemogočanjem in ne z omogočanjem prometa. Pri upravljanju transportnih sistemov se vlade nenehno prebijajo skozi protislovja množičnega premikanja. Ustvariti morajo sistem, ki nas zaradi hitrosti in učinkovitosti obravnava kot čredo in nas nenehno priganja, zganja skupaj, ločuje in sili v vrsto. Hkrati pa nam mora zagotavljati iluzijo, da smo samostojni in predvsem svobodni. Večkrat slišim, da bi bila lahko Slovenija druga Švica. Tisti, ki to govorijo, menda mislijo, da bi bila Slovenija lahko tako bogata, kot je bogata Švica. Znanec, doktor kemije, ki že vse svoje delovno življenje živi v Švici in se na obisk v domovino pripelje z 20 let starim avtomobilom, s čimer kaže spoštovanja vreden prezir do te naprave, je zgrožen nad prizori z naših avtocest. Železnice, železnice, železnice,” ponavlja, “v Švici potujemo z vlaki, še zlasti na delo, v službo.” Kdo je kriv, da se iz Novega mesta v Ljubljano po tirih vozite skoraj dve uri, ko bi lahko z normalnim (ne hitrim!) vlakom po normalni železnici t0 pot opravili v slabe pol ure? Državljani ali samoizbranci, ki se oznanjajo za politično in gospodarsko elito? Slovenska težava ni drugi tir, naš problem so tiri, ki bi morali biti drugačni. A Švico smo v nečem vendarle prehiteli, ne le dohiteli: ta dvakrat tako velika dežela kot Slovenija ima manj kot dvakrat toliko avtocest (1440 kilometrov proti 781 kilometrov). Njeno bogastvo, ki so ga slovenske oči prezrle, so tudi prvovrstne železne ceste. Dodana ali odvzeta vrednost? Obsedenost s cestnim prometom je zlezla mojim rojakom pod kožo. Zaman se trudim razumeti ogorčene pozive, s katerimi nam iz Bele krajine sporočajo, da jim brez “razvojne osi", tj. avtoceste, ni preživeti. Večkrat slišim, da so “odrezani od sveta”. Oton Župančič je menil drugače. Fizične razdalje zelo dobro nadomesti duhovna širina. Berite Župančičevo poezijo, še zlasti otroško in mladinsko. Berite Cicibana. Bela krajina je polna življenja in s svetom je brezšivno povezana, samo treba je zapustiti obupno instrumentalni pogled na življenje in uho, oko ter srce odpreti za naravo. Slovenska posebnost je, da se znamo “razvijati” samo s projekti, ki brutalno uničujejo naravo. Ekonomist profesor Maks Tajnikar je v Sobotni prilogi Dela lani jeseni dejal (zapisujem po spominu): Če želite biti revni, se ukvarjajte s kmetijstvom in turizmom, če želite biti bogati pa na slovenska polja povabite lakirnico avtomobilov, ki prinaša dodano vrednost (mislil je na Magno). V takih primerih velja pomisliti tudi na odvzeto vrednost (naravi, rodovitni zemlji). Morda ekonomistovi nenavadni misli najbolje odgovori podatek, da je Nizozemska drugi največji izvoznik hrane na svetu, za ZDA in pred Nemčijo, Francijo itd. Nizozemska ne velja za kdove kako revno deželo. V istem članku Maks Tajnikar svetuje, naj se Slovenija ne ubada z železnicami, ki prinašajo samo izgubo, ampak z avtocestami, ki prinašajo dobiček. Priporoča, naj narodno bogastvo ustvarjamo kot cestninarji. Dva tisoč let staro Sveto pismo cestninarje uvršča med grabežljivce in krivičnike. Stari spisi so tečna hrana za premislek. Drugače pa na avtoceste gleda arhitekt, pisatelj, slikar, oblikovalec ter ustvarjalec stolov in kritični presojevalec življenja profesor Janez Suhadolc. Akronim DARS z velikim ščepcem soli bere kot Družbo za apokaliptično rušenje Slovenije. Velikosti države in oblikovanosti pokrajine primerna cesta Cesta v Belo krajino naj raje poteka po konturah krajine, obide kako naselje in se razširi v tretji pas na vzponih - naj bo običajna dvopasovnica. Tovornjake pa na vlake, kot je bilo geslo slovenske vlade v tednu mobilnosti. Če vlada z njim ni mislila resno, res živimo v deželi cesarjevih novih oblačil. Štiripasovna cesta, ki naj bi najprej oplazila Novo mesto (Cikava je vendar že del mesta!), nato predrla Gorjance, potem pa, morda kako desetletje kasneje zdrvela proti Vinici in hrvaškim avtocestam, bi postala neustavljiv veletok težkega tovornega in vsega drugega prometa, namenjenega proti hrvaški jadranski obali, Bosni in Hercegovini in naprej na jugovzhodni Bal- Lani poleti je bila v Ljubljani prireditev, ki so jo poimenovali Poletna noč. Pevko Eldo Viler je novinar vprašal, kakšne so bile poletne noči v njenem otroštvu. Odgovorila je: “Oh, takrat, v Koštaboni, smo poleti poslušali čričke in žabice. Zdaj pa poslušam avtocesto. . . saj ne da ne bi živela na lepem kraju, pod Šmarno goro ..., ampak zdaj v poletnih nočeh poslušam avtocesto.” Take bi bile poletne noči pod čarobnimi Gorjanci ob njihovem severnem in južnem vznožju. Močno dvomim, da si Belokranjci želijo tako prihodnost svoje deželice, ki jo je pred desetletji že ožigosala okoljska katastrofa s PCB-ji. Privoščim jim moderno železnico, po kateri bodo v slabih 20 minutah pripotovali v središče Novega mesta, v dobre pol ure pa od tam še v Ljubljano. S tako železnico ne bi mogel tekmovati noben osebni avto: po hitrosti, udobju in varnosti. Skupinska zaslepljenost in kako so razvojne osi pravzaprav osi zla Vojna v Iraku se je začela takole: Najožji sodelavci predsednika Georga W. Busha so se odločili, da bodo napadli Irak zato, ker so se oprli na izmišljeno “orožje za masovno uničenje”, ki ga niso nikoli odkrili. To je klasičen zgled skupinske zaslepljenosti. Taki primeri katastrofičnega skupinskega razmišljanja vključujejo izolirane skupine odločevalcev, ki si ne znajo postavljati pravih vprašanj ali pa se ne menijo za podatke, ki ne potrjujejo njihovih predvidevanj. Slovenske “razvojne osi" so rezultat prav takega skupinskega razmišljanja. REŠITEV ZA POTNIŠKI IN TOVORNI PROMET TER ZA NARAVO PROJEKT POSLIKAJMO SIVINO Razvitost ima zelo malo opraviti z avtocestami. Nazoren primer za to trditev je Norveška, država, ki se kopa v oceanu severnomorske nafte, a ima samo 300 kilometrov avtocest. 19-krat manjša Slovenija jih ima 781 kilometrov. Lahko bi rekli, da ima Slovenija glede na površino 40-krat več avtocest kot dežela, v kateri živijo najbolje na svetu. Zveza med razvitostjo in kakovostjo življenja ter številom kilometrov avtocest je ob tem podatku zanemarljiva, lahko bi celo rekli, da je kakovost življenja v neki državi v obratnem sorazmerju s številom kilometrov avtocest. Da ne bi bilo videti, kot da gre samo za izjemo, lahko naštejem še nekaj podobnih primerov. Finska, ki je 16-krat večja od naše države, ima samo 881 kilometrov avtocest in Švedska, ki ima okrog 10 milijonov prebivalcev in je 22-krat večja od Slovenije, nima niti trikrat toliko avtocest kot mi (2050 kilometrov). Danska, ki je dvakrat večja od Slovenije, nima dvakrat več avtocest. Štirikrat večja Avstrija s skoraj devetimi milijoni prebivalcev shaja s 1720 kilometri avtocest, torej jih ima samo malce več kot dvakrat toliko kot Slovenija. Vse naštete države so (ne naključno) tudi države z najvišjo kakovostjo življenja. Veljalo bi vsaj dvakrat premisliti o asfaltnih “razvojnih oseh", ki so glede na stroške gradnje, poznejše vzdrževanje, uničevanje narave in predvsem ogljični odtis pravzaprav osi zla v razvojni preobleki. (C ----------------------------- Če kilometer slovenskih avtocest stane okrog 10 milijonov evrov, bo državljane ta prometna naprava stala okrog četrt milijarde evrov. Za denar, ki bi ga pogoltnilo dobrih 20 kilometrov ceste, bi lahko zgradili bolnišnico, ki bi ji bila kos malokatera v Evropi. ‘Jutri’ bo ‘danes’ naših vnukov Gradbišče naše boljše prihodnosti je lahko samo čim bolj nedotaknjena narava. S tem, ko se človeški rod tako rekoč nenadzorovano množi, postaja pomen neokrnjene narave še toliko večji. Leta 1950 nas je bilo 2,5 milijarde, danes že več kot 7 milijard. V skoraj 5 milijardah let zgodovine tega planeta se je človeštvo namnožilo na 2,5 milijarde ljudi, nato pa v dobrega pol stoletja na več kot 7 milijard. Ob takem številu prebivalcev planeta prihaja čas, ko bomo največ dobre- ga za svojo prihodnost in prihodnost vsega drugega življenja naredili, če bomo v naravni red stvari posegali čim manj. Na to mislim, ko govorim o načrtih za “razvojne osi”. Skrajni čas je, da se nehamo obnašati, kot da ne bo nobenega “jutri”. Ta “jutri” bo “danes” naših vnukov in njihovih otrok. Modri ljudje ravnajo tako, da svoje potrebe usklajujejo tudi s potrebami še nerojenega življenja in s potrebami ljudi, ki niso le v naši neposredni bližini, ampak kjerkoli na svetu. Morda pa bolj kot razvoj potrebujemo tako modrost? Državljani in zlasti župani, politiki ter vplivni gospodarstveniki, ki močno krojijo naše življenje, ekologije ne bi smeli razumeti kot okraska, temveč kot krovno vedo svojega časa in v skladu z njo sprejemati odločitve za boljši jutri. To zahteva spremembo pogleda na stvari sveta, na to, kako urejati državo, da bo zares prijazna do državljanov, a tudi do substrata, iz katerega se vzpenja vse živo v našem planetarnem domu - do biosfere, tega tankega filma življenja na njegovi površini. Politiki Bele krajine in Dolenjske bi s podporo gospodarstvenikov od države morali zahtevati, da čim prej posodobi železnico iz Bele krajine do Ljubljane. Po dolgih desetletjih bi morala tudi francoska tovarna avtomobilov pokazati nekaj ekološkega čuta in logike ter jima prikrojiti svojo logistiko. Če prevoz po tirih v primerjavi s prevozom po cesti pomeni 92-odstotni prihranek pri izpustu toplogrednega C02 v ozračje in veliko razbremenitev cest v okolici tovarne, ki stoji le streljaj od mestnega središča, je to zadosten razlog, da tire stoodstotno izkoristi in na nekem primernejšem kraju, kjer se železnica najbolj približa avtocesti, svoje izdelke pretovori na tovornjake (če je to potrebno). Enako velja za sestavne dele, ki prihajajo v tovarno. Sicer pa bi morala vlada (država), ki vsakih nekaj let z desetinami milijonov evrov podpre korporacijo Renault, od nje zahtevati, da se obnaša okoljsko odgovorno in do prebivalcev mesta, kjer gostuje, prijazneje kot doslej. Končno nam 72. člen Ustave RS sporoča: "Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država skrbi za zdravo življenjsko okolje...” Moderna, dovolj hitra in kar se da izkoriščena železnica iz Bele krajine vLjubljano bi kot snežena kepa, ki se vali po bregu, začela reševati težavo za težavo - tako glede potniškega kot tovornega prometa. Veliko dobrega pa bi storila tudi za naravo, na katere ramenih stojimo ljudje. Prvi večji zunanji mural v Novem mestu Pusta betonska stena ob igrišču osnovne šole Bršljin je konec maja postala posebna atrakcija. Umetnika Tea Skupek in Robert Jevnik sta jo skupaj z učenci domiselno poslikala in jo spremenila v prvi večji zunanji mural v Novem mestu. Začel se je projekt Poslikajmo sivino. Saša Mikec Poslikavo so ustvarjali umetnika Tea Skupek iz Novega mesta in Robert Jevnik iz Šentjerneja ter učenci OŠ Bršljin pod vodstvom likovne pedagoginje Vilme Petelin. Uradni sponzorje podjetje EVENTUŠ Novo mesto, d. o. o., projekt je podprla tudi mestna občina Novo mesto (foto: Saša Mikec). Tri leta stara zamisel Društva Novo mesto o poživitvi novomeških sivih površin je naposled postala otipljiva. V tem času so se zvrstile številne zamisli, prvotni načrti so se spremenili, stkala so se nova prijateljstva, predvsem pa ni zmanjkalo zanosa, da uresničimo željo po bolj barvitem doživljanju našega mesta. Ustvarjanju motivov za poslikavo stene so se v začetku maja pridružili učenci OŠ Bršljin, ki obiskujejo izbirni predmet Likovno snovanje pod vodstvom likovne pedagoginje Vilme Petelin. Med vsemi predlogi so najprimernejšega izbrali Vilma, Tea in Robert ter dodelali vsebinski koncept. Osrednji motiv murala predstavlja barvna spirala, ki je tudi uradni šolski grb, njegovo ozadje pa prostranosti vesolja. Vse je smiselno povezano tudi s simboli, ki naj bi predstavljali pestrost šolskega in vsakdanjega življenja. Steno je bilo treba pred začetkom temeljito očistiti in premazati z zaščitnimi sredstvi. Pri poslikavi so po svojih močeh sodelovali tudi učenci - kar je bilo izven dosega njihovih rok, sta po izbranem motivu in z lastno interpretacijo dokončala umetnika. Zaključili so z otvoritveno prireditvijo. Poslikava je del projekta Poslikajmo sivino, s katerim želi Društvo Novo mesto skupaj z umetniki lokalni skupnosti približati sodobne smernice likovnega umetniškega izražanja. Hkrati želimo obogatiti mestno podobo in razvijati odnos skupnosti do javnega prostora. Umetniške intervencije načrtujemo na pustih in degradiranih površinah Novega mesta in njegove okolice. Razmišljamo tudi o širitvi projekta v druge slovenske kraje in o sodelovanju s slovenskimi in tujimi umetniki. Meščanom želimo polepšati življenjski prostor s slikami, ki niso same sebi namen, pač pa z njihovo pomočjo nakazujemo različne vidike mišljenja, ustvarjamo socialni dialog, spodbujamo solidarnost, medsebojno sprejemanje ter hkrati pomagamo pri uveljavljanju in popularizaciji mladih ustvarjalcev. POROČILO O DELU DRUŠTVA NOVO MESTO V LETU 2017 Tomaž Golob Izdali dve številki društvenega glasila IZZIV v nakladi 230 izvodov V glasilu, ki je vpisano v razvid medijev na ministrstvu za kulturo, že 16 let objavljamo novice o delovanju društva in za Novo mesto pomembne vsebine s področij kulture in kulturne dediščine, varstva okolja, urejanja prostora, gospodarstva in sociale. Z vidika domoznanstva sta pomembni rubriki Iztrgano pozabi (v kateri predstavljamo že pokojne Novomeščanke in Novomeščane, ki so pomembno prispevali k razvoju mesta, a je bilo njihovo delo za časa njihovega življenja bolj ali manj spregledano) ter Nostalgija (v kateri avtorji obujajo spomine na Novo mesto, posamezne mestne predele ter na materialno in nesnovno kulturno dediščino). Sorodnim novomeškim društvom, s katerimi občasno sodelujemo in ki nimajo možnosti za javno predstavitev svojega dela, nudimo prostor v rubriki Tovarišija. Pripravili žalno slovesnost za ustanovno članico društva Stašo Vovk Zadnjega februarja 2017 nas je zapustila ustanovna članica društva in dolgoletna članica upravnega odbora Staša Vovk. Poklonili smo se ji na žalni slovesnosti, ki smo jo 21. marca pripravili v Kulturnem centru Janeza Trdina v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Novo mesto in novomeško območno izpostavo Javnega skJada za kulturne dejavnosti. V Nostalgiji gostili Ivana Marinčka V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto smo 25. maja 2017 v okviru domoznansko-dediščinskega projekta Nostalgija gostili našega člana in nestorja slovenske filmske fotografije 95-let-nega Ivana Marinčka ter skrbnico njegove filmske zapuščine v Arhivu RS mag. Tatjano Rezec Stibilj, ki je predstavila pomen njegovega dela za razvoj slovenske filmske fotografije. Predvajali smo tudi njegove tri krajše filmske zapise o Novem mestu iz obdobja 1941-1945 ter film Božidarja Jakca ° sokolskem zletu v Novem mestu leta 1932. Pogovor je vodila članica društva Judita Podgornik Zaletelj, Marinčkove filmske zapise pa smo Predali v hranjenje Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Organizirali dobrodelni lov na zaklad Rudijeva skrivnost V sodelovanju z Rotaract klubom Novo mesto smo 3. junija v zgodovinskem jedru Novega mesta priredili dobrodelno igro za mladostnike in družine Rudijeva skrivnost, s katero smo pripomogli k večji prepoznavnosti mestnih kulturnih simbolov ter promovirali druženje in sodelovanje. Igra v obliki lova na zaklade je potekala na različnih mestnih lokacijah. Igralci so razdeljeni v različne starostne skupine tekmovali, kdo bo hitreje razrešil namige in prišel na cilj. Naloge so obsegale zabavno-logične igre, poznavanje arhitekturnih, kulturnih in naravno-geoloških značilnosti Novega mesta, premagovanje lažjih fizičnih izzivov in reševanje ugank. Na ta način so udeleženci spoznavali bogato naravno in kulturno dediščino mesta. Igra se je zaključila z ogledom razstave v muzeju. Omogočili prve TEDx govore v Novem mestu Pod oznako TED (Technology, Entertainment and Design oz. v slovenskem prevodu tehnologija, zabava in oblikovanje) po vsem svetu potekajo konference, na katerih so predstavljene »zamisli, vredne širjenja«. Dogodek po navadi poteka v obliki kratkih govorov povabljenih govorcev, vsebine pa se dotikajo domala vseh področij, od znanosti, poslovnega sveta do globalnih vprašanj. Cilj je spremeniti svet na bolje s pomočjo prostega pretoka znanja in zamisli od priznanih mislecev do poslušalcev. V Novem mestu smo 29. septembra 2017 dobili prvo TEDx konferenco (neodvisna lokalna različica dogodkov TED), ki jo je pripravila ekipa našega novega člana Petra Jeniča. V konferenčni dvorani Fakultete za upravljanje, poslovanje in informatiko Novo mesto je nastopilo devet govorcev iz Novega mesta in okolice: Petra Škarja, Nina Pečar, Katja Keserič Markovič, Andrej Colarič, Georg Gedl, Jernej Kokol in Primož Jeralič. Predstavili so ideje s področij oblikovanja, ekologije, fotografije, partnerskih odnosov, osnovnih človeških norm, novega dojemanja poklicev in kulture. Dogodka se je udeležilo 152 obiskovalcev (število je omejeno z licenco), kar je nad pričakovanji. TEDxNovo-mesto 2017 je sofinancirala Mestna občina Novo mesto v višini 2000 EUR, enak znesek namenja tudi za organizacijo v letu 2018. Predlagali Rio Bačer za častno občanko Skupaj z drugimi novomeškimi društvi in Knjižnico Mirana Jarca smo uspeli s predlogom, da se naziv častna občanka Mestne občine Novo mesto za leto 2016 podeli novinarki, publicistki in naši članici Rii Bačer. 28 let je bila novinarka Dolenjskega lista, kot publicistka pa je izdala dve knjigi: Novomeške zgodbe (2007) in Iztrgano pozabi: Novo mesto, pet držav (2014). Sodelovali v postopkih sprejemanja prostorskih načrtov S pripombami in predlogi smo sodelovali v postopkih priprave in sprejemanja občinskih podrobnejših prostorskih načrtov in državnih prostorskih načrtov. Posebno pozornost in trud smo namenili opozarjanju na postopkovno nezakonito in tudi sicer strokovno sporno umeščanje t. i. tretje razvojne osi v urbani prostor Novega mesta, kar je ugotovila tudi Evropska komisija s podelitvijo opomina Republiki Sloveniji. Izvedli anketo glede pozidave edinega mestnega parka Na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja smo od Mestne občine Novo mesto februarja pridobili osnutek občinskega podrobnega prostorskega načrta za Novi trg, ki urbanistično rešuje gradnjo novega poslovno-stano-vanjskega objekta z zasebno garažno hišo v parku ob Kulturnem centru Janeza Trdina ter javno garažno hišo v hribu med igriščem na Loki in stavbo upravne enote. Ker se ne strinjamo s takšno privatizacijo javnega prostora, ki vodi tudi v pozidavo edinega mestnega parka v ožjem središču mesta, smo marca med Novomeščani izvedli anketo in problematiko tudi medijsko izpostavili. Večina sodelujočih se je opredelila za ohranitev parka. Postali del pisarne Urbanka Spomladi smo sodelovali v pilotnem projektu novomeških nevladnih organizacij in krajevne skupnosti Center. V nekdanji trgovini Mura na Glavnem trgu 28 smo pod imenom Urbanka skupaj vzpo- stavili pisarno celovite urbane prenove. Zaposlovali prek programa javnih del Tudi v letu 2017 smo prek programa aktivne politike zaposlovanja zaposlili delavko, ki je opravljala administrativna in druga dela s področij rednega dela in projektov društva. Mestna občina Novo mesto je društvu v letu 2017 namenila 800 evrov za redno delovanje. Sodelovali v evropskih projektih Društvo Novo mesto že več let sodeluje z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto v različnih evropskih projektih s področij varstva okolja in kulture. Tako sodelujemo na mednarodnih usposabljanjih in delavnicah, ki jih v različnih evropskih mestih gostijo projektni partnerji, ter soorganiziramo delavnice v Novem mestu. V letu 2017 smo sodelovali v projektih: Erasmus+, NOT-GAP, WE-NET in Life Slovenija. Pripravili kulturni večer v spomin na Stašo Vovk V sodelovanju z novomeško izpostavo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti smo v okviru praznovanj Prešernovega rojstva 1. decembra priredili glasbeno-literarni večer v spomin na Stašo Vovk. Nastopili so pevka Maja Bevc, kitarist Dušan Pavlenič ter pesniki Marjanca Kočevar, Samo Dražumerič in Klavdija Kotar. Spoštovani članice in člani Društva Novo mesto, prosimo vas, da čim prej poravnate članarino za leto 2018. Članarina vključuje tudi letno naročnino na Izziv. Na Izziv se lahko naročite tudi nečlani. Pišite na društvo. novo.mesto@gmail.com ali na Društvo Novo mesto, Gubčeva ulica 11,8000 Novo mesto. Naročnina znaša 5 € na leto. GLOSA Krožno gospodinjstvo moje stare mame »Včasih, ko lenobno drsim po jezeru Walden, preneham živeti in začnem biti,« je dejal Henry David Thoreau. Za to gre - ljudje smo preveč omreženi z zapletenimi banalnostmi vsakdanjega življenja in premalo samo ... smo. Janez Penca Slišal sem za skupine ljudi, ki pod perutjo evropskega projekta ničelne stopnje odpadkov preletavajo Evropo od Lizbone do Bukarešte (prek Bruslja, seveda, brez tega vrtinca privida ‘evropske ideje’ pač ne gre) in razglabljajo, kako bi rojake okužili s sijajno idejo o skupnosti brez odpadkov. Če pomislim na čezcelinska popotovanja teh dobro mislečih ljudi, ne morem mimo ogljikovega dioksida, ki ga s svojo dobronamernostjo radodarno pošiljajo v nebo nad mater Evropo. Njihova prizadevanja me spominjajo na izjavo neke malce obilnejše dame: »Vse bi požrla, samo da bi shujšala!« Nietzsche se je pritoževal, da so stvari vedno bolj take, kot se o njih govori, in vedno manj take, kot v resnici so. Ni kaj, ideja o ničelni stopnji odpadkov je vredna svojega truda. Opisano početje razumem kot manifestacijo kolektivne motnje pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo. Ljudje po eni strani ne premoremo več zbranosti in umirjenosti za pomembne bližnje stvari, po drugi pa nimamo tipalk, s katerimi bi zaznavali bolj oddaljene in za enkrat nevidne, a še kako stvarne grožnje svojemu obstoju in obstoju vse narave: na primer komaj zaznavno, a vztrajno segrevanje podnebja, ozonske luknje, mikroskopsko majhne prašne delce v zraku, nevidne delce plastike v oceanih itd. Značilno za sodobnega človeka je, da ves čas mrzlično nekaj počne. Še najbolje je, če je vse to čezmejno, še več, globalno. Ljudje smo dejavna bitja, vendar smo izgubili občutek za izbiro pravih dejavnosti. Posledica tega so med drugim tudi gore smeti. Mark Twain je civilizacijo opisal kot brezmejno kopičenje nepotrebnih potrebščin. Na danes nerazrešljivo vprašanje ničelne stopnje odpadkov je v 50. letih prejšnjega stoletja odgovorila moja (in še marsikatera) stara mama, gospodinja, ki se ni niti najmanj zavedala, kako težko izvedljiv in energijsko potraten bo ta ‘projekt’ pol stoletja pozneje. Opisal ga bom po spominu, kot njegov otroški udeleženec. Na večjem vrtu, le nekaj sto metrov od središča Novega mesta, na Grmu, kjer prebivam še danes, smo pridelovali skoraj vso zelenjavo, ki smo jo potrebovali, in tudi nekaj, česar nismo: namreč grozdje trte samorodnice, šmarnice, ki je dajala nekaj deset litrov obupnega vina istega imena. Redili smo kokoši in krmili pujsa - pozimi, ko je prišel čas kolin, sem se ob njegovi smrti tresel kot šiba na vodi, a sem pozneje, tako sklepam, vendarle jedel njegovo meso, ocvirke, mast in klobase. Če bi ga moral zaklati jaz, bi bil že tedaj vegetarijanec. Tako me je okolje v ranem otroštvu zaznamovalo s prehranskim hinavcem. Ne smem pozabiti domače greznice - njeno vsebino smo raztrosili po vrtu, ki so ga odrasli člani družine prelopatali. Toaletni papir smo izdelovali iz natrganega in zmečkanega časopisnega. Ni malo napisanega, kar bi si danes zaslužilo tako obravnavo. Ne pomnim, da bi kdaj kdo zbolel zaradi pomanjkljive higiene. Vsega nismo pridelali doma: olje, moko, sladkor, sol, začimbe in preprosta čistila smo kupovali v trgovini, od koder smo vsa »razsuta« živila nosili v eni sami vrsti embalaže: v grobih rjavih papirnatih vrečkah, ki so pozneje končale v štedilniku ali pa na kompostu, takrat smo mu rekli gnojišče. Po olje sem hodil z vedno isto steklenico in v trgovini so mi ga natočili iz velikanskega pločevinastega soda. Morda ni bil velikanski, a jaz sem bil takrat čč----------------------------- Na danes nerazrešljivo vprašanje ničelne stopnje odpadkov je v 50. letih prejšnjega stoletja odgovorila moja (in še marsikatera) stara mama, gospodinja, ki se ni niti najmanj zavedala, kako težko izvedljiv in energijsko potraten bo ta ‘projekt’ pol stoletja pozneje. še zelo majhen fantič. Včasih mi je stara mama v roko potisnila listek z daljšim seznamom prehranskih izdelkov, ki sem ga odnesel v trgovino na Glavnem trgu. Še tisti ali pa naslednji dan nam je pomočnik s triciklom pripeljal ‘fasngo’. Tricikla ni poganjala zgoščena energija fosilnih goriv, temveč razpršena energija sončne svetlobe: pomočnikove mišice. Smetnjakov se iz tistih časov ne spominjam. V mestu so tu in tam stale simpatične betonske žabe z velikimi usti, a ‘hrane’ zanje je bilo v primerjavi z današnjim časom nepredstavljivo malo. Pri hiši pa smetnjaka nismo imeli, ker nismo imeli ničesar, s čimer bi ga polnili. To sta bila krožno gospodinjstvo in ničelna stopnja odpadkov v tistih časih. Brez evropskih sredstev in zunaj okvira projekta je bila stvari kos moja stara mama, preprosta gospodinja. Ljudje smo utišali preveč čudovitih glasov sveta, ki so nam govorili o velikih skrivnostih bivanja. BODITE NEUSTAVLJIVI MAGNEZIJ Krka BOO ^ Granulat za pripravo napitka vsebuje magnezijev citrat in vitamin B2. Magnezij in vitamin B2 prispevata k zmanjševanju utrujenosti in izčrpanosti ter normalnemu delovanju živčnega sistema. Magnezij prispeva tudi k delovanju mišic. MAGNEZIJ Krka 300 granuiat za napitek MAGNEZIJEV CITRAT 300 ng 2 rng vitamina Bi @ Okus po pomaranči in limeti. 0 Brez konzervansov. © Brez umetnih barvil, arom in sladil. @ Ena vrečka na dan. Prehransko dopolnilo ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano. Skrbite tudi za zdrav življenjski slog. IZTRGANO POZABI J Janez Cesar (1896-1965), slovenski gledališki igralec Darja Peperko Golob Igralec Janez Cesar (fotografijo hrani Knjižnica Mirana Jarca). Slovenski gledališki zgodovinar Filip Kalanje Janeza Cesarja opisal kot »Podgorca, se pravi, človeka izpod Gorjancev, doma iz Spodnje Težke Vode pri Novem mestu, pristnega Dolenjca po materi in očetu, po kretnjah in govorici, po navadah in razvadah, po dovtipu in nastopu. Zajeten možak je to, postaven in trebušast, širokih pleč, težak za dober stot, rdečeličen podeželan še po štiridesetih letih gledališkega dela, na pragu šestdesetih let, krepko oblikovanega obraza, z velikimi, živimi očmi in tehtnim, malce srepim pogledom, dobrodušen in radoživ, prijatelj dobre jedi in pijače /■../« Predstavil ga je kot »pravi ljudski talent s širokim srcem in neusah-no ljubeznijo do vsega, kar prihaja z dežele in iz malomestnega sveta«. Označil ga je tudi kot igralca s popolno igralsko predanostjo in nepopustljivo delovno disciplino. In kot enega zelo priljubljenih pri širokem občinstvu. Janez (Ivan) Cesar se je rodil 6. oktobra 1896 na Dolnji Težki Vodi. V začetku 20. stoletja se je njegova družina preselila v Novo mesto, na Breg, kjer je obiskoval deško ljudsko šolo in gimnazijo. Takoj po maturi leta 1915 je bil vpoklican v vojsko, ki jo je po njegovih zapiskih služil natanko tri leta, šest mesecev in 17 dni, zadnji dan pri vojakih: 1.11. 1918! Po končani vojni in vojaški službi je služboval kot železničarski uradnik z veliko ljubeznijo do igre in gledališča, ki mu je bila položena v zibelko. Med letoma 1914 in 1922 je kot amaterski igralec nastopal na odrih Narodne čitalnice v Novem mestu in Dramatičnega društva na Jesenicah ter na Šentjakobskem odru v Ljubljani. V tem času je kot mladi zanesenjak nastopil že približno stokrat, prvič pa 5. septembra 1914 na odru novomeške čitalnice kot stari Štivernik v Jurčičevem Tihotapcu. Po opravljeni Dramatični šoli Združenja gledaliških igralcev se je leta 1922 zaposlil v Narodnem gledališču v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve leta 1962. Kot poklicni igralec je na odru ljubljanske Drame 18. decembra 1921 prvič nastopil kot Debeli človek v Cankarjevi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Med letoma 1922 in 1925 se je učil pri ruskem režiserju in igralcu Borisu V. Putjati, ki je bil takrat član Narodnega gledališča v Ljubljani. V Cesarju je odkril velik talent in mu pomagal do prvih vzponov. Janez Cesar se je v zgodovino gledališča zapisal kot eden največjih komedijantov med slovenskimi igralci prve polovice 20. stoletja, sčasoma pa se je prelevil v odličnega karakternega igralca. V svojem času je postal glavni oblikovalec likov slovenskih kmečkih veljakov, zdravih fantov, preprostih orjakov in premetenih ljudskih burkežev, pri čemer je prišla do izraza njegova pristna nemestna, podeželska narava. Vloge, kot so bile Jurčičev Krjavelj, Rožmanov Janez v Golarjevi vdovi Rošlinki, Cesarjeva velika vloga Willyja Lomana. A. Miller: Smrt trgovskega potnika, sezona 1952/53 (fotografijo hrani Knjižnica MiranaJarca). Haškov Švejk, Držičev hlapec Šimen, Shakespearov Falstaff in številne druge, so mu bile pisane na kožo. Kot izvrsten oblikovalec ljudskih, grotesknih in demoničnih likov je ustvaril 358 vlog in nastopil v 311 delih ter 4851 predstavah; odlikoval se je zlasti v dramah Ivana Cankarja: kot župan v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Kalander v Hlapcih, Kantor v Kralju na Betajnovi in Dr. Grozd v Za narodov blagor. To tragikomično vlogo navideznega mogotca, ki drsi v propad, je Cesar odigral večkrat in je ena njegovih zadnjih velikih vlog. Svoj umetniški vrhunec je dosegel leta 1953 z vlogo Willyja Lomana v drami A. Millerja Smrt trgovskega potnika. Njegov prikaz panike življenjskega poraženca sodi med neponovljive mojstrovine slovenske gledališke umetnosti. Med letoma 1946 in 1952 se je uveljavil kot gledališki vzgojitelj in honorarni predavatelj na Akademiji za igralsko umetnost. Prevedel in priredil je več kot trideset veseloiger in skupaj z Milanom Pugljem napisal skeča Pri šefu in Domišljija. Leta 1941 ga je uprava Narodnega gledališča v Ljubljani imenovala za častnega režiserja. Poleg igranja na gledaliških odrih je igral še v rusko-jugoslovanskem filmu V gorah Jugoslavije, veliko pa je delal tudi na radiu, v radijskih igrah. Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado. Velja za naslednika Antona Verovška, enega prvih slovenskih poklicnih igralcev. Med ljudmi je do konca ostal zapisan kot ljudski igralec v najčistejšem pomenu besede. Umrl je 3. decembra 1965 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Cesarjevo gledališko pot je po Kalanovih besedah spremljala bolečina, da ga je velik del občinstva predolgo sprejemal predvsem kot burkača, vse predolgo pa je trajalo, da so se razkrile tudi druge, žlahtnejše prvine njegove igralske narave, toliko let zatajevane in komaj kdaj priznane. V vlogi Krjavlja. Jurčič - Golia: Deseti brat, sezona 1925/26 (fotografijo hrani Knjižnica Mirana Jarca). Njegova velika želja je bila, da bi svojo petdesetletnico gledališkega ustvarjanja in osebno sedemdesetletnico življenja proslavil in zaključil kot Dolenjec, z vlogo Krjavlja v Jurčičevem Desetem bratu. »Z Jurčičem sem začel in z njim bi rad končal,« je dejal na večeru umetniške besede Janeza Cesarja svojemu sogovorniku na RTL leta 1962. »Krjavelj! Ta klasični, romantični original je morda šele z njim - kljub Verovšku - dobil pravo podobo, zakaj česar ni mogel nihče drugi, to je dal Cesar: pristno dolenjščino!«1 Ta želja se mu ni uresničila, saj se je že istega leta upokojil. Prišli so novi igralci, novi trendi, vse novo; za dobrega starega Cesarja ni bilo več prostora. Kot se spominja njegov učenec in igralski kolega Andrej Kurent, niti na ogled generalk v Drami ni bil več dobrodošel oziroma ga mlajši pravzaprav niso več prepoznali ... In od takrat ni več prestopil praga ljubljanske Drame. Ime Janeza Cesarja je danes že skoraj povsem utonilo v pozabo, le malokdo ve, kdo je bil in da se po njem imenuje Cesarjeva ulica v Novem mestu. Njegovo poklicno in življenjsko pot pa je spremljala posebna zgodba, kakršnih danes pravzaprav ni več. Bil je namreč tudi velik ljubitelj knjig, ki so v njegovem življenju odigrale zares pomembno vlogo. V Cesarju se je na poti marljivega igralskega samouka - v slutnji, kaj vse bi mu lahko dala sistematična visokošolska izobrazba, kakršne takrat na Slovenskem še niti ni bilo - prebudila prava bralska in zbirateljska strast. Postal je neutruden bralec vsega, kar je izšlo na slovenskem knjižnem trgu, in si tako načrtno širil obzorja. Knjiga zanj ni bila le pribežališče v skopo odmerjenem prostem času, temveč neusahljiv vir znanja in široke razgledanosti kot neizogibne spremljevalke svojega poklica. Z branjem si je namreč načrtno pomagal pri oblikovanju vlog, ki jih je igral. V vlogi Župana. I. Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, sezona 1924/25 (fotografijo hrani Knjižnica Mirana Jarca). Skl IZZIV II 32146/2018 201902778,1 L 1 Jr | ju Pii*E Prenovljena in vnovič odprta knjižnica Janeza Cesarja v sicer še nedokončanem delu novomeške knjižnice (foto: Boštjan Pucelj, 2018). V nekaj desetletjih se je v njegovi knjižnici nabralo približno sedem tisoč knjig, in ko so ga nekoč ob obisku vprašali, ali za kupe knjig na mizi ni več prostora na prenatrpanih policah, je odgovoril: »Ne, ne, prostor se bo že našel. Teh knjig še nisem prebrali...!«1 2 Filip Kalan je leta 1987 v knjigi Svet komedijantov zapisal: »/.../ Nič ni pretirano, če je bilo že pred leti zapisano, da je zasebna knjižnica tega zanesenjaka zares nenavadna, malone do popolnosti dognana zbirka vseh objavljenih knjižnih novosti v slovenskem jeziku za celih petdeset let našega stoletja, in zahvala gre Novemu mestu, da je sklenjeno celoto Cesarjeve zbirke ohranila v Študijski knjižnici.« Cesar si je namreč močno želel, da bi se njegova zasebna knjižnica ohranila v kaki kulturni ustanovi, in po njegovi smrti je bila v celoti - torej vključno s pohištvom, predmeti, doprsnim kipom avtorja Zdenka Kalina, bronastim Kurentom kiparja Nikolaja Pirnata, s fotografijami, slikami ter rokopisno zapuščino, ki vključuje številne Spoštovane članice in člani Društva Novo mesto, prosimo vas, da nam na naslov društvo.novo.mesto@ gmail.com pošljete svoj elektronski naslov, da vas bomo lažje in hitreje obveščali. osebne dokumente, pisma in korespondenco ter njegove prevode in priredbe dramskih del - preseljena iz Ljubljane v novomeško knjižnico, pod okrilje Domoznanskega oddelka in posebnih zbirk. Bogato zapuščino je novomeški knjižnici namenila Cesarjeva žena Tončka in leta 1971 je bila njegova knjižnica tudi že postavljena na istem mestu, kot je danes. Pozneje je bila zaradi začetka obnovitvenih del starega dela novomeške knjižnice začasno deponirana, v skladu z ureditvenimi načrti pa je zdaj vnovič vzpostavljena v nekoliko prenovljeni podobi in posodobljeni obliki. Celotno knjižnico smo najprej vnesli v računalniški katalog Cobiss in potrdili domnevo o resnično kakovostni in še vedno aktualni zbirki sicer starejšega gradiva, ki predstavlja zanimiv pregled slovenske knjižne bere od konca prve svetovne vojne pa vse do srede šestdesetih let 20. stoletja. Po vnosu v Cobiss so uporabniki nenehno povpraševali po knjižnem gradivu iz te zaključene zbirke, a je bilo fizično žal težko dostopno. Zdaj pa je spet urejeno, po abecedi avtorjev oz. naslovov, da ga je možno hitro in enostavno najti v računalniškem knjižničnem katalogu. 21. marca 2018 je prenovljeno knjižnico Janeza Cesarja slovesno odprl župan Mestne občine Novo mesto Gregor Macedoni, gosta prireditve pa sta bila dr. Štefan Vevar iz Slovenskega gledališkega inštituta, ki je osvetlil Cesarjevo gledališko 66 ---------------------------- Cesarjevo gledališko pot je po Kalanovih besedah spremljala bolečina, da ga je velik del občinstva predolgo sprejemal predvsem kot burkača, vse predolgo pa je trajalo, da so se razkrile tudi druge, žlahtnejše prvine njegove igralske narave, toliko let zatajevane in komaj kdaj priznane. pot, ter gledališki in filmski igralec Andrej Kurent, ki je zbranim poklonil dragocene spomine na svojega cenjenega profesorja in kolega z odrskih desk. Knjižnica Janeza Cesarja je tako spet na voljo uporabnikom - tistim, ki bodo posegali po njegovi častitljivi zbirki, tistim, ki bodo sobo po končanih obnovitvenih delih starega dela novomeške knjižnice uporabljali kot delovni prostor v sklopu Domoznanskega oddelka, ter vsem od blizu in daleč, ki si bodo v okviru kulturno-turistične ponudbe Novega mesta želeli ogledati kulturne znamenitosti. Med Cesarjevimi knjigami, tako rekoč v njegovi delovni sobi in ob ogledu na novo postavljene sodobne razstave o njegovem življenju in delu, bo vsak obiskovalec gotovo začutil duha časa in veliko ustvarjalno moč igralca in bralca Janeza Cesarja kot tudi magično moč knjige oziroma tiskane besede za posameznika, za narod in človeštvo. »Za Cesarja je torišče njegovega življenja teater, in to samo slovenski teater. Vendar ima kot vsakdo, ki je zaljubljen v svoj poklic, tudi Cesar nekaj, kar mu služi za oddih in odpočitek. To je knjiga, slovenska knjiga. Sleherna slovenska knjiga, ki izide na našem knjižnem trgu, naj bo cenena ali luksuzna, najde prostor v njegovih omarah /.../ Tako raste z razvojem njegove tvornosti tudi duhovni zaklad na njegovih policah.« (Osip Šest, Gledališki list SNČL, 1946/47) Viri in literatura Gledališki list Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani, 1946-47. Kalan, Filip: 0 norčijah in grdobijah tega sveta, v: Svet komedijantov, 1987. Slovenski gledališki leksikon, 1972. Sto slovenskih dramskih umetnikov, 2001. Strajnar, Marjan: Janez Cesar (1896-1965), v: Dolnja Težka Voda v fotografiji in besedi: 1836-1955, 2012. Vevar, Štefan: Slovenska gledališka pot, 1998. 1 Koblar, France: Ljudski igralec, Gledališki list SNG Drama, 1946-47. 2 Večer umetniške besede Janeza Cesarja, tipkopis. Hrani Knjižnica Mirana Jarca, Ms 253, V. št. 4a-e.