Pripravnik v plašču šolskega upravitelja Odvadil sem se pisati članke. V dijaški dobi sem se nekajkrat poskusil z njimi. Toda skoro v vsakem so mi kaj spremenili ali tudi obelili. Morda bo ta deležen iste usode. Lagal se pa nisem nikoli! Tri leta sem čakal na namestitev. Tik pred mojo namestitvijo je nekdo ob priliki zasedanja banskega sveta izjavil, da smo abiturienti pregosposki in da ne maramo v hribe. To mi je bila prva zaušnica (tekom mojega službovanja jih je sledilo še več!). Če bi nas le hoteli namestiti! Nič nas ne bi bilo treba vpraševati in še premalo mest bi imeli, toliko nas je čakalo tedaj. Prejel sem obvestilo o namestitvi in takoj napisal šolskemu upravitelju pismo, naj mi za božjo voljo preskrbi hrana in prenočlšče vsaj za prvi dan. Da sem lahko prišel na novo službeno mesto, sem si moral izposoditi denar za vožnjo. Na srezu mi je g. šolski nadzomik s kratkim in previdnim uvodom izročil debel sveženj zaostale pošte z vestjo, da sem že prvi dan »avanziral« v v. d. šol. upravitelja. Nerodno 'Sem obračal sveženj in ga prečudno ogledoval od vseh strani. Šola je bila pred menoj tri mesece zaprta. Ne bom opisoval, kako mi je bilo takrat. Ko sem prišel v službeni kraj, sem prejel svoje pismo. Nisem ga odprl in ga hranim v spomin. * Če bi imel denar, bi si naročil najmanj tri časopise vseh treh političnih struj. Da ostanem v stiku s svetom, sem se moral naročiti na onega, ki mi je najbližji, četudi z njim nisem čisto zadovoljen. Takoj sein začutil! »Aha, ti nisi naš! Premisli si in prelevi se, pa boš lahko izbiral!« Radi svojega učiteljskega poklica se sploh ne maram politično vdinjati. To ni neznačajno izogibanje! Politični lov na naše duše se je prav za prav pričel že v mladosti. Sedaj se je le z grobejšimi sredstvi nadaljeval. Mirno, tiho in podtalno! To je bilo veliko razočaranje! Posebno še, ko sem opazil, kako mnogo naših tovarišev počasi, a vztrajno podlega — za ceno svoje osebne koristi, pa tudi svobode! Usoda mi je dodelila v drugem letu službovanja življenjsko družico. Vkljub obljubi višje instance: »V našem interesu je, da pridejo mladi ljudje skupaj!«, obhajava ravno obletnico poroke umetno ločena. Tri prošnje v enem letu mi niso zadostovale. Kaj naj še napravim? Živimo v dobi tako zvanih preorientacij. Zgodi se, vse samo za kruh! Toda, kako bom pogledal v oči potem svojega otroka, deco v razredu?! Prijavil sem se k praktičnemu izpitu. Radi težkega duševnega stanja, radi upraviteljskih poslov in še celodnevnega pouka, se ne morem spraviti k učenju. Moral bi biti življenjski žongler. Kako drugače vse zahteve opraviti v redu? Pouk? Vzgoja? Administracija? Vprašanje se niza za vprašanjem. • Opisal sem svoje čisto oisebne zadeve. Vendar pa drobec iz sedanje učiteljske skupnosti. Pozdravljam ustanovitev posebne rubrike. Gotovo nas bo še bolj povezala s stanoviskimi društvi. Mislim, da je naš sedanji mizerni položaj v mnogem kriv nedelavnosti in malomarnosti za delo pri društvih. Saj imamo toliko zadev urediti, najprej s samim seboj. V zvezi s člankom »Učitelj pripravnik in organizacija« v 15. št. »U. T.«, bi tovarišem pripravnikom priporočal previdnost in pa zmernejši ton. Z očitki bomo vso stvar samo komplicirali in napravili slabo kri. Imamo slabe uprav.itelje. pa tudi slabe pripravnike! Tako istanje najdemo povsod in mi tega gotovo ne bomo izpremenili. Gotovo je asocialno, če upravitelj ne da pravočasno obračuna, ker s tem zavleče mnogim učiteljem izplačilo stanarine. Dostikrat sem pa tudi že slišal jadikovati dobre upravitelje o slabem ravnanju pripravnikov. Posameznih primerov ne smemo posplošiti! Iščimo skupnosti! Dobra volja in zavest stanovske podpore nam pomagata. Nam pripravnikom, pa gotovo tudi — upravitelji. Sam si pa ne morem pomagati, ker sem samo v. d. u(1&ll_ -r.u«i;w-r*