137 2015 1.03 Kratki znanstveni prispevek UDK 330.341.424(497.4Celje)"1850/1900" 664.73(497.4Celje)"1903/2014" Prejeto: 5. 1. 2015 Marija Počivavšek dr. zgodovine, muzejska svetnica, Muzej novejše zgodovine Celje, Prešernova ulica 17, SI–3000 Celje E-pošta: marija.pocivavsek@mnzc.si Rakuschev mlin: 1903–2014 IZVLEČEK V drugi polovici 19. stoletja je industrializacija zajela tudi Celje in v prvi polovici 20. stoletja je bilo to mesto eno najpomembnejših industrijskih središč v Sloveniji. Najpomembnejši oz. največji tovarni sta bili Cinkarna (1873) in Westnova tovarna emajlirane posode (1894). V istem obdobju je bilo tudi na področju mlinske industrije na Celjskem ustanovljenih nekaj večjih mlinov, med njimi sta vsaj dva imela značaj industrijskih obratov: starejšemu Majdiče- vemu mlinu se je leta 1903 pridružil še Prvi mestni mlin, v zadnjem času znan pod imenom Rakuschev mlin. Ta je bil leta 2002 kot značilna industrijska arhitektura razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena, oktobra 2014 pa poškodovan v požaru in nato čez dva meseca porušen. KLJUČNE BESEDE Prvi mestni mlin, Rakuschev mlin, Rakusch, industrializacija, industrijska arhitektura, Celje ABSTRACT THE RAKUSCH MILL: 1903–2014 In the second half of the 19th century, the industrialisation also reached Celje and its surroundings, and by the first half of the 20th century the city had become one of the most important industrial centres in Slovenia. The most im- portant or, rather, the biggest factories were the chemical company Cinkarna (1873) and Westen’s factory of enamelled kitchenware (1894). In that same period, the mill industry in the broader Celje area set up several major mills as well, at least two among which had the character of industrial plants: the older, Majdič Mill, was in 1903 joined by the First City Mill, recently known as the Rakusch Mill. In 2002, the Rakusch Mill was declared a cultural monument of local importance as a characteristic example of industrial architecture. In October 2014, the mill was damaged in the fire and demolished two months later. KEY WORDS First City Mill, Rakusch Mill, Rakusch, industrialisation, industrial architecture, Celje 138 2015maRiJa počivavšeK: RaKuschev mlin: 1903–2014, 137–142 Industrializacija Konec 19. in v začetku 20. stoletja je (tudi) slo- venski prostor prešel iz agrarne v industrijsko druž- bo. V drugi polovici 19. stoletja je industrializacija, zahvaljujoč legi ob Južni železnici, zajela tudi Ce- lje: po nekaj manjših industrijskih obratih pomeni prelomnico ustanovitev Cinkarne (1873) in We- stnove tovarne emajlirane posode (1894). Po podat- kih ljudskega štetja je Celje leta 1869 štelo 4.224 prebivalcev,1 na prelomu stoletja 6.713,2 leta 1921 je bilo prebivalcev že 6.874,3 desetletje kasneje je mestna občina štela 7.600 prebivalcev, mesto z oko- lico pa 17.154; od teh je bilo v industriji zaposle- nih 2.500 oseb, z obrtjo se je ukvarjalo 1.300 ljudi, s trgovino pa 1.000.4 Poleg doseljevanja okoliškega prebivalstva je naraščal tudi dotok kapitala. V obdo- bju 1869–1910 je občina Celje-mesto, za razliko od celjske okoliške občine, kjer se je skoncentrirala in- dustrija, imela značaj trgovinsko-obrtnega središča. Do razcveta industrije je prišlo v prvi polovici 20. stoletja – takrat je Celje postalo eno najpomembnej- ših industrijskih središč v Sloveniji. Med svetovni- ma vojnama sta bili najmočnejši gospodarski panogi industrija in obrt; bili sta najmočnejši tako v mestu (31,3 %) kot v okoliški občini (48,5 %). V mestu so sledile javne službe (19,7 %), v okolici pa kmetijstvo (20,2 %). V mestu in okolici je bila na tretjem mestu trgovina (14 % v mestu, 6,5 % v okolici) in na četr- tem promet (4,4 % v mestu in 6,1 % v okolici).5 Naj- pomembnejše industrijske panoge so bile kovinska, kemična in lesna industrija, izdelovanje emajlirane posode in opeke, pa tudi proizvodnja alkoholnih pi- jač in kamnoseštvo. Večina industrije je bila locirana v Gaberju, severnem predmestju Celja, v katerem se 1 Statistisches Handbuch, str. 6. 2 Fürstbauer, Führer, str. 3. 3 SI_ZAC/0024/002 Mestna občina Celje (1850–1941), AŠ 125, Statistika o nekaterih podatkih mesta Celje. 4 Dr. Nemo, Trgovsko, str. 170. 5 Melik, O poklicni, str. 172–178. je število prebivalcev od 2.006 (leta 1910) povečalo na 2.838 (leta 1931).6 Majdič vs. Rakusch Na prelomu stoletja je v Celju med Nemci in Slovenci potekal izrazit boj za gospodarsko prevlado. Oglejmo si ga na konkretnem primeru. Na področju mlinske industrije je bilo konec 19. in v začetku 20. stoletja na Celjskem ustanovljenih nekaj večjih mli- nov – v Celju oz. neposredni okolici Majdičev mlin, Prvi mestni mlin in kasneje Joštov mlin. Prvi in te- daj največji je bil Majdičev mlin na Spodnji Hudinji; na tej lokaciji se že v 18. stoletju omenja t. i. hrvaški mlin. Leta 1869 sta tu ustanovila mlinsko podjetje Švicarja Adolf Lutz in Adolf Näff (Kunstmühle von Cilli Lutz & Naeff ).7 Leta 1888 je mlin kupil Peter Majdič.8 Majdič je mlin moderniziral, avtomatiziral in povečal – postal je eden največjih parnih mlinov v tem delu monarhije. Moč parnega stroja je bila 300 KM, dnevno je lahko namlel do 70 ton oz. 7 vagonov moke.9 Bil je na vodni in/ali parni pogon. Pšenico so uvažali iz Ogrske, deloma pa tudi iz Spodnje Šta- jerske, Srbije, Rusije, Romunije in Severne Amerike. Po prvi svetovni vojni je mlin še nekaj let obratoval, konec dvajsetih let pa je z obratovanjem prenehal. V njem je bilo odtlej skladišče za železnino. Majdič pa ni bil le industrialec (poleg mlina je bil kasneje še (so)lastnik tovarne volnenih odej v Škofji vasi, šamotne tovarne v Štorah in tovarne platnenih izdelkov v Jaršah), ampak tudi zaveden in izjemno podjeten Slovenec,10 saj je leta 1901 kot odgovor na Rakuschevo trgovinsko podjetje v Celju ustanovil ve- letrgovino z železnino Merkur (nekaj let kasneje pa 6 Mikola, Industrija, str. 97–99. 7 Mikola, Zgodovina, str. 98. 8 Peter Majdič (1862–1930) je bil rojen pri Mengšu, šolal se je med drugim v Mahrovi trgovski šoli. Nova doba, št. 91, 14. 11. 1930. 9 Mikola, Stara, str. 79. 10 Goropevšek, Od mlinarja, str. 85. Celje pred prvo svetovno vojno. Na severovzhodu nastaja industrijsko Gaberje, viden je tudi Prvi mestni mlin (Muzej novejše zgodovine Celje). Majdičev mlin na Spodnji Hudinji (Muzej novejše zgodovine Celje). 139 2015 maRiJa počivavšeK: RaKuschev mlin: 1903–2014, 137–142 še podružnico v Kranju) ter tako postal konkurenca monopolistu Rakuschu.11 Družina Rakusch se je v Celju naselila pred 200 leti. V nekaj desetletjih se je specializirala za trgova- nje z železnino. Veletrgovina D. Rakusch je slovela kot ena največjih v tem delu Evrope – njeno tržišče je segalo od Gorice in Trsta čez vso Kranjsko, Koroško in južno Tirolsko do srednje Štajerske ter obsegalo še vso zahodno Hrvaško in Ogrsko. V času prve Jugo- slavije se je poslovanje podjetja usmerilo na Balkan. Prodajalo je širok asortiment blaga, tudi s pomočjo katalogov: od železnine, strojev, kmečkega orodja in gradbenega materiala pa vse do predmetov za gospo- dinjstvo in notranjo opremo. Rakuschevo podjetje je hitro raslo, tudi tako, da je prevzemalo konkurenčna podjetja. Pred drugo svetovno vojno je imelo okoli 140 zaposlenih.12 Po drugi strani je imela tudi Veletrgovina z žele- znino Merkur Petra Majdiča obsežno področje trgo- vanja: Štajersko, Kranjsko, Primorsko, Istro, Hrvaško, Slavonijo, Bosno in Dalmacijo. Majdiču gre pripisati pionirsko delo pri slovenski terminologiji izdelkov s področja železnine: leta 1903 je namreč izdal prvi obširen cenik v slovenščini in tako oral ledino na po- dročju slovenske terminologije v železninarski stro- ki.13 In ne samo to: tako s to potezo kot tudi s svojim celotnim poslovanjem je pomenil simbol emancipa- cije slovenskega trgovstva nasproti nemškemu. Po Majdičevi smrti in zaradi gospodarske krize so leta 1935 dediči podjetje prodali konkurenčnemu podje- tju Rakusch; od Majdičevega podjetja je tako ostala le kranjska veletrgovina Merkur.14 Po drugi svetovni vojni je Majdičev mlin predsta- vljal osnovo za socialistična podjetja mlinske indu- strije (Žitar, Veležitar, Merx, Klasje).15 Prvi mestni mlin Stavba Prvega mestnega mlina je bila zgraje- na leta 1903. Takrat so družbeniki Josef Lenko iz Sv. Petra v Savinjski dolini, Franc Matheis iz Bre- žic, Rihard Mihelčič iz Zagorja, Johann Jeschounig iz Arje vasi in Julius Rakusch16 iz Celja ustanovili javno trgovinsko družbo Prvi mestni mlin (Erste 11 Celjski Rakusch in graški Greinitz sta dotlej obvladovala jug tedanje Avstrije; po Majdičevem vzponu se je Greinitz uma- knil iz slovenskega in hrvaškega prostora. Trgovski tovariš, 1930, št. 11. 12 Počivavšek, En gros, str. 225–228. 13 Slovenski trgovski vestnik, 1907, št. 5, str. 58; SBL, str. 26. 14 Dolžan in Holynski, Merkur, str. 5. 15 Mikola, Zgodovina, str. 254–256. 16 Julius Rakusch (1852–1910) je sprva delal v družinski trgovi- ni z železnino, po smrti očeta Daniela 1885 pa je postal edini lastnik podjetja, ki je postalo drugo največje te vrste v No- tranji Avstriji. Bil je uspešen poslovnež (družbenik tovarne emajlirane posode A. Westen v Celju, Prvega celjskega me- stnega mlina itd.), pa tudi politik (1879–1909 član celjskega občinskega odbora, 1893–1902 podžupan, 1903–1906 celjski župan). Leta 1908 je postal častni meščan Celja. ÖBL. Stadtmühle Josef Lenko & Comp.).17 Delež vsakega družbenika je znašal 40.000 kron.18 Leta 1913 se je sestava družbenikov spremenila (Ivan Jeschounig & cie). Po postopnem izstopu ostalih družabnikov so leta 1929 edini lastniki mlina ostali Rakuschi (Er- ste Stadtmühle Ing. Rakusch & Comp.) – leta 1912 17 SI_ZAC/0610 Okrožno kot trgovsko sodišče Celje (1864– 1954): Trgovinski register Družb I (1863–1906). 18 Mikola, Stara, str. 79. Prvi mestni mlin ob svojem nastanku (Muzej novejše zgodovine Celje). Reklamna razglednica Prvega mestnega mlina s cenikom na hrbtni strani, 1914 (Muzej novejše zgodovine Celje). 140 2015maRiJa počivavšeK: RaKuschev mlin: 1903–2014, 137–142 sta v družbo namreč vstopila Juliusova sinova Daniel (1883–1945) in Wilhelm (1886–1945), ki sta od leta 1910 že vodila Rakuschevo trgovinsko podjetje. Tudi ta mlin, ki je imel ugodno lego ob železniški progi, je bil na parni pogon (250 KM), dnevno je lahko zmlel 7 vagonov žita.19 Pšenico so uvažali iz Kanade, Ru- sije in Ogrske, kasneje iz jugoslovanskih žitorodnih območij. Po zaprtju Majdičevega mlina je bil Prvi mestni mlin nekaj časa največji na območju Celja, a je zaradi velike gospodarske krize sredi tridesetih let prenehal z mletjem in je le še prodajal tuje izdelke. Njegovi lastniki Rakuschi so bili veletrgovci z že- leznino, zato so ob mlinu zgradili skladiščne prosto- re za težko železnino, najmodernejše v tistem času. Sedež Rakuschevega podjetja20 je bil sicer na Graški cesti (današnji Stanetovi ulici), kjer je bila tudi ma- loprodaja, skladišče za drobno železnino pa je bilo v Železnem dvoru na Krožni cesti (danes Cankarjevi ulici). Po opustitvi mlinske dejavnosti leta 1935 so Ra- kuschi tudi mlinu spremenili namembnost. Na tej lokaciji so bila moderna skladišča za težko železni- no, z industrijskim tirom povezana s podjetjem in svetom – tudi mlinsko poslopje je sčasoma dobilo to funkcijo. Med nacistično okupacijo so nemška podjetja še naprej obratovala. Zaradi članstva v Kulturbundu in gospodarskega sodelovanja z okupatorjem so bili po vojni vsi celjski industrijski podjetniki nemške- ga porekla obsojeni pred vojaškim sodiščem. Vendar iz ohranjenih sodb ni mogoče zaznati, da bi – razen Westnov – med okupacijo storili konkretna kazniva dejanja proti Slovencem.21 19 Mikola, Zgodovina, str. 98–102. 20 Podjetje je delovalo kot javna trgovinska družba. SI_ ZAC/0610 Okrožno kot trgovsko sodišče Celje (1864– 1954): Trgovinski register: Rg Družb I (1863–1906), Rg A (1906–1946). 21 Mikola, Zgodovina, str. 98–102. Skladišče Leta 1945 je bilo Rakuschevo podjetje naciona- lizirano in je – vključno s Prvim mestnim mlinom – predstavljalo temelj bodoči Kovinotehni (1945 na- cionalizacija; 1946 Državno trgovinsko podjetje Že- leznina, podružnica Celje; 1947 Industrijski servis; 1950 Kovinski in Metalurški servis; 1952 Tehnome- tal; 1954 Kovinotehna).22 22 Fugger Germadnik, Nastanek, str. 53–59. Notranjost Prvega mestnega mlina (www.kamra.si). Skladišča Kovinotehne ob Mariborski cesti, vključno z nekdanjim poslopjem mlina, sredi 20. stoletja (Muzej novejše zgodovine Celje). Nekdanji Prvi mestni mlin po drugi svetovni vojni (Muzej novejše zgodovine Celje). 141 2015 maRiJa počivavšeK: RaKuschev mlin: 1903–2014, 137–142 Osnovna usmeritev Kovinotehne je bila prvotno v promet s proizvodi črne in barvne metalurgije ter kovinsko predelovalne industrije. Konec petdesetih let 20. stoletja je Kovinotehna razpolagala s približno 32.000 m2 zaprtih in odprtih skladiščnih prostorov. Večina jih je bila ob Mariborski cesti, med njimi je bilo tudi poslopje nekdanjega Prvega mestnega mli- na. V šestdesetih letih se je podjetje poleg notranje in zunanje trgovine usmerilo tudi v maloprodajo; leta 1963 je odprlo prvo prodajalno, obenem pa predmet poslovanja razširilo še na tehnično blago. Podjetje je raslo in leta 1986, ko je sodilo med največja jugoslovan- ska trgovinska podjetja, je razpolagalo s 100.000 m2 skladiščnih površin in 24 maloprodajnimi enotami v Jugoslaviji. Imelo je 5 predstavništev v tujini ter za- poslovalo 1.580 delavcev.23 Kulturni spomenik Leta 2002 je bil mlin kot značilna industrijska arhitektura24 razglašen za kulturni spomenik lokal- 23 Fugger Germadnik, Nastanek, str. 59–89. 24 »Mogočna štirinadstropna stavba s trinajstosno daljšo fasado, zgrajena 1903 kot mestni mlin, ki je deloval na parni pogon. Je značilna industrijska arhitektura s preloma 19. v 20. stol. z vidno opečno zunanjščino in lesenimi stropnimi konstrukcijami« (www.rkd.situla.org, EŠD 10268). nega pomena. Po 111 letih obstoja je bil 6. oktobra 2014 poškodovan v požaru. Sledila je vrsta civilnih in strokovnih iniciativ, ki so se zavzemale za ohrani- tev objekta, strokovnjaki so predlagali tudi nekatere rešitve. Na žalost je bil mlin z obrazložitvijo, da je ži- vljenjsko nevaren in da obstaja velika verjetnost nje- gove hipne porušitve, v začetku decembra porušen. Z odstranitvijo Rakuschevega mlina, ki je pome- nil enega kvalitetnejših primerov industrijske arhi- tekture 20. stoletja v Sloveniji, smo tako izgubili še Poslopje nekdanjega mlina v sklopu Kovinotehninih skladišč (Muzej novejše zgodovine Celje). Kulturni spomenik lokalnega pomena leta 2010 – opuščen in sameva (foto Sherpa). Črni ponedeljek za mlin: 6. oktober 2014 (foto Sherpa). 5. novembra 2014 so strokovnjaki dediščinskih strok na Večeru v muzejski kavarni poudarili zgodovinski, kulturni in dediščinski pomen stavbe in njenih potencialov za prihodnost (foto Sherpa). Po 111 letih konec mlina, 5. december 2014 (foto Marija Počivavšek). 142 2015maRiJa počivavšeK: RaKuschev mlin: 1903–2014, 137–142 enega zadnjih pomembnih industrijskih objektov kulturne dediščine. Danes torej objekta ni več, ma- terializiran spomin nanj pa bomo ohranili na stalni razstavi Muzeja novejše zgodovine Celje Živeti v Celju. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ZAC – Zgodovinski arhiv Celje SI_ZAC/0024/002 Mestna občina Celje (1850– 1941). SI_ZAC/0610 Okrožno kot trgovsko sodišče Celje (1864–1954), Trgovinski register: Rg A (1906–1946), Družb I (1863–1906). TISKANI VIRI Statistisches Handbuch für das Herzogthum Steiermark. Erster Jahrgang, Graz: Leuschner & Lubensky, 1912. ČASOPISNI VIRI Nova doba, 1930, št. 91. Slovenski trgovski vestnik, 1907, št. 5. Trgovski tovariš, 1930, št. 11. ELEKTRONSKI VIR Österreichisches Biographisches Lexikon 1815–1950 (ÖBL): http://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_ R/Rakusch_Julius_1852_1910.xml. LITERATURA Dolžan, Tatjana, in Nada Holynski: Merkur: Z zau- panjem v novo stoletje. Kranj: Merkur, 1996. Dr. Nemo [Hugo Uhliř]: Trgovsko-gospodarski leksi- kon; 2. del: L–Ž, Ljubljana: Umetniška propagan- da, 1938. Fugger Germadnik, Rolanda: Nastanek in razvoj Kovinotehne. Trgovina v Celju. Celje: Muzej re- volucije Celje, 1990. Fürstbauer, Thomas: Führer durch Cilli und Umge- bung. Celje, 1901. Goropevšek, Branko: Od mlinarja do veleindustrial- ca. Slovenska kronika XIX. stoletja, 3. zvezek. Lju- bljana: Nova revija, 2003. Melik, Anton: O poklicni sestavi prebivalstva v me- stih Slovenije. Tehnika in gospodarstvo, 1936/37, št. 9–10. Mikola, Milko: Industrija v Celju med obema vojna- ma. Iz zgodovine Celja 1918–1941 [Odsevi prete- klosti 3]. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001. Mikola, Milko: Stara industrijska podjetja na Celj- skem. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 1996. Mikola, Milko: Zgodovina celjske industrije. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2004. Počivavšek, Marija: En gros & en detail. Trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne. Celje: Zgodo- vinsko društvo Celje [Zgodovini.ce 13], 2012. Slovenski biografski leksikon (SBL). Druga knjiga. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1933– 1952. S U M M A R Y The Rakusch Mill: 1903–2014 In the second half of the 19th century, industriali- sation also reached Celje: after the emergence of a few minor industrial plants, the turning point came with the establishment of the Cinkarna chemical company (1873) and Westen’s company of enamelled kitchen- ware (1894). The local economy boomed in the first half of the 20th century, with Celje becoming one of the most important industrial centres in Slovenia. In the field of milling industry, several major mills were set up at the end of the 19th and early 20th cen- tury in the Celje area, at least two among which had the character of industrial plants: the older Majdič Mill was joined by the First City Mill (recently known as the Rakusch Mill) in the early 20th century and the Jošt Mill before the Second World War. The building of the First City Mill was con- structed in 1903, when the company, whose member was also the Celje-based entrepreneur Julius Ra- kusch, established a homonymous enterprise. Other partners gradually left the company, so that in 1929 the members of the Rakusch family remained the only owners of the mill. The latter had a favourable position along the railway (the industrial line) and was powered by steam (250 KM); its daily grinding capacity was at seven wagons of grains. The wheat was imported from Canada and Russia, and later from the wheat-growing regions in Yugoslavia. Due to the economic crisis, the mill stopped its grinding operations in the mid-1930s and limited its business to selling foreign products. The mill buildings were converted into modern hardware storage facilities. In 1945, the Rakusch company was nationalised and – together with the former First City Mill – provided the foundation of the future Kovinotehna company. As a characteristic example of industrial archi- tecture the Rakusch Mill was declared a cultural monument of local importance in 2002. However, in October 2014, the mill was damaged in the fire and demolished two months later.