Glasnik S.E.D. 41/1,2 2001, stran 109 Pregledni znanstveni članek/1.02 TEMA Mihaela Hudelja OD DOKUMENTARNE K ETNOLOŠKI fOTOGRAfIJI Fotografija kot objekt ali dokument ima lahko zelo različno vlogo tako v življenju kot v znanosti Avtorica v prispevku pokaže nekaj oblik obravnave fotografije v znanosti in termin etnološka fotografija utemelji na primeru fotografske zbirke Vitanje. Fotografija ima tudi v etnološki vedi že dolgo tradicijo. Etnologi sojo uporabljati kot ilustracijo, kot posnetek Stacionarnih objektov ali pa kot slikovni dokument za Prikaz že ugotovljenih kulturnih fenomenov (Prašič -Dvornič 1982). Zanimanje etnologov pa je usmerjeno v raziskovanje in spoznavanje vseh oblik in pojavov tako v načinu življenja kot v ljudski kulturi. Zato posvečajo veliko pozornost tudi zbiranju terenskega gradiva, "ki ga je treba šele zbrati v življenjskem okolju, ki je predmet raziskave". Tako pojave opisujejo, (iz)merijo, rišejo, fotografirajo; dogodke pa opisujejo, fotografirajo in snemajo. Tako zbrano gradivo je poleg ostalih uporabljenih virov "podlaga za nadaljnje stopnje znanstvenoraziskovalnega dela" (Kremcnšck 1980, 9). Fotografije nas zanimajo kot nosilci določenih informacij z vidika spoznavanja in razumevanja, razvoja ter sprememb v življenju ljudi. Fotografija je dokument, ki pripoveduje, razlaga in vizualno obnavlja preteklost - vizualno posreduje stanja o določenih razmerah v določenih časovnih obdobjih na določenih krajih (Hudelja 1999. 42). Tako kot ima fotografska tehnika svoj zgodovinski razvoj, ga ima tudi fotografija. Fotografska tehnologija sc venomer izpopolnjuje, tako da nekateri teoretiki govorijo kar o "fotografski revoluciji", ki je povezana z zgodovinsko tranzicijo k postmoderni dobi. V zadnjih desetletjih je opazili vedno večje zanimanje ne samo za dosežke na področju tehnologij ter pridobivanja znanj na tem področju, pač pa tudi za praktično uporabo sodobnih tehničnih vizualnih pripomočkov. Bogataj (1978, 6) je v prispevku o etnološki fotografiji ugotavljal. ftnološka ekipa pri delu na terenu. Vitanje I97R, folo: Rnrut Križ. "ifh&lr * "i «fei »Lvr -■'-/s«, i ' i " • . ' M 'ffj- -'.V? m •• i-' t J; 0 S.E.D. IE! TEMA Glasnik S.H.D. 41/1.2 2001. stran 82 Prihod neveste. Vitanje, julij 1977, foto: Jože Hndales. Krstni obred. Vitanje julij 1977. folo; Jože Hndales. da je "do uvedbe fotografije kot sredstva neposrednega raziskovanja ... moralo preteči še precej časa" in da je šele v obdobju med obema vojnama fotografija poslala splošna raziskovalna metoda. Vsekakor ne gre spregledati dejstva, da je bila uporabnost fotografije v etnološki stroki metodološko določena že pred dobrim stoletjem (Križnar 1995, 174). Tako kot je bilo v začetku z uporabo filma v etnologiji, "ko so raziskovalci trdno verjeli, da je film najboljši pripo-moček za dokumentiranje življenja" in so to tehniko pač v skladu z možnostmi poskušali čimveč uporabljati, tako je bilo tudi s fotografijo. Raziskovalci SO se le zavedali pomembnosti in koristnosti teh tehnik, niso jih pa znali utemeljiti (Križnar 1995. 177). V etnologiji je že nekaj desetletij povsem uveljavljena uporaba izraza "etnološki film", zato menim, da tudi fotografija glede na svojo zgodovino v etnološki stroki in zlasti na zgodnjo uporabnost zasluži, da ne govorimo samo o fotografiji, dokumen-tarni fotografiji ampak predvsem o etnološki fotografiji. Prav tako je še neraziskano področje (čeprav je izredno veliko fotografij shranjenih v arhivih, muzejih, inštitutih) razmerje etnologija - fotografija in nasprotno. To razmerje - če izhajamo iz preteklosti ter upoštevamo sedanjost, odpira vprašanja, katerim se slovenski etnologi niso dovolj posvečali, npr. kakšen je (bil) njihov odnos do fotografskega gradiva nasploh, aplikacija fotografij v poteku in v rezultatih raziskav; kakšna je (bila) odzivnost etnologov na nove tehnične, za njihovo delo uporabne pripomočke/orodja; kvalitativna in kvantitativna primerjava s terenskimi ali kabinetnimi risbami/skicami; katera etnološka področja prednjačijo po številu fotografij, kje je njihova pomanjkljivost, tudi razlogi zalo, itd. Dokumentarna fotografija Kaj je tisto, kar opredeljuje fotografijo kot dokumentarno v splošnem pomenu'.' Vsaka fotografija je lahko dokument, če vsebuje uporabne informacije o predmetu ali subjektu, ki jc v procesu proučevanja. Označena mora biti vsaj z letnico nastanka in kraja, to jc, biti mora postavljena v prostor in čas (Newhall. 1982). Fotografija se je najprej in najbolj trdno "udomačila" v zgodovinskih disciplinah. Poenostavljeno povedano, raziskovalcem zgodovine pomeni fotografija "vizualen dokumentaren zgodovinski vir , Glasnik S.E.D. 41/1.2 2001. stran lil TEMA S.E.D. "Kožuhanje" v Ljubnici pri Vitanju. Oktober 1975. foto: Zmago Smitek. kajti fotografija "nam pripoveduje, razla-ga in obnavlja našo lastno zgodovino, tudi tisto, ki šele nastaja". (Suhadolnik 1993. II). Pridevniška oblika besede dojk um en t aren' označuje neko določeno obliko, tradicijo, gibanje, stil, proecs in prakso. Sama beseda dokumentaren pa ne kaže samo na eno od lastnosti, npr, unikaten stil, metodo, tradicijo. Če se fotografija odlikuje po eni od naštetih lastnosti, še ni nujno, da jo to opredeljuje kot dokumentarno. Bolj se približamo tej definiciji, če definicija izraža povezavo z določenimi oblikami raziskovanja (Priče 1997, 63). Stoti pravi, daje vsebina fotografije tislo, kar jo opredeljuje kol dokumenlarno. Kajti vsebina sproži komentar in poudari njegov pomen, gledalce sooča z empiričnimi dokazi takšne ali drugačne narave, kjer ni prostora za napačne ali nepotrebne razlage. V vsebini fotografije pa So poudarjeni dokazi (Stoti, citiran v Priče, 1977). Legitimnost dokumentarne fotografije sega v trideseta •eta 20. stoletja. Prihližno sočasno je doživela svoj razvoj v Ameriki in v Evropi (Nemčija, Velika Britanija). Priče navaja, da je v tridesetih letih zaradi takratnih družbeno-socialnih in gospodarskih razmer nastala paradigma-tična oblika dokumentarnosti na vizualnem področju. V Ameriki se je kot protiutež vzponu in uveljavitvi filma' Pojavila tudi fotografija z oznako dokumentarna. Tako n'i filmskem kot na fotografskem področju so se nekateri ustvarjalci usmerili v realizem - prikazati tudi "manj 'epe plati življenja", ki so bile predvsem odraz nestabilnih gospodarskih razmer, dobe recesije, velikih niigracij. Fotografi so iskali motive iz vsakdanjosti, na katerih so izstopali spontanost, pristnost, naravnost predmeta in okolja. Takšen je na primer način dela fotografi nje Dorothee Lange, ki je pogosto citiran v strokovnih delih. Karkoli fotografira, ni "nameščeno", nastavljeno", pri tem pa upošteva okolje in čas. Predmet na fotografiji daje občutek, da je v stiku z poljem ali, v prenesenem pomenu, s koreninami in v casu - pa naj bo to preteklost ali sedanjost ® Tako v tem Pogledu že z vso gotovostjo govorimo o dokumen- tarnem pristopu, pojavijo pa se tudi fotografski eseji. Ta vidik fotografije oziroma fotografiranja so kot metode dela začeli vključevati v svoje raziskave tudi znanstveniki/ raziskovalci iz različnih disciplin. Tudi številne etnološke in antropološke raziskave iz tega obdobja imajo tovrstni pristop. Vsekakor sodila Margared Mead tn njen sodelavec Georg Bates med pionirje etnološke/ antropološke fotografije. Knjiga Balinese Character je rezultat njunega raziskovalnega dela, ki je po metodi in zlasti obliki predstavitve rezultatov - povezanost zapiskov s terena v besedni in fotografski obliki - še danes visoko cenjena. Etnološka fotografija V Enciklopediji kulturne antropologije (926 -927), kjer je fotografija predstavljena z vidika fotografske komunikacije, je označena kot etnografski dokument, ki jo odlikuje pridobivanje kompletnih in natančnih slikovnih zapisov, npr. o tem, kako določena skupina ljudi živi. da so bili fotografi med to skupino in so to, kar so fotografirali oziroma kar prikazujejo fotografije, tudi sami videli. Bolj precizno definicijo navaja J, C. Scherer (1992, 34; 1995, 201), ki označi fotografijo kot etnografsko, kadar jo uporabljamo za zapis kulture in 1 Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje termin dokaj skopo - dokumentaren (pridevnik), s katerim se kaj dokumentira, utemeljuje (448). 2 Sprva je bila ta oznaka namenjena filmu, da se loči od zvrsti liollywoodskcga sanjskega filma. 3 Beaumont tjewhall nagaja v knjigi Tite History of Photography (1982) primere fotografnv iz tridesetih let, ki so poslali slavili s fotografijami L dokumentarno vrednostjo. Pomemben poudarek je bil na predstavitvi (biografije, ki jo samostojna, saj vsebuje sporočilnost, torej nič več zgolj ilustracija. 4 Encyclopedia of Cultural Anthropology, vol. 3, New York 1996, 926-927. LtD. TEMA Glasnik S.E.D. 41/1,2 2001, stran ¡24 razumevanje kulture (ali kultur), pri čemer je poleg subjekta vključen tudi fotograf. Na vprašanje, kaj opredeli fotografijo kot etnografsko, odgovarja, da je bistveno, kako je uporabljena in predvsem da gledalca etnografsko informira. Raziskovalna metodologija za uporabo etnografske fotografije v antropoloških raziskavah vključuje naslednje prijeme: - podrobno analizo vsebine in primerjavo z drugimi fotografijami. - poznavanje zgodovine fotografije tudi s tehničnega vidika, - raziskavo/analizo fotografovih namenov in ciljev ter način uporabe fotografije. - raziskavo etnografskega subjekta ter - pregled podobnih zgodovinskih podatkov, ki zajemajo pregled uporabe podobnih fotografij drugih fotografov. Čim večje v raziskavi vključenih teh prijemov, tem bolj so rezultati raziskave poglobljeni. Po mnenju Naška Križnarja je v etnološki fotografiji poudarjena njena faktografska vloga, kadar gre za tradicionalno pojmovanje fotografije v etnoloških krogih. Kljub temu, "da 'skozi' fotografski aparat opazujemo, zapisujemo in raziskujemo družbene odnose ... drobne vsakdanje aktivnosti" (Bogataj 1978,6), pa se "avtorji v besedilih ne sklicujejo na svoje vizualne priloge, kot da v njih niso niti iskali niti našli informacij za svoje sklepe, ali pa kot da prepuščajo bralcem samim, da si postrežejo s slikovnimi informacijami" (Križnar 1996, 41). To je tudi posledica pomanjkanja ali pa nerazvitega "analitskega sistema za razbiranje podatkov" v etnologiji (Križnar 1996. 42). Interpretativne strategije osmislijo etnološke fotografije. Dn zdaj sta bili najbolj v ospredju strategiji, ki sla obravnavali fotografijo kot zapis realnosti in kot umetnostni - estetski objekt. S širjenjem razumevanja procesov fotografske komuni-kacije na splošno se že približujemo prepoznavanju in raziskovanju vidika komunikacije etnologije in fotografije, ki bi morala potekati v obeh smereh. Kje najti etnološko percepcijo zaznavanja? Z originalno dokumentacijo okoliščin, v katerih je bila fotografija narejena, ki vsebuje podatke kdo, kajkje, od koga, zakaj in kaka, pa že predstavlja osnovo za razvijanje in nastajanje zakonitosti etnološke fotografije. Fototeka Vitanje Predmet etnološke monografske raziskave v letih 1975 do 1979 je bilo Vitanje z okoliškimi vasmi. Metodološka in metodična vprašanja, kot so "izbira podatkov in interpretacija, objektivnost, posploševanje, kritika virov, stacionarna metoda in druge metode, skupinsko delo. oblika predstavitve" (Slavec Gradišnik 2000. 478488), so zelo natančno predstavljena v uvodnem delu knjige o Vitanju. Omenjeno je tudi zbiranje starih fotografij i» fotografiranje na terenu (Šmitek 1987, 1-10). "Metoda raziskovalnega dela je bila stacionarna. Ker smo se skušali čimbolje vživeti v okolje in osebno spoznati kar največ prebivalcev Vitanja in okoličanov, smo v kraju ostajali nepretrgoma tudi po 10 do 14 dni. Bili smo navzoči ob vseh pomembnejših koledarskih praznikih in spoznali vse faze v življenju in delu domačinov." {Šmitek 1987, 6). Najrazličnejše gradivo, kije bilo zbrano v časti Glasnik S.E.D. 41/1.2 2001. stran lil TEMA S.E.D. raziskave, hranijo v dokumentaciji Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Omejila se bom na prikaz fotografskega gradiva, ki jc povezan z negativoteko, Fototeka šteje 1254 fotografij, 264 fotografij so preslikave, vse ostale fotografije pa po vsebini in letnici nastanka lahko štejemo za "terenske vizualne zapise". Prav pri pregledovanju fotografij pa "vizualni zapisi" odsevajo metodologijo in namen raziskovalcev, stacionarno metodo, opazovanje z udeležbo za določen čas, ki je potreben za navezovanje stikov z osebami (domačini), ter beležijo zapise oziroma podatke o vsakdanjem življenju in kulturnih procesih (Scherer 1995, 205). Fotografije, ki so razvrščene po geslih etnološke sistematike, že kažejo podobo zastavljene raziskave. "Ker smo sklenili raziskovati način življenja v izbranem kraju historično, jc bilo pomembno, da so ohranjeni in dosegljivi vsaj poglavitni pisni in slikovni viri za zadnjih sto let" (Šmitek 1987, 2). Kakšna je bila funkcija fotografije v kontekstu raziskave? O pomembnosti upoštevanja in prisotnosti fotografije v raziskavi zvemo iz Šmitkovega zapisa (4) o primerjanju in preverjanju podatkov s terena. Podatki in tudi fotografsko gradivo niso bili zbrani "za vse skupine Prebivalcev in za vsa zgodovinska obdobja". Če ni bilo težav z ustnimi informacijami kmetov in delavcev, pa je bilo drugače s "premožnimi trškimi rodbinami". "Vzrok je v tem, da je v Vitanju ostalo le malo predstavnikov nekdanjega bogatega trškega sloja, prav tako je bila odnesena ali uničena večina njihovih osebnih dokumentov in fotografij." Iti v rezultatih? Kljub temu, daje bilo v knjigi objavljenih dokaj veliko fotografu, kar 87, pa so samo ¡2 fotografij Posneli raziskovalci na terenu, vse ostale pa so Preslikave, Fotografije prikazujejo kraj in ljudi v različnih časovnih obdobjih, ob različnih vsakodnevnih ali prazničnih dogodkih. Z vsemi mogočimi atributi, ki jih različni avtorji navajajo pri svojih obravnavah, pa ni preprosto postaviti kriterijev za univerzalno definicijo fotografije. Omejitve so vezane tudi na posamezne discipline. Vendar če upoštevamo Harperjevo {Krese 1996. 12) tipologijo vizualne etnografije, kjer označi za znanstveno fotografijo listo, ki nam daje informacijo in jo je možno klasificirati, organizirati, primerjati ali kakorkoli drugače ohdelovati", smo lahko že pri etnološki fotografiji. Literatura: Bogataj Janez in Naško Križnar 1978: Človek skozi objekliv etnologa. Razstava etnološke fotografije. Vodič k razstavi 3, ''o^avski muzej Brežice. LEWINSON David in Melvin Ember (ed ) 1996: Encyclopedia of Cultural Anthropology, vol. 3. New York. HUDEUA, Mihaela 1999: Življenje Slovencev na fotografiji. V: fotografija 8. KREMENSEK, Slavko 1980: Veda (razvoj etnološke misli). V: Angelos Baš (ur). Slovensko ljudsko izročilo. Ljubljana. KRESE. Meta 1996: Ali je resničnost sploh kdaj tako popolna kot uprizoritev V: Glasnik SED 36, št. 2-3. i I -13. ^RIžNaR. Naško 1995: Območji besede in slike v slovenski etnologiji. V: Rajko Muršič in Mojca Ramšak (ur.), Razvoj slovenske etnologije od Šueklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj: zbornik prispevkov s kongresa. Ljubljana. 174-180. - - 1996: Vizualne raziskave v etnologiji. Zbirka ZRC 15. Ljubljana. KRNEL UMEK, Duša in Zmago Smitek (ur.) 1987: Kruh iti politika: poglavja iz etnologije Vitanja. Ljubljana. NEWHALL, Beaumont 1982: The History of Photography. New York. PRICE Derrick 1997: Surveyors and Surveyed. V: Liz Wells (ed,). Photography: A critical Introduction. London, New York, 63-102. PROSlC DVOKNIČ Mirjana 1982; Mogučnosti koriščenja fotografije u prončavanju materijalne kulture. V: Etnološke sveske IV. Beograd, 103. SUHADOLNIK. Jože 1993: Fotografija kot zgodovinski vir, način urejanja in strokovna obdelava. V: Kulturni spomeniki in njihov pomen: zbornik povzetkov raziskovalnih nalog osnovnošolcev. 24. srečanje mladih raziskovalcev in I. srečanje mladih geologov. Ljubljana. SCHERER, Joanna C. 1992: The Photographic Document : Photographs as Primary Data in Anthropological Enquiry, V: Elisabeth Edwards (ed). Anthropology & Photography 1860-1920, New Haven and London, 32-42. - - 1995: Ethnographic Photography in Anthropological Research. V: Paul Hoekmgs (ed,). Principles of Visual Anthropology, Sec. Edition Berlin, New York. 201-217. ŠMITEK. Zmago 19S7: Uvod. V: Duša Krnel tJmek in Zmago Smitek (ur.). Kruh in politika : poglavja iz etnologije Vitanja. Ljubljana.