Živahno na Prežihovi šoli
S pevskim zborom osnovne šole Prežihov Voranc smo se srečali na drugem srečanju Prežihovih šol, ki je bilo letos v ljubljanski Festivalni dvorani. Peli so slovensko in srbskohr-vaško, tako kot pač govorijo otroci, ki obiskujejo to šolo. Zborovodkinji slovenskega mladinskega pevskega zbora, Cita Radanovič, in srbskohr-vatskega otroškega in mladin-skega zbora, Angelina Kara-kaš, se trudita po svojih mo-čeh, da bi bilo petje čimboljše.
»Ceprav sta zbora številčno kar močna, pa otroci, pred-vsem k slovenskemu pev-skemuzboru, nehodijopreveč radi, ker so prav v času, takoj po pouku, tudi druge interesne dejavnosti, ki bolj privabljajo otroke,« nam je povedala Čita Radanovič.
Zborovodkinja srbskohrva-škega pevskega zbora pa se srečuje s prevelikim zanima-njem za petje tudi pri tistih otrocih, ki nimajo posluha.
Sogovornici sta se izmenič-no dopolnjevali v izjavah, da imajo veliko nastopov, in da za vsak nastop pripravita druge pesmi, razen v maju, ko je pre-več nastopov.
»Nastopamo v krajevni skupnosti, v domu za ostarele na Poljanah in na Taboru, na srečanjih mladih pevcev ob-čine Center in na vseh šolskih proslavah,« je dodala Karaka-ševa.
Veliko pevcev hodi v glas-bene šole, ki so tudi pravv času pevskih vaj. Vsak začetek šol-skega leta je dokaj obetaven, potem pa se otroci naveličajo. Ko so vaje med poukom, še pridejo, po njem pa težje. Ne-koliko bolje je pri otroškem zboru.
»Pevski zbor oblikujemo vsako leto znova. Letos odhaja 15 dbbrih pevk in naslednje leto bomo dobilinove. Kvalite-ta raste le eno leto, potem pa zopet znova. Težave so tudi s prostorom, ker imamo le en prostor za vaje, imamo pa in-strumente, to je pa res,« je po-vedala Radanovičeva.
Srbskohrvaški zbor vklju-čuje otroke raznih narodnosti, in tak je tudi njihov repertoar. Z letošnjim šolskim letom je tovarišica Karakaševa začela uvajati v pete razrede igranje blok flavte. Odziv je bil zelo dober in naslednje leto name-rava uvesti še igranje na orgle, kajti njeni otroci nimajo mož-nosti, tako kot slovenski, da bi se vpisali v glasbeno šolo.
Kot zahvalo za sodelovanje dobijo osmošolci pohvalo in ploščo, toda trud, vložen v te pevce, se največkrat takrat tu-di konča, kajti le redke srednje šole imajo pevske zbore.
BARBARA WOHINZ: Le-tos končujern osnovno šolo. Šest let sem pela v pevskem zboru, najprej v otroškem in
sedaj v mladinskem, kjer ima-mo vaje dvakrat tedensko, en-krat za posamezne glasove in drugič skupinsko, pred na-stopi pa vadimo vsak dan.
Rada pojem in škoda, da na Šubičevi gimnaziji, kamor bom šla po končani osnovni šoli, ni pevskega zbora. S prija-teljicami si bomo poskušale najti kak drug zbor, kjerbomo lahko še naprej prepevale.
JASNA STOSlC: Rada po-jem, predvsem bolj resne pe-smi. Pri izboru pesmi odloča-mo tudi sami, in če bi vsi redno hodili na vaje, bi lahko dosegli veliko več. V zboru pojem četr-to leto in mi vzame veliko časa, posebno v zadnjem času, ko vadimo vsak dan.
WITMOND ROBIN: Tovari-šica me je izbrala za srbskohr-vaški pevski zbor, zakaj, sam ne vem, hodim pa rad. Mama sicer ne vidi rada, da hodim, ker mi vzame veliko časa in jo moram vsakokrat sproti prosi-ti. Kadar pridemo vsi, nas je60, poprečno pa nas hodi 30. Poje-mo različne pesmi, holandske, odkoder sem doma, pa še nismo.
CVTETANA ARSENOV: To-varišica me je izbrala za petje v zboru že vprvemrazredu, letos pa obiskujem osmi razred. Ni mi žal za tisto uro ali dve po pouku, ki jih prepojem v zbo-ru. Najraje pojem partizanske pesmi vseh narodov.
Minka Skubic