Perspektive Igranje v prostoru in s prostorom v vrtcu -primeri in izkušnje vključenosti uporabnikov Darja Rakovič Povzetek Podoba in vsebina vrtčevskega prostora bistveno zaznamujeta otrokovo izkušnjo z ustanovo in vplivata na njegovo počutje v njej. Prostor vrtca mora otrokom dati občutek odprtosti (kot nasprotje utesnjenosti), domačnosti, udobja, (čustvene) varnosti, jim omogočati (telesno) dejavnost, spodbujati ustvarjalno igro, domišljijo, samostojnost, dati možnost druženja z vrstniki in umika, če/ko ga potrebujejo. Organizacija prostora v vrtcu omogoča (ali onemogoča) uresničevanje zapisanega kurikula in v veliki meri določa potek dnevne rutine. Pri načrtovanju in organizaciji prostorov vrtca zato velja (čeprav ni običajna praksa) upoštevati glas uporabnikov, torej otrok. Ključno vlogo in odgovorno nalogo pri tem imamo vzgojitelji, ki vključujemo otroke ne glede na njihovo starost. Mlajše opazujemo pri igri in jim, glede na to, kaj nam z njo sporočajo, prostor prilagajamo. Starejše navajamo na izkušnjo, da je njihovo sodelovanje za nas pomembno, spodbujamo jih k razmišljanju o prostoru in izražanju želja v zvezi s spremembami le-tega. Bolj kot smo odprti in upoštevamo pobude otrok, večja je njihova želja po soudeleženosti. Podobno je z vključenostjo (bodočih) uporabnikov vrtca v procesu novogradnje ali prenove. Če vzgojitelji (kot strokovnjaki iz prakse in zagovorniki otrok) sodelujemo z investitorjem, nadzornikom investicije, arhitektom in izvajalcem, se naš prispevek poveča v vseh fazah ustvarjanja prostorov vrtca. Vključujoča komunikacija, medsebojna odprtost deležnikov za predloge in pomisleke, sprejemanje končnih odločitev v dogovoru (in ne pod pritiskom časa) ter dosledno, transparentno beleženje dogovorjenega doprinesejo h kakovosti in k uporabnosti prostorov za naše najmlajše. Ključne besede prostor v vrtcu, glas uporabnikov, vključenost otrok in vzgojiteljev, sodelovanje deležnikov »Otrok s pomočjo prostora in v prostoru vstopa v aktiven odnos z okoljem; prostor in način, kako je le-ta urejen, otroku daje možnosti za gibanje, socialne stike, izbiro prostora ter izbiro in menjavo dejavnosti, umik v zasebnost.« (Bela knjiga 2011, 93) Otroci imajo željo in potrebo po vključevanju v načrtovanje in organizacijo prostora, katerega del so (doma, v vrtcu, šoli, ...). V oddelkih 1. starostnega obdobja je pomembno, da vzgojitelji zaznavamo in reagiramo na namige otrok, jih opazujemo pri igri, in smo pozorni, kaj nam z njo (neverbalno) sporočajo. Na osnovi opazovanj otrok in izkušenj s prostorom namenimo prehoden del igralnice ali terase za aktivnejšo igro (sliki 1, 2). Mirnejši, manj prehoden del igralnice namenimo počitku, udobju, ugodju, domačnosti (slika 3). V 1. starostnem obdobju imajo otroci posebej izrazito željo po skrivanju in umiku, zato je pomembno, da to vzgojitelji zaznamo in omogočimo (slike 4, 5, 6). Pri tej starosti je pomembno tudi, da organizacijo prostora prilagajamo otrokom, dopuščamo in omogočamo njihovi domišljiji, da narekuje uporabo prostora, igro v kotičkih ipd., čeprav to največkrat ni v skladu z našimi predvidevanji. Uporaba kotička kuhinja malo drugače (sliki 7, 8). Za otroke 2. starostnega obdobja je pomembno, da jim vzgojiteljih damo vedeti, kako dragoceno in pomembno je njihovo sodelovanje pri načrtovanju in organizaciji prostora v vrtcu. Kot enakovredne sogovornike jih spodbujamo k razmišljanju o prostoru, npr. umeščenost kotičkov, nižjih odprtih omar s policami, žimnic, preprog, pregradnih stojal, zaves, postavitve miz, . Igra v prostoru in s prostorom v projektnem oddelku Vrtec za današnji čas - drugače v vrtcu Oddelek Vrtec z evropskim delovnim časom - drugače v vrtcu je bil naslednik večletnih kulturoloških raz- iskav o vrtcih, ki sta jih pri nas opravila dr. Eva D. Ba-hovec in dr. Zdenko Kodelja s strokovnimi sodelavci Centra za kulturološke raziskave pri Pedagoškem inštitutu v Ljubljani. Predstavljal je konkretizacijo omenjenih raziskav in eno prvih implementacijnovih kurikularnih vsebin v prakso. Deloval je v Vrtcu Ljubljana Center (1994-99), v sodelovanju s Pedagoškim inštitutom in Zavodom RS za šolstvo in šport (1995-96). Vzgojiteljice in otroci v tem oddelku smo se veliko igrali - tudi s prostorom. Naše ideje so se porajale izmenjaje, pri udejanjanju smo se, ne glede na to, kdo jih je predlagal, drug drugemu pridružili. Vsak dan je bil zgodba zase - načrtovano smo nadgradili, obogatili, popestrili in ob tem uživali. To nam je uspevalo, ker smo tako otroci kot vzgojitelji v vsakem trenutku lahko predlagali, se dogovarjali, prispevali, uporabljali in spreminjali. Igralnica in garderoba oddelka sta pogosto menjali vizualno podobo in vsebino. Pobude otrok so bile besedne, v obliki enostavnih tlorisov ali 3-dimenzionalne (sestavljene iz kock, papirnatih škatel, vejic, kamenčkov ipd.). Naključni obiskovalec je lahko imel občutek, da je igralnica neurejena, nasičena, a mi vsi, ki smo v njej in z njo živeli, smo natančno poznali namen in smiselnost sprememb prostora. Otroci v tem oddelku pred 3. letom starosti niso kazali želje po dodatnih kotičkih in zamikih (igralnica je že imela kotiček za počitek, spodnje dele visokih omar pa odprte in namenjene igri). Igralnica z osrednjim prostorom (omare so bile ob stenah, mize običajno razporejene) jim je ustrezala. Njihova zavzetost za raziskovanje in igro s prostorom se je začela kazati, potem ko so natančno preiskali in osvojil vse dele igralnice (okrog 3. leta starosti). Porajale so se ideje, stekli so pogovori in usklajevanja. Na dogovorjen dan smo začeli premikati nižje omare, stojala, zaboje ..., premeščati in razvrščati material za igro, dajati imena novo nastalim kotičkom. Sledila je igra v novo nastalih delih igralnice, umivalnice, hodnika in garderobe ter določanje in preizkušanje novih pravil igre. Primeri vključevanja otrok _ Arhitektka Janja Barši je v igralnici predvidela trikotne in pravokotne rastoče mize iz različnega lesa (bor, smreka, jelša) in višine (tako otroci kot vzgojiteljice smo jih zlahka spreminjali). Raznolika uporabnost in prilagajanje po višini sta bila možna kadarkoli. _ Dnevno smo (poleg višine) spreminjali tudi kombinacije postavitve miz. Otroci so jih v dogovoru z vzgojiteljicami izumili povsem drugačne, kot jih je predvidela arhitektka. Najljubša jim je bila t. i. raketa, v kateri je imel eden od njih vlogo pilota. _ Na predlog otrok smo nižje omare odmaknili od stene in v igralnici je nastal skriti kotiček. 92 arhitektov bilten • architect's bulletin • 205 • 206 Darja Rakovič _ Otroci so dnevno spreminjali, pregrajevali in ustvarjali zalive v prostoru z lesenimi waldorfskimi stojali. _ Zaradi hrupa, nastalega med igro, smo se z otroki dogovorili za premik delovne mize iz igralnice v garderobo. To se je izkazalo za zelo smiselno: Število otrok v igralnici in garderobi se je porazdelilo, igra je potekala umirjeno in v skladu z dogovori, ustvarjanje pri delovni mizi je popestrilo dogajanje v dopoldan večinoma neizkoriščenem prostoru. _ Stene igralnice so poleg umetniških reprodukcij krasili številni otroški izdelki, ki so jih, kjer je bilo zaradi višine možno, nameščali otroci. _ Otroci so tla v igralnici, kot največjo igralno površino, uporabljali najpogosteje. Arhitektka je na tleh, kot nadaljevanje nižje odprte omare, predvidela kotiček z lesenimi kockami, ki je bil od ostale talne površine pregrajen s polkrožnim lesenim elementom. Otroci so ga med igro uporabljali kot most, gugalnico..., ko je bilo igranja konec, pa so z njim »zajemali« kocke in jih na enostaven in zanimiv način pospravili na za to določeno mesto. Igralnica je živela, saj je arhitektka Janja Barši sodelovala pri njenem nastajanju in stalno preverjala uporabo predlaganih prostorskih rešitev v praksi, otroci in vzgojiteljice pa smo bili vključeni v načrtovanje in organizacijo prostora. Otroci so jo zavzeto in samostojno uporabljali, vzgojiteljice smo jih pri tem spodbujale in usmerjale. Sodelovanje arhitektke z vzgojiteljicami se je nadaljevalo vsa leta delovanja projektnega oddelka. Spremljala je uporabnost prostorskih rešitev, obrabo oz. obnašanje posameznih materialov (npr. lesene mize), pogostost in namen uporabe lesenih waldorfskih stojal, trikotnih miz, različnih oblik preprog (okroglih in pravokotnih), zaves, žimnice, ustreznost višine namestitve umetniških reprodukcij, uporabnost lesenih polic (npr. ob prehodu ali v bližini žimnice), prozornega korita za igre z vodo, lesenega zaboja za igro s sipkim materialom ipd. Če se izrazim z njenimi besedami v pogovoru s Ksenijo Bregar Go-lobič (2004, 114): »Tudi prostoru je treba dati čas.« V tem oddelku ga je nedvomno imel. Primeri in izkušnje upoštevanja glasu uporabnika v Vrtcu Zagorje ob Savi »Za slovenske razmere velja, da je glas uporabnika pri načrtovanju in gradnji šole ter končno pri evalvaciji prostorskih razmer v šoli še premalo prisoten in še manj samoumeven. Prav zato se kaže kot pomembna (nova) razvojna tema, ki bi se ji v prihodnosti veljalo bolj sistematično posvečati.« (Bregar Golobič, 2012, 56). Sodelovanje deležnikov v procesu adaptacije bivše tovarne za namen vrtca je in še poteka v vseh fazah (načrtovanje, izvedba, uporaba in vzdrževanje). Od prvih pogovorov dalje smo vključeni vsi: investitor, nadzornik investicije, projektant in odgovorni arhitekt, izvajalec del in bodoči uporabniki. Skozi izkušnjo sodelovanja se je pokazalo, da smo s tem prispevali h kakovosti izvedbe del (in zato nižjim stroškom vzdrževanja v prihodnosti), k uporabnosti novih prostorov v praksi in h kakovosti bivanja v njih. Pomen zunanje podobe objekta je v primerjavi s pomenom vsebine zgradbe oz. notranjega prostora zanemarljiv, zato je sodelovanje arhitektov z vzgojitelji kot bodočimi uporabniki zelo pomembno. Le skupaj lahko dosežemo, da prostor otroke nagovarja, spodbuja njihove različne igralne izkušnje in se prilagaja njihovim interesom, željam, potrebam. Tanja Starc, ravnateljica, in Darja Rakovič, pomočnica ravnateljice, sva kot predstavnici uporabnikov v procesu adaptacije sodelovali od samega začetka. Skupaj s predstavniki ustanoviteljice Občine Zagorje ob Savi, nadzornikom investicije Jurijem Repovžem, projektantom in odgovornim arhitektom Stanetom Lasičem in vodjem gradbišča Matjažem Božičem sva bili vključeni v večino dogovorov glede poteka del. Sodelovali sva pri izbiri keramike, stavbnega pohištva, talnih oblog in pohištva za opremo prostorov. Nastale so idejne zasnove, ki smo jih skupaj proučili in po premisleku dokončno potrdili. Idejna zasnova izbire barv vrat, PVC talnih oblog in keramike (tla in bordura) v igralnicah in sanitarijah (slika 9). Idejna zasnova vzorca v talni oblogi večnamenskega prostora in izvedba (sliki 10, 11). Izvedba nizkih odprtih omar v igralnici (slika 12). Zaradi predvidenega števila otrok v novi enoti (220 in več) sva zastopnici vrtca investitorja opozorili na problem zvočne izolacije (med pritličjem in nadstropjem, v delu z obstoječimi igralnicami). Kot uporabniki ceni- H 4-1 L-i 5-i» 3o bf, T