Ljubljanski nadškof Alojz Uran med sv. birmo v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji Foto: Marko Vombergar n*T 1 w V 11 Jj| ■ I —I g g® lAfif. ’ Q|| fck , v \VhHI 11: 1l IE Od zgoraj in od leve: 1. in 2. Nadškof Alo. Uran mašuje v Slomškovem domu - 3. Po s' maši nastop otrok Slomškove šole za konf šolskega leta (Foto. Marko Vombergar).- 4. in 1 Nadškof Uran v Bariločah: somaševanje v kap£ Maria Auxiliadora in pozdrav srednješolcev v H( telu Mascardi. - 6. Srečanje s ZSMŽ v SlovenS . hiši - 7. Med sv. mašo v Slovenskem domu v O '■ rapachayu. (Foto:TerezkaP. Žnidar) UVODNIK V novo leto LOJZE KUKOVIČA ^^stopili smo v novo leto 2005. Za nami je % / nekaj pomembnih dogodkov iz preteklega %/ leta. Naj omenim samo najbolj poznane, v Tako je na verskem polju Argentina doživela izredno lepo pripravljen in množično obiskan Evharistični kongres v mestu Corrientes. Sadovi kongresa se bodo nedvomno še dolgo poznali v življenju tistih, ki so se ga mogli udeležiti. Skoro istočasno j e pa papež Janez Pavel II. proglasil za vso Cerkev »Evharistično leto«, ki bo trajalo od oktobra 2004 do naslednjega oktobra. Tudi za našo matično domovino Slovenijo je bilo nekaj važnih dogodkov, ki bodo brez dvoma močno vplivali na njeno življenje. Prvi tak dogodek: Slovenija je istočasno z devetimi drugimi državami Postala polnopravna članica Evropske zveze. Slovenija je vedno bila del Evrope in Slovenci smo Se imeli za Evropejce, sedaj pa smo tudi uradno Postali člani te velike Evrope. Upamo, da bo vstop Slovenije v Evropsko zvezo prinesel marsikakšno korist, seveda pa tudi nove dolžnosti. To dejstvo bo Slovenijo tudi prisililo, da bo uredila mnogo doslej še nerešenih vprašanj. Drugi važen dogodek za Slovenijo so pa bile državnozborske volitve, ki so ustvarile Sloveniji resno možnost, da se dokončno osvobodi ostankov Prejšnjega komunističnega totalitarizma, ki je Povzročil naši domovini toliko gorja in zahteval toliko nedolžnih človeških žrtev in moralnega opustošenja. Upati je, da bo nova vlada znala to Priložnost uporabiti v skupno dobro vseh Slovencev da bo zmogla popraviti še toliko nepopravljenih krivic, storjenih v desetletjih »enoumja«. Pa tudi urediti že tako dolgo neurejen odnos do katoliške Cerkve. Tretji važen dogodek za Slovenijo je bilo pa 'menovanje mons. Alojza Urana za ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita. Za mnoge je to menovanje iz Rima verjetno prišlo nepričakovano. Pam, da smem trditi, da ¥m vencev tu v Argentini veselo pozdravila. Po dveh pastoralnih obiskih med nami v Argentini -zadnji še nekaj dni pred njegovim ustoličenjem za nadškofa - smo novega nadškofa dobro spoznali kot vnetega dušnega pastirja, z zelo lepim in prijetnim značajem, pa z velikim poznanjem slovenskih razmer. Zato smo prepričani, da ne bo samo na pastoralnem, ampak gotovo tudi na drugih področjih lahko veliko dobrega storil za svoj narod. Kar mu iz srca želimo! V svetu pa žal leto 2004 ni bilo rožnato. Vojno stanje med Izraelci in Palestinci še daleč ni končano in tudi ni videti, da bi se to kmalu zgodilo. Isto velja tudi za vojno v Iraku. In če pomislimo, da je bilo in v veliki meri je še na svetu več kot 20 vojn, ki povzročajo strahotna materialna razdejanja v že itak revnih deželah, posebej pa še toliko fizičnega in moralnega trpljenja prizadetemu nedolžnemu ► V NOVO LETO prebivalstvu, potem lahko rečemo, da je svetovna bilanca preteklega leta precej negativna. In če k temu pridenemo še neustavljivo bolezen SIDA, je pa sodba še bolj negativna. In prognoza za novo leto? Tu naj se omejim samo na eno področje, namreč na moralno stanje človeštva. Tu na žalost že nekaj let doživljamo globok moralen razkroj družbe, zlasti še tako imenovanega zahodnega sveta, ki se v veliki meri istoveti s krščanskim svetom. Moralni relativizem se polašča širokih množic prebivalstva. Relativizem je nauk, po katerem ni nobenih, za vse kraje in čase veljavnih moralnih pravil in načel, po katerih bi morali ljudje uravnavati svoje življenje. Vsak naj si sam določi pravila svojega življenja. Od kod to? Ker je vedno več ateizma v svetu, ne samo praktičnega, ampak tudi teoretičnega, namreč ljudi, ki so prepričani, da ni Boga, je naravno, da se tudi človek ne čuti nikomur odgovornega za svoje življenje. Sam je svoj gospod. Seveda če ni Boga, tudi posmrtnega življenja ni. S smrtjo naj bi se vse končalo. Čemu bi si potem v življenju ne privoščil čim več užitkov. To naj bi bil ves smisel življenja. Tako se zavračajo postopoma druga za drugo vse nam do sedaj drage vrednote moralnega reda. Najprej tiste, ki zahtevajo največ žrtev, potem pa polagoma tudi vse ostale. Po tem gledanju seveda tudi greha ni več. O grehu se danes ne sme več govoriti. Vsaj ne v nekaterih instancah. Spomnimo se le naslednjega dejstva. Bivši italijanski minister Rocco Buttiglione, katoličan, je kandidiral za evropskega komisarja za Pravičnost in Svoboščine, in ker je v neki javni avdienci uporabil besedo »greh«, se je moral kandidaturi odpovedati. Tako danes začudeni in s strahom, kam nas bo to privedlo, vedno bolj pogosto doživljamo, da se skušajo druga za drugo rušiti moralne vrednote, ki so nam bile do sedaj same na sebi umevne in so bile vodilo našega življenja, ker pač slonijo na samem naravnem pravu in so nam bile in so nam še tako drage: zakon med enim moškim in eno žensko; družina, temelječa na nerazvezljivem zakonu; obstoj samo dveh, od same narave določenih spolov, proti uvajanju generov; absolutno spoštovanje vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti; zato tudi absolutna nedovoljenost splava in evtanazije. In še toliko drugih vrednot, proti katerim se danes načrtno bije boj in se jih hoče odpraviti in nadomestiti z drugimi: sebičnost, uži-vanjaželjnost, nasilje, prezir človeškega življenja in še in še. Ta boj za prevrat vsega do sedaj veljavnega moralnega reda pa se ne godi kot nekaj spontanega. Ne, vse kaže, da ga vodijo neke skrivnostne zle sile, ki razpolagajo z mogočnimi materialnimi sredstvi in z zagrizeno voljo hočejo ustvariti nek nov svetovni red, v katerem ne bo več prostora ne za Boga ne za moralo, temelječo na njegovi volji. Človeštvo naj bi dokončno opustilo vero v nek nadzemeljski raj, vse svoje energije naj bi pa posvetilo ustvaritvi raja na zemlji, čigar edini cilj in načelo naj bi bilo uživanje, čim večje uživanje, dokler se življenje ne konča v niču, iz katerega je nastalo. Človek naj se vendarle enkrat čuti in naj tudi bo svoj absolutni gospod. Za nas kristjane ta poskus ni nov: poznamo ga že iz prvih strani Svetega pisma. • EVHARISTIJA, živa prisotnost Jezusa Kristusa v Cerkvi p. MIRKO PELICON ■ X ričelo seje evharistično leto in papež seveda ne izgublja časa: M sooča se z nerazvezljivim razmerjem med to skrivnostjo in vprašanji današnjega časa. Jasno je, da Wojtyla ne želi, da J- bi bila ta pobuda abstraktna: to je pobuda, ki želi prebuditi konkreten čut za evharistijo in njeno učinkovitost znotraj današnjega sveta. Izplača se, da vsak verujoč kristjan sprejme to papeževo povabilo. V vsem svojem učiteljstvu Janez Pavel II. poudarja človekove pravice. On ne govori o človeških pravicah, ampak o človekovih, kar posreduje večji smisel konkretnosti. Takšno učiteljstvo najde prav v evharistiji svoj temelj, izvor. Tvegamo, da predstavimo kr- evharistija ščanstvo kot skupek pridig in besed, sicer lepih, a izkoreninjenih od življenja samega, ali pa, da pridigamo tako življenjsko brez vsakršne duhovne primesi, kar ne pomaga k duhovnemu napredku in blagovesti. Vsekakor je evharistija živa prisotnost Jezusa Kristusa v Cerkvi. V svojem zadnjem pismu »Mane nobiscum, Domine« piše Janez Pavel II. o dveh učencih na poti v Emavs. Kristus jima razlaga resnico in njuno srce je goreče. Vendar, konec koncev, besede ne zadostujejo. Učenca rečeta. »Gospod, ostani z nama«. Potrebujeta žive prisotnosti. Potrebujeta prisotnost osebe, ne ideje. Če pomislimo, je ta svetopisemska podoba izredne modernosti. Vemo, da je sodobna filozofija ubrala personalistično smer, to pomeni, da ima v središču svojega razmišljanja napor, kako presegati abstraktno misel (racionalizem in idealizem sta demantirana) in jo uresničiti v odnosu, v razmerju. Per-sonalizen poudarja kontakt, fizič-nost in ta se lahko zgodi samo prek telesa, prek glasu, prek nečesa, ki je konkretno. Torej Evharistija se Postavlja prav v to valovno dolžino. Je zakrament prisotnosti, osebne Prisotnosti Jezusa Kristusa v vseh razsežnostih našega življenja in obstoječega. Evharistija nas vpelje v telesen odnos z živim Kristu-s°m. Descartesov »cogito, ergo sum«, mislim, torej sem, je popol-uoma presežen in z njim tudi tisti kristjani, ki so se opirali na ujegovo 'shizofreno' antropologijo, Vpraznjeno vsake konkretnosti. Človek brez konkretnosti umsko zboli. Kristus je telesno, fizično ^ evharistiji prisoten med nami. Njegova prisotnost je zdravilna v zgodovini človeštva zaradi premnogih ran, ki jih človeštvo no-81 kot neznosno breme. Tudi naš Prostor ni imun pred tem neznos-nim bremenom. In Gospod učen-cema razpre ter pokaže rane, svoje rane, ter jima reče: »Ne razumeta, da je bilo vse to potrebno?« ^ Pričo dramatičnih dogodkov moramo odkriti vrednost in pomen evharistije kot živo žrtev fizične Prisotnosti našega Gospoda, Učite-Ja in Prijatelja Jezusa Kristusa, resničnega, živega Boga in Človeka. Evharistija je dotik s Kristusom, ki nas naredi Njemu podobne v smrti in vstajenju. Poglejmo okrog sebe in bomo brez veliko razmišljanja zagledali opustošeno človeštvo zaradi zla v svetu: motrimo kalvarije današnjega časa! Obenem je evharistija pobožanstvenje tega, kar živimo. Na oltar položimo kruh in vino; kaj prejemamo z oltarja? Isti kruh, samo posvečen. Podobno smo poklicani, da položimo novo življenje iz rok Boga. V konkretnosti tega kruha obstaja tajnost spremenitve zgodovine. In drame naših časov niso več povod za jok in samopomilovanje, ampak najdemo v njih smisel na račun Gospodovega vprašanja: »Mar ne razumete, da je bilo vse to potrebno?« Gospod, kaj nam hočeš razkriti v osebni zgodovini ljudi z nacizmom, s fašizmom, komunizmom, vsakovrstnim trpljenjem in ranami? Nujno je odkriti odgovor v evharistiji, ker drugače ni mogoče iti naprej in se zazreti v obzorja sedanjosti in prihodnosti. Evharistija nam vsakakor govori, da s Kristusom smrt nosi seme blagoslova vstajenja! ® »CERKEV BOM VODIL, DOKLER BO GOSPOD TO HOTEL IN DOPUŠČAL!« Papež je praznoval že 26. leto vodenja Cerkve apež Janez Pavel II. je v soboto, 16. oktobra, obeležil 26. obletnico pontifikata, se pravi: 26 let je papež že na čelu Cerkve. 84-letni poljski papež Karol Wojtyla je vodenje Cerkve prevzel 16. oktobra 1978. Do Petrovega prestola in težav, kijih prinaša, pa je papež prehodil dolgo pot. Papež se je kot Karol Jožef Wojtyla rodil 18. maja 1920 v poljskih Wadowicah. Leta 1938 je odšel v Krakov na študij polonistike, ukvarjal se je z gledališčem in literaturo, v prvih letih druge svetovne vojne pa se je odločil, da bo postal duhovnik, pa čeprav je delal tudi v tovarni in tako spoznal pobliže tudi delavski svet. Po končanem bogoslovju v tajnem semenišču je Wojtyla odšel na nadaljevanje študija v Rim, učil se je tudi tuje jezike in se nato z doktorsko disertacijo vrnil v domovino. Opravljal je duhovniško službo in bil univerzitetni profesor v Krakovu in Lublinu. Leta 1958 je postal krakovski pomožni škof, leta 1964 nadškof in leta 1967 tudi kardinal. Za 264. papeža rimskokatoliške Cerkve so po 456 letih njega kot prvega, ki ni Italijan, kardinali izvolili v konklavu 16. oktobra 1978. Jasno je, daje v teh kratkih vrsticah zajet le delček bogatega papeževega življenja, pravzaprav njegovi najbolj osnovni podatki. V 26 letih vodenja Cerkve je papež svoj nauk predstavil na 90.000 napisanih straneh, ki jih je Vatikanska knjižnica izdala v 55 delih. Njegovo najnovejše knjižno ► PAPEŽ JE PRAZNOVAL 26. LETO VODENJA CERKVE delo so razmišljanja o 20. stoletju z naslovom Spomini in identiteta; knjigo bodo izdali spomladi prihodnje leto. Gre za papeževe pogovore in razprave z dvema filozofoma in za njegova razmišljanja o komunizmu in nacizmu prej ter seveda tudi o današnjem človeku, ki je stisnjen med kapital, blaginjo, moralni nered, revščino in razčlovečen svet, a je po papeževem mnenju prav v tem svetu treba najti prostor za dostojanstvo za vsakega človeka. Sveti oče Janez Pavel II. je marca z 9280 dnevi, ki jih je preživel kot prvi mož Cerkve, postal papež s tretjim najdaljšim papeževanjem, ki ga zadnje čase vse bolj označujeta bolezen in starost. Nekateri celo napovedujejo, da bi papež Janez Pavel II. lahko presegel tudi rekord papeža Pija IX. (1846-78), ki je z izjemo svetega Petra vladal najdlje v zgodovini Cerkve. Pij IX. je bil na čelu Cerkve skupno 31 let in sedem mesecev. Janez Pavel II. pa bi, če bi ostal na položaju do svojega 90. leta, ta rekord presegel. Po podatkih Vatikana je sveti Peter kot prvi papež po različnih zapisih vodil Cerkev 34 oziroma 37 let. To so seveda ugibanja, ki se jim nasmehne tudi sveti oče, ki se večkrat pošali iz svoje starosti in bolezni, kot se tudi samo še posmeje, ko bere, da bo zaradi Parkinsonove bolezni odstopil. Naš sveti oče je mistik in velik kristjan, ki s svojim življenjem izpričuje vero in vdanost Kristusu do konca, kajti vsako vstajenje dosežeš le tako, da greš prek Golgote, s križem na rami. Tega današnji svet ne razume, pravzaprav noče razumeti in tudi zato predvsem zahodne tiskovne agencije vedno znova ugibajo, kdaj bo papež odstopil... Papež pa se kljub zdravstvenim težavam tudi v prihodnje ne namerava odpovedati apostolskim potovanjem v tujino. Tako so njegovi predstavniki te dni le odpotovali v Koln, kjer naj bi se papež avgusta prihodnje leto pridružil mladim vernikom na Svetovnem dnevu mladih. »Želim, izraziti hvaležnost vsem, ki so mi ob obletnici izvolitve na sedež svetega Petra namenili svoje čestitke in so molili zame,« je dejal sveti oče v nedeljo, ko seje zahvalil za čestitke vsemu svetu. Ob tem je ponovil, da namerava opravljati poslanstvo papeža, dokler mu »bo Gospod to dopuščal«. Papež pa je tudi napovedal začetek evharističnega leta, ki bo trajalo do oktobra prihodnje leto. JUP CERKEV V EVROPI Kaj lahko Cerkev nudi Evropi in Sloveniji Pod tem naslovom je imel predavanje mariborski pomožni škof dr. Anton Stres v župniji sv. Simona in Juda Tadeja v Črnučah v Ljubljani. Poročilo je napisala notredamka s. Darja Krhin. Objavljamo ga, ker so ugotovitve predavanja kljub naslovu veljavne vsepovsod po svetu, ne samo v Evropi. *y* o govorimo o Cerkvi v Evropi, pri tem mislimo na vseh 43 držav, od -I. K Atlantika do Urala in ne samo na tiste, ki sestavljajo Evropsko unijo. Evropo je naredilo krščanstvo, če Evropa to prizna ali ne. Evropa je ideja; v Evropi se je skozi dva tisoč let nekaj dogajalo, zgodilo: krščanstvo se je v Evropi razširilo in jo oblikovalo v to, kar je: skupnost, ki temelji na skupnih vrednotah. Zakaj je vprašljiva tako imenovana “krščanska” Evropa? Zato, ker je vprašanje, koliko je še, oziroma koliko hoče biti krščanska. Odločilno vlogo pri tem so imeli samostani, zlasti benediktinski, ki so prinesli zaklade antične kulture v krščanski obliki. Vprašanje je, koliko taka še hoče biti. Danes so namreč prisotne krščanstvu močno nasprotne sile, ki hočejo zanikati prispevek krščanstva. Krščanstvo v Evropi ni več samoumevno, vsakdo se mora zanj odločiti. Človeka oblikuje njegova kultura, civilizacija, sredi katere živi. Evropska družba je sekularizirana; ljudje sledijo ekonomskim in drugim idejam. To pomeni, da v njej verske vrednote niso več odločilne. Vsaka generacija se mora ponovno odločiti zanje. Evropa bo kmalu misijonska dežela. Ljudje se sicer še imajo za kristjane, vendar je to bolj navada, kot pa odločitev za Jezusa Kristusa. Ljudje sledijo svojemu toku. Zato je treba mlade vzgajati za to, da se bodo zavestno odločili, da so kristjani, da so katoličani. Vedno več ljudi vedno manj ve o Jezusu; prisotne so mnoge zmote in predsodki glede krščanstva. Zato je v Evropi vedno večja potreba po “prvem” oznanilu, saj mnogi že osnovnih pojmov ne poznajo več. Evropska kultura na splošno ni zdrava, v njej je kriza upanja. V njej ni več prvotnega navdušenja po združevanju, ki je bilo značilno za prvih sedem držav. Danes to združevanje vodijo bolj ekonomski razlogi. Ta kriza upanja se kaže v padcu rodnosti in v upadanju duhovnih poklicev; označuje jo strah A CERKEV V EVROPI pred dokončno odločitvijo; v krizi je družina, ker ni zaščitena in ker se priznava istospolnost družine; globalizacija poteka po celem svetu in tudi v Evropi in to na škodo revnih; pri ljudeh je manj solidarnosti in prostovoljstva; prihaja do tihega odpada od Jezusa Kristusa, zato je med ljudmi vedno več verskega dvoma, ki vodi v moralni relativizem; edini raj, v katerega upajo, je znanost in tehnika. Po drugi strani pa je vera na preizkušnji zaradi množice nazorov in ver. Ob tem se izgublja spomin na krščansko dediščino, na to, kar je dalo krščanstvo, na njegovo zgodovino, svetništvo, umetnost. Siri se verski agnosticizem in brezbrižnost. Nevera je dejansko samoumevna, vero se mora braniti in upravičevati; v političnem, kulturnem in drugih okoljih je ‘normalno’ biti neveren; veren se mora zagovarjati. Spričo tega stanja je najprej potrebno zaupanje: Jezus od svojih učencev pričakuje, da se ne bodo bali. Sodelavci Boga so lahko samo ljudje, ki imajo v sebi močno zaupanje. To zaupanje temelji na Jezusovem vstajenju. Njegova zmaga Je dokončna. Jezus je svoje učence Pripravljal na to, da bodo mala čreda. To je za nas pomembno, da svoje situacije ne jemljemo tragično, temveč kot tisto, kar je Jezus predvidel. Brez upanja pride do gnilih kompromisov s kulturo okolja. Če se kdo zanima za vero, išče nekaj, kar drži. Če se bomo odpovedali temeljnim resnicam, ne bomo verodostojni. Evropska skušnjava je namreč svet brez Boga ab celo proti njemu, kar se kaže v sodobnih tendencah v evropski kulturi. Evropa pa ni samo področje krize, temveč tudi upanja polnih dogajanj in dogodkov. V Evropi vlada svoboda in Cerkev je svobodna 2a svoje poslanstvo. Večja je tudi 2avest poslanstva vseh in to je izredno pomemben pojav. V Evropi J6 zelo močna zavest, da seje treba spraviti in sodelovati. V Cerkvi nastajajo številna nova misijonska in velikodušna duhovna gibanja. V kvropi se bije boj za primat etičnih m materialnih vrednot. Evropa brez etike, brez duhovnih vrednot ne bo obstala. Dušo, ki jo potrebuje, lahko dobi samo od vere. V tem pluralnem svetu je pomembno, da človek ve, kaj veruje. Kristjani se moramo zavedati, da je Jezus Kristus dokončno razodetje Boga. To je bistvo naše krščanske vere. Za nas je važno, da si ne pustimo vzeti poguma. Zato je treba dati novega zagona proti neke vrste utrujenosti, pa tudi, da se povežemo v Cerkvi in med kristjani. Vse to govori o notranji gotovosti in prepričanju. Cilj našega oznanjevanja je Jezus Kristus in ne karkoli. Jezus ni samo velik humanist; on je učlovečeni Božji sin, ki je vstal od mrtvih in ta vstali živi v Cerkvi, ki je združenje z zelo specifično podobo: je zakrament, je božje ljudstvo, ki ga je ustanovil Jezus Kristus, njen cilj pa je, da naprej posreduje krščanske resnice. K oznanjevanju smo poklicani vsi člani Cerkve. Misijonarji smo že v moči krsta. Oznanjamo zato, da bi drugi naprej oznanjali. Za to je potrebna zrela vera, ki ni odvisna od okolja, brez polovičarstva in lahkih rešitev. Zato pravimo, da je pogoj za novo evangelizacijo svetost. Kakšni so dejavniki nove evan-gelizacije? Najprej so potrebni verodostojni oznanjevalci. Zelo potrebno je, da vemo, kdo smo, da poznamo Sveto pismo, v katerem je vse izročilo naših prednikov v veri. Potrebno je poznanje teologije za duhovno rast in zrelo vero. Ne smemo se odpovedati eni nalogi: evangelizaciji kulture, ekonomije, politike, umetnosti. Ne smemo sc zapirati v geto, kjer nam je lepo. Za to je predvsem potrebna organska in dosledna pastorala mladih, pri čemer imajo pomembno vlogo katoliške šole. Drugi pomemben dejavnik pa je etično usposabljanje ljudi, ki delajo v medijih. Ne smemo pa tudi pozabiti, da se je krščanstvo iz Evrope širilo po misijonarjih po vsem svetu. Zato je potrebna odprtost za potrebe vesoljne Cerkve, kljub težavam, ki jih imamo sami. Da bi ohranili in okrepili našo vero, da bi imeli upanje, pa ne smemo pozabiti, da »brez praznikov upanje nima kje prebivati«. Prazniki naredijo leto lepo, dajejo žlahtnost in sočnost našemu času. Pri tem je važen pomen, ki ga ima nedelja kot Gospodov dan. Krepiti je treba smisel za skrivnost, za pomen zakramentov, zlasti evharistije in sprave, za molitvene skupine, ki so kot reakcija na puščobo okolja, v katerem živimo. Prav je treba oblikovati tudi ljudske pobožnosti: ne smemo jih odpravljati, ampak jim dati vsebino, ki navdušuje. Ko je škof Stres govoril o ljubezni, kot najboljši oznanjevalki evangelija, je najprej naglasil solidarnost, ki je vedno bolj potrebna, saj je liberalizem najbolj sovražen prav veri in solidarnosti; sociološko je namreč dokazano, da je čut solidarnosti, to je skrb za uboge, bolne, šibke, zapostavljene najmočnejši tam, kjer je najmočnejši čut za krščansko vero. Druga skrb pa je skrb za družino, ki ostaja temelj družbe. O družini in zakonu je treba govoriti resnico: odgovornost družine ne more sprejeti nase nobena druga skupnost. Mlade je za zakon treba vzgajati. Nasproti kulturi smrti, splavu in evtanaziji, je treba naglašati kulturo življenja, kajti vsak človek je nosilec neprimerljivega dostojanstva. Ob koncu je škof Stres spregovoril še o nalogah na področju družbene pravičnosti, ki se kažejo pri vprašanju brezposelnosti, v od- ► SVETNIK V MESECU govorni uporabi zemeljskega bogastva. Družbeni nauk Cerkve je naravnan razvojno, tako, da bi ljudi, ki potrebujejo našo pomoč, bilo vedno manj in to bi bil napredek celotne družbe. Nov problem so priseljenci in tujci, ki zahtevajo novo krščansko gostoljubnost. Evropa ne more sprejeti vseh, mora pa biti gostoljubna. Cerkev pa mora postati Cerkev blagrov, moči in pravičnosti. Evropa krščanstvo potrebuje! Škof Stres je ob evropskem združevanju omenil tudi dejstvo, da je v njej Cerkev razdeljena. Cerkev v združeni Evropi ne sme ostati sprta, saj je naj starejša priča edinosti v različnosti, ki je znala združevati. V poenoteni Evropi kristjani ne smemo dati zgled sprtosti in razdeljenosti. -Omenil je dve telesi, ki v Evropi posebej delata za povezanost in sicer Svet Evropskih škofovskih konferenc in Komisija škofovskih konferenc Evropske Unije. Končal je z željo, da bi povezanost katoliške Cerkve v vseh deželah Evrope skupaj z ostalimi kristjani delati za to, da bi Evropa imela dušo! Iz Ave Maria KRATKE NOVICE FRANCIJA - Predsednik francoske škofovske konference nadškof Jean-Pierre Ricard je v pogovoru za dnevnik Le Monde posvaril pred ‘pohudičenjem’ islama, dodal pa je, da je potrebna previdnost pred ‘osvajajočim islamom’. Sicer pa ne smemo mešati islama, fundamentalizma in terorizma, saj bi bilo tako nemogoče razmišljati, kakšno mesto pripada islamu. Nadškof se ne strinja s prepovedjo uporabe verskih znamenj v šoli. Meni, da ni mogoče reševati verskih vprašanj s prisilo. Ne boji se, da bi islam konkuriral katoliški Cerkvi. Nasprotno: prisili te, da začneš razmišljati o svoji veri. V katoliški šoli v Bordeauxu so se v mesecu posta ramadamu islamski učenci hoteli postiti. To je spodbudilo katoliške učence, da so začeli premišljevati, kako si oni pritrgujejo pri hrani. (Ave Maria) I PAVLIN II., oglejski patriarh apostol Slovencev - umri 802 11. januar "T a ozemlju, kjer danes živimo Slo-venci, so se naši predniki naselili JL po letu 568. Takrat so se od tod umaknili Langobardi, ki so ustanovili lastno državo v Italiji. Meja med Slovenci in Langobardi je tekla po robu Furlanske nižine. Slovenski mejaši na severu so bili Bavarci in meja z njimi je potekala nekako po slemenu Visokih Tur. Slovenci so imeli samostojno kneževino Karantanijo; njeno prebivalstvo je bilo pokristjanjeno pod drugim krščanskim knezom Borutom (ok. 751-769). Južni predeli slovenskega ozemlja (Kras, Posočje, Posavje) so bili pokristjanjeni malo kasneje - po letu 791, ko je Karel Veliki uničil obrsko državo v Podonavju. Tod so misijonarili blagi menihi iz Šti-Stolnica sv. Marije v Ogleju, v 8. stol. vana pri Devinu. Misijonsko delo pa je - sedež patriarha Pavlina. organiziral in vodil oglejski patriarh sv. Pavlin II., zato mu po pravici gre naslov »apostol Šlovencev«. Bil pa je tudi eden vodilnih škofov tedanje krščanske Evrope. Do leta 776, ko se je sholastik (izobraženec ali učenjak) Pavlin prvič sestal s Karlom Velikim, ne vemo o njem skoraj nič. Verjetno je izšel iz stare furlanske rodbine v Ogleju ali okolici ali morda celo v Čedadu. Starši so mu omogočili najvišjo izobrazbo. Leta 776, ko je Karel Veliki zatrl upor langobardskih voditeljev v Furlaniji, je petdesetletni Pavlin od tega frankovskega vladarja dobil v dar veliko posestvo. Obenem ga je povabil na svoj dvor, v palatinsko šolo. Tam je vladar zbiral največje učenjake tedanje dobe, ki so opravljali službo učiteljev, zaupal pa jim je tudi razne državniške naloge. Med svojim desetletnim bivanjem na dvoru je Pavlin poglobil svoje znanje, pridobil sije tudi nekaj državniških izkušenj. Leta 787 je bil izpraznjen patriarški sedež v Ogleju. Karel Veliki je papežu Leonu III. predlagal, naj na odgovorno mesto oglejskega patriarha imenuje Pavlina in papež je cesarjevo željo izpolnil. Kot oglejski patriarh je Pavlin II. zaslovel po svoji izredni bogoslovni modrosti. Napisal je več del, v katerih je branil pravo vero, zlasti nauk o sveti Trojici in o Marijinem božjem materinstvu. Pisal je tudi vzgojne spise. Spesnil je tudi več hvalnic, ki so jih prepevali pri bogoslužju. Znal je tudi živo in prepričevalno nastopati v javnosti. Leta 796 je sklical pokrajinski koncil v Čedadu, kjer je pokazal izredno organizacijsko sposobnost. Uvedel je vrsto predpisov, ki so se obdržali dolga stoletja. Še pred tem zborovanjem pa je patriarh Pavlin obiskal kraje, kjer so bili naseljeni Slovenci. Sestal seje s prijateljem - salzburškim nadškofom Arnom in drugimi misijonskimi sodelavci. Takrat sta se oba cerkvena kneza dogovorila, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava. Ta meja je bila uradno določena leta 811, držala pa je vse do leta 1786. Na sinodi v Čedadu je določil smernice za misijonsko delo med Slovenci, ki je bilo zelo uspešno. Življenje tega velikega moža se je izteklo 11. januarja leta 802. Prezgodaj, da bi videl sadove svojega načrta za krščansko vzgojo Slovencev južno od Karavank in na desnem bregu Drave. SILVESTER ČUK ALOJZ URAN -novi ljubljanski nadškof Kdo je škof Uran sgr. Alojz Uran seje rodil 22. januarja 1945 1% JI v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno I l/ I pod Šmarno goro v kmečki družini kot za-T JL dnji od treh otrok. Maturiral je leta 1964 na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani. Po študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno goro. Svojo prvo duhovniško službo je kot stolni vikar (kaplan) nastopil v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1973. Od leta 1973 do 1977 je bil na študiju v Rimu. Na katehetskem institutu pedagoške fakultete Papeške salezijanske univerze je opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem o katehezi odraslih. Po vrnitvi v Ljubljano je istega leta postal rektor malega semenišča pri Sv. Petru v Ljubljani. Leta 1980 je bil imenovan za župnika velike župnije Ljubljana - Šentvid in jo opravljal vse do škofovskega imenovanja. To so bila leta intenzivnega in zelo uspešnega pastoralnega dela, ko se je seznanil s problemi sodobne pastorale. Poleg tega je bil od leta 1981 Prodekan zahodnega dela ljubljanske dekanije in poseje dekan nanovo ustanovljene dekanije Ljubljana ' Šentvid. Dne 16. decembra 1992 ga je sveti oče papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. 31. decembra 1992 je bil imenovan za kanonika m dekana stolnega kapitlja ter za arhidiakona prvega urhidiakonata. Na praznik Gospodovega razglašenja januarja 1993 ga je v škofa v Rimu posvetil papež Janez Pavel II. Ob posvečenju sije za škofovsko geslo izbral besede »Da, Oče« . V ponedeljek, 25. oktobra 2004, ob 12. uri je papež 'Janez Pavel II. imenoval msgr. mag. Alojza Urana za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Novi nadškof iu metropolit msgr. mag. Alojz Uran je prevzel nadškofijo v kanonično posest s slovesno umestitvijo v nedeljo, 5. decembra 2004, ob 16.00 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Do tedaj je nadškofijo vodil dosedanji nadškofijski upravitelj msgr. Andrej Glavan. kofovsko geslo novega nadškofa: Da, Oče! V svojem nagovoru navzočim pri razglasitvi imenovanja je novi metropolit in ljubljanski nadškof mjz Uran dejal: »Najprej želim ponoviti še enkrat svoje škofovsko geslo, ki sem ga izrekel pred skoraj Vanajstimi leti: ‘Da, Oče!’ V tem geslu vidim tudi Vse svoje upanje in svoje delo. Poskušal bom, po svo-' lh' oiočeh, izpolnjevati in uresničevati to geslo, da Uradno imenovanje iz Vatikana je v Ljubljani razglasil - mimogrede, v lepi slovenščini - apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello. Ime novega nadškofa je bilo za marsikoga veliko presenečenje, saj se dosedanji pomožni škof Uran ni pojavljal v raznih ugibanjih o možnem nasledniku nadškofa Rodeta. bi vedno in povsod izpolnil tisto, kar Bog od mene pričakuje. Zahvaljujem se svetemu očetu za zaupanje in mu po apostolskem nunciju izrekam spoštovanje in hvaležnost. Prav tako pozdravljam v tem trenutku v duhu vse slovenske škofe, duhovnike, redovnike, redovnice, vse sodelavce v pastoralnem in cerkvenem življenju. Posebej prosim bolnike, ostarele, onemogle, tiste, ki z molitvijo in žrtvijo veliko doprinesete za dobro, za rast Cerkve in našega naroda, da me vključite v svoje molitve. Zaupam, da bo Gospod dajal dovolj razsvetljenja in moči za težko in odgovorno nalogo. Zaupam tudi svojim sobratom v škofovstvu, duhovništvu in drugih cerkvenih službah, da mi bodo stali ob strani. Hvala lepa.« Ljubljanski nadškofijski sedež je bil izpraznjen z imenovanjem in odhodom nadškofa dr. Franca Rodeta, 21. aprila 2004, v Rim, za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega in skupnosti apostolskega življenja. Msgr. Alojz Uran je 34. rezidencialni škof ljubljanske nadškofije in četrti metropolit po obnovi ljubljanske metropolije leta 1969 ali peti metropolit v zgodovini ljubljanske (nad)škofije. Pristojen za Slovence v zamejstvu in po svetu Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, član in voditelj komisije za duhovne poklice ter predavatelj na Teološkopastoralni šoli, ki deluje v okviru Teološke fakultete v Ljubljani, v ► OBISK ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. ALOJZA LISAM V ARGENTINI METKA MIZERIT r M veseljem smo pričakovali, M da nas obišče škof Alojz M i Uran in birma naše otro-LJk ke, ko smo zvedeli, da je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Vseeno je gospod nadškof v sredo, 10. novembra, prišel med nas. Na mednarodnem LETALIŠČU EZEI-ZA ga je pričakoval delegat dr. Jure Rode s slovenskimi dušnimi pastirji. Pozdravil ga je tudi predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj ter nekateri predstavniki ustanov in organizacij. Deklica in fantek v narodni noši sta mu izrekla dobrodošlico in mu podala slovenski šopek. Po kratkem obisku Slovenske hiše v Buenos Airesu se je nadškof že odpeljal na mestno letališče, odkoder je poletel v Ba-riloche. Na LETALIŠČU V BARILO-CHAH ga je pričakala velika skupina rojakov. Že prvi večer je imel nadškof Uran pogovor s kandidatoma, ki sta želela prejeti zakrament svete birme. Razložil jima je pomen in smisel tega zakramenta ◄ Novem mestu, v Kopru in v Novi Gorici. Bil je tudi voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovoren za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji. Od leta 2000 je delegat SŠK za pastoralo med Slovenci po svetu in v zamejstvu. Skoraj enajst let je ob številnih birmah in slovesnostih ter na pastoralnih obiskih dobro spoznal župnije v nadškofiji. V župnije je vedno prinašal vedrino in utrjeval vernike v veri in v trdnem upanju v zmago dobrote in pravičnosti. Iz Nedelje zanju in za vse občestvo. Naslednjega dne zjutraj so se zbrali pri g. nadškofu v hotelu Mascardi šolarji višjih dveh razredov slovenske šole Jakob Aljaž in dijaki Slovenskega srednješolskega tečaja dr. Vojko Arko. Tja jih je pripeljal dušni pastir Branko Jan, ki je bil ves čas tudi nadškofov šofer. Po skupni maši so se peljali do vznožja Tronadorja, si ogledali Črni ledenik, se peljali do gostišča, ki ga imajo v bližini Jermanovi, in tam pokosili. Po južini so šli do konca doline, kjer pada z vrha ledenika mogočen slap Hudičevo grlo, in od tam gledali plazove snega in ledu. Pot domov je potekala v prijetnem pogovoru pa tudi v molitvi rožnega venca. Z nadškofovo razlago skrivnosti so premolili vse štiri dele rožnega venca. Osrednja prireditev ob zelo številni udeležbi rojakov je bila v petek, 12. novembra, zvečer v kapeli zavoda Maria Auxiliadora. Med slovesno koncelebrirano sveto mašo je nadškof podelil zakrament sv. birme obema birmancema. Po cerkveni slovesnosti se je vsa družba podala v hotel Mascardi ob istoimenskem jezeru na slavnostno večerjo, med katero ni manjkalo pozdravov, govorov ne nastopov šolske mladine. Za konec so skupaj zapeli Angelček varuh moj. Že prej sije nadškof osvojil bariloške rojake s svojim prisrčnim nastopom. Ko pa je prisotne presenetil s pesmijo Mami po mehikanski Palomi, jih je naravnost navdušil. Naslednjega dne so se Bariločani na letališču poslovili od nadškofa s pesmijo: “Oj zdaj gremo...” Ko se je vrnil visoki gost v Buenos Aires, se niti ni mogel dobro odpočiti, že je v družbi dr. Jureta Rodeta odletel V MENDOZO, kjer ju je NA LETALIŠČU V SALONU VIP sprejela skupina rojakov s tamkajšnjim dušnim pastirjem Jožetom Hornom. Tam so jima nazdravili z dobrim men-doškim vinom in izrekli nadškofu dobrodošlico. V nedeljo, 14. novembra, je v Slovenskem domu vodil slovesno koncelebrirano sveto mašo in podelil zakrament svete birme štirim birmancem ob množični prisotnosti mendoških rojakov. Ob vstopu v cerkev je pevski zbor, ki ga vodi Argentinec Diego Bosquet, sprejel nadškofa z mogočno Ti si Peter skala v Bajukovi priredbi. Med sveto mašo je slovenski men-doški oktet občuteno zapel ruski Očenaš (Rimski-Korsakov), po obhajilu pa K Tebi želim, moj Bog. Cerkvena slovesnost se je končala z zahvalno pesmijo in Marija skoz življenje. Sledilo je slavnostno kosilo z govori in petjem, oglasila pa seje tudi skupina Los Chanares s svojimi melodijami na harmonikah. Naslednjega dne je župnik Janez Cukjati peljal g. nadškofa v družbi dušnega pastirja Jožeta Horna v mendoške Ande, da bi vsaj od daleč videl sedemtisočmetrsko Aconcaguo. V Puente del Inča so obiskali grob Jožeta Kastelica, slovenskega dušnega pastirja, ki se je ponesrečil na tej gori. V torek, 16. novembra, je nadškof obiskal nekatere ostarele rojake, zvečer pa imel za mladino, ki se je zbrala v velikem številu, v Slovenskem domu sv. mašo, po njej pa z njo srečanje. Izredni so bili ti dnevi za Slovence pod andsko kordiljero. V Buenos Aires se je vrnil v sredo, 17. novembra. Isti dan je bil SPREJEM V SLOVENSKI HIŠI. Gospod nadškof Alojz Uran je maševal v cerkvi Marije Pomagaj. Z njim so somaševali dr. Jure Rode, pater dr. Alojzij Kukoviča, g. Toni Bidovec in g. Franci Cukjati. Pri maši je bilo ljudsko petje, ki ga je spremljala na orgle Terezka Prijatelj Žnidar. Po sv. maši je bil sprejem v veliki dvorani škofa Rožmana. Delegat dr. Jure Rode je v imenu duhovnikov in rojakov, pozdravil nadškofa Alojza Urana in mu izrekel dobrodošlico med nami. Nadškof se je zahvalil za prisrčen sprejem in poudaril, da je vesel, da je pred sprejemom nove odgovornosti in dela še mogel potovati v Argentino. Sledil je okusen prigrizek, ki so ga pripravile gospe ZSMŽ. Gospod nadškof se Je prijazno pogovarjal z vsemi prisotnimi. Naslednji dan v četrtek, 18. novembra, se je SREČAL S SLO- VENSKIMI DUHOVNIKI. Dopoldne so se pogovarjali o pastoralnem delu med Slovenci. Ob 12. uri so vsi duhovniki somaševali z g. nadškofom. Po skupnem kosilu v Slovenski hiši so imeli sestanek. Isti dan zvečer je nadškof obiskal Slovenski dom V CARAPA-CHAYU. Ob osmih je bila sv. maša. Z nadškofom je somaševal dr. Jure Rode, ljudsko petje pa je spremljalo daritev. Po sv. maši je nadškofa pozdravil predsednik Doma Franci Žnidar ter mu izrekel prisrčno dobrodošlico. Šolski otroci so ga pozdravili z recitacijo in zapeli dve pesmi. Nato so se predstavili birmanci in povedali, kako so se pripravili na prejem zakramenta. Najmlajši šolski otroci, oblečeni v narodne noše, so zaplesali gorenjski ples. Sledil je prigrizek in sproščen, prijazen pogovor z nadškofom, ki zelo rad poje, zato so tudi vsi skupaj zapeli več narodnih pesmi. Petek je nadškof Alojz Uran POSVETIL BIRMANCEM, njihovim staršem in botrom. Zbrali so se v Slovenski hiši, v Dvorani škofa Rožmana, ki je bila napolnjena do zadnjega kotička. Ko je prišel nadškof, ga je pozdravil delegat slovenskih dušnih pastirjev dr. Jure Rode. Zahvalil se mu je, da si je kljub imenovanju za ljubljanskega nadškofa in metropolita vzel čas in prišel birmat slovenske otroke v Argentino. Nadškof se je zahvalil za pozdrav. Vsi skupaj so se s pesmijo priporočili Svetemu Duhu. Nato se je začelo spraševanje. Vsak birmanec je šel k nadškofu in odgovoril na vprašanje. Snov je bila Sveto pismo, rožni venec in razne molitve. Potem je bila skupna vaja za obred sv. birme. Nato so birmanci obnovili krstne obljube. Za konec pa so zapeli pesem: »Hvala večnemu Bogu«. Isti večer se je nadškof srečal S ČLANI MEDORGANIZACIJ - SKEGA SVETA. Na srečanju sta bila tudi delegat dr. Jure Rode in g. Franci Cukjati. Zaradi odsotnosti predsednika Zedinjene Slovenije Lojzeta Rezlja, je nadškofa pozdravila podpredsednica, prof. Ne-da Vesel Dolenc. Izrekla mu je prisrčno dobrodošlico in mu na kratko predstavila Medorganizacij-ski svet, ki pod okriljem ZS druži krajevne domove, organizacije in ustanove v Argentini. Nadškof se je zahvalil za sprejem in poudaril misel o važnosti sodelovanja in povezanosti med slovenskimi domovi in organizacijami. Po uradni predstavitvi se je razvil živahen pogovor pri pogrnjenih mizah, prigrizku ter dobri kapljici. V soboto 20. je nadškof Alojz Uran obiskal radijsko oddajo OKENCE V SLOVENIJO, kjer je imel razgovor z vodjem Mirkom Vasletom in odkoder je poslal svoj pastirski blagoslov vsem poslušalcem te oddaje, s katerimi se ne bo mogel srečati osebno, ker so oddaljeni ali bolni. Zvečer je nadškof Alojz Uran pohitel v Slovenski dom V SAN MARTINU. Najprej je bila sv. maša v zavodu presvetaga Srca Jezusovega. Z gospodom nadškofom je somaševal delegat dr. Jure Rode, prepeval pa je Slovenski pevski zbor pod vodstvom prof. Lučke Kastelic. V Domu je nadškofa pozdravil predsednik Tone Kastelic, kulturni referent Viktor Leber pa mu je predstavil delova- ► OBISK m s gr. ALOJZA URANA V ARGENTINI nje številnih organizacij. Nadškof Uran seje zahvalil za prisrčen sprejem. Pevski zbor je zapel nekaj pesmi, nato pa je sledil prijateljski razgovor. Vsi navzoči so bili pogoščeni z okusnim prigrizkom. Ob petju slovenskih pesmi so vsi preživeli lep večer. Gotovo je bil DAN SVETE BIRME naj lepši čas obiska nadškofa in metropolita Alojza Urana. Bilo je 21. novembra, na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva. Že zgodaj popoldan so se začeli zbirati birmanci in botri, starši in sorodniki v prostranem parku zavoda Don Bosco v Ramos Mejiji. Bazilika Marije Pomočnice kristjanov je bila lepo okrašena. Rojaki sojo napolnili do zadnjega kotička. Slovesnost sv. birme se je začela ob 16. uri, ko so birmanci v spremstvu botrov vstopili v cerkev in zasedli klopi, ki so bile pripravljene zanje. Njim je sledila vrsta duhovnikov z g. nadškofom, ki so z njim so-maševali. Začela se je slovesna sv. maša, med katero je nadškof podelil zakrament sv. birme sto-dvema mladostnikoma. Na koru je prepeval Mešani pevski zbor iz San Justa, ki ga vodi prof. Andrejka Selan Vombergar. Na orglah jih je spremljala Anka Savelli Gaser. Med obhajilom, ki ga je prejelo veliko število rojakov, je bilo ljudsko petje. Pri nagovoru je nadškof govoril o pomembnosti sv. birme in o krščanski vzgoji v današnjem razkristjanjenem svetu. Posebej je spodbujal mlade birmance, naj se v življenju oklepajo Boga, naj bo Kristus njihov prijatelj, saj se nanj lahko zanesejo. On jih ne bo nikoli zapustil. Po končani sv. maši se je nadškof fotografiral skupaj z birmanci, ki jim bo gotovo ostal lep spomin na ta pomemben dogodek v njihovem duhovnem življenju. V parku pred baziliko so se rojaki še nekaj časa zadržali v pogovoru s prijatelji in znanci. V ponedeljek, 22. novembra, je nadškof Alojz Uran obiskal SLOVENSKO VAS. Tik pred sv. mašo je prišel na obisk tudi krajevni škof msgr. Frassia. Nadškof Alojz Uran je somaševal z domačimi duhovniki lazaristi, gg. Jožetom Bokaličem, Jakom Bar letom, Pavlom Novakom in župnikom iz Longchampsa Mirkom Grbcem. Med sv. mašo je nadškof podelil zakrament sv. birme devetim mladostnikom. Po sv. maši so se vsi zbrali v Hladnikovem domu, kjer je nadškofa pozdravil podpredsednik Društva Peter Rot. Podaril mu je knjigo, ki so jo izdali ob petdesetletnici Slovenske vasi. V imenu župnijskega sveta in vse verske skupnosti je spregovoril dr. Andrej Fink, ki se je nadškofu zahvalil za obisk in pozornost, ki jo je posvetil Slovenski vasi. S pesmijo ga je pozdravil tudi birmanec. Večer se je nadaljeval ob pogrnjenih mizah in prigrizku. V torek je gospod nadškof obiskal VELEPOSLANIKA REPUBLIKE SLOVENIJE v Buenos Airesu, mag. Bojana Grobovška. Obiskal je tudi DVE SLOVENSKI KARMELIČANKI, s. Vero Prijatelj in s. Mirjam Tomažin. Zvečer se je srečal v Slovenski hiši S ČLANI PASTORALNIH SVETOV ki pomagajo v naših verskih središčih. Gospod nadškof je maševal v cerkvi Marije Pomagaj, potem pa je imel z njimi razgovor o delovanju pastoralnih svetov. ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA je v sredo 24. pripravila v Slovenski hiši kosilo in srečanje z nadškofom Alojzem Uranom. Okrog 70 članic se je zbralo v jedilnici, kjer so pričakale g. nadškofa. Pozdravila ga je predsednica Zveze ga. Pavlina Dobovšek, ki je na kratko orisala delo Zveze. Nadškof se je zahvalil za sprejem. Kosilo je potekalo v prijateljskem razpoloženju. Po kosilu smo zapele še nekaj slovenskih narodnih pesmi, nadškof pa je počastil vse mamice, ko je zapel solo pesem »Mamici«. Popoldan seje sestal Z ODBORNIKI SLOVENSKE HIŠE ter se z njimi pogovarjal o tekočih zadevah. Zvečer po sv. maši se je udeležil seje VODITELJIC SLOVENSKIH ŠOL ter se z njimi razgovarjal o pomembnosti in poslanstvu verske in slovenske vzgoje otrok slovenskih potomcev. V četrtek, 25. novembra, je nadškof Alojz Uran obiskal ZAVETIŠČE ŠKOFA DR. GREGORIJA ROŽMANA, kjer je stanovalcem maševal, jim podelil zakrament sv. maziljenja in bil z njimi pri kosilu. Zvečer je bilo srečanje Z ROJAKI IZ SAN JUSTA. Ob osmih je nadškof Alojz Uran daroval sv. mašo v stolnici. Somaševala sta dr. Jure Rode in krajevni župnik g. Toni Bidovec. Pri sveti maši je pel Mešani pevski zbor pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Posebno pozornost so vzbujali številni otroci v narodnih nošah, s katerimi se je nadškof po sv. maši slikal. Slavje se je nadaljevalo v dvorani Našega doma. Spored je povezovala Ivana Tekavec. Nadškofa je pozdravila predsednica Doma Mici Malavašič Casullo, ki mu je izrekla prisrčno dobrodošlico. Nato so otroci, pod vodstvom Marije Strubelj in Kristine Skvarča, zapeli nekaj narodnih pesmi. Po petju je sledila recitacija Gregorčičeve pesmi »Sam«. Otroška folklorna skupina je zaplesala gorenjske plese. Spregovoril je nadškof in se zahvalil za prijazen sprejem. Na pokritem dvorišču Našega doma so bile pripravljene pogrnjene mize in prigrizek za vse navzoče. Še dolgo Nadškof Uran v družbi dušnih pastirjev in članov uredniškega odbora naše revije. v noč se je nadškof zadržal med rojaki v prijaznem pogovoru in petju slovenskih pesmi. Nadškof Alojz Uran NA PRISTAVI. V petek 26. je obiskal Slovensko skupnost v Castelarju. Najprej se je ustavil pri g. Francu Himmelreichu, v njegovi cerkvi, pokleknil in pomolil pred podobo Marije Pomagaj. Nato se je na Pristavi srečal z gospemi odseka ZSMŽ, kjer ga je pozdravila predsednica Marta Golob ter se z njimi pogovarjal. Potem se je sestal z mladino in z učiteljskim zborom slovenske šole. Gospod nadškof je na Pristavi daroval sv. mašo; z njim so somaševali: krajevni dušni pastir pater dr. Alojzij Kukoviča, dr. Jure Rode in g. Himmelreich. Pri sv. maši je bilo ljudsko petje. Pel pa je tudi otroški pevski zbor pod vodstvom Mojce Jelenc. Po sv. maši je nadškofa pozdravil predsednik Društva slovenske Pristave Janez Jelenc. Za spomin na obisk mu je podaril umetni krožnik z grbom g- nadškofa. Za vse udeležence je bil pripravljen prigrizek. Nadškof Uran se je sproščeno pogovarjal in Prepeval skupaj z vsemi prisotnimi. V soboto je obiskal SLOVENSKI DOM TRIGLAV, kjer se zbirajo primorski rojaki, ki so prišli v Argentino med obema vojnama. Tudi z njimi se je prijazno Pogovarjal in jih razveseljeval s svojo radostno navzočnostjo. Popoldan se je nadškof V SLOVENSKI HIŠI SREČAL Z MLADINO. V imenu mladih ga je pozdravil Danijel Kocmur in mu na kratko opisal delovanje mladinskih organizacij. Sledil je razgo-yor z nadškofom; mladi so ga spraskali o njegovi življenjski poti duhovniškem poklicu. G. nadškof je mladini čestital, da gojijo slovenstvo. Povabil jih je, naj os-j^nejo zvesti Bogu in Sloveniji. Ua je bilo srečanje bolj pestro, so s