76
Pred znamenjem
(Sličica. Spisal Aleksij Andrejev.)
%"*stavila se je s svojim šibkim petletnim sinkom l*č& pri znamenju kraj vasi.
V znamenju žari podoba Matere božje, okrašena s suhimi in svežimi oveticami. Od stropa doli visi sve-lilka. Vse to so priredile vaške deklice v čast Nji, ki je najsvetejša, najmilejša. Nebeško - sladko se smehlja Marija, dižeča v narooji Jezuščka.
..Poklekniva tu. moj ljubček, pred Marijo in jo prosiva pomooi... Tako .. . Lepo skleni ročici in moli, moli k nebeški materi, da nama pomaga ... !*
Kako veselo je še lansko leto prihajala semkaj s svojim možem in sinčkom! A letos sta sama s sinkom. Jeseni se je namrec njenega moža prijela neozdravijiva bolezen — jetika. Vso zimo je presedel in preždel v hiši. Upal je pač, da se mu s spomladjo povrne tudi zaželeno zdravje da bo zopet mogel iti na delo in prislužiti živež nji, ljubi ženi, in sinoku — Andrejčku...
Pomlad je prišla na lahkih krilih, a njega je vzela s scboj in ga peljala v — temni grob. Ostala je sama s sinkom v borni koči konec vasi. Kako si za-služiti denar? To nejasno vprašanje jo je neizrečno mučilo ...
Danes se je zopet vračala iz bližnje vasi, kamor je šla prosit pomoči in iskat si dela. Povsod so jo odvmili, da je sedaj še ne potrcbujejo, ali pa, da imajo že druge najete. V resnici je pa le zato niso hoteli, ker so si mislili: ,,E, kdo bi živil še otroka?''
Upiia je svoj pogled proseče na Marijo in jela glasno. udano, pobožno moliti.
,0, Maiija!:' je prosila na glas. ,Ti mi po-magaj v moji britkosti in bedi! Ti se me usmili vsaj radi mojega sipčka, saj Te kličemo ,.mati usmiljena!;' Ti omeči tudi srca trdih vašoanov, da me vsprejmejo v službo! ..."
/.enica ni čula, da se je nekdo tiho in počasi približal znamenju in poslušal njene besede.
,Mama, gospod so prišli!" je šepnilo strahoma detece materi.
Le-ta se je osuplo ozrla in zagledala gospoda župnika.
^Kmetje te nočejo v službo?" jo je nagovoril dobrohotno gospod župnik.
,,Iskala sera danes dela v Zalesju, a nisem ga mogla dobiti", mu je pripovedovala in uprla va-nj svoje rudeče, objokane oči. n\ajveč me nočejo radi deteta..."
Solze so ji ustavile besede.
,.Nikar ne jokaj! Skrbel bom jaz za vaju", ji je rekel dobrodušno župnik. ,Pri meni boš imela zmeraj dosti dela in tudi sina smeš s seboj pripeljati."
,.Na, da si boš kupila hrane" In žu.pnik ji je stisnil v roko pet goldinarjev.
»Stokrat vam Bog povrni! — Andrejček, zahvali se gospod^u!^
,,Že dobro. že dobro!" je smehljaje sedejal župnik in odšel dalje po poti.
Žcnioa je pokleknila pred znamenje in se goreče zahvaljevala Mariji,';.