Ö S J Ö 17 (
POEZIJA
Ciril Bergles
Psalmi
PSALM 1
Naj se rešujem v besedi, Gospod. Misel ne more ostati v gnezdu molka. Zadržana se spreminja v bolečino, ki hoče v rano.
Rije po usodi, Lovi svoj mračni plen.
Beseda, izgovoijena v nemirnem zraku, je čista in lepa, tudi takrat ko je temna in naznanja prihodnjo grozo.
Lepa je, ker je prosojna kot pihljaj vetra. In je neulovljiva v tem bežnem svetu.
Nagovarjaš me, Gospod, ob naj tišji uri, ko so okna neba na stežaj odprta.
teratura l
Govoriš mi v mehkih sapah,
kot govori mati otroku,
ko pije iz njenih prsi sladko mleko.
Govoriš mi besede Vere in Ljubezni, ki rešujejo žalost, zadržijo trenutek med dvema zgodbama, ustnice v poljubu, drevo v pomladnem zelenju, otroka, ki teče za metuljem, mladeniča, ki hiti za deklico, da bi ji dal prvi poljub.
Moja beseda je Tvoja beseda.
Pustiš mi, da jo govori moj jezik.
Da jo piše moja slabotna roka.
In gre med ljudi,
tiha in vdana
mraku in svetlobi
vidnega in nevidnega.
Potem sva oba v teh sapicah: tisti, ki me bere, in jaz, tih in sam. Oba: otrok in mož in starec. Oba zamaknjena v besedo. Oba za trenutek nesmrtna. Ti veš, Gospod,
kaj lahko izmeri eno samo srce. In s kakšno silo se misel požene v besedo, kot popek v cvet, ko ga prežari drhtenje pomladnega vetra, polnega cvetnega prahu.
2
L
I T E R A T U R
A
Vse hoče v besedo. Teža kamna. Krila ptice. Gibljiva resničnost. In reka senc.
Zdaj Te prosim, Gospod: bodi blag z menoj, ko pride tretja ura popoldne, z viharjem, ki prinaša razdejanje misli in konec besede.
Ti veš,
kako grenki sta zadnja beseda in poslednja solza.
PSALM 4
Ne daj, Gospod, da položim roko nase.
Bil sem na Oljski gori: pil grenčico iz Tvojega keliha.
Požirek za
požirkom in nazadnje: razdejanje in tišina.
Temna ptica kar naprej kroži nad menoj, mračna in vztrajna: hoče svoj plen.
A Tvoja roka, vsa iz luči, rahlja ta obroč, ki me duši.
Daj, da dokončam svoj beli most z besedami, vdanimi drobnim stvarem, ki si jih ustvaril. Da s čistim pogledom uzrem Kraj svojega potovanja.
Nočem se vrniti v kraljestvo Niča zaradi ene same nepremišljene kretnje. Zaradi enega samega mračnega trenutka. Zaradi rane, v kateri toži Job in v njej omahuje moja Vera.
Naj bo smrt samo vrnitev na drugo stran mojega bivanja, iz katere se hrani moja duša.
V tihi molitvi Te prosim,
naj odidem s tega sveta po tvoji Milosti, čist kot otrok, ko ga objame sen. In nihče ne ve, od kod blaženost v smehljaju njegovih lic.
4	LITERATURA
PSALM 14
Prebudil si me, Gospod, iz globokega sna. List papirja si položil predme. Naj napišem pesem o Tebi, si mi rekel.
A peti o Tebi pomeni peti o svoji Veri, pomeni govoriti Resnico.
Ker Ti nisi samostalnik, si glagol.
Ti nisi teorija, ki so si jo izmislili zvijačni filozofi. Nisi molitvenik z zlato obrezo. Ti nisi samostalnik, si glagol.
Ti nisi baročno svetišče s pozlatami, s porisanim stropom, z angelskim korom. Naša srca so Tvoja svetišča. Ptice pod nebom.
Lilije na polju. Reke, ki se nazadnje zlijejo v ocean ... Ti nisi samostalnik, si glagol.
Ti si svoje misli spreminjal v dejanja: ozdravljal bolne, nasitil lačne, tolažil obupane, razžaljene ... Ker Ti
nisi samostalnik, si glagol.
Ti zavračaš dišeča kadila, pisane procesije napuha, ničevo razkazovanje vere.
Ti nas učiš prositi za vsakdanji kruh, odpuščati in ljubiti. Ljubezen je edina prava molitev. Ker Ti
nisi samostalnik, si glagol.
Krstili so me,
ko sem bil še
v plenice povit.
Krstili so me
in jedli in pili.
A zdaj te prosim, Gospod,
da me krstiš Ti,
sredi mojih prijateljev,
na polju
ali ob reki.
Da bom glagol
in ne samostalnik.
6	LITERAT
u
R A
Gospod, ostani z nami!
Kajti mnogi,
ki so mislili
tako kot Ti,
leže zdaj pozabljeni
na pokopališčih,
z usti navzgor.
A umirali so z nasmehom.
Ker so bili glagol,
ne samostalnik.