O Starem gradu
§lizu  Novega  mesta stoji na  višini Stari grad.   Od  obeh   strani ga pozdravljajo vinske gorice,   a on zre zamišljeno  proti Krki nalik starčku,   ki   premišlja o   davnih   dneh.   Pod  njim  žubori starograjski potok in drvi urno svoje valčke majki Krki v na-ročje.   0 Starem gradu vedo starejši  ljudje  mnogo  povedati.  Takolc v jesenskih in  zimskih večerih,  ko so   dnevi  že kratki,   sedejo domači h kupu koruze in ličkajo ali ružijo. Tudi sosedovi dojdejo pomagat, da je krajši čas. Oče starček   zlczejo   z zapečka,   roke   se   jim tresejo,   a pc-magali bodo vendarle, nekaj že odležejo. Otroci so brž pri njih:   »Oče, nocoj nam boste povedali kaj o Starem gradu.«   — »Oj otročaji, ničesar ne zapomnite, saj sem že povedal,  lani sem  vam povedal,  ko smo ko-ruzo ličkali!« —   »Ali, očka,   to je že dolgo od takrat,  povejte nam še enkrat!«
Dcd vedo, da ne bodo imeli prej miru, da povedo spet in spet, kar so slišali sami praviti nekdaj, ko so bili še tako majhni, kakor so sedaj njih vnučki in vnučice.
V naše krajc je prišel v davnih časih velikan. Nihče ni vedcl, kdo je in odkod. Ljudje sami so ga nazivali Samsona. To pa zato, ker je bil velik in močan kakor sam svetopisemski Samson. Prebivati ni mogel nikjer, ker je bilo zanj vse premajhno. Kadar je legel na posteljo, ga je polovico viselo z nje. Nekoč jc prišel v kmetiško hišo. Ni se pa sklonil, pa je zadel z glavo v strop s tako silo, da bi bilo kmalu po njem.
30
Sklenil je, da sezida tu v bližini poslopje, ki bo zanj dosti veliko in prostorno. Zbral si je prostor, kjer stoji danes Stari grad.
Najprcj je nalornil kamenja. V bližnji vasi Češnjicah je lomil kar cele skale in jih je metal na izbrani prostor s tako lahkoto, kakor vrže otrok kamenček.
Da bi bil zid trdnejši, je nanosil za malto iz morja morske vode. Ko je imel vse pripravljeno, je začel zidati. Zidal je tako hitro, da je kaj kmalu dozidal ogromno poslopje. Pravijo, da stoji ta zid še dan-danes.
Velikan je potem sameval v mogočni graščini. Nekoč pa je zginil. Nihče ni vedel, kam. V spomin na orjaškega moža so pa naslikali pri vhodu na grajsko steno velikana, ki drži veliko skalo v roki.
«
Pod gradom leži širho grajsko polje. Na polju je dolga in široka njiva, ki ji pravijo njiva »Na krivici«. Zakaj se ta njiva tako imenuje, o tem sd tudi pripovedovali moj ded.
Graščak, lastnik Starega gradu, je bil neusmiljen človek. Kmete, ki so mu morali delati tlako, je mučil kakor živino. Nekoč jih je vpregel v plug in zapodil na to njivo orat. Grajski gospe so se zasmilili ubogi kmetje, pa je zato lepo prosila moža, naj nikar ne trpinči ubogih ljudi, ker se jim godi krivica. Graščak je slušal svojo ženo, izpustil je kmete in od takrat jih ni več vpregal. Ljudje so pa dali tej njivi ime »Na kri-vici«, in to ime ima še dandanes.
*
Tod skozi so prišli nekoč Turki. S seboj so prinesli veliko drago-cenega plena, ki so ga med potom naplenili. Imeli so baje celo zlato tele. Ko so zagledali Stari grad, so zaželeli dobiti še njegovo imetje. Zato so grad obkolili in oblegali. Vse dragocenosti, med temi tudi zlato tele, so pa zakopali, da bi jim med bojem kdo česa ne izmaknil.
Grad je branilo debelo in močno zidovje. Za zidom je pa odbijala napade močna grajska posadka. Na vso moč so se Turki trudili, da bi premagali grad, a ni se jim posrečilo. Obupali so že skoro, da bi ga mogli osvojiti. Slednjič so se pa vendarle zagnali še enkrat z vso silo nanj, a izkupili so jo pošteno. Komaj so splezali na zid, že so padali pod meči in sekiramj, kakor bilke pod koso. Več kakor polovico je bilo pobitih in ranjenih. Oni pa, ki so še ostali, so se pognali v bcg.
V silni zmedi so pa Turki pozabili na zaklad, ki so ga bili zako-pali. Ostal je v zemlji pod gradom. Marsikdo ga je že trudoma iskal, ali zastonj. Pravijo pa, da Turki še niso pozabili nanj, in kadar pridejo tod mimo, ga bodo izkopali in vzeli s seboj. Grad pa bodo razdejali tako, da ne bo ostal kamen na kamenu.                         Ludovik Koželj