__________________________ VRTEC __________________________
Karintiofil:
Dobrač.
ii.
Vrk Dobrača je prostorna, travnata planota, kjer se pase goveja živina. Dobrač obsega približno 50 km- površine, a tekoče vode ne najdete na njem,  razen  po  deževju.  Vsa  voda  izgine  v  notranjost  gore.   Živina, ki se pase vrhu Dobrača, si gasi žejo z vodo, ki se nabira v lijastih kotanjah. Na vrhu Dobrača je lep turistovski planinski dom, last nemškega pla-ninskega  društva.  Vrhu  gore  sta  tudi  dve  cerkvici,  slovenska  in  nemška. Kakor že omenjeno, stoji Dobrač na meji med nemško in slovensko zetnljo. Severno od Dobrača prebivajo Nemci, južno, v Ziljski dolini, pa Slovenci. Slovenska  cerkvica  vrhu Dobrača  spada  v  župnijo  Čače   v  Ziljski   dolini,
Pogletl po Ziljski dolini (Šmohor, Preseško jezero, Dobrač).
nemška cerkviea pa v župnijo Nemški Plajberk na severnem vznožju Do-brača. Obe cerkvici sta posvečeni Materi božji.
Strmo pada Dobrač proti jugu, proti Ziljski dolini. Južna stran Dobrača se je namreč vsled potresa odtrgala in je zdrčala v dolino. To se je zgodilo dnc 25. januarja 1. 1348 ob štirih popoldne. Odtrgana gorska plast je pod-kopala pod seboj vasi, cerkve in gradove. Biti je moralo nekaj podobnega kakor tedaj, ko je žareča lava iz Vezuva zasula mesti Capri in Pompeji. Vsled prsti in skalovja, ki je pridrčalo v dolino, se je Zila zajezila in pre-plavila dolino. Cela spodnja Ziljska dolina je bila jezero. Pod odtrgano gorsko plastjo in pod vodovjem je bilo pokopanih. sedemnajst vasi in devet cerkva. Pokončanih je bilo okrog 5000 ljudi. Pozneje je Zila spet prejedla grobljo. jezero je odteklo, a zemlja je ostala močvirna do današnjega dne.
Veličasten je razgled z Dobrača. Ni je v Avstriji ne v Nemčiji gore, s katere bi se nudil tako veličasten razgled, kot se nudi z Dobrača. Več kot
26
__________________________ VRTEC .,_________________________
tristo gora (gorskih vrhov) ti zre oko z Dobrača. Na vzhodu se dviguje mo-gočna Svinška ali Svinja planina, dalje Golica (K-oralpe) na koroško-šta-jerski meji, in še dalje Fohorje na Štajerskem. Potem mogočni zid Karavank, . s Peco nad Podjuno, z Obirjem na meji med Rožem in Podjuno, dalje Košuta, Stoi, Kepa ua koioško-kianjski meji, vse vrhovi z nad 2000 metvi. Košuta, Stol, Kepa na koroško-kranjski meji. Onstran Karavank Kamniške planine z Ojstrico, Kočno, Grintovcem, ki dosegajo ali presegajo poltretji tisoč metrov. Še bližje, na jugu Mangart, Triglav in drugi vrhovi Julijskih. planin. Dalje: južnotirolski Doloiniti, Karnske, Ziljske, Ectalske, Štubajske, Cilertalske planine, Visoke in Nizke Ture, v Visokih Turah z večnim ledoin pokriti Veliki Klek. Tam daleč na švicarski meji 3906 m visoki Ortler.
A v nižavi ravnine, doline, jezera, mesta, trgi, vasi. Z Dobrača pregledaš celo Koroško. Na jugu, prav na vznožju Dobrača, leži Ziljska dolina z malim, a ljubkim Preseškim jezerom. Po dolini se vije bistra Zila, ki se pri Beljaku steka v Dravo. Posebno nas zaniuia poleg Ziljske doline pogled proti vzhodu: Beljaška in Celovška kotlina. Prav za prav se imenuje vsa zemlja med Do-bračem, Karavankami in Svinško planino: Celovška kotlina. To je še danes povečini slovenska zemlja. Sredi kotline leži Celovec, severno od Celovca Gosposvetsko polje, južno od Celovca Rož: to je Dravska dolina od Rožeka do Obirja ali do izliva Bele v Dravo. Od izliva Bele v Dravo dalje se imenuje Dravska dolina, ki se razširi v mogočno polje, Podjunska dolina ali Podjuna.
Drava deli Podjuno v severni in južni del. Glavni kraj v severnem delu je Velikovec, v južnem pa Pliberk. Sredi Podjune leži Doberlavas, ki so jo Nemci v prejšnjih časih imeuovali Doberndorf, pozneje Oberndorf in zdaj Eberndorf. Že ime priča, da je to pristno slovenska naselbina.
Gelovško kotlino omejujejo na severu Št. Urška in Magdalenska gora nad Gosposvetskira poljem ter Svinška planina. To so naravni mej-niki med nemško in slovensko Koroško. Slovenska Koroška tvori lepo zemljepisno celoto. Naravno središče slovenskega Korotana je Celovec. Ob zahodnera robu Slovenske Koroške leži Beljak. a slovenska zemlja se podaljšuje še dalje proti zahodu. Ta podaljšek je Ziljska dolina, ki je do Šmohorja slovenska.
Bilo je leta 1850., ko je tedaj jedva dvajsetletni avstrijski cesar Franc Jožef obiskal Ziljsko dolino. Cesar je videl v Ziljski dolini mnogo slovenskih zastav in je v Šmohorju vprašal okrajnega glavarja: «Ali je v teh krajih mnogo Slovencev?« Glavar muje odgovoril: «Od tu proti vzhodu so sami Slovenci.« Od Šmohorja do Štajerske se razprostira slovensko ozemlje, in od nikoder ne pregledaš tega ozemlja tako dobro kakor z vrh Dobrača.
(Nadaljevanje.)