H

Nflšh?n

ZBIRKA POYE5TI

n pes™ in n

NAR2DNEQA BtfQfl
ZANIMIV2STI ITD.

VI. ZVEZEK

CENA: 50 VINARJEV
CELJE ss= L. 1306

itb dS

[Si [A

n

.^ZVEZNA TISKARNA =.

IMAŠ DOM

ZBlp^A POVESTI,
PESMI IfL
1! HEGfl BLAGA, 11
ZANIMIVOSTI ITD.

VI. ZVEZEK

S V CELtdU, LiETA 1906. i

IZDflliR I]M ZALtOŽIL*A ZVEZJSlA TRGOVINA.

48984

4 O c/. C? i

\M.» O.JOO &SSOi

VSEBINA.

1. Pevčevo srce. Ruski spisal Kn. Fedor Kosatkin-
Bostovski.  — Poslovenil Tička .1

-2. Krvava svatba v Kijevu. Spisal Sacher Mosoch.

— Priredil I. V. .  14

3. Prijatelj Lovro. Hrvaški spisal Avgust Šenoa.  —
Poslovenil Janka Bratina .36




PEUCEUO SRCE

RUSKI 5PI5AL KN. PCDOR K0SflTKIN-R05T0USKI — POSL, UČKA.

Slavno, davno v srednjem veku je živel nekje
bogat in ponosen vitez. Bilo mu je 60  let,
a nikdo bi mu jih ne bil prisojal toliko. Imel je
obilo slug in robov in mnogo zemlje. Energičen
in močan, je bil z vso dušo vojak. Želja po boju
ga je privedla večkrat v nevarna podjetja. Cesto
je po noči odjahal s tolpo slug ugrabljenih v
raznih bojih, nenadoma napadal sosedne gradove.

Njegov velikanski grad je stal na strmi
pečini nad visokim slapom. Veliki stolpi s topovi
so ga obkroževali, kakor železen obroč.

Sredi grada je bil krasen vrt. Ta vrt je
bil vitezev ponos. V njegovih senčnatih drevoredih
in v umetni krasni utici se je oddahnil vitez če¬
stokrat od svojih trudapolnih napadov. Tukaj v
senci so se shajale njegove lepotice, ugrabljene v
raznih gradovih ter tekmovale med seboj, katera
se najprej in najbolj prikupi vitezu.

Vitez je bil malokedaj ljubeznjiv in vesel.
Da se je njegovo resno in otožno lice sredi burnih
veselic in plesa malo razjasnilo, je bil le redek
slučaj.

Pozval je često k sebi svojega astrologa in
alkimista, čarovnika z dolgo sivo brado in ga
vprašal: ,.Zakaj je meni tako pusto in težko v
duši?" Starec mu je vsakokrat odgovoril: „Zato,
ker je tvoje srce prazno. Začni ljubiti in tuga ti
izgine takoj iz srca."

l

2

Toda vitez ni mogel ljubiti; vse krasotice,
uplenjene o raznih prilikah, so hile njegove rob-
kinje, ali ljubiti ni mogel nobene.

Tako mu je potekal čas.

Nekoč se pripeti vitezu čuden slučaj.

Pred dvemi leti, pri napadanju sosednega
gradu je vitez po obupnem boju podkupil izda¬
jalske sovražnikove vojake ter po skrivnem vhodu
prišel v grad.

Bilo je po noči.

Zmagovito in ponosno je jahal na svojem
vrancu.

Visok plamen je švigal iz gorečih poslopij
in grozno razsvitljeval dvorišče nesrečnega gradu.

Prestrašeni prebivalci so zastonj prosili
milosti.

Zmagoviti vitez je oholo zrl na jetnike.
Toda zmage se ni dolgo veselil. Na njegovem
licu se je kmalu zopet pokazala tuga. Vse, kar
je stalo sedaj pred njim, je bilo pridobljeno le s
silo in zvijačo.

Pustivši sluge in spremstvo, stopi s konja
in sede na stopnice, vodeče v bližnje poslopje.

Hoteč se nekoliko odpočiti od napornega
dne, se zavije v plašč in zadremlje na stopnicah.

Gez nekaj časa ga predrami obupen krik.

Vitez si zmane oči in pogleda.

Jutranja zarja je že svetila na nebu, plamen
je ugašal. Na dvorišču pred seboj zagleda vitez
sledove ljutega hoja. Tupatam so bila mrtva trupla
in mlake krvi.

Tam na koncu dvorišča so njegovi vojaki
vlekli za seboj prestrašeno, krasno, šestnajstletno
deklico.

3

Obleka ji je bila raztrgana, dolgi zlati lasje
so ji pokiivali pleča in v njenih očeh je bil izraz
trpljenja in tuge.

Skušala je na vse načine strgati se iz rok
svojih sovražnikov, toda ves trud je bil zaman.

Rešil jo je šele vitez. Pri njenem pogledu
se je v njegovi duši nekaj zganilo. Neko čudno,
do sedaj neznano čustvo, se ga je polastilo. Vstal
je hitro s stopnic, ukazal je vojakom, naj se
ustavijo.

Vojaki, pijani zmage in vina, so se počet-
koma protivili njegovemu ukazu. Še le, ko je
enega z mečem pobil in drugim vrgel polno
mošnjo zlata, so mu izročili svojo žrtev. Bleda in
trepetajoča, brez besede je stala pred tem silnim
človekom, svojim rešiteljem.

* * *

Vitez je deklico odpeljal v svoj grad, oblekel
jo v draga oblačila in obdal z vsem razkošjem.
Vse v gradu, in vitez sam ji je bil pokoren, ne
zahtevaje od nje drugega nego ljubezni. Ali lju¬
bezen se ne da vsiliti.

V teh krasnih dvoranah, 'obdana z vsemi
ugodnostmi, se je čutila uboga deklica le sužnjo
tega čudnega, neotesanega in nenavadnega človeka.

Vitez sam pa je bil od te dobe, kar je ona
prebivala v njegovem gradu, ves prerojen. To,
česar do sedaj ni razumel, je pretresalo njegovo
dušo in dramilo v njem doslej speče strune. Bil
je s svojo izvoljenko ljubeznjiv in nežen, kolikor
je bolj mogel in znal; a ljubljenega mladeniča,
katerega se je ona še živo spominjala, ni ji mogel
nadomestiti.

Spominjala se je v njegovi odsotnosti svo¬
jega doma, svojih staršev, srečnih detinskih let.

l*

4

In ti spomini so polnili njeno dnšo z žalostjo.

V zadnjem času so neprenehoma nesreče
obiskovale njen dom.

Mladenič, ki jo je ljubil, je padel v boju.

Starši, kje so zdaj oni? So li še živi?-

Potem tista strašna noč -— tisti strašni

napad,-- vojaki, - kri,-

požar,-— njena čudna rešitev po tem po¬

nosnem. velikem, čudnem vitezu.

Čas, najboljši zdravnik, je polagoma pretekal.
Dekle se je umirilo in se sčasom počenjalo na¬
gibati k vitezu. Spominjala se je, da jo je rešil
on iz strašne nevarnosti, da jo ljubi in da nima
ona vzroka biti mu nehvaležna.

Preteklost je minila, — a prihodnjost?
Morda ima on namen osrečiti jo, tako, kakor še
ni bila v življenju srečna. Zaželela se mu je pri¬
bližati ter skušala mu z ljubeznijo povrniti vse
dobro, ki je je uživala.

Potekali so tedni in meseci in razmerje med
njima je postajalo vedno bolje, intimnejše.

Vitez je njej na ljubo prirejal v svojem
gradu bojne igre, lov, veselice. Vabil je pesnike,
da so opevali njeno krasoto. Milo se je glasilo
sedaj petje v tihem grajskem vrtu. Opevana je
bila viteška hrabrost, njih ljubezen do svojih iz¬
voljenk, krasota grajskih deklic itd. itd.

V njenem srcu vse to ni našlo odmeva.

Njeno srce je bilo tiho, mirno in nobeno

opevanje burne ljubezni ga ni ganilo.

*

* - *

Nekega dne odide vitez za dalje časa iz
grada. Zahotelo še mu je zopet enkrat po prejš¬
njem, nemirnem življenju, polnim raznih dogodkov.

Deklica je ostala v gradu. Bilo ji je grozno.

Večer se je spuščal na zemljo, prva zvezda
je ravnokar zamigljala na brezkončnem modrem
nebu. Lahka meglica se je dvigala nad deročo
reko in tam nekoliko dalje je žarel nek ogenj.
Pod stolpom je šumel slap. Enakomerno padanje
vode je dajalo takt nežni pesmi, ki se je slišala
iz bližnjega gozda sem.

Deklici je bila ta pesem že znana iz nje¬
nega detinstva,

Milo se je glasila v nočni tišini in zbujala
v devinih prsih tužne spomine in hrepenenje po
zopetni sreči.

Hoteča na vsak način videti tujega pevca,
ukaže svojim slugam privesti ga k njej.

Visoko zrasel, raven kot jelka, je bil krasen,
čeravno oblečen siromašno. Majhna ljutna (in¬
strument) mu je visela za pleči. Njegovo lice je
bilo mirno, njegov pogled je segal v srce. Deklica
ga naprosi, naj ji kaj zapoje, in on začne milo
opevati ljubezen, ne kot strast, temveč kot vzvi¬
šeno hčerko neha, kot začetek resnice, poštenosti,
pravega spoznanja.

Prva jutranja zarja je že svetila na nebu
in pevec -je še vedno pel in deva je poslušala
ter žejno srkala v svojo dušo vzvišeno čuvstvo
pevčevega srca.

Ko je pevec odšel, se je čutila vso spremenjeno.

Spoznala je sama sebe. Spoznala svoje srce,
svoje težnje, svojo dušo. Čutila je, kako je do
sedaj sama sebe varala, ko je mislila, da bi mogla
ljubiti viteza.

*

* *

Pevec je ostal dalje časa v gradu in ji vsak
dan pel.

Vitez je prišel domov in bil presenečen o
dekličini spremembi. Čeravno ni bil poznavatelj

tajnosti ženskega srca, uvidel je takoj, da se je 1
moralo z deklico nekaj zgoditi.

Zakaj je njen pogled tako živ in nestalen? :
Zakaj tako hladno in zmedeno odgovarja njegovim
ljubeznivostim? Kdo si je predrznil kaliti njeno ■
razmerje? Kdo se je vrinil med nja? Zakaj sedaj
vse to? Kaj vznemirja njeno dušo? Dve leti jo .
že on neguje, dve leti vabi njeno srce k sebi,
pokoreč se njeni volji. In zdaj. ko se mu je že
zdelo, da ga ona začne ljubiti, zdaj se je moralo
zgoditi to... .

Utrujen od prečute noči, se napoti k čarov¬
niku prosit sveta.

M se še popolnoma zdanilo, ko stopi vitez
v astrologovo sobo na vrhu stolpa, odkoder je
ta opazoval zvezde. Našel ga je vtopljenega v
račune.

Pri njegovem vstopu čarovnik hitro vstane
in reče: „Jaz vem, zakaj si prišel. Ti hočeš ve¬
deti, zakaj se je tvoja krasotica nepram tebi spre¬
menila; zakaj ni več tako vesela, zakaj se njene
oči žarijo posebnim bleskom, katerega nisi pri
njej do sedaj opazil. To je. Jaz ti povem: Ona
je začela ljubiti; a njena ljubezen je drugačna,
kakor si ti misliš. Ona ne ljubi s podlo ljubeznijo
tega sveta, ampak z vzvišeno, svetlo, kakor solnce.' 1

Vitez se zasmehne.

„Take ljubezni se jaz ne bojim, čarodeji,
odgovori vitez. Ti lažeš. Take ljubezni ni. Ako
dekle koga ljubi, ni to iz čistega, vzvišenega .
čustva, ampak hoče le mene izdati ter se udati
drugemu. Ako jo kdo misli s pesmijo, laskanjem,
poljubi omamiti in jo meni izneveriti.... ne, to
se mu nikoli ne posreči. Povej mi, kdo je to, jaz
hočem slišati ime svojega tekmeca.' 1

..Nikakega tekmeca nimaš , 11  odgovori ča¬
rovnik. Človek, kateri je vzbudil v tvoji krasotici
ta neznana in tebi nerazumljiva čustva, bi se
nikoli ne drznil povzdigniti svojih oči do nje.
Pesmi njegove — ne pesmi ljubezni, temveč poziv
k dobremu, svetemu — budijo človeka, ki omam¬
ljen po bogastvu in posvetnem razkošju v grešni
samopašnosti pozabi pravo resnico .' 1

„.Ti lažeš, čarovnic. Ti veš vse. jaz vidim.
Ti si že davno zapazil, kaj se godi v mojem
gradu, a skrivaš pred menoj. Ali mi poveš, ali
te. zaklinjam se, ubijem .' 1

In potegnivši meč izza pasa, vrže se vitez
na starca.

Oni je ostal miren, niti ena mišica na nje¬
govem obrazu se ni zgenila, le oči so se čudno,
samozavestno zabliskale, češ: ..Ubij me, a ne izveš
ničesar .' 1

Vitezu upadejo roke in spusti meč.

Na to pelje čarovnik viteza na rob stolpa
in mu pokaže navzdol.

Gledala sta širno ravan v mesečni svetlobi.
Bledi lunini žarki so se poigravali z nemirnimi
valovi reke in razsvetljevali cvetoči grajski vrt.
Tam na vrtu v utici je sedela devojka, željno
poslušajoča pevca. Milo se je glasila pesem v
temno, tiho noč. Čuden nemir se polasti viteza.

Pesem je prenehala. Pevec je nekaj govoril.
Njegovih besed ni bilo slišati v stolp, a videlo se
je, kako je z roko kazal proti nebu. Bil je videti
miren. Vitez vidi, kako je ravno zdaj pokleknil
neznani pevec pred njegovo krasotico in njeno
bledo roko pritisnil k svojim ustnam. Deklica je
stala kakor očarana. Premagana od neznanih
čustev, se skloni k pevcu in mu poljubi ustna.

— 8

Krčevito se je vitez pri tem prizoru prijemal
ograje ter kakor okamenel zrl na vrt. Grozna
besnost je divjala v njegovih prsih.

Ko se je vitez zavedal, pevca ni bilo več
na vrtu. Dekle je napol nezavestno ležala v utici,
a po zraku so še odmevali zadnji zvoki in se
zgubljali v tiho noč.

Po široki cesti je korakal pevec ter pola¬
goma zginil v bajnem svitu mesečne noči.

Pustivši čarovnika, je hitel vitez za njim.

* * *

Minila je noč, minil dan in nov mrak se je
spustil na zemljo.

Utrujen in bled, na penečem se konju, se
je vračal vitez v svoj grad. Plašč je imel okr¬
vavljen. Dospevši v grad izroči konja služabnikom
ter hiti naravnost k devojki. V rokah je nesel
nekaj skrbno zavitega v star, raztrgan plašč.

Ne spregovorivši z nikomur besede, gre na¬
ravnost v dekličino sobo in razvije pred njo
skriti predmet. V rokah je držal kristalno kupico,
v njej krvavo človeško srce.

„Jaz sem videl tebe skupaj s pevcem' 1 ,
vzklikne jezno vitez.

„Ti si me izdala, a mi bodeš zato plačala.
Jaz sem te vzel ubogo in zapuščeno: jaz sem te
rešil iz strašne nevarnosti. Dal sem ti srečo, bo¬
gastvo, bil tvoj rob, a ti si me izdala. Umreti
moraš zato in sicer grozne počasne smrti. Zaprl
te bodem tja v stolp, da živa duša ne more do
tebe. Gladu bodeš umrla. Tja v stolp ne dospe
nobena pesem več do tebe in noben pogled ne
bode srečal več tvojih lažnjivih oči."

„Jaz sem nedolžna pred teboj 11 , odvrne ona.
„ti me moreš ubiti, a jaz te nisem izdala."

9

,.Jaz sem ubil tvojega ljubimca", ji seže v
besedo. „Jaz sem mu iztrgal srce iz prsi. Moj
čarovnik ga oživi in ono mi ponovi iste pesmi,
katere ti je on pri slovesu pel. Ono mi pove,
s čim je pevec omamil tvoje srce. Ako se skaže,
da si nedolžna, tedaj ti odpustim. Sicer sem pa
prepričan, da lažeš; videl sem te z lastnimi očmi.
kako si ga poljubila.

Ne pustivši jej časa opravičiti se, hiti vitez
iz sobe.

Nezavestna se deklica zgrudi na mramornata
tla temne sobe.

*

* *

Oprezno držeč v rokah kupico s pevčevim
srcem, napoti se vitez v podzemne prostore grada.

Po dolgih, ozkih hodnikih dospe v okroglo
sobo brez oken, razsvetljeno le z zelenkastim
ognjem, gorečim sredi prostora.

Retorte, steklenice, lobanje, razna čudna
orodja, meči, klešče, trinožniki, svečniki s čud¬
nimi figurami napolnjevali so prostor. Okolu sten
v visokih omarah so bile razne čarovniške knjige.

Vitezu je postalo grozno, ko je stopil v ta
skrivnosten prostor. Tu je našel čarovnika. Bil je
odet v plašč, podoben meniškemu, s kabalističnimi
znamenji, všitimi s srebrom na njem. S čarov¬
niško palico je nekaj mešal v kotlu, postavljenem
na trinožniku nad ognjem. Čuden duh se je raz¬
širjal po sobi.

,.Zakaj si to storil?" reče čarovnik, nažoč
na kupico, katero je vitez še vedno držal v rokah."
Ali  ti nisem pravil, da slepa zavist in ljubosum¬
nost naj ti nikar ne zastrupi srca? Ti me nisi
slušal. Izvršil si strašen zločin, za kar te bode
kaznovala višja moč. Ti hočeš vedeti, kaj je


—„ 10  —

pesnik govoril tvoji izvoljenki. Dobro. Vedel
bodeš. Jaz oživim za kratek čas njegovo srce in
ponovilo ti bode pesem, katero je on pel zadnji
trenotek tvoji krasotici; a pomni, bolje je, da me ne
siliš k temu, da si ne nakoplješ še večjih nesreč. 1 '

,.Jaz hočem vedeti resnico 1 ', zlobno zavpije
vitez. „Kaka še večja nesreča me more zadeti
kakor da me je izdalo najljubše bitje. Oživi to
srce, ali, prisegam ti, še tvoje ti iztrgam iz prsi.

Na to mu čarovnik ničesar ne odgovori,
vzame mu kupico iz rok in nagnivši jo nad
kotlom, spusti notri srce.

Strašen ropot, podoben gromu, je nastal pri
padcu srca v kotel. Zeleni plamen se je majal pod
kotlom in siv, dušljiv dim je napolnjeval sobo.

Čarovnik nariše krog na tleh, v katerega
stopita z vitezom ter začne naglo izgovarjati za¬
klinjanja.

Takoj se iz kotla začnejo vzdigati pene in
modrikast dim, kakor meglica, polagoma se spre-
minjaje, dokler ni zavzel človeške podobe.

Podoba je postajala vedno bolj jasna ter se
bližala krogu, v katerem sta bila vitez in ča¬
rovnik. Pri krogu je obstala in uprla svoj pogled
v viteza.

Vitez je spoznal te oči. Pred njim je stal
ubiti pesnik.

Siromašen plašč ga je odeval, lutnja mu je
visela za pleči. Njegove oči so žarele, a ta žar
je pričal o tipljenju. Vitez je dobro poznal izraz
teh oči, saj so ga ravno tako milo in proseče
gledale, ko je trgal sere iz pevčevih prsi.

Čarovnik je nadaljeval svoja zaklinjanja in
pevec se je jel polagoma, probujati. Njegove roke
so segle po lutnji in bilo je pričakovati, da bode
vsak čas zapel.

„Kaj hočeš vedeti?' 1  vpraša starec viteza.

..Ukaži mu zapeti pesem, katero je zadnji-
i krat pel in po kateri ga je poljubila' 1 , odvrne
vitez. ..Naj mi zapoje poziv k ljubezni in strasti,
s katerim je omamil mojo ljubico. Naj zapoje
pesem, katero sva slišala v stolpu. Jaz hočem
poznati besede te pesmi. “

Čarovnik dalje zaklinja in pevec se popol¬
noma zave. Nežno zabrenka po strunah in milo
zapoje znano pesem.

Pazljivo je vitez poslušal, zamislil se in se
trudil razumeti skrivnostni pomen.

Pevčevo srce, oživljeno po čarovniku, je pelo:

Ne toži. ne muči si duše v sanjah,

Ne zovi vrnitve pomladi.

Dovzetna le za grozo in strah
Ne hodi v svoji duši mladi.

Sreča naša — ni sreča strasti.

Ni zadoščenje podle narave.

V duši krepostni se ona blesti. - ■

Sreča naša je v zvišeni, čisti ljubavi.

Poslednji zvoki so komaj še dospeli do po¬
slušajočega viteza. Bled, trepetajoč, poln kesanja,
se spusti pred prikazen, a ta je v tem trenotku
izginila. V sobi je nastala tema in v kotlu na
trinožniku je bil le še kupček pepela.

To je bilo vse, kar je ostalo od pevčevega

srca.

■ *

* *

Osramočen, na duhu pobit, hiti sedaj vitez
v stolp k svoji izvoljenki. Duri so bile zaprte.
Zaman trka, zaman bije po vratih.

Jezen radi svojih neuspehov, ukaže slugam
vlomiti jih. Vitez plane v sobo. Išče devojke, a
te ni bilo nikjer. Le robec, še moker od njenih
solz, je našel na odprtem oknu. Obupno ga po¬
grabi in nemogel pade na naslonjač.

Pod oknom, v strašni globočini, je šumela
reka. Votlo in grozno so odmevali njeni valovi,
kakor bi se bili veselili krasne žrtve.

Naslednjega dne, nekoliko milj od grada, so
našli ob bregu mrtvo žensko truplo. Bila je
grajska kratotica.

*

* *

Mnogo let je preteklo od tedaj!

Spremenila se je zemlja . . . spremenili so
se ljudje. . . .

Od ogromnega grada so ostale le še razva¬
line onega stolpa. Osamljen, pokrit z mahom,
krepko in ponosno štrli nad slapom, kot žalosten
spomin davne preteklosti.

Narod pravi, da je to mesto prokleto in da
se v jasnih mesečnih nočeh pojavlja prikazen

Bodi srečna! Saj vitez te tvoj. ljubi

Brez doma. kakor ptica, poet

Pojde dalje, podobo tvojo nese seboj —

Brez nade v širni daljni svet.

Tujca nikdo te ljubiti ne sili.

S strastjo brezumnega gorja.

Prebudil s sna sem duh tvoj čili
In odgnal ti bojazen s srca.

Pesem je umolknila, bledi vitez, krčevito
držeč se za roko čarovnika, je ves trepetal. Ča¬
rovnik je molčal. Prikazen je bledela.

,,Naj poje tisto pesem, katero je pel pri
odhodu' 1 , reče tiho vitez.

Čarovnik se zgane. Trudi se ponoviti za¬
klinjanja, a besede mu prihajajo le počasi iz ust.

„Moje moči pešajo' 1 , odgovori, ne vem ali
se mi še posreči . 11

„Govori vendar, govori' 1 , oblastno zašepeče

vitez.

13

Na novo zaklinjanje začne prikazen zopet

peti:

1. Ne Čakaj tolažbe ob brezumne strasti,

V njej je le greh.

Ona je kratka prikazen slasti

Zemeljskih uteh.

2. V zabljenju večnem zaman

Iššeš svoj raj.

Na življenje, polno nakan, —

Ne godrnjaj.

3. Ljubav in dolžnost, stremljenje navzgor

V sebi razvij.

In milostno k pevcu, solz svojih izvor.

Obrni oči.

4. Odkoder je prišel, potom tistim

Odide. Dosti.

V njem je srce, polno s čustvom čistim.

Oprosti . . . Oprosti! ....

strašnega viteza, iskaje pevčevega srca in pojoč
dučne, otožne pesmi.

KRUfll/fl SUflTBfUi KIJEUU

SPISAL SACHER MflSOCH, PRIREDIL I. U.

I.

Dod zlatim krovom dvora v Kijevu je sedel car
* Igor z grškim svečenikom Anastazijem, enim
od onih neumornih apostolov krščanstva, katere
je pošiljala bizantinska cerkev med paganske
Slovane. Ravno sta igrala šah, kar javi eden
carevih komornikov, da je doslo poslanstvo od
Derevljanov, ki so prebivali po Podoliji.

Povej jim, da jih hočem zaslišati jutri,
ako bodem dobre volje ali pojutrajšnjem". Tako
je odvrnil car, prava junaška prikazen, velik,
čvrst in lep, v dolgi halji iz svile, čez katero je
imel ogrnjeno veliko surko od bizantinskega
sukna. Zdel se je v tej noši kakor kak poglavar
iztočnim plemenom in ne evropski knez.

„Mogočni gospodar”, odvrne komornik, ,.oni
zahtevajo, da jih takoj zaslišiš . 11

,,Zahtevajo? Mar niso moji podaniki, nisem
li jaz oni, kateri je vlada in ščiti ?' 1  vikne Igor
srdito. „Ali kdo zna, kaj prinesejo. Znabiti so
zopet Azijati bližajo našim mejam. Pripelji je pred
me, da je zaslišim ! 11

Komornik se prikloni in odide, da privede
v prestolno dvorano Derevljane, ki so čakali v
velikem predvorju. Ko so prišli ti v dvorano, je
.sedel car Igor na bogato ozaljšanem prestolu, ki
je stal na visokih stopnicah. Kraj njega je sedela
mlada, zala žena, z zlatorumenimi lasmi, z modrimi
zapovedujočimi očmi, ogrnjena v dragoceno kne-
ginjino obleko.

15

Mak, mladi bojar, katerega so plemiči iz
Podolja odbrali za govornika, vpraša s čudno
naglico komornika, kdo je ta žena, ki sedi zraven čara.

„Žena našega gospodarja, carica 01ga“, je
bil odgovor. Poteze obraza mladega Derevljana
se zmrače za hip, a v istem momentu stopi z
ostalimi k prestolu carja z navadnim ponosom
in mirom. Način, s katerim so ti hrabri svobod¬
njaki pozdravili kneza, je bil povsem različen od
laskave ponižnosti, katera je bila na carskem
dvoru v Carigradu. Oni niso vpognili svojih kolen;
ponosni naklon je bil vse, kar so znali.

„Kaj mi prinesete dobrega ?“ začne car Igor.

»Gospodar, nismo prišli, da te obdarimo",
odvrne Mak, »ampak da te prosimo, da nam od¬
vzameš zlo, s katerim si nas obdaroval."

Car namrši čelo. „Vi se pritožujete čez nove
davke, katere sem vam naložil?"

»Tako je, gospodar."

»Zastonj ste se potrudili sem, ker jaz ne
morem ničesar od tega, kar sem zapovedal, po¬
pustiti ali predrugačiti", vikne car.

»Mi nismo v stanu dati, kar ti zahtevaš od
nas", reče vodja Derevljariov. »Davki, katere si
nam nastavil, so preveliki. Oni nas tišče in več
se nas radi tega upira, ker dobro znamo, da ne
pripadejo tebi, ne državi, ampak drugim tvojim
ljudem. Ali je prav, car Igor, da se z našo krvjo
plačujejo oni, ki niso ne tebi, ne tvojim pradedom
doprinesli toliko kakor mi? Nismo li mi tebe in
one, ki so vladali pred teboj, voljno poslušali in
branili zoper čara bizantinskega, bodisi na kopnem
ali na morju?"

»Kdo pa je imel več koristi od teh bojev",
reče car, »nego vi Podoljani? Kdo vas je osvo¬
bodil od oblasti Kozakov, kdo od davka, katerega

16

ste morali dajati razbojniškim Azijatom? Mi, čari
kijevski! Komu se imate zahvaliti za ščitenje
vaše trgovine z Grki, kakor zopet čarom kijev¬
skim! Ne nosi li Dnjester vaše zlato žito do Črnega
morja in še delj? Ali ne dobivate zanj platno in
drugo različno robo. katero donašate na naša
tržišča? Govori se, da teče Podoljanom med in
mleko. Vaše, s sočnato travo obrasle livade, so
pokrite s čredami goved in ovac. Po ravninah se
razprostirajo širne ftjive in na obalih Dnjestra
raste plemeniti, sladki plod juga. Vi prebivate v
pravem raju in se držite tu v Kijevu, kakor pravi
slepci, ki se komaj prežive v svoji pustinji.“

,,Naš narod nas je poslal, da te prosimo,
gospodar" 1 , reče mladi bojar zopet.

„In če jaz to prošnjo odbijem ?“

„Potem ne prinesemo tega, kar zahtevaš
od nas' 1 .

„Vi se potemtakem meni zoperstavljate" 1 ,
povikne car in se dvigne. „Pa hočemo videti.
Vrnite se domov v vašo mlečno in medeno zemljo
in recite onim, ki so vas poslali k meni, da, če
mi ne dado dobrovoljno, kar sem jim naložil,
pridem sam in terjam osebno "‘

,, Zakaj odpuščaš tako milostivo te sluge 11 ,
prične carica, mereč Derevljane z bliskavimi očmi.
,.Jaz bi storila drugače . 11

„Kaj bi počela ?" 1

„Dala bi jih takoj zvezati in omislila nove
muke in nova mučila, da jih kaznujem za njih
drzni pot" 1 .

„Ostane, kakor sem rekel' 1 , reče car. ,, Odi¬
dite, Podoljani ." 1

„Lepa žena' 1 , pomrmra Mak, ko so prišli iz
dvorane.

17

„Ona bi nas najraje vsakega takoj raz¬
četverila 1 ', se nasmeje eden od spremljevalcev.

Zategadelj se še mi bolj dopada", reče
Mak. „Cara pa mrzim tembolj, odkar sem videl
njegovo ženo. Nek Grk, ki je prišel k meni z
blagom, mi je pripovedoval o neki ženi z zlatimi
lasmi, radi katere so šli vsi kralji v boj in je
celo eden kraljevski grad zgorel. Mislil sem, da
je to bajka, a sedaj sem prepričan o resnici."

II.

Car Igor ostane stalen in ne popusti Derev-
ljanom davka. Pa tudi Podoljani ostanejo zvesti
svojim besedam in ne dado ničesar. Dan za dnem
so prihajali k čaru ljudje, plemiči in bojari, ka¬
terim je daroval davek Derevljanov in tožili:
..Kaj nam koristi tvoja velikodušnost, mogočni
car, ko pa nismo v stanu, uživati koristi onih,
katere si nam daroval?"

Porogljivo nezadovoljstvo ljudi je razkačilo
čara. Njegova žena je bila modra in vedno znala
dober svet, zato jo vpraša, kaj misli ona, da bi
bilo dobro storiti, da d bi davek od Derevljanov.
Olga ni dolgo pomišljala.

,.Pokaži se jim kakor gospodar", reče ona.
..Pojdi s stražno četo v pokrajino in terjaj davek,
katerega so dolžni tebi in tvojim ljudem z lepimi
besedami. Ako se bodo upirali in hoteli rabiti
silo, delaj se, kot jim misliš popustiti, pa se drugič
vrni z vojsko".

Car Igor se odloči na to. da pojde sam k
Derevljanom. Svoje bojare obvesti o tem in v
kratkem je pet sto dobro oboroženih konjenikov
v dvoru v Kijevu. Car dene sam s pomočjo ko¬
mornikov oklep nase, opaše' krivo, z dragim ka¬
menjem ozaljšano sabljo, poljubi svojo ženo in

18

zajaše svojega belca, postavivši se na čelo čete.
Ko so jahali čez most, je stala Olga na balkonu,
kjer se je vetrič igral z njenimi lasmi. Oni so jo
še dolgo v ideli, kjer kakor bel golob bedi nad
mestom Kijevom, dokler ni zginila.

Derevljani. obveščeni o prihodu carjevem,
pošljejo nasproti sto plemičev na konjih. Ti pri¬
čakajo čara na podoljski meji in ga povedo v
glavno mesto krasne, blagoslovljene zemlje, od
lesa zgrajeni a dobro utrjeni Korasten.

Ko se je spustil most, in je stopil Igorov
belec nanj, se vznemiri drugače mirna in poslušna
žival tako, da jo mora car z ostrogami spodbosti.
Igorevo spremstvo pripiše to kot slab znak,
dočim si Derevljani menjavajo čudne poglede
tajnega sporazumljenja.

Še ta dan svojega prihoda zbere car naj¬
uglednejše bojarje in najboljše meščane Korastena,
kakor tudi predstojnike selskih občin in izreče,
da je prišel sam izterjat davkov. Nikdo se ni
drznil da pregovori, in tako pošlje Igor svoje
konjenike na vse strani zemlje. No, niti plemiči,
niti seljaki niso hoteli jdačati, zato so začeli
konjeniki jemati od prvih konje, od drugih krmo
in žito. Med Derevljani nastane vsled tega tajno
nezadovoljstvo, ki kmalu vzplamti k očitnemu
ustanku. Na vseh krajih so bili krvavi spopadi
med Igorevimi bojari in Podoljani.

Nekega jutra iznenadi čara novica, da so
prebivalci mesta Jampol dvajset njegovih, tja
poslanih ljudi, pobili. Bojari, ki so v tem času
bili v glavnem mestu, so zahtevali, da se ta zločin
strogo kaznuje. Car je sam kar gorel od jeze.
Oboroži se in ostavi s svojo četo dvor v Koro-
stenu z namenom, da upornikom v Jampolu na¬
pravi strašno sodbo. Ali ko pridejo na trg, vidijo

19

polno meščanov in seljakov iz okolice Korostena,
ki so zadrževali svoje konje z gromkim klicanjem.
Ko se car zagrozi, da si napravi šiloma pot, se
mu umaknejo s pota. Ali v tem hipu prijaše četa
derevljanskih plemičev s hrabrim Makom na čelu
in mu zopet zapre pot.

„Mi smo tu' 1 , vzklikne vodja upornikov, ,.da
še enkrat z orožjem v roki zahtevamo ono, kar
si ti, veliki car, nam odbil, ko smo te prosili.
Izjavi, da odstraniš nove davke in nam potrdi
pismeno s svojo kneževo besedo, z imenom in
pečatom in tedaj te pustimo, da ideš. Če pa ne
dovoliš, odšel boš iz našega mesta preko naših
trupel 11 .

,.Jaz ne dopustim, da se mi stavijo pogoji' 1 ,
vzklikne car.

,.So to tvoje zadnje besede, car Igor ? 11

„Beseda moža je navadno zadnja beseda 11 ,
odvrne ponosno knez. „Odstopite!“

On vspodbode svojega konja in plane nad
upornike. Ti se umaknejo na dve strani in v
hipu, ko je bil car med njimi, izdere Mak bliskovo
svoj meč in udari od strani čara po slavi. Igor
omahne in se brez glasu zruši na tla. Njegov
konj se vzpne nad njim, zahrže kakor bi tožno
zaplakal in oddirja kakor burja v praznoto.

Spremstvo Igora izvleče meče in nastavi
kopja. Isto store Derevljani. Obedve stranki ste
si stali za hip nasproti pripravljeni za klanje,
kar reče Mak:

„Car je mrtev; ali je mrtvec vreden toliko,
da se ubijajo živi ? 11

Ljudje iz Kijeva se posvetujejo in naposled
reče naj starši:

„Pustite nam, da pokopljemo mrliča in da

se mirno vrnemo domov in mi smo zadovoljni 11 .

2 *

20

1

„Naj vam bode, kakor želite' 1 , reče Mak.
Vsi vtaknejo meče v nožnice in Kijevljani odneso-
mrtvega kneza iz mesta. Tu mu izkopljejo grob,
spuste mrtvo telo v jamo in pokrijejo truplo s
samim kamenjem. Še tisti dan se zbero in molče,j
brez pesmi in govorice se vrnejo v Kijev.

Derevljani pa zaklučijo, da se kijevskemu!
čaru nočejo več pokoravati in odbero hrabrega!
Maka za svojega kneza.

III.

Sredi noči se zbudi carica iz mučnih sanj. j
Glasno krikne in plane po koncu. Ker pa je vsej
mirno po sobi razsvitljeni z rudečo lučjo sede in
se zamisli. A sedaj se zasliši vedno jasneje težko,!
zamolklo trkanje. Sprva se ji je zdelo, da bije j
neka orjaška pest po grajskih vratih, a končno ]
spozna, da je to konjsko kopito, ki je polagoma, j
enakomerno udarjalo ob tlak. Olga pozove svoje j
dvorkinje, se opravi in vzbudi celi dvor. Neka
strašna slutnja jo obdaja. Ogrne si plašč in ide
sama k vratom, spremljana od svojih ljudi. Vrata
se odpro in pred njo stoji carev belec ves poten j
in oblit s krvjo. Ko zvesta žival zagleda carico, 1
zahrže kratko in žalostno in leže na smrt zmučena j
pred njo.

„Velika nesreča se je zgodila 11 , zašepeče i
Olga in prebledi. „Car je ranjen in ujet ali pa '
celo ubit .' 1

Na vse strani pošlje vestnike, ali predno so
se ti vrnili, pridejo bojari, ki so odšli z Igorom,
in doneso carici tužno vest, da je njen plemenit
mož ubit od zločinske roke.

Olga jih je nemo poslušala. Ni zgubila za¬
vesti, ni plakala. Molče odpravi bojare, molče je
sedela v svoji sobi tri dni in tri noči, ničesar

21

jedla, ne zaprla očes, ampak nemo strmela predse.
Četrti dan gre k belcu in ovije roko krog vratu
živali. Zvesti konj pa položi svojo glavo na njena
ledja. Tako je bila dolgo časa. Nato se povrne v
sobo se obleče v črno in opravi mrtvaške svečanosti.

Iz daljav trideset milj se je skupil narod
in prišli so bojari oboroženi in v žalni obleki.
Tožne pogrebne pesmi se oglase v spomin mrliču.
Nato se snidejo bojari v veliki dvorani. Pečene
ovce in govedo doneso sluge in postavijo na mize.
Dvorni kuhar je rezal s svojim sijajnim nožem
kose. Sužnji so med tem donašali napolnjene
vrče težkega medu.

Tako se je obhajala sedmina v Kijevu. Ca¬
rica, zavivši si lice v gosto kopreno, je sedela v
svoji sobi in njene dvorkinje so ji pevale pesmi
žalosti nke.

Novi knez Derevljanov je med tem zbral
plemiče in predstojnike občin svoje prestolnice in
razpravljal z njimi o daljnih stvareh radi Kijeva.
Vsi so se strinjali, da Podobja ostane neodvisna
samo tedaj, ko se Kijev osvoji in Korosten po¬
stavi središče države. Ali pod kakim sredstvom se
to zgodi v tem si niso bili složni. Toliko, da se
niso začeli pretepati. Mladi in bojaželjni so bili
zato, da se zemlja, ki je bila brez vojske in pod
vlado slabe žene osvoji z orožjem, predno si dobe
vojskovodjo. Starejši so svetovali, da se naj dela
z mirnim potom, naj se za njihovega kneza Maka
izprosi Olgina roka in na ta način Kijev pri¬
klopi k njihovi zemlji.

Mak se odloči za nasvet starih in modrejih.
Ne za to, da bi morebiti zgubil hrabrost in željo
za bojem, ampak, ker je njegovo voljo vladala
divja strast, katero je vzbudila Olga. Tudi se je
bilo preje nadjati, da kot nosilec miru osvoji

22


ponosno, lepo ženo, kakor če bi z mečem v roki
potrkal na vrata vdovinega bivališča.

Še ni postal poln mesec, da je bil Igor
mrtev, kar je šumeči Dnjepr nosil proti Kijevu
pozlačeno ladjo in v nji snubače Derevljane, ki
so šli, da zasnubijo Olgo za svojega kneza Maka.

Nepregledna množica ljudstva jih sprejme
na obali in je spremlja v Kijev.

Carica, ki je slonela ob oknu in neprestano
razmišljala o osveti in gledala v daljavo, opazi
to vrvenje, množino ljudstvo. Vpraša dvorniee,
kaj je to.

,.Po Dnjepru je priplavala zlata ladja“, od¬
vrne ena. „V nji so hrabri možje, blesteči od
draguljev. To so podoljski bojari; novi knez
Derevljanov jih pošilja k tebi' 1 .

„Ne maram jih videti 11 , reče carica in mrko
naježi obrvi. „Moja ušesa so zaprta za nje. Od¬
pravite je !' 1

Za nekaj časa pridejo zopet dvorkinje k
nji v sobo in rečejo: ,.Derevljani te prosijo za
milost, da se ti ne smejo vreči k nogam 11 .

,.Ta milost bi bila za nje v resnici pre¬
velika' 1 , odvrne carica.

„Oni so prišli' 1 , reče ena izmed dvorkinj,
„da za pomirjenje poprosijo tvojo roko za njih
kneza, hrabrega Maka 11 .

Olga ostro pogleda dvorjanko. V njenih
bistrih očeh zasije neka nadčloveška, demonska misel.

„Govoriš resnico ? 11  vpraša ostro.

..Popolno resnico' 1 .

,.To je kaj druzega 11 , odvrne brzo carica.
„Privedi je k meni, jaz je hočem slišati 11 .

„Gospodarica'‘, javi sedaj eden izmed telesne
straže caričine. ..Podoljani zahtevajo, da jih Ki-
jevljaui na .rokah prineso v dvor".

23

„Z vso pravico 11 , odvrne Olga. „Qni so
zmagovalci, vi premaganci, storite takoj, kar
zahtevajo* 1 .

Kijevljani se pokore povelju carice in za-
neso poslance Derevljanov na svojih rokah v
dvor, kjer je takoj povedejo pred Igorovo vdovo.
Ona, sedeča na zlatem sedežu, z zlobnim nasmehom
na ustnih, posluša njih prošnjo in je povabi
na obed.

V tisti dvorani, v kateri je obhajala sedmino
za ubitega čara, so sedaj pogrnili mize. Na prvem
mestu je sedela kneginja, potem so se vrstili na
eni strani Derevljanski, na drugi pa Kijevski
bojari. Prej, kakor so se vsedli, odlože domačini
orožje in Podoljani store isto. Kneginja napolni
zlati vrč s starim vinom do vrha ter ga vzdigne
visoko v zdravje svojih gostov.

To je bil znak za njeno telesno stražo in
vojake, da so navalili od vseh strani v dvorano.
Goloroki poslanci vstašev so brzo povezani.

„Kri čara Igora vpije po osveti 11 , vikne
Olga, ki je stala sedaj ponosno pred Derevljani.
,.Zadoščenje pokojniku 11 .

Na obali Dnjepra da izkopati ogromen grob.
Stotine delavcev je delalo dan na dan in ko je
bil gotov, so spustili na njeno povelje zlato ladjo
Derevljanov s poslanci vred v grob in zasuli.

Carica pošlje na to po dveh uglednih bo-
jarih pozdrav knezu Maku in zahvalo za snub-
stvo. Nji je milo, samo poslanstvo ji je prema¬
lenkostno. Najuglednejše ljudi svoje zemlje ji naj
pošlje, ker to zahteva njen visok stan. Derevljani,
ki niti slutili niso, kako grozna usoda je zadela
prve poslance, izbero najplemenitejše izmed bo-
iarov ter je pošljejo po ladji, ki je bila mnogo
krasnejša od prve, v Kijev.

-- 24

Olga jih je pričakala v črni obleki, da sliši
njih prošnjo. Na ustnicah ji je igral lahek na¬
smešek, kar so poslanci imeli za dobro znamenje.«
Ona je povabi, da jo počaste na njenem obedu, i
Poslanci se ji prično zahvaljevati za to čast,!
kojo jim milostno skaže njih gospodarica. Kar se j
pojavi dvanajst devic, lepih, krasno ozaljšanih, 1
da je povede v parno kopelj. Podoljani jim slede,!
ne sluteči ničesar hudega, po stopnicah dalje j
skozi dvorišče na vrt. v katerem je stala lesena ]
kopelj, popolnoma osamljena.

Komaj so stopili vanjo, zaklenejo devojke j
vrata ter prineso s smolo oblito zeleno vejevje,!
katero polože krog lesene kopeli in zažgo.

Ko je ogenj na vseh straneh zaplapolal in |
je jel dim dušiti Derevljane, začno v smrtnem j
strahu vpiti na pomoč, zastonj se trudeč, odpreti ]
vrata.

„Take kopelji še niste imeli", zaslišijo glas j
carice. „Ta bo morebiti oprala carsko kri, ali ;
pazite, da vam ne bo prevroče. 11

Zastonj so prosili podoljski bojari za milost, j
zastonj nudili mir za Igorovo kri, carica je bila :
neizprosna. Ni -odgovarjala na tesnobne prošnje i
pomoči in pustila, da brez milosti zgore.

IV.

Olga zbere na to vojno, ki je bila dovolj
močna, da jo ohrani napada ter pošlje poslance ;
Maku, knezu Derevljanov, da mu javijo njen
prihod. Srce mladega, strastnega človeka se je
topilo od ponosa in veselja. Uredil je vse naj¬
lepše za sprejem ljubljene kneževe žene. Ne-
strpljivost, da vidi ono, katero je s svojo pagan-
sko strastjo ljubil, koji se je bolj klanjal, kakor
kateremu izmed svojih bogov, je učinila, da ni

— 25  —

■ mogel carice, kakor je to zahtevala njegova čast,
j pričakovati pri vratih svojega prestolnega mesta,
ampak ji je šel nasproti do meje. Ko jo opazi,
kako jo neso štirje sužnji v nosilnici na čelu
njenih ljudi, vso v črno oblečeno, se ni mogel
j več obvladati. Zasedel je svojega konja in šel
ter se ji vrgel pred noge.

„Naj bogovi blagoslovijo tvoj prihod ; ‘, reče.
„Spolni mi to milost in naj tvoja noga stopi
črez mene, tvojega prvega sluge, na mojo zemljo."

„Vstanite“, odvrne Olga z mirnim, blagim
glasom. ,,Ne zahtevam v tej zemlji nobenega
sluge, ampak gospodarja in zaščitnika, moža."
Ona mu poda roko, katero on še vedno klečoč
žarno poljubi. Ona ga vzdigne.

„ Gospodarica, ti si premilostna, predobra
s tvojim slugom 11 , reče mladi, lepi knez, strastno
motreč veličastno ženo.

,.Zakaj bi ne bila dobra' 1 ? odvrne Olga
mračno. „Prišli smo, da se pomirimo za čara
Igor a, mojega ubitega moža . 11

Mladi knez prebledi pri pogledu tega ve¬
likega, vedrega očesa, ki je prodiralo v dno nje¬
gove duše. Molče sklone glavo, kakor grešnik, ki
prosi za odpuščenje ali zločinec, ki prosi za milost.

,.Mi smo prišli 11 , pristavi Olga, „da, kakor
se zvesti ženi in zvestemu podaniku spodobi, da
plačemo in žalujemo na grobu našega gospodarja,
našega kneza, da mu ozaljšamo gomilo in posta¬
vimo spomenik . 11

„Mi bodemo, ako dovoliš, visoka gospa, delili
s teboj tugo in zaeno doprinašali žrtve pokojniku' 1 ,
odvrne Mak.

Carica prikima soglasno z glavo in na njeno
zapoved gredo dalje. Mladi knez je jahal iz spo¬
štovanja nekoliko korakov na strani in odgovarjal,

26

I

spoštujoč njeno bol, samo na njena vprašanja.
Tako pridejo v prestolnico, kjer so na lesenih
drogih, prevlečenih z zlatom plapolale zastave.
Predstojniki Korostena so sprejeli klečeč carico
pri vratih in ji ponudili po slovanskem običaju
kruha in soli, simbol miru. zvestobe in gostoljubja.

Ko je bila Olga sama v sobi po bizantinsko
okrašeni, sleče črno vdovi no kopreno in stopi
pred veliko, v zlatem okvirju stoječe ogledalo ter
se jame dolgo in pozorno motriti.

„ Moj a lica so od tuge obledela", pomrmraf
„Vendar sem še dovolj lepa in vredna ljubezni.
Hočem biti lepa in on me mora ljubiti!"

..Knez je lep človek", reče ena izmed njenih
dvorkinj.

,,Lep in dostojanstven", reče zamišljeno
carica. „Ali roke so mu okrvavljene s krvjo
mojega moža. In ta kri vpije po osveti! Jaz bi
ga ljubila, da, ako bi ga ne sovražila z vsem
srcem":

Zgodaj v jutro se poda carica z dvorkinjami
in svojo telesno stražo na grob svojega moža.
Vrže se nanj, solze močijo zemljo in bujni lasje
se ji razpuste. Svojim ljudem zaukaže olepšati
gomilo in jo vzdigniti v hribček. Ona sama do-
nese prve tri lopate zemlje.

Po obedu pozove carica kneza v svojo sobo.
Slekla je vdovino haljo. Mak se spusti pred njo
na kolena, tresoč se, kakor bi imela ona oblast,
da izreče smrt ali življenje.

»Pokojniku je storjeno dovolj", začne carica
resno pa blago. „Vi ste prosili mojo roko, ple¬
meniti knez, evo vam je, jaz sem vaša".

»Kako sem ti hvaležen, gospodarica" vzklikne
Mak navdušeno. „S temi besedami si storila svo¬
jega sužnja bogovom''.

— 27

„Jaz sem gotova, da to obleko zamenjam z
onim, ki se odlikuje v veselju, ljubezni in sreči 11 ,
reče Olga. „In predno bo mesec poln, proslavimo,
ako bogovi hočejo, v Kijevu našo svatbo!“

,,Zakaj v Kijevu, gospodarica ?“

„Tu ni mesto za našo svečanost 11 , odvrne
ona mrko. „Vi znate, da je na trgu tega mesta — 11

,.Dovolj o tem, če dovoliš 11 , pretrga ji Mak
besedo. „Ti zaukažeš, jaz se pokoravam 11 .

„Kakor se sužnju spodobi 11  reče Olga s
čudnim nasmehom. Nagne se k njemu in mu da
— kakor zahteva običaj — prvi zaročni poljub.
Ali njene ustnice so se dotaknile njegovih hladno
in rahlo, kakor da so mrtve.

V.

Trombe so zvenele, bobni odmevali s Kijev¬
skih stolpov, a slavnostni klici tisočerih so po¬
zdravljali ladje Derevljanov, ki so prijadrale z
rdečimi jadri po Dnjepru, njim na čelu sijajna,
pozlačena ladja, ki je nosila njihovega kneza,
mladega Maka. Olga mu gre nasproti s svojimi
dvorkinjami do obale Dnjepra. Ko je opazil knez
ljubljeno ženo, ni čakal, da ladja obstane, ampak
skoči s šumnega Dnjepra na kopno in vpogne
koleno pred Olgo.

Prvo vprašanje Derevljanov se je tikalo
snubačev.

,.Ali vas niso srečali ? 11  reče Olga. „Čudno,
znabiti se sramujejo, da niso bili vslišani, pa so
se menda tiho vrnili domov' 1 .

„Tako tudi bo' 1 , odvrne Mak.

Vodeni od Kijevljanov, se podajo Derevljani,
pet sto po številu, v mesto. Dan je minul v sve¬
čanostih vsake vrste, vitežki bojari se poskušajo
v orožju in nekrvavimi bojnimi igrami, bledi

28

slepci udarjajo v tamburice in pevajo pesmi o
ljudskih junakih in junaških činih. Ko pa je
nastal mrak, začno ljudje po velikih dvoranah
piti in kockati. Mladi knez je med tem sedel v
ženski sobi na svilenih blazinah kraj carice,:
držeč njeno, ko kamen hladno roko in se raz-'
govarjal.

Drugi dan je bila svatba. Prvikrat sleče
Olga sedaj žalno obleko ter se okrasi s pomočjo
dvorkinj z dragotinami, bolj kakor takrat, ko jo
je car Igor povedel na prestol. Doli v veliki
dvorani čakajo Kijevski bojari Podoljane s knezom.
Mak je bil oblečen v krzno ruskega vladarja. Na
njem se je vse svetilo težkega damasta, zlata in
bogastva. Ali ko je prišla Olga s svojimi sijajno
oblečenimi dvorkinjami, se je zdelo, da je bogastvo
Maka potemnelo. Modro svileno krilo, izpod koje
so se pokazovale male noge obute v čevljičke iz
fine rumene kože iz neke vrste sarafana, obšite z
zlatim hermelinom, visoki diadem od plavega
damasta, povezan z zlatom in blestečimi biseri,
ki so se kakor solnce svetili na glavi, bela zaroč-
niška obleka, kakor dvoje kril labudovih ji je
padalo čez ledja, in vse to ji je podajalo veličan¬
stvo, katero je uničevalo in pobledovalo vse drugo
krog sebe, ne vzemajoč jej ono, kar se pravi
ženska lepota.

Mladi knez vzklikne od presenečenja ter
zdrhti, da prežalo objame; a njen ponosni, resni
pogled ga odvrne od tega naklepa in ga vrže
k njenim nogam.

Ko sta šla po stopnicah, po kojih so bile
razprostrte preproge, ju sprejme burno klicanje.

„Bili srečni in zdravi ! 11  so klicali eni, „na
mnogaja! na mnogaja leta!“ pristavljali so drugi.

Dve, v belo' svilo in belo krzno oblečeni
devici sta vodili kakor mleko belega konja ca-
ričinega. Sedlo je žarelo zlata in dragega kamenja.
Olga se dvigne s pomočjo Maka na belca. Žival
ponese svoj lepi tovor s kneževskim ponosom
izmed množice. Derevljanski knez sede na konja
in za njim gredo Kijevljani in Podoljani v dolgi
sijajni vrsti.

Vsi krenejo v tempel boga Peruna, ki je bil
obenem bog svatbe.

Ko so se pozneje po poroki vračali nazaj v
carski grad, je jahal knez Mak z Olgo, prišedši
na dvorišče jo vzdigne s svojimi krepkimi rokami
s sedla in jo povede v sobano, kjer so bile pri¬
pravljene dolge mize za svatbeno slavo.

Spremstvo Makovo je sedelo med kijevskimi
bojani in stotine slug in sužnjev je nosilo jedila
in vrče z vinom in medom. Cel gozd kraj Kijeva
je bil posekan, da se pripravi goveda in ovce,
katere so razdelili narodu na dvorišču.

Mladi knez in Olga, ki je bila sedaj nje¬
gova žena, kakor je on mislil, so sedeli v zadnji
dvorani v družbi najodličnejših in jedli skupno.
Knez je hvalil jed in vino. in sladke besede lju¬
bezni so mu neprestano tekle iz ust. Olga je bila
resna, kakor kamen hladna, in se ni dotaknila ne
jedi ne pijače.

Ljudje so se veselili pozno v noč, veselili
še dalje potem, ko sta že carica in knez odšla v
svojo svatbeno, sijajno opravljeno sobo.

Mladi derevljanski knez, ki se ni bal ni¬
kogar na svetu, niti bogov, zdrhti, ko prestopi
prag njene sobe in nek nenavaden čut ga obide,
kakor bi mu udaril v obraz grobni vzduh. Če to
ni bila ljubezen, kaj bi potem bilo? Ni vedel na
to odgovora. Ko je on odlagal meč, gornjo obleko

30

in pas, gre Olga z dvorkinjami za neko belo za¬
vezo, katera je delila sobo na dvoje. Ko so dvor-
kinje odšle, pozove carica kneza k sebi. On od¬
grne zastor in zapazi krasno ženo, sedečo na
svoji postelji. Sedaj je bila oblečena v dolgo belo
hermelinovo krzno, koje je segalo do zemlje.
Črne lase je povezala s črnim robcem, kakor kak
turban.

„ Poklekni in stori svojo dolžnost", reče ca¬
rica hladno, strastno.

Knez pristopi in se spusti pred svojo soprogo
na kolena, da ji, kakor je bila svatbena navada,
sezuje čevljičke. Bilo je to prvo in zadnje poni¬
žanje moža pred ženo, katero je nalagal običaj.
Od tega časa je bil on njen gospodar.

Ko je Olga postavila svojo nogo na kneževo
koleno in ga pogledala s pogledom čudnim in na
pol pretečim, vzklikne on z mladostnim odušev-
ljenjem in strastjo:

,,Služim ti danes prvi, a ne zadnjikrat, go¬
spodaric,a jaz hočem biti ves čas tvoj suženj."

„Ti mi služiš prvi in zadnjikrat", odvrne
Olga mrko. „A ti si moj suženj in kot s takim
hočem postopati, drznež. Odlazi!" V tem hipu ga
sune z nogo z vso močjo v prša. Udarec je bil
tako nepričakovan, da se je mladi knez zvalil s
stopnic, ki so vodile do postelje. Ona pa plane
kakor blisk in zgrabi bojno sekiro svojega po¬
kojnega moža, ki je visela kraj postelje in udari
v okrogli ščit pokojnikov.

Zamolkel, močni zvok se razlije po sobi in
celem gradu ali Drevljanov ne prebudi, ki so
ležali pod mizami in klopmi, omamljeni od meda
in trdo spali. Bil je to znak za kijevske bojare
in carično telesno stražo, da pijane naskoči in
pobije, bil je to znak za sužnje, da privale v


— 31  —

svatbeno sobo in da kneza, ki se je zastonj boril
in upiral, zvežejo in postavijo pred carico, sedaj
njegovo sodnico.

„Ti si v moji oblasti, knez podolski, ubi¬
jalec mojega moža", začne carica s strašno zlobo.
,,Zvijača žene je bila vendar večja, kakor hrabrost
in moč petsto mož !' 1

..Izdaja !' 1  zastoka Mak, ,,izdaja od tebe, ka¬
tero ljubim. “

,.Ljubav sužnja ! 11  se nasmeje Olga prezirno.
»Eden zločin več, katerega mi je kaznovati .' 1

Od dvorane se sliši zamolklo upitje, zasli¬
šijo se bolni vzkliki, kletve in na to smrtno
hropenje.

„Kaj je to ? -1  vzklikne Mak osuplo.

,.To je svatbena godba 11 , reče Olga. »Petsto
Derevljanov, katere pošljem enemu čaru Igoru,
mrtvaška žrtva, kakršne še ni bilo, odkar se časti
smrt in kaznujejo ubijalci . 11

»Ali se ne bojiš bogov!" vikne mladi knez
in jezno potrese s svojo močjo okove.

„Si jih ti spoštoval in se jih bal", mu od¬
vrne svečano, „ko si svojega kneza, svojega go¬
spodarja zavratno umoril? In kako si mogel
verovati, zaslepljenec, da bo krepostna žena,
da bo kneginja iz Rurikove hiše pozabila in
zapustila svet spomin svojega moža nemaščevan
in dala ubijalcu svojo roko. Kako si mogel ve¬
rovati, da se bom jaz tako ponižala, in dala
sužnju svojo ljubezen, svojo naklonjenost? Kako
silno je bil tvoj čin krvav, kako zelo so me sra¬
motile tvoje nade in želje, tako strašna mora
biti tvoja kazen. Vsi, ki so prišli s teboj sem,
morajo umreti, samo ti ne smeš. Smrt bi bila za
te milost ! 11

32

Carica pusti ukovanega kneza v svatbeni
sobi in se poda, spremljana od slug in sužnjev,
ki so nosili baklje, doli. da dovrši krvavo osveto.
Čez štiristo Derevljanov je bilo pobitih, ko je
prišla v dvorano, ki se je kadila od krvi. Le
najuglednejši bojari iz spremstva Makovega, ve¬
činoma taki, ki so sodelovali pri umorstvu njenega
moža, so čakali zvezani svoje usode.

Olga bi ne storila dovolj zadoščenja svojemu
vladarskemu čustvu, ne srcu celega naroda, da je
storila, da se pobijejo njeni neprijatelji. Kakorj
prava hčerka onega barbarskega časa ni bila lena
om is liti nečloveške muke. za svoje žrtve in da sel
tisti dado mučiti pred njenimi očmi.

Enim je dala odpiliti najprej roke in noge, j
a potem glavo, druge je dala zvezati med dve j
deski, navalila na nje silne tovore, tako, da so j
se podušili. Drugi so zopet bili v dolgih redili
nameščeni po dvorišču in carica se je popela naj
belca, konja pokojnega moža, ter jahala, lepa in j
strašna, kakor boginja osvete, čez telesa, sprem-j
ljana od čete bojarev, dokler ni slednji spustili
dušo pod konjskim kopitom. Tam so bili nastavljeni j
koli, na katerih so se v groznih mukah zvijali J
nesrečni Derevljani. Zopet drugi so ležali naj
razbeljenem železju in vpili od grozovite bolesti, J
kakor divje zveri. V vrtu so bile zopet izkopane j
globoke jame, kjer so po deset živih zako¬
pali. Na ebeli straneh izhoda so bile postavljene j
piramide od odsekanih glav Derevljanov.*

Tako je osvetila carica smrt svojega moža,
junaškega Igora, kateri je s svojimi belimi ladjami j
večkrat ostrašil Carigrad, a končno poginil od j
ubijalčeve roke.

* Vse te grozote, kakor celi dogodek, je popolnoma
zgodovinski.

vr.

Ko se je knez derevljanski nahajal v njenih
rokah in so bili najuglednejši in najhrabrejši
ljudje naroda pohiti, se podviza hrabra žena, v
kateri je bival molki duh. da Podolijo popolnoma
sebi podvrže. Zbere vojsko, se vzpne na belca,
katerega je njen mož v mnogih bojih srečno jahal,
zavaruje nežna prša s srebrnim oklepom, opaše
bojni meč in povede svojo vojsko na Derevljane.
Ti zbero vse za boj sposobne ljudi in ji gredo
hrabro nasproti.

Nedaleč od Dnjestra pride do velike bitke,
v kateri so bili Derevljani pobiti in se v divjem
begu umaknili z bojišča. Olga jih je preganjala
na čelu svojih konjenikov, dokler so mogli konji
teči. ter jih vjela mnogo tisoč, katere pa je dala
na mestu pobiti. Vojskovodjo Olega. ki je že v
bitki prišel v njene roke. da telesni straži za cilj
pri streljanju.

Brzo krene proti Koroštenu. požigaje po
potu sela in mesta in pobijaje prebivalce. Pre¬
stolnica Derevljanov se ji upre. Kijevljani so že
porušili več stolpov, ali mesta niso mogli vzeti.
Tedaj pošlje carica nekega zanesljivega človeka,
ki javi meščanom, da je njej osvete dovolj, in da
ne zahteva drugega, kakor da se ji pokore. Radi
tega naj ji vsaka hiša pošlje tri vrabce in tri
golobe.

Meščanom Korostena se zdi ta pogoj po-
voljen in se podvizajo, da pošljejo Kijevljanom
vrabce in golobe. Carica sprejme in obljubi, da
že drugi dan odide s svojo vojsko domov. Ali ko
je nastala noč, razdeli vrabce in golobe med svoje
vojake, kateri vsaki ptici privežejo na noge za-
paljeno smolo in je potem spuste. Ptice se naglo
vrnejo v svoje domovje v mesto in tisto zažgejo.

3 '

:>4  —

Kmalu bruline na vseli krajih Korostena ogenj.
Ker je bilo celo mesto zgrajeno iz lesa. so sta¬
novalci v prvi vrsti mislili, kako rešijo svojo živ¬
ljenje: ali Kijevljani jih z orožjem v roki poženo
nazaj. Kdor ni pal od meča. je pal od ognja.
Carica je sedeča na srebrnem stoku, na grobu
svojega moža, z demonskim dopadenjem gledala
strašni prizor, dokler se ni mesto derevljansko
spremenilo v prah in pepel.

Nato gre po Podolju na vse strani, uničujoč
z ognjem in mečem, dokler ni narod derevljanski
pal pred njo v prali, uničen svojega plemstva,,
opustošen in oplenjen. Vjete bojare in plemiče si
pridrži za sužnje, nekatere pridrži za sebe. a
druge razdeli med ljudi svojega spremstva. Ti je
povežejo za repove svojih konj in jih odženo
domov. Opostošeni deželi postavi svojega namest¬
nika. ki je z železno strogostjo opravljal svojo
službo.

Olga se povrne v slavju v Kijev, pozdrav¬
ljena od svojega naroda. Najprej da pozvati pred :
se ubijalca fgora. nesrečnega kneza Derevljanov.
On zdihteče, ko zagleda lepo ženo. ki je v resnem
veličanstvu, ogrnjena s sijajnim plaščem, ležala
na svoji postelji, obdana od dvorkinj in sužnjev,
med katerimi je opazil nekatere najuglednejše
ljudi svojega naroda.

„0bljubila sem ti kazen", začne ona z
zlobnim nasmehom, ..katera mora biti strašnejša
nego smrt. Podolija je opustošena, jaz sem pobila
njeno vojsko, požgala mesta in Korosten, kjer je
car Igor padel od tvoje roke. zravnala z zemljo".

,.Ni mogoče", vikne Mak otožno.

..Tako je", potrde Derevljani, ki so bili pri
Olgi zasužnjeni.

..Tako je' 1 , ponovi carica. ..a tebe. izdajica,
hočem tako kaznovati, da preživiš padec in sra¬
moto svoje domovine. Ti boš moj suženj, ne. še
manj. žival, katera se vlači po svetu in katero
sme vsak. kdor jo sreča, udariti. Učinite. kakor
sem ukazala."

Strašna žena dade na to derevljanskemu
knezu odsekati roke in noge: cel čas svojega
življenja je moral pod njeno klopjo jesti in pobi¬
rati kose z jezikom. Olga pa je vladala v imenu
Svetoslava. nedoraslega sina čara Igom. mnogo
let modro in krepko ter bila v stanu, da je ki¬
jevskim Husom nadomeščala junaškega vladarja.
Zemlje, ki so spadale pod njeno vlado, so cvetele
blagostanja in sreče. Navdušena od grških du¬
hovnikov za nauk Kristusov, se poda v Carigrad,
da se bolj pouči in leta 985. se da krstiti.

1’mrla je leta 969.. objokovana od svojih.
Veliki ruski kronist Nestor jo je naziva] ..spasi-
teljico". povest ..modro", njen narod ..zvito", a
cerkev ..sveto".

PRIJATELJ LOURO.

MRURŠKI SPISAL flUGUST ŠCNOfl; POSLOUfNIL JANKO BRATINA.'*

Bred več leti me je povabil neki moj prijatelj;

* plemenitaš, na deželo v trgatev. Rad sera
se odzval njegovemu povabilu, da se navžijem
malo svobode. Ali človek obrača. Bog obrne.!
Komaj sem došel v njegov dvor. sem opazil, da
se nebo silno oblači in kmalu je začel dež. in
jaz nesrečnež nisem čeli teden dočakal vedrega j;
vremena. Evo žalosti, evo me na deželi v hujših
škripcih nego v mestu! Kaj naj delaš? Gospodje!v
sede. pušijo. pijejo vino pa igrajo tarok, a gospe
sede. pletejo, pijejo kavo. pa se raztovarjajo.J
Človek bi obupal!

Na srečo ni stal dvorec mojega pobratima 1
na samem, bilo je dosti sosedov in kakor je moji
prijatelj bil veseljak, kakor je bila njegova žena!
dobra kuharica in gorica rodila zlato kapljo, tako
so često prišli sosedje na prijateljev dvor. da si )
razvedrijo dušo. Nekega oblačnega popoldne se je-
bila zbrala baš precejšna družba. Župnik, velik
politikam sodnik, zagrizen sadjerejec; sodnikova !
žena, dobra duša. četudi malo počasne pameti in
neka lepa, črnooka mlada gospa v črni obleki,
vdova sosednega plemenitaša, kakor so mi pove- -
dali pozneje.

Častiti gospod župnik je začel na široko
razvijati Napoleonove mislit imenitni gospod sod- j
nik je pripovedoval z navdušenim glasom, kako j
mu je rodila hruška, katero je cepil pred dvema
letoma; dobra gospa sodnica pripomni z nebeškim
nasmehom, kako je celi dan gladila perilo: moj

pobratim je bobnal s prsti po mizi. a domača
gospa nas je silil , brez konca in kraja z jedjo
in pijačo. Ni li to divna zabava? No. mene je od
vsega tega že malo bolela glava. Takrat se ne-
oženjen sem se malo brigal za Napoleona, za
hruško in za vse drugo, če so se mi oči namerile
na kako lepo žensko glavico. In tako tudi to pot.
Vso svojo pozornost sem obrnil na črno vdovico.
Sede kraj okna je čitala neke stare nemške
modne liste, kakoršnih je v obilici po naših hišah.
Pristopil sem k vdovici, in ona je, zaklopivši no¬
rme. nagnila polagoma glavo.

Vi citate, milostiva? vprašam malo

naivno.

— Vitam, odgovori ona prostodušno, ker baš
ne maram ne za župnikovega Napoleona ne za
sodnikove hruške.

- K sreči ne more tudi mene ne eno ne
drugo navdušiti.

.'V — K sreči?

- Seveda. Ker iz najine skupne antipatije
proti Napoleonu in hruškam mora vsekakor postati
neka vrsta simpatije med nama.

— Vi naglo modrujete, gospod! no. ne pro-
tivim se vaši logiki, ker me more zabavati. Pisa¬
telj ste in kolikor mi je znano, ne pišete gramatik;
znali bodete govoriti tudi z žensko.

— Ker ste me spomnili na moj poklic, gospa,
dovolite: da vprašam, kaj čitate.

— Humoresko iz lanskih modnih novin.

— In doma?

— Vitam romane, potopise, novele, gospodar¬
ske knjige in več taceea.

- Vse nemško ?

Seveda, nekaj tudi francoski.

— A hrvaški ?

:>x

— Skoro nič.

In vendar ste Hrvatica!

- Ničvredna Hrvatica ste hoteli reči.
jeli? In zopet ste naglo modrovali. Topot sp
varate, gospod! Vedno sem se ponašala z ženskim
srcem, katero je.. kakor nam vi. učena gospoda,
dokazujete, močnejše nego naš um. In kakor
znamo, da zver ljubi svoje duplo, divjak svoj« I
šnmo nad vse. tako nisem ni jaz pozabila, da me
je rodila hrvaška mati.

. Vaše misli so zelo plemenite, milostiva
gospa, a zato vendar ne razumem —

— da čitam malo hrvaških knjig, jeli?
Povedati vam hočem, zakaj. Ne zapišite mi moje -
odkritosrčnosti v greli. vem. da ste gospodje vitezi
svetega duha zelo občutljivi, no. upam da vas lmde
moja odkritosrčnost nekoliko pomirila. Jaz čitam s
malo hrvaški zato. ker sem.preveč hrvaški čitala. |
Vam se zdi to čudno, a je tako. Naš vrli župnik
kupuje kot dober rodoljub vse hrvaške knjige'
in novine ter jih že več let vedno pošilja meni,
Jaz najrajši čitam pripovedke in sem tega blaga
prečitala dosti v raznih jezikih, seveda tudi hr¬
vaški. A čitaje vse te mogoče naše pripovedke!
sem se jih nasitila do grla. Zakaj, me vprašate.
Povedati vam hočem. Ženska narava je strastna,
fantazija bujna, misel živa in hrza kot ptica. In
kakšno hrano dajejo naši novelisti tej živahni
ptici, ki leta od mesta do mesta, ki je željna večne
spremembe in nikdar ne miruje? Vedno eno in
isto. Dva mlada se imata rada. stavi se jima kake.
zelo navadne zapreke, koje premagata na zelo '
navaden način, pa sta hvala Rogu svoja. Iv temu
še malo solnca, mesečine, cvetja, solz — in povest
je gotova. De včasi pride ■ kakemu pisatelju na
misel, da se junak in junakinja morata zastrupiti.


prebosti, ali bolje, umreti vsled jetike. Večna
idila, večna monotonija! S tem se naša strastna
narav ne more zadovoljiti: samo v boju nam za-
dobi duša mir in fantazija se nam vspeva do
plamtečih zvezd. No. ne razumejte me krivo; jaz
ne obsojam naših pisateljev: opisujejo to, kar do¬
bijo v svojem kraju, malenkostne, neznatne raz¬
mere. kakor smo i mi sami malenkostni. Ali so
pisatelji krivi, da pri nas ni velikih katastrof,
koje morejo razburiti dušo? So li pisatelji zmožni
naslikati v malem okvirju velike divne slike, more
li v naših odnošajih postati za roman kakov
zanimiv junak? To so vam vprašanja, na koja
moram, četudi z veliko težavo odgovoriti ..ne" in
radi tega ne čitam skoro nikakih hrvaških knjig.

— Vaša ognjevita zgovornost, milostiva gospa,
navda človeka nehote z zanosom in skoro bi ga
prevarila. Mali smo žalibog. slava naša ne doni
po svetu. da. celo to. kar smo si pošteno zaslužili,
jemljejo našemu imenu. Žalostno je to. tuga prime
človeka, prav pravite. Ali vendar ne sodiiu kakor
vi. Prav okvir naših malih razmer, koje združujejo
cesto smelo dušo in žarko sine. rodi toliko bojev,
toliko stikov, da dušo silno razburi, in povest
človeškega srca pri nas je tako različna, tako
živa. da našim pisateljem ni treba druzega kakor
jo prepisati, in napisali so najlepši roman. Ali da
vam povem prav. mnogo naših pisateljev piše o
naravi, ne da bi jo premotrivali. piše o človeškem
srcu. ne da bi ga poznali.

— To je vse teorija, nasmehne se lepa
gospa, a jaz se vašim besedam uklon,em le tedaj,
ko mi pokažete živ primer, ko mi pokažete pravega
junaka za roman.

— Hočem, gospa! odgovoril sem ji. Najin
razgovor je postal živahnejši in živejši. in župnik

4 ()

je pozabil Napoleona in sodnik svoje hruške. Vse
se je zbralo okoli naju, vsi so hoteli slišati o
junaku romana.

— Poslušajmo, je viknil častiti gospod, nag-.,
nivši se za mojim stolom, a jaz sem začel:

— Ne mislite, gospoda moja. da vam bodem
povedal pripovest. zloženo po pravilih umetnosti;
ne mislite, da pokličem na pomoč ostro duhovitost
ali bujno domišljijo. Nikakor. Kar vam tu pripo¬
vedujem. je živa in priprosta resnica. Učil sem
se prava in zakonov na praškem vseučilišču. Ne¬
koliko let nisem videl hrvaške domovine: raditega
sem šel leta 18(5* za Božič v Zagreb. Vse se je
bilo spremenilo, svobodneje se je tu dihalo, sreč¬
nejše živelo. Počitnice so hitele in odhitele ne¬
opaženo. Toliko sem moral gledati, poslušati, go¬
voriti. Ni 'tedaj čudno, če sem praznoval čez
določen čas. Nazadnje se je bilo treba ločiti od
doma. vrniti se k naukom. Proti koncu meseca
prosinca sred hude zime me je prinesel večerni
vlak pol mrtvega in zmrzlega nazaj v Prago. Ko
sem se malo spravil, pohitim med hrvaške brate.
Da, bratje smo bili. gospoda, kot da nas je rodila
ena matj. Bila nas je lepa kopica Hrvatov v
češki stolici, bili so pravniki, zdravniki, zemlje¬
merci. jezikoslovci, ki so sinovi iz vseh strani
hrvaške zemlje. Pa da ste nas videli, slišali! Lepa
zadruga ponosnih, živih mladeničev! Bili smo kot
prst pri prstu, vsi za vsacega. vsak za vse. Delili
smo radost, delili žalost, in radost je bila vese¬
lejša. žalost lažja. Bratu ne pomagati je bilo greh:
bili smo komunisti med seboj. In ta čila zadruga
iskrih, mladih duš je pazila, zrla in prisluškala.
na vsaki srčni gibljaj hrvaške matere domovine.
Naj domišljija še tako vskipi. ne bode si naslikala
lepše poezije kot je svobodno dijaško življenje

41

na vseučilišču. Doživel sem one dni mnogo brid¬
kosti. a nikoli nisem doživel poetičnejših časov.
Hrvati smo se shajali vsaki dan v kavarni, da
čitamo domače novine. ker ni bilo hrvaškega list;^.
ne hrvaške knjige, kojo bi bili prezrli. No. redne
sestanke smo imeli vsako soboto. Kakor da vidim
pred seboj to ognjevito četico. V posebni sobi
neke praške gostilne so navadno sedeli veseli,
brhki mladeniči hrvaški. Nad mizo je drhtela pli-
nova svetilka, razprostirajoč včasi jasneje, včasi
slabe je svojo svetlobo nad glavami mladeničev.
Okoli dolge mize junaki. Veselo je bilo tu. preve¬
selo. Ni bilo tu popivanja nemških dijakov, niso
se glasile tu umazane pesmi. Tu smo deklamirali
pesmi, čitali sestavke, pevali v kvartetu, nazdrav¬
ljali po hrvaški navadi, vse v slogi in ljubezni.

Kanarček, pravijo, ni v svoji domovini na
atlantskih otokih niti lep po zunanjosti niti dobrega
grla. a ko pride v širni svet, porumeni mu perje
kot zlato, grlo se mu odpre milim pesmicam. Tako
tudi naša mladina. Doma je mladenič plah. veže
ga rodbina, znanci in drugi obziri. a ko pride v
v svet. vzplapola mladenič in se razvija kakor
cvet. tu ga lahko študiraš in proučuješ. Koliko
različnih značajev, koliko nasprotnih slik. a vse
samo eno srce. V tujini je treba proučevati raz¬
lične tipe našega naroda, ko se njegovi sinovi
zboro od vseh strani v eno kolo. Tu pride na dan
flegmatična duhovitost Zagorca, živahna razposaje¬
nost gibčnega Dalmatinca, anakreontična brezskrb¬
nost šijaka*) in epigramatična odločnost krajiš-
nika. :;::; 4 Zato so me ti naši sestanki zelo zanimali.
Večkrat sem se potegnil v kotiček ter sem opazo-

Hercegovci imenujejo tako Stenice v Slavoniji.

1  Graničar, človek z nekdanje vojaške granice.

val to pisano kolo. Ali bilo je. prošlo je. Razšli
smo se v svet. kakor se razprše zlati oblaki
na nebu.

No. pa sem zašel na stransko pot. duša me
je zanesla v minule dneve, a jaz sem obljubil
povedati vam o junaku za roman. Oprostite.

. bodem povedal.

Pohitel sem. kakor rečeno, med hrvaške
brate v prvo nadstropje prve praške kavarne.
Nisem se prevaril. Dobil sem tovariše, kot da sem
jih zapustil včeraj. V zadnji sobi kavarne je bil
hrvaški tabor. Zvečer so prišle z juga novine,
treba jih je bilo takoj prečkati ter najvažnejša
vprašanja razpravljati in razpravljalo se je zelo
glasno. Ljudje gori na severu so se čudili našemu
glasnemu govori/ in penzijonisti. Pitajoči po d|e
uri augsburške novine, so sovražili iz srca naša
glasna grla. .laz stopim v krog. in vsi okoli mene
kakor čebele na med.

— Pusti novine. sikne šijak čitajočemu so¬
sedu. evo ti najnovejših živih novin iz Zagreba!

— Servus, dragi brate, pozdravi me Zagorec.

— Kdaj si šel iz Zagreba? Kaj delata, kaj
de oni? Je li to res? Povej ti resnico! Si li videl
Tinko? Se je li zaročila Minka? In tako dalje brez
konca in kraja.

Mir. otroci, otresel sem sc jih krepko, če
bi bil zdrav in čil. moral bi imeti deset glav in
jezik kakor indijski bog. da pomirim vašo rado¬
vednost. a tu vidite, prevozil sem črez sto milj
sredi trde zime. in bolj sem ledena sveča nego
človek. Dajte mi kaj. da si segrejem dušo. pa sem
vam na uslugo.

Da se rešim bratske naloge, sedel sem v kot
k svojemu znancu bradatemu Bodulu. kateri je na
vseučilišču premleval helensko nesmrtnost.

- 4:s

No. vidiš, zopet smo se našli, dejal je
moj grški apostol, pogladivši svojo dolgo brado,
pa niti besedice nisi pisal iz Zagreba.

Nisem utegnil bratec.

No. de Bodul znova, evo nam novega
prijatelja, in pokazal mi je s prstom na človeka
z očali, koji je sedel nasproti nama za tisto mizo.

Novi prijatelj se je dvignil, poklonil se
svečano in podavši mi gracijozno svojo posetnico,
rekel kratko: ..Lovro N., profesor jezikoslovja."

Ta svečani naglas me je v začetku nekoliko
osupnil, a odgovoril sem isto tako. vsekakor pa
nerodno. V začetku smo govorili malo. le nekaj
navadnih besed. In bilo mi je ljubo. Imel sem čas.
da premotrim novega znanca. Po naglasu sodeč
je bil polirvačen Slovenec. Naj ga kratko opišem.
Bil je človek srednje postave, koščen, širokih pleč.
Nenavadno velika glava je bila podobna krogi ji:
čelo mu je bilo široko, visoko, rekel bi oglato,
lice sulio. bledo, v sredi široko, spodaj popolnoma
silasto, nos fin. ustnice tanke, stisnene. brke sla-
' hotne. lasje temni in gladki, dolgi in razdeljeni
na dvoje, oči male. temne; utripajoče, ali tudi zelo
bodeče, (lledajoč ga sem nekoliko osupnil. Opazil
sem na tem človeku nekako nepravilnost. Posavski
klobuk je bil nov. siva surka s srebrnimi gumbi
fina. ovratnica svilena, srajca tenka: videlo se je.
da se.ta človek rad okusno oblači, a vsa ta finost
je bila nerodna. Kakor da sem videl učitelja ali
kaplana pred seboj.

Tudi kretnje njegove so Lile nenavadne.
Sedel je ponosno, glavo pokonci, stisnenili usten,
izpod čela motreč človeka, nasmehnil se je včasi
porogljivo, včasi pokimal z glavo. V eni roki je
držal rokovice, a z drugo si je vedno popravljal
ovratnico. V vsem je hotel biti fin. eleganten, do-

44

stojanštven. po vsem je bilo videti, da je ta človek
vsekakor mnogo občeval s finim svetom, ali da je
vkljub vsemu temu ostal nekako neuglajen. Govo¬
ril je v začetku polagoma, svečano, kratko kot v
epigramih, ali tudi apodiktično. preprezajoč svoj
govor s francoskimi dovtipi. Bil je silno miren,
a nenavadno svetle oči so kazale, da je strasten
človek. Ko se je začel živahen prepirček o kaki
neznatni stvari — in tega je bilo takrat dosti —i
molčal je Lovro kakor kamen ter je le pri koncu
govora z ironično opazko obrnil vso razpravo na
šaljivo stran. A ko se je govorilo o važnih stva¬
reh. tedaj mu je vzplamtelo bledo, starikasto lice.
zasijale male oči in zabadajoč s kazalcem v zrak.
je govoril kratko, bistroumno; rad je pobijal tuje
pravo mnenje z dovtipom in branil svoje krivo,
če je bilo treba, tudi s sofizmom.

Po prvem razgovoru sem spoznal, da je Lovro
izvanredno nadarjen človek, da zna mnogo, zelo
mnogo. Vkljub vsem tem vrlinam mi ni bil prvi
Lovrov utis prijazen. Nekaj me*je odbijalo od !
njega. Ko smo se najbolj razgovorili, izvleče Lovim
uro. pa pravi zelo važno: ..Kasno je. gospoda!"
Dvigni vsi se pogladi si lase pred velikim zrcalom
in podavši mi tri prste se svečano prikloni:
..Posebna čast mi je bila! Klanjam se!" Vrnil sem
mn poklon na isti način, nekoliko osupnjen, in
radi tega menda zopet nerodno. Razšli smo se in
jaz sem dolgo razmišljal v postelji: kakov človek
je ta Lovro!

No. skoro sem spoznal, kakov je bil. Sestajali
smo se večkrat pri mojem pobratimu Bodalu.
Lovro se je pečal z liter..turo. jaz tudi. Pobratila
sva se in nazadnje je rekel Lovro: ..Našel sem
lepo stanovanje za tri. Enega tovariša že imam;
pridi še ti; ljubo mi je. če stanujeva skupaj."

— Vetja, sem dejal, bodem ti pagat ultimo.

Za malo časa smo šli na novo stanovanje in
to pri kapelniku opere, ter smo se nastanili v
svojem novem taboru, kakor smo bolj vedeli in znali.
Tretji med nami je bil Ž.. tehnik, pristen in vreden
sin hrvaške kajkavščine. No. ta tretji svat je bil
navadno z doma: vezala ga je goreča ljubezen na
neko praško mladenko.

Hvala Bogu. dejal je Lovro uredivši z
belo polhovko na glavi pohištvo po svoji volji —
gotovi smo: sedaj imamo salon in alkov: sedaj
stanujemo gosposki in moremo vsaj sprejemati
posete.

Poznajoč trmoglavost brata Lovra, se nisem
dotaknil njegove uredbe, le nasmehnil sem se v
duši njegovi aristokratski opazki. Tako je bil Lovro
molče priznan za glavarja naše male zadruge.
Sedaj sva se šele pobratila prav iz srca, sedaj
sva bila prijatelja in nisva se razšla, dokler Lovro
ni zapustil vseučilišča.

Ob zimskili večerih sva sedla z Lovrom za
peč pa se učila. Ogenj je prasketal v peči. pipe
so se nama kadile. Lovro je obdeloval ..Ostromirove
.evangelije' 1 , jaz pa ..enciklopedijo prava". Ura je
šla za uro. a nazadnje se je dvignil Lovro, na¬
taknil svojo polhovko, vidni znak oblasti, in to je
tudi bilo znamenje, da je učenje dovršeno in da
je ura za ..akademični čaj" in razgovor. Čaj je
kuhal Lovro sam: v ta posel se ni smela mešati
živa duša; kuhal ga je natančno, skoro bi rekel
matematično. Ko je vsul čajevo listje, potegnil je
Bovro uro in štel minute, kolikor jih je treba.
Kadeči pipe. srebajoči čaj smo govorili od srca o
vsem mogočem. V takih slučajih mi je pravil
Bovro o svojem domu. o svoji mladosti.

Lovro je bil sin malopremožnega kmeta pri
Postojni. V teh krajih gospodarstvo ni dosti vredno,
zemlja je suha. kamenita. V hiši je bilo več otrok,
deklic in dečkov: težko je. da jih spraviš na noge.
Pobožni stariši so želeli, da se vsaj eden otrok
dvigne do sreče, do gospoda. A more li zanje biti
veči gospod, veča sreča nego je duhovniška halja?
Ko sin zraste, mislila je stara mati. bode župnik.
Sosedje mu bodo poljubovali roko. sodnik se mu bo
klanjal, jedel bode vsak dan meso na belem krož¬
niku. imel bode dovolj vsega do groba. pa. kar je
še več, molil bode za mojo dušo in njegova molitev
je boljša nego so druge. Je li večja sreča? Stara
sta odločila, da bode eden sinov duhovnik. Kocka
je padla na Lovra. Celo selo je znalo, da je bistra
glavica. Na pamet je znal on vse cerkvene pesmice.
Tem bolje zanj. pozneje bo imel manj truda. —J
Pa naj bode. Lovro naj bode duhovnik, reče oče.
A glej nesreče! Za duhovnika je treba šol, a v
selu je bil učitelj komaj za orgljarja; šola v mestu,J
bogme. pa stane — od kje vzeti?

- Glej sreče! spomni se hitro Stariča. V
Ljubljani je naš boter cerkovnik. Kako bi bilo.
da nastanimo* Lovra pri botru, naj se toliko preji
priuči svetemu poslu. Glej dobro pamet in še,
boljšo srečo. I botrstvo velja nekaj.

— Prav. mati. reče oče. Lovro naj gre k
cerkovniku. Tvoja pamet velja kaj.

Sodnijski pisar je napisal Lovrovemu očetu
pismo za botra. In dobro je-pogodil pisar. Cerkov¬
nik je bil dober boter in je javil, da Lovro lahko
pride k njemu v Ljubljano; ker je on že oslabel,
pa mn bode kumič pomagal. Tako je tudi bilo.
Nekega jutra je blagoslovila mati Lovra, stisnila
mu v roko dva groša, v torbo dva bela sira in za
botra povesno. — Pojdi, sinko, reče majka. bodi

47

I

priden in pošten. Na svetu- jo mnogo hudobije, a
ti bodi dober. Spremlja naj te Bog in njegovi
angeli. ('e da Bog srečo in milost, bodeš čital
novo mašo pred našim velikim oltarjem. Pojdi,
pa moli za svojo mater!

Lovro je od tega seveda malo razumel.
Vedel je. da gre v veliko mesto k 'botru. In
veselilo ga je. Ali ko je videl, kako so iz materi¬
nih oči porosile solze, stisnilo ga je okoli srca. in
tudi on je začel plakati. No. oče je odtrgal sina
od materinih prsi in povedel Lovra k botru cer¬
kovniku.

Tuje  bilo seveda drugače. Ko je Lovro videl
velike lriše. množico ljudi, visoke stolpe, ko so
mu prvikrat zagrmele na uho velike orgije, tedaj
se mn je vzradostilo mlado srce črez mero. Lovro
tii bil plašen, kakor drugi otroci z dežele. Brzi
razum njegov se je hitro oprijel vsega. Dali so mu
tudi knjige. Evo veselja. Ves dan je sedel dečko
v šoli. samo zvečer je zvonil namesto botra
..Zdravo .Marijo' 1 . To ni bila njegova dolžnost, to
je bila njegova pravica, na kojo je bil ponosen.

Ob donenju zvonov, razlegajočem se v daljni
svet, je Lovrov duh razpel krila, razpenjajoč se
dalje in dalje. V onem času so dobili vse šolske
časti le gosposki otroci: kako da ne bi bili pa¬
metni. dobri, če so gosposki, mislili so učitelji.
Revček z dežele, ki ni znal niti besedice nemški,
moral se je stisniti v kot. naj je bil še tako
pameten. Tudi Lovro je bil tak revček, a on se
ni dal. Ta mali revček je prodrl s svojim ostrim
razumom, zrelo in smelo sodbo v toliko predsodke
svojega časa. da so se mu učitelji čudili, gosposki
otroci klanjali, da. nek učitelj je rekel o njeni:
-Nad glavo tega dečka sije ognjeni jezik svetega
duha“. Vsak zavod ima dijake, katerih se tudi

pozneje spominja kot nenavadnega pojava. Tak je
bil tudi Lovro. No dovolj o tem dijakovanjn.
Dokončavši srednje šole. je. znal Lovro več kot
večina njegovih učiteljev, in ako je včasi mati
mislila, da dočaka sin župniško čast. trdili so tedaj
i učeni ljudje, da postane gotovo mlad kanonik.
Prišla je ura. da bi Lovro šel v semenišče. Srce
mu ni bilo veselo, žarkemu srcu mladeničevemu
je bil i svet preozek, hotelo jo poleteti preko
sveta, zapirati ga v se. Je dosti duš mirnih, krot¬
kih. pobožnih, ki imajo moč. da polože vse svoje
življenje na božji oltar, in nikdar ne obžalujejo
te žrtve. A Lovro ni bil tak junak, k' njem je vse
kipelo, vrelo, plamenelo. Bil je preslab, da bi si
bil sam zlomil krila. Iii vendar je šel v semenišče.
Oblekli so mu črno haljo, obrili mu teme. Neiz¬
merna žalost se je polastila njegovega srca. Pamet
mu je bila mračna, Orna halja se mu je zdela
kakor oklep velikana na prsih pritlikavca. Toda
on je junaško zaklepal svoje boli. zakopal jih je
na dno svojega srca. No. to ni bilo junaštvo
navdušenega vojščaka, ki s plamtečim srcem hiti
v boj: to je bila nema odločnost vojaka, kateri je,
prisiljen nositi puško, stopi mirno pred sovražnika
in se ne briga, če ga prebode sablja ali če ga
kroglja spravi pod zemljo. A kdo ga je silil v ta
nepri jetni poklic, v ta sveti, zanj
pretežki jarem? Kdo me sili. vprašal se je večkrat
tudi Lovro sam. Nikdo. prav nikdo. A zakaj ne
raztržem svetih verig? Silil ga jo materin nasmeh,
materine solze veselja. Pred tem nasmehom nagu¬
banega starega lica. pred tem sijajnim biserom je
razpalo vse njegovo junaštvo v nič. Lovro je lju¬
bil mater izredno, a ta ljubezen mu je vsta¬
vila v grlu vsak ugovor, v glavi vsako na¬
sprotno misel.

49

Proti večeru nekega jesenskega večera —
ob času počitnic — vrnil se je Lovro domov —
prvikrat v duhovski obleki. Nad ostrimi pečinami
pustega Krasa je drhtela večerna zarja. Sredi
kamenite pustinje se je svetila zelena samotina
in sredi nje kamenita hišica. Župni zvon je zvonil
..Zdravo Marijo' 1 . Pred ograjo je stala mlada žen¬
ska. polna, močna. Na dvorišču je molil starec, na
čelu so mu sijali zadnji solnčni'žarki zapletajoči
svoje zlate nitke v srebrne sive lase. Pred hišo
na kamnati klopi je sedela Stariča sklenjenih rok.
Tudi ona je molila.

— Jezus, tlesknila je mlada z rokami, opa-
zivši, da se črno oblečen mladenič porniče po brdu
proti hiši.

,.Mama, mamica! Evo gosta! Lovro gre! Duša
moja! Lovro, mamica! in pohitela je po brdu doli
nasproti prišlecu. Oče gre za njo. a mati dvigne
glavo in spusti roke na krilo. Drhtela je. Za hip
prileti mladi bogoslovec, poklekne in spusti glavo
v staričino naročje. In ona? Razprostrla je roke
in tiho jokaje in smejaje se gledala s srepim
očesom na mlado glavo. Tedaj ni bilo na svetu
naenkrat veče žalosti in radosti nego na tem kraju.

Po večerji je bil Lovro vedrejšega lica.
■Svoboda, sveži zrak, ljube mu osebe in kraj, kjer
je zagledal svet — vse to ga je bilo prevzelo, da
je pozabil tudi na svojo črno suknjo. Govoril je
z očetom in svakom o marsičem, govoril razborito,
bistroumno, a tudi priprosto. primerno duhu pri-
prostih rojakov.

Oče je razpravljal ž njim kakor bi bil nje¬
govih let, ponujajoč mu neprenehoma primorskega
vina. Svak, orjak, zaplel se je včasih v govor, in
tudi sestra, držeča dete na prsih, je rekla hipoma
v smehu kako malenkost. A mati? Postala je kot

4

kamen. Nema. srečna je sedela na koncu klopi,
šepetaje molitve in gledaje črno haljo svojega sina.

— Ej Lovro! spregovori črnooka sestra, vi
moški ste pili že na vsakega, a Lovro je pozabil,
da ni samo sin in brat. ampak tudi ujec. Pojdi
sem bliže, bratec, poglej mojega dečka; i ta nekaj
velja; da bi se mu le kaj hudega ne zgodilo, doda
mlada žena, potegnivši ruto z glave svojega edinca.

— Glej ga no! Lovro! nasmeje se svak, pa
reci po pravici, ali se ni ta mali debeljakovič vrgel
na mater. Poln je kot jabolka, pa tega ti niso
prinesle miši, jeli Kata? In mož je poljubil mlado
ženo in rujavkasto dete. katero se je tako pametno
in milo smejalo ujcu.

— Pojdi s svojim grdim jezikom, udarila je
žena zbadljivega moža lahko po roki; vidi se ti.
da nisi tešč. Misliš ti, da je prišel brat iz mesta,
da bo poslušal tvoje bajke? Pridige ti je treba,
pridige.

In vsi so se iz srca zasmejali. Lovra je
brzo minil smeh. Čelo se mu je zmračilo. Zamislil
se je. Srečni ljudje! Tu je življenje, pravo, zdravo
življenje. A on? pogledal je črno haljo in srce mu
je zadrhtelo! pogledal je mater in pomiril se je.

Minile so počitnice in Lovro je moral nazaj
v mesto. ,.Pusti meni' 1 , rekla je mati sestri
spravljajoči Lovrove stvari. ,.pusti meni, sama
bodem, kaj ti znaš! 1 ' In plakaje je tiho spravljala
prtljago. Pri odhodu je prijela Lovra za roko in
otrši si solze govorila: „Moli zame, sinko, moli!
Lepo znaš govoriti, kakor tiskano, boš znal tudi
lepo moliti. O srečna sem in presrečna! Odpusti,
ti si sedaj že gospod — ali jaz tvoja mati, mati!”

Po teh vedrih dneh je nastala v Lovrovi
duši noč, temna noč, burna noč. Dolgi semeniški
hodniki so zevali nanj kot odprta žrela, Lovro se

o


je odtegnil od tovarišev. Postajal je vedno blodejši.
Začel je moliti, pritiskajoč čelo na molitvenik. Ali
dim njegove žrtve se ni vil proti nebu. dim se je
zgubil po tleli. Zakopal se je v Avguština. Krizo-
stoma in druge svete očete, zaril se v psalme.
Zastonj, zastonj! Duh njegov se je vračal k Be-
sangerju, Goetheju. Byronu in Mickievviczu. Tu
je dobil samega sebe. Kakor Byronov Mazepa mu
je bila duša privezana na besnega žrebca — na čas.

Čas, mladost hiti. duša je ranjena, krvava.
Lovro je začel citati, učiti se. v noč. Ali ni se
učil svetili očetov. Učil se je zgodovine, jezikov,
matematike. Lovro ni bil pesnik, to je, ni imel
delujoče pesniške moči. Ali duh njegov je bil
ognjevit zmaj. Ko je sprejel v se toliko slik pes¬
niških velikanov, toliko množico različnih misli in
občutkov, buknilo mu je srce kakor ognjena gora.
Postajal je vedno bledejši. vedno bolj suh. a oči
vedno bolj plameneče. Dobili so pri njem Kanta,
Rousseau jeve ..Confessions". Temno ga je gledal
predstojnik od onega dne. ..Vas je obsedel nečisti
duh, vi ste pogubljen posvetnjak pod sveto haljo!"
Od onega dne ni bilo miru. Predstojnik ga je so¬
vražil do krvi. ,.Yi ste husit, heretik", karal ga je.
-ali se čita večna modrost v teh krivoverskih
stihih?'*

- Ne. odgovoril je Lovro, jaz sem sveti Lav-
rencij. ki me pražite na ražnju!

— Propasti svoje kriv si sam! zagrmi pred¬
stojnik. ki nikakor ni spadal v vrsto krotkih,
pobožnih pastirjev Kristove črede.

Lovro je stisnil zobe, pohitei v vrt in čital
Tomaža Kempčana, a koj nato Prešernove sonete.
In skoro je postal popolnoma suženj zvonkih
Petrarkinih stihov.

4 *

52

Za druge počitnice je odvedel neki tovariš
bogoslovec Lovra v svoj rojstni kraj. To je bilo
selo v krasni gorski pokrajini. Ne daleč od sela
je stal plemenitaški dvorec. Gospodar, zelo izobra¬
žen in prijazen človek, je pozval večkrat mlade
bogoslovce k sebi. V cvetnatem vrtu. na lepih
bregovih je bilo dovolj zabave. Pri plemenitašu je
bila lepa edinka, .črnooka, zlatolasa, bujna in
vesela, a pametna, zelo pametna. Razumela je več
jezikov, znala risati, igrati na glasovir in več
takega. Posebno rada je govorila francoski, pa je
tudi dobro poznala francosko književnost. Tudi
Lovro je bil dokaj vešč tega jezika. Ni torej čudo.i
da sta mladi svečenik in črnooka plavka med seboj
mnogo govorila o cvetju, o solncu. o glasbi, o
Berangerju in o marsičem. Mladenka je bila živa.
zelo živa. Duhovitost in bistroumje je bilo Mal vini
— tako ji je bilo ime — nad vse drugo ljubo, j
Radi tega je rada govorila z Lovrom. Iž oči sol
se ji pri tem vsipale iskre; ali ko je govor postal
živahnejši, vzdramila se je Malvina, oko ji je po¬
stalo resno. Nekega letnega popoldne se je napotil
Lovro sam v dvorec, ki je bil sezidan na ravnih
tleh. Od daleč so se oglašali zvoki glasovirja.
Lovro je pogledal skozi okno v hišo. Malvina je ■
sedela za glasovirjem. Zavese so bile pol spuščene,
le nekoliko solnčnih žarkov je dospelo v poltemno
sobo. in ti žarki so se igrali nad zlatolaso glavico J
Malvine. Prava Rembrandtova slika. Igrala je ,
Schubertovo pesem. Kakor da so Lovru noge za¬
stale v zemlji, a nazadnje stopi v hišo. v salon,
kjer je sedela Malvina. Med smehom mu je devojka
pokimala dva-, trikrat, pa je prebirala tipke dalje.
Lovro sede ob strani tih. zamišljen. Bog vedi. o
čem je razmišljal. Čelo mu je bilo sedaj gladko,
sedaj temno, oči sedaj sanjave, sedaj ognjene.

Kakor bi prebirale Malvinine roke po njegovem
srcu. Naenkrat prebledi, vstane. Malvina se ustraši,
glasovir umolkne.

— Za Boga. kaj vam je. vpraša dekle.

— Nič. nič. odgovori s težavo Lovro.

— Govorite, prosim vas.

— Naj govorim ? Bes ? Naj govorim'? vpraša
z zamolklim glasom bogoslovec.

— Da!

— .laz — vas ljubim, odgovori polglasno
mladenič.

Za hip sta molčala oba. Lovro je ostal kot
kamen, devojka se je zavedla, počasi je stopila k
mladeniču; ustavila se je "pred njim, prijela gaza
obe roki in rekla iz srca:

- - Lovro, vi ste pameten in ljubeznjiv člo¬
vek. Verujte mi, da znam ceniti vaše gorko srce,
genijalni vaš duh. ali na vaše besede vam ne
znam odgovoriti, ne smem. Črna vaša halja mi ni
dala niti misliti o tem. Ali z Bogom drugače
bi začela razmišljati —- z Bogom, moj prijatelj!
In devojke ni bilo.

— Z Bogom, je dahnil Lovro — Gospod,
tvoja volja naj se zgodi!

S počasnim korakom se je pomikal mla¬
denič od dvorca. Kraj gozdiča je sedel na panj.
Solnce je zašlo, črede so se vračale domov, noč
se je stemnila in zasijale so zvezde, a Lovro je
sedel pobešene glave na panju. Hladen veter je
dahnil z gore. Lovro je zadrhtel, ustal. „Z Bogom"
zašepetal je še enkrat in zgubil se je v gozdiču.

Drugi dan se je Lovim vrnil v Ljubljano, a
Malvina je odšla v Trst. Sedaj so prešle vse misli
iz Lovrove glave. Samo eno mesto na njegovem
telesu je bilo živo, razdraženo: — samo srce je
bilo živo. a ostalo telo mrtvo. In srce ga je bolelo;

54

bilo mu je, kakor da ga mora iztrgati iz prsi. Po
cele dneve je hodil Lovro sem in tja po svoji
sobici tih. bled. brez zavesti. Glas orgel j se mu
je zdel kot nevihta, ki besni na razburkanem
morju, sveta pesem je bila njegovemu ušesu vzdi¬
hovanje umirajočih in besede njegove molitve niso
bile drugega kot zrna, padajoča na pust, nerodo¬
viten kamen. Kolikokrat je zavidal marmornate
svetnike v cerkvi za njih mesta. ..Zakaj nisem
jaz na vašem mestu ? Vi nimate mozga in srca. vi
imate vse iz hladnega kamna.' 1  Malokedaj je Lovro
spal. In ko je zaspal za trenutek, so ga mučile
sanje. Bil je ptica z odrezanimi krili, zaprta v
tičnici. A zunaj v zelenem logu je sedel na veji
slavec, žvrgoleč mile pesmi. In hotel je poleteti
iz tičnice. poleteti k svojemu slavcu v logu. Tri¬
krat je mahnil s perotmi. trikrat udaril z glavo
ob tičničo in iz glave mn je pritekla kri. Strašne
sanje!

Lovro je ginil od dne do dne. ,,Malvina bi
bila moja, da me ne obdaja črna halja". Ta misel
mu je osvojila dušo. Predstojnik ni maral izpra¬
ševati za rano mladega gojenca, on ni bil dober
pastir. Zunanji obredi so veljali njemu več nego
potrtost srca, nego čista duša. Radi tega je karal
Lovra vsaki dan. za vsako malenkost je znal
nesrečnika vščipniti. Lovro malo da ni obupal.

— Ne zabadajte ostrih nohtov v moje srce,
vrisnil je nekega dne Lovro, pri moji veri. jaz
še znorim.

Mladenič je obolel. Lovro je bil znan med
duhovništvom kot zelo razumen mladenič, posebno
ga je rad' imel neki stari kanonik. Častitljiva, po¬
božna glava. Čuvši o Lovrovi bolezni, prišel je v
semenišče. Bolezen je šla na bolje, a mladenič je
bil slab. Kanonik je sedel k njegovi postelji.

— Sinko, reče dobri starček, naznanili so
mi. da si bolan. Zato sem prišel. Kako ti je?
Povej mi, kaj te boli. Ljudje so mi pravili, da
si že več časa bled. žalosten. Povej brez obzirov.
kakor da govoriš svojemu očetu, svojemu spo¬
vedniku.

— Hvala Vam. prečastiti .oče, odgovori
bolnik s slabim glasom, hvala za Vašo očetovsko
skrb. Vse naj Vam povem? Bože! ali bom mogel?

Povej, sinko!

— Dobro. Hočem. Ali prosim Vas, ne jezite
se name. Nesrečen sem. srce mi je bolno.

— Srce?

—■ Velika reč je. sveta reč je služiti vse
življenje Bogu — in samo Bogu. Ali zato je treba,
oče. moči, junaštva. Vsakdo ne more tega. Mnogo
.je poklicanih, malo izvoljenih. Tudi mene je usoda
krenila na ta sveti pot. No. žalibog sem šel po
krivi poti. Jaz nisem izvoljenec. Srce mi kipi. duša
sili v svet, in nisem junak, da bi se premagal.
Sveta halja gori na meni, sežgati me hoče. Kaj
hočem jaz ? Kot sluga božji bi mu hotel služiti z
vsem srcem. Nočem biti polovičar. A ne morem.
To je moja bolezen. Sodite me in naj me Bog sodi.
jaz nisem kriv.

— Nesrečen si. sinko, razumem: Ti nisi iz¬
voljenec. vidim. Žal mi je zate. Upal sem, da
bodeš ljudstvu zvest pastir. Nočem te kregati, ka¬
kor bi storil morda kdo drugi. Bolje je, da si
pošten posvetnjak kot pa nevreden duhovnik. Vem.
da je za sveti poklic treba junaštva, B,ekel si mi,
da ti je srce bolno. Ljubiš li morda žensko?

— Ljubim, oče!

-— Ako je samo to. bodo minile te mla¬
dostne sanje.

— Ni samo to. Te sanje bodo minile, ker
morajo miniti, a to ne bo ozdravilo moje rane.
Duša mi gine po širokem svetu, v mojem srcu ne
bo nikoli svetega miru.

— Če je tako. ti ne bodem več prigovarjal.
Pojdi v miru. jaz te blagoslavljam. Čudna so pota
previdnosti, razna pota človeška. Idi, kamor te
želja vleče, tudi po tem potu boš prišel do rešenja.
Govoriti hočem, da te odpuste, in če ti je pozneje
treba moje pomoči, pridi pod mojo streho, dobil
boš v meni očeta.

Srečen je spustil mladenič bolno glavo na
starčevo roko in jo močil z vročimi solzami.

Za teden dni so se odprle nekega jutra se-
meniška vrata. Iz hiše je stopil bled mladenič v
posvetni obleki — Lovro. Vzdihnil je. ,.Svoboden
sem", mislil je in pozabil na vse. Solnce je sijalo,
vse je bilo živo. zeleno. Lovro je šel iz mesta.
Setal in šetal je po zelenih gajih. Na obronku
brega vrh gradu je mladenič sedel. Oči so mu
hitele po gorah, po dolinah. Užival je in ni mislil
ničesar. Nazadnje ga je premagal spanec, sladki
spanec. V sanjah je gledal Malvino, ki je sedela
za glasovirjem. Okoli glave ji je drhtelo solnce.
„Malvina!" vskliknil je mladenič, ..glej. nimam več
črne halje. Pridi, pridi!' 1  In razširil je roke in se
zbudil. Večerni zvon ga je spomnil na resnično
življenje. Šele sedaj je začel premišljevati. Kam
sedaj? Pogledal je proti strani, kjer je bil doma.
Čelo se mu je zmračilo. ..Kaj bodo rekli moji?
Morem li k njim? Morem? — Moram? Odločno
se je vzdignil Lovro in šel k znancu v mesto.
Zgodaj zjutraj drugega dne je že stopal Lovro
po cesti proti Postojni. Hodeč dobro uro. je prišel
do vrha. Njemu nasproti je šel voz; za njim se
je podil silen prah. Lovro stopi na brdo ob cesti.

da se izogne prahu. Lahek voz je letel mimo. Srce
je zazeblo mladeniča. Na vozu je sedel lin. mlad
gospod, zraven njega mlada gospa. Opazivši pot¬
nika je ona prebledela. Bila je Malvina. Dolgo je
gledal Lovro za njeno plavo mrežo, ki se je vila
v jutranjem solncu. Na to je sedel na breg. ,,Z
Bogom!' 1  je. šepnil ..Seveda, neumnež, seveda!
Plemenitaška hči in ubog kmet! Seveda! Pa čemu
še dalje misliti. Srce noče razumeti. Bedasto srce,
kdo te vpraša? Molči, trpi! Z Bogom!' 1  Hitrih
korakov je nadaljeval Lovro potovanje. Nazadnje
je opazil rojstni kraj. opazil očetovo hišo. Bilo mu
je težko, kakor bi bilo treba stopati na ledeno
brdo. Prišel je bližje. Ah, da bi bila ta hiša še sto
milj oddaljena! Zastonj — sila kola lomi. Med
potom je srečal kmete iz domače vasi. Postali so
in ga čudno gledali. Od kje ima mladi bogoslovec
posvetno obleko? Jeli kaj zakrivil in so ga izpo-
dili? Bog zna. Prišel je pred hišo. Na dvorišču
nikogar. Bržkone so bili ljudje pri delu na polju.
Stopi pod kap. Vrata so bila pol odprta. V sobi
je sedela starica: prela je in zibala otroka. Lovro
se je ustavil, potem vstopil. Starica dvigne glavo.

— Za božje rane! zavpila je in prekucnila
kolovrat, sine! sine! Kaj je s teboj? —Pritisnivši
roke na srce je padla na stol. Začela se je tresti.
Lete v zibeli je začelo jokati. Lovro je stal ves
zmeden. Naposled se zave, skoči iskat očeta in
začne drgniti starici slepe oči. Mati je odprla oči
in pogledala sina s tožnim, karajočim pogledom,
da mu je pokalo srce.

— Mati. de Lovro polglasno, stoječ kakor
marmornat kip, odpustite, ne sodite me krivo.
Nisem mogel drugače, Bog mi je priča.

— Kaj si storil, sin ? nadaljevala je starka
med jokom, pomagaj nam. sveta Porodnica. Ubil

si nas. Naša hiša nima več blagoslova. Kako sem
si bila lepo vse premislila, a sedaj — od vsega nič.

— Ali zaklinjam Vas, Poslušajte me! Pove¬
dati Vam hočem.. —

Tu sta se prikazala na pragn oče in svak.

Oče je obstal.

— Ti, Lovro?

— Sem. oče!

— Čemu? V tej obleki? Kje imaš črno?

— Pustil sem jo v semenišču.

— Ali so te odgnali?

— šel sem proste volje.

— Neumne volje! A zakaj?

— Bil sem nesrečen. Nisem rojen za sveti
duhovski poklic.

— Nesrečen? In kaka sreča te čaka sedaj.
Zakaj si — ?

— Svet mi bode dal srečo. Učil sem'se nekaj.

- Morda hočeš prek morja v Ameriko?

— Nočem.

-— Kam pa ?

— Ostal bodem pri svojcih.

— Pri nas? Ne boš! Brez dela ni jela. Pri
nas je pa delo le s plugom in motiko.

— Nočem se rediti od vašega potu. Vrnem
se v mesto. Tam dobim pomoči. A vsaj za prvi
čas mi dajte strehe.

— Ne dam. Pojdi, koder ti drago.

— Tast. vplete se v govor svak. ne prenaglite
se. Poslušajte ga vsaj, Bog ve, kaj je.

Molči, zet! — Lovro! Sveta si željen.
Pojdi v svet. Srečen pot. Prenočiš lahko tu. a
jutri ob zori se mi poberi iz hiše.

— Oče!

— Nič. Rekel sem in tako bode.

— Dobro, oče! Šel bom.

Starec je šel iz hiše — v selo mrk. zamiš¬
ljen. Sin se je vlekel v kamrico in se vrgel na
postelj. Tu je ležal nem. Prsi so se mu dvigale,
ustne drhtele. Naenkrat so zaškripala vrata. Vsto¬
pila je stara mati.

Lovro! Si čul? Lovro! požugala je starka.

| — Kaj je. mati? vzdignil se je Lovro.

— Povej mi vse. kako je bilo.

Stariča je sedla na postelj kraj Lovra in
on je razkril materi svojo ranjeno dušo.

Lepo govoriš, krasno govoriš, prikimala
je starka med solzami, oh kako bi bil ti lepo
pridigal. Pa ko je tako. naj bo božja volja, ali —
ali ta rana se mi ne bo zacelila Pri tem si je
starka otrla solze s predpasnikom.

Drugi dan zjutraj se je odpravil nazaj v
mesto, poslovivši se od sestre in svaka. Mater ni
dobil nikjer. Prišedši do kraja, kjer se steza zdru¬
žuje s cesto, je opazil starico. da sedi pod črnim
razpelom.

- Počakala sem te, Lovro, da te spremim
košček pota, Tu imaš pogačo. Sama sem jo spekla.
Tudi to vzemi, reče mati. stisnivši sinu pet križev-
cev v roko; vem. potreboval jih boš.

Molče sta šla nekaj časa po cesti. Tu sta se
poslovila. Ali naj pripovedujem, kako.

Prišedši v mesto je šel Lovro naravnost k
staremu kanoniku.

Prečastiti dobrotnik! mu je rekel, oče meje
izgnal iz hiše. prišel sem k očetu.

— Ravno prav, sinko. Vladni predsednik te
.je izbral na moje priporočilo za odgojitelja svojemu
sinu. Jutri že se moraš preseliti k njemu.

Na ta glas iz ust starega dobrotnika je
kriknilo Lovrovo srce radosti. Svoboden bode.
srečen, odmevalo je v njegovi duši. in komaj se je

spomnil, da se je treba kanoniku zahvaliti. Tako
je nesrečni ribi. katero voda bacne na suho, a
plima jo zopet odnese v rodni stekleni dom. v vodo.
kjer se more naplavati iz srca. Lovro se je osebno
poklonil vladnemu predsedniku. Bil je grof, tedaj
aristokrat in birokrat obenem, no. ne eno ne drugo,
kakor se navadno piše in razumeva. Bil je fin in
dovolj izobražen, a imel tudi smisel za vedo in
umetnost. Vešč svojim uradnim poslom, kazal je
on mnogo zdravega razuma in studilo se mu je
ono uradniško cepljenje dlak. katero se rado sili
v ospredje kot nezmotljiva modrost. Bil je prijazen
ljudstvu in ljudstvo njemu. Od srca je sovražil
uradnike, kateri so se predstojnikom klanjali do
tal, a na občinstvo gledali prezirljivo kot polbogovi.
•Se več, vladni predsednik je srčno ljubil svojo
družino in tak človek ne more biti trd niti pri
svojih uradnih poslih. Hotel je, da bode njegov
sin povsod cel človek, ki ne smatra predsodkov za
naravne zakone. Zato se je zelo vzradostil. da je
dobil Lovra za učitelja. Mnogi so mu to na tihem
zamerili, kajti prosim vas, exteolog pa učitelj
otrok! To ni mal greh. Medtem se predsednik ni
oziral na šepetanje sveta ter pozdravil Lovra tako:

— Da ste mi zdrav, gospod! Veseli me, da
sem našel, kar sem že dolgo iskal. Naj vam povem
odkrito svoje mnenje. Vi ne bodete mojemu sinu
učitelj, vi ne bodete samo gouverner, ampak pravi
mentor, kakor ga razumeva škof Fenelon. Vem,
da ste odkritosrčen človek, vem da imate značaj.
Vidite, to želim jaz sinu. Mehak je ta dečko, skujte
mi iz njega jeklenega človeka. Brez nravi ni v
življenju računa, a merilo v nravi mora biti značaj:
če ne poznate nravi, ste na slabem. Vi bodete
meni, sinu in moji družini prijatelj in kot prijatelj
bodete živeli v moji hiši.

61


Tako po priliki je govoril grof. Lovra so
zadele te besede prijetno, nov poklic mu je bil
vsled tega stokrat prijetnejši. Mladi exteolog se je
preselil iz mesta v predsednikovo hišo. V hiši so.
pazili nanj kakor na svojega; udobnosti in zado¬
voljstva se mu je ponujalo na vseh straneh, o
skrbi niti sledu. Učenec ni bil razvajen gospodič,
ampak zdrav, razumen deček, ki je bil ponosen na
znanje svojega mentorja. Poučevanje Lovru tedaj
ni prizadevalo mnogo truda, in pri največji vnetosti
mu je ostalo še dovolj časa za svoje lastne nauke.
Učil se je mnogo, čital še več in različno. Hiter,
prodirajoč, ognjen duh ne gre le po eni odmerjeni
poti. se ne koplje sistematično le po eni vedi:
dobivši zvezo med vsemi strokami znanosti in
hoteč uspeh njen spojiti z živim, praktičnim živ¬
ljenjem, seže tak duh v vse človeško znanje, skuša
ga obseči, kolikor mu dajo moči. Tak duh ne pozna
mejnika. To je znak genijalnosti. Tak je bil Lovro,
/čelo rad se je učil matematike, naravoslovja in
filozofije; dobro je znal zgodovino, posebno pri¬
ljubljeno mu je bilo jezikoslovje in učenje stare
in nove književnosti. Poznavanje jezikov — in on
je poznal vse glavne evropske jezike temeljito —
smatral je Lovro samo sredstvom, kakor je tudi
treba, a učeč se jih. ni si razbival glave s pre-
modrimi podrobnostmi brez namena, ampak učil
se je postanka, filozofije, narave jezika. Pogledal
je včasi tudi v politične znanosti. Škoda, da se ni
poglobil v nje; bistri njegov um bi bil našel mnogo
hrane v tej stroki. Lovrovo učenje ni bilo samo
golo zapomnjevanje, vedno je stvar premotril kri¬
tično; sodil je bistro, izvirno, razlagal jasno, kratko.
Tako je Lovru tekel čas mirno, udobno, prosto brez
nenaravnih pritiskov in dolžnosti, protivnih njegovi
volji in željam. Mladi grof se ga je privadil kot

starejšega brata, učil se je z vnemo in lepo na¬
predoval. A tudi Lovro ni imel učenca drugače
kot brata. Ž njim je po zimi prenočeval v mestu,
prebil spomlad na potovanju in leto v dvorcu
na deželi.

Lovro je dihal svobodno, srečno. Še več.
Lovro se je čisto spremenil. A tudi ni čuda. Kako
je gledal ta svet ubogi cerkovnikov deček, krotki
dijak, prišedši iz vaške kolibe, prisiljeni mladi

bogoslovec ?

Pri cerkovniku je videl deček s stolpa, da
so visoke, gosposke strehe, ali Bog ve. kaj se pod
temi strehami skriva; ubogi dijak je začudeno gle¬
dal svetla,»visoka okna gosposkih palač in hitre
bogate kočije, a prisiljenemu bogoslovcu se je od¬
zival večni odmev sred praznih zidin: ,.Ti se moraš
odreči svetu." A sedaj ? Sedaj je Lovro hodil po
gladkem parketu v palači, sedel je na mehkem
gosposkem sedežu, gostil se na srebrnem krožniku
kakor gospoda, gledal in delil vse gosposko živ¬
ljenje. vse njegove spletke, velike malenkosti,
resno in smešno tekmovanje, proučeval je prazne
velikane in umne pritlikavce, kratko rečeno sedaj
je gledal v dušo svetu, ki vlada svet. V začetku
je bil nekoliko zmeden nevešč družabnim navadam,
za trenutek je dremala njegova kritična moč, a
duh njegov si je hitro opomogel in poklical ta
novi svet pred sodbo svojega uma. Gospoda se mu
je klanjala dvakrat: kakor prijatelji predsednika
in kakor zelo umnemu človeku. Kadar glavarji
spoštujejo duševne vrline, padajo mali velikani
pred njimi na kolena, ker se jim zdi, da je to
gosposko spoštovanje šele pravi pečat božjega daru.

Nekega večera je bil v predsednikovem
dvorcu ..the dansant -1 . Zbralo se je lepo društvo,
večinoma birokrati, tedaj nekoliko prisiljeno.

Tudi Lovro, ki je bil vdeležen pri ti zabavi,
je gledal to medsebojno klanjanje. Ko se je poja¬
vil predsednik ter spregovoril nekoliko dovtipov,
nasmehnilo se je društvo po dolžnosti in postalo
je za hip živahnejše. In ko je predsednik stisnil
Lovru roko. nastalo je šepetanje in gospoda je
začela obletavati Lovra. Naenkrat se prikaže pred
njim mlad, zelo nališpan gospodič. Poklonivši se
lahko se je predstavil govoreč skozi nos: ,.Ferdi¬
nand V., okrajni predstojnik.' 1

— Posebna čast mi je. odvrnil je Lovro
ravnodušno.

— Oprostite mi mojo predrznost, velespošto¬
vani gospod! nadaljeval je predstojnik igraje se s
svojimi očali, no hotel sem imeti srečo prej vas
poznati, nego vas pozdravim v svoji hiši.

— V vaši hiši?

- Ah, ne veste? Tem bolje. Superbe! Nje¬
gova prevzvišenost gospod vladni predstojnik je
izvolil sprejeti moje ponižno povabilo, da pride
mladi gospod grof za bodoče počitnice na moje
posestvo v L. — Livna pokrajina.

- Znana mi je. Krasna je. odvrnil je Lovro
in senca je hušknila preko njegovega čela.

— Telite? Krasna. Veseli me. da mi tudi vi.
velespoštovani gospod, kot znan poznavalec krasote,
to pritrdite. Za gotovo se nadjam. da bomo pre¬
živeli tam vesele dni.

— Lepa vam hvala že naprej!

— Ali ker se je naše znanje tako srečno
obneslo, dovolite, da ga dopolnim, da vas pred¬
stavim svoji ženi. Tudi , ona posebno ljubi
umetnost.

' — Velika čast mi bo. Prosim vas zato. gos¬
pod predstojnik.

64

Uradnik je prijel Lovra za roko in ga vedel
v drugi salon. Na pragu se je Lovro vstavil
Predstojnik je čutil, da mladi učenjak drhti.

— Kaj vam je? vpraša predstojnik,

— Nič. odvrne Lovro, izvolite me predstaviti.

V kotu salona je sedela na mehkem naslo¬
njaču. ogrnjena z modrim svilnatim plaščem, bujna
plavolasa gospa. Koketno je bila naslonila glavo
na naslonjač in si hladila bele prsi s pihalko.
Okoli nje se je sukalo nekoliko mladih uradnikov
v črnih frakih in mlajših poročnikov v beli
uniformi.

- Gospod Lovro N., učenjak iu gouverner
mladega gospoda grofa! — Moja žena. Malvina,
rojena plemenita L., predstavil je predstojnik
Lovra svoji ženi. — No. gospod filozof, nadaljeval
je skozi nos. prepuščam svojo ženo vaši duhovito¬
sti. Napadajte živo. delajte jej ..cour” po svoji
volji. Naj ji bo to kazen za nesrečno migreno.
Moram igrati četvorko s svetnico M., in godba je
že pričela. Adieu m' amie! Adieu monsieur le
gouverner! In mladi predstojnik je oddrsal po
gladkem podu.

Na prvi Lovrov pojav se je Malvina stresla
kakor list v večernem vetru. Na to je povesila
oči in se dostojanstveno priklonila. Lovro je
prebledel kot mrtev in stal nekaj časa nem.

— Milostiva gospa! vpletel se je mladi po¬
ročnik. rešite nesrečnika, naredite me najsrečnej¬
šega človeka, plešite z mano četvorko.

— Hvala! glava me boli! odgovorila je
kratko predstojnica. ,

— Tedaj sans pardon? priskočil je mlad
vajenec kazenskega sodišča.

— Sans pardon, končala je Malvina.

65

Lahkokrilo uradništvq in častništvo se je
brzo razpršilo izpred oči lepe okrutnice. iskaje
si plesalk drugodi.

— Oprostite, milostiva gospa! zavedel se je
Lovro, poklonivši se nekoliko nerodno. Zla sreča
me je vrgla pred Vas. in mesto zanimivega kroga
mladih gospodov evo Vam mene. da Vas s svojo
nerodnostjo nadlegujem. No jaz nisem kriv. -laz
sem le nesrečni quid pro quo, katerega je Vaš
gospod soprog izvolil poslati semkaj, da straži
Vašo migreno. Oprostite moji nespretnosti, ni
dolgo od tega. da sem prišel iz semenišča in takov
mlad svetnik ne pozna gosposkih narav.

— Sedite k meni, gospod Lovro! spregovorila
je plaho Malvina in udarjala s pahljačo po svile¬
nem plašču, sedite k meni; ne pomaga nikakov
izgovor, gospod stražnik moje migrene. Moj mož
me je poveril Vam. vršite svojo dolžnost. Ples
Vas malo zanima, kakor vidim. A propos! Rekli
ste. da ste zapustili duhovništvo, a Vi ste. verujte,
velik jezuit.

— Jaz?

— Da. Vi. gospod. Svoj žareči duh. svojo
duhovitost prikrivate s takozvano nerodnostjo, samo
da se me rešite.

— Varate se. milostiva gospa! Vi me imate
za slabega človeka. Močan sem. Evo. sedel sem k
Vam. Zapovedujte!

— Dobro; povejte mi. kaj delate sedaj?

— Vzgojitelj grofovega sina sem. odgovoril
je Lovro hladno.

— Vem. Ne vprašam Vas po potnem listu,
kjer je oseba opisana natanko. Vprašam Vas kot
pametnega, izobraženega človeka, katerega duh ne
miruje nikoli: kaj delate sedaj?

— Učim se botanike.

4

66

— Poznavati bilje in cvetje?

— Da.

— Kako to?

— Velik prijatelj prirode sem. Že dolgo se
bavim z rastlinstvom; zbiram trave in cvetje in
stiskam jih v knjigo. Zbirka je sicer mala. a poučna.
Res ?

— Ni dolgo, kar sem dobil vijolico stisnjeno
v taki stari knjigi. Dog. kakšna sprememba! Ko
sem jo prvič videl, je cvela divno, sveže pod zeleno
travo; sedaj je stisnena. suha. brez življenja.

Čemu ta zelo navadna rastlinska opazka?

— Da vijolica nima duše!

Malvina je prebledela in skrila svoje potrto
lice za pililjačo. Za malo časa je vzdignila glavo,
kakor da je dobila nove moči.

- Gospod, dejala je Malvina, Vi mi govorite
tu o bilju, o cvetju, no. jaz čutim strup tega bilja,
samo trnje tega cvetja. Razumem vas predobro.
Koj. ko sem vas opazila, sem se spomnila, da bo
med nama razgovor o preteklih dneh. Vi ste ne¬
kako nestrpni. Me li nočete poslušati?

— Hočem, milostiva gospa!

Nekdaj sva se videla, jaz nedolžna de-
vojka. ki je poznala samo naravo. Vi mlad bogo j
sloveč, idealist. Vi ste me ljubili a jaz? Tudi
jaz sem vas ljubila, a to čustvo do duhovnika se
mi je zdelo takov greh, da sem se morala po svoji
otročji misli pokoriti zanj z življenjem. Odločila
sem se vzeti neljubljenega moža. odločila se hoditi
trpe in molče po poti naših društvenih predsodkov,
ki mečejo čustvo pod novo in tako sem postala
žena gospoda predstojnika. Ljudje me imajo za
srečno, a v resnici ni moja sreča drugega nego
komedija pod svilnato haljo, za finimi čipkami.

Nimam pravice, nimam razloga, milostiva
gospa, da bi vprašal za' vse, kar ste mi ravno
povedali. Žal mi je. če sem bil vzrok, da ste svojo
srečo zgrešili, a ne morem ši kaj. da bi se Vam
ne zahvalil.

— Na čem?

Na čustvu, katero ste prebudili v meni,
katero me je razplamtelo do konca, da sem vrgel
s sebe verige, katere so mi navezali. Ljubeč vas
strastno sem slekel črno haljo ter šel svoboden v
svet. No, pustiva to razpravljanje. Čemu iskati leka
rani. ki je že zaceljena.

Malvina si je grizla ustnice. Dobro je bila
opazila, da jej je romantična spletka zgrešila
. smoter.

I)a. da, nadaljevala je zlobno. Morala se
je zaceliti. Usoda je hotela tako. Ali sem morda
jaz kriva, da sem se rodila kot hči bogatega ple¬
menitaša. a Vi —

A jaz kot ubog kmet? nasmehnil se je
Lovro in kri razžaljenega ponosa mu je udarila v
lice. Niste kriva, lepa gospa. To je čista, priprosta
resnica, in Vaša žrtev ni drugega kot običajna
posledica naših društvenih okoliščin. Jaz tega ne
obžalujem. Ona romantična epizoda — po vspehu
je ne morem drugače imenovati — spomnila me je
živo. da po svojem rodu nisem nič na tem svetu,
vsaj ljudje danes tako mislijo. Ta romantična epi¬
zoda me je spomnila, da zberem lastne moči in se
postavim na svoje noge. Čim več je človek sam
zaslužil, tem več velja. Vaša morala, lepa gospa,
me zopet sili. da se vam zahvalim. Gledati hočem,
da bodem človek — cel človek.

— Vi ste hudobni, črez mero hudobni, gos¬
pod Lovro.

— Jaz prestavljam idilo v prozo.

— Vi se le rogate pojavu svoje prve ljubezni.

— Prvo dejanje te ljubezenske zgodbice
postaja smešno, če se človek ozre na prozaično
rešitev. Pa smešnost nastane šele iz kontrasta.

— Glej. glej! pridrsal je predstojnik, gospod
gouverneur je lečil izborno migreno moje žene. Zdi
se mi. da se dobro zabavaš. Malvina!

— Gospod mi je pripovedoval jako zanimive
črtice iz botanike, nasmehnila se je Malvina
prisiljeno.

— O vijolicah brez duše. gospod predstoj¬
nik! dodal je Lovro.

— Imajo cvetice dušo? vprašal je predstoj¬
nik začuden.

— Imajo včasi. odgovoril je Lovro.

— Vi kot učenjak to morate  bolje vedeti,
zažugal je predstojnik.

— Ali osat nima duše. dodala je Malvina,
ker človeka rani do krvi.

— Osat je priprosta trava, katero vsakdo
prezira; morda se maščuje s svojo bodečnostjo nad
svetom, ki jo je popolnoma zavrgel, odgovoril je
Lovro naglo.

— Jaz od vsega tega, pri moji duši. ne
razumem ničesar. Ma foi, nič! zasmejal se je pred¬
stojnik skozi nos. Vaša travna razprava mi je
prazna uganka. Razpravljajte stvar kakor Vam
drago, jaz si operem roke in grem popit čašo čaja.
— Gospoda predstojnika ni bilo več.

— Bodeči moj gospod! začela je Malvina. da
vidite, da se vas nič ne bojim, evo moje roke.
peljite me k glasovirju v drugi salon. Se li bojite ?

— Bog varuj! Jaz poznam samo lepo gospo
predstojnico in ničesar več. In kako je ta dama
zelo zabavna, slast mi je se kratkočasiti kraj nje.
Ona ima k sreči aristokratsko bolezen, migreno,

in jaz sem kmetskega rodu in ne znam plesati. Les
extrenies se tonclient. Izvolite, evo roka.

Lovro je vedel mlado gospo do glasovirja.
Malvina je sedla.

Kaj naj igram, kaj naj pojem?

Vse po svoji volji, gospa.

Schubertovo pesem? Ne. ne! Vem, da vam
Nemci niso ljubi. Hočete li Prešernovo ..Luna sije"?

— Sedaj ne bi mogel poslušati teh pesniških
vzdihov.

— Toraj? udarila je predstojnica nekoliko
t j lito po glasovirja.

— Ritornel iz ..Rigoleta".

— Ha. ha. ha! zasmejala se je Malvina; od¬
pusti vam Bog ta greh! Naj bo po vašem! Brzo
je prebirala tipke in zapela z lepim, vznešenim
glasom:

La domea e mobile*)

Qual piuma alvento.

Muta d' accento
hi di pensier!

Lovro se je nasmehnil in začel deklamirati
polglasno:.

Sempre amabile,**)

Leggiadro il viso
In pianto ed in viso
E — menzogner!

— Živeli! To vam gre od srca!

Ferdinand! viknila je Malvina in skočila

jezno.

Kaj zapoveduješ, duša? prihitel je pred¬
stojnik.

w ) Ženska je spremenljiva — kakor pero v vetru. —
Nema po glasu in po mislih!

**) Vedno vredna ljubezni, — obraza ljubkega — v
.i"kii in smehu — In -- lažnjiva!

— Greva domov! Lahko noč. gospod Lovro!
in poklonivši se je odšla z možem.

— Klanjam se. gospa predstojnica, zahvalil
se je Lovro.

Ono noč je dozorela v njem nova misel. ..Jaz
da nimam moči. da duševno nadkrilim te velikane?
Kukavica bi bil. da bi se trgal za predstojnikovo
srečo. Višje, višje mi leti duša!" Lovro je začel
resno razmišljati o svoji bodočnosti, ter se odločil
posvetiti se višjim državnim znanostim, ko dovrši
svojo nalogo v predsednikovi hiši.

Takrat se je Lovro pomiril s svojo rodbino.
Predsednik je v uradnih poslih potoval po postojn¬
ski okolici. Ker je bil zvedel od starega kanonika,
kako in zakaj se je Lovro sprl z očetom, se je
odločil starca zopet potolažiti. Prišedši tedaj v oni
kraj. pozval je predse Lovrovega očeta ter mu
rekel: ..Boter moj dragi! Menda veste, da je vaš
Lovro v moji hiši in uči mojega sina. Bog vas je
res blagoslovil, ko vam je dal tacega sina. ker je
pošten, umen in učen človek. Lika vam je in čast
celi vaši hiši. Vem, da vam je žal, ker ni ostal v
semenišču. Ko. ne jezite se zato! Bog je dal člo¬
veku voljo in vsak človek ima svojo. Verujte mi.
da bode Lovro danes ali jutri tudi brez črne halje
velik gospod. Upam. da bodete to srečo dočakali.
Toraj pomirite se. za Veliko noč vam ga pošljem.
Z Bogom."

Starec se je zelo razveselil. Kako bi se ne?
Če deželni glavar pravi, da Lovro nekaj velja, da
je učen in da bode gospod, ko je Lovro celo tako
učen. da lahko podučuje sina milostljivega gospoda
predsednika, tedaj je gotovo res. ..Vidiš, vidiš”
pravi starec sam s sabo. .Lovro je tedaj junak,
ni mevža' 1 . Ko je sosedom pravil, radi česa ga je
predsednik poklical predse in kako mu je hvalil

71

sina. govorili so kmetje: ,.Ej, lahko je Lovru, ko
ima svetega Petra za botra' 4 . A doma? Mati seje
od veselja skoro raztopila v solzah. Sestra in svak
sta se veselila Lovrovega prihoda.

— Vidiš. mati. rekel je oče. da bi mi bil
kateri boter ali sosed govoril za dečka, bi mu bil
odgovoril, da govori neumno; ali ko je začel sam
milostljivi gospod hvaliti Lovra, se mi je omečilo
srce in pomislil sem, če ne bode duhovnik, postane
lahko sčasoma slaven človek.

Da bi Bog dal. in hvala Bogu! odvrnila
je starica.

:— Amen, mati, zasmejal se je starec; če se
ne bo svetila zlata kapa na Lovrovi novi maši,
tedaj se bo na gosposki svatbi.

O Veliki noči je Lovro srčno objel svoje
drage. Vsi so se mu zelo čudili. Bil je črno oblečen,
oblečen lepše kot okrajni sodnik. Čudili so se zlati
verižici, krasnim prstanom, svetlim črevljem in
visokemu klobuku. Vsakemu je Lovro prinesel
kakov dar. Očetu srebrno uro z verižico, materi
svilnato ogrinjalo, sestri fino obleko, pa tudi črno¬
oki malček je dobil dva trda tolarja i množico
kolačev. Doma Lovro ni imel dosti miru. Ves božji
dan so prihajali ljudje ter popraševali mladega
modrijana o vojski, o miru. o davkih, o žetvi, o
vojaštvu; kajti kako bi vsega tega ne znal človek,
ki je s predsednikom za eno mizo. Lovrovim sta-
rišem je bila ta radovednost po volji. Ponosno so
oni navijali ubogega Lovra kakor uro s piščalko,
naj pokaže svojo modrost. Mladenič se pri tem ni
čisto nič jezil. Bil je vedrega lica. vesel, /a Mal-
vino an ni več bolelo srce. Njena neprirojeria
koketerija mu je bila celo — zoprna. Trdno pre¬
pričan. da bode dosegel svoj vzvišeni smoter, se
.je ndal popolnoma prostodušnosti svojih domačih

ter jim pustil, da se ga navžijejo po volji. Včasi
je šel sam na samotni hribček vrli sela. Tu je
ležal po več ur čisto sam. tu je delal v svoji duši
in zidal bodočnost. Vrnivši se v mesto je zvedel,
da je umrl njegov dobrotnik kanonik. Živo je
zadela ta vest njegovo dušo. Več dni je bil žalo¬
sten. zelo žalosten. No, tudi ta žalost se je počasi
potolažila. Ta dogodek je bil Lovra nov povod, da
se je spomnil Malvininih besed, da je začel misliti
na bodočnost.

Ali naj govori o tem z grofom'? Bilo mu je
mučno začeti govor o tem. a nazadnje se je le
ohrabril. Nekega dne se je oglasil pri predsedniku.
Ta ga je sprejel prijazno v svoji pisarni

— S čim vam morem služiti, dragi prijatelj ‘?
pozdravi ga grof. ,.Imate morda kako tožbo proti
sinu '?' 1

— Nikakor ne. gospod grof. odgovoril .je
Lovro, vaš sin je vrl mladenič. Prošnja se tiče mene.

— Izvolite mi povedati, kaj je'?

— Gospod grof. nadaljeval je Lovro, ne vem,
ali se imam več zahvaliti večni previdnosti ali
Vaši plemeniti duši, da me je sreča zanesla v Vašo
hišo. Za me je to vsekakor sreča. Zapuščenega
mladeniča ste sprejeli pod svoje krilo. Ne mislim
samo na vsakdanji kruh. na materijalno udobnost,
ki me je zadela vsled Vaše dobrote; mislim na ono
svobodo, katero ste mi dali. da sem se kot služab¬
nik čutil svobodnega človeka, da se mi je duša
mogla razvijati. Ne zapišite mi v greh. jkar Vam
povem .sedaj; svoboden človek govori vedno po
svoji misli, po svoji duši.

\ kratkem času sem izvršil svojo nalogo pri
Vašem sinu. Grešil bi proti Vašemu zaupanju, če
bi poučevanje nategnil erez čas. erez svoje znanje.
Ura bode bila in jaz se bom moral ločiti od Vaše

hiše. I >a bi bil poučeval kakor navadni plačani
učitelj, bi se čisto navadno poklonil, in odšel bi
poslušat pravo, da postanem uradnik, živeč se s
poučevanjem drugih dijakov. Ali Vaša hiša mi je
bila — oprostite mi to predrzno besedo — oče¬
tovska hiša. To mi daje pogum. Duša mi gori po
delu. delati hočem, da svojo bodočnost uredim po
svoji želji in volji, da ne bom hodil v življenju
po navadni poti. na kateri človek ni drugega nego
člen v ljudski vrsti, kjer delujoča sila zadrema.
Rekli bodete, da je to nekoliko predrzno, ali jaz
Vam povem, gospod grof. da čutim v sebi moči,
in ta samozavest opravičuje mojo smelost. Zato se
zatekam k Vam. Vi ste pameten, pošten človek,
kavalir v dobrem smislu. Svetujte mi. pomagajte
mi. kaj naj storim?

— Vaša odkritosrčnost me veseli, dragi pri¬
jatelj. ona je popolnoma po Vašem duhu in kar
Vi imenujete drznost, ni nič druzega kot Vaša
pravica. Radi mojega sina srčna Vam hvala. Vem,
da se takov duh kot je Vaš nerad bavi s pouče¬
vanjem. Vi ste svojo nalogo rešili dobro. In zopet
Vani hvala, jaz sem Vaš dolžnik za celo bodočnost.
Vi nočete postati uradnik, vsaj navaden ne. Raz¬
umem. Delujoča moč se mora ukloniti pod urad¬
niškim prahom. Vaša duša rada razprostira krila
po širokem svetu. Domislil sem se nečesa. Vi ste
posebno vešč jezikom. Da vidimo. Slovan ste: go¬
tovo Vas bode zanimal vzhodni svet. Ne res?

— Seveda, gospod grof.

— Dobro. Posvetite se diplomaciji. Imam
prijatelja pri ministru Buol-Schauensteinu. Posku¬
siti hočemo, da pridite v orijentalsko akademijo.
Vam je li to prav?

— Da. gospod grof. Tisočera \ aiu hvala zato.

— Gledati hočemo tedaj, da pridete v do¬
movino Hanin al Rašida in lepe Šeserade. Ondi
bode imel Vaš duh dovolj hrane.

Lovro je bil vsled grofove obljube presrečen.
Vzhod! Divni. bajni vzhod! V sanjah in v resnici
je plaval pred njegovo dušo beli Carigrad sredi
modrega morja. Ninive. Menlis, Jeruzalem. Ganges;
pred njegovo dušo je sijalo novo solnce. Težko je
nesrečnik čakal, da konča učiteljski poklic v pred¬
sednikovi hiši. Njegovi tovariši so bili že uradniki,
kaplani, častniki. Treba jih je bilo doteči. Svet
navadno ne sodi mladeniča po duševnih vrlinah,
ampak po šolskih spričevalih in pozneje po večjem
ali manjšem poklicu. Večkrat se ljudje uklanjajo
plitvi glavi, ker je uvrščena v vrsto javnih poklicev,
večkrat se rogajo pametnemu človeku, ker ni ..nič'J
ker ne spada v nobeno društveno kasto. Posebno
v malih okolnostih se vidi to prazno malikovanje.
In tako očitno razžaljenje pametnih vrlin boli tudi
duhovitega človeka, četudi se ne briga za norosti
svoje dobe. Na vzhod! klicala je Lovrova duša,
ven iz tega kroga neprirode. zavijanja'in zvijače;
na vzhod! proti izviru večne svetlobe. .Mladi grof
je dovršil prve nauke. Poslali so ga na Dunaj
učit se prava, da bo za nekaj let stopil v vrsto
visokih uradnikov, četudi so mu visokorodne tetke
zatrjevale, da bi mu bolj pristojala bela obleka
dragonskega poročnika. ..Rešen sem!" vzdihnil je
Lovro, poslovivši se po izpitu z mladim učencenf.
Grof je bil v resnici mož beseda. Pisal je na vse
strani pisma radi Lovra, ne bi li dosegel mesta
v orijentalni akademiji. Poslal je tudi Lovra samega
na svoje stroške na Dunaj, da se je predstavil
gospodom. Plaho je stopil mladenič v hišo, kjer
se kuje državna sreča — v ministrstvo zunanjih
stvari. Povsod preproge, povsod z zelenini suknom

obita vrata, da ue motijo s škripanjem globokih,
misli diplomatov, povsod na vratih okenca, da te
lahko vidijo prej nego ti njih. Prijatelji grofovi
so pozdravili Lovra sladko in gladko, izjavili so
mu. da jim je predsednik pisal o njegovem poklicu
in umu. in da upajo, da mu bode šel na roko. da
dobi zaželjeno mesto. Lovra je to nekako veselilo,
a vse mn je bilo presladko, pregladko. Lovro j&
položil nazadnje izpit za sprejem v akademijo, po¬
ložil ga sijajno. Rekli.so mn, naj gre domov: dobi
po izpitu sodeč — povoljno odločitev. Z lepim
upanjem se je vrnil v predsednikovo hišo. kjer je
čakal na odločitev. Niti najmanj ni dvomil, da ga
sprejmo v zavod, kjer se vzgajajo mladeniči za
diplomatično službo na vshodu.

Nekega dne gada predsednik poklicati predse.
Ni bil vesel. Na pisalni mizi je ležal zavoj papirjev:

— Zapovedujete, gospod grof? spregovoril
je Lovro prvi.

Sedite, dragi gospod. Pišejo mi prijatelji
z Dunaja, da ste se odlikovali pri izpitu, da ste
bili predloženi na prvem mestu za vsprejem v
akademijo.

Nekov nemir se je polotil Lovra.

Med tem. človek obrača. Bog obrne,
nadaljeval je grof. Grof Buol je moj prijatelj, a
ima tudi druge prijatelje, močnejše prijatelje. Na
priporočilo cesarskega poslanika v Carigradu, ba¬
rona H., sprejet je drugi gojenec v akademijo, a
sami veste, da je bilo le eno mesto prazno.

Toraj nič? je komaj spregovoril Lovro
bled kot smrt.

— Žalibog nič, nesrečni moj prijatelj! Ali
ne izgubite upanja. Učite se prava, bodite uradnik!
•laz bodem skrbel za vas.

— Hvala, gospod grof, ne morem.

— In zakaj?

— Oprostite, da vam zopet govorim odkri¬
tosrčno.

— Govorite svobodno.

— Ušel sem iz semenišča, da pridem do
svobode. Nisem bil dovolj močan v tihi samoti
prestati nekaj let. In da bi bil vezan vse svoje
življenje! Gledal sem to življenje več let. Vi ste
blag in pravičen, ali so tudi drugačni glavarji. Ne
morem, gospod grof. ne morem! Tudi najboljša
služba bi bila mojemu duhu. kar je bila Herkulu
Nesova halja. In sedaj še bolj. ko me je prevarila
lepa nada.

— Kaj tedaj mislite, prijatelj?

— Kaj? Ali vem sam? Vest. katero sem
slišal sedaj, me je ošinila kot strela z vedrega
neba. Nimam moči, da bi mislil, a to vem. da ne
bodem uradnik.

Pogum, prijatelj! Vi znate dosti jezikov,
poznate razne književnosti. Bodite učitelj. Kaj
pravite k temu?

— Prav pravite, gospod grof! Moč se mi
vrača. Da. učitelj hočem biti za vse. kakor sem
bil za vašega sina. Obrniti hočem svojo delavno
moč v to smer in ako mi ni dano. da bi bil sam
vel človek, bodem vsaj odgajal cele ljudi.

— Dobro! Napišite takoj prošnjo na mini¬
strstvo! Sam jo hočem priporočiti, da se vam da
državni štipendij. Kar je grof rekel, je Lovro
storil. Treba je bilo čakati in čakati. Lovro se je
bavil s pisanjem slovenskih književnih razprav.
Minili so trije meseci, odgovora ni bilo. Grof se
je temu čudil. Zdravja je bil slabega. Pokret se je
pripravljal po vsej državi. Grof se je odločil
pustiti službo in oditi za leto dnij na potovanje
v Italijo in Švico. Lovro je moral domov, ni se

mu dalo živeti brez dela ob tuji hrani. Stari so
poslušali, kako postane Lovro profesor, stari so
bili zadovoljni, samo starici je včasi prilezla
solza iz oči. Vse bo dobro, tolažil se je Lovrov
oče. Ali ni sam predsednik rekel, da je Lovro vrl.
pošten, učen človek, in tak mora biti velik gospod.
Lovro je pravil, kako bo moral tri leta bivati na
Dunaju. Stari so se čudili: Naš Lovro se bode
učil v samem cesarskem mestu. Mladeniča je
čakanje jezilo. Znanje ga je motilo. Kaj hoče s
filozofijo, z vsemi evropskimi jeziki v mali bajti
sredi pustega kamenja? Kaj koristi bogastvo, če
ga ne moreš rabiti ? Žalosten se je plazil po cele
dni po golem griču, čitajoč sedaj Byrona. sedaj
Berangerja. sedaj Goetheja, Ali kako korist je imel
od tega čitanja ? Bil je nemiren, v skrbeh. Nekega
dne, ko se je vračal domov, priteče sestra predenj.

— Lovro. Lovro, klicala mu je, evo ti zavoj!
Prinesel ga je uradniški sluga. Poglej, kaj je.

— Vendar! vzdihnil je Lovro in začel hitro
trgati uradni pečat. Pregleda pisanje, prebledi,
spusti zavoj na tla, pokrije lice z rokami in vrne
se hitrih korakov nazaj na hrib.

— Jezus Kristus, zavpila je sestra, kaj je
Lovru? morda je kaj hudega. Začudil se je
ubožec, ko je pregledal pismo.

Oče je vzel pismo in odšel naravnost v krčmo,
da poišče starega sodnijskega pisarja, da mu po
domače raztolmači zle papirje, ker je pisar znal
nemški.

— Pisar je nataknil očale in začel skozi nos
citati nadpis na Lovrovi prošnji: „Prošnja se
vrača prosilcu, ker je ministrstvo prošeno podporo
dalo drugemu.‘‘

— Pa ni dobro, dragi boter, začel je pisar
tolmačiti Lovrovemu očetu: ,.to pomeni po naše:

7 (S

Lovro ne bode dobil nič. ne bo šel na Dunaj na
visoke šole."

Tako je tudi bilo. Stari državni sistem je bil
pri kraju, a stari podpredstojniki so še vršili svojo
oblast. Lovro je bil evteolog — ubežnik, tu ni
mogel niti sam predsednik pomagati. In kako tudi?
Groi je potoval Bog ve kje po južni Italiji. Kakor'
bi bila starca pičila kača. Govoril ni nič. Nemo je
stlačil pismo v žep. nagubančil čelo. stisnil ustnice
in šel počasnih korakov proti hiši.

— Kje je Lovro? vprašal je stopivši v hišo,
kjer je družina sedela v strahu.

— Ne vemo. oče! odgovori sestra, drhte; celi
dan ga ni bilo doma. Da si le ni storil kaj hudega!
Poslala sem moža in nekoliko pastirjev, da ga
poiščejo na hribu.

— Ne vpelji nas v skušnjavo! je molila
starka v kotu in točila solze.

— Dobro, dejal je oče. ko se vrne domov,
povejte mi.

Starec je odšel v svojo čumnato in zaklenil
vrata. Izvlekel je račune, štel. zlagal, kimal z
glavo. Medtem so pretekle tri cele ure.

— Bog vedi. kaj dela oče v čumnati, reče
sestra, ko je šla že desetič pred hišo gledat, če
se že vrača brat. ..('ujete, mati? ali naj pogledam,
kaj dela oče?"

— Varuj te sveta Devica, zažugala je Sta¬
riča med jokom, ali ne poznaš očeta? Ne moti ga!
Nagel je. moglo bi se zgoditi kaj hudega.

Proti večeru je svak privedel Lovra. Dobili
so ga sedečega pri največji vročini kraj brezna
na strmi skali, kjer je kot nor zrl pred se. Ob
njem je ležala knjiga. Če bi bili dobri ljudje znali
citati, bi bili razumeli, da je knjiga Byronov
...Don Juan". Lovro ni govoril nič. Bil je bled.

79

drhtel je kakor šiba. Deli so ga v posteljo, ('isto
nič se ni branil. Na materin jok je prišel oče iz
čumnate.

— Lovro! kako je? vprašal je starec, nag-
nivši se nad sina.

— Hudo. oče! odvrnil je sin in zaprl oči.

— Potrpi, sinko, zašepetal mu je oče,
dobro bode.

Lovra je zgrabila huda mrzlica. Celo mu je
gorelo kakor žareče železo. Žila mu je bila hitreje
kakor blisk.

— Pojdite po zdravnika, zapovedal je oče.
Prišel je zdravnik, to je vaški ranocelnik. A kaj
zna tak človek ? Skozi svoje debele očali ni videl
ničesar. Hvala Bogu. da je bil slep. ker drugače
bi Lovro ne bil ostal živ.

Gospod doktor! dejal mu je starec ostro,
pazite, da mi sin ne umre. Vaški Eskulap je izbr-
bljal. brisajoč z modrim robcem očali, nekoliko
latinskih budalosti. odredil, da bolnik ne sme piti
vina. spravil svoj trdi tolar v žep in odšel.

Mrzlica je postajala hujša. Mladeniča je bilo
treba držati, da ni skočil iz postelje. Oče in svak
sta bila trudna. Vse Lovrovo življenje, kakor da
je hotelo bruhniti iz njega. Kričal je kakor divji,
plakal kakor dete. Starki se je srce trgalo, oče je
bil nem kakor kamen. Mladeniču se je začelo
mešati. Črna halja ga je stiskala do norosti, po¬
stajala je ožja in ožja. sedaj bode Lovru stisnila
srce. ,,Zraka, zraka!" zavpil je bolnik. In pretrgala
se je halja. Bilo mu je lažje. In postal je orel;
rasla so mu krila, zlata velika krila. Čuj, kako
frfotajo! On leti. leti daleč, visoko! „Kaj vidim?
Piramide sredi puste Sahare! A tam? Carigrad se
dviga kakor labod iz morja! Vidiš li ono lepo
devojko v senci lovorja? Ah ona! Angel! Malvina,

80

divna. krasna! Ha, ha. ha! Glej. glej! Na vrvici se j
obrača! Punčika! Lesena, pisana punčika! Skoči, j
skoči!" In krila mu rasejo! Sedaj bo pri solne«! j
Žalost! Nebeška strela je udarila v orlova j
krila--!

Polmrtev se je mladenič zrušil na posteljo', i
Ni ga bilo treba več držati. Dremal je lahko,
slabotno. Komaj da je dihal. A hvala Bogu! šest
dni ravno da je živel. Življenje njegovo je bilo
kot svečica, s katero se poigrava veter. Počasi
mn je šlo na boljše. Niti z roko ni zganil. Komaj i
dva- trikrat na dan je spregovoril. Vaški doktor
je bobnal v svet. da je rešil človeka. V čast mu
je ta rešitev, mislil je oče. Nekega lepega popol- j
dne je sedel k sinu:

— Lovro! Ti je boljše?

— Nekoliko, oče.

— Govoril bi rad s teboj. Si li dovolj ■!
močan, da me poslušaš ?

Govorite, oče!

— Ti pojdeš na visoko šolo na Dunaj. Bol¬
nik je odprl oči.

Da. Lovro, na Dunaj. Že od nekdaj so j
te. krstili za gospoda. Naj bo tako. Duhovnik nisi
hotel biti. Zgodilo se je. Božja volja je. Učen si.
pameten si. rekel je predsednik. Mora biti res. j
Kako bi bil drugače učil njegovega sina? Hotel
si na Dunaj. Niso ti dali denarja. V čast naj jim
bodo ti denarji. Jaz ti pa pravim, ti pojdeš na
Dunaj. Prav nalašč! Glej. trdi so moji žulji, trda
naša zemlja, ali mrvica vedno ostane. Pa zakaj
sem se trudil? Star sem, dovolj imam. da preživim
še teh par dni. A da jim pokažem, da ne dela
le dobra milostljiva roka. ampak tudi roka delavca,
ti bodem jaz dal potrebno, da, jaz. Pol veka sem
hranil kakov groš, in sosed Ivan mi da denarja

81

na hišo. Treba bo plačati obresti, ali bolje to.
kakor iskati tuji prag. Bodemo videli, ali nismo
svoji ljudje! Da, da. vse sem preračunih Ti pojdeš
na Dunaj,

— Oče! šepnil je bolnik in poljubil starčevo
roko. ne. ne!

Molči! Spi! Miren bodi. da ti ne bo slabše.
Jaz ti pravim, ti pojdeš na Dunaj, na moje
stroške, na moje stroške, na stroške siromaka
kmeta. '

Tri mesece po razgovoru z očetom se je
odpravil Lovro na Dunaj. Bolezen, šibkost mu
nista dali prej od doma. Ponosno mu je bilo srce.
ko je stopil v to velikansko mesto. „Tu sem pri
studencu učenosti, ne po tuji milosti, ampak po
dobroti svojih roditeljev. Nikomur se mi ni treba
vk lan jati' 1 . Lovro se je lotil z obema rokama
učenja. Lčil se je slovenščine in klasičnega
jezikoslovja, postal je filolog, kakor dosti naših
mladeničev, kateri bi si morda v drugih okolščinah
izbrali drug poklic. Lovro je občutil jezikoslovje
kot nekakov jarem, kateri mu je težil živo. krilato
dušo, no junaško je brzdal svojega Pegaza, spom-
nivši se, da ga podpira oče. da je treba kolikor
mogoče hitro priti do konca in do poklica. Poleg
vse gorečnosti za poklic, nabiral si je Lovro tudi
drugega znanja, ter zahajal v krog književnikov.
Življenje mu je bilo vsekakor mučno. Navadno se
misli, da more mladenič v svetu životariti z neko¬
liko kronami in poleg tega postati učenjak, 'ho je
strašna prevara, ki npropasti marsikatera mla¬
deniča. Stanovalci velikih mest smatrajo vsakega
tujca za svoj plen, katerega smejo dreti in odirati
do zadnjega vinarja. Dunajčani so v tem oziru
posebni veščaki. Sto in sto skrbi navali na ubogega
mladeniča, a duša naj bi mu bila pid tein mirna.

6

brigajoč se le za nauke, ko dostikrat nima skorjice i
kruha? Lovro seveda ni imel državne podpore, oče j
mu je pošiljal denar redno, a žalibog je samo
kapalo. da ravno ne pogineš od lakote. In kdo bi
mogel to zapisati starcu v greh ? Kaj je on vedel ;
o življenju velikega mesta; njemu je bila velikan¬
ska glavnica, kar potrosi eden dunajski pustolovec
eno noč. Tako se je Lovro boril pri svojih naukih
dve celi leti. Naučil se je mnogo. Ne bodem Vam
pripovedoval o tem času na široko. Malo Vam je
do tega. da poznate žalostno životarjenje ubogega
jezikoslovca v stolnem mestu; a tudi bi Vam o tej
dobi Lovrovega življenja ne vedel dosti povedati.
Moj pobratim mi je povedal o tem zelo malo. \
Koncem drugega leta je prišla nesreča. Od doma
je dobil Lovro pismo, kjer mu je oče na svojo
veliko žalost dal javiti, da ga ne more več pod¬
pirati. da je te dve leti črez mero potrosil, da je .
hiša prišla globoko v dolgove. To je bil grom iz
vedrega neba. Da ni mogel nadaljevati naukov in
zopet bil povod propasti rojstne hiše. to je Lovru
trgalo srce. Stal je kot vojak na bojišču, kateremu
so ustrelili konja in četa mu odhaja dalje. Grofu
ni hotel pisati: velika gospoda ima polne roke
drugega dela, pa se težko spomni nesrečnega
filologa. Kaj sedaj? Na Dunaju mu ni bilo obstati.

K sreči je Lovro razumel dobro hrvaški; mnogo se
je družil s hrvaškimi dijaki na Dunaju. ..Pojdi na
Hrvaško", rekel mu je eden. ..Pri nas so ravno
iztirali proroke velike Germanije z učiteljskih sto¬
lic, Trelra nam je mnogo ljudi, veščih našega jezika.
Pojdi na Hrvaško!" — ..Nimam sreče", odgovoril
je Lovro. — ..Poskusi!" odgovoril mu je mladi
Hrvat.

Imel je uspeli. Lovro je bil imenovan na-
mestnim učiteljem na primorski hrvaški gimnaziji.

— s:-;

7 J u je poučeval eno lefo. Naposled mu je dovolila
zagrebška vlada podporo, da azvrši tretje leto
vseučilišča in položi učiteljske izpite. Bavec se s
slavistiko, zbral si je Lovro zlato Prago, kjer sva
se. kakor ste že prej slišali, spoznala in pobratila.
Lovrovo pripovedovanje na naših akademičnih ve :
cerih me je posebno ganilo: cenil sem ga vedno
više. Lovro je o teh stvareh govoril z malokaterim.
Bil je videti dlakocepec, satirik. Svet ga je tudi
imel za takega, ter se ga nekako bal. .Taz sem mu
pogledal globokejše v dušo. Sprevidel sem. da pod
to bodečo, pol kavalirsko pol neuglajeno skorjo
gori plemenita žarka duša. da je pod to polhovko
velik um. Ko je govoril o svojem življenju, o svojih
prevarjenih upih. mu je bil glas mehek, žalosten,
kakor da bi imel v srcu nezaceijivo rano.

Nekega popoldne sva šla na sprehod pred
mestna vrata, šla sva ob Voltavi. Prišla sva na
gol hribček nad velikim selom, kateremu ne vem
več imena. Diven prizor! Za nama zeleni bregovi
in doline, med katerimi se vije srebrna Volta va. 1
Pred nama kup starih, orjaških palač, stotine
špičastih stolpov, krasni otoki, pred nama kameniti
most Karla četrtega, strmi Višegrad. nekdaj ..češko
solnee". ovenčano s kraljevskimi dvori in zlatimi
stolpi, sedaj — avstrijska trdnjava, ovenčana s
topovi, na kateri sredi praznega grobišča stoji
zelo neokusna cerkev sv. Petra. To je bila Zlata
Praga. Sedla sva na vrh brega, na katerem je.
kakor pravijo, stal ..Devin grad", kjer je junakinja
Vlasta s svojo amazonsko četo branila svobodo
ženskega spola proti moškemu nasilju. Branila, a
ne ubranila.

Sedela sva dolgo molče, čudeča se krasnemu
prizoru.

— Koliko je bilo upanja sredi tega gradu
rečem jaz. — Koliko viharjev je besnelo tu! •
Prava kamenita elegija!

— Reci. tu je od žalosti okamenela ena j
orjaška duša. odgovoril je Lovro. — Življenje in
smrt se izmenjujeta. Kamen dobiva dušo. a človek :
postaja kamen. In zopet se je Lovro za hip za- j
mislil, nagnivši glavo. — Povej mi. je nadaljeval. 1
ni li Jean Jacjues Rousseau govoril resnice, odgo- j
vorivši dijonski akademiji, da znanosti človeku več
škodijo nego koristijo? Da. pri moji veri. Glej pred j
se. evo ti Prage, evo ti primere. Da ni bilo toliko j
prosvete v tem mestu, da ni bilo Husa. bilo bi
srečnejše. Bela gora bi - ne bila postala črna. I jaz j
sem živi atom te resnice. Kaj je bilo meni treba j
drevesa spoznanja! Rajši bi se potil za očetovim i
plugom, kakor brodim z Ahilom pred Trojo ali ,j
zvihravam prah junaka Igorja. Buditi v sebi z j
znanjem želje, a ne priti do dejanja, leteti v mislih j
preko morja, preko zvezd, a s telesom biti prikovan j
do smrti na eno mesto, to je prekletstvo. Blagor j
ubogim na duhu!

— Odkod imaš danes take misli. Lovro? 1
vprašal sem ga.

— Tako! Odkod? Nosim jih vedno s seboj. |
bratec, kakor suženj svoje verige. Da bi se mogel
rešiti le enega bremena, bi mi bile verige lažje. S
Kakega bremena?

— Ali bo padlo to breme z mene v Voltavo.
če ti povem, kaj je?

— Ne pravi li Rimljan, da je dobro imeti
v nesreči sotrpina ?

— Ne maram za tvoje modre izreke, veči- :
noma so se že obrabili. Povem ti. kaj me peče. ker ;
sva prijatelja.

Povej, bratec!

— Dobivam pisma od doma, kjer mi vsak
javlja, da je doma velika stiska. Podpirali so me
in se zadolžili. Premoženje da pride radi mene na
boben. Svak mi pravi, naj se požurim, da kolikor
mogoče hitro pridem do kruha in očeta dvignem
iz stiske. In sam imam dolgove na Dunaju. To je,
to je. udaril je Lovro s pestjo ob kamen. Razumeš?
Odrekel sem se svojim velikim načrtom, moram se
odreči ljubezni in gledati, da s koristno ženitvijo
rešim očeta in mater in dom. To je. to je. bratec
moj. težka, pretežka stiska. Zdi se mi. kakor da
mi zla usoda zabada razbeljeno železno bodalo v
srce. Življenje moje nima več cilja. A glej. kasno
je že. pojdiva domov!

Gredoč proti domu nisva govorila niti bese¬
dice. Lovro je tiho peval staro slovensko cerkveno
pesem in udrihal brez usmiljenja s palico po
grmovju ob poti.

Naši večerni razgovori se niso vedno tikali
našega življenja: navadno sva govorila o književ¬
nosti. Lovro je imel nalogo iz stare slovenščine.
Poleg domače nezgode mu je bilo to najvažnejši
predmet, O tem vprašanju mi je govoril obširno.
Večkrat me je vprašal, ali je vspeh njegovega
raziskovanja temeljit, logičen. Dogodilo se je vod¬
ki at. da na večer nisva prižgala niti luči. Vsak
je ležal na svojem divanu, kadeč in v mraku
razpravljajoč bodisi književna, bodisi socijalna
vprašanja na ves glas. Lovro je večkrat branil
paradoksne stvari. Ne vem. radi česa je začel
med nama enkrat prepir o teoriji luči. .laz sem
branil Nevtenovo mnenje, da luč nastaja vsled
gibanja etra. Lovro je dokazoval besno z vso
mogočo sofistiko. da je luč tvarina. Tri cele ure
sva se prepirala o luči. kričeč in ležeč v temi.
Drugo jutro me je vprašala služkinja plaho, ali

sem se že pomiril z gospodom Lovrom. ..Zakaj' 1  ?'
vprašal sem jo. ..Bog: se vas usmili, mladi gospod,
ali se nista sinoči hudo sprla?" — ,.Da. da. draga
moja. to je bil le prijateljski razgovor". — V
politiki je mislil Lovro vedno široko. Bil je živ. ,
iskren rodoljub, a večkrat se je jezil in smejal
domačim dogodkom. ..Neumnost!' 1  zakričal je več¬
krat v kavarni ter vrgel proč domače novine. ..To
naj človek čita! Uvodni članek o novi čitalnici v
kakem zapuščenem kotu! Ali nimajo ti ljudje
boljšega dela. kakor skakati in piti na čast do¬
movine? Že sem sit teh malenkosti: natakar, dajte
mi .. Independance belge' 1 . Enkrat sem čital doma
Rousseaujev ..Le contrat social". Lovro me je
pozval, naj mu povem v kratkem zmisel razprave,
v kateri hoče glasoviti Francoz dokazati, da država
nastane po medsebojnem sporazumljenju držav¬
ljanov.

•— Ni res, yiknil je Lovro. Rousseau sodi
krivo. S silo nastane velika država. Samo sila dela
velika dela. sila v roki razumnega poedinca. i
Ljudje so neumni. Razpravljajoč med seboj o
državi, bi se poklali. Nas taka teorija uničuje, mi
smo večni pravdarji.

Največkrat sva se bavila zvečer s čitanjeni
pesniških umotvorov. Skupaj sva prečitala Dante¬
jevo ..nebeško komedijo". Oriostovega ..norega i
Orlanda' 1 . Mickieviczevega ..Naburoda". Byrona,
Heineja. Nekrasova. Bdrangerja. Čelakovskega in
mnogo drugih pesnikov. V takih trenutkih je bil
Lovro kar iz sebe; oko mn je blestelo, v lice mu
je udarila kri. I\o sem mu prečital Mickievitzevo
,,Alpnharo". je skoro znorel navdušenosti. Meni so
bile te razprave posebno drage. Ko se čita tako v
dveh. ko dva navdušena prijatelja razbirata pes¬
nikove misli, tedaj se ti javlja krasota umotvora

87

jasneje pred očmi. Lovro sam ni bil pesnik, nikoli
v svojem življenju ni napisal stiha; a občutil je
globoko, bistro prodrl v pesnikove misli. A eselil
sem se Lovrove družbe tem bolj. ker je bil obenem
tudi kritik moje muze. Odeval sem takrat zaljub¬
ljene vzdihe v sonete in pisal satirične podlistke
v prozi. Niti besedica ni prišla zagrebškemu stavcu
v pesti, če ni Lovro rekel ..imprimatur".

Nad našimi razgovori se je najbolj jezil tretji
list naše deteljice, bradati ljubovnik Žiga. Skoro
nisem videl še tako flegmatičnega človeka, skoro
nisem videi tako zaljubljenega ..mačka". Bil je
tehnik. Dva predmeta sta si osvojila njegovo dušo:
gospodarska kemija in bistrooka Dragoila. Ni
maral poslušati dolgih pesmi. Če mu je kaka pe¬
sem ugajala, je pokimal z glavo, pomežikal z levim
očesom in kratko zamrmral: ..Uhni!” In če ga je
katerega muza dolgočasila, rekel je zehajoč:
..Pojdimo spat .' 1

On se ni vdeleževal naših književnih razprav.
Povlekel se je pod odejo in smrčal. Le če se je
debata o Ariostu ali Danteju preživo razvila, če
je Lovru polhovka stala po strani, planil je včasi
izpod mehkega zatišja: ..Ponočnjaka! Ali se nista
dovolj nakokodakala? Dajta mir! Spat pojdita!
Ali nimam prav ?' 1

Smešen je bil Lovro v našem gospodarstvu.

V življenju nisem videl večjega pedanta. Po de¬
setkrat je dal v red knjige, tobak, pipo. mošnjo
itd. Gospodinja je imela ž njim dosti truda. Sedaj
mu je bila kava prebela. sedaj prečrna: sedaj peč
pretopla, sedaj prehladna. Enkrat je ves vsplamtel
na debeluhasto družico opernega ravnatelja. Pri¬
nesla nam je na mizo za večerjo suhe klobase.
„Vsaj hrena bi bila mogla dati ' 1  dejal je ravno¬
dušno naš Žiga. ..Res je' 1 , skočil je Lovro. ..to je

brezobzirnost! Tega ne smemo trpeti". Po večerji
sem šel z Žigo na sprehod. Ko sva se vrnila, nama
je dal Lovro papir. ..Podpišita!" ..Kaj je to?"
vprašal sem. — .. Ultimatom!" odgovoril je Lovro.
..Komu?" — ..Naši gospodinji!" ..Zakaj?’ —
..Radi prizadete nam razžalitve, radi hrena!" .laž
sem obstal, a moj Žiga je začel postrani grizti
cigaro, da so mu brke migale. ..Ali nimam prav?
Ali ni to pravi škandal?“ govoril je Lovro. Jaz
sem začel citati papir; bogme. štiri polne strani
samih finih, cuhovitih fraz. kakor bi bil Gorčakov
pisal cesarju Napoleonu. Lovro je med tem hodil
s polhovko na glavi po sobi. a potepuh Žiga se
je zvlekel skrivoma v posteljo. Drugo jutro sva le
s težavo dokazala Lovru, da je vsekakor bolje, če
denemo ultimatom ,.ad acta".

Približno takrat mi je reke! Lovro, da je dobil
slovensko obitelj in tu dve ženski, ognjeviti domo-
ljnbkinji. Nisem se ravno dosti brigal zato; vsak
dijak na vseučilišču ima znance, posebno pa znanke.
Niti 'od daleč nisem mislil, da bi to moglo imeti
važnejše posledice. Lovro je bil. kakor da se je
odrekel ljubezni, to je pravi ljubezni. Ne da bi ne
maral za ženske, ali vse to je bilo le ..amour sans
consequance". Za nekaj časa me je nekaj iznena*
dilo na Lovru. Prišel je štiri do petkrat na dan
domov, da se je počesal in si namazal lase. Stal
je pol ure pred ogledalom, lišpajoč se. Sedaj je
slekel suknjo ter oblekel surko. sedaj slekel surko
pa oblekel suknjo. Popoldan sem običajno čital na
divanu ležeč pandekte. a Lovro mi ni dal miru.

— Avgust, zapni mi rokavice. Zapel sem mu
jih. — Avgust, ali bi vzel surko ali suknjo ? -
Kakor hočeš! — Pa reci svoje mnenje! — Pa
vzemi surko! - In prijatelj je oblekel surko ter
odšel. Za nekaj trenutkov se je vrnil. — Premislil

sem se. je dejal, oblekel bom suknjo, ker mi pri-
stoja boljše! — In pol ure je Lovro gladil in
krtačil suknjo. Akademične razprave so postajale
vedno bolj redke. Lovro je prihajal vedno bolj
pozno domov. Meni se je zdelo to čudno, a ga
nisem hotel izpraševati. Poleg' vsega tega smo go¬
spodarili mirno v medsebojni slogi. Ali naenkrat
se je zbrala nevihta nad našim mirnim stanova¬
njem in strela je udarila.

Naši dragi gospodarji so bili nekako nego-
spodarji. to je v hiši finance niso bile v redu. Mi
smo ta nered najbolj čutili pri vsakem zajutrku,
pri vsaki večerji. Gospodarji so dobivali od nas
redno mesečno plačo, ostali jim nismo za čudo niti
vinarja dolžni, ali gospod kapelnik je bil velik
čudak, posebno kar se je tikalo nas. Za nas hrvaške
dijake je mislil ta trebuhasti germanski Orfej
vedno: človek ne živi samo ob kruhu, no za to je
znal za naše hrvaške novce vsak večer povžiti pet
bržol in trikrat toliko čaš piva. To se nam je
zdelo vsekakor krivično. Lovro je začel ostriti pero.
jaz sem začel kašljati, a Žiga gristi brke. Kapelnik
je prišel navadno ob zori domov, a gotovo nikoli
trezen. Od njegovega stanovanja so nas delila le
vrata in tako smo imeli večkrat priliko poslušati
burne dialoge med gospodarjem in gospodinjo radi
slabega gospodarstva. \  začetku smo se iz srca
smejali tej komediji. Neke noči je Lovro študiral
pod polhovko naravo mehkega jeza. -laz in Žiga
sva spala. Naenkrat naju prebudi strašen ropot.
V sobi našega gospodarja je divjala nevihta. Iz
krika in vika smo povzeli, da v sosedstvu padajo
trdi jezi in debele note na gospo kapelnikovo. To
je bil andante furioso iz nekake peklenske simfo¬
nije. katero je kapelnik izvajal na nežnih ledjih
svoje zakonske družice. Lovro je začel pisati uiti-

90

matiim. Žiga je stal kakor kamen sredi sobe in
držal svečo, a jaz sem zagrabil zvezek Rotekovega
»naravnega prava", pomaknil se k vratom in začel
na ves glas čitati poglavje o moralnem pomenu
zakona. Na divne besede nemškega državnika se
je nevihta potolažila. Drugo jutro nam je Lovro
prečital svoj hrena polni ultimatom, mi smo ga
podpisali, poslali gospodinji, in zapustili hišo. Žiga
se je ločil od naju. .laz in Lovro sva se nastanila
v sobi na tretjem dvorišču v četrtem nadstropju
nekega ..hotela gami' 1 . - kjer je stanovala sama
učena iii umetniška svojat kakor: dijaki, uredniki,
pesniki, slikarji, igralci itd. Zelo sva se razveselila,
ko sva slišala, da je najin najbližji sosed Hrvat,
lilolog. vrli Bodul. katerega hočemo nazivati Macana
Gladibradiča. ker je resnično mežikal kakor Macau.,
kakor hitro je opazil kako krasotico, ter pri tem
gladil svojo lepo brado. Živeč tako šestinosemdeset
stopnic nad zemljo, smo odločili na predlog Lovra
vsako jutro piti čaj, tako. da ga bode po vrsti
kuhal vsaki dan eden nas treh. Nesrečni Bodul je
postal proti našemu dogovoru naša žrtev, naš
večni kuhar. Ko je prišla vrsta na me ali pa
Lovra, se nisva ganila iz postelje, ampak smrčala,
dokler ni pogledala v sobo Macanova brada, Bodul
je mrmraje kuhal čaj in ko je bil gotov, sva
skočila smeje iz postelje in posrebala svojo čašico.
Pri tem je Lovro dokazoval Macanu po vseh pra¬
vilih logike, da ne zna živ človek na svetu skuhati
čaja razun Bodala, a Macan je zamahnil z levo
roko: ..Pojdi, kukavica!' 1  Med tem je postajal
Lovro vedno bolj zamišljen; računil je, računih
vedno govoril o financijalnih operacijah. O svoji
mladosti ni govoril nič. kasno je hodil domov.

— Puh dejal mi je nekega krasnega poletnega
popoldne, pridi zvečer na okope, da boš videl".

— Dobro, pridem.

Okopi, vijoči se okoli Prage in nasajeni z
drevjem in cvetjem, iz katerega se dviga tu pa
tam kakov pavilon ali letna kavarna, so krasno
sprehajališče. Z njih lahko pogledaš v sredino
mesta, z njih lahko pogledaš celo okolico zunaj
mesta.

šel sem na okope. Bila' je lepa. jasna noč,
zlati mesec je razlival čarobno svetlobo na drevje
in grmovje. Hitro sem dobil Lovro.

Pojdiva, rekel je. glej. razmotrivaj.

' opazuj!

Prišla sva za češminov grm in evo nas pred
letno kavarno. Okoli belih miz je srebal tuj. fin
svet sladoled, v ozadju je igrala godba uvertiro
..Semiramide". Pred eno mizo se je Lovro, vstavil,
priklonil se z neko prisiljeno finostjo in me pred¬
stavil slovenski društvu. Aha, to je ona slovenska
obitelj, pomislil sem; da vidimo! Na prvem koncu
mize je sedel debel starec, belih kratkih las. lepega
nosa. širokega, obritega in kozavega lica. Dolga
suknja mu je bila zapeta do grla, visok klobuk
mu je zlezel nazaj, in z obema rokama je držal
med nogami debelo palico z zlatim ročem.

Starejša gospa, gotovo mati. je bila majhna
ženska, ostrega lica, ostrih oči. Zagrnjena s črnim .
svilnatim ogrinjalom, pokrita s klobukom iz tem¬
nega žameta, brbljala je starka sladko, lokavo a
s tenkim, prodirajočim glasom, kimajoč z glavo.,
mahajoč z rokami. Naposled sem se ozrl na hčer.
Nanjo je bilo treba najmanj paziti. Sedela je tako.
da si jo mogel le od strani pogledati, da ji je
včasi mesečina posvetila v lice. včasi zakrila obraz
bakrena senca, Morda je storila to hote. Prvi hip
sem bil malo zmeden. Nisem vedel, ali je mlada
ali že zrela devojka. Bila je visoka, tenka, gibčna.

bledega lica. krasnega profila, temnili las. spletenih
v kito. in temnih, žarečih oči. Iz širokih rokavov
temne svilnate obleke so gledale bele drobne roke,
a nad čelom je trepetala zvezda iz brušenega
jekla. Uprla je glavo ob roko. da ji je mesečina
padala na svetle lase. in se v iskrah prelivala v
temnih očeh. Lepa je. mislil sem na prvi mah. —
To društvene naju je pozdravilo izredno radostno;
celo preradostno. Samo hči je bila po prvem ve¬
selem pozdravu nekako muhasta, občutljiva.

— Posebna čast mi je! No, kako je. gospod
Lovro? vprašal je starec zaupljivo ter podal mo¬
jemu prijatelju roko.

— Lepo ste nas prevarili. zabrbljala je'
starka, ker niste prišli popoldan: tudi Minka se
jezi na vas. Ne res?

— Ali mama! rekla je mladenka nato. Kje
ste bili. gospod Lovro? nadaljevala je z mehkim
glasom, no. kaj vas vprašujem, kaj zahtevam račun?
In vi ga nočete izdati? obrnila se je koketno
proti meni.

Govorili smo o vsem mogočem, kakor ljudje,
ko se vidijo prvič. Mene so čudovito hvalili na
veliko mojo nepriliko. Lovro je govoril mladenki
polglasno in v kratkih besedah, in ona mu je enako
odgovarjala. Stara dva sta se skrivoma dregala in
gledala izpod čela na Lovra. Govorili so slovenski,
a tako. da se mi je zdelo, da ti ljudje navadno ne
govore v svojem jeziku.

Govoreč s starima o blejskem jezeru, o bo¬
hinjski dolini, o Prešernovem rojstnem kraju, po¬
slušal sem na eno uho hčer. Govorila je priprosto.
sramežljivo, včasih splamtela. včasih umolknila,
govorila je z mehkim, čutečim glasom.

Primerjal sem njen glas z (livnimi zvoki
Rossinijeve Semiramide in neko čudno čustvo se

mi je polastilo srca. Čutil sem kontrast med Min-
kinim glasom in romanom glasbe. To me je mučilo.
Nazadnje mi je posvetila resnica v dušo. Glas
tega dekleta ni naraven, šepnil mi je skriven
glas. ta čustvenost, ta priprostost in sramežljivost
je le prevara. Morda Minka ni nič druzega kakor
koketa. Kakor blisk sem pogledal na devojko.
Mesečina mi je pokazala celo njeno lice. Zadrhtel
sem. To ni bil cvetoči obraz mladosti. Od nosnic
proti kraju ustnic sta se vlekli dve črti, znanilki
zrelejših let. ustnice so bile vele. pod očmi si videl
nagubano kožo: celo lice je bilo suho. velo. Ne¬
to ni razcvetela roža — to je stara devica, ki
kliče , mesečino na pomoč, da ji pozlati velo lice.
Minka se je vstrašila mojega pogleda in v očesu
]i je zasijala iskra demonske hudobnosti, a hitro
me je vprašala smejoč se: ..Zakaj ste umolknili ?"
ali Minkin nasmeh ni bil smeh šestnajstletnega
angela.

— Godba je umolknila, svet se je razšel in
tudi midva sva spremila Minkino družino domov.
Ko sva se poslovila, nisva govorila z Lovrom do
doma niti besedice. Med potom sem razmišljal o
besedah Shakespearove Julje: ..Ne kolni se mi pri
mesecu, ker je lažnjivec!' 1  Doma sem legel v po¬
steljo. Lovro je nataknil polhovko ter sedel na
mojo posteljo; sedel je kakor kamen in kakor da
mi hoče z očmi prebosti dušo.

— No. vprašal me je z zamolklim glasom,
kaj praviš?

— Sedaj nič.

— Govori, prosim te.

— Potrpi; komaj sem jo videl, govoril skoraj
niti nisem ž njo.

— Meni — vgaja. Rojakinja moja je.
ognjevita domoljnbkinja — lepa je, razumna je in

94

ima šest tisoč goldinarjev vrednosti — a jaz —
moja družina strada.

— Dobro, če je tako —

— Laliko noč!

— Lahko noč. Lovro!

Ko sem se drugo jutro zbudil, nisem dobil
Lovra. Pustil mi je listek, da je odšel z Minkino
obiteljo za dva dni na deželo.

Hitel sem povedati Mačami, kaj je z našim
Lovrom. Naš Bodnl je ravno četrti] starca Homerja
na najmanjše dele ter je. kolikor se spominjam,
zabavljal čez grdega Terzita. Čuvši. da je Lelj
zmotil Lovru glavo, nagrbančil je čelo. pritisnil
levi kazalec na konec nosa ter se odrezal kakor
junaški Ahil: ..Vidiš! Pasja vera!"

Drugi večer sva šla jaz in.Bodul na sestanek
mladih Hrvatov. Bili smo izredno dobre volje. Na
občno zahtevo Dalmatincev, zapel nam je sramež¬
ljivi filolog, katerega smo imenovali v našem
društvu ..oseški fant". Tordinčevo pesem: ..Kjer
tičite z milim glasom pevajo". in to z jasnim,
zvonkim glasom, da je neki Šijak zibajoč se od
veselja vskliknil: ,.Oh, bratec, to je lepo. pri moji
veri. to velja več nego turška cigareta!" ter me
po tem vskliku tudi objel. Ravno je začel ..Uskok
Ivo", miroljubni potomec bojevitih Senjčanov. s
tankim glasom razlagati važnost senjske železnice
v veliko nezadovoljstvo prisotnih Rečanov in
Kraljevčanov, ko so se vrata naenkrat odprla in
vstopil je svečano, polagoma, nebeško se smehlja¬
joči Lovro. Tovariši so pozabili senjsko železnico
ter zagrmeli: ..Živel Lovro!" Samo Žiga je dregnil
Macana in ta je z lopovskim smehom v kotu
gladil svojo brado.

Na ta grmeč pozdrav poklonil se je Lovro
,.dostojanstveno' 1 , obrisal očale. sedel k meni in

začel prebirati jedilni list. Pogledal sem ga po
strani. Bil je nekako vzvišen, vedrega lica in
nekoliko pijan.

..Natakar!" poklical je z diplomatičnim gla¬
som: ..Befsteak!" ..Torej", obrnil se je proti meni,
,.jaz se ženim!"

— Res?

Vse je gotovo. Natakar, še kislih kumar!
Za štiri tedne, dejal je proti meni. bode poroka.
Ti mi boš drug.

Rekel nisem nič. Kdo naj prigovarja v
takem slučaju ? Lovro je bil vesel, rekel bi raz¬
posajen. Nikdar ga nisem videl takega. Naenkrat
je skočil, zagrabil čašo in začel skoro z drhtečim
glasom govoriti dolg in širok govor v prosiavo
starih hrvaških kraljev, o katerih je on v onem
srečnem času več znal nego stari arhidijakon
Toma in hrvaška kronika. Bil sem malo prese¬
nečen. no poznavši njegovo nrav. sem raje mol¬
čal. Domov grede ni govoril niti besedice o
ženitvi, ampak peval staro slovensko pesem o
sveti Barbari

Ko sem legel, vstopi se Lovro pred
mojo posteljo, seveda s polhovko, ter mi reče:

— Stavim ti alternativo: ali si ti nor. ali
sem jaz?

Jaz si tega ravno ne želim, odgovoril
sem smeje, bodi ti nor.

— Dobro, rekel je, a jaz sem zraven vsega
tega pameten, ker se — ženim.

Od onega dne je bil Lovro vedno redkeje
doma. Dovršivši pismene izpite je imel čas. da
je bil lahko cel dan pri Minki. Prihajal je pozno
v noč domov in večkrat ne trezen. Hvalil mi
je prijaznost Minkinih ljudi, hvalil njih dobro
vino. ali nič več. Ker nisem poznal od začetka

!>6

Minkine nravi, začel sem ugibati, tla je ženska
dobrega srca. pametne glave, če tudi je malo
bolj zrela in tla je s tem osvojila Lovra, Moj
prijatelj je delal in delal vseeno kombinacije. J
kako bo sebe in očeta rešil iz dolgov in ta
misel ga je bila tako omamila, da je ta
bistroumni človek popolnoma oslepel ter mislil,
da res ljubi to dekle. Minka in roditelji so
me vabili večkrat, naj jih z Lovrom obiščem.

Le dva ali trikrat sem se se odzval vabilu.
Nekaj me je odbijalo od njih. Sicer so živeli
dovolj udobno. Oče je bil višji uradnik. Pii
Minki nisem našel niti iskre pravega deklič-
jega življenja. Delala se je. kakor tla ljubi
glasbo, a igrala je zelo slabo; da ljubi pesništvo,
a razumela ni o tem nič; tla je ognjevita domo-
ljnbkinja. ali znano je. da so stare device cesto
ponašajo z domoljubjem, ker ne morejo biti dru¬
gače zanimive. Lovra so ti ljudje na videz raz¬
vajali. kakor da je rodni sin. ali v resnici so ga
držali z železnimi kleščami. Sami si morete misliti,
kako mi je bilo v duši; govoriti nisem smel. Starec j
je večkrat pokazal Lovru državno papirje večje *
vrednosti ter govoril o srečni bodočnosti, imeno¬
vali so ga kratko ,.gospod Lovro". Pa še več. ‘
Enkrat sta stara dva odšla na deželo brez Minke,
katera je bila baje bolna. Lovro seveda ni sprem¬
ljal roditeljev. Čemu? Zvečer mi je pravil, da je
bil pri dekletu. Nikogar ni bilo doma, Minka tla je
plakala, kako se stvar zavlačuje, da ni treba čakati
zadnjega izpita, vse naj so izvrši hitro. Lovro je
privolil. To je stare zelo veselilo. Tudi oni so rekli:
hitro! hitro! Pisali so po krstni list in listine, samo
da bode hitro, ker bi žalost drugače umorila devojko.

Ta naglica se mi je zdela sumljiva. Zakaj žele ti
ljudje oženiti Lovra prej nego je dosegel učiteljsko

- 97 —

mesto? Lovro me je vprašal, kake listine je treba
za ženitev. Rekel sem mn. kakšne. Sestavil sem
mn tudi prošnjo, da bo oproščen od navadnega
cerkvenega oklicovanja. Vse hitro.

Nekega večera sva se sešla z Lovrom ob
Vol ta vi.

Hvala Bogu. de prijatelj, skoro vse je v
redu. Glava me že boli. Danes sem bil pri župniku.
Silijo me. kaj hočeš? Ko pa dekle želi. In
bolje je.

— A čemu ta naglica?

— Rekel sem ti. da želi dekle in roditelji.

— Ali je morda vzrok, radi katerega mora
hitro slediti običajna poroka ?

. — Kolnem se ti, ne.

— Oprosti, bratec, da Te mučim z vprašanji.
Vse je treba premisliti, ko skleneš zvezo za celo
življenje.

Hvala ti. bratec. Drago mi je, da vprašaš,
Premislil sem vse. Tudi meni je ta naglica prav.
da sem kolikor mogoče prej na gotovem. Vem. da
bode marsikdo rekel, da se je Lovro ženil z de¬
narji svoje žene. Naj, sime mi govori drugače.
Ako iščem nekoliko denarja, je to radi mojega
očeta, radi moje .svobode, da se otresem skrbi.
Upniki so škorpijoni, ki mučijo človeka do smrti,
da ne moreš upati ne delati. Bodi potem učenjak.
Na zdravje! Jaz se držim Horacijevili besed:
..Utile dulci! Koristno in dobro! 1 ' Kdo me more
zato obsojati? Praktičen razum ni greh, ako
imaš tudi srce. Dekle dobi 6000 gld. v državnih
papirjih. Pet sto sem namenil očetu, pet sto za
moje upnike, a ostalo bo dobra pomoč, da bom
lahko živel brez skrbi, ker hočem delati, mnogo
delati.

— Šest tisoč dobi dekle? Kdo ti .je rekel to?

98

— Bog ti pomagaj, oče; še prej nego sem
prosil zanjo,

— Prej! A pozneje?

— Nismo govorili o tem nič.

— Nič?

— Čemu? Zato je čas po poroki.

— Lovro, odpusti mi! Težko mi je govoriti,
ali moram. Govorim ti kakor brat bratu, ker je
bolje varovati hišo pred ognjem, kakor gasiti,
ko gori.

— Govori jasno, jaz te ne razumem.

— Je li stari prav tebi obljubil 6000 gld. ?

— Prav ne. Le rekel je, da dobi Minka ob
priliki toliko in toliko, ko se enkrat omoži.

— A kaj, če starec Minki ne more to¬
liko dati?

— Ne bodi neumen! Videl sem denar na
lastne oči —

— V njegovih rokah. Minkin oče ima več
otrok, ima šestero otrok, a kolikor sem zvedel
od drugih ljudi, se o njegovem bogastvu ne
ve nič.

Lovro je obstal. Na to se ni spomnil. Po
govoru sem bil opazil, da Minkin oče spada v
ono vrsto ljudi, s katerimi je treba imeti čist račun
in pred očmi mi je bila grozna nesreča, v katero
bi lahko prišel Lovro po tej nesrečni ženitvi.
Mislil sem, da je moja prijateljska dolžnost, da
delam tako.

— Prav praviš, dejal mi je Lovro, v nedeljo
za pet dni se ženitev razglasi. Jutri grem k
staremu: stvar se mora privesti na čisto.

Drugi dan se je vrnil Lovro nemiren
domov.

— Bil sem pri staremu v uradu, rekel je
prijatelj ter se vrgel na divan.

— 99

— In kaj ?

— Kaj jaz vem. Delal se je nekako raz¬
žaljenega. Čemu taka vprašanja, mi je dejal, ali
ne mislimo postati prijatelji? Ali mislite, da bodem
svojemu otroku kaj prikratil? — Niti od daleč,
sem mil odgovoril, ali zakon je, kakor sami veste,
zveza na srečo in nesrečo, za celo življenje in tu
je treba vsekakor resnega razgovora. Vi veste, da
nisem imovit človek, pa da imam nekaj dolga, a
učiteljska plača ni bogat studenec. Radi tega mi
morate oprostiti, da govorim odkrito. — Starec je
na moje objektivne opazke nekoliko zarudel. no.
malo zatem udaril v smeh: ,,Glej, od kdaj je Lovro
postal računar? Pojdite, ne bodite otrok! No. da
bi vas slišala Minka! Pojdite k meni na obed.
zagrabil me je za roko, jutri pri črni kavi bova
napravila račune. In šla sva obedovat, To je vse/

Drugi dan popoldan je prišel Lovro še bolj
vznemirjen domov. Jezno je vrgel klobuk na
postelj.

— Pri vragu! siknil je jezno.

— Kaj je?

— Kaj si mi govoril! Znorel bodem.

— Ali si govoril s starim?

—- Nisem, ni ga bilo doma. A sem govoril
z dekletom. Bila je objokana, kakor da se je
jezila, in ko sem pristopil k njej, me je odbijala
z roko. Dosti besed sem porabil, preden sem jo
umiril. Nazadnje mi je pokazala venec smehljaje
se med jokom, in objemši me vskliknila: „Tako
razumete vjesti v srce?“ — Na to me je po¬
ljubila.

— Smehljala se ti je, praviš? Lovro! Ali
se je Minka smehljala kakor enkrat prvikrat
Malvina ?

100

— Malvina, Malvina? vprašal je Lovro in
nagnil glavo. Kaj me vprašaš? Ni. ni. Ali ^ije
mesec kakor solnce? A zastonj je govoriti. Tvoja
vprašanja me pikajo kakor kače. Kaj tacega ne
morem verjeti.

— Bratec! Ti misliš, da sem satan in moje
besede so ti kakor hudičeve? Seveda. Hladna,
razborita beseda se smatra večkrat za hudičevo
misel; razum je večkrat mraz. ki nam osmodi
cvetje naše fantazije. Ti o tem sedaj niti ne
moreš soditi. Prevzelo te je. A veruj mi. le
bratska ljubezen me sili. da ti govorim s hladnim
razumom. Nimam li prav? Dom ti je v stiski, ti
si v nepriliki. Dolgovi postajajo nadležni. Ženiti
se hočeš, da rešiš sebe in dom dolga. To ni
prazna sebičnost, ker vem, da imaš vrlo in hvale¬
vredno srce. Upaš dobiti podporo, misliš živeti
brez skrbi, delaš za narodovo prosveto. Lepo je
to, krasno. Pred tvojimi očmi sije zora. A pomisli,
Lovro, ako se to obAe proti tvojemu upanju,
ako bo mesto zore noč? Ako namesto imetja
dobiš siromašno ženo, naučeno na gosposko
življenje? Ako dobiš otroke, nove skrbi, nove
sitnosti? Ako propade oče do konca in ti prideš
vedno globlje v dolgove? Ako se ljubezen do
žene radi te stiske prevrže v mržnjo. katera te
ne pusti do groba, ker si do groba navezan na
to ženo. Kaj potem, bratec? Noč. večna noč, A
ti tega ne smeš. Bog ti je dal sijajen talent, ne
zato, da ga zakoplješ v skrbeh, ampak da ga
pomnožiš narodu na korist. To je tvoja dolžnost
in jaz ti to govorim, ker nočem, da bodeš večen
suženj.

Povešene glave je sedel Lovro na divanu.
Ko sem končal, je vstal, sedel k mizi in začel

101

pisati. Pisal je čez tri četrt ure. Končavši pismo
ga je dal meni.

— Pravico imaš, čitaj! mi je rekel.

Bil je to pravi pravcati ultimatom Minki-
nemu očetu, naj pove celo resnico, ker drugače
ne bo nič iz svatbe; do štirih popoldan naj mu
odgovori. Slog je. bil prijazen, dostojen, a tudi
hladen. Sluga je nesel staremu pismo.

Proti večeru senr se vrnil s sprehoda. Lovra
ni bilo doma. Sedel sem in čital pri sveči. Za
malo časa je stopil Lovro v sobo. Vstrašil sem
se; kakor da je prišel duh v mojo sobo. Bil je
bled kot smrt. pogled srep, ustnice modre.

— Tedaj, rekel je stopivši pred me. jaz
prihajam od svoje neveste. Razdrl sem venec ter
ga ji vrgel pred noge. Da, prav si govoril. Hoteli
so me vpreči za celo življenje v jarem kokete,
stare device, katera nima nič — nič. Bože. Bože.
ali sem bil nor, slep? Ali kaj? Stari mi je od¬
govoril v dolgem birokratičnem pismu, kratko, da
ima šestero otrok, med katere se mora razdeliti
imetje 6000 gld. in to po njegovi smrti, a do
tedaj mi bode dajal letne podpore 100 gld.; si li
čul? Ubiti so me hoteli, ubiti go kraja. Peroti so
mi zlomljene, moje nekdanje sanje so minile, a
ostal sem še človek, a sedaj so me hoteli ubiti.
Groza me prijemlje. Šel sem k Minki, raztrgal
poročni venec ter ga ji vrgel pred noge. Ona se
je plakaje opravičevala, da so roditelji krivi, a
jaz sem zapustil hišo za vedno. Moj oče, moj
ubogi oče!

Ker je bil Lovro jako strasten, sem se bal.
da bo obolel. A ni obolel. Posebno mu je koristilo,
da se je starikava Minka malo pozneje poročila
z malim uradnikom iz očetovega urada. Poleg
vsega tega je bil Lovro strašno porušen. Na

bledem licu sem opazil včasi nenavadno drhtenje.
Ustne so mu bile suhe. blede, oči žolte. motne.

Na mračnem čelu se je videlo, da ga mtfri
skrivna tuga, ker se mu ni posrečilo rešiti
očeta iz stiske. V društvu, posebno pred menoj
se je delal Lovro veselega, ravnodušnega, ali to
je bilo le na videz. Divja ironija, s katero je
začel vsak svoj govor, cinične opazke o idealnih
predmetih so izdajale njegovo globoko bol. O
Minki ni bilo med nama več govora.

Lovro je srečno izvršil tudi ustmene izpite
ter čakal samo. da se mu da mesto na kaki
hrvaški gimnaziji. Odleglo mu je malo. Nekega,
lepega poletnega dne — nikoli ne pozabim tega
usodnega dneva — sedeli smo po obedu skupaj v
kavarni. Macan in Lovro sta se živo prepirala
o nekem jezikoslovnem vprašanju. Naenkrat stopi
v dvorano visok, debel človek, obritega smehlja¬
jočega se lica. šilastega nosa. Po dolgi suknji in
visokih svitlih škornjih smo opazili, da je ta
človek duhovnik. Prišlec je v kotu nekaj šepetal
z natakarjem, nazadnje je ta s prstom pokazal
našo mizo. Tujec se nam je ponižno približal,
dvignil klobuk -ter vprašal hrvaški:

— So li tu gospodje Hrvatje?

— Smo., odgovorili smo enoglasno.

— Zelo mi je ljubo, da sem našel tu svoje
rojake, nadaljeval je duhovnik smehljaje, kajti to
mesto je veliko in jaz sem tujec. Jaz sem Anton
L. učitelj iz S. v Dalmaciji. Prišel sem sem, da
položim profesorske izpite iz hrvaščine za vso
gimnazijo. Ne znam'ni češki ni nemški, ter sem
vesel lepega društva našincev, pa vas prosim za
vaše prijateljstvo.

Gospoda Antona smo deli med se.

Bil je starikav človek in zelo navadne
pameti. Hrvat po imenu in po rodu. govoril je
precej dobro hrvaški, a bolj v primorskem na¬
rečju. kakor bi ne smel pismen človek. Včasi se
mu je ukradla tudi italijanščina. Zelo mučno mu
je bilo. če je bil govor o hrvaški literaturi: Tu
je koracal moj šjor Antonio kakor po gladkem
ledu. Čudil sem se. kako postane naš duhovnik
učitelj hrvaščine. Po prvem razgovoru z učiteljem
hrvaščine na vseučilišču je uvidel moj šjor An¬
tonio. da izpit iz hrvaščine ni niti za Hrvata
mačji kašelj. Slovniške oblike mu niso bile dosti
znane, a o hrvaški književnosti je znal toliko, da
je prilično pred nekaj stoletji neki Gundulič
napisal neko ..lepo" pesem, po imenu ..Osman".
To je vsekakor bilo pražkemu profesorju premalo.
Anton je tedaj moral stisniti ..škripce" in pridno
študirati. Vsi smo mu bili učitelji. Profesor Anton
je dobil naenkrat osem profesorjev. Način pre¬
davanja je bil nenavaden. V stanovanju nekega
jurista Primorca, smo sedeli pod večer okoli mize
kadeč in pijoč plzensko pivo. Šjor Antonio je
sedel malo od nas kakor potrt grešnik pri peči,
četudi je bilo leto.

— Pagat ultimo! viknil je mladi Primorec;
šjor Antonio! Kedaj se je rodil Gundulič?

— V sedemnajstem stoletju.

— Ne! oglasil se je Macan. rodil se je leta
1588. Tous les trois, gospoda! Plačajte novčič.

— In kaj je napisal? vprašal sem ga jaz.

— Osmana.

— Kaj je ,.Osman"? vprašal ea je Lovro;
jaz sem valat.

— Velika pesem, odgovoril je naš učenjak.

— Ep, šjor Anton, ep! dodal je Primorec.

104

In tako dalje. Šjor Anton se je neprijetno
potil od same hrvaščine, a poleg vsega tega je
bil veseljak. Nekega dne smo sedeli po obedu
zopet v kavarni za mizo. Govor je prišel na
dekleta. Neusmiljeno smo jih rešetali.

— Prosim Vas, pustite to stvar, dejal je
Lovro, tega sem že sit. Komaj sem se ene rešil.
Vsaka ženska je Evina hči.

— Šjor Antonio se je zelo čudil Lovrovemu
sovraštvu proti ženskemu spolu.

— Povem Vam, kaj je na vsej stvaii. odgo¬
voril je Lovro ter mu v veliko moje začudenje
povedal Minkino zvijačo.

— Eh, nasmejal se je šjor Antonio lokavo,
pridite k nam v Dalmacijo. Tu je kaj videti.
Izvrstna dekleta. Pri nas v S. je neka mladenka
lepa in polna denarja. Edinka je sirota brez
očeta in matere, ima samo strica varuha, a imetja
kakih, 40.000 goldinarjev. Pridite, gledal bodem
na to. da postane Vaša.

Lovro je začel Antona natančneje izpraše¬
vati o bogati siroti in mi smo se smejali iz srca.
Za malo časa nas je zapustil Anton, položivši
izpit za pol gimnazije. Pozabili smo na bogato
Dalmatinko.

Nekega večera je prišel Lovro veselejše
domov.

— Za osem dni odidem, dejal mi je ter
pokazal dekret, s katerim je bil imenovan učite-,
ljem neke hi vaške gimnazije. ,. Predvsem grem
obiskat še stariše' 1 .

Prišel je ta nesrečni dan. Ločiti se je bilo
treba. Meni je bilo mučno, mučno tudi Lovru,
kakor brata sva preživela toliko veselih in žalost¬
nih dni, a sedaj se ločiti! Spremil sem ga na
Aolodvor. Poljubila sva sel

105

— Dal Bog, da bi se zopet srečno videla v
našem kraju, rekel sem.

— Da bi Bog dal! odgovoril je Lovro. Zvo¬
nec je zazvonil drugič in prijatelj je odšel.

Za nekaj časa mi je pisal, da je bil pri
stariših. Skoro da se je kesal tega pota. Mati je
bila oslabela, onemogla. Oče mrk. trd. žalosten.
Doma stiska.

— Sam si moreš misliti, bratec, pisal mi je.
kako mi je bilo pri srcu; da te raznese!

Od onega časa nisem dobil več pisma od
prijatelja Lovra, Temu se nisem najmanje čudil.
Književniki pišejo neradi pisma. Naenkrat sem
slišal o neki časnikarski polemiki, v katero je bil
Lovro zapleten. Tudi o dvoboju se je govorilo.
Poizvedel sem več. Na novem mestu svojega po¬
klica je opazil Lovro lepo devojko. Bila je visoka,
bele polti, črnooka, temnolasa — pravi vzhodni
biser. A kakor je bila lepa, tako ni imela §rca.
Ta demonska prikazen, od vseh oboževana, je
razpenjala svoje mreže brez ozira proti vsakemu
mladeniču, no. ko je ta „mramornata nevesta"
zapazila, da mladenič nori od ljubezni, odbila ga
je s hladnim posmehom. Tudi Lovro je postal
žrtev te bogate neusmiljenke. Strasten kakor je
bil. zaplel se je v polemiko z nekim tekmecem.
Nastal je škandal. Lovro ni imel več obstanka v
.onem mestu.

Toliko sem pozvedel na kratko, več nisem
mogel zvedeti. Kaj bo nesrečnik sedaj? vprašal
sem v skrbeh. Ni preteklo še dolgo časa. ko je
stalo v službenem listu: „Gosp. Lovro N. je ime¬
novan profesorjem v S. v Dalmaciji". Obstal sem.
Zakaj je Lovro zapustil Hrvaško? Zakaj? Ah. da!
Ali mu ni rekel šjor Antoni: ,.Pridite v Dalma¬
cijo!" Lovro išče Dalmatinko, mislil sem si, in

nisem se prevaril. Neki prijatelj mi je javil kmalu
potem, da Lovro vzame ono bogato siroto, o
kateri nam je pravil Anton. Ni li to čuden slučaj r
In vendar resnica, cela prava resnica! Dobro,
mislil sem si. nazadnje pa celi Odiseji.

Vrnil sem se v Zagreb. Tretji dan po svojem
prihodu sem srečal na ulici nekega znanca, prav¬
nika iz Postojne.

— Ste li slišali o Lovru? vprašal me je.

— Sem. Ženi se.

— Pojdite, da vam povem, prijel me je
znanec za roko. Kakor vidim, ste slišali, da se je
v S. seznanil z bogato devojko. Stvar se je
razvila hitro. Lovro je ljubil ognjevito, ker je bil
našel pravo, zdravo, nepokvarjeno in narodno
devojko. In bilo je tudi treba hiteti. Upniki so
namenili proti Lovru razglasiti konkurz in očetova
hiša je imela biti prodana na javni sodnijski
dražbi. Stric in oskrbnik je iz srca rad imel
Lovra. Ljubil je nečakinjo brez mere. in ona je
ljubila Lovra brez konca in kraja. Vse je že bilo
pripravljeno za svatbo. Profesor Antonio L. je
imel mlada dva poročiti. Nekega dne je sedel
Lovro srečen v svojem stanovanju. Pisal je svoji
materi o ljubezni, o sreči, o svobodi. Ravno
je hotel pismo zaviti, ko je nekdo potrkal na
vrata,

— Slobodno! odzval se je Lovro.

Vrata so se naglo odprla. Pred njim je stala
bleda, objokana zaročenka.

— Angela? Ti! kaj. si prišla? je obstal
Lovro.

— Lovro, Lovro! spregovorila je s težavo
devojka, nesrečna sva, V skrivnem pismu so na¬
znanili stricu, da si propalica. da me vzameš le,
da se rešiš propasti. Stric me ne da. Zaklinjala

107

sem ga; zastonj. Nikdar več te nisem imela videti.
Jutri moram š parobrodom v Zader. Oh midva
nesrečnika!

Kakor kamen je Jjovro poslušal te grozne
besede.

— Čakaj! reče mirno in odhiti v drugo sobo •
Za hip je pritekel nazaj.

— Na. tu me imaš! kriknil je mladenič z
divjim glasom ter si prerezal z britvijo grlo.
Brez zavesti se je zrušila devojka na mrtvega,
krvavega zaročnika-

Toliko sem zvedel od znanca.

— To je moj prijatelj Lovro, milostljiva
gospa! obrnil sem se k črni udovici. Človek,
kateri bi bil postal v velikih, srečnih okoliščinah
velik, kateri je postal v naših malih razmerah
žrtev, pest prahu in pepela; steblo, katero bi bilo
nosilo narodu zlate podpore, da ga ni strla nemila
nevihta. Je li to junak za roman?

— Je, odgovorila je udovica prisiljeno.

— Vprašati me utegnete, zakaj nisem sam
napisal romana o njem ? Ljudje tega nenapisanega
romana še žive. Še tako sem povedal preveč. Ta
moja pripovest bodi le sveta solza na grob vrlega
prijatelja, nesrečnega genija. Njegovemu spominu
posvečujem te besede.

Svitla solza je pritekla udovici iz očesa po
licu. Jlolče sva se razšla,

n

<s

/

ZVEZNA TRCOVINA

CELJE ■■ ROTOVŠKA ULICA ■■ CELJE

■■ TRQOVINA KNJIQ, Yt IFIKJ/i ■■
FI.SALNEQ/1 IN RISALNEGA ORODJA

SErZNMMErK ZALOŽNIH KNJIS,

o o o

Zbirka domačih zdravil s poljudnim opisom

človeškega telesa. (IV. pomnoženi natis) . K 1’—
Nova pesmarica. Zbirka najbolj znanih sloven¬
skih in slovanskih pesmi. Mehko vezana ,. 1'60

elegantno vezana ,. 2'40

Srbske narodne pesmi. Sestavil J. Mohorčič . „ —40
Obrtno knjigovodstvo s kratkim poukom o me¬
nicah, spisal dr. J. Romih.1'60

Občinski red. Zbirka zakonov, zadevajočih posle

obč. področja, spisal dr. I. Dečko, I. zv. „ 3'60

trdo vezan „ 4'40

Mlinarjev Janez, slovenski junak ali vpleme-

nitba Teharčanov, IV. natis.. —'80

Kmetijsko gospodarstvo, II. popravljeni in po¬
množeni natis. Spisal V. Rohrman . . . ,. 1'—

Zbrani spisi P. Pajkove, I. zvezek broširan . „ 2'—

elegantno vezan ,. 3'—

„ „ „ „ II. zvezek, broširan . „ 2'—

elegantno vezan „ 3'—

Zabavnik, spisal A. Brezovnik.„ 1'40

Trtna uš in trtoreja, spisal Ivan Bele . . . . „ —'80

Luči, Funtek .  1'40

„ „ vezane.2'20

Gedichte, Vodovnik-Siegensfeld, elegant. vezane „ 2'—

Civilno-pravdni red, dr. L. Filipič, v platno vezan „ 5'—

Majar H. P. Molitvenik Sveta družina, v pol

usnje vezan.  1'60

v usnje z marmornato obrezo.. 2'—

v usnje z zlato obrezo.  2'40

-'5

—'50'

—'50

Naš dom. I. zvezek. Vsebina: ,.Cesarjevič in
sestri dvojčkinji* 4  in ,.Krajevna kronika

Teharskih plemičev'', broširan.K

Naš dom. II. zvezek. Vsebina: Zadnji grof

Celjski' 4  in ,,Iskalci biserov na otoku
sv. Duha 44 , broširan . ... / ....  r  •

Naš dom. III. zvezek. Vsebina:,,Vojna 1.2000“
in „Doma in na tujem 44 , broširan . . .

Naš dom. IV. zvezek. Vsebina: „Ciganka' 4  iz¬
virna povest ter razne humoreske, broš.

Naš dom. V. zvezek. Vsebina: ,.Pavlo Črno-
kril 44 , „Nu, občinstvo 44 , ,.Ljubezen do do¬
movine 44 , ,.Pesem o hudourniku' 4 , ,.Karin' 4

in ,.Plesati ni znal' 4 , broširan.

Naš dom. VI. zvezek. Vsebina: ,.Pevčevo .srce' 4 ,

,.Krvava svatba v Kijevu 44 , »Prijatelj

Lovro 44 , broširan.

Knjižica „Naš dom u  se še nadaljuje.

Kržišnik: Male pesmi za mladino, broširane . K —'24
Ivan Bele: Viničarjev kažipot, navod kako vi¬
nograde nanovo zasajati in obdelovati,

broširan ... —'60!

Lovski zakon za Štajersko, broširan.„ TO

Tudi je dobiti šo nekaj letnikov „llustrovanega narod¬
nega koledarja 44  po znižanih cenah.

-'5

— '508

OPOMBA. Pri naročilih prosimo, da naj blago¬
volijo častiti gospodje odjemalci denar naprej poslati,
sicer se na naročila ne ozira. Za poštnino je dodati za
knjige v vrednosti do 1 krone 10 vinarjev, do 2 kron
20 vinarjev, čez 2 krone pa 30 vinarjev.