y,riedhelm^JPeMrs: Kûnvcpi ećioslnlh prožnih s^ćialnopcdai^ošfc^h pomoči ^/¡¡.^
'	i S
Koncept celostnih,
prožnih
socialnopedagoških
pomoči^^
The concept of hi)hstiál
and flexible
sociopedagogical care
Friedhelm Peters
Povzetek
Friedhelm
Peters,
dr sociologije,
Faclihochschule
Erfurt,
Fachbereich
Sozialwessen,
PF68) 99013
Erfurt,
Deutschland.
V Članku je predstavljen in kritično primerjan s klasičnimi,
sodoben koncept vzgojnih pomoči mladim s težavami v so-
cialni integraciji. Koncept je razvit na Nizozemskem, raz-
vija pa se tudi v Nemčiji. Temeljne usmeritve novega kon-
cepta se od klasičnih oblik pomoči mladim razlikujejo pred-
vsem v tem, da gre za celostno obliko pomoči (ena sama
ustanova prevzame odgovornost za otroka/mladostnika
in družino) in po potrebi koordinira in vključuje tiste ukrepe
(intervencije), ki se v procesu nuđenja pomoči pokažejo kot
nujne in individualno ustrezne. Na ta način se skuša prese-
či razdrobljenost, prevelika specializacija ponudb pomoči,
kar vodi v razpetost uporabnikov med različne nosilce in
ustanove. Ustanova, ki prevzame odgovornost za uporab-
nika (praviloma tista, s katero se uporabnik prvič sreča).
" Prevod članka Flexible und integrierte Erziehungshilfen: Eine Zwischenbilanz Neue Praxis, 1997 (27), št. 4,
s.m-m.
/f/f.^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 44 3 -4 6 0
usklajuje nadaljnje oblike pomoči, pri čemer skrbi, da so
le-te čim bolj usmerjene v konkretno življenjsko polje otro-
ka/mladostnika oziroma njegove družine. Koncept celost-
nih, prožnih socialnopedagoških oblik pomoči je realizaci-
ja teoretskega diskurza "življenske usmerjenosti". Poleg
teoretičnih usmeritev in kritike obstoječih oblik socialno-
pedagoških oblik pomoči avtor razgrinja težave, s kateri-
mi se srečujejo ob uvajanju koncepta v konkretno vzgojno
in socialno prakso.
Ključne besede: socialno pedagoške intervencije, modeli
socialno pedagoškega dela, naravnanost v življenjsko po-
lje, prožne-celostne oblike socialno pedagoškega dela, na-
ravnanost na mlade
Abstract
This article presents a contemporary concept of educatio-
nal care aimed at young people with difficulties in their
social integration, and offers a critical comparison of this
concept with the classic ones. This new concept has been
developed in Holland and recently adopted also in Germany.
The approach is holistic: only one institution takes an indi-
vidual or a family under its wings, and coordinates and
introduces such interventions as seen necessary and suita-
ble to the situation at the time providing care. This appro-
ach should overcome the problem of dispersal and over-
specialised care offering which lead to a confusion among
the users torn between various institutions. The institution
which looks after an individual (usually the first one) co-
ordinates further care and makes sure it targets as much
as possible the specific life circumstances of a child/adole-
scent and his/her family. The concept of holistic and flexi-
ble sociopedagogical care is a natural extension of the the-
oretical discourse called 'life orientation'. Apart from the
theory and some criticism of the current forms of socioepe-
dagogical care, the author of the article also provides an
insight into the difficulties arising from the implementati-
on of this concept in the educational and social practice.
Key words: social pedagogical interventions, models of so-
cial pedagogical work, life context oriantation, holistic and
flexible sociopedagogical care, youth orientation ^
Friedfielm PeLers: KoncepL cetosliiili prožnih socialnopedagoških pomoči ^^^
1. Nove oblike vzgojnega dela - med teoretično-
praktičnimi izzivi in kritiko
Teoretično je sicer usklajeno, da naj se razvijajo prožnejše, celost-
ne in k posamezniku ter njegovemu okolju usmerjene oblike pomoči,
vendar smer še ne uživa splošnega "političnega" strinjanja.
S kritiko zavodske vzgoje je že pred časom postalo jasno, in se je
med tem mnogokrat obnovilo ter večkrat izkustveno dokazalo, da
"dom kot institucija"že na osnovi organizacijskih struktur (prim. Goff-
man, 1972; Peters/Wohlert, 1993), tudi ob izvedeni liberalizaciji, le tež-
ko uresniči "uspeli vsakdan" ali "priporočanja vredno bivališče". K mo-
delu dom/zavod in skupini kot centralnem modelu vzgojnega vpliva,
se je alternativno razvijalo razmišljanje individualiziranih pomoči
(prožno oskrbovanje/ambulantno delo, oskrbovano posamično biva-
nje). Proces je skušal zmehčati toge meje "ambulantno-stacionarno"
(prim. Klatetzki/Winter, 1990) in ponuditi zamisel, da vzgojno pomoč
kot kombinacijo ambulantne in stacionarne pomoči ponudi ena sama
ustanova oziroma "enota, center".
Nova zamisel odklanja tako domsko vzgojo kot okostenelost seda-
njih vzgojnih pomoči. Novi zakon (RJHG - Zakon, ki opredeljuje vrste
pomoči otrokom/mladini v ZR Nemčiji), z naštevanjem vrst pomoči v
28. členu, na nek način daje potuho sedanjemu stanju, s tem ko v
27. členu sicer omogoča različne oblike pomoči in tudi izrecno dopu-
šča, problemom posameznika primerno organizacijo pomoči, ven-
dar jih v praksi žal pogosto prezre ali - zaradi težavnosti proračun-
skega prikazovanja - zanemarja. Posledice tovrstne "okostenelosti",
proti kateri je naravnana zamisel integriranih oblik pomoči, se kaže
v (visoko) specializirani strukturi ponudb. Prav zaradi specializacije
pa delujejo tovrstne oblike selektivno. Otroke/mladostnike zato, ker
ne "ustrezajo" njihovi ponudbi ali niso primerni za določeno "stano-
vanjsko skupino", ali se jim tam, kjer so, "ne da več pomagati" itd.,
izključijo in preusmerijo na druge, dozdevno bolj primerne ali boljše
(višje, bolj specializirane) vrste pomoči. Takšna praksa vodi do tega,
da so nekateri otroci/mladostniki po vrsti premestitev takorekoč odri-
njeni, nihče več jih noče sprejeti. To reproducira življenjske situaci-
je, kijih označuje "pretrganje odnosov", kar je bilo izhodišče za vzgojno
pomoč.
Temeljne spremembe kakovosti vzgojnih pomoči so brez temelj-
nih organizacijskih sprememb in brez sodelovanja ključnih "strokov-
/¡./¡.^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 443 -46 0
nih centrov" neizvedljive. Zato so prav organizacijslœ in "miselne spre-
membe" predpogoj za spremembo vzorcev ravnanja v praksi.
Razmeroma mladi poizkusi oblikovanja celostnih, prožnih vzgoj-
nih pomoči (enote oziroma centri za pomoč mladim) so v Nemčiji po-
stali predmet razprav in očitkov, ki so leteli tako na nenatančen opis
dejavnosti teh centrov kot na praktično odstopanje od - po lastni izbiri
- določenih ciljev. Strokovne izzive, ki jih nove oblike prinašajo in ka-
terih realizacija bi prinesla odmik od "klasične domske vzgoje", so
kritiki skušali z modifikacijami podrediti zlasti vzgoji v domovih (prim.
Feest, 1995; Münstermann, 1995 in 1996).
Na nove poizkuse celostne in v življenjsko polje naravnane pomo-
či otrokom in mladim - kot je razumeti lokalne enote za pomoč mla-
dim, mladinske centre ter druge poizkuse "celostnih vzgojnih pomo-
či" (prim.Trede, 1996;2), se je pogosto odzivalo z neteoretičnimi, a
praktično učinkovitimi "razpravami o discipliniranju" tradicionalne
pomoči mladim s klasičnimi tehnikami nevtralizacije (prim. Mathi-
esen, 1989). Izjeme so teoretični prispevki nekaterih avtorjev (med
njimi M.Winkler, 1996:14, R. Mollenhauer 1996 in J. Blandow, 1997).
2. Centri za pomoč mladim kot "tekmovalni izziv"
ustaljeni institucionalni pomoči
Centri za pomoč mladim (enote za pomoč mladim), naj bodo za-
snovno in praktično še tako nedozoreli, so zaradi svoje "naravnanosti
v življenjski prostor", (prim. Mohenhauer, 1996) tekmovalno opore-
kanje prevladaj oči naravnanosti. Le-ta še ostaja "povezan sistem"
(bodisi v obliki diferenciranega doma s številnimi ambulantnimi po-
nudbami kot zunanjo izpostavo), ki se krčevito bori za svoj obstoj. Za
to oceno govorijo številke, ki ponazarjajo, da slej ko prej - že skoraj
10 let nespremenjeno - približno 60 % vseh otrok in mladih, ki so v
institucionalni domski vzgoji, mora živeti v večskupinskih, bolj ali manj
moderniziranih domovih (prim. Trede/Winkler, 1995), kjer sicer ra-
zumljivo vlada bistveno bolj liberalno vzdušje kot pred 25 - 30 leti, ah
pred propadom NDR, kjer pa, slej ko prej, že zaradi organizacijske
strukture "dom" (prim. Wohlert, 1988) ostaja "naravnanost v življen-
sko polje" tujka. V teh oblikah se socialno discipliniranje, kot tuje
določanje vsakdanjika prizadetih, brez večjega napora uveljavlja kot
"tajni učni načrt".
Vzgoja v domu, ki se slej ko prej - predvsem v Vzhodni Nemčiji -
Friedfielm PeLers: KoncepL cetosliiili prožnih socialnopedagoških pomoči ^^^
enači z resno obliko pomoči mladim, je očitno postala več kot le "kon-
ceptualni pojem" (Munstermann, 1986), ki subsumira različne oblike
vzgojnih pomoči. Koncept prevzema vzorce stare klasične skrbstve-
no/domske vzgoje, s socialno-biografsko krmilnim vplivom na okolje
najnižjih družbenih slojev - revni in socialno izstopajoči. Kaže, da se
skuša "stari koncept" odločilno uveljaviti v vse bolj individualizira-
nem življenjskem svetu prizadetih, ki pa jih s sodobnimi pojmi nor-
malnosti in odstopanja ni mogoče več "smiselno" interpretirati (prim.
Boehnisch, 1984).
Smiselna teoretska razlaga za današnje razmere je v perspektivi
"obvladanja življenja", z empatičnim pogledom na življensko zgodbo
otrok/mladostnikov, ki pojasni, da so otroci v boju proti odvisnosti,
ponižanju, zapuščenosti in razosebljanju, ki so jih doživeli v druži-
nah, šolah, domovih, skratka v izvornih socialnih okoljih, bili odrinje-
ni v področje nelegalne reprodukcije. Možnosti komunikacije, inte-
raktivnosti in reprodukcije "na obrobju" družbe, v različnih "scenah",
vključno s kriminalno maloprodajo, pocestno prostitucijo, trgovino z
mamili, očitno nudijo preživetvene možnosti, ki jih ni mogoče najti
nikjer drugje in jih je ob razumevanju obvladovanja življenja mogo-
če upoštevati. Obvladovanje življenja kot koncept, ne upošteva le nor-
mativno posredovane "normalne biografije" z njenimi specifičnimi za-
htevami, ampak tudi rizične poizkuse posameznikov "izmotavanja iz
težav" v delno pustolovskih ali celo tuje in/ali ogrožajoče delujočih
scenah, z delno strukturno zasnovanimi ogroženostmi in odvisnost-
mi.
Na takšne in podobne, pogosto zelo individualizirane načine živ-
ljenja otrok/mladih, ki kot je videti naraščajo in jih s standardizirano
ponudbo pomoči ni mogoče doseči, dajejo odgovor - med drugimi -
centri za pomoč mladim, mladinske enote, prožna oskrba in druge
oblike integriranih vrst pomoči. Le-te vključijo v delo socialno okolje
in skupine enakih/klike, kakor tudi različne oblike (ki pa vnaprej
niso čvrsto določene) socialnopedagoške oskrbe.
Novo in s tem tekmovalno oporekanje ustaljenim oblikam se odra-
ža v spremembi perspektive. Ni več potrebno, da se otroli/mladost-
nik/družina prilagodi vnaprej pripravljenemu sistemu pomoči, kjer
se nato "primeri", ki najmanj ustrezajo specializiranemu naboru si-
stema pomoči preložijo, premestijo, odložijo ali odrinejo itd. Ti po-
stopki so toliko pogostejši, kolikor bolj je specializiran sistem pomoči.
/f/f.^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 44 3 -4 6 0
ki vedno znova "teoretično utemelji" potrebo po izključitvi. Koncept
integriranih obhk pomoči pomeni miselni in praktični zasuk tako v
izvajanju kakor pri utemeljevanju pomoči mladim. V njem se vzgojna
pomoč prilagodi menjajoči se potrebi in življenjskemu položaju "kli-
entov" - uporabnikov. Nov koncept izhaja iz premise, da se ne ve toč-
no, kaj otrok/družina/mladostnik potrebuje, ko se začne sodelovanje
z njim/i, da pa bo odgovorno poskrbljeno za različne oblike pomoči,
ki se v spreminjajoči se življenjski legi izkažejo za potrebne. Za orga-
nizacijo in koordinacijo individualno prilagojene pomoči ostane "traj-
no" odgovoren tisti, ki je uporabnika "sprejel v sistem", kar omeji in
prepreči premestitve.
Če koncept uporabimo pri tistih mladih, ki tvorijo populacijo insti-
tucionalne vzgoje, nudi to sodelavcem/kam za vzgojo v domovih nov
"prostor možnosti". To dejstvo je zanimivo tudi profesionalno teore-
tično, saj po že dolgo obstoječem umevanju vzgojiteljic/ev v domovih
(prim. Schütze 1992; Peters 1993) prav tu manjka potrebne avtonomi-
je pri ukrepanju.
5. Postaje za pomoč mladim kot deregulacij ski
trend
Praviloma malo upoštevani vidik integrirane pomoči, ki se v raz-
pravah pogosto zavedno ali nezavedno omeji na "integracijo", je v tem,
da je "integrirana pomoč" vselej skupnostno naravnana in socialno
prostorsko usmerjena pomoč, ki poskuša zadržati državno skrbniško
inkluzijsko opcijo proti sedaj prevladujoči politiki reprivatizacije živ-
ljenjskih tveganj in - vsaj diskurzivno tako postavljeni - politiki ka-
znovanja (prim. Peters 1997).
Princip se odraža v naslednjem samoopisu: "Sodelavci/ke postaje
za pomoč mladim (Jarmen v deželnem okrožju Demmin - F.P.) se vi-
dijo v svojem socialnem prostoru pristojni za uresničevanje pravice
mladih ljudi do podpore, vzgoje in pravice, da upravičenci dobijo pri-
merno podporo. Ta pravica pristojnosti naj prepreči, da bi se sode-
lavci oziroma institucije pomoči mladim ob nastalih problemih "raz-
glasile" za nepristojne, ter otroke ali mlade in njih starše izključile iz
procesa pomoči oziroma podpore". (Tzscheetzsch, 1997).
Pomoč naj se ne uravnava na podlagi obstoječih, večkrat bolj na-
ključnih in na strukturah moči izvajalcev temelječih storitev. Izvaja-
lec pomoči mladim, ki je pristojen za določeno področje, naj razvije
Friedhelm Weiers: Koncepl celoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči	J
skupaj s splošno socialno službo in drugimi predstavniki skupnosti
ustrezno ukrojeno strukturo pomoči, ki upošteva tako individualne
potrebe kot danosti socialnega prostora in zagotavlja posamezniku
celostno pomoč. Kaže, da bo zakonodajalec v prihodnosti olajšal sku-
pnostno oblikovanje in združevanje pomoči. Osnutek spremembe ba-
den-wirtenberškega zakona o pomoči mladim predvideva v 9. členu:
"Za zagotovitev celostne, v skupnost integrirane ponudbe pomoči mla-
dim, je mogoče združiti storitve v posameznih primerih kot projekt-
no-pospeševalne." (Planungsgruppe, 1995:2)
Princip uporablja interakcijsko-teoretične pojasnjevalne koncep-
te, ki so sposobni pokazati, da vzroki psihičnih in socialnih "proble-
mov" segajo prav v sredino družbe, oziroma jih različni nadzorni or-
gani s svojim delovanjem celo povzročijo in tako dokazujejo, da je
mogoče poprej izključene pojave vrniti v okvire normalnosti in sa-
moumevnosti (prim. Böhmisch 1894:111). Zamish se kljub temu na-
pajajo, med drugim, iz danes ne iznenada napačne "kritike domov",
ki je leta 1977 z "vmesnim poročilom komisije za vzgojo v domovih"
postala poluradna usmeritev, ter sledijo "strategiji normalizacije" ta-
ko v socialni, organizacijski kot prostorski dimenziji (razpustitev/od-
prava domov, oblikovanje stanovanjskih skupnosti za mlade, razhčne
oblike individualizirane svetovalne oskrbe, najem stanovanj v nor-
malnih bivalnih okoljih, vključevanje potencialov skupnosti) oziroma
gre za uporabo razumevanja "skupnostnega" kot "delovnega princi-
pa" (prim. Boulet in sodelavci, 1980). Gre za artikulacijo interesa, ki
je manj naravnan na "neko določeno vzgojo" kot pa na "uspelo odra-
ščanje", ah včasih (samo le) na to, da se bodoče generacije "pretolče-
jo skozi življenje". Te zamish so usklajene s priporočili "9. zveznega
poročila o mladih", ki zahteva, da organizacijski modeli in vsebinsko
strokovne usmeritve omogočajo prožno, problemom primerno mre-
žasto in na življenjski svet naravnano obliko preventivnih in inter-
vencijskih oblik pomoči mladim. Slednje se kaže zlasti v tem, da se
posamezni zastopniki/ce ideje enot za pomoč mladim, celostno po-
moč itd., vsaj programsko (npr. Združenje socialnopedagoških pro-
jektov-VSP - Dresden ali primerljivi projekti VSE Celle) sploh ne skli-
cujejo več na zatečene pravne in organizacijske strukture, ampak se
ravnajo (hočejo ravnati) izključno po "politični potrebi pomoči mla-
dim", ki jo je mogoče predstaviti socialno-prostorsko. To pa lahko po-
vzroči številne odzive s področja socialnega dela, ki jih je treba uskla-
diti s prizadetimi, in tistimi, ki skrbijo za financiranje. Tako se npr.
/fJQ Socialna p e d a g o g i k a , 2000 vol. 4 , š L. 4, sir. 44 3 -4 6 0
med seboj zelo jasno razlikujejo štiri enote za pomoč mladim VSP v
Dresdnu in te zopet od (še ne dokončanega) "projekta Plauener Bahn-
hof, projekta, pri katerem so meje med delom mladih in pomočjo
mladim popolnoma ukinjene. Na enake izzive poskušajo (ob upošte-
vanju načela poslovne uspešnosti) najti odgovor tudi "regionalni cen-
tri za pomoč mladim in družinam" v širšem prostoru Tuebingena. V
vzhodnem delu Hamburga, v mestnem predelu, kj er živi približno 2000
ljudi (ki pa 1996. leta ni bil vključen v senatni koncept "boja proti rev-
ščini", prim. Ahsch, 1996), poteka zanimiv skupnostni projekt. V obli-
ki skupnega ustanoviteljstva - pod vodstvom oddelka za vzgojo Ra-
uhen in ob podpori mestnega okrožja center - je nastala na potrebe
področja naravnana, integrirana in skupnostno usmerjena praksa po-
moči mladim. Zanimiva je tudi njihova utemeljitev. Birokratsko ust-
varjene strukture in razmejitve delovnih področij - tu pomoč za vzgo-
jo, tam odprto delo z mladimi ali socialno delo, tu stacionarna tam
ambulantna pomoč - vse to odmakne možnosti od tistih, ki jih potre-
bujejo in katerim so pomoči namenjene. Mladi živijo v svojih sose-
skah, šolah, klubih, klikah in tja se je treba vključiti. V njihove vsako-
dnevne situacije, kjer je mogoče podpreti njihove sposobnosti, inte-
raktivno sooblikovati "lastno socialno". Na ravni "življenjskega sveta"
se odloča o uspehu ali neuspehu, o tem, ali se je mogoče naučiti "iz-
ključitve" ali "sposobnosti za skupnost". Zato se odločilno vprašanje
"pomoč otrokom in mladim kot skupnostno delo" - ne glasi, da ali
ne, ampak, zakaj in kako?" Naprej se je treba vprašati, katere storitve
so za posameznika iz vsakokratne skupnosti koristne in uporabne in
kakšen mora biti prispevek pomoči otrokom in mladim, da bi uresni-
čili pravice in cilje, ki jih navaja 1. člen RJHG - zakona, ki opredeljuje
pomoč mladim.
4. Ukrepanje v (pre)zapletenih položajih
v večini primerov, kjer uspe uresničiti integrirane in/ali skupnost-
no naravnane delovne nastavke, lahko ugotovimo, da se to zgodi le
na račun preoblikovanja že obstoječih ustanov, novih projektov in po-
dobnih "manj stabilnih" ter profesionalno in materialno slabše opre-
deljenih projektov. Specializirane ponudbe vzgojnih pomoči običajno
temeljijo na natančnem opisu/predstavitvi problema in "diagnozi",
ki ji sledi "individualiziran načrt pomoči". To pa je, vzeto natančno -
med drugim zaradi splošnega tehnološkega manjka pedagoške inte-
rakcije (prim. Luhmann/Schorr 1984) - le slepitev sebe in tujih za-
Friedfielm PeLers: KoncepL cetosliiili prožnih socialnopedagoških pomoči ^^^
interesiranih. Integrirane pomoči stavijo na zvišano "samorefleksiv-
no profesionalnost" in skušajo z njo premagovati negotovosti pri ukre-
panju. Pri tej konceptualizaciji se v vsaki situaciji zahteva od ukrepa-
joče/ga, da dosegljivo/dostopno znanstveno znanje/vedenje instru-
mentalizira in "razumljeni primer" spremeni v ustrezno ravnanje. Za
pokhcno identiteto sodelavli/cev vznika v takih okohščinah iz raci-
onalistične profesionalizacijske teoretične pozicije "močna" prezah-
tevnost. Na konstitutivno "nezanesljivost" socialne interakcije in s tem
povezane načelne "ne-standardizacije" intervencij socialnopedagoške-
ga in socialnega dela ... se (bo) reagira (lo) profesionalno-teoretično
z individualizacijo. Analogno vodilni družbeni teoriji (Beck, 1986, Ra-
uschenbach/Trede, 1988), smo daj ah prednost individualizirani pro-
fesionalni teoriji (Sommerfeld, 1966:38). Ta pa je prezahtevna - če
naprej sledimo Sommerfeldu (prav tam) - "tako do človeških kogni-
tivnih kapacitet ob izvajanju ukrepov kot za potekajoče krmilne po-
tenciale socialnopedagoškega ukrepanja". To se dogaja predvsem za-
radi manjkajočih metodičnih strategij. Izjema je koncept "orientira-
nje po mladih", ki ponuja preusmeritev profesionalne optike.
Prav v projektih integrirane pomoči se nazorno pokaže, da "se in-
dividualizacija profesionalnega" dejansko dogaja in da konstitutivna
negotovost interakcij in intervencij skoraj izključno pripada individu-
alni obravnavi" (Sommerfeld: 38). To po drugi strani vodi k trendu
deprofesionalizacije in "metodične poljubnosti" (Peters 1993:86) ter
do izogibanja v dodatno terapevtsko izobraževanje. Opisane negoto-
vost in "nevarnost", da če storitve integriranih pomoči in njihove in-
tervencije ne izkazujejo takojšnjih rezultatov, to pomeni njihovo na-
domestitev s "specialnimi in zavodskimi ukrepi", vodijo do destabili-
zacije komaj uveljavljenih integriranih oblik. Nastali položaj sih nji-
hove nosilce in izvajalce v položaj, "da postanejo neodporni" za kriti-
ko, kar jih lahko vodi v samoslepilo in samoprecenjevanje.
5. Problemi uvajanja integriranih oblik pomoči
Na organizacijske in probleme samorazumevanja "integriranih
prožnih oblik pomoči" je opozoril J. Merchel (1997). Problematizira
pretirano poudarjanje novega, ki ga prinašajo te oblike pomoči in na-
daljuje, da le malokdo nasprotuje potrebi po večji fleksibilnosti usta-
ljenih oblik pomoči. Opozori na nenatančnost pri opisih in poimeno-
vanjih dejavnosti, ki jih izvajajo različni izvajalci pomoči mladim.
^J"^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 443-460
Tovrstne pojmovne nenatančnosti so zanj opozorilo, da še ni dovolj
jasno, kaj je razumeti s konceptom integrirane, prožne pomoči in v
kakšnem odnosu so tovrstne oblike dela do specializiranih oblik. Na-
daljnji resen argument proti pretiranemu preoblikovanju obstoječih
oblik je tudi zakonsko zahtevana pluralnost nosilnih struktur in pra-
vica do izbire načina in vrste pomoči: integrirane, regionalizirane, prož-
ne pomoči bi dosedanje preizkušeno sodelovanje javnih in zasebnih
izvajalcev oblik pomoči spravile v neravnotežje in utesnile pravico
izbire, saj si vsaka regija ne bi mogla (organizacijsko, finančno, ka-
drovsko) privoščiti razvoja celotne mreže institucij. Na podlagi pove-
danega Merchel dvomi, da se bodo integrirane in fleksibilne oblike
pomoči lahko povsod uveljavile. Kot naslednjo pomanjkljivost dodaja,
da bi z uresničitvijo aspiracije po preoblikovanju, nove ustanove po-
stale preveč odvisne od lokalnih politik, kar bi spodjedalo njihovo stro-
kovnost in avtonomnost. Ob dejstvu, da se je proces erozije vrednost-
ne osnove zasebnih nosilcev pomoči že pričel, in da se tudi v razpra-
vah o "novih krmilnih modelih" te nosilce obravnava predvsem v vlo-
gi "izvajalcev servisnih storitev", zadnji Marchelov argument sam
po sebi ne more biti razlog za neuvajanje novega. Hkrati postaja ja-
sno, (prim. Rossler, 1997), da so na nekaterih področjih v Nemčiji
nove oblike že uveljavljene in dobro delujejo (na primer Celle, dežel-
no okrožje Tubingena, posamezna okrožja Hamburga in drugje). Ka-
že se težnja, da se v novih zveznih deželah (nekdanja Vzhodna Nem-
čija), kjer struktura pomoči še ni razvejana, začno razvijati takšne obli-
ke, ki bodo segle prek konflikta, "kdo je nosilec" in se bodo uravnale
po tem, kar posamezni uporabniki (v našem primeru mladi) potrebu-
jejo.
6. Poizkus nevtralizacije novega s strani
tradicionalnih oblik pomoči mladim
Zastopniki tradicionalnih vzgojnih okolij in zainteresiranih stro-
kovnih združenj (z izjemo mednarodnega združenja za vzgojne po-
moči IGFH, ki izvaja in koordinira projekt INTEGRA, namenjen uve-
ljavljanju novih oblik) se odzivajo na izzive, ki se pojavljajo z nastaja-
njem prakse integriranih, prožnih pomoči, s tradicionalno tehniko ne-
vtralizacije. Le-ta se kaže tako, da se zamisel postaj za pomoč mla-
dim/enot za pomoč mladim poskuša prikazovati kot nepomembna in
neaktualna. Omenjeni predstavniki namenjajo strokovno pozornost
Friedhelm Weiers: Koncepl celoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči	J
drugim vprašanjem, na primer: vldjučevanje duševno manj razvitih
otrok/mladih v okvire pomoči mladim, uresničitev participativnega
oblikovanja individualno načrtovanih pomoči in podobno. To so ne-
sporno pomembne teme, ki pa nimajo mnogo skupnega z idejo inte-
griranih, fleksibilnih oblik pomoči mladim. Če njihovi poskusi ne-
vtralizacije ostajajo neučinkoviti, uvajajo druge strategije. Ena med
njimi je tista, ki dolži nove ideje neizvedljivosti, ker sicer "drugje"
kaj takega morda gre, vendar pod tukajšnjimi pogoji ne bi šlo, tudi
zaradi nasprotovanja preštevilnih interesov in skupin. Na koncu sledi
preložitev, pri čemer se uresničitev ideje "do nadaljnjega" odloži, če-
prav ideja sama po sebi ni slaba. Nadaljnjo tehniko nevtraliz acije po-
meni naslednja strategija: ideje se ne odkloni niti ne odloži, zgolj umesti
se jo "v razumen okvir" (prim. Mathiesen, 1989:59), ki pomeni, da se
sedanje oblike zgolj tehnično in organizacijsko razpršijo, konceptual-
ni okvir pa se ne spreminja (prim. EREV - 4/95).
Nadaljnja nevtralizacijska tehnika je "absorbcija". Pri tem se nova
koncepcija ne odloži ali spremeni, ampak sprejme. Ob tem se novo v
procesu uveljavljanja subtilno in komaj zaznavno spremeni, v praksi
vstavi v veljavne strukture, ne da bi ogrozilo njihovega ustaljenega
funkcioniranja. Sočasno dobijo zunanji opazovalci vtis, da je nastalo
nekaj novega, kar bo pretrgalo s starim sistemom. (Mathiesen 1989;58).
Kaže, da zvezni sistem vzgojne pomoči večinsko vendarle ne želi ali
ne more pogrešati disciplinskega učinka zavodov/domov (prim. Pe-
ters 1996; Thiersch, 1977). V večini primerov je novo v prožnih obli-
kah napačno razumljeno in se kot nova organizacijska oblika pomoči
enakopravno umesti poleg obstoječega, da potem javni nosilec lahko
poseže po "celotnem spektru" vzgojnih pomoči.
7. Kaj prinašajo alternativni diskurzi?
Nasproti omenjenemu trendu, ki postavlja novo "pred ozadje sta-
rega", se pojavljajo nastavki alternativnega teoretičnega diskurza, ki
zagovarja temeljitejše konceptualne in organizacijske spremembe.
Ključna premisa tega diskurza je zahteva, da se mora področje vzgoj-
nih pomoči pedagoško in pohtično razumeti kot samostojno sociali-
zacijsko polje in se določno posloviti "iz pritličja" pravnega in kazno-
valnega sistema. Vzgojne pomoči se morajo organizirati tako, da bodo
sposobne upoštevati, da se lahko položaj njihovih klientov tako druž-
beno kot individualno-biografsko s časom spremeni, zato njihove
/f/f.^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 44 3 -4 6 0
ponudbe ne smejo ostati enalte, ampak se morajo z mladostniki vred
spreminjati. Med take zaključke, do katerih se lahko pride po raz-
hčnih utemeljevalnih kontekstih, (prim. Rossler, 1988; Winkler; 1988;
1988a; Peters, 1988), sodi tudi razvoj novih generativnih razlagalnih
vzorcev profesionalnega osebja, ki pomoč izvaja. Prav tu bi naj pri-
šlo do temeljite menjave perspektive v smislu zgoraj navedenih pre-
usmeritev. To ima osrednji pomen zato, ker razlagalni vzorci ali
teoretične razlage, ki jih vnaša osebje v življenjske situacije, šele
podelijo "vzgojni resničnosti" določen pomen, s tem ko se na to re-
sničnost naravnajo in ko se sočasno resničnost naravna sama nase
(prim. Rlatezki, 1993:20). Zato ni vseeno, na katere pedagoško- raz-
lagalne vzorce oziroma za njimi ležeče teorije se posega, ker je prav
osebje sposobno obravnavano polje uspešno modificirati, ga na no-
vo strukturirati, premakniti položaje delujočih akterjev/terk in sku-
pin ter aktivno posegati v preoblikovanje sedanjih profesionalnih in
institucionalnih reprodukcijskih razmerij.
Pedagoško-razlagalni vzorci, povezani z integriranimi, fleksibil-
nimi oblikami pomoči mladim, morajo nuditi nove identifikacijske
točke profesionalcem, saj bodo le na ta način zmogh stabilizirati
diskuz. Za vzgojne in socialno-pedagoške poklice je zato področje
metodičnega profesionalnega ukrepanja posebej pomembno, kajti
ravno prek njega se uresničuje velik del poklicnega samorazumeva-
nja. Tem potrebam ustreza metoda "orientacije na mlade", ki je iz
teoretične ravni prešla na raven praktičnega izvajanja. Jedrni ele-
ment tega koncepta je enakovredno in sočasno upoštevanje "sub-
jektivnih želja in predstav", njihovega "vedenjskega izražanja" in
"zunanjih pogojev" - življenjskih in delovnih pogojev, zahtev okolja
posameznega otroka/mladostnika. Metoda "naravnanost na mlade"
vključuje integracijo mladostnikovega samoizražanja in upošteva-
nje njemu lastnih življenjskih pogojev. Zlasti pri dolgih "karierah"
bivanja v domovih je mogoče ugotoviti izredno protislovne izjave
osebja o mladih, pač glede na to, kako je naravnan določen dom,
kakšno vzdušje vlada v njem, kateri šoli so privrženi psihologi, ki
opravljajo diagnosticiranje, kakšno osebno stališče prinašajo s seboj
vzgojitelji in kakšen osebni odnos do mladih vzpostavljajo." (Arendt
s sodelavci, 1989: 5).
Skupni imenovalec te metodične zasnove, kot prodornega poiz-
kusa življenjsko naravnane profesionalnosti (prim. Peters 1993), je
obračanje pogleda od "motenih mladih" k "moteni institucionalni
Friedfielm PeLers: KoncepL cetosliiili prožnih socialnopedagoških pomoči ^^^
praksi" ter poudarjeno empatično videnje življenjskega sveta mla-
dih. Jedrni elementi življenjsko naravnane profesionalnosti so pri
tem med drugim predvsem: spoštovanje avtonomije življenjskih
praks, strukturalna naravnanost na socialno biografijo in socialen
življenjski položaj, naravnanost na interese življenjskega sveta na-
mesto na sistemske interese. R temu sodi zvišana samorefleksija pri
odnosu do pedagoškega ukrepanja. K slednjemu sodi tudi potreba
po slovesu od - v pomoči mladim zelo razširjenega modela - "linear-
nega razvoja samostojnosti". Le-ta se giblje od stanja "zelo nesamo-
stojen" do "zelo samostojen" in njemu se prirejajo ustrezni učni
cilji in oskrbovalna intenziteta, pogosto vzporejana s starostnim raz-
vojem. Samostojnost in intenziteta se seveda ne razvijata linearno,
ampak sledita svoji logiki in cikličnim gibanjem, ki so vezana na
posameznikovo odraščanje in stopnjevano avtonomijo. Obojega tu-
di ni mogoče posredovati v pedagoških situacijah, zato mora vsaka
javna vzgoja vnaprej - ne nazadnje zaradi kratkega časa, ki ji je pri
socializatoričnem spremljanju mladoletnih sploh na voljo - izhajati
iz ravni samostojnosti vsakega posameznika/ce in organizirati po-
goje, ki so blizu življenju. V tem samostojnost ni umetni učni cilj,
ampak se samorazumna avtonomija in sposobnost za življenje terja-
ta, predpostavljata in sprejemata. Konflikti in protislovja, ki iz tega
nastanejo, odločajo o organizaciji in obliki pomoči, ki naj upošteva
tudi socialnodržavne zagotovljene minimalne standarde načina živ-
ljenja. Nadalje sodi k alternativnemu diskurzu pomoči mladim tudi
skrb in možnost praktičnega upoštevanja socializacijskih in življenj-
skih pogojev, ter perspektive otrok in mladih v smislu splošno soci-
alno-družbeno porajajočih se sprememb. Pa tudi subjektivna osvoji-
tev oziroma predelava razločevalnih posebnosti po (etničnih) skupi-
nah, slojih, razredih, spolu in regijah (lahko pomeni: mestnemu pre-
delu ustreznih). Slej ko prej se moramo sprijazniti s protislovnim
procesom homogenizacije in posplošitve ter širitve mladostne faze
ob sočasnem obstoju strukturnih razlik glede trajanja, poteka in "te-
meljne naravnosti" mladih (prim. Fuchs, 1983:363). V načrtovanje
pomoči mladim je treba vključiti tudi rezultate novejših socioloških
raziskav. Le-te specifično razločujejo kulturo delavske mladine z nje-
nimi karakterističnimi izkušnjami in prfložnostmi, samorazumev-
nostmi sosedskega, cestnega in skupinskega življenja, z njih upanji
na srečo, vzburjenje in pustolovstvo. "Oblike, v katerih se strukture
in protislovja današnje družbe na zelo specifičen način sprejemajo.
Socialna ¡j c d a g o g i k a , 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 44 3 -4 6 0
predelujejo in premagujejo" (Thiersch, 1979:44). V odnosu do vzgoj-
nih pomoči to med drugim pomeni, da morajo odrasli, ki se srečujejo
z otroki in mladimi in ki izražanje življenja, izkušenj in voljo teh otrok/
mladih jemljejo resno, vztrajati na tem, "da se upoštevajo problemski
in interesni položaji, ker odločilno določajo okvir, ki je mladim iz raz-
ličnega socialnega okolja predpogoj za razvoj potreb in omogoča or-
ganizacijo njih izkušenj." (Becker/May, 1988:168).
Socialni pedagogi/nje se ob tem ravnajo po idealu strogega upo-
števanja avtonomije izražujočega se subjekta, kar pomeni, da nji-
hove "pedagoške konfrontacije" sledijo modelu sukcesivnega "pre-
vajanja" v ukrepanje in v razlago vsakodnevnih dejstev, kot "od-
govorov" na samointerpretacije oziroma potrebe po samointerpre-
tacijah mladoletnikov. Razumljivo je, da se ob tem vedejo tako, da
bi prispevali k uspelemu vsakdanjiku (Thiersch, 1979) - sočasno
provokativno, odtujujoče, podporno in kritično. Na podlagi (po mož-
nosti) velikega deleža protislovno-eksistenčnih povezav v interak-
ciji, proizvajajo oboji, glede na sedanje strukture povezav, nove
vzpostavitve ravnotežja zanesljivosti in živahnosti (prim. Ottome-
yer, 1987; 165). Teoretski model, ki se ponuja, da mu sledimo, je
metodološki postopek (ne vsebina) psihoanalize oziroma kritika ide-
ologije: "Metodološka zasnova pedagoga, kot tudi psihoterapevta,
je v ustrezni medsebojni povezavi objektivnega in manipulacije na
eni, ter provokativnega sporazumevanja na drugi strani. To, če po-
stopek uspe, omogoča, da postane prvi del odvečen, ker se objektivi-
rajoči zasnovi odtegne predmet." (Ritsert/Rolshausen, 1971:96) in
omogoči inter subjektivno (brezgospodovalno) razumevanje - posto-
pek, ki bi verjetno vzdržal tudi merila opravilnostne etike oziroma
jim ustrezal.
Take določbe zvenijo v določenem smislu abstraktno, a morajo (z
omejitvami) tudi biti takšne - in so v toliko tudi več kot "znanstvena
bojna obarvanja" (Winkler, 1996; 16), kajti tak "interakcijsko-teore-
tično-materialistično" utemeljen in sočasno situativni nastavek (prim.
Mollenhauer, 1977) bi z vsako "konceptualno konkretizacijo", ki bi
določeno dogajanje "poskušala postaviti za stalno", povzročil, da bi
problemi "pedagoške organizacije" kratko malo sami sebi ugovarja-
li in tako kršili oziroma razveljavili temeljna reprocitetna pravila. To
bi nasprotovalo avtonomnemu delovanju kot cilju pedagoških priza-
devanj. Ozko postavljena ali napačno razumljena naravnanost v živ-
ljenjsko polje ali profesionalno legitimacij ska strategija (prim. Mol-
Friedhelm Weiers: Koncepl celoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči	J
lenhauer, 1996) se osredinja prav na to (prim, povzemajoče: AG Bi-
elefeld Soziologen 1973; Thiersch 1979), kar pogojuje - to je treba
priznati -, da je treba konflikt iz razmerja tovrstnih interakcijsko teo-
retičnih temeljev socialnopedagoške prakse z družbeno normativ-
nim in institucionalno postavljenimi pričakovanji vzdržati ali vsaj
zagotoviti obliko, da bi bilo mogoče razmerja ponovno obdelovati.
8. Integrirana pomoč kot prilagoditev
Ob očitku, da se pomoči mladim spreminjajo, ker se je spremeni-
la družba, in da pomoči v lastnem delovanju postanejo instrument
nekritične prilagoditve na družbena razmerja, ker izročajo otroke in
mladostnike družbi, v kateri se modernizacija kaže kot izguba sub-
stančnosti in kot "izguba stvarnih pravic socialnega" (Giesen, 1991 v
Winkler, 1996:16) in sočasno plešejo na "glasbo take družbe" (prim,
prav tam), je treba spomniti na načelo "strankarstva". Le-ta ob pre-
vladaj oči podjetniški naravnanosti, kar se odraža v izrazih "produ-
kivno naravnano", "naravnano na output", "storitveno naravnano",
"nov krmilni model", potiskajo v ozadje alternativni kritični diskurz.
V njem se (prim. Blandow, 1997: zlasti 180) prvič sploh "resno obrav-
nava" individualne biografije in se "težavni" otroci/mladostniki ne
izpostavljajo več "vrtiljaku ukrepov", vedno znova začetim ponud-
bam pomoči, ampak ostajajo v kontekstu integriranih-prožnih oblik
pomoči spremljani, dokler je za to potreba. Vprašanje, ali to lahko
"razlike pedagoškega" primerno tematizira ali uveljavi (prim.Win-
kler, 1988, 16), je le en vidik. Drugi vidik je, če tradicionalne peda-
goško zasnovane institucije lahko zagotovijo biografsko odprtost in
če je, kot to Winkler sam problematizira, ob tem mogoče ustrezno
upoštevati "razliko v pedagoškem" proti "organizaciji" in drugim "si-
stemskim interesom". Dokaza tudi tukaj ni in skepsa je upravičena.
Da so integrirane oblike vzgojnih pomoči neke vrste "pedagoška uto-
pija" in s tem tudi nadaljevanje tradicije socialnopedagoškega raz-
mišljanja in ukrepanja, (Winkler, 1966: 15), se ne more obravnavati
zgolj negativno, ampak je lahko videno kot ohranjanje utopičnega
razmišljanja, ki ta čas drugje nima več prostora, zlasti potem, ko so
"velike pravljice" o pedagogiki izgubile svojo privlačnost (prim. Stahl-
mann 1995; tudi Mollenhauer, 1996; Niemayer/Schroer/Boehnisch,
1997). Po drugi strani je treba vzeti resno ugovore Winklerja (1988))
in Blandowa (1997), tako kot utemeljevanje Runstreicha (1996: 57-
74), ki pojasnjuje, da se v sedanjih deregulacijskih razpravah profe-
/f/f.^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 44 3 -4 6 0
sionalizacija uporablja kot generativni razlagalni vzorec, da bi pri-
šli, ob vsestransko sprejetem konceptu naravnanosti na življenjski
prostor - združenem z "novim krmilnim modelom"- do nove strate-
gije nežnega socialnega nadzora kot nove oblike hegemonalnega go-
spodovanja. Kunstreich (prav tam) razume krmilne modele kot po-
javno obliko novega socialnopolitičnega konsenza, ki bi zamenjal
stari model nadzora neprilagojenega obnašanja. "Dekodiranje" to-
vrstnega moderniziranega socialnega/ socialnopedagoškega dela je
aktiviranje, solidariziranje, samoregulacija. Zanj, kot tudi za Scha-
arschucha (1996,1996 a), sta ključ in odgovor v odgovoru na vpraša-
nje, kdo opredeljuje probleme in v kakšnem obsegu "prizadeti" lah-
ko sami vnesejo lastne interese v socialno delo. Če se to zgodi, je
namreč socialno/socialnopedagoško delo posledično bolj "respon-
zivno", kar pomeni, da je lahko bolj problemom primerno. Integri-
rane, prožne pomoči vztrajajo na teh preudarkih.
9. Dilema pomoči in nadzora?
Vzgoja v domovih naj bi bila zadnja ali predzadnja postaja v kata-
logu "vzgojnih ukrepov" (Becker (May 1985:262). Tega dejstva da-
nes progresivna vzgoja v domu, kakor tudi intergrirane oblike po-
moči, ne morejo spremeniti in odpraviti. Z "naravnanostjo" na regi-
onalno organizirano podporo in pomoč lahko nove zasnove indivi-
dualno in socialno odgovorijo na izziv in to s svojim prilagajanjem,
ne pa s prilagajanjem uporabnikov na institucije. Od nadzorovanja
in podrejanja institucialnim namenom in organizacijskim oblikam,
se lahko usmerijo (zaradi svoje fleksibilnosti) k potrebam, željam in
interesom uporabnikov. Zlasti če ob tem presežejo institucionalne
razmejitve med posameznimi segmenti pomoči (delo, izobraževa-
nje, podpora, stacionarna namestitev itd.), kar pa je mogoče le, če je
tudi financiranje (npr. v obliki proračuna) urejeno regionalno in ni
vezano zgolj na storitve oziroma posamezni ukrep . Ker se to doslej
ne dogaja, ali pa le v zelo omejenem obsegu (glej primer Tübinge-
na), je to ključna ovira za umeščanje novega modela. Razlogi za to
oviro so tako v občinskih statutih, proračunskih določilih, kot v delo-
vanju uradnih struktur. Druga ovira pa so slej ko prej globoko usi-
drani pedagoški razlagalni vzorci osebja, ki izvaja pomoč. Za razliko
od alternativnega koncepta, ki socializacijo doraščajočih razume kot
"nameravani stranski učinek" socialnih struktur in prakse, vztraja
"vase prepričana socialna pedagogika" (kakršna tradicionalna vzgoja
Fried/ielm Pclers: KoncepL celoslnifi prožnih sociulnofjedagošltifi pomoči ^^Ç
V domovih je) v ograjevanju pred normalnimi socializacijskimi pro-
cesi njihovih uporabnikov (družine z mnogimi problemi, "nevarna
cesta"). Hoče delovati proti njim in to doseči s ponujanjem, po mož-
nosti čiste (včasih namerno zelo oddaljene) vzgojne ustanove, v ka-
teri je tudi "vzgojna misel čista". V primerjavi s tem tradicionalnim
konceptom je zamisel integriranih pomoči preprosto napredna, ker
poskuša razvijati strukture, ki ob prožnosti in okrepljeni vlogi upo-
rabnikov preprečujejo enostransko pripisovanje problemov in/ali
pedagoških vtisov. S tem umeščajo v izhodiščni položaj interaktivno
danost vsake pedagoške situacije (prim. Mollenhauer, 1977), jo ta-
ko rekoč povzdignejo "v princip", ker se zavedajo družbene po-
vzročitve nastalih problemskih situacij. Vsekakor ostaja tudi tu viru-
lenten (morda nežnejši) socialni nadzor. Zaradi poštenosti je treba
priznati, da prakso "življenjske naravnanosti" spremlja nova oblika
socialnega nadzora, ki pa je bolj razvidna, ker se dogaja v "vsakda-
njiku" realnosti. Tja je umeščena z novimi oblikami "prisilne (del-
no samorefleksivne) komunikacije" v obliki samopredstavitvenih in
komunikacijskih obveznosti uporabnikov, ki morajo svoje motive
ukrepanja v sedanjem prepričevalnem diskurzu "zložiti na mizo",
razkriti. Ob tem socialni pedagog/inja praviloma nima interesa, da
bi sankcioniral, ampak postaja usmerjevalec dojemanja, stališč in
vrednostnih usmeritev otrok/ mladostnikov/ družin s preprostim
opozorilom, da "mora", kdor hoče tej družbi biti kos, pač upoštevati
njena pravila ali se vsaj "ne sme dati ujeti". Resnici na ljubo, še ve-
dno ostaja izvajalec socialnega nadzora (prim. Heilmann, 1991), ki
to plemenito dialektike nadzora in podpore razvidno prikaže na pri-
meru hamburškega mladinskega bivališča za dekleta.
Za razpravo o prihodnjem razvoju pomoči mladim ostaja odločil-
no pomembno, kdo in katere struje bodo izborile hegemonijo. Se bo
obdržal sistem okostenelih posamičnih pomoči, ki se med seboj si-
cer lahko povežejo, vendar kljub temu ostajajo "le navidezno novo
na ozadju starega"? Če bo tako, se bo obdržal sistem specializacij in
selektivno delujočih oblik k deficitarno-socializacijsko naravnani
"korektivni" pedagogiki. Ali pa uspe zamenjava k interesu za uspe-
šno odraščanje mladih. Ta perspektiva drugače razume vzgojo (prim.
Rauschenbach/Trede,1988) - ki se artikulira skozi pedagoško sprem-
ljanje in podpiranje. Ob teh vprašanjih pridobijo zasnove prožnih
pomoči mladim v vseh njihovih različicah svojo družbeno pomemb-
nost. АИ bo to vodilo do "plesa po glasbi modernizirane družbe" ali
/f/f.^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 44 3 -4 6 0
do tega, da "se družbi zaigra njena lastna melodija, ki bi njene oko-
stenele razmere pripravila do plesa", ostaja končno empirično vpra-
šanje, o katerem pa bodo odločali tisti, ki delujejo na tem polju.
Opomba: Zelo obsežen seznam literature k članku je zainteresi-
ranim bralcem na voljo v uredništvu.
Prevod: Barbara Ovsenik Dolinar in Alenka Robolt
Prevod strokovnega članka.