ZBIRK/I P0YE5TI m FE5MI IN m NdR2DNEQ/i BL4Qd ZdNiniVSSTI ITD. CENA: 50 VINARJEV CELJE ^^ L. 1906 izdala in založila zvezna h trgovina □ — Zl/EZNA TISKARNA HflS DOM ZBIRKA POVESTI, pesmi iN Na^od- 0 NEGA BLAGA, (S ZANIMIVOSTI ITD. VI. ZVEZEK. 1 V CEL»JU, LtETA 1906. i IZDALA IN ZALOŽILA ZVEZDA TRGOVINA- j? tmj.itt VSEBINA. 1. Pevčevo srce. Ruski spisal Kn. Fedov Kosatkin-Rostovski. — Poslovenil Učka...........1 9. Krvava svatba v Kijevu* Spisal Sacher Mosoch. — Priredil I. V..................14 3. Prijatelj Lovro. Hrvaški spisal Avgust Senoa. — Poslovenil Janko Bratina.............36 PEUCEUO SRCE, ru5ki 5pisal kn, fedor ko5atkin-r05t0u5ki — p05l, učkfl. Slavno, davno v srednjem veku je živel nekje " bogat in ponosen vitez. Bilo mu je 60 let, a nikdo bi mu jih ne bil prisojal toliko. Imel je obilo slug in robov in mnogo zemlje. Energičen in močanj je bil z vso dušo vojak. Želja po boju ga je privedla večkrat v nevarna podjetja. Često je po noči odjahal s tolpo slug ugrabljenih v raznih bojih, nenadoma napadal sosedne gradove. Njegov velikanski grad je stal na strmi pečini nad visokim slapom. Veliki stolpi s topovi so ga obkroževali, kakor železen obroč. Sredi grada je bil krasen vrt. Ta vrt je bil vitezev ponos. V njegovih senčnatih drevoredih in v umetni krasni utici se je oddahnil vitez če-stokrat od svojih trudapolnih napadov. Tukaj v senci so se shajale njegove lepotice, ugrabljene v raznih gradovih ter tekmovale med seboj, katera se najprej in najbolj prikupi vitezu. Vitez je bil malokedaj ljubeznjiv in vesel. Da se je njegovo resno in otožno lice sredi burnih veselic in plesa malo razjasnilo, je bil le redek slučaj. Pozval je često k sebi svojega astrologa in alkimista, čarovnika z dolgo sivo brado in ga vprašal: ,.Zakaj je meni tako pusto in težko v duši?" Starec mu je vsakokrat odgovoril: „Zato, ker je tvoje srce prazno. Začni ljubiti in tuga ti izgine takoj iz srca." Toda vitez ni mogel ljubiti; vse krasotice, uplenjene o raznih prilikah, so bile njegove rob-kinje, ali ljubiti ni mogel nobene. Tako mu je potekal čas..... Nekoč se pripeti vitezu čuden slučaj. Pred dvemi leti, pri napadanju sosednega gradu je vitez po obupnem boju podkupil izdajalske sovražnikove vojake ter po skrivnem vhodu prišel v grad. Bilo je po noči. Zmagovito in ponosno je jahal na svojem vrancu. Visok plamen je švigal iz gorečih poslopij in grozno razsvitljeval dvorišče nesrečnega gradu. Prestrašeni prebivalci so zastonj prosili milosti. Zmagoviti vitez je oholo zrl na jetnike. Toda zmage se ni dolgo veselil. Na njegovem licu se je kmalu zopet pokazala tuga. Vse, kar je stalo sedaj pred njim, je bilo pridobljeno le s silo in zvijačo. Pustivši sluge in spremstvo, stopi s konja in sede na stopnice, vodeče v bližnje poslopje. Hoteč se nekoliko odpočiti od napornega dne, se zavije v plašč in zadremlje na stopnicah. Čez nekaj časa ga predrami obupen krik. Vitez si zmane oči in pogleda. Jutranja zarja je že svetila na nebu, plamen je ugašal. Na dvorišču pred seboj zagleda vitez sledove ljutega boja. Tupatam so bila mrtva trupla in mlake krvi. Tam na koncu dvorišča so njegovi vojaki vlekli za seboj prestrašeno, krasno, šestnajstletno deklico. Obleka ji je bila raztrgana, dolgi zlati lasje so ji poklicali pleča in v njenih očeh je bil izraz trpljenja in tuge. Skušala je na vse načine strgati se iz rok svojih sovražnikov, toda ves trud je bil zaman. Rešil jo je šele vitez. Pri njenem pogledu se je v njegovi duši nekaj zganilo. Neko čudno, do sedaj neznano čustvo, se ga je polastilo. Vstal je hitro s stopnic, ukazal je vojakom, naj se ustavijo. "Vojaki, pijani zmage in vina, so se počet-koma protivili njegovemu ukazu. Še le, ko je enega z mečem pobil in drugim vrgel polno mošnjo zlata, so mu izročili svojo žrtev. Bleda in trepetajoča, brez besede je stala pred tem silnim človekom, svojim rešiteljem. * * * Vitez je deklico odpeljal v svoj grad, oblekel jo v draga oblačila in obdal z vsem razkošjem. Vse v gradu, in vitez sam ji je bil pokoren, ne zahtevaje od nje drugega nego ljubezni. Ali ljubezen se ne da vsiliti. V teh krasnih dvoranah, obdana z vsemi ugodnostmi, se je čutila uboga deklica le sužnjo tega čudnega, neotesanega in nenavadnega človeka. Vitez sam pa je bil od te dobe, kar je ona prebivala v njegovem gradu, ves prerojen. To, česar do sedaj ni razumel, je pretresalo njegovo dušo in dramilo v njem doslej speče strune. Bil je s svojo izvoljenko ljubeznjiv in nežen, kolikor je bolj mogel in znal; a ljubljenega mladeniča, katerega se je ona še živo spominjala, ni ji mogel nadomestiti. Spominjala se je v njegovi odsotnosti svojega doma, svojih staršev, srečnih detinskih let. l* In ti spomini so polnili njeno dušo z žalostjo. V zadnjem času so neprenehoma nesreče obiskovale njen dom. Mladenič, ki jo je ljubil, je padel v boju. Starši, kje so zdaj oni? So li še živi?--- Potem tista strašna noč---tisti strašni napad,---vojaki,----kri,--- požar,---njena čudna rešitev po tem ponosnem, velikem, čudnem vitezu. Čas, najboljši zdravnik, je polagoma pretekal. Dekle se je umirilo in se sčasom počenjalo nagibati k vitezu. Spominjala se je, da jo je rešil on iz strašne nevarnosti, da jo ljubi in da nima ona vzroka biti mu nehvaležna. Preteklost je minila, — a prihodnjost? Morda ima on namen osrečiti jo, tako, kakor še ni bila v življenju srečna. Zaželela se mu je približati ter skušala mu z ljubeznijo povrniti vse dobro, ki je je uživala. Potekali so tedni in meseci in razmerje med njima je postajalo vedno bolje, intimnejše. Vitez je njej na ljubo prirejal v svojem gradu bojne igre, lov, veselice. Vabil je pesnike, da so opevali njeno krasoto. Milo se je glasilo sedaj petje v tihem grajskem vrtu. Opevana je bila viteška hrabrost, njih ljubezen do svojih iz-voljenk, krasota grajskih deklic itd. itd. V njenem srcu vse to ni našlo odmeva. Njeno srce je bilo tiho, mirno in nobeno opevanje burne ljubezni ga ni ganilo. * * Nekega dne odide vitez za dalje časa iz grada. Zahotelo še mu je zopet enkrat po prejšnjem, nemirnem življenju, polnim raznih dogodkov. Deklica je ostala v gradu. Bilo ji je grozno. Večer se je spuščal na zemljo, prva zvezda je ravnokar zamišljala na brezkončnem modrem nebu. Lahka meglica se je dvigala nad deročo reko in tam nekoliko dalje je žarel nek ogenj. Pod stolpom je šumel slap. Enakomerno padanje vode je dajalo takt nežni pesmi, ki se je slišala iz bližnjega gozda sem. Deklici je bila ta pesem že znana iz njenega detinstva. Milo se je glasila v nočni tišini in zbujala v devinih prsih tužne spomine in hrepenenje po zopetni sreči. Hoteča na vsak način videti tujega pevca, ukaže svojim slugam privesti ga k njej. Visoko zrasel, raven kot jelka, je bil krasen, čeravno oblečen siromašno. Majhna ljutna (instrument) mu je visela za pleči. Njegovo lice je bilo mirno, njegov pogled je segal v srce. Deklica ga naprosi, naj ji kaj zapoje, in on začne milo opevati ljubezen, ne kot strast, temveč kot vzvišeno hčerko neba, kot začetek resnice, poštenosti, pravega spoznanja. Prva jutranja zarja je že svetila na nebu in pevec je še vedno pel in deva je poslušala ter žejno srkala v svojo dušo vzvišeno čuvstvo pevčevega srca, Ko je pevec odšel, se je čutila vso spremenjeno. Spoznala je sama sebe. Spoznala svoje srce, svoje težnje, svojo dušo. Čutila je, kako je do sedaj sama sebe varala, ko je mislila, da bi mogla ljubiti viteza. * * Pevec je ostal dalje časa v gradu in ji vsak dan pel. Vitez je prišel domov in bil presenečen o dekličini spremembi. Čeravno ni bil poznavatelj tajnosti ženskega srca, uvidel je takoj, da se je moralo z deklico nekaj zgoditi. Zakaj je njen pogled tako živ in nestalen? Zakaj tako hladno in zmedeno odgovarja njegovim ljubeznivostim? Kdo si je predrznil kaliti njeno razmerje? Kdo se je vrinil med nja? Zakaj sedaj vse to? Kaj vznemirja njeno dušo? Dve leti jo že on neguje, dve leti vabi njeno srce k sebi, pokoreč se njeni volji. In zdaj, ko se mu je že zdelo, da ga ona začne ljubiti, zdaj se je moralo zgoditi to. . . . Utrujen od prečute noči, se napoti k čarovniku prosit sveta. Ni se še popolnoma zdanilo, ko stopi vitez v astrologovo sobo na vrhu stolpa, odkoder je ta opazoval zvezde. Našel ga je vtopljenega v račune. Pri njegovem vstopu čarovnik hitro vstane in reče: „Jaz vem, zakaj si prišel. Ti hočeš vedeti, zakaj se je tvoja krasotica nepram tebi spremenila; zakaj ni več tako vesela, zakaj se njene oči žarijo posebnim bleskom, katerega nisi pri njej do sedaj opazil. To je. Jaz ti povem: Ona je začela ljubiti; a njena ljubezen je drugačna, kakor si ti misliš. Ona ne ljubi s pudlo ljubeznijo tega sveta, ampak z vzvišeno, svetlo, kakor solnce.-' Vitez se zasmehue. „Take ljubezni se jaz ne bojim, čarodej-', odgovori vitez. Ti lažeš. Take ljubezni ni. Ako dekle koga ljubi, ni to iz čistega, vzvišenega čustva, ampak hoče le mene izdati ter se udati drugemu. Ako jo kdo misli s pesmijo, laskanjem, poljubi omamiti in jo meni izneveriti.... ne, to se mu nikoli ne posreči. Povej mi, kdo je to, jaz hočem slišati ime svojega tekmeca."' „Nikakega tekmeca nimaš," odgovori čarovnik. Človek, kateri je vzbudil v tvoji krasotici ta neznana in tebi nerazumljiva čustva, bi se nikoli ne drznil povzdigniti svojih oči do nje. Pesmi njegove — ne pesmi ljubezni, temveč poziv k dobremu, svetemu — budijo človeka, ki omamljen po bogastvu in posvetnem razkošju v grešni samopašnosti pozabi pravo resnico.'1 „Ti lažeš, čarovnk. Ti veš vse, jaz vidim. Ti si že davno zapazil, kaj se godi v mojem gradu, a skrivaš pred menoj. Ali mi poveš, ali te. zaklinjam se, ubijem." In potegnivši meč izza pasa, vrže se vitez na starca. Oni je ostal miren, niti ena mišica na njegovem obrazu se ni zgenila, le oči so se čudno, samozavestno zabliskale, češ: „Ubij me, a ne izveš ničesar.'' Vitezu upadejo roke in spusti meč. Na to pelje čarovnik viteza na rob stolpa in mu pokaže navzdol. Gledala sta širno ravan v mesečni svetlobi. Bledi lunini žarki so se poigravali z nemirnimi valovi reke in razsvetljevali cvetoči grajski vrt. Tam na vrtu v utici je sedela devojka, željno poslušajoča pevca. Milo se je glasila pesem v temno, tiho noč. Čuden nemir se polasti viteza. Pesem je prenehala. Pevec je nekaj govoril. Njegovih besed ni bilo slišati v stolp, a videlo se je, kako je z roko kazal proti nebu. Bil je videti miren. Vitez vidi, kako je ravno zdaj pokleknil neznani pevec pred njegovo krasotico in njeno bledo roko pritisnil k svojim ustnam. Deklica je stala kakor očarana. Premagana od neznanih čustev, se skloni k pevcu in mu poljubi ustna. Krčevito se je vitez pri tem prizoru prijemal ograje ter kakor okamenel zrl na vrt. Grozna besnost je divjala v njegovih prsih. Ko se je vitez zavedal, pevca ni bilo več na vrtu. Dekle je napol nezavestno ležala v utici, a po zraku so še odmevali zadnji zvoki in se zgubljali v tiho noč. Po široki cesti je korakal pevec ter polagoma zginil v bajnem svitu mesečne noči. Pustivši čarovnika, je hitel vitez za njim. % * * Minila je noč, minil dan in nov mrak se je spustil na zemljo. Utrujen in bled, na penečem se konju, se je vračal vitez v svoj grad. Plašč je imel okrvavljen. Dospevši v grad izroči konja služabnikom ter hiti naravnost k devojki. V rokah je nesel nekaj skrbno zavitega v star, raztrgan plašč. Ne spregovorivši z nikomur besede, gre naravnost v dekličino sobo in razvije pred njo skriti predmet. Y rokah je držal kristalno kupico, v njej krvavo človeško srce. „Jaz sem videl tebe skupaj s pevcem-', vzklikne jezno vitez. „Ti si me izdala, a mi bodeš zato plačala. Jaz sem te vzel ubogo in zapuščeno: jaz sem te rešil iz strašne nevarnosti. Dal sem ti srečo, bogastvo, bil tvoj rob, a ti si me izdala. Umreti moraš zato in sicer grozne počasne smrti. Zaprl te bodem tja v stolp, da živa duša ne more do tebe. Gladu bodeš umrla. Tja v stolp ne dospe nobena pesem več do tebe in noben pogled ne bode srečal več tvojih lažnjivih oči." „Jaz sem nedolžna pred teboj", odvrne ona, „ti me moreš ubiti, a jaz te nisem izdala." „Jaz sem ubil tvojega ljubimca", ji seže v besedo. „Jaz sem mu iztrgal srce iz prsi. Moj čarovnik ga oživi in ono mi ponovi iste pesmi, katere ti je on pri slovesu pel. Ono mi pove, s čim je pevec omamil tvoje srce. Ako se skaže, da si nedolžna, tedaj ti odpustim. Sicer sem pa prepričan, da lažeš; videl sem te z lastnimi očmi, kako si ga poljubila. Ne pustivši jej časa opravičiti se, hiti vitez iz sobe. Nezavestna se deklica zgrudi na mramornata tla temne sobe. * * * Oprezno držeč v rokah kupico s pevčevim srcem, napoti se vitez v podzemne prostore grada. Po dolgih, ozkih hodnikih dospe v okroglo sobo brez oken, razsvetljeno le z zelenkastim ognjem, gorečim sredi prostora. Retorte, steklenice, lobanje, razna čudna orodja, meči, klešče, trinožniki, svečniki s čudnimi figurami napolnjevali so prostor. Okolu sten v visokih omarah so bile razne čarovniške knjige. Vitezu je postalo grozno, ko je stopil v ta skrivnosten prostor. Tu je našel čarovnika. Bil je odet v plašč, podoben meniškemu, s kabalističnimi znamenji, všitimi s srebrom na njem. S čarov-niško palico je nekaj mešal v kotlu, postavljenem na trinožniku nad ognjem. Čuden duh se je razširjal po sobi. „Zakaj si to storil?'1 rece čarovnik, Kažoč na kupico, katero je vitez še vedno držal v rokah." Ali ti nisem pravil, da slepa zavist in ljubosumnost naj ti nikar ne zastrupi srca? Ti me nisi slušal. Izvršil si strašen zločin, za kar te bode kaznovala višja moč. Ti hočeš vedeti, kaj je pesnik govoril tvoji izvoljenki. Dobro. Vedel bodeš. Jaz oživim za kratek čas njegovo srce in ponovilo tj bode pesem, katero je on pel zadnji trenotek tvoji krasotici; a pomni, bolje je, da me ne siliš k temu, da si ne nakoplješ še večjih nesreč." „Jaz hočem vedeti resnico", zlobno zavpije vitez. „Kaka še večja nesreča me more zadeti kakor da me je izdalo najljubše bitje. Oživi to srce, ali, prisegamti, še tvoje ti iztrgam iz prsi. Na to mu čarovnik ničesar ne odgovori, vzame mu kupico iz rok in nagnivši jo nad kotlom, spusti notri srce. Strašen ropot, podoben gromu, je nastal pri padcu srca v kotel. Zeleni plamen se je majal pod kotlom in siv, dušljiv dim je napolnjeval sobo. Čarovnik nariše krog na tleh, v katerega stopita z vitezom ter začne naglo izgovarjati za-klinjanja. Takoj se iz kotla začnejo vzdigati pene in modrikast dim, kakor meglica, polagoma se spre-minjaje, dokler ni zavzel človeške podobe. Podoba je postajala vedno bolj jasna ter se bližala krogu, v katerem sta bila vitez in čarovnik. Pri krogu je obstala in uprla svoj pogled v viteza. Vitez je spoznal te oči. Pred njim je stal ubiti pesnik. Siromašen plašč ga je odeval, lutnja mu je visela za pleči. Njegove oči so žarele, či tci zčir je pričal o tipljenju. Vitez je dobro poznal izraz teh oči, saj so ga ravno tako milo in proseče gledale, ko je trgal sere iz pevčevih prsi. Čarovnik je nadaljeval svoja zaklinjanja in pevec se je jel polagoma probujati. Njegove roke so segle po lutnji in bilo je pričakovati, da bode vsak čas zapel. „Kaj hočeš vedeti?" vpraša starec viteza. „Ukaži mu zapeti pesem, katero je zadnjikrat pel in po kateri ga je poljubila-', odvrne vitez. „Naj mi zapoje poziv k ljubezni in strasti, s katerim je omamil mojo ljubico. Naj zapoje pesem, katero sva slišala v stolpu. Jaz hočem poznati besede te pesmi." Čarovnik dalje zaklinja in pevec se popolnoma zave. Nežno zabrenka po strunah in milo zapoje znano pesem. Pazljivo je vitez poslušal, zamislil se in se trudil razumeti skrivnostni pomen. Pevčevo srce, oživljeno po čarovniku, je pelo: Ne toži. ne muči si duše v sanjah, Ne zovi vrnitve pomladi. Dovzetna le za grozo in strali Ne bodi v svoji duši mladi. Sreča naša — ni sreča strasti, Ni zadoščenje podle narave. V duši krepostni se ona blesti. Sreča naša je v zvišeni. čisti ljubavi. Poslednji zvoki so komaj še dospeli do po-slušajočega viteza. Bled, trepetajoč, poln kesanja, se spusti pred prikazen, a ta je v tem trenotku izginila. V sobi je nastala tema in v kotlu na trinožniku je bil le še kupček pepela. To je bilo vse, kar je ostalo od pevčevega srca. * * Osramočen, na duhu pobit, hiti sedaj vitez v stolp k svoji izvoljenki. Duri so bile zaprte. Zaman trka, zaman bije po vratih. Jezen radi svojih neuspehov, ukaže slugam vlomiti jih. Vitez plane v sobo. Išče devojke, a te ni bilo nikjer. Le robec, še moker od njenih solz, je našel na odprtem oknu. Obupno ga pograbi in nemogel pade na naslonjač. Pod oknom, v strašni globočini, je šumela reka. Votlo in grozno so odmevali njeni valovi, kakor bi se bili veselili krasne žrtve. Naslednjega dne, nekoliko milj od grada, so našli ob bregu mrtvo žensko truplo. Bila je grajska kratotica. * * Mnogo let je preteklo od tedaj! Spremenila se je zemlja . . . spremenili so se ljudje. ... Od ogromnega grada so ostale le še razvaline onega stolpa. Osamljen, pokrit z mahom, krepko in pono'sno štrli nad slapom, kot žalosten spomin davne preteklosti. Narod pravi, da je to mesto prokleto in da se v jasnih mesečnih nočeh pojavlja prikazen Bodi sreCna! Saj vitez te tvoj, ljubi Brez doma, kakor ptica, poet Pojde dalje, podobo tvojo nese seboj — Brez nade v širni daljni svet. Tujca nikdo te ljubiti ne sili, S strastjo brezumnega gorja. Prebudil s sna sem duh tvoj Čili In odgnal ti bojazen s srca. Pesem je umolknila, bledi vitez, krčevito držeč se za roko čarovnika, je ves trepetal. Čarovnik je molčal. Prikazen je bledela. „Naj poje tisto pesem, katero je pel' pri odhodu"', reče tiho vitez. Čarovnik se zgane. Trudi se ponoviti za-klinjanja, a besede mu prihajajo le počasi iz ust. „Moje moči pešajo", odgovori, ne vem ali se mi še posreči." „Govori vendar, govori", oblastno zašepeče' vitez. * Na novo zaklinjanje začne prikazen zopet peti: 1. Ne čakaj tolažbe ob brezumne strasti, V njej je le greh. Ona je kratka prikazen slasti Zemeljskih uteh. 2. V zabljenju večnem zaman Iššeš svoj raj. Na življenje, polno nakan, — Ne godrnjaj. 3. Ljubav in dolžnost, stremljenje navzgor V sebi razvij. In milostno k pevcu, solz svojih izvor. Obrni oči, 4. Odkoder je prišel, potom tistim Odide. Dosti. V njem je srce, polno s čustvom čistim. Oprosti . . . Oprosti! .... strašnega viteza, iskaje pevčevega srca in pojoč dučne, otožne pesmi. - 1 ~G> <2 9 KRVAVA SUflTBflUKIJEUU 5pi5al sflcflck mflsoch, priredil i, u. I. Dod zlatim krovom dvora v Kijevu je sedel car ' Igor z grškim svečenikom Anastazij em, enim od onih neumornih apostolov krščanstva, katere je pošiljala bizantinska cerkev med paganske Slovane. Ravno sta igrala šah, kar javi eden carevih komornikov, da je doslo poslanstvo od Derevljanov, ki so prebivali po Podoliji. „Povej jim, da jih hočem zaslišati jutri, ako bodem dobre volje ali pojutrajšnjem". Tako je odvrnil car, prava junaška prikazen, velik, čvrst in lep, v dolgi halji iz svile, čez katero je imel ogrnjeno veliko surko od bizantinskega sukna. Zdel se je v tej noši kakor kak poglavar iztočnim plemenom in ne evropski knez. „Mogočni gospodar"', odvrne komornik, „oni zahtevajo, da jih takoj zaslišiš." „Zahtevajo? Mar niso moji podaniki, nisem li jaz oni, kateri je vlada in ščiti?"' vikne Igor srdito. „Ali kdo zna, kaj prinesejo. Znabiti so zopet Azijati bližajo našim mejam. Pripelji je pred me, da je zaslišim!" Komornik se prikloni in odide, da privede v prestolno dvorano Derevljane, ki so čakali v velikem predvorju. Ko so prišli ti v dvorano, je sedel car Igor na bogato ozaljšanem prestolu, ki je stal na visokih stopnicah. Kraj njega je sedela mlada, zala žena, z zlatorumenimi lasmi, z modrimi zapoveduj očimi očmi, ograjena v dragoceno kne-ginjino obleko. Mak, mladi bojar, katerega so plemiči iz Podolja odbrali za govornika, vpraša s čudno naglico komornika, kdo je ta žena, ki sedi zraven cara. „Žena našega gospodarja, carica Olga"', je bil odgovor. Poteze obraza mladega Derevljana se zmrače za hip, a v istem momentu stopi z ostalimi k prestolu carja z navadnim ponosom in mirom. Način, s katerim so ti hrabri svobodnjaki pozdravili kneza, je bil povsem različen od laskave ponižnosti, katera je bila na carskem dvoru v Carigradu. Oni niso vpognili svojih kolen; ponosni naklon je bil vse, kar so znali. „Kaj mi prinesete dobrega?" začne car Igor. „Gospodar, nismo prišli, da te obdarimo", odvrne Mak, „ampak da te prosimo, da nam od-vzameš zlo, s katerim si nas obdaroval."' Car namrši čelo. „Vi se pritožujete čez nove davke, katere sem vam naložil?" „Tako je, gospodar." „Zastonj ste se potrudili sem, ker jaz ne morem ničesar od tega, kar sem zapovedal, popustiti ali predrugačiti", vikne car. „Mi nismo v stanu dati, kar ti zahtevaš od nas", reče vodja Derevljanov. „Davki, katere si nam nastavil, so preveliki. Oni nas tišče in več se nas radi tega upira, ker dobro znamo, da ne pripadejo tebi, ne državi, ampak drugim tvojim ljudem. Ali je prav, car Igor, da se z našo krvjo plačujejo oni, ki niso ne tebi, ne tvojim pradedom doprinesli toliko kakor mi? Nismo li mi tebe in one, ki so vladali pred teboj, voljno poslušali in branili zoper cara bizantinskega, bodisi na kopnem ali na morju?" „Kdo pa je imel več koristi od teh bojev", reče car, „nego vi Podoljani? Kdo vas je osvobodil od oblasti Kozakov, kdo od davka, katerega ste morali dajati razbojniškim Azijatom? Mi, cari kijevski! Komu se imate zahvaliti za ščitenje vaše trgovine z Grki, kakor zopet čarom kijev-skim! Ne nosi li Dnjester vaše zlato žito do Črnega morja in še delj? Ali ne dobivate zanj platno in drugo različno robo, katero donašate na naša tržišča? Govori se, da teče Podoljanom med in mleko. Vaše, s sočnato travo obrasle livade, so pokrite s čredami goved in ovac. Po ravninah se razprostirajo širne njive in na obalih Dnjestra raste plemeniti, sladki plod juga. Vi prebivate v pravem raju in se držite tu v Kijevu, kakor pravi slepci, ki se komaj prežive v svoji pustinji." „Naš narod nas je poslal, da te prosimo, gospodar", reče mladi bojar zopet. „In če jaz to prošnjo odbijem?" „Potem ne prinesemo tega, kar zahtevaš od nas". „Vi se potemtakem meni zoperstavljate", povikne car in se dvigne. „Pa hočemo videti. Vrnite se domov v vašo mlečno in medeno zemljo in recite onim, ki so vas poslali k meni, da, če mi ne dado dobrovoljno, kar sem jim naložil, pridem sam in terjam osebno " „Zakaj odpuščaš tako milostivo te sluge", prične carica, mereč Derevljane z bliskavimi očmi. „Jaz bi storila drugače." „Kaj bi počela?" „Dala bi jih takoj zvezati in omislila nove muke in nova mučila, da jih kaznujem za njih drzni pot". „Ostane, kakor sem rekel", reče car. „Odi-dite, Podoljani." „Lepa žena", pomrmra Mak, ko so prišli iz dvorane. „Ona bi nas najraje vsakega takoj raz-četvorila", se nasmeje eden od spremljevalcev. „Zategadelj se še mi bolj dopada", reče Mak. „Cara pa mrzim tembolj, odkar sem videl njegovo ženo. Nek Grk, ki je prišel k meni z blagom, mi je pripovedoval o neki ženi z zlatimi lasmi, radi katere so šli vsi kralji v boj in je celo eden kraljevski grad zgorel. Mislil sem, da je to bajka, a sedaj sem prepričan o resnici." II. Car Igor ostane stalen in ne popusti Derev-ljanom davka. Pa tudi Podoljani ostanejo zvesti svojim besedam in ne dado ničesar. Dan za dnem so prihajali k caru ljudje, plemiči in bojari, katerim je daroval davek Derevljanov in tožili: „Kaj nam koristi tvoja velikodušnost, mogočni car, ko pa nismo v stanu, uživati koristi onih, katere si nam daroval?" Porogljivo nezadovoljstvo ljudi je razkačilo cara. Njegova žena je bila modra in vedno znala dober svet, zato jo vpraša, kaj misli ona, da bi bilo dobro storiti, da d bi davek od Derevljanov. Olga ni dolgo pomišljala. „Pokaži se jim kakor gospodar", reče ona. „Pojdi s stražno četo v pokrajino in terjaj davek, katerega so dolžni tebi in tvojim ljudem z lepimi besedami. Ako se bodo upirali in hoteli rabiti silo, delaj se, kot jim misliš popustiti, pa se drugič vrni z vojsko". Car Igor se odloči na to. da pojde sam k Derevljanom. Svoje bojare obvesti o tem in v kratkem je pet sto dobro oboroženih konjenikov v dvoru v Kijevu. Car dene sam s pomočjo ko-mornikov oklep nase, opaše krivo, z dragim* kamenjem ozaljšano sabljo, poljubi svojo ženo in zajaše svojega belca, postavivši se na čelo čete. Ko so jahali čez most, je stala Olga na balkonu, kjer se je vetrič igral z njenimi lasmi. Oni so jo še dolgo \ideli, kjer kakor bel golob bedi nad mestom Kijevom, dokler ni zginila. Derevljani, obveščeni o prihodu carjevem, pošljejo nasproti sto plemičav na konjih. Ti pričakajo cara na podoljski meji in ga povedo v glavno mesto krasne, blagoslovljene zemlje, od lesa zgrajeni a dobro utrjeni Korasten. Ko se je spustil most, in je stopil Igorov belec nanj, se vznemiri drugače mirna in poslušna žival tako, da jo mora car z ostrogami spodbosti. Igorevo spremstvo pripiše to kot slab znak, dočim si Derevljani menjavajo čudne poglede tajnega sporazumljenja. Še ta dan svojega prihoda zbere car najuglednejše bojarje in najboljše meščane Korastena, kakor tudi predstojnike selskih občin in izreče, da je prišel sam izterjat davkov. Nikdo se ni drznil da pregovori, in tako pošlje Igor svoje konjenike na vse strani zemlje. No, niti plemiči, niti seljaki niso hoteli plačati, zato so začeli konjeniki jemati od prvih konje, od drugih krmo in žito. Med Derevljani nastane vsled tega tajno nezadovoljstvo, ki kmalu vzplamti k očitnemu ustanku. Na vseh krajih so bili krvavi spopadi med Igorevimi bojari in Podoljani. Nekega jutra iznenadi cara novica, da so prebivalci mesta Jampol dvajset njegovih, tja poslanih ljudi, pobili. Bojari, ki so v tem času bili v glavnem mestu, so zahtevali, da se ta zločin strogo kaznuje. Car je sam kar gorel od jeze. Oboroži se in ostavi s svojo četo dvor v Koro-stenu z namenom, da upornikom v Jampolu napravi strašno sodbo. Ali ko pridejo na trg, vidijo polno meščanov in seljakov iz okolice Korostena, ki so zadrževali svoje konje z gromkim klicanjem. Ko se car zagrozi, da si napravi šiloma pot, se mu umaknejo s pota. Ali v tem hipu prijaše četa derevljanskih plemičev s hrabrim Makom na čelu in mu zopet zapre pot. „Mi smo tu'', vzklikne vodja upornikov, „da še enkrat z orožjem v roki zahtevamo ono, kar si ti, veliki t:ar, nam odbil, ko smo te prosili. Izjavi, da odstraniš nove davke in nam potrdi pismeno s svojo kneževo besedo, z imenom in pečatom in tedaj te pustimo, da ideš. Če pa ne dovoliš, odšel boš iz našega mesta preko naših trupel." „Jaz ne dopustim, da se mi stavijo pogoji", vzklikne car. „So to tvoje zadnje besede, car Igor?" „Beseda moža je navadno zadnja beseda", odvrne ponosno knez. „Odstopite!" On vspodbode svojega konja in plane nad upornike. Ti se umaknejo na dve strani in v' hipu, ko je bil car med njimi, izdere Mak bliskovo svoj meč in udari od strani cara po elavi. Igor omahne in se brez glasu zruši na tla. Njegov konj se vzpne nad njim, zahrže kakor bi tožno zaplakal in oddirja kakoi burja v praznoto. Spremstvo Igora izvleče meče in nastavi kopja. Isto store Derevljani. Obedve stranki ste si stali za hip nasproti pripravljeni za klanje, kar reče Mak: „Car je mrtev; ali je mrtvec vreden toliko, da se ubijajo živi?" Ljudje iz Kijeva se posvetujejo in naposled reče najstarši: „Pustite nam, da pokopljemo mrliča in da se mirno vrnemo domov in mi smo zadovoljni." 2* „Naj vam bode, kakor želite'', ■ reče Mak. Vsi vtaknejo meče v nožnice in Kijevljani odneso mrtvega kneza iz mesta. Tu mu izkopljejo grob, spuste mrtvo telo v jamo in pokrijejo truplo s samim kamenjem. Še tisti dan se zbero in molče, brez pesmi in govorice se vrnejo v Kijev. Derevljani pa zaklučijo, da se kijevskemu caru nočejo več pokoravati in odbero hrabrega Maka za svojega kneza. III. Sredi noči se zbudi carica iz mučnih sanj. Glasno krikne in plane po koncu. Ker pa je vse mirno po sobi razsvitljeni z rudečo lučjo sede in se zamisli. A sedaj se zasliši vedno jasneje težko, zamolklo trkanje. Sprva se ji je zdelo, da bije neka orjaška pest po grajskih vratih, a končno spozna, da je to konjsko kopito, ki je polagoma, enakomerno udarjalo ob tlak. Olga pozove svoje dvorkinje, se opravi in vzbudi celi dvor. Neka strašna slutnja jo obdaja. Ogrne si plašč in ide sama k vratom, spremljana od svojih ljudi. Vrata se odpro in pred njo stoji carev belec ves poten in oblit s krvjo. Ko zvesta žival zagleda carico, zahrže kratko in žalostno in leže na smrt zmučena pred njo. „Velika nesreča se je zgodila", zašepeče Olga in prebledi. „Car je ranjen in ujet ali pa celo ubit,-' Na vse strani pošlje vestnike^ ali predno so se ti vrnili, pridejo bojari, ki so odšli z Igorom, in doneso carici tužno vest, da je njen plemenit mož ubit od zločinske roke. Olga jih je nemo poslušala. Ni zgubila zavesti, ni plakala. Molče odpravi bojare, molče je sedela v svoji sobi tri dni in tri noči, ničesar jedla, ne zaprla očes, ampak nemo strmela predse. Četrti dan gre k belcu in ovije roko krog vratu živali. Zvesti konj pa položi svojo glavo na njena ledja. Tako je bila dolgo časa. Nato se povrne v sobo se obleče v črno in opravi mrtvaške svečanosti. Iz daljav trideset milj se je skupil narod in prišli so bojari oboroženi in v žalni obleki. Tožne pogrebne pesmi se oglase v spomin mrliču. Nato se snidejo bojari v veliki dvorani. Pečene ovce in govedo doneso sluge in postavijo na mize. Dvorni kuhar je rezal s svojim sijajnim nožem kose. Sužnji so med tem donašali napolnjene vrče težkega medu. Tako se je obhajala sedmina v Kijevu. Carica, zavivši si lice v gosto kopreno, je sedela v svoji sobi in njene dvorkinje so ji pevale pesmi žalostinke. Novi knez Derevljanov je med tem zbral plemiče in predstojnike občin svoje prestolnice in razpravljal z njimi o daljnih stvareh radi Kijeva. Vsi so se strinjali, da Podobja ostane neodvisna samo tedaj, ko se Kijev osvoji in Korosten postavi središče države. Ali pod kakim sredstvom se to zgodi v tem si niso bili složni. Toliko, da se niso začeli pretepati. Mladi in bojaželjni so bili zato, da se zemlja, ki je bila brez vojske in pod vlado slabe žene osvoji z orožjem, predno si dobe vojskovodjo. Starejši so svetovali, da se naj dela z mirnim potom, naj se za njihovega kneza Maka izprosi Olgina roka in na ta način Kijev priklopi k njihovi zemlji. Mak se odloči za nasvet starih in modrejih. Ne- za to, da bi morebiti zgubil hrabrost in željo za bojem, ampak, ker je njegovo voljo vladala divja strast, katero je vzbudila Olga. Tudi se je bilo preje nadjati, da kot nosilec miru osvoji ponosno, lepo ženo, kakor če bi z mečem v roki potrkal na vrata vdovinega bivališča. Še ni postal poln mesec, da je bil Igor mrtev, kar je šumeči Dnjepr nosil proti Kijevu pozlačeno ladjo in v nji snubače Derevljane, ki so šli, da zasnubijo Olgo za svojega kneza Maka. Nepregledna množica ljudstva jih sprejme na obali in je spremlja v Kijev. Carica, ki je slonela ob oknu in neprestano razmišljala o osveti in gledala v daljavo, opazi to vrvenje, množino ljudstvo. Vpraša dvornice, kaj je to. „Po Dnjepru je priplavala zlata ladja", odvrne ena. „V nji so hrabri možje, blesteči od draguljev. To so podoljski bojari; novi knez Derevljanov jih pošilja k tebi." „Ne maram jih videti", reče carica in mrko naježi obrvi. „Moja ušesa so zaprta za nje. Odpravite je!" Za nekaj časa pridejo zopet dvorkinje k nji v sobo in rečejo: „Derevljani te prosijo za milost, da se ti ne smejo vreči k nogam." „Ta milost bi bila za nje v resnici prevelika", odvrne carica. „Oni so prišli", reče ena izmed dvorkinj, „da za pomirjenje poprosijo tvojo roko za njih kneza, hrabrega Maka." Olga ostro pogleda dvorjanko. V njenih bistrih očeh zašije neka nadčloveška, demonska misel. „Govoriš resnico?" vpraša ostro. „Popolno resnico." „To je kaj • druzega", odvrne brzo carica. „Privedi je k meni, jaz je hočem slišati". „Gospodarica", javi sedaj eden izmed telesne straže caričine. „Podoljani zahtevajo, da jih Ki-jevljani na rokah prineso v dvor." „Z vso pravico"', odvrne Olga. „Oni so zmagovalci, vi premaganci, storite takoj, kar zahtevajo." Kijevljani se pokore povelju carice in za-neso poslance Derevljanov na svojih rokah v dvor, kjer je takoj povedejo pred Igorovo vdovo. Ona, sedeča na zlatem sedežu, z zlobnim nasmehom na ustnih, posluša njih prošnjo in je povabi na obed. V tisti dvorani, v kateri je obhajala sedmino za ubitega cara, so sedaj pogrnili mize. Na prvem mestu je sedela kneginja, potem so se vrstili na eni strani Derevljanski, na drugi pa Kijevski bojari. Prej, kakor so se vsedli, odlože domačini orožje in Podoljani store isto. Kneginja napolni zlati vrč s starim vinom do vrha ter ga vzdigne visoko v zdravje svojih gostov. To je bil znak za njeno telesno stražo in vojake, da so navalili od vseh strani v dvorano. Goloroki poslanci vstašev so brzo povezani. „Kri cara Igora vpije po osveti", vikne Olga, ki je stala sedaj ponosno pred Derevljani. „Zadoščenje pokojniku". Na obali Dnjepra da izkopati ogromen grob. Stotine delavcev je delalo dan na dan in ko je bil gotov, so spustili na njeno povelje zlato ladjo' Derevljanov s poslanci vred v grob in zasuli. Carica pošlje na to po dveh uglednih bo-jarih pozdrav knezu Maku in zahvalo za snub-stvo. Nji je milo, samo poslanstvo ji je prema-lenkostno. Najuglednejše ljudi svoje zemlje ji naj pošlje, ker to zahteva njen visok stan. Derevljani, ki niti slutili niso, kako grozna usoda je zadela prve poslance, izbero najplemenitejše izmed bo-jarov ter je pošljejo po ladji, ki je bila mnogo krasnejša od prve, v Kijev. Olga jih je pričakala v črni obleki, da sliši njih prošnjo. Na ustnicah ji je igral lahek nasmešek, kar so poslanci imeli za dobro znamenje. Ona je povabi, da jo počaste na njenem obedu. Poslanci se ji prično zahvaljevati za to čast, kojo jim milostno skaže njih gospodarica. Kar se pojavi dvanajst devic, lepih, krasno ozaljšanih, da je povede v parno kopelj. Podoljani jim slede, ne sluteči ničesar hudega, po stopnicah dalje skozi dvorišče na vrt, v katerem je stala lesena kopelj, popolnoma osamljena. Komaj so stopili vanjo, zaklenejo devojke vrata ter prineso s smolo oblito zeleno vejevje, katero polože krog lesene kopeli in zažgo. Ko je ogenj na vseh straneh zaplapolal in je jel dim dušiti Derevljane, začno v smrtnem strahu vpiti na pomoč, zastonj se trudeč, odpreti vrata. „Take kopelji še niste imeli", zaslišijo glas carice. „Ta bo morebiti oprala carsko kri, ali pazite, da vam ne bo prevroče." Zastonj so prosili podoljski bojari za milost, zastonj nudili mir za Igorovo kri, carica je bila neizprosna. Ni odgovarjala na tesnobne prošnje pomoči in pustila, da brez milosti zgore. IV. Olga zbere na to vojno, ki je bila dovolj močna, da jo ohrani napada ter pošlje poslance Maku, knezu Derevljanov, da mu javijo njen prihod. Srce mladega, strastnega človeka se je topilo od ponosa in veselja. Uredil je vse najlepše za sprejem ljubljene kneževe žene. Ne-strpljivost, da vidi ono, katero je s svojo pagan-sko strastjo ljubil, koji se je bolj klanjal, kakor kateremu izmed svojih bogov, je učinila, da ni mogel carice, kakor je to zahtevala njegova čast, pričakovati pri vratih svojega prestolnega mesta, ampak ji je šel nasproti do meje. Ko jo opazi, kako jo neso štirje sužnji v nosilnici na čel« njenih ljudi, vso v črno oblečeno, se ni mogel več obvladati. Zasedel je svojega konja in šel ter se ji vrgel pred noge. „Naj bogovi blagoslovijo tvoj prihod", reče. „Spolni mi to milost in naj tvoja noga stopi črez mene, tvojega prvega sluge, na mojo zemljo." „Vstanite", odvrne Olga z mirnim, blagim glasom. „Ne zahtevam v tej zemlji nobenega sluge, ampak gospodarja in zaščitnika, moža." Ona mu poda roko, katero on še vedno klečoč žarno poljubi. Ona ga vzdigne. „Gospodarica, ti si premilostna, predobra s tvojim slugom", reče mladi, lepi knez, strastno motreč veličastno ženo. „Zakaj bi ne bila dobra"? odvrne Olga mračno. „Prišli smo, da se pomirimo za cara Igora, mojega ubitega moža." Mladi knez prebledi pri pogledu tega velikega, vedrega očesa, ki je prodiralo v dno njegove duše. Molče sklone glavo, kakor grešnik, ki prosi za odpnščenje ali zločinec, ki prosi za milost. „Mi smo prišli", pristavi Olga, „da, kakor se zvesti ženi in zvestemu podaniku spodobi, da plačemo in žalujemo na grobu našega gospodarja, našega kneza, da mu ozaljšamo gomilo in postavimo spomenik." „Mi bodemo, ako dovoliš, visoka gospa, delili s teboj tugo in zaeno doprinašali žrtve pokojniku", odvrne Mak. Carica prikima soglasno z glavo in na njeno zapoved gredo dalje. Mladi knez je jahal iz spoštovanja nekoliko korakov na strani in odgovarjal, spoštujoč njeno bol, samo na njena vprašanja. Tako pridejo v prestolnico, kjer so na lesenih drogih, prevlečenih z zlatom plapolale zastave. Predstojniki Korostena so sprejeli klečeč carico pri vratih in ji ponudili po slovanskem običaju kruha in soli, simbol miru, zvestobe in gostoljubja. Ko je bila Olga sama v sobi po bizantinsko okrašeni, sleče črno vdovino kopreno in stopi pred veliko, v zlatem okvirju stoječe ogledalo ter se jame dolgo in pozorno motriti. „Moja lica so od tuge obledela", pomrmra. „Vendar sem še dovolj lepa in vredna ljubezni. Hočem biti lepa in on me mora ljubiti!" „Knez je lep človek", reče ena izmed njenih dvorkinj. „Lep in dostojanstven", reče zamišljeno carica. „Ali roke so mu okrvavljene s krvjo mojega moža. In ta kri vpije po osveti! Jaz bi ga ljubila, da, ako bi ga ne sovražila z vsem srcem." Zgodaj v jutro se poda carica z dvorkinjami in svojo telesno stražo na grob svojega moža. Vrže se nanj, solze močijo zemljo in bujni lasje se ji razpuste. Svojim ljudem zaukaže olepšati gomilo in jo vzdigniti v hribček. Ona sama do-nese prve tri lopate zemlje. Po obedu pozove carica kneza v svojo sobo. Slekla je vdovino haljo. Mak se spusti pred njo na kolena, tresoč se, kakor bi imela ona oblast, da izreče smrt ali življenje. „Pokojniku je storjeno dovolj", začne carica resno pa blago. „Vi ste prosili mojo roko, plemeniti knez, evo vam je, jaz sem vaša." „Kako sem ti hvaležen, gospodarica" vzklikne Mak navdušeno. „S temi besedami si storila svojega sužnja bogovom." „Jaz sem gotova, da to obleko zamenjam z onim, ki se odlikuje v veselju, ljubezni in sreči", reče Olga. „In predno bo mesec poln, proslavimo, ako bogovi hočejo, v Kijevu našo svatbo!" „Zakaj v Kijevu, gospodarica?" „Tu ni mesto za našo svečanost", odvrne ona mrko. „Vi znate, da je na trgu tega mesta —" „Dovolj o tem, če dovoliš", pretrga ji Mak besedo. „Ti zaukažeš, jaz se pokoravam." „Kakor se sužnju spodobi" reče Olga s čudnim nasmehom. Nagne se k njemu in mu da — kakor zahteva običaj — prvi zaročni poljub. Ali njene ustnice so se dotaknile njegovih hladno in rahlo, kakor da so mrtve. V. Trombe so zvenele, bobni odmevali s Kijev-skih stolpov, a slavnostni klici tisočerih so pozdravljali ladje Derevljanov, ki so prijadrale z rdečimi jadri po Dnjepru, njim na čelu sijajna, pozlačena ladja, ki je nosila njihovega kneza, mladega Maka. Olga mu gre nasproti s svojimi dvorkinjami do obale Dnjepra. Ko je opazil knez ljubljeno ženo, ni čakal, da ladja obstane, ampak skoči s šumnega Dnjepra na kopno in vpogne koleno pred Olgo. Prvo vprašanje Derevljanov se je tikalo snubačev. „Ali vas niso srečali?" reče Olga, „Čudno, znabiti se sramujejo, da niso bili vslišani, pa so se menda tiho vrnili domov." „Tako tudi bo", odvrne Mak. Vodeni od Kijevljanov, se podajo Derevljani, pet sto po številu, v mesto. Dan je minul v svečanostih vsake vrste, vitežki bojari se poskušajo v orožju in nekrvavimi bojnimi igrami, bledi slepci udarjajo v tamburice in pevajo pesmi o ljudskih junakih in junaških činih. Ko pa je nastal mrak, začno ljudje po velikih dvoranah piti in kockati. Mladi knez je med tem sedel v ženski sobi na svilenih blazinah kraj carice, držeč njeno, ko kamen hladno roko in se raz-govarjal. Drugi dan je bila svatba. Prvikrat sleče Olga sedaj žalno obleko ter se okrasi s pomočjo dvorkinj z dragotinami, bolj kakor takrat, ko jo je car Igor povedel na prestol. Doli v veliki dvorani čakajo Kijevski bojari Podoljane s knezom. Mak je bil oblečen v krzno ruskega vladarja. Na njem se je vse svetilo težkega damasta, zlata in bogastva. Ali ko je prišla Olga s svojimi sijajno oblečenimi dvorkinjami, se je zdelo, da je bogastvo Maka potemnelo. Modro svileno krilo, izpod koje so se pokazovale male noge obute v čevljičke iz fine rumene kože iz neke vrste sarafana, obšite z zlatim hermelinom, visoki diadem od plavega damasta, povezan z zlatom in blestečimi biseri, ki so se kakor solnce svetili na glavi, bela zaroč-niška obleka, kakor dvoje kril labudovih ji je padalo čez ledja, in vse to ji je podajalo veličanstvo. katero je uničevalo in pobledovalo vse drugo krog sebe, ne vzemajoč jej ono, kar se pravi ženska lepota. Mladi knez vzklikne od presenečenja ter zdrhti, da prezalo objame; a njen ponosni, resni pogler/ ga odvrne od tega naklepa in ga vrže k njenim nogam. Ko sta šla po stopnicah, po kojih so bile razprostrte preproge, ju sprejme burno klicanje, „Bili srečni in zdravi!" so klicali eni, „na mnogaja! na mnogaja leta!" pristavljali so drugi. Dve, v belo svilo in belo krzno oblečeni devici sta vodili kakor mleko belega konja ca-ričinega. Sedlo je žarelo zlata in dragega kamenja. Olga se dvigne s pomočjo Maka na belca. Žival ponese svoj lepi tovor s kneževskim ponosom izmed množice. Derevljanski knez sede na konja in za njim gredo Kijevljani in Podoljani v dolgi sijajni vrsti. Vsi krenejo v tempel boga Peruna, ki je bil obenem bog svatbe. Ko so se pozneje po poroki vračali nazaj v carski grad, je jahal knez Mak z Olgo, prišedši na dvorišče jo vzdigne s svojimi krepkimi rokami s sedla in jo povede v sobano, kjer so bile pripravljene dolge mize za svatbeno slavo. Spremstvo Makovo je sedelo med kijevskimi bojani in stotine slug in sužnjev je nosilo jedila in vrče z vinom in medom. Cel gozd kraj Kijeva je bil posekan, da se pripravi goveda in ovce, katere so razdelili narodu na dvorišču. Mladi knez in Olga, ki je bila sedaj njegova žena, kakor je on mislil, so sedeli v zadnji dvorani v družbi najodličnejših in jedli skupno. Knez je hvalil jed in vino. in sladke besede ljubezni so mu neprestano tekle iz ust. Olga je bila resna, kakor kamen hladna, in se ni dotaknila ne jedi ne pijače. Ljudje so se veselili pozno v noč, veselili še dalje potem, ko sta že carica in knez odšla v svojo svatbeno, sijajno opravljeno sobo. Mladi derevljanski knez, ki se ni bal nikogar na svetu, niti bogov, zdrhti, ko prestopi prag njene sobe in nek nenavaden čut ga obide, kakor bi mu udaril v obraz grobni vzduh. Če to ni bila ljubezen, kaj bi potem bilo? Ni vedel na to odgovora. Ko je on odlagal meč, gornjo obleko } in pas, gre Olga z dvorkinjami za neko belo zavezo, katera je delila sobo na dvoje. Ko so dvor-kinje odšle, pozove carica kneza k sebi. On od-grne zastor in zapazi krasno ženo, sedečo na svoji postelji. Sedaj je bila oblečena v dolgo belo hermelinovo krzno, koje je segalo do zemlje. Črne lase je povezala s črnim robcem, kakor kak turban. . „Poklekni in stori svojo .dolžnost", reče carica hladno, strastno. Knez pristopi in se spusti pred svojo soprogo na kolena, da ji, kakor je bila svatbena navada, sezuje čevljičke. Bilo je to prvo in zadnje ponižanje moža pred ženo, katero je nalagal običaj. Od tega časa je bil on njen gospodar. Ko je Olga postavila svojo nogo na kneževo koleno in ga pogledala s pogledom čudnim in na pol pretečim, vzklikne on z mladostnim odušev-ljenjem in strastjo: „Služim ti danes prvi, a ne zadnjikrat, gospodarica, jaz hočem biti ves čas tvoj suženj." „Ti mi služiš prvi in zadnjikrat", odvrne Olga mrko. „A ti si moj suženj in kot s takim hočem postopati, drznež. Odlazi!" V tem hipu ga sune z nogo z vso močjo v prsa. Udarec je bil tako nepričakovan, da se je mladi knez zvalil s stopnic, ki so vodile do postelje. Ona pa plane kakor blisk in zgrabi bojno sekiro svojega pokojnega moža, ki je visela kraj postelje in udari v okrogli ščit pokojnikov. Zamolkel, močni zvok se razlije po sobi in celem gradu ali Drevljanov ne prebudi, ki so ležali pod mizami in klopmi, omamljeni od meda in trdo spali. Bil je to znak za kijevske bojare in carično telesno stražo, da pijane naskoči in pobije, bil je to znak za sužnje, da privale v svatbeno sobo in da kneza, ki se je zastonj boril in upiral, zvežejo in postavijo pred carico, sedaj njegovo sodnico. „Ti si v moji oblasti, knez podolski, ubijalec mojega moža:I, začne carica s strašno zlobo. „Zvijača žene je bila vendar večja, kakor hrabrost in moč petsto mož!" „Izdaja!" zastoka Mak, „izdaja od tebe, katero ljubim." „Ljubav sužnja!" se nasmeje Olga prezirno. „Eden zločin več, katerega mi je kaznovati." Od dvorane se sliši zamolklo upitje, zaslišijo se bolni vzkliki, kletve in na to smrtno hropenje. „Kaj je to?" vzklikne Mak osuplo. „To je svatbena godba", reče Olga. „Petsto Derevljanov, katere pošljem enemu caru Igoru, mrtvaška žrtva, kakršne še ni bilo, odkar se časti smrt in kaznujejo ubijalci." „Ali se ne bojiš bogov!" vikne mladi knez in jezno potrese s svojo močjo okove. „Si jih ti spoštoval in se jih bal", mu odvrne svečano, „ko si svojega kneza, svojega gospodarja zavratno umoril? In kako si mogel verovati, zaslepljenec, da bo krepostna žena, da bo kneginja iz Rurikove hiše pozabila in zapustila svet spomin svojega moža nemaščevan in dala ubijalcu svojo roko. Kako si mogel verovati, da se bom jaz tako ponižala, .in dala sužnju svojo ljubezen, svojo naklonjenost? Kako silno je bil tvoj čin krvav, kako zelo so me sramotile tvoje nade in želje, tako strašna mora biti tvoja kazen. Vsi, ki so prišli s teboj sem, morajo umreti, samo ti ne smeš. Smrt bi bila za te milost!" Carica pusti ukovanega kneza v svatbeni sobi in se poda, spremljana od slug in sužnjev, ki so nosili baklje, doli, da dovrši krvavo osveto. Čez štiristo Derevljanov je bilo pobitih, ko je prišla v dvorano, ki se je kadila od krvi. Le najuglednejši bojari iz spremstva Makovega, večinoma taki, ki so sodelovali pri umorstvu njenega moža, so čakali zvezani-svoje usode. Olga bi ne storila dovolj zadoščenja svojemu vladarskemu čustvu, ne srcu celega naroda, da je storila, da se pobijejo njeni neprijatelji. Kakor prava hčerka onega barbarskega časa ni bila lena omisliti nečloveške muke za svoje žrtve in da se tisti dado mučiti pred njenimi očmi. Enim je dala odpiliti najprej roke in noge, a potem glavo, druge je dala zvezati med dve deski, navalila na nje silne tovore, tako, da so se podušili. Drugi so zopet bili v dolgih redih nameščeni po dvorišču in carica se je popela na belca, konja pokojnega moža, ter jahala, lepa in strašna, kakor boginja osvete, čez telesa, spremljana od čete bojarev, dokler ni slednji spustil dušo pod konjskim kopitom. Tam so bili nastavljeni koli, na katerih so se v groznih mukah zvijali nesrečni Derevljani. Zopet drugi so ležali na razbeljenem železju in vpili od grozovite bolesti, kakor divje zveri. V vrtu so bile zopet izkopane globoke jame, kjer so po deset živih zakopali. Na ebeh straneh izhoda so bile postavljene piramide od odsekanih glav Derevljanov.* Tako je osvetila carica sin rt svojega moža, junaškega Igora, kateri je s svojimi belimi ladjami večkrat ostrašil Carigrad, a končno poginil od ubijalčeve roke. * Vse te grozote, kakor celi dogodek, je popolnoma zgodovinski. • K» - V J. Ko se je knez derevljanski nahajal v njeniii rokah in so bili najuglednejši in najhrabrejši ljudje naroda pobiti, se podviza hrabra žena. v kateri je bival moški duh. da Podolijo popolnoma sebi podvrže. Zbere vojsko, se vzpne na belca, katerega je njen mož v mnogih bojih srečno jahal, zavaruje nežna prsa s srebrnim oklepom, opaše bojni meč in povede svojo vojsko na Derevljane. Ti zbero vse za boj sposobne ljudi in ji gredo hrabro nasproti. Nedaleč od Dnjestra pride do velike bitke, v kateri so bili Derevljani pobiti in se v divjem begu umaknili z bojišča. Olga jih je preganjala na čelu svojih konjenikov, dokler so mogli konji teči. ter jih vjela mnogo tisoč, katere pa je dala na mestu pobiti. Vojskovodjo Olega. ki je že v bitki prišel v njene roke, da telesni straži za cilj pri streljanju. Brzo krene proti Korostenu. požigaje po potu sela in mesta in pobijaje prebivalce. Prestolnica Derevljanov se ji upre. Kijevljani so že porušili več stolpov, ali mesta niso mogli vzeti. Tedaj pošlje carica nekega zanesljivega človeka, ki javi meščanom, da je njej osvete dovolj, in da ne zahteva drugega, kakor da se ji pokore. Radi tega naj ji vsaka hiša pošlje tri vrabce in tri golobe. Meščanom Korostena se zdi ta pogoj po-voljen in se podvizajo, da pošljejo Kijevljanom vrabce in golobe. Carica sprejme in obljubi, da že drugi dan odide s svojo vojsko domov. Ali ko je nastala noč. razdeli vrabce in golobe med svoje vojake, kateri vsaki ptici privežejo na noge za-paljeno smolo in je potem spuste. Ptice se naglo vrnejo v svoje domovje v mesto in tisto zažgejo. 3 Kmalu bruhne na vseli krajih Ivorostena ogenj. Ker je bilo celo mesto zgrajeno iz lesa. so stanovalci v prvi vrsti mislili, kako rešijo svojo življenje; ali Kijevljani jih z orožjem v roki poženo nazaj. Kdor ni pal od ineča. je pal od ognja. Carica je sedeča na srebrnem stolen, na grobu svojega moža. z demonskim dopadenjem gledala, strašni prizor, dokler se ni mesto derevljansko spremenilo v prah in pepel. Nato gre po Podolju na vse strani, uničujoč z ognjem in mečem, dokler ni narod derevljanski pal pred njo v prah. uničen svojega plemstva, opustošen in oplenjen. Vjete bojare in plemiče si pridrži za sužnje, nekatere pridrži za sebe. a druge razdeli med ljudi svojega spremstva. Ti je povežejo za repove svojih konj in jih odženo domov. Opostošeni deželi postavi svojega namestnika. ki je z železno strogostjo opravljal svojo službo. Olga se povrne v slavju v Kijev, pozdravljena od svojega naroda. Najprej da pozvati pred se ubijalca Igora, nesrečnega kneza Derevljanov. On zdrhteče, ko zagleda lepo ženo. ki je v resnem veličanstvu, ograjena s sijajnim plaščem, ležala na svoji postelji, obdana od dvorkinj in sužnjev, med katerimi je opazil nekatere najuglednejše ljudi svojega naroda. „Obljubila sem ti kazen", začne ona z zlobnim nasmehom, ..katera mora biti strašnejša nego smrt. Podolija je opustošena. jaz sem pobila njeno vojsko, požgala mesta in Korosten, kjer je car Igor padel od tvoje roke, zravnala z zemljo". „Ni mogoče", vikne Mak otožno. „Tako je", potrde Derevljani, ki so bili pri Olgi zasužnjeni. ..Tako je"', ponovi carica. ,.a tebe. izdajica, hočem tako kaznovati, da preživiš padec in sramoto svoje domovine. Ti boš moj suženj, ne. še manj. žival, katera se vlači po svetu in katero sme vsak. kdor jo sreča, udariti. Učinite. kakor sem ukazala," Strašna žena dade na to derevljanskemu knezu odsekati roke in noge; cel čas svojega življenja je moral pod njeno klopjo jesti in pobirati kose z jezikom. Olga pa je vladala v imenu Svetoslava. nedoraslega sina cara Igora, mnogo let modro in krepko ter bila v stanu, da je ki-jevskim Rusom nadomeščala junaškega vladarja. Zemlje, ki so spadale pod njeno vlado, so cvetele blagostanja in ' šreče. Navdušena od grških duhovnikov za nauk Kristusov, se poda v Carigrad, da se bolj pouči in leta 935. se da krstiti. Umrla je leta 969.. objokovana od svojih. Veliki ruski kronist Nestor jo je nazival ,..s — Skoro nič. — In vendar ste - Hrvatica! Ničvredna Hrvatica — ste hoteli reči. jeli? In zopet ste naglo modrovali. Topot se varate, gospod! Vedno sem se ponašala z ženskim srcem, katero je. kakor nam vi. učena gospoda, dokazujete, močnejše nego naš um. In kakor znamo, da zver ljubi svoje duplo. divjak svojo šumo nad vse. tako nisem ni jaz pozabila, da me je rodila hrvaška mati. Vaše misli so zelo plemenite, milostiva gospa, a zato vendar ne razumem — — da čitam malo hrvaških knjig, jeli? Povedati vam hočem, zakaj. Ne zapišite mi moje odkritosrčnosti v greh, vem, da ste gospodje vitezi svetega duha zelo občutljivi, no. upam da vas bode moja odkritosrčnost nekoliko pomirila. Jaz čitam malo hrvaški zato. ker sem preveč hrvaški čitala. Vam se zdi to čudno, a je tako. Naš vrli župnik kupuje kot dober rodoljub vse hrvaške knjige in novine ter jih že več let vedno pošilja meni. Jaz najrajši čitam pripovedke in sem tega blaga prečitala dosti v raznih jezikih, seveda tudi hrvaški. A čitaje vse te mogoče naše pripovedke, sem se jih nasitila do grla. Zakaj, me vprašate. Povedati vam hočem. Ženska narava je strastna, fantazija bujna, misel živa in brza kot ptica, in kakšno hrano dajejo naši novelisti tej živahni ptici, ki leta od mesta do mesta, ki je željna večne spremembe in nikdar ne miruje? Vedno eno in isto. Dva mlada se imata rada. stavi se jima kake zelo navadne zapreke, koje premagata na zelo navaden način, pa sta hvala Bogu svoja. K temu še malo solnca. mesečine, cvetja, solz — in povest je gotova. Le včasi pride kakemu pisatelju na misel, da se junak in junakinja morata zastrupiti. prebosti. ali bolje, umreti vsled jetike. Večna idila, večna monotonija! S tem se naša strastna narav ne more zadovoljiti; samo v boju nam za-dobi duša mir in fantazija se nam vspeva do plamtečih zvezd. No. ne razumejte me krivo; jaz ne obsojam naših pisateljev: opisujejo to, kar dobijo v svojem kraju, malenkostne, neznatne razmere, kakor smo i mi sami malenkostni. Ali so pisatelji krivi, da pri nas ni velikih katastrof, koje morejo razburiti dušo ? So li pisatelji zmožni naslikati v malem okvirju velike divne slike, more li v naših odnošajih postati za roman kakov zanimiv junak? To so vam vprašanja, na koja moram, četudi z veliko težavo odgovoriti ..ne"' in radi tega ne čitam skoro nikakih hrvaških knjig. —• Vaša ognjevita zgovornost, milostiva gospa, navda človeka nehote z zanosom in skoro bi ga prevarila. Mali smo žalibog, slava naša ne doni po svetil, da. celo to, kar smo si pošteno zaslužili, jemljejo našemu imenu. Žalostno je to. tuga prime človeka, prav pravite. Ali vendar ne sodim kakor vi. Prav okvir naših malih razmer, koje združujejo često smelo dušo in žarko srce. rodi toliko bojev, toliko stikov, da dušo silno razburi, in povest človeškega srca pri nas je tako različna, tako živa, da našim pisateljem ni treba (lruzega kakor jo prepisati, in napisali so najlepši roman. Ali da vam povem prav, mnogo naših pisateljev piše o naravi, ne da bi jo premotrivali, piše o človeškem srcu. ne da bi ga poznali. — To je vse teorija, nasmehne se lepa gospa, a jaz se vašim besedam uklonem le tedaj, ko mi pokažete živ primer, ko mi pokažete pravega junaka za roman. — Hočem, gospa! odgovoril sem ji. Najin razgovor je postal živahnejši in živejši. in župnik je pozabil Napoleona in sodnik svoje hruške. Vse se je zbralo okoli naju. vsi so hoteli slišati o junaku romana. — Poslušajmo. je viknil častiti gospod, nag-nivši se za mojim stolom, a jaz sem začel: — Ne mislite, gospoda moja. da vam bodem povedal pripovest. zloženo po pravilih umetnosti; ne mislite, da pokličem na pomoč ostro duhovitost ali bujno domišljijo. Nikakor. Kar vam tu pripovedujem. je živa in priprosta resnica. Učil sem se prava in zakonov na praškem vseučilišču. Nekoliko let nisem videl hrvaške domovine; raditega sem šel leta 186* za Božič v Zagreb. Vse se je bilo spremenilo, svobodneje se je tu dihalo, srečnejše živelo. Počitnice so hitele in odhitele ne-opaženo. Toliko sem moral gledati, poslušati, govoriti. Ni tedaj čudno, če sem praznoval čez določen čas. Nazadnje se je bilo treba ločiti od doma. vrniti se k naukom. Proti koncu meseca prosinca sred hude zime me je prinesel večerni vlak pol mrtvega in zmrzlega nazaj v Prago. Ko sem se malo spravil, pobitim med hrvaške brate. Da. bratje smo bili. gospoda, kot da nas je rodila ena mati. Bila nas je lepa kopica Hrvatov v češki stolici. bili so pravniki, zdravniki, zemlje-merci. jezikoslovci, ki so sinovi iz vseh strani hrvaške zemlje. Pa da ste nas videli, slišali! Lepa zadruga ponosnih, živili mladeničev! Bili smo kot prst pri prstu, vsi za vsacega, vsak za vse. Delili smo radost, delili žalost, in radost je bila vese-lejša. žalost lažja. Bratu ne pomagati je bilo greh: bili smo komunisti med seboj. In ta xila zadruga iskrili, mladih duš je pazila, zrla in prisluškala na vsaki srčni gibljaj hrvaške matere domovine. Naj domišljija še tako vskipi. ne bode si naslikala lepše poezije kot je svobodno dijaško življenje ua vseučilišču. Doživel sem on^. dni mnogo bridkosti. a nikoli nisem doživel poetičnejših časov. Hrvati smo se shajali vsaki dan v kavarni, da čiramo domače novine. ker ni bilo hrvaškega lista, ne hrvaške knjige, kojo bi bili prezrli. No. redne sestanke smo imeli vsako soboto. Kakor da vidim pred seboj to ognjevito četico. V posebni sobi neke praške gostilne so navadno sedeli veseli, brhki mladeniči hrvaški. Nad mizo je drhtela pli-nova svetilka, razprostirajoč včasi jasneje, včasi slabeje svojo svetlobo nad glavami mladeničev. Okoli dolge mize junaki. Veselo jè bilo tu. preve-selo. Ni bilo tu popivanja nemških dijakov, niso se glasile tu umazane pesmi. Tu smo deklamirali pesmi, čitali sestavke, pevali v kvartetu, nazdravljali po hrvaški navadi, vse v slogi in ljubezni. Kanarček, pravijo, ni v svoji domovini na atlantskih otokih niti lep po zunanjosti niti dobrega grla, a ko pride v širni svet, porumeni mu perje kot zlato, grlo se mu odpre milim pesmicam. Tako tudi naša mladina. Doma je mladenič plah. veže ga rodbina, znanci in drugi obziri. a ko pride v v svet. vzplapola mladenič in se razvija kakor cvet. tu ga lahko študiraš in proučuješ. Koliko različnih značajev, koliko nasprotnih slik. a vse samo eno srce. V tujini je treba proučevati različno tipe našega naroda, ko se njegovi sinovi zbero od vseh strani v eno kolo. Tu pride na dan flegmatična duhovitost Zagorca. živahna razposajenost gibčnega Dalmatinca. anakreontična brezskrb-nost šijaka*) in epigramatična odločnost krajiš-nika.**) Zato so me ti naši sestanki zelo zanimali. Večkrat sem se potegnil v kotiček ter sem opazo- * Hercegovci imenujejo tako Svemce v Slavoniji. ** (iraviirar. človek /. nekdanje vojaške granice. val to pisano kolo. Ali bilo je. prošlo je. Razšli smo se v svet, kakor se razprše zlati oblaki na nebu. Xo. pa sem zašel na stransko pot, duša me je zanesla v minule dneve, a jaz sera obljubil povedati vam o junaku za roman. Oprostite, bodem povedal. Pohitel sem. kakor rečeno, med hrvaške brate v prvo nadstropje prve praške kavarne. Nisem se prevari! Dobil sem tovariše, kot da sem jih zapustil včeraj. V zadnji sobi kavarne je bil hrvaški tabor. Zvečer so prišle z juga novine, treba jih je bilo takoj prečitati ter najvažnejša vprašanja razpravljati in razpravljalo se je zelo glasno. Ljudje gori na severu so se čudili našemu glasnemu govoru in penzijonisti. čitajoči po dve uri augsburške novine, so sovražili iz srca naša glasna grla. .laz stopim v krog, in vsi okoli mene kakor čebele na med. — Pusti novine. sikne šijak čitajočeinu sosedu. evo ti najnovejših živih novin iz Zagreba! — Servus, dragi brate, pozdravi me Zagorec. — Kdaj si šel iz Zagreba? Kaj delata, kaj de oni? Je li tores? Povej ti resnico! Si li videl Tinko? Se je li zaročila Minka? In tako dalje brez konca in kraja, - Mii'. otroci, otresel sem se jih krepko, če bi bil zdrav in čil, moral bi imeti deset glav in jezik kakor indijski bog. da pomirim vašo radovednost, a tu vidite, prevozil sem črez sto milj sredi trde zime. in bolj sem ledena sveča nego človek. Dajte mi kaj, da si segrejem dušo. pa sem vam na uslugo. Da se rešim bratske naloge, sedel sem v kot k svojemu znancu bradatemu Bodulu. kateri je na vseučilišču premleval helensko nesmrtnost. — No. vidiš, zopet srno se našli, dejal je moj grški apostol, pogladivši svojo dolgo brado, pa niti besedice nisi pisal iz Zagreba. — Nisem utegnil bratec. No. d<; Bodul znova, evo nam novega prijatelja, in pokazal mi je s prstom na človeka z očali, koji je sedel nasproti nama za tisto mizo. Novi prijatelj se je dvignil, poklonil se svečano in podavši mi gracijozno svojo posetnico. rekel kratko: ..Lovro N.. profesor jezikoslovja." Ta svečani naglas me je v začetku nekoliko osupnil, a odgovoril sem isto tako. vsekakor pa nerodno. Y začetku smo govorili malo. le nekaj navadnih besed. In bilo mi je ljubo. Imel sem čas. da premotrim novega znanca. Po naglasu sodeč je bil pohrvačen Slovenec. Naj ga kratko opišem. Bil je človek srednje postave, koščen, širokih pleč. Nenavadno velika glava je bila podobna kroglji: celo mu je bilo široko, visoko, rekel bi oglato, lice suho. bledo, v sredi široko, spodaj popolnoma šilasto. nos fin. ustnice tanke, stisnene. brke slabotne. lasje temni in gladki, dolgi in razdeljeni na dvoje, oči male. temne, utripajoče, ali tudi zelo bodeče. Gledajoč ga sem nekoliko osupnil. Opazil sem na tem človeku nekako nepravilnost. Posavski klobuk je bil nov. siva surka s srebrnimi gumbi fina. ovratnica svilena, srajca tenka; videlo se je. da se ta človek rad okusno oblači, a vsa ta finost je bila4 nerodna. Kakor da sem videl učitelja ali kaplana pred seboj. Tudi kretnje njegove so bile nenavadne. Sedel je ponosno, glavo pokonci, stisnenih usten, izpod čela motreč .človeka, nasmehnil se je včasi porogljivo, včasi pokimal z glavo. V eni roki je