!:> 2.0  1 0

-






•'

.

.


. , -

.

■






a\-





*'M i r

i.A\  ■■■:>:

¥'/ ?*'•* "v

nw?-

,  ■-■!. • ■-». vt/V. , .;•

s -A* , ‘ •• !>i  - • .•• ---.-v ' . - . • .• „ • < -.

:•*/

vi’.-,-?

m

A

: M'p

PRAVLJICE

S ‘  V*

Krivični mlinar in njegova hčerka.

FRAN MILČINSKI

PR AVLJ I CE

Z RISBAMI G. BIROLLE IN M. GASPARIJA

1911

ZALOŽIL L. SCHWENTNER
V LJUBLJANI

pravice, zlasti tudi pravica prevajanja, pridržane.


Natisnil Anton Slatnar v Kamniku.

Te pravljice se naslanjajo izvečine na
slovenske narodne pesmi, le tretja, enajsta
in petnajsta na Valjavčeve „Narodne pri-
poviesti".

VSEBINA.

Stran

O dušici majceni, ki ni smela v nebesa ... 1

Premalo zemlje in preveč. 8

Volk Rimljan.12

Zakon, zakon, ti si svet.18

Neusmiljeni graščak.26

Trdoglav in Marjetica.32

Bridka smrt in Tomaž.40

Cigan kralj.48

Krivični mlinar in njegova hčerka.55

Vila.66

Laž in njen ženin ....   76

Mlada Breda in Deveti kralj.81

Kovačeva hči — čarovnica.88

Mačeha in mamica.95

Žival se je pogovarjala.102

Omer in Omerka. 108

Prav ne stori, kdor daleč svojo hčer moži . . 114

Desetnica.122

Gospod in hruška.130

O dušici majceni, ki ni smela
v nebesa.

ivela je mati, ta mati je imela dva sina, pa se
ni kaj brigala za nju, ker so ji preveč le prazne
marnje blodile po glavi. Ni ju učila ne moliti
ne delati, izpridila sta se, in ko sta dorasla, zapustila sta
mater in šla med razbojnike. Nikdar več ni slišala o njih.

In dogodi se, da je dobila še tretje dete, hčerko.
Nič je ni bila vesela: „Mlada sem, rajala bi še rada
in se smejala kakor druge, pa bom morala doma tebe
čuvati in previjati, kaj te je bilo treba 1“ In predno je
zatonil dan, je dete umrlo, komaj da je bilo krščeno.

Dušica je frfotala po izbi, smuknila je skozi nizko
okno, begala je semtertja po širnem svetu, slednjič je
našla pred nebeška vrata.

Rahlo je potrkala, pa se je počasi v vratih odprla
linica, skozi je pogledal nebeški vratar, videl je dušico
in je rekel: „Dušica majcena, dušica revica, ne smem
ti še odpreti. Sodba se glasi tako: rajska vrata se ti
ne odpro, prej moraš prinesti kangljico čvrste vode, ki

1

1


izvira izpod hriba na¬
vzgor, izpod koščene
gore.“ Dal ji je kan-
gljico in zaprl lino.

Dušica se je žalostna
obrnila in je odletela
in ni vedela ne kam,
ne kako. In ko je pre¬
letela tisoč milj, je sre¬
čala rumeno solnce in
ga ogovorila: „Holej,
holej, solnčece, ti hodiš
na visoko in siješ na
široko, ali si videlo,
povej, ali si videlo kje
čvrsto vodo, ki izvira
izpod hriba navzgor,
izpod koščene gore?“
Solnce rumeno jo je
pobožalo s svojimi gor¬
kimi žarki in je odgo¬
vorilo : „Pač hodim na
visoko, pač sijem na široko, pa na vesoljnem svetu ne
poznam takega studenca, kakršnega iščeš ti, dušica maj¬

cena :


Dušica se je obrnila in iz očesec so ji kanile de¬
bele solze. Letela je naprej s svojo srebrno kangljico,
ni vedela ne kam, ne kako, slednjič je srečala mladi
mesec in ga vprašala: „Holej, holej, mladi mesec, ti

2

hodiš na visoko, ti svetiš na široko, ali si videl, povej,
ali si videl kje čvrsto vodo, ki izvira izpod hriba na¬
vzgor, izpod koščene gore?"

Mladi mesec je odgovoril in utrnila se mu je
zvezda: »Dušica revica, dušica majcena, jaz ti pomagam.
Spusti se po mojem svitu, on ti pokaže pot k studencu
čvrste vode, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod ko¬
ščene gore.“

Dušica se je lepo zahvalila in potolažena se je
spustila po milem svitu mladega meseca navzdol na
zemljo in skozi nizko okence v majhno kamrico, v kam¬
rico materino. Mati je sedela na skrinji, pa ni bila sama,
ob peči je sedela siva žena, siva žena starost.

In mati je govorila: „Kaj hočeš od mene, starost,
prezgodaj si prišla. Mene še mika rajanje in družba
vesela. Poberi se proč! Grda si in neprijazna!"

Starost pa ji je z mehko besedo prigovarjala:
„Kaj boš rajala in veseljačila, ko se ti guba čelo in
lice in se ti beli glava! Pusti te misli in ne huduj se!
Saj nisem tako grda in neprijazna, kakor praviš. Lepo
in ljubeznjivo me imenujejo matere, ki se jim okoli krila
lovi, na očeh jim visi cvetoča deca, čvrsta mladina, v
trpljenju vzrejena, v prid vzgojena; nje zdravje in smeh,
nje uspeh in nje sreča so blaženstvo materinemu srcu
in take starosti ne bi zamenjala nobena mati za rajanje
mladih let.“

Tako je govorila starost, mati se je pa spominjala
svoje zavržene dece, svoje osamelosti, svoje brez koristi
zapravljene mladosti; pretresel jo je silovit kes, sklonila

3

1*

Dušica pa je nastavila srebrno kangljico in jo napolnila z materinimi

solzami.

je glavo v roki, glasno je zaihtela in pridrle so ji solze:
čvrst studenec je tekel izpod koščene gore, izpod hriba
navzgor. Dušica pa je nastavila srebrno kangljico in jo
napolnila z materinimi solzami.

Z napolnjeno kangljico je hitela pred rajska vrata.
Rahlo je potrkala nanje, počasi se je v vratih odprla
linica, skozi linico je pogledal rajski vratar. Sprejel je
kangljico in prijazno je rekel: „Dušica majcena, dušica
revica, ne smem ti še odpreti. Sodba se glasi tako:
rajska vrata se ti ne odpro, dokler ne izpolniš še dru¬
gega naročila. Pojdi na rumeno polje, tam stoji dre¬
vesce, drevesce brinjevo, v njem boš tako dolgo sedela,
da se posuši, potem se ti šele odpro rajska vrata."

Dušica je čula sodbo in je hitro zletela, solnce
ji je pokazalo pot na rumeno polje, v rumenem polju
je stalo drevesce, drevesce brinjevo, vanj se je vsedla
in čakala, da se posuši.

In čakala je in čakala, v žgoči vročini in v ledeni
burji, v snegu, v viharju, v toči in v tresku; minilo je
leto za letom, sedem let, osmega pol, in drevesce se
ni posušilo.

Slednjič neki večer prideta dva razbojnika, za¬
kurita si pod brinjem in sedeta poleg ognja.

Prvi si je mel roke in je rekel: „Mraz je, pa

snoči je bilo še bolj. Prenočeval sem v cerkvi sv. Mi¬
klavža na Gori, kuril sem si s klopmi in ko so klopi
pogorele, sem pometal še svetnike v ogenj, da so me
greli."

5

Drugi je sukal raženj, na ražnju se je cvrla ukra¬
dena gos in govoril je tako: „Lačen sem, pa sinoči
sem bil še bolj. Vdrl sem v mlin, mlinar pa se mi je
ustavljal, ubil sem njega, ženo in hčer pa so se mi
odprle vse hrambe in kleti."

Dušica je sedela v drevescu, plamen je švigal do
nje in ji vžigal peroti, v bolečinah je frfotala, ni se pa
genila z drevesca, ki se je pričenjalo sušiti. Pa pogleda
prvi razbojnik kvišku in pravi: „Brate, glej neumnega
ptiča, plamen mu vžiga peroti, frfota od bolečin, pa
le ne odleti."

Drevesce se je že do polovice posušilo in dušica
je izpregovorila: „Jaz nisem ptič, jaz sem vajina naj¬
mlajša sestrica. Se predno je minil prvi dan mojega
življenja, komaj da sem bila krščena, že sem morala
umreti. Zdaj pa trpim sedem let, sedem let, osmega pol,
da si prislužim sveti raj. Prej ne smem s tega drevesca,
dokler se ne posuši. Tako sem sojena!"

Razbojnika sta se zgrudila po tleh in prvi je rekel:
„Ti dušica majcena, ti sestrica nedolžna, ti si sojena,
da trpiš sedem let, osmega pol, da si prislužiš sveti
raj! Gorje šele meni, ki sem razbojnik in požigalec!
Gori, gori, pekel gori, zame zveličanja več ni!“

In drugi razbojnik je obupan vzkliknil: „Gorje,
pregorje meni, ki sem razbojnik in morilec! Gori, gori,
pekel gori, zame zveličanja več ni!"

Dušica pa je rekla: „Le za tistega ni zveličanja,
ki obupuje na nebeški milosti," — in odletela je s su¬
hega drevesca. Odletela je, letela mimo zlatega solnca

6

in mladega meseca in priletela pred nebeška vrata. In
glej, ni ji bilo treba trkati, nebeška vrata so se pred
njo kar sama odprla na stežaj, kar same so se vžgale
neštete lučice, kar same so zapele mogočne orgije, in
prišel je rajski Gospod, prijel jo je za belo roko, jo
vedel v zlati raj in rekel: „Dušica majcena, dušica re¬
vica, saj nisi trpela zase, trpela si za mater in za brata
dva!“ —

7

Premalo zemlje in preveč.

ivel je bogat kmet, toliko je imel sveta, da ga
v pol dne ni obhodil, pa mu ga še ni bilo
dosti. Imel je soseda, ta je bil siromak, dru¬
gega ni bilo njegovega nego lesena koča in boren
zelnik, ob čigar meji so stale tri dolge, krive češplje.
Ta zelnik je bodel bogatemu kmetu v oči.

„Prodaj mi svoj zelnik," je rekel sosedu, „imeti
ga moram, da bo ves svet moj od vode do hriba!"

Sosed ga je zavrnil: „Ne morem ti prodati zel¬
nika, kako naj živim brez njega, ki mi daje vsakdanjo
hrano."

„Ce mi ga ne daš izlepa, ga boš dal izgrda," je
zagrozil kmet.

In kmet si zmisli in gre h gosposki in toži so¬
seda, da mu dela škodo, ker češplje ob zelniku mečejo
svojo dolgo, temno, težko senco na njegovo, kmetovo
deteljo. Tako ga je tožil, potem pa vesel svojih na¬
klepov šel z grajskim pisarjem v krčmo.

8

Šele pozno zvečer se je dobre volje odpravil proti
domu, pa ga zajame na ravnem polju temna noč in
zgrešil je pot. Hodil je in hodil, davno bi že moral biti
doma, hotelo se mu je že dremati, pa ni vedel, kod
ga nosijo trudne noge. Pa pride do sivega.zidu. Raz¬
veseli se ga.

„Tu so ljudje," si misli, „naprej nisem kos, prosim
jih za prenočišče." Tava ob zidu, najde vrata, vstopi,
stori par korakov, pa se izpodtakne in pade.

„Kaj vraga je to," pravi in šlata okrog sebe.
Ušlata grob, ušlata križ: zašel je na pokopališče! Obide
ga groza, tačas prične v zvoniku biti kladvo, kmet šteje,
našteje polnoči. In kaj je to! — po zadnjem udarcu
se prične iznad grobov dvigati, širiti in naraščati skri¬
vnosten šepet, zamolkel smeh, polglasen prepir.

Bolj mrtev ko živ sede kmet na grob in se pre¬
križa, kar začuje tudi pod seboj iz zemlje glas: „Zivec,
debelec, kaj sediš na moji strehi!"

9

Kmet je zatrepetal: „Sveti Šentjanž, samo to noč
me še obvaruj, saj vem, da sem hud grešnik!"

Iz groba se je pa zopet oglasilo: „Zivec, debelec,
ali si mutast ? Kdo si, kaj delaš na moji strehi, govori,
da mi ne bo treba vstati in iti pogledat."

Kmet je zdrknil z groba, pokleknil je ob njem in
trepetajoč govoril: „Jaz sem, jaz — krščanski človek

sem, zašel sem, nemara sem preveč pil, Bog mi od¬
pusti ta greh! Pri gosposki sem bil po opravkih, za¬
radi zelnika, ki mi ga izlepa ne da sosed!" —

„Ti si, ti ? Zdaj te spoznam! Glej, glej, pa pre¬
malo imaš sveta, praviš, in se boš še pravdal zanj!"
Tako se je zopet oglasilo iz groba in zraven še čuden
krohot, kakor da bi kdo iztresal grah. „Revež si, revež
in meni se smiliš. Jaz sem bil tudi tak. Nikdar mi ni

10

bilo dovolj zemlje 1 Zdaj, zdaj je pa imam dovolj! Preveč
je imam, v usta mi sili, v nos in v ušesa! Veš kaj,
kmet, ti imaš premalo zemlje, jaz je imam preveč, idiva
menjat!" —

In kmet je čutil, kako se pod njim dviga grob,
in prešinil ga je smrtni strah. — Tačas pa je udarilo
v zvoniku eno in kakor na mah je po grobeh vse
utihnilo.

Ko je zjutraj šel grobokop dan zvonit, je našel
kmeta nezavestnega ob grobu. Prenesli so ga domov
in le počasi je okreval. Lasje so mu bili osiveli tisto noč.

Z revnim sosedom pa se je pobogal in je z njim
delil svoje bogastvo. —

11

Volk Rimljan.

v

ivel je njega dni volk, ta volk ni bil zado¬
voljen s svojim rodom. Sedel je v zeleni šumi
in je razmišljal: „Volk, volk, kaj bi volk! Rod
volkov je boren in zaničevan in od vseh sovražen. Jaz
ne ostanem več volk, ampak izberem si drug, imenit-
nejši rod!“ In šine mu v glavo: o Rimljanih toliko go¬
vore in pišejo, Rimljani, ti so imenitni, pa še on odslej
ne bo več volk, ampak Rimljan! Bil je zelo ponosen
na ta svoj sklep, dvignil se je s tal in zapustil zeleno
šumo. „Kaj hočem v šumi,“ je rekel, „šuma je za vol¬
kove, jaz sem Rimljan, jaz grem v Rim med svoje brate,
med brate Rimljane." — In napravil se je na pot na¬
ravnost v sveti Rim.

Ne hodi dolgo, pa naleti na klapouhega pujsa-
ščetinca, ta je marljivo pobiral in krehal želod, ni gledal
ne na desno, ne na levo in je šele tedaj zapazil volka,
ko mu je bil tik za hrbtom. Sila se prestraši, toda volk
ga milostno ogovori: „Nič se ne boj, klapač, saj nisem
kak volk, ki kolje klapače, ampak Rimljan!“

12

Gre možato naprej, ne pride daleč pa naleti na
bradatega jarca, ki je slastno obiral zeleno grmičevje.
Jarec se sila prestraši, volk pa ga okara: „Kaj se strašiš,
bradač! Ali sem mar kak volk, ki kolje bradače? Jaz
sem Rimljan!"

In s povzdignjeno glavo je nadaljeval svojo pot.
Ni hodil dolgo pa naleti na sivo kobilo, ki je zamišljena
mulila travo ob poti. Kobila se ga prestraši, volk pa je
bil skoraj hud: „Kaj se strašiš, starina? Ali sem kak
volk in te kanim zaklati, starino? Neumnica, ali ne vidiš,
da sem Rimljan? Maram zate! V Rim grem, tam me
čaka drugačno življenje!"

Mahne jo dalje. Hodi en dan, hodi dva, pa Rima
ni bilo še nikjer. Pač pa mu prične kruliti prazni že¬
lodec in prazni želodec obrne volka - Rimljana nazaj, od
koder je bil prišel. Noge so ga hitro nosile, saj je bil
lahek, podil ga je glad in kaj kmalu je dospel zopet
do kobile.

Kobila se ni niti zmenila zanj, volk pa je pokašljal
in jo ogovoril: „Dober dan, starina, kaj sem hotel reči:
zaklal te bom !“

Kobila ga začudena pogleda: „Ti se šališ! Saj
vendar nisi kak volk, da bi me zaklal, saj si vendar
Rimljan!“

Volka je bilo sram. „Rimljan sem ali tam," je rekel,
„zaklal te bom, pa je amen!"

Kobila mu je odgovorila: „Ce je taka — ti si Rimljan,
tvoja volja se zgodi! Ako me hočeš zaklati, pa dobro 1

13

Svetujem ti le, počakaj vsaj toliko, da se malo ob-
redim, zdaj sem očitno presuha za Rimljana!"

Volk ni mogel kaj, uklonil se je tem uljudnim
besedam in šel je nad jarca. „Dober dan, bradač, čuješ:
zaklal te bom."

Jarec se začudi in veli: „Ni mogoče! Saj vendar
nisi kak volk, da bi me zaklal, saj si vendar Rimljan!“

Volka je bilo sram. „Rimljan sem ali tam," je
rekel, „zaklal te bom, pa je."

Jarec mu odgovori: „Ti si Rimljan, stori po svoji
volji! Toda ako hočeš tolsto pečenko, kakršna gre
Rimljanu, potrpi, da malo odebelim. Zdaj res še nisem
goden za Rimljana!"

Volk se je udal temu preprijaznemu nasvetu, pu¬
stil je bradača in šel je naprej do pujsa - ščetinca.
„Dober dan, klapač, tako in tako, jaz te bom zaklal."

Pujs - ščetinec je bil zelo neprijetno iznenaden,
naposled si je pa tudi on izprosil odloga, češ, sedaj ga
je sama kost in koža, hoče se pa potruditi, da čim prej
odebeli v popolno zadovoljnost gospoda Rimljana.

Toliko vsesplošnega spoštovanja ni bil volk še
nikdar nikoder užil. To ga je neizrečensko veselilo, na¬
sitilo pa ga ni, in ko ga je glad le prekruto vil, potepel
se je nazaj h kobili.

„Starina,“ ji reče, „reči so in razmere, jaz ne
morem dalj čakati, zakoljem te!"

Kobila ga postrani pogleda, potem se mu pa glo¬
boko prikloni in pravi: „Blagor mi, da ti morem reva,
ki sem, postreči sama seboj. Stara sem, a nikdar nisem

14

upala, da me kdaj doleti tako visoka čast! Stori, kakor
te je volja! Le nekaj bi te še preudano prosila. Ko me
je kovač včeraj koval, zapisal je na podkev, koliko sem
stara. Ti si Rimljan, ti si učen, daj, poglej številko na
moji podkvi, da boš lahko povedal svojim plemenitim
prijateljem, kako staro si zaklal kobilo."

Volku so bile te lepe besede kaj všeč. Skloni se,
da pogleda letnico, a kobila ga neusmiljeno oplazi s ko¬

pitom po glavi, da je kar vznak se prekopicnil in je
omedlel. Ko se je zopet zavedel, ni bilo o navihani
kobili ne duha, ne sluha. S težavo se je pobral in z
razbito glavo jo mahnil k ščetincu.

„Cuj, klapač," mu pravi, „reči so in razmere, jaz
ne morem in ne maram dalj čakati,' zakoljem te!“

Nato pujs: „Kakor te je volja! Le srečnega se
štejem, da si izbral prav to mojo revščino za svojega
plemenitega želodca potrebo. Kako me bodo zavidali
bratje! Prav jim je! Veš kaj? Prosim te, primi me še

15

za uho, da kriče razodenem vesoljnemu svetu svojo ne¬
popisno srečo!"

Volku so te besede kaj dobro dele, ustregel je
pujsu in ga prijel za uho. Pujs prične na vse pretege
cviliti, ta njegov vik pa privabi z vseh strani bratce
mu pujse, zakade se v volka in ga tako zmrcvarijo, da
je komaj komaj še odnesel svoje življenje.

Klavrn se je privlekel do jarca. „Čuješ, bradač,
reči so in razmere, skratka, vsaka beseda bi bila odveč:
zakoljem te 1“

Jarec mu hiti odgovoriti: „Vidim, vidim, da si res
potreben in veseli me, da ti morem služiti. Bojim se le,
da ti moja malenkost ne bo zadostovala. Vem pa tudi,
kaj gre Rimljanu. Vprašam, čemu naj se Rimljan ukvarja
s trganjem in požiranjem mojega globoko ti udanega
mesa! Veš kaj, postavi se tu sredi njive, odpri žrelo
in dvigni repek, jaz pokličem še svojega brata, pa ti
skočiva kar sama vsak od enega konca v život in sit
boš pošteno in brez truda!"

Volk je bil tako lačen, da je komaj stal, in zato
so se mu zdele jarčeve besede kaj pametne. Ubogal je,
postavil se je sredi njive, jarec in njegov brat sta se
pa vsak z ene strani zaletela vanj, da so mu kar zapo¬
kale kosti. Z glasnim krohotom sta jarca zbežala, volk
pa je moral zbrati zadnje svoje moči, da se je še zatekel
v šumo. *

Legel je pod hrast. Premišljeval je svojo usodo in
rekel: „Prav se mi godi 1 Moj oče ni bil nikdar Rimljan,
pa se je le pošteno preživljal! Čemu sem si jaz prebiral

16

rod; prav se mi godi! — Ali je bil moj oče kdaj žandar,
da bi kobilam pregledoval živinske potne liste, pa je le
dobro živel! Cisto prav se mi godi! — Tudi muzikant
ni bil nikdar moj oče, da bi godel na svinjska ušesa,
pa je le srečno živel! Prav se mi godi! — Niti ni bil
moj oče kdaj Žolnir, da bi jarcem njivo meril, pa je
zadovoljno živel do smrti! Prav se mi godi, prav in
prav! Osel sem, pa ne Rimljan! — Zares nisem vreden
drugega, nego
da me izza tega
hrasta kdo poči
s sekiro po glavi,
da me bo ko¬
nec !“

Za hrastom
pa je stal mož s
sekiro, skril se
je bil tjekaj pred
volkom, in ta
mož je zdajci s
sekiro udaril
volka po glavi,
da se je kar
zgrudil.

„No,“ je zdihnil volk, „lepa reč, še sam seboj ne
smeš več govoriti!"

Tako je končal volk, ki ni bil zadovoljen s svojim
rodom.

17

2

Zakon, zakon, ti si svet.

aj vem, kdaj je bilo, tačas je živel mogočen
kralj. Bil je vdovec in žalostnega srca in je
imel edinega otroka, hčerko, ta hčerka je bila
lepa kakor jabolko, ki zori. Kralju je bila edina tolažba,
bal se je, da mu je kdo ne izneveri, zato je brižno
gledal nanjo in ji pazil na sleherni korak.

Ko pa kraljična dopolni dvajseto leto, se zgodi,
da pripaše pod njena okna svojo čredo grajski pastir,
postaven je bil kakor smreka, čvrst kakor hrast in
bistrih oči. Kraljična, ki še ni videla dosti moških, se
zagleda vanj in si ga zaželi za moža. Tudi pastir je
videl kraljično, prevzelo ga je njeno milo lice in udan
ji je bil od bose pete do prebrisane glave.

Nista pa mogla priti vkupe in pogovarjala sta se
le z očmi.

Pa misli pastir in misli, kaj bi storil, da bi z lepo
kraljično govoril. In si zmisli in sezida pred gradom lep
vodnjak, v vodnjaku je tekla bistra, mrzla voda, da

18

nikjer take. Štel je, vsa dekleta pridejo po vode, pa
pride še kraljična, da se pogovorita.

Kraljična je prosila očeta: „Kaj vas prosim, oče
moj, glejte lepi novi vodnjak, dajte, da grem tja po
bistre, mrzle vode!“

Toda kralj je rekel: „Imamo dekel pet, nič ne
delajo, kakor ves ljubi dan donašajo vode, ni treba tebi
hoditi ponje!" Njegova beseda je obveljala.

Pastir je bil žalosten in je iznova premišljal, kaj
bi storil, da bi s kraljično govoril. Pa si zmisli in po¬
stavi tik pred gradom lepo, novo cerkev, notri se je
brala sveta maša.

Kraljična je prosila: „Kaj vas prosim, oče moj,
pustite me, da grem v novo cerkev, čujte, k sveti maši
kliče zvon!“

Kralj je odgovoril: „Doma imamo duhovnov pet,
nič ne delajo, kakor ves ljubi dan bero svete maše.
Kaj bi drugam hodila!"

Ker pa je kraljična le prosila, ji ni smel in maral
braniti svete maše, toda naročil ji je, da se hitro in
naravnost vrne.

Kraljična je šla v cerkev, tam sta jo že čakala
pastir in menih in menih je oba skrivaj poročil.

Vesela s©» je vrnila kraljična domov. Njen oče,
kralj, ni nič vedel, kaj se je zgodilo.

Toda ko je zvečer zaspala, je v sanjah govorila
in rekla: „Kaj to velja, imam moža, živ krst ga ne zna!"

Dekla, ki je pri kraljični spala, je slišala te be¬
sede pa je hitela jih sporočiti kralju. Kralj je rekel:

19

2 *

„Prazne marnje!", v srcu pa se je le bal za hčerko in
dal je oklicati pri vseh cerkvah svoje dežele: „Kdor
bi se predrznil dvigniti oči h kraljični, ta zapade glavo!"

Kraljična je to začula in močno jo je zaskrbelo.
Skrivaj je napisala in vrgla možu - pastirju ukaz, naj se
kar hitro umakne izpred gradu, proč iz očetovega kra¬
ljestva, noter v tretjo deželo, in pastir je ubogal. In še
je snela z belega prsta zlati poročni prstan, da je ne
izda, vrgla ga je v studenček, ki je tekel pod gradom,
in milo je vzdihnila: „Kdo pod milim nebom nama
pomaga!“

V studenčku pa je plavala ribica, ta ribica je ujela
prstan v svoj okrogli gobček in s prstanom v gobčku
je plavala naprej, daleč naprej, iz prve v drugo, iz
druge v tretjo deželo, da priplava slednjič do košate
jelke, v košati jelki je sedela ptičica, prelepo je pre¬
pevala. In ko ribica mimo priplava, spusti se ptičica s
košate jelke na bistri studenček, vzame ribici iz gobčka
prstan, natakne si ga okoli drobnega vratu in zleti daleč,
predaleč, iz tretje v drugo, iz druge v prvo deželo, tja
pred kraljev grad. Sedla je na zeleno lipo kralju pod
okno in prelepo je zapela:

„Oj zakon, zakon, ti si svet,

Na tebi sloni vesoljni svet!“

Kralju je pesem čudno segala v srce, sam ni vedel,
zakaj, in zahotelo se mu je po drobni, pisani ptički.
Ukazal je hlapcem, naj jo ujemo; kdor jo ujame, dobi
sto križanih kron. Hlapci so jo hiteli loviti, lovili so jo

20

teden dni, pa zastonj, niso je dobili! Ptička pa je pela
jutro za jutrom kralju pod oknom:

„Oj zakon, zakon, ti si svet,
na tebi sloni vesoljni svet!“

Bolj in bolj je kralju koprnelo žalostno srce po
drobni, pisani ptički in dal je oklicati pri vseh cerkvah
svojega kraljestva, kdor mu ujame ptičko, dobi vrečo
zlata. Vse črno je prišlo ljudi, da so lovili ptičico, mesec
dni so jo preganjali, toda zastonj, ujeli je niso. Ptička
pa je jutro za jutrom pela kralju pod oknom:

„Oj zakon, zakon, ti si svet,
na tebi sloni vesoljni svet!“

Kralju se je zdelo, da mora umreti, če ne dobi
ptičke v svojo oblast —- njen mili glas ga je spominjal
na preljubo rajnko ženo - kraljico — in dal je še po
bližnjih deželah razbobnati, kdor mu ptičko ujame in
prinese, temu da pol kraljestva in pol blaga in še rodno
hčer za ženo.

Od vseh koncev in krajev so zdajci na ta oklic
se zbirali kraljiči, vitezi in vojščaki, pa tudi meščani in
hlapci in hiteli nastavljati drobni, pisani Jptički mreže
in limanice, proglje in zanjke. Toda preteče teden, pre¬
tečeta dva, ptičica pa se je veselila svoje prostosti in
jutro za jutrom zdaj s tega, zdaj z onega drevesa je
donela kralju na uho in v srce njena pesem:

„Oj zakon, zakon, ti si svet,
na tebi sloni vesoljni svet!“

21

Brez uspeha in zle volje so se pričeli plemeniti in ne¬
plemeniti lovci vračati drug za drugim, odkoder so došli.

Oklic pa je čul tudi mladi pastir v tretji deželi —
težko je čakal nanj — in še on se napravi na pot, da
ulovi ptičko in s ptičko predragoceno nagrado. Ni imel
ne konja, ne kočije, peš in počasi je meril dolgo pot,
da je dospel do kraljevega gradu, kjer je v grajskem
vrtu prepevala ptička. Zanašal se je na svojo srečo in
na svojo umetalnost. Iz tenkih las je spletel nevidne
mreže in jih nastavil ptički, segale so od drevesa do
drevesa, od vrha do tal. Toda ptička je bila bolj ume-
talna od njega, hotela ga je preizkusiti, ali zasluži kra¬
ljično ali ne, in spretno se je umikala njemu in nje¬
govim mrežam.

Nagibalo se je leto, kar je pastir lovil ptičko, toda
zastonj! Kralj je hiral, koprneč po drobni, pisani ptički,
kraljična je obupovala, dežela je žalovala, pastir pa je
molčal in ni odnehal.

In glej, vztrajnost se mu je obnesla. Ko preteče
leto in dan, mu prileti prijazna ptička sama od sebe na
roko in srečen jo nese pastir kralju.

Kralju, ko je slednjič dobil zaželjeno ptičico v
oblast, je namah odleglo, prešinilo ga je novo zdravje
in veselje in vsa dežela se je oddehnila. Drobna, pisana
ptička pa je prišla v prelepo zlato kajbico, piti so ji
nalili sladke rebulice, zobati nasuli rumene pšeničice.

In kralj je ukazal pastirju: „Nastavi klobuk, pastir,
da ti natresem vanj zvrhanih belih petič, ker si ujel in
prinesel mi ptičko!"

22

Pastir pa je
pogumno odgo¬
vori I Vera, vera,
moj kralj! Za bele
petice se nisva
zmenila, tisto mi
kar si pri
cerkvah treh de¬
žela oklical in ob-

ko je

imel ptičko, je bilo
kralju žal okli¬
cane obljube.

Sram ga je bilo
pastirjevega opo¬
mina, raztogotil
se je, prijel je
pastirja za mlado
glavo in ga vrgel v temno ječo: „Tako dolgo ostaneš
tu notri, prevzetni ti fant, da boš rad jemal petice!“
Zaprle so se duri in pastir je tako mislil, skoraj se mu
bliža konec dni v tej temni ječi. Toda brižna kraljična
je vse videla in slišala, kar se je zgodilo, in skrivaj je
prinašala svojemu možu, pastirju, hrano skozi lino.

Tisti hip, ko je kralj vrgel pastirja v ječo, je
drobna, pisana ptička nenadoma utihnila. Tudi zobala
ni več, niti ni pila. Kralj čaka in koprni, nemir in ža¬
lost se mu zopet pričneta seliti v srce. Preteče dan,

23

pretečeta dva, preteče nedelja, ptičica pa še vedno
molči.

Zdaj jo kralj vpraša: „Kaj ti je vendar, ptičica,
ptica drobna, pisana! Ali žaluješ, ker te je pobič ujel,
ali žaluješ, ker sem te v kajbico del ? Kaj, da ne zoblješ,
kaj, da ne piješ, zakaj več ne poješ pesemce mile o
svetem zakonu?"

Ptičica drobna, pisana je odgovorila: „Nisem ža¬
lostna, ker sem v kajbici zlati, niti ne, ker me je ujel
pastir; zastonj me je lovil leto in dan in še bi me, pa
sem mu sama zletela na roko! Toda pila ne bom in
jela ne bom, pa tudi pela ne bom, dokler ne plačaš
pastirju, kar si oklical in obljubil. Kraljeva beseda je
zakon in

zakon, zakon ta je svet,
na njem sloni vesoljni svet!"

Kralj si je mislil: „Pastirja je gotovo že konec,
nedelja dni mu je potekla brez drobtinice hrane, brez
kapljice vode v mrzli temnici." Poklical je hčer in je
rekel: „Obljubil sem te za ženo onemu, ki mi ujame
drobno, pisano ptičko, s teboj vred sem obljubil pol

24

kraljestva in pol blaga. Moja obljuba je zakon in moram
jo izpolniti. Toda duša je tvoja in volja je tvoja, ne
morem te siliti, ali ga hočeš vzeti ali ne. Pastir je in
nedeljo dni že leži brez drobtinice hrane, brez kapljice
vode v mrzli temnici."

Tako je govoril in mislil je, kraljično bo groza
takega ženina in rešen bo obljube. Toda hči je moško
odgovorila: „Tvoja kraljeva obljuba, oče, mi je zakon,
ta obveljaj in naj si me za ženo obljubil samemu ble¬
demu mrliču!“

Kralj ni vedel in mogel drugače in vzel je kraljično
in sta šla v stolp, doli v temnico. In menil je, v tem¬
nici leži od gladu mrtev pastir. Odklene težke duri in
jih odpre, kako se začudi: sredi temnice je stal pastir,
čvrst in zdrav.

Kralj se ga ustraši in reče: „Svojo rodno hčer ti
dajem za ženo po svoji kraljevski besedi."

Pastir pa se nasmeji in odgovori: „Ni mi treba
dajati žene, ženo že imam!“

Kralj ni razumel, kaj pomenijo te besede. In šli
so vsi trije v kraljevsko dvorano, tam je stala zlata
kajbica, v zlati kajbici je žalovala drobna, pisana pti¬
čica. Pastir je stopil k ptičici, z drobnega vratu ji je
snel zlati poročni prstan in še ga je nataknil svoji ženi,
kraljični na beli prst. Tačas pa je ptičica zopet pre¬
veselo zažvrgolela in zadonelo je po vsem gradu:
„Zakon, zakon, ti si svet,
na tebi sloni vesoljni svet!“

25

Neusmiljeni graščak.

ega ni dolgo, živel je graščak, bogat in ošaben;
ta graščak je neusmiljeno tlačil in odiral svoje
podložne kmete. Ni spoštoval njih stare, za¬
pisane pravde, ampak zahteval je dvakrat in trikrat
toliko tlake in davka, nego je smel in so kmetje zmogli.
Kdor se je pa drznil in se je umaknil napovedani tlaki
ali je zaostal z davki, temu je neizprosno zarubil in
prodal živinico. Zdihovanje je šlo po vaseh in molitve
so koprnele proti nebu, naj bi božja milost skoro pre¬
ložila to neznosno nadlogo.

Zgodilo se je, da v graščino pride reven kmet,
plačal bi rad napovedani davek in ko našteva denar
na mizo — težko in komaj ga je prigaral — pa mu
do polne svote manjka beliča, ne več in ne manj, nego
en sam droben belič. Kmet je obračal žepe, beliča ni
bilo in pohlevno je rekel: „Gospod, belič mi manjka,
en sam droben belič, prosim vas, nehajte mi ga ali mi
ga vsaj odložite do bližnjega plačila k letu obsorej!“

26

Graščak pa je imel srce trdo kakor kamen in
grdo je zavpil nad kmetom: „Predrznež! Ne bo ti od¬
puščen belič in tudi čakal ne bom nanj! Valpet, valpet,
zarubi kmetu živinico!“

Kmet je prosil: „Milost, gospod, odpustite in po¬
trpite — živinice tako nimam več, prodati sem jo moral
prav za davek! O Bog, ti nam preloži naše težave!"

Graščaka je stresla jeza: „Goljufati me hočeš za
belič, za mojo pravico! Pa me ne boš! Valpet, primi
ga in ženi ga v grajski stolp, v temno ječo pod zemljo,
tam naj odsluži dolžni belič!" Kakor je graščak ukazal,
tako se je zgodilo, in vrgli so kmeta v temno ječo. —
Preteklo je skoraj leto dni in prišel je dan, ko je
graščak obhajal svoj god. Zmislil si je, kako bi ga po
svoje praznoval. Sklical je valpte in jim tako naročil:
„Hočem, da vsi podložni mi kmetje prihite na moj dvor,
jaz sem jim dober gospod, danes je moj god, pogostil
jih bom, kakor še niso bili pogoščeni!“

Valpti razneso ukaz in res, kmalu se kmetje zbero
na dvorišču in bili so v skrbeh, ker niso vedeli, kaj
bo. Graščak pa jih preprijazno pozdravi in povabi na
gostijo. Vino je stalo kar v škafih in kmetje so strmeli,
ko prinese šest hlapcev na močnem drogu celega vola,
lepo pečenega, prijazno ga je bilo videti in duhati.
Hlapci pa so pečenega vola obesili sredi dvorišča na
železni steber in zdajci je graščak ukazal začudenim
kmetom, da zajahajo pripravljene konje in drug za
drugim dirjajo okoli stebra, v diru pa so morali z zobmi
si trgati meso s pečenega vola. Kdor je bil neroden,

27

tega je zadel bič po plečih in po licu. Vino so jim pa
iz latvic pljuskali v obraz.

Taka je bila ta gostija!

Zadovoljno je gledal graščak — košato sedeč na
obokanem hodniku — čudno to gostijo; pil je sladkega
farazinca, podžigal je neusmiljene valpte in smejal se
trpinčenim kmetom, da so mu tekle solze po licu in
bradi. In ko tako gleda, pije in se veseli, mu pride na
misel kmetič, ki je ob letu dolžen ostal belič. Pokliče
valpta: „Hej, valpet, vse svoje kmete vidim, ko časte
moj god, le onega kmeta ne, ki me je lansko leto kanil
ogoljufati za belič. Zakaj ga ni? Ali se punta, ali kje
se mudi?“

Valpet se močno prestraši in obledi: »Gospod,
milost, kaj se mi je zgodilo, pozabil sem nanj v ječi!
Gorje moji pregrešni duši!“

Graščak se zakrohoče: „Valpet, valpet, ti si strožji
kakor gospod! Drago ti kmet odplačuje dolžni belič!"

28

Graščak ukaže in gresta v globoki stolp. Valpet
odklene temno ječo pod zemljo: notri ni bilo drugega,
nego kup belih kosti!

Valpet se je zgrudil ob kosteh, jih božal in po¬
ljubljal in močil jih z vročimi solzami.

Graščak pa je bil sit močnega farazinca in se je
le smejal: „Valpet, grd si človek, nevoščljiv si človek,
nisi privoščil kmetiču, da bi tudi on bil deležen ime¬
nitne današnje gostije; tudi on bi se lahko mastil s
tolstim volom kakor njegovi sosedje in tudi on bi se
napajal s sladkim vincem, kakor se napajajo drugi, da
kar teče od njih. Toda jaz sem boljši od tebe, moj
valpet! Jaz sem dober in milosten gospod! Hej, kmetič
ti, ki si me hotel ogoljufati za belič, ali čuješ zunaj so¬
sede, kako kriče; preobjedli so se in preopili! Hočem,
da tudi ti praznuješ moj god! Valpet je nate pozabil,
jaz ne! Hej, kmetič, vabim te na večerjo!" Zakrohotal
se je in zaničljivo je z nogo dregnil v bele kosti.

Valpet je zadrhtel od groze in glej, bele kosti
so odgovorile: »Graščak, naj bo, nocoj ti pridem v
gosti!"

Gospodu je hipoma prešla razuzdana volja in ko
je zvečer sedel za pogrnjeno mizo, so mu plaho uhajali
pogledi v mračne kote dvorane in hitel se je zalivati s
sladkim farazincem iz pisane majolike. Toda vino mu
ni premagalo plašnih misli. Zdelo se mu je, da čuje
čudno bobnenje na vrhu in poklical je slugo: „Cuj,
moj sluga, stopi ven, stopi in poglej, kaj na naši strehi
se godi, da tako neznano bobenti!"

29

Zakrohotal se je in zaničljivo je z nogo dregnil v bele kosti,

Sluga hiti pred hišo in vidi: polno črnih orlov je
begalo po strehi, železne kremplje so imeli in plamen
jim je švigal iz kljunov!

Prestrašen se vrne sluga v dvorano: v dvorani
poleg obložene mize na tleh je ležal graščak, mrtev in
črn, zijal je in v vratu mu je tičal belič, en sam droben

belič!

31

Trdoglav in Marjetica.

v_

ivela sta grof in grofica, oba mlada, oba lepa.
Vse jima je šlo po volji in po sreči in ko sta
si zaželela hčerko, se je tudi to zgodilo: ptič
Bogdal — dolg vrat ima in visoke noge — jima čuda
hitro prinese hčerkico, prelepo drobno stvarico. Grof
in grofica sta je bila močno vesela, dala sta ji ime Mar¬
jetica in še sta ji najela devet dojk, da so bile vedno
okoli nje, po dnevi in po noči, da so ji stregle in jo pazile.

Neki dan gredo dojke z Marjetico na izprehod.
Pa pridejo na križpot, ob križpotu je stala krčma, v
krčmi pa so godli cigani. Dojkam se je zahotelo plesati
pa puste Marjetico na križpotu in hite na ples, bile so
mlade in žive. Pozabile pa so narediti Marjetici križ.

Marjetica je vekala, dojke je niso čule, pač pa jo
je čul Trdoglav, povodni mož, prišel je in ker mu ni
branil križ, je poljubil deklico na čelo in rekel: „Mala
Marjetica, moja nevestica, čez osemnajst let, eno prej
ali poznej, pridem pote spet, za ženo te vzet!“ In tako

32

je postala Marje¬
tica nevesta po¬
vodnega moža in
ni vedela tega ne
sama, ne druga
krščena duša.

Marjetica je
rasla in je bila od
dne do dne lepša.

Ko pa doseže
osemnajst let, na¬
pravijo ji ljubi
starši za rojstni
dan imeniten ples.

Pod zeleno lipo
ob bistri vodi je veselo vse vprek rajalo: domači in
žlahta in gostje.

Pa pristopi k Marjetici mlad gospod, nikdo ga ni
poznal, oblečen je bil v lepo zelenkasto suknjo in sive
hlače, na nogah so se mu svetili srebrni čreveljčki. Pri¬
jazno se ji pokloni in jo prosi za ples, godcem pa vrže
rumen cekin. Marjetica mu privoli.

Plesala sta prvi raj pa je Marjetica ugibala: Kdo
je ta rajavec, o kresu ima rokavice! Plesala sta še drugi
raj in Marjetici je bilo tesno pri srcu: Kdo je ta ra¬
javec, ledena sapa gre od njega!

Zaplešeta še tretji raj. Pa komaj se dobro zasu-
četa, že ji rajavec stisne bele roke, da izza nohtov po-

33

3

gleda rdeča kri. Rada bi bila zavpila na pomagaj, pa
utrinjala se ji je moč, oblila jo je smrtna rosa in kakor
veter jo je odnesel rajavec izpod lipe zelene čez nizki
breg na sredino vode in izginila sta. Vsi so mislili, da
je Marjetica utonila.

Tuji rajavec pa je bil Trdoglav, povodni mož, ki
je prišel po izbrano svojo nevesto. Neznano hitro je
zdričal z njo po vodi šumeči daleč, predaleč v svoj
stekleni grad, v tem gradu se je vse bliščalo samega
zlata, srebra in dragih kamnov.

In Trdoglav je rekel: »Marjetica, nevestica, vzemi
zdaj me za moža, in tvoj bo grad, srebrn in zlat!“

Marjetico pa ga je bilo groza in je odgovorila:
»Trdoglav brez duše, kar ti povem, poslušaj! Marjetica
ne mara te, rajši pogine in umre!"

Trikrat jo je vprašal, trikrat ga je zavrnila, po
tretjem potu pa jo je zgrabil in v viharju odnesel iz
steklenega grada v Pusti grad, ki nima ne oken ne
vrat, le edino visoko in ozko lino in čezinčez je poraščen
z mahom.

Semkaj je Trdoglav zaprl mlado Marjetico in še
jo je priklenil z zlato verigo na železen steber. Tako
je mislil, da ji omehča srce, da ga bo hotela. Vsak
sleherni dan je prihajal k nji, prinašal ji je hrano in
drage darove, sladko ji je govoril, kaj vse ima in kaj
vse zna, in dan na dan jo je vpraševal: »Marjetica, ne¬
vestica, ali me že maraš za moža?“ Dan na dan pa
mu je odgovarjala Marjetica: »Trdoglav brez duše, kar

34

ti povem, poslušaj! Marjetica ne mara te, rajši pogine
in umre!"

Tako so ji tekla pusta leta, polna so bila grenkih
solza in milih spominov in nikogar ni imela, komur bi
potožila svojo tugo, kakor drobno pisano ptičko, ki je
v linico ji pet prihajala.

Preteče sedem let, sedem let, osmega pol, tačas
se pa zgodi, da gre mladi španski kralj na lov. Zablodi
v neznano šumo pa zagleda v zeleni smreki prelepo
drobno, pisano ptičko. Zahoče se mu po njenem svetlem
perju in dvigne puško, da jo ustreli.

Drobna ptica pa izpregovori in pravi: „Nikar me
ne streljaj, mladi kralj! Imam prijateljico, drugo ptičko,
lepša je in ljubša ti bo od mene, zaprta je v kamniti
kletki, po njo idi in njo si otmi!“

Kralja so mikale ptičkine besede, povesil je puško
in je rekel: „Kako naj grem, ko pota ne vem in kam
ne znam!" Ptička je odgovorila: „Saj bom jaz naprej
skakala, pot ti bom kazala." Zletela je od drevesa na
drevo, kralj ji je sledil daleč, predaleč, tako prideta
nazadnje pred Pusti grad, ki ni imel ne oken, ne vrat.
Ptičica je trikrat izpreletela pred visoko ozko linico,
veselo je zažvrgolela, potem se je dvignila visoko proti
sinjemu nebu in ni je bilo več. Kralj pa je začuden
gledal v linico. V linici je sedela Marjetica, z zlato
ščetko si je česala bele lase v srebrno niško, in kar
ji je padalo iz las v niško, ni bilo nič drugega nego
svetli biseri in dragi kamenci.

35

3 *

Kralju je bila mila deklica všeč na vso moč, po¬
zdravil jo je in vprašal: „Lepa deklica, kdo si in odkod
si ? Kako si prišla v ta Pusti grad, ki je brez oken in
brez vrat?“

Marjetica je odgovorila: „Marjetica sem, ujetnica
sem; Trdoglav, povodni mož, je gospodar grada tega.
Zaprl me je, zaklenil me je, ker ga ne maram za moža.
Sedem let, osmega pol že tu sedim, se solzim in po
rešitvi hrepenim!"

Kralj je vzkliknil: „Ukaži, kaj naj storim, da te

rešim

Marjetica mu veli: „Danes osmi dan, na kvatrni
dan, gre Trdoglav na Ogrsko duše lovit: dva bosta
prisegala, eno dušo gotovo dobi. Ta dan pridi, prinesi
pa seboj tri kaplje blažene vode, tri zrna blažene soli
in tri leskove šibice, ki so vse enega leta raščene, na
Cvetno nedeljo urezane. Vse to seboj prinesi, pa me
rešiš iz rok grduna!" Tako sta se dogovorila, lepo se
poslovila.

Pride osmi dan, Trdoglava ni bilo doma, pa na
belem konjiču prijaše španski kralj. Kakor mu Marje¬
tica ukaže, tako stori. Z leskovimi šibicami udari z
vsako trikrat ob Pusti grad, počilo je, da se je zemlja
stresla in glej, ozka lina se je razmaknila in Marjetica
je stopila v lino. Kralj ji je vrgel leskove tri šibice,
Marjetica jih je ročno ujela, z vsako trikrat je udarila
po zlati verigi, ki je bila z njo priklenjena ob železni
steber, in s treskom se je odpela zlata veriga. Marjetica
jo je spustila z line doli na zemljo in zdrknila je po nji

36

na tla. Varno jo kralj predse posadi na belega konja
in hitro, prehitro z njo odtod zdrči, da ogenj izpod
podkev prši.

Zlata verižica pa je, ko je Marjetica po nji zdrk¬
nila doli, tako močno zazvenčala, da jo je čul Trdoglav
noter na Ogrsko, in je rekel: „Meni se zdi, meni se
zdi, zlata veriga zvenči, Marjetici se sila godi!“ Pustil
je krivoprisežni duši in pridrvil je domov kakor vihar
okoli vogla: Marjetice ni bilo nikoder!

Zatulil je od jeze, visoko planil v zrak, zavrtel se
naokoli; daleč, predaleč, kjer se nebo dotika zemlje, je
zagledal beguna. Razgrnil je svoj sivi plašč in zapodil
se je za njima čez drn in strn, pred njim se je lomilo
drevje, pod njim so pokale skale.

Ze se jima je bližal, že sta čutila ledeno njegovo
sapo in iskri belec se jima je plašil.

Pa reče Marjetica: „Kaj ti pravim, španski kralj:
ali čutiš, veter veje, snegom seje, to je Trdoglavov
dih! Hiti, hiti in spusti na tla tri zrna blažene soli,
gorje, če naju ulovi!“

Kralj je tako storil, sol se je raztopila v velikansko
jezero, ki je Trdoglavu ustavilo pot, dokler ni z ledeno
svojo sapo si čezenj zgradil trden most.

Z Marjetico kralj naprej drči, da izpod podkev
ogenj prši. Že ju je oddaleč pozdravljal beli grad špan¬
skega kralja, za hrbtom pa sta zopet začutila Trdoglava
in njegovo grozo, belec se je plašil in Marjetica je
rekla: „Kaj ti pravim, španski kralj: ali čutiš, veter

veje, snegom seje, to je Trdoglavov dih! Hiti, hiti in

37

kani na tla tri kaplje blažene vode, da Trdoglava
zadrže!“

Kralj je tako storil, iz kapljic je vzklila prostrana
poljana samih divjih rož, lovile so Trdoglava za plašč
in ni mogel naprej, dokler jih ni z ledeno sapo pomoril.

Predno pa je zopet dohitel Marjetico in kralja, že sta
dospela v beli grad in težke duri so se zaprle za njima.

Trdoglav je ljuto bučal okoli gradu in vekal:
»Marjetica, nevestica, obrni se, vrni se, kar si želiš, vse
dobiš!“

Marjetica je skozi okno odgovorila: »Kako se naj
vrnem, nisem počesana, niti opletena!“

Trdoglav je odletel kakor blisk in se vrnil kakor
blisk in prinesel je Marjetici zlato ščetko in srebrno
niško.

Marjetica se je česala in opletala, španski kralj
pa je poslal po pobožne menihe. Ko je bila Marjetica
počesana in opletena, je Trdoglav zopet zatulil in za-

38

vekal okoli voglov, da se je stresel grad: „Marjetica,
nevestica, obrni se, vrni se, kar si želiš, vse dobiš!"

Marjetica je rekla: „Kako se naj vrnem, ko me
kralj ne pusti!“

Trdoglav se je zaletel v grad, da je zidovje po¬
kalo, in ljuto je tulil: »Španski kralj, nazaj Marjetico
mi daj! Kar si želiš, vse zanjo dobiš!"

Kralj pomisli in mu ukaže: »Prinesi mi zlato kok-
Ijico, pod kokljo zlata piščeta!“

Trdoglav je kakor blisk odletel, prebloditi pa je
moral devet dežel, šele v zadnji je našel zlato kokljo,
pod kokljo zlata piščeta. Prinese jo španskemu kralju
in španski kralj reče: »Zdaj kar pridi po Marjetico, če
jo hočeš!"

Trdoglav vstopi v grad, toda pobožni menihi so
bili že blagoslovili grad in Trdoglav brez duše in krsta
je pred blagoslovi kar skozi steno zopet ven odletel,
bežal je in bežal in koder je bežal, vse drevje se je
podiralo pred njim.

Španski kralj in Marjetica pa sta srečno se po¬
ročila, obiskala sta Marjetične starše in jih vzela k sebi
in sta veselo živela mnogo let. Luknja pa, ki je skozi
njo zletel Trdoglav iz grada, se še danes pozna v graj¬
skem zidu tam; kdor ne verjame, naj gre gledat sam.

39

Bridka smrt in Tomaž.

tistem času, ko je rasel bob v klasju in pše¬
nica v stročju, je bilo vse drugače in boljše
na svetu, tačas je tudi smrt opravljala svojo
aridko službo bolj pošteno in pravično nego dandanes.
Prihajala je po ljudi lepo po vrsti in po starosti, točno
in zanesljivo, ne prej, ne poznej, in tako je bilo prav!
Vsem ljudem je bil odmerjen enak čas življenja, vsakdo
je vedel, kdaj mu odbije zadnja ura, in pripravil se je
lahko počasi in preudarno na svoj konec. Naredil je te¬
stament, izročil je, kar je bilo izročiti, in tudi svečano
selitev na oni svet si je uredil vsakdo sam po svojem
lastnem okusu. Zadnja dva dni je potem sedel doma,
praznično oblečen, in sprejemal sorodnike, prijatelje in
znance, ki so prihajali se poslavljat od njega, nekateri
celo z vencem ali s šopkom; pred hišnimi durmi pa je
namestu vratarja stala bridka smrt, naslonjena na svojo
koso, in se z resnim dostojanstvom klanjala prihajajočim
in odhajajočim. In ko je prišla ura, se je pač izvršila
slavnostna selitev na novi dom. Z zastavami, z godbo

40

in s petjem se je spremljalo dragega izselnika na njegovi
zadnji poti, ob strani izprevoda je važno korakala bridka
smrt in pazila, da niso otroci stopali iz vrste in da niso
ženske preglasno čebljale, dragi izselnik pa se je ginjen
veselil vseh izkazovanih mu časti, kakršnih ni bil deležen
vse življenje.

V onih lepih starih časih je torej bilo, pa je ne¬
kega vročega popoldne vinogradnik Tomaž se sukal
okoli svoje zidanice visoko v vinski gorici; lepo je
žvižgal, še lepše pel, vince je pretakal in zadovoljen
ga pokušal.

Pa prisopiha v breg bridka smrt, postoji pri ve¬
selem Tomažu, obriše si pot s svetlega čela in po¬
zdravi: „Dober dan Bog daj, boter Tomaž! Cez goro
moram, solnce čuda pripeka in breg je strm. Kapljica
dobrega bi se zdajle nebeški prilegla!"

„Bi se!“ je kratko odvrnil Tomaž, ki je bil bolj
svoje sorte človek. Smrti ni privoščil niti pogleda, pač
pa je sebi natočil kozarček, vince se je iskrilo v solncu
in počasi in slastno ga je izpil. Potem pa je zopet za¬
žvižgal svojo pesemco, še lepše jo zapel in se je sukal
okoli sodov.

Bridka smrt je mislila, da je Tomaž ne razume,
in prijazno je opomnila: „Boter Tomaž, kaj ti pravim,
tudi meni lahko brez skrbi privoščiš kozarček."

Tomaž je najprvo skončal svojo pesemco, potem
šele je odgovoril: „Kdor hoče pri meni sladko vince
piti, mora bele petice šteti."

41

„Petic nimam,“ je rekla bridka smrt in požrla
je slino.

„Pa tudi pila ne boš," se je odrezal Tomaž.

Smrt je napela druge strune. „Boter Tomaž," je
rekla, „ni prav, da si tako neprijazen z menoj, ki sem
božja dekla in torej tvoja gosposka. Toda naj bo! Nič
ti ne zamerim, saj vem, da se le šališ in da mi ne za¬
vidaš kapljice vina.“

Tomaž je izpod čela pogledal bridko smrt, natočil
je počasi in preudarno kozarec, ga dvignil, da se je
solnce zaiskrilo v vinu, in ga ponudil bridki smrti.

Bridka smrt je hlastno segla po njem, navihani
Tomaž pa ji ga je urno zopet umaknil, sam ga izpil in
potem se zakrohotal: „Haha, gosposka, ali bi ti dišalo,
kaj ? Birič si in ne gosposka, biriči pa se ne bodo na¬
pajali zastonj mojega vina 1“

Smrt je postala bleda, ničesar ni črhnila, ampak
z ročnim skokom se je skobalila na polni sod, sklonila
se je k široki vehi in žejna hitela srkati sladko vince.

Tomaž prvi hip ostrmi, potem pa ga zgrabi jeza.
Plane na smrt, potlači ji lobanjo skozi veho in za lo¬
banjo še drugi kostnjak noter v sod, da je venkaj pljusk¬
nilo vino srditemu Tomažu v lice. „Zdaj se ga pa le
nažri, ti požrešnost koščena," je vzkliknil, zabil je veho,
zakopal sod pod prag in zadovoljen jo mahnil domov.

Tako je bila smrt spravljena in zaprta v sod. Svet
se je pa čudil in ni vedel, zakaj nikdo ne umre.

Oni, ki so bili na vrsti in so imeli že vse pri- ■
pravljeno za selitev, so se jezili zaradi zamude. Ne-

42

prijetno je bilo, svečano sedeti doma in čakati še en
dan in še en dan in gledati vprašujoče obraze svojcev,
češ, kaj pa še delaš tukaj! In ko so se naveličali brez¬
uspešnega ždenja doma in so stopili na cesto, ni bilo

43

nič manj mučno, osuplim prijateljem razlagati in se jim
opravičevati, zakaj še niso umrli. — Polagoma so se
pač zopet sprijaznili z mislijo na življenje, toda bolelo
jih je, da so že vse izročili, in ne brez nevolje so zrli
na svoje naslednike, od katerih dobrote so bili sedaj
odvisni.

Vobče je seveda ugajalo svetu, da ni več smrti,
saj od prijaznih navad življenja se nikdo rad ne loči.
Toda leta so tekla, ljudje so se množili, hiše so posta¬
jale pretesne, jelo je primanjkovati hrane. In če je bila
zaprta smrt, ni bila zaprta starost s svojimi težavami in
raslo je število starčkov, ki so onemogli polegali doma
in si želeli umreti.

Tudi veselemu Tomažu se je obrnilo na slabo.
Starost mu je pobelila lase in skrivila hrbet in ker ni
bil več kos delu, je izročil domačijo zetu. Zet pa je bil
skop in neprijazen.

In pripetilo se je nekega dne, da je Tomaž prosil
zeta za požirek vina, zet pa ga je pač podražil z nalito
kupico prav tako, kakor je svoj čas Tomaž podražil
bridko smrt, dal pa mu je ni, ampak sam jo izpil, češ,
brez petič ni vina.

Hudo se je storilo staremu Tomažu in zaželelo
se mu je umreti. Sel je iz hiše in počasi in z naporom
je zlezel v breg k zidanici. Ondu je izpod praga izkopal
sod in odbil veho. Udan in miren se je nastavil smrti,
da ga pokosi.

Bridka smrt je zavohala zrak, zmela si je oči in
izkobacala se je iz soda. Zunaj se je plašno ozrla okoli,

44

za življenja sitega Tomaža se niti ni zmenila, ampak
ročno jo je ubrala po bregu, da je kar kamenje ropo¬
talo za njo. In začudenemu Tomažu se je zdelo, da se
ji sumljivo opletajo noge, in prisegel bi bil nato, da
jo je čul celo zavriskati.

Stari Tomaž ni bil napačno videl in čul. Bridka
smrt se je res opotekala po poti in res je vriskala:
bridka smrt je bila pijana.

Prikolovratila je z brega v vas. Čutila je, da ga
ima v glavi, spomnila pa se je svojega dostojanstva in
napela je vse svoje sile, da svetu prikrije to svoje ne¬
ugledno stanje. Krčevito je gledala predse in pazila na
vsak korak; če jo je pa vendarle včasih malo zagugalo
vstran, je takoj postala, počasi in važno se ozrla na
levo in desno ali celo nazaj in kaj zamrmrala o slabi
cesti, potem pa je nadaljevala svojo pot zadovoljna sama
seboj, misleč, da nikdo ne sluti, koliko je pri nji na
uri. Toda motila se je.

Pred hišo je stal Tomažev zet in se zadiral na
sosedove otroke, ki so razposajeni se drvili po cesti.
Pa pogleda po vasi, gleda, gleda pa spozna bridko
smrt, ki jo seka sredi ceste, včasih postoji, se zaguga
v kolenih in se varno ozre, potem pa se zopet naprej
premika in topo buli predse.

Tomažev zet par hipov začuden zija vanjo, potem pa
si prične biti po kolenih in se krohotati: „Smrt, smrt, kje
so pa tebe izpustili! Saj si pijana! Pijana si!“ In otro¬
čaji, ki so strme gledali nevajeni prizor, so zavriskali,

45

da je šlo skozi ušesa: „Pijana smrt, pijana smrt!“ in
zakadili so se proti nji.

Bridka smrt se je raztogotila. Snela je z rame
koso in z njo zamahnila okrog sebe, da so nemo se

zgrudili Tomažev zet in kopica otročajev; drugi so pa
z vriščem zbežali in se poskrili po hišah . . .

Vest, da se je smrt zopet pojavila, je hitro pre¬
letela deželo in vsi, ki so ji bili že zapadli, in oni, ki
so bili na vrsti, so hiteli lepo in čedno se pripravljati
na odhod. Pevci in godci so zopet vrlo vežbali žalo-
stinke, govorniki so kuhali nagrobne govore, sploh vsa
pogrebna obrt se je hipno zopet dvignila in obetal se
je stari, lepi red.

Toda bridka smrt je bila pijana, naprej in naprej
pijana; skozinskoz prepojena s sladkim vincem se ni
mogla več strezniti. Prišla je v hišo, kjer je udano že
čakal nanjo mož, obdan od ihteče družine in od ža¬
lostnih prijateljev, docela pripravljen na selitev. In ko

46

je zagledal bridko smrt, je brez odlašanja vstal in
uljudno povabil zbrano družbo na zadnji izprehod. Toda
bridka smrt je bila pijana, še videla ga ni, ampak, ena
dve, kar na lepem, je zamahnila po njegovi mladi ženi,
ki se je z enim očesom obupno jokala, z drugim pa
vzpodbudno škilila na brhkega soseda, ki ji je poln so¬
čutja pihal na razdrapano srce. Tako je v svoji pijanosti
storila bridka smrt in potem zopet odkolovratila in niti
pogreba nedolžne svoje žrtve se ni udeležila, kakor bi
se bila morala po božjih postavah! —

In dan na dan je uganjala enake burke. Ljudstvo
se je po pravici razburjalo. Nikdo ni več varen pred
smrtjo, so se hudovali, čemu imamo potemtakem go¬
sposko in zakone, čemu plačujemo davke!

Ni bilo drugače, da se je slednjič gosposka mo¬
rala zavzeti za stvar. Izdala je strog ukaz vsem stražam,
naj koj izslede in ujemo bridko smrt, potem pa jo brez
usmiljenja toliko časa zapro, da se korenito iztrezni in
postane zopet sposobna za svojo službo.

In straže so se pokorile ukazu in so jadrno odšle
na vse štiri vetrove, da ujemo smrt. In ako je še niso
ujele, pa jo še love.

47


Cigan kralj.

relepa je bila županova Kata, še bolj pa ošabna.
Snubil jo je sam ban general, pa ga ni hotela,
komaj da je vzela za spomin umetalen prstan
zlat, podaril ji ga je v slovo, naj jo obvaruje vsega zlega.
Oče in mati sta jo kregala, ona pa nič ni marala za njih
besede. Vsako jutro je tekala k reki, k vodi hladni, vanjo
se je gledala in sama sebi se čudila: „Joj, prejoj, kako
sem lepa, vsak cesar, vsak kralj bi se lahko ponašal z
menoj!“

Pa pride neki dan v županovo krčmo cigan, mlad
je bil in črn. Segel je v svoj pisani žep, iz žepa prinesel
je zlat cekin in zatočil ga je po mizi, da je po vsej
hiši zletel glas. Naročil je vina, natočil je kupo in smelo
Katici: „Pomozi ti Bog, Katica! Ali boš, ali boš
nevestica ?“

Katica mu ni odgovorila, grdo ga je pogledala,
se je obrnila.

Cigan pa se je na glas zasmejal, zažvenketal je s
cekini, črno jo je pogledal in v drugič ji napil: „Pomozi
ti Bog, Katica, ne boj se me, kralja ciganskega!"

napil

moja

okoli

48

Katica se je postrani vanj ozrla, že se ji več ni
zdel tako črn in grd, ponujal ji je kupo, malo je od-
pila in mu nazdravila in ko je pokusila od njegovega
vina, že se ji je videl cigan lep in ponosen.

Cigan je še v tretjič ji napil: „Pomozi ti Bog, Ka¬
tica! Ali boš, ali boš žena moja? Devet imam visokih
gradov, deseti se zida nov, v njem ti boš stanovala,
nad drugimi kraljevala."

Katico so zmešale besede in vino, prijazno je po¬
gledala cigana, mu nazdravila in izpila kupo. In dala
mu je roko in vero, stopila sta pred mater in cigan je
zasnubil Katico.

Mati se je prestrašila in je rekla: „Generala si
zavračala in bana, in zdaj ti je dober črn cigan!“

Katica pa je rekla in odgovorila: „Cigan je, pa je
kralj, ima devet gradov, deseti se mu zida nov, v tem
jaz bom stanovala, nad drugimi kraljevala. Zato vzamem
cigana in nikogar drugega."

Stopila sta še pred župana, župan je bil žalosten
in je rekel: „Kakor si boš postlala, tako boš ležala,
idi, kamor te žene tvoja pamet neumna!"

Cigan je zasukal Katico, zavriskal je in rekel:
„Oče župan, štejte doto, mati županja, pripravljajte balo!
Jaz imam devet gradov, deseti se zida nov za mojo
mlado ženičico, prelepo županovo Katico."

Mati županja je bila huda: „Kaj bo ciganki bala,
ciganki je treba le malhe tri, v prvo da prosi zaseko,

49

4

Katico so zmešale besede in vino, prijazno je pogledala cigana, mu
nazdravila in izpila vino.

v drugo da prosi moko belico, v tretjo da prosi ru¬
meno pšenico." In vrgla ji je tri malhe.

Oče župan pa je rekel: „Vzemi, kar ti gre!" in
gori je naštel dotico v denarju rdečem, belem in zlatem.

Cigan je ročno pograbil doto v tri malhe, obesil
jih je Katici okoli vratu in odšla sta.

Konec vasi se je Katica ozrla nazaj; na pragu je
stala mati in si brisala solze. Cigan pa je potegnil Ka¬
tico za seboj in ukazal: „Naprej! Dolga je še najina
pot čez trato zeleno, čez piano poljano, skoz temni
gozd!"

Sla sta daleč, predaleč in ko prideta na trato ze¬
leno, reče Katica in pravi: „Kaj ti povem, moj kralj in
cigan, moje bele noge močno me bole, niso vajene
takih steza!"

Cigan se je zakrohotal: „Prezgodaj te noge bole!.
Naprej, naprej, še dolga je najina pot čez plane po¬
ljane, skoz temni gozd!"

Gresta, gresta daleč, predaleč, prideta na piano
poljano. In Katica reče: „Kaj ti pravim, moj kralj in
cigan, moje bele noge mi že krvave, niso vajene takih
steza!"

Cigan se je zakrohotal: „Potrpi, kmalu te nič ne
bo več bolelo! Naprej, naprej skoz temni gozd!"

Katica je obmolknila, od bolečin so se ji udirale solze.

Gresta, gresta daleč, predaleč, prideta skoz temni
gozd. Kraj gozda je stala smrečica, pod smrečico se
usedeta.

51

4 *

Cigan ji reče: „Kaj ti pravim, Katica, skoraj te
sprejme tvoj novi grad! Daj mi semkaj dotico, da jo
preštejem!“

Katica je snela malhe tri, cigan je stresel denar
predse na tla in ga štel v klobuk. Katica pa je bila
trudna in se je ozirala, kje so gradovi.

In ko se je ozirala, pretrese jo groza: v gozdnem
mraku je razločila devet vislic, na njih je viselo devet
žena, desete vislice pa so bile nove in prazne. Te so
bile njen grad!

Premagala je grozo, da se ne izda ciganu. Spom¬
nila pa se je prstana, ki ji ga je dal ban general, ta
prstan je imel drobno piščalko, njen glas je nesel čez
hrib in plan, in zapiskala je nanj.

Cigan preneha šteti in vpraša: „Cemu piskaš?"

Katica pa ga prijazno potolaži in reče: „Moj
kralj in cigan, zapiskala sem, da se zdrame tvoji valpti
in hlapci in prihite naju sprejet!"

Cigan se je zakrohotal. „Pri moji veri!" je rekel,
„Valpet, ki te sprejme, ni več daleč." Zmotil se je pa
v štetvi, stresel je denar iz klobuka in pričel odkraja.

Katica je poslušala in sapo zadrževala, vse je bilo
tiho in zapiskala je v drugič.

„Cemu piskaš?" zakliče cigan.

Pobožala ga je in potolažila. „Moj kralj in cigan,"
je rekla, »zapiskala sem, da se zdrame tvoje dekle in
hite pripravljati mehko posteljico."

52

Zakrohotal se je cigan: „Vera, tvoja posteljica je
že pripravljena! Ne piskaj več, zmotila si me, da moram
še enkrat pričeti 1“

Katica je poslušala in sapo zadrževala, oddaleč,
oddaleč se je začul lovski rog, pa je koj zopet utihnil.
Bil je ban general, lovil je jelena, čul je prstana glas
in mu sledil.

Katica je v smrtnem strahu še tretjič zapiskala.

Cigan ji je mrko pogledal v bledi obraz in v plahe
oči in zakrohotal se je divje: „Le piskaj, saj piskaš
zadnjikrat!” Denar je stresel v malhe, odrezal je z dre¬
vesa trto in pričel jo viti.

Katica ga je gledala in je trepetala. „Kaj delaš,
ljubi moj kralj in cigan?”

„Pletem ključ za v tvoj grad! Kako širok je tvoj
vrat?” In ji je hotel pomeriti zanjko na beli vrat.

Tačas pa pridrvi iz gozda ban general s svojim
lovcem, zgrabita cigana in ga obesita na desete, nove
vislice, da je visel poleg devetih umorjenih žena.

53

Tam je visel in bele srake so mu bile sosede, so
se vanj zaletavale in lase mu pipale; črni gavrani so
mu bili ljubi angelci in so meso mu raznašali po ze¬
lenem borovju.

Zupanovo Katico pa je minila ošabnost in ker je
ni maral več ban general, je vzela za moža njegovega
lovca. Na svatbo sem bil povabljen tudi jaz; dali so
mi iz naprstnika jesti, iz rešeta piti, da sem še danes sit.

54

Krivični mlinar in njegova hčerka.

toji, stoji mlin. V tem mlinu
je živel njega dni mlinar, ta
mlinar je imel ženo in mlado
hčerko. Bil je pa sila skop,
jemal je prevelike merice od
žita, ki ga je mlel ljudem, in
ljudje so ga kleli. Zena ga je
svarila: „Nikar tako!" Toda
on jo je s hudo zavračal, naj¬
rajši bi jo bil zapodil od hiše.

Neki dan pa nekaj po-
trklja na duri in v mlin stopi
bela žena: bila je božja dekla smrt! Mlinarju se pri¬
jazno nasmehlja, imela je lepe bele zobe, le predolgi
so bili, in zapoje: „Mlinar, z menoj se boš podal, pre¬
velike merice si jemal! Naj bele bodo ali ajdove, vse
so pri Bogu zapisane!"

Mlinar se močno prestraši in reče: „Kaj ti pravim,
bela smrt, premlad sem, da bi s taboj šel! Gori v čum-

55

nati, v skrinji pisani, je pehar poln cekinov; vzemi ga
in pusti me!“

Bela smrt pa ga je prijazno prijela za desno roko,
stresel ga je mraz, in zopet je rekla in zapela: „Mlinar,
z menoj se boš podal, prevelike merice si jemal, naj
bele bodo ali ajdove, vse so pri Bogu zapisane!"

Mlinar je pogledal skozi okno na rumeno polje,
na zeleni griček, na zlato solnce, neizrečensko mu je
bilo hudo po lepem tem svetu in pričel je belo smrt
vikati: „Gospa,“ je rekel, „sedite na klop, da ne od¬
nesete spanja! Premlad sem, da bi z vami šel, vzemite
rajši mojo ženo, v gorenji hiši sedi in šiva."

Bela smrt pa je prijazno odkimala in rahlo je pri¬
jela mlinarja še za drugo roko.

Mlinarja je oblil mrzli pot. Obupan je zavpil:
„Neusmiljena smrt, pa vzemi mojo hčerko, na vrtu se
igra, in pusti mene!" Že se mu je temnilo pred očmi,
le še vzklik: „Na pomoč!" se mu je izvil iz prsi in
izgubil je zavest!

Žena je prihitela po stopnicah, zagledala je moža,
bledega in onemoglega, v naročju grenke smrti in po¬
gumno se ga je oklenila. „Mož si moj, ne zapustim
te,“ je rekla. Z možem vred jo je odnesla smrt.

Ostala je hčerka sama. Ni vedela, kam sta ji izgi¬
nila oče in dobra mamica, in ker ju le ni bilo nazaj
in nič glasu, ne pisma, ne patenta o njih od nikoder,
si je žalostna navezala culico, da ju gre iskat.

56

Hodila je po belih stezah, po širokih cestah, čez
strme bregove, skoz temne gozdove — ni ju bilo in
živa duša ni vedela o niju.

Pa pride do vznožja orjaškega hriba, vrh mu je
segal v sinje nebo.

„Tu gori grem,“ je rekla, „s tega hriba se vidi
po vesoljnem svetu, odtod mi oko gotovo uzre očeta
in dobro mamico."

In stopala je v breg in stopala in vedno več sveta
se je odpiralo pod njo, doline in planjave, sela in mesta,
reke in jezera. Pot je bila huda in strma in ostri kamni
so bodli deklico v šibke noge. Mislila pa je na očeta
in na dobro mamico, ki ju mora najti, in ta misel jo
je kakor perot prenašala čez skale in mimo prepadov,
ta misel jo je gorko odevala v mrzlih nočeh, ta misel
ji je tešila glad in žejo.

Tako je hodila sedem dni, oko ji je neslo že do
sivega morja, kar jo osmi dan nenadoma objame gosta
megla in ji zastre pogled na vse strani. Le proti vrhu
se je svetlikalo in tja je nadaljevala svojo pot mimo štr¬
lečih skal, ki so v meglo zavite čudno izpreminjale svoje
nejasne oblike, da je deklico izpreletal strah. Postajalo
je pa svitlejše in svitlejše in glej, na mah se je širil
pred iznenadenimi očmi deklice prostrani vrh hriba,
kopajoč se v čisti, zlatozeleni svetlobi.

Po širni zeleni trati so se nad dehtečim bujnim
cvetjem zibali pisani metuljčki, nežna glasba, stkana iz
ptičjega petja, žuborenja studenčkov in vršanja dreves,

57

je plavala po vzduhu, a po belih stezah so se sprem¬
ljale in srečevale gorske vile. V daljavi so se svetila
mogočna poslopja, zgrajena kakor iz solnčne zarje.

Deklici je ves ta kras prevzel oko in uho. Tukaj
bi bivala do konca dni, si je rekla. Toda tisti hip se
je spomnila svojih staršev in svojega naklepa in oči so
se ji ozrle naokoli in navzdol. A kaj vidi! Krog in krog
širnega vrha je valovila in v solncu se bliščala gosta
bela megla, kakor morje samega mleka, in neprodirno
je pokrivala vso dol. Edini ta rajski vrh se je dvigal
iz nje kakor začaran otok.

Srce ji je upadlo, sedla je v travico in rekla:
„Megla, gosta, siva megla, zakaj mi skrivaš očeta in
ljubo mamico! Osem dolgih dni, osem hudih noči sem
potratila, da sem se povzpela na ta vrh, glad sem tr¬
pela in mraz, ali bo vse to zastonj, brezsrčna meglica ?“

Žalostna se je ozirala po pomoči, pa je zazrla v
travici nekaj: bliščalo se je. Bila je metla in sijalo je
od nje, kakor da je zvezana iz čistih solnčnih žarkov.

Deklici je šinila misel v glavo, pobrala je solnčno-
svitlo metlo in jela z njo pometati meglo. In megla se
je umikala zlati metli in delala so se jasna okenca, skozi
ta okenca so se videle globoko, globoko zdolaj majhne
zaplate zemeljske planjave. Deklico pa je skrbelo: „Kdaj
dokončam to delo, ko je meglena odeja tako širnoširna,
metla tako majhna, roka tako šibka!“ Se bolj je hitela
pometati in od razburjenosti srca so ji iz oči rosile solze
skoz meglo na zemljo.

58

Kar jo zakliče sladek glas. Zavzeta se deklica ozre,
pred njo stoji gorska vila neizrečene lepote, okrog nje
so se pasli pisani pavi.

In gorska vila je tako izpregovorila: „Ljubo dete,
povej, kaj zdihaš in iščeš, kaj delaš in vekaš?“

Deklici se je zbudilo novo zaupanje, ko je po¬
gledala čarobni ženi v mile oči. Razložila ji je svojo
tugo in svoje hrepenenje, kako je izgubila ljube starše
in kako jih išče.

Gorska vila jo je sočutno poslušala. Pobožala ji je
vroča lica in rekla: „Pusti meglo, ljubo dete, ti ji nisi kos!“

Mignila je kvišku in iz zraka doli se je preko¬
picnil mal, star, sivobradat možiček, zavit je bil v bel
kožuh. Ta možiček je bil Sever. Sedel je v breg, uprl
je roki ob koleni in napetih lic pihal v meglo in megla
je bežala na vse kraje, se trgala, se odgrinjala, v soln-
čnem svitu izginjala.

Globoko spodaj pa se je pokazala hrepenečemu
očesu deklice širna zemeljska ravan, krog in krog do
meja vesoljnega morja. Nevajena globina ji je jemala
pogled, zaupljivo se je oprijela mehke, bele roke gorske
žene, prešinila jo je nepoznana moč in s čudovito po¬
ostreno čistoto ji je neslo oko od doline do doline, od
vrha do vrha, od sela do mesta, od reke do jezera in
skoz do vesoljnega morja. Nič ji ni ostalo prikrito,
razločevala je vsa bitja, kakor da se ji gibljejo na dlani;,
toda očeta in ljubljene mamice ni bilo nikjer in nikjer!

Zadrhtela je od tuge. Gorska vila pa jo je tesneje
prijela za roko in je rekla: „Ubožica, svojih staršev ne

59

vidiš, ker niso na zemlji. Tvoji starši so pod zemljo v
kraljestvu groze, v globinah, v pečinah, kjer zvonovi
ne zvone, petelini ne pojo. Težko jih bo rešiti, toda
zaupaj svoji ljubezni, ljubezen premaga vse! Vzemi te
žolte goslice in ta črni lok in ravnaj, kakor te poučim."

Poučila jo je natanko, kako in kaj, poljubila jo
je na čelo in izročila jo Severju. Sever jo je vzel pod
svoj gorki kožuh in zdrčnil je z njo skoz zrak, da se
ji je zavrtelo pred očmi in da ji je zastala sapa.

Ena, dve — in že je stala deklica zopet na trdih
tleh, sredi skalovja in pečevja, pred njo je režala v
hrib široka jama; bil je vhod v kraljestvo groze.

Spomnila se je naukov gorske vile. Stisnila je gosli
k sebi in lok, pobožno se je prekrižala in pogumno
prestopila prag podzemeljskih vrat. Skozi ozek vlažen
preduh jo je vodila pot proti sredini hriba. Stene in
strop so se v polmraku čudno iskrile, po tleh ob robu
je tajinstveno švigalo in šumelo. Deklica pa je mislila le
na očeta in na ljubo mamico, da ju najde in reši.

Iz daljave je prihajal medel, modrikast svit. Preduh
se je širil in skoro je stala deklica v prostorni pod¬
zemni votlini. Grički so se dvigali v njej z okamenelim
drevjem, iz temnih prepadov se je čulo šumenje voda,
s stropa so se spenjale in so grozile orjaške bele roke.
Od daleč, od daleč so se žarile rdeče pičice in tja je
deklica žurila svoje korake, v mislih le očeta in dobro
mamico.

Tako je šla, dokler je niso ustavila zaprta železna
vrata, višja so bila in širša kakor domača cerkev. V

60

vratih so bile linice, v linicah so se premikale žareče
oči in jo opazovale.

Deklica je storila, kakor jo je naučila gorska žena.
Sedla je pred zaprte duri na skalo, dvignila je žolte
gosli, v belo roko je vzela črni lok in pričela je gosti.
Godla je sladko in vabeče, godla je pesem o zlatu, o
draguljih in o vsej razkošnosti tega sveta.

Zareče oči v linah vrat so se množile, čula se je
gneča za vrati, končno so se vrata odprla, rdeč svit se
je vlil-skozi nje, prežeče oči pa so izginile.

Deklica je pogumno prestopila prag. S težkim
treskom so za njo sama se zopet zaprla vrata.

Stala je na neznansko velikem dvorišču, pred njo
pa se je širil na desno, na levo in navzgor, brez konca
in kraja, iz žive skale postavljen grad, bil je grad groze.
Zareči kuščarji so tekali po zidovju, iz gradu pa je pri¬
hajal zamolkel žvenket in hrup.

Deklica je sedla pred grad in kakor jo je naučila
goska vila, tako je storila. Dvignila je žolte gosli, v
belo roko je vzela črni lok in zagodla je o lepoti telesa
in o radostih sveta, in ko so ji pele gosli, naraščal je v
gradu hrup. A težke duri se ji niso odprle.

In še je godla o slavi napuha, o slaju zavisti, o
jezi, zdrahi in sovraštvu, o uboju in vojski. Smejale in
vriskale so ji gosli in tako je godla leto in dan in
skorej je omagala.

Ko pa preteče leto in dan, nenadoma s silovitim
treskom se odpro orjaška grajska vrata in v vratih se
prikaže in približa se deklici sam kralj groze. Na glavi

61

v'\VW. <<''

mu je žarela rdeča krona, v temnem obrazu sta se mu
sukali dve veliki ognjeni očesi in dih njegov je bil pekoč.

Rekel je tako: „Leto in dan si godla v radost in
slavo kraljestvu groze. Idi zdaj z menoj v grad in v
zahvalo si izberi dar, kakršnegakoli hočeš!“

Deklici je zatrepetalo srce od sreče, saj je vedela,
kateri dar si bo izprosila.

Vstopila je s kraljem v grad. Prišla sta na prvo
dvorišče, videla je čudne prikazni, te prikazni so ostrile
bliske in kovale grom, kuhale točo in v mehove basale
vihar. Z dvorišča jo povede kralj v prekrasno dvorano;
polna je bila srebra, ki je odsevalo kakor lunin svit.

In kralj ji reče: „Vzemi si tega srebra, kolikor
hočeš in moreš; naj ti bode v dar, ker si nam godla."

Toda deklica je odgovorila: „Ne, mogočni kralj,
moje srce mi hrepeni po drugem, dražjem daru."

In stopila sta iz srebrne dvorane na drugo dvo¬
rišče. Nič manjše ni bilo od prvega, sto kotlov je stalo
v njem, pod kotli se je kuril ogenj, okoli kotlov so se
sukale vešče in deklica je ostrmela, kaj to pomeni.
Kralj ji razodene, da se v kotlih pari kuga in vojska
in pijanost.

Skozi to dvorišče prideta v zlato dvorano. Sijalo
je v nji kakor od solnca in kralj je ponudil deklici,
naj si vzame zlata, kolikor le hoče in more. Deklica
pa je zopet odklonila dar, ker hrepeni po nečem drugem.
Kralj je rekel: „Kakor te je volja, pa idiva v biserno
dvorano!“

63

Stopila sta na tretje in zadnje dvorišče. Temu
dvorišču skorej ni bilo videti konca. Nešteto jetnikov
se je tukaj pokorilo za storjene krivice. Stali so v ognju
do gležnjev, do kolen, do pasu, do vratu. Drugi so
prenašali svinčene mejnike, drugi orali živo skalo, drugi
sekali jeklene hraste.

Ako ni staršev tu, potem jih sploh ni v kraljestvu
groze in rajska žena jo je varala. Žalost in strah sta
pričeli dušiti deklico in meglile so se ji oči.

Toda zdaj ji udari na napeto uho znani ropot
mlina. Pogleda, res: zagleda mlin! Jeklena mlinska
kamna drobita zrnje iz kremena, težko kolo pa goni
njen ubogi oče. Mižal je, nič upanja ni bilo v njegovem
suhem, bledem licu. Ob strani mu je stala žena, ne¬
izrečeno usmiljenje se ji je lesketalo v očeh, brisala mu
je pot in s solzami zamakala kolesu os, da se je rajši
in glajši sukalo.

Deklica je vzkliknila. Vzkliknila je tako močno,
da je kar na mah obstalo vse delo po dvorišču. Prijela
je kralja groze za roko, pokazala je na izmučenega očeta
in preljubo mamico in je rekla in dejala: „Ta dva si
volim, ta dva zahtevam v dar, ta dva mi daj po svoji
kraljevski besedi!"

„Vse drugo lahko zahtevaš," je mrko odgovoril
kralj, „le mojih jetnikov ne!"

Deklica pa je storila, kakor ji je bila ukazala
gorska vila. Dvignila je žolte goslice k belemu vratu,
potegnila je s črnim lokom po tankih strunah in pri¬
čela je gosti. Zagodla pa ni pesmi o zlatu in o lepoti,

64

o sovraštvu in o napuhu, čisto druga, nova, neizrečeno
lepa pesem ji je zadonela s strun: pesem o upanju, od¬
puščanju in odrešenju!

Tiho je postalo po dvorišču. Mrtve oči jetnikov
so se jele oživljati, bleda lica se jim rdečiti, bridke
poteze se jim blažiti.

Kralj groze pa je trepetal. Ta pesem mu je rezala
v mozeg in v možgane. „Vzemi si jetnike, katerekoli
si želiš," je zaklical, „le nehaj s to pesmijo in hiti, da
odideš!"

In deklica je zbežala k ljubljenima staršema in ju
objela in ju vzela za roke, da ju povede odtod pod
lepo božje solnce.

Mlinarju pa sta se iz trpljenja rodila vest in usmi¬
ljenje. Zal mu je bilo tovarišev jetnikov, ki naj še naprej
ostanejo v tem kraju muke in prekletstva. Ponudil jim
je desnico, deset se jih je oprijelo zanjo in z njim vred
so se rešili iz groze. Pa ko jih je zunaj pred skalnim
vhodom Sever dvignil v zrak, da jih prenese v domo¬
vino, je mlinarju od peze za vselej otrpnila desnica.

Mlinar, njegova žena in njuna rešiteljica hčerka so
živeli potem še dolgo in zadovoljno v belem mlinu ob
bistri vodi in ničesar niso pogrešali. S posebno ljubez¬
nijo pa je mlinar včasih pogledal svojo otrplo desnico:
„Dobra kupčija," je rekel, „deset celih ljudi za eno
samo roko!"

65

5

Vila.

iste dni, ko so gorske vile še zahajale med
dobre ljudi in jim pomagale s svetom in z
dejanjem, sta v lepem prijateljstvu živeli dve
liši; pri eni so imeli sinčka, pri drugi hčerko,
to hčerko so krasili prelepi dolgi zlati lasje. Otroka
sta vkupe rasla, vkupe sta se učila iz iste drobne knjige
in rada sta se imela. In ko sta postala večja, sta tudi
vkupe gonila vsak svojo čredo na pašo.

Deklica je prihajala od dne do dne lepša in lepša,
pa tudi čudna sreča jo je spremljala. Prepogosto je našla
kaj na paši, ali dragocen kamen ali svitel biser ali zlat
prstan in ljudje so govorili: „Vile so se zaverovale

vanjo, vile ji nastavljajo darove."

Neki dan se pripeti, da se deklici na paši izgubi
koza. V skrbeh jo gre iskat med skalovje, tovariš pastir
pa je stopil gledat v nasprotni breg.

Solnce je pripekalo ob stenah, deklica je lezla
višje in višje pa se je poloti neizrečena žeja. Kako se
oddahne, ko zagleda pred seboj z živimi skalami ograjen

sosedni

66

prečist studenec. Sede k studencu, da se ohladi in
okrepča, tačas pa ji z nasprotnega brda zadoni glas
tovariša: „Ne pij, ne pij, ta studenec so ogradile vile!“

Deklica pa je bila preveč žejna in je rekla: „Kaj,
če so ga! Požirka mi ne bodo zavidale!" Sklonila se
je in pila. Tisti hip pa je postala vila in izginila tova¬
rišu izpred oči.

Klical je in vekal, preiskal je vse špilje in brezdna:
ni je bilo! Sam je gnal obe čredi domov, sporočil je
obupanim staršem hudo vest in žalovali so za deklico
kakor za mrtvo.

Leta so tekla, deklice starši so umrli, mladenič
pa ni mogel pozabiti svoje zlatolase tovarišice. Ni bilo
dne, da ne bi mislil nanjo.

Pa leži nekega dne na paši, na gorski ruši, pa
začuje tik sebe glas, ta glas mu je bil znan in nadvse
mil in drag: „Ne ženi jutri svoje črede semkaj, ča¬

rovnic bo tukaj divji ples s točo in z nevihto!“

Mladenič se je radostno ozrl, toda ni videl dru¬
gega nego prelepo zlato kito — spoznal je kito in bil
je od srca vesel! ,,Ali si ti,“ je rekel in zadrhtel, „kako
mi je hudo po tebi, kje si in kaj delaš?"

„Vila sem," je odgovoril glas, »odkar sem pila
iz vilinjega studenca. Velika je moja moč in veliko moje
bogastvo. Devet dežel imam, v vsaki deželi devet gradov,
v vsakem gradu devet soban, v vsaki sobani devet za¬
kladov. Nisem pa pozabila nate in ljub mi je spomin
na najina vkupna mlada leta."

67

5 «

Njemu so se udrle solze iz oči, pobožal in po¬
ljubil je kito in vila mu je obljubila, da se še vidita.

Sledeči dan je ubogal, kakor mu je velela, in prav je
bilo; neurje in toča bi bili drugače uničili njega in čredo.

Po tistem dnevu je pričela vila zahajati mu tudi
na dom. Mati njegova se ni malo čudila, ko je v po¬
nočnih urah čula sina razgovarjati se v beli kamrici,

pa ni vedela s kom. Izpraševala je sina, a nič ji ni po¬
vedal. Pa ji ni dala radovednost miru in neki večer
gre gledat skozi špranjo v sinovo kamrico. Gleda pa
ne vidi drugega nego lepo zlato kito. Sine ji v glavo
misel, vzame škarje, hipoma odpre kamrične duri in
odreže zlato kito.

Ko je pa bila kita odrezana, se je vili povrnila
zopet človeška podoba in mati je spoznala sosedovo hčer.

68

Sina je iznenadila njena lepota. »Blažene oči, ki
te zopet gledajo! Več te ne pustim odtod, ostani tu
in bodi srečna ob moji strani!“

Vilo je za hip izpreletela žalost. »Srečna? Da bi
le bila! — Toda bodi! Dokler imaš zaupanje v me,
ostanem pri tebi!“

Tudi mati je bila tega vesela in tiho so prazno¬
vali poroko. Na večer poroke se je čulo milo petje od
visokih bregov in videle so se svitle megle na pla¬
ninski tratini; bile so vile, ki so po svoje se spominjale
zapustivše jih sestre. ■—-

V hiši mladega para se je naselila solnčna sreča.
Sin in mati sta s prisrčno ljubeznijo gledala mlado ženo,
ki je zmeraj vesela in neutrujena tekala iz hrambe v
kuhinjo, iz hleva na polje, razposajeno so ji cingljali
ključi ob pasu. Izvedena je bila v vsem gospodarstvu
in mati in sin sta ji slepo zaupala.

Prišel je čas žetve. Žito je bogato obrodilo in
klasje je komaj čakalo srpa.

Mladi mož je sedel na klopi pred hišo in zamišljen
zrl čez široko rumeno polje.

»Kaj te tare, ljubi mož ?“ ga vpraša ženica.

»Skrbi me“, ji odgovori, »kdaj pod streho spra¬
vimo ta blagoslov, da ne zamudimo vremena. Sami smo,
ženjic ni dobiti, kdaj bomo kos temu delu!“

Ona pa ga je veselo dvignila s klopice in se za¬
sukala z njim: »Nič ne skrbi, idi v klet in natoči tri
vrče vina najboljšega!" In stekla je v kuhinjo in mesila,
gnetla, mazala, zavijala, pekla in napekla tri lepe pogače.

69

Storila se je noč, mož je šel leč, žena pa je skrivaj
znosila vino in pogače na njivo.

Izšel je mesec, z gora doli so priplavale svitle me¬
glice in na njivi se je pričelo živahno življenje. Zapeli
so srpi, vmes se je čulo bodro klepanje in lahna go¬
vorica, srebrn smeh sta skrivnostno spremljala delo. In
ko je zjutraj navsezgodaj mož vstal in s srpom se od¬
pravil na polje, glej, vse je bilo že požeto in vezano v
snope — prijazne gorske vile so opravile delo.

Tako jim je minevalo prvo leto v radosti in za¬
dovoljstvu in zgodi se, da se srečnemu paru rodi sinček.
Mož ga je bil močno vesel, ni se ga mogel nagledati, ves
dan bi se sukal okoli njega. Mlada mati pa je bila tiha
in mož je zapazil in zelo se je čudil, da ona ne deli
njegovega veselja — s pritajenimi vzdihi in prikrivanimi
solzami je gledala dete. Mislil je, morebiti je bolna, in
le še bolj ji je stregel.

A neki dan, ko sta bila stara mati in sin oba na
polju, je nenadoma odšla z detetom, nikdo je ni videl
kam. Sele proti večeru se je vrnila, bila je zopet vesela
kakor prejšnje čase, toda vrnila se je brez otroka! Na
vprašanje stare matere in moža po otroku je odgovo¬
rila: „Ne vprašujta, več ga ne bosta videla! Bodita
brez skrbi, dobro mu je, zaupajta meni!“ Drugega od¬
govora ni bilo dobiti od nje.

Stara mati je mrmrala in po strani gledala sneho,
mož pa je bil žalosten in ljubezen bi se mu pričela hla¬
diti, da mu ni pogled v čisto, jasno, pošteno oko svoje
žene begal vse dvome in sumnje. Navzlic pikrim be-

70

sedam matere je še naprej zaupal ženinim svetom in
obneslo se mu je.

Zgodilo se je, da mu je ukazala saditi grah doli
v rebru. Mati mu je branila, češ, kaj boš sadil, ko leži
še sneg tri čevlje visok! Ali on je ubogal ženo, zasadil
je grah doli v rebru na sneg in res, tisto leto je pri¬
delal toliko graha, da ni vedel kam z njim.

Tako se je iztekalo drugo leto in mlada žena zopet
povije dete, prelepo deklico. Kako je bil deklice vesel
presrečni oče! Natihoma pa se mu prične zbujati skrb,
da se ne zgodi tudi s tem detetom tako kakor s prvim,
zakaj tudi to dete je mlada mati k sebi jemala in pre¬
vijala s prikritimi vzdihi in z mokrimi pogledi. In on in
mati sta sklenila, da je ne pustita same z otrokom z
doma, in brižno sta gledala nanjo.

Toda neko noč, ko sta oba spala, je mlada žena
na tihem vstala, odšla je z otrokom, nikdo ni videl kam,
in zopet se je vrnila brez njega. Kazala se je veselo;
kje je pustila dete, ni marala povedati. „Ne bosta več
ga videla/' je rekla, „pa ne skrbita zanj, dobro mu je,
zaupajta meni!"

Moža sta se lotevala srd in obup, vendar ga je
proseči mili pogled žene še vezal nanjo.

Tašča pa se je prekrižala in je rekla: „ Čarovnica
je, umorila je tega in prvega otroka ali pa je oba nesla
hudobi, zastonj ji hudoba ni pomagala pri setvi in žetvi.
Več ne ostanem z njo pod eno streho!" In ker sinu ni
dalo srce, da bi spodil ljubljeno ženo, je mati pobrala
svoje stvari in se preselila v drugo vas.

71

Mlada zakonska sta ostala sama v svoji hišici in
polagoma, polagoma se je pričel zopet vračati mir v
moževo srce. —

Toda njegovi materi ni dalo molčati in tako se
je pričela širiti med ljudmi govorica o bogokletnih ča¬
rovnijah in o zapravljenih otrokih in ta govorica je
slednjič prišla na ušesa gosposki. Gosposka se je go¬
vorice oprijela, pričela je na tihem povpraševati in za¬
sliševati in kar se ji je znosilo, je bilo res tako čudno,
nezaslišano in grozovito, da je ukazala biričem: „Mlado
ženo je zapreti in postaviti pred krvavo sodbo, sumna
je čarodejstva in umora svojih rodnih otrok!“

One večere, ko se je mladi ženi skrito že pletla
ta usoda, je prihajalo neznano klicanje z gora. Prepla¬
šena je poslušala tajne glasove in mož jo je čul, ko je
zamišljena rekla sama zase: „Ne uidem ne, ne morem,
zgodi se karkoli!" Vprašal jo je vznemirjen, kaj pomeni
klicanje z gore in kaj pomenijo njene besede, prosila
ga je pa, naj ji ne huduje, ker mu vilinskih tajnosti ne
more izdati.

Ničesar še ni slutil mož, ko pridejo biriči, da jo
vzemo. Ona pa brez ugovora, kakor da jih je pričako¬
vala, si je dala zvezati roke, od strašnega iznenadenja
potrtega moža pa je potolažila, da pride skoraj njena
nedolžnost na dan, naj ji le zaupa. —

Postavili so jo pred krvavo sodbo. Toda tudi
sodnikom, navzlic grožnjam in mukam, ni marala
razodeti, kam je dela otročiča. Tako se sodba ni
mogla drugače skleniti, nego da so jo spoznali za

72

čarovnico in za morilko in jo obsodili v smrt na go¬
reči grmadi.

Mirna in udana je sprejela sodbo. Le eno je še
prosila. „Obeta se mi dete,“ je rekla, »odložite mi smrt,
da ga pričakam, saj je nedolžno!"

Sodniki so morali ustreči tej zadnji prošnji.

Ko je prišel čas, je dobila v ječi dete, sinčka, še
lepši je bil nego sta bili prejšni dve deteti. In glej čuda,
tega deteta mati ni bila žalostna, ampak nadvse vesela,
in straže so jo čule peti in se smejati.

Približal se ji je zadnji dan. Poslali so po moža,
da prevzame otroka. Prihitel je in ko sta bila z ženo sama
v ječi, prijazno mu je otrla solze iz oči in rekla: »Nikar
ne žaluj! Glej, tu imaš sinčka, v veselje ti bo in v
ponos in v podporo starih let! In zdaj, ko so moje ure
štete, zdaj mi je tudi odvezan jezik, da ti smem po¬
vedati, kaj se je zgodilo z onima dvema najinima otro¬
čičema. Vile več vidimo, vile več vemo nego navadni
ljudje, to je nam v blagor, pa tudi v gorje! Ko sem
držala prvega sinčka v naročju, pred očmi se mi je
razgrnila njegova bodočnost in v svojo grozo sem vi¬
dela, da postane ropar in morilec! In drugemu detetu,
deklici, je bilo usojeno, da se potepe z doma, zapravi
svoje poštenje in hkoncu zapade rablju! Kako naj sem
bila vesela nesrečnih teh otrok! Zato sem oba nesla v
goro k sestram vilam, tam živita drugo, srečnejše živ¬
ljenje. Razodeti pa ti nisem smela teh vilinskih skriv¬
nosti, ako sem hotela še dalje bivati ob tvoji strani.
Zdaj, ko vse veš, se morava ločiti! Idiva!“

73

Spustila je svoje zlate lase, ki so ji bili zrasli v
stari krasoti, in ogrnili so jo do tal. Odprla so se pred
njo vrata, šla sta z možem mimo straž iz grada in straže
so videle le njega z detetom, ne pa nje.

Tako sta šla čez trg, žeje stala grmada in srečala
sta rablja, ki je v pušico pobiral darove: „Le dajajte,
le skladajte, da za svete maše bo!“ Nikdo je ni videl,
le solnčen žarek se je igral okoli moža z detetom.

Zunaj zidu, onkraj mostu sta se ločila — izginila
je v gore.

Mož, žalosten in obenem potolažen, se je sam vrnil
z ljubim sinčkom domov. Cul pa je še mnogo noč
izgubljeno svojo ženo, ko je prihajala k detetu in je
pri njem bdela do zore. Videl pa je ni nikdar več.
Vendar ji je ostal zvest do smrti in ni se več ženil."

75

Laž in njen ženin.

až se je neki večer preobjedla, ponoči jo je
tiščalo, ni mogla spati, pa je premišljevala,
kako grdo je pokvarjen svet, da ji že noče
več vsega verjeti odkraja; premišljevala je in prišla je
slednjič do tega konca in sklepa, da se bo omožila.
Omožena ženska — tako je modrovala — ima vendarle
nekaj več veljave pri ljudeh!

Laž se je torej ozirala po ženinu. In res, izteknila
je moža, ta ji je bil posebno všeč, ker je imel lasuljo,
umetne zobe in lepo kratke noge kakor ona. Ime mu
je bilo Prilažič in hitro sta bila bot, da mu je najprej
prestati izkušnjo, potem pa bodi poroka.

Laž gre pa stopi v krčmo, tam so sedeli kmetje
pri polnem bokalu in so tarnali o slabih časih. Laž sede
za mizo, naroči si vina in kruha pa jo vprašajo kmetje:
„Mati, od daleč prihajate, kaj je kaj novega po svetu?"

Laž odgovori: „Kaj bo novega? Nič posebnega!
Le kokoš sem videla čuda veliko, z eno nogo je stala

76

pod Grintavci, z drugo nogo pod Gorjanci in je pila
vodo iz Save.“

Kmetje so zabučali v smeh in kričali vprek: „To
je laž, kosmata Iaž!“ — Laž je bila jezna, pozabila je
plačati in je odšla.

Za njo pride, kakor sta se zmenila, v isto krčmo
Prilažič. Pil je svojo merico pa še njega vprašajo po
novicah.

»Drugega ne vem,“ je rekel, »jajce sem videl, bilo
je tako veliko kakor hiša, devet kovačev ga je z dleti
odpiralo, vsi deželi ga bo dosti za cvrtje."

Kmetje staknejo glave vkupe in reko: »Nemara

je to jajce zlegla ona kokoš, ki je o nji pravila ženska."
In vprašali so Prilažiča, ali ni videl tudi kokoši, ki je
zlegla to jajce. Prilažič je odgovoril, da ne, — kmetje
pa so modro pokimali z glavo in mu povedali: »Kokoš,
ki je zlegla to jajce, je čuda velika; z eno nogo stoji
pod Grintavci, z drugo pod Gorjanci in pije vodo iz
Save." Pa so vse verjeli.

Laž pride na svoji poti v drugo krčmo. Tudi tu
se zgodi, da jo vprašajo po novicah.

»Kaj bo novega," je odgovorila, »nič posebnega!
Zeljnato glavo sem videla, tako je bila velika, da so
tesači po lestvici plezali nanjo."

»Lažeš," so rekli kmetje, »takih debelih laži ne
bomo poslušali; glej, da se nam kar izgubiš izpred oči."
Laž se je užaljena dvignila in je odšla. Od gole jeze
je še maseljc s seboj odnesla in kozarec.

77

Kmalu za njo pride v krčmo Prilažič. Tudi njega
pobarajo, kaj je kaj novega.

Prilažič malo pomisli in pove: „Pero sem videl,
možje, bogve, katerega zelišča je bilo! To pero je bilo
tako veliko, da je pet vozov stalo pod njim."

Kmetje se spogledajo in eden reče: „Bilo je zelj¬
nato pero.“

„Ne vem,“ odgovori Prilažič, „za zeljnato bi bilo
nemara preveliko!“

»Zeljnato je bilo, zeljnato," silijo kmetje, „mi to
dobro vemo, nič novega nam nisi povedal, o tem zelju
smo že culi!“

Prilažič je prosil zamere, da jim ni mogel z boljšo
novico postreči, in se je poslovil. Kmetje pa so vse verjeli.

Laž je prišla še v tretjo krčmo. Tudi tukaj jo po¬
barajo, kaj je kaj novega po božjem svetu, in laž jim
pove, da je videla goreti morje; sto oral ga je zgorelo
noter do tal. •— Ti kmetje pa so bili vroče krvi in kar
koj so se razvneli. „Kaj, s takimi lažmi bi nas imela za
norce?" so rekli. „Počakaj no, mi ti pokažemo!" in pri¬
jela sta jo dva pod pazduho, tretji je pomagal z nogo
in že je frčala uboga laž čez prag na cesto.

Kmetje se niso še pomirili, pa pride mednje Pri¬
lažič. Uljudno jim vošči dober dan, sede, potem jih pa
vpraša, kaj jih je tako razburilo. Kmetje mu hite pove¬
dati, kako jim je zanikarna ženščina hotela natvesti go¬
reče morje, pa so ji koj pokazali, počem so laži.

Prilažič jim pritrdi in jih pohvali, trčnili so s ko¬
zarci in pili in potem jim je povedal, kaj je srečal na

78

cesti: dolgo, dolgo vrsto težkih pariških voz, vsi so bili
visoko obloženi s pečenimi ribami; kaj menijo, odkod so
bile ribe?

Kmetje so pomislili in nazadnje uganili: „Nemara
je pa ženska le govorila resnico, da je gorelo morje."

79

„Kako bo morje gorelo," je ugovarjal Prilažič,
„ko je mokro!"

A kmetje so se zopet razvneli. »Odkod pa so
bili vozovi pečenih rib, kaj, če ne iz gorečega morja?"
so kričali, in ker je Prilažič le majal z glavo, so ga v
svoji togoti kar na eno, dve vrgli na plan. —

Prilažič se je ročno pobral in je hitel za Lažjo.
Konec vasi ga je čakala in smejoč sta si segla v roko;
izkušnja je bila prestana!

In gospodična Laž in gospod Prilažič sta se poro¬
čila, živela sta srečno in ugledno in imela sta mnogo,
mnogo, mnogo otrok. —

80

Mlada Breda in Deveti kralj.

eži, leži ravno polje, preko polja drži uglajena
cesta, za cesto se dviga beli grad. Notri sta
živela plemenit gospod in plemenita gospa in
sta imela hčerko, edino hčerko z imenom Bredo —
mlada Breda lepo ime!

Morila ju je pa huda skrb. Vojska in lakota sta
ju bili svoj čas, ko nista imela hčerke, prisilili, da sta
zastavila beli grad Deveti kraljici, zdaj se je pa bližal
dan plačila, pa nista imela s čim poravnati dolga.

In zgodilo se je, prav ko je mlada Breda izpolnila
tretje leto svoje starosti, da je prijahala Deveta kraljica,
pokazala je pismo in pečat in zahtevala denar ali grad.

Plemeniti gospod in plemenita gospa sta jo pro¬
sila, naj ju vsaj zaradi mlade Brede ne požene po svetu.

Deveta kraljica je pomislila in je rekla: „Naj bode,
grad vam ostani in dolg bodi izbrisan, ako zaročita
svojo hčerko, mlado Bredo, mojemu sinu, Devetemu
kralju. Ko bo stara 16 let, pride ponjo!“

81

6

Zbegana roditelja sta v veliki svoji stiski vse ob¬
ljubila, segli so si v roke in Deveta kraljica je zopet
zapustila grad. Gospod in gospa sta se pa tolažila, da
se v teku dolgih let marsikaj lahko izpremeni in da ne
bo treba izpolniti obljube.

Tako so tekla leta, mlada Breda je rasla in se
razcvitala, neko jutro pa je stala v stolpu in gledala
skoz visoke line čez ravno polje.

„Oče, oče,“ je zaklicala, „ljubi oče, glejte čudno
meglico, po polju se kadil"

Oče je pogledal, gledal je in gledal in je rekel:
„To ni meglica, mlada Breda, to je sapa konj, ki jih
je polna steza zelena!" In že se je prestrašil, kajti spoznal
je vojake Devetega kralja. „Hčerka, ljuba hčerka moja,"
je rekel, „pripravi se, danes si stara šestnajst let. De¬
veti kralj prihaja pote, ki sva te mu zamožila, ko si
bila stara tri leta. Odpusti nama, nisva mogla drugače,
sicer bi bila s teboj vred pognana iz zastavljenega grada,
ko nisva mogla šteti dolžnega plačila."

„Usmili se me Bog," je vzkliknila mlada Breda,
„zamožili ste me Devetemu kralju v Deveto deželo, ki
je hud ko vrag, njegova mati pa še hujša; devet žena
sta že umorila, jaz bom deseta!"

Mati se je zjokala in je rekla: „Ne dam te, mlada
Breda, rajša sama umrem. Skrij se v skrinjo slikano pa
porečeva, da si že pred leti in leti umrla."

Četa iz devete dežele je pridrčala pred grad. De¬
veti kralj je spredaj jahal iskrega belca, čelada se mu je
svetila kakor mesec, oklep se mu je bliščal kakor solnce.

82

Potrkal je z mečem na grajske duri: „Holaj, holaj,
odprite ženinu, odprite svatom; kje je moja nevesta,
nevesta mlada Breda?" Odprlo se jim je, poskakali so
raz konje in plemeniti gospod in plemenita gospa sta
hitela, peljala jih v dvorano, posadila za mizo in jih go¬
stila in pojila.

Ko so pa jedli in pili in so bili dobre volje, ozrl
se je Deveti kralj po dvorani in je rekel: „Kje se mudi
moja nevesta mlada Breda, ali ji srce ne koprni, da
me pozdravi in objame? Dolga bo pot, temna bo noč,
čas je, da odrinemo!“

Gospod je trepetal in je rekel: „Koj pride, koj!“
Mati pa je bila pogumna, sklenila je roke in govorila:
»Odpustite, visoki gospod, mlada Breda je nama že
pred leti in leti umrla. Vzemite grad in vse, ne mo¬
reva izpolniti obljube."

Deveti kralj je srdit skočil pokonci, potegnil je
meč in vdaril je z njim po mizi, da jo je presekal, in
zavpil je: »Mlada Breda mi je zamožena, hočem jo, živo
ali mrtvo, ali pa vama odrobim glavi!"

Mlada Breda je čula te grozne besede, dvignila
je pokrov slikane skrinje in bleda je stopila ven in pred
Devetega kralja. »Deveti kralj," je rekla, »tu sem, tvoja
nevesta! Pusti moje starše, z menoj pa stori po svoji
volji in po svojih pravicah!"

In mlada Breda si je brisala solze in se poslav¬
ljala od očeta, od matere in od vseh in šla se je po¬
slovit tudi od svoje stare botre.

83

6 *

Ta botra je živela sama v mali čumnati, molila je
in pričakovala smrt. Mlada Breda ji je potožila svojo
bridko usodo, da mora za mož v Deveto deželo: De¬
veti kralj je hud, njegova mati še hujša, devet žena sta
že umorila, ona bo deseta! — Botra jo je lepo potolažila
in jo poučila, kako naj ravna in se varuje, morebiti
se vse obrne k sreči.

Zapel je rog, Deveti kralj je dvignil mlado Bredo
bledolično predse na iskrega belca, četa je zavriskala
in kakor blisk so oddrčali čez ravno polje. Skoraj jih
je obdala bela meglica in jih zakrila solznim očem ple¬
menitega gospoda in plemenite gospe, ki sta skoz vi¬
soke line grajskega stolpa gledala za njimi.

Jahajo, jahajo, prijahajo vrh hriba, tam je bila po¬
lovica pota.

Deveti kralj se je sklonil k mladi Bredi, pogladil
jo je rahlo po zlatih laseh in je rekel: „Breda — mlada
Breda lepo ime — bleda si kakor mesec, ki te obseva,
in drhtiš kakor perje v gozdnem vetru; ali si želiš nazaj
v rodni grad, k rodnim staršem ?“

84

Mlada Breda je še bolj povesila glavo, rekla ni
nič in iz oči sta ji padli vroči solzi na desnico Devetega
kralja, ki je držala vajeti.

„Mlada Breda," je rekel Deveti kralj in pobožal
ji je mrzlo lice, „še se lahko vrneš !“

Mlada Breda je dvignila glavo in mu pogledala v
oči, Deveti kralj pa ji je govoril in šepetal je, da ga ne
sliši četa: „Smiliš se mi, bojim se zate. Devet sem imel
žena, vse so mi nenadoma umrle, zla sreča me preganja.
Mlada Breda, rad te spremim nazaj !“

Zdaj sta se v njegovih očeh zasvetili dve solzi
in ko ju je videla mlada Breda, se je oklenila Deve¬
tega kralja, nič ni izpregovorila in jahali so naprej.

Jahali so in jahali, prejahali so vso noč, v jutro
so prispeli v Deveto deželo pred mogočno graščino,
tu je bil dom Devetega kralja.

V visokih durih je stala Deveta kraljica, mati De¬
vetega kralja, in ponudila je polno kupo mladi nevesti:
„Bleda si, mlada Breda — lepo ime mlada Breda! Pij,
nevestica, na dobro zdravje!"

Mlada Breda je vzela zlato kupo, obrnila se je in
izlila jo je v zeleno travo in na trdo skalo: zelena trava
se je posušila, trda skala se je razdrobila!

Deveta kraljica jo je strupeno pogledala, mlada
Breda pa se je oprla na Devetega kralja in ga prosila:
„Moj dragi, odpusti mi, roke se mi treso, trudna sem
od žalosti in od pota, vedi me v svetlo kamrico na
mojo belo posteljco, da se odpočijem."

85

Kralj jo je vedel v svetlo kamrico in ko sta sto¬
pila pred belo posteljco, je mlada Breda izdrla kralju
bridki meč, odgrnila je z mečem svilnato odejico in
glej: v posteljci je ležal, zvit v kolobar, pisan gad!
Ročno je vanj vsekala meč in meč in gada vrgla skoz
visoko okno na dvorišče.

Kralj je prestrašen ostrmel. Pogledal je skoz okno.
Pod oknom, na trdi skali, na skali krvavi je ležala nje¬
gova mati mrtva in v prsih ji je tičal njegov meč!

86

Stresla ga je groza. Potem je poljubil mladi Bredi roko
in je rekel: „Do tega hipa nisem vedel, da je moja
mati čarovnica. Devet žena mi je umorila, tebi ni bila
kos. Zahvaljena bodi, mlada Breda!"

Sla sta doli. Stopil je k materi čarovnici, izza
pasa ji je izmaknil ključe in jih izročil mladi Bredi:
„Kraljica bodi meni in vsemu, kar imam!“ — J
In živela sta dolgo in srečno. —

87

Kovačeva hči — čarovnica.

ivel je kovač, ki je imel hčer, ta hči je bila
čarovnica. Zaljubila se je v sosedovega sina, v
najstarejšega, Janka, in zaklela se je, da ji mora
postati mož. Toda Janka je bilo groza pred njo, sam ni
vedel zakaj, in rajši se je obrnil na cesti, nego bi jo srečal.

Nekega dne mu reče oče: „Janko, moj najsta¬
rejši, dorasel si pod vrh, pameten si in zrel za gospo¬
darja, mene pa tarejo leta in potreben sem počitka. Idi
v svet in poišči si nevesto po pameti in po srcu. Eno
leto te naj počaka, da odpravim še tvoje brate in sestre,
in potem bodi poroka." Blagoslovil ga je in Janko je
krenil na pot, kakor mu je velel oče.

Ko je prišel na križišče, ni vedel, na katero stran
naj se obrne.

Pa vzleti pred njim drobna, prijazna ptičica in
Janko reče: »Kamor ti, tja jaz!"

In ptička, kakor da ga je razumela, je počasi zle¬
tela pred njim, da ji je lahko sledil, s kljunčkom mu
je pot kazala in za kratek čas prepevala.

88

Tako je prehodil tri črne gore, tako je prebrodil
tri bistre vode, ptičica vedno pred njim! Ko je pa
sedmič solnce priplulo izza gora, se je drobna ptičica

ustavila pri beli hišici na zeleni tratici in prijazno je
potrkala na svetlo okence.

Okence se je odprlo in prikazala se je v njem
deklica, rdeča ko rožica, bela kakor ajdov cvet —
Janko še ni videl take! Prijazno jo je pozdravil, bila
je sirota brez očeta in matere, ptički so ji bili bratci,
rožice sestrice. In govorila sta in se zmenila in lepo se
zaročila. In dal ji je Janko leto dni odloga — čez leto
dni pride ponjo in si jo odvede na dom, le smrt bi
ga zadržala. Ona pa mu je nataknila zlat droben obroček
na prst in še je stopila v ograjeni vrtec in mu natrgala
dehteč šopek; ta šopek je bil iz cvetja rdečega, od
srca gorečega, iz cvetja belega, od srca veselega in iz

89

perjiča zelenega, od srca poštenega. In potem sta se
ločila.

Janko se je vrnil srečno domov. Oče je bil zado¬
voljen z njegovim poročilom, Janko pa je pričel cediti
in ličiti stari dom za prijazni sprejem mlade gospodinje.

Že se je leto nagibalo koncu, kar prične Janko
nenadoma hirati in nobeno zdravilo ni bilo kos njegovi
bolezni. Naredila pa mu je bolezen kovačeva hči ča¬
rovnica, huda, da 'si je Janko izbral drugo nevesto in
ne nje.

Dnevi so tekli, Janko je bolj in bolj medlel in
ko je napočil dan, da bi moral, kakor je obljubil, priti
po nevesto, se ni mogel več geniti iz svoje svitle kamrice.
Žalost mu je trla srce, ko se je spominjal deklice, ki
zastonj čaka nanj,j vije bele roke in toči grenke solze.
Splazil se je s postelje k svoji slikani skrinji, dvignil
je pokrov in vzel iz skrinje šopek, ki mu ga je dala
na pot, šopek rdeč, bel in zelen. Poljubil ga je, pri¬
tisnil si ga na srce in tako, s šopkom na srcu, je zaspal.

V šopku pa je bila štiriperesna [deteljica; prečudna
je njena moč: kdor jo ima pri sebi, vidi vse čarovnije,
ki bi mu bile sicer prikrite! In zdaj se je razodelo
Janku, kaj se z njim godi!

Ko je ura odbila polnoči, so se tiho odprle duri,
v kamrico je vstopila ženska, ni se čulo njenega ko¬
raka, in približala se je njegovi postelji. Bila je kova¬
čeva hči in preden se je Janko zavedel, kaj bo, že
mu je vrgla konjsko uzdo na glavo. Tisti hip se je
izpremenil v konja, čarovnica ga je v skoku zasedla, z

90

bičem ga je švrknila in že sta zdrčala skozi dimnik v
zrak.

Ko blisk so letela pod njima nazaj polja, gore in
reke [in ko daleč, predaleč prideta vrh visoke gore, se
ustavita. Tam so imele čarovnice svoj semenj.

Kovačeva je stopila z Janka-konja, pomešala se
je med druge in Janko je čul, kako jih je izpraševala.

„Tresk vas ubij,“ je rekla, „sestre, kak je vaš
svet? Moj konjiček - fantiček ima nevestico, gorje ji
bodi! To je moja želja: sedem let naj bolna leži, da
se ji bo meso ločilo od belih kosti, potem naj umre!
Kako ji naredim to ?“

Prva je odgovorila: „Tresk te ubij! Vode ji daj
piti, ki si zavrela v nji gada in močerada!"

91

Druga je rekla: „Tresk te ubij! Dobodi si las z
njene glave in zakoplji jih med grobovi!“

Tretja: „Tresk te ubij! Ničesar ni treba, hirala
bo sama od sebe, ker ni ponjo ljubega in ne ve, ali
je nezvest ali je mrtev!"

Janka sta izpreletela groza in strah. Stresal, zmikal
in zvijal je glavo in posrečilo se mu je, da si je snel
uzdo, le toliko mu je še obvisela na glavi, da ni izgubil
konjske podobe.

Ko je prvi petelin zapel, je bilo semnja konec in
kovačeva hči se je hotela zopet pognati na Janka -
konja. Tačas pa je Janko stresel uzdo z glave in iz-
premenil se je v svojo pravo podobo. Ročno je pobral
uzdo in jo vrgel čarovnici na glavo, da je pri tej priči
postala črna kobila. Janko je sedel nanjo, švrknil jo je
z bičem in že sta se dvignila v zrak, ko blisk so le¬
tele pod njima nazaj gore, reke in poljane in predno
je cerkovnik zazvonil dan, že sta bila v domači vasi.

Pred kovačnico je obstal Janko s kobilico in je
budil kovača: „Vstani, vstani, stari kovač, da mi pod¬
kuješ mojo kobilico. Mudi se mi na dolgo pot, čez tri
gore, čez tri vode, k beli hišici na zeleni tratici." —

Stari kovač je hitel vstajati, hitel je kovati kobilico
in kobilica je po vsem telesu drhtela, ko jo je koval
oče. Ko pa je bila podkovana, sta kakor blisk zopet
zdrčala z Jankom, čez tri črne gore in tri bistre vode,
daleč, predaleč do bele hišice na zeleni tratici.

Nevestica je bila le malo spala, ravno je vstala,
na očeh se ji je poznalo, da je prejokala vso noč. Po

92

ograjenem vrtcu je šetala in žalostno je govorila ro¬
žicam sestricam: „Rasite rožice ali pa ne, zakaj ne bom
vas več rabila! Potekel je včeraj določeni dan, toda
njega, ki sem mu povila šopek iz vas, od nikoder ni,
ali je mrtev ali nezvest!"

Janko si je potegnil klobuk v čelo, izpremenil je
svoj glas in lepo je pozdravil: „Dobro jutro ti voščim,
zalo dekle, dobro jutro in dan vesel!"

Deklica se je obrnila in ga pogledala, toda solzne
oči ga niso spoznale. „Za me veselja na svetu ni," je
odgovorila, „pri mojem srcu zdravja ni. Svojo srečo
sem dala s prstanom zlatim v drugo roko, nikdar se
mi več ne povrne."

Janku je zavriskalo srce, s prsta je snel zlati prstan,
nevestica ga je spoznala in preveselo je vzkliknila. Janko
pa jo je prijel za beli vrat, poljubil jo je neštetokrat,
vzdignil jo je k sebi na kobilico, kobilica je zletela in
kakor bi trenil, so bili na Jankovem domu.

Oče je bil obeh na vso moč vesel in pričeli so
ravnati svatbo.

Kobilica pa, kovačeva hči, je zbežala za domačo
hišo, iznebila se je hitro čarobne uzde in potem s trudom
in težavo se zvlekla v svojo kamrico. Kovač jo je po¬
grešal, šel je gledat za njo — pa jo najde v kamrici, v
beli postelji, bledo in le malo živo, roke in noge pa
so ji bile od žrebljev prebite in krvave. Milo je ječala
in le to je prosila, naj ji pošljejo po božjega namestnika.

Pride božji namestnik in jo izpove in ko jo je
izpovedal, ga je prevzemala grozota. Nič ni rekel, nič

93

ni dejal, za pokoro pa ji je paternoster dal, dolg od
rok do tal, naj ga zmoli do konca, konca pa ni imel
ta paternoster!

Prehude so bile bolečine, ki jih je trpela, molila
je venomer in si želela smrti, rane so postajale črne,
smrti ni bilo!

Zopet je poslal oče po božjega namestnika, božji
namestnik je prišel, usmiljenje je bilo v njegovem srcu
in rekel je: „Brez odpuščenja ne bo ti rešenja! Kdor
tako greši, kakor si grešila ti, ne da mu Bog zdravja,
pri smrti ne zglavja, ne da mu Bog sreče, pri smrti ne
sveče! Telo mu! veni, kakor poleti seno, suši se mu
duša, kakor v solncu ruša: odrešilka smrt se ga ogiba!
Taka mu je sodba! Le odpuščenje ti konča trpljenje!"

In prosila je hči, prosil je oče in prosil je božji
namestnik, da sta prišla Janko in njegova mlada žena;
odpustila sta čarovnici in tisti hip je bila odrešena in
je umrla. —

94

Mačeha in mamica.

ivela sta mož in žena in ker sta se rada imela
in sta živela pošteno, jima je Bog- dal hčerko.
Ime sta ji dala Agata, a ker je bila njima nad
vse draga, sta jo klicala Ago-Dragico.

Aga-Dragica je prelepo rastla in uspevala, komaj pa
je bila tolika, da je znala govoriti in moliti, pride bela
smrt in ji vzame preljubo mamico.

Mož je tožil in tarnal: „Aga-Dragica, sirota mo¬
jega srca, kdo ti bo odslej rezal belega kruhka, kdo
ti nalival sladkega mlekca, kdo ti postiljal mehko po-
steljco, kdo ti bo česal zlato glavico? Mamice nimaš
več, jaz pa sem ves dan z doma, od zore do mraka
na delu! — Agica-Dragica, ne morem drugače, poiščem
ti drugo mamico!"

Storil je tako. Sel je, poiskal si drugo ženo, da
bo mati Agi-Dragici, pripeljal jo je na dom, potem pa
se zopet lotil svojega dela, da prisluži kruhka sebi in
svoji družinici.

95

Ko je zjutraj posijalo zlato solnčece Agi-Dragici
na posteljco in se je vzbudila, se je razveselila iz srca,
da ima zopet mamico, in poklicala jo je, kakor je bila
vajena: „Mati, mati, mamica vi, ali me boste počesali?"

Mačeha pa je bila nejevoljna in je rekla: „Ce bi
tebe ne bilo, manj bi imela dela!" In strgala je Agi-

Zena pa je hitela
odgovarjati: „Ne mo¬
rem je pohvaliti. Ubo¬
gati ni marala, po str¬
mem bregu je tekala,
padla je in potolkla se !“

To čuvši je oče
žalostno pogledal hčer¬
ko in vzdihnil: „Aga-

Dragica, pridna bodi in rada ubogaj svojo novo ma¬

mico :


Drugi dan je Aga-Dragica prosila novo mamico:
„Mati, mati, mamica, prosim vas mlekca sladkega, prosim
vas kruhka belega!“

96

Mačeha pa je bila nejevoljna in je rekla: „Laže
bi živeli, če bi ne bilo tebe! V pomoč nam nisi, samo
v škodo!“ Nalila ji je skledico mrzle vode, noter ji
dala tri kamenčke. »Pij, ako češ, jej, ako te je volja!“

Zvečer pride oče domov. »Agica-Dragica, bleda
si in objokana!“

Žena pa je hitela odgovarjati: »Nemarna je, malo¬
pridna je! Mleko je po tleh razlila, beli kruhek pohodila,
meni pa odgovarjala !“

Oče je bil sila žalosten in kanili sta mu dve de¬
beli solzi na kruh. „Kaj ti pravim, Agica, Dragica, siro-
tica! Bodi pridna, kar se da, da te vzljubi nova mamica!"

Ko je tretje jutro posijalo solnčece Agi-Dragici
na trdo, nezrahljano posteljco, se je na glas razjokala:
»Mati, mati, mamica, moja nova mamica, zakaj ste tako
hudi name, zakaj me nikdar ne pobožate, nikdar se mi
ne nasmejete, nikdar me prijazno ne pogledate!"

Mačeha pa je bila nejevoljna in je rekla: »Komu
vekaš? Jaz nisem tvoja mamica, tvoja mamica na griču
leži, tam ob beli cerkvici! Jaz sem le tvoja mačeha, ti
nisi od mojega srca!"

Te besede so globoko zadele Ago-Dragico. Za¬
trla je solze in jok, hitro se je oblekla, smuknila je vzad
iz hiše in ubrala pot čez travnike in log tja, odkoder
ji je z zelenega grička prijazno migala bela cerkvica.
Kažipot in spremljevalec ji je bil domači kužek Belinček,
usmiljeno solnčece ji je poljubljalo mrzli lici, rahel ve¬
trček jo je božal z mehkimi tačicami, mogočni gozd
pa jo je ljubeznivo pogostil v svojih hladnih dvoranah

97

s sladkimi jagodami. — Ko se je solnce nagnilo k za¬
tonu, je dospela vrh griča k beli cerkvi.

„Zvonar, boter zvonar," je prosila, pokažite mi,
kje moja zlata mama leži, da z njo govorila bom, vse

98

ji potožila bom, prosila, da skoraj vrne se, ne morem
živeti brez mamice!"

Boter zvonar je odvrnil: „Agica-Dragica, ali se
sama upaš po svetu, idi nazaj domov k očetu! — Mati
v tem črnem grobu trohne, zastonj jih kličejo tvoje
solze!" — Pokazal ji je materin grob in odšel po
opravkih.

Aga-Dragica je grob zagledala in milo zaklicala:
„Oj mati, mati, mamica, čujte, kliče vas Agica, vašega
srca Dragica! Kaj ste mi storili, zakaj ste me zapustili!
Prosim, prosim vas lepo, pridite nazaj domov! Mati,
mati, mamica, brez vas mi biti ni doma!"

Tako je vekala. — Solnce je zašlo, Belinček je
otožno cvilil, zvonar je zvonil avemarijo.

In Agica-Dragica je legla na grob, razgrebala je
črno zemljo in premilo jokala: „Odpri se, črna zemljica,
pridite, zlata mamica, poglejte moje zlate lase, s krvjo
se zdaj glave drže, tako me je česala mačeha! Mati,
mati, mamica, brez vas mi biti ni doma!"

In čuj — iz materinega groba, kakor da prihaja od
daleč, od daleč, čez devetsto strmin, skozi devetsto
globin, je zatrepetal dolg, mil vzdih!

Aga-Dragica ga je spoznala; s svojimi belimi prstki
je hitela razmetavati črno zemljo, da ji je silila gorka
kri izza nohtkov. „Odpri se, črna zemljica, vstani, zlata
mamica, da urežeš mi kruhka belega, naliješ mi mlekca
sladkega! Doma je prehuda mačeha, ki kruhka in mleka
nič ne da, nalila mi je skledo mrzle vode in noter mi

99

7 *

dala tri kamenčke! Mati, mati, mamica, brez vas mi
biti ni doma!"

Temna noč je že ležala na grobih, iz materinega
groba pa je zaječal mogočen, pretresljiv vzklik, da je
Belinček cvileč zbežal in se je zvonar doma prestrašen
skril pod odejo.

Aga-Dragica je koprneče poljubovala grob. „Odpri
se, črna zemljica, pridi zlata mamica, da me boš pobo¬
žala, prijazno me pogledala, sladko se mi nasmejala!
Mačeha, glej, me črti, oče pa se je boji! Mati, mati,
mamica, brez vas mi biti ni doma!"

Stresla se je zemlja, odprl se je grob in vznikla
je iz groba mamica, rajsko vsa oblečena.

„Oj mati, zlata mamica, saj vedela sem, da boš
prišla! Kako si lepa in svetla, le tvoji laski osmojeni
so, krilo ob robu ožgano ti je!“

Mamica je odgovorila: „Aga, Aga, Agica, mojega
srca Dragica, težko je priti z onega sveta, ognjena meja
obdaje ga; bolj kakor ogenj, ki gori, pa tvoja žalost
me boli!“

Vzela je Ago-Dragico v mehko, gorko naročje in
splavala z njo z grička v dolino: svetle zvezdice so se
utrinjale za njo.

Oče je zvečer doma vprašal: „Kje je Agica-Dra-
gica, moja zlata dušica, da je ne vidijo moje oči; ali
se skriva, ali že spi ?“

Mačeha je zarežala: „Kaj vem, kje je! Okoli se
potepa, ciganka!"

100

Oče je šel prestrašen klicat in iskat jo daleč okoli
hiše: Agice-Dragice ni bilo nikjer!

Za smrt žalosten je šel k počitku, mačeha pa se
je veselo muzala.

Ura je bila polnoči. Tačas so se tiho odprla vrata
in vstopila je rajska mamica, mil svit je šel od nje, v
naročju je držala Agico-Dragico. Možu in mačehi je
zastala sapa.

Neslišno odprla je rajska mamica shrambico, na¬
lila je mleka v skledico, nadrobila je noter kruhka, da
se je hčerka nasitila. Sčesala ji je glavico, zrahljala ji
je posteljco, lica ji je božala, s prijaznim pogledom jo
uspavala. A ko je Agica-Dragica zatisnila oči, je tiho
izginila, kakor je prišla.

Mačeho je izpreletavala groza in vročina, drhtela
in jokala je vso noč. Bog ji je izpremenil srce, postala
je dobra, ljubeča mati Agi-Dragici. In živeli so srečno
še mnogo let.

101

Žival se je pogovarjala.

ospodar je imel vola in osla, z volom je delal
na polju, z oslom je hodil v mlin in po kako
malo reč v mesto, pa to je bilo bolj redkokdaj.

Vol je seveda več trpel nego osel pa je neki
večer temu potožil. „Kje je pravica," je rekel, „ti še
tretji del toliko ne delaš kakor jaz, pa vendar te
krmijo s sladkim senom, meni pa, ki garam dan na
dan, od zore do mraka, meni pokladajo samo trdo
slamo."

Osel je bil navihan in vseh zvijač poln in je rekel:
„Cudo veliko, vsi me zmerjate za bedaka in zdaj naj
učim modrega vola! Toda naj bo, pa me poslušaj, ro-
gina! Jutri se stori bolnega pa boš videl, kako ti po¬
strežejo ; dali ti bodo sladke mrvice, da je boš sit do
ušes."

Res, drugo jutro se stori vol bolnega in glej,
kakor je osel prerokoval, tako se zgodi, gospodar mu
da namesto slame sena. Pa ne le to: ko je bilo treba
na polje, pusti gospodar vola kar lepo v hlevu, naj se

102

odpočije, namesto njega pa vpreže osla. Tako je osel
s svojim zvitim svetom zadel samega sebe!

Na polju je bilo vroče in pikali so obadi. Oslu
to ni bilo všeč. Ko se torej gospodar k predpoldanci
usede v hladno senco in je izpregel osla, naj se ta¬
čas pase po ozarah, se osel tiho zmaže s polja pa hajd,
v bližnjo šumo! Poiskal si je hladno dolinico, kjer ni
bilo nadležnih obadov, tam se je zleknil v visoko pra¬
prot, zadovoljno se je povaljal, potem pa sladko zaspal.
Visoka praprot ga je prikrivala gospodarju, da ga ni
našel. Tako je minil dan, zašlo je solnce, razlila se je
noč, izšla je luna, osel je spal, gospodar pa blodil po
gozdu in ga iskal, bal se je pač zanj, da ga v noči
ne raztrgajo volkovi.

Slednjič se osel vendar zdrami — zbudil ga je
lačni želodec. Skoči pokonci, stegne se in na glas za-
rigne, kakršno pač imajo osli navado. Zdaj ga je seveda
gospodar hitro imel, zapela je palica in potepeno jo je
kopital premodri osel z gospodarjem domov.

Godilo pa se je to o kresu, praprot tisto noč
cveti in še tisto noč zori. Kdor pa ima praprotno seme,

103

ta razume vse, kar se žival pogovarja. In nekaj tega
praprotnega semena se je nasulo gospodarju v čevlje,
ko je stikal za oslom — ni pa vedel nič o tem.

Kako torej ostrmi, ko prižene osla domov v hlev
pa začuje vola, ki se je krohotal oslu in rekel: „Bog
ti plačaj dobri svet, modri pajdaš, res se da lepo po¬
čivati doma pri sladki mrvici! Kaj ne, saj so osli na
svetu, naj ti delajo!"

Osel pa je bil prekanjen, prikril je svojo jezo in
je rekel: „Ce bi ti vedel, kar jaz vem, se ne bi smejal!"

„Pa kaj takega?" vpraša vol.

Osel se je bal, da bo moral jutri zopet delati na¬
mesto vola, zato se ročno zlaže: »Gospodar je naročil
mesarju, da te pride jutri zaklat, ako ne boš zdrav."

Vol se prestraši in reče: „Ce je tako, pa rajši zopet
slamo jem! Kdo pravi, da sem bolan? Saj sem zdrav!"

Gospodarja neznana ta prekanjenost domače ži¬
vine posili v smeh, mislil je, da ga prime krč. Hitro je
zbežal iz hleva in na glas se prismejal v hišo.

Ta gospodar pa je imel zelo radovedno ženo, vsaka
druga beseda ji je bila „Kaj?“ ali »Zakaj ?“ Seveda ga
koj vpraša, kaj in zakaj se tako smeje.

Skoraj ji je povedal, pa se o pravem času spomni,
da mora vsakdo umreti, kdor razodene, kar je govorila
žival. Zato pravi: »Kaj se ne bi smejal, vesel sem, da
sem zopet našel osla."

Zena pa je čutila, da ji mož nekaj prikriva, in je
silila: »Prisezi, da si se le zato smejal in za nič dru¬
gega, ker si našel osla!"

104

Priseči ni mogel, seveda ne, resnico povedati in
potem umreti pa tudi ni maral — kaj storiti! Zena pa je
že zagnala vik in krik: „Ti me goljufaš! Ce mi ne
poveš, zakaj si se smejal, ni zame več veselja na tem
svetu, rajša umrem !“

Od tega hipa ni žena več govorila z možem pa
tudi jedla ni več. Tako je počela tri dni in ko ji mož
le ni povedal, zakaj se je smejal, je šla in si je četrti
dan belo pogrnila posteljo, okoli postelje je znosila
lončke z rožmarinom in cvetjem, nažgala si je šest vo¬
ščenih sveč, ulegla se je na posteljo in s sklenjenima
rokama se pripravila, da umre.

Mož je bil mehkega srca. Zasmili se mu žena, raz¬
joka se in reče: »Odpusti mi, preljuba žena, vstani in
bodi zopet zdrava in vesela, saj ti hočem razodeti, zakaj
sem se smejal. Toda vedi, potem zapadem smrti! Zato
te prosim, poprej mi napravi še zadnjo pojedino in po¬
vabi mi nanjo vse prijatelje, še enkrat bi se rad z njimi
veselil in od njih se poslovil, predno ti povem, kar za¬
htevaš, in zatem umrem!"

Žena je bila tega zadovoljna, napravila je poje¬
dino, povabila je nanjo prijatelje in vsi so bili dobre
volje. Le gospodar je bil potrt, ni se mogel razvedriti
in sredi pojedine je vstal od mize in stopil ven na
dvorišče, še zadnjikrat je hotel z očmi objeti svojo milo
domačijo.

Domača žival na dvorišču je bila žalostna, smilil
se ji je gospodar. Edino le petelin sredi svojih žena
je veselo kikerikal.

105

Pes je nanj zarenčal: „Kurent kurji, kaj rigaš?
Ali nimaš nič srca, ko vidiš našega ubogega gospo¬
darja, ki bo moral umreti!“

106

Petelin se je odrezal: „Kaj mi mar! Zakaj pa je
tak bedak naš gospodar! Glej mene, koliko imam jaz
žena in jih vladam, gospodar pa ima eno samo, pa da
bi tiste ne mogel ?“

To je gospodar čul. Pa se mu je zasvetilo! Ob
voglu hleva je ležal konec debele vrvi, ta konec je
pobral in ga porinil v žep. Potem se je vrnil v hišo,
sedel je za mizo in je bil tako dobre volje, da so se
vsi čudili. Pel je, trkal in pil s prijatelji, dokler se niso
razšli.

Zena je komaj čakala, da sta bila sama, potem pa
je hitela, zdaj ji naj le kar koj pove, zakaj se je smejal.
Gospodar pa ni rekel drugega kakor: „Zato!“ Potegnil
je iz žepa vrv in pričel z vrvjo opletati ženo po hrbtu,
opletal jo je tako dolgo, dokler ni rekla, da že dovolj
ve in da ji ni treba več praviti.

In živela sta še mnogo let in zelo srečno. —

107

Omer in Omerka.

ri so device kresovale. Na beli cesti sredi vasi
so netile kres, veselo so rajale okoli kresa in
zraven prelepo prepevale. Njih petje se je raz¬
legalo čez polje in brdo daleč v drugo deželo, tam je
živel mladi Omer s svojo majko.

108

Zbudil se je mladi Omer sredi noči in poklical je
svojega vernega hlapca. „Ali čuješ glas, ki prihaja od
izhoda? Ali je to glas drobnih ptic, ali je to glas čistih
devic? Obrzdaj, obrzdaj konjiča dva, da pojezdiva za
glasom 1“

Sedla sta ročno na iskra konjiča in pojezdila proti
izhodu, odkoder je prihajal glas, čez zeleno brdo, čez
ravno polje in priletela sta sredi vasi, kjer so kresovale
tri device, kresovale in lepo prepevale.

Omer je stopil s konja in prijazno vprašal: »Ka¬
tera izmed vas poje najlepše?"

Odgovorila mu je najstarejša, uljudno se mu je
poklonila in nasmejala: „Jaz sem hči župana, ki ne dela
drugega, nego preštevlje bele tolarje, jaz pojem kakor
veliki zvon."

Odgovorila mu je druga: „Moj oče, oskrbnik, ne
dela drugega, nego meri rumeno pšenico. Jaz pojem
kakor drobni ptič."

Tretjo pa je bilo sram, obrnila se je, da odide
stran, pa Omer jo ustavi in reče: »Povej še ti, kdo si
in kako poješ!"

Odgovorila je: »Omerka sem, uboge vdove hči,
in pojem le tako, kakor znam, reva."

Omer ji je podal roko in rekel: »Omerka od iz¬
hoda, ti boš moja žena, druga nobena! Se jutri pošljem
svojo majko, da te zasnubi."

Lepo sta se poslovila in Omer je z vernim hlapcem
odjahal nazaj proti zahodu čez širno polje, čez zeleno
brdo, na materin dom.

109

Drugo jutro mu veli mati, siva je bila in stara:
„Omer, moj sin, čas je, da se oženiš! Kam ti grem
prosit neveste?"

»Nikamor drugam, ljuba majka," je odgovoril
Omer, „nego na izhod k Omerki devici, ta bo moja
žena, druga nobena, njej sem dal svojo vero!"

Majka ga je zavrnila: „Ne maram neveste od iz¬
hoda, ne maram Omerke, nepoznane in revne ! Poiščem
ti nevesto od zahoda, košato in bogato, to vzameš!"

Tako je storila. Sla je snubit deklico z zahoda,
sto svatov jo je spremljalo, ne eden več, ne eden manj,
in ko so se vrnili z nevesto, se je ravnala poroka.
Hrupno in veselo je bilo ženitovanje, tri dni in tri noči
so sedeli za polnimi mizami nevesta in mati in svatje,
jedli so in pili, trkali in si nazdravljali in tri dni in tri
noči so jim godci godli okroglo: „Ditum ditum hop-
sasa, ditum ditum daja."

Ni pa bilo med veselimi svati ženina Omerja. Sam
je sedel v tihi kamrici, na slikani skrinjici, in pisal je
drobno pisemce: „Oj Omerka moja zlata, gotovo si že
čula o moji poroki in zdaj misliš trojno misel. Prvič
misliš, da sedim med svati poleg neveste; ako sedim,
nikdar naj ne vstanem! Drugič misliš, da nevesti po¬
ljubljam lice; ako ji ga poljubim, usahnejo naj mi
usta! Tretjič misliš, da bom počival poleg svoje ne¬
veste; ako bom počival, nikdar se naj ne prebudim!
To daj Bog! Omerka, mila moja devojka, moje srce je
tvoje, pridi mi naproti čez ravno polje, čez brdo ze¬
leno !“

110

Napisal je to pisemce in ga dal vernemu hlapcu,
da poleti z njim na izhod k Omerki devojki.

Omerka devojka je dobila drobno pismo v roke
in se ga močno prestrašila. Jokala se je in napisala je
odgovor: „V gori visoki je hladen vodnjak, v hladnem
vodnjaku je gruda snežena, vzemi, moj Omer, grudo
sneženo in jo pritisni na svoje prsi! Kakor se bo ta
gruda talila, tako se za taboj tali mi srce. Danes tri
dni ti pridem naproti!" Napisala je drobno pismo in
ga dala vernemu slugi, naj ga nese svojemu gospodu.

In ko je odposlala pismo, si je naročila v hišo
krojača, čevljarja in mizarja, da ji hite pripravljati po¬
ročno obleko in balo. In še je poslala po opletenke,
po najljubše ji prijateljice, da jo lepo opletajo, še lepše
jo oblačijo, kakor gre za veselo poroko.

Omerka ni kazala svoje žalosti, šalila se je in se
smejala pa so jo izpraševale opletenke, zakaj je tako
zlate volje, in Omerka jim je odgovorila: „Kaj ne bom
vesela, ko imam krojača v hiši, ki mi dela in mi šiva
lepo belo srajčico: ne predolgo, ne prekratko, saj ne
bom plesala v nji.“

In ko so jo v drugič vprašale, jim je zopet odgo¬
vorila: „Kaj ne bom vesela, ko imam čevljarja v hiši,
ki mi dela in mi šiva lepe nove čeveljce: ne prevelike,
ne premajhne, saj ne bom plesala v njih."

In še v tretjič jim je povedala, da je vesela, ker
ima mizarja v hiši: „On mi dela, on mi struže lepo
novo hišico, ne predolgo, ne prekratko, saj ne bom
plesala v nji."

111

Ko pa napoči tretji dan, je skrivaj izginila z doma
— odšla je Omerju naproti.

Sredi širokega polja sta se srečala. Srečala sta se,
nič nista rekla, le objela sta se in umrla od prevelike
tuge. To je gola, čista resnica!

Našli so ju mrtva in hoteli so ju pokopati v
skupen grob.

112

Toda Omerjeva majka ni dala, „Daleč narazen,"
je ukazala, »vsakega na svojo stran cerkve!“ In tako
se je zgodilo. Zakopali so ju: njega na zahodno stran
cerkve, njo na izhodno. —

Leto je teklo in glej čudo: iz njegovega groba
je pognala trta muškateljna, visoko se je vzpela po zidu
na streho in še čreznjo. Iz njenega groba pa je vzklila
rožica rumena, poganjala je više in više in preko cerkve
se združila s trto.

Mimo je peljala uglajena steza, po stezi so se še-
tali ljudje in se čudili: „Moj ti Bože, čudo veliko, ali
sta to mož in žena, ali sta to brat in sestra, ko se trta
okoli rože vije?"

Oni, ki so znali, so povedali: »Nista mož in žena,
nista brat in sestra, nego dragi sta in draga od zahoda
in izhoda. Živima ni majka dala se ljubiti, pa se ljubita
sedaj trta in rožica."

Čudo se je hitro razneslo po vsi deželi in vsa de¬
žela je žalovala za Omerjem in za Omerko. Žalovala je
tri dolga leta: leto dni se niso pele pesmi, dve leti se
niso glasile citre, tri leta so nosili črno!

113

g

Prav ne stori,

kdor daleč svojo hčer
moži.

njene g

relepa dolina šentjernejska, v nji je živel bogat
kmet, imel je ženo in tri otroke, dva sinova
in hčerko, ta hčerka je bila lepa, da je lepote
as segal v deveto vas in še dalj, daleč čez
mejo dežele.

Pa se je zgodilo, da je kmet jarem prirejenih vo-
letov gnal v bližnji trg — tam je bil sejem — da jih
proda. Kupčija se mu je obnesla in vesel lepega do¬
bička se usede v krčmo, pri poliču vina je hotel pri¬
čakati večerni hlad, potem bi se odpravil domov. Pa
mu prisede k mizi možak, brke je imel do ušes, črne,
svetle oči in velike, ostre zobe. Bil je živ in zgovoren,
besede je zavijal po tuje in vse je vedel o kmetu, kdo
je in odkod, in o njegovih ljudeh, to se je zdelo kmetu
kaj imenitno.

Sedela sta, pila in se smejala in tujec je tako na¬
peljal, da sta pričela kvartati.

114

Skraja je kmet dobival. Dobiček mu je dajal pogum,
stavljal je več in več — kar se sreča obrne na tujčevo
plat! Ni trajalo dolgo, pa se je ves dobiček in za do¬
bičkom še izkupiček za voleta iz kmetovega mošnjička
preselil v žepe tujca.

Kmeta je bolela izguba, še bolj ga je bilo sram,
kaj poreko doma, če se vrne s sejma brez volov in
brez denarja. Tujec pa se je smejal in ga tolažil;
sreča je opoteča, je dejal, naj le naprej igra, in ponujal
mu je novce nazaj na posodo. Kmetu je pijača jemala
trezni preudarek in nadaljevala sta igro. Toda kvarte
so mu slabo padale, slabo in slabše — tujec jih je
znal mešati! Kmet je bil kakor slep od vzbujene strasti:
ko je izgubil ves posojeni denar, igral je naprej na vero!
Tako je izgubljal goved za govedjo, konja za konjem
in še gozd in še travnike in še njive in nazadnje še
hišo, svoj in svoje družine ljubi dom. Tačas se je spomnil
svojcev. Stemnilo se mu je pred očmi in davil ga
je obup.

Tujec pa se je sklonil čez mizo in mu šepetnil:
j,Nič se ne boj, vse ti vrnem, domačijo in vse, še denar
povrh, če za ženo mi daš svojo hčer!“

Težek kamen se je odvalil kmetu s srca, hitro je
zgrabil tujčevo roko in udaril vanjo, hitro mu je dal
besedo in vero. Dogovorila sta se, da v treh dneh
Pride tujec po nevesto in bo poroka.

Hči je bila žalostna, ko je izvedela, da jo je oče
zaročil tujemu človeku daleč v neznane kraje, toda va¬
jena je bila spoštovati starše in jih ubogati brez prigovora.

115

Le mlajšemu bratu, najrajša ga je imela, je poto¬
žila svojo žalost, dala mu je za spomin zlat prstan in
še ga  je vprašala: „Bratec moj mlajši, ki te imam naj¬
rajši, kdaj se vidiva spet?“

Brata je skrbela njena možitev na tuje in odgo¬
voril je: „Kaj se mi zdi, sestrica ti, to se takrat na¬
merilo bo, kadar na petek nedelja bo!“

Sestra je zavekala: „To nikoli ni bilo in nikoli
ne bo, ne bo te več videlo moje oko!“

Brat je rekel: „Bog daj drugače!“ Bilo mu je
prehudo in skril se je tretji dan v šumo, ko je prišel
ženin s štiriindvajsetimi svati po nevesto.

Bogate darove so ji pripeljali, staro, prečudno zlat¬
nino in srebrnino in dragoceno, tuje blago. Svatba je

bila kratka, pa hrupna. Po svatbi so se jadrno od¬
peljali z bledo, mlado ženo.

Daleč, predaleč so se vozili, slednjič so dospeli
na ženinov dom.

Ženinov dom je stal na samem, imel je železne
duri in zamrežena okna, pod vso hišo so se razprosti-

116

rale široke, obokane kleti, na dvorišču za hišo so režali
divji psi in prenašali dolge, bele kosti, za dvoriščem se
je pričenjal temen gozd.

Zena je plaho gledala novi dom, mož pa jo je
vedel v gorenjo hišo in tam ji je rekel: „Ta moj dom
je zdaj tvoj dom. Tri leta sem koprnel po tebi, tri leta
in pol, zdaj te imam! Rad ti bom izpolnil vsako željo,
eno pa te prosim, ne pozabi: moja žena si, kar sem
jaz, to si ti, moja radost je tvoja radost, moja žalost
tvoja žalost, če ne moreš hvaliti, pa molči!“

Težko se je mlada žena privajala novemu življenju.
Včasih je bila po več dni sama doma, če je mož s svo¬
jimi hlapci odhajal po neznanih opravkih. Tiha groza
jo je dušila v takih nočeh, v spanju je čula čudne ro-
pote, peket konjskih kopit, zamolkle klike, loputanje
duri, moža pa ni bilo blizu, niti nobenega hlapcev.

Razodela je možu, kako grozo prestaje, ko ga ni
doma. Mož pa se je smejal, bliskali so se mu ostri
zobje in rekel je: »Moja žena ne sme biti zajec! Glej,
kaj sem ti prinesel!" In dal ji je par krasnih uhanov,
rekel je, da so povrhnji dobiček iz dobre kupčije.
Zvečer pa je pripravil veselo gostijo za vso družino,
godli so cigani, pelo se je in plesalo v pozno noč, toda
veseli hrup ni mogel zatreti skrbi in žalosti v srcu
mlade žene.

Tako se je iztekalo leto.

Neki dan je bil mož s svojimi štiriindvajsetimi
hlapci zopet z doma. Ni povedal, kdaj se vrne. Mlada
žena se je ta dan posebno otožno spominjala na pre-

117

tekla lepa leta med svojci, na očeta, na mater, na oba
brata, njih vseh že tako dolgo ni videla. In ko je zvečer
zaspala, se ji zasanja, da vidi mlajšega brata, ki ga je
imela najrajša: pogrezal se je v grob in z roko jo je
pozdravljal! Zbudila se je v solzah, bilo jo je čuda
strah in nažgala si je luč.

Komaj pa nažge luč, že začuje ropot in prepir,
koraki so se bližali njenim durim in v sobo je stopil
njen mož, vroč, rdeč in osoren. „Kaj bdiš? Cernu ta
luč? Na kaj prežiš?“

Zbala se je njegovega pogleda in je rekla, da ji
le skrb zanj ne da spati.

Pomiril se je in ji je velel, naj brez skrbi zaspi;
prišel je le za hip domov, je rekel, nujni posli ga kli¬
čejo zopet odtod. „Na, norica," je rekel, „ko se naspiš,
oglej si igračke, ki sem ti jih prinesel!“ Vrgel je na
mizo škatljico in odšel in v hiši je skoraj zavladal mir.
Mladi ženi pa vso noč ni izginila izpred oči grozna
podoba ubogega brata in težko je pričakovala dne.

Zgodaj je vstala [in ko je zagledala na mizi ška¬
tljico, spomnila se je moževega darila to noč. Vzela je
škatljico v roko in sedla k oknu. Dvignila je pokrov
in zalesketala ji je pred očmi dragocena zlatnina, uhani,
igle, prstani in drugi lišp. Med prstani pa je bil eden,
tega je vzela iz škatljice in ko ga je obračala in gle¬
dala, ji je zastalo srce in oprla se je na polico pri oknu,
da ni zdrknila na tla; spoznala je prstan, ki ga je dala
mlajšemu bratu v spomin pred poroko!"

118

Čutila je, bratu se je zgodilo nekaj groznega! Ne¬
znana sila jo je gnala, le hitro odtod in domov! Drhtela
je, brisala si mokre oči, tavala po sobi, oblačila se in
zraven obupavala, da je tako počasna in zmedena.

Pa se tisti čas pridrvi po cesti hitri jezdec, pred
hišo obstane, zaškripajo težke duri. In mlada žena, predno
je pogledala skoz okno, že ga je čula po stopnjicah,
klical je njeno ime in zdajci je spoznala glas, bil je
ljubi glas starejšega brata! Odprla je duri, zletela mu
je v naročje, zaihtela je in omedlela.

Skrbno je nesel brat preljubo sestrico na belo
posteljco. Ozrl se je po izbi, videl je zlatnino v ška-
tljici, posebej na polici je ležal prstan, spoznal ga je,
da je mlajšega brata, in spravil ga je.

Sestra ko je odprla oči, se je brata oklenila okoli
vratu in prva ji je bila beseda: „Kaj se je zgodilo ubo¬
gemu mlajšemu bratu ?“

Starejši brat jo je prijazno pobožal in je odgo¬
voril : „Mlajši brat te pozdravlja in tudi tvojega moža,
oženil se bo in pošilja me, da vaju povabim in spremim
na njegovo svatbo."

Sestra se je globoko oddehnila, vesela, da je
njen strah bil prazen. Prijazno sta se pogovarjala z
bratom in čakala moža.

V mraku se je s hlapci vrnil mož. Bil je dobre
volje in glasen. Brata je začuden pogledal, pa ko mu
je ta z lepo besedo izročil povabilo na mlajšega brata
svatbo, mu je udaril v roko in rekel, da jutri na vse
zgodaj odrinejo. In zvečer je bila bratu na čast bogata

119

gostija, godba in ples, brat in mož sta si napijala, se
objemala in poljubovala in po dolgem času se je tudi
mlada žena zopet enkrat od srca smejala.

Drugo jutro še pred zoro so se odpravili na pot
mož, žena in brat, štiri konje so imeli vprežene, dirjali
so kakor vrag in mož in brat sta po poti vriskala in
streljala, kakor se spodobi svatom. Proti večeru so se
približali vasi, kjer je stal žene rojstni dom. Z visokih
lin se je čulo premilo zvonjenje.

Sestro je stisnilo pri srcu in je rekla: „Cuj, pre¬
ljubi bratec ti, kaj tako žalostno zvoni?"

Brat jo je rahlo prijel za belo roko in je odgo¬
voril: „Le tiho, tiho, sestrica, naša je navada ta, oj

navada blažena, ko solnce za goro stoji, da povsod lepo
zvoni."

Zavili so k hiši in zapeljali na dvorišče.

„Kaj, vraga, žagajo in zbijajo v hiši ?“ je vprašal
mož in je postal.

Zasmejal se je brat in rekel: „Bališče bratu de¬
lajo, še skrinjo mu narejajo." Prijel je moža pod pa¬
zduho in ga veselo vedel čez stopnjice v vežo.

Na pragu jim pride naproti mati.

„Preljuba moja mati," je zaklicala žena in jih
objela, „recite mi, razkrite mi, kaj v naši hiši se godi,
zakaj se vam solze oči?"

Mati je odgovorila: „Jokam se zaradi neveste, ki
mi je vzela sina."

Odprla je duri. V ozki kamrici sta goreli dve
vrsti visokih sveč, med njima je ležal na mrtvaškem

120

odru mlajši brat. Bled je bil, brez krvi, roki je imel
sklenjeni na prsih, prst pa, ki mu je sestra nanj na-
teknila prstan, je bil odsekan.

Mož je pogledal mrliču v lice, obledel je in se
zasukal. Toda za njim je stal brat, z močno roko ga
je zgrabil za vrat in podrl na tla. Prihitela je družina,
zvezala ga je in vrgla v klet.

Se tisto noč so odjahali vojaki na ujetega roparja
dom in uklenili njegove hlapce in pajdaše.

M

121

Desetnica.

Ne

ivela sta gospod in gospa, oba mlada, lepa in
bogata. Imela sta devet otrok, same deklice,
in sta bila od srca jih vesela,
d dan sta se po svoji ljubi navadi zopet spre-
vajala po visokem gradu in gospod je pogledal gospe
v črne oči in je rekel: „Bog daj nama še desetega otroka",
in gospa je odgovorila: „Bog ga nama daj, toda sinka,
ne hčerke, kajti če dobiva deseto hčer, ji bo po starih
knjigah sojeno, da mora z doma in brez miru in sreče
po svetu."

In res, zgodi se, da se jima rodi dete, deseto dete,
toda ne sinek, ki sta si ga želela, ampak hčerka, deseta
hčerka. Ime sta ji dala Alenčica.

Alenčica se je redila in je rasla, telesa je bila šib¬
kega in tihe, svoje pameti, govorila ni mnogo in rada
je bila zamišljena. Gospodu in gospe se je smilila za¬
radi sojene ji nesreče in bolj sta jo rada imela ko druge.
Kadar ji je mati kruha dajala, vsakikrat se je milo jo¬
kala. Alenčica je to videla in začudena je vpraševala:

122

„Mati moja, kaj je to? Ko drugim kruha režete, veselo
se jim smejete, ko meni pa ga dajete, vselej se milo
jokate!“

Mati je dolgo prikrivala vzrok svoje žalosti, a ko
je Alenčica dosegla štirinajst let, ni ji dalo več molčati,
glasno se je razjokala in je hčerki povedala: „Kaj se
ne bi jokala, ko si deseta hči, desetnica, in ti je zato
po starih knjigah namenjeno, da moraš z doma in brez
miru in sreče po svetu ! Pa saj te ne pustim po svetu,
šibka moja hčerka, in ako bo že morala katera z doma,
naj pa gre namesto tebe starejša hči Marjetica, starejša
je, močnejša je, laže bo hodila, laže se psom branila
po tujih cestah."

Alenčica pa je ostala mirna in ni se ustrašila ma¬
terinih besed. „Kakor mi je sojeno, tako bodi!" je rekla.

Sla je tiho na ograjeni vrtec, rožice so se pregi¬
bale za njo, in ko se je prijazno z njimi pogovarjala,
prileti drobna ptičica, v kljunčku je držala prstan zlat,
izpustila ga je Alenčici v belo roko in je prelepo za¬
pela: „Alenčica, desetnica, mati naj speko popotnico,
vanjo zamesijo ta zlati prstan, in ko bo popotnica ru¬
mena in spečena, naj jo razrežejo na deset kosov, za
vsako hčer en kos, katera dobi prstan, ona mora v de¬
setino, v tujino."

Alenčica je pomerila prstan, bil ji je prav in všeč,
nesla ga je materi in ji verno sporočila, kakor ji je na¬
ročila drobna ptičica. „Ne žalujte, mati," je rekla, „če
mi je namenjeno, da moram jaz po svetu, doma ne bi
našla sreče!"

123

Mati je ubogala, spekla je popotnico, zaznamovala
si je pa konec, kamor je zamesila zlati prstan. Sklenila
je v svojem srcu, da ga da starejši hčeri, Marjetici, češ,
starejša je, močnejša je, laže bo hodila, laže po tujih
cestah se psom branila. In ko je bila popotnica rumena
in pečena, razrezala jo je na deset kosov in dala vsaki
hčeri enega. Alenčica komaj je v svoj kos vgriznila,
koj je začutila zlati prstan.

Mati je vprašala: „Katera je dobila prstan?" in
pogledala je Marjetico, mislila je: ta ga ima. A vse so
dejale: „Jaz ne!“, le Alenčica je molčala, zlati prstan
je v rokah držala. Nateknila si ga je na prst, milo se
je nasmehnila in potem je rekla: „Bog vas obvari, mati
moja, Bog vas obvari, oče moj, in Bog vas obvari,
devet sestric, jaz moram v desetino, v tujino!" Nave¬
zala si je culico in se pripravila na pot.

Mati je zaplakala: „0, bridkosti mojih je dosti!
Ko odhajaš, vsaj to povej, ali se kdaj povrneš v gosti?"

In desetnica je odgovorila: „0, tudi mojih brid¬
kosti je dosti, dolga bo pot mi, neznana bo pot mi, ne¬
mara takrat šele pridem vam v gosti, kadar trikrat svet
obšla bom, ko se sedem zaporedom praznikov bo po¬
svečevalo, dve nedelji vkupe praznovalo!“

Mater so dušile solze in ihteč je govorila: „Preveč
mojih je bridkosti, zdaj vem, nikdar ne vrneš nam se
v gosti!“

Desetnica jo je žalostna poljubila in ji odvrnila:
„Ce me mimo pot pripelje, Bog ve, če me še spoznate."

124

Slekla je svileno obleko, oblekla si raztrgano in
načela svojo pot. Klicale so jo sestre nazaj: „Alenčica,
pomudi se, glej, starši omedlujejo!“ in prosili so jo:
„Alenčica, vsaj enkrat še se obrni nazaj, da te zadnji¬
krat vidimo v obraz.“

Toda ona je rekla: „Kaj se bom obračala, vam srce
podirala, zgodi se, kar mi je usojeno!" In šla je naprej.

Sla je in ni vedela, kje bo kosila, ni vedela, kje
bo večerjala, kje bo nočila. Toda ni imela skrbi zato;
ves svet ji je bil pogrnjena miza, ves svet ji je bil dom.
Tiček in riba, psiček in srna, studenec in skala, drevo
in cvetlica so ji bili bratje in sestre, so jo spremljali,
jo kratkočasili, jo varovali in jo redili.

In privedla jo je pot skoz temen gozd. V gozdu
jo je zalotila noč, Alenčica je trudna sedla pod košati
hrast in rekla: „Ljubi hrast, bratec po Bogu, nocoj
bom pri tebi prenočevala." Toda hrast je zamajal svoje
veje in jo posvaril: „Beži izpod mene, desetnica, sestrica
po Bogu, nocoj bo strašno treskalo, kadar bo prvič
treščilo, bo precej v mene treščilo." In desetnica se je
lepo zahvalila hrastu, stopila je naprej in ko pride pod
visoko smreko, se je trudna ulegla pod njo. Toda vi¬
soka smreka je zašumela z vrhom in rekla: „Beži izpod
mene, desetnica, sestrica po Bogu, nocoj bo strašno
treskalo, kadar bo drugič treščilo, bo precej v mene
treščilo." Desetnica se je zopet lepo zahvalila in šla
naprej, da je prišla pod zeleni gaber, zeleni gaber pa
jo je prijazno sprejel in pozdravil: „Le mirno zaspi,

125

desetnica, sestrica po Bogu, ne boj se nevihte, v me
nikdar ne trešči, ker je svoje dni sama Devica Marija
počivala pod gabrom." Ponoči je treščilo v hrast in v
smreko, desetnica pa je zjutraj zdrava zapustila svojo
zeleno posteljco pod prijaznim gabrom in krenila naprej,
kamor jo je vodila neznana pot, iz dežele v deželo,
brez kraja in miru.

Po besedi in vedenju so jo ljudje spoznali, da je
deseta sestra, in nobena hiša je ni pustila mimo brez

126

daru; toda nikoder ni obstala in če so ji še tako dobro
stregli — ampak gnalo jo je dalje.

Tako je hodila sedem let, prehodila je dežele od
jutra do zahoda, pa pride neki večer pred graščino,
notri so hrupno godli godci. Na pragu je stal gospod
in je sprejemal svate. Spoznala je svojega očeta.

Globoko se mu je priklonila in lepo ga je popro¬
sila, da bi jo imeli čez noč v graščini. Gospod je ni
spoznal. „Sirota raztrgana," ji je rekel, „pojdi, le pojdi
noter v kuhinjo obokano in prosi gospo, da te obdrže
čez noč!“

Notri v kuhinji obokani, ob ognjišču je sedela
gospa, njena mati, in je vzdihovala: „Danes praznujemo
vesel dan, bil bi pa še veselejši, če bi bila doma tudi
najmlajša hči, najmlajša hči Alenčica, sam Bog ve, ali
še živi in kje jo nosijo tla.“

Desetnica se ji je globoko priklonila in lepo jo
poprosila, da sme to noč ostati v gradu.

Gospa je ni spoznala in jo je zavrnila: „Umazana
si, mršava si, nikjer te nimamo imeti. Danes možimo
starejšo hčer Marjetico, hiša je polna daljnih ljudi. Pre¬
nočuj, sirota, koder veš in znaš, saj tudi moja najmlajša
hči, preljuba moja Alenčica, Bog ve, kje pod milim nebom
noči! Le pojdi, pojdi v božjem imenu, pri nas ne moreš
prenočiti."

Desetnica se je okrenila, krvavo solzo je potočila,
in ko si jo je brisala z drobno roko, zalesketal se ji je
na prstu zlati prstan. Mati ga je s čudom zagledala, uprla
je oči v deklico, spoznala jo je, zakričala je, širila je

127

roke in se hotela vzdigniti, pa je omedlela. Desetnica
se je žalostna ozrla nanjo, potem je odšla iz graščine.
Zagrnila jo je temna noč, iz graščine so klicali za njo,
toda priklicali je niso. — Zelena ledinica ji je bila bla¬
zinica, zelena vejica ji je bila odejica.

In pot jo je vodila zopet naprej iz dežele v de¬
želo, kakor ji je bilo sojeno. Pisani gaji in tihi logi so
ji razodeli marsikako skrivno moč, več je vedela nego
navadni ljudje, mnogim je pomagala. Obstanka pa ni
imela nikoder in usoda jo je gnala po širnem svetu, od
zapada do jutra in nazaj.

Preteklo je zopet sedem let. Čez zeleni breg je
prihajala desetnica pa je začula milo zvonjenje. Ustavila
se je pri prvi hiši in vprašala, kaj zvoni tako milo. In
povedali so ji: „Grajska gospa že mesec dni umira in
ne more umreti, devet hčera ji kleči ob postelji in ji
moli za odrešenje in za srečno smrt, a gospa milo vzdiha,
solze toči in umreti ji ni moč. Zdaj pojo še zvonovi, da
ji olajšajo smrt.“

Desetnica je zletela v grad. V beli kamrici, na
beli posteljci je ležala grajska gospa, njena rodna mati,
milo je ječala in mokre so ji bile oči. Okoli pa je kle¬
čalo devet hčera, bile so črno oblečene in glasno so
molile.

Desetnica je tiho stopila k vzglavju in z drobno
roko je pogladila materi mrzlo čelo in vroče oči in
mati je začutila in videla zlati prstan na drobni roki,
pomirila se je in v srečnem smehljaju je izdihnila svojo
dušo.

128

Desetnica pa je tiho, kakor je prišla, zopet zapu¬
stila belo kamrico in visoki grad, nikdo je ni spoznal,
naprej je šla svojo pot, zemlja je pila njene grenke
solzice, vetrič ji je hladil vroča lica, tiček droban ji je
tolažil srce. Naprej je šla, nikdar več je ni bilo v do¬
mači kraj. Morebiti še živi, morebiti je umrla,

al’ na polju, al’ na cesti,

Bog -  ve, na katerem mesti . . .

129

9

Gospod in hruška.

roče je bilo, gospod je sedel pri kosilu in v
potu svojega obraza se trudil z vilicami in z
nožem. Ko ni mogel več, je globoko vzdihnil,
se je nazaj in pričel je presti čas. Kdor ne ve,
kako se prede čas, temu bodi povedano, da se čas
prede takole: kazalec ene roke se upre v palec druge,
kazalec druge pa v palec prve, potem se en palec in
kazalec ločita, da se v polukrogu zopet poiščeta, nakar
drugi palec in kazalec nastopita enako pot in tako lepo
naprej.

Tako je delavni gospod marljivo predel čas in
gledal predse, in ko je bilo napredenega že precej
vatlov časa, mu je pogled obstal na lepih rumenih
hruškah, ki so vabljivo visele zunaj na vrtu prav pred
oknom.

„Lačen nisem," je rekel gospod, „ali te vrste
hruške poznam; niso ne presladke, ne prekisle in močno
sočnate so, dobre bi bile za žejo!“

naslonil

130

In gospod je poklical medveda, da natrese hruške
z drevesa in mu jih prinese. Imel je medveda v službi,
da mu je ravnal čebele.

Medved se je udano priklonil in je odhacal ven
vrt. Ko pa pride do hruške, mu šine v glavo po-

131

9 *

mislek, ali je dolžan otresati hruško ali ne, ker je na¬
stavljen le za čebele. Sedel je v senco in premišljeval
to vprašanje.

Gospod je sedel za mizo, puhal je sapo skozi de¬
bele ustnice in gledal je in čakal, da se potrese drevo
in doli padejo hruške. In ker je bil tak, da ni mogel
niti za hip biti brez dela, je predel čas. Napredel ga
je zopet en vatel, dva vatla, napredel je tri vatle, hruške
pa so še zmeraj mirno visele na drevesu in vabljivo
se mu smejale skozi okno.

„Ali bo kaj, ali ne bo nič,“ je rekel in je zaklical
lovca. „Lovec, stopi, stopi s puško za medvedom, tebe
se boji — da mi že skoraj potrese to hruško, da bodo
hruške doli padale!"

Lovec se je vzravnal, vojaški je pozdravil in je
odkorakal iz sobane: ena dve, ena dve. Zunaj pa je
zamrmral, sedel na prag, potegnil pipico iz žepa, kamor
jo je bil v hitrici vteknil, zapalil si jo je in potem rekel:
„Zdajle je opoldanski premor in počitek in je ni pravice,
ki bi me silila k delu!" Tako je mrmral, sedeč na pragu,
in je žulil svojo pipico, gospod pa je čakal za mizo,
gledal hruško in cedil sline. Čakal je in čakal, toda
hruške so mirno visele pred oknom, medved ni tresel
drevesa, lovec ni streljal medveda.

Gospoda je obšla žalost. „Tako se godi na svetu",
je rekel, „dobrota je res sirota! Kako lepo ravnam s
svojo družino, kako krščansko, in v zahvalo imam, da
niti hruške ne dobim na svoj ukaz. Zoper mojo voljo
me silijo v strogost." Poklical je palico. „Palica“, ji je

132

ukazal, „srce mi krvavi, ali jaz ne morem drugače! Idi
in udari lovca, da bo lovec streljal na medveda, da bo
medved potresel to hruško, da bodo hruške doli padale!"

Palica se je do tal priklonila in je zaplesala skozi
vrata. Zunaj pa se je izpodteknila ob sedečem lovcu
in je padla na vse štiri. Lovec jo je pobral, ji strkal
prah in jo potem vprašal, kam se ji tako mudi.

„E,“ je rekla palica in malo sram jo je bilo, „tebe
naj udarim, ker ne streljaš medveda, da bi medved po¬
tresel hruško, da bi hruške doli padale." —

„Saj nismo neumni", se je zasmejal lovec, „da bi
se pretepali med seboj, danes ti mene, jutri jaz tebe,
kakor se bo sanjalo gospodu. Vsi smo enaki reveži sužnji
in najboljše je za nas, da zvesto držimo vkupe, eden za
vse, vsi za enega!" —

Palica je odgovorila: „Jaz sem neumna ženska,
ne razumem postav, ali zdi se mi, da prav govoriš!
Sploh imaš ti dokaj lepšo brado, kakor jo ima gospod!"

Gospod pa je čakal in čakal, predel je čas, cedil
je sline, toda hruške so mirno visele pred oknom, medved
ni tresel drevesa, lovec ni streljal medveda, palica ni
tepla lovca.

Gospod se je razsrdil. „Glej, glej," je rekel, »dru¬
žina se mi torej očitno upira! — Nič več ni poštenja
na svetu, ne vere! Le počakaj me, druhal, jaz ti po¬
kažem! — Ogenj!" je zaklical, »ogenj, ukažem ti, idi
tja in ožgi mi brez usmiljenja palico, da bo palica uda¬
rila lovca, da bo lovec streljal medveda, da bo medved
potresel to hruško, da bodo hruške doli padale!"

133

Ogenj se je tako udano priklonil, da je poliznil
tla, in švignil je ven. Zunaj pa so si pravkar ležali okoli
vratu drevo, medved, lovec in palica in si prisegali
večno pobratimstvo. Ta prizor je tako ogrel ogenj, da
je skočil na klop in v plamenečih besedah iskreno na¬
zdravil vročemu bratoljubju, ki vsem žari v vnetih srcih.

Gospod je čakal, čakal je in čakal in naposled je
obupal. Vstal je, šel je skoz sobo, odprl je duri in
stopil je na prag.

Stopil je na prag in hotel je reči — pa ni mu bilo
treba ničesar: ogenj ga je zagledal, skočil je s klopi,
zbegan je švignil semtertja in ožgal palico, palica je
prestrašena udarila na desno in levo, zadela tudi lovca
in ogenj in medveda, lovec je streljal, kamor je neslo,
zadel je medveda v šapo, gospoda pa v nogo, medved
je zatulil in se zaletal v hruško, hruške so doli padale,
okoli drevesa pa so se drvili medved, lovec, palica,
ogenj in gospod. Drvili so se in pomendrali so vse

134

lepe, rumene hruške, ogenj je zadel ob streho in jo
zapalil, vsa družina je zbežala in ostala sta sama drevo
in gospod.

Gospod je sedel v travi, brisal si je rano in ža¬
lostno je gledal gorečo hišo.

Drevesu pa ni dalo miru, moralo je razodeti svojo
modrost in je izpregovorilo: „Kaj ti pravim, gospod!
Sam bi šel po hruške, pa bi vsega tega ne bilo!“

To je res! Toda pomislite, kje bi bila potem ta
historija! —

135







'

■

.

.

■

.

V': " 'V 'V*. ■ :\nV. v  ; r ■», i ; V-> jHv * : Y; ;

■

.

r :C : y-y 5 :-■:■■■ ■.-'.■■■

'

.'..V - '


■ '


■


*■'<?*< ,, ,  - % r  ■ ;

■ ‘

' ■ .. • --v' ; š -r'W - r :.,

i.r ’?*■'<:  ■

.■. • '. -. .. • ...

.v .. . r  ■ y,-v. ::

• i ■:  .-.n,;.,..

. ^ ** , ♦ * :

.. v ; , ...Y..\;, ,;v •'v' r. : .. :

* -

S:*? ;J{- r  'i' 'a “'€• *'*  ?■ ’■  :  ■ ti-č  ' <:

■•V...-:


NARODNO IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

GS

0  39  271

201104135  COBISS E