PSIHOLOŠKA OBZORJA Slovenska znanstveno-strokovna psihološka revija (uradna revija Društva psihologov Slovenije) Glavna in odgovorna urednica izr. prof. dr. Cveta Razdevšek Pučko HORIZONS OF PSYCHOLOGY Official Journal of the Slovenian Psychological Association Editor-in-Chief Assoc. Prof. Cveta Razdevsek Pucko, PhD Izdaja / Published by Društvo psihologov Slovenije (Slovenian Psychological Association) Ljubljana ISSN 1318-1874 Letnik (Volume) 20, številka (Number) 4, 2011 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSYCHOLOGY Slovenska znanstveno-strokovna psihološka revija Official Journal of the Slovenian Psychological Association Letnik (Volume) 20, številka (Number) 4, 2011, ISSN 1318-1874 Izdaja / Published by Društvo psihologov Slovenije / Slovenian Psychological Association Ulica Stare pravde 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Glavna in odgovorna urednica / Editor-in-Chief Cveta Razdevšek Pučko Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Oddelek za temeljni pedagoški študij Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana, Slovenija Tel. +386 (0)1 5892 328, Fax: +386 (0)1 5347 997 email: cveta.razdevsek@pef.uni-lj.si Uredniški odbor / Editorial Board Gašper Cankar Maja Furlan Luka Kom/dar Anja Podlesek Vlasta Zabukovec Tiziano Agostini Karin Bakračevič Vukman Valentin Bucik Zlatka Cugmas Petra Dolenc Mojca JuriševiC Tina Kavčič Uredniški svet / Scientific Board Darja Kobal Grum Lidija Magajna Vlado Miheljak Aljoscha Neubauer Sonja Pečjak Vesna Radonjič Miholič Argio Sabadin Met a Sua we- Ta yl or Gregor Sočan Lea Šugman Bohinc Vladimir Takšič Predrag Zarevski Maja Zupančič Lektoriranje angleških ključnih besed, vsebinska obdelava in razvrstitev besedila: Maja Furlan Oblikovanje ovitka: Jana Leskovec Tehnično urejanje in prelom: Žiga Hrček Tisk: Tiskarna Vovk d.o.o., Domžale Pogostost izhajanja: Na leto izidejo štiri številke Ustanovitelj, izdajatelj in založnik: Društvo psihologov Slovenije Naročniški naslov: Psihološka obzorja, Društvo psihologov Slovenije, Ulica Stare pravde 2, 1000 Ljubljana, Slovenija, telefon/fax: +386 (0)1 282 1086 Davčna številka: SI 51264218; Poslovni račun: 02010-0091342732 © 2011 Društvo psihologov Slovenije. Revija je zaščitena z zakonom o avtorskih pravicah. Revija v celoti ali katerikoli njen del ne smeta biti razmnoževana, ali posredovana na. noben način (fotokopije, mikrofilmi, elektronsko posredovanje, snemanje, prevajanje) brez predhodnega pisnega privoljenja izdajatelja. Bibliografski zapisi o prispevkih, objavljenih v reviji Psihološka obzorja, so ustrezno kategorizirani in vključeni v slovensko podatkovno zbirko COB1B. Revija je opredeljena kot pomembna in odmevna znanstvena in strokovna periodična publikacija v psihološki znanosti, torej so objave v njej visoko referenčne za napredovanje v znanstvenih in strokovnih nazivih. Psihološka obzorja so indeksirana v PsycINFO, svetovni bibliografski bazi psihološke literature. Revija izhaja s finančno podporo Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ter Znanstvenoraziskovalnega inštituta Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Vsebina Uvodna beseda urednice Znanstveni raziskovalnoempirični in teoretsko pregledni prispevki Jelena Želeskov Djoric, Janko Medjedovic 9 Romantična navezanost odraslih in struktura osebnosti Zlatka Cugmas 23 Odnosi študentov s starši, prijatelji in romantičnimi partnerji Ana Kozina 45 Anksioznost učencev in dijakov v Sloveniji: vzorec razlik po spolu in starosti Andreja Avsec, Marina Vidmar 59 Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje: je stereotipna predstava agresivnega človeka kot socialno nekompetentnega zavajajoča? Polona Gradišek 73 Odzivanje staršev na želje otrok po izdelkih iz oglasov Maja Milavec, Domen Novak, Matjaž Miheli in Marko Munih 95 Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS na izvajanje rehabilitacijskih nalog po možganski kapi Ana Ožura in Vita štukovnik 115 Uporaba Rorschahovega testa v klinični nevropsihologiji Strokovni raziskovalnoempirični in pregledni prispevki Dušica Boben 129 Mnenje slovenskih in evropskih psihologov o uporabi psiholoških testov danes in pred desetimi leti Frank M. Dattilio 155 Globalna priljubljenost kognitivno-vedenjske teorije Ocena knjig 7 Marko Polič Ocena knjige »človek in ekološka kriza«prof. dr. Vida Pečjaka 161 4 Zlatka Cugmas 165 Predstavitev diagnostičnih pripomočkov za ocenjevanje govorne kompetentnosti in bralne pismenosti otrok ter znanstvene monografije Govor in branje otrok Seznam recenzentov v letu 2011 173 Predvideni prispevki v naslednji številki (letnik 21, številka 1, 2012) Psiholoških obzorij 175 Navodilo avtorjem prispevkov 179 Contents Editorial 7 Scientific papers (empirical research and theoretical papers) Jelena ŽeleskovDjoric, Janko Medjedovic 9 Romantic Adult Attachment and Basic Personality Structure Zlatka Cugmas 23 The relationships of college students with their parents, friends and romantic partners Ana Kozina 45 Anxiety of elementary and secondary school students in Slovenia: gender and age analyses Andreja Avsec, Marina Vidmar 59 Social intelligence, empathy, and aggressive behavior: Is a stereotype of aggressive individual as socially incompetent inaccurate? Polona Gradišek 73 Parents' responses to their children's wishes for advertised products Maja Milavec, Domen Novak, Matjaž Miheu in Marko Munih 95 The effect of the sensitivity of the BAS and BAS motivational systems on performance in stroke rehabilitation tasks Ana Ožura in Vita štukovnik 115 Use of the Rorschach test in neuropsychology Professional papers Dusica Boben 129 Slovenian and European Psychologists' Opinion on Test and Testing: Today and 10 Years Ago Frank M. Dattilio 155 The Global Popularity of Cognitive-Behavior Therapy Book Review Marko Polič 161 Review of the Book »Man and the Ecological Crisis» by Vid Pečjak Zlatka Cugmas 165 Presentation of diagnostic instruments for the assessment of children s language competences, reading literacy and the scientific monograph Children's language and reading 6 List of all reviewers in Volume 20 (2011) 173 Content of the next issue, No. 1, Vol 21 (2012), of Horizons of psychology 175 Instructions for contributors 179 7 Spoštovane kolegice in kolegi, naročniki in bralci naše revije, ko sem pred tremi leti prevzemala uredniško vlogo Psiholoških obzorij, seveda kljub dotedanjim izkušnjam z urednikovanjem nisem imela popolne predstave o tem, kaj me čaka. Pri tem ne mislim le na zelo obsežno in odgovorno strokovno delo, ko sem se morala npr. kot urednica odločiti, ali bomo prispevek umestili med znanstvene ali med strokovne prispevke, ko sem skušala presoditi, ali je avtor upošteval pripombe recenzenta, in to tudi v primerih, ko mi je bila tematika prispevka razmeroma nepoznana; ko sem skušala prispevke v posamezni številki kljub veliki raznovrstnosti vendarle urediti v neko smiselno zaporedje; ko sem na najrazličnejše načine iskala potencialne recenzente, ki bi bili strokovnjaki na določenem področju, ob tem pa bi bili tudi pripravljeni sprejeti (neplačano) recenzentsko delo. Poleg teh in še drugih opravil, ki so mi bila tudi strokovni izziv, je urednikovanje pomenilo tudi veliko komunikacij (z avtorji, z recenzenti, z društvom, z urejevalci besedil, s tiskarno) in seveda s tem povezano obilico pisanja, (sporočil, različnih seznamov, poročil, prijav na razpise...). Naj to naštevanje ne izzveni kot pritoževanje; ta tri leta so mi pomenila tudi pridobivanje dragocenih izkušenj, spoznavanje kolegic in kolegov, ki jih drugače ne bi spoznala. Ob tem moram povedati, da je bilo spoznavanje pogosto omejeno le na virtualni svet: veliko avtorjev in recenzentov sem (s)poznala le po elektronski pošti, dopisovali smo si kot dobri znanci, pa se nismo nikoli srečali v živo. Ne zamerite mi, če vas ob srečanju ne bom spoznala. V teh treh letih sem tudi prebrala toliko prispevkov v Psiholoških obzorjih, kot jih verjetno poprej v vseh letih nisem. Veliko sem se naučila, ne le o različnih področjih psihologije, tudi o ljudeh. Zato mi ni žal časa, ki sem ga posvetila temu delovanju. V mojem prvem sporočilu pred tremi leti sem zapisala, da se zavedam, da bomo le s skupnimi prizadevanji lahko uresničili novoletno željo, da bi bili vsi skupaj lahko ponosni na naša Psihološka obzorja. Sprašujem se, ali in kaj nam je uspelo? Ko sem prevzela uredništvo, je revija čakala na evalvacijo pri Thomson Scientific. Optimistično sem bila prepričana, da bo vključitev med revije v bazi Web ob Science najboljša popotnica in zagotovilo, da bo prispelo v objavo več člankov in da bodo čakali na objavo ne le zaradi postopka recenzije, ampak preprosto zato, ker bo kvalitetnih člankov dovolj. To pričakovanje se je izkazalo kot preoptimistično in novi urednik bo s ponovitvijo postopka skušal ta cilj uresničiti. Morda moramo biti bolj samozavestni, saj smo v pogovoru z Marto Plebani, predstavnico Thomson Reuters (Country Account Manager za Hrvaško, Italijo in Slovenijo) ugotovili, da izpolnjujemo vrsto kriterijev kvalitete, ki so nam samoumevni, vendar se z njimi nismo posebej pohvalili, oz. jih sploh nismo omenili: imamo uredniške načrte (npr. vsako leto eno tematsko številko), objavljamo prispevke avtorjev 8 iz drugih držav, objavljamo prispevke v angleščini, vsi prispevki imajo povzetke in ključne besede tudi v angleščini, upoštevamo APA standarde, imamo standardiziran recenzentski obrazec, dve anonimni recenziji, prispevki so na razpolago na spletni strani (v pdf formatu, z enoletnim embargom), uvrščeni smo v PsycINFO. V teh treh letih nam je uspelo vsako leto pripraviti tematsko številko, ki je bila prvo leto v celoti v angleščini. Posamezni prispevki v angleščini so bili objavljeni praktično v vsaki številki. Imamo torej revijo, ki se lahko pohvali z vrsto kriterijev kvalitete, ki pa niso zadostni pogoj. Dobre revije ni brez dobrih avtorjev, zato še vedno velja povabilo, ki sem ga zapisala pred tremi leti: veliko vas je, psihologov in drugih strokovnjakov, ki raziskujete in imate kaj povedati tudi drugim. Vabim vas, da pošiljate svoje prispevke in obogatite zakladnico psihološke literature z vašim znanjem in izkušnjami. Vsem avtorjem, ki ste se temu vabilu že odzvali, se zahvaljujem. Nekateri ste iz različnih razlogov potrpežljivo čakali na objavo, včasih tudi celo leto, drugim smo, tudi po spletu »srečnih« okoliščin objavili prispevek tako rekoč v mesecu ali dveh. Dobre revije tudi ni brez vestnih in odgovornih recenzentov. Hvala vsem, ki ste v teh letih pisali recenzije, ki ste se odzvali prošnjam, pa čeprav ste včasih napisali recenzijo šele potem, ko sem vam poslala »prijazni opomin«. Zaslužite si posebno zahvalo, vsako leto smo objavili vaš seznam. Nekateri ste morda ugotovili, da prispevek, ki ste ga recenzirali, ni bil objavljen. Včasih (zelo redko) se je zgodilo, da se avtorji niso strinjali z vašimi pripombami in so prispevek umaknili. Vesela sem, da je bilo teh primerov zelo malo. Naj izrečem ob koncu mojega triletnega uredništva še nekaj zahval: najprej hvala vsem dosedanjim urednikom, ki so postavili in utrdili že omenjene kriterije kvalitete naše revije. Posebna zahvala moji predhodnici, dr. Anji Podlesek, ki je pred tem z veliko mero strokovnosti in natančnosti urejala revijo in mi ob mojih začetkih pomagala prebroditi prve težave. Še do vključno prve številke v letu 2010 (letnik 19) je skrbela za vsebinsko - metodološki pregled besedil. Dr. Luka Komidar (prihodnji urednik) je bil natančen in zanesljiv »tehnični urednik«, na katerega sem se lahko vedno zanesla. V zadnjem obdobju sta njuno vlogo prevzela Maja Furlan in Žiga Hrček. Po nekaterih uvodnih težavah smo se ob koncu že zelo dobro ujeli. Posebna zahvala gre trem urednicam tematskih številk: dr. Andreji Avsec (tretja številka letnika 2009, na temo emocionalne inteligentnosti); prof.dr. Ljubici Marjanovič Umek (četrta številka letnika 2010, posvečena razvojni psihologiji) in dr. Mojci Juriševič (tretja številka letnika 2011, posvečena pedagoški psihologiji). Uredile so tri kvalitetne, vsebinsko bogate številke, ki dajejo odličen vpogled v tematiko, ki so jo obravnavale. Če so bila tudi po njihovi zaslugi zadnja tri leta Psihološka obzorja ženskega spola, sedaj predajamo revijo v moške roke. Novemu uredniku, dr. Luki Komi-darju želim uspešno delo. Glede na izkušnje, ki jih ima, sem prepričana, da mu bo šlo to dobro od rok, v njegovo in naše zadovoljstvo. Cveta Razdevšek Pučko Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 20, 4, 9-44 (2011) © Društvo psihologov Slovenije 2011, ISSN 1318-187 Znanstveni raziskovalnoempirični prispevek Romantic Adult Attachment and Basic Personality Structure Jelena Zeleskov Djoric" and Janko Medjedovic Institute of Criminological and Sociological Research, Belgrade, Serbia Abstract: The main goal of this study was localization of attachment dimensions in the space described by basic personality traits. Study purported to examine relations between attachment and basic personality structure, in a sample of 203 respondents. Romantic adult attachment was measured by the Experience in Close Relationship Scale, basic personality structure was assessed by the NEO-PI-R personality inventory, and Disintegration, which represents operationalization of Schizotypy as a basic personality trait, was estimated by the Delta 10 test. The results of Principal component analysis showed that attachment dimensions are not separate constructs in relation to basic personality traits. Furthermore, results indicate that attachment dimensions represent emotional dysregulation in close interpersonal relationships, because positive correlations are found between dimensions of Attachment and Mania (.35), Anxiety (.51) and Depression (.55). Negative correlations have been obtained between Attachment and Positive emotions (-.34) and Feelings (-.31). These results suggest that Attachment dimensions should be considered as an expression of basic personality traits in romantic adult's relationships. Key words: attachment, romantic relationships, five-factor personality model, disintegration Romantična navezanost odraslih in struktura osebnosti Jelena Želeskov Djoric* in Janko Medjedovic Inštitut za kriminološke in .sociološke raziskave, Beograd, Srbija Povzetek: Glavni cilj študije je bil lokalizacija dimenzij navezanosti v implicitnem prostoru, določenem z osnovnimi dimenzijami osebnosti. Poleg tega je bil cilj študije tudi proučitev odnosov med navezanostjo in temeljnimi dimenzijami osebnosti na vzorcu 203 odraslih. Partnersko navezanost smo ocenili z Vprašalnikom izkušenj v intimnih partnerskih odnosih, temeljne osebnostne lastnosti smo ocenili z vprašalnikom NEO-PI-R. Dezintegracija, ki predstavlja operacionalizacijo shizotipije kot osnovne lastnosti osebnosti, smo ocenili z vprašalnikom Delta 10. Komponentna analiza je pokazala, da dimenziji navezanosti nista neodvisna konstrukta glede na temeljne osebnostne lastnosti. Poleg tega rezultati kažejo, da se dimenziji navezanosti nanašata na čustveno disregulacijo v intimnih medosebnih odnosih, saj smo dobili pozitivne korelacije med dimenzijama navezanosti in dimenzijami maničnosti (,35), anksioznosti (,51) ter depresivnosti (,55). Negativne korelacije smo ugotovili med navezanostjo in dimenzijama pozitivna čustva (-,34) ter občutki (-,31). Rezultati kažejo, da je dimenzije navezanosti potrebno opazovati kot izraz temeljnih osebnostnih lastnosti v partnerskih odnosih. Ključne besede: navezanost, partnerski odnosi, petfaktorski model osebnosti, dezintegracija CC = 3020, 3120 * Address/Naslov: Institute of Criminological and Sociological Research, Gracanicka 18, 11000 Belgrade, Serbia, e-mail: jelena.zeleskov.djoric@gmail.com; jankomed@yahoo.com 10 J. Zeleskov Djoric and J. Medjedovic According to the attachment theory every human being has an evolutionary created behavioral system which activates in moments of danger and which is reflected in the fact that a child seeks the proximity of a parental figure who gives it a feeling of security (Bowlby, 1969). While working with children without parental care, the founder of attachment theory, John Bowlby, has remarked that the mother-child relationship was of the utmost importance for the subsequent development of personality, as well as that the child's need for the mother is a primary human need (Bowlby, 1969). The term »attachment« primarily related to the unequal, specific relationship that is formed between the mother and the child in the earliest childhood and that lasts throughout life. As a consequence of the child's repeated and everyday experiences with the mother, the child begins to build an image of itself and others (primarily the mother). Depending on the mother's responsiveness to the child's signals, her sensitivity and availability to its needs, the child builds an image of itself as being more or less worthy of the mother's attention, as well as an image of the mother as a person who is there or is not there when it needs her. These mental models contain personal convictions and expectations about how the attachment system works, and consequently, the child organizes its behavior so as to gain the mother's attention. Bowlby thought that belief in the availability and support of an attachment figure represents a significant condition of secure functioning throughout a person's life and that partnership relations can be seen as a prototype of adult affective relations (Bowlby, 1988). Observation of partner relations through the lenses of attachment theory begun by the end of the 1980s when Hazan and Shaver published a theoretical article entitled "A biased overview of the study of love", where they explained why partnership can be seen as an attachment process (Hazan & Shaver, 1988). The authors argued that adult partners exhibit behavioral characteristics identical to those observed in relations between the child and its caregiver, so that a person feels safer and more secure when his/her partner is nearby; when sad or ill, he/she seeks partner proximity as a source of comfort and protection. Moreover, the kinds of individual differences observed in child-mother relations are very similar to those observed between partners, because adults enter partnership with the expectations and beliefs that they have formed about themselves and others on the basis of their past affective bonds. These internal working models are relatively stable throughout a person's life. Starting from description of attachment in children, researchers developed various self-assessment instruments to measure attachment in adults (Brennan, Clark, & Shaver, 1998; Collins & Read, 1990). Although the category model of attachment propose four attachment styles, a dimensional model of adult attachment have been conceptualized recently. It's consisted of two dimensions - Anxiety and Avoidance (Brennan, Clark, & Shaver, 1998). Attachment Anxiety relates to beliefs about self-worth and whether or not one will be accepted or rejected by partner. Attachment Avoidance relates to beliefs about taking risks in approaching or avoiding other people. In this research we used dimensional model of adult attachment. Romantic Adult Attachment and Basic Personality Structure 11 Attachment and basic personality structure There is a number of studies that tried to identify relationships between adult attachment and five personality traits obtained through lexical explorations of personality (Costa & McCree, 1992; John, Naumann, & Sotto, 2008): Neuroticism, Extraversion, Openness to experience, Agreeableness and Conscientiousness. Carver described negative correlations between the traits of Extraversion and Agreeableness and the dimension of Avoidance (Carver, 1997). There were also findings that linked attachment dimensions to other factors from the space of basic personality structure as well. Some studies have demonstrated that Anxiety and Avoidance correlated negatively with Agreeableness, Conscientiousness and Extraversion, and positively with Neuroticism (Gallo, Smith, & Ruiz, 2003; Noftle & Shaver, 2006; Donnellan, Burt, Levendosky, & Klump, 2008). Marusic, Kamenov, & Jelic (2006) have established that Openness correlated negatively with the dimension of Avoidance, in men and women alike, while the dimension of Anxiety was not significantly correlated with it. One of the personality traits that was not adequately covered by the Big Five model is the disposition to psychotic experiences. Subsequent studies have demonstrated that the disposition to psychosis is a broad, continuous personality trait that consists of various modalities (Claridge, 2010), which represents the most important argument for considering this trait as a part of basic personality structure. Consistent with the idea that Disintegration represents a basic personality trait, are results of factor analysis of shared space defined by measures of dissociative experiences and Big Five traits: although dissociative experiences correlate positively with domain of Neuroticism, they form a latent component outside the space of of Big Five traits (Kwapil et al. 2002). Other studies (Ross, Lutz, & Bailley, 2002) found that positive aspects of schizotypy (cognitive aberrations that can produce hallucinations and delusions) were significantly predicted by Neuroticism (P = .26), and Openness (P = .26), while negative aspects (social anhedonia and withdrawal) were predicted by Extraversion (P = -.39), Agreeableness (P = -.32), Openness (P = -.28) and Neuroticism (P = .13). One of the empirically based concepts of Schizotypy is Disintegration (Knezevic, Opacic Kutlesic, & Savic, 2005). The structure of schizotypal traits was obtained through principal components analysis of various measures of Schizotypy and pro-psychotic experiences. It has been demonstrated that variations of these measures are most optimally explained by ten components that represent modalities of a broad dimension called Disintegration. These ten components are: General executive dysfunction (dysregulation of attention, planning, memory, emotional reactions etc.), Perceptual distortions (depersonalization and derealization), Increased awareness (synesthesia, responsiveness to aesthetic stimuli), Depression (pronounced feelings of sorrow, loneliness, self-pity etc.), Paranoia (suspicion, distrust, ideas of persecution and impression of conspiracy), Mania (elevated mood, high activity, extreme optimism etc.), Social anhedonia (shyness, preference for solitude, lack of the need to make friends), Flattened affect (emotional indifference, numbness, affective superficiality), Somatoform dysregulation (sensory and motor conversions, impression of change of internal organs, insensitivity to pain, and the 12 J. Zeleskov Djoric and J. Medjedovic feeling of corporal numbing) and Magical thinking (belief in telepathy, illogical thinking, superstition, etc.). Empirical findings suggest that schizotypal traits play an important role in explanation of attachment dimensions in adults. Thus, the dimensions of Anxiety and Avoidance correlate positively with paranoia, hallucinatory experiences and social anhedonia (Berry, Wearden, Barrowclough, & Liversidge, 2006), although when paranoia is controlled for, the relationship between hallucinations and attachment dimensions falls below the threshold of statistical significance (Pickering, Simpson, & Bentall, 2008). Furthermore, both dimensions correlate positively with cognitive disorganization (Berry, Band, Corcoran, Barrowclough, & Wearden, 2007). One of important studies that demonstrate the extent to which schizothypia is related to attachment is the one conducted by Tiliopoulos and Goodall. According to it, Anxiety correlates positively with cognitive, perceptual and interpersonal aspects of subclinical psychotic experiences. Moreover, it also correlates positively with unusual experiences, paranoid ideation, social Anxiety, reduced affect, eccentric behavior and unusual verbalization. Avoidance is a little less correlated with Schizotypy. Positive correlations were found between Avoidance and interpersonal aspects, paranoid ideation, social Anxiety, reduced affect and negative symptomatology of pro-psychotic experiences (Tiliopoulos & Goodall, 2009). These findings suggest that Schizotypy is without doubt exceptionally important for a better understanding of attachment in adults. These results provide some insight in the nature of Attachment dimensions: Avoidance, which is associated with negative images others, expresses itself in interpersonal relations as social indifference, isolation or social withdrawal. Attachment Anxiety has also social roots: a fear of loosing a social object is a consequence of social information processing bias which represent a cognitive and perceptive aspects of Schizotypy. Goals of this study In their article about relationships between attachment and the Big Five model, Noftle and Shaver state that every new psychological construct must demonstrate its irreducibility to basic personality traits, which means that new psychological construct must have an additional content which is not described in personality space. Otherwise, one could say that the construct is just a «clone» of basic personality traits that only bears another name, i.e. represents a different operationalization of the already conceptualized traits (Noftle & Shaver, 2006). In the psychology of individual differences, authors often postulate new concepts without offering clear indications about their distinctiveness in relation to the already existing constructs. Although a construct can theoretically be independent, that must be also proven empirically, by confirmation of its irreducibility to some more basic behavioral dispositions. Even if that does not take place, study of the phenomenon operationalized through that construct may not lose its importance, but its status is appropriately and precisely established, which unquestionably increases knowledge of the phenomenon under study. In order to demonstrate attachment's independence from the Big Five model, authors that investigated this topic (Noftle & Shaver, 2006; Donnellan et al., 2008) reported Romantic Adult Attachment and Basic Personality Structure 13 correlations that were indeed of moderate intensity. However, maybe this goal would be better served by some of the methods of grouping of observed measures around their latent components, such as multidimensional scaling or factor analysis. We have chosen principal component analysis in order to examine the status of attachment dimensions in relation to basic personality structure. Second goal of this study was to explain dimensions of attachment by identifying particular predictors from the sets formed by modalities of Disintegration and aspects of the Five-factor model traits. Method Sample The sample consisted of 203 university-educated respondents from Serbia. The average respondent age was 43.37 years, 58% of participants were females. All the respondents filled out the questionnaires voluntarily. Measures Basic personality structure was assessed with the NEO-PI-R personality inventory (Costa & McCrae, 1992), with metrical characteristic revised in Costa and McCrae (2008). It examines five broad personality domains and their subordinate aspects. The domain of Neuroticism (a = . 91) is represented by the following aspects: Anxiety, Hostility, Depression, Self-Consciousness, Impulsiveness and Vulnerability. Extraversion (a = . 80) consists of Warmth, Gregariousness, Assertiveness, Activity, Excitement seeking and Positive emotion. The aspects of Openness (a =. 80) are Fantasy, Aesthetics, Feelings, Actions, Ideas and Values. The domain of Agreeableness (a = . 86) consists of Trust, Straightforwardness, Altruism, Compliance, and Tendermindedness. Finally, the domain of Conscientiousness (a = . 90) is made of Competence, Order, Dutifulness, Self-discipline, Achievement Striving and Deliberation. The instrument consists of 240 items, with 48 items representing each domain and 8 items representing each domain aspect. Disintegration is measured by the Delta 10 test (Knezevic, Opacic, Kutlesic, & Savic, 2005). This instrument measures ten modalities of schizotypal personality traits. The scale's overall reliability is a=. 97, while the reliabilities of the subscales range from a = . 84 to a = . 91. The questionnaire contains 82 items. All modalities of Disintegration are operationalized through 8 items, except Somatoform dysregulation that contains 10 items. Validity of Delta 10 is based on the procedure of test construction: items of ten Disintegration modalities have been obtained through the factor analysis of 26 measures of pro-psychotic experiences (Knezevic, Opacic, Kutlesic, & Savic, 2005). Romantic adult attachment is measured by the Experience in Close Relationship Scale (Brennan, Clark, & Shaver, 1998). Some recent data about reliability, validity and factor structure of this inventory can be examined in the article of Wei, Russell, Mallinckrodt, & Vogel 14 J. Zeleskov Djoric and J. Medjedovic (2007). It examines two attachment dimensions: Avoidance (a = . 81) and Anxiety (a = . 88). The questionnaire contains 36 items, with 18 items for each of the dimensions of romantic adult attachment. Each item in these instruments also contained a 5-point Likert's scale on which the respondents assessed the degree of their agreement, with "1" indicating complete disagreement and "5" indicating complete agreement. Procedure The participants were selected from various institutions and corporative firms from Serbia. Measures were administrated to them in their working place. Researcher was present while the respondents filled the questionnaires. Average time of data gathering was 75 minutes per participant. Results Exploration of a shared space of Five factor's facets and attachment dimensions In order to establish whether attachment dimensions represent separate entities in relation to basic personality traits, we have carried out an exploratory principal component analysis. We have extracted each component whose eigen value was larger than one, and then we rotated the components orthogonally, using the Varimax algorithm. We have also analyzed orthogonal and oblique structures and established that the differences between them were almost negligible. The same components were loaded by attachment dimensions when the analysis was carried out through both forms of rotation. We have chosen the orthogonal rotation nevertheless, because it produced certain secondary loadings that might be of interest for interpretation and that do not appear in the oblique solution. Thus, we have extracted seven components that explained 62.31% of the variance of original items (6.08, 14.48%; 4.59, 10.95%; 4.55, 10.84%; 3.23, 7.85%; 3.18, 7.58%, 2.40, 5.71% and 2.07, 4.92% are eigen values and percentages of explained variance for each rotated component). SCREE test also suggested that seven components should be analyzed. The pattern matrix of these components is demonstrated in Table 1. Romantic Adult Attachment and Basic Personality Structure 15 Table 1. The pattern matrix of extracted components rotated using Varimax method. 1 2 3 4 5 6 7 Somatoform dysregulation .82 Depression .80 Perceptual distortions .77 Magical thinking .75 Flattened affect .74 Mania .74 Paranoia .71 Increased awareness .68 .39 Social anhedonia .60 -.46 General executive dysfunction .59 .46 Achievement striving .81 Self-discipline .79 Competence .71 Dutifulness -.31 .70 Order .68 Activity .58 .33 .31 Deliberation .48 -.32 -.47 Anxiety .76 Hostility .76 -.34 Impulsiveness .71 .31 Depression .33 .70 Self-Consciousness .69 -.33 DIMENSION ANXIETY .56 -.44 Vulnerability -.51 .55 Trust .75 Tendermindedness .75 Warmth .71 .37 Altruism .31 .69 Compliance .55 -.43 Excitement seeking .62 Assertiveness .37 .59 Gregariousness .56 Modesty .44 -.52 Straightforwardness -.48 Positive emotion .46 .32 Esthetics .67 Feelings .63 Ideas .63 DIMENSION AVOIDANCE .39 -.48 Values .70 Actions .58 Fantasy .43 .55 Note. Only saturations larger than .30 are shown in the table. 16 J. Zeleskov Djoric and J. Medjedovic The results demonstrate that attachment dimensions do not form a separate component in relation to those formed by the traits of basic personality structure. The dimension of Anxiety basically behaves as an aspect of the domain of Neuroticism. It rather strongly saturates a component defined most of all by the aspects of Neuroticism (.561). Also, the dimension of Anxiety saturates the negative pole of a component constituted first of all by Values, Actions and Fantasy, and then by the aspects that describe poor impulse control and high activity. The dimension of Avoidance saturates negatively a component defined by the aspects of Openness (Aesthetics, Feelings, Ideas and Fantasy), Positive emotion and Increased awareness. The secondary loading of this dimension belongs to a component that is clearly defined by the modalities of Disintegration, with a low participation of Depression and the opposite pole of the aspect of Dutifulness. Prediction of attachment dimensions Because of numerous predictor variables (thirty aspects of the Five-factor model and ten modalities of Disintegration), identification of the specific traits that contribute most to the prediction was carried out through stepwise backward regression. This procedure starts from the overall set of predictors and then eliminates those that do not contribute to the prediction or do so feebly. The number of significant predictors we have obtained was somewhat bigger than the one we could have obtained if we had analyzed the whole set of variables, because we have eliminated all the predictors that were redundant in the set. The results of this analysis are demonstrated in Tables 2 and 3. Table 2. Predictors and their coefficients in prediction of the dimension of Anxiety. Predictors r B P Increased awareness .19** -.18 -.15* Mania .35** .35 .29** Anxiety .51** .04 .21** Depression .55** .05 .24** Self-Consciousness .42** .05 .19* Assertiveness -.13 .03 .12 Fantasy -.02 -.03 -.15* Esthetics -.07 .02 .11 Action - 22** -.04 -.15* Modesty .00 -.03 -.12 Tendermindedness .06 .04 .15* Order -.05 .03 .12 Achievement striving -.19** -.04 -.17* Self-discipline -.24** -.04 -.16* * p < .05. ** p < .01. Romantic Adult Attachment and Basic Personality Structure 17 The model obtained through prediction of the dimension of Anxiety has the following characteristics: R = .698; R2 = .487; F = 12.732; p < .01. The most successful predictor is Mania (P = .290; p < .01). It is followed by the aspects of Neuroticism, Depression (P = .237; p < .01), Anxiety (P = .207; p < .01) and Self-Consciousness (P = .190; p < .05). Feebly expressed domains of the aspect of Conscientiousness also contribute to the understanding of this dimension: Achievement striving (P = -.171; p < .05) and Self-discipline (P = -.165; p < .05). The weakest, yet statistically significant, predictive contributions were made by the feebly expressed Increased awareness (P = -.146; p < .05), Fantasy (P = -.146; p < .05), Action (P = -.147; p < .05), and Tendermindedness (P = .147; p < .05). Table 3. Predictors and their coefficients in prediction of the dimension of Avoidance. Predictors r B ß Depression .36** .37 .27** Gregariousness .01 .02 .12 Positive emotion -.34** -.04 -.24** Feelings -.31** -.04 -.20** Straightforwardness -.13 -.02 -.12 Dutifulness -.19** .03 .17* Deliberation -.24** -.04 -.21** * p < .05. ** p < .01. The model obtained by prediction of the dimension of Avoidance has the following characteristics: R = .521; R2 = .271; F = 10.38; p < .01. Depression is the personality trait that participates most in the predictor set (P = .267; p < .01), and then come Positive emotion (P = -.241; p < .01), Feelings (P = -.203; p < .01) and Deliberation (P = -.206; p < .01). Finally, the dimension of Avoidance was also significantly predicted by Dutifulness (P = .175; p < .05), as an aspect of Conscientiousness. Discussion This research purported to examine relations between basic personality structure and romantic adult attachment. Previous studies have pointed out that there is a correlation between romantic adult attachment and basic personality structure (Noftle & Shaver, 2006), but that attachment dimensions are not redundant in relation to basic personality structure (Picardi Caroppo, Toni, Bitetti, & Di Maria, 2005); in fact, these two constructs overlap, but attachment cannot be reduced to basic personality structure (Surcinelli, Rossi, Montebarocci, & Baldaro, 2010). The results we obtained through principal component analysis demonstrate that attachment dimensions cannot be considered as separate in relation to basic personality structure, i.e. they represent expressions of basic personality traits in interpersonal 18 J. Zeleskov Djoric and J. Medjedovic relationships (Table 1). Reducing attachment dimensions onto basic personality traits suggests that adult romantic attachment is a construct that belongs to personality space, and that individual differences in romantic attachment are probably generated by the same basic systems that produce stabile affective, motivational and behavioral patterns in human personality, which are of most significant importance in adaptation processes (Michalski & Sackelford, 2010; Nettle, 2006). If we consider the adult attachment dimensions as a part of interpersonal processes related to mating (Immerman, 2003), this result would be expected to find. However, data obtained in this study is not congruent with the results of previous studies in this field (although former researches were not conducted with explicit goal to explore this topic), and thus represents a significant contribution to the understanding of these constructs. The latent structure of the examined variables demonstrates that the dimension of Anxiety saturates most the Neuroticism factor and negatively the component made of the facets of Openness. The dimension of Avoidance is dominantly situated on the negative pole of Openness, and then on the component of Disintegration. Past studies of relations between attachment and basic personality structure were primarily based on correlational analyses in which authors pointed out that Neuroticism correlated negatively with both Anxiety and Avoidance, as well as that there were no significant correlations between Openness and attachment dimensions (Noftle & Shaver, 2006). Our results of principal component analysis suggest that negative pole of Openness dimension (inclination for rigid values, reduced introspection, poor fantasy capacities, and absence of reaction to aesthetic stimuli) is very important for understanding attachment dimensions. These findings partially confirm the data obtained by Marusic, Kamenov, & Jelic (2006), regarding associations between Avoidance and Openness. Results shown here surely need to be replicated, but they speak directly against the status of adult attachment as a phenomenon that is different and separate from personality traits (Picardi Caroppo, Toni, Bitetti, & Di Mari, 2005; Surcinelli, Rossi, Montebarocci, & Baldaro, 2010). Having successfully localized attachment dimensions in personality space, we tried to identify particular predictors of these dimensions and thus contribute to a better understanding of their content. The results of this analysis demonstrate that the dimension of Anxiety is related to depressed affect accompanied by increased activity, restlessness, lack of trust in others, and uneasiness in social interactions (Table 2). Contribution of Depression and Mania to regression function suggests that Anxiety dimension has similar features as bipolar affective disorder does. Past studies have confirmed that the respondents who had been diagnosed with bipolar affective disorder had a high score on the dimension of Anxiety. (Cole-Detke & Kobak, 1996; Rosenstein & Horovitz, 1996; Morriss, Gucht, Lancaster, & Bentall, 2009). Unlike Anxiety, the dimension of Avoidance describes the affectivity of individuals who often go through depressive moods, have weaker abilities of generating positive emotions or even have a flattened emotional life (Table 3). As it can be seen, the results of previous analyses offer a clear picture of the nature of attachment dimensions, but they are ambiguous about the nature of their psychological content. Principal component analysis (Table 1) demonstrates that the dimension of Avoidance contains a schizotypal component, while the dimension of Anxiety is mostly neurotic by nature. However, explanation of these dimensions by particular predictors Romantic Adult Attachment and Basic Personality Structure 19 (Tables 2 and 3) offers a contrary picture: Avoidance is primarily described by depression and lack of positive emotions, while the dimension of Anxiety possesses elements that are similar to bipolar disorder: increased mania and increased depression. How this dilemma is to be resolved? Disintegration represents a heterogeneous set of traits that are seen as being related to psychotic experiences (Knezevic, Opacic, Kutlesic, & Savic, 2005). However, some of these traits are better representatives of these experiences (in differential-diagnostic sense), such as perceptual distortions or somatoform dysregulation, than some other modalities of Disintegration (such as depression and/or social anhedonia, which are by their content very close to aspects of Neuroticism or Extraversion). It should first be noted that no distinctive pro-psychotic phenomenon appears as a predictor of attachment dimensions (Tables 2 and 3). When the dimension of Avoidance was entered into analysis as the criterion, the most important predictor was Depression (p = .267). Although depressive experiences are represented in the Five-factor personality model by the facet of Depression, this particular predictor belongs to the modalities of Disintegration. Therefore, associations between Avoidance and Disintegration are not to be explained by the nature of Avoidance but by the fact that the modality of Disintegration is more successful predictor of this dimension than the facet of Depression from the Five-factor model. The reason for this predictor being more successful in prediction of Avoidance is of psychometric and not substantial nature. This fact explains correlations between Avoidance and Disintegration, but does not allow us to interpret Avoidance as schizotypal by nature, but rather neurotic, as it can be seen in Table 3. On the other hand, the two most important predictors of Anxiety are Mania (p = .290) and Depression (p = .237). Although differentially diagnostic symptoms of psychosis were not present here either, this combination of these traits clearly suggests bipolar affective disorder (Akiskal, 2007). On the basis of these results, we nevertheless assume that the dimension of Anxiety contains a schizotypal (moreover, bipolar) component, although on face value it does not seem so. This finding is congruent with earlier findings about correlations between attachment dimensions and Schizotypy (Berry et al., 2007), and especially with those that stress correlations between Schizotypy and the dimension of Anxiety (Tiliopoulos & Goodall, 2009). However, there are some differences between the data obtained in this study and earlier findings. First, it seems that former results about connections between attachment and Schizotypy are focused on interpersonal indicators of pro-psychotic phenomena (Berry, Barrowclough, & Wearden, 2008), highlighting relationships between social anhedonia and attachment Avoidance (Berry et. al. 2006; Berry, et al., 2007; Troisi, Alcini, Coviello, Nanni, & Siracusano, 2010). On the other hand, attachment Anxiety was mostly correlated with positive schizotypal symptoms, such as paranoia (Meins, Jones, Fernyhough, Hurndal, & Koronis, 2008) and cognitive dysorganization (Berry et al., 2007). These associations were not confirmed in this study: there were no correlations between attachment dimensions and Disintegration modalities of Social anhedonia, Paranoia and General executive dysfunction. Traits that are saturated with emotional content were the ones that showed most important connections with attachment dimensions in present study. Among them, Depression is the best predictor of both dimensions of attachment (Tables 2 and 3), a finding that has been obtained in some recent studies (Cantazaro & Wei, 2010). A difference in relation to previous findings also is 20 J. Zeleskov Djoric and J. Medjedovic that data obtained in this study highlight the association between Avoidance and affective dysfunctions of bipolar type: again it is the emotional dysregulation that shows connections with adult attachment. It seems that problems in emotional functioning that scales of DELTA 10 and NEO-PI-R measure (Depression, Mania, Anxiety) are the core of dysfunctions in romantic relationships. Anxiety, as a dimension of attachment, reflects mostly neurotic type of romantic relatedness, reflected in fear of loosing the partner and followed with emotions of depression and anxiety (Table 2). Avoidance attachment probably represents more severe problems in romantic bonding that are expressed in psychotic emotional phenomena such as manic-depression pattern (Table 3). Where is the origin of this relationship between attachment and emotional dysfunction? Causal links in cross-sectional designs, like this one, can not be determined. But emotional bond between child and mother can plausibly be assumed to be a common determinant of both adult attachment (Fraley, 2002) and schizotypal experiences, so the longitudinal researches could explore it as a possible source of connection between them. Concluding remarks On the basis of the results obtained in this study, we can conclude that attachment is not separated from basic personality structure but that it represents an expression of the traits of Neuroticism, Disintegration and low Openness in interpersonal relationships of adults. The concept of attachment is to be best understood as an expression of emotional dysregulation (in its subclinical nature) in close interpersonal relationships, and in that sense attachment is a concept whereby one could speak about psychic functioning in the emotional sphere of life. These results by all means open the question of investigation of the concept of adult attachment, its operationalization and the methods of its measurement. Can attachment theory, which has its practical application and is empirically confirmed for the earliest phases of children's development, be applied in the same way to adults as well? Do we measure a concept which is a part of basic personality structure that, in interpersonal relations, becomes its most important and most visible part? If the findings presented in this study happen to be reconfirmed, then adult attachment dimensions could not no longer be seen as separate from personality traits. This would have further implications for investigation of the status of attachment and its relations with personality and would open questions the answers of which would demand a methodology that surpasses correlational designs. Finally, these results implicate that relationships between personality and attachment must be reinvestigated on earlier phases of human development too. Only longitudinal studies which can offer causal explanations could unravel the knot of attachment and personality implied by the results of this study. References Akiskal, H. S. (2007). The Emergence of the Bipolar Spectrum: Validation along Clinical- Epidemiologic and Familial-Genetic Lines. Psychopharmacology Bulletin, 40, 99-115. Romantic Adult Attachment and Basic Personality Structure 21 Berry, K., Wearden, A., Barrowclough, C., & Liversidge, T. (2006). Attachment styles, interpersonal relationships and psychotic phenomena in a non-clinical student sample. Personality and Individual Differences, 41, 707-718. Berry, K., Band, R., Corcoran, R., Barrowclough, C., & Wearden, A. (2007). Attachment styles, earlier interpersonal relationships and schizotypy in a non-clinical sample. Psychology and Psychotherapy: Theory, Research and Practice, 80, 563-576. Berry, K., Barrowclough, C., & Wearden, A. (2008). Attachment theory: A framework for understanding symptoms and interpersonal relationships in psychosis. Behaviour Research and Therapy, 46, 1275-1282. Bowlby J. (1969). Attachment and loss (vol. 1).Attachment. New York: Basic Books. Bowlby, J. (1988). A secure base. New York: Basic Book. Brennan, K. A., Clark, C. L., & Shaver, P. R. (1998). Self-report measurement of adult attachment: An integrative overview. In J. A. Simpson & W. S. Rholes (Eds.), Attachment theory and close relationships (pp.46-76). New York: Guilford Press. Cantazaro, A., & Wei, M. (2010). Adult Attachment, dependence, self-criticism, and depressive symptoms: A test of a mediational model. Journal of Personality, 78, 1135-1162. Carver, C. S. (1997). Adult attachment and personality: Converging evidence and a new measure. Personality and Social Psychology Bulletin, 23,863-883. Claridge, G. (2010). Personality and psychosis. In P. J. Corr, & G. Matthews (Eds.), The Cambridge handbook of personality psychology (pp. 631-648). Cambridge, UK: Cambridge University Press. Cole-Detke, H., & Kobak, R. (1996). Attachment processes in eating disorder and depression. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 64, 282-290. Collins, N. L., & Read, S. J. (1990). Adult attachment, working models and relatioship quality in dating couples. Journal of Personality and Social Psychology, 58, 644-663. Costa, P. T., & McCrae, R. R. (1992). Revised NEO Personality Inventory (NEO-PI-R) and NEO Five-Factor Inventory (NEO-FFI) professional manual. Odessa, FL: Psychological Assessment Resources. Costa, P. T., & McCrae, R. R. (2008). The revised NEO Personality Inventory (NEO-PI-R). In G. J. Boyle, G. Matthews, D. H. Saklofske (Eds.), The SAGE handbook of personality theory and assessment: Personality measurement and testing, Vol. 2 (pp. 179-198). London: SAGE Publications Ltd. Donnellan, M. B., Burt, S. A., Levendosky, A. A., & Klump, K. L. (2008). Genes, personality, and attachment in adults: A multivariate behavioral genetic analysis. Personality and Social Psychology Bulletin, 34, 3-16. Fraley, R. C. (2002). Attachment stability from infancy to adulthood: Meta-analysis and dynamic modeling of developmental mechanisms. Personality and Social Psychology Review, 6, 123-151. Gallo, L. C., Smith, T. W., & Ruiz, J. M. (2003). An interpersonal analysis of adult attachment style: Circumplex descriptions, recalled developmental experiences, self-representations, and interpersonal functioning in adulthood. Journal of Personality, 71, 141-181. Hazan, C., & Shaver, P. (1988). A biased overview of the study of love. Journal of Social and Personal Relationships, 5, 473-510. Immerman, R. S. (2003). Perspetives on human attachment (pair bonding): Eve's unique legacy of a canine analogue. Evolutionary psychology, 1, 138-154. John, O. P., Naumann, L. P., & Soto, C. J. (2008). Paradigm shift to the integrative Big-Five trait taxonomy: History, measurement, and conceptual issues. In O. P. John, R. W. Robins, & L. 22 J. Zeleskov Djoric and J. Medjedovic A. Pervin (Eds.), Handbook of personality: Theory and research (pp. 114-158). New York, NY: Guilford Press. Knezevic, G., Opacic, G., Kutlesic, V., & Savic, D. (2005). Preservingpsychoticism as a basic personality trait: A proposed reconceptualization [Abstract]. Proceedings ofthe 113th Annual Convention. American Psychological Association, Washington, p. 176. Kwapil, T. R., Wrobel M. J., & Pope, C. A. (2002). The five-factor personality structure of dissociative experiences. Personality and Individual Differences, 32, 431-443. Marusic, I., Kamenov, Z., & Jelic, M. (2006). Personality and attachment to romantic partners. Review of Psychology, 13, 9-18. Meins, E., Jones, S. R., Fernyhough, C., Hurndal, S., & Koronis, P. (2008). Attachment dimensions and schizotypy in a non-clinical sample. Personality and Individual Differences, 44, 1000-1011. Michalski, R. L., & Shackelford, T. K. (2010). Evolutionary personality psychology: Reconciling human nature and individual differences. Personality and Individual Differences, 48, 509-516. Morriss, R. K., Van der Gucht, E., Lancaster, G., & Bentall, R. P. (2009). Adult attachment in bipolar disorder. Psychology & Psychotherapy: Theory, Research & Practice, 82, 267-277. Nettle, D. (2006). The Evolution of Personality Variation in Humans and Other Animals. American Psychologist, 61, 622-631. Noftle, E. E., & Shaver, P. R. (2006). Attachment dimensions and the big five personality traits: associations and comparative ability to predict relationship quality. Journal of Research in Personality, 40, 179-208. Picardi, A., Caroppo, E., Toni, A., Bitetti, D., & Di Maria, G. (2005). Stability of attachment-related Anxiety and Avoidance and their relationships with the five-factor model and the psychobiological model of personality. Psychology and Psychotherapy: Theory, Research and Practice, 78, 327-345. Pickering, L., Simpson, J., & Bentall, R. P. (2008). Insecure attachment predicts proneness to paranoia but not hallucinations. Personality and Individual Differences, 44, 1212-1224. Rosenstein, D. S., & Horowitz, H. A. (1996). Adolescent attachment and psychopathology. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 64, 244-253. Ross, S. R., Lutz, C. J., & Bailley, S. E. (2002). Positive and negative symptoms of schizotypy and the Five Factor Model: A domain and facet level analysis. Journal of Personality Assessment, 79, 53-72. Surcinelli, P., Rossi, N., Montebarocci, O., & Baldaro, B. (2010). Adult attachment styles and psychological disease: examining the mediating role of personality traits. The Journal of Psychology: Interdisciplinary and Applied, 144, 523-534. Tiliopoulos, N. & Goodall, K. (2008). The neglected link between adult attachment and schizotypal personality traits. Personality and Individual Difference, 47, 299-304. Troisi, A., Alcini, S., Coviello, M., Nanni, R. C., & Siracusano, A. (2010). Adult attachment style and social anhedonia in healthy volunteers. Personality and Individual Differences, 48, 640-643. Wei, M., Russell, D. W., Mallinckrodt, B., & Vogel, D. (2007). The exeriences in Close Relationship Scale (ECR)-Short Form: Reliability, Validity, and Factor Structure. Journal of Personality Assessment, 88, 187-204. Prispelo/Received: 03.08.2011 Sprejeto/Accepted: 07.11.2011 Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 20, 4, 23-44 (2011) © Društvo psihologov Slovenije 2011, ISSN 1318-187 Znanstveni raziskovalnoempirični prispevek Odnosi študentov in študentk z njihovimi starši, prijatelji in romantičnimi partnerji Zlatka Cugmas' Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Maribor Povzetek: V raziskavi, v kateri je sodelovalo 180 študentov in študentk prvih treh letnikov različnih fakultet, smo želeli ugotoviti povezanost med njihovimi odnosi (zaupanjem, odprto komunikacijo in odtujenostjo) z mamo, očetom, prijatelji in partnerjem v romantični zvezi (v nadaljnjem besedilu: partner) ter povezanost med temi odnosi, stilom navezanosti na partnerja, značilnostmi preteklih romantičnih zvez in odkritostjo do staršev ter partnerja. Za preučevanje odnosov s starši, prijatelji in partnerjem smo prevedli in ustrezno prilagodili Vprašalnik navezanosti na starše in vrstnike (IPPA; Armsden in Greenberg, 1987), stile navezanosti smo merili z njihovimi opisi, sami pa smo sestavili ocenjevalne lestvice značilnosti romantičnih odnosov in odkritosti do staršev in partnerja. Rezultati so pokazali, da so kakovostni odnosi s partnerjem pomembno pozitivno povezani z varnim stilom navezanosti na partnerja ter s kakovostnimi odnosi s prijatelji in starši. Udeleženci z različnimi stili navezanosti se pomembno razlikujejo v značilnostih svojih romantičnih zvez. Rezultati so pokazali tudi pomembne razlike med spoloma. Udeleženke imajo kvalitetnejše odnose z mamami, prijatelji in partnerji kot udeleženci. Ključne besede: navezanost, partnerski odnosi, starši, prijatelji The relationships of college students with their parents, friends and romantic partners Zlatka Cugmas" University of Maribor, Faculty of Education, Maribor Abstract: The purpose of the study, which included 180 college students from the first three years of study on different faculties, was to investigate the correlations between their relationships (trust, open communication and alienation) with their mothers, fathers, friends and romantic partners; correlations between these relationships, attachment style on romantic partners, characteristics of past romantic relationships and openness towards parents and romantic partners. For the purpose of study the relationships with parents, friends and romantic partners we translated and adapted Inventory of parent and peer attachment IPPA (Armsden & Greenberg, 1987). Attachment styles were measured using their descriptions. We developed the scales of characteristics of the subjects' romantic relationships and openness towards their parents and partners. The results showed significant positive relations between subject's quality relationships with his/her partner, secure attachment style, and * Naslov / Address: red. prof. dr. Zlatka Cugmas, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta Maribor, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija, e-mail: zlatka.cugmas@uni-mb.si # Za sodelovanje pri zbiranju podatkov se avtorica zahvaljuje udeleženkam in udeležencem izbirnega predmeta Razvoj navezanosti in njene aplikacije na oddelku Psihologija na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru v študij skem letu 2010/11. 24 Z. Cugmas quality relationships with friends and parent. Subjects with different attachment styles significantly differed in the characteristics of their romantic relationships. The results showed some significant gender differences. Female subjects had more quality relationships with their mothers, friends and partners than male subjects. Key words: attachment, romantic relationships, parent, friends CC = 3560 Uvod Romantična navezanost je proces navezanosti C. Hazan in Shaver (1987) sta med prvimi postavila tezo, da je ljubezen med partnerjema proces navezanosti, tj. biosocialni proces, pri katerem se oblikuje čustvena vez med odraslima človekoma prav tako, kot se oblikuje čustvena vez med otrokom in njegovimi starši. Raziskovalci (Ainsworth, Blehar, Waters in Wall, 1978) so pri otrocih odkrili naslednje funkcije navezanosti: vzdrževanje bližine (otroci uživajo ob prisotnosti objekta navezanosti in se upirajo ločitvi od njega), varno izhodišče (otroci pri doživljanju distresa iščejo udobje in oporo pri objektu navezanosti) in varna osnova (objekt navezanosti otroku nudi varnost za raziskovanje okolja). Vse tri omenjene funkcije navezanosti se razvijejo (in sicer v zapisanem vrstnem redu; Fraley in Davis, 1997) tudi med partnerjema v romantični zvezi (Hazan in Zeifman,1994; cit. v Markiewicz, Law-ford, Doyle in Haggart, 2006). Tudi v procesu navezovanja obstajajo podobnosti pri otrocih in partnerjih. Ločimo tri faze razvoja navezanosti, in sicer: prednavezanost (pri romantičnih partnerjih spogledovanje), nastanek navezanosti (pri romantičnih partnerjih zaljubljenost) in prava navezanost (pri romantičnih partnerjih prava ljubezen) (Erzar in Kompan Erzar, 2011). Pri ločitvi ali izgubi objekta navezanosti tako pri otrocih v odnosu do staršev kot pri partnerjih zasledimo iste faze odzivov, in sicer protest, brezvoljnost s pasivnostjo in odmik. Zadnja od omenjenih faz omogoči normalno funkcioniranje in novo navezovanje (Bowlby, 1973, 1980; cit. v Sharpsteen in Kirkpatrick, 1997). Kljub temu, da obstajajo vzporednice med navezanostjo otrok-starši in navezanostjo med partnerjema, pa obstajajo tudi razlike. Kot povzemata Erzar in K. Kompan Erzar (2011), romantični odnosi integrirajo tri socialno vedenjske sisteme, to je navezanost, spolnost in starševstvo. Poleg tega je navezanost med partnerjema dvosmerna. Obema se dogaja, da sta včasih anksiozna in pri partnerju iščeta varnost, oporo in zaščito oz. jih partnerju nudita, ko jih le-ta potrebuje (Hazan in Shaver, 1987). Za razvojno psihologijo je še posebno pomembno vprašanje, kako se razvija navezanost med partnerjema in kako se funkcije navezanosti prenesejo od staršev, kot primarnih objektov navezanosti, na partnerja (Fraley in Davis, 1997). Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 25 Izkušnje z romantičnimi odnosi pri ljudeh z različnim stilom navezanosti Osebe, ki občutijo varnost v odnosih z drugimi (stil navezanosti varnost), doživljajo v povezavi s svojimi romantičnimi zvezami več pozitivnih čustev (Hazan in Shaver, 1987; Simpson, 1990; Simpson, Collins, Tran in Haydon, 2007), kot sta sreča (Hazan in Shaver, 1987) in zadovoljstvo (Simpson, 1990), v primerjavi z osebami z anksioznimi (tj. nevarnimi) stili navezanosti. Varno navezane osebe poročajo o prijateljskih odnosih s partnerjem (Hazan in Shaver, 1987) in o tem, da je za njihovo romantično zvezo značilno medsebojno zaupanje (Hazan in Shaver, 1987; Simpson, 1990) ter soodvisnost (Simpson, 1990). Če občutijo ljubosumnost do partnerja, od treh čustev, ki sestavljajo to sestavljeno čustvo (to so strah, jeza in žalost), pred partnerjem v največji meri izrazijo jezo (s katero ga želijo odvrniti od neželenih dejanj), kar je verjetno posledica tega, da zaupajo sebi in partnerju, da zaradi te jeze zveza ne bo ogrožena (Sharpsteen in Kirkpa-trick, 1997). Sprejemajo in podpirajo partnerja kljub njegovim pomanjkljivostim (Hazan in Shaver, 1987). Svoje romantične zveze razumejo kot resne in tudi v resnici njihove romantične zveze trajajo dalj časa kot zveze oseb z anksioznimi stili navezanosti (Feeney in Noller, 1990; Hazan in Shaver, 1987; Simpson, 1990). V zvezi s svojimi romantičnimi zvezami poročajo o prisotnosti samospoštovanja (Feeney in Noller, 1990). Simpson (1990) na osnovi številnih raziskav povzema, da se varno navezane osebe bolj učinkovito spopadajo z negativnimi čustvi, ki se pojavljajo v medsebojnih odnosih, kot anksiozno navezane osebe. Konfliktov s partnerjem ne razširijo izven samega izvora in jih manj prizadenejo. Trdijo, da so konflikti manj usodni in se dogajajo manj pogosto, kot to trdijo osebe z anksioznimi stili navezanosti. Ko s partnerjem razpravljajo o konfliktu, čutijo manj distresa (Campbell, Simpson, Boldry in Kashy, 2005). Kot navaja Simpson s sodelavci (2007), se v primeru neustreznega vedenja partnerja osebe z varnim stilom navezanosti jezijo na način, ki spodbudi konstruktivno reševanje zveze. Ko se partner obnaša pozitivno, pa doživijo zelo raznovrstna pozitivna čustva. Prepričane so, da pozitivno obnašanje dokazuje, da je partner koristen, ko ga potrebujejo, se nanje odziva in jim je v oporo. Osebe s stilom navezanosti varnost so prepričane, da romantična čustva med partnerjema rastejo in pojenjajo, ampak občasno dosežejo intenzivnost, ki so jo imela na začetku romantične zveze, pri nekaterih romantičnih parih pa ljubezen nikoli ne pojenja (Hazan in Shaver, 1987). Ko varno navezana oseba zazna potencialno ogroženost, zaupa, da bo objekt navezanosti pozoren, odziven in bo razumel njene potrebe ter ublažil distres. Ta prepričanja bodo povečala njene občutke varnosti, deaktiviral se bo sistem navezanosti, kar ji bo omogočilo uporabo konstruktivnih, na problem vezanih strategij reševanja problema (Simpson idr., 2007). V ogrožujoči situaciji se celo poveča intimnost z objektom navezanosti (Mikulincer in Shaver, 2003; cit. v Simpson idr., 2007). Osebe z izkušnjami varne navezanosti so bolj pripravljene upoštevati in sprejemati preference in želje svojega partnerja; pred uresničevanjem lastnih potreb in želja preučijo, kaj bi bilo najboljše za zvezo in ne le samo zanje, uporabljajo konstruktivne strategije reševanja problemov s partnerjem, kjer se osredotočijo predvsem na sam problem; partnerju lažje oprostijo prestopke in so bolj sposobne spodbujati in dosegati stvari, ki so koristne za oba partnerja v zvezi (Simpson idr., 2007). 26 Z. Cugmas Osebe s stilom navezanosti izogibanje v raziskavah najpogosteje poročajo, da še nikoli niso bile zaljubljene oz. niso v času zbiranja podatkov. Če so zaljubljene, trdijo, da zaljubljenost ni močna (Feeney in Noller, 1990). Obstajata dva tipa stila navezanosti izogibanje, in sicer plašljivo izogibajoči in odklonilno izogibajoči (Bartholomew, 1990). Osebe s prvim tipom čutijo strah pred navezanostjo in intimnostjo (Hazan in Shaver, 1987) in se izogibajo intimnosti (Feeney in Noller, 1990). Osebe z drugim tipom pa izražajo manjšo željo po soodvisnosti s partnerjem (Simpson, 1990). Njihova ljubezen je igriva (ludus; primer reprezentativne postavke: Verjamem, da tisto, česar moj partner ne ve o meni, ga ne more prizadeti.) (Feeney in Noller, 1990). Moški s tem tipom navezanosti po razvezi najmanj časa in najmanj čustveno intenzivno doživljajo distres (Simpson, 1990). Osebe z izogibajočim stilom navezanosti poročajo o čustvenih dvigih in padcih v romantični zvezi (Hazan in Shaver, 1987). So ljubosumne na partnerja (Hazan in Shaver, 1987), pri čemer se najbolj izrazi žalost, kar je verjetno posledica njihovih dvomom glede prihodnosti romantične zveze (Sharpsteen in Kirk-patrick, 1997). Romantično zvezo obravnavajo kot manj resno (Simpson, 1990). Dogodke, ko jim partner nudi oporo, zaznavajo manj pozitivno kot osebe z ostalimi stili navezanosti, kar je povezano z ugotovitvami drugih avtorjev (Bowlby, 1973; Miku-lincer in Florian, 1998; cit. v Cambell idr., 2005), da osebe z izogibajočim stilom navezanosti manj rade sprejemajo in nudijo oporo, ker ta dejanja omejujejo njihovo neodvisnost in občutek, da se lahko zanesejo le nase. Osebe s stilom navezanosti izogibanje so prepričane, da se prava romantična ljubezen pojavlja le v novelah in filmih in ne obstaja v realnem življenju, le redko se ohrani, če se že pojavi, in da je težko najti osebo, v katero se lahko zares zaljubimo (Hazan in Shaver, 1987). Ko se osebe z izogibajočim stilom navezanosti čutijo ogrožene, se njihov sistem navezanosti ne aktivira. Poskušajo zmanjšati in nadzirati svoja čustva z uporabo izogibajočih strategij, ki jim omogočajo vzdrževanje samostojnosti in nadzora nad drugimi in situacijo (Simpson idr., 2007). Osebe z izogibajočim stilom navezanosti doživljajo disfunkcionalno jezo, ko se njihov partner do njih obnaša neustrezno, z namenom, da bi ponovno dosegle nadzor ali samostojnost. Če pa se njihov partner obnaša pozitivno, so tega manj vesele, saj jih skrbi, da bodo izgubile nadzor nad sabo in partnerjem in lastno samostojnost (Simpson idr., 2007). Tudi hvaležnosti partnerju v teh situacijah ne izkazujejo (Mikulincer, Shaver in Slav, 2006; cit. v Simpson idr., 2007). Osebe s stilom navezanosti ambivalentnost (anksioznost, preokupiranost oz. preobremenjenost) so lahko obsesivno preobremenjene s partnerjem in svojo romantično zvezo (Feeney in Noller, 1990; Hazan in Shaver, 1987). Poročajo o močni odvisnosti od partnerja (Feeney in Noller, 1990), nizki stopnji zaupanja (Simpson, 1990), veliki želji po recipročnosti in spojitvi s partnerjem (Hazan in Shaver, 1987). Izražajo močno željo po tem, da bi bila njihova romantična zveza resna (Feeney in Noller, 1990). Tudi za njihove romantične zveze so značilni čustveni dvigi in padci (Hazan in Shaver, 1987), ljubosumnost (Hazan in Shaver, 1987), pa tudi izjemna spolna privlačnost (Hazan in Shaver, 1987), idealiziranje partnerja in zanašanje na partnerja (Feeney in Noller, 1990). Ko doživljajo ljubosumnost, se le s težavo soočijo s partnerjem in mu izrazijo jezo, kar je verjetno povezano z občutki inferiornosti ali strahu pred izgubo Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 27 partnerja (Sharpsteen in Kirkpatrick, 1997). Od stilov ljubezni je zanje najbolj značilna posesivna ljubezen (mania) in nesebična ljubezen (agape), manj pa predana ljubezen (eros) in prijateljska ljubezen (storge) (Feeney in Noller, 1990). Njihove romantične zveze trajajo najmanj časa (Feeney in Noller, 1990). Osebe z anksioznim stilom navezanosti poročajo, da imajo veliko konfliktov s partnerjem, da se le-ti pogosto razširijo izven samega izvora konflikta. Konflikti jih zelo prizadenejo, saj menijo, da so lahko usodni za njihovo romantično zvezo. Ko s partnerjem razpravljajo o konfliktu, doživljajo močan distres, in sicer ne glede na vedenje partnerja (Campbell idr., 2005). Osebe s stilom navezanosti ambivalentnost so prepričane, da se ni težko zaljubiti, saj se tudi same pogosto zaljubijo, čeprav redko najdejo tisto, kar lahko v resnici imenujejo ljubezen (Hazan in Shaver, 1987). Ko se osebe z ambivalentnim stilom navezanosti počutijo ogrožene, uporabijo strategije, ki so usmerjene na njihova čustva, kar pomeni, da so pozorne na znake možne izgube partnerja in tuhtajo o najslabšem možnem scenariju razrešitve nastale situacije (Simpson, 2990). Osebe z ambivalentnim stilom navezanosti poročajo o »poplavi« negativnih čustev, ko se njihov partner slabo obnaša do njih, o izkušnjah z vsiljivimi bežnimi spomini in zaznavami, tuhtanju in razglabljanju o negativnih čustvih, zaradi česar so negotove glede svojega partnerja in partnerskega odnosa (Mikulincer, 1998; cit. v Simpson idr., 2007). Ko se njihov partner do njih obnaša neustrezno, doživljajo disfunkcionalno jezo z namenom, da bi dosegle varnost (Simpson idr., 2007). Ob pozitivnem obnašanju partnerja pa doživljajo manj intenzivna pozitivna čustva kot osebe z varnim stilom navezanosti, včasih celo negativna. Lahko se sprašujejo, ali si takšno vedenje partnerja sploh zaslužijo. Skrbi jih, da se ne bodo mogle oddolžiti za tovrstno vedenje in ne bodo mogle uresničiti pozitivnih pričakovanj svojega partnerja (Simpson idr., 2007). Povezanost med navezanostjo na partnerja in zaznavo odnosov s starši Že zgodaj v življenju posameznik na podlagi interakcij s starši razvije notranje delovne modele (Bowlby, 1979), ki vplivajo na njegovo zaznavanje, razumevanje in vključevanje v kasnejše socialne odnose (Parkes in Stevenson-Hinde, 1982; cit. v Overbeek, Vollebergh, Engels in Meeus, 2003). C. Hazan in Shaver (1987) sta ugotovila, da posameznikova zaznava kakovosti navezanosti na starše napoveduje njegov stil navezanosti v odraslosti. Creasey (2002) je v raziskavi z mladimi, starimi od 18 do 25 let, z intervjujem o navezanosti - AAI (George, Kaplan in Main, 1996) preučil delovne modele navezanosti v odnosu do mame in do očeta. Udeleženci z varnimi delovnimi modeli so pokazali več pozitivnega in manj negativnega vedenja v romantični zvezi v primerjavi z udeleženci z anksioznimi delovnimi modeli. Simpson s sodelavci (2007) je na osnovi vzdolžne raziskave z udeleženci, starimi povprečno 21,6 let, ugotovil, da so izkušnje in izražanje čustev v partnerskih odnosih pomembno povezane z zgodnjimi izkušnjami navezanosti. Pri udeležencih raziskave je varnost, merjena s postopkom neznana situacija pri 12. mesecih starosti, napovedovala njihovo kompetentnost v odnosih z vrstniki v prvih treh razredih osnovne šole (koliko so bili priljubljeni med vrstniki in so jih le-ti spoštovali; ali so razvili zrele prijateljske odnose, kazali razumevanje idej in perspektiv vrstnikov, ali so konstruktivno vključevali vrstnike v svoje 28 Z. Cugmas dejavnosti). Ti odnosi so napovedovali varnost udeležencev v odnosih s tesnimi prijatelji pri 16. letu starosti (ki je vključevala raven, v kateri so se udeleženci počutili udobno, ko so o svojih osebnih stvareh pripovedovali prijatelju; kako so se prijatelji odzivali na tovrstna razkrivanja; ali so se udeleženci počutili »blizu« prijateljem). Ti odnosi pa so napovedovali čustvene izkušnje v partnerski zvezi. Pokazalo se je, da so predhodni socialni odnosi najmočneje povezani s socialnimi odnosi, ki jim sledijo v naslednjem razvojnem obdobju, in šibkeje s socialnimi odnosi v nadaljnjih razvojnih obdobjih. Sicer pa raziskave (Collins in van Dulmen, v objavi; Roisman idr., 2005; v Simpson idr., 2007) kažejo, da kasnejše izkušnje z navezanostjo povsem ne izničijo izkušenj z navezanostjo v najzgodnejšem obdobju življenja, saj kakovost navezanosti na starše v obdobju dojenčka, merjena s postopkom neznana situacija, napoveduje nekatere vidike vedenja v partnerskem odnosu pri dvajsetem letu starosti. D. Markiewicz s sodelavkami (2006) je preučila, katero funkcijo navezanosti (vzdrževanje bližine, varno izhodišče ali varno osnovo) pri udeležencih raziskave, razporejenih v tri starostne skupine (od 12 do 15 let; od 16 do 19 let in od 20 do 28 let) najbolje zadovoljijo naslednje pomembne druge osebe: mama, oče, vrstniki, romantični partner. Ugotovila je, da je mama pomemben vir varnosti ne glede na starost udeležencev. Dosledno v večji meri nudi varno osnovo kot oče ali vrstniki, in sicer v vseh starostnih skupinah in neodvisno od tega, ali ima udeleženec romantičnega partnerja ali ne. V manjši meri pa je objekt bližine in varno izhodišče pri starejših dveh starostnih skupinah kot pri mlajših, kar morda kaže na proces upada maminega mesta v hierarhiji navezanosti. Na kakovost partnerskih odnosov pa vplivajo poleg navezanosti na starše tudi drugi dejavniki, povezani z odnosi v primarni družini. A. Nosko, Tieu, Lawford in Pratt (2011) so ugotovili, da odnosi s starši (ki so zajemali raven avtoritativnega stila vzgoje) pri mladostnikovi starosti sedemnajst let napovedujejo stil navezanosti in partnerske odnose pri starosti 26 let. Tisti udeleženci raziskave, ki so pri sedemnajstih poročali o pozitivnih odnosih s starši, so pri šestindvajsetih izražali varni stil navezanosti in pri pripovedovanju življenjske zgodbe poročali o ljubezni med partnerjema in pozitivno razvijajoči se romantični zvezi, medtem ko so udeleženci, ki so pri sedemnajstih poročali o manj pozitivnih odnosih s starši, pri šestindvajsetih letih izražali stil navezanosti izogibanje, v njihovih življenjskih zgodbah pa je bilo možno zaznati željo po neodvisnosti od partnerja in željo po ločitvi ali izkušnjo z ločitvijo. Je pa stil navezanosti posredni dejavnik med odnosi s starši in odnosi s partnerjem. Sicer pa imajo tudi aktualni odnosi s starši pomemben vpliv na kakovost partnerske zveze. S. Sprecher in D. Felmlee (1992) sta ugotovili, da je zaznana opora (strinjanje z zvezo mladih) lastnih in partnerjevih staršev in prijateljev pozitivno povezana s kakovostjo partnerske zveze in z njenim trajanjem. Če se je opora spremenila, se je v isti smeri spremenila tudi kakovost partnerske zveze. Donnellan, Larsen-Rife in Conger (2005) pa so v vzdolžni raziskavi z udeleženci od obdobja poznega mladostništva do obdobja zgodnje odraslosti dokazali, da na partnerske zveze vplivajo poleg odnosov v primarni družini tudi posameznikove osebnostne lastnosti, predvsem negativno čustvovanje, ki se kaže kot jeza, distres in anksioznost. Vseeno pa raziskave (pregled v Tomec, 2005) kažejo, da navezanost močneje napoveduje značilnosti partnerskega odnosa kot osebnostne lastnosti. Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 29 Problem in cilji Problem raziskave je bil preučiti značilnosti partnerskih zvez pri študentih v povezavi z njihovimi odnosi s starši in prijatelji. Oblikovali smo pet ciljev raziskave. Prvi je bil ugotoviti povezanost med kakovostjo odnosov mladih na prehodu v odraslost z mamo, očetom ter prijatelji in med kakovostjo njihovih odnosov s partnerjem. Predvidevali smo, da čim bolj kot so kakovostni udeleženčevi odnosi z mamo, očetom in prijatelji, tem bolj so kakovostni njegovi odnosi s partnerjem, in obratno. Kakovost odnosov so izražali rezultati na lestvicah zaupanje, odprta komunikacija in odsotnost odtujenosti. Zadnjo smo zaradi lažjega izražanja in večje jasnosti teksta preimenovali v bližina. Omenjena hipoteza temelji na teoriji navezanosti, ki trdi, da so posameznikove izkušnje s starši tesno povezane z njegovimi kasnejšimi sposobnostmi oblikovanja poglobljenih čustvenih odnosov, še posebno partnerskih odnosov. Posameznik na osnovi odnosov s starši in kasneje vrstniki razvije notranje delovne modele, ki se odrazijo v kakovosti odnosa s partnerjem (Bowlby,1979). Pri ugotavljanju odnosov smo ločevali odnose z mamo od odnosov z očetom, saj smo želeli ugotoviti, ali imata starša enak pomen pri oblikovanju udeleženčevih odnosov s partnerjem. Drugi cilj je bil ugotoviti povezanost med kakovostjo odnosov mladih na prehodu v odraslost z mamo, očetom ter prijatelji in med njihovim stilom navezanosti na partnerja. Razlikovali smo naslednje stile navezanosti: varnost, izogibanje in ambivalentnost. Podobno kot pri prvem cilju, smo tudi pri drugem sprejeli predpostavko o notranjih delovnih modelih in oblikovali hipotezo, da čim bolj kot so kakovostni udeleženčevi odnosi z mamo, očetom in prijatelji, v tem večji meri je za njegov stil navezanosti na partnerja značilna varnost in v tem manjši meri izogibanje in ambivalentnost. Tretji cilj je bil ugotoviti, ali se mladi na prehodu v odraslost razlikujejo v značilnostih njihovih preteklih partnerskih zvez glede na stil navezanosti na partnerja. Na osnovi ugotovitev drugih avtorjev, predstavljenih v teoretičnem delu prispevka, smo predvidevali, da se mladi z različnim stilom navezanosti na partnerja pomembno razlikujejo v značilnostih njihovih preteklih partnerskih zvez, in sicer mladi, ki izražajo varen stil navezanosti na partnerja, poročajo o najdaljšem trajanju partnerskih zvez (glej Hazan in Shaver, 1987; Simpson, 1990), o doživljanju največ pozitivnih in najmanj negativnih čustev (glej Hazan in Shaver, 1987; Simpson, 1990; Simpson idr., 2007), počutili so se najmanj negotovi (glej Simpson, 1990) in najbolj samozavestni (glej Feeney in Noller, 1990); mladi, ki izražajo izogibajoč stil navezanosti, so imeli najmanj partnerskih zvez (glej Feeney in Noller, 1990) in so bili ob njihovem razpadu najmanj prizadeti (glej Simpson, 1990); mladi, ki izražajo ambivalenten stil navezanosti, poročajo o največjem številu partnerskih zvez (glej Feeney in Noller, 1990), o največji intenzivnosti vpletenosti v te zveze (glej Feeney in Noller, 1990; Hazan in Shaver, 1987) in o največji ljubosumnosti na partnerja (glej Hazan in Shaver, 1987). Glede tega, koliko so udeležence raziskave romantične zveze utrujale in dolgočasile, nismo oblikovali hipoteze, saj na podlagi literature nismo zasledili, da bi drugi avtorji preverili ti dve značilnosti v odnosu s stilom navezanosti. 30 Z. Cugmas Četrti cilj je bil ugotoviti, ali o udeležencih raziskave več vedo njihovi starši ali partnerji in koliko je tovrstno poznavanje udeleženca povezano z njegovim stilom navezanosti na partnerja in z njegovimi odnosi z mamo, očetom, prijatelji in partnerjem. Predvidevali smo, da je varna navezanost pozitivno povezana z odkritostjo do staršev in partnerja, anksiozna pa negativno. Zadnji, tj. peti cilj je bil ugotoviti, ali obstajajo pomembne razlike med spoloma v obravnavanih spremenljivkah. Oblikovali smo ničelno hipotezo, da spol ni pomembno povezan z obravnavanimi spremenljivkami. Metoda Udeleženci V raziskavi je sodelovalo 180 študentov (48,9 %) oz. študentk (51,1 %) prvega (22,8 %), drugega (52,8 %) in tretjega letnika (24,4 %) različnih humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih fakultet, starih od 19 do 26 let (M = 20,7, SD = 1,4). 46,7 odstotkov udeležencev je poročalo, da niso v partnerski zvezi, ostali so bili v partnerski zvezi različno dolgo (od manj kot tri mesece do več kot tri leta). Pripomočki Vprašalnik navezanosti na starše in vrstnike (Inventory of parent and peer attachment IPPA; Armsden in Greenberg, 1987) vsebuje 25 postavk, pri katerih udeleženec oceni, koliko veljajo zanj na pet-stopenjski Likertovi lestvici (1 - skoraj nikoli ali nikoli ne drži, 2 - pogosto ne drži, 3 - včasih drži, 4 - pogosto drži, 5 - skoraj vedno ali vedno drži). Postavke odražajo naslednje značilnosti navezanosti: stopnja vzajemnega zaupanja, kakovost komunikacije ter stopnja jeze in odtujitve. Zaupanje se nanaša na občutek varnosti in na raven, v kateri se lahko udeleženec zanese na objekt navezanosti. Odkrita komunikacija pripomore k boljšim odnosom med udeležencem in objektom navezanosti in k njegovi varni navezanosti na ta objekt. Odtujitev pa izraža anksiozen vzorec navezanosti, ki temelji na izogibanju in zavrnitvi (Armsden in Greenberg, 1987). Originalni vprašalnik je namenjen osebam, starim 15 do 20 let, ki odgovarjajo o svojih odnosih z mamo, očetom in vrstniki. Vprašalnik IPPA smo prilagodili tako, da smo s prvo različico merili udeleženčeve odnose z mamo (oz. osebo, ki ima vlogo mame), z drugo z očetom (oz. osebo, ki ima vlogo očeta), s tretjo s prijatelji(cami) oz. prijateljem(ico), s katerim(o) ni v romantični zvezi, in s četrto s partnerjem(ico). Udeleženci so bili opozorjeni, da če je več oseb, ki so v vlogi mame oz. očeta (npr. biološka in krušna mama oz. biološki in krušni oče), odgovarjajo za tisto osebo, ki je imela oz. ima nanje večji vpliv. Če pa v njihovem življenju ni te osebe (tj. nimajo mame oz. očeta oz. oseb, ki bi ju nadomeščale), naj ne odgovarjajo na vprašanja. Zaradi ekonomičnosti se v vprašalniku uporabljata besedi »prijatelj« in »partner« v moški obliki samostalnikov, čeprav vključujeta tudi osebe ženskega spola, kar je v navodilu, pri- Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 31 loženem vprašalnikom, posebej poudarjeno. Po vsebini postavk sta enaki lestvici za merjenje udeleženčevih odnosov z mamo in očetom ter lestvici za merjenje udeleženčevih odnosov s prijatelji in partnerjem. Ujemanje med postavkami lestvic za starše in lestvic za prijatelje oz. partnerja je v 64 odstotkih. Rezultate posameznih podlestvic IPPA smo dobili na osnovi navodil avtorjev vprašalnika, pri čemer je bilo treba obrniti ocene nekaterih postavk ter nato sešteti ocene postavk, ki se razvrščajo v posamezno podlestvico. Izračunali smo opisne vrednosti rezultatov na podlestvicah in notranjo zanesljivost podlestvic (koeficienti a znašajo od ,57 do ,92; glej tabelo 1). Obrnili smo tudi ocene postavk podlestvice, ki meri odtujenost od objekta navezanosti, in lestvico temu primerno preimenovali bližina. Tabela 1. Opisne vrednosti rezultatov na podlestvicah IPPA z notranjo zanesljivostjo. Lestvica Število postavk Na M SD Mo Me Min-Max Mama: Zaupanje 10 178 ,92 3,99 0,74 4,20 4,10 1,10-5,00 Komunikacija 9 178 ,89 3,48 0,81 3,00 3,56 1,78-5,00 Bližina 6 177 ,71 3,88 0,68 3,83 3,83 2,00-5,00 Oče: Zaupanje 10 171 ,91 3,79 0,80 4,40 3,90 1,40-5,00 Komunikacija 9 170 ,90 3,18 0,85 3,22 3,11 1,00-5,00 Bližina 6 172 ,79 3,67 0,82 3,00 3,67 1,33-5,00 Prijatelji: Zaupanje 10 178 ,91 4,23 0,62 5,00 4,30 2,10-5,00 Komunikacija 8 177 ,91 3,95 0,74 5,00 4,00 1,88-5,00 Bližina 7 179 ,57 3,88 0,53 4,14 3,86 2,43-5,00 Partner: Zaupanje 9 115 ,78 4,42 0,55 5,00 4,60 2,50-5,00 Komunikacija 8 116 ,91 4,32 0,62 5,00 4,50 2,38-5,13 Bližina 7 115 ,75 3,79 0,70 3,29 3,86 1,00-5,00 Število podatkov, zbranih z IPPA za partnerja, je večje od odstotka udeležencev, ki poročajo, da so v romantični zvezi, kar pomeni, da so nekateri udeleženci verjetno odgovarjali za partnerja(e), s katerimi so že prekinili romantično zvezo, čeprav niso dobili takšnega navodila. Verjetno je, da so odgovarjali na tak način pod vplivom predhodno apliciranega vprašalnika o značilnostih preteklih romantičnih zvez. Ocenjevalna lestvica o značilnostih preteklih romantičnih zvez vsebuje enajst nedokončanih stavkov z značilnostmi udeleženčevih preteklih partnerskih zvez (o njihovi dolžini, doživljanju pozitivnih in negativnih čustev, ljubosumnosti ipd.), ki jih udeleženec dokonča tako, da obkroži enega izmed petih odgovorov, ki se vrednotijo od 1 (nič ali je(ga) ni bilo) do 5 (zelo veliko oz. zelo dolgo oz. zelo močno). Primer nedokončanega stavka: Romantične zveze so me dolgočasile: 5 = zelo močno, 4 = močno, 3 = malo, 2 = zelo malo, 1 = nič. V analizi podatkov smo vsako postavko lestvice obravnavali posebej. 32 Z. Cugmas Ocenjevalni lestvici odkritosti do staršev in do partnerja Sestavili smo ločeni ocenjevalni lestvici za merjenje udeleženčeve odkritosti do staršev in partnerja, ki se začneta z naslednjima nedokončanim stavkoma: Koliko tvoji starši (če ne oba enako, odgovarjaj za tistega, ki mu bolj zaupaš) vedo o tem...(lestvica odkritosti do staršev) oz. Koliko tvoj(a) partner(ica) v romantični zvezi ve o tem.... Lestvici sestavlja 18 postavk, ki jih udeleženec oceni na 5-stopenjski Likertovi lestvici (1 = skoraj nič ali popolnoma nič ne ve, 2 = zelo malo ve, 3 = malo ve, 4 = veliko ve, 5 = zelo veliko ve). Postavke zajemajo udeleženčevo preživljanje prostega časa, uspešnost pri študiju, prijatelje, načrte za prihodnost, politično in versko prepričanje ipd. Lestvici odkritosti do staršev in do partnerja se ujemata v dvanajstih postavkah. Ker je notranja zanesljivost obeh lestvic visoka (za odkritost do staršev je a = ,92, za odkritost do partnerja pa a = ,93), smo ocene vseh postavk posamezne lestvice sešteli in dobili rezultat odkritosti do staršev in rezultat odkritosti do partnerja. Lestvici bi lahko tudi drugače imenovali, saj to, koliko starši oz. partner ve o udeležencu, ni odvisno samo od udeleženčeve odkritosti, ampak tudi od drugih virov informacij, ki jih imajo starši in partner o udeležencu. To dejstvo smo upoštevali pri interpretaciji rezultatov. Stili navezanosti na partnerja Iz angleščine smo prevedli tri opise stilov navezanosti (to so: varnost (opis A), izogibanje (opis B) in ambivalentnost (opis C)), ki sta jih oblikovala C. Hazan in Shaver (1987). Nato smo iz slovenščine opise ponovno prevedli v angleščino in s tem potrdili pravilnost prevoda. Prevod smo ustrezno priredili, da se opisi povezujejo z odnosom s partnerjem. Opis A se nanaša na osebo, ki se zlahka zbliža s partnerjem. Ni ji neprijetno zaradi njune medsebojne odvisnosti. Ne skrbi jo, da bi jo partner zapustil oz. da bi se z njim preveč zbližala. Opis B se nanaša na osebo, ki se ne želi močno zbližati s partnerjem in si ne želi medsebojne odvisnosti. Opis C pa se nanaša na osebo, ki si želi večje bližine s partnerjem, kot jo partner sprejema. Udeleženci so na 5-stopenjski lestvici ocenili, koliko posamezni opisi veljajo zanje oz. za njihov odnos do partnerja (1 = sploh ne velja, 2 = ne velja, 3 = še kar velja, 4 = velja, 5 = zelo velja). Udeleženci so dobili navodilo, naj odgovarjajo o svojem odnosu do aktualnega partnerja; če pa niso v romantični zvezi, pa naj odgovarjajo o svojem odnosu do preteklega(lih) partnerja(ev) oz. do oseb, ki bi lahko bili njihovi partnerji. Za tem so obkrožili, kateri od treh opisov A, B ali C jih najbolj pravilno opisuje. Postopek Podatke pričujoče raziskave smo zbrali avtorica prispevka in študenti oz. študentke izbirnega predmeta Razvoj navezanosti in njene aplikacije na oddelku Psihologija Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Zbiranje podatkov je potekalo marca in aprila 2011, in sicer skupinsko, v predavalnicah izbranih fakultet ali individualno na domu udeležencev raziskave. Sodelovanje v raziskavi je bilo prostovoljno. Izpolnjevanje vprašalnikov je trajalo približno 30 minut. Da bi se izognili monotoniji pri izpolnjevanju vprašalnikov, smo jih aplicirali v naslednjem vrstnem redu: IPPA - odnosi z mamo, Značilnosti preteklih romantičnih zvez, IPPA - odnosi z očetom, Odkritost do staršev, IPPA Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 33 - odnosi s prijatelji, Odkritost do partnerja, IPPA - odnosi s partnerjem in Stil navezanosti na partnerja. Podatki so bili obdelani s statističnim programom SPSS. Rezultati z razpravo 46,7 odstotkov udeležencev poroča, da niso v partnerski zvezi, od ostalih 53,3 odstotkov, ki so v partnerski zvezi, jih je 5 odstotkov v zvezi manj kot 3 mesece, 12,2 odstotkov od 3 do 11 mesecev, 21,1 odstotkov od 1 leta do 3 let in 15 odstotkov več kot 3 leta. Izračuni so pokazali, da to, ali so v partnerski zvezi ali niso, ni povezano z njihovim spolom, letnikom študija in starostjo. Odstotek udeležencev, ki so v partnerski zvezi, je nižji od odstotka mladih v obdobju poznega mladostništva v ZDA (tj. 67-72 odstoto-kov; Furman in Wehner, 1997; cit. v Overbeek idr, 2003) in višji od odstotka mladih v obdobju poznega mladostništva na Nizozemskem (tj. 40 odstotkov; de Zwart in Warnaar, 1995; cit. v Overbeek idr., 2003). Udeleženci v pričujoči raziskavi so bili selekcionirani, tj. študentje; bili pa so starejši od udeležencev omenjenih primerjalnih študij. Verjetno je, da študentje zaradi dolgotrajnega šolanja kasneje vstopajo v partnerske zveze kot ostali mladi, ki so na prehodu v odraslost. Povezanost med kakovostjo odnosov mladih na prehodu v odraslost s starši ter prijatelji in med kakovostjo njihovih odnosov s partnerjem Iz tabele 1 je razvidno, da udeleženci pričujoče raziskave najbolj zaupajo partnerju in prijateljem, nato mami in najmanj očetu. Enako velja tudi za odprto komunikacijo (analiza postavk te podlestvice kaže, da zajema predvsem tisto, kar razumemo pod pojmom varno izhodišče). Glede doživljanja bližine (tj. nasprotje od jeze in odtujenosti) razlike glede različnih objektov navezanosti niso tako velike kot v primeru prej omenjenih podlestvic IPPA. Rezultati na podlestvici doživljanja bližine do partnerja so pri udeležencih pričujoče raziskave relativno nizki, kar pomeni, da se udeleženci včasih jezijo na partnerja in se počutijo odtujene od njega. To lahko razložimo s tem, da pri nekaterih udeležencih partnerska zveza ne traja dolgo. Za zgodnje romantične zveze je namreč poleg tega, da so manj intimne in kratkotrajne, značilno tudi to, da so bolj čustvene kot zveze v kasnejših letih (pregled v Darling in Cohan, 2002). Sicer pa je rang povprečnih ocen odnosov z mamo, očetom, prijatelji in partnerjem od 3,18 do 4,42 (možne ocene so bile od 1 do 5), kar kaže, da imajo udeleženci dobre odnose z vsemi preučevanimi objekti navezanosti, kar podpira ugotovitve drugih avtorjev (Ainsworth, 1989; v Overbeek idr., 2003), da partnerji lahko nadomestijo starše kot primarne objekte navezanosti, a navezanost na starše ostane. Izračuni enosmernih analiz variance kažejo, da se odnosi z mamo, očetom in prijatelji ne razlikujejo pomembno glede na to, ali je udeleženec v romantični zvezi ali ni. Izračuni Pearsonovih korelacijskih koeficientov kažejo, da so rezultati odnosov s partnerjem (za vse tri podlestvice IPPA skupaj) najvišje povezani z rezultati odnosov s prijatelji (povprečen r = ,47), nato z mamo (povprečen r = ,34) in najnižje z rezultati 34 Z. Cugmas odnosov z očetom (povprečen r = ,27) (glej tabelo 2). Omenjenih korelacij ne moremo razlagati na osnovi podobnosti in razlik med uporabljenimi lestvicami za starše in prijatelje oz. partnerja, saj se tudi v primerih različnih postavk, vsebina le-teh bistveno ne razlikuje. Se pa rezultati ujemajo z ugotovitvami drugih avtorjev (Simpson idr., 2007), da so zgodnji socialni odnosi močneje povezani s socialnimi odnosi, ki jim sledijo v naslednjem razvojnem obdobju, in šibkeje s socialnimi odnosi v nadaljnjih razvojnih obdobjih. Navezanost na starše pri 12. mesecih starosti najbolje napoveduje posameznikove odnose z vrstniki v osnovni šoli, le-ti odnose s prijatelji v mladostni-štvu, le-ti pa odnose s partnerjem na prehodu v odraslost, čeprav vsi predhodni odnosi pomembno (ne pa v enaki meri) napovedujejo prihodnje odnose. Ti raziskovalni dosežki kažejo, da se lahko varnost navezanosti tudi spreminja, ko posameznik vstopi v novo razvojno obdobje in se sreča z novimi socialnimi odnosi. To delno ovrže osnovno Bowlbyjevo predpostavko, da notranji delovni modeli, ki temeljijo na najbolj zgodnjih socialnih odnosih, vplivajo na kasnejše socialne odnose, in potrdi predpostavko drugih avtorjev (Carlson, Sroufe in Egeland, 2004; cit. v Simpson idr., 2007), da se lahko v različnih življenjskih obdobjih notranji delovni modeli spremenijo, ko posameznik razvije navezanost na druge objekte navezanosti. Tudi raziskava C. Hazan in Shaver (1987) je pokazala, da je korelacija med odnosi s starši in odnosi s partnerjem pomembna, a ni visoka. Višja je pri mlajših (študentih) kot starejših udeležencih (med udeleženci je bilo povprečno od 15 do 20 let starostne razlike). Običajno oseba razvije v življenju veliko pomembnih prijateljskih odnosov ter partnerskih zvez in vsaka od teh daje možnost za spremembe mentalnih delovnih modelov sebe in drugih (Hazan in Shaver, 1987). Rezultati odnosov s prijatelji so višje povezani z rezultati odnosov z mamo (povprečen r = ,37) kot z očetom (povprečen r = ,27), kar potrjuje Bowlbyjevo (1969) tezo o mami kot primarnem objektu navezanosti. Mladi, ki so varno navezani na mamo, jo uporabijo kot varno osnovo za raziskovanje prijateljstev v mladostništvu in partnerskih odnosov od obdobja srednjega mladostništva dalje (Lieberman idr., 1999; cit. v Markiewicz idr., 2006), kar omogoča, da razvijejo bolj kakovostne odnose s prijatelji in partnerjem. Korelacijski koeficienti med podlestvicami udeleženčevih odnosov z mamo in z očetom so od ,27 do ,55, kar se ujema z ugotovitvijo drugih avtorjev (Fox, Kimmerly in Schafer, 1991), da obstaja zmerno visoka povezanost med otrokovo navezanostjo na mamo in na očeta. Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 35 Tabela 2. Pearsonovi korelacijski koeficienti med rezultati podlestvic IPPA. R (1) (2) (3) (4) (5) (6) (7) (8) (9) (10) (11) Mama (1)Zaupanje (2)Komunikacija 78*** (3)Bližina 71*** 59*** Oče (4)Zaupanje 55*** 47*** 48*** (5)Komunikacija 45*** 54*** 42*** 79*** (6)Bližina 31*** 27*** 46*** 63*** 58*** Prijatelji (7)Zaupanje 39*** 42*** 32*** 32*** 30*** ,22** (8)Komunikacija 30*** 43*** 28*** 25*** 32*** ,15 ,84*** (9)Bližina 39*** 34*** 48*** 25*** 27*** ,37*** ,60*** ,48*** Partner (10)Zaupanje 24** 33*** 33*** ,16 ,24* ,27** 43*** 44*** 44*** (11 )Komunikacija 27** 38*** 31*** ,19 ,26** ,24* 48*** 44*** 41*** ,83*** (12)Bližina 38*** 34*** 49*** 41*** 37*** ,27** 49*** ,39*** ,67*** ,55*** ,54*** * p < ,05. ** p < ,01. *** p < ,001. Povezanost med kakovostjo odnosov mladih na prehodu v odraslost na starše ter prijatelje in med njihovim stilom navezanosti na partnerja Če obravnavamo ločeno udeležence, ki niso, in tiste, ki so v partnerski zvezi, ugotovimo, da ima 38 odstotkov udeležencev, ki niso v partnerski zvezi, varen stil navezanosti (na pretekle ali potencialne partnerje). Varen stil navezanosti pa ima kar 62 odstotkov udeležencev, ki so oziroma so bili v času raziskave v partnerski zvezi. Če obravnavamo vzorec kot celoto, ima največ udeležencev stil navezanosti na partnerja varnost (74,1 %), manj izogibanje (19,4 %) in najmanj ambivalentnost (6,5 %). Razporeditev stilov po pogostosti se ujema s pričakovanji, ne pa tudi z odstotki, ugotovljenimi v drugih raziskavah. Dobljeni odstotki anksiozne navezanosti pri udeležencih pričujoče raziskave so nižji od tovrstnih odstotkov, o katerih poročata C. Hazan in Shaver (1987). V njuni raziskavi je samo 56 odstotkov udeležencev izražalo varen stil navezanosti, 24 odstotkov izogibajoč in 20 odstotkov ambivalenten. Verjetno je razlog za odstopanja rezultatov ta, da so v raziskavi avtorjev C. Hazan in Shaver (1987) sodelovale osebe v večjem starostnem razponu (tj. od 14 do 82 let) kot v pričujoči raziskavi, kar verjetno pomeni, da imajo udeleženci pričujoče raziskave manj izkušenj s partnerskimi odnosi in še morda povsem ne prepoznavajo svojega stila navezanosti na aktualnega ali pretekle potencialne ali dejanske partnerje. Poleg tega so udeleženci selekcionirani na študente, kar onemogoča posploševanje na celotno populacijo mladih 36 Z. Cugmas na prehodu v odraslost. V raziskavi, ki sta jo C. Hazan in Shaver (1987) izvedla s študenti, se stila navezanosti varnost in izogibanje nista dobro razlikovala, kar avtorja razlagata s tem, da mladi s stilom navezanosti izogibanje idealizirajo svoje odnose s pomembnimi drugimi. Morda je bilo idealiziranje prisotno tudi pri udeležencih pričujoče raziskave. Da pa starost, selekcioniranost vzorca in odsotnost diferenciacije stilov navezanosti varnost in izogibanje ne morejo biti edini razlogi za relativno visok odstotek udeležencev v pričujoči raziskavi, ki izražajo varen stil navezanosti na partnerja, sklepamo na osnovi dejstva, da je tudi v slovenski raziskavi s študenti ljubljanske univerze (glej Žvelc in Žvelc, 2006) bil odstotek varno navezanih nižji (tj. 48 odstotkov). Morda lahko pomembno razliko pojasnimo z dejstvom, da so udeleženci v pričujoči raziskavi ocenjevali svoj stil navezanosti na dejanskega ali potencialnega partnerja, v omenjeni raziskavi s študenti ljubljanske univerze pa stil navezanosti na splošno na ljudi. Ne moremo pa tudi izključiti možnosti, da so udeleženci pričujoče raziskave dajali socialno zaželene odgovore, zato je toliko bolj pomembno, da so morali poleg tega, da so se odločili, kateri stil jih najbolje opisuje, še na petstopenjski lestvici oceniti stopnjo, v kateri posamezni opis velja zanje. Udeleženci pričujoče raziskave so se najvišje ocenili pri opisu varnost (M = 3,57, SD = 1,03), nato izogibanje (M = 2,01, SD = 1,02) in najnižje ambivalentnost (M = 1,81, SD = 0,90), kar se ujema z njihovimi odločitvami, kateri od opisanih stilov navezanosti najbolj drži zanje. Izračuni enosmerne analize variance so pokazali, da udeleženci, ki so se odločili, da zanje od vseh treh opisov stilov navezanosti najbolj velja opis stila navezanosti varnost, pomembno (F(168) = 37,07, p = ,000) najvišje ocenijo postavke stila navezanosti varnost (M = 3,91, SD = 0,82), nižje ambivalentnost (M = 3,00, SD = 0,78) in najnižje izogibanje (M = 2,55, SD = 0,94). Tisti, ki so se odločili, da zanje najbolj velja opis stila izogibanje, pomembno (F(166) = 51,95, p = ,000) najvišje ocenijo postavke stila navezanosti izogibanje (M = 3,21, SD = 1,05), nižje ambivalentnost (M = 2,55, SD = 0,93) in najnižje varnost (M = 1,64, SD = 0,71). Tisti, ki so se odločili, da zanje najbolj velja opis stila ambivalentnost, pomembno (F(166) = 25,16, p = ,000) najvišje ocenijo postavke stila navezanosti ambivalentnost (M = 3,00, SD = 1,18), nižje izogibanje (M = 2,33, SD = 1,05) in najnižje varnost (M = 1,57, SD = 0,67). Na osnovi zapisanega sklepamo, da je med udeleženci, ki so se odločili, da je zanje najbolj značilen opis A (varnost), tudi nekaj tistih, ki pri sebi opažajo znake ambivalentnosti ali izogibanja. To nam kaže, da bi bila lestvica postavk stilov navezanosti bolj občutljiva kot lestvica enostavčnih opisov stilov navezanosti. Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 37 Tabela 3. Pearsonovi korelacijski koeficienti med rezultati podlestvic IPPA in stili navezanosti na partnerja. Varnost Izogibanje Ambivalentnost Mama: Zaupanje 22** - 28*** - 25*** Komunikacija ,24** -,18* -,16* Bližina ,20** -33*** -,23** Oče: Zaupanje ,23** -,19* -,18* Komunikacija 22** -,16* -,16 Bližina 22** -,19* -,10 Prijatelji: Zaupanje ,08 -,15 - 22** Komunikacija ,10 -,10 -,18* Bližina ,08 -,24** - 22** Partner: Zaupanje 45*** - 46*** -,59*** Komunikacija 54*** -,51*** - 49*** Bližina ,25** -,56*** -,56*** * p < ,05. ** p < ,01. *** p < ,001. Korelacijski koeficienti so pokazali, da je stil navezanosti na partnerja varnost najvišje (če primerjamo odnose z različnimi objekti navezanosti) povezan z rezultati odnosa s partnerjem (povprečen r = ,41), kar pomeni, da čim višje udeleženec ocenjuje zaupanje, odprto komunikacijo in bližino v partnerskem odnosu, tem bolj varen je njegov stil navezanosti na partnerja. Žal, vzročne zveze niso jasne. Možno je, da stil navezanosti vpliva na odnose s partnerjem ali da odnosi s partnerjem vplivajo na stil navezanosti nanj, pri čemer menimo, da je prva razlaga verjetnejša, saj predpostavljamo, da stili navezanosti v pomembni meri temeljijo na posameznikovih delovnih modelih, ki so se začeli razvijati že zgodaj v življenju (Bowlby, 1969). Stil navezanosti na partnerja varnost je nizko povezan z rezultati odnosa z mamo (povprečen r = ,22) in očetom (povprečen r = ,22), zveze so statistično pomembne na nivoju do ,01 in je nepovezan z odnosi s prijatelji. Stil navezanosti na partnerja izogibanje je najvišje negativno povezan z rezultatom odnosa s partnerjem (povprečen r = -,51), nižje z rezultati odnosa z mamo (povprečen r = -,26), nato z očetom (povprečen r = -,18) in najnižje z rezultati odnosa s prijatelji (povprečen r = -,16). Stil navezanosti na partnerja ambivalentnost je najvišje negativno povezan z rezultatom odnosa s partnerjem (povprečen r = -,55), nižje z rezultati odnosa z mamo (povprečen r = -,21) in prijatelji (povprečen r = -,21) ter najnižje z rezultati odnosa z očetom (povprečen r = -,15) (glej tabelo 3). Rezultati podpirajo ugotovitve drugih avtorjev (Overbeek idr., 2003), da so v poznem mladostništvu notranji delovni modeli, ki 38 Z. Cugmas se razvijejo v zgodnejših obdobjih življenja v interakciji s starši (in se, kot sklepamo, odražajo v aktualnih odnosih s starši) manj pomembni za čustveno prilagojenost. V pričujoči raziskavi nismo preverili vloge vrstnikov, s katerimi je lahko imel udeleženec bolj ali manj pozitivne oz. negativne izkušnje (možno je, da manj pozitivne kot s prijatelji). Sprašujemo se, ali imajo na stile navezanosti na partnerja večji vpliv prijatelji ali vrstniki. Razlog, da smo v pričujoči raziskavi preučili odnose s prijatelji in ne vrstniki, je temeljil na predpostavki, da so odnosi s prijatelji bolj intimni kot z vrstniki in se zato lahko v večji meri odražajo v kakovosti odnosov s partnerjem. Je pa mogoče, da odnosi z vrstniki vplivajo tako na odnose s prijatelji kot na odnose s partnerjem. V nadaljnjih raziskavah bi morali preveriti vlogo vrstnikov, smiselno pa bi bilo preučiti tudi stile navezanosti oz. notranje delovne modele, povezane s starši in prijatelji (in ne le aktualnih odnosov kot v pričujoči raziskavi). Značilnosti preteklih partnerskih zvez glede na stil navezanosti na partnerja S stilom navezanosti na partnerja ni povezano število preteklih partnerskih zvez, kar ne potrjuje hipoteze, da imajo največ partnerskih zvez osebe z ambivalentnim, najmanj pa osebe z izogibajočim stilom navezanosti (Feeney in Noller, 1990). Morda rezultati niso potrdili hipoteze, ker udeleženci (v primerjavi s starejšimi osebami) niso imeli veliko partnerskih zvez. Možno je, da so odgovarjali socialno zaželeno ali pa nimajo dovolj informacij o vrstnikih, da bi lahko realno ocenili, ali so imeli veliko ali malo partnerskih zvez v primerjavi z vrstniki. Morda bi bilo bolje, če bi udeleženci napisali, koliko partnerskih zvez so imeli in ne, ali so jih imeli veliko ali malo v primerjavi z vrstniki. Čim višji rezultat imajo udeleženci za stil navezanosti varnost, tem dalj časa so trajale njihove partnerske zveze (r = ,19), bolj so bili čustveno vpleteni vanje (r = ,18), več pozitivnih čustev so doživljali (r = ,20), močneje jih je prizadela prekinitev partnerskih zvez (r = ,19), manj so jih zveze utrujale (r = -,21) in več samozaupanja so doživljale v sklepanju in vzdrževanju zvez (r = ,26). Rezultati so podprli postavljeno hipotezo. Čim višji rezultat imajo udeleženci za stil navezanosti izogibanje, tem manj so bili čustveno vpleteni v partnerske zveze (r = -,27), manj pozitivnih čustev so doživljali (r = -,27), manj jih je prizadela prekinitev zvez (r = -,22), bolj so jih romantične zveze utrujale (r = ,36) in dolgočasile (r = ,37), bolj so bili ljubosumni na partnerja (r = ,28) in bolj so bili negotovi glede partnerskih zvez (r = ,20). Rezultati so podprli postavljeno hipotezo. Čim višji rezultat imajo udeleženci za stil navezanosti ambivalentnost, tem manj so bili čustveno vpleteni v partnerske zveze (r = -,21), manj pozitivnih čustev so doživljali (r = -,22), bolj so jih partnerske zveze utrujale (r = ,30) in dolgočasile (r = ,22), bolj so bili ljubosumni na partnerja (r = ,22) in negotovi (r = ,18). Rezultati so potrdili postavljeno hipotezo z izjemo glede čustvene vpletenosti, saj je za osebe z ambivalentnim stilom navezanosti značilno, da so čustveno preobremenjene s svojo partnersko zvezo -že na meji z obsesijo (Feeney in Noller, 1990; Hazan in Shaver, 1987). Korelacija med rezultati na lestvicah izogibanje (B) in ambivalentnost (C) (r = ,54, p = ,000) kaže, da udeleženci slabo razlikujejo med preučevanima anksioznima stiloma navezanosti. Analiza rezultatov ločeno za udeležence, ki so, in tiste, ki niso v partnerski zvezi, je pokazala, da poročajo osebe, ki so oziroma so bile v času raziskave v partnerski zvezi, o tem, da so njihove partnerske zveze trajale dalj časa (F(177) = 8,39, p = ,004), da so Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 39 bile močneje vpletene (F(175) = 7,01, p = ,009), da so doživljale več pozitivnih čustev (F(174) = 7,03, p = ,009) in da jih je prekinitev partnerskih zvez bolj prizadela (F(174) = 5,27, p = ,023). Odkritost do staršev in partnerja Če primerjamo opisno statistiko za odkritost udeležencev pričujoče raziskave do partnerjev in staršev, ugotovimo, da so udeleženci raziskave bolj odkriti do partnerja kot do staršev. Ko smo obravnavali celotni vzorec udeležencev, so bili podatki za odkritost do partnerja naslednji: n = 115, M = 4,03, SD = 0,63; do staršev pa naslednji: n = 174, M = 3,34, SD = 0,71. Nato smo obravnavali le tiste udeležence, ki so oziroma so bili v času raziskave v partnerski zvezi, in ugotovili, da so podatki odkritosti do partnerja naslednji: n = 93, M = 4,12, SD = 0,62; do staršev pa naslednji: n = 95, M = 3,38, SD = 0,68. Izračun enosmerne analize variance ni odkril pomembne razlike v odkritosti do staršev glede na to, ali je udeleženec v partnerski zvezi ali ni. Rezultati potrjujejo tezo, da s prehajanjem v odraslo obdobje partnerji v večji meri dobivajo vlogo primarnega objekta navezanosti (Hazan in Shaver, 1987). Sicer pa je povezanost med odkritostjo do staršev in do partnerja pomembna (r = ,55, p = ,000), kar kaže na vpliv tudi drugih dejavnikov, kot so npr. osebnostne lastnosti. Odkritost do staršev je najmočneje pozitivno povezana z odnosi z mamo (povprečen r = ,50), nato z očetom (povprečen r = ,40) in partnerjem (povprečen r = ,39) ter najšibkeje s prijatelji (povprečen r = ,29) (vse zveze so pomembne na nivoju p < ,001). Povezanost med odkritostjo do partnerja je najmočneje pozitivno povezana z odnosi s partnerjem (povprečen r = ,61), z mamo (povprečen r = ,37), prijatelji (povprečen r = ,26) in najšibkeje z očetom (povprečen r = ,22). Dejstvo, da so rezultati odkritosti bolj povezani z odnosi z mamo kot očetom, kaže, da pri mladih mama zastopa »starše«, da razumejo očetovo vlogo bolj kot nudenje opore mami. Bolj kot je pri udeležencih izražen stil navezanosti na partnerja varnost, višja je njihova odkritost do partnerja (r = ,47) in staršev (r = ,26). Bolj kot je izraženo izogibanje, nižja sta rezultata odkritosti do partnerja (r = -,43) in staršev (r = -,19). Bolj kot je izražen ambivalentni stil navezanosti, manjša je odkritost do partnerja (r = -,28), glede odkritosti do staršev pa zveza ni statistično pomembna. Te rezultate podpirajo drugi rezultati pričuje raziskave, da je varen stil navezanosti pozitivno povezan z odprto komunikacijo z objekti navezanosti (glej poglavje 2 v Rezultatih). Sprašujemo se, koliko je odkritost odvisna od notranjih delovnih modelov navezanosti in koliko zajema osebnostne lastnosti posameznikov. Na to vprašanje bomo poskušali odgovoriti v prihodnjih raziskavah. Potrditev veljavnosti ocenjevalnih lestvic odkritosti predstavljajo pomembne korelacije med rezultati teh lestvic in odprto komunikacijo, ki smo jo preučevali z IPPA (r, .. .. . . . t. t . = ,59, p = ,000); v komunikacija z mamo in odkritost do staršev 7 7 r 7 7 7 r. .. .. . t . .. ,t t. t . = ,46, p = ,000); komunikacija z očetom in odkritost do staršev ' ' ~ ' ^komunikacija s partnerjem in odkritost do partnerja ,72, P ,000). 40 Z. Cugmas Razlike med spoloma v obravnavanih spremenljivkah Obstaja nekaj statistično pomembnih razlik med udeleženci in udeleženkami pričujoče raziskave v njihovih odnosih z mamami, prijatelji in partnerji (glej tabelo 4). Udeleženke raziskave izražajo pomembno več odprte komunikacije in bližine z mamami kot udeleženci. Udeleženke prijateljem bolj zaupajo, imajo z njimi več odprte komunikacije in izražajo več bližine kot udeleženci. Tudi do partnerjev čutijo več zaupanja, imajo z njimi več odprte komunikacije in izražajo več bližine kot udeleženci do partneric. Sklenemo lahko, da udeleženke poročajo o višji kakovosti odnosov z mamo, prijatelji in partnerjem kot udeleženci. Zanimivo je, da rezultati pričujoče raziskave ne kažejo pomembnih razlik med udeleženci in udeleženkami glede odnosa do očeta, kar ne podpira ugotovitev drugih avtorjev (Peterson idr., 1994; cit. v Markiewicz idr., 2006), da so pri dekletih odnosi z očetom (ne pa tudi z mamo) bolj odtujeni kot pri fantih. Tabela 4. Izračuni enosmernih analiz variance za ugotavljanje razlik med spoloma v rezultatih podlestvic IPPA (navedene so le statistično pomembne razlike). Udeleženci Udeleženke M SD M SD F Mama: Komunikacija 3,17 0,69 3,76 0,81 26,46*** Bližina 3,75 0,61 4,01 0,72 6,68* Prijatelji: Zaupanje 3,97 0,62 4,47 0,52 34 14*** Komunikacija 3,56 0,65 4,30 0,63 60,12*** Bližina 3,73 0,49 4,02 0,52 14,78*** Partner: Zaupanje 4,25 0,56 4,54 0,51 8,25** Komunikacija 4,12 0,66 4,48 0,55 10,26** Bližina 3,61 0,66 3,93 0,70 6,61* * p < ,05. ** p < ,01. *** p < ,001. Da so odnosi z mamo, prijatelji in partnerjem bolj kakovostni pri udeleženkah kot udeležencih, bi lahko razložili z več dejavniki. Creasey (2002) poroča, da se dekleta prej socializirajo kot fantje in razvijejo socialne spretnosti, kot so empatija, komunikacijske spretnosti ipd. Tudi fantje razvijejo vse te spretnosti, a nekoliko kasneje. A njegova raziskava je pokazala, da s spolom ni mogoče v celoti razložiti obnašanja v partnerski zvezi, da so pomembni tudi notranji delovni modeli navezanosti. Tudi S. Jurič (2011) je na vzorcu odraslih oseb odkrila, da so ženske bolj varno navezane kot moški. Avtorica navaja, da moški manj zaupajo vase, imajo močnejšo željo pobegniti iz čustveno distresne situacije, šibkeje izražajo čustva in se močneje trudijo, da bi se izognili temu, da bi se morali razkriti partnerici. Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 41 Glede ocen stila navezanosti obstaja le ena statistično pomembna razlika med spoloma, in sicer glede ambivalentnosti (F(166) = 4,22, p = ,042), ki je več izražajo udeleženci (M = 1,96, SD = 0,82) kot udeleženke (M = 1,68, SD = 0,96). Rezultati se ne ujemajo z ugotovitvami drugih avtorjev, ki kažejo, da več žensk izraža ambivalenten stil navezanosti kot moških, več moških pa izraža izogibajoč stil navezanosti kot žensk (pregled v Creasey, 2002). HI-kvadrat test je pokazal, da razlika med spoloma v izbiri najznačilnejšega stila navezanosti na partnerja ni statistično pomembna, kar se ujema z ugotovitvami drugih avtorjev (Feeney in Noller, 1990; Hazan in Shaver, 1987). Izračuni enosmernih analiz variance so pokazali, da ne obstajajo razlike med spoloma v značilnostih preteklih partnerskih zvez. Obstajajo pomembne razlike med spoloma v odkritosti do staršev (F(173) = 13,14, p = ,000) in partnerja (F(114) = 4,02, p = ,047). Udeleženke so bolj odkrite do staršev (M = 3,53, SD = 0,76) kot udeleženci (M = 3,15, SD = 0,60), bolj pa so odkrite tudi do partnerja (M = 3,53, SD = 0,76) kot udeleženci do partneric (M = 3,53, SD = 0,76), kar se ujema z rezultati glede komunikacije s preučevanimi objekti navezanosti. Zaključki V pričujoči raziskavi smo ugotovili, da so odnosi s partnerjem najmočneje povezani s stilom navezanosti na partnerja in z odnosi s prijatelji. V manjši meri so povezani z odnosi s starši, pri čemer ima mama večjo vlogo kot oče. Da starši pri otrocih, ki so v obdobju prehoda v odraslost, izgubljajo vlogo primarnih objektov navezanosti, kažejo tudi podatki, da so udeleženci bolj odkriti do partnerja kot do staršev. Kakovost njihovih partnerskih zvez je v pričakovani smeri povezana s stilom navezanosti na partnerja. Kot navajamo že v predhodnem poglavju, rezultati podpirajo postavljene hipoteze (zavrnili smo samo ničelno hipotezo glede razlik med spoloma v obravnavanih spremenljivkah), v veliki meri pa tudi ugotovitve drugih raziskovalcev navezanosti pri mladih na prehodu v odraslost. Kljub temu je treba opozoriti na nekatere prednosti in pomanjkljivosti predstavljene študije. Odnose s starši, prijatelji in partnerji smo merili z lestvicami, ki so jih reševali udeleženci, kar pomeni, da smo dejansko merili le zaznavo udeležencev teh odnosov, ki pa se lahko razlikuje od dejanske kakovosti odnosov. To je lahko slabost ali prednost. Slabost, ker ne dobimo dejanske slike odnosov, prednost pa v tem, da imajo včasih večji pomen zaznave odnosov kot dejanski odnosi (glej Darling in Cohan, 2002) oziroma to, kako si posameznik te odnose razlaga. Pomanjkljivost pričujoče raziskave je, da rezultati temeljijo na tem, da so udeleženci poročali o sebi, kar pomeni, da ne moremo izključiti možnosti, da gre za socialno zaželene odgovore oz. neveljavne odgovore zaradi premajhnega samozavedanja. Zaradi preverjanja veljavnosti uporabljenih pripomočkov, pa je bilo koristno, da smo merili odnose s partnerjem z več pripomočki (npr. rezultate odprte komunikacije smo lahko primerjali z rezultati odkritosti do staršev in partnerja). Stile navezanosti smo merili na osnovi treh opisov, povzetih po C. Hazan in Shaver (1987). Številni avtorji so se odločili za razčlenitev teh opisov v posamezne postavke. 42 Z. Cugmas Tovrstne lestvice so dale boljše mere zanesljivosti in veljavnosti kot nerazčlenjeni opisi (Sharpsteen in Kirkpatrick, 1997). V raziskavi nismo nadzirali spremenljivke spolne usmerjenosti udeležencev oz. udeleženk, ki morda v obdobju prehoda v odraslost ni nepomembna. Posploševanje rezultatov pričujoče raziskave ni dopustno, saj vzorec ni bil reprezentativen za celotno populacijo mladih na prehodu v odraslost. V raziskavi so sodelovali le študentje določenih letnikov, ki večinoma prihajajo iz severovzhodnega dela Slovenije. Možno je, da se študentje razlikujejo od drugih mladih v razvoju navezanosti, saj so zaradi študija še odvisni od staršev, kar lahko vpliva na pomembnost različnih objektov navezanosti (Markiewicz idr., 2006). Smiselno bi bilo preveriti njihovo finančno odvisnost in količino stikov s starši. Lahko bi povečali vzorec udeležencev, da bi bilo v njem tudi več tistih z anksiozno navezanostjo in tistih, ki so v partnerski zvezi. To bi nam omogočilo podrobnejše analize. Verjetno je, da obstajajo za nekatere mlade še drugi objekti navezanosti, ki jih v raziskavi nismo preučili, npr. sorojenci, stari starši, trenerji, učitelji, terapevti ipd. Vsekakor pa je raziskava avtorja Markiewicz s sodelavci (2006) pokazala, da različni objekti navezanosti služijo različnim funkcijam navezanosti v različnih razvojnih obdobjih od zgodnjega mladostništva do zgodnjega odraslega obdobja in da se ta vzorec včasih razlikuje glede na spol mladih in glede na to, ali so ali niso v partnerski zvezi. Nikakor pri interpretaciji ne gre prezreti dejstva, da odkriva pričujoča raziskava le korelacije med obravnavanimi spremenljivkami, ne pa tudi vzročnih zvez. Predpostavljamo lahko, da odnosi s starši vplivajo na odnose s partnerjem zaradi notranjih delovnih modelov, povsem verjetno pa je tudi, da odnosi s partnerjem vplivajo na odnose s starši. Prav tako ne smemo prezreti dejstva, da so zveze lahko tudi posredne, da npr. na odnose s partnerjem ali na stil navezanosti na partnerja, kakor tudi na odnose s starši in prijatelji vpliva tretji dejavnik, kot so npr. posameznikove osebnostne lastnosti in temperament. Da so osebnostne lastnosti povezane s stili navezanosti, so dokazale že številne študije (Carver, 1997; Mickelson, Kessler in Shaver, 1997; Shaver in Brennan, 1992). Preveriti bi bilo treba še druge dejavnike, ki lahko vplivajo na kakovost partnerskih zvez, in sicer, ali sta starša udeleženca poročena ali ločena. Ločitev staršev lahko vpliva na partnerske zveze mladih (glej Hazan in Shaver, 1987). Poleg tega ni nepomembna izpostavljenost konfliktom med staršema (Donnelan idr., 2005). V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno povečati vzorec udeležencev in analizirati odgovore ločeno po spolu. V pričujoči raziskavi smo odkrili, da so udeleženčevi odnosi z mamo pomembno povezani z njegovimi stili navezanosti na partnerja in odnosi s partnerjem, treba pa bi bilo ugotoviti, ali so povezave enako visoke pri udeležencih kot udeleženkah. V analizah bi bilo smiselno upoštevati trajanje aktualne partnerske zveze. Udeleženci pričujoče raziskave so poročali o značilnostih svojih partnerskih zvez, a je včasih težko narediti posplošitev, saj se lahko pri posamezniku partnerske zveze razlikujejo med seboj. V nadaljnjih raziskavah bi se bilo smiselno omejiti na aktualno, najpomembnejšo ali najdaljšo partnersko zvezo. Pomen preučevanja partnerskih odnosov pri mladih na prehodu v odraslost je velik. Raziskave s študenti (pregled v Creasey, 2002) kažejo, da resni konflikti med partnerji Odnosi študentov in študentk z njihovimi .starši, prijatelji in romantičnimi partnerji 43 lahko povzročajo psihološki distres, nižje samospoštovanje in študijske probleme. Poleg tega konflikti v zgodnejših partnerskih zvezah napovedujejo podobno obnašanje v poznejših tovrstnih zvezah (Creasey in Hesson-McInnis, 2001; Martin, 1990; cit. v Creasey, 2002). Zadovoljujoči partnerski odnosi imajo pomembno vlogo pri dobrem psihičnem počutju in telesnem zdravju (Berscheid, 1999; Berscheid in Reis, 1998; Burman in Margolin, 1992; Gottman, 1998; cit. v Donnellan idr., 2005). Kot sta ugotovili N. Darling in C. L. Cohan (2002), mladostnikovi romantični odnosi pomembno napovedujejo mladost-nikove depresivne simptome. Nestabilnost romantičnih zvez v mladostništvu močneje aktivira sistem navezanosti kot bolj stabilne partnerske zveze, ki se pojavljajo kasneje v življenju. Prav realistična bojazen pred izgubo partnerja lahko pri osebah, ki tudi sicer izražajo anksiozni stil navezanosti, povzroči depresivne simptome. Če želimo, da bodo mladi na prehodu v odraslost deležni ustrezne obravnave in morebiti pomoči, je treba poznati zakonitosti njihovega navezovanja. Literatura Ainsworth, M. D. S., Blehar, M., Waters, E. in Wall, S. (1978). Patterns of attachment: A psychological study of the strange situation. Hillsdale, NJ: Erlbaum. Armsden, G. C. in Greenberg, M. T. (1987). The inventory of parent and peer attachment: Individual differences and their relationship to psychological well-being in adolescence. Journal of Youth and Adolescence, 16(5), 427-454. Bartholomew, K. (1990). Avoidance of intimacy: An attachment perspective. Journal of Social and Personal relationship, 7(2), 147-178. Bowlby, J. (1969). Attachment and loss. Vol. I: Attachment. London: Hogarth Press. Bowlby, J. (1979). The making and breaking of affectional bonds. London: Tavistock. Campbell, L., Simpson, J. A., Boldry, J. in Kashy, D. A. (2005). Perceptions of conflict and support in romantic relationships: The role of attachment anxiety. Journal of Personality and Social Psychology, 88(3), 510-531. Carver, C. S. (1997). Adult attachment and personality: converging evidence and a new measure. Personality and Social Psychology Bulletin, 23(8), 865-883. Creasey, G. (2002). Associations between working models of attachment and conflict management behaviour in romantic couples. Journal of Counseling Psychology, 49(3), 365-375. Darling, N. in Cohan, C. L. (2002). Romantic anxiety, avoidance and middle adolescents' depressive symptoms. V D. Welsh (moderator), When Love Hurts: Adolescents romantic relationships and depressive symptoms. Simpozij na konferenci Society for Research on Adolescent Development, Biennial Meeting New Orleans, LA. Donnellan, M. B., Larsen-Rife, D. in Conger, R. D. (2005). Personality, family history, and competence in early adult romantic relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 88(3), 562-576. Erzar, T. in Kompan Erzar, K. (2011). Teorija navezanosti [Attachment theory]. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Feeney, J. A. in Noller, P. (1990). Attachment style as a predictor of adult romantic relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 58(2), 281-291. Fox, N. A., Kimmerly, N. in Schafer, W. (1991). Attachment to mother / attachment to father: A meta-analysis. Child Development, 62(1), 210-225. 44 Z. Cugmas Fraley, R. C. in Davis, K. E. (1997). Attachment formation and transfer in young adults' close friendships and romantic relationships. Personal Relationships, 4(2), 131-144. George, C., Kaplan, N. in Main, M. (1996). Adult attachment interview. Neobjavljen priročnik. Berkeley: Department of Psychology, University of California. Hazan, C. in Shaver, P. (1987). Romantic love conceptualized as an attachment process. Journal of Personality and Social Psychology, 52(3), 511-524. Jurič, S. (2011). Difference in relationship satisfaction and adult attachment in married and co-habitating couples. Anthropos, 43(1-2), 51-69. Markiewicz, D., Lawford, H., Doyle, A. B. in Haggart, N. (2006). Developmental differences in adolescents' and young adults' use of mothers, fathers, best friends, and romantic partners to fulfil attachment needs. Journal of Youth and Adolescence, 35(1), 127-140. Mickelson, K. D., Kessler, R. C. in Shaver, P. R. (1997). Adult attachment in a nationally representative sample. Journal of Personality and Social Psychology, 73(1), 1092-1106. Nosko, A., Tieu, T. T., Lawford, H. in Pratt, M. W. (2011). How do I love three? Let me count the ways: Parenting during adolescence, attachment styles, and romantic narratives in emerging adulthood. Developmental Psychology, 47(3), 645-657. Overbeek, G., Vollebergh, W., Engels, R. C. M. E. in Meeus, W. (2003). Parental attachment and romantic relationships: Associations with emotional disturbance during late adolescence. Journal of Counseling Psychology, 50(1), 28-39. Sharpsteen, D. J. in Kirkpatrick, L. A. (1997). Romantic jealousy and adult romantic attachment. Journal of Personality and Social Psychology, 72(3), 627-640. Shaver, P. R. in Brennan, K. A. (1992). Attachment styles and the "Big five" personality traits: their connections with each other and with romantic relationship outcomes. Personality and Social Psychology Bulletin, 18(5), 536-545. Simpson, J. A. (1990). Influence of attachment styles on romantic relationships. Journal of Personality and Social Psychology, 59(5), 971-980. Simpson, J. A., Collins, W. A., Tran, S. in Haydon, K. C. (2007). Attachment and the experience and expression of emotions in romantic relationships: A developmental perspective. Journal of Personality and Social Psychology, 92(2), 355-367. Sprecher, S. in Felmlee, D. (1992). The influence of parents and friends on the quality and stability of romantic relationships: A three-wave longitudinal investigation. Journal of Marriage and the Family, 54(4), 888-900. Tomec, E. (2005). Navezanost v odraslosti [Adult attachment]. Anthropos, 37(1-4), 399-415. Žvelc, M. in Žvelc, G. (2006). Stili navezanosti v odraslosti [Adult attachment styles]. Psihološka obzorja, 15(3), 51-64. Prispelo/Received: 02.09.2011 Sprejeto/Accepted: 11.11.2011 Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 20, 4, 45-44 (2011) © Društvo psihologov Slovenije 2011, ISSN 1318-187 Znanstveni raziskovalnoempirični prispevek Anksioznost učencev in dijakov v Sloveniji: vzorec razlik po spolu in starosti Ana Kozina* Pedagoški inštitut, Ljubljana Povzetek: Anksioznost je čustveni, kognitivni, vedenjski in fiziološki odziv posameznika z zaznavo nevarnosti ali grožnje, katerega vzroka se posameznik ne zaveda. Ponavadi ima številne negativne posledice in moti delovanje učencev in dijakov tako doma kot v šoli. Prispevek primerja anksioznost (čustvene in kognitivne komponente) po spolu in v treh starostnih skupinah: mlajši učenci (učenci 4. razreda osnovne šole), starejši učenci (učenci 8. razreda osnovne šole) ter dijaki (dijaki 4. letnikov programov splošne mature). Uporabili smo lestvico anksioznosti za otroke in mladostnike LAOM za merjenje splošne anksioz-nosti ter posameznih komponent anksioznosti v šolskem okolju (kognitivnih in čustvenih). Z dvosmerno analizo variance smo ugotovili pomemben učinek spremenljivk spola, starosti ter pomembne učinke interakcije obeh spremenljivk na anksioznost učencev in dijakov. Ugotavljamo, da so starejše učenke osnovne šole v primerjavi z učenci bolj anksiozne. V skupinah mlajših učencev in dijakov razlike med spoloma niso pomembne. Starejši učenci so v primerjavi z mlajšimi bolj anksiozni, dijaki pa manj anksiozni od obeh skupin osnovnošolcev. Vzorec razlik med različnimi skupinami je skladen z izsledki strokovne literature, ki ugotavljajo višjo anksioznost pri deklicah in višjo anksioznost pri starejših učencih. Prispevek podaja pomembne primerjave anksioznosti na reprezentativnem vzorcu slovenskih učencev in dijakov in obenem odpira nova raziskovalna vprašanja ter potrebo po preverjanju ugotovitev še na drugih starostnih skupinah in z drugimi pripomočki za merjenje anksioznosti. Ključne besede: anksioznost, učenci, dijaki, spol, starost Anxiety of elementary and secondary school students in Slovenia: gender and age analyses Ana Kozina* Educational Research Institute, Ljubljana Abstract: Anxiety is defined as a multidimensional response with emotional, cognitive, behavioral, and physiological domain with the anticipation of threat. Anxiety negatively interferes with the adaptive functioning of students in elementary and secondary schools and needs to be investigated in detail. The present article examines age and gender differences in representative samples of elementary (4th and 8th grade students) and secondary school students (students of 4th grade in Matura programs). The LAOM anxiety scale that measures anxiety with its components (emotional and cognitive) in students in schools was used. Based on the results of two-way ANOVA important age, gender and the interaction effect is evident in analyzed data. 8th grade female students are more anxious compared to 8th grade male students. The gender differences in 4th grade elementary sample and secondary school sample were not significant. 8th grade students are more anxious compared to 4th grade students, secondary school students are least anxious compared to both elementary school samples. The results are congruent with the findings of the * Naslov/Address: dr. Ana Kozina, Pedagoški inštitut, Gerbičeva 62, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, e-mail: ana.kozina@pei.si 46 A. Kozina research literature indicating higher anxiety of females when compared to males and higher anxiety of older students when compared to younger students. The paper offers important findings regarding age and gender differences in representative school samples in Slovenia and proposes future research in direction of including different age groups and different measures of anxiety in the analyses. Key words: anxiety, primary school students, secondary school students, gender, age CC = 2360 Uvod Anksioznost lahko ima številne negativne posledice in moti delovanje učencev in dijakov tako doma kot v šoli zaradi česar je poznavanje njenih značilnosti v teh skupinah pomembno. Pogosta prisotnost anksioznosti namreč prizadene otroka in mladostnika na čustvenem področju, lahko škodi otrokovemu telesnemu zdravju, učenju in razvoju me-dosebnih odnosov, še posebej v šolskem obdobju (Barret, Lock in Farrel, 2005; Coplan, Findlay in Schneider, 2010; Lowe in Raad, 2008; Stallard, 2009). V kolikor težavam, vezanim na povečano anksioznost, v otroštvu in mladostništvu ne namenjamo ustrezne pozornosti ter jih ne obravnavamo, vztrajajo v odraslo dobo in povečajo verjetnost pri-lagoditvenih težav v odraslosti (Furr, Tiwary, Suveg in Kendall, 2009; Stallard, 2009). Anksioznost je bila skozi zgodovino definirana na različne načine: kot dražljaj, poteza, motiv, gon in nazadnje kot čustveno stanje s subjektivno izkušnjo strahu in napetosti (Lewis, 1970, cit. v Endler in Kocovski, 2010). Ob pregledu definicij ugotavljamo, da večina definicij zajema v prvem delu multimodalnost pojava - anksioznost vsebuje kognitivno, čustveno in vedenjsko komponento (Lowe in Raad, 2008; Kocmur, 1999) - in v drugem delu zaznavo nevarnosti in grožnje. Tridelni model kognitivne, vedenjske in čustvene komponente je tudi model, po katerem so razvrščene motnje anksioznosti v klinični psihologiji. Mnogi raziskovalci dodajajo naštetim trem komponentam še fiziološko komponento (Brinšek in Stamos, 1997; Carr, 1998; Stallard, 2009). Čustvena komponenta anksioznosti je pogostokrat jedro definicije. Osnovno čustvo anksioznosti je strah (Craig in Dobson, 1995; Furr idr., 2009). Vedenjska komponenta an-ksioznosti omogoči posamezniku, da se aktivno odzove in izogne bodočim neprijetnim dogodkom (Stallard, 2009). Najpogosteje zajema motorične odzive izogibanja, nemir (Brinšek in Stamos, 1997; Huberty, 2005; Silverman in Treffers, 2001), oklepanje znanega in znanih ljudi (Silverman in Treffers, 2001), hiter govor, razdražljivost, perfekcionizem, nesodelovalnost, nedokončanje nalog in iskanje lažjih nalog (Huberty, 2005). Kognitivna komponenta anksioznosti vsebuje skrbi, kognitivna popačenja, težave pri odločanju, težave pri reševanju problemov, motnje pozornosti, motnje spomina, pretirano občutljivost (Craig in Dobson, 1995; Huberty, 2005) in negativen samogovor (Craig in Dobson, 1995; Huberty, 2005; Silverman in Treffers, 2001). Najpogostejša so kognitivna popačenja in skrbi (Silverman in Treffers, 2001; Stallard, 2009). Fiziološka komponenta pripravlja telo na odziv s povečanim vzburjenjem avtonomnega živčnega sistema (Stallard, 2009). To se kaže kot Anksioznost učencev in dijakov v Sloveniji 47 povečan srčni utrip, težave pri dihanju in povečana prevodnost kože (Endler in Kocovski, 2010; Silverman in Treffers, 2001; Kocmur, 1999). Drugi telesni znaki so še tiki, rdečica, napetost v mišicah, moteno spanje, bruhanje, slabost, eureza (Huberty, 2005), prebavne motnje, oblivanje vročine in mraza (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004), glavoboli (Mar-janovič Umek in Zupančič, 2004; Kocmur, 1999), bolečina v prsih, cmok v grlu, vrtoglavica, omotica, motnje ravnotežja, bolečine v trebuhu ali genitalijah, siljenje na vodo, težave v spolnosti, bolečine v mišicah, tremor, parestezije in utrujenost (Kocmur, 1999). Anksioznost in spol Anksioznost je v vseh starostnih obdobjih pogostejša pri ženskah kot moških (Clarke in Wardman, 1985; Craig in Dobson, 1995; Reynolds in Richmond, 1978; Silverman in Treffers, 2001). Razlike med spoloma so prisotne tako na kliničnih vzorcih (Lowe in Raad, 2008; Stallard, 2009) kot nekliničnih vzorcih (Chaplin, Gilham in Seligman, 2009; Guerrero, Hishinuma, Andrade, Nishimura in Cunanan, 2006). Ženski spol kaže tudi pomembno več inhibicije vedenja v primerjavi z moškim spolom (Silverman in Treffers, 2001), kar nekateri raziskovalci pripisujejo kulturnim stereotipom, ki deklicam dopuščajo bolj inhi-birane vzorce vedenja. Tako raziskovalci še vedno puščajo odprto možnost, da so razlike med spoloma plod kulturno pogojenih stereotipov in tudi večje sposobnosti prepoznavanja in poročanja o simptomih anksioznosti pri ženskem spolu v primerjavi z moškim (Lowe in Raad, 2008). Tovrstne predpostavke podpira podatek, da razlike v obdobju malčkov še niso pomembne, kasneje pa postanejo (Silverman in Treffers, 2001). Razlike med spoloma pa niso vedno enoznačne in so velikokrat odvisne od merjenih komponent anksioznosti in merjenih vrst anksioznosti. V mladostništvu na primer nekatere raziskave (Puklek in Vidmar, 2000; Puklek Levpuščk in Videc, 2008) ugotavljajo odsotnost razlik med spoloma v socialni anksioznosti in inhibiciji spet druge (Olajunji in Cole, 2009) prisotnost razlik v smeri ženskega spola v socialni anksioznosti. Na nivoju komponent anksioznosti pa Olajunji in Cole (2009) ugotavljata , da ženski spol kaže višjo fiziološke komponente, medtem ko v čustveni komponenti anksioznosti ni bilo ugotovljenih pomembnih razlik med spoloma. M. Puklek Lepuvšček in M. Videc (2008) ugotavljata, da so razlike v smeri višje anksioznosti v mladostništvu prisotne na kognitivnih komponentah ne pa v vedenjskih. Na podlagi teh rezultatov so nas v prispevku zanimale razlike med spoloma po posameznih komponentah ne samo s splošni anksioznosti. Anksioznost in starost Anksioznost lahko v povezavi s starostjo raziskujemo na dva načina. To je primerjanje različno starih posameznikov v stopnji anksioznosti ter spremljanje posameznikove anksioznosti skozi daljše časovno obdobje. Z primerjavo različno starih posameznikov Connor (2002) ugotavlja, da so simptomi anksioznosti bolj pogosti v otroštvu, oziroma da mlajši otroci poročajo o več simptomih anksioznosti kot starejši otroci. Spet drugi (npr. Craig in Dobson, 1995; Silverman in Treffers, 2001) ugotavljajo, da se anksioznost zaradi vedno večjih kognitivnih zmožnosti, ki omogočajo razvoj socialne 48 A. Kozina kognicije, zaskrbljnosti in predstav vezanih na morebitne negativne dogodke v prihodnosti, z leti povečuje. Podobno ugotavljajo raziskovalci na kliničnih vzorcih, da se težje oblike motenj anksioznosti pogosteje pojavljajo pri starejših kot mlajših otrocih (Stallard, 2009), ter longitudinalne raziskave, ki spremljajo anksioznost v otroštvu in mladostništvu daljšem časovnem obdobju. Stallard (2009) je primerjal otroke pri 9., 13. letih ter spremljal njihovo anksioznost do starosti 16 let. Najnižje stopnje anksioznosti so se pojavljale pri starosti devet let in najvišje pri starosti 16 let. Raziskave, ki se osredotočajo bolj na anksioznost kot stanje, poročajo, da je ta v mladostništvu pogostejša kot kasneje v odrasli dobi (Zupančič, Cecic Erpič in Boben, 2001), medtem, ko med anksioznostjo kot potezo ni pomembnih razlik med mladostniki in odraslimi (Zupančič idr., 2001). Drugi avtorji (Lowe in Raad, 2008) ugotavljajo, da anksioznost narašča vse do zgodnje odraslosti, ko nekoliko upade in se v pozni odraslosti zopet poveča. Rezultati so lahko odvisni tudi od vrste proučevane anksioznosti. M.Puklek in Vidmar (2000) namreč ugotavljata na primeru socialne anksioznosti, da ta od zgodnjega do poznega mladostništva upada. Kadar nas zanima stabilnost anksioznosti pri posamezniku in ne primerjava med različno starimi posamezniki kot v zgornjih primerih, uporabimo longitudinalne raziskave, ki primerjajo anksioznost posameznika skozi njegova različna razvojna obdobja. Te raziskave tako na kliničnih kot nekliničnih vzorcih kažejo, da povečana anksioznost v otroštvu in mladostništvu vodi v povečano anksioznost v odraslosti (Barret idr., 2005; Ialongo, Edel-sohn, Werthamer-Larsson, Crockett in Kellam, 1996; Matthews, Deary in Whiteman, 2009). L. Woodworth in Fergusson (2001) sta na primer anksioznost merila na nekliničnem vzorcu pri starosti 16 let ter ponovno pri starosti 21 let. Rezultati so pokazali stabilnost anksioznosti. Podobno kažejo tudi rezultati longitudinalne raziskave z imenom Dunedin, v kateri so primerjali anksioznost ter diagnoze istih posameznikov pri 18. in 26. letih (Kim-Cohen, Caspi, Moffit, Harrington, Milne & Poulton, 2003). Stabilnost v času kaže tudi značilnost temperamenta vedenjska inhibicija, ki se povezuje z anksioznostjo (Silverman in Treffers, 2001). Ugotavlja se tudi stabilnost čustvenih težav, katerih jedro je najpogosteje anksioznost. Na primer približno polovica otrok, ki ima čustvene težave pri 10. letih, jih ima tudi pri 14. letih (Rutter, Graham, Chadwick in Yule, 1976, cit. v Lopez in Silverman, 2004). Klinične raziskave tudi kažejo na stabilnost anskioznosti, vendar pa poudarjajo, da se ta anksioznost tekom različnih razvojnih obdobij lahko kaže skozi različne motnje ank-sioznosti. Na primer Berg, Rapoport in Whitaker (1989, cit. v Silverman in Treffers, 2001) ugotavljajo, da je kriterije za isto diagnozo motenj anksioznostni iz otroštva v odraslost doseglo 31 % vzorca otrok z obsesivno kompulzivno motnjo, medtem ko je kar 56 % otrok dosegalo katero izmed drugih oblik anksioznostnih motenj. Leonard, Swedo in Lenane (1993, cit. v Silverman in Treffers, 2001) poročajo še o višjih odstotkih, to je 43 % za isto motnjo anksioznosti in 96 % za katerokoli motnjo anksioznosti. Podobno tudi Cantwell in Baker (1989, cit. v Lopez in Silverman, 2004) trdita, da ima 66 % otrok enake ali podobne čustvene težave po štirih letih. Raziskave, ki obravnavajo anksioznost kot potezo in ank-sioznost kot stanje ugotavljajo, da je prva stabilna v času in druga ne. Razkorak v stabilnosti ugotavljajo tudi raziskovalci, ki primerjajo stabilnost različnih komponent anksioznosti. Anksioznost učencev in dijakov v Sloveniji 49 Fiziološka komponenta se kaže kot bolj stabilna v času, medtem ko sta kognitivna in socialna komponenta bolj odvisni od situacijskih dejavnikov (Olatunji in Cole, 2009). V prispevku preverjamo vzorec razlik med spoloma na vzorcih slovenskih učencev in dijakov, ter razlike v stopnji anksioznosti med mlajšimi učenci, starejšimi učenci in dijaki. Zanimalo nas je kako se vzorec razlik na nivoju komponent anksioznosti kaže na slovenskih vzorcih. Pričakujemo pomembne razlike med spoloma v vseh treh starostnih skupinah v smeri večje anksioznosti deklet. Pričakujemo tudi pomembne razlike v stopnji anksioznosti med vsemi tremi starostnimi skupinami. Smer razlik, zaradi razhajanj v ugotovitvah predhodnih raziskav, nismo predvideli vnaprej. Metoda Udeleženci Analize razlik v anksioznosti so vključene v širše zastavljeno raziskavo o ank-sioznosti v šolskem okolju, zato je v analize vključen vzorec učencev in dijakov, ki so sodelovali v mednarodnih raziskavah trendov znanja matematike in naravoslovja TIMSS in TIMSS za maturante 2008. Vzorec učencev iz raziskave TIMSS 2007 je predstavljal reprezentativen vzorec učencev četrtih (mlajši učenci) in osmih razredov (starejši učenci) osnovne šole. Vzorčenje v TIMSS-u je bilo stratificirano, pri čemer so bili kot stratumi določene geografske regije Slovenije, znotraj teh pa je potekalo naključno izbiranje šol. Naključno je bilo tako izbranih 150 osnovnih šol. Znotraj izbranih šol so bili ponovno naključno izbrani posamezni oddelki med četrtimi in osmimi razredi, po eden ali dva na vsako šolo. Naključno vzorčenje je potekalo s programom WinW3 S (IEA DPC, v. 2006), ki je bil posebej za ta namen razvit v mednarodnih centrih raziskave TIMSS. Izbrani razredi na šoli so bili v raziskavo vključeni v celoti, v kolikor je bilo pridobljeno soglasje staršev. Vzorec učencev je tako bil sestavljen iz dveh podvzorcev. Vzorec starejših učencev je vključeval 5143 učencev osmega razreda, od tega 2545 učencev in 2569 učenk1. Povprečna starost osmošolcev je bila 13,8 let. Vzorec mlajših učencev je sestavljalo 5284 učencev četrtega razreda, od teh 2621 učencev in 2663 učenk2. Njihova povprečna starost je bila 9,8 let (Japelj Pavešič, Svetlik, Rožman in Kozina, 2008). Način vzorčenja dijakov za raziskavo TIMSS 2008 za maturante je bil nekoliko drugačen. Posebnost vzorčenja je bila, da so bile zaradi zahteve po mednarodni primerljivosti vzorca v raziskavo vljučene vse srednje šole s programom splošne mature v Sloveniji in znotraj njih vsi dijaki, ki so se pripravljali na maturo iz fizike ter vzorec dijakov, ki so se pripravljali na maturo iz matematike. Vzorec dijakov je tako sestavljalo 3343 dijakov, od teh 1743 fantov in 1600 deklet3. Njihova povprečna starost je bila 18,8 let (Japelj Pavešič, Svetlik, Kozina in Rožman, 2009). 1 Nekaj učencev (29) ni navedlo ne podatka o spolu ne podatka o starosti. 2 Nekaj učencev (12) ni navedlo ne podatka o spolu ne podatka o starosti. 3 Nekaj dijakov (12) ni navedlo ne podatka o spolu ne podatka o starosti. 50 A. Kozina Pripomočki LAOM lestvica anksioznosti (Kozina, 2011) vsebuje 14 postavk in je oblikovana za merjenje splošne ravni anksioznosti ter posameznih komponent anksioznosti: čustvena komponenta - čustva (č), kognitivna komponenta - odločanje (O) in kognitivna komponenta - skrbi (S). Trikomponentna hierarhična struktura lestvice je bila potrjena z KFA na vzorcih učencev (RMSEA=0,062; CFI=0,946; TLI=0,933; SRMR=0,033) in dijakov (RMSEA=0,066; CFI=0,941; TLI=0,928; SRMR=0,036). Komponenta č zajema osem postavk, ki se vsebinsko nanašajo na neprijetna občutja, strah, napetost... (npr. Kar naenkrat se počutim prestrašenega in ne vem zakaj; V šoli se počutim napeto). Kognitivna komponenta - O vsebuje 3 postavke, ki se nanašajo na težave z odločanjem in pozornostjo (npr. Težko se odločim za eno stvar). Kognitivna komponenta - S zajema tri postavke in vsebinsko zajema skrbi povezane s šolo (npr. Zelo me skrbijo moje ocene v šoli). Lestvica je namenjena merjenju anksioznsti učencev in dijakov v šolskem okolju. Lestvica meri anksioznost na 5-stopenjski Likertovi lestvici (1=nikoli, 2=redko, 3=včasih, 4=pogosto, 5=vedno). Vse postavke so pozitivno vrednotne. Večja vrednost pomeni višjo stopnjo anksioznosti. Lestvica se je izkazala kot zanesljiva (uporabljen je Cronbachov a kot mera notranje skladnosti) tako na vzorcu učencev (aČ=,862; aO=,708; aS=,714) kot na vzorcu dijakov (aČ=,878; aO=,732; aS=,717). Občutljivost je ugotovljena z merami razpršenosti, metodo skrajnih skupin ter analizo koeficientov korelacije med posameznimi postavkami lestvice in skupnim dosžkom na komponenti (r =,60; r =,60). Kon- r r \ povprečni - ucenci ' ' povprečni - dijaku ' 7 struktna veljavnost je bila potrjena z stabilnostjo strukture lestvice na različnih vzorcih ter pomembno povezanostjo dosežka na lestvici LAOM z v našem prostoru uveljavljeno mero anksioznosti STAI-X2 (rLAOM-STAI-X2=,42) (Kozina, 2011). Postopek V raziskavo vključeni učenci in dijaki so lestvico LAOM reševali na dan izvedbe mednarodnih raziskav TIMSS. Zagotovljena je bila anonimnost reševanja ter neomejen čas. Večina učencev in dijakov je lestvico rešila v 5 minutah. Rezultati Pri preverjanju razlik v komponentah anksioznosti med spoloma in med različno starimi udeleženci smo uporabili dvosmerno analizo variance (ANOVA), ki omogoča hkratno primerjanje razlik v komponentah anksioznosti glede na spol in starost ter tudi primerjanje razlik glede na interakcijo med spremenljivkama spol in starost. Interakcija pomeni, da je od vrednosti na eni neodvisni spremenljivki (na primer spol) odvisen učinek druge neodvisne spremenljivke (na primer starost) na opazovano spremenljivko (Howell, 2008). Pri tem smo si, da bi nadzorovali porast skupne a napake zaradi multiplih post hoc testov pomagali z Bonferronijevo korekcijo. Ta določi statistično pomembnost glede na število vzporednih primerjav, to je širše sprejeto 5 % verjetnost deli s številom Anksioznost učencev in dijakov v Sloveniji 51 primerjav (Howell, 2008). V primeru ugotovljenih statistično pomembnih vplivov smo naknadno parno preverili razlike med skupinami z enosmernimi analizami variance ter testi mnogoterih primerjav (Sidak test). Tabela 1. Dvosmerna ANOVA za primerjanje razlik v komponentah anksioznosti glede na spol in starost. F P n 2 spol 7,506 ,006 ,001 Č starost 17,936 ,000 ,003 spol x starost 4,674 ,009 ,001 spol 13,826 ,000 ,001 O starost 117,022 ,000 ,018 spol x starost 18,688 ,000 ,003 spol 4,068 ,044 ,000 S starost 8,299 ,000 ,001 spol x starost 23,875 ,000 ,004 Opombe: Podatki so uteženi z utežjo HouseWeight. Č = čustva; O = odločanje; S = skrbi. Mejo za statistično pomembnost učinkov smo v skladu z Bonferronijevo korekcijo določili pri p = ,016. Ugotavljamo statistično pomemben učinek razlik med spoloma na komponentah anksioznosti čustva in odločanje, ne pa tudi na komponenti skrbi. Deklice poročajo o več strahu, napetosti in neprijetnih občutij v primerjavi z dečki. Prav tako poročajo o več težavah z odločanjem in več težavah pri usmerjanju pozornosti. Ugotovili smo tudi pomemben učinek razlik po starosti na vseh komponentah anksioznosti ter tudi pomemben vpliv interakcije spola in starosti na vse komponente anksioznosti. Vpliv interakcije pomeni, da je učinek razlik med spoloma na anksioznost različen med različno starimi udeleženci. Učinki so sicer pomembni, vendar pa mera velikosti učinka kaže majhne deleže pojasnjene variance s temi učinki. Glede na mere velikosti učinka lahko ugotovimo, da ima na komponente anksioznosti večji učinek starost v primerjavi s spolom. Če primerjamo odstotke pojasnjenih varianc z učinki starosti po komponentah anksioznosti, ugotovimo, da je najvišji odstotek pojasnjene variance pri komponenti odločanje. Težave v odločanju in težave v usmerjanju pozornosti v največji meri razlikujejo med spoloma. Ker smo ugotovili pomemben učinek interakcije spola in starosti, smo nadalje analizirali razlike med spoloma znotraj vsake starostne skupine z enosmerno ANOVO. Rezultati se nahajajo v tabeli 2. 52 A. Kozina Tabela 2. Enosmerna ANOVA za primerjavo razlik v anksioznosti pri učencih in dijakih glede na spol. ženski spol moški spol M SD M SD F p n2 mlajši učenci Č 15,90 6,39 15,70 6,56 1,355 ,244 ,000 O 7,07 2,86 7,06 3,04 0,008 ,931 ,000 S 7,96 3,10 8,12 3,32 3,431 ,064 ,009 starejši učenci Č 16,27 5,98 15,47 5,77 23,98 ,000 ,005 O 7,56 2,51 6,96 2,55 73,10 ,000 ,014 S 8,42 2,62 7,91 2.66 61,14 ,000 ,012 dijaki Č 16,69 5,84 16,73 5,69 0,024 ,877 ,000 O 8,13 2,61 8,14 2,54 0,010 ,922 ,000 S 8,26 2,43 8,34 2,37 0,454 ,500 ,000 Opombe: Podatki so uteženi z utežjo HouseWeight. Č = čustva; O = odločanje; S = skrbi. Mejo za statistično pomembnost učinkov smo v skladu z Bonferronijevo korekcijo določili pri p = ,004. Stopnje svobode: učenci: df1 = 1, df2 = 5593; dijaki: df1 = 1, df2 = 2129. Najvišji odstotki pojasnjene variance z razlikami v komponentah anksioznosti glede na spol so pri starejših učencih osnovne šole. Pri dijakih in mlajših učencih razlike med spoloma niso pomembne. Starejše učenke imajo višje rezultate na vseh komponentah anksioznosti v primerjavi s starejšimi učenci. Z razlikami med spoloma lahko pri starejših učencih pojasnimo 1% variance kognitivnih oblik anksioznosti in 0,5 % anksioznosti čustvenih oblik anksioznosti, kar kaže na to, da so razlike med spoloma večje v primeru kognitivnih komponent in ne toliko v čustevni komponenti. Starejše učenke imajo več težav pri odločanju in več skbi vezanih na šolo medtem ko so razlike med učenkami in učenci v prisotnosti strahu in neprijetnih občutij sicer prisotne vendar manjše. Razlike v komponentah anksioznosti smo z enosmerno ANOVO preverili tudi med različno starimi udeleženci. Rezultati so zajeti v tabeli 3. Tabela 3. enosmerna ANOVA za primerjavo komponent anksioznosti med mlajšimi in starejšimi učenci ter dijaki. mlajši učenci starejši učenci dijaki (N = 4405) (N = 4428) (N = 2156) M SD M SD M SD F p n 2 Sidak Č 22,40 9,18 22,81 8,34 16,71 5,79 143,439 ,000 ,073 3<1,2 O 13,02 4,92 14,10 4,54 8,13 2,58 1311,383 ,000 ,194 3<1<2 S 10,09 3,95 10,56 3,40 8,31 2,41 311,383 ,000 ,052 3<1<2 Opombe: Podatki so uteženi z utežjo HouseWeight. AN = anksioznost; Č = čustva; O = odločanje; S = skrbi. Stopnje svobode: df1 = 1, df2 = 11584. Anksioznost učencev in dijakov v Sloveniji 53 Starejši učenci izkazujejo višje stopnje anksioznosti na vseh komponentah anksioz-nosti v primerjavi z mlajšimi učenci osnovne šole. Dijaki izkazujejo manj anksioznosti na vseh komponentah kot obe skupini osnovnošolcev. V tabelo so vključeni rezultati Sidak testa, ki kažejo pomembne razlike med večino starostnih skupin na ravni tveganja ,001. Razlike niso pomembne med mlajšimi in starejšimi učenci v komponenti čustva. Z razlikami med različno starimi udeleženci lahko največ variance pojasnimo na komponenti odločanje in sicer 19 %. Razprava Namen raziskave je bil ugotoviti kako se na slovenskih vzorcih učencev in dijakov kažejo razlike v anksioznosti med spoloma in po starosti. Ker strokovna literatura ugotavlja razlike med spoloma v smeri večje anksioznosti ženskega spola smo to povezavo preverili tudi mi. Pri tem nas je zanimalo kako se te razlike kažejo v različnih starostnih skupinah ter kako se te različne starostne skupine razlikujejo med seboj v stopnji anksioznosti. Ker je analiza anksioznosti po komponentah vsaj v otroštvu (Silverman in Treffers, 2001) zelo pomembna in ker se razlike med spoloma lahko pojavljajo različno glede na opazovano komponento (Olajunji in Cole, 2009) smo razlike analizirali po posameznih komponentah anksioznosti. Rezultati kažejo, da je tako učinek spola kot učinek starosti na anksioznost pomemben. Ugotovili smo tudi, da je pomemben učinek interakcije spola in starosti na anskioznost. To pomeni, da so učinki spola različni v različnih starostnih skupinah ter da je učinek starosti različen glede na spol. Zaradi ugotovljenih učinkov smo preverili razlike med spoloma na vseh treh vzorcih: pri mlajših in starejših učencih ter dijakih. Zatem smo ločeno preverili tudi razlike v komponentah anksioznosti med različno starimi skupinami. Razlike med spoloma Glede na to, da raziskave poročajo o pomembnih razlikah med spoloma v stopnji anksioznosti že od predšolskega obdobja (Levinsohn, Gotlib, Levinsohn, Seeley in Allen, 1998; Olatunji in Cole, 2009), smo predpostavili, da bodo razlike v prid ženskemu spolu pomembne v vseh treh starostnih skupinah. Razlike med spoloma so se pokazale kot pomembne pri starejših učencih osnovne šole, ne pa tudi pri mlajših učencih in dijakih. Starejše učenke so bolj anksiozne kot starejši učenci. Bolj imajo izražene vse merjene komponente anksioznosti, čustva, odločanje in skrbi. Starejše učenke v okviru čustvene komponente čustva v večji meri poročajo o strahu, neprijetnih občutjih, tesnobnosti in napetosti kot pa starejši učenci. Prav tako poročajo v okviru kognitivnih komponent odločanje in skrbi o več težavah pri odločanju, o več težavah pri usmerjanju pozornosti ter o večji količini skrbi vezanih na šolo. Pri mlajših učencih v starosti devet do enajst let tudi Mazzone in sodelavci (Mazzone, Ducci, Scoto, Passaniti, D'Arrigo, & Vitiello 2007) niso ugotovili pomembnih razlik v anksioznosti med spoloma. So jih pa isti raziskovalci ugotovili pri starejših učencih in dijakih. Podobno kot mi sta tudi H. A. K. Jacques in Mash (2004) na vzorcu 54 A. Kozina učencev s povprečno starostjo deset let in dijakov s povprečno starostjo 16 let predpostavila pomembne razlike med spoloma, in podobno kot pri nas so bile razlike pomembne pri 16. letih, ne pa pri desetih letih. Tudi Huberty (2005) ugotavlja, da so nekje do starosti deset ali enajst let razlike med spoloma še nepomembne, kasneje pa postanejo pomembne. Ker so mlajši učenci v vzorcu stari v povprečju 9,8 let, so naši podatki skladni z rezultati teh raziskav. Navedene študije kažejo, da se razlike med spoloma v anksioznosti večajo s starostjo. To potrjuje vzorec razlik pri mlajših in starejših učencih naše raziskave. Vendar pa, če sledimo tej smeri, bi pričakovali pomembne razlike med spoloma tudi pri dijakih, ki so v povprečju stari 18,8 let. Vendar pa na našem vzorcu nismo ugotovili pomembnih razlik med spoloma pri dijakih. Neskladje z rezultati drugih študij lahko pojasnimo kot posledico izbire vzorca, saj so bili vzorčeni dijaki zadnjega letnika splošne mature, ki morebiti ne izkazujejo podobnih ravni anksioznosti kot splošna populacija enako starih posameznikov. Za spremljanje razlik med spoloma s starostjo bi bilo potrebno lestvico uporabiti na bolj reprezentativnih vzorcih dijakov. Se pa rezultati skladajo z vzorcem razlik med spoloma v socialni anksioznosti. M. Puklek in Vidmar (2000) sta namreč pomembne razlike med spoloma v socialni anksioznosti ugotovila v starosti 16 let, ne pa tudi 20. Tudi ta raziskava je bila kot naša osnovana na podatkih slovenskih vzorcev, vendar pa se je bolj specifično osredotočila na socialno anksioznost. Sicer pa do porasta razlik med spoloma s starostjo lahko prihaja tudi zaradi splošnega porasta anksioznosti v tem obdobju o katerem bomo podrobneje govorili v poglavju o razlikah v anksioznosti glede na starost. Povišana anksioznost pa se na primer lahko pri starejših učenkah v večji meri kot pa pri starejših učencih izrazi zaradi socialnega okolja, ki je bolj naklonjeno izražanju anksioznosti pri ženskemu spolu v primerjavi z moškim. O vplivu socialnega okolja na izražanje anksioznosti poročajo tudi drugi raziskovalci (Craske, 2003; cit. v Olatunji in Cole, 2009). Ko upoštevamo tudi učinek starosti, lahko z razlikami med spoloma pojasnimo le 0,1 % skupne variance anksioznosti. Če pa pogledamo podrobneje samo starejše učence lahko z učinkom razlik med spoloma pojasnimo 1 % skupne variance anksioznosti, od tega največ variance anksioznosti starejših učencev pojasnimo z razlikami v kognitivnih komponentah (odločanje in skrbi) in manj v čustvenih komponentah (čustva). Glede na učinek razlik ugotavljamo, da so razlike med spoloma skorajda zanemarljive in prisotne samo pri starejših učencih ne pa tudi pri mlajših učencih in dijakih. Nekoliko večji je učinek starosti na anksioznosti o katerem bomo govorili v nadaljevanju. Razlike med starostnimi skupinami Z učinkom starosti lahko največ razlik - 2 %, pojasnimo v kognitivni komponenti odločanje, kar pa je še vedno zelo majhen odstotek pojasnjenih razlik. Podobno kot spol smo zaradi pomembnega učinka interakcije tudi učinek starosti podrobneje analizirali. Mlajše in starejše učence ter dijake smo primerjali v stopnji anksioznosti. Med vsemi starostnimi skupinami smo našli pomembne razlike v anksioznosti. Starejši učenci v pri- Anksioznost učencev in dijakov v Sloveniji 55 merjavi z mlajšimi izkazujejo višje stopnje anksioznosti na vseh treh komponentah. Dijaki izkazujejo manj anksioznosti kot obe skupini učencev. To pomeni, da dijaki v primerjavi z učenci izkazujejo manj strahu, manj neprijetnih občutij in napetosti ter tudi poročajo o manj težavah s pozornostjo, odločanjem in o manj skrbeh v primerjavi z obema skupinama učencev. Podoben vzorec razlik so ugotovili tudi Mazzone in sodelavci (Mazzone, idr., 2007), ki so z lestvico MASC primerjali anksioznost osem do devet letnikov, 11- do 13-letnikov in 14- do 16-letnikov. Rezultati njihove raziskave kažejo, da so v primerjavi z ostalima dvema starostnima skupinama najbolj anksiozni 11- do 13-letniki. Med podobnimi starostnimi skupinami, tj. skupino devet do deset let starih otrok ter 13 let starih otrok, sta tudi Olatunji in Cole (2009) odkrila podoben vzorec pri preučevanju količine skrbi. Starejši otroci so poročali o več skrbeh kot mlajši otroci. V tem obdobju lahko razlike med starejšimi in mlajšimi učenci pripišemo razvoju kognitivnih procesov. Raven anksioznosti se namreč z razvojem zvišuje ravno zaradi razvoja kognitivnih sposobnosti (Silverman in Treffers, 2001). Razvoj kognitivnih sposobnosti, predvsem prehod iz konkretno logičnega na formalno logični nivo mišljenja, starejšim učencem omogoča boljše predstavljanje bodočih negativnih dogodkov in s tem povezanih negativnih misli in skrbi, ki so vsebina kognitivnega dela anksioznosti. V prid naši razlagi govorijo tudi mere velikosti učinka, ki so najvišje ravno pri komponenti odločanje, ki sodi v kognitivni del anksioznosti. Tudi raziskave na kliničnih vzorcih (Nelles in Barlow, 1988, cit. v Silverman in Treffers, 2001) kažejo, da je anksioznost pri mlajših učencih nižja. Poročajo na primer o relativni redkosti paničnih napadov pred obdobjem mladostništva, saj otroci še kognitivno ne zmorejo notranjih predstav o možnih katastrofičnih pojavih, kot je na primer izguba kontrole (Nelles in Barlow, 1988, cit. v Silverman in Treffers, 2001). Prav tako starost starejših učencev te umešča v obdobje zgodnjega mladostništva za katerega je značilno najbolj intenzivno ukvarjanje z lastnimi občutki in s tem povezano tudi obdobje visoke anksioznosti (Elkind, 1979, cit. v Puklek in Vidmar, 2000). S starostjo naraščajo tudi skrbi, vezane na šolo in socialne situacije (Silverman in Treffers, 2001). Naši rezultati so s tem skladni, saj so v komponento skrbi vključene večinoma skrbi, vezane na šolo in šolsko situacijo. Glede na razvoj kognitivnih procesov bi sklepali, da bodo najbolj anksiozni dijaki, ki so najstarejši in imajo kognitivne sposobnosti tudi najbolj razvite. Na primeru naših podatkov ni tako, saj dijaki kažejo nižjo anksioznost kot pa učenci. To je lahko v prvi vrsti posledica izbire vzorca, ki je reprezenativen samo za dijake zadnjih letnikov splošne mature, ne pa za vse dijake in še manj za vse mladostnike te starosti. V drugi vrsti pa lahko pri tej starostni skupini govorimo tudi že o prehodu v zgodnjo odraslo dobo za katero je z vidika anksioznosti značilen upad anksioznosti povezan. Raziskave kažejo, da se anksioznost v otroštvu in mladostništvu povečuje vse do obdobja zgodnje odraslosti, ko nekoliko upade in se v pozni odraslosti zopet poveča (Lowe in Raad, 2008). Konec obdobja mladostništva in prehod v zgodnjo odraslost nima jasno dolčenih mej in je v večji meri odvisen od razvojnih nalog, ki jih posameznik izpolnjuje. Z naraščajočo starostjo mladostnikov meje med mladostništvom in zgodnjo odraslostjo postajajo vse bolj ohlapne, saj so tudi precejšnje individualne razlike v doseganju relativne psihološke zrelosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Upad na prehodu v zgodnjo odraslost je po- 56 A. Kozina vezan tudi z oblikovanjem stabilne identitete ter premikom od egocentrične pozicije v sociocentrično (Puklek in Vidmar, 2000). Dijaki v tej starosti namreč niso več v tolikšni meri kot starejši učenci osredotočeni na lastna občutja in na lastno egocentričnost kar omogoča znižanje anksioznosti. O upadu anksioznosti od starosti 16 do 18 let na podobnem vzorcu poročata tudi M. Zupančič in Justin (1998), ki sta spremljala osebnostne značilnosti slovenskih gimnazijcev. Na področju socialne anksioznosti o zmanjšanju te na prehodu iz zgodnjega do poznega mladostništva poroča M. Puklek in Vidmar (2000). Nižje dosežke na komponenti skrbi pri dijakih lahko dodatno pojasnimo tudi z značilnostmi vključenega vzorca. Glede na ugotovitve M. Ule (Ule, 1995, cit. v Mar-janovič Umek in Zupančič, 2004) se pri mladostnikih v Sloveniji v največji meri pojavljajo naslednje skrbi: skrb, da ne bodo našli zaposlitve, morebitni izbruh vojne, okužba z virusom HIV, da bi ostali brez lastnega stanovanja in da bodo revni. Ker v našem vzorcu vsi dijaki nameravajo nadaljevati šolanje (Japelj Pavešic, Svetlik, Kozina in Rožman, 2009), lahko predvidevamo, da jih skrbi v zvezi z zaposlitvijo, ki so po pogostosti med dijaki na prvem mestu, ne obremenjujejo in tako na tem področju niso v tolikšni meri obremenjeni s skrbmi kot pa so njihovi vrstniki drugih srednjih šol in vrstniki, ki niso vključeni v srednje šole. Prispevek podaja pomembne podatke o razlikah med spoloma in med različnimi starostnimi skupinami slovenskih učencev in dijakov. V analize so vključeni trije veliki reprezentativni vzorci kar veča posplošljivost rezultatov. Prispevek vzorec razlik osvetljuje z vidika komponent anksioznosti in s tem podaja bolj natančno sliko anskioznosti v povezavi s spolom in starostjo. Pri interpretaciji rezultatov se moramo zavedati tudi nekaterih omejitev raziskave. Te se v prvi vrsti nanašajo na ozko reprezentativnost vzorca dijakov. V nadaljnjem raziskovanju bi bilo v analize smiselno vključiti še druge starostne skupine in na ta način pridobiti bolj celostno sliko anksioznosti učencev in dijakov. Pri tem se moramo zavedati, da naši rezultati ne govorijo o tem kako se ank-sioznost spreminja skozi čas, saj zasnova raziskave ni longitudinalne temveč prečne narave in s tem omogoča samo primerjavo anksioznosti med različnimi starostnimi skupinami. Prav tako bi bilo smiselno v podobnih analizah uporabiti tudi druge mere anksioznosti in s tem še dodatno preveriti vzorec razlik. Literatura Barret, P. M., Lock, S. in Farrel, L. J. (2005). Developmental differences in universal preventive intervention for child anxiety. Clinical Child Psychology and Psychiatry, 10(4), 539-555. Brinšek, B. in Stamos, V. (1996). Nevrotske, stresne in somatoformne motnje v splošni medicini in psihiatriji. Begunje: Psihiatrična bolnišnica Begunje. Carr, A. (1998). The handbook of child and adolescent clinical psychology. London, England: Routledge. Clarke, J. C. in Wardman, W. (1985). Agoraphobia a clinical & personal account. Sidney, Oxford, New York, Toronto, Paris, Frankfurt: Pergamon Press. Anksioznost učencev in dijakov v Sloveniji 57 Connor, D. F. (2002). Aggression and antisocial behaviour in children and adolescents. reserach and treatment. New York: Guilford Press. Copland, R., , L. C. in Schneider, B. H. (2010). Where do anxious children »fit« best? Childcare and the emergence of anxiety in early childhood. Canadian Journal of Behavioural Science, 42(3), 185-193. Craig, K. D. in Dobson, K. S. (1995). Anxiety and depression in adults and children. Thousand Oaks: Sage publications. Chaplin, T. M., Gilman, J. E. in Seligman, M. E. P. (2009). Gender, anxiety and depressive symptoms: A longitudinal study of early adolescents. Journal of Early Adolescence,29(2), 307-327. Endler, N. S. in Kocovski, N. L. (2003). Anxiety assessment. Sneto z naslova http://sage.reference.com/psychassesment/article_n8.html. Furr, J. M., Tiwary, S., Suveg, C. in Kendall, P. C. (2009). Anxiety disorders in children in adolescents. V M. M. Antony in M. B. Stein (ur.), Oxford handbook of anxiety and related disorders (str. 636-656). Oxford, England: Oxford University Press. Guerrero, A. P. S., Hishinuma, E. S., Andrade, N. N., Nishimura, S. T. in Cunanan, V. L. (2006). Correlations among socioeconomic and family factors and academic, behavioural, and emotional difficulties in Filipino adolescents in . International Journal of Social Psychiatry,52(4), 343-359. Howell, D. C. (2008). Fundamental statistics for the behavioural sciences (6th ed.). Belmont: Thomson Wadsworth. Huberty, T. J. (2005). Anxiety disorders. Sneto z naslova http://sage.reference.com/humandevelop-ment/article_n45.html. lalongo, N., Edelsohn, G., Werthamer-Larsson, L., Crockett, L. in Kellam, S. (1996). The course of aggression in first-grade children with and without co morbid anxious symptoms. Journal of Abnormal Child Psychology,24(4), 445-456. Jacques, H. A. K. in Mash, E, J. (2004). A test of the tripartite model of anxiety and depression in elementary and high school boys and girls. Journal of Abnormal Child Psychology, 32(1),13-25. Japelj Pavešic, B., Svetlik, K., Kozina, A. in Rožman, M. (2008). Matematični dosežki Slovenije v raziskavi TIMSS2007. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Japelj Pavešic, B., Svetlik, K., Kozina, A. in Rožman, M. (2009). Znanje matematike in fizike med maturanti v Sloveniji in po svetu. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Kim-Cohen, J., Caspi, A., Moffit, T. E., Harrington, H., Milne, B. J. in Poulton, R. (2003). Prior juvenile diagnosis in adults with mental disorder: Developmental follow-back of a prospective - longitudinal cohort. Archives of General Psychiatry,37(4), 709-717. Kocmur, M. (1999). Nevrotske stresne in somatoformne motnje. V M.Tomori in S. Ziherl (ur.), Psihiatrija (str. 229-258). Ljubljana: Medicinska fakulteta. Kozina, A. (2011). LAOM multidimensional anxiety scale for measuring anxiety in children and adolescents: Addressing psychometric properties. Journal of Psychoeducational Asses-ment. Doi: 10.1177/0734282911423362 Lewinsohn, P. M, Gotlib, I. H, Lewinsohn, M., Seeley, J. R. in Allen, N. B. (1998). Gender differences in anxiety disorders and anxiety symptoms in adolescents. Journal of Abnormal Psychology, 107(1), 109-117. 58 A. Kozina Lopez, B. in Silverman, W. (2004). Anxiety disorders in children. Objavljeno na: http://sage.refe-rence.com/ applieddevscience/article_n3 5 .html. Lowe, P. A. in Raad, J. M. (2008). Anxiety. Objavljeno na: http://sage.reference.com/educational psychology/article_n12.html. Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Mattews, G., Deary, J. in Whiteman, M. C. (2009). Personality traits. Cambridge England: Univer-stity Press. Mazzone, L., Ducci, F., Scoto, M. C., Passaniti, E., D'Arrigo, V. G. in Vitiello, B. (2007). The role of anxiety symptoms in school performance in a community sample of children and adolescents. BMC Public Health, 7. Olatunji, B. O. in Cole, D. A. (2009). The longitudinal structure of general and specific anxiety dimensions in children: Testing a latent trait-state-occasion model. Psychological Assess-ment,21(3), 412-424. Puklek, M. in Videc, M. (2008). Psychometric properties of the Social anxiety scale for adolescents (SASA) and its relation to positive imaginary audience and academic performance in Slovene adolescents. Studia Psychologica, 50(1), 49-65. Puklek, M. in Vidmar, G. (2000). Social anxiety in Slovene adolescents: Psychometric properties of a new measure, age differences in relation with self-consciousness and perceived incompetence. European journal of applied psychology, 50(2), 249-258. Reynolds, C. R. in , B. O. (1978). What I think and feel: A revised measure of children's manifest anxiety. Journal of Abnormal ChildPsychology,6, 271-280. Silvermann, W. K. in Treffers, P. D. A. (2001). Anxiety disorders in children and adolescents. Research, assessment and intervention. Cambridge, England: Cambridge University Press. Stallard, P. (2009). Anxiety. Cognitive behaviour therapy with children and young people. New York, USA: Routledge. Woodworth, L. J. in Fergusson, D. M. (2001). Life course outcomes of young people with anxiety disorders in adolescence. Journal of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 40(9), 1086-1093. Zupančič, M. in Justin, J. (1998). The Slovene model of sports classes in grammar schools: psychological and educational point of view. Educational Research and Evaluation,4(1), 42-56. Zupančič, M., Cecic Erpič, S. in Boben, D. (2001). Vprašalnik velikih pet za otroke in mladostnike. Neobjavljeno raziskovalno poročilo. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva. Prispelo/Received: 01.08.2011 Sprejeto/Accepted: 18.11.2011 Psihološka obzorja /Horizons of Psychology, 20, 4, 59-114 (2011) © Društvo psihologov Slovenije 2011, ISSN 1318-187 Znanstveni raziskovalnoempirični prispevek Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje: je stereotipna predstava agresivnega človeka kot socialno nekompetentnega zavajajoča? Marina Vidmar in Andreja Avsec* Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo Povzetek: V pričujoči raziskavi smo na 187 dijakih 3. in 4. letnika gimnazije (86 deklet in 101 fant) preučevali, v kolikšni meri različni vidiki socialne inteligentnosti prispevajo k posredni in neposredni agresivnosti ter v kolikšni meri empatija lahko deluje kot zaviralec agresivnosti. Agresivnost smo ocenjevali z vprašalnikoma AQ (fizična agresivnost) in IAS-A (socialno izključevanje, zlobni humor in indukcija krivde), socialno inteligentnost z vprašalnikom TSIS (procesiranje socialnih informacij, socialne spretnosti in socialno zavedanje), empatijo pa s z vprašalnikom IRI (zavzemanje perspektive in empatična skrb). Rezultati so potrdili naša predvidevanja, da kognitivni vidik empatije deluje kot pomemben inhibitor tako direktnih kot indirektnih oblik agresivnosti. Sposobnost procesiranja socialnih informacij je bila pomembno pozitivno, socialno zavedanje pa pomembno negativno povezana s posredno agresivnostjo, kar nakazuje, da povezave različnih vidikov socialne inteligentnosti z agresivnostjo niso enoznačne. Socialno visoko inteligentne osebe, ki nimajo težnje po vživljanju v perspektivo drugega, torej lahko zlorabljajo svoje sposobnosti (predvsem sposobnost procesiranja socialnih informacij) za bolj prikrito in zato družbeno manj sankcionirano agresivno vedenje, ki pa vseeno destruktivno deluje na medosebne odnose. Key words: agresivnost, socialna inteligentnost, empatija, pozna adolescenca Social intelligence, empathy, and aggressive behavior: Is a stereotype of aggressive individual as socially incompetent inaccurate? Marina Vidmar and Andreja Avsec* University of Ljubljana, Faculty ofArts, Department ofPsychology Abstract: In the present research, which was carried out on 187 high school students (86 girls and 101 boys), we examined to what extent different aspects of social intelligence contribute to indirect and direct aggression and to what extent empathy can act as a mitigator of aggression. We used The Aggression Questionnaire to measure physical aggression, IAS-A (which includes Social Exclusion, Use of Malicious Humour and Guilt Induction sub-scales) to measure indirect aggression, TSIS (which includes Social Information Processing, Social Skills and Social Awareness sub-scales) to * Naslov/Address: Andreja Avsec, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta UL, Aškerčeva 2, Ljubljana, Slovenija, e-mail: andreja.avsec@psiha.net 60 M. Vidmar in A. Avsec measure social intelligence and IRI (Perspective Taking and Empathic Concern sub-scales). The results confirmed our expectations that the cognitive aspect of empathy acts as an inhibitor of both direct and indirect aggression. The relationship between the ability of processing social information and indirect aggresssion was positive, whereas the relationship between social awareness and indirect aggression was negative, which shows that the relationships between various aspects of social intelligence and aggression are complex. People who have a high degree of social intelligence but do not have the tendency to take the other's perspective can use their abilities (especially social information processing) to performn less evident and less prosecuted forms of aggressive behaviour which still have deleterious effects on interpersonal relationships. Ključne besede: aggression, social intelligence, empathy, late adolescence CC = 3120 Uvod V stereotipnih predstavah, v preteklosti pa tudi v psiholoških opisih in študijah, je agresiven človek večinoma predstavljen kot socialno nespreten - nesposoben mirnega reševanja konfliktov. Toda ali so te predstave utemeljene in ali jih lahko apliciramo na vse pojavne oblike agresivnosti? To je vprašanje, s katerim se ukvarja pričujoča študija. Ljudje se razlikujemo med seboj v stopnji uspešnosti v socialnih situacijah, kar bi lahko označili kot socialno inteligentnost (Silvera, Martinussen in Dahl, 2001). Silvera idr. (2001) so na podlagi prostih opisov oblikovali lestvico socialne inteligentnosti s tremi področji. Prvo področje se nanaša na procesiranje socialnih informacij, na sposobnost posameznika, da razume in zato tudi predvideva misli, čustva, želje in vedenje ter odzive drugih ljudi v socialnem kontekstu. Drugo področje se nanaša na medosebne spretnosti, torej na veščine, ki omogočajo posamezniku, da se dobro znajde med ljudmi, tudi nepoznanimi. Gre za bolj vedenjsko komponento socialne inteligentnosti. Tretje področje pa se nanaša na socialno zavedanje. Vključuje vedenja, ki odražajo posameznikovo razumevanje vedenja drugih in sposobnost predvidevanja odzivov drugih na njegovo vedenje. Do nedavnega so se psihološke študije agresivnosti osredotočale predvsem na neposredno agresivnost (fizično in besedno) in njeno povezanost s socialno inteligentnostjo. Raziskave tako ugotavljajo, da imajo bolj agresivni otroci primanjkljaje na področju strategij reševanja socialnih problemov (Pakaslahti, Asplund-Peltola, Keltikangas-Jarvinen, 1996; Rubin, Bream in Rose-Krasnor, 1991), neustrezno razvite nekatere socialno-ko-gnitivne strukture, npr. normativna prepričanja (Huesmann in Guerra, 1992) in moralno kognicijo (Guerra, Nucci in Huesmann, 1994), oz. je zanje značilno pomanjkanje socialne kompetentnosti (Rubin idr., 1991). Raziskave tudi kažejo, da otroci z vedenji po-zunanjenja (agresivnost, uporništvo, neubogljivost ...) pogosto narobe interpretirajo dejanja drugih otrok in imajo primanjkljaje na področju empatije, zato pogosteje izbirajo agresivne kot prosocialne oblike reševanja socialnih problemov (Asarnow in Callan, 1985; Perry, Perry in Rasmussen, 1986). Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje 61 V nasprotju z neposredno agresivnostjo pa se za posredne oblike agresivnosti predvideva določena stopnja socialne inteligentnosti, zato ne moremo trditi, da je posredno agresiven posameznik socialno nespreten (Kaukiainen, Björkqvist, Österman, Lagerspetz, Salmivalli, Rothberg in Ahlbom, 1999). Björkqvist, Österman in Kaukiainen (1992) so podali opredelitev posredne agresivnosti kot obliko socialne manipulacije, ko agresor manipulira z drugimi, da napadejo žrtev, ali z drugimi sredstvi uporablja socialne strukture zato, da prizadene žrtev, ne da bi bil osebno vpleten. Indirektni načini agresivnosti se kažejo skozi opravljanje in blatenje žrtve, pripovedovanje grdih in lažnih zgodb o njej, v prijateljevanju z nekom zato, da s tem prizadenemo žrtev, ali iz maščevanja. (Björkqvist, Lagerspetz in Kaukiainen, 1992), in očitno zahtevajo visoko stopnjo socialne kognicije (Garandeau in Cillessen, 2006). Forrest, Eatough in Shevlin (2005) so pri razvoju lestvice indirektne agresivnosti za odrasle izhajali iz te definicije in odkrili trifaktorsko strukturo. Prvi faktor vključuje v glavnem vedenja, pri katerih gre za uporabo humorja, da bi prizadeli žrtev (npr. uporabo sarkazma za žaljenje žrtve, namerno sramotenje, izvajanje šal na račun žrtve ...). Drugi faktor vključuje vedenja, ki pomenijo socialno izključevanje žrtve (npr. prikrivanje informacij, izključevanje žrtve iz (skupnih) aktivnosti, ščuvanje drugih ljudi proti žrtvi). Tretji faktor zajema vedenja, ki predstavljajo namerno povzročanje občutkov krivde pri žrtvi, npr. čustveno izsiljevanje, izvajanje pretiranih pritiskov). Čeprav so bile socialno-kognitivne sposobnosti tradicionalno obravnavane kot napovedniki dobre socialne prilagojenosti, lahko socialno inteligentnost obravnavamo kot nevtralno orodje, ki ga lahko uporabljamo tako za prosocialne kot antisocialne namene (Björkqvist, Österman in Kaukiainen, 2000). Garandeau in Cillessen (2006) npr. poročata, da nista našla povezav med neposredno agresivnostjo in socialno inteligentnostjo, med posredno agresivnostjo in socialno inteligentnostjo pa so se pokazale pomembne pozitivne povezave. Preučevala sta značilnosti šolskih nasilnežev (angl. bullies) in vrstniških skupin, katerim ti pripadajo. Svojo skupino so nasilneži uporabljali kot sredstvo za dosego cilja, kar nedvomno zahteva določene socialno-kognitivne sposobnosti samega vodje, kot je npr. dobro poznavanje delovanja skupine. Socialna inteligentnost nasilnežev se kaže tudi v sposobnosti izbire primerne žrtve, kar je pogojeno z razumevanjem misli in mišljenja drugih ljudi ter predvidevanjem vedenja drugih. Vlogo socialnih spretnosti pri agresivnem vedenju dobro razlaga razvojni model agresivnosti (Björkqvist, Lagerspetz in Kaukiainen, 1992), po katerem naj bi se različne oblike agresivnega vedenja pojavljale v naslednjem zaporedju: neposredna fizična agresivnost - neposredna besedna agresivnost - posredna agresivnost. Slednjo povezujejo s socialno manipulacijo, pri kateri je ciljna oseba napadena posredno, tako da storilca ni mogoče prepoznati, s čimer se le-ta zaščiti pred protinapadom. Pri otrocih je zaradi pomanjkanja besednih spretnosti agresivnost v glavnem fizična (Kaukiainen, Björkqvist, Österman in Lagerspetz, 1996). Ko se razvijejo besedne spretnosti, jih ne uporabljajo le za miroljubno komunikacijo, ampak tudi v agresivne namene. Razvoj socialne inteligentnosti omogoča uporabo še bolj prikritih strategij agresivnosti - posredno agresivnost. 62 M. Vidmar in A. Avsec Ker se smer agresivnosti najbolj intenzivno spreminja v času otroštva in mladostništva, je večina raziskav narejena prav na tej populaciji. Študija na osnovnošolcih podpira opisani model povezanosti socialnih spretnosti z vrsto agresivnega vedenja (Kaukiainen idr., 1996). Socialna inteligentnost je bila povezana z uporabo posredne agresivnosti, empatija pa je napovedovala manjšo fizično agresivnost, vendar le v starejših starostnih skupinah z bolj razvito socialno inteligentnostjo. Podobno Kaukiainen (2002) poroča o pozitivni povezanosti socialne inteligentnosti s posredno agresivnostjo in nepomembni povezanosti z neposredno agresivnostjo pri mladostnikih, starih od 10 do 14 let. Andreou (2006) je na učencih od četrtega do šestega razreda ugotovila, da je od-nosna agresivnost pomembno pozitivno povezana s procesiranjem socialnih informacij (eden od kognitivnih vidikov socialne inteligentnosti), vendar le pri deklicah. Kognitivni vidiki socialne inteligentnosti so bili dobri napovedniki odnosne agresivnosti, instrumentalni vidik socialne inteligentnosti - socialne spretnosti - pa je bil povezan z neposredno agresivnostjo, tj. neposredna agresivnost je bila povezana s spomanjkanjem socialnih spretnosti. Kaukiainen idr. (1999) so raziskovali povezave med socialno inteligentnostjo, empatijo in tremi tipi agresivnega vedenja (fizično, verbalno in indirektno) v starostnih skupinah 10, 12 in 14 let. Posredna agresivnost je pomembno pozitivno ko-relirala s socialno inteligentnostjo v vseh starostnih skupinah, empatija pa pomembno negativno z vsemi oblikami agresivnosti razen s posredno agresivnostjo pri 12-letnikih. Björkqvist, Lagerspetz in Kaukiainen (1992) so podobno ugotovili, da se s starostjo pri adolescentih indirektna agresivnost stopnjuje, še posebej pri dekletih. Tudi pri fantih se povprečen nivo direktne agresivnosti v pozni adolescenci zniža, zamenjata pa jo večinoma besedna in posredna agresivnost, kar je najverjetneje posledica povečanja socialne inteligentnosti. Moški oz. fantje so v povprečju bolj neposredno agresivni, za ženske oz. dekleta pa je bolj značilna posredna agresivnost (npr. Lagerspetz in Kaukiainen, 1992). Socialna inteligentnost je prisotna tako v prosocialnem kot antisocialnem vedenju, pri čemer deluje empatija kot blažilec antisocialnega vedenja. Björkqvist in sodelavci (2000) so v raziskavo vključili 203 mladostnike, stare povprečno 12 let. Ko so s parcialno korelacijo odstranili vpliv empatije, so se korelacije med vsemi oblikami agresivnosti (fizično, besedno in indirektno) in socialno inteligentnostjo povečale, povezave med socialno inteligentnostjo in miroljubnim reševanjem konfliktov pa zmanjšale. Socialna inteligentnost je bila močneje povezana z indirektno agresivnostjo kot z besedno in najšibkeje s fizično agresivnostjo. Bolj sofisticirane oblike agresivnosti torej zahtevajo več socialne inteligentnosti. Björkqvist, Österman, Kaukiainen in Lagerspetz (1999) so podobne povezave med empatijo socialno inteligentnostjo in različnimi oblikami agresivnosti odkrili tudi v medkulturni študiji na mladostnikih, starih 11 do 15 let. Carrasco, Barker, Tremblay in Vitaro (2006) so tudi ugotovili, da sta pri fantih (11-17 let) izmed Eysenckovih dimenzij (psihoticizem, ekstravertnost ter nevroticizem) najboljša napo-vednika fizične agresivnosti in vandalizma prav psihoticistični karakteristiki nizka em-patija in visoka impulzivnost. Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje 63 Inhibitorni vpliv empatije na agresivno vedenje lahko razložimo na dva načina (Davis, 1996). Po eni strani naj bi sposobnost zavzemanja perspektive drugih, zlasti v potencialno konfliktnih situacijah, vodila do večjega razumevanja in strpnosti do gledišča drugih ljudi in tako zmanjšala verjetnost agresivnih reakcij do drugih ljudi. Po drugi strani pa opazovanje žrtve povzroči v agresorju občutenje žrtvinih negativnih občutij. Da bi se znebil teh negativnih občutij, agresor ustavi ali vsaj omili svoje agresivno vedenje. Opazovanje žrtve lahko sproži v agresorju tudi emocionalni odziv v obliki empa-tične skrbi in posledično zmanjšanje agresivnega vedenja (Miller in Eisenberg, 1988). Problem naše raziskave je bil preučiti, v kolikšni meri različni vidiki socialne inteligentnosti prispevajo k fizični in indirektni agresivnosti ter v kolikšni meri empatija lahko deluje kot zaviralec agresivnosti v srednjem mladostništvu. Predvidevamo, da bo empatija zmanjšala stopnjo agresivnega vedenja, tako neposrednega in posrednega. Predvidevamo tudi, da bo socialna inteligentnost pomembneje prispevala k varianci posredne agresivnosti kot fizične agresivnosti, saj uporaba posredne agresivnosti zahteva določene socialne spretnosti in kognitivne sposobnosti (o prepoznavanju čustev, namer, motivov drugih ljudi), kar ni potrebno pri neposredni agresivnosti. Predhodne raziskave (Kaukiainen idr., 1999) kažejo na pomembno povezanost med socialno inteligentnostjo in posredno agresivnostjo, vendar so bile raziskave izpeljane večinoma v obdobju zgodnjega mladostništva, nismo pa zasledili raziskav o povezanosti omenjenih spremenljivk v obdobju srednjega in poznega mladostništva. Ker med raziskovalci ni konsenza glede komponent socialne inteligentnosti, različni vprašalniki ocenjujejo različne vidike socialne inteligentnosti, še posebej, če so namenjeni različno starim udeležencem. Predhodne raziskave (npr. Kaukiainen idr., 1999; Bjorkqvist idr., 2000) so večinoma vključevale socialno inteligentnost kot enotno mero, mi pa predvidevamo, da različni vidiki socialne inteligentnosti različno prispevajo k pojasnjeni varianci posredne agresivnosti. Tisti vidiki, ki se nanašajo na zavedanje socialnih posledic našega vedenja, ne bi smeli biti povezani pozitivno z nobenim vidikom agresivnosti, saj gre za komponento, ki je zelo blizu empatiji in bi torej morala zavirati in ne spodbujati agresivno vedenje. Ker v slovenski znanstveni literaturi nismo zasledili tako natančnega proučevanja posredne agresivnosti in socialne inteligentnosti, smo morali za našo raziskavo prevesti v slovenski jezik vprašalnika posredne agresivnosti in socialne inteligentnosti. Metoda Udeleženci Udeleženci raziskave so bili dijaki in dijakinje tretjega in četrtega letnika splošnih gimnazij. Vključili smo osem oddelkov iz treh različnih gimnazij. Celotno število udeležencev je bilo 187, od tega je bilo 86 deklet in 101 fant. Povprečna starost udeležencev je bila 17,69 let. 64 M. Vidmar in A. Avsec Pripomočki Vprašalnik empatije IRI (Interpersonal Reactivity Index; Davis, 1980) sestavljajo štiri lestvice s po sedem postavkami. Lestvica zavzemanje perspektive ocenjuje tendenco po spontanem privzemanju psihološkega gledišča drugih ljudi in je najbolj kognitivna komponenta empatije; empatična skrb se nanaša na čustva sočutja in skrbi usmerjena na ljudi, ki so v stiski; lestvica fantazije meri tendenco posameznika, da se domišljijsko vži-vlja v čustva in dejanja literarnih, filmskih ... likov; lestvica osebne prizadetosti pa meri nase usmerjena čustva anksioznosti in nelagodja v napetih medosebnih situacijah. V naši raziskavi smo uporabili samo lestvici zavzemanje perspektive in empatična skrb. Posamezne postavke se ocenjujejo na 5-stopenjski lestvici od 0 - sploh nisem tak do 4 - povsem sem tak. Na našem vzorcu je koeficient notranje konsistentnosti za lestvico zavzemanje perspektive ,67, za empatično skrb pa ,69. Vprašalnik socialne inteligentnosti TSIS (Troms0 Social Intelligence Scale; Sil-vera, Martinussen, in Dahl, 2001). Vsebuje 21 postavk, kjer se udeleženci ocenjujejo na sedemstopenjski lestvici od 1 - zelo slabo me opisuje do 7 - zelo dobro me opisuje. Postavke so vključene v tri lestvice, vsaka od njih pa vsebuje sedem postavk. Podlestvici procesiranje socialnih informacij in socialno zavedanje pokrivata bolj kognitivne aspekte socialne inteligentnosti, lestvica socialne spretnosti pa vedenjske aspekte. Avtorji poročajo o dobrih merskih karakteristikah (Silvera idr., 2001). Pri prevodu vprašalnika sta sodelovali dve psihologinji, ki sta neodvisno prevedli vprašalnik v slovenski jezik, ter anglistka, ki je slovenski prevod prevedla nazaj v angleški jezik. Pri primerjavi vzvratnega prevoda vprašalnika z originalnim vprašalnikom smo ugotovili dobro vsebinsko skladnost. Na našem vzorcu smo dobili naslednje a koeficiente notranje konsistentnosti: za lestvico procesiranje socialnih informacij ,80, za lestvico socialnih spretnosti ,78 in za lestvico socialno zavedanje ,66. Vprašalnik agresivnosti AQ (The Aggression Questionnaire; Buss in Perry, 1992) meri individualne razlike v agresivnosti. Vprašalnik vsebuje 29 postavk, ki so vključene v štiri lestvice: fizična, besedno agresivnost, sovražnost in jeza. V našo raziskavo smo vključili samo lestvico fizične agresivnosti (devet postavk), ki zajema povzročanje poškodb in škodovanje drugim. Udeleženci morajo na petstopenjski lestvici oceniti, v kolikšni meri je vedenje, ki ga opisuje posamezna postavka, značilno zanje. Avtorji poročajo o dobrih merskih karakteristikah (Buss in Perry, 1992). Za lestvico fizične agresivnosti smo na našem vzorcu dobili a koeficient notranje konsistentnosti ,81. Vprašalnik indirektne agresivnosti IAS-A (Indirect Aggression Scale Aggressor Version; Forrest, Eatough in Shevlin, 2005) vsebuje 25 postavk, ki sestavljajo tri lestvice: socialno izključevanje (deset postavk), uporaba sovražnega humorja (devet postavk) in vzbujaje krivde (šest postavk). Udeleženci morajo na petstopenjski lestvici oceniti kako pogosto so v zadnjih 12 mesecih uporabili navedena vedenja (1-nikoli, 2-enkrat ali dvakrat, 3-včasih, 4-pogosto, 5-redno). Avtorji poročajo o dobrih merskih karakteristikah (Forrest, Eatough in Shevlin, 2005). Pri prevodu vprašalnika sta sode- Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje 65 lovali dve psihologinji, ki sta neodvisno prevedli vprašalnik v slovenski jezik, ter an-glistka, ki je slovenski prevod prevedla nazaj v angleški jezik. Pri primerjavi vzvratnega prevoda vprašalnika z originalnim vprašalnikom smo ugotovili dobro vsebinsko skladnost. Na našem vzorcu smo dobili naslednje a koeficiente notranje konsistentnosti: za lestvico socialno izključevanje ,71, za lestvico zlobni humor ,86 in za lestvico vzbujanje krivde ,65. Postopek Vprašalnike so dijaki izpolnjevali v času pouka v svojih učilnicah na gimnazijah. Sodelovanje je bilo prostovoljno. Dijakom je bila zagotovljena anonimnost. Rezultati V tabeli 1 so predstavljene osnovne statistike in razlike med spoloma pri vseh merjenih spremenljivkah. Statistično pomembne razlike med spoloma so se pokazale le pri eni obliki indirektne agresivnosti, in sicer pri zlobnem humorju, ki je bil bolj izražen pri fantih. Fantje so tudi poročali o statistično pomembno večji fizični agresivnosti. Statistično pomembne razlike v socialni inteligentnosti so se pokazale le na podlestvici procesiranje socialnih informacij, in sicer v korist deklet. Oba merjena vidika empatije (zavzemanje perspektive in empatična skrb) sta bila statistično pomembno bolj izražena pri dekletih. Tabela 1. Opisne statistike glede na spol in testiranje razlik med spoloma. M Fantje SD M Dekleta SD t(df= 1 82) p IAS-socialno izkljucevanje 16,1 3,8 15,8 4,3 0,57 ,570 IAS-zlobni humor 22,4 6,0 19,4 5,7 3,49 ,001 IAS-indukcija krivde 10,7 3,0 11,0 2,9 -0,63 ,531 AQ-fizična agresivnost 24,6 7,0 20,2 5,9 4,60 ,000 TSIS-procesiranje socialnih informacij 33,7 5,8 36,3 5,4 -3,13 ,002 TSIS-socialne spretnosti 32,4 7,1 33,0 7,7 -0,53 ,600 TSIS-socialno zavedanje 35,5 5,5 35,4 5,1 0,10 ,918 IRI-zavzemanje perspektive 14,4 3,9 15,9 4,0 -2,60 ,010 IRI-empaticna skrb 15,1 3,7 19,3 3,3 -7,93 ,000 V tabeli 2 so predstavljeni rezultati hierarhičnih regresijskih analiz treh posrednih oblik agresivnosti in fizične agresivnosti (metoda enter). V prvem koraku smo nadzorovali možen vpliv spola in starosti na posamezno obliko agresivnosti, v drugem koraku 66 M. Vidmar in A. Avsec smo dodali lestvici kognitivne in emocionalne komponente empatije kot napovednika, v tretjem pa tri vidike socialne inteligentnosti. Rezultati kažejo, da smo v regresijskih modelih vseh posrednih oblik agresivnosti kot tudi v modelu fizične agresivnosti dobili statistično pomembne koeficiente multiple korelacije. Pri socialnem izključevanju kot posredni obliki agresivnosti izbrani napovedniki pojasnijo 12 % variance. Statistično pomembna napovednika sta zavzemanje perspektive in socialno zavedanje. Posamezniki z višjo izraženostjo zavzemanja perspektive in socialnega zavedanja redkeje uporabljajo socialno izključevanje kot obliko agresivnega vedenja. Pri sovražnem humorju kot obliki posredne agresivnosti izbrani napovedniki skupaj pojasnijo skoraj 22 % variance. Statistično pomembni napovedniki so spol, empatična skrb, zavzemanje perspektive, procesiranje socialnih informacij in socialno zavedanje. Moški pogosteje uporabljajo sovražni humor, bolj empatični posamezniki in tisti z višjim socialnim zavedanjem redkeje uporabljajo sovražni humor, medtem ko posamezniki z višjo sposobnostjo procesiranja socialnih informacij pogosteje uporabljajo sovražni humor kot posredno obliko agresivnosti. Pri vzbujanju krivde kot posredni obliki agresivnosti izbrani napovedniki skupaj pojasnijo okrog 14 % variance. Statistično pomembna napovednika sta samo dva vidika socialne inteligentnosti, in sicer posamezniki z višjim socialnim zavedanjem redkeje, posamezniki z višjim procesiranjem socialnih informacij pa pogosteje drugim vzbujajo krivdo. Pri fizični agresivnosti vsi izbrani napovedniki pojasnjujejo 16 % variance. Med napovedniki fizične agresivnosti so bili statistično pomembni spol, empatična skrb in procesiranje socialnih informacij. Moški pogosteje uporabljajo fizično agresivnost, posamezniki, ki pogosteje zavzemajo perspektivo drugih redkeje uporabljajo fizično agresivnost, vendar pa posamezniki, ki so bolj spretni v predelavi socialnih informacij, pogosteje uporabljajo fizično agresivnost. Rezultati so deloma skladni z našimi pričakovanji, da empatija deloma ublaži agresivnost, vendar pa v nasprotju s pričakovanji vsi vidiki socialne inteligentnosti ne omogočajo oziroma ne povečujejo uporabe posredne agresivnosti. Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje 67 Tabela 2. Regresijske analize štirih lestvic agresivnosti glede na spol, empatijo in so- cialno inteligentnost. Napovednik P t AR2 p Socialno izključevanje 1. korak Spol -,04 -0,57 ,002 2. korak Spol ,07 0,88 ,062 ** IRI-zavzemanje perspektive -,16 -2,04 * IRI-empatična skrb -,17 -1,89 3. korak Spol ,05 0,65 ,052 ** IRI-zavzemanje perspektive -,18 -2,29 * IRI-empatična skrb -,17 -1,89 TSIS-predelava soc. informacij ,06 0,80 TSIS-socialne spretnosti ,14 1,77 TSIS-socialno zavedanje -,21 -2,81 ** Skupaj ,116 Sovražni humor 1. korak Spol -,25 -3,49 ** ,063 ** 2. korak Spol -,09 -1,16 ,096 ** IRI-zavzemanje perspektive -,16 -2,13 * IRI-empatična skrb -,25 -2,99 ** 3. korak Spol -,13 -1,67 ,061 ** IRI-zavzemanje perspektive -,20 -2,67 ** IRI-empatična skrb -,26 -3,16 ** TSIS-predelava soc. informacij ,22 2,88 ** TSIS-socialne spretnosti -,03 -0,43 TSIS-socialno zavedanje -,18 -2,58 * Skupaj ,219 Vzbujanje krivde 1. korak Spol ,05 0,63 ,002 2. korak Spol ,07 0,80 ,016 IRI-zavzemanje perspektive -,13 -1,64 IRI-empatična skrb ,01 0,07 3. korak Spol ,01 0,21 ,118 ** IRI-zavzemanje perspektive -,19 -2,42 * IRI-empatična skrb ,01 0,07 TSIS-predelava soc. informacij ,25 3,08 ** TSIS-socialne spretnosti ,11 1,44 TSIS-socialno zavedanje -,26 -3,60 ** Skupaj ,136 Fizična agresivnost 1. korak Spol -,32 -4,60 ** ,105 ** 2. korak Spol ** -,30 -3,71 ,022 IRI-zavzemanje perspektive -,15 -2,01 * IRI-empatična skrb ,01 0,12 3. korak Spol -,34 -4,13 ** ,033 ** IRI-zavzemanje perspektive -,20 -2,57 * IRI-empatična skrb ,01 0,10 TSIS-predelava soc. informacij ,20 2,52 * TSIS-socialne spretnosti -,01 -0,16 TSIS-socialno zavedanje -,01 -0,16 Skupaj ,160 *p < ,05. **p < ,01. 68 M. Vidmar in A. Avsec Razprava Rezultati naše raziskave so skladni s predhodnimi raziskavami in kažejo na negativno povezanost empatije z vsemi oblikami agresivnega vedenja. Socialna inteligentnost v odnosu do posredne agresivnosti ni enoten konstrukt, saj se določeni vidiki pozitivno, drugi pa negativno povezujejo s posrednimi oblikami agresivnosti. Kognitivni vidik empatije (zavzemanje perspektive) je pomembno negativno povezan z dvema oblikama posredne agresivnosti (sovražni humor in socialno izključevanje) kot tudi s fizično agresivnostjo, čustveni vidik empatije (empatična skrb) pa je pomembno negativno povezan le s sovražnim humorjem kot obliko posredne agresivnosti. Pokazalo se je torej, da predvsem predstavljanje situacije z vidika druge osebe deluje kot inhibitor agresivnosti. Svoje rezultate lahko povežemo s predhodnimi ugotovitvami o pomembnosti empatije za zniževanje agresivnosti (Carrasco idr. ,2006; Kaukiainen idr., 1996; Miller in Eisenberg, 1988). Zakaj se čustvena komponenta empatije (empatična skrb) ni negativno povezovala z vsemi merjenimi oblikami agresivnosti, je težko pojasniti. Iz regresijskih koeficientov lahko razberemo, da razlike med kognitivno in čustveno komponento em-patije niso zelo velike, vendar pa so res koeficienti čustvene komponente empatije nižji in ne dosežejo statistične pomembnosti. Zanimivo je tudi, da vzbujanje krivde ni povezano z nobeno od komponent empatije. Morda je vzbujanje krivde zelo slabo prepoznana oblika agresivnosti oz. občutja krivde ne prepoznavamo kot občutje, ki bi ga ob vživljanju v druge želeli zmanjšati. Odnos empatije z različnimi oblikami agresivnosti torej ni povsem enoznačen, zato ne moremo trditi, da vsi vidiki empatije delujejo kot inhibitor agresivnega vedenja, kot bi intuitivno oz. stereotipno lahko domnevali. Nadalje nas je zanimala povezanost socialne inteligentnosti s posredno agresivnostjo. Predelava socialnih informacij kot vidik socialne inteligentnosti je pomemben pozitiven napovednik treh od štirih vrst agresivnosti, in sicer sovražnega humorja, vzbujanja krivde in fizične agresivnosti. Posamezniki torej, ki so bolj uspešni pri razumevanju socialnih situacij, pogosteje uporabljajo posredne pa tudi neposredne oblike agresivnosti. Rezultati potrjujejo naša pričakovanja, da je za posredno agresivnost potrebna določena stopnja socialne inteligentnosti. Po drugi strani pa se je pokazalo, da je procesiranje socialnih informacij (vidik socialne inteligentnosti) pomemben pozitivni napovednik fizične agresivnosti, kar se ne sklada z večino predhodnih raziskav, ki kažejo, da se neposredna agresivnost ne povezuje oz. se negativno povezuje s socialno inteligentnostjo Garandeau in Cillessen, 2006; Kaukiainen, 2002; Kaukiainen idr., 1999; Rubin idr., 1991). Po drugi strani pa so Bjorkqvist, idr. (2000) tako kot mi našli pomembno pozitivno povezavo med fizično agresivnostjo in socialno inteligentnostjo, a je bila ta povezava nižja kot povezave med indirektno in verbalno agresivnostjo ter socialno inteligentnostjo. Morda lahko te rezultate razložimo s pomenom socialne inteligentnosti za obvladovanje reakcij drugih na naše agresivno vedenje. Procesiranje socialnih informacij namreč lahko omogoča posamezniku, ki je fizično agresiven, da se lažje izogne negativnim reakcijam oz. kaznovanju zaradi svojega vedenja in s tem se lahko fizična agresivnost celo spodbuja. Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje 69 Procesiranje socialnih informacij je pomemben pozitivni napovedovalec dveh oblik posredne agresivnosti, in sicer sovražnega humorja in vzbujanja krivde. To pomeni, da so za izvajanje teh oblik posredne agresivnosti potrebne sposobnosti predvidevanja čustvenih in vedenjskih reakcij drugih ljudi, njihovih misli in želja. Osebe, ki so uspešne pri vzbujanju občutkov krivde pri drugih (pri čustvenem in moralnem izsiljevanju, zlorabljanju odnosov z drugimi za doseganje svojih ciljev...), morajo biti vešče v procesiranju socialnih informacij, saj je za tovrstno obliko agresivnosti pomembno dobro poznavanje drugih, njihovega čustvenega stanja, vrednot. Podobno velja tudi za osebe, ki uporabljajo sovražni humor. Naši rezultati torej nakazujejo, da so za izvajanje posrednih oblik agresivnosti potrebni določeni vidiki socialne inteligentnosti. Svoje ugotovitve lahko povežemo z rezultati predhodnih raziskav (Bjorkqvist idr., 1999; Garandeau in Cillessen, 2006; Kaukiainen, 2002; Kaukiainen, Bjorkqvist, Osterman, Lagerspetz in Ni-skanen, 1994; Kaukiainen idr., 1999), ki so prav tako pokazali pozitivno korelacijo med socialno inteligentnostjo in posredno agresivnostjo v različnih skupinah mladostnikov. Vendar niso vse oblike posredne agresivnosti povezane s socialno inteligentnostjo, niti niso vsa področja socialne inteligentnosti pozitivni napovedniki posredne agresivnosti. Socialno izključevanje kot oblika posredne agresivnosti se ne povezuje z nobenim vidikom socialne inteligentnosti. Lahko rečemo, da je socialno izključevanje oblika posredne agresivnosti, ki jo je možno izvajati ne glede na socialne spretnosti, ker je manj zahtevna. Presenetljivo je, da socialne spretnosti kot instrumentalni vidik socialne inteligentnosti niso pomemben napovedovalec nobene od izbranih oblik agresivnosti, kar pomeni, da za uporabo fizične agresivnosti in oblik indirektne agresivnosti ta vidik socialne inteligentnosti ni relevanten. Eden od vidikov socialne inteligentnosti, tj. socialno zavedanje, ki se nanaša na opažanje pozitivnih reakcij drugih na naše vedenje, razumevanje teh reakcij pa se je konsistentno pokazal kot pomemben negativen napovednik posrednih oblik agresivnosti. Torej če se posameznik zaveda in opaža reakcije drugih oseb na naše vedenje, bo v manjši meri uporabljal agresivne oblike vedenja, saj opaža, da so pač nezaželene. Iz tega lahko sklepamo, da povezave socialne inteligentnosti z posrednimi oblikami agresivnosti niso enoznačne in da so nekatere sposobnosti povezane z večjo uporabo posrednih oblik agresivnosti, nekatere pa zavirajo uporabo posredne agresivnosti. Naši rezultati potrjujejo predhodne raziskave o negativni povezanosti empatije in agresivnosti. Povezanost socialne inteligentnosti z različnimi oblikami agresivnosti pa ni povsem enoznačna, saj se vsi vidiki socialne inteligentnosti ne povezujejo pozitivno s posredno agresivnostjo. Po eni strani je sposobnost procesiranja socialnih informacij pozitivno povezana s posredno agresivnostjo, po drugi strani pa je socialno zavedanje, torej v kolikšni meri se zavedamo negativnih oz. pozitivnih reakcij drugih na naše vedenje, negativno povezano z agresivnostjo. Zaključimo lahko, da predvsem sposobnosti procesiranja socialnih informacij omogoča oz. je pogoj za učinkovito posredno agresivnost. Večina raziskav, na katere smo se opirali pri oblikovanju svojih teoretičnih izhodišč, je vključevala vzorce mlajših oseb, predvsem osnovnošolcev. Raziskav teh kon-struktov v srednjem in poznem mladostništvu ter na odraslih smo zasledili zelo malo, 70 M. Vidmar in A. Avsec zato obstaja možnost, da je dinamika odnosov med empatijo, socialno inteligentnostjo in različnimi oblikami agresivnosti v starejši, čustveno, moralno in socialno zrelejši populaciji nekoliko drugačna. V naši raziskavi smo se zato usmerili na obdobje srednjega mladostništva, ki je precej manj raziskano. Vsekakor bi bilo smiselno problematiko povezanosti socialne inteligentnosti z agresivnostjo izvesti tudi na odraslih, čeprav deloma to področje že pokrivajo raziskave nasilja na delovnem mestu. V prihodnjih študijah bi bilo v preučevanje odnosa med različnimi oblikami agresivnosti in socialno inteligentnostjo ter empatijo zanimivo vključiti še druge konstrukte, ki bi lahko posredovali v dinamiki teh odnosov, npr. emocionalno inteligentnost, narcisizem ... V času, ko se tako na šolskem kot tudi delovnem in zasebnem področju poudarja splošen pomen kvalitetnih medosebnih odnosov za življenjsko zadovoljstvo oz. blagostanje, se torej preučevanje povezav med različnimi oblikami agresivnosti na eni strani ter socialno inteligentnostjo in empatijo na drugi strani zdi še kako potrebno in utemeljeno. Ravno poznavanje tako osebnostnih, kognitivnih kot vedenjskih značilnosti agresivnih in sovražnih oseb nam lahko pomaga pri njihovi identifikaciji in s tem tudi pri zaščiti njihovih potencialnih žrtev. Literatura Andreou, E. (2006). Social Preference, Perceived Popularity and Social Intelligence. Relations to Overt and Relational Aggression. School Psychology International, 27, 339-351. Asarnow, J. in Callan, J. (1985). Boys with peer adjustment problems: Social cognitive processes. Journal of Counseling and Clinical Psychology, 53, 80-87. Buss, A. H. in Perry, M. (1992). The Aggression Questionnaire. Journal of Personality and Social Psychology, 63, 452-459. Bjorkqvist, K., Lagerspetz, K. M. J. in Kaukiainen, A. (1992). Do girls manipulate and boys fight? Developmental trends in regard to direct and indirect aggression. Aggressive Behavior, 18, 117-127. Bjorkqvist K., Osterman K. in Kaukiainen A. (1992). The development of direct and indirect strategies in males and females. V K. Bjorkqvist in P. Niemela (ur.), Of mice and women: Aspects of female aggression (str. 51-64). San Diego, CA: Academic Press. Bjorkqvist, K., Osterman, K. in Kaukiainen, A. (2000). Social intelligence - empathy = Aggression? Aggression and Violent Behavior, 5, 191-200. Bjorkqvist, K., Osterman, K., Kaukiainen, A. in Lagerspetz, K. M. J. (1999). Concomitants of Physical, Verbal, and Indirect Aggression. Aggressive Behavior, 25, 27-41. Carrasco, M, Barker, E. D., Tremblay, R. E. in Vitaro, F. (2006). Eysenck's peronality dimensions as predictors of male adolescent trajectories of physical aggression, theft and vandalism. Personality and Individual Differences, 41, 1309-1320. Davis, M. H. (1980). A multidimensional approach to individual differences in empathy. JSAS Catalog of Selected Documents in Psychology, 10, 85. Davis, M. H. (1996). Empathy: A Social Psychological Approach. Oxford: Westeriew Press. Forrest, S., Eatough, V. in Shevlin, M. (2005). Measuring Adult Indirect Aggression: The Development and psychometric Assesment of the Indirect Aggression Scales. Aggressive Behavior, 31, 84-97. Socialna inteligentnost, empatija in agresivno vedenje 71 Garandeau, C. F. in Cillessen, A. H. N. (2006). From indirect aggression to invisibvle aggression: A conceptual view on bullying and peer group manipulation. Aggression and Violent Behaviour, 11, 612-625. Guerra, N., Nucci, L. in Huesmann, R. (1994). Moral cognition and childhood aggression. V R. Huesmann (ur.), Aggressive behavior: Current perspectives (str. 13-33). New York: Plenum Press. Huesmann, R. in Guerra, N. (1992). Differing normative beliefs about aggression for boys and girls. V K. Bjorkqvist, P. Niemela (ur.), Of mice and women: Aspects of female aggression (str. 77-87). San Diego: Academic Press. Kaukiainen, A. (2002). Social intelligence as a prerequisite of indirect aggression. Some manifestations and concomitants of covert forms of aggression. Annales Universitatis Turkuensis. Kaukiainen, A., Bjorkqvist, K., Osterman, K. in Lagerspetz, K. M. J. (1996). Social intelligence and empathy as antecedents of different types of aggression. V C. F. Ferris in T. Grisso (ur.), Understanding aggressiove behavior in children (str. 364-366). Annals of the New York Academy of Sciences, vol. 794. Kaukiainen, A., Bjorkqvist, K., Osterman, K. in Lagerspetz, K. M. J. in Niskanen, L. (1994). Social intelligence and the use of indirect aggression. Aggressive Behavior, 21, 163-198. Kaukiainen, A., Bjorkqvist, K., Osterman, K., Lagerspetz, K., Salmivalli, C., Rothberg, S. in Ahl-bom, A. (1999). The relationships between social intelligence, empathy and three types of aggression. Aggressive Behavior, 25, 81-89. Miller, P. A. in Eisenberg, N. (1988). The relation of empathy to aggressive and externalising/antisocial behavior. Psychological Bulletin, 103, 324-344. Pakaslahti, L, Asplund-Peltola, R-L., Keltikangas-Jarvinen, L. (1996). Parents' social problemsolving strategies in families with aggressive and non-aggressive boys. Aggressive Behavior, 22, 345-356. Perry, D. G., Perry, L. C. in Rasmussen, P. (1986). Cognitive social learning mediators of aggression. Child Development, 57, 700-711. Rubin, K., Bream, L. in Rose-Krasnor, L. (1991). Social problem solving and aggression in childhood. V D. Pepler in K. Rubin (ur.), The development and treatment of childhood aggression (str. 219-248). Hillsdale, NJ: Lawrence Erlbaum Associates. Silvera, D. H., Martinussen, M. in Dahl, T. I. (2001). The Troms0 Social Intelligence Scale, a self-report measure of social intelligence. Scandinavian Journal of Psychology, 42, 313-319. Prispelo/Received: 01.07.2011 Sprejeto/Accepted: 24.11.2011 Lev S. Vigotski Mišljenje in govor ,05), ki se nanaša na starševsko usmerjanje otrokovega gledanja televizije. V analizah smo uporabili neparametrično statistiko, ker podatki, dobljeni na našem vzorcu, odstopajo od normalne distribucije. Izražanje želja Starše smo v Vprašalniku o odzivih otrok in staršev na oglaševanje vprašali, ali njihovi otroci izražajo želje po izdelkih iz oglasov. 73 % staršev iz vzorca je odgovorilo pritrdilno. Želeli smo preučiti dejavnike, s katerimi se povezuje otrokovo (pogostejše) izražanje želja. Predvidevali smo, da bodo otroci, ki več gledajo televizijo ali večkrat spremljajo starše pri nakupih, pogosteje izražali želje po izdelkih iz oglasov. Čas gledanja 82 P. Gradišek televizije se ni povezoval pomembno s tem, ali otroci izrazijo željo po izdelku iz televizijskega oglasa ali ne (r = ,132, p > ,100), prav tako ni bilo pomembne korekcije s pogostostjo spremljanja staršev pri nakupih in (pogostejšim) izražanjem želja (rb = ,096, p > ,100). Lestvice vprašalnika starševskega nadzora otrokovega gledanja televizije so z izražanjem želja po izdelkih korelirale negativno, vendar je bila le korelacija z lestvico neosredotočen nadzor statistično pomembna (neosredotočen nadzor: rb = -,160, p < ,05, restriktivnost: : rb = -,081, p > ,05, evaluativnost: rb = -,082, p > ,05 ). Zanimalo nas je, na kakšen način otroci izrazijo svoje želje po izdelkih staršem. Rezultate prikazuje tabela 2. Tabela 2. Odgovori staršev na vprašanje, kako otrok izrazi željo po izdelku iz oglasa. Vedenje otroka M SD Pove, da si izdelek želi. 2,87 1,21 Večkrat omenja, da bi rad imel izdelek. 2,55 1,22 V trgovini prinese izdelek iz police. 1,94 1,03 Bolj je priden kot ponavadi. 1,70 0,97 Skače od želje oz. sitnari. 1,48 0,81 Pogostost prisotnosti otrok pri nakupih (skupaj s starši) se je pomembno povezovala s skoraj vsemi oblikami vedenja, s katerimi otrok pokaže, da si nečesa želi. Najvišja korelacija je bila z vedenjem »Večkrat omenja, da bi rad imel izdelek«. Ko-relacije prikazuje tabela 3. Tabela 3. Kendallovi koeficienti korelacije med pogostostjo nakupov, pri katerih starše spremlja otrok, ter vedenji, s katerimi otrok pokaže, da si želi izdelka iz televizijskega oglasa. Vedenje otroka t Večkrat omenja, da bi rad imel izdelek. ,223** Bolj je priden kot ponavadi. ,215** V trgovini prinese izdelek iz police. ,198* Skače od želje oz. sitnari ,162* Pove, da si izdelek želi. ,139 * p < ,05. ** p < ,01. Izračunali smo tudi korelacije med rezultati na lestvicah vprašalnika starševskega nadzora otrokovega gledanja televizije in tem, kako otrok pokaže željo po izdelku iz oglasa. Izmed vseh treh lestvic (restriktivnost, evaluativnost, neosredotočen nadzor) so se pokazale pomembne korelacije le pri lestvici restriktivnosti, in sicer z dvema oblikama Odzivanje ,staršev na želje otrok po izdelkih iz oglasov 83 vedenja: »V trgovini prinese izdelek s police« (t = ,156, p < ,05) ter »Bolj je priden kot ponavadi« (t = ,168,p < ,05). Zanimalo nas je, ali otroci iz različnih družin na različne načine pokažejo staršem, da si želijo izdelke iz oglasov. Rezultati na lestvicah vprašalnika družinskih odnosov so pomembno korelirali z vedenjem otrok le pri lestvici konflikt, in sicer z dvema oblikama vedenja: »Skače od želje oz. sitnari« (t = ,165,p < ,05) ter »Bolj je priden kot ponavadi« (t = ,144,p < ,05). Odzivi staršev na želje otrok, ki izhajajo iz televizijskih oglasov Na vprašanje »Kako pogosto kupite izdelek, kadar otrok vztraja, da ga želi imeti?«, je največ staršev v vzorcu (45,9 %) odgovorilo z redko, približno tretjina (35,3 %) staršev je odgovorila z včasih, nobeden izmed staršev pa ni odgovoril, da otroku vedno kupi izdelek. Slika 1 prikazuje pogostost različnih odzivov staršev na otrokove izražene želje po izdelku iz oglasa. Slika 1. Povprečna pogostost posameznih odzivov staršev na otrokovo vztrajanje, da želi nekaj imeti. Želeli smo preveriti, ali se način nakupovanja staršev povezuje s tem, kako pogosto starši ugodijo otrokovim željam. Dobili smo nekatere pomembne korelacije: z vprašanjem »Kako pogosto kupite izdelek, ker otrok vztraja, da ga želi imeti?« je najvišje koreliral stil nakupovanja, pri katerem starši kljub nakupovalnemu seznamu kupijo tudi kaj drugega. Dobljene korelacije prikazujemo v tabeli 4. 84 P. Gradišek Tabela 4. Kendallovi koeficienti korelacije med vprašanjem, kako pogosto starši kupijo otroku nekaj, ker vztraja, da želi imeti, ter načinom nakupovanja staršev. T Kljub seznamu kupim tudi kaj drugega. ,303** V trgovini se sproti odločim, kaj bom kupil/a. ,242** Nakupujem brez nakupovalnega seznama. ,222** Doma premislim, kaj potrebujem, a ne napišem seznama. ,106 Doma si napišem seznam stvari, ki jih moram kupiti. -,129 Kadar imam seznam stvari, se ga striktno držim. -,191* * p < ,05. ** p < ,01. Želeli smo preveriti povezave med otrokovim načinom izražanja želja po izdelkih iz oglasov ter odzivi staršev na otrokove želje. V tabeli 5 zaradi boljše preglednosti prikazujemo le pomembne korelacije. Tabela 5. kendallovi koeficienti korelacije med otrokovimi načini izražanja želja ter odzivi staršev na otrokove želje. V trgovini prinese izdelek s police. Večkrat omenja, da bi rad imel izdelek. Skače od želje oz. sitnari. Bolj je priden kot ponavadi. * p < ,05. ** p < ,01. Kupim Dovolim mu, Preusmerim Izmislim si izdelek. da si izbere en njegovo kakšen sam izdelek. pozornost. izgovor. J80* ,171* ,200* ,163* ,270** ,183* ,212** Razprava Čas in dejavniki gledanja televizije otrok Večina staršev v našem vzorcu je za svoje otroke in zase označila, da običajno gledajo televizijo vsak dan manj kot eno uro, po pogostosti pa jim sledijo otroci in starši, ki gledajo televizijo nekajkrat tedensko. Otroci med 3. in 11. letom naj bi povprečno gledali televizijo 3 ure in 7 minut dnevno (ZDA; Comstock in Scharrer, 2006), 1 uro in 41 minut (Nemčija; Gruninger in Lindemann, 2000) oz. med 2 uri in pol do 3 ure dnevno (Slovenija; Žnidaršič, 2005). Predvidevali smo pomembno pozitivno povezanost med časom gledanja Odzivanje ,staršev na želje otrok po izdelkih iz oglasov 85 televizije staršev in otrok ter negativno povezanost obeh z izobrazbo staršev, kar smo na našem vzorcu tudi potrdili. Predhodne raziskave kažejo visoke korelacije gledanja televizije otrok in staršev ter negativne korelacije s socialnim statusom, izobrazbo (v našem primeru smo jo uporabili kot mero socialnoekonomskega statusa - v nadaljevanju SES) in prihodkom (Allehof in Schmidt, 1983, Buß, 1985, Huhn, 1982, Voll, Singer, Singer, Desmond, Calam in Colimore, 1989, cit. v Grüninger in Lindemann, 2000). Grüninger in Lindemann (2000) navajata, da otroci staršev s srednjo ali višjo izobrazbo v manjši meri gledajo televizijo in se več ukvarjajo z drugimi aktivnostmi (npr. športne aktivnosti, glasbena šola), za otroke z nižjim socialnim statusom pa predstavlja televizija eno glavnih prostočasnih aktivnosti. V hipotezi H1 smo predvidevali negativno korelacijo med starševskim usmerjanjem otrokovega gledanja televizije in časom otrokovega gledanja televizije, vendar hipoteze nismo potrdili. Sklepamo, da starši v našem vzorcu omejujejo otrokovo gledanje televizije v večji meri vsebinsko kot časovno tako, da določijo oddaje oz. programe, ki jih otroci lahko gledajo in gledanja ne omejujejo časovno. Izražanje želja po izdelkih iz televizijskih oglasov Kar 73 % staršev iz vzorca je odgovorilo, da njihovi otroci izražajo želje po izdelkih iz televizijskih oglasov, s čimer smo potrdili hipotezo H2. Tudi rezultati številnih raziskav kažejo na jasno povezanost med televizijskim oglaševanjem in željami otrok po oglaševanih izdelkih (Comstock in Scharrer, 1999, 2006; De Domenico, 1975; Strasburger, Wilson in Jordan, 2009). Preverjali smo, ali se mlajši in starejši otroci razlikujejo v načinih, s katerimi pokažejo staršem, da so si zapomnili določen oglas. Rezultati kažejo, da šolski otroci v našem vzorcu (v našem primeru to pomeni otroke od vstopa v šolo do 9. leta starosti) večkrat povedo citat iz oglasa ter govorijo o oglasu kot predšolski. K željam lahko pripomore tudi vedno večji vpliv vrstnikov, ki imajo v srednjem in poznem otroštvu pomembnejšo vlogo kot v zgodnejših razvojnih obdobjih (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Glede na posameznikovo pripadnost vrstniškim skupinam in čas, ki ga šolski otroci preživijo v vrstniških skupinah, si otroci nečesa želijo (dlje časa) tudi zato, ker je to trenutno modno med vrstniki. Vpliv vrstnikov je največji na področjih, kot so oblačenje, moda, glasba idr. (Berndt, Miller in Park, 1989). Kakovost vrstniških odnosov je neposredno povezana z razvojem govornih sposobnosti, zlasti medsebojne komunikacije in socialne kognicije (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Raziskave kažejo, da otroci, ki v večji meri gledajo televizijo, običajno izražajo več želja po izdelkih, ki jih oglašujejo v televizijskih oglasih (Atkin, 1976; Buijzen in Valkenburg, 2000; Goldberg, 1990), vendar se v našem vzorcu to ni potrdilo. Tako hipoteze H3 nismo potrdili. Če starši omejujejo otrokovo gledanje televizije (lestvica restriktivnost na vprašalniku starševskega nadzora otrokovega gledanja televizije), vidi otrok manj oglasov, zato bi pričakovali, da redkeje izraža želje po izdelkih; ter bolj ko se starši z otrokom pogovarjajo o televizijskem dogajanju, manjši vpliv bi lahko imeli oglasi na otrokove želje 86 P. Gradišek (lestvici evaluativnost in neosredotočen nadzor). Zato smo v hipotezi H5 predvidevali, da se bo večji starševski nadzor otrokovega gledanja televizije negativno povezoval s pogostostjo otrokovega izražanja želja po izdelkih iz oglasov. Odgovori staršev, ali otrok kdaj izrazi željo po izdelkih, pomembno negativno korelirajo le z rezultatom na lestvici neosredotočen nadzor, ki se nanaša na skupno gledanje televizije otrok in staršev, pogo-valjanje o oddaji ter spodbujanje uporabe televizijskega sporeda. Vtis je, da pogovarjanje o oddajah (in oglasih) do neke mere pripomore k temu, da oglasi na otroka nekoliko manj vplivajo oz. da so do njih nekoliko bolj kritični. Tudi predhodne raziskave potrjujejo, da otroci zaznavajo in sprejemajo televizijske oglase različno glede na to, ali starši med skupnim gledanjem oglase komentirajo ter če se z otroki po koncu oglasov o njih pogovarjajo ali ne (Bockelmann, Huber in Middelmann, 1979). Možno pa je tudi, da se starši, ki se z otroki pogovarjajo o televizijskih vsebinah, bolj zavedajo vpliva oglasov in so na vprašanje o otrokovem vedenju kot posledici oglasov odgovarjali nekoliko bolj socialno zaželeno. Korelaciji med otrokovim izražanjem želja po oglasih in lestvicama restriktivnost in eva-luativnost nista statistično pomembni (do česar je prišlo verjetno tudi zaradi korelacije med lestvico in eno spremenljivko), sta pa negativni. To sicer nakazuje trend, da otroci staršev, ki nadzorujejo njihovo gledanje televizije, v nekoliko manjši meri izražajo želje po izdelkih iz oglasov, vendar hipoteze H5 ne moremo potrditi. Ko smo preverjali korelacije lestvic vprašalnika nadzora otrokovega gledanja televizije z oblikami vedenja, s katerimi otrok pokaže želje po izdelkih iz oglasov, je prišlo do pomembnih korelacij le pri lestvici restriktivnost. Korelaciji restriktivnosti z oblikama vedenja »V trgovini prinese izdelek s police« ter »Bolj je priden kot ponavadi« sta proti pričakovanjem pozitivni. Zdi se, da starši, ki omejujejo otrokovo gledanje televizije, otrokom dovolijo spremljanje otroških programov (npr. ob sobotnih in nedeljskih jutrih oz. dopoldnevih ter večerne risanke med tednom), vendar je ravno znotraj teh programov veliko oglasov, namenjenih otrokom. Zato vidijo otroci oglase za izdelke, ki so v njihovem interesu, ter nato v trgovini prepoznajo oglaševane izdelke. Predvidevali smo, da otroci, ki pogosteje spremljajo starše pri nakupovanju, v večji meri izražajo želje po izdelkih iz oglasov (hipoteza H4). Hipoteze nismo potrdili, iz česar lahko sklepamo, da prisotnost otroka v nakupovalni situaciji sama po sebi ne pripomore pomembno k temu, da bi otrok izražal več želja po izdelkih, za katere oglase je videl na televiziji. V hipotezi H6 smo predvidevali, da otroci iz različnih družin različno izražajo staršem svoje želje po izdelkih iz oglasov. Lestvica konflikt (vprašalnik družinskih odnosov) je pomembno korelirala z vedenjema »Skače od želje oz. sitnari« ter »Bolj je priden kot ponavadi«, kar nakazuje, da otroci v družinah z višjo stopnjo konfliktnosti med otroki in starši svoje želje izražajo z vedenji, pri katerih je v ospredju namen čim hitrejšega doseganja cilja. Oblika otrokovega vedenja »Bolj je priden kot ponavadi« lahko v družinah z večjim nerazumevanjem med družinskimi člani pomeni podrejanje otroka željam staršev, vedenje »skače od želje oz. sitnari« pa se lahko nanaša na otrokovo »izsiljevanje« staršev. Oblika vedenja »Bolj je priden kot ponavadi« je izmed petih oblik vedenja, katerih pogostost so ocenjevali starši, najbolj posredno povezano z izražanjem Odzivanje ,staršev na želje otrok po izdelkih iz oglasov 87 želja. Morda so v ozadju dobljene pozitivne korelacije tudi drugi dejavniki - ta oblika vedenja se povezuje z nekaterimi odzivi staršev na želje otrok (»Izmislim si nek izgovor«, »Preusmerim njegovo pozornost«). Ker se stopnja konfliktnosti med otroki in starši pozitivno povezuje s socialnoekonomskim statusom (SES) staršev, ta pa negativno s časom gledanja televizije, lahko sklepamo, da ima na dobljeno pomembno korelacijo posreden vpliv tudi SES: otroci z nižjim SES v večji meri gledajo televizijo, kar kažejo tudi predhodne raziskave (npr. Desmond, Calam in Colimore, 1989, cit. v Grüninger in Lindemann, 2000), vedenje »Bolj je priden kot ponavadi« pa je v našem vzorcu nekoliko bolj pogosto pri otrocih staršev z nižjim SES. Hipotezo H6 smo torej potrdili. Predvidevali smo, da otroci, s katerimi se starši ne pogovarjajo o namenu oglasov, raje gledajo oglase kot otroci staršev, ki se z njimi o oglasih pogovarjajo, vendar nismo dobili pomembne korelacije. Ker pa je šlo zopet za korelacijo med dvema spremenljivkama in korelacija niti ne bi mogla biti visoka, lahko že iz smeri korelacije pridobimo določeno informacijo - korelacija je negativna, kar nakazuje trend, da morda tudi otroci v našem vzorcu nekoliko manj radi gledajo oglase, če se starši z njimi pogovarjajo o njihovem namenu oz. pomenu. Wiman (1983, cit. v Young, 1990) navaja, da otroci staršev z negativnimi stališči do oglaševanja bolje razumejo namen in naravo oglaševanja. Verjetno se starši z bolj negativnimi stališči do oglasov o njih tudi več pogovarjajo s svojimi otroki. Nepomembna korelacija bi bila lahko tudi odraz tega, da otroci šele pri starosti 8 let večinoma razumejo oglaševalsko ozadje (Comstock in Scharrer, 2006; Strasburger, Wilson in Jordan, 2009), zaradi česar morda starševski poskusi razlage namena oglasov otrokom iz našega vzorca ne pripomorejo zelo veliko k otrokovemu razumevanju glavne funkcije oglasov. Odzivi staršev na želje otrok, ki izhajajo iz televizijskih oglasov Starši iz vzorca otroku najpogosteje razložijo, da ne more vedno vsega dobiti, in presodijo, ali otrok izdelek res potrebuje, najredkeje si izmislijo izgovor. Največ staršev v vzorcu je odgovorilo, da redko kupijo izdelek, kadar otrok vztraja, da ga želi imeti, približno tretjina staršev pa je odgovorila z včasih. Preverjali smo tudi dejavnike, ki bi se lahko povezovali s pogostostjo popuščanja željam otrok. Večina korelacij z vprašanjem »Kako pogosto kupite izdelek, kadar otrok vztraja, da ga želi imeti?« ni statistično pomembnih. Poleg merskih omejitev gre pri vprašanju, kako pogosto starši popustijo otrokovim željam, tudi za vpliv drugih dejavnikov, ki jih v raziskavi nismo zajeli. Na odločitev staršev o morebitnem nakupu izdelka otroku zagotovo vplivajo tudi vrsta in cena izdelka, višina družinskega prihodka, stil starševstva v posameznih družinah ter ne nazadnje tudi kontekst v trenutku, ko otrok izrazi željo. S popuščanjem staršev pozitivno korelirajo načini nakupovanja, pri katerih starši dopuščajo možnost, da bodo kljub seznamu kupili tudi kaj drugega, nakupujejo brez nakupovalnega seznama ali pa se v trgovini sproti odločajo, kaj bodo kupili. Nasprotno pa je pomembna negativna korelacija z vprašanjem o pogostosti nakupa izdelka otroku pri postavki »Kadar imam seznam stvari, se ga striktno držim«. Zdi se, da so starši, ki dopuščajo možnost, da bodo kupili še kaj, 88 P. Gradišek česar niso nameravali, bolj pripravljeni popustiti otrokom, saj morda tudi sami večkrat kupijo, kar jim je všeč, pa čeprav tega najprej niso nameravali kupiti. Predvidevali smo, da se bodo starši različno odzivali na otrokove želje po izdelkih iz oglasov glede na odnose v družini ter glede na stopnjo starševskega usmerjanja otrokovega gledanja televizije. Lestvice evaluativnost, neosredotočen nadzor, stil starševstva in intimnost pozitivno korelirajo z odzivi staršev »Dovolim mu, da si izbere en sam izdelek« in »Presodim, ali izdelek res potrebuje« ter negativno z »Izmislim si kakšen izgovor«. S slednjim in z odzivom »Preusmerim njegovo pozornost« pozitivno korelira lestvica konflikt, ki se, kot že omenjeno, nanaša na rigidnost pravil v družini, napačno razumevanje družinskih članov, prisotnost jeze, težave pri sprejemanju odločitev in načrtovanju, želje po spremembi drug drugega in neodkritost. Navedeni odzivi staršev se vsebinsko razlikujejo - nekateri od staršev zahtevajo, da presodijo o ustrezni reakciji na otrokovo željo, da otrokom razložijo, zakaj jim ne kupijo nekega izdelka oz. postavijo meje otrokom (npr. »Dovolim mu, da si izbere en sam izdelek«, »Presodim, ali izdelek res potrebuje«), pri drugih pa vložek v pogovor z otrokom ni potreben (»Izmislim si kakšen izgovor«). Starši se pričakovano različno odzivajo na želje otrok po nakupu oglaševanih izdelkov. Zanimivo je, da izmed možnih odzivov staršev le odziv »Izmislim si kakšen izgovor« pomembno korelira z izobrazbo staršev (t = -,213, p < ,01), ki nam v raziskavi služi kot pokazatelj SES družine. Korelacija je negativna, prav tako tudi korelacija med izobrazbo in rezultatom na lestvici konflikt (t = -,149, p < ,05). Iz navedenih korelacij lahko opazimo pomemben posreden vpliv SES na procese v družini. V družinah (iz našega vzorca) z nižjim SES so v večji meri prisotni jeza, nerazumevanje in neodkritost, kar se odraža na različnih nivojih družinskih odnosov: otroci več gledajo televizijo, iz česar bi lahko sklepali na manjšo vpletenost staršev pri vzgoji otrok, starši pa se na želje otrok nekoliko drugače odzivajo kot starši z višjim SES. Korelacije med vedenji otrok, s katerimi pokažejo staršem, da si nečesa želijo, ter odzivi staršev kažejo na pozitivne povezave med vedenji »Večkrat omenja, da bi rad imel izdelek«, »Skače od želje oz. sitnari« ter »Bolj je priden kot ponavadi« in odzivom staršev »Kupim izdelek«. Zdi se, da se starši na navedena vedenja otrok pogosteje odzovejo tako, da ustrežejo otrokovi želji. S temi tremi vedenji torej otrokom pogosteje »uspe prepričati« starše v nakup. Vedenje »Skače od želje oz. sitnari« se povezuje s tremi različnimi odzivi staršev: »Kupim izdelek«, »Dovolim mu, da si izbere en sam izdelek« ter »Izmislim si kakšen izgovor«. Ker se starši različno odzivajo na tovrstno vedenje otroka, lahko sklepamo, da se to vedenje otrok pojavlja pri različnih vrstah družin ali pa da se to vedenje pojavlja v različnih situacijah, ki od staršev zahtevajo različne odzive. Odziv staršev »Izmislim si kakšen izgovor« se povezuje z vedenjema »V trgovini prinese izdelek s police« ter »Skače od želje oz. sitnari«, zaradi česar se zdi kot nekakšna hitra rešitev pri zavrnitvi otrokove želje po izdelku. Odzivanje ,staršev na želje otrok po izdelkih iz oglasov 89 Ugotovitve V raziskavi smo želeli ugotoviti, kako otroci izražajo želje po izdelkih iz oglasov, kako se starši odzivajo na njihove želje ter kateri dejavniki lahko vplivajo na oboje. V hipotezi H1 smo predvidevali, da otroci manj gledajo televizijo, če starši usmerjajo njihovo gledanje. Povezava med starševskim usmerjanjem in otrokovim gledanjem televizije je bila sicer negativna, vendar statistično nepomembna, zato smo hipotezo H1 ovrgli. Sklepamo lahko, da starši otrokovega gledanja televizije ne omejujejo toliko količinsko, kot vsebinsko - določijo programe oz. oddaje, ki jih otroci smejo gledati. Tudi hipoteze H3, v kateri smo predvidevali, da otroci, ki v večji meri gledajo televizijo, izražajo več želja po izdelkih iz televizijskih oglasov, nismo potrdili. Na želje otrok po izdelkih iz oglasov poleg časa gledanja televizije torej vplivajo tudi drugi dejavniki, predvidoma oglasi v drugih medijih, vpliv vrstnikov, privlačnost določenih izdelkov in tudi privlačnost določenih oglasov. V hipotezi H2 smo predvidevali, da večina otrok iz našega vzorca izraža želje po izdelkih, ki jih vidijo v televizijskih oglasih. Hipotezo smo potrdili, saj je skoraj tri četrtine staršev pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali njihov otrok izraža želje po izdelkih iz oglasov. Zanimalo nas je tudi, ali otroci, ki pogosteje spremljajo starše pri nakupovanju, v večji meri izražajo želje po izdelkih iz oglasov. Pogostejša prisotnost otroka pri nakupovanju skupaj s starši se ni izkazala za pomemben dejavnik pri pogostejšem izražanju želja po izdelkih iz oglasov, zato smo hipotezo H4 ovrgli. Tudi hipoteze H5 nismo potrdili. Predvidevali smo, da otroci staršev, ki v večji meri nadzorujejo otrokovo gledanje televizije, v nekoliko manjši meri izražajo želje po izdelkih iz oglasov. Korelaciji med otrokovim izražanjem želja po oglasih in lestvicama restriktivnost in evaluativnost sta bili sicer negativni, kar nakazuje trend, kakršnega smo predvidevali, vendar nista bili statistično pomembni. Pravilno smo predvidevali, da otroci iz družin, ki se razlikujejo v odnosih med družinskimi člani in stilu starševstva, različno pokažejo staršem, da si želijo izdelke iz oglasov (hipoteza H6). Korelacije so se izkazale za pomembne predvsem pri družinah z večjo stopnjo konfliktnosti, v katerih so otroci izkazovali želje po izdelkih z oblikami vedenja, pri katerih je v ospredju namen čim hitrejšega doseganja cilja. Poznane so številne tuje raziskave o oglaševanju, namenjenemu otrokom, in njegovem vplivu na želje otrok ter odnose v družini (npr. Böckelmann, Huber in Middel-mann, 1979; Buijzen in Valkenburg, 2000; Kunkel in Gantz, 1992; Strasburger, Wilson in Jordan, 2009). Glede na izsledke omenjenih raziskav ter glede na ugotovitve naše raziskave smo oblikovali nekatera priporočila za starše in učitelje. Priporočila za starše in učitelje Ker otroci radi gledajo oglase in si jih dobro zapomnijo (Gradišek, 2009), ni smiselno, da jih prepričujemo, da so oglasi nekaj slabega. V naši raziskavi smo potrdili, da otroci izražajo želje po izdelkih iz oglasov. Pred oglasi jih ne moremo zavarovati, jih pa lahko poučimo o oglaševanju in prepričevalni taktiki oglasov ter s tem spodbujamo njihovo 90 P. Gradišek kritično razmišljanje o oglasih. Zato je dobro, da starši in učitelji posvetijo pozornost razvoju oglaševalske pismenosti otrok (Young, 2003), ki pomeni sposobnosti prepoznavanja oglaševanja, razumevanje namena oglaševanja in (pre)poznavanje oglaševalskih taktik. Številne raziskave (Comstock in Scharrer, 2006; Grüninger in Lindemann, 2000; Žnidaršič, 2005), vključno z našo, kažejo, da otroci precej časa preživijo pred televizijskim sprejemnikom. Erjavec in Volčič (1999) svetujeta, naj gledanje televizije postane družinska dejavnost, saj nam ponuja odlične priložnosti za pogovor o televizijskih vsebinah, med njimi tudi o oglasih. V naši raziskavi smo potrdili, da otroci staršev, ki v večji meri nadzorujejo otrokovo gledanje televizije, v nekoliko manjši meri izražajo želje po izdelkih iz oglasov. Zato lahko priporočamo, naj učitelji starše osveščajo o pomenu skupnega gledanja televizije s svojimi otroki in o pomenu pogovora o televizijskih vsebinah. Okrog 8. leta starosti otroci začenjajo razumeti namen oglasov (Comstock in Scharrer, 2006; Smith in Atkin, 2003; Strasburger, Wilson in Jordan, 2009), zato lahko razumevanje spodbujamo z vprašanji, kot so: O čem govori ta oglas? Zakaj ga predvajajo na televiziji? Kaj misliš, kdo je ustvaril ta oglas? Komu je oglas namenjen? Ko otrok na konkretnem primeru ugotovi, da se resničen izdelek ne ujema s predstavitvijo v televizijskem oglasu, to v njem povzroči kognitivni konflikt, kar je najboljši način za spreminjanje otrokovih stališč o vabljivosti in resničnosti oglasov. H kognitivnemu konfliktu lahko pripomoremo tako, da otroku omogočimo konkretno izkušnjo z nekim izdelkom, npr. načrtovan preizkus izdelka iz oglasa. Enostaven eksperiment preizkusa izdelka ima še poseben pomen za otroke med 8. in 12. letom starosti, ko je njihovo mišljenje na konkretni ravni. Da spodbudimo kognitivni konflikt, lahko otroku postavljamo tudi vprašanja, kot so: Kaj nam oglas sporoča? Česa nam oglaševalec ne pove v oglasu (kaj nam zamolči)? Ali misliš, da lahko verjameš temu, kar vidiš v oglasu? Ali misliš, da izdelek zares deluje tako, kot je predstavljen v oglasu? To velja predvsem za določene vrste ogla-ševanih izdelkov, kot na primer čistilna sredstva, ki očistijo v eni potezi. Težava nastopi pri igračah, ki so pogosto predstavljene takšne, kot so in so zadovoljni otroški obrazi v oglasih zelo podobni tistim v resničnosti. Pri tovrstnih oglasih je dobro, da izhajamo iz otrokovih želja in potreb, ter mu postavljamo vprašanja, kot so: Kaj bi ti prinesla nova igrača? Jo zares potrebuješ? Se lahko s katero drugo igračo, ki jo že imaš, igraš podobne reči kot otroci v oglasu? Dobro je tudi, da otroka usmerjamo v domišljijske igre, pri katerih ne potrebuje toliko konkretnih igrač in se o tem z otrokom pogovarjamo. V naši raziskavi se je pokazalo, da so starši, ki pri nakupovanju dopuščajo možnost, da bodo kupili še kaj, česar niso nameravali, bolj pripravljeni popustiti otrokom. Zato je priporočljivo, da si starši vnaprej pripravijo nakupovalni seznam. Otroci bodo tako spoznali, da nakupovanje temelji na zavestnih in premišljenih odločitvah. Tako kot si odrasli pripravijo nakupovalni seznam, lahko tudi z otrokom pripravijo njegov »seznam želja«, na katerega v določenem obdobju vpisujejo otrokove želje in na koncu skupaj z otrokom izberejo darilo zanj. Bolj kot se zavedamo svojih potreb, tem bolje lahko nadzorujemo vpliv oglaševanja na nas. Če svojih potreb ne poznamo, nam jih bodo oblikovala številna oglaševalska sporočila, ki nam jih mediji vsakodnevno posredujejo (Potter, 2011). Odzivanje ,staršev na želje otrok po izdelkih iz oglasov 91 Zaključek Otroci izražajo želje po izdelkih iz televizijskih oglasov, starši pa se na njihove želje različno odzivajo. V Vprašalniku o odzivih otrok in staršev na oglaševanje, oblikovanem za namen pričujoče študije, so nekateri pojavi merjeni le z enim vprašanjem, kar vpliva na dobljene korelacije. Morda bi se nekatere korelacije ob drugačni metodologiji izkazale za statistično pomembne: gledanje televizije bi lahko merili telemetrično, podatke o izražanju želja otrok po izdelkih iz televizijskih oglasov pa bi bilo mogoče pridobiti z neposrednim opazovanjem ali z eksperimentom. V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno preveriti povezanost med sistematičnim spodbujanjem razvoja oglaševalske pismenosti v osnovni šoli in izražanjem želja po izdelkih iz oglasov. Odprto ostaja tudi vprašanje vpliva oglaševanja na interakcije med vrstniki glede pomembnosti blagovnih znamk in s tem povezane popularnosti v razredu, ob tem pa tudi vloge učitelja pri uravnavanju neenakosti. Literatura Atkin, C. (1976). Children's social learning from television advertising: Research evidence on observational modeling of product consumption. Advances in consumer research, 3, 513-519. Berndt, T. J., Miller, K. E in Park, K. (1989). Adolescents' perceptions of friends and parents' influence on aspects of their school adjustment. Journal of early adolescence, 9, 419-435. Bockelmann, F., Huber, J., Middelmann, A. (1979). Werbefernsehkinder. Berlin: Verlag Volker Spiess. Buijzen, M. in Valkenburg, P. (2000). The impact of television advertising on children's Christmas wishes. Journal of Broadcasting & Electronic Media, 44, 456-470. Committee on Communications (2006). Children, adolescents, and advertising. Policy statement. Pediatrics, 118, 2363-2369. Comstock, G. in Scharrer, E. (1999). Television: What's on, who's watching, and what it means. New York: Academic Press. Comstock, G. in Scharrer, E. (2006). Media and popular culture. V W. Damon, R. M. Lerner, K. A. Renninger in I. E. Siegel (ur.) Handbook of child psychology: Child psychology in practice (vol. 4). Hoboken, New Jersey: John Wiley&Sons, Inc. De Domenico, F. (1975). Die Forschungen der RAI zu Fernsehen, Familie und kindlicher Sozia- lization. Fernsehen undBildung, 2/3, 190-207. Dodič, M. in Videčnik, M. (2009). Glavni sklepi in ugotovitve ob letošnji kampanji »Trženje hrane, namenjene otrokom - čigava odgovornost?« [Resolutions and findings of this year's campaign »Marketing of food for children - whose responsibility?«]. VIP, 4, 4-6. Goldberg, M. E. (1990). A quasi-experiment assessing the effectiveness of TV advertising directed to children. Journal of marketing research, 27, 445-454. 92 P. Gradišek Gorn, G. J. in Goldberg, M. E. (1980). Children's responses to repetitive television commercials. Journal of consumer research, 6, 421-424. Gradišek, P. (2009). Oglaševanje za otroke in družinski odnosi [Advertising for children and family relations] (neobjavljeno diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, Ljubljana. Grüninger, C. in Lindemann, F. (2000). Vorschulkinder und Medien. Eine Untersuchung zum Medienkonsum von drei bis sechsjährigen Kindern unter besonderer Berüksichtigung des Fernsehens. Opladen: Leske + Budrich. Erjavec, K. in Volčič, Z. (1999). Odraščanje z mediji: rezultati raziskave Mladi in mediji. [Growing up with the media: results of the research Youth and the media] Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Johnson, M. D. in Young, B. M. (2003). Advertising history of televisual media. V E. L. Palmer in B. M. Young (ur.), The faces of televisual media. Teaching, violence, selling to children. Mahwah (New Jersey), London: Lawrence Erbaum Associates. Klemenčič, R. (2007). Oglaševanje, namenjeno otrokom. [Advertising for children] (neobjavljeno magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana. Klingler, W. in Groebel, J. (1994). Kinder und Medien 1990. Eine Studie der ARD/ZDF-Medienkommission. Baden Baden: Nomos. Košir, M., Erjavec, K., Volčič, Z. (2006). Učni načrt. Izbirni predmet: program osnovnošolskega izobraževanja. Vzgoja za medije: tisk, radio, televizija. [A grammar school syllabus: Media education: printed media, radio, television] Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport: Zavod RS za šolstvo. Kunkel, D. in Gantz, W. (1992). Children's television advertising in the multi-channel environment. Journal of Communication, 42(3), 134-152. Kunkel, D. in McIlrath, M. (2003). Message content in advertising to children. V E. L. Palmer in B. M. Young (ur.), The faces of televisual media. Teaching, violence, selling to children. Mahwah (New Jersey), London: Lawrence Erbaum Associates. Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Socialni in moralni razvoj v srednjem in poznem otroštvu [Social and moral development in the middle and late childhood] V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija [Developmentalpsychology]. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Palmer, E. L. in McDowell, C. N. (1979). Program/commercial separators in children's television programming. Journal of communication, 29, 197-201. Potter, W. J. (2011). Media literacy. Los Angeles: Sage. Resman, M. (1992). Partnerstvo med šolo in domom [School - family partnership]. Sodobna pedagogika, 43(3/4), 135-223. Smith, S. L. in Atkin, C. (2003). Television advertising and children: examining the intended and unintended effects. V E. L. Palmer in B. M. Young (ur.), The faces of televisual media. Teaching, violence, selling to children. Mahwah (New Jersey), London: Lawrence Erbaum Associates. Odzivanje ,staršev na želje otrok po izdelkih iz oglasov 93 Slovenska oglaševalska zbornica SOZ (2009). Slovenski oglaševalski kodeks (4. izd.) [Slovenian advertising code, 4th edition]. Sneto z naslova http://www.soz.si/uploads/files/slovenski_ogla-sevalski_kodeks .pdf Strasburger, V., Wilson, B. J. in Jordan, A.B. (2009). Children, adolescents and the media. Los Angeles: Sage Publications. Stutts, M.A., Vance, D. in Hudleson, S. (1981). Program-commercials separators in children's television: Do they help a child tell the difference between Bugs Bunny and the Quick Rabbit? Journal of advertising, 10(2), 16-25. Vec, T. (2009). Partnerstvo med šolo in starši - enoznačni cilj in različnost poti [School - family partnership: same goal and different pathways]. V F. Cankar in T. Deutsch (ur.), Sola kot stičišče partnerjev: sodelovanje šole, družine in lokalnega okolja pri vzgoji in izobraževanju otrok. [School as a juncture ofpartners: collaboration ofschools, families and local environments]. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Ward S., Wackman D., Wartella E. (1977). How children learn to buy: the development of consumer information processing skills. Beverly Hills, CA: Sage Publications. Young, B. M. (1990). Television advertising and children. Oxford: Clarendon Press. Young, B. M. (2003). Issues and politics of televisual advertising and children. V E. L. Palmer in B. M. Young (ur.), The faces of televisual media. Teaching, violence, selling to children. Mahwah (New Jersey), London: Lawrence Erbaum Associates. Žnidaršič, T. (2005). Otroci v Sloveniji [Children in Slovenia]. Sneto z naslova http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=744 Prispelo/Received: 27.10.2011 Sprejeto/Accepted: 30.11.2011 Qf Univerza v Ljubljani Darja Kobal Grum Janek Musek PERSPEKTIVE MOTIVACIJE Psihološka obzorja /Horizons of Psychology, 20, 4, 95-114 (2011) © Društvo psihologov Slovenije 2011, ISSN 1318-187 Znanstveni raziskovalnoempirični prispevek Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS na izvajanje rehabilitacijskih nalog po možganski kapi Maja Milavec, Domen Novak, Matjaž Mihelj in Marko Munih Fakulteta za elektrotehniko, Univerza v Ljubljani Povzetek: Rehabilitacijski programi po možganski kapi so pogosto prekratki in premalo intenzivni, za kar je možen razlog pomanjkanje motivacije pacienta. V raziskavi smo želeli preveriti, ali na počutje pacienta, uspešnost pri nalogah in na psihofiziološke mere vpliva tudi občutljivost motivacijskih sistemov BIS (Behavioral Inhibition System) in BAS (Behavioral Activation System). V raziskavi je sodelovalo 22 udeležencev v subakutni fazi možganske kapi, ki so opravljali lažjo in težjo različico rehabilitacijske naloge ter Stroopovo nalogo. Občutljivost motivacijskih sistemov smo merili z Lestvico BIS/BAS, poleg tega pa smo uporabili tudi psihofiziološke odzive (srčni utrip, prevodnost kože, dihanje in temperaturo kože) ter mere valence in budnosti. Rezultati so pokazali, da se pri izvajanju rehabilitacijskih nalog valenca in budnost ne povezujeta z merama BIS in BAS, pri izvajanju Stroopove naloge pa je valenca negativno povezana s podlestvicami sistema BAS. Rezultati so potrdili postavljeno hipotezo, da bo sistem BAS povezan z uspešnostjo pri rehabilitacijskih nalogah in BIS negativno povezan z uspešnostjo pri Stroopovi nalogi. Rezultati so le delno potrdili hipotezo, da bodo naloge z nagrado pri osebah z bolj občutljivim sistemom BAS izzvale povečan srčni utrip, naloga, ki ne vsebuje nagrade, pa bo pri osebah z bolj občutljivim sistemom BIS izzvala povečano prevodnost kože. Pri obeh različicah rehabilitacijske naloge, ki vsebujeta nagrado, je bila podlestvica BAS nagrada negativno povezana s povprečno temperaturo kože. Pri težji različici se je s povprečnim srčnim utripom pozitivno povezovala podlestvica BAS potrebe, pri Stroopovi nalogi, ki ne vsebuje nagrade, pa se je s povprečnim srčnim utripom pozitivno povezovala podlestvica BIS. Slednja se je negativno povezovala tudi z mero RMSSD. Glede na rezultate raziskave bi bilo smiselno razmisliti o pomenu nagrad in težavnosti nalog glede na izraženost motivacijskih sistemov pri posamezniku. Ključne besede: motivacijski sistem umika, nagrajevalni motivacijski sistem, rehabilitacija, možganska kap, psihofiziološki odzivi The effect of the sensitivity of the BAS and BAS motivational systems on performance in stroke rehabilitation tasks Maja Milavec, Domen Novak, Matjaž Mihelj and Marko Munih Faculty of Electrical Engineering, University ofLjubljana Abstract: Stroke rehabilitation programs are often too short and not intensive enough, possibly due to a lack of patient motivation. This study examined whether the patient's mood, task success and psychophysiological responses are affected by the sensitivity of two motivational systems: the * Naslov/Address: Naslov/Address: Domen Novak, Laboratorij za robotiko, Tržaška cesta 25, 1000 Ljubljana, e-mail: domen.novak@robo.fe.uni-lj.si, tel. 041/969-753 96 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih Behavioral Activation System (BAS) and the Behavioral Inhibition System (BIS). 22 subacute stroke patients participated in the study. They performed an easier and harder version of a motor rehabilition task as well as the Stroop task. The sensitivities of the two motivational systems were measured using the BIS/BAS scale. Additionally, psychophysiological measurements (heart rate, skin conductance, respiration and skin temperature) were taken and the Self-Assessment Manikin was used to measure self-reported valence and arousal. Results showed that valence and arousal are not significantly correlated with BIS/BAS subscales during the rehabilitation task. A negative correlation between valence and the BAS subscales was found in the Stroop task. Results also confirmed the initial hypothesis that the BAS would be correlated with task performance during the rehabilitation task while the BIS would be negatively correlated with task performance during the Stroop task. Only partial confirmation was found for the hypothesis that tasks that include a reward would affect heart rate in subjects with a sensitive BAS while tasks without a reward would affect skin conductance in subjects with a sensitive BIS. In both versions of the rehabilitation task, which includes a reward, the BAS reward subscale was negatively correlated with mean skin temperature. In the harder rehabilitation task, the BAS reward responsiveness subscale was positively correlated with mean heart rate. In the Stroop task, which has no reward, the BIS scale was positively correlated with mean heart rate. The BAS subscale was also negatively correlated with the RMSSD measure of heart rate variability. The results of the study suggest that rehabilitation task designers should take the subject's BIS/BAS motivational systems into account when designing the task rewards and difficulty. Keywords: behavioral inhibition system, behavioral activation system, rehabilitation, stroke, psyc-hophysiological responses CC = 2360, 3380 Uvod Možganska kap je nenaden izpad možganskih funkcij zaradi motnje pretoka krvi v možganih. Prizadane relativno velik odstotek ljudi in lahko bistveno oslabi njihove gibalne ter spoznavne sposobnosti (Feigin, Lawes, Bennett in Anderson, 2003). Z rehabilitacijo lahko pacient znova pridobi izgubljene sposobnosti, vendar pa je rehabilitacija dolgotrajen in naporen proces, s katerim je treba pričeti čim prej (Wagenaar in Meyer, 1991a; 1991b), uspešnost pa je močno odvisna tudi od intenzivnosti vadbe (npr. Kwakkel, Kollen in Wagenaar, 2002). Žal so dandanes rehabilitacijski programi pogosto prekratki in premalo intenzivni. Možen razlog za to je pomanjkanje motivacije pacienta (Carr in Shepherd, 2000). Motivacija je namreč zelo pomembna za uspešno rehabilitacijo (Loureiro, Amirabdollahian, Coote, Stokes in Harwin, 2001; Liebermann, Buchman in Franks, 2006). Terapija mora biti prijetna in pacienta motivirati, hkrati pa zanj predstavljati določen izziv. Še vedno pa ni dobro znano, kako psihološki dejavniki (npr. motivacija, zabavnost) vplivajo na intenzivnost vadbe in uspešnost rehabilitacije. V okviru projekta MIMICS smo sestavili rehabilitacijsko nalogo, v kateri lahko pacienti po kapi vadijo gibe zgornjih ekstremitet s pomočjo navideznega okolja in rehabilitacijskega robota. Takšno vključevanje robotskih vmesnikov in elementov navidezne resničnosti postaja v rehabilitaciji vse bolj pogosto (npr. Krebs idr., 2007; Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 97 Holden, 2005) in naj bi povečalo pacientovo motivacijo preko vadbe v interaktivnem, zanimivem okolju. Naloga pa ima lahko na paciente različen vpliv, saj se različni ljudje različno odzivajo na nagrado, uspeh, kazen itd. Gray (1982) je predpostavil, da lahko velik del vedenja posameznika razložimo s pomočjo dveh ločenih nevrovedenjskih sistemov, ki se med seboj povezujeta. Poimenoval ju je nagrajevalni motivacijski sistem (behavioural activation system - BAS) in motivacijski sistem umika (behavioural inhibition system - BIS). Nagrajevalni motivacijski sistem (BAS) uravnava vedenje v situacijah, ki bi lahko bile nagrajujoče (nagrada, odsotnost kazni), tako da se posameznik aktivira, izraža vedenje približevanja, doživlja pozitivne občutke (npr. upanje, veselje, užitek) in deluje s povečano kognitivno aktivnostjo (Carver in White, 1994). Glede na teoretično zasnovo prištevamo k temu sistemu tudi občutljivost za signale nekaznovanja in bežanje od kaznovanja (Harmon-Jones idr., 2002), vendar pa se veliko raziskovalcev osredotoča predvsem na aspekte približevanja, kar je razvidno tudi v Lestvici BIS/BAS (Carver in White, 1994), ki ne vključuje postavk, vezanih na beg pred grožnjo ali kaznijo. Akti-vacija sistema BAS je povezana s (hipo)maničnimi simptomi in impulzivnimi motnjami (Alloy idr., 2008), deaktivacija sistema BAS kot reakcijo na poraz in nedoseganje cilja pa je povezana z depresivnimi simptomi, kot so npr. žalost, nizka energija, psihomotorična retardacija (Harmon-Jones idr., 2002). Motivacijski sistem umika (BIS) uravnava vedenje predvsem v situacijah, ki odbijajo (prisotnost kazni ali odsotnost nagrade). Posameznik v takšnem primeru vedenje inhibira, doživlja negativne občutke, stopnja budnosti in pozornosti pa se poveča (Carver in White, 1994). Povečana aktivacijo sistema BIS je povezana s povečano pozornostjo, budnostjo in opreznostjo, ekstremno prisotna aktivacija pa s potezno anksioznostjo (Sedlar, Medved in Pernek, 2008) in z anksioznimi motnjami (Amodio idr., 2008). Občutljivost motivacijskih sistemov lahko merimo na več načinov. Dva glavna načina sta samoocena posameznika in psihofiziološke meritve. Pri samooceni motivacijskih sistemov raziskovalci uporabljajo predvsem Lestvico BIS/BAS avtorjev Carver in White (1994), na področju psihofiziologije pa Fowles (1988) opisuje vrsto študij, ki ugotavljajo, kako se srčni utrip in prevodnost kože povezujeta z motivacijskima sistemoma BIS in BAS. Ugotovitve kažejo, da se povečanje srčnega utripa monotono povezuje z velikostjo nagrade, ki je posamezniku v nalogi ponujena, kar lahko povežemo z motivacijskim sistemom BAS. Nasprotno naj bi bil motivacijski sistem BIS povezan s prevodnostjo kože. V raziskavah, kjer so udeleženci najprej dobili nagrado, nato pa jim je bila v nadaljnjih poskusih nagrada odvzeta, se je namreč pojavilo povečanje odzivov prevodnosti kože. Tako lahko predpostavljamo, da je prevodnost kože odraz aktivacije sistema BIS, ko je nagrada posamezniku odvzeta. Povezava je razvidna tudi preko poteze in stanja anksioznost, ki se povezuje tako s sistemom BIS (Amodio idr., 2008) kot s prevodnostjo kože (Katkin, 1965). Pri sestavljenih rehabilitacijskih nalogah smo želeli preveriti, ali na počutje pacienta, uspešnost pri nalogah in na psihofiziološke mere vplivajo tudi motivacijski sistemi pacienta. Glede na ugotovitve bi lahko nalogo prilagodili, da bi imela čim večjo motivacijsko vrednost za pacienta. V raziskavo smo najprej vključili osnovno različico 98 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih rehabilitacijske naloge, ki smo jo poimenovali lažja različica, dodali pa smo še težjo, miselno bolj zahtevno različico. Da bi lahko rehabilitacijski nalogi primerjali z nalogo, ki od udeleženca ne zahteva motoričnega napora in ne vsebuje nagrade, smo v raziskavo vključili tudi računalniško različico klasične psihološke nalogo za preučevanje pozornosti (Stroopovo nalogo). V prvem delu raziskave smo ugotavljali, kako se občutljivosti motivacijskih sistemov povezujeta z budnostjo in valenco pri izvajanju rehabilitacijskih nalog in Stroopove naloge. Glede na samo definicijo sistemov BAS in BIS smo predpostavili, da se bo višja občutljivost sistema BAS povezovala s pozitivnimi občutki pri nalogah, ki vsebujejo nagrado v obliki zvoka aplavza (rehabilitacijski nalogi). Pri Stroopovi nalogi, ki je kognitivno bolj zahtevna in ne vsebuje elementov nagrade, pa smo pričakovali, da bo pri osebah z bolj občutljivim sistemom BIS izražena večja budnost in bolj negativno razpoloženje. V drugem delu raziskave smo ugotavljali, kako se občutljivosti motivacijskih sistemov povezujeta z uspešnostjo pri rehabilitacijski nalogi in Stroopovi nalogi. Predpostavili smo, da bo občutljivost sistema BAS povezana z uspešnostjo pri nalogah, ki vsebujejo element nagrade (rehabilitacijski nalogi), občutljivost sistema BIS pa negativno povezana z uspešnostjo pri kognitivno Stroopovi zahtevnejši nalogi, ki nima elementa nagrade. V tretjem delu raziskave smo ugotavljali, kako se občutljivosti motivacijskih sistemov povezujeta s štirimi fiziološkimi merami, dobljenimi med izvajanjem nalog: srčnim utripom, prevodnostjo kože, dihanjem in temperaturo kože. Glede na predhodne ugotovitve drugih raziskovalcev smo predpostavili, da bodo naloge, ki vsebujejo nagrado, pri osebah z občutljivim sistemom BAS izzvale povečanje srčnega utripa, naloga brez nagrade pa bo pri osebah z bolj občutljivim sistemom BIS izzvala povečanje prevodnosti kože. Dihanje in temperatura kože v kontekstu motivacijskih sistemov še nista bila preučevana, zato v zvezi z njima nismo postavljali posebnih hipotez. Metoda Udeleženci V raziskavi je sodelovalo 22 udeležencev, ki so doživeli subarahnoidalno krvavitev (tri osebe), intracerebralno krvavitev (devet oseb) ali ishemično možgansko kap (10 oseb). Med njimi je bilo 15 moških (povprečna starost 51,7 let, SD = 12,9 let) in sedem žensk (povprečna starost 50,9 let, SD = 15,8 let). Vsi udeleženci so med drugimi posledicami kapi utrpeli hemiparezo, in sicer 13 udeležencev levo, devet udeležencev pa desno hemiparezo, pri čemer so bili pred kapjo vsi desničarji. Večina udeležencev je bila diagnosticirana z boleznimi srca in ožilja (arterijska hipertenzija, hiperlipidemija ...), druga diagnosticirana spremljajoča stanja pa so bila disfazija (dve osebi), depresija (dve osebi), stanje po psihozi (ena oseba), epilepsija (ena oseba), pljučni rak (ena oseba) in policistična bolezen ledvic (ena oseba). Vsi udeleženci so bili ob času raziskave vključeni v program motorične rehabilitacije na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije in so bili v Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 99 subakutni fazi okrevanja. Čas, ki je pretekel med kapjo in raziskavo, je bil v povprečju 155 dni (SD = 81 dni). Dan pred izvedbo protokola so bili udeleženci testirani s Kratkim preizkusom spoznavnih sposobnosti (Mini Mental State Examination MMSE; Fol-stein, Folstein in McHugh, 1975) in Lestvico funkcionalne neodvisnosti (Functional Independence Measure FIM; Kidd idr., 1995). Rezultati na vprašalniku MMSE so bili v povprečju 27,2 točk (SD = 3,6; pri maksimalnem številu točk 30). Vsi razen treh udeležencev so imeli število točk med 26 in 30. Med preostalimi tremi je imel en udeleženec 24 točk, vendar iz raziskave ni bil izključen, saj ni imel problemov pri komunikaciji in razumevanju naloge. Preostala dva udeleženca sta imela nižje rezultate zaradi disfazije, zato je klinični izvedenec opravil intervju in odobril sodelovanje v eksperimentu. Povprečen rezultat na vprašalniku FIM je bil 101 točko (SD = 13; pri maksimalnem številu točk 126). Vprašalniki Lestvica BIS/BAS (BIS/BAS Scales; Carver in White, 1994) je samoocenje-valna lestvica, namenjena merjenju občutljivosti dveh motivacijskih sistemov. Sestavljena je iz 20 postavk. Posameznik s pomočjo štiristopenjske lestvice (zelo velja zame, delno velja zame, delno ne velja zame in sploh ne velja zame) oceni, v kolikšni meri vsaka od postavk velja zanj. Sistem BAS (Behavioral Activation System) predstavlja nagrajevalni motivacijski sistem. V Lestvici BIS/BAS obsega BAS tri faktorsko različne podlestvice. Podlestvica Potrebe (Drive; v nadaljevanju BAS potrebe) odraža vztrajno zasledovanje zastavljenih ciljev, podlestvica Iskanje zabave (Fun seeking; v nadaljevanju BAS zabava) odraža željo po novih nagradah in pripravljenost za impulzivno vključevanje v situacije, v katerih obstaja potencialna možnost nagrade, podlestvica Odziv na nagrado (Reward responsiveness; v nadaljevanju BAS nagrada) pa odraža pozitivne odzive na nagrado ali na pričakovanje le-te. Skupna podlestvica BAS je vsota teh treh podlestvic. Sistem BIS (Behavioral Inhibition System) predstavlja motivacijski sistem umika. V Lestvici BIS/BAS odraža BIS nagnjenost k negativnemu čustvenemu odzivanju, anksioznosti in odzivanju s strahom v potencialno nevarnih situacijah. Notranje konsistentnosti podlestvic so med ,66 in ,76, zanesljivosti (Cronbachov a) pa med ,82 in ,83 (Carver in White, 1994). Jorm idr. (1999) so ocenjevali psihometrične lastnosti Lestvice BIS/BAS in ugotovili, da je lestvica veljavna in praktična mera obeh motivacijskih sistemov. SAM (Self-Assessment Manikin; Bradley in Lang, 1994) je neverbalna lestvica, namenjena samooceni valence in budnosti posamezika. Valenca (včasih tudi ugodje) je definirana kot pozitivna nasproti negativnim afektivnim stanjem (npr. ponižanje in jeza na eni strani nasproti veselju, sproščenosti in mirnosti na drugi strani). Budnost (ang. arousal) je definirana kot mentalna budnost in fizična aktivnost (npr. spanje, neaktivnost in sproščenost na eni strani nasproti budnosti, napetosti in koncentraciji na drugi strani; Mehrabian, 1996). Ocenjevanje na obeh podlestvicah poteka s pomočjo grafičnih podob na devetstopenjskih lestvicah. Podlestvica valenca poteka od zelo prijetne valence (A) 100 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih preko nevtralne (D) do zelo neprijetne valence (H), podlestvica budnosti pa od zelo nizke budnosti (A) do zelo visoke budnosti (H). Udeleženci so s pomočjo črk pod grafičnimi podobami ocenili, kakšna je njihova trenutna valenca in kolikšna je njihova trenutna budnost. Samooceno smo pretvorili v številčne vrednosti. Pri podlestvici valenca predstavlja 1 ekstremno negativno razpoloženje, 9 pa ekstremno pozitivno razpoloženje. Pri podlestvici budnost predstavlja 1 nizko stopnjo budnost, 9 pa visoko stopnjo budnosti. Lestvico SAM smo izbrali iz dveh razlogov. Lestvica je neverbalna in tako preprosta za uporabo tudi pri pacientih po kapi, poleg tega pa so povezave med fiziologijo in počutjem ter miselno aktivnostjo dobro poznane (Peter in Herbon, 2006). Bradley in Lang (1994) sta pokazala, da kljub svoji preprostosti lestvica SAM daje podobne rezultate kot bolj kompleksne samoocenjevalne lestvice (npr. semantični diferencial). Interna konsistentost pod-lestvice valenca pri mlajših odraslih je ,63, pri starejših odraslih pa ,82. Interna konsistentnost podlestvice budnost je ,98 pri obeh starostnih skupinah (Backs, da Silva in Han, 2005). Robot V raziskavi smo uporabili robota HapticMaster (Moog FCS), ki omogoča gibanje roke v tridimenzionalnem prostoru. Vrh robota je opremljen s senzorji sile in pasivnim prijemalom. Roka udeleženca je podprta z dvema opornicama, ki kompenzirata težo roke. Naloge smo predvajali na platnu, velikem 1,4 x 1,4 m, udeleženci pa so sedeli približno 1,25 m pred njim. Robot je bil postavljen med platnom in udeležencem. Slika 1. Udeleženec izvaja rehabilitacijsko nalogo s pomočjo robota (1) in prijemala (2), njegova roka pa je podprta (3). Zaslon (4) prikazuje mizo, žogo (5) in koš (6). Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 101 Rehabilitacijska naloga Rehabilitacijska naloga (slika 1) vključuje elemente seganja in prijemanja. Na zaslonu pred udeležencem je prikazana miza, ki je nagnjena proti udeležencu. Dva trikotnika na zaslonu označujeta trenutno pozicijo vrha robota. S pomočjo robotske roke udeleženec usmerja trikotnika po zaslonu, pri čemer preko robota občuti posamezne elemente naloge (npr. mizo, težo žoge). Na vrhu mize se prikaže žoga, ki se kotali po mizi navzdol. Naloga udeleženca je, da s pomočjo robotske roke žogo ujame, preden ta doseže spodnji rob mize. Tako mora udeleženec najprej premakniti trikotnike do žoge po višini in levo oz. desno, nato pa s pomočjo prijemala žogo tudi prijeti. Če udeleženec žogo ujame, se nad mizo prikaže koš. Naloga udeleženca je nato, da s pomočjo robotske roke žogo dvigne in jo postavi v koš. Če udeleženec položi žogo v koš, se oglasi zvok aplavza. Ko udeleženec položi žogo v koš ali žoga pade z mize, se na vrhu mize pojavi nova žoga in naloga se nadaljuje. Sestavili smo tudi težjo različico zgoraj opisane naloge, ki je enako fizično zahtevna, od udeleženca pa zahteva nekoliko več mentalnega napora. Od lažje različice se razlikuje po tem, da se gibi levo-desno, narejeni s pomočjo robotske roke, na ekranu odražajo obratno. Tako gib udeleženca v desno premakne trikotnika na zaslonu v levo in obratno. Če udeleženec ne zmore katerega od elementov gibanja (seganje, prijemanje, dvigovanje), mu robot lahko nudi tri različne vrste pomoči. Če udeleženec ne zmore doseči žoge, robot povleče roko proti žogi z maksimalno silo 10 N, pri čemer lahko udeleženec gibanje z lastno aktivnostjo roke ojača ali mu nasprotuje. Če udeleženec ne zmore prijeti žoge, lahko robot žogo avtomatično ujame, ne da bi udeleženec moral prijemalo stisniti. Če udeleženec ne zmore dvigniti roke, robot povleče roko udeleženca po vnaprej določeni poti proti košu. Udeleženec lahko temu gibanju nasprotuje ali ga ojača s svojim aktivnim gibanjem roke. Kadar gibanju robota ne nasprotuje ali izpusti žoge, robot žogo vedno uspešno prinese do koša. Te vrste pomoči so lahko vključene ali izključene neodvisno druga od druge. V naši raziskavi so štirje udeleženci potrebovali robotsko pomoč pri doseganju žoge, sedem udeležencev pomoč pri prijemanju, osem udeležencev pa pri dvigovanju. Nnekateri od teh so potrebovali več vrst pomoči. Uspešnost v nalogi smo merili s tremi parametri: delež ulovljenih žog (samo za udeležence, ki niso imeli vklopljene pomoči doseganja žoge), delež žog, postavljenih v koš (izračunan na podlagi vseh žog znotraj naloge za udeležence, ki niso imeli vklopljene pomoči doseganja ali dvigovanja žoge), povprečen čas, porabljen za ulov in postavitev posamezne žoge (čas u&p) in opravljeno delo (delo v smeri XY in delo v smeri Z). Slednji parameter je bil izračunan kot integral moči (sila krat hitrost), pri čemer so bili podatki o sili dobljeni na podlagi senzorjev sil na robotu, hitrost pa dobljena na podlagi senzorjev gibanja na robotu. Stroopova naloga V raziskavi smo poleg motorične naloge uporabili računalniško različico Stroo-pove naloge (MacLeod, 1991), ki od udeleženca zahteva veliko pozornosti, ni pa motorično zahtevna. Naloga je sestavljena iz večjega števila besed, predvajanih na ekranu, 102 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih na katere se mora udeleženec odzvati. Predvajane besede so bile »rdeča«, »zelena« in »modra«, pri čemer je bila barva črk rdeča, zelena, modra ali črna. Besede so bile predvajane naključno. V 40 % primerov se je barva črk ujemala z napisano besedo, v 40 % primerov se barva črk in napisana beseda nista ujemali, v 20 % primerov pa je bila beseda izpisana v črni barvi. Udeleženci so imeli pred seboj posebno tipkovnico s tremi sivimi gumbi, ob katerih je s črno barvo pisalo »rdeča«, »zelena« in »modra«. Ko se je na zaslonu prikazala beseda, je moral udeleženec čim hitreje pritisniti gumb, ki je ustrezal barvi črk, v katerih je bila beseda izpisana. Če je bila beseda izpisana v črni barvi, je bila naloga udeleženca, da pritisne gumb, ki ustreza napisani besedi. Ko je udeleženec pritisnil na enega izmed gumbov, se je na zaslonu prikazala nova beseda. Uporabljena različica Stroopove naloge je podobna različici iz zbirke Automated Neuropsychological Assessment Metrics, ki je bila že večkrat uporabljena v medicinskih aplikacijah (npr. Parsons, Courtney, Arizmendi in Dawson, 2011). Od te različice se razlikuje po tem, da vključuje tudi besede, izpisane v črni barvi. Uspešnost pri nalogi je bila ocenjena na podlagi dveh parametrov: odstotka pravilnih odgovorov (pravilno izbranih barv) in povprečnega časa, porabljenega za odgovor (interval med prikazom besede in pritiskom na katerokoli tipko). Merjenje in obdelava fizioloških signalov Fiziološke signale smo vzorčili s pomočjo ojačevalnika signalov g.USBamp (proizvajalca g.tec Medical Engineering GmbH) pri frekvenci 2,4 kHz. Elektrokardio-gram (EKG) smo merili s štirimi zunanjimi elektrodami, nameščenimi v skladu s priporočili proizvajalca ojačevalnika (dve na levem in desnem delu prsnega koša, ena na levem delu trebuha in ena na zgornjem levem delu hrbta). Prevodnost kože smo merili s senzorjem g.GSR (g.tec). Elektrode so bile nameščene na srednjem členku kazalca in sredinca na neprizadeti roki. Na elektrodi je bil priključen stalen vir napetosti (0,1 V), senzor pa je meril prevodnost posredno preko toka. Frekvenco dihanja smo merili s senzorjem SleepSense Flow, ki deluje na podlagi termistorja. Temperaturo kože smo merili s senzorjem g.TEMP (g.tec), nameščenim na konico mezinca neprizadete roke. Signale posameznega udeleženca smo vzorčili med nalogami in med mirovanjem. Podatke smo nato obdelali in za vsak interval (naloga oz. mirovanje) določili posamezne parametre. Čeprav se znotraj intervalov pojavljajo razlike v fiziološkem stanju, smo vsak parameter izračunali na podlagi celotnega časovnega intervala, saj lahko nekatere parametre (npr. variabilnost srčnega utripa) izračunamo le na intervalu nekaj minut, medtem ko se drugi (npr. temperatura kože) na dražljaje odzivajo relativno počasi. Iz elektrokardiograma smo izračunali časovne intervale med dvema utripoma srca (takoimenovane NN-intervale), iz njih pa povprečni srčni utrip in standardizirano mero variabilnosti srčnega utripa: kvadratni koren povprečja kvadratov razlik zaporednih NN-intervalov (Root Mean Square of Successive Differences of NN intervals - RMSSD). Signal prevodnosti kože lahko razdelimo na dve komponenti, in sicer na nivo prevodnosti kože v odsotnosti dražljajev iz okolja (Skin Conductance Level - SCL) ter odzive prevodnosti kože (Skin Conductance Responses - SCR). SCR je vsako pre- Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 103 hodno povečanje prevodnosti kože, kjer se vrh pojavi manj kot pet sekund po začetku naraščanja prevodnosti, razlika med začetkom naraščanja in vrhom pa je vsaj 0,05 ^S. Izračunali smo povprečni SCL, frekvenco SCR in povprečno amplitudo SCR. Signal, ki smo ga dobili preko senzorja dihanja, narašča pri vdihu in pada pri izdihu. Povprečno frekvenco dihanja smo izračunali na podlagi povprečnega časa med dvema zaporednima vrhovoma v signalu. Variabilnost dihanja smo ocenili na podlagi standardne deviacije časa med dvema zaporednima vrhovoma v signalu. Izračunali smo tudi povprečno in končno temperaturo kože. Slednjo smo izračunali kot povprečno temperaturo zadnjih petih sekund posameznega intervala. Ker se vrednosti parametrov v stanju mirovanja med merjenci v splošnem močno razlikujejo, smo za lažjo primerjavo vrednosti, dobljene med nalogo, korigirali, kar je standarden postopek pri analizi psihofizioloških signalov (npr. Nasoz, Alvarez, Lisetti in Finkelstein, 2003). Podatke smo korigirali na sledeč način: x, . . = korigiran x , - x . naloga mirovanje x mirovanje Edini parameter, ki ga nismo korigirali na ta način, je bil povprečni SCL. Ta se že sam po sebi meri kot odstopanje od neke začetne vrednosti, saj senzor iz tehničnih razlogov ne zmore izmeriti absolutne vrednosti SCL. Tako smo povprečni SCL korigirali kot x , - x . . . ° naloga mirovanje Postopek Raziskava je potekala na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije. Odobrena je bila tako s strani Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko kot s strani medicinske etične komisije Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta. Med raziskavo so bili v prostoru udeleženec, testator in delovni terapevt. Udeleženca smo pred začetkom izvajanja nalog seznanili z namenom in postopkom raziskave, nato pa je podpisal informirano soglasje in rešil Lestvico BIS/BAS. Nato smo ga posedli na stol pred robotsko roko ter mu namestili prizadeto roko v opornico in prijemalo. Pokazali smo mu, kako poteka rehabilitacijska naloga in kako naj uporablja robotsko roko za gibanje v nalogi. Vsak udeleženec je imel tri minuti časa, da je nalogo preizkusil in osvojil osnovne tehnike gibanja. Med to vadbo je delovni terapevt določil, katere robotske pomoči pacient potrebuje. Sledil je triminutni počitek. Ta del raziskave je služil merjenju psihofizioloških signalov v mirovanju. Po počitku je udeleženec tri minute opravljal lažjo različico rehabilitacijske naloge, nato pa tri minute še težjo različico. Delovni terapevt je med rehabilitacijsko nalogo udeležencu dajal verbalna navodila in spodbude. Po težji različici rehabilitacijske naloge smo udeležencu na stegno namestili tipkovnico za odgovarjanje pri Stroopovi nalogi. Sledila je dvominutna vaja, v kateri se je udeleženec lahko naučil odgovarjanja na nalogo. Po vaji je udeleženec tri minute počival, nato pa tri minute opravljal Stroopovo nalogo. 104 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih Po vsakem počitku in nalogi se je na zaslonu pred udeležencem pokazala lestvica SAM, udeleženec pa je verbalno podal oceno trenutne valence in budnosti. Osebi z disfazijo nista opravljali Stroopove naloge. Nadalje je pri enem udeležencu zaradi računalniške napake prišlo do izgube podatkov za Stroopovo nalogo, vprašalnik SAM, ter prevodnost in temperaturo kože. Rezultati V raziskavi smo ugotavljali, ali se občutljivost nagrajevalnega motivacijskega sistema (BAS) in občutljivost motivacijskega sistema umika (BIS) odražata pri rehabilitacijskih nalogah in Stroopovi nalogi. Predstavljene so predvsem korelacije med Lestvico BIS/BAS in drugimi parametri. Drugi rezultati psihofizioloških meritev (brez povezave z Lestvico BIS/BAS) so bili objavljeni v predhodnem članku (Novak idr., 2010). Pri Lestvici BIS/BAS je bilo povprečno število točk za podlestvico BAS potrebe 13,64 (SD = 2,26), za podlestvico BAS zabava 11,68 (SD = 3,33), za podlestvico BAS nagrada 15,93 (SD = 2,90), za skupno podlestvico BAS (vsota vseh treh podlestvic BAS) 41,25 (SD = 7,12) in za podlestvico BIS 19,14 (SD = 3,79). Pri lažji različici rehabilitacijske naloge je bil povprečen delež ujetih žog 62,8 % (SD = 17,2 %), delež žog, postavljenih v košaro, pa 50,5 % (SD = 18,6 %). Pri težji različici rehabilitacijske naloge je bil povprečen delež ujetih žog 47,8 % (SD = 20,4 %), delež žog, postavljenih v košaro, pa 35,5 % (SD = 23,5 %). Različici naloge sta se statistično pomembno razlikovali tako v deležu ujetih žog (p = ,002) kot v deležu žog, postavljenih v košaro (p = ,02). Pri Stroopovi nalogi je bil povprečen odstotek pravilnih odgovorov 93,8 % (SD = 5,8 %), povprečen čas za odgovor na posamezno besedo pa je bil 2,8 sekunde (SD = 1,6 sekunde). Uspešnost v rehabilitacijski nalogi in uspešnost v Stroopovi nalogi sta bili povezani. Delež žog, postavljenih v košaro, ter povprečen čas za odgovor na posamezno besedo sta statistično pomembno korelirana (r = -,56, p = ,049). V prvem delu raziskave smo želeli ugotoviti, ali se občutljivosti motivacijskih sistemov povezujeta z valenco in budnostjo po izvedbi posamezne naloge. Kot je razvidno iz tabele 1, se pri rehabilitacijskih nalogah mere občutljivosti motivacijskih sistemov ne povezujejo statistično pomembno z merami valence in budnosti. Pri izvedbi Stroopove naloge pa se valenca negativno povezuje z tremi merami občutljivosti nagrajevalnega motivacijskega sistema, in sicer s podlestvicami BAS potrebe, BAS zabava in skupna BAS. Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 105 Tabela 1. Korelacije med Lestvico BIS/BAS in valenco ter budnostjo. N BAS BAS potrebe BAS zabava BAS nagrada BIS RN - lažja Valenca 21 ,363 ,175 ,369 ,432 ,182 Budnost 21 -,143 -,169 -,262 ,096 ,181 RN - težja Valenca 21 ,094 -,027 ,088 ,325 -,021 Budnost 21 -,238 -,215 -,328 -,005 ,242 Stroopova Valenca 19 -,659** -,732** -,528* -,450 -,224 Budnost 19 ,195 ,015 ,129 ,351 ,114 Opombe: RN - rehabilitacijska naloga; korelacije so izračunane na podlagi Spearmanovega p. * p < ,05. ** p < ,01. V drugem delu raziskave smo želeli ugotoviti, ali se občutljivosti motivacijskih sistemov povezujeta z uspešnostjo pri rehabilitacijskih nalogah in Stroopovi nalogi. Tabela 2. Korelacije med Lestvico BIS/BAS in uspešnostjo ter opravljenim delom pri nalogah. Opombe: RN - rehabilitacijska naloga; korelacije so izračunane na podlagi Pearsonovega r. * p < ,05. ** p < ,01. N BAS BAS potrebe BAS zabava BAS nagrada BIS RN - lažja različica % ujetih 22 ,312 ,193 ,353 ,210 ,073 % postavljenih 22 ,615* ,487* ,554* ,481* ,315 Čas u&p 22 -,133 -,120 -,228 ,025 ,070 Delo XY 22 ,120 -,071 ,088 ,246 ,238 Delo Z 22 -,098 -,088 -,248 ,122 -,145 RN - težja različica % ujetih 22 ,177 ,099 ,202 ,128 ,094 % postavljenih 22 ,335 ,034 ,287 ,455* ,397 Čas u&p 22 ,114 ,067 ,014 ,207 ,077 Delo XY 22 -,230 -,151 -,209 -,212 -,340 Delo Z 22 -,221 -,217 -,341 ,032 -,133 Stroopova naloga Št. pravilnih 19 -,267 -,405 -,140 -,137 ,004 Povprečen čas za odgovor 19 ,194 ,028 ,091 ,320 ,584** SD za odgovor 19 ,181 ,105 ,056 ,267 ,463* 106 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih Kot mere uspešnosti smo pri rehabilitacijskih nalogah uporabili delež ujetih in delež postavljenih žog v koš, povprečen čas, porabljen za ulov in postavitev posamezne žoge (čas u&p) ter delo, ki ga posameznik pri nalogi opravi (delo v smeri XY in delo v smeri Z). Rezultati (tabela 2) kažejo, da se pri lažji različici rehabilitacijske naloge vse podlestvice občutljivosti nagrajevalnega motivacijskega sistema (BAS potrebe, BAS zabava, BAS nagrada in skupna BAS) statistično pomembno pozitivno povezujejo z deležem postavljenih žog, mera občutljivosti motivacijskega sistema umika (BIS) pa se z merami uspešnosti ne povezuje. Pri težji različici rehabilitacijske naloge se z deležem postavljenih žog pozitivno povezuje le podlestvica občutljivosti nagrajevalnega motivacijskega sistema BAS nagrada. Preostale mere uspešnosti na nalogi in mere občutljivosti motivacijskih sistemov se ne povezujejo statistično pomembno. Pri Stroopovi nalogi smo kot meri uspešnosti uporabili število pravilnih odgovorov ter povprečen čas za odgovor. Rezultati kažejo, da se število pravilnih odgovorov na Stroopovi nalogi ne povezuje statistično pomembno z nobeno izmed mer občutljivosti motivacijskih sistemov, povprečen čas za odgovor pa se statistično pomembno pozitivno povezuje z mero občutljivosti motivacijskega sistema umika (BIS). V tretjem delu raziskave smo želeli ugotoviti, ali se občutljivosti motivacijskih sistemov povezujeta s psihofiziološkimi odzivi posameznika pri rehabilitacijskih nalogah in pri kognitivno zahtevni nalogi. Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 107 Tabela 3. Korelacije med Lestvico BIS/BAS in psihofiziološkimi merami. BAS BAS BAS potrebe zabava nagrada RN - lažja različica Povprečni srčni utrip 21 ,211 ,284 ,039 ,252 ,114 RMSSD 21 -,115 -,191 ,054 -,191 -,255 SCL 20 ,080 ,064 -,041 ,188 ,037 Frekvenca SCR 20 ,033 ,262 -,074 -,036 ,256 Amplituda SCR 20 ,060 ,079 -,040 ,138 -,077 Povprečna frekvenca dihanja 21 -,198 -,351 -,217 ,0419 ,102 Variabilnost dihanja 21 -,069 ,191 -,134 -,162 -,407 Povprečna temperatura kože 20 -,431 -,085 -,331 -,599** -,432 Končna temperatura kože 20 -,370 -,117 -,372 -,447 -,136 RN - težja različica Povprečni srčni utrip 21 ,294 ,486* ,109 ,217 ,093 RMSSD 21 -,078 -,268 ,050 -,045 -,208 SCL 20 ,086 ,035 -,065 ,254 ,160 Frekvenca SCR 20 -,115 -,069 -,134 -,072 ,349 Amplituda SCR 20 ,037 -,002 ,028 ,063 -,326 Povprečna frekvenca dihanja 21 ,045 -,031 -,057 ,200 ,156 Variabilnost dihanja 21 ,160 ,303 ,091 ,0495 ,0178 Povprečna temperatura kože 20 -,473* -,241 -,425 -,474* -,248 Končna temperatura kože 20 -,321 -,130 -,331 -,352 -,103 Stroopova naloga Povprečni srčni utrip 19 ,222 ,012 ,086 ,404 ,514* RMSSD 19 -,236 -,167 -,230 -,158 -,523* SCL 19 ,045 -,057 ,032 ,114 -,281 Frekvenca SCR 19 -,044 ,109a -,358a -,316a -,086a Amplituda SCR 19 -,093 -,317 -,005 ,041 ,118 Povprečna frekvenca dihanja 19 -,212 -,328 -,086 -,132 -,231 Variabilnost dihanja 19 ,394 ,309 ,174 ,475* ,444* Povprečna temperatura kože 19 ,040 -,273 ,024 ,107 -,079 Končna temperatura kože 19 -,226 -,341 -,160 -,084 -,171 Opombe: RN - rehabilitacijska naloga; a- Spearmanov p. * p < ,05. ** p < ,01. 108 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih Na podlagi elektrokardiograma smo izračunali meri srčnega utripa. Pri lažji rehabilitacijski nalogi se nobena izmed teh mer ne povezuje z občutljivostjo motivacijskih sistemomov, pri težji rehabilitacijski nalogi pa se statistično pomembno povezujeta povprečni srčni utrip in podlestvica občutljivosti nagrajevalnega motivacijskega sistema BAS potrebe. Pri kognitivno zahtevni Stroopovi nalogi se občutljivost motivacijskega sistema umika (BIS) pozitivno povezuje s povprečnim srčnim utripom in negativno z variabilnostjo srčnega utripa (RMSSD). Signal prevodnosti kože smo razdelili na tri mere, in sicer nivo prevodnosti kože (SCL), frekvenco (frekvenca SCR) ter povprečno amplitudo odzivov prevodnosti kože (amplituda SCR). Pri nobeni izmed izvedenih nalog se mere prevodnosti kože ne povezujejo statistično pomembno z lestvico BIS/BAS. Iz signala dihanja smo izračunali povprečno frekvenco dihanja ter variabilnost dihanja. Pri rehabilitacijskih nalogah povezave med merami občutljivosti motivacijskih sistemov in temperaturo kože niso statistično pomembne, pri Stroopovi nalogi pa je variabilnost dihanja statistično pomembno povezana s podlestvico občutljivosti nagra-jevalnega motivacijskega sistema BAS nagrada in podlestvico občutljivosti motivacijskega sistema umika. Iz signala temperature kože smo izračunali povprečno in končno temperaturo kože. Pri obeh rehabilitacijskih nalogah se je pokazala negativna povezanost med temperaturo kože in skupno podlestvico BAS ter podlestvico BAS nagrada. Pri Stroopovi nalogi povezave med merami občutljivosti motivacijskih sistemov in temperaturo kože niso statistično pomembne. Razprava Povezava med občutljivostjo motivacijskih sistemov ter valenco in budnostjo posameznika Tako valenca kot budnost se v primeru izvajanja rehabilitacijskih nalog ne povezujeta z merami občutljivosti motivacijskih sistemov, kaže pa se negativna povezanost med valenco in podlestvicama BAS potrebe in BAS zabava pri izvedbi Stroopove naloge. Tako so bili po izvajanju naloge bolj negativno razpoloženi posamezniki, ki bolj vztrajno zasledujejo svoje cilje in imajo bolj izraženo željo po novih nagradah. Rezultati se ne ujemajo s postavljeno hipotezo, da se bo pri rehabilitacijskih nalogah, ki vsebujejo nagrado, občutljivost sistema BAS pozitivno povezovala s pozitivnimi občutki (kar izhaja iz same definicije tega sistema), pri Stroopovi nalogi, ki je bolj kognitivno zahtevna in ne vsebuje elementov nagrade, pa, da bo pri osebah z bolj občutljivim sistemom BIS izražena večja stopnja budnosti in bolj negativno razpoloženje. Možna razlaga za takšne rezultate je, da elementi nagrade pri rehabilitacijskih nalogah niso bili dovolj intenzivni, da bi pri posameznikih z visoko občutljivim sistemom BAS izzvali pozitivno razpoloženje. Stroopova naloga pa je lahko nasprotno delovala na posameznike z visoko občutljivim BAS sistemom, tako da so posamezniki, ki imajo bolj izraženo zasledovanje zastavljenih ciljev in si želijo novih nagrad, reagirali z manj pozitivnim razpoloženjem na nalogo, ki elementov uspešnega zasledovanja ciljev in na- Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 109 grad ni imela. Možna razlaga za odsotnost povezav med visoko občutljivim sistemom BIS in budnostjo oz. valenco bi lahko bila, da naloga pri posameznikih ni bila povezana s sistemom BIS, ker v nalogi ni bilo kazni. Glede na dobljene rezultate bi bilo morda smiselno razmisliti o pomenu nagrad v samih rehabilitacijskih nalogah. Odsotnost nagrad lahko pri posameznikih, ki imajo višje izraženo potrebo po zasledovanju ciljev in si želijo novih nagrad, izzove slabše razpoloženje. Tako je v naloge smiselno vključiti nagrade, vendar bi te glede na dobljene rezultate najverjetneje morale biti bolj privlačne ali bolj pogoste. Povezava med občutljivostjo motivacijskih sistemov ter uspešnostjo v nalogi Posamezniki z visoko občutljivostjo nagrajevalnega motivacijskega sistem (BAS) so bolj uspešno izvajali lažjo različico rehabilitacijske naloge. Tako so nalogo bolj uspešno izvajali tisti posamezniki, ki v večji meri vztrajno zasledujejo svoje cilje, imajo željo po novih nagradah, so pripravljeni za impulzivno vključevanje v situacije, ki bi lahko bile nagrajujoče, ter imajo bolj pozitivne odzive na nagrado ali pričakovanje le-te. Pri težji različici rehabilitacijske naloge pa so bili bolj uspešni le posamezniki, ki imajo bolj pozitivne odzive na nagrado ali pričakovanje le-te. Pri Stroopovi nalogi, ki je kognitivno zahtevnejša in ne vsebuje elementa nagrade, so posamezniki, ki so bolj nagnjeni k negativnemu čustvenemu odzivanju, anksioznosti in odzivanju s strahom v potencialno nevarnih situacijah, potrebovali več časa za odgovor. Rezultati potrjujejo postavljeno hipotezo, da bo občutljivost nagrajevalnega motivacijskega sistema (BAS) povezana z uspešnostjo pri nalogah, ki vsebujejo element nagrade (rehabilitacijski nalogi), občutljivost motivacijskega sistema umika (BIS) pa negativno povezana z uspešnostjo pri kognitivno zahtevnejši nalogi, ki nima elementa nagrade. Možen razlog za manj izrazite korelacije v težji rehabilitacijski nalogi je, da je bila ta pretežka, zato posamezniki kljub visoki občutljivosti nagrajevalnega motivacijskega sistema niso bili bolj uspešni. Bolj uspešni so bili le tisti posamezniki, ki so bolj občutljivi na nagrado ali pričakovanje le-te. Odsotnost korelacije med občutljivostjo sistema BIS in odstotkom pravilnih odgovorov pri Stroopovi nalogi je na prvi pogled presenetljiva, vendar pa se izkaže, da je večina pacientov imela odstotek pravilnih odgovorov, višji od 90 %, razlikovali pa so se predvsem v času, potrebnem za odgovor. Možna razlaga pozitivne povezanosti med povprečnim časom za odgovor pri Stroopovi nalogi in občutljivostjo sistema BIS bi lahko bila, da so posamezniki, ki jih je bilo strah neuspeha, bolj pazili, kako odgovarjajo, da ne bi odgovorili narobe oz. so svoje vedenje inhibirali. Poleg signalov kazni in groženj je motivacijski sistem umika namreč občutljiv tudi na signale nenagrajevanja in novosti (Johnson idr., 2000). Inhibicija vedenja omogoča pripravo posameznika na odgovor in lažje procesiranje teh signalov (Amodio idr., 2008) ter inhibicijo vedenja, ki bi lahko vodilo do negativnega ali bolečega izida. Glede na dobljene rezultate bi bilo morda smiselno razmisliti o tem, ali so naloge, ki zahtevajo od pacientov po kapi intenzivno miselno aktivnost, manj spodbudne iz vidika motivacije, saj so udeleženci, ki imajo bolj občutljiv sistem BAS, bolj učinkovito 110 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih reševali lažjo nalogo, ne pa tudi težje. Občutljivost sistema BIS se v raziskavi sicer ni povezovala z uspešnostjo reševanja nalog, vendar pa se je pokazala povezava z načinom reševanja same naloge. Povezava med občutljivostjo motivacijskih sistemov ter psihiofiziološkimi meritvami Predpostavili smo, da bo motivacijski sistem BAS, ki se povezuje s povečanjem srčnega utripa, občutljiv na naloge, ki vključujejo nagrado, motivacijski sistem BIS, ki se povezuje s prevodnostjo kože, pa bo občutljiv na nalogo, ki nagrade ne vključuje. Rezultati hipotezo le delno potrjujejo. Povečanje srčnega utripa se namreč z občutljivostjo nagraje-valnega motivacijskega sistemom (BAS) povezuje le pri težji različici rehabilitacijske naloge, pri čemer se povezuje le s podlestvico BAS potrebe, ki odraža zasledovanje zastavljenih ciljev. Prevodnost kože pa se ne povezuje z občutljivostjo sistema BIS pri Stroo-povi nalogi, ki elementov nagrade nima. Zanimivi so predvsem rezultati Stroopove naloge, ki kažejo, da se višja občutljivost motivacijskega sistema umika (BIS) povezuje z višjim srčnim utripom in manjšo variabilnostjo utripa. S podlestvico nagrajevalnega motivacijskega sistema BAS nagrada se tako pri lažji kot pri težji različici rehabilitacijske naloge negativno povezuje povprečna temperatura kože, pri Stroopovi nalogi pa variabilnost dihanja. Odsotnost povezav med psihofiziološkimi meritvami in občutljivostjo motivacijskih sistemomov je presenetljiva, vendar pa obstaja več podobnih primerov v literaturi. Kljub temu, da je Fowles (1988) v preglednem članku postavil povezave med sistemom BAS in srčnim utripom ter sistemom BIS in prevodnostjo kože, nekatere novejše raziskave tega niso potrdile. Ekstremno aktivacijo sistema BIS so tako Kagan, Reznick in Snidman (1987) kot Partridge (2003) povezali s srčnim utripom in variabilnostjo srčnega utripa, čeprav pri tem niso uporabljali Lestvice BIS/BAS. Variabilnost srčnega utripa je bila povezana tudi z anksioznostjo (npr. Blasquez, Font in Ortis, 2009; Martens, Nykli-ček, Szabo in Kupper, 2008; Johnsen idr., 2003), ki naj bi bila povezana z ekstremno aktivacijo sistema BIS (Amodio idr., 2008). Prav tako je bila z anksioznostjo povezana variabilnost dihanja (npr. van Diest, Thayer, Vandeputte, van de Woestijne in van den Bergh, 2006), kar pa ne razloži povezave med variabilnostjo dihanja in podlestvico BAS nagrada. Povezave med temperaturo kože in sistemom BAS trenutno ne moremo zadovoljivo razložiti, saj druge raziskave, ki bi eksplicitno preučevale to povezavo, še ne obstajajo. Temperatura kože se sicer običajno znižuje kot posledica budnosti (npr. Ohsuga, Shimono in Genno, 2001), vendar pa je bila povezana tudi s stresom in anksioznostjo (npr. Min idr., 2002), zato bi bila lahko povezana tako z BAS kot BIS. Verjetno bodo na tem področju potrebne še nadaljnje raziskave, ki bi natančneje definirale povezavo med psihofiziologijo in motivacijskima sistemoma. Omejitve raziskave Med omejitvami raziskave na prvem mestu omenimo nizko število udeležencev ter visoko heterogenost znotraj skupine. V raziskavah z Lestvico BIS/BAS je udeležencev običajno nad 50 (npr. Brenner, Beauchaine in Sylvers, 2005) ali celo nad 100 (npr. Sedlar Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 111 idr., 2008), kar pa pri nas zaradi nizke razpoložljivosti primernih oseb na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu ni bilo možno. Tako je skupina tudi dokaj heterogena (glede na obseg kapi, čas od kapi, funkcionalno sposobnost, medikamente itd.), kar prav tako lahko vpliva na rezultate. Za dokončno potrditev rezultatov raziskave bi bilo potrebno meritve izvesti na večji, bolj homogeni skupini. S tem bi morda odkrili tudi druge statistično značilne povezave. V tabelah namreč vidimo več korelacij s korelacijskimi koeficienti nad 0,3, ki niso statistično pomembne, z večjim številom udeležencev pa bi morda bile. Nadaljnjo omejitev predstavlja tudi naloga, ki smo jo uporabili, saj je posamezne elemente naloge težje izolirati in ločeno preučevati. Potrebno pa je izpostaviti, da uporabljena naloga predstavlja rehabilitacijsko nalogo, ki se dejansko uporablja v kliničnih okoljih, in da imajo tudi druge naloge, ki se uporabljajo v rehabilitaciji, podobno strukturo. Dodatna slabost je, da je težko ovrednotiti učinek nagrade v rehabilitacijski nalogi, saj postopek ni vseboval kontrolne rehabilitacijske naloge brez elementa nagrade. Postopek sicer vključuje Stroopovo nalogo, ki ne vključuje nagrade, vendar po svoji naravi ni nujno primerljiva z rehabilitacijsko nalogo. Ker je bila raziskava izvedena v sklopu širše klinične študije (Novak idr., 2010), je bil postopek prilagojen ciljem širše študije. Za potrditev ugotovitev o učinku nagrade bi bilo tako potrebno meritve opraviti tudi v rehabilitacijski nalogi brez nagrade oziroma z elementom kazni. Kot možno slabost raziskave lahko omenimo tudi, da so imeli nekateri udeleženci težave z razumevanjem Lestvice BIS/BAS, zato jim je pri odgovarjanju morala pomagati terapevtka. Tako slabo razumevanje kot prisotnost terapevtke sta morda vplivala na zanesljivost rezultatov lestvice. Tudi pri samoocenjevalni lestvici SAM se udeleženci morda ne ocenjujejo najbolje. Nekateri udeleženci so se naprimer po nalogi ocenili enako kot pred nalogo, hkrati pa verbalno podali mnenje, da je naloga pri njih povzročila večjo stopnjo budnosti, kot je bila njihova budnost v času počitka. Nezanesljivi rezultati samoocen so najverjetneje odraz oslabljenega samozavedanja po poškodbah možganov, ki je znan pojav v literaturi (npr. Noe, Ferri, Caballero, Villodre, Sanchez in Chirivella, 2005). Zaključki V raziskavi smo želeli ugotoviti, kateri elementi nalog za motorično rehabilitacijo se povezujejo z občutljivostjo nagrajevalnega motivacijskega sistema in motivacijskega sistema omika. Omejitev raziskave prav gotovo predstavlja nizko število udeležencev in vrsta nalog, ki smo jih uporabili, vendar rezultati vseeno kažejo na nekatere možne smernice za nadaljnje raziskovanje in oblikovanje rehabilitacijskih nalog. Rezultati izvedene raziskave namreč kažejo tendenco, da se valenca posameznika, njegova uspešnost in psihofiziološke mere različno povezujejo z občutljivostjo motivacijskih sistemov glede na to, kakšno vrsto naloge posameznik izvaja. Tako bi bilo smiselno razmisliti o pomenu nagrad in težavnosti nalog glede na izraženost motivacijskih sistemov pri posamezniku. Odsotnost nagrad lahko pri nekaterih posameznikih izzove slabše razpoloženje, zato je v rehabilitacijske naloge smiselno vključiti nagrade, vendar morajo te biti privlačne in dovolj pogoste. Nadalje so naloge, ki zahtevajo od pacientov po kapi intenzivno miselno 112 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih aktivnost, lahko manj spodbudne iz vidika motivacije, zato moramo paziti, da z dodajanjem kompleksnih elementov v nalogo pacienta ne preobremenimo. Zahvala Raziskavo sta podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ter Sedmi okvirni program Evropske skupnosti (projekt MIMICS, grant 215756). Literatura Alloy, L. B., Abramson, L. Y., Walshaw, P. D., Cogswell, A. Grandin, L. D., Hughes, M. E. ... Hogan, M. E. (2008). Behavioral approach system and behavioral inhibition system sensitivities and bipolar spectrum disorders: Prospective prediction of bipolar mood episodes. Bipolar Disorders, 10(2), 310-322. Amodio, D. M., Master, S. L., Yee, C. M. in Taylor, S. E. (2008). Neurocognitive components of the behavioral inhibition and activation systems: Implications for theories of self-regulation. Psychophysiology, 45(1), 11-19. Backs, R. W., da Silva, S. P. in Han, K. (2005). A comparison of younger and older adults' Self-Assessment Manikin ratings of affective pictures. Experimental Aging Research, 31, 1-20. Blasquez, J. C. C., Font, G. R. in Ortis, L. C. (2009). Heart-rate variability and precom-petitive anxiety in swimmers. Psicothema, 21(4), 531-536. Bradley, M. M. in Lang, P. J. (1994). Measuring emotion: The self-assessment manikin and the semantic differential. Journal of Bahavior Therapy and Experimental Psychiatry, 25, 49-59. Brenner, S. L., Beauchaine, T. P. in Sylvers, P. D. (2005). A comparison of psychophysiological and self-report measures of BAS and BIS activation. Psychophysiology, 42, 108-115. Carr., J. in Shepherd, R. (2000). Movement Science - Foundation for physical therapy in rehabilitation. Rockville: Aspen Publication. Carver, C. S. in White, T. L. (1994). Behavioral inhibition, behavioral activation, and affective responses to impending reward and punishment: The BIS/BAS Scales. Journal of Personality and Social Psychology, 67(2), 319-333. Feigin, V. L., Lawes, C. M. M., Bennett, D. A. in Anderson, C. S. (2003). Stroke epidemiology: a review of population-based studies of incidence, prevalence and case-fatality in the late 20th century, Lancet Neurology, 2, 43-53. Folstein, M. F., Folstein, S. E. in McHugh, P. R. (1975). 'Mini-mental state': A practical method for grading the cognitive state of patients for the clinician. Journal of Psychiatric Research, 12, 189-198. Fowles, D. C. (1988). Psychophysiology and psychopathology: A motivational approach. Psychophysiology, 25, 373-391. Vpliv občutljivosti motivacijskih sistemov BIS in BAS 113 Gray, J. A. (1982). The neuropsychology of anxiety: An enquiry into the functions of the septo-hippocampal system. New York: Oxford University Press. Harmon-Jones, E., Abramson, L. Y., Sigelman, J., Bohlig, A., Hogan, M. E. in Harmon-Jones, C. (2002). Proneness to hypomania/mania symptoms or depression symptoms and asymmetrical frontal cortical responses to an anger-evoking event. Journal of Personality and Social Psychology, 82(4), 610-618. Holden, M. K. (2005). Virtual environments for motor rehabilitation: Review. Cyberp-sychology & Behaviour, 8, 187-211. Johnsen, B. H., Thayer, J. F., Laberg, J. C., Wormnes, B., Raadal, M., Skaret, E., Kvale, G. in Berg, E. (2003). Attentional and physiological characteristics of patients with dental anxiety. Journal of Anxiety Disorders, 17(1), 75-87. Johnson, S. L., Sandrow, D., Meyer, B., Winters, R., Miller, I., Solomon, D. in Keitner, G. (2000). Increases in manic symptoms after life events involving goal attainment. Journal of Abnormal Psychology, 109(4), 721-727. Jorm, A. F., Christensen, H., Henderson, A. S., Jacomb, P. A., Korten, A. E. in Rodgers, B. (1999). Using the BIS/BAS scales to measure behavioural inhibition and behavioral activation: Factor structure, validity, and norms in a large community sample. Personality and Individual Differences, 26, 49-58. Kagan, J., Reznick, J. S. in Snidman, N. (1987). The physiology and psychology of behavioral inhibition in children. Child Development, 58(6), 1459-1473. Katkin, E. (1965). Relationship between manifest anxiety and two indices of autonomic response to stress. Journal of Personality and Social Psychology, 2, 324-333. Kidd, D., Stewart, G., Baldry, J., Johnson, J., Rossiter, D., Petruckevitch, A. in Thompson, A.J. (1995). The functional independence measure: A comparative validity and reliability study," Disability and Rehabilitation, 17, 10-14. Krebs, H. I., Volpe, B. T., Williams, D., Celestino, J., Charles, S. K., Lynch, D. in Hogan, N. (2007). Robot-aided neurorehabilitation: A robot for wrist rehabilitation. IEEE Transactions on Neural Systems and Rehabilitation Engineering, 15(3), 327-335. Kwakkel, G., Kollen, B. J. in Wagenaar, R. C. (2002). Long term effects of intensity of upper and lower limb training after stroke: a randomised trial. Journal of Neurology, Neurosurgery and Psychiatry, 72, 473-479. Liebermann, D. G., Buchman, A. S. in Franks, I. M. (2006). Enhancement of motor rehabilitation through the use of information technologies. Clinical Biomechanics, 21, 8-20. Loureiro, R., Amirabdollahian, F., Coote, S., Stokes, E. in Harwin, W. (2001). Using haptics technology to deliver motivational therapies in stroke patients: Concepts and initial pilot studies. Proceedings of EuroHaptics. Maclean, N., Pound, P., Wulfe, C. in Rudd, A. (2002). The concept of patient motivation: A qualitative analysis of stroke professionals' attitudes. Stroke, 33, 444-448. MacLeod, C. M. (1991). Half a Century of Research on the Stroop Effect: An Integrative Review. Psychological Bulletin, 109(2), 163-203. 114 M. Milavec, D. Novak, M. Mihelj in M. Munih Martens, E. J., Nykliček, I., Szabo, B. M. in Kupper, N. (2008). Depression and anxiety as predictors of heart rate variability after myocardial infarction. Psychological Medicine, 38, 375-383. Mehrabian, A. (1996). Pleasure-arousal-dominance: A general framework for describing and measuring individual differences in temperament. Current Psychology, 14, 261-292. Min, B. C., Chung, S. C., Park, S. J., Kim, C. J., Sim, M. K. in Sakamoto, K. (2002). Autonomic responses of young passengers contingent to the speed and driving mode of a vehicle. International Journal of Industrial Ergonomics, 29, 187-198. Nasoz, F., Alvarez, K., Lisetti, C. L. in Finkelstein, N. (2003). Emotion Recognition from Physiological Signals for Presence Technologies. International Journal of Cognition, Technology, and Work - Special Issue on Presence, 5(1), 1-32. Noé, E., Ferri, J., Caballero, M. C., Villodre, R., Sanchez, A. in Chirivella, J. (2005). Self-awareness after acquired brain injury. Journal of Neurology, 252, 168-175. Novak, D., Ziherl, J., Olenšek, A., Milavec, M., Podobnik, J., Mihelj, M. in Munih, M. (2010). Psycholophysiological Responses to Robotic Rehabilitation Tasks in Stroke. IEEE Transactions on Neural Systems and Rehabilitation Engineering, 18, 351-361. Ohsuga, M. , Shimono, F. in Genno, H. (2001). Assessment of phasic work stress using autonomic indices. International Journal of Psychophysiology, 40, 211-220. Parsons, T. D., Courtney, C. G., Arizmendi, B. in Dawson, M. (2011). Virtual reality Stroop task for neurocognitive assessment. Studies in Health Technology and Informatics, 163, 433-439. Partridge, T. (2003). Biological and Caregiver Correlates of Behavioral Inhibition. Infant and Child Decelopment, 12, 71-87. Peter, C. in Herbon, A. (2006). Emotion representation and physiology assignments in digital systems. Interacting with Computers, 18, 139-170. Robertson, I. in Murre, J. (1999). Rehabilitation of brain damage: Brain plasticityand principles of guided recovery. Psychological Bulletin, 125, 544-575. Sedlar, N., Medved, S. in Pernek, A. (2008). Povezanost konstruktov vprašalnika BisBas in nekaterih osebnostnih dimenzij [Relation between constructs of BisBas questionnaire and some personality constructs]. Psihološka obzorja, 17(1), 91-105. van Diest, I., Thayer, J. F., Vandeputte, B., van de Woestijne, K. P., in van den Bergh, O. (2006). Anxiety and Respiratory Variability. Physiology & Behavior, 89, 189-195. Wagenaar, R. C. in Meyer, O. G. (1991a). Effects of stroke rehabilitation, I: a critical review of the literature. Journal of Rehabilitation Science, 4, 61-73. Wagenaar, R. C. in Meyer, O. G. (1991b). Effects of stroke rehabilitation, II: a critical review of the literature. Journal of Rehabilitation Science, 4, 97-109. Prispelo/Received: 07.03.2011 Sprejeto/Accepted: 26.07.2011 Psihološka obzorja /Horizons of Psychology, 20, 4, 115-128 (2011) © Društvo psihologov Slovenije 2011, ISSN 1318-187 Znanstveni teoretsko pregledni prispevek Uporaba Rorschachovega testa v klinični nevropsihologiji Ana Ožura* in Vita Štukovnik Enota za nevrorehabilitacijo, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana, Slovenija Povzetek: Rorschachov test je pogosto uporabljan za ocenjevanje osebnosti v sklopu celostnega kliničnopsihološkega pregleda v svetu. Na Nevrološki kliniki v Ljubljani pa ga pogosto uporabljamo kot del nevropsihološke ocene. V članku smo naredili pregled informacij, ki so pomembne za uporabo tega testa v klinični praksi, s poudarkom na njegovi uporabi v nevropsihologiji. Rorschachov test je v preteklosti veljal za kontroverzen inštrument. Predstavljamo povzetek raziskav, ki ugotavljajo njegovo uporabnost ter psihometrične lastnosti. Testa ne pojmujemo le v strogem projekcijskem smislu, temveč opisujemo teoretične preglede kognitivnih procesov, ki so potrebni za reševanje Rorscha-chovega testa kot testa problemov. Na področju nevropsihologije je število raziskav še precej omejeno. Hkrati test še nima teoretične podlage, ki bi bila osnovana na odnosu med možgani in vedenjem in bi bila potrebna za uvrstitev med nevropsihološke teste. Kljub temu, se v zadnjem času v svetovni literaturi kaže povečano zanimanje za nevrološke korelate procesa odgovarjanja na ta test. V sestavku opisujemo tudi raziskavo pri bolnikih z multiplo sklerozo, ki smo jo z Rorschachovim testom opravili avtorji. Navedene so usmeritve za raziskovanje v prihodnosti. Ključne besede: Rorschachov test, ocenjevanje osebnosti, nevropsihologija Use of the Rorschach test in neuropsychology Ana Ožura* and Vita Štukovnik Neurological Rehabilitation Unit, Division of Neurology, University Medical Centre, Slovenija Abstract: The Rorschach test is widely used as a part of the assessment in clinical psychology in the world. It is also often used as a part of neuropsychological assessment in our unit at Division of Neurology in Ljubljana. We are presenting a review of clinically relevant information for the use of the Rorschach test in clinical practice with an emphasis on neuropsychology. The Rorschach test was considered a controversial instrument in the past. We are presenting a summary of research on its utility and psychometric characteristics. The number of studies in the field of neuropsychological application of the Rorschach test is limited. We describe theoretical models of cognitive processes involved in the process of solving the Rorschach test as a problem solving test apart from projection processes. The test however still lacks a theoretical basis formed on the brain behavior relations that is needed for every neuropsychological test. Nevertheless we noticed a recent growing interest in the published literature for finding neurological correlates of the response process in this test. Our research with patients with multiple sclerosis performed is described. We state implications for further research. Key words: Rorschach test, personality assessment, neuropsychology CC = 2223, 2520 * Naslov/Address: Ana Ožura, univ. dipl. psih., Enota za nevrorehabilitacijo, Nevrološka klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Slovenija, e-mail: ana.ozura@kclj.si 116 A. Ožura in V. Stukovnik Kaj je Rorschachov test? Test je sestavljen iz desetih predlog s črnilnimi packami, ki jih psiholog pokaže udeležencu, ki mora povedati, kaj bi to lahko bilo. Omogoča veliko število odgovorov neomejene vsebine. V preteklosti je bilo razvitih več sistemov izvedbe in točkovanja vsebin odgovorov, ki podajajo številne spremenljivke za interpretacijo. Trenutno je najbolj uporabljan t.i. Exnerjev ocenjevalni sistem (Comprehensive system - CS), ki obsega organizacijo Rorschachovih spremenljivk v skupke in zaporedno metodo analize ob standardiziranem postopku izvedbe, objektivnem in zanesljivem kodiranju ter reprezentativni normativni bazi (Exner, 2003). Pred Exnerjevim ocenjevalnim sistemom je Rorschachov test večinoma veljal za strogo projekcijski test, ki služi kot dražljaj za domišljijo in omogoča subjektivno oceno tematike mentalnih podob (Weiner, 2003). Vsebine, dobljene na testu, naj bi na tak način razkrile procese, ki so osnova posameznikovega odnosa do sveta. Obstajala naj bi torej vzporednost med določenimi vrstami vsebin, ki sestavljajo odgovore in psihološkim funkcioniranjem v ozadju (Sultan in Porcelli, 2006). Z razvojem kognitivne znanosti pa se je pojavilo novo razumevanje psiholoških procesov, ki so potrebni za odgovarjanje na predloge. Po kognitivni paradigmi Rorschachove predloge hkrati predstavljajo tudi zaporedje odločitev v smislu reševanja problema. Tako omogočajo objektivno oceno stila kognitivnega strukturiranja. Meri torej zaznavne in asociacijske procese ter oceni strukturne (ugotavljanje stanj in potez) in dinamske (razkrivanje posameznikovih potreb, stališč in konfliktov v ozadju) vidike osebnostnega funkcioniranja (Weiner, 2003). V nadaljevanju navajamo raziskave, ki odgovarjajo na vprašanje, ali je Rorschachov test uporaben in veljaven instrument. Kakor vsaka druga mera osebnosti ali psiho-patologije ima tudi Rorschachov test svoje prednosti in slabosti, ki jih opisujemo na podlagi objavljene literature. Hkrati ugotavljamo, da je vir pomembnih dodatnih informacij pri specifičnih nevroloških populacijah (Ožura, Šega in Erdberg, 2010). Razprave o Rorschachovem testu Danes je Rorschachov test obravnavan kot eden izmed bolj kontroverznih inštrumentov v psihologiji (Costa in McCrae, 2005; Garb, Wood, Lilienfeld in Nezworski, 2005). Kmalu po začetnem navdušenju psihologov nad uporabo Rorschachovega testa se je namreč začelo dolgo obdobje sporov med kritiki in zagovorniki tega inštrumenta. Kritiki testa navajajo, da je kontroverznost glede Rorschachega testa povezana z napačnimi predpostavkami, da Rorschachove spremenljivke z nizko posamično veljavnostjo lahko pridobijo veliko višjo veljavnost, če jih izkušeni strokovnjaki interpretirajo v medsebojni kombinaciji ali pa v kombinaciji z drugimi viri informacij (Garb idr., 2005). Prav tako očitajo zagovornikom Rorschachovega testa, da izrabljajo prepričanje, da neformalni vtis in popularnost testa lahko služita kot zanesljiv dokaz veljavnosti. Navajajo celo priporočila, po katerih naj bi zaradi izgube znanstvene verodostojnosti močno zmanjšali pogostost ali celo ukinili uporabo te in drugih projekcijskih preizkušenj v klinični praksi in izobraževalnih programih (Lilienfeld, Wood in Garb, 2000). Zagovorniki odgovarjajo z navajanjem dokazov o ve- Uporaba Rorschachovega testa v klinicni nevropsihologiji 117 ljavnosti in klinični uporabnosti Rorschachovega testa (Hibbard, 2003; Meyer in Archer, 2001; Weiner, 2001). Različni avtorji pa so na podlagi podobnih ali celo povsem enakih virov podatkov prišli do diametralno nasprotnih zaključkov (Bornstein, 2001). Del kontroverznosti morda izhaja iz uvrščanja Rorschachovega testa med projekcijske teste, kar ne zajema njegove uporabe v celoti. Pogosto se namreč zastavlja vprašanje, ali so projekcijski testi psihometrično primerljivi s ti. objektivnimi testi. Pojavljajo se kritike, ki pravijo, da naj bi termina »objektivni« in »projekcijski« test začeli opuščati, saj sta zavajajoča (Meyer in Kurtz, 2006). Izraz »objektivni« test v psihologiji osebnosti se navadno nanaša na preizkuse, kjer je dražljaj pridevnik ali vprašanje, za katerega mora oseba na določeni lestvici odgovornih možnosti (npr. Likartova lestvica, »da« ali »ne«, »pravilno« ali »nepravilno«) označiti, kako natančno opisuje njeno osebnost. Kar se pri tem postopku šteje za »objektivno«, je, da se odgovore ne klasificira ali interpretira po presoji psihologa, temveč se vrednotijo po vnaprej določenem ključu. Presoja je torej prepuščena udeležencu. Hkrati pa vemo, da obstaja možnost napak pri vrednotenju ter da obsežna literatura o tovrstnih preizkusih obravnava odgovorne stile, agravacijo ipd. kot enega izmed poglavitnih problemov njihove veljavnosti. Zato ne moremo govoriti o povsem natančnem in nepristranskem postopku (Meyer in Kurtz, 2006). Po drugi strani so odgovori na Rorschachove predloge pogosto rezultat procesov klasifikacije dražljaja in stilov reševanja problemov ter ne projekcije v klasičnem psihoanalitičnem smislu. Izraz objektivni testi naj bi zato zamenjali z ustreznejšimi in bolj opisnimi alternativami, kot so »ocenjevalna lestvica« ali »samoocenjevalni vprašalnik«. Težja naloga je najti termin, ki bi nadomestil izraz »projekcijski testi«. Med predlogi so možnosti, kot so »preizkusi prostih odgovorov«, »izrazni osebnostni preizkusi«, »implicitne metode« in »atri-bucijski testi« (Meyer in Kurtz, 2006). Glede na to, da se nobeden izmed novih izrazov še ni uveljavil, smo v članku kljub temu uporabljali izraz »projekcijske tehnike«. Psihometrične značilnosti Rorschachovega testa Pregled raziskav na področju psihometričnih lastnosti Rorschachovega testa, vrednotenega po Exnerjevem sistemu, je pokazal zelo visoko zanesljivost med ocenjevalci za večino (95 %) spremenljivk (Viglione in Hilsenroth, 2001). Avtorja navajata tudi dobro retestno zanesljivost večine spremenljivk. Koeficienti so primerljivi z ostalimi pogosto uporabljanimi testi, kot so MMPI-2 (Minnesota Multiphasic Personality Inventory) in Kalifornijski test besednega učenja (California verbal learning test - CVLT-2). Le nekaj za interpretacijo manj pomembnih spremenljivk še nima objavljenih retestnih koeficientov. Obsežna meta-analitična raziskava, ki je primerjala kriterijsko veljavnost Rorsc-hachovega testa in najpogosteje uporabljani klinični vprašalnik osebnosti MMPI, je ugotovila, da se koeficienti veljavnosti med njima niso pomembno razlikovali (Hiller, Rosenthal, Bornstein, Berry in Brunell-Neuleib, 1999). Po eni strani je imel samoocenje-valni vprašalnik MMPI višjo veljavnost v raziskavah, ki so kot kriterij uporabljale psihiatrično diagnozo in samoocenjevalne spremenljivke, medtem ko je imel Rorschachov test višjo veljavnost, ko so bile uporabljene objektivne kriterijske spremenljivke (npr. ob- 118 A. Ožura in V. Stukovnik jektivni izidi, kot so samomor ali hospitalizacija). Višje korelacije med MMPI in samoo-cenjevalnimi merami so lahko posledica variance skupne metode. Rorschachov test po drugi strani bolje napoveduje objektivne kriterijske spremenljivke, kar je lahko tudi posledica dejstva, da ni v tolikšni meri pod vplivom poskusov udeležencev, da bi se prikazali v določeni luči. Kot primer naj navedemo, da je bila Rorschachova mera odvisnosti manj podvržena zavestnim manipulacijam kot pa samoocenjevalni vprašalniki odvisnosti (Hiller idr., 1999). Iz tega vidika je lahko celo bolj objektiven kot »objektivni testi«. Viglione (1999) je v pregledu 138 raziskav ugotavljal, da imajo Rorschachove spremenljivke specifično dodano veljavnost v primerjavi z intervjuji, diagnozami, samo-oce-njevalnimi testi in testi sposobnosti. Ugotavljal je, da je Rorschach posebej uporaben pri razkrivanju področji, ki jih klient ne želi ali jih ne more izraziti. Raziskave nadalje kažejo, da je Rorschachov test najbolj uporaben v kontekstih, kjer se skuša napovedovati vedenje v resničnem življenju in v pogojih, kjer se lahko pojavlja manipulacija z odgovori (Viglione in Hilsenroth, 2001). Celo kritiki priznavajo, da je uporaben indikator nekaterih kliničnih konstruktov, kot so motnje mišljenja in prognoza obravnave (Garb idr., 2005). Bornstein (2001) nadalje zaključuje, da Rorschachov test ni diagnostični inštrument, ker so diagnoze po DSM-IV (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj - četrta verzija, American Psychiatric Association, 1994) osnovane na samoocenjevalnih poročanjih in ker so psihološki procesi, ki jih meri Rorschach, le posredno povezani z diagnozami. Kljub temu pa je test uporaben v klinični praksi in to še posebej na področju napovedovanja predvsem tistih psiholoških procesov, ki so slabše dostopni besednemu poročanju (npr. stresna toleranca, kontrola impulzov). Po drugi strani je bila opravljena raziskava, ki je ugotavljala veljavnost in klinično uporabnost MMPI-ja ter Rorschachovega testa pri diferencialni diagnostiki odraslih s primarno psihotično motnjo ali primarno razpoloženjsko motnjo brez psihotičnih značilnosti (Dao, Prevatt in Horne, 2008). Exnerjev kazalec motenj mišljenja PTI je bolje razlikoval med psihotičnimi in nepsihotičnimi bolniki kot lestvice MMPI-2, saj je celokupni odstotek pravilne klasifikacije za PTI znašal 84 %, za lestvice MMPI-2 pa 70 %. Avtorji so mnenja, da je to lahko posledica razlik v načinu odgovarjanja. Pri vprašalniku MMPI-2 so udeleženci omejeni na dve možnosti odgovorov (pravilno ali nepravilno), s čimer jim test daje naravno strukturo. Pri Rorschachovem testu pa so dovoljeni prosti odgovori, kjer je večja verjetnost, da se bo pojavila izguba mej, svojski asociativni tok, nekonvencionalno mišljenje in odklonske verbalizacije, s tem pa lahko test bolje zajame psihotične značilnosti udeležencev. Ugotovitve meta-analitičnih raziskav o podobni veljavnosti koeficientov med omenjenimi inštrumenti pa še ne pomenijo, da ju lahko zamenjamo ali da posamezen inštrument ni bolj veljaven pri določenih populacijah in za določene namene. V določenih primerih odsotnost odnosa v resnici podpira veljavnost testa (npr. med rezultati testov inteligentnosti in spolom naj bi bil minimalen odnos) (Bornstein, 2001). Prav tako moramo vedeti, da so korelacije med spremenljivkami v MMPI in Rorschachovem testu, ki naj bi sicer merile podobne konstrukte, pogosto nizke (Hiller idr., 1999). Področje, ki se je pri Exnerjevem sistemu izkazalo za problematično, so ameriške norme. Pregled 32 študij z zdravimi posamezniki je pokazal, da so norme netočne in da se Uporaba Rorschachovega testa v klinicni nevropsihologiji 119 zaradi njih lahko zdrave posameznike oceni kot psihološko motene (napaka tipa I; Wood, Nezworski, Garb in Lilienfeld, 2001). V omenjenih raziskavah se je namreč pri zdravih udeležencih vseh 14 merjenih spremenljivk statistično razlikovalo od norm za zdrave posameznike. Exner (2001) je na kritiko odgovoril, da odločitve kliničnih psihologov o psi-hopatologiji niso osnovane na posameznih Rorschachovih skorih temveč na podlagi globalne ocene vseh ugotovitev na Rorschachovem testu ter v primerjavi z vsemi ostalimi viri informacij o posamezniku. Prav tako se je proti kritiki postavil Meyer (2001), ki je mnenja, da je iskati možne vzroke za razlike v dejanskih spremembah v duševnem zdravju skozi čas, razlik med ocenjevalci v spretnostih izvedbe testa in razvoju pravil za vrednotenje. Po našem mnenju omenjeni razlogi ne opravičijo ugotovitev kritikov, da ameriške norme pri določenih kazalcih vodijo v izredno visoko ugotavljanje patologije. Wood in sodelavci (2001) zaključujejo, da naj se raziskovalci v prihodnosti izogibajo objavi rezultatov na podlagi primerjave z normativnim vzorcem. Omenjene ugotovitve vendarle kažejo, da je pri klinični uporabi potrebna velika previdnost pri interpretaciji spremenljivk na podlagi ameriških norm. Na tem mestu naj še omenimo, da trenutno slovenskih norm še nimamo. Njihov razvoj bi bil v luči opisanih kritik še toliko bolj pomemben. Potrebno je poudariti, da ne gre za vprašanje, ali je določena metoda boljša kot druga, saj naj bi kliničnopsihološki ali nevropsihološki pregled vključeval informacije iz čim širšega razpona virov. Zaključevanje na podlagi enega testa zato ni priporočeno, potrebna je uporaba širše baterije vključno z informacijami, pridobljenimi z intervjujem ter opazovanjem (Exner, 2002). Informacije, ki se ponovijo v več virih in metodah, so bolj veljavne, s tovrstnim pristopom pa zmanjšujemo možnost napake in povečujemo natančnost zaključkov. Pogostost in uporabnost Rorschachovega testa Uporabnost ocenjevalnega inštrumenta ni odvisna le od njegovih psihometričnih lastnosti, temveč tudi od razmerja med porabo in dobljenim (ti. cost benefit). Izvedba Rorschachovega testa je kompleksna, zahteva dodatno izobrazbo kliničnega psihologa ter v povprečju kar tri ure časa za izvedbo, vrednotenje in interpretacijo, zaradi česar je to eden izmed najdražjih psiholoških testov (Hunsley in Bailey, 1999). Nekatere druge metode, kot so samo-ocenjevalni vprašalniki in intervju, so večinoma manj časovno zahtevne. Avtorja Hunsley in Bailey (1999) sta bila mnenja, da ni zadostnih dokazov, ki bi podpirali klinično uporabnost Rorschachovega testa. Drugi avtorji poudarjajo, da v klinični praksi Rorschachov test lahko doda specifičen doprinos k razumevanju aspektov klientovih subjektivnih izkušenj, ki je pomembno drugačen od intervjuja in opazovanja (Yalof, 2006). V kliničnopsihološki praksi se je namreč uveljavil princip uporabe več virov informacij, ki lahko vključujejo tako prej omenjene »objektivne« kot tudi »projekcijske« inštrumente ter druge metode kot so intervju in opazovanje. Med desetimi najpogosteje uporabljanimi preizkusi so samoocenjevalni vprašalniki, kot so Minnesota Multiphasic Personality Inventory (MMPI), Millon Clinical Multiaxial Inventory (MCMI) in Beck Depression Inventory (BDI), po drugi strani pa projekcijski testi, kot so Rorschachov 120 A. Ožura in V. Stukovnik psihodiagnostični preizkus, Thematic Apperception Test (TAT) in Risanje človeka (Groth-Marnat, 2003). Anketa na vzorcu članov dveh velikih združenj s področja klinične psihologije, Society for Personality Assessment in American Psychological Association, je pokazala, da Rorschachov test uporablja 72 % ameriških psihologov (Musewicz, Marczyk, Knauss in York, 2009). V ameriški raziskavi, v kateri so bili vključeni klinični psihologi sodni izvedenci, jih je Rorschachov test uporabljalo 36 %, pri čemer je bil to tudi najpogosteje uporabljan projekcijski test (Archer, Buffington-Vollum, Stredny in Handel, 2006). Po drugi strani je raziskava najpogosteje uporabljanih ocenjevalnih postopkov pri kliničnih psihologih v Veliki Britaniji pokazala, da jih največ uporablja klinični intervju, le 5 % jih uporablja Rorschachov test in le 8,8 % MMPI (Bekhit, Thomas, Lalonde in Jolley, 2002). Ker je izbira psihodiagnostičnih sredstev v kliničnem delu odvisna tudi od programov izobraževanja, so bile opravljene raziskave na področju kliničnega podiplomskega izobraževanja in prakse. Raziskava pri študentih klinične psihologije in študentih psihološkega svetovanja je pokazala, da profesionalni kliničnopsihološki programi v Ameriki še naprej učijo uporabo Rorsc-hachovega testa (Stedman, Hatch in Schoenfeld, 2001). Razvoj uporabe Rorschachovega testa v nevropsihologiji Herman Rorschach (1932), avtor Rorschachovega testa, je prvi objavil poročila o njegovi uporabnosti pri nevrološki populaciji. Pred iznajdbo elektroencefalograma je bil mnenja, da je ta test občutljiv za epilepsijo v zgodnjem stadiju. Pojavljali so se poskusi definiranja specifičnih bolezenskih osebnosti, npr. »epileptične osebnosti« (Oberholzer, 1931). Kmalu je postalo jasno, da Rorschachovega testa ni mogoče uporabiti za diferencialno diagnostiko organskih in neorganskih mentalnih motenj. Tudi ideja o preprosti di-hotomni delitvi bolnikov v psihiatriji in nevrologiji na tiste, ki imajo »organsko« motnjo in tiste s »funkcionalno« motnjo, je danes pogosto pojmovana kot zastarela (Leonberger, 1989; Markowitsch, 2003). V literaturi so vse bolj prisotne ugotovitve, ki poleg kognitivnih poudarjajo tudi pogostost osebnostnih sprememb pri različnih nevroloških boleznih (Yudofsky in Hales, 2002). Razlaga nastalih osebnostnih sprememb se lahko opira na različna izhodišča. Z razvojem nevroanatomije so bile pojasnjene povezave med lokaliziranimi možganskimi poškodbami in specifičnimi čustvenimi in vedenjskimi posledicami, kar je vodilo v razvoj pojmov, kot je »frontalna osebnost«. Eden izmed zgodnejših pogledov na vlogo osebnosti v bolezni je, da imajo posamezniki z nekaterimi osebnostnimi strukturami predispozicije za razvoj določene bolezni, npr. osebnost tipa A za cerebrovaskluarne bolezni (Sultan in Porcelli, 2006). Hkrati je pomembna količina stresa, ki mu je posameznik izpostavljen. Osebnost, ki pomembno določa načine spoprijemanja s stresom, naj bi tako lahko vodila v s stresom povezane bolezni (Jamner in Leigh, 1999). Po drugi strani kronična bolezen sama lahko vpliva na osebnost posameznika. Raziskave o odnosu med psihološkim funkcioniranjem in procesom adaptacije na kronično bolezen so pokazale tendenco, da je v Rorschachovih pro- Uporaba Rorschachovega testa v klinicni nevropsihologiji 121 tokolih tem več znakov motenj, kolikor daljše je trajanje bolezni (Sultan in Porcelli, 2006). Ne glede na to ali osebnostne spremembe nastopajo premorbidno ali pa so posledica nevrološke bolezni, pa ostaja pomembno, da jih ustrezno ocenimo. Moderna klinična nevropsihologija se pretežno osredotoča na ocenjevanje vedenjskih in kognitivnih sprememb pri možganskih poškodbah. Nevropsihološka ocena naj bi pomagala bolniku k pridobivanju čim večje funkcionalne neodvisnosti. Zato pri ne-vropsihološkem ocenjevanju potrebujemo čim širši razpon informacij. Tu se pojavlja vprašanje, ali Rorschachov test lahko doda svoj delež. Ena izmed pionirk na področju nevropsihološkega ocenjevanja, Edith Kaplan, je navajala ugotovitve, ki podpirajo uporabo Rorschachovega testa kot testa reševanja problemov v nevropsihologiji (Perry, Pot-terat, Auslander, Kaplan in Jeste, 1996). Vendar pa Rorschachov test še nima teoretične podlage, osnovane na odnosu med možgani in vedenjem, kar je osnova za vsak nevrop-sihološki inštrument (Lezak, 2004). Na tem mestu naj omenimo japonsko raziskavo, kjer so avtorji izvedli Rorschachov test pri zdravih udeležencih tekom funkcijske MR tomografije (Asari idr., 2008). Odgovore so razvrstili kot edinstvene, redke ali pogoste. Ugotovili so povečano aktivacijo desnega temporalnega pola možganov pri edinstvenih odgovorih v primerjavi s pogostimi. Omenjena raziskava sicer ne prispeva k oblikovanju teoretične podlage Rorschachovega testa v klinično nevropsihološkem smislu, kaže pa na pomen nestrukturiranega in dvoumnega gradiva pri percepciji in posledični aktivaciji možganskih področij. Podkrepitev veljavnosti Rorschachovega preizkusa s pomočjo MR tomografije pa lahko najdemo v nedavni prav tako japonski študiji, ki se je osredotočala na odkrivanje zgodnje psihoze. Raziskovalci so uporabili Rorschachov test kot instrument za identifikacijo oseb rizičnih za razvoj shizofrenije in jih primerjali z bolniki po prvi epizodi shizofrenije ter zdravimi udeleženci (Ota, Obu, Sato in Asada, 2011). Pri rizičnih osebah pred pojavitvijo diagnoze so s T1 obteženo MR tomografijo in novejšo tehnologijo slikanja DTI (angl. diffusion tensor imaging) pokazali statistično pomembne razlike v volumnu temporalnih režnjev možganov v obeh poloblah ter specifičnih traktih možganske beline pri rizičnih posameznikih v primerjavi z zdravimi udeleženci. Omenjene spremembe so bile pri bolnikih s potrjeno diagnozo shizofrenije še bolj izražene. V pregledu literature smo uspeli najti le še eno raziskavo, ki je preverjala morebitno povezavo med meritvami MR tomografije in kazalci pridobljenimi z Rorschacho-vim testom. Dickey idr. (1999) so ugotovili zmanjšanje volumna sivine levega superiornega temporalnega girusa pri bolnikih s shizotipsko osebnostno motnjo. Niso pa našli povezave med strukturnimi spremembami področij možganov merjenimi z MR tomografijo in kazalcem motenj mišljenja TDI (angl. thought disorder index, avtorjev Johnston in Holzman, 1979) na Rorschachovem testu. Lezakova (2004) sicer nadalje navaja, da se ji ob sicer velikem pomanjkanju empiričnih raziskav Rorschachov test vendarle zdi klinično uporaben za ocenjevanje osebnosti pri patoloških procesih v možganih. V nadaljevanju si bomo ogledali tudi razlago procesa odgovarjanja na Rorschachov test iz vidika kognitivne psihologije. 122 A. Ožura in V. Stukovnik Rorschachov test kot test reševanja problemov Rorschachov test lahko opišemo tudi kot abstrakten test reševanja problemov, ki zahteva integracijo številnih kognitivnih funkcij. Posameznik mora organizirati področje dražljaja, ki vsebuje abstraktne in jasno definirane podobe ter opisati svojo zaznavo. S tega stališča je Rorschachov test bližje nevropsihološkemu pristopu in ga lahko uporabimo pri ocenjevanju obdelovanja informacij, pregledovanja prostora, vidno-prostorskih sposobnosti, oblikovanju mentalnih shem, jezikovnih in komunikacijskih sposobnost ipd. (Perry idr., 1996). Exner (1989) je proces reševanja razdelil na tri faze. Najprej poteka vkodiranje informacij in razvrščanje vkodiranega v potencialne odgovore. V drugi fazi poteka ponovno pregledovanje področja, da bi se natančneje določili odgovori, neustrezni odgovori so zavrženi na podlagi primerjave ali cenzure. V zadnji fazi poteka dokončna izbira in artikulacija posameznega odgovora. Acklin in Wu-Holt (1996) dodajata, da so v prvi fazi potrebni procesi vidne pozornosti in skeniranja, delovni spomin (vidno-prostorska skicirka) pa omogoča vzdrževanje in manipuliranje s kontekstom ocenjevanja. Za kategoriziranje dražljaja v naslednjih fazah je potreben dostop do asociativnega spomina, kjer se primerja z že shranjenim materialom. Dvoumni deli predlog zahtevajo dodatno kognitivno obdelavo. Rorschachovi dražljaji aktivirajo epizodični spomin, povežejo se z izkušnjami in doživljanjem (Acklin in Wu-Holt, 1996). Za zadnjo fazo, kjer po Exnerju pride do končne izbire odgovora, avtorja menita, da so posebej pomembni prefrontalni deli možganov kot sedež osebnosti. Pomembno vlogo imajo čustveni in motivacijski procesi, ki vplivajo na percepcijo. Selektivna in pristranska pozornost glede na čustveni spomin spreminja priklic iz dolgoročnega spomina v procesu izbire, cenzuriranja in oblikovanja besednega odgovora. Pregled objavljenih raziskav z uporabo Rorschachovega testa v nevropsihologiji V preteklosti je bilo več poskusov uporabe Rorschachovega testa pri nevroloških bolnikih, ki so vselej naleteli tudi na kritiko. Le-ta je bila večinoma usmerjena na neuspeh pri uvrščanju primarnih nevropsiholoških deficitov v interpretativni okvir Rorschacho-vega testa. Do napačnih zaključkov na podlagi tega testa lahko pridemo ob neupoštevanju specifičnih nevropsiholoških deficitov bolnikov (npr. težave pri poimenovanju lahko vplivajo na število odgovorov na testu). Prvi objavljeni primer teoretične opredelitve specifičnih nevropsiholoških deficitov in njim ustrezajočih pričakovanih sprememb v Rorschachovih spremenljivkah po Exnerjevem ocenjevalnem sistemu so naredili v raziskavi z bolniki z demenco pri Alz-heimerjevi bolezni (Perry idr., 1996). Njihove ugotovitve glede specifičnih kazalcev pri vrednotenju po Exnerjevem sistemu so: Pri afaziji znižanje besednih sposobnosti vodi v zvišanje Lambde (število čistih oblikovnih odgovorov v primerjavi z vsemi ostalimi odgovori), zmanjšanje be- Uporaba Rorschachovega testa v klinicni nevropsihologiji 123 sednega izražanja vodi v manj Mešanih determinant (Blends), parafazične napake vodijo v Deviantne verbalizacije (DV) in nizko število odgovorov (R). Pri amneziji se pojavlja povečanje perseverativnih odgovorov (PSV) in zmanjšanje števila popularnih odgovorov (P). Pri agnoziji je prisotno nizko število oblikovno ustreznih odgovorov (X+%) in visoko število zavrnitev predloge (REJ). Pri apraksiji se pojavlja visok odstotek oblikovno neustreznih odgovorov (X-%), slaba organizacijska dejavnost (Zf in ZSum), visoko število odgovorov z razvojno kvaliteto običajno (DQo%), nizko število odgovorov z razvojno kvaliteto sinteze (DQ+%). Pri motnjah abstraktnega razmišljanja je prisotno nizko število gibalnih odgovorov (M, FM, m), dvig kognitivnih posebnih skorov prve ravni (WSum6). Poleg tega so ugotovili, da se bolniki od zdravih kontrol najpomembneje razlikujejo po visokem številu podvrste perseveracij, ki jih Exnerjev sistem ocenjevanja ne meri. To je veljalo tako za podvrsto tematske (ponavljanje vsebine, npr. Predloga IV je »nogometaš«, Predloga VII sta »dva nogometaša s čeladami«) kot fonetične (ponovitev fo-netskih lastnosti prejšnjega odgovora, npr. Predloga I je »delavec na bencinski črpalki«, Predloga II je »bencinski motor«) perseveracije. Nadalje so ugotovili tudi visoko stopnjo lingvističnih napak. Najpogostejše lingvistične napake so bile semantične parafrazije (nadomeščanje besede s semantičnimi značilnostmi iskane besede, npr. rožički namesto tipalk), opisovanje subjekta namesto poimenovanja zaradi težav z iskanjem besede (npr. namesto »iglu«, »tista stvar, v kateri živijo Eskimi in jo naredijo iz ledu«) in uporaba nadrednih kategorij (fraza, ki navaja dele brez integracije v celoto ali pravilno opisan nadredni pojem brez razlage, npr. »dve ušesi in nos«, »tista stvar s kleščami«). Klasifikacijska analiza ločevanja med zdravimi in bolniki na podlagi lingvističnih napak in perseveracij je podala zelo visoko občutljivost (90 %) in specifičnost (100 %), ki pa je zaradi majhnega vzorca vprašljivo stabilna. V nasprotju s teoretičnimi predpostavkami pa niso našli razlik v številu perseveracij, kot jih meri Exnerjev ocenjevalni sistem (PSV), številu deviantnih verbalizacij (DV) in celotnem številu kognitivnih napak (WSum6). Omenjene ugotovitve kažejo na neobčutljivost nekaterih kazalcev Exnerjevega ocenjevalnega sistema, še posebej na področju perseveracij ter na potrebo po dodajanju novih kazalcev (Perry idr., 1996). Ellis in Zahn (1985) sta primerjala po Exnerjevem sistemu vrednotene Rorschac-hove protokole 35 bolnikov po hudi nezgodni možganski poškodbi in 36 zdravih posameznikov. Poglavitne razlike pri bolnikih so se kazale v težavah pri kontroli in izražanju čustev (Afr, Lambda, FC, C), zmedi in nelogičnih zaznavah, ki ovirajo presojanje realnosti (X+%, INCOM, FABCOM) in oddaljenosti v medosebnih kontaktih (M-, T). 100 % od 71 udeležencev je bilo pravilno razvrščenih kot zdravih oz. po nezgodni možganski poškodbi z uporabo enačbe, izpeljane iz diskriminantne funkcijske analize. Rorschachov test je bil uporabljen tudi v raziskavi, kjer so ugotavljali spremembe pri 14 bolnikih po operativnem zdravljenju Parkinsonove bolezni z globoko možgansko stimulacijo (Castelli idr., 2008). Raziskava leto dni po operaciji ni pokazala nobenih 124 A. Ožura in V. Stukovnik sprememb na področju osebnosti, merjene z Rorschachovim testom ali kognicije, merjene z naborom nevropsiholoških testov. V raziskavi z uporabo Rorschachovega testa pri 10 bolnikih s Korsakoffovo am-nestično motnjo so bolnike pregledali vsaj trikrat v obdobju do dveh let (Malmgren Bil-ting, Frobarj in Lindqvist, 1997). Njihovo mnenje je, da sta sistema ocenjevanja po Bohmu (1996) in kazalec po Piotrowskem (1950) večinoma občutljiva za organska mentalna stanja, tako kot to teoretično predvidevata. Hkrati so skeptični glede vprašanja, ali je tudi Exnerjev sistem primeren za ta namen, saj se pri izvedbi testa zahteva minimalno število odgovorov (14 odgovorov). V primeru, da je število spontanih odgovorov manjše, vključuje intenzivno spodbujanje k dodatnim odgovorom s strani ocenjevalca, kar pa lahko spremeni njihovo kvaliteto. Zaradi tega so zaključki lahko manj veljavni. Raziskava, ki smo jo s pomočjo Rorschachovega testa, vrednotenega po Exner-jevem sistemu ocenjevanja, opravili pri 51 bolnikih z multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, je bila usmerjena na osebnostne vidike funkcioniranja (Ožura, Erdberg in Šega, 2010). Ugotavljali smo, da bolniki z multiplo sklerozo sebe doživljajo kot manj kompetentne, kar pomembno znižuje njihovo samospoštovanje. Pri spoprijemanju s težavami se v veliki večini zanašajo na strategije izogibanja. Rezultati so nadalje nakazali na posebne potrebe, ki jih imajo bolniki pri komuniciranju z zdravstvenim osebjem, zaradi poenostavljajočega stila procesiranja informacij. Naše ugotovitve kažejo na pomen ocenjevanja osebnostnih vidikov pri nevroloških bolnikih in njihove implikacije za obravnavo, odločanje o zdravljenju in posredovanje informacij. Prednosti in slabosti Rorschachovega testa v nevropsihologiji Uporaba Rorschachovega testa na področju somatskih bolezni je vzbudila številna teoretična vprašanja ter tudi metodološke pomisleke. Z Exnerjevim sistemom ocenjevanja se je izboljšala zanesljivost med ocenjevalci, ostaja pa vprašanje veljavnosti uporabljenih kazalcev (Sultan in Porcelli, 2006). Področje uporabe Rorschachovega testa v nevropsihologiji zaenkrat ostaja slabo razvito. Malmgren idr. (1997) navajajo naslednje metodološke zadržke in njihove implikacije za raziskovanje duševnih motenj in sprememb osebnosti z Rorschachovim testom pri nevroloških bolnikih: Rorschachov test je občutljiv za številne dimenzije osebnosti, zato je lahko variabilnost, ki je posledica organske okvare, zabrisana kot posledica sprememb drugih izvorov. Longitudinalne oblike študij lahko pomagajo zmanjšati vpliv nerelevantnih dejavnikov. V nevropsihiatriji se številne diagnostične težave lahko razrešijo šele z longitudinalnim pristopom, še posebej kadar gre za primere z obsežnejšimi spremembami in komorbidnostjo. Duševne motnje, ki se pojavljajo v nevrologiji, so raznolika skupina, za katero ne moremo pričakovati, da bo ustvarila enoten vzorec na Rorschachovem testu. Po- Uporaba Rorschachovega testa v klinicni nevropsihologiji 125 sledično morajo biti bolniki natančno opisani glede na vrsto, stopnjo in potek svojih težav. Skupine bolnikov z isto etiologijo imajo lahko visoko heterogenost v pojavljanju kliničnih simptomov, kar pomeni, da mora diagnostični okvir definirati duševne motnje v nevrologiji glede na psihopatologijo neodvisno od etiologije. Nujno bo dodajanje večjega števila raziskav o Rorschachovih kazalcih, ki bodo temeljile na veljavnih zunanjih kriterijih. V splošnem velja, da ocenjevalnih inštrumentov nikoli ne moremo imeti za dokončno razvite. Potreben je stalno potekajoč proces validacije. Naj pa omenimo tudi prednosti, ki jih Rorschachov test kot naloga reševanja problemov v primerjavi s klasičnimi nevropsihološkimi testi ponuja pri nevroloških bolnikih. Lahko ga uporabljamo pri širokem razponu posameznikov, ni omejen z nivojem inteligentnosti, nudi tako različne skore kot tudi kategorialne pokazatelje prizadetosti (Perry idr., 1996). Od posameznika zahteva, da oblikuje nove odgovore na Rorschachove predloge, kar zahteva organizacijo različnih kognitivnih operacij. Razpon načinov odgovarjanja je pri posameznikih s kognitivnimi motnjami manjši, zato je test primeren za detekcijo motenih kognitivnih procesov (Perry idr., 1996). Nadalje je doprinos uporabe Rorschachovega testa v nevropsihologiji prav v njegovi nestrukturiranosti. Nevropsiho-loški testi predstavljajo za bolnika visoko strukturirane dražljaje z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori, medtem ko Rorschach dovoljuje neomejen razpon različnih odgovorov in s svojo nejasnostjo za nevrološkega bolnika predstavlja povsem novo situacijo. Rorschachov test ni občutljiv za učinek učenja pri večkratnih ponovitvah testa; čeprav si udeleženec lahko zapomni prejšnje odgovore, so ob ponovni izvedbi testa pogosto prisotni tudi novi odgovori (Caputo, 1999). Zaključek Rorschachov test je pogosto uporabljan instrument v klinični psihologiji, ki se ga še vedno drži nekoliko kontroverzen status. Raziskave kažejo, da ima test večinoma ustrezne psihometrične lastnosti, problematični pa so predvsem normativni podatki. Ugotavljamo, da je za naš prostor pomembno razviti slovenske norme za Rorschachov test. Prav tako v slovenskem prostoru potrebujemo raziskave, ki bi pokazale pogostost uporabe posamičnih osebnostnih testov in preizkusov v klinični praksi. Mednarodno Združenje za ocenjevanje osebnosti (Society for Personality Assessment, 2005) je objavilo uradno izjavo, da ima Rorschachov test podobno zanesljivost in veljavnost kot ostali splošno sprejeti osebnostni ocenjevalni instrumenti, zato je njegova uporaba pri ocenjevanju osebnosti primerna in utemeljena. Uporaben je izven ozkega okvira projekcijskih izkušenj kot test reševanja problemov v okviru kognitivnega modela, kar mu odpira nove možnosti na področju nevropsihologije. Raziskave na področju nevropsihologije so relativno redke in do zdaj niso vključevale številnih meritev, ki bi omogočale nevrobiolo-ško opredelitev procesov tekom reševanja tega testa. V prihodnosti bodo nadaljnje 126 A. Ožura in V. Stukovnik raziskave o nevroanatomskih korelatih in nevrofizioloških procesih, ki določajo odgovore na Rorschachove predloge morda odprle nov prostor za uporabo omenjenega testa v klinični nevropsihologiji. Trendi v svetu, vključno z našo raziskavo kažejo, da je pri bolnikih z nevrološkimi obolenji pomembno upoštevati ne le kognitivno temveč tudi osebnostno in čustveno funkcioniranje, ki med drugim lahko pomembno vpliva na kvaliteto obravnave v zdravstvu. Rorschachov test se je izkazal za psihometrično utemeljeno in klinično uporabno diagnostično možnost za pridobivanje širših informacij. Literatura Acklin M. W. in Wu-Holt P. (1996). Contributions of cognitive science to the Rorschach technique: cognitive and neuropsychological correlates of the response process. Journal of Personality Assessment, 67, 169-178. American Psychiatric Association. ( 1994). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (4.izd.). Washington, DC: American Psychiatric Association. Archer, R. P., Buffington-Vollum, J. K., Stredny, R. V. in Handel, R. W. (2006). A survey of psychological test use patterns among forensic psychologists. Journal of Personality Assessment, 87, 85-94. Asari, T., Konishi, S., Jimura, K., Chikazoe, J., Nakamura, N., Miyashita, Y. (2008). Right tem- poropolar activation associated with unique perception. Neuroimage, 41, 145-152. Bekhit, N. S., Thomas, G. V., Lalonde, S. in Jolley, R. (2002). Psychological assessment in clinical practice in Britain. Clinical Psychology and Psychotherapy, 9, 285-291. Bohm, E. (1996). Lehrbuch der Rorschach Psychodiagnostik. Bern: Huber. Bornstein, R. F. (2001). Clinical utility of the Rorschach Inkblot Method: Reframing the debate. Journal of Personality Assessment, 77, 39-47. Caputo, J. S. (1999). The Rorschach as a Neuropsychological Instrument: Historical precedents and future use. 16th International Congress of Rorschach and Projective Methods, Amsterdam, 19-24. Castelli, L., Perozzo, P., Caglio, M., Rizzi, L., Zibetti, M., Lanotte, M. in Lopiano, L. (2008). Does subthalamic stimulation induce personality modifications in Parkinson's disease? A Rorschach Test explorative study. Acta Neurologica Belgica, 108, 5-8. Costa, P. T. in McCrae, R. R. (2005). A Five-Factor theory perspective on the Rorschach. Rorsc-hachiana, 27, 80-100. Dao, T. K., Prevatt, F. in Horne, H. L. (2008). Differentiating psychotic patients from nonpsychotic patients with the MMP1-2 and Rorschach. Journal of Personality Assessment, 90(1), 93-101. Dickey, C. C., McCarley, R. W., Voglmaier, M. M., Niznikiewicz, M. A., Seidman Larry J., Hi-rayasu, Y., ... Shenton, M. E. (1999). Schizotypal personality disorder and MR1 abnormalities of temporal lobe gray matter. Biological Psychiatry, 45, 1393-1402. Ellis, D. in Zahn, B. (1985). Psychological functioning after severe closed head injury. Journal of Personality Assessment, 49, 125-128. Exner, J. E. (1989). Searching for projection in the Rorschach. Journal of Personality Assessment, 53, 520-536.- Exner, J. E. (2001). A comment on: The misperception of psychopathology: Problems with the norms of the Comprehensive System for the Rorschach. Clinical Psychology: Science and Practice, 8, 368-388. Uporaba Rorschachovega testa v klinicni nevropsihologiji 127 Exner, J. E. (2002). The Rorschach, Basic Foundations and Principles of Interpretation: Vol. 1 (4. izd.). New York: Wiley. Exner, J. E. (2003). The Rorschach: A Comprehensive System: Vol. 1. Basic foundations (4. izd.). New York: Wiley. Garb, H. N., Wood, J. W., Lilienfeld, S. O. in Nezworski, M. T. (2005). Roots of the Rorschach controversy. Clinical Psychology Review, 25, 97-118. Groth-Marnat, G. (2003). Handbook of psychological assessment (4. izd.). New Jersey: John Wiley & Sons Inc. Hibbard, S. (2003). A critique of Lilienfeld et al.'s (2000) "The scientific status of projective techniques". Journal of Personality Assessment, 80, 260-271. Hiller, J. B., Rosenthal, R., Bornstein, R. F., Berry, D. T. R. in Brunell-Neuleib, S. (1999). A comparative meta-analysis of Rorschach and MMPI validity. Psychological Assessment, 11(3), 278-296. Hunsley, J. in Bailey, J. M. (1999). The clinical utility of the Rorschach: Unfulfilled promises and an uncertain future. Psychological Assessment, 11, 266-277. Johnston M., Holzman, P. (1979). Assessing Schizophrenic Thinking: A Clinical and Research Instrument for Measuring Thought Disorder. San Francisco: Jossey-Bass. Jamner, L. D. in Leigh, H. (1999). Repressive/defensive coping, endogenous opioids and health: how a life so perfect can make you sick. Psychiatry Research, 85, 17-31. Leonberger, E. T. (1989). The question of organicity: is it still functional? Professional Psychology: Research and Practice, 20(6), 412-414. Lezak, M. (2004). Neuropsychological assessment (4. izd.). New York: Oxford University Press. Lilienfeld, S. O., Wood, J. M. in Garb, H. N. (2000). The scientific status of projective techniques. Psychological Science in the Public Interest, 1, 27-66. Malmgren, H., Bilting, M., Fröbärj, G. in Lindqvist, G. (1997). A longitudinal pilot study of the Rorschach as a neuropsychological instrument. V A. M. Carlsson (ur.), Research into Rorschach and projective methods (pp. 117-139). Stockholm: Swedish Rorschach Society. Markowitsch, H. J. (2003). Psychogenic amnesia. Neurolmage, 20, 132-138. Meyer, G. J. (2001). Evidence to correct misperceptions about Rorschach norms. Clinical Psychology: Science and Practice, 8, 389-396. Meyer, G. J., & Archer, R. P. (2001). The hard science of Rorschach research: What do we know and where do we go? Psychological Assessment, 13, 486 -502. Meyer, G. J. in Kurtz, J. E. (2006). Advancing personality assessment terminology: Time to retire. "objective" and "projective" as personality test descriptors. Journal of Personality Assessment, 87(3), 223-225. Musewicz, J., Marczyk, G., Knauss, L. in York, D. (2009). Current assessment practice, personality measurement, and Rorschach usage by psychologists. Journal of Personality Assessment, 91(5), 453-461. Oberholzer, E. (1931). Zur Differentialdiagnose psychischer Folgezustande nach Schädeltrauma Mittels des Rorschachschen Formdeutversuches. Zeitschrift für die gesamte Neurologie und Psychiatrie, 136, 596-629. Ota, M., Obu, S., Sato, N., Asada, T. (2011). Neuroimaging study in subjects at high risk of psychosis revealed by the Rorschach test and first-episode schizophrenia. Acta Neuropsychia-trica, 23(3), 125-131. Ozura, A., Sega, S. in Erdberg, P. (2010). Personality characteristics of multiple sclerosis patients: A Rorschach investigation. Clinical Neurology and Neurosurgery, 112, 629-632. 128 A. Ozura in V. Stukovnik Perry, W., Potterat, E., Auslander, L., Kaplan, E. in Jeste, D. (1996). A neuropsychological approach to the Rorschach in patients with Dementia of the Alzheimer Type. Assessment, 3(3), 351-363. Piotrowski, Z. (1950). A Rorschach compendium, enlarged and revised. Psychiatric Quarterly, 24, 543-595. Rorschach, H. (1932). Psychodiagnostik: Methodik und Ergebnisse eines wahrnehmungsdiagnostischen Experiments. Oxford: Huber. Stedman, J. M., Hatch, J. P. in Schoenfeld, L. S. (2001). The current status of psychological assessment training in graduate and professional schools. Journal of Personality Assessment, 77, 398-407. Sultan, S. in Porcelli, P. (2006). A critical review on using the Rorschach method in somatic illnesses. Rorschachiana, 28, 36-57. Society for Personality Assessment. (2005). The status of the Rorschach in clinical and forensic practice: An official statement by the Board of Trustees of the Society for Personality Assessment. Journal of Personality Assessment, 85, 219-237. Viglione, D. J. (1999). A review of recent research addressing the utility of the Rorschach. Psychological Assessment, 11, 251-265. Viglione, D. J. in Hilsenroth, M. J. (2001). The Rorschach: Facts, fictions, and future. Psychological Assessment, 13(4), 452-471. Weiner, I. B. (2001). Advancing the science of psychological assessment: The Rorschach Inkblot Method as exemplar. Psychological Assessment, 13, 423-432. Weiner, I. B. (2003). Principles of Rorschach interpretation (2. izd.). New Jersey: Erlbaum. Wood, J. M, Nezworski, M. T., Garb, H. N. in Lilienfeld, S. O. (2001). The misperception of psyc-hopathology: problems with the norms of the Comprehensive System for the Rorschach. Clinical Psychology: Science and Practice, 8, 350-373. Yalof, J. (2006). Case illustration of a boy with nonverbal learning disorder and Asperger's features: neuropsychological and personality assessment. Journal of Personality Assessment, 87(1), 15-34. Yudofsky, S. C. in Hales, R. E. (2002). Neuropsychiatry and the Future of Psychiatry and Neurology. American Journal of Psychiatry, 159, 1261-1264. Prispelo/Received: 04.07.2011 Sprejeto/Accepted: 23.11.2011 Psihološka obzorja /Horizons of Psychology, 20, 4, 129-154 (2011) © Društvo psihologov Slovenije 2011, ISSN 1318-187 Strokovni raziskovalnoempirični prispevek Mnenje slovenskih in evropskih psihologov o uporabi psiholoških testov danes in pred desetimi leti Dušica Boben* Center za psihodiagnostična sredstva sredstva, d. o. o., Ljubljana Povzetek: Komisija za teste in testiranje pri Evropskem združenju profesionalnih psiholoških društev, v kateri sodeluje tudi Komisija za psihodiagnostična sredstva Društva psihologov Slovenije, je pred desetimi leti sestavila vprašalnik za člane evropskih psiholoških društev, da bi zbrali mnenje o različnih vidikih uporabe psiholoških testov. Vprašalnik se je nanašal na znanje in kompetence psihologov, pravne standarde in nadzor, zlorabe testov in testiranja, postopke testiranja in njegove omejitve, pomen testov in testiranja ipd. Leta 2009 je komisija raziskavo ponovila na nekoliko spremenjenem vprašalniku. V njej smo sodelovali tudi slovenski psihologi. Prispevek tako predstavlja rezultate raziskave iz leta 2009, primerjavo z rezultati drugih evropskih držav ter razlike z rezultati izpred desetih let. Ključne besede: psihološko testiranje, psihološki testi, stališča, psihologi Slovenian and European Psychologists' Opinion on Test and Testing: Today and 10 Years Ago Dušica Boben* Center za psihodiagnostična sredstva sredstva, d. o. o., Ljubljana Abstract: In 1999, the EFPA Standing Committee on Test and Testing created a questionnaire in order to know the opinions of professional psychologists on testing practices. The questionnaire involved items relating to: knowledge and competencies, regulations on test and testing, concern over incorrect test use and assessment, appreciation of tests and testing etc. In 2009 the survey was repeated with adapted questionnaire and Slovenian psychologists took an active part in it. The article presents Slovenian results from current survey, a comparison with results from other European countries and with Slovenian results in 1999. Key words: psychological assessment, psychological tests, attitudes, psychologists CC = 2220, 3430 * Naslov/Address: Dušica Boben, Center za psihodiagnostična sredstva, d.o.o. Litostrojska 44d, 1000 Ljubljana, e-mail: dusica.boben@center-pds.si 130 D. Boben Uvod Stalna komisija za teste in testiranje pri Evropskem združenju psiholoških društev (Standing Commitee on Test and Testing - SCTT; European Federation of Psychologists' Associations - EFPA) je leta 1999 izpeljala raziskavo o mnenju evropskih psihologov o različnih temah, povezanih s testi. V raziskavi je sodelovalo šest držav: Velika Britanija, Španija, Nizozemska, Belgija, Hrvaška in Slovenija (Boben in Pogačnik, 2000; Muniz idr., 2001). Čez deset let se je SCTT odločila raziskavo ponoviti, vprašalnik pa je priredila v skladu z novostmi računalniškega in internetnega testiranja. Tokrat je sodelovalo že 17 evropskih držav oziroma 12.606 psihologov. Cilj in naloga SCTT je izboljšanje uporabe testov in testiranja, pri načrtovanju dela pa ji pomagajo izsledki raziskave, kot je bila ta. Prizadevanja za kompetentno uporabo testov bi lahko razdelili na dve področji: a) kvaliteta psiholoških testov oz. merskih pripomočkov, ki imajo vse primerne psihometrične lastnosti, in b) pravilna uporaba testov od odločitve za njihovo uporabo, izvedbe, vrednotenja, interpretacije do razlaganja rezultatov udeležencem in/ali naročnikom testiranja. Akcije, ki jih pri tem izvajajo, bi lahko razdelili glede na dve glavni strategiji: »omejevalne« in »informativne«. Omejevalna strategija se osredotoča na dejavnosti, ki omejujejo uporabo testov le na usposobljene strokovnjake. Sistemi, ki so v uporabi, se razlikujejo od države do države (Bartram in Coyne, 1998), vendar je večina držav prevzela ali priredila kriterije za kategorije A, B in C ameriškega psihološkega združenja (American Psychological Association - APA). V Sloveniji je Komisija za psihodiagnostična sredstva že leta 1975 opredelila štiri temeljne kategorije testov: A - Vključuje psihodiagnostična sredstva, ki jih je mogoče na enostaven in enoznačen način izvesti ter enostavno in povsem objektivno vrednotiti. Interpretacija teh psihodiagnostičnih sredstev naj bi zahtevala univerzitetno psihološko izobrazbo; B - vključuje psihodiagnostična sredstva, zahtevnejša za interpretacijo in ki zahtevajo univerzitetno psihološko izobrazbo pri izvedbi, vrednotenju in interpretaciji; C - vključuje psihodiagnostična sredstva, katerih uporaba zahteva praktično usposabljanje pod vodstvom mentorja ali kakršno koli drugo obliko mentorskega uvajanja pri uporabi; D - vključuje psihodiagnostična sredstva, katerih uporaba zahteva specifično dodatno usposabljanje. Kasneje je tem kategorijam dodajala nove, vendar pa je osnovna ideja ostala nespremenjena: kategorije so določene na podlagi zahtevnosti izvedbe, vrednotenja in interpretacije testa ter vsebujejo tudi informacijo, kdo (glede na izobrazbo ali usposabljanje) je usposobljen za njihovo kompetentno uporabo. SCTT je pripravila postopek akreditacije za nacionalne certifikate uporabnikov testov. Delovna skupina je pripravila več standardov za uporabnike testov in opredelila Mnenje slovenskih in evropskih psihologov o uporabi psiholoških testov 131 tri ravni uporabe testov: prva raven se nanaša na uporabo testov pod neposredno super-vizijo (npr. izvajanje testov), pri drugi ravni gre za neodvisno uporabo testov, vendar za omejen obseg in omejeno število situacij, tretja raven pa se nanaša na specialiste za teste in je zamišljena za psihologe, ki so strokovnjaki za teste in testiranje. Trenutno poteka pilotni projekt implementacije za drugo raven in razvoj tretje ravni, ki bi naj bila osnova za evropski register, povezan z EuroPsy. Več o tem v Evers idr. (v tisku), informacije je mogoče dobiti na SCTT ali Komisiji za psihodiagnostična sredstva. Ker pa omejevanje uporabe testov ne zagotavlja ustrezne uporabe testov, je nujno potrebna tudi »informativna« strategija oz. posredovanje informacij vsem vpletenim v proces testiranja: strokovnjakom, uporabnikom, organizacijam in družbi. Bolj kot so ljudje, ki so kakor koli vključeni pri uporabi psiholoških testov, seznanjeni z različnimi informacijami o tem, manj je možnosti za neustrezno uporabo testov. S tem namenom so mednarodne in nacionalne organizacije razvile etične standarde in različne smernice o pravilni uporabi testov. Znan je evropski etični meta kodeks, ki ga je pripravila EFPA (2005) in je osnova vseh evropskih nacionalnih psiholoških kodeksov, tudi našega, ki ga je izdalo Društvo psihologov Slovenije leta 2002. S tega področja so pomembni viri tudi standardi, ki jih je razvila severno-ameriška združena komisija za testiranje (Joint Committe on Testing Practices, 2002) in Smernice za postopek testiranja oz. obravnave (angl. assessment), ki jih je izdalo Evropsko združenje za psihološko testiranje (Fernandez-Ballesteros idr., 2001). Poleg teh osnovnih standardov imamo tudi številne smernice, ki informirajo o vseh pomembnih korakih pri testiranju - od razvoja testa oz. njegovega izbora, izvedbe, vrednotenja, do razlage in uporabe rezultatov ter njihovega posredovanja, npr. Mednarodne smernice za uporabo testov (ITC, 2000; prevedene tudi v slovenščino: Društvo psihologov Slovenije, 2006; ITC, 2008; dosegljive tudi na spletni strani: www.intestcom.org), Standardi za pedagoško in psihološko testiranje, ki so jih razvile tri severno-ameriške organizacije (American Educational Research Association, American Psychological Association in National Council on Measurement in Education, 1999; pripravlja se nova verzija) in se uporabljajo po celem svetu, ITC smernice za prevajanje in priredbo testov iz ene kulture v drugo (Hambleton, Merenda in Spielberger, 2005; ITC, 2010; dosegljive tudi na spletni strani: www.intestcom.org), ITC smernice za računalniške teste in internetno testiranje (ITC, 2005; dosegljive tudi na spletni strani: www.intestcom.org), Evropski standardi za uporabo testov v organizacijah (angl. European Test User Standards for test use in Work and Organizational settings, EFPA, 2005; dosegljivi tudi na spletni strani: www.efpa.eu/professional-development/test-and-testing). Poleg zgoraj naštetega pa pozornost zaslužijo tudi ISO standardi in model za oceno kakovosti psiholoških testov. Evropski model za oceno kakovosti testov je SCTT-EFPA razvila na podlagi takrat znanih modelov ocene testov iz Velike Britanije in Španije. Zadnjo verzijo modela najdete na spletni strani EFPA (www.efpa.eu/professional-development/test-and-testing), za slovenski prevod pa lahko vprašate na Komisiji za psihodiagnostična sredstva pri Društvu psihologov Slovenije. Glavni cilj modela je sistematična in kvantitativna ocena psihometričnih lastnosti testa in posredovanje takih objektivnih in nezastarelih informacij uporabnikom. 132 D. Boben Cilj ISO 10667 (sprejet bo v letu 2011) je postavitev standarda za izvajanje storitev ocenjevanja (angl. assessment) ljudi na področju dela, kjer bo vključen celoten proces ocenjevanja - od pogodbe, preko metodologije ocenjevanja, do uporabe rezultatov. Standard je napisan za individualne postopke in metode (npr. selekcija, svetovanje, trening), skupinsko (npr. timsko delo, klima in povezanost v skupini) ali za organizacijsko raven (npr. delovna klima, kultura podjetja, zadovoljstvo). V njem so opisane kompetence, dolžnosti in odgovornosti stranke in izvajalca ocenjevanja pred, med in po procesu ocenjevanja. Vključuje tudi smernice za vsako posamezno stranko v procesu, ne pa tehničnih standardov za teste in natančno ne določa kompetenc uporabnika testa. Njegova implementacija bo primeren okvir za vse delo, ki ga opravlja SCTT-EFPA. Na primer, če ISO standard zahteva, da je uporabnik testov kompetenten pri svojem delu, bo organizacija kot dokaz kompetentnosti lahko uporabila EFPA postopek akreditacije za nacionalne certifikate uporabnikov testov, ali če ISO standard zahteva, da so uporabljeni testi kakovostni, bo lahko organizacija to dokazovala z oceno testov, dobljeno z EFPA modelom za oceno kakovosti testov. Namen raziskave Namen evropske raziskave je bil spoznati mnenja psihologov in na podlagi rezultatov načrtovati izboljšave na področjih psiholoških testov in testiranja tako v Evropi kot tudi v posameznih državah. Interes za urejanje tega področja se kaže že v številu držav, ki so sodelovale pri raziskavi. Šestim državam, ki so raziskavo izvedle pred desetimi leti, se je pridružilo 11 novih. Za Slovenijo je zanimivo pogledati spremembe v mnenju psihologov o testih in testiranjih, posebno še, ker so se v tem času v naši družbi zgodile večje spremembe. Tako v prispevku predstavljamo najprej slovensko mnenje iz leta 2009, ga primerjamo s tistim izpred desetih let in ugotavljamo razlike med različnimi evropskimi državami. Metoda Vzorec Vprašalnik smo s kratkim spremnim dopisom spomladi 2009 poslali na 515 elektronskih naslovov psihologov, članov Društva psihologov Slovenije in Zbornice kliničnih psihologov. Vprašalnik je izpolnilo 128 (25 %) vabljenih. Povprečna starost psihologov, ki so odgovorili, je bila 40,5 let (SD = 10,7 let). Najmlajši je ima 23, najstarejši pa 70 let. Porazdelitev kaže slika 1. Večino vzorca (77 %) so sestavljale ženske. Kar zadeva poklicno usmeritev, je prevladovalo klinično/zdravstveno področje (42 %), pedagoško področje (23 %), sledi področje psihologije dela (19 %). Dvajset psihologov je navedlo druga poklicna področja. Mnenje slovenskih in evropskih psihologov o uporabi psiholoških testov 133 50 21-30 31-40 41-50 51-60 61-70 Starost Slika 1. Frekvenčna porazdelitev glede na starost. Starostna in spolna struktura psihologov v našem vzorcu po poklicnih področjih je bila približno enaka (tabela 1). V povprečju so bili najstarejši udeleženci na področju psihologije dela, vendar pa so bili v tej skupini tako najmlajši kot najstarejši udeleženci. V vseh treh glavnih usmeritvah je bilo približno četrtina moških. Tabela 1. Struktura vzorca po poklicnih področjih glede na starost in spol. Poklicna usmeritev Starost - M Starost - SD % moških Klinična/zdravstvena psihologija 39,81 10,14 22 Pedagoška psihologija 40,87 10,05 27 Psihologija dela 43,08 13,46 25 Drugo 38,40 9,34 15 Enako raziskavo so izvedli kolegi iz 16 drugih evropskih držav (tabela 2), skupaj je odgovore prispevalo 12.606 psihologov. Ker se število udeležencev iz posameznih držav razteza od 86 (Grčija) do 3077 (Španija) in bi v združenem vzorcu lahko domi-nirale države z večjimi vzorci, smo se odločili, da za nekatere obdelave rezultatov upoštevamo po največ 400 naključno izbranih udeležencev na državo (tabela 2) (Evers idr., v tisku). V evropskem vzorcu (tabela 3) so prevladovale ženske, največ jih je bilo iz Grčije in Poljske, najmanj pa iz Nemčije in Norveške. Povprečna starost udeležencev je bila v večini držav okrog 40 let (najstarejši so bili v povprečju na Švedskem, najmlajši pa v Turčiji). V skupnem je skoraj polovica udeležencev delala na kliničnem/zdravstvenem področju (največ udeležencev iz tega področja je bilo iz Grčije in Norveške, najmanj pa iz Hrvaške in Romunije). V poljskem in litvanskem vzorcu je bilo več kot polovica udeležencev pedagoških psihologov. Samo v Romuniji je bilo najmočnejše področje dela psihologija dela oz. organizacijska psihologija. 134 D. Boben Tabela 2. Struktura vzorca po državah. Država N N izbrano Avstrija 529 400 Belgija (Flamski del) 423 400 Češka 271 271 Grčija 86 86 Hrvaška 327 327 Litva 107 107 Nemčija 222 222 Nizozemska 1984 400 Norveška 942 400 Poljska 527 400 Romunija 1795 400 Slovaška 253 253 Slovenija 128 128 Španija 3077 400 Švedska 848 400 Turčija 293 293 Velika Britanija 794 400 Skupaj 12606 5287 Tabela 3. Struktura evropskega vzorca glede na spol, starost in področje dela. Država Spol (%) Starost (leta) Področje dela (%) Moški Ženske M SD Klinična Pedagoška Delo Drugo Avstrija 16,2 83,8 37,50a- -a -- a 52,0 19,0 18,0 13,0 Belgija 23,8 76,2 37,20 11,44 42,5 40,2 5,8 11,5 Češka 28,4 71,6 41,25 12,12 40,3 26,2 16,0 17,5 Grčija 2,4 97,6 35,47 10,51 82,9 17,1 0,0 0,0 Hrvaška 11,9 88,1 37,76 10,00 26,0 35,2 14,7 24,2 Litva 8,4 91,6 36,85 9,85 29,9 55,1 2,8 12,1 Nemčija 46,6 53,4 42,47 11,98 45,5 11,4 28,2 15,0 Nizozemska 24,8 75,2 44,88 12,01 63,2 9,8 17,2 9,8 Norveška 43,2 56,8 41,43 11,28 84,8 3,8 5,2 6,2 Poljska 9,5 90,5 39,91 10,55 34,8 51,0 9,8 4,5 Romunija 20,0 80,0 38,74 7,96 26,8 26,5 46,8 0,0 Slovaška 19,8 80,2 42,13 13,33 38,2 40,6 14,9 6,4 Slovenija 22,7 77,3 40,45 10,68 41,4 22,7 18,8 17,2 Španija 31,0 69,0 41,65 10,42 59,8 10,5 3,8 26,0 Švedska 30,8 69,2 49,64 11,21 71,5 10,0 12,5 6,0 Turčija 27,3 72,7 34,32 10,55 56,0 17,7 6,1 20,1 Velika Britanija 35,2 64,8 46,89 12,17 43,8 22,8 22,5 11,0 Skupaj 25,1 74,9 41,34 11,77 49,5 23,9 15,0 11,7 N 1323 3944 4841 4841 2411 1162 728 568 Mnenje slovenskih in evropskih psihologov o uporabi psiholoških testov 135 Leta 1999 (Boben in Pogačnik, 2000) je v raziskavi v Sloveniji sodelovalo 321 psihologov, kar je predstavljalo 40,1 % od 800 vabljenih. Povprečna starost je bila 41,8 leta (SD = 9,6 leta). Tudi pred desetimi leti so prevladovale ženske (bilo jih je 73 %). Najbolj so bili zastopani psihologi s pedagoškega področja (32,7 %), sledili so klinični psihologi (27,4 %) ter psihologi dela in organizacijske psihologije (25,5 %) (ostali so bili z drugih področij ali se niso opredelili). Vprašalnik Vprašalnik iz prve raziskave so člani SCTT Evens, Muniz in Bartram dopolnili oz. posodobili glede na spremembe, ki so se v tem času zgodile. Dodali so šest postavk o stališčih do računalniških testov in internetnega testiranja. Dve postavki so razdelili na po dve novi. Prva se nanaša na izobraževanje, ki so ga zaradi uvedbe bolonjskega študija razdelili na dodiplomsko in magistrsko izobraževanje. Drugo postavko »pomanjkljivo sledenje novostim v poklicu in slabo preverjanje lastnih zaključkov z drugimi« pa so razdelili na »sledenje novostim« in »preverjanje lastnih zaključkov«. Dodali so tudi trditev »V zadnjih desetih letih se je uporaba psiholoških testov in testiranja v /ime države/ izboljšalo.« Ker je s tem postal vprašalnik predolg, so se odločili, da štiri postavke izločijo, saj so v raziskavi pred desetimi leti kazale manjšo veljavnost (Muniz idr., 2001). V skupnem je ostalo 23 od 30 postavk iz starega vprašalnika, ki jih lahko primerjamo med seboj. Vprašalnik je nato v angleščini in španščini prispel v vsa evropska psihološka društva, kjer so ga člani priredili v svoje jezike oz. se odločili, kakšen vprašalnik in v kakšni obliki ga bodo uporabili. Tako so se npr. na Nizozemskem in Belgiji odločili uporabiti vprašalnik iz leta 1999, na Norveškem in Švedskem pa v angleškem jeziku. Člani slovenske Komisije za psihodiagnostična sredstva smo si pomagali z vprašalnikom iz leta 1999, nova vprašanja pa smo neodvisno prevedli in prevode uskladili. Vprašalnik ima 24 postavk o uporabi testov; nanje so udeleženci odgovarjali na petstopenjski lestvici (od sploh se ne strinjam preko sem neodločen do popolnoma se strinjam). Petindvajseta postavka je bila sestavljena iz osem trditev o različnih tipih zlorab; odgovor-ocena pa je bila možna na petstopenjski lestvici (zelo redko, redko, srednje, pogosto in zelo pogosto). Zadnja postavka je spraševala, katere tri teste najpogosteje uporablja izpolnjevalec vprašalnika. Na koncu smo izpolnjevalce prosili za komentarje, ki bi jih morda radi posredovali komisiji. Splošni podatki, ki smo jih ob odgovorih še zbirali, so bili: starost v letih, spol in poklicno področje dela, ki je bilo razdeljeno na klinično/zdravstveno, pedagoško psihologijo, psihologijo dela in drugo. Vprašalnik je v prilogi. Ko so bili zbrani vsi podatki, so s pomočjo glavnih komponent (ortogonalna rotacija varimaks) preverili tudi dimenzijsko strukturo vprašalnika in notranjo zanesljivost tako dobljenih lestvic (Evers idr., v tisku). Analiza je pokazala pet komponent (lestvic) z zanesljivostjo (Cronbachov a) od ,51 do ,88: 136 D. Boben 1. Zaskrbljenost za nepravilno uporabo testov (postavka 25) 2. Predpisi o testih in testiranju (postavke +3, +8, +11, +12, -14, -16, -18, +19) 3. Internetno testiranje (postavke (5), +7, -10, -13, +15, -17, -20) 4. Spoštovanje testov/testiranja (postavke +21, +22, +23, +24) 5. Znanje in usposabljanje (postavke +1, +2, (4), +6, (9)) (Z znakom minus so označene postavke, ki s komponento korelirajo negativno, s plusom postavke, ki korelirajo pozitivno, v oklepaju pa so postavke, katerih korelacija je zelo nizka in se pri izračunu zanesljivosti niso upoštevale). Komponente nam bodo služile pri interpretaciji rezultatov. Postopek Postopek zbiranja podatkov je bil od države do države drugačen. V Sloveniji smo pripravili elektronsko obliko vprašalnika in ga razposlali vsem članom društva preko elektronske pošte. Pred desetimi leti smo vprašalnik na papirju pošiljali po pošti, skupaj s kuverto za vračilo. To obliko so tudi sedaj uporabili na Hrvaškem in v Španiji. V Grčiji so vprašalnik v papirni obliki razdelili na konferenci. Na Poljskem in Slovaškem so uporabili obe metodi, vabilo za elektronsko obliko vprašalnika pa so objavili na spletni strani društva in v časopisu. Tako kot v Sloveniji so elektronsko obliko vprašalnika pošiljali po e-pošti še na Nizozemskem, Norveškem, Romuniji in Veliki Britaniji. Ostale države (Avstrija, Belgija, Nemčija, Turčija) so vabilo za elektronsko izpolnjevanje vprašalnika objavile v obvestilih, na spletni strani ali v drugih medijih. Ker smo uporabili zelo različne metode zbiranja podatkov, točnih ocen, koliko odstotkov povabljenih je sodelovalo v raziskavi, nimamo. Ocene se gibljejo od 7 % (Španija) do 30-40 % (Slovaška). V Sloveniji je bil delež okrog 25 %, v letu 1999 pa 40,1 %. Rezultati V prvem razdelku bomo opisali stališča slovenskih psihologov v letu 2009. Pri tem bomo rezultate predstavili po sklopih, dobljenih v analizi glavnih komponent, in glede na različna področja dela. V drugem razdelku bomo primerjali mnenja psihologov iz 17 evropskih držav, v zadnjem pa analizirali razlike med rezultati slovenskih raziskav v letih 1999 in 2009. Rezultati slovenske raziskave v letu 2009 Tabela 4 kaže za vsako vprašanje posebej najprej odstotke odgovorov (1 = sploh se ne strinjam, 5 = popolnoma se strinjam oz. za 25. postavko 1 = zelo redko, 5 = zelo pogosto) nato pa aritmetične sredine in standardne odklone odgovorov za celoten vzorec in za vsako poklicno skupino posebej. Mnenje slovenskih in evropskih psihologov o uporabi psiholoških testov 137 Tabela 4. Odstotek posameznih odgovorov, aritmetična sredina (M) in standardni odklon (SD) za vsako postavko za celoten vzorec in po področjih dela. Postavka % VSI KLI PED DEL DRU 1 2 3 4 5 M SD M SD M SD M SD M SD P1 10 41 5 38 5 2,87 1,19 2,17 0,91 3,27 1,11 3,33 1,13 3,60 1,10 P2 16 28 38 14 4 2,63 1,03 2,17 0,91 2,93 0,78 2,83 1,05 3,15 1,23 P3 2 8 24 45 21 3,75 0,96 3,91 0,85 3,43 1,01 4,08 0,88 3,40 1,05 P4 11 34 19 31 5 2,84 1,13 2,43 1,07 3,57 0,97 2,71 1,12 3,05 0,94 P5 30 43 11 16 0 2,12 1,02 1,80 0,92 1,87 0,78 2,79 1,06 2,55 1,05 P6 34 45 5 13 4 2,07 1,12 1,56 0,86 2,40 1,19 2,46 1,14 2,50 1,10 P7 14 34 37 13 3 2,57 0,99 2,24 0,85 2,47 0,86 3,04 1,16 3,05 0,94 P8 0 4 4 39 53 4,41 0,75 4,50 0,80 4,37 0,56 4,46 0,78 4,20 0,83 P9 1 13 8 32 47 4,12 1,05 4,15 1,07 3,93 1,11 4,58 0,58 3,75 1,21 P10 3 39 39 16 3 2,77 0,86 2,76 0,82 2,67 0,76 2,75 1,07 2,95 0,89 P11 0 1 11 52 37 4,24 0,67 4,44 0,60 3,90 0,66 4,25 0,53 4,20 0,83 P12 2 3 12 37 47 4,24 0,89 4,30 0,88 4,10 0,84 4,25 0,79 4,30 1,13 P13 1 5 20 55 19 3,85 0,81 3,94 0,76 3,97 0,72 3,75 0,85 3,55 1,00 P14 26 48 11 13 2 2,16 1,01 2,19 1,10 1,83 0,75 2,33 1,01 2,40 1,05 P15 5 21 37 34 4 3,11 0,94 2,83 0,99 3,00 0,79 3,54 0,83 3,50 0,89 P16 34 48 15 3 0 1,88 0,77 1,81 0,73 1,93 0,69 1,96 0,91 1,85 0,88 P17 5 20 44 27 4 3,03 0,92 3,07 0,84 3,23 0,77 2,71 0,95 3,00 1,21 P18 27 41 16 14 2 2,24 1,07 2,35 1,07 2,00 0,95 2,04 1,08 2,55 1,19 P19 2 3 11 51 34 4,12 0,84 4,15 0,86 3,90 0,92 4,38 0,65 4,05 0,83 P20 0 9 35 45 11 3,59 0,80 3,54 0,79 3,73 0,64 3,46 0,88 3,65 0,93 P21 3 9 2 31 55 4,25 1,08 4,74 0,65 4,13 0,90 4,21 1,02 3,15 1,46 P22 0 1 0 23 76 4,75 0,49 4,76 0,55 4,80 0,41 4,83 0,38 4,55 0,51 P23 1 0 1 30 68 4,65 0,58 4,67 0,70 4,67 0,48 4,71 0,46 4,50 0,51 P24 2 11 41 38 7 3,37 0,86 3,31 0,91 3,43 0,63 3,33 0,96 3,45 0,94 P25-1 30 25 13 21 11 2,57 1,40 3,11 1,40 1,77 1,10 2,42 1,38 2,50 1,24 P25-2 30 34 22 10 5 2,27 1,13 2,59 1,19 1,67 0,92 2,33 1,13 2,20 0,95 P25-3 10 20 32 28 10 3,09 1,14 3,30 1,13 2,93 1,08 3,00 1,22 2,85 1,14 P25-4 12 21 32 28 7 2,98 1,12 3,02 1,09 3,00 1,26 3,08 1,14 2,70 0,98 P25-5 13 32 30 21 3 2,69 1,05 2,81 1,01 2,57 1,07 2,71 1,12 2,50 1,05 P25-6 37 27 20 12 5 2,23 1,22 2,30 1,34 2,13 1,04 2,21 1,22 2,20 1,20 P25-7 16 43 24 13 5 2,48 1,05 2,52 1,09 2,33 1,03 2,46 1,10 2,60 0,94 P25-8 17 35 27 15 5 2,56 1,11 2,65 1,12 2,17 0,99 2,75 1,26 2,70 0,98 Opombe: KLI = klinična/zdravstvena psihologija (n = 54), PED = pedagoška psihologija (n = 30), DEL = psihologija dela (n = 24), DRU = drugo (n = 20). 138 D. Boben Zaskrbljenost za nepravilno uporabo testov (postavka 25) Postavka 25 se nanaša na mnenje psihologov o pogostosti problemov, povezanih s testi (npr. fotokopiranja, neustreznost testov in neustreznost uporabe testov) v različnih poklicnih okoljih (glej tabelo 4 in sliko 2). Sodelujoči psihologi so kot najpogostejšo kršitev navedli pomanjkljivo sledenje novostim v poklicu (kar 38 % jih meni, da se to pojavlja pogosto ali zelo pogosto) in slabo preverjanje lastnih zaključkov z drugimi (35 % jih meni, da se to pogosto ali zelo pogosto dogaja). Povprečje ocen je med 2 in 3; najnižja povprečna ocena 2,23 pa se nanaša na neupoštevanje okoliščin, ki vplivajo na veljavnost psihološkega testa v konkretni situaciji (oz. kar 64 % psihologov meni, da se ta težava pojavlja zelo redko ali redko). Mnenja psihologov iz različnih poklicnih področij so si podobna. Med bolj izstopajočima razlikama (statistično značilna na stopnji p < ,01) je kopiranje avtorsko zaščitenih gradiv (testov) in vrednotenje psiholoških lastnosti z neustreznimi testi. Kršitev fotokopiranja veliko pogosteje opažajo psihologi v klinični/zdravstveni praksi (povprečna ocena 3,11) kot pedagoški psihologi (povprečna ocena 1,77). Tudi zaskrbljenost kliničnih/zdravstvenih psihologov za uporabo neustreznih testov, neupoštevanje napak merjenja in nekompetentnost uporabnikov je večja kot med preostalimi psihologi. Psihologi na področju psihologije dela pa vidijo v primerjavi z drugimi psihologi največje težave pri pomanjkljivem sledenju novostim in interpretaciji, ki presega zmogljivosti testa. Psihologi iz četrte poklicne skupine nekoliko izstopajo od drugih psihologov v oceni težav, povezanih z neupoštevanjem okoliščin, ki vplivajo na veljavnost psihološkega testa v konkretni situaciji. Zaskrbljenost za nepravilno uporabo testov □ Klinična/zdravstvena psihologija ■ Pedagoška psihologija □ Psihologija dela □ Drugo .1 4,5 300 dpi) naj bodo shranjene v kar najboljši kvaliteti grafičnega formata JPG, TIF ali PNG. Sheme in diagrami naj bodo iz izvornega programa prilepljene v datoteko kot predmet, izjemoma kot slike navedenih grafičnih formatov z visoko ločljivostjo. V primeru posebnih zahtev (npr. pri uporabi manj običajnih programov za generiranje slik ali če se določene slike ne da izdelati računalniško), naj se avtorji o načinu priprave slik predhodno posvetujejo s tehničnim urednikom revije (e-naslov: luka.komidar@ff.uni-lj.si). Tabele naj bodo natipkane z enojnim razmikom. Nad tabelo naj bo (v datoteki s tabelaričnimi in slikovnimi prikazi) izpisana zaporedna številka tabele in za piko njen naslov (npr. Tabela 1. Korelacije med ...). Tabela mora biti informativna brez posebnega sklicevanja na besedilo, torej opremljena s potrebnimi informacijami in po potrebi z opombami. Avtorji se v besedilu sklicujejo na sliko ali tabelo (npr. z 'glej sliko 1', 'v tabeli 2' ...), saj prikaz ne bo nujno na mestu, ki ga je predvidel avtor. V poglavju o rezultatih naj bo isti podatek vedno prikazan le enkrat. Avtorji naj se odločijo, kateri način (slika, tabela ali prikaz v vezanem besedilu) je najbolj primeren in informativen. Opombe pod črto naj bodo vključene v prispevek le izjemoma. Citiranje, literatura Uporabljene reference drugih avtorjev naj bodo v besedilu citirane po harvardskem sistemu: npr. Rostohar (1952) ali (Rostohar, 1952). Kadar je citiranih več avtorjev, so navedeni v abecednem redu, npr. (Bujas, 1953; Rostohar, 1952; Trstenjak, 1953). Citati posameznih referenc so ločeni s podpičjem, npr. (Petrič, 1970; Petrovič, 1969). Kadar sta citirano delo napisala dva avtorja, se ves čas v prispevku navaja priimka obeh avtorjev (npr. Schutz in Gessaroli, 1993). Kadar so citirano delo napisali trije, štirje ali pet avtorjev, so pri prvem citiranju vedno navedena imena vseh soavtorjev, npr. (Toličič, Šebek, Pečjak in Zorman, 1957), pri morebitnih naslednjih citatih pa le ime prvega avtorja, za druge pa je dodano le "idr."; drugi citat bi se tako glasil (Toličič idr., 1957). Kadar je citirano delo napisalo šest avtorjev ali več, se v vsem prispevku navaja le ime prvega avtorja in doda "idr.". Kadar je citiranih več del istega avtorja, napisanih v istem letu, so letnicam dodane male črke po abecednem redu, npr. (Peršič, 1968a, 1968b). V seznamu literature na koncu prispevka so navedena po abecednem redu avtorjev (in brez zaporednih številk) vsa v besedilu citirana dela (in samo ta). Celoten seznam literature mora biti napisan v skladu z APA standardi citiranja. Pri navedbi vira so vedno izpisana imena vseh avtorjev prispevka, ne glede na to, koliko jih je. Navedki prispevkov v revijah morajo vsebovati priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov prispevka, polno (neokrajšano) ime revije (v poševnem tisku), letnik (v poševnem tisku), če se v vsakem zvezku znotraj istega letnika število strani začne z 1, tudi številko zvezka (v oklepaju, stičnim z letnikom, v navadnem tisku), in navedbo strani, na katerih je natisnjen prispevek (pri tem uporabljamo pomišljaj -, ne vezaj -). Paziti je potrebno na ločila, ki ločijo posamezne enote navedka. Primer navedbe: Plomin, R. in Caspi, A. (1998). DNA and personality. European Journal of Personality, 12, 387^-07. Navedba avtorske knjige vsebuje priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov knjige (v poševnem tisku), kraj izdaje in založbo. Primer navedbe: Lazarus, R. S. (1991). Emotion and adaptation. Oxford: Oxford University Press. Navedba poglavja avtorja v knjigi z urednikom vsebuje priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov poglavja v knjigi, začetnice imena ter priimek urednikov, označbo, da gre za urednike, naslov knjige (v poševnem tisku), strani, na katerih je natisnjeno poglavje, kraj izdaje in založbo. Primer navedbe: Schutz, R. W. in Gessaroli, M. E. (1993). Use, misuse and disuse of psychometrics in sport psychology research. V R. N. Singer, M. Murphey in L. K. Tennant (ur.), Handbook of research in .sport psychology (str. 901-917). New York: Macmillan. Vsaka navedba prispevka, katerega naslov ni v angleščini, mora imeti v seznamu referenc v oglatem oklepaju (v enakem tisku kot naslov prispevka) dodan tudi angleški prevod naslova prispevka. Primera navedbe: Pogačnik, V. (1995). Pojmovanje inteligentnosti [Conceptions of intelligence]. Radovljica: Didakta. Tušak, M. (1998). Barvne preference, simbolika barv in osebnost [Colour preferences, colour symbolism and personality]. Psihološka, obzorja, 7(4), 67-79. Oddajanje prispevkov Avtorji besedilo in druge dele prispevka pripravijo v elektronski obliki. Datoteke, ki naj bodo poimenovane s priimkom prvega avtorja in dodano specifično oznako (npr. novak-besedilo.doc; novak-tabeleslike.doc), avtorji pošljejo glavni in odgovorni urednici na elektronski naslov cveta.pucko@pef.uni-lj.si. Ob prvem pošiljanju prispevka avtorji pripravijo dodatno datoteko (npr. novak-kontaktnipodatki.doc) z osnovnimi podatki o prispevku in avtorjih: izpišejo naslov prispevka, ime in priimek avtorjev, strokovne nazive, ime inštitucije, v kateri so zaposleni (v slovenščini in angleščini), in natančen naslov tistega avtorja, s katerim bo uredništvo revije komuniciralo (tudi elektronski naslov, številko telefona in, če je možno, telefaksa ter URL naslov). Če bo potrebno (npr. v primeru, da prispevek vsebuje veliko simbolov, ki jih računalniki recenzentov ne bi ustrezno interpretirali, ali v primeru, da recenzenti želijo pregledovati natisnjeno obliko prispevka), bo urednica naknadno zaprosila še za natisnjeno obliko prispevka. Po končanem redakcijskem postopku in strokovnih recenzijah bo avtor prejel recenziji prispevka in kratko mnenje urednice glede sprejetja besedila v objavo. V primeru, da je prispevek sprejet v objavo, avtorji upoštevajo vse prejete pripombe, popravke in sugestije ter pripravijo končno verzijo prispevka. V končni verziji naj bo prva stran besedila takoj za naslovom prispevka dopolnjena še z imenom in priimkom avtorjev, imenom in krajem inštitucije, kontaktnimi podatki in morebitnimi dodatnimi informacijami o financerju študije, o tem, da je bil prispevek predstavljen na kakšnem od kongresov, ali zahvalo. Za angleškim naslovom naj bodo dodani imena in priimki avtorjev ter ime, kraj in država njihovih institucij v angleščini. Avtorji tudi končno verzijo prispevka oddajo glavni in odgovorni urednici v elektronski obliki. Če je potrebno, natisnejo en izvod prispevka in ga pošljejo na naslov urednice (v tem primeru bodo tipkopis in slike mesec dni po objavi uničeni, če avtorji ne bodo posebej pisno zahtevali vrnitve originalnih gradiv). Zaključne opombe Poslana končna verzija rokopisa pomeni tudi potrditev avtorjev, da prispevek v enaki ali podobni obliki ni bil objavljen v kateri drugi domači ali tuji publikaciji in da tudi v bodoče ne bo brez poprejšnjega soglasja izdajatelja Psiholoških obzorij. S spletnih strani http://psy.ff.uni-lj.si/iGuests/Obzorja/Avtorjem/avtorjem.html avtorji natisnejo, izpolnijo in podpišejo Obrazec za odstop avtorskih pravic ter ga po navadni pošti pošljejo urednici. Uredniški odbor, uredniški svet ter izdajatelj ne prevzemata odgovornosti za strokovna mnenja in trditve oziroma zaključke, ki so jih podali avtorji v posameznih prispevkih. Instructions for Authors Papers should be written either in Slovenian or English language (occasionally, the Scientific Board might also accept for publication papers in other languages). Scientific and technical papers should be written in economic, intelligible, clear and concise style. An empirical paper should report original research, presenting all the standard elements of scientific investigation (introduction, method — including participants, instruments and procedure - results, discussion, references). A theoretic paper is expected to examine in detail and critically analyse selected models and/or theories, and empirical data are described only if they are directly related to the theory. A review paper is expected to evaluate previously published work and it is typically composed of the following sections: problem definition, summary of previous research, explanation of subject matter inter-relations, contradictions, problems, and suggestions for further research. Meta-analytic study is a particular type of article, based on the established meta-analysis methodology, comparing different empirical investigations addressing a common problem. The manuscript must contain the English and Slovenian version of the title, keywords (about five, defining the contents) and abstract in up to 300 words (the authors that do not speak Slovene should ask the Editor for help). If the paper is written in some other world language, the title, keywords, and abstract must be provided in that language in addition to the English and Slovenian version. A typical empirical paper should be written in accordance with the following guidelines: 1. Introduction should not be too extensive, yet it should provide the necessary conceptual framework. 2. The problem should be clearly and consistently defined, following logically from the introduction. It should be of sufficient relevance and novelty, whereby the new dilemmas opened should be emphasised. 3. Research hypotheses and variables of interest should be concisely defined; the observation and measurement procedures should be precisely described. A short but accurate description of psychological instruments applied and of the methodology in general (research design, selection of participants) is mandatory. 4. Application of statistical techniques should be described in sufficient detail. The tables and figures may only contain essential information (if necessary, details can be presented separately in appendix). 5. Discussion and interpretation of the findings should refer to the established concepts and theories, regardless of whether they are supported by the findings or not. The Editorial and Scientific Board assume no responsibility for the expert opinions, claims, and conclusions stated by the authors in their papers. Technical Aspects of Manuscript Preparation The manuscripts should be prepared in accordance with the APA Publication Manual (Fifth Edition, 2001). Each manuscript, meeting the technical standards and falling within the aims and scope of the journal, will be subject to double-blind review by two reviewers. The manuscript must be typeset in a standard font (Times Roman, Arial, Helvetica, or Courier, 12 pt size), with left justification and double spacing. Titles and subtitles must be clearly indicated and pages must be numbered (no other header/footer information is allowed). The paragraphs must not be indented and they must be separated by a blank line. The paper should normally not exceed 32 standard pages (32 rows by 60 characters) in length. The main text, without author(s) name(s) and institution(s), should be saved in a .doc or .rtf file (e.g., in MS Word - if non-Windows software is used, the author must perform the necessary conversion to assure seamless operation on the Windows platform). Tables and figures should not be included in the text (but indicate their position). They should be added as separate files in a standard graphics format (EPS, JPG, PDF, PS, BMP, GIF, TIF etc.). Another separate file must be added containing the basic information on the paper - name(s) of the author(s), title(s), institution(s), title of the paper and exact address of the author the Editorial Board will contact for further correspondence (including telephone number, fax number, e-mail address, home page URL if possible etc.). The files should be named by the first author's surname and a short description of the file (e.g. socan-text.doc, socan-figure1.jpg, socan-about_authors.doc). All the files should be sent by e-mail to cveta.pucko@pef.uni-lj.si. On request, the printed version (three copies) of the manuscript should be sent to Editor-in-Chief. Each table and/or figure with the proper caption should be provided on a separate sheet. Provide figures in camera-ready format without excessively small details. The manuscript will be destroyed one month after publication unless the author submits a request in writing for the originals to be returned to her/him. After editorial consideration and review process a copy of the manuscript will be returned to the author together with the two reviews and editorial opinion on acceptability. In case the manuscript is accepted for publication, the author must take into account all the suggestions (including language and style changes) while preparing the final version. For all other aspects of the final version the instructions for the initial version apply, except that the authors' names and institutions should be added into the text and contact information should be added in a footnote. Additional information on funding and/or congress presentation and acknowledgements should be entered in a footnote, which will be attached to the paper's title. Submission of the final version implies author's declaration that the paper has not been published in any other Slovenian or foreign publication in its present (or similar) form. At the same time it implies author's consent that the paper or its parts can only be reproduced in any other publication by permission of the publisher of the Horizons of Psychology. The 'Consent to Publish & Transfer of Copyright' form available at http://psy.jf.uni-lj.si/iGuests/Obzorja/lnstructions/instructions.html should be printed, signed and posted to Editor-in-Chief. For any additional correspondence please make use of e-mail.