Akoš Anton Dončec Pisni viri o Blažu Berkeju Written Sources about Blaž Berke Izvleček: Članek obravnava predstavitev pisnih virov o slovenskem evangeličanskem duhov- niku Blažu Berkeju in njegovi rokopisni prekmurski pesmarici v madžarščini in slovenščini od 18. do 21. stoletja. Ti viri deloma omogočijo vpogled v Berkejevo življenje, čeprav nam ne dajo dovolj informacij, le nekaj osnovnih, vendar nepopolnih življenjskih podatkov. Drugi viri oziroma strokovn a literatur a se osredotočajo na pastoralno, pridigarsko in književno delo Blaža Berkeja, ki ga je opravil v današnjem Prekmurju in na Madžarskem. Po teh analizah lahko vidimo njegov pomen v verskem življenju protestantskih ogrskih Slovencev in tudi pomen njegove pesmarice v prekmurski književnosti. Ključne besede: Prekmurje, prekmurščina, luteranizem, pesmarica, Blaž Berke, protestantizem Abstract: The article deals with presenting written sources about the Slovenian evangeli- cal priest Blaž Berke and his handwritten hymnal in Prekmurian language in Hungarian and Slovenian (from the 18 th to the 21 st century). These sources provide some insight into Berke's life, although they do not give us enough information, only some basic but incomplete life data. Other sources or professional literature focus on the pastoral, preaching, and liter- ary work of Blaž Berke, which he carried out in today's Prekmurje and Hungary. In these analyses, we can see his importance in the religious life of Protestant Hungarian Slovenes and the significance of his songbook in the literature of Prekmurje. Keywords: Prekmurje, Prekmurian language, lutheranism, hymnal, Blaž Berke, protestantism Uvod Blaž Berke je bil slovenski evangeličanski duhovnik na Ogrskem v drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja. Berke je avtor pomembne prek- murske rokopisne pesmarice Szlovenszke dühovne peszmi, ki je nastala med letoma 1768 in 1769. O Blažu Berkeju je sorazmerno malo podatkov. Znani so nekateri osnovni življenjski podatki ter podatki o njegovem du- hovniškem in pisateljskem delovanju. Poleg omenjene rokopisne pesma- rice je v tisku objavil še eno latinsko delo. Edinost in dialog Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 Pregledni znanstveni članek Review scientific paper (1.02) Besedilo prejeto Received: 3. 10. 2023; Sprejeto Accepted: 30. 5. 2024 UDK UDC: 274.5:929Berke B. DOI: DOI: 10.34291/Edinost/79/01/Doncec2 © 2024 Dončec CC BY 4.0 256 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC Madžarski viri omenjajo bistvene informacije o poreklu in delu Blaža Berkeja, medtem ko se slovenski ukvarjajo zlasti z njegovo duhovniško dejavnostjo in rokopisno pesmarico, ki jo hranijo v Narodni in univerzi- tetni knjižnici v Ljubljani (NUK). V razpravi se ukvarjam z viri, ki vsebujejo podatke o življenju in delu Blaža Berkeja. 1 Zgodovinsko ozadje Pokrajina med Muro in Rabo, kjer živijo Slovenci, govorci prekmurščine, je od srednjega veka (Novak 1935, 20) do leta 1919 spadala h kraljevini Ogrski (Sedar 2020, 225). V preteklosti ta kraj ni imel enotnega poimeno- vanja. Srednji in severni del (Ravensko in Goričko), ki je cerkveno-uprav- no pripadal škofiji Győr, je v virih poimenovan s krajevnim imenom Tótság, predvsem po 16. stoletju (Viri za zgodovino Prekmurja 2008, 129). Nekoč so Madžari imenovali slovanske narode (pa tudi Slovence) tótok (Kozar 1996, 162–163). Tótság je bil pravzaprav dekanija győrske škofije, ki je združila slovenske župnije v Železni županiji z latinskim po- imenovanjem Districtus Tóthságiensis (Smej 1997, 39). To poimenovanje je Mikloš Küzmič prevedel v slovenščino (prekmurščino) kot Slovenska okroglina (Slovenska/Slovensko = Tótság, okroglina = districtus/distrikt) 1 in ga objavil na naslovnici svojega lekcionarja Szvéti evangyeliomi (1780): Po Po ſtüvanom Goſzpoudi Küzmics Miklósi, Szvétoga Benedeka Fare Dühovniki, ino Okroglíne Szloven ſzke Vice-Ö ſpöröſſa obrnyeni (1780). 2 Leta 1777 je cesarica Marija Terezija ustanovila novo škofijo v Sombotelu (Szombathely), ki je obsegala celotno Železno županijo (ki je bila tako izločena iz Győrske škofije) in okrožje Zalaegerszega v Zalski županiji, ki je prej pripadalo Veszprémski in Zagrebški škofiji (Viri za zgodovino Prekmurja 2008, 285). S tem so bile vse slovenske župnije med Muro 1 Če pogledamo latinsko-kajkavski slovar Lexicon Latinum (1732), ki so ga morda poznali tudi ogrski Slovenci, za latinski izraz Districtus daje naslednji prevod v kajkavščini: okolni kraj (Jambrešić 1742, 225). 2 V zbirki Viri za zgodovino Prekmurja (2008, 130) pripisujejo Francu Temlinu, avtorju prve prekmur- ske tiskane knjige (iz leta 1715), ustvarjanje poimenovanja Slovenska okroglina. Vendar Temlinov Mali katechismus ne vsebuje poimenovanja Slovenska okroglina. 257 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 PISNI VIRI O BLAŽU BERKEJU in Rabo združene pod eno cerkveno upravno oblastjo. Pozneje, zlasti v 19. stoletju, se pokrajina imenuje Vendvidék, ker so Madžari pod nem- škim vplivom prevzeli nemško poimenovanje Slovencev wendisch kot vend (Kozar 1996, 169), čeprav je bilo poimenovanje Tótság v rabi tudi v 19. stoletju (Lülik 1833, 171). Za poimenovanje Vendvidék je bil tvor- jen izraz Slovenska krajina v prekmurščini, ki se najprej pojavi v učbe- niku puconskega učitelja Štefana Lülika (1833), ki je ostal v rokopisu (Lülik 1833, 172). Krajevno ime Slovenska krajina je bilo najbolj rabljeno v začetku 20. stoletja, zlasti v času Jožefa Klekla st., ki se je boril za avtono- mijo (Novak 1935, 96) in priključitev Prekmurja k matici (Sedar 2020, 235). Klekl je vztrajal pri nazivu Slovenska krajina tudi po priključitvi, ker se je veliko prekmurskim Slovencem zdel izraz Prekmurje, ki je prišel v uradno rabo po priključitvi, slabšalen (Göncz 2000, 7). Poimenovanje Prekmurje, ki je v rabi do danes, je dobesedni prevod latin- skega naziva Transmurania. V zagrebški škofiji so tako imenovali okrož- je, kjer so bile Zagrebu pripadajoče slovenske župnije (Novak 1935, 88). Morda je tvorec tega naziva publicist, jezikoslovec in politik Božidar Raič, saj ga je uporabil v svoji razpravi o ogrskih Slovencih iz leta 1869 (57–84). Vse to je bilo nujno razjasniti, da primerno umestimo Blaža Berkeja in nje- govo delo v tistem obdobju, v katerem je živel. Glede na prej predstav- ljeno zgodovinsko ozadje bomo govorili o Blažu Berkeju, ki je bil rojen v Slovenski okroglini (Tótságu) na območju današnjega Prekmurja. 2 Madžarski viri Blaž Berke se v madžarskih virih (ki so napisani deloma v latinščini) pojavi kot Blasius Berke ali Berke Balázs. Balaž je starejša različica osebnega imena Blaž ne samo v prekmurskem jeziku (Pustaj 1893, 552), ampak tudi v prleškem govoru (Rajh 2005, 99). Nekateri v knjižni slovenščini napisani viri tudi v stari različici uporabijo Berkejevo ime, torej ga pišejo v obliki Balaž, in ne Blaž (Kerčmar 1995, 303–305). Zapisnik o dijakih wittemberške univerze, ki so bili z Ogrske, Memoriae Vngarorum qui in alma condam Vniversitate Vitebergensi a tribus proxime concludendis seculis studia in ludis patriis coepta confirmarunt 258 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC (1817), vsebuje nekaj osnovnih podatkov o Blažu Berkeju. V tem doku- mentu je Berke omenjen 30. oktobra 1777. 30. okt. Blaž Berke iz Kančevcev Železne županije. Pozneje v sep- tembru 1782 se je vrnil v svojo domovino in je postal pridigar ogrsko-vandalske eklezije Hodoš v Prekodonavju. 3 Torej je Blaž Berke izviral iz Kančevcev, naselja v severnem delu Prekmurja (na Goričkem) (Sever 1990, 160–161). Kančevska cerkev je prvič omenjena leta 1208 (Kiss 2000, 389). V času reformacije so tudi Kančevci sprejeli luteransko vero, čeprav je madžarska veleposestnica leta 1672 vzela cerkev protestantom (Šebjanič 1979, 18). Še v 19. stoletju so v Kančevcih živeli evangeličani v velikem številu (Fényes 1851, 172). Berkejeva družina je plemiškega rodu. V zvezi s tem je treba omeniti delo madžarskega zgodovinarja Gyule Balogha o plemiških družinah Železne županije. V tej knjigi piše, da so Gregor Železen (Gergely Szelezen), nje- gov brat Štefan in njun sorodnik Ambrož Berke (Ambrus Berke) dobili plemiški naziv od Matije Habsburškega (Balogh 1901, 172). Dodana sta kratek opis o grbu Berkejevih in omemba dokumenta, ki priča o plemi- škem položaju in so ga leta 1762 pokazali Jurij Berke (György Berke), Matjaž Berke (Mátyás Berke) in Janoš Berke (János Berke) v Lončarovcih (Balogh 1901, 172). Ta podatek ima posebno pomembno vlogo, če prelistamo dokument o vi- zitaciji v hodoški župniji iz 20. julija 1798, ki ga hranijo v Evangeličanskem deželnem arhivu v Budimpešti (Evangélikus Országos Levéltár) (Visitatio Ecclesia Hodosiensis habita 1798 20. July hora 10. Ante mer. in Templo). Po vizitaciji je Blaž Berke, star 44 let, rojen v Lončarovcih (Gerentserótz), 4 5 3 »30. Oct. Blasius Berke, Kancsoczino Castriferei. Posteaquam in Sept. 1782 in Patriam rediis- set, Ecclesiae Hungaro-Vandalicae trans Istrum in Hodos existentis, Evangelii Praeco factus est.« (Bartholomaeides 1817, 277) 4 Vas leži komaj 2 kilometra od Kančevcev. 5 V zgodovinskih dokumentih zasledimo podobna protislovja. V kaptolskem arhivu v Zagrebu so po- datki katoliškega duhovnika Štefana Haužerja, ki je služil v Medžimurju v 19. stoletju, po rodu pa je bil iz Slovenske krajine (z Goričkega). V šematizmu zagrebške škofije iz 1860 piše, da je Haužer Steph. rojen na Pertoči 21. decembra 1797 (Schematismus 1860, 239). Šematizem ta podatek napačno oziroma nenatančno navaja. Po matični knjigi župnije Pertoče se je namreč Haužer rodil 20. 12. 1796 v Gerlincih (Krstna knjiga 1753–1797, 172). 259 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 PISNI VIRI O BLAŽU BERKEJU prišel iz Jene ter govori vandalsko 6 (prekmursko) in madžarsko. Na Hodošu imajo bogoslužje v obeh jezikih, ki jih ima Berke v različnih terminih, od- visno od zime ali poletja (Visitatio 1798, 28–29). 7 Če je Blaž Berke res rojen v Lončarovcih (in ne v Kančevcih), potem je ver- jetno, da so Berkeji iz te vasi, ki so po Baloghu (1901, 172) leta 1762 doka- zovali svoj plemiški položaj, sorodniki Blaža Berkeja (ali vsaj eden od njih). Tudi hodoška vizitacija v krajšavi omeni Berkeja kot Nob. (latinsko nobilis = plemič) (Visitatio 1798, 28). Brez drugih konkretnih podatkov še ni mogo- če predstaviti točnega sorodstva. Szlovenszke dühovne peszmi niso edino delo Blaža Berkeja. Leta 1777 je v latinščini napisal pesem v čast duhovnika in rektorja šopronskega liceja na Ogrskem Adama Farkaša z naslovom Ode Saphica honori ac ve- nerationi Adami Farkas solemnia suis nominis celebrantis. Farkaš je bil po rodu Slovenec iz Suhega Vrha (pri Tešanovcih), odličen vzgojitelj štu- dentov in priznan metodik. Poleg tega je ustanovil štipendijski sklad, ki ga je namenil zlasti dijakom iz Slovenske okrogline in ureditvi tamkajšnjih cerkva ter šol (Kerčmar 1995, 146). Berkejevo latinsko pesem omenjajo pomembne madžarske bibliografije, npr. katalog današnjega OSZK (Országos Széchenyi Könyvtár) 8 iz 1803 (62) in bibliografija Géze Petrika iz 1888 (249). Madžarski evangeličanski pastor in zgodovinar György Hrabowszky je podrobnejše podatke o Berkeju objavil v svojem delu A dunántúli evan- gy. aug. conf. superintendentia predikátorai iz 1803: 6 Poimenovanje Vandal je bilo znanstveni naziv Slovencev na Ogrskem do 19. stoletja (Novak 1958, 8–11). Prvič se pojavi v obdobju reformacije v naslovu obrednika Agenda Vandalica, ki je bil natis- njen leta 1587 za protestante v Slovenski okroglini (Novak 1976, 40). 7 »III. Minister Ecclesiae Rev. Nob. ac Clar. D. Blasius Berke ex Gerentserótz C.C. annor 44. Venit in Jane C edam 1792. 2. Vet. Diebus Dominicis lingua duplici servat cultum divinum, cum concione iusto tardius, idqe ordinatum aestate a 79. Cultum Vandalicum, Hung. a 9 11: hieme vo ab 8-10. Vandala 10- 12. Hungaricum. Concionat in Ecclesia populariter: post meridiem intermisit bucclum explicaonem Epta, et Catechisaones, elequo ad monitus est.« (Visitatio 1798, 28–29) 8 Državna Knjižnica Istvána Széchenyija. 260 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC T. T. N. N. Blaž Berke, gospod pridigar, rojen v Kančevcih v Železni županiji leta 1754. Študiral je v Šopronu do 1779, v Wittembergu tri leta, od koder vrnivši je bil posvečen 24. septembra 1783 za prvega pridigarja v Puconcih po prečastitem gospodu superintendentu G. Perlakiju. Na koncu 1787 je bil premeščen namesto častitega Nyiröja v Patró; 2. oktobra 1792 je bil poklican na Hodoš namesto častitega Smoditša, kjer je v letošnji pomladi nehal nositi svoj pridi- garski poklic. V tisku se dajo brati tele njegove pesmi: Ode Saphica, pro Onomastico Adami Farkas & c. Sopronii 1777. una philera Fol. 9 Madžarski literarni zgodovinar, leksikograf in knjižničar József Szinnyei je po Bartholomaeidesu in katalogu Széchenyijeve knjižnice objavil kratek članek o Berkeju: Blaž Berke, augsburško-evangeličanski pridigar po rodu iz Železne županije; 30. oktobra 1779 se je vpisal na Univerzo v Wittenbergu, od koder se je v septembru 1782 vrnil v svojo domovino, kjer je na Hodošu bil duhovnik med Vendi (Slovenci). Njegovo delo: Ode Saphica honori ac venerationi Adami Farkas solemnia suis nominis celebrantis. Sopronii, 1777. 10 Szinnyei v svojem leksikonu Magyar írók élete és munkái 11 omenja še druge slovenske avtorje iz današnjega Prekmurja, npr. Števana Küzmiča (Szinnyei 1900, 567), Jožefa Košiča (Szinnyei 1900, 1087) in Jožefa Pustaja (Szinnyei 1906, 275). Poleg teh pa še osebnosti, ki so bile slovenskega rodu, vendar niso pisale v prekmurščini, npr. škofa Blaža Jaklina (Szinnyei 1897, 300). Poseben članek nameni Juriju Dalmatinu, saj piše, da je bil »po rodu iz Slavonije« (Szinnyei 1893, 577). Ni jasno, v katerem viru je Szinnyei našel 9 »T. T. N. N. Berke Balás Predikátor Úr, ſzületett Kántsótzon Vas Vármegyében 1754. tanúlt Sopronyban 1779-ig Vittenbergában három eſztendeig, a' honét meg jövén 1783. 24. Sept. Putzintzra ſzenteltetett elsö Predikátornak Fö T. Perlaki G. Superint. Úr által; 1787. végén Patróba adatott T. Nyirö' helyébe; 1792. 2. Oct. Hodosra rendeltetett T. Smodits' helyébe, a' hol éppen ez idén tavasſzal ſzünt meg predikátori hivataljának viselésétöl. Nyomtatásban olvastatnak illyen versei: Ode Saphica, pro Onomastico Adami Farkas &c. Sopronii 1777. una philera Fol.« (Hrabovszky 1803, 94–95) 10 »Berke Balázs, ág. ev. prédikátor vasmegyei származású; 1779. okt. 30. iratkozott be a vittenberga- ei egyetemen és 1782. szept. tért onnan vissza hazájába, hol Hodoson a vendek közt lett lelkész. Munkája: Ode Saphica honori ac venerationi Adami Farkas solemnia suis nominis celebrantis. Sopronii, 1777.« (Szinnyei 1891, 58) 11 Prevod v slovenščino: Življenje in delo madžarskih pisateljev. 261 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 PISNI VIRI O BLAŽU BERKEJU podatek o Dalmatinovem morebitnem slavonskem poreklu. Verjetno so ga zmedli starejši viri, ki za notranjeavstrijske Slovane uporabljajo poimeno- vanje Slaven 12 (Dular 2022, 131–141; Golec 2022, 161–162). V 20. stoletju je evangeličanski duhovnik in zgodovinar Sándor Mesterházy napisal kratko monografijo o evangeličanski cerkveni občini v Nemespátróju (1903). Pred Blažem Berkejem so v Nemespátróju slu- žili še drugi slovenski evangeličanski duhovniki. Berke je bil naslednik duhovnika Zsigmonda Nyirőja, ki se je leta 1787 preselil v Zalaistvánd (Mesterházy 1903, 26). Berkejevo življenje in delo v Nemespátróju osvetlju- jejo naslednje vrstice: Verniki povabijo sem za njegovega 13 naslednika Blaža Berkeja, ki od 1. januarja 1788 že vodi matične knjige. Spet so lahko nadaljevali voditelji in verniki gradnjo tele majhne Gospodove cerkve. In sicer so nadaljevali. Med drugimi je 1789 eklezija odkupila štiri srebrite svečnike od častnega gospoda Blaža Berkeja za dva akova vina. 14 Mesterházy še doda, da je bila vizitacija v občini 22. oktobra 1789 po supe- rintendentu Sámuelu Hrabovszkyju, a žal ni podrobnih podatkov o tem obisku (Mesterházy 1903, 27). Nato se Berkejevo življenje zaradi družinske tragedije spremeni: Domačija Gospodovega služabnika se zavije v žalost, ker 27. novem- bra 1791 med porodom umre duhovnikova žena Rozina Gyenese. V naslednjem letu pa se žalosten mož poslovi od svojih vernikov, da sprejme duhovniški urad na Hodošu Železne županije. 15 12 V zgodovinskem podatku iz leta 1349 je omenjen toponim Slavonia, ki je lahko služil tudi kot ozna- čevalec za slovenski etnični prostor (Kočevar 2022b, 309–310). 13 Nyirőjevega. 14 »Utódjául a hívek ide meghivjak Berke Balázst, ki 1788 január 1-én már vezeti az anyakönyveket. Ismét folytathatták tehát a vezetők és hivek az Ur ezen kisded egyházának építését. Folytatták is. Igy többek között 1789-ben ‘az oltáron lévő négy megezüstözött gyertyatartókat az ecclesia Tiszt. Berke Balázs Uramtól két akó borban megvette. ʼ« (Mesterházy 1903, 27) 15 »Az Ur szolgájának háza gyászba borul, mert a lelkészné Gyenese Rozina 1791-ben nov. 27-én gyer- mekszülésben meghal. És a bánatos férj a következő évben elbucsuzik hiveitől hogy a vasmegyei Hodoson vállaljon lelkészi hivatalt.« (Mesterházy 1903, 27) 262 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC V nadaljevanju Mesterházy več ne omenja Berkeja niti tega, kako je končal svoje življenje, potem ko se je (verjetno po 1802) vrnil v Nemespátró. 3 Slovenski viri Od slovenskih virov najprej izpostavljamo vire v prekmurskih tiskih. To so bili prvi slovenski viri, ki so se ukvarjali z Blažem Berkejem. Najprej se Berkejevo ime pojavi v verskem mesečniku Düsevni liszt iz 1924 v zvezi s 140. obletnico puconske cerkvene občine (DL 20. 12. 1924, 14). Avtor tega članka ni znan (oziroma ni zabeležen). Morda je bil Adam Luthar, ki je bil v tem času duhovnik v Puconcih (Kerčmar 1995, 154), hkrati tudi odgovorni urednik Düsevnega liszta (Kuzmič 1999, 18): 140 lêtnica. Püconszka fara sze je na Adventszko II. nedelo z-lêpim ôszvetkom szpomínala z-toga, ka szo nyéno prvo cérkev Klement Dániel Körtvélyeski sinyôr z-pomocsjôv Bakos Mihály kri'zevszkoga – i Berke Balás domácsega dühovnika 1784. dec. 8. goriposzvétili. Düsevni liszt vsebuje niz člankov, ki jih je napisal Janoš Flisar pod naslo- vom Prêkmurja szvetszki evang. znameniti mô'zje in leta 1926 objavil v sa- mostojni knjigi (Kuzmič 1999, 67). V tem nizu se Flisar podrobno ukvarja z družino Berke (Berketova família) (DL 20. 5. 1926, 67; DL 20. 6. 1926, 80), vendar nikjer ne omenja Blaža Berkeja. Ob priložnosti 150. obletnice puconske gmajne 16 so že leta 1932 postavili steber (DL 20. 11. 1932, 117), ki še danes stoji v Puconcih blizu današnje pošte. Besedilo na stebru je v prekmurščini, ampak že v gajici. Tudi tukaj je omenjeno ime Blaža Berkeja: 17 16 Gmajna = evangeličanska cerkvena skupnost (Novak 2006, 109). 17 Besedilo na stebru je navedeno tudi v Düševnem listu in Evangeličanskem kalendariju (DL 20. 11. 1932, 117; DL 20. 8. 1938, 101; EK 1935, 89), vendar navedka nista natančna. Zato sem besedilo prepisal neposredno s spomenika. 263 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 PISNI VIRI O BLAŽU BERKEJU »Zmisli si na zdávnja vrêmena, brodte lêta preminôči porodov, opitaj tvojga očo, naj ti pripovê, tvoje starce, oni ti vsa nazvêstijo,« V. Moz. 32.7. Pred 200 lêtmi so na porob prôtireformácije spadnole cvetéče evang. gmâne krajíne naše. Po dúgi 50 lêtaj je Düh Gospodnov na žitek pôzvao Püconsko správišče cérkveno i od 1783.okt.12. do 1784.dec.8. je na etom prestori vu gümni Kühar Ferenc Jákoba držao evang. božo slüžbo Berke Baláž prvi püconski dühovnik prerodníkom, verníkom vezdášnje Püconske, Bodonske, Sobočke, Morávske, Lendavske, i Radgonske, fare. »Eben-Haezer,« t.j. doeti- mao nam je pomágao Gospôd I.Šam.7.12. Ob priložnosti je Janoš Flisar napisal zdravico z naslovom Spominanje z-1783 oktobra 12-ga, kjer je v tretji kitici omenjen tudi Blaž Berke. Pesem je na proslavi recitiral Zoltan Kerčmar, ki je bil takrat misijonski pridigar v Apačah (DL 20. 11. 1932, 119): Ščíščena vera je têlo dobìla, Kô sta eti v-prvoj Božoj slűžbi Na Kűhar Ferenc Jákoba funduši Bakoš Mihály, Berke Baláž glásila. Flisar je napisal še pesem Na stôpétdesétlêtnico, ki jo je recitirala dijakinja 6. gimnazijskega razreda Vilma Vlaj (DL 20. 11. 1932, 122). V peti kitici najdemo naslednje vrstice: Jer držána v etom mesti, Vu Kühar Ferenca gjümni, Kak se tô i dnesdén právi Na Jákobovom funduši, Prva boža svéta slűžba Po Bakoš Mihálj križevskom i Berke Baláž püconskom Dühovniki spelávana. Düševni list je 20. decembra 1933 objavil še en kratek spis o 150. oble- tnici križevske gmajne, v katerem pišejo tudi o Blažu Berkeju in njegovi 264 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC duhovniški službi, ki jo je opravljal v Križevcih na Goričkem (DL 20. 12. 1933, 9): 150 lêtnica Krìževske fare. Križevska fara je tüdi okt. 22-ga hválo dávala Gospôdi za svoj 150 lêtni obstoj. 1783. okt.19-ga je bila ob- držűna v Križevci vu hiži Gergár Mikloša ta prva Boža slüžba. Prvo sv. predgo je meo Bakoš Mihálj dühovnik, ki je z Šurde bio pozváni ese, drűgo predgo je pa obdržao Berke Baláž puconski dühovnik. Skôz cêle zìme je križevsko faro tüdi Berke Balàž pastorizàlivao, ár se je Bakoš dühovnik li 1784. apr. 11 ga priselo v Križevce. Boža slüžba se je vu imenüvanoj hiži do 1784 nov. 14-ga obdržávala. Med têm so začnoli zidati cérkev i dokeč je tá nê zgotovlena bila vu k njénoj zhodnoj stêni goripostávlenom lesenom šatori je bila držána Boža slűžba do 1785. okt. 30 ga, na šterom dnévi je že zgotovlena cérkev posvetšena Bôgi na dìko po Bakoš Mihálj dománjem-, Berke Baláž puconskom- i Laki Števan hodoškom dühovniki. – Krìževska fara je tak 1783-ga leta začnola pôt svojega historičnoga osnávlanja. V Evangeličanskem kalendariju iz 1935 je bil objavljen članek z naslovom Krátka hištorija puconske 150-letne fare (EK 1935, 77–82). Avtor ni nave- den, morda je to bil Adam Luthar, glavni urednik (Kuzmič 1999, 42). V tem članku lahko zasledimo omembo Blaža Berkeja (EK 1935, 78): Vu dűši vernikov je tak globoki bio žej za božov rečjôv, ka so niti tečas nej ščeli brez bože slűžbe biti, dokeč se cérkev z-gotovi, nego so gori prosili ednoga vrêloga vernika, Kühar Ferenc Jákoba, naj njim prêkdá svojo gümlo na držànje bože slűžbe. Eti je bìla držána 1783-ga okt. 12-ga, na rojstni dèn Püconske gmâne po dugi 50 letaj ta prva evangeličanska predga, štero je meo Bakoš Mihálj križevske gmâne prvi dühovnik i eti je gláso skôz 14 mêsecov rêč Božo Püconske fare prvi dühovnik Berke Baláž. 265 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 PISNI VIRI O BLAŽU BERKEJU V članku avtor še enkrat omeni Berkeja: »Fare prvi dühovnik je bio Berke Baláž, ki je eti 4 lêta slüžo, i od etec je v Nemešpátró (Šomogyska župnija) 18 odišao.« (EK 1935, 79) V Evangeličanskem kalendariju iz 1936, v članku (EK 1936, 54–62) Križevske (Prêkmurje) evang. verske občine hištôria od 1783 do 1934 (tudi tu ni naveden avtor), je omenjena Berkejeva dejavnost v Križevcih (EK 1936, 56–57): To drűgo Božo slűžbo so pa držali Berke Baláž, tüdi tistoga hipa osnovlene püconske gmâne dühovnik i prêk čeres zíme so Berke Baláž obslüžávali vu obeme gmânama v-Križevci i v-Püconci bože slűžbe ár so Bakoš ešče po zími v Šurdi ostali za slabe pôti volo so se samo 1784 aprilá 11-ga zoselili v-Križevce. Boža slűžba je vu Gergárovom gümni do 1784 nov. 14. držána. Vu tom vrêmeni Je zač- njeno na vezdášnjem brêgi stojéče cérkvi zídanje, štera dokeč je nê zgotovlena, tečas je k-zhodnoj njénoj stêni v gori postávlenom šato- ri držána Boža slűžba do 1785-ga okt. 30-ga, na šteri dén je na Božo díko pozdignjena cérkev posvetšena i prêkdána svojemi nebesko- mi pozvánji po Bakoš Mihálji mêstnom, Berke Baláži püconskom i Laky Števani hdoškom dühovniki. Pri toj príliki so domànji dühov- nik na podlági Mat. 22, 21: »Dajte záto, štera so casarova, casari, ino štera so Boža, Bôgi« predgali, naprê so pűstili z-27. Žoltára 4 veršuš: »Edno sem proso od Gospodna i zdâ tüdi tô prosim, da bi mogao vu Gospodna Hiži ostánoti vse dní žítka mojega i glédati násladno čést Božo i hoditi vu cérkev njegovo.« Visiko poštüvani Berke Baláž dühovnik so vu vogrskom jeziki držali predgo, rávno na podlagi tê isti sv. rêči. Avtor tega članka ne navede nobenih virov za te podatke. Ni izključe- no, da se je naslanjal na ljudsko izročilo, ki je ohranilo nekatere zgodbe in spomine. V Gornjih Petrovcih je na primer Andraž Mikola zbral veliko podatkov iz zgodovine tamkajšnje gmajne (Kerčmar 1995, 222). 18 Nemespátró, kjer je umrl Blaž Berke, je najprej pripadal županiji Somogy (Šomodska), potem so ga 16. 3. 1950 priključili k Zalski županiji (Káli 2009, 74–76). 266 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC V tematičnem seznamu Ivana Škafarja Bibliografija prekmurskih tiskov od 171 5 do 1919 so v posebnem delu navedeni še nekateri ohranjeni prek- murski rokopisi, med njimi tudi Berkejeva pesmarica, hranjena v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (Škafar 1978, 99–100): Inv. št. 5/61. – Szlovenszke Dühovne peszmi piszane po Berke Balázsi vu Nemes Csobi. – Prvi del pesmarice ima 339 strani in je napisana leta 1768 in 1769; drugi del ima 54 strani in vsebuje veči- noma mrtvečne pesmi, ki jih je pozneje vpisala druga roka, nekaj tudi Berke leta 1784. Velikost: 16 + 19 cm. Berkejev del vsebuje cerkvene pesmi. Pesmarica je evangeličanska. Imela je 185 pesmi. V knjižni slovenščini je ena od najpomembnejših literatur, v kateri je ome- njen Blaž Berke, monografija bivšega evangeličanskega duhovnika Vilija Kerčmarja Evangeličanska cerkev na Slovenskem (1995). V tem delu Kerčmar večinoma predstavi reformacijo in protestantsko vero med Muro in Rabo (Kerčmar 1995, 328–330), čeprav se ukvarja tudi s kranjskim pro- testantizmom (Trubarjevim, Dalmatinovim, Bohoričevim in Kreljevim delom) (Kerčmar 1995, 327). V posebnem poglavju se ukvarja s prekmurskimi protestantskimi knji- ževniki: Literarna dejavnost evangeličanov v Prekmurju (Kerčmar 1995, 142–158). Podrobno so predstavljeni avtorji kot Mihael Bakoš, Štefan Baler, Mihael Barla, Franc Berke, Ivan Berke, Juri in Rudolf Cipot, Adam Farkaš, Janoš Flisar, Matjaž Godina, Janoš Kardoš, Mihael Kerčmar, Tomaž Križan, Števan Küzmič, Adam Luthar, Avgust Peter Lutarič, Mihael Sever Vanečaj, Štefan Sijarto, Štefan Smodiš, Franc Temlin, Ivan Terboč in Aleksander Terplan. Berkejevo ime v tem poglavju ni omenjeno, čeprav je njegova pesmarica izjemno veliko delo za prekmursko rokopisno književnost. 19 V poglavju Popis evangeličanskih cerkva v Sloveniji (Kerčmar 1995, 194–320) v podpoglavju Puconci (Kerčmar 1995, 303–315) zasledimo omembo o Berkejevi dejavnosti v tej gmajni (303–305): 19 To je presenetljivo, saj tudi Kerčmar (1995, 144) omenja npr. o Štefanu Balerju: »Razen nekaj pridig literarno ni ustvarjal.« 267 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 PISNI VIRI O BLAŽU BERKEJU Prvi duhovnik v Puconcih je bil Balaž Berke (1784–1788). V času njegovega delovanja so začeli graditi cerkev, katere temeljni kamen je bil položen 1. aprila 1784. Želja po čimprejšnji izgradnji je bila velika, zato so verniki hiteli z delom in cerkev je bila že na II. Adventno nedeljo istega leta blagoslovljena. Obred blagoslovitve je 8. decembra opravil tedanji senior Dániel Klement iz Körtvélyesa [...] Kot je težak vsak začetek novoustanovljene cerkvene občine, tako je bilo tudi delo Balaža Berkeje precej težko. Nanašalo se je predvsem na gradnjo cerkve in je zahtevalo veliko požrtvovalnosti. Po štiriletnem službovanju je Berke zapustil puconsko cerkveno občino in odšel v Nemespatro. V monografiji Martjanska pesmarica (1997) se tudi Vilko Novak ukvarja z Blažem Berkejem (1997, 56). Berkejeva pesmarica vsebuje mnogo pesmi, ki so prepisane iz Prve Martjanske pesmarice (prvega prekmurskega roko- pisa), kar je zelo pomembno, saj je bilo tako mogoče rekonstruirati nekaj pesmi, ki so bile nepopolne npr. zaradi poškodovanih listov. Ne smemo pa pozabiti vzporedne, evangeličanske smeri, v kateri so se prav tako, čeprav – kot vsaj kažejo ohranjeni primerki – v mnogo manj- šem številu, prepisovale in nadaljevale pesmarice, izvirajoče najverjetneje iz MP I. 20 Med tistimi v razvidu je najobsežnejša ter vsaj med najstarejši- mi, celo z ohranjenim naslovom (kar je redko), Dühovne peszmi piszane po Berke Balázsi vu Nemes Csobi (tj. artikularni kraj Nemes Csó na zahod- nem Madžarskem). »Prvi del pesmarice ima 339 strani in je napisana 1768 in 1769 [...] Imela je 185 pesmi.« (Škafar 1978, 99–100) Papir je mnogo slabši in tudi berljivost slabša kot pri vseh starejših in istodobnih pesmaricah, pomembne pa so iste pesmi, kot jih ima MP I. Za njo bi mogli postaviti le še MP II. V zadnjih opombah monografije našteje Novak vse pesmi Prve Martjanske pesmarice, zapiše tudi, v katerih drugih pesmaricah se pojavijo iste pesmi (Novak 1997, 375–390). Večina Berkejevih pesmi izvira iz Prve Martjanske pesmarice. 20 MP I = Prva Martjanska pesmarica; MP II = Druga Martjanska pesmarica. Dva rokopisa v Martjancih sta nastala v različnih stoletjih: prvi v 16./17., drugi v 17./18. (Škafar 1978, 102–103; Novak 1997, 20). 268 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC Podatki vseh prej navedenih literatur in virov (Hodoška vizitacija, Hrabowszky, Szinnyei, Mesterházy, Mályusz, Škafar, Novak, Kerčmar, Šebjanič) so povzeti v spletnem članku o Blažu Berkeju Novega Slovenskega biografskega leksikona (Just 2013). Članek je leta 2017 sestavil publicist, urednik in literarni zgodovinar Franci Just, ki je eden najpomembnejših po- znavalcev in raziskovalcev literarne dejavnosti v pomurski in porabski regiji. V prvem odstavku je predstavljena Berkejeva življenjska pot v časovnem zaporedju (od šolanja v Čobi do spora na Hodošu). V drugem odstavku se podrobneje ukvarja z Berkejevo latinsko pesmijo, ki je bila namenjena Adamu Farkašu. »V kontekstu tujejezičnih (latinskih in madžarskih) pesmi, ki so jih prekmurski avtorji pisali v 18. in na začetku 19. stoletja, gre Berkejevi latinski verzifikaciji časovno prvenstvo v sklopu slavilnih pesmi, ki so jih avtorji (npr. Simon Čergič, Mikloš Küzmič, Mihael Barla, Jožef Košič) posve- čali mecenom, dobrotnikom, predpostavljenim in prijateljem.« (Just 2013) V tretjem (zadnjem) odstavku objavi podrobnosti o vsebini in sestavi Berkejeve rokopisne pesmarice. Ker je nekatere pesmi napisal nekdo drug, Just meni, da je s paleografsko analizo mogoče z gotovostjo ugoto- viti, kateri so Berkejevi zapisi v pesmarici. Omeni še primerjalna preuče- vanja Vilka Novaka, ki je vzporejal pesmi v Berkejevi pesmarici s pesmimi Prve Martjanske pesmarice, Bakoševega Nouvega Gráduvála in Sijartovih Mrtvecsnih peszmi. Iz tega lahko razberemo, da je bila Berkejeva pesmarica vezni člen med rokopisno in tiskano tradicijo prekmurske evangeličanske pesmi (Just 2013). Marko Jesenšek v razpravi Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša na kratko predstavi Berkejevo pesmarico. Razprava je objavljena v znanstveni reviji Slavia Centralis (letnik 12, številka 1). Jesenšek – tako kot Just – meni, da je Berke soavtor pesma- rice in ni edini zapisovalec, medtem ko sta imela Vilko Novak in Franc Kuzmič Berkeja za edinega zapisovalca (Jesenšek 2019, 245). Postavi se še vprašanje, koliko mrliških pesmi je zapisal Berke. Škafar je namreč ugo- tovil, da je Berke zapisal nekaj teh pesmi, a Just pripisuje Berkeju večino mrliških pesmi. Ne glede na to Berkejeva pesmarica povezuje prekmurski jezik rokopisnih pesmaric s knjižnim jezikom prekmurskih tiskanih knjig in tako kaže na nepretrganost jezikovnega razvoja med Muro in Rabo (Jesenšek 2019, 246). 269 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 PISNI VIRI O BLAŽU BERKEJU Literarna zgodovinarka in jezikoslovka Nina Ditmajer je leta 2021 za Register rokopisov slovenskega slovstva (RRSS) sestavila opis o Berkejevi pesmarici (Ditmajer 2022). Opis je sestavljen neposredno po izvirniku, naslanja se tudi na Jesenška in Justa. V opisu najdemo informacije o kraju in času nastanka (Čoba, druga polovica 18. stoletja), vsebini (178 ohra- njenih pesmi, medtem ko je doslej veljalo število 185), sestavi (pesmarica je razdeljena na dva dela) ipd. Še posebej so omenjene vsebinsko nepo- polne pesmi (ali so nekatere pesmi navedene v celoti ali pa njihova vse- bina delno manjka). Jezik pesmarice je prekmurski knjižni jezik, ki izhaja iz pretekle rokopisne literarne tradicije panonskega območja, v naslovih pa se sklicuje na madžarske verzije pesmi (Ditmajer 2022). V opisu najdemo tudi fizične podatke o rokopisu (o obliki, obsegu, mate- rialu, foliaciji) (Ditmajer 2022). Sklep O življenju in delu Blaža Berkeja imamo sorazmerno malo podatkov. Poznamo pa njegov (morebitni) rojstni kraj (Visitatio 1798), študije (Hrabovszky 1803, 94) in družino (Mesterházy 1903, 27) ter nekatere po- membnejše dogodke na njegovi življenjski poti, npr. ustanovitev puconske gmajne (DL 20. 12. 1933, 9). Kljub pomanjkljivostim imamo več informacij o Berkeju kot o Francu Temlinu, avtorju prve tiskane prekmurske knjige Mali katechismus (1715). Vilko Novak domneva (brez kakršnega koli vira), da je bil Temlinov oče ra- kičanski grajski upravitelj Blaž, ker je bil študij v tujini za kmečkega sina tak- rat skoraj nemogoč (Jesenšek 2018, 58). 21 Edino, kar je ostalo od Temlina, je pismo, ki ga je pisal nemškim pietistom in v katerem prosi za pomoč pri izdaji svojega katekizma (Viri za zgodovino Prekmurja 2008, 202). 21 Temlin je študiral v Wittenbergu (Kerčmar 1995, 156). Francè Kidrič v članku o Juriju Dalmatinu v Slovenskem biografskem leksikonu piše: »Roditelja sta mu sicer bila vsaj 1571 še oba med živimi, a sta živela v tako skromnih razmerah, da nista mogla sina med študijami niti z obleko in knjigami oskrbovati.« (2013) 270 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC Kratici DL Düsevni liszt: Mêszecsne verszke novine EK Evangeličanski kalendari Reference Arhivski vir Evangeličanski deželni arhiv Budimpešta, Visitatio Ecclesia Hodosiensis habita 1798 20. July hora 10. Ante mer. in Templo. Časopisni viri Düsevni liszt: Mêszecsne verszke novine. 20. 6. 1924. 2/7. – – –. 20. 12. 1924. 3/1. – – –. 20. 5. 1926. 4/6. – – –. 20. 11. 1932. 11/12. – – –. 20. 12. 1933. 12/1. – – –. 20. 8. 1938. 16/9. Druge reference Balogh, Gyula. 1901. Vasvármegye nemes családjai. Sombotel: Bertalanffy József könyvnyomdája. Bartholomaeides, Joannes-Ladislaus. 1817. Memoriae Vngarorum qui in alma condam Vniversitate Vitebergensi a tribus proxime concludendis seculis studia in ludis patriis coepta con- firmarunt concinnatae studio et opera Ioannis Ladislai Bartholomæides olim Academiae hujus civis nunc Kövinii V. D. Ministri. Pešta: Typis Joannis Thomae Trattner. Catalogus bibliothecae Hungaricae nationalis Széchényianae. 1803. Zv. 1. Scriptores hungaros et rerum hungaricum typis editos complectentis: Suplement 1. A.–Z. Bratislava. Ditmajer, Nina. 2022. Berkejeva pesmarica. V: Register rokopisov slovenskega slo- vstva. Uredil Matija Ogrin. Ljubljana: ZRC SAZU. Https://rrss.manuscripta.zrc-sazu. si/rrss_ms_146 (pridobljeno 23. 6. 2023). Dular, Anja. 2022. O poimenovanju naše- ga jezika od Primoža Trubarja do Valentina Vodnika. V: Kočevar 2022a, 131–146. Evangeličanski kalendari. 1935. Uredil Izidor Hahn. Murska Sobota: Prekmurska tiskarna. – – –. 1936. Uredil Izidor Hahn. Murska Sobota: Prekmurska tiskarna. Fényes, Elek. 1851. Magyarország geo- graphiai szótára, mellyben minden város, falu és puszta, betürendben körülményesen leiratik. I. Kötet. Pešta: Nyomtatott Kozma Vazulnál. Golec, Boris. 2022. Karniolizacija – stranpot v slovenski etnogenezi?. V: Kočevar 2022a, 147–198. Göncz, László. 2000. A muravidéki magyar- ság 1918–1941. Doktorska diserta- cija. Lendava. Magyar Nemzetiségi Művelődési Intézet. Hrabovszky, György. 1803. A dunántúli evangy. aug. conf. superintendentia' prédikátorai, kiknek rövid le-irásokkal. Veszprém: Nyomtattatott Özvegy Számmer Klára betüivel. 271 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 255–272 PISNI VIRI O BLAŽU BERKEJU Jambrešić, Andrija. 1742. Lexicon Latinum interpretatione Illyrica, Germanica, et Hungarica locuples, in usum potissi- mum studiosæ juventutis digestum, ab Andrea Jambressich, Societatis Jesu Sacerdote, Croata Zagoriensi. Zagreb: Typis Academicis Societis Jesu, per Adalbertum Wilh. We ſseli. Jesenšek, Marko. 2013. Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. – – –. 2019. Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša. Slavia Centralis 12/1: 239–262. Just, Franci. 2013. Berke, Blaž (1754–1821). Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU. Https://www.slovenska-biogra- fija.si/oseba/sbi1017950/ (pridobljeno 23. 6. 2023). Káli, Csaba. 2009. Közigazgatási és terüle- ti változások Zalában 1945–1950 között. Ezer év. Zala megye históriája. Zalaegerszeg: Zalai Hírlap. Kerčmar, Vili. 1995. Evangeličanska cer- kev na Slovenskem. Murska Sobota: Pomurski tisk. Kidrič, Francè. 2013. Dalmatin, Jurij. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU. Https://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi169220/ (pridobljeno 23. 6. 2023). Kiss, Gábor. 2000. A történeti Vas vármegye 11–12. századi templomairól. V: Hadak útján: A Népvándorlás kor fiatal kuta- tóinak konferenciája, 379–391. Szeged: [s. n.]. Kočevar, Vanja, ur. 2022a. Kolektivne identite- te skozi prizmo zgodovine dolgega tra- janja: Slovenski pogledi. Ljubljana: ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa. Kočevar, Vanja. 2022b. Romanje slovenske »nacije« v Porenje kot znamenje etnič- ne kolektivne identitete. V: Kočevar 2022a, 299–356. Kozar, Marija. 1996. Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem. Monošter: Zveza Slovencev na Madžarskem. Krstna knjiga. 1753–1797. Škofija Murska Sobota. Župnija Pertoča. Kuzmič, Franc. 1999: Bibliografija prek- murskih tiskov 1920–1998. Ljubljana: Založba ZRC. Lülik, Štefan. 1833. Te vélke ABC ali Solszka- Vcsenyá v-zgovárjanyi. Rokopis. Državni Arhiv Sombotel. Novak, Vilko, ur. 1935. Slovenska krajina: Zbornik ob petnajstletnici osvobojenja. Beltinci. – – –. 1958. Jožef Košič prekmurski pisatelj. Ljubljana: Slovenska akademija znano- sti in umetnosti. – – –. 1976. Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana. Petrik, Géza. 1888. Magyarország bibliograp- hiája 1712–1860: Könyvészeti kimuta- tása a Magyarországban s hazánkra vonatkozólag külföldön megjelent nyomtatványoknak. Budimpešta: Kiadja Dobrowsky Ágost. Pustaj, Jožef. 1893. Krscsánszko katholi- csánszke cerkvene peszmi sz potrej- bnimi molítvami i vnógími vogrszkimi peszmami. Budimpešta: Vö dáne od Drűstva Szvétoga Stevana. Raič, Božidar. 1869. Prekmurski knjishniki pa knjige. V: Letopis Matice Slovenske 1869, 57–84. Ljubljana: Slovenska matica. Rajh, Bernard. 2005. Severozahodna prleška imena. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književ- nosti, Filozofska fakulteta. Schematismus Cleri Archi-diocesis Zagrabiensis pro anno MDCCCLX. Zagreb: Velocibus Typis Caroli Albrecht. Sedar, Klaudija. 2020. Vloga cerkve pri priključitvi Prekmurja: Razlike in po- dobnosti v delovanju evangeličanov in katolikov. V: »Mi vsi živeti ščemo«: Prekmurje 1919: okoliščine, doga- janje, posledice, 224–244. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Sever, Bela. 1990. Pomurje A–Ž: Priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Murska Sobota: Pomurska založba. 272 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 255–272 AKOŠ ANTON DONČEC Smej, Jožef. 1997. Problemi slovenskega jezi- ka v porabski župniji Kethely leta 1783. Časopis za zgodovino in narodopisje 1: 38–42. Szinnyei, József. 1891. Magyar írók élete és munkái I. kötet. Budimpešta: Kiadja Hornyánszky Viktor könyvkiadóhivatala. – – –. 1893. Magyar írók élete és munkái II. kötet. Budimpešta: Kiadja Hornyánszky Viktor könyvkiadóhivatala. – – –. 1897. Magyar írók élete és munkái V. kötet. Budimpešta: Kiadja Hornyánszky Viktor könyvkiadóhivatala. – – –. 1900. Magyar írók élete és munkái VII. kötet. Budimpešta: Kiadja Hornyánszky Viktor könyvkiadóhivatala. – – –. 1906. Magyar írók élete és munkái XI. kötet. Budimpešta: Kiadja Hornyánszky Viktor könyvkiadóhivatala. Šebjanič, Franc. 1979. Die protestantische bewegung der pannonischen Slovenen. Murska Sobota: Pomurska založba. Škafar, Ivan. 1978. Bibliografija prekmur- skih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Viri za zgodovino Prekmurja / Források a Muravidék történetéhez. 2008. Zv. 1. Szombathely: Vas Magyei Levéltár.