RAZPRAVE  IN  ČLANKU
Nataša Jakop
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
UDK 811.163.6'367.635
Funkcijska delitev členkov: značilnosti naklonskih členkov
1 Razmejitev členkov od drugih besednih vrst
1.1 členki se kot samostojna besedna vrsta od dragih besed ločijo, ker so nepregibni, imajo posebno skladenjsko vlogo in pomen in nimajo vprašalnice.^
1.1.1 Oblikoslovne značilnosti členkov
Členki se ne sklanjajo, pregibajo po spolu in številu, spregajo ali stopnjujejo. Poleg členkov so nepregibne besedne vrste prislovi, medmeti, predlogi in vezniki. Prislovi so nepregibni v ožjem smislu, tj. nimajo oblikospreminjevalnih značilnosti (se ne sklanjajo, pregibajo po spolu, številu, spregajo). Nepregibnost v širšem smislu pomeni odsotnost oblikotvornih značilnosti (stopnjevanje, tvorba glagolskih oblik). Kljub temu da se prislovi lastnosti stopnjujejo, je prislov po definiciji nepregibna besedna vrsta (Toporišič, 1984: 345). Tudi nekateri velelni medmeti so pregibni — ločijo osebo in število: na, nate; lej, lejte (Toporišič, 1984: 386).
1.1.2 Skladenjske in pomenske značilnosti členkov
Razločevalna lastnost med besednimi vrstami je skladenjska vloga v stavku. Členki, predlogi, vezniki in medmeti so »stavčni nečleni« (Toporišič, 1992: 308). Besede, ki so v stavku stavčni členi, izražajo predmetnost oziroma razmeije do predmetnosti, zato govorimo o predmetnopomenskih besedah: samostalniška beseda, pridevniška beseda, prislov, povedkovnik in glagol. Te besede imajo v stavku tudi svojo vprašalnico. Stavčni člen je pravzaprav skladenjska vloga predmetnopomenskih besednih vrst: samostalnik opravlja v stavku prvotno vlogo osebka, predmeta, glagol vlogo povedka, pridevnik vlogo prilastka, prislov vlogo prislovnega določila, povedkovnik vlogo povedkovega določila. Sicer je stavčni člen definiran kot »/s/tavčna pomenska enota s tipično obliko, posebnim mestom v stavčni zgradbi ter s tipično vprašalnico« (Toporišič, 1992: 308). Razločevalne kategorije predmetnopomenskost (pomenska značilnost), stavčnočlenskost (skladenjska značilnost) in vprašalnica so prekrivne, kar je razvidno iz Preglednice 1.
J. Toporišič (1992) deli besede glede na pomen na polnopomenske (predmetnopomenske), tj. samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, povedkovnik, in nepolnopomenske (slovnične), tj. veznik, predlog, členek, medmet. Členek nima niti predmetnega niti slovničnega pomena {Preglednica 1). Da je delitev besed glede na pomen drugotna, posredno nakazuje že J.
^   Prispevek je prirejeni del diplomslce naloge, ki je nastala pod mentorstvom doc. dr. Maije Bester v študijskem letu 1998/1999.
^  O osnovnih merilih za razločevanje besednih vrst prim. J. Toporišič, 1984: 474,1. Černelič, 1991: 82.
305
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   CLANK If
Toporišič (1992: 7) v definiciji besednih vrst: »/to je/ množica besed z istimi slovničnimi značilnostmi: pregibanjskimi, skladenjskimi (pomenskimi)«.
Osnovno merilo za delitev besed na besedne vrste je torej (ne)stavčnočlenskost: »Besede se razvrščajo v besedne vrste glede na hierarhizirano vlogo v stavčni zgradbi. /.../S skladenjskega vidika je mogoče deliti vse besedne vrste na stavčnočlenske in nestavčnočlenske /.../« (Vidovič Muha, 1984: 144). Teoretično to upošteva tudi J. Toporišič (1992: 273): »Besedne vrste so pravzaprav samo zaradi skladenjskih vlog.«
Členki in prislovi, besedni vrsti, ki ju jezikoslovna literatura pogosto uvršča v isto skupino, imajo sicer podobne pregibanjske značilnosti (nepregibnost), a različne pomenske in skladenjske značilnosti. Prislov je predmetnopomenska beseda. V stavku je samostojni stavčni člen (prislovno določilo), zato ima svoje vprašalnice {kje, kdaj, zakaj, kako ipd).
Členki in medmeti pa imajo skupno značilnost, da vzpostavljajo razmerje z govornim dogodkom, pri čemer razumem govorni dogodek kot govorčevo jezikovno dejavnost, tj. sporočanje nekega vedenja naslovniku v določenih okoliščinah.^ Medmet je stavek, ki izraža govorčevo duševno stanje (joj, av), posnema živalske glasove, šume {hov hov, bim bam) ali govorec z njim veleva {pst). Členek je z besedo izražen govorni dogodek:" Mama je baje zdrava <— Mama je zdrava. Tako so mi rekli. Členki in medmeti so stavki, vendar se razlikujejo v skladenjski rabi: členki so samostojni stavki {Da. Morda.) ali del drugega stavka {Na rojstni dan bo prišla tudi teta.), medmeti pa se nestavčno ne dajo rabiti {Joj. Pst.); izjema so primeri, ko je medmet stavčni člen {Miška pa smuk v luknjo.).^
1.1.3 Skladenjska in pomenska vloga členkov
- Stmitev, tj. zamena vsebinsko polnega stavka,* pri čemer členek opozarja na spremne okoliščine vsebine stavka ali njegovega dela: Na obisk so prišli tudi sošolci. Na obisk so prišli sošolci. Niso prišli samo prijatelji.; Jasna je seveda spet zamudila. —> Jasna je zamudila. To me ne preseneča.
- Skladenjskonaklonska vloga: AU so prišli na obisk tudi sošolci? vprašalni skladenjski naklon; Ko bi me Jasna poklicala. -> želelni skladenjski naklon.''
- Vzpostavljajo pomenska razmerja s sobesedilom:**
A: Janezu so ukradli denarnico.
B: In kaj imam jaz pri tem?    členek in se vsebinsko navezuje na predhodno besedilo.
- Govoreči s členki vzpostavlja stik z naslovnikom:' Gradivo, ki ste ga prejeli, je seveda samo del naše problematike. —> s členkom seveda 'kot veste/kot (vam) je znano' govoreči vzpostavlja neposreden stik z naslovniki.
^ J. Toporišič (1992: 54) razume govorni dogodek icot proces tvorjenja besedila, pri čemer govorec ni dejaven člen tega procesa in je izključen iz okoliščin; »/Govorni dogodek je/ /t/vorjenje besedila iz jezikovnih prvin z namenom, da se obvestilo o nečem od govorečega prenese ogovorjenemu.« Definicijo govornega dogodka, ki vključuje jezikovno dejavnost govorca, okoliščine in rezultat govorčeve jezikovne dejavnosti, je vpeljala M. Križaj Ortar (1997: 12): »Govorni dogodek /.../ sestoji iz govorjenja (govornega dejanja oz. govorniii dejanj), njegovega sotvatja in njegovega izdelka.«
"* A. Vidovič Muha (1984: 144) to imenuje »stavčnočlenska modifikacija«. Členke in medmete je opredelila kot »modifikacijski besedni vrsti«: »/nVedmeti kot izraz (globinske) stavčnostnikturirane povedi posredujejo celovit govorni dogodek /.../, členki kot izraz (globinskega) stavčnega dela povedi, stavčnega modifikatorja izraženega stavka /pa/ delni (necelovit) govorni dogodek /.../« (Vidovič Muha, 1999: 22). To, da členki spadajo k drugemu stavčnemu vzorcu, je ugotovil J. Toporišič (1982: 13, 39).
' O tem J. Toporišič (1982: 334). Zdi se, da so podobni primeri tudi pri členku: Ni rekel ne dane ne. Odgovarja samo z da in ne (predmet).
*>  J. Toporišič, 1982: 39, 333.
' I. Černelič (1991: 83) je prva uporabila pojem skladenjskonaklonska vloga pri nekaterih členkih. J. Toporišič (1982: 262, 270) navaja primere s členki ali, na} pri obravnavanju vprašalnega in želelnega skladenjskega naklona.
*  I. Černelič, 1991: 83.
306 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46,2000/01, št. 7-8 '
RAZPRAVE   IN   ČLANKU
1.2 Slovnične besedne vrste in slovnični pomen
V jezikoslovni literaturi se nedosledno pojmujejo slovnične besedne vrste. J. Toporišič uvršča med slovnične besedne vrste različne besede:
- nepredmetnopomenske besede: veznik, predlog, členek, medmet (1992: 289; pojem slovnična besedna vrsta);
- predlog, veznik, členek (1982: 332).
Slovnične besede so tiste, ki izražajo slovnični pomen. Slovnični pomen je pomen razmerij med jezikovnimi prvinami. Razmerja med jezikovnimi prvinami pa izražajo le predlogi in vezniki, pri čemer predlogi izražajo podredna razmerja, vezniki pa podredna ali priredna razmerja. Pojem slovnični pomen povzemam po A. Vidovič Muhi (1992: 35, 36): »Če si namreč odgovorimo, kaj sploh je slovnični pomen — slovnična funkcija v duhu strukturalne slovnice s trditvijo, da je to jezikovna sposobnost izražanja dveh temeljnih razmerij znotraj predmetnosti — odvisnostnega v okviru podrednosti in neodvisnostnega v okviru priredja, potem smo seveda takoj pri dveh besednih vrstah — predložni in vezniški. Gre skratka za dejstvo, da imamo veliko besed, katerih temeljna vloga je ravno izražanje slovničnega pomena.« (Podč. N. J.)
J. Toporišič v Enciklopediji slovenskega jezika ni opredelil pojma slovnični pomen, čeprav ga je uporabil kot protipomenko pojmu predmetni pomen in v pomenu izražanja podrednih odnosov pri opredelitvi predloga:i° »Predlogi /.../ nimajo predmetnega pomena, ampak le slovnični, tj. z njim izražamo podredne skladenjske odnose med besedami oz. frazami.« (Toporišič, 1984: 348; podč. N. J.)
Členki in medmeti ne spadajo med slovnične besedne vrste, ker ne izražajo razmerij med jezikovnimi prvinami. V prispevku niso podrobneje obravnavani t. i. navezovalni členki.^^ Njihova vloga »vzpostavlja/ti/ zvez/o/ s sobesedilom« (Toporišič, 1984: 348) se namreč močno prekriva z vlogo medstavčnih veznikov. V tem smislu tudi njihov slovnični pomen ni izključen. Primer:
A: Izgubila sem indeks, ne morem na izpit. B: In kaj boš zdaj?
Preglednica 1: Razločevalne značilnosti členkov od drugih besednih vrst.
' Na to vlogo členkov v povedi je opozoril T. Korošec: »Zaradi te značilnosti /tj. da povezujejo enote stavka z izvenbesedilno resničnostjo/ so nekateri členki (seveda, kajpada, pravzaprav) primerni za to, da govoreči z njimi vzpostavi neposrednejši, živahnejši stik s poslušalci« (Dular, Korošec, 1994: 58).
Pojem slovnični pomen je uporabil tudi v teoriji upovedovanja: »Beseda dekle npr. ima predmetni pomen 'mlajša, neporočena oseba ženskega spola', njen slovnični ponien, ker je samostalnik, pa je lahko 'vršilka glagolskega dejanja' /.../ ali 'cilj glagolskega delovanja' /.../, 'okoliščina' /.../, 'lastnost' /.../ ipd.« (Toporišič, 1992: 191; pomen; podč. N. J.)
Vlogo navezovalnih členkov je podrobneje obravnaval A. Skubic, 1999.
307
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
2 Delitev členkov v slovenskem in češkem jezikoslovju
2.1 Pomenska delitev členkov
J. Toporišič (1974: 48) loči trinajst pomenskih skupin členkov:
- členki, ki na kaj navezujejo: Zakaj potem ne greš.;
- izražajo soodnosnost: Prišel sem zato, da bi pomagal;
- poudarjajo: Ravno ti si mi moral to povedati;
- izvzemajo: Prišli so le/samo trije.;
- izražajo sodbo: Približno kilometer daleč je.;
- dodajajo: Je tiidi. pametna.;
- izražajo pridržek: Pravzaprav je res.;
- potrjujejo: Z)a, tako je.;
- izražajo možnost ali verjetnost: Baje so ga videli;
- vprašujejo: A(li) si ga dobil?;
- spodbujajo: I)a mi zgineš spred oči.;
- zanikajo, ne soglašajo: Ne hodi ven ob takem vremenu.;
- izražajo čustvovanje: Žcd je tako.
V Slovenski slovnici (1984) je osnovno merilo za delitev členkov še vedno pomen. V primerjavi s svojo prvo delitvijo je J. Toporišič opustil skupino členkov, ki izražajo soodnosnost, dodal členke, ki izražajo mnenje in domnevo {Baje so ga videli; menda, češ, denimo, recimo), in skupino spodbujalnih členkov razdelil na dve skupini: spodbujalni trdilni {Ko bi bilo že konec tega sprenevedanja.; Naj bo po tvojem, naj gre.) in spodbujalni nikalni členki {Da me moreš tako jeziti, 'ne jezi me'; Nikar tako.). Skupinam členkov je dodal več primerov, drugače pa je delitev enaka delitvi izleta 1974.
308
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   CLANKIl
2.2 Funkcijska delitev členkov
2.2.1 Funkcijska delitev členkov v slovenskem jezikoslovju
I. Černelič je v dveh svojih prispevkih (1991,1993) podala zanimivo funkcijsko delitev členkov, ker je ugotovila, da se »v novejšem času kaže težnja po združevanju /skupin členkov/« (Černelič Kozlevčar, 1993: 224). Merili za delitev sta
- vloga členkov v stavku in
- vezanost členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen.
2.2.1.1 Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vloga v stavku. I. Černelič loči členke, ki
- opravljajo določeno vlogo v stavku glede na skladenjski naklon; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi spodbujalne in vprašalne členke;
- izražajo določeno razmerje do stvarnosti, resničnosti povedanega; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi možnostne oziroma verjetnostne členke ter členke mnenja, domneve, zadržka;
- se navezujejo na posamezni stavčni člen, pri čemer člen v stavku podčrtujejo, izpostavljajo; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, izvzemalne in presojevalne členke;
- ne vežejo stavkov, ampak izražajo razmerje do sobesedila; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi navezovalne členke.
V nobeno od teh skupin ni uvrstila po Toporišičevi razvrstitvi čustvenih členkov in členkov zanikanja, nesoglasja, ker »ima/jo/ drugačno vlogo v stavku«, pri čemer ni opredelila, kakšna je njihova vloga (Černelič Kozlevčar, 1993: 225).
A. Skubic je ugotovil, da »/s/lovenska teorija besednih vrst členke navadno opisuje po semantičnih merilih, ne pa po funkciji, ki jo igrajo v strukturi in pomenski podstavi stavka«. Po Hallidayevi angleški slovnici je določal funkcijo slovenskih členkov in jih razvrstil v dve skupini: povezovalni in modalni členki. »Zdi se, da sta njihovi funkciji v skladnji stavka predvsem dve: povezovalna (kohezijska, konektorska) in modalna. Ti funkciji sta analogni funkcijama povezovalnega in modalnega adjunkta iz teorije sistemskega funkcionalizma M. A. K. Hallidaya« (Skubic, 1999: 211). Skubic je v prispevku podrobneje analiziral le povezovalne vloge členkov.
2.2.1.2 Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vezanost na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen.
I. Černelič ločuje členke, ki
- so del povedka in stojijo zlasti ob glagolu; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi potrjevalne členke, členke zanikanja, nesoglašanja, možnostne, verjetnostne členke in členke mnenja, domneve;
- stojijo ob samostalnikih in izrazih količine; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, izvzemalne, dodajalne in presojevalne členke.
V nobeno skupino ni uvrstila po Toporišičevi razvrstitvi navezovalnih členkov, členkov čustvovanja, zadržka, vprašalnih in spodbujalnih členkov.
Zanimiva je teoretična funkcijska delitev členkov (takrat še prislovov) na dve skupini pri J. Toporišiču (1966: 164): »Poleg takih /pravih/ prislovov pa imamo še take, po katerih se ni mogoče vprašati. Ti izražajo poseben odnos govorečega do vsebine stavka ah do posameznega njegovega dela.« (Podč. N. J.)
309
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE  IN   ČLANKI?
2.2.2 Funkcijska delitev členkov v češkem jezikoslovju
V češki slovnici (1996) delijo členke glede na njihovo vlogo in šele drugotno glede na njihov pomen. Ločijo členke, ki
- uvajajo povedi in določajo njihov naklon (vprašanje, ukaz, želja, vzklik) ali izražajo razmerje govorečega do vsebine povedi: at, necht, kež, což: A[ se brzo uzdraviš! Kež se ti to podaji! Zdalipak to viš? Což o to! To je ale počasi!;
- se praviloma rabijo kot vezniki: Ale sluši ti to! Že se ti chcelAby se jim tak neco stalo!;
- nimajo vloge uvajanja stavkov; imajo pomen pritrjevanja, spodbujanja {ono, tak delej), poudarjanja (zejmena, prave) in naklonski členki {asi snad pry).
3 Funkcijska in pomenska delitev členkov
Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vloga v stavku, povedi oziroma besedilu. Delitev členkov glede na njihov pomen je zaradi dejstva, da »/č/lenki nimajo stvarnega pomena /npr. ali, da, mar ipd./ oziroma /je/ delež tega /.../ pri različnih členkih različen /npr. ravno/«, drugotna (Černelič Kozlevčar, 1993: 225). Glede na to lahko govorimo o treh (funkcijskih) skupinah členkov z dvema podskupinama: navezovalni, naklonski (skladenjskonaklonski in naklonski v ožjem smislu) in poudami členki.
Preglednica 2: Funkcijska delitev členkov.
3.1 Navezovalni členki
Členki, katerih vloga je vzpostavljati pomenska razmerja s sobesedilom, so navezovalni členki. To
so členki, za katere J. Toporišič (1984: 384) ugotavlja, da se »po vlogi približujejo veznikom /.. ./«.'^ I. Černelič (1991) je ugotovila, da členke od veznikov ločuje »/p/rav dejstvo, da ne vežejo stavkov, ampak izražajo razmerje do prej povedanega ali iz okoliščin govornega položaja znanega«, pri tem pa opozarja, da »meja ni ostra in je treba še ugotoviti, kako je z vezavo med povedmi in kakšna je vloga členkov v zloženi povedi«. Za določanje pomena teh členkov moramo upoštevati sobesedilo oziroma okoliščine sporazumevanja — večinoma se pojavljajo v govorjenih besedilih.
Do podobne ugotovitve je pravzaprav prišel že L. Svetec (1862) več kot sto let prej: »Tisti i, s katerim Slovenci v nekih prilikah govor začenjamo, kakor: / kaj praviš? I pa mu daj! I no pa pojdi! itn. ni veznik /.../.« (Podč. N. J.)
310
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  ČLANKI!
Primer:
A: Jasna, v trgovino grem.
B: Prosim? 'oprosti, kaj si rekla/nisem te slišala/lahko ponoviš ipd.' izraža vljudnostno vprašanje po nerazumljeni trditvi.^^
3.2 Naklonski členki
Členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine, izražene v pomenski podstavi povedi, ali do naslovnika, so naklonski členld. Govorčevo razmerje do povedi je opredelila M. Križaj Ortar (1997: 68): »Naklonska sestavina povedi je tista pomenska sestavina povedi, v kateri je izraženo govorčevo razmeije do stvarnosti (izseka stvarnosti), tj. njegova vednost o čem, prepričanje v kaj, sodba o čem, čustvo do česa oz. do naslovnika ali hotenje po besednem ah nebesednem dejanju.«
Glede na vlogo v povedi jih delimo na naklonske (v ožjem smislu) in skladenjskonaklonske členke. Obojim je skupna naklonska vloga, tj. z njimi govorec izraža razmerje do vsebine povedi ali naslovnika. Razlikujejo se funkcijsko: naklonski členki za razliko od skladenjskonaklonskih ne vplivajo na skladenjski naklon povedi oziroma niso sredstvo za določanje skladenjskega naklona povedi.
Preglednica 3: Funkcijsko ločevanje skladenjskonaklonskih členkov in naklonskih členkov (v ožjem smislu).
13 SSKJ, 1994: 1084.
311
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   CLANK II
3.2.1 Skladenjskonaklonski členki
Členki, s katerimi govorec vzpostavi svoje razmerje do pomenske podstave povedi in katerih vloga je skladenjsko modificirati poved, tj. določati oziroma spreminjati skladenjski naklon povedi, so skladenjskonaklonski členki. V nekaterih primerih ravno členki določajo naklon povedi, npr. vprašalni členki ali, kaj,mar. Skladenjskonaklonska moč členka se kaže v primeru Jutri se vidimo, kajne?, kjer pastavčno rabljeni vprašalni členek kajne določa naklon celotne povedi, čeprav ima prvi stavek soredja povedni naklon.
Zdi se, da se pomen (izražanje določenega govornega dejanja, npr. želje, vprašanja, ukaza, zapovedi, prošnje) in vloga povedi (tvorjenje želelnih, vprašalnih povedi) pri teh členkih močno prekrivata.
V to skupino uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi vprašalne in nekatere spodbujalne členke. Pomenski skupini skladenjskonaklonskih členkov sta torej vprašalni {ali, kaj) in želelni {naj, ko) členki.
3.2.2 Značilnosti skladenjskonaklonskega členka naj
J. Toporišič (1984: 385) je opredelil členek mj le s pomenskega vidika, ne pa tudi s funkcijskega. Členek naj je spodbujalni, ker spodbuja/poziva govorečega ali neudeleženca pogovora k izvršitvi glagolskega dogodka. To se formalno kaže v rabi členka naj ob glagolu v 1. osebi (govoreči) ali 3. osebi (neudeleženec pogovora) vseh števil. Členek naj se ob glagolu v 2. osebi (ogovorjeni) vseh števil ne rabi, ker se spodbujanje/pozivanje ogovorjenega k izvršitvi glagolskega dogodka izraža z naklonskimi oblikami — velelnikom {piši, pišita, pišite): »Neogovorjenemu ne moremo velevati, za tega si samo želimo, da bi kaj storil. /.../ Velelne povedi torej izražajo voljo govorečega, da bi kdo drug, tj. ogovorjeni (lahko tudi on skupaj z njimi), kaj storil« (J. Toporišič, 1982: 266.)
To pomeni, da je spodbujanje/pozivanje govorečega in neudeleženca pogovora mogoče izraziti samo s skladenjskim naklonom povedi, ne z glagolskim.'^ Členek naj je sredstvo za izražanje želelnega skladenjskega naklona povedi, zato je funkcijsko skladenjskonaklonski členek."" Rabi se ob glagolu," pri čemer ne stoji nujno neposredno pred njim {Naj te koklja brcne). Glagol je vedno v povednem sedanjiku, razen polnopomenski glagol biti, ki je samo v prihodnjiku.
Govorno dejanje, ki ga izraža poved s členkom naj, je včasih mogoče razbrati šele iz sobesedila ali okoliščin sporazumevanja. V premem govoru je členek naj vedno sredstvo za izražanje pozivnega govornega dejanja, v katerem je dejavnost govorca pripraviti naslovnika k temu, da bi ta v prihodnosti opravil zahtevano/želeno dejanje:'* Naj pride Jasna k tabli. Pretvorba premega govora v poročani govor pomeni izgubo členka oziroma dobi členek vlogo veznika: Učiteljica je prosila/ukazala/svetovala, naj pride Jasna k tabli. Kaže, da sta skladenjskonaklonska vloga in pomen členkov določljiva samo iz sobesedila ali okoliščin. To dokazujejo različni performativni glagoli pozivnega govornega dejanja {prositi, ukazati, svetovati). Členek naj je tako sredstvo za izražanje
Ločiti moramo vprašalni zaimek (Kaj delaš?) in vprašalni členek (Kaj 'ali'je res bolan?).
" M. Križaj Ortar (1997:42) uvršča med naklonske oblike tudi želelnik, ki ga od drugih dveh nepovednih glagolskih naklonov (velelni, vprašalni) loči glede na vršilca dejanja: »/.../ če naj bo vršilec zaželenega dejanja govorec, izrazi to s pogojnikom (npr. Hočem/Želim, da zaspim. — Zaspal bi); če je za vršilca zaželenega dejanja določil naslovnika, uporabi velelnik (Hočem/Želim, da zaspiš. — Zaspi_); če pa naj bo vršilec zaželenega dejanja kdo drug, tj. ne govorec, ne naslovnik, izrazi to z želelnikom (npr. Hočem/Želim, da Ana zaspi. —Ana naj zaspi.).« Zdi se, da vršilec dejanja ne more biti razločevalno merilo med naklonskimi oblikami, saj izraža s členkom naj željo/hotenje tudi govorec: Hočem/Želim, da zaspim. — Naj zaspim.
Zanimivo je, da je ponazoritveni primer definicije želelnega skladenjskega naklona pri J. Toporišiču (1992: 382) ravno členek naj: »Naj pevec drug vam srečo opisuje.« (Podč. N. J.)
'^ I. Černelič (1991: 82) je ugotovila, da nekateri členki nastopajo zlasti ob glagolu oziroma povedku. Imenuje jih naklonski členki.
'* Prim. M. Bester, 1994: 47.
312 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE  IN  CLANK II
prošnje, želje, ukaza, nasveta in v vseh primerih izraža pozivnost ah spodbujanje naslovnika, skladenjski naklon pa je želelni.
Členek naj lahko določa tudi vprašalni skladenjski naklon: Naj grem domov? V tem primeru pravzaprav členek naj prevzame vlogo vprašalnega členka ali.
Preglednica 4: Značilnosti skladenjskonaklonskega členka naj.
3.2.3 Značilnosti skladenjskonaklonskega členka ali
Členek ali je skladenjskonaklonski členek, in sicer določa vprašalni skladenjski naklon. Povedi s členkom ali so vprašalne {Ali prideš?) ali vzklične'' {Ali mi zgineš!). S formalnega, skladenjskega, funkcijskega in pomenskega vidika je mogoče ločiti dve vrsti skladenjskonaklonskega členka ali: vprašalni členek ali in nevprašalni čustveni členek ali. Vloga vprašalnega členka je uvajanje odločevalnega vprašanja. Rabi se kot del stavka ali samostojno (pastavčno): Ali prideš? — To je tvoj mož, ali ne? Poved z vprašalnim členkom se loči od povedi z nevprašalnim čustvenim členkom po končnem ločilu v zapisanem besedilu (vprašaj — klicaj ali pika) in intonaciji v govoru (vprašalna rastoča — vzklična). Nevprašalnih čustvenih členkov ne moremo rabiti pastavčno. Zaradi vzklične intonacije so take povedi čustveno obarvane, pogosto imajo ironični pomen.^° Kot take se pojavljajo predvsem pri praktičnem sporazumevanju in v umetnostnih besedihh. V znanstvenih besedilih so zaradi čustvenosti in ironičnosti zaznamovane. Povedi z vprašalnim členkom se rabijo v vseh funkcijskih zvrsteh nezaznamovano.
Povedi s členkom ali se razlikujejo tudi z vidika teorije govornih dejanj. Povedi z vprašalnim členkom izražajo samo pozivna govorna dejanja: govorec žeU pripraviti naslovnika k temu, da bi mu sporočil podatek o resničnostni vrednosti sporočila.^' Povedi z nevprašalnim čustvenim členkom lahko izražajo neko govorčevo ugotovitev, vedenje; to je prikazovalno oziroma predstavitveno govorno dejanje {Ali si pametna.; Ali smo se smejali.). Druga možnost je, da govorec želi pripraviti naslovnika, da bi ta opravil neko dejanje; to je pozivno govorno dejanje {Presneti mulec, ali ne boš jedel!).
" Vzklične povedi so pod vplivom čustvenosti modificirane vprašalne, pripovedne ali želelne povedi. Prim. J. Toporišič (1992: 361; vzklična intonacija, vzklična poved).
Čustvenost stavka z nevprašalnim čustvenim členkom nasproti vprašalnim členkom loči SSKJ s kvalifikatorjem ekspr. (ekspresivno), ki označuje »rnočno čustveno obarvane besede, pomen ali zveze«. (SSKJ, 1994: Uvod; podč. N. J.)
2' Prim. O. Kunst Gnamuš, 1984: 85.
313
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI!
Preglednica 5: Značilnosti skladenjskonaklonskega členka ali.
3.3 Naklonski členki (v OTJem smislu)
Členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine povedi oziroma naslovnika, a ne vplivajo na skladenjski naklon povedi, so naklonski členki.^^ I. Černelič Kozlevčar (1993: 224) je opredelila naklonske členke kot členke, ki »izražajo možnost, verjetnost, mnenje, domnevo, zadržek /in jim/ je skupno to, da izražajo določeno razmerje do stvarnosti, resničnosti povedanega«. Neupravičeno je iz te skupine izločila členke čustvovanja in zanikanja, saj tudi ti izražajo govorčevo razmerje do povedi.^'
Funkcijsko so ti členki večinoma del povedka: Jasna je baje bolna. Pomenske skupine naklonskih členkov so:
1. Členki čustvovanja: z njimi izraža govorec svoje duševnostno stanje (veselje, ljubezen, sovraštvo, navdušenje, prezir, občudovanje, zavist, zasmeh, ironijo ipd.): žal, dobro, hvala bogu; Da me moreš tako jeziti!
2. Členki, s katerimi govorec pritrjuje naslovniku/sebi oziroma soglaša z njim:
— pritrjevanje brez pridržka: Seveda, vem, da je hudo.; Res/Gotovo, predaleč je šel.; Pri delu nam boš pomagal? Kakopa (kjjKajpa (kj/Kajpada.; Si pripravljen ? Ja Iba.; Me vzameš s sabo ? Menda ja.
— pritrjevanje s pridržkom: Strokovnjak res/sicer ni, nekaj pa le ve;^ No, dalja, pa pridi jutri;^^ Bi še kos potice? Saj ni treba;^'^ Mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo;^ Mislim, da je vse povedal Morda; Premalo znaš. Že mogoče, tovariš.
3. Členki, s katerimi govorec izraža svoje prepričanje o čem oziroma želi z njimi prepričati naslovnika/sebe o čem: Ti se ga boš seveda še spomnil; Tu je res dolgčas;^'^ Takemu delu gotovo ne bo kos; Nisem jaz kriv, zares ne; Ni še prišel, verjetno je zaspal; Mogoče je pa res.
4. Členki, s katerimi govorec izraža svoje stališče do česa: Baje so se zelo bogati; Recimo, da začne goreti; Zakaj že odhajaš?^
To je ugotovila že O. Kunst Gnamuš (1984: 72): »Svoje razmerje do sporočene vsebine, stopnjo verjetja, lahko izrazi /sporočevalec/ z naklonskimi prislovi ali členki: VerjetnolMogočelNedvomnolZagotovo je Mojca noseča.«.
^ Prim. J. Toporišič (1992: 19): čustvenostna določitev; (146): nikalna določitev pomenske podstave in M. Križaj Ortar (1997:68).
Prim. SSKJ, 1994: 539: »3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka«. ^ Prim. SSKJ, 1994: 1161, 1216: »izraža rahlo omejitev, pridržek«. ^ SSKJ, 1994: 112, 353: »izraža obotavljanje, pomislek«. ^ SSKJ, 1994: 1188: »6. izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje«. ^ SSKJ, 1994: 1698: »17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje«.
SSKJ, 1994: 1161: »2. ekspr. izraža podkrepitev trditve«.
Za členek že je O. Kunst Gnamuš (1986) ugotavila, da »izraža neskladje med pričakovanjem in dejanskostjo«.
314 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46,2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
5. Členki, s katerimi govorec zanika veljavnost trditve oziroma označi predmetno vsebino za neveljavno ali ne soglaša z naslovnikom: Ne hodi domov.; Tega nikakor ne morem narediti.; S to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu.^^
Med naklonske členke (v ožjem smislu) uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi členke čustvovanja, možnostne in verjetnostne členke, členke mnenja, domneve, zadržka, zanikanja in pritrjevalne členke.
3.4 Poudami členki
Členki, ki so skladenjsko del stavčnega člena v povedi, so poudarni členki. Stojijo lahko ob vseh predmetnopomenskih besedah (samostalniški in pridevniški besedi, glagolu, prislovu in povedkovniku). Taki so členki predvsem, celo, samo, le, vsaj, tudi, skoraj. Najmanj so poudami členki vezani na glagol (ravno, prav, posebno, komaj, približno, tako) in povedkovnik (posebno, zlasti, komaj, približno, tako) oziroma povedek.^^ Stavčni člen, ob katerem stoji poudami členek, dobi v povedi določen pomenski odtenek: Jasna in Tina sta prijateljici Včeraj je šla Tina na rojstni dan. Tam je bila tudi Jasna. -> Na rojstnem dnevu sta bili Tina in Jasna. Stavki s poudarnimi členki so skladenjsko okrepljeni nasproti stavkom brez členkov.-'^ V to skupino uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, presojevalne, dodajalne in izvzemalne členke. To so tudi pomenske skupine poudamih členkov.
Literatura
Bester, Marja (1994). Tip besedila kot izrazilo sporočevalčevega namena. Uporabno jezikoslovje, 44-52.
Černelič, Ivanka (1991). Členek kot besedna vrsta. Jezikoslovni zapiski 1, 73-85.
Černelič Kozlevčar, Ivanka (1993). O delitvi členkov. Zbomik Slavističnega dmštva Slovenije 3, 213-225.
Dular, Janez in Korošec, Tomo (1994). Slovenski jezik 3, Maribor: Obzorja.
Havranek, Bohumil in Jedlička, Alois (1996). Stručna mluvnice češka. Praha: Fortuna.
Jakop, Nataša (2000). Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen. Jezikoslovni zapiski 6, 67-80.
Korošec, Tomo (1981). Besediloslovna vprašanja slovenščine. XXVII. Seminar slovenskega jezika literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 173-188.
Križaj Ortar, Martina (1997). Poročani govor v slovenščini (skladenjsko-pragmatični vidik). Doktorska disertacija. Ljubljana.
Kunst Gnamuš, Olga (1984). Govorno dejanje — družbeno dejanje: komunikacijski model jezikovne vzgoje. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Kunst Gnamuš, Olga (1986). Razumevanje in tvorjenje besedila. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Petrič, Teodor (1993). Stavki z naklonskimi členki kot okrepljene skladenjske zgradbe. Jezik tako in dmgače. Ljubljana: Dmštvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 252-262.
Členek nasprotno je v SSKJ (1994; 627) obravnavan neustrezno kot podgeslo pridevnika nasproten -tna, -o z oznako prislov. Od prislova se loči po skladenjski rabi: členek je le v samostojni, pastavčni rabi, sicer je lastnostni prislov: nasprotno delovati.
Podrobneje je vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen obravnavala N. Jakop, 2000. O tem prim. T. Petrič, 1993: 252.
315
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   Č L A N K Ii
Petrič, Teodor (1995). Naklonski členki v nemščini. Doktorska disertacija. Ljubljana.
Skubic, Andrej (1999). Ogled kohezijske vloge slovenskega členka. Slavistična revija 2 (47), 211-238.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994). Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Svetec Podgorski, Luka (1862). O členkih. Novice, 407, 415, 427.
Toporišič, Jože (1966). Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Obzorja.
Toporišič, Jože (1974). Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika. Slovenski jezik, literatura in kultura, 29-50.
Toporišič, Jože (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Toporišič, Jože (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Toporišič, Jože (1991). Členki in njihovi stavčni ustrezniki. XXVII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 3-16.
Vidovič Muha, Ada (1984). Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. Slavistična revija 2 (32), 142-155.
Vidovič Muha, Ada (1992). Slovnična obvestihiost Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Zbornik Slavističnega društva 3, 35^9.
Vidovič Muha, Ada (1999). Čas in prostor, ujeta v slovenski slovar 20. stoletja: Poudarek na komunikacijskem vidiku Slovarja slovenskega knjižnega jezika. 35. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 7-26.
Nataša Jakop
UDK811.163.6'367.635
SUMMARY
A FUNCTIONAL CLASSIFICATION OF PARTICLES: CHARACTERISTICS
OF MODAL PARTICLES
Particles are non-inflectional words with no object meaning, no grammatical meaning, and no corresponding question-word. They do not function as a clause element, but are rather used either as independent clauses or as parts of a clause element. Some semantic groups of particles have a similar function in the clause, sentence, and text; therefore it seems appropriate to categorise them into three or four (functional) groups: cohesive, modal, mood, and emphatic particles.
The particles naj and alt are means for expressing the optative and interrogative moods respectively. The particle naj is used only with verbs in the first or third persons of all three numbers. Syntactically, it is part of the predi-cator. It expresses instigation of/ appeal to the speaker(s) or a person/ persons not participating in the conversation. Semantically, it is a means for expressing a request, wish, order, or piece of advice.
The particle all used either as a non-verbal clause or as part of a clause (part of the predicator) and performing an appellative (interpersonal) function is an interrogative particle. The particle ali used only part of a clause (part of the predicator) and performing either an appellative (interpersonal) or a representational function is a non-interrogative emotive particle. The meaning of sentences with a non-interrogative emotive particle is frequently ironic. Such sentences are particularly common in con-
versation (both in everyday communication and in literature). Sentences with the interrogative ali are used as unmarked syntactic patterns in all functional genres.
Modal particles (which do not change the mood of the clause) are used to express the speaker's emotional state, to agree with the addressee/ oneself (with or without reservation), to express one's opinion about something or to try and convince the addressee/ oneself about something, to express one's point of view about something, to deny the truth-value of a statement, to denote a content as not true, or to disagree with the addressee. The meaning of these particles can mostly be determined only on the basis of context. E.g., the particle res can be used to agree without reservation (Res, predaleč je šel = Indeed, he went too far.) or with reservation (Strokovnjak res ni, nekaj pa le ve. = He may not be an expert, but he does know a thing or two.), to express the speaker's belief about something, or to attempt to convince the addressee about something (Tu je res dolgčas, se ti ne zdi? = It's really boring here, isn't it?; Nisem jaz kriv, res ne. = It wasn't my fault, it really wasn't.)
Particles are a complex group of words and to give just their semantic value in a dictionary is not enough. They should be treated also in terms of their function in text. Such analysis also makes it easier to distinguish them from other parts of speech.
316
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 7-8