Leto XLII. • Štev. 37 (2114) Ust Je nastal po združitvi goriškega Četrtek, 27. septembra 1990 tednika »Slovenski Primorec« in trža- n xa sli i/.a.i škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949 Posamezna številka 1000 lir TAXE PERQUE GORIZIA SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZiA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO ll/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646 TASSA RISCOSSA ITALY Jezus Kristus učeraj, danes, jutri Problemi in spori v Jugoslaviji V nedeljo 9. septembra se je števerjan-sko cerkveno občestvo spomnilo dekana Marjana Komjanca ob 50-letnici nove maše. Koncelebracijo je vodil g. Jožko Be-nedetič, ki je tudi pridigal. Potem ko se je spomnil pokojnika in njegovega dela, je spregovoril o nekaterih aktualnih problemih sedanjega časa. Tudi Marjan Komjanc je s svojim duhovniškim življenjem in delom stopil v vrste tistih duhovnikov na Primorskem, ki jim danes pravimo Čedermaci in ki so najlepša dika Cerkve na Primorskem, ki jih zgodovina ne samo ne bo mogla nikoli izbrisati, ampak jih je vpisala na svoje najsvetlejše strani. To poudarjamo ne zato, da bi poveličevali in povzdigovali duhovniški stan pred drugimi, ampak zato, da bi sedaj v časovni odmaknjenosti lepše zablestela epopeja trpljenja, nezlomljive zvestobe, nesebičnega žrtvovanja in razdajanja primorskih duhovnikov, ki so bili tesno povezani z usodo našega ljudstva v času, ko je bilo to ljudstvo zatirano, razžaljeno in ponižano. Poslanstvo in vloga duhovnika med našim narodom pa sta posebno vidna danes, ko doživljamo izredne prelomne čase. Do kakšnih izkušenj, spoznanj in zaključkov smo se dokopali v teh zadnjih desetletjih po drugi svetovni vojni? Kakšna spoznanja nam prinaša nenadni zlom in razsulo komunizma v svetu? Človek, ki trezno misli, presoja in vidi, lahko ugotovi tri velika dejstva. VERE NISO MOGLI UNIČITI Vera je neuničljiva, ker prihaja od Boga in ne od ljudi. Vere si niso ljudje izmislili. To je pogumno povedal eden judovskih prvakov, ko so v Jeruzalemu zaprli apostole. Rekel je: »Pustite jih pri miru; če je to, kar učijo od Boga, jih ne boste mogli uničiti.« In vendar je bil narejen blazen poskus, da bi vero uničili in ustvarili človeka brez Boga. Narejen je bil program za likvidacijo krščanstva v našem narodu. Slovenski kristjani so v teh preteklih letih veliko trpeli, bili. zapostavljeni, zasmehovani, zatirani in poniževani. Mnogi so pogumno vztrajali. To je dejstvo, na katero mora človek danes gledati z ganotjem. Sodobni slovenski mislec je napisal: »Čast slovenstva so reševali zvesti in neupogljivi kristjani.« Cerkev na Slovenskem se je v trpljenju in preganjanju prečistila, odložila Je mnogo napak in se tako pripravljala na novo prihodnost, ki je ni mogla predvideti, a se danes pred njo odpira polna novega upanja. Kot služabnica človeštva stopa danes vsa nova in čista pred današnjega človeka, da mu prinaša Kristusa. VERO PA KRISTJAN LAHKO IZGUBI / Drugo dejstvo, do katerega smo se dokopali, pa je v tem, da v človeku vera lahko tudi propade. Vera je božji dar, ki ga je treba sprejeti, ceniti, čuvati, braniti, izprositi. Dar vere človek lahko tudi izgubi, ga zavrže. Mnogi so v našem narodu ta dar zavrgli in med nami ustvarili nov rod ljudi brez Boga.. Vsi, ki so se takoj po vojni odločili za ateizem, so bili krščeni in prejeli versko vzgojo. Vsi ti se danes lahko zopet vrnejo k veri. V svojih sinovih in vnukih pa so ustvarili nov rod ateistov, ki se niso sami odločili za ateizem, ampak so se v njem kratkomalo znašli in danes ne vedo, kam naj se vrnejo. NI NADOMESTKA ZA JEZUSA KRISTUSA Nenadno razsulo brezbožnega sistema, v katerem smo živeli, pa nam dokazuje, da je Jezus Kristus nenadomestljiv. Kristusa so prikazovali kot slepilo in izmišljotino, ki človeka odtujuje. Hoteli so graditi in ustvariti nov svet in novega človeka brez Boga. Zaton te ideologije potrjuje resnico, da niso možni nadomestki za Jezusa Kristusa in da so vsi poskusi, da bi Jezusa nadomestili, le brezupen podvig. Ta sistem se Je pred očmi vsega sveta izkazal za to, kar je dejansko bil: tragična utopija, ki je povzročila v našem narodu nazadovanje brez primere na verskem, duhovnem, moralnem in občečloveškem področju. Potrebna bodo desetletja in celo stoletja, da se škoda popravi. Danes se vedno bolj utrjuje prepričanje, da je Jezus Kristus edini, ki more prinesti človeštvu rešitev. S tem prepričanjem se je začel pohod krščanstva v svet. Apostol Peter je na binkoštni dan odkrito in pogumno povedal: »On je kamen, ki so ga zidarji zavrgli, pa je postal vogelni kamen. V nikomer drugem ni odrešenja, zakaj pod nebom ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje mogli rešiti.« S tem prepričanjem stopamo kristjani v tretje tisočletje krščanstva. Na razvalinah, ruševinah in pogorišču lažne kulture smrti in brezboštva, odkrivamo kamen, ki so ga zidarji zavrgli, pa je temeljni kamen človeškega življenja in zgodovine, da bomo na njem gradili nov svet, novega človeka, novo civilizacijo ljubezni. Ljubljanski škof A. B. Jeglič Slovenska teološka akademija v Rimu, ki se je v preteklih letih spomnila Slomška, Ivanocyja, Trinka, Sedeja, iMissie, Gnidovca in Mahniča, je letos od 18. do 21. septembra pripravila simpozij o ljubljanskem škofu dr. Antonu Bonaventuri Jegliču, ki je vodil ljubljansko škofijo od 1898 do 1930. Vrsta laičnih in duhovniških strokovnjakov je skušala prodreti s svojimi razmišljanji in predavanji v veličino tega moža, ki ga uradna novejša zgodovina sploh ne pozna ali pa ga slika v podobah, ki so vse prej kot Jegličeve. Anton Bonaventura Jeglič se je rodil v Begunjah na Gorenjskem 29. maja 1850. V mašnika je bil posvečen 27. julija 1873. Pa doktoratu na Dunaju kot gojenec za voda Augustineum je poučeval v ljubljanskem bogoslovju. Leta 1882 je odšel v Sarajevo, kjer je bil kanonik, generalni vikar in leta 1897 pomožni škof. Leta 1898 je prišel za škofa v Ljubljano in v tej službi ostal do leta 1930. Kot upokojenec je dve leti živel v Gornjem Gradu, nato je prišel v Stično, kjer je umrl 2. julija 1937. Predavanja na simpoziju so bila na dostojni višini, dobro pripravljena in so nam odkrila marsikatero novost in tudi skrivnost v življenju in delu tega ljubljanskega škofa. Slišali smo osebne oznake: skrben pastoralni delavec, odličen človek, močno čustven, nadarjen za aktualna vprašanja, stalen delavec, neupogljiv, odločen, ponosen in otroško preprost, včasih prenagljen, pogumen, močna narava, vodilna in samosvoja osebnost, originalen in tudi daljnoviden, predvsem pa dober človek. In še bi lahko naštevali. Simpozij se je pod pokroviteljstvom Slovenija se ubada s stavkami. Stavkali so v Ljubljani cestni pometači, ker je mestni svet sklenil, da razreši dolžnosti direktorja te službe Branka Omerzuja. Delavci nočejo sprejeti novega, češ da je dosedanji kar na mestu. Vendar mestni svet vztraja pri svoji odločitvi. V petek 21. septembra so za eno uno stavkali policisti, čeiš da imajo prenizke plače v primeri s cariniki. Ti slednji so državni nameščenci in imajo precej višje plače kot policija, ki je republiška. Vsem državnim nameščencem je namreč Ante Markovič zvišal plače. Se vedno je nerešen gospodarski položaj podjetja ELAN. Že ponovno so skušali najti rešitev, da bi podjetje ne šlo v stečaj, a vsakikrat zaman. Sedaj čakajo, ah bo slovenska vlada garantirala plačilo dolgov. Zanimivo je pa, da so pri ELANU izginili številni dokumenti, tako da sploh ni znan pravi gospodarski položaj tega podjetja. Na mejnih prehodih z Italijo in Avstri- nadškofa Al. Šuštarja odvijal v sledečem redu: 18. sept.: Poglavitne silnice življenja Cerkve v Jegličevem času (Metod Benedik); Osnovna antropološka oznaka in duhovni profil škofa Jegliča (Janez Juhant); Grafo-loška analiza Jegličeve pisave (Anton Trstenjak; prispevek so prebrali); Jegličevi stiki z A. Kalanom, Flisom, A. Ušenični-kom in J. šiško (Jožko Pirc); Jeglič in nadškof Sedej (A. Sedej); Jeglič, Stross-mayer in Stadler (v hrvaščini Marko Or-solič); Ozadje imenovanja za Sarajevo in Ljubljano (Vinko Rajšp); Jeglič kao kanonik, duhovnik sestara, generalni vikar i pomočni biskup u Sarajevu (v hrvaščini Mato Zovkič). 19. sept.: Jegličev pastoralni program (Rafko Valenčič); Pastoralno delo škofa Jegliča v pastoralnih listih (Bogdan Kolar); Jegličeve sinode (Borut Košir); Jeglič in duhovniki, osebni vidik (Franc Ora-žem); Jeglič pospeševatelj redovnega življenja (s. Jasna Kogoj). 20. sept.: Zavzemanje škofa Jegliča za primorske Slovence (Franc Kralj); Jegličevo liturgično delovanje (Marjan Smolik; prispevek prebrali); Vzgojni spisi (Slavko Snoj); Teološko-dogmatični spisi (Bogdan Dolenc); Obravnavanje moralnih vprašanj (Tone Mlinar); Biblični spisi (France Rozman). 21. sept.: Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja (France Dolinar; prispevek so prebrali); Jeglič in slovenska politika do 1918 (Vasilij Melik); Jeglič v slovenskem političnem življenju po 1918 (Janko Prunk); Jeglič in dunajske oblasti (Walter Lukan); Odnos slov. liberalizma in socializma do Jegliča (Jure Perovšek); Katoliški shodi (Stane Granta); Jeglič in krščansko socialno gibanje (Vinko Potočnik); Ustanovitelj Zavoda sv. Stanislava in prve slovenske gimnazije (Stane Gabrovec). Simpozij je odprl msgr. M. Jezernik, ki je odkril tudi sliko škofa Jegliča, delo slikarja Krištofa Zuplja. V sredo 19. septembra smo bili pri grobu sv. Cirila v cerkvi sv. Klementa, kjer je vodil somaševanje dr. Al. Šuštar. V sredo nas je sprejel tudi papež, ki nas je takole nagovoril: »Med nami pozdravljam vas, dragi udeleženci Jegličevega simpozija, ki ga je priredila Slovenska teološka akademija. Z večletnim raziskovanjem želite osvetliti osebnost ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, ki je s svojo globoko duhovnostjo in široko kulturo osvetlil svojemu narodu temelje krščanstva in mu po svojih močeh pomagal ustvarjati pogoje za sodobni kulturni razcvet. Vašemu delu in prizadevanju moj apostolski blagoslov.« Lojze Škerl ju so zaplenili že večje količine orožja, ki so ga skušali vtihotapiti v državo. Šlo je vedno za ljudi z juga. Zaplenili so tudi večje količine mamil, zlasti heroina, ki ga tihotapci skušajo iz Turčije preko Jugoslavije spraviti v Italijo in v druge zahodnoevropske države. Vlada je izdelala osnutek nove ustave Republike Slovenije, ki jo bo Skupščina sprejela prihodnje dni in jo bo nato predala v javno razpravo ljudstvu. Ljubljanska univerza ne bo več univerza Edvarda Kardelja, temveč samo Univerza v Ljubljani. Tako je sklenil svet univerze. Poimenovali so jo po Edvardu Kardelju leta 1979. Sedaj so Kardelja izbrisali z vseučilišča, saj je bil Je učitelj, ki je gledal univerzo samo od zunaj. Njegova zamisel o samoupravljanju v gospodarstvu je doživela katastrofo in dokazala, da Kardelj ni bil kak genialen ekonomist, za kar so ga imeli. Zanimivo je tudi, da so iz slovenske Skupščine (parlamenta) odstranili Titov kip in ga začasno prenesli v muzej. Tudi Titove slike niso več obvezne v javnih lokalih. Sedaj čakamo samo še, da bo plevel prekril napis na Sabotinu »Naš Tito«, v upanju, da novogoriška občina ne bo imela sredsetev, da ga očisti. ♦ * * Na Hrvaškem so doživeli to, da so v kaznilnici v Lepoglavi imeli prvič po vojni sv. mašo. Daroval jo je lepoglavski župnik Mato Repič. K maši so prišli prav številni zaporniki in čedno oblečeni. Zastopnik zapornikov je dejal: »Zahvaljujemo se kardinalu Kuhariču, da je pri oblasteh dosegel, da lahko molimo k Bogu. Zahvaljujemo se tudi hrvaškim oblastem.« Končal je: »Ni mogoče, da bi zadostili pripadnikom vseh veroizpovedi, toda vsi vemo, da je samo en Bog, pa naj se imenuje Alah, Vsemogočni ali Jahve.« Maša je bila v dvorani za tenis, ki je prej bila kapela. Zapor v Lepoglavi je do leta 1854 bil samostan pavlincev. Ko so ga ti zapustili, je država v njem odprla jetnišnico. Jetniki so se pa množili in prvotni zgradbi so dozidavah vedno nove zgradbe, tako da je Lepoglava bila in je še vedno največji zapor v Jugoslaviji. Župniku so po maši pokazali celico, v kateri je bil zaprt Tito za časa kraljeve Jugoslavije, pa celico, ki je v njej bil zaprt sedanji predsednik Hrvaške Tudjman in tudi celice, v katerih je bival kardinal Stepinac, ki ga je Tito dal obsoditi. Nekoliko preseneča pismo, ki so ga podpisali nekateri srbski pravoslavni episko-pi, med njimi tudi ljubljanski metropolit Jovan. V tem dokumentu, ki so ga podpisali v iPakracu na Hrvaškem, trdijo, kako je pravoslavna Cerkev na Hrvaškem zatirana, ustrahovana, ponižana, kako požigajo pravoslavcem hiše in domove, odpuščajo jih z dela in celo ubijajo. Za vse to naj bi bila .kriva tudi katoliška Cerkev na Hrvaškem in seveda Vatikan ter list Glas koncila, ki k vsemu temu podžiga s svojim pisanjem. Glas koncila, ki poroča o tem, naslavlja članek »Od škofov zastrupljena neresnica«. Saj škofje le trdijo, ne navajajo pa nobenega primera, ker takih primerov ni, trdi omenjeni časopis. ♦ * * Srbija in Kosovo, to sta danes neločljiva partnerja, in sicer zato, ker si je Srbija osvojila Kosovo kot svojo kolonijo. Kot znano je v juliju srbska Skupščina razpustila albansko Skupščino in vlado v Prištini in je vso oblast prevzela policija s svojimi posebnimi oddelki. Nasilje, ki je že prej vladalo, se je še zaostrilo. Policija vdira v hiše, preiskuje, straši in tudi pretepa mirne ljudi po domovih. Izkazalo se je, da so bili albanski otroci v šolah v resnici zastrupljeni. To je ugotovila mednarodna komisija zdravnikov. V bolnišnici v Prištini so odslovili skoro vse albansko osebje in ga nadomestili s srbskim. Posebno hudo je v porodnišnici, ker albanske žene osebju ne zau- pajo več; rodijo doma po starem običaju ali pa gredo rodit kam drugam. Delavce domačine odpuščajo z dela, ker so stavkali, obrtnikom zapirajo delavnice, trgovcem trgovine itd. Vse to je zbudilo pozornost v zunanjem svetu. Pa je prišla na Kosovo mednarodna komisija Helsinške federacije za človekove pravice. Toda v Prištini jo je srbska policija najprej zaprla, potem pa jo izgnala iz države s prepovedjo, da za tri leta njeni člani ne smejo več v Jugoslavijo. Ko so člani komisije seznanili svet o tem, je beograjski parlament vse zanikal, da to ni res. List La Voce del Popolo, ki izhaja na Reki, pa prinaša vest, da je predsednica te komisije Christine von Kohl na Dunaju izjavila, da se bo komisija 1. oktobra znova vrnila v Jugoslavijo in tudi na Kosovo. V Slovenijo in na Hrvaško so komisijo sami vabili, v Beograd in na Kosovo se bo sama povabila. Pa še to: Od 9. do 12. septembra je na Madžarskem blizu Budimpešte zasedala Evropska škofovska konferenca. Albanski katoliški škof Nikola Prela je konferenci poslal pismo. V njem prosi škofe, naj se zavzamejo pri svojih vladah, da bi se tudi na Kosovu in drugod spoštovale človekove pravice in druge svoboščine albanskega naroda. Naš Pannella je tudi sklenil, da gre v Beograd in na Kosovo, da vidi, kaj se tam godi. Olimpijske igre 1996 Poletne olimpijske igre bodo leta 1996 v Atlanti (ZDA). Olimpijski odbor, ki je o tem glasoval, je v zadnjem kolu moral izbirati med Atenami in Atlanto. Grki so bili prepričani, da bodo oni zmagali, in sicer zato, ker so prav pred sto leti (1896) obnovili v Atenah nekdanje olimpijske igre. Toda zmagala je Atlanta (51 proti 35). Grki so bili zato zelo užaljeni in dejali, da je zmagala Atlanta zavoljo denarja. Vse kaže, da je bilo res tako. Atlanta je namreč sedež družbe Coca-Cola, ki je neizmerno bogata. Kvalificirano zastopstvo SSk na Ptuju Shoda Slovenskih krščanskih demokratov na Ptuju so se udeležili poleg Bojana Brezigarja še predsednik deželnega sveta SSk Marjan Terpin, deželni tajnik Ivo Jevnikar, ki je v dopoldanskem času sodeloval pri eni od treh dobro obiskanih okroglih miz, član deželnega vodstva SSk Marij Maver ter član pokrajinskega sveta SSk v Trstu Sergij Pahor. Maver in Pahor sta se naslednjega dne udeležila tudi Slomškovega shoda na P6-nikvi in prinesla pozdrav s Primorske, kjer dve ustanovi nosita ime po znamenitem slovenskem škofu, in sicer Slomškov dom v Bazovica in slovensko državno učiteljišče A. M. Slomšek v Trstu. Jubilej na Trsatu Marijina božja pot na Trsatu bo obhajala 700-letnico. Občinski svet na Reki je izglasoval resolucijo, da bodo predlagali zagrebškemu parlamentu, naj sprejme pokroviteljstvu nad jubilejnimi manifestacijami. Prav tako bodo predlagali predsedniku Tudjmanu, ki bo jeseni šel v Vatikan, naj ob tisti priložnosti povabi sv. očeta, da obišče Mater božjo na Trsatu. Povratek k sončni uri V noči od sobote 29. na nedeljo 30. septembra se povrnemo k sončni uri. To pomeni, da bomo kazalce na url pomaknili za eno uro nazaj. Zadnjo nedeljo v marcu smo jih prestavili za eno uro naprej, sedaj pa za eno uro nazaj; tako bomo pridobili na spanju uro, ki smo jo tedaj Izgubili. Sončna ura bo ostala v veljavi do zadnje nedelje v marcu, tj. 24. marca, ko bomo obhajali oljčno nedeljo. Velika noč bo namreč 1. aprila 1991. Jegličeu simpozij v Rimu V PROTITOKU REVANŠIZEM DUHOVNA MISEL ZA 26. NAVADIMO NEDELJO »Kaj se vam zdi?... Kateri od teh dveh je spolnil očetovo voljo?« (Mt 21, 28.31) Bog se ni omejil samo na to, da je ljudi opozarjal na škodo, ld jo povzroča greh, ampak je sam stopil na svet kot »Emanuel, kar pomeni: Z nami je Gospod« (Iz 7, 14). Vse to, da bi ponudil grešnemu človeštvu pomoč: svoje usmiljenje in odpuščanje. Hotel je, da bi zopet postali njegovi ljubljeni otroci. Med Arabci kroži naslednja pripoved: Nekega dne je Vsemogočni spregovoril o ljubezni in sožitju med živalmi; srčno je želel, da bi se imele med seboj rade in bile vedno dobre. Govoril je psu, slonu, papigi in drugim živalim. Vse eo prisluhnile njegovim (besedam, samo dve živali ne. Bik se ni hotel spreobrniti, ker je v svoji nadutosti menil, da je že zadosti dober in pravičen z vsemi in ne dela nič hudega. Tudi svinja ni hotela spremeniti svojega življenja: preveč se je bila navadila jesti in poležavati v lastnem blatu. Podobno se je godilo tudi Jezusu. Mnogi so mu prisluhnili, vzeli njegovo besedo zares in spremenili svoje življenje. Nekateri pa so bili zase prepričani, da so že pravični in so na druge gledali zviška (farizeji). Jezusova beseda je šla mimo njihovih ušes. Prav tako bogatim, ki so imeli svoje srce prepolno samih sebe in materialnega bogastva, da ni bilo v njih prostora za ničesar drugega. Zato nas Jezus vedno znova vabi, trenutek za trenutkom, nedeljo za nedeljo, da pogledamo vase in presodimo, če v svojem vsakdanjem življenju upoštevamo njegovo besedo. Tudi takrat, ko z grehom zarežemo prepad med sabo in Bogom. Podobni smo drugemu sinu iz evangeljske pripovedi, ki najprej ni hotel na delo v vinograd, potem pa je šel. Jezus mora postati vsakemu od nas zgled in vodnik, ker je edino on do konca izpolnjeval božjo voljo. MILAN NEMAC Polemike, ki zadnje čase burijo duhove v italijanski javnosti, so po vsebini in obliki zelo podobne tistim, ki divjajo v Sloveniji in pri nas: govor je namreč o ubojih, ki naj bi jih bili zagrešili komunisti med vojno in po njej pa tja do petdesetih let, in to zlasti v Emiliji. Zanimivo je, da je zahteva po razčiščen ju teh dogodkov prišla s strani komunističnih krogov samih ter bivših partizanov. Seveda je tudi tu prišlo do vika in krika, češ da se s tem blatijo odporništvo in borci proti naoifašizmu, da se potvarja zgodovina ipd. Take izjave so silno podobne tistim, ki jih v matici in zamejstvu poslušamo kar na tekočem traku: na pohodu je »revanšizem«, borce za svobodo izenačujejo s kvizlingi itd. Ob vsem tem je potrebno poudariti tole: če govorimo o komunističnih i(ne partizanskih) zločinih med in po vojni, to še ne pomeni, da mečemo ves partizanski boj v isti koš. Uboji, ki so bili zagrešeni zavoljo točno določenih ideoloških in strankarskih ciljev, nimajo nobene zveze z osvobodilnim bojem. Sedanje komunistično ogorčenje samo dokazuje, da je komunistična partija v vseh teh letih imela odporništvo za svojo osebno lastnino. Kolikokrat smo slišali o »naprednosti« osvobodilnega boja, o »naprednih« partizanih, o »napredni« mladini itd.? Kadarkoli pa se je pojavil glas o zločinih, ki so jih komunisti zagrešili — in to ne prav v korist odporništva! — so že prihajale na dan ogorčene izjave o »maličenju« osvobodilnega boja in gibanja. To se dogaja tudi danes in ponovno dokazuje, kako si PCI še vedno samovoljno prilašča monopol nad odporništvom. Slovenci, ki živimo tako v matici kot v zamejstvu, smo na take obtožbe že navajeni: kolikokrat smo jih že slišali! Partizanstvo je »maličil« že Edvard Kocbek, ko je leta 1951 izdal svojo zbirko novel »Strah in pogum«; ravno tako sta partizanstvo »maličila« pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula, ko je leta 1975 izšla njuna knjižica »Edvard Kocbek pričevalec našega časa« z znanim intervjujem v zve- Dvanajst deželnih svetovalcev Union Val-dotaine je pred dnevi vložilo v deželnem svetu avtonomne dežele Doline Aoste predlog resolucije v korist pravičnega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Kot poroča Slovenska skupnost v posebnem tiskovnem poročilu, podpisniki ugotavljajo, da italijanska ustavna načela o varstvu manjšin ostajajo za Slovence neuresničena, zlasti kar zadeva javno rabo slovenskega jezika v odnosih z oblastmi. Tudi sedanji vladni osnutek zaščitnega zakona vsebuje predloge, ki nižajo raven zaščite, ki jo predvidevajo ustavna načela in Londonski memorandum ter Osimski sporazum. Zato svetovalci francosko govoreče manjšine v Aosti pozivajo deželni svet, naj poseže pri najvišjih državnih oblasteh in zahteva čim hitrejšo odobritev zaščitnega zakona, ki naj spoštuje ustavo in zagotovi pravico do rabe slovenskega jezika v odnosu z Oblastmi na vsem ozemlju, kjer je manjšina zgodovinsko naseljena, ter uresniči duha mednarodnih obveznosti, ki jih je sprejela Italija. Gre torej, ugotavlja SSk, za nov sad sodelovanja in solidarnosti med manjšinami. Podoben dokument je pred časom predlagala tudi svetovalska skupina Južno-tirolske ljudske stranke v deželnem svetu Tridentinske-Južne Tirolske. V obeh primerih je bila resolucija sad stikov med manjšinskimi šolskimi sindikati, ki jih vzdržuje Sindikat slovenske šole, in pa rednih političnih odnosov med SSk in ostalimi strankami manjšin. Obravnavo resolucije Union Valdotaine o pravicah Slovencev v Italiji so vpLsali na dnevni red zasedanja valdostanskega deželnega sveta 26. in 27. septembra. Krimska jama nad Borovnico V nedeljo 23. septembra so se poklonili več sto nedolžnim žrtvam, ki so jih med leti 19414942 pomorili in zmetali z to kraško jamo. Spravno slovesnost s cerkvenim pogrebom je vodil beograjski nadškof dr. Franc Perko. Ta je tudi blagoslovil velik križ, delo akademskega kiparja Jama, ki bo spominjal na vse, ki ležijo pobiti v jami. Slavnostni govor je imela Spomenska Hribar. zi s povojnim pokolom domobrancev; osvobodilni boj je »maličila« Spomenka Hribar, ko se je zavzela za narodno spravo. Sedaj pa prihaja do »revanšizma«, do »opravičevanja« ne samo kvizlingom, ampak tudi bivšim okupatorjem in naclfaJi-stom {npr. Ob Peterletovem Obisku na Koroškem). Na dan prihajata sovraštvo in želja po maščevanju, pravijo določeni krogi. Resnici na ljubo nismo pri pobudnikih narodne sprave v spoveniji (bivšemu partizanu dr. Stanislavu Klepu, nadškofu Šuštarju, Spomenki Hribarjevi idr.) naleteli na kakršnokoli izjavo, ki foi dala slutiti, da je v teih ljudeh prisotno sovraštvo. Kdor je spremljal spravne slovesnosti v Rogu, na Teharjih in drugod, ni zasledil ne sovraštva in niti toliko razbObnanaga »revanšizma«. Po drugi strani je slutiti nestrpnost in sovraštvo do drugače mislečih prav pri tistih, ki se toliko »zavzemajo« za ideale odporništva, tako v Sloveniji kot v Italiji. To je razvidno že iz tona izjav: pri nas se npr. po Radiu Opčine neprestano govori o »izdajalcih«, »koljaših«, »farjih« itd., kar daje lepo podobo kulturnega in človeškega nivoja takih posegov Prav bi bilo, da bi o tem spregovorili borci sami, tisti tisoči borcev brez imena, ki niso v raznih vodstvih oz. odborih kake slovenske ZZB ali italijanske VZPI-ANPI in podobnih »uradnih« organizacij. Nedopustno je namreč, da se še naprej ena stran ima nekako za »lastnico« idealov osvobodilnega boja, potem ko je zaradi politične računice te izdala že med vojno in izkoristila boj tisočerih fantov in mož za svoje politične cilje, za katere se večina partizanov ni borila, po vojni pa se je (v slovenskem primeru) polastila absolutne oblasti. To ni noben »revanšizem«, ampak samo želja, da bi na dan prišla vsa resnica o krivdi enih in drugih. Samo s čistimi računi, predvsem pa s čisto vestjo, bomo lahko skupno stopili na pot prihodnosti. ni Zvedeli smo, da slično slovesnost pripravljajo tudi v Cerknem za cerkljanske žrtve; slovesnost naj bi bila v novembru. Ministra dr. Dularja smo ob njegovem obisku v Gorici prosili, naj bi tudi civilno rehabilitirali oba cerkljanska kaplana in njune sožrtve. Minister je odgovoril, da se to že pripravlja. 4.500 mladih v Stični V soboto 15. septembra je bilo vseslovensko srečanje mladih v Stični, ki so prihiteli v ta kraj iz vseh delov Slovenije in tudi iz zamejstva. Organizirana sta bila dva posebna vlaka, eden iz Maribora in eden iz Ljubljane. Geslo srečanja je bilo: »Jaz sem trta, vi mladike« (Jn 15, 5). Ob 10. uri so se zbrali v stiški baziliki k poslušanju božje besede in skupnemu petju. Po razlagi, kaj pomeni sv. Bernard za naš čas, je bila kratka akademija o sv. Bernardu ob sodelovanju mladih in samostanskih patrov. Višek srečanja je bila popoldanska služba božja. Somaševanje je vodil nadškof Šuštar in z njim je somaševalo okoli 100 duhovnikov. Praznik Moskve tudi v Kremlju Sovjetske oblasti so za »Praznik Moskve« povabile patriarha Aleksija, naj o-pfavi slovesno bogoslužje v katedrali Vnebovzetja, ki je v središču Kremlja. To je prvič po oktobrski revoluciji, da je v tej katedrali bogoslužje, saj je bila spremenjena v muzej. Poleg množice vernikov so se slovesnosti udeležili predsednik parlamenta, predsednik ruske republike in moskovski župan. Katedralo Vnebovzetja so zgradili na začetku 15. stol. in v njej kronali rusike carje. Razen te katedrale so sovjetske oblasti vrnile pravoslavni Cerkvi tudi cerkev »Veliki vnebohod«. V njej se je leta 1831 poročil veliki ruski pesnik Puškin. Po revoluciji so cerkev spremenili v tovarno. Po slovesnosti v katedrali v Kremlju se je razvila procesija s patriarhom Aleksi-jem na čelu v cerkev Veliki vnebohod. Patriarh je ob tej priložnosti dejal, da je vrnitev obeh cerkva znamenje prerojenja duhovnih in moralnih idealov v Rusiji. Minister Janez Dr. Janez Dular je v sedanji slovenski vladi minister brez listnice zadolžen za stike s Slovenci v zamejstvu in po svetu. V tem svojstvu je že bil v Argentini, na Koroškem, na Tržaškem, v petek 21. septembra pa je prišel na Goriško. Naslednji njegov obisk bo v Beneški Sloveniji. K nam je prišel kot gost SSO in SKGZ. Dopoldne je obiskal najprej Kulturni dom ter se tam srečal z odborniki in nekaterimi drugimi kulturnimi delavci. Seznamih so ga s prosvetnimi, športnimi, raziskovalnimi in gospodarskimi dejavnostmi v sklopu SKGZ. Za tem je odšel na go-riško županstvo, kjer se je srečal z županom Antoniom Scaranom, predsednikom pokrajine Gianfrancom Criscijem ter z nekaterimi odborniki. Razvil se je prijateljski razgovor ter izmenjava mnenj o dobrem sosedstvu in sodelovanju tu na meji. Razne težave, ki so še vedno, se bodo z dobro voljo počasi odstranile, sta dejala sogovornika. Dr. Dular pa je omenil, da so potrebni tudi dObri odnosi do narodnih manjšin, tako na eni kot na drugi strani, če hočemo z dvignjeno glavo stopiti v Združeno Evropo. Pri tem se je dotaknil tudi Maccanico-vega osnutka zakona in navedel njegove pomanjkljivosti, ki se z njimi Slovenci ne strinjamo. Po srečanju na županstvu, ki se je raztegnilo preko določenega časa, so gosta odpeljali na kosilo. Popoldanski čas je minister odmeril srečanju s slovenskimi duhovniki v Zavodu sv. Družine. Ti so bili zbrani na dekanijski konferenci, ko je prišel dr. Dular mednje. Po pozdravih mu je dekan g. Anton Lazar orisal položaj v naših župnijah, dr. K. Humar je kratko spregovoril o KTD (Katoliškem tiskovnem društvu) in njegovem delovanju, msgr. O. Simčič je kot škofov delegat za Slovence poglobil poročilo g. dekana. Minister si je v spremstvu šolskih sester ogledal še poslopje Zavoda, nakar je odšel na ogled poslopja na Placuti in zatem v Katoliški dom. Tu se je srečal s predstavniki SSO (Sveta slov. organizacij) in včlanjenih društev in drugih organizacij. Pozdravila ga je predsednica SSO Marija Ferletič, ki je ministra ves čas spremljala. Za njo so spregovorili zastopniki orga- Ta kraj mnogi Tržačani dobro poznajo, ker so se udeležili smučanja ali poletnih pohodov po lepoti te planote med Kamniško Bistrico in Podvolovljekom. Turizem ni še pokvaril značilnosti Velike planine, ki ostaja ena najlepših slovenskih pokrajin. Na Veliki planini so planšarji, bajtarji na petih krajih. Tu pasejo krave od aprila do septembra. Zgradbe služijo polovica za bivanje pastirjev, polovica za živino (po deset krav). Letos so planšarji na Veliki planini praznovali 60-letnico svojega organiziranega delovanja. V nedeljo 5. avgusta je bil raznovrsten kulturni spored ob pomoči društev iz Stranj, Crne in drugih bližnjih krajev. Najlepše je bilo pri maši, ki sta jo dva duhovnika opravila pred cerkvico Marije Snežne. Leta 1938 so verni pastirji postavili cerkvico, ki je lesena kot njih bajte. Nemci so leta 1943 vse požga- li. Komunistična oblast ni dovolila obnovitve bogoslužnega prostora, čeprav so jo vsi želeli skupaj s svojim župnikom pok. Francem Gačnikom. Dular v Gorici Minister Janez Dular nizacij: dr. D. Paulin za ZSKP, prof. Drago Butkovič za GMD, Franka Žgavec za glasbeno šolo, Anka Cernic za združenje cerkvenih pevskih zborov, Karlo Mučič za Slovence v Laškem, Marjan Markežič za Katoliški dom in Pastirčka, prof. M. Kranner za Vincencijevo konferenco, Igor čemic za SZ Olympio. Minister je izrazil zadovoljstvo, da se je prvič srečal z goriškimi kulturniki in se seznanil z njihovim delom. Potrdil je, da se slovenska vlada hoče zanimati za vse rojake izven matične Slovenije, ne glede na njihovo politično prepričanje, in da hoče biti do vseh enako zavzeta. Nekateri se bodo morda čutili prikrajšane, ker so bili prej privilegirani, toda slovenska vlada mora skrbeti za vse člane slovenskega občestva in ne misli nikogar privilegirati. Po ogledu prostorov Katoliškega doma je minister šel v Sovodnje, kjer se je srečal s slovenskimi župani (Števerjan, Sovodnje, Doberdob) in po večerji že z zastopniki strank, ki zanje glasujejo slovenski volivci (SSk, PSI, PCI, DC, Zeleni). To je bil prvi direktni stik med slovensko vlado in Slovenci na Goriškem. Ministra je na obisku spremljal Boštjan Hažič, svetovalec v sekretariatu za mednarodno sodelovanje. Pred dvema letoma je nadškof Šuštar dosegel dovoljenje za cerkvico in pastirji so jo z velikim veseljem ponovno postavili; 5. avgusta 1988, na praznik Marije Snežne, jo je nadškof Šuštar blagoslovil ob navzočnosti nad 15.000 vernikov, ki so povečini prišli peš na planino. Od takrat se v mesecih paše in včasih tudi pozimi (polnočnica) vsako nedeljo ob 14. uri daruje sv. maša ob lepi udeležbi pastirjev in turistov. Letos se je ob drugi obletnici blagoslovitve cerkvice, 5. avgusta, zbralo nad 3.000 vernikov, ki so se udeležili maše in kulturnega sporeda ob 60-letnici PD Bajtar. Velika planina je ta dan preživela v barvah oblek, se ogrela v soncu in ob gostoljubnosti planšarjev ter gotovo pustila v vseh sklep, da se vriejo na Veliko planino vsaj 5. avgusta ob prazniku Marije Snežne. Če kdo želi v na ta lepi kraj, se lahko posluži žičnice, ki ga ponese do vrha (1700 m). Kraj žičnice je v Kamniški Bistrici, kakih 9 km od Kamnika. - M. 1. Shod Slovencev v Zakojci ob 100-letnici rojstva Fr. Bevka V nedeljo 16. septembra se je v vasici Zakojci zbralo veliko ljubiteljev slovenske besede na slavnostnem shodu ob lOOJet-nici rojstva pisatelja Franceta Bevka. Velik Obisk z obeh strani meje, je dokazal, kako priljubljen je Bevk, zlasti med mladimi, ki so v Zakojci tudi sodelovali na otvoritvenem shodu in odprtju obnovljene pisateljeve rojstne hiše, za katero so prav mladi zbrali največ sredstev. Za obnovitvena dela in za ureditev notranjosti domačije sta skrbela muzeja iz Nove Gorice in iz Idrije. Ob otvoritvi so spregovorili minister za kulturo Capuder, republiški poslanec Tomaž Pavšič in član predsedstva Slovenije Ciril Zlobec. Kulturni program se je odvijal na dveh naravnih prizoriščih, med katerima so v režiji Janeza Povšeta nastopile razne pevske, igralske, folklorne in telovadne skupine. Z Goriškega so sodelovali mešani zbor iz Podgore, dramska skupina iz Štan-dreža s prizorom »Oče na polikliniki«, goriška gledališka skupina in godba na pihala iz Doberdoba. Celotni shod, ki ga je žal sredi popoldneva motilo slabo vreme, je izzvenel kot dolžna zahvala in priznanje človeku, ki je veliko prispeval za kulturno rast slovenskega naroda, Obnova jezuitskega reda na Vzhodu Jezuitski red obhaja letos 45(Metnico svoje ustanovitve; 27. septembra 1540 je namreč papež Pavel III. s posebno bulo (listino) odobril pravila nove družbe, ki mu jih je predložil Ignacij Lojolski. Ta jubilej bodo jezuiti po vsem svetu slovesno obhajali z raznimi pobudami; tudi pri nas. Mislimo pa, da je za jubilej najbolj vzpodbudno to, kar se dogaja v deželah bivšega realsocializma, namreč nov razcvet Družbe Jezusove v teh državah. Avgustovska številka glasila »Slovenski jezuiti« poroča, kako je na češkem, Slovaškem in Madžarskem. Na češkem je bila jezuitska provinca prepovedana in zatrta aprila 1950. Januarja, le dva meseca po padcu enostrankarskega sistema, so ji vrnili veliko cerkev sv. Ignacija in provincialno hišo. Februarja so odprli noviciat in kmalu sprejeli 16 novincev. Spet so začeli s pastoralnim delom v romarskem središču Velehradu, kjer posebej častijo sveta brata Cirila in Metoda. Eden od patrov je bil imenovan za župnika, za oskrbnika tega znamenitega svetišča in za predstojnika skupnosti sedmih bratov, češka provinca šteje 114 članov. Slovaška provinca je takoj, ko se je pojavila »iz podzemlja«, pokazala izredno življenjsko moč. Ima 50 članov več kot so sprva mislili. Neznani jezuiti so namreč živeli skrito, ne da bi vedeli drug za drugega. Januarja 1990 so našteli 104 člane province, maja pa že 154. V noviciatu je 13 novincev, pričakujejo pa vsaj še 10 novincev v tem letu. Iz podzemlja se je prizakal tudi jezuit-škof, katerega je posebej pohvalil Janez Pavel II. Je to škof Jan Korec, iki je prestal vrsto krivic in preganjanj. Papež ga je imenoval za škofa najstarejšega škofovskega sedeža v Nitri. Vračanje redovnih hiš, ki so jih po vojni spremenili v šole, razne ustanove in stanovanjske bloke, napreduje le počasi. Hitreje gre pri odpiranju in vračanju cerkva. Na Madžarskem so bili jezuiti prepovedani pred več kot štirimi desetletji. Zdaj člani province spet sprejemajo nekatera nekdanja dušnopastirska središča, v noviciatu pa imajo 10 novincev. Večina jezuitov na Madžarskem še živi v privatnih hišah, ker so bili izgnani iz redovnih hiš. Težko je po tolikih letih kljub dobri volji novih oblasti spet priti do redovnih hiš. Na Madžarskem je 68 jezuitov, kar 96 pa jih živi v drugih državah. ★ Pokojnim rudarjem v Kreki Močno iz jam je zagrmelo; krik z okolice je vstal. Hitro vse je prihitelo; vsak od groze je obstal... Po domovih so jokAli; svoje čakali zaman... In zvečer prazni so ostati stoli, mize, spalni hram... Očka sanjal je otroka: »mu bom kupil avto, vlak...« Plin prodira, on zastoka... Ga pokrije smrtni mrak. Cvetja na pogrebu je obilo; po domovih solz potok... Bog se usmili! Glej število nebogljenih tu sirot... Ivan štanta Zakonska zaščita Slovencev v deželnem svetu Aoste Velika planina Huda ura nad našo deželo Jesen je prišla v našo deželo s hudo uro. Ponoči od nedelje na ponedeljek je bilo v Kanalski dolini in po Kamiji kot vesoljni potop. Od polnoči do treh zjutraj je lilo kot iz škafa, bliskalo kot bi se bližal sodni dan. Potoki so narasli, reka Bela je narasla in poplavila vasi od Trbiža do Kami j e; plazovi so se usuli na železnico, na avtocesto) na pokrajinsko cesto, da ne govorimo o krajevnih poteh. Blokiran je bil ves promet iz Italije v Avstrijo. Šele proti deseti uri v ponedeljek so očistili avtocesto za promet. Ves dan so čistili plazove na pokrajinski cesti, zlasti od Pontebe do Žabnic, saj je bila na več mestih zasuta z gruščem, ki je pridrvel nanjo z desne in leve. Še dalj časa je trajalo, da so usposobili promet po železnici. Hudo je bila prizadeta dolina Rezija, dolina Aupa, dolina proti Tolmeču. 'Računajo, da je bilo škode za deset milijard lir. Komaj so za silo usposobili promet skozi Kanalsko dolino, ko se je v ponedeljek popoldne nebo znova stemnilo. Tokrat se je nevihta razdivjala nekoliko bolj južno, od postaje Karnije proti morju; zajela je Gemono, Tričesimo, Čedad, Na-diške doline in Se dalje proti jugu -do Gradiške, Villesse, Palmanovo. -Lilo je, grmelo, vihar je ruval drevesa, odkrival strehe, voda je preplavila ceste, vdrla v kleti; številni avtomobili so bili poškodovani, ker so nanje padla izruvana drevesa. K sreči je nevihta trajala manj časa kot prejšnjo noč. V Gorici je bil le hud naliv brez posebnih posledic. Škoda te prve jesenske ujme je ogromna; nekateri župani predlagajo, naj bi razglasili »naravno nesrečo« v prizadetih občinah in s tem pridobili pravico do posebnih davčnih olajšav in prispevkov. Z GORIŠKEGA Koroški dnevi na Primorskem V organizaciji Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Slovenske prosvete iz Trsta in Krščanske kulturne zveze iz Celovca bodo potekali v oktobru »Koroški dnevi« z bogatim kulturnim programom v raznih krajih Primorske. Odprtje dnevov bo v soboto 6. oktobra ob 20. uri v Katoliškem domu v Gorici s srečanjem in nastopom gojencev koroške glasbene šole in Glasbenega centra E. Komel iz Gorice. V ponedeljek 8. oktobra bo v Peterlino- vi dvorani v Trstu otvoritev razstave o arhitekturi Roža, Podjune in Zilje. Ob tem bo tudi predstavitev knjige in predavanje o arhitekturi na Koroškem. Od četrtka 11. do sobote 13. je na sporedu otroška prireditev »Juri-Muri v Afriki« z besedilom Toneta Pavčka, glasbo Gabrijela Lipuša. Pripoveduje Polde Bibič. iSobota je namenjena tudi srečanju med predstavniki NSKS iz Celovca in Slovensko skupnostjo (SSk) ter okrogla miza o odnosih med zamejsko stvarnostjo in Slovenijo. Zaključek bo v nedeljo 21. oktobra s kantato za zbore, orkester in soliste »Pesem o Miklovi Zali«, v kateri je 150 nastopajočih. Kvatmica na Mirenskem Gradu Ta vsakoletni praznik prikliče na Mirenski Grad vedno veliko ljudi, domačinov in iz okoliških vasi. Tudi letos je bilo ta- ko pri vseh mašah, zlasti še v nedeljo popoldne. Sodelovale so razne sosednje župnije. V soboto je bilo vrsta na Solkancih. Ti imajo sicer svojo božjo pot na Sv. gori, toda niso se pomišljali priti tudi na Grad s svojim župnikom in domačim pevskim zborom. Naslednji dan, v nedeljo so se izkazali Mirenci, ki so imeli levji delež. Ob 10. uri je maševal njihov župnik Mirko Žakelj, pel pa mirenski cerkveni zbor. Tako je prav, saj spada Grad pod mirensko župnijo. Isti zbor je pel še popoldne med mašo ob 16. uri, in sicer latinsko mašo, pa tudi nekaj slovenskih liturgičnih pesmi. Zbor (vodi ga Andrej Budin) so pomnožili tudi pevci iz Rupe-Peči. Maševal in pridigal je novogoriški župnik Gašper Rudolf. Spregovoril je o Marijinih žalostih, pa tudi o Marijinem veselju, saj je tudi njeno življenje, tako kot naše, bilo prepleteno z veseljem in žalostjo. Opozoril je tudi na nevarnosti nove demokratične družbe, v katero stopa slovensko ljudstvo; te so zlasti individualizem in potrošništvo. Z njim sta somaševala Stanko Lipovšek, dosedanji superior na Gradu, in pa novi predstojnik Zdravko Pogorelc, ki je že nastopil novo službo. G. Gašper se je ob koncu maše zahvalil g. Lipovšku, M je bil vedno pripravljen pomagati v sosednjih farah in bil nekako dekanijska »vezna vez«. Pozdravil je in voščil uspešno delo novemu superiorju g. Pogorelcu, ki je prvič na Mirenskem Gradu in to v tako odgovorni službi. Gotovo mu ta služba ne bo težka, saj je že bil vizitator slovenskih lazaristov. Tudi mi se zahvaljujemo g. Lipovšku, ki je rad pomagal ne samo pri sestrah Čudodelne svetinje na Korzu, temveč tudi po naših župnijah. Števerjan Razprava spet prenesena. V ponedeljek 24. septembra je pred goriškim sodnikom potekala razprava o pritožhi dr. Formenti-nija zaradi bitja ure na zvoniku. Pretor je razsodil, naj se opravi tehnično preverjanje moči bitja cerkvene ure, ki tako zelo moti g. barona in njegove goste. Pregled bo 1. oktobra, nadaljevanje razprave pa 11. decembra letos. Odločali bodo torej decibeli in ne dejstvo, da je najprej bila ura in nato šele g. baron s svojimi gosti. Nam se zdi to čudna logika. Razpis štipendij Slovenski visokošolski sklad »Sergij Tončič« v Trstu razpisuje v akad. letu 1990/91 štipendije oz. podpore namenjene rednemu študiju ali izredni raziskavi ali izrednemu študijskemu potovanju v tujino. Pogoji so naslednji: 1. Prosilci so lahko visokošolski študenti slovenske narodnosti s- stalnim bivališčem v Furlaniji-JuHjski krajini. 2. Imeti morajo dober šolski uspeh; vsaj 42/60 kot oceno zrelostnega izpita ali vsaj dve tretjini opravljenih izpitov s srednjo oceno 24/30, ako so univerzitetni študenti. 3. Pripadati družini s skromnimi finančnimi dohodki. Lastnoročne prošnje s kratkim currieu-lum, opremljene z družinskim listom prosilca in kopijo zadnje družinske davčne prijave, nasloviti do 31. oktobra 1990 na: Visokošolski sklad »S. Tončič«, Boris Kuret, ul. Genova 13, Trst. - Informacije na tel. 742405 in 365260. Ex tempore za slovensko šolsko mladino Slovensko dobrodelno društvo v Trstu, ul. Machiavelli 22, priredi v nedeljo 30. septembra risarski natečaj Ex tempore za otroke slovenskih vrtcev, osnovnih in srednjih šol na Tržaškem. S tem želi omenjeno društvo na prijeten način in v prazničnem vzdušju izreči dobrodošlico našim otrokom ob začetku novega šolskega leta. Ex tempore bo potekal v Bairkovljah v prostorih Prosvetnega društva, ul. Cerreto 12, od 9. do 12. ure. Udeleženci naj se na zbirnem mestu predstavijo s svojimi barvicami, medtem ko dobijo papir in podlago na kraju samem. Razglasitev nagrajencev, razstava risb in nagrajevanje pa bo v istih prostorih popoldne ob 16. uri. Nastopil bo tudi čarodej Vikj s svojim pestrim programom. Da bi podvig čim lep-še uspel, prosi društvo za sodelovanje vse prijatelje mladine, zlasti pa cenjene učiteljice in učitelje, naj obvestijo svoje učence in jih spomnijo na to srečanje, za katero smo prepričani, da jim bo v veselje. Skedenj Predstavitev nove knjige. V Domu Jakoba Ukmarja v Skednju je bila v nedeljo 23. septembra lepo obiskana predstavitev nove petjezične publikacije, ki jo je izdal tamkajšnji etnografski muzej. Gre za pripoved televizijskega režiserja Sandra Bolchija o knišarici. Pred štirinajstimi leti si je Bolchi ogledal omenjeni muzej. Njegovo pozornost so pritegnile fotografije krušarce pri delu in tako je napisal utrinek iz svojega mladostnega spomina, ko je škedenjska kru-šarca vsak dan prinašala kruh na njihov dom. Pred 14 leti je črtica izšla v neki drugi publikaciji v italijanščini, angleščini (prevod David Pobury) in francoščini (prevod Agnes Feliciangeli). Tokrat pa je izšla še v slovenščini in nemščini. Za prevod v slovenščino je poskrbela Martina Rozman-Salobir, v nemščino pa Mirel-la Urdih. Knjigo je ilustriral Klavdij Palčič. V publikaciji je tudi stran, ki prinaša bistvene podatke o tem etnografskem muzeju, ki je nastal z namenom, da zbira, ohranja, razstavlja in daje na ogled gradivo, ki se nanaša na Skedenj. V 15 letih svojega obstoja se je muzej obogatil z obsežnim in raznovrstnim gradivom, in to predvsem s pomočjo domačinov ter raznih prijateljev. Na predstavitvi so sodelovali Mirella Urdih, Dušan Jakomin in Marijan Bajc. Bazovica Izlet otrok. Slomškov dom vsako leto nagradi člane zbora »Slomšek« z izletom. Letos so uživali lepoto vzpetin Colli Euganei. Pridružili so se jim še drugi otroci in starši. Od Padove naprej so se vozili po gričih do starodavnega svetišča Monte del-la Madonna (530 m nad morjem). Od tu se v lepem vremenu vidi do Nanosa in Učke. Popoldne so se odpeljali v Praglio, kjer je znani benediktinski samostan. Vodič-menih je živahno prikazal samostan in delovanje teh redovnikov, ki živijo od svojega dela, zlasti na polju. V Pragli so po zadnji vojni našli zasilno zatočišče ljubljanski bogoslovci in tudi drugi duhovniki. Naslednja točka izleta je bil sv. Anton v Padovi. S težavo smo prišli do svetnikovega groba, ker je bilo Ob njem veliko romarjev, ki so pobožno molili.. Slomškov dom pričakuje, da se bodo otroci radi odzvali vabilu na pevske vaje. Seveda je vse odvisno od staršev, koliko cenijo petje. Škof Slomšek je polagal veliko važnost prav v petje in videl v njem vrednoto, ki plemeniti srce in bogati narodno zavest. Današnji starši dajo veliko važnost športu. To je prav, a samo šport ne sme biti vrh vsega otrokovega udejstvovanja. * * * V naši cerkvi se pogosto ustavijo za mašo medjugorski romarji. Pridejo iz Verone, Vioenze in Trenta. V soboto 15. septembra pa so našo cerkev napolnili romarji iz Slovenije. Prišli so iz Ilirske Bistrice in okolice s petimi avtobusi, skupno nad 250 oseb. Na obeh straneh državne meje so jim šli na roko, da so hitro opravili preglede. Potovali so potem na Vejno in Barbano. Pri nas so se ustavili, ker so želeli zvedeti kaj o naši narodni manjšini, naših težavah v preteklosti in tudi v sedanjosti. - M Z Za prvenstvo duha Več mesecev je v Trstu po cerkvah vabil lepak na duhovne vaje v kraju, katerega ime sestavljata dve črki: Re. Na željo bolnikov, z njihovo in številnih dobrotnikov pomočjo je tu zrasel Dom duhovnih vai, ki ga na svetu menda ni enakega. Je precej daleč. 580 km vozi avtobus iz Trsta preko Lombardije in Piemonta do soteske Vigezzo (wie getz?) s pogledom na Retijske Alpe, na pol poti od Domo-dossole in mestom Locamom, 7 km pred švicarsko mejo. Na višini 710 m je naselje Re, ki bi ga zaman iskali na zemljevidu ali na avtokarti. Ostalo bi nepoznano, ko bi ne bilo božjepotnikov iz bližnje Švice in Italije, ki prihajajo semkaj v svetišče čudodelne Marije od Krvi (Madonna del Sangue). Mladenič, ki je izgubljal pri igri, je 29. aprila 1494 iz jeze zagnal kamen v obličje Marijine slike. Prijatelj ga je posvaril in oba sta prestrašena zbežala. Naslednje jutro se je starček Bartolo-roej s prsti dotaknil Marijine slike, da bi jo počastil; po okrvavljenih prstih je spoznal, da iz udarca na Marijinem obličju izvira curek krvi. Čudež je trajal do 18. maja. Relikviarij hrani v ampuli del te krvi. Izbira za Dom duhovnih vaj je padla na kraj tega svetišča, ko se je ob romanju bolnih duhovnikov v Lurd, leta 1952, porodila želja, da bi se tu zgradil Dom duhovnih vaj za bolnike. Zamisel je uresničil msgr. Novarese ob sodelovanju sestre Mirjam Psorullo iz Hajfe. Leta 1960 je z začetnim darom bolnikov 9.200 lir kmalu zraslo impozantno poslopje, posvečeno Bremadežnemu Srcu Marijinemu. Ob zaključku del je vsota narasla na 1 milijardo in 400 milijonov lir. Vsako leto se od aprila do oktobra sreča na tem kraju do 6.000 bolnikov na 20 tičaj ih za osemdnevne duhovne vaje. In letos se jih je od 17. do 23. julija udeležilo iz Trsta, Gorice in V. Veneta, skupno s spremljevalci okrog 300 oseb, med temi nekaj Slovencev. Vodil je duhovne vaje tržaški škof Bellomi. Odmaknjen sredi zelene spokojnosti gozdov, Obvladuje okolici moderen 8-nad-sitropni sklop stavb z vsem komfortom, lastno termično centralo in dvigali za bolnike na vozičkih. V ozadju ogromnega parka z alejami in kapelicami Lurda in Fatime 'je ob lepem vremenu sv. maša. Postrežba in prevoz bolnikov, vse je vzorno organizirano. Sveta tišina v idiličnem gorskem področju nagiba srca v globoko kontempla-cijo. In glej, medtem ko množica mladih »psihikov« z neizčrpnim bogastvom duha in razuma izbira smrt kot edino alternativo za neizpolnjene želje, pa najde tam množica pohabljenih, slepih in hromih, v molitvi in božji besedi vir živega studenca od koder črpa moč in duhovno energijo za popolno vdanost božjim načrtom. Vračajo se na svoje domove duhovno okrepljeni v zavesiti, »da je njihovo življenje, čeprav slabotno in trpeče, vedno čudovit dar božje ljubezni«! F. V. Srečaiie v AbsU strarii 11 Federalien V Aosti se je sestal Koordinacijski odbor manjšinskih strank evropske liste Federalizem. Predstavniki Union Valdotaine, Sardinske akcijske stranke, Slovenske skupnosti, Okcitanskega avtonomističnega gibanja, liste Siidtirol, Zveze beneškega ljudstva in Južnega gibanja so razpravljali o sedanjem političnem trenutku in o vlogi manjšinskih in avtonomističnih sil. Valdostanski poslanec Luciano Caveri je orisal notranji italijanski položaj in vpliv, ki ga ima na probleme manjšinskih skupnosti. Zastopnik SSk, deželni podtajnik prof. Andrej Bratuž je v tej zvezi opozoril na stališče in zahteve slovenske manjšine. Podčrtal je sodelovanje slovenske stranke v procesu demokratizacije v Sloveniji in opozoril na evropske težnje nove slovenske oblasti in države. ■ Nova srečanja za obmejna področja 25. septembra je bilo na predsedstvu vlade v Rimu novo srečanje o zakonu za obmejna področja. Vodil ga je podtajnik pri predsedstvu vlade Cristofori, udeležili pa so se ga parlamentarci naše dežele. Prejšnji dan je bila v Vidmu seja deželnih tajnikov, načelnikov deželnih svetovalskih skupin in parlamentarcev šest-strankarske deželne koalicije za uskladitev stališč. Predstavnika SSk, deželni tajnik Ivo Jevnikar in deželni svetovalec Bojan Brezigar, sta se med drugim ponovno zavzela za to, da bi v zakonskem besedilu za obmejna področja ohranili postavko v korist kulturnih potreb slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v Jugoslaviji. Gre za člen zakonskega predloga, ki je bil v poslanski zbornici že odobren, kasneje pa so se pojavili predlogi, da bi ga črtali in problem rešili s posebnim zakonom. Taka rešitev pa po mnenju SSk ne bi bila realistična. Predsednik deželnega odbora Biasutti je na deželnem vrhu zagovarjal stališče, naj zakon o obmejnih področjih vsebuje omenjena določila v korist obeh manjšin. Potovanje v Skandinaviji (4) Naslednji dan smo namenili obisku starega univerzitetnega mbsta Uppsale. Od prestolnice je Uppsala oddaljena 70 km proti severovzhodu. Ker je' bila pot dolga smo mogli v avtobusu prisluhniti zgodovini krščanstva v teh krajih. Poleg sv. Ansgarja je v življenju Cerkve na Švedskem imela pomembno vlogo sv. Brigita švedska, ki je bila plemiškega rodu. Rodila se je v Finstadu pri Uppsali leta 1302 in umrla kot redovnica v Rimu leta 1373. Njena hči je bila sv. Katarina Švedska (13314381), ki je dala zgraditi cerkev in samostan v Vadsteni, ki je še danes katoliško romarsko svetišče v tej državi. V njem počivata obe svetnici, ki sta se proslavili s krščanskim življenjem, odpovedjo svetnemu blišču in dobrodelnostjo. Kralj Gustav Vasa je v času Reformacije uničil katoliško delo, porušil samostan in veliko škodil katoliški Cerkvi; danes v tem kraju ostaja le svetišče in grob obeh svetnic. Po Reformaciji so šele leta 1942 zgradili v Uppsali prvo katoliško kapelo, ker je bilo vedno več novih priseljencev. Po 20 letih so cerkev povečali in jo posvetili na čast mučencu sv. Lovrencu. Danes je vpisanih v župnijo okoU 1.800 katoličanov raznih narodnosti. STARODAVNA IN DANAŠNJA UPPSALA Najprej smo obiskali staro Uppsalo, ki leži nekaj kilometrov od današnje. Opazili smo visoke gomile, pokrite z zemljo in travo na ravnini, kjer stoji tudi cerkev iz 11. stoletja. Tu naj bi našli ostanke bivališč človeka, ki je živel 4.000 pred Kr. •Iz 5. stol. pred Kr. so sledovi Vendov in njih kulture ter Vikingov. Na travniku nedaleč od cerkve je velik kamnit oltar, kjer je papež Janez Pavel II. maševal ob svojem obisku na Švedskem. Pridigo je imel v uppsalski stolnici. Že od daleč se vidita mogočna zvonika glavne cerkve tega mesta, ki je bila do Reformacije katoliška cerkev. Zvonika segata v višino 118 m. Stolnica je posvečena sv. Trojici in kra- lju sv. Eriku, ki so ga umorili po maši na Vnebohod leta 1160. Takrat je bila cerkev majhna, večjo so začeli graditi leta 1260 in jo dokončali šele leta 1435. V njej je vsa zgodovina katoliške in kasneje evangeličanske Cerkve. Ti slednji sicer ne častijo in ne priznavajo svetnikov, toda v tej cerkvi so manjše kapele, posvečene raznim svetnikom in kraljem. Tu je kapela s slikami kralja Valdemarja (Vladi-mira), ko gradi staro cerkev, nadalje kapela z relikvijami sv. Erika, slike prvih katoliških škofov in prvega reformatorskega škofa Lovrenca Petrija. V posebni kapeli je seznam devetih katoliških škofov in 30 nadškofov do leta 1528, nato pa evangeličanskih škofov do danes. Stolnica ima tudi tri okna ali vitraže Boga Očeta, Sina in Sv. Duha, sarkofag z ostanki mistika Emanuela Svvedenborga (umrl 1772), kapelo sv. Ansgarja in botanika Karla von Linnesa in še druge znamenitosti. Nadalje smo si ogledali znamenito univerzo, ki jo je ustanovil katoliški nadškof Jakob Ulfsson leta 1477. Napis v notranjosti nad glavnimi vrati pravi: »Svobod- no misliti je dobro, pravilno misliti je boljše.« Videli smo tudi dvorano, kjer podeljujejo Nobelove nagrade. Univerza ima tudi knjižnico Carolina Rediviva z nad 30.000 rokopisi. Po skupni fotografiji, smo se vrnili k avtobusu ob železniški postaji. Tu smo imeli edinstven pogled na pravo morje koles, s katerimi se meščani vozijo do postaje. Od tu pa na delo z vlakom v glavno mesto. Pot do hotela se je odvijala v pogovoru na vtise s tega izleta v preteklost in sedanjost. Popoldne smo namenili še zadnjemu sprehodu po mestnih ulicah in nakupom spominkov. Pri teh ni bilo veliko izbire in še ti so bili precej dragi. Nasploh je na Švedskem življenje drago, da ne govorimo o vinu in drugih alkoholnih pijačah, ki veliko stanejo. Švedi te vrste pijače naskrivaj uživajo doma, ker v javnosti velja to bolj za potrato in razuzdanost. Tudi pivo je zelo drago. S hrano pa nismo bili posebno zadovoljni, ker je bila bolj skromna; večkrat so bile na vrsti ribe, katerih nekateri od naših niso marali. Spomnili smo se na slaščice, s katerimi so nam postregli na Danskem. Torek, 31. julija je bil ves v znamenju prevozov. Najprej smo se odpeljali na letališče za polet proti Milanu. Poslovili smo se od prijaznega vodiča prof. Adolfa Dahla in od šoferja Larsa. Dvignili smo se visoko nad oblake in za nami so se začeli odvijati spomini na lepa doživetja in nepozabne dneve v prijetni družbi. V Milanu smo menjali letalo in se odpeljali v Ronke. Poslovili smo se in si zaželeli, da se spet srečamo, ter pozabili na kakšno nevšečnost. Izrazili smo željo, da bi se prihodnje leto spet srečali na potovanju v Rusijo. Za srečno pot smo se Bogu zahvalili že dan prej s sv. mašo v dominikanski cerkvi v Stockholmu. Srečno in nasvidenje! KONEC Jožko Markuža Prenovedana slovenščin v soriškem občinskem svntn Čeprav živimo v času neverjetnih sprememb in velike splošne želje po svobodi in priznavanju človekovih pravic, moramo beležiti v Gorici neljub dogodek. Na zadnji občinski seji je župan Scarano prepovedal svetovalcu Bratini poseg v slovenščini, kljub temu, da se je svetovalec B. Špacapan ponudil za prevajalca. Torej ni šlo za problem razumevanja posega, ampak za prepoved rabe slovenščine. Sam župan ni znal pojasniti, na kateri zakon se pri tem sklicuje, poudarjal je le, da smo v Italiji in da morajo tudi slovenski svetovalci govoriti italijansko. Seveda so prišle na dan protislovenske pozicije skoraj vseh strank: da Slovenci znajo italijansko, zato naj ne govorijo slovensko, da bi oni enako nastopili, če bi kak svetovalec govoril npr. v armenšči-ni, da smo Slovenci nacionalisti, ipd. Med prihodnjim zasedanjem občinskega sveta bo razprava o novem statutu gori-ške občine in bo seveda beseda spet tekla o možnosti uporabe slovenščine. Na zadnji seji sveta so bili izvoljeni predstavniki občine v razne organe in komisije. Slovenci so v njih dobro zastopani: SDAG (Družba za upravo avtoporta): Aleš Figelj (SSk), Boris Peric (PCI), Stefan Bukovec (SSk, kot uradni pregledovalec računov). Trgovinska zbornica: K. Devetak (PSI). Briška gorska skupnost: B. Špacapan