ANKA£JEVE 1934 KATHREINER KNEIPP-ova sladna kava in PRAVI :FRANCK: sta nerazdružljiva prijatelja Vprašajte Vašega zdravnika, ön Vam bo rekel, kako zdrava je ta pijača! 100%, domača izdelka. CIKORIJA Naš pravi domači izdelek! Najcenejše in najbolj učinkovito zdravilo proti bolezni Želodca je MUCCU/MC tnihtcalna voda ki ima svoje izvire v vrelcih Tetnpel'Styda*DoHot Jarnos teiti gkoT(\ pristno Ime SCHICHTjamči za kakovost MILO SCHICHT0'" JEL SM hripavosti, katarju _ r pomagajo sigurno KäiSCPieve V lekarnah, drog. inkjer so vidni plakati. ' P m u $ pristna terpentinska krema za čevlje DELAVSKI MESEČNIK »SVOBODA« izhaja vsakega 1. v mesecu in stane na leto Din 36-—, polletno Din 18’— ceni: Din 15- Za člane Cankarjeve družbe se dobe sledeče knjige po znižani Jack London,- Železna peta. Soc. roman. 2 knjigi. Prev. I. Vuk Karl Marx: Kapital. Vezana knjiga.............................. Iv. Cankar-Delak,- Hlapec Jernej In njegova pravica . Ivan Vuk,- V znamenju Hdlleyeve repatice. Ilust.L.Ravnlhar broširano............................................... vezano ............................... ................. A. Koievnikov: Jeromkln krog. Povest za mladino in odrasle Ilustriral 1. Mračkovskl. Iz ruščine prevedel Iv. Vuk . . . Aleksander Blok: Dvanajst. Ilust.M.Maleš. Iz ruščine Mile Klopčič Angelo Cerkvenik: OllšČenJe. Drama ..... Angelo Cerkvenik, Daj nam danes naš vsakdanji kruh Jack London, Noš z brazgotino. V prevodu Tone Seliškarja Liam 0’Flaherti: Zver se Je prebudila................... Weisskopf, Komur ni dana Izbira.................... Lovro Kuhar: Povesti . . Abditus: idejni predhodniki današnjega socializma En komunizma .................................................. Rudolf Golouh: Kriza. Drama.................................... Mihail Zoščenko: Tako se Rusija smeje. Prevedel Iv. Vuk Naroča se: Uprava „Svobode", Ljubljana, poštni predal št. 290 n so- n lo-— n 12-— n 20-— n 10 — n 10-- n 10-- n 8-- n 8 — m 8- n 8’- m 6-- « 6 — a 6-- » 14- št. 290 KOLEDAR CANKARJEVE DRUŽBE .IZDALA TISKAL ZA NAVADNO LETO 19 3 4 S SODELOVANJEM ODBORA C. D. UREDIL TALPA 1 48241 > a tf>Wi r,vjs»; rlflp ohopi ^ 4 (oš CANKARJEVA DRUŽBA V LJUBLJANI A LJUDSKA TISKARNA V MARIBORU 1 P Novo leto 2 T Makarij 3 S Genovefa 4 C Tit, Angela 5 P Telesfor 6 S Sv. 3 kralji 7 N Valemln 8 P Severin C 9 T Julijan 10 S Pavel pušč 11 C Hlgln 12 P Ernest 13 S Veronika 14 N Sretko 15 P Mavridj # 16 T Marcel 17 S Anton pušč. 18 C Petra st. 19 P Marij 20 S Fab. In Seb 21 N Neža 22 P Vincenc 3 23 T Alfonz 24 S Timotej 25 C Pavel spr. 26 P Polikarp 27 S Janez zl. 28 N Marjeta 29 P Franc Sal. 30 T Martina ® 31 S Peter N. 1 C Ignac 2 P Svetnica 3 S Blaž 4 N Andrej V. 5 P Agata 6 T Doroteja 7 S Rihard t 8 C Janez od M 9 P Apolonija 10 S Sholastika 11 N Lurdska M 12 P Evlalija 13 T Pust 14 S Peoeinlca# 15 C Favstin 16 P Julijana 17 S Konstanc. 18 N Simeon 19 P Konrad 20 T Aleksander 21 S Eleonora 3 22 C Petra st. 23 P Peter Dam 24 S Matija 25 N Valpurga 26 P Matilda 27 T Leander 28 S Makarij 1 C Albin ® 2 P Slmplic. 3 S Kunlgunda 4 N Kazimir 5 P Friderik 6 T Fridolin 7 S Tomaž. A. 8 C Janez t 9 P Frančiška 10 S 40 muč. 11 N Rozina 12 P Gregor V. 13 T Roderlh 14 -S Matilda 15 C Klemen fl 16 P Herbert 17 S Gertruda 18 N Ciril J. 19 P Jožef 20 T Berta 21 S Benedikt 22 C Katarina 23 P Oton 3 24 S Gabrijel 25 N Cv. nedelja 26 P Feliks 27 T Janez Dam 2J S Janez Kap. 29 C Vel četrtek 30 P Vel. petek 31 S Vel. sob. C 1 N Vel. noč 2 P Vel. pon. 3 T Rihard 4 S Izidor 5 C Vincenc 6 P Celestin 7 S Herman 4 8 N Dioniz, Alb. 9 P Kleofa 10 T Ezekljel 11 S Leon I. 12 C Julij I. 13 P Ida 14 S Justin 9 15 N 16 P 17 T 18 S 19 C 20 P 21 S Htlena Benedikt Rudolf Apolonij Ema Sulp., Neža Herodion 3 22 N 23 P 24 T 25 S 26 C 2? P 28 S Soterin Kaj Adalbert Jutlj Marko Klet In M. Peregrin Pavel 29 N Peter, m. C 30 P Katarina 1 T Praz. Dela 2 S Aianazij. 3 C Najd. sv. k 4 P Florijan 5 S Herbert 6 N Jan. Ev. t 7 P Stanislav 8 T Prik Mih. 9 S Gregor Nac 10 C Vnebohod 11 P Mameit 12 S Panuradj 13 N Servaclj fl 14 P Bonifacij 15 T Zofija 16 S Janez Nep 17 C Paskal 18 P Venancij 19 S Celestin 20 N Binkošti 21 P Blnk p. ) ?2 T Emil 23 S Dezlderlj 24 C Marija P. 15 P Urban 26 S Filip Ner. 21 N Sv. Trojica 28 P Just 9 29 T Mariia M. 30 S Ferdinand 31 C Telovo 1 P Gracijana 2 S Erazem 3 N Klotilda 4 P Franc K. <£ 5 T Bonifacij 6 S Noibert 7 C Robert 8 P Medard 9 S Prim. in F. 10 N Marjeta 11 P Barnaba 12 T Ivan F • 13 S Anton Pad 14 C Baziiij 15 P Vid in tov. 16 S Beno, Jošt 17 N Adolf 18 P Mirk,Marc 19 T Julijana 20 S Silver!j 3 21 C Alojzij 22 P Pavlin 23 S Cenon 24 N Jan Kr. 25 P Viljem 26 T Jan. In P»v. 27 S Hrma ® 28 C Vldovdan 29 P Pet. In P. 30 S Sp. sv. Pav. 1Q34 JULIJ AVGUST SEPTEMBER OKTOBER NOVEMBER 1 N Teobald 2 P Obisk M.D. 3 T Helodor C 4 S Urh. Berta 5 C Ciril In M 6 P Izaija 7 S Vlllbald 8 N Kilijau 9 P Anatolija 10 T Amalija 11 S Pij I. pap# 12 C Mohor in F 13 P Ariaklet 14 S Bonavent. 15 N Henrik I. 16 P Marija K. 17 T Alekslj 18 S Friderik 19 C Vincenc 3 20 P Elija, Jer 21 S Danijel 22 N Marija 23 P Apolinar 24 T Kristina 25 S Jakob 26 C Ana # 27 P Pantaleon 23 S VI« tor 29 N Marta 30 P Abdon 31 T Ignacij 1 S Vezi sv. P. 2 C Porcijunk j 3 P Alfonz •* S Dominik 5 N MarijiTS^ 6 P Sikst 7 T Kajetan 8 S Cirjak 9 C Roman 10 P Lovrenc # 11 S Suzana 1^ N' Klara 13 P Kasljan 14 T Ev/eblj 15 S Vnebovz. 16 C Rok 17 P Bertram 18 S Helena 3 19 N Ludvik 20 P Stefan 21 T Ivana Fr. 22 S Timotej 23 C Filip 24 P Jernej ® 25 S Ludvik 2Ü NCTiirin 27 P Josip Kal. 28 T Avguštin 29 S Obgl. J. Kr 30 C Roza 31 P Rajmund C 1 S Egldlj_____ 2 N Izabela 3 P Dorotea 4 T Rozalija 5 S Justin 6 C Magnus 7 P Regina 8 S Roj. D. M. 9 N Peter KI. * 10 P Nikolaj 11 T Prot in H. 12 S Macedonlj 13 C Vlrgillj 14 P Notburga 15 S Maiija / ž. lo N Ljudmila J 17 P Lambert 18 T Tomaž 19 S Januarlj 20 C Evstahij 21 P Matej ap. 22 S Tomaž 23 N Tekla $ 24 P Rupert 25 T Kleofa 26 S Justina 27 C Koz.1.Dam. 28 P Vencelj 29 S Mihael 3U N Hieronim £ 1 P Remigij 2 T Teofll 3 S Kandid 4 C Franc As. 5 P Placid 6 S Bruno / N Rožni ven 8 P Brigita 0 9 T Dioniz 10 S Franc Borg 11 C Nikozij 12 P Maks 13 S Edvard 14 N Kalist 15 P Terezija J 16 T Gal 17 S Jadviga 18 C Luka ev. 19 P Peter Alk. 20 S Janez K. 21 N Uišiiia 22 P Kordula S 23 T Ivan Kap. 24 S Rafael 25 C Krlzant 26 P Evarlst 2' S Frumencij 28 N Simon 1. J. 29 P Narcis 30 T Alfonz <£ 31 S Volbenk 1 C Vsi svetn. 2 P Veine duše 3 S Viktorln 4 N Karel Bor. 5 P Cah. in E. 6 T Lenart I S Engelbert# 8 C Bogomir 9 P Teodor 10 S Andrej 11 N Martin šk. 12 P Kuno 13 T Stanislav 14 S Jozafat J 15 C Leopold 16 P Otmar 17 S Oregorlj ItTR Oton 19 P Elizabeta 20 T Feliks 21 S Matij. d. « 22 C Cecilija 23 P Klemen 24 S Janez_______ 25 N Katarina 26 P Silvester 27 T Virgil 28 S Sosten 29 C Saturnin C 30 P Andrej DECEMBER 1 S Drž. praz. 2 N Bibi|ar>a 3 P Franc Ks. 4 T Barbara 5 S Saba 6 C Nikolaj • 7 P Ambrozij 8 S Spoč.M.D. 9 N Leokadija 1J P Judita 11 T Damaz 12 S Maksencij 13 C Lucija 3 14 P Spiridijon 15 S Kristina 16 N Evzebij 17 P Lazar 18 T Oracijan 19 S Urban V. 20 C Evgen # 21 P Tomaž ap. 22 S Demeter 23 N Viktorija 24 P Adam in E 25 T Božič 26 S Stefan 21 C Janez Ev. 28 P Ned. otr. 29 S Tomaž B. C 30 N David 31 P Silvester Ina StoUcvMH/a, Motite*/ rudarskežene Ko sem bila otrok, ^ so me v šoli učili, da je bog, da biva povsod in je neskončno pravičen. In sem verovala vanj. Ko sem otroke rodila, sem jih moliti učila — pravičnega boga. Potem je prišel dan, grozen dan —: Črne rove so zaprli. Kot pod križem sklonjen, se je vračal mož. Zarezalo je kot nož: Dela ni! Sedem otrok je od gladu zajokalo, le osmi, mali nevednež, se je smehljal in mi iz izpitih prsi kri sesal... Tedaj sem se spomnila boga, da je pravičen in usmiljen neskončno. Molila sem — in sedem otrok je z menoj molilo, —_ sedem šibkih glaskov je drhteče prosilo: I)aj nam danes naš vsakdanji kruh! Tako smo molili vsak dan. Tako smo prosili zjutraj, opoldne in zvečer. Nešteto zgaranih mož je tako ječalo, nešteto od skrbi in jetike strtih žen je prosilo, nešteto lačnih otrok je jokalo: Daj nam danes naš vsakdanji kru h! Daj nam, daj, če nisi gluh! Zaman. Ni se odprlo nebo, ni se usmiljeno na nas ozrlo božje oko. Z železnimi kremplji nam je spoznanje ruzgreblo šrca: Zu nas ni pravičnega boga! Z.daj ne molimo več, ne prosimo več, ne jokamo več... Nad mrzlimi ognjišči naših domov se zmagoslavno smrt krohotu, Jxtlpa, feaMaska velika cet/dudja ■ Francoska revolucija (1789—1795) je gotovo eden najvažnejših dogodkov v evropski zgodovini novega veka. Njen pomen je v tem, da je zrušila prepereli fevdalizem in ustvarila nov, kapitalistični družabni red; zato se začenja v evropski gospodarski in politični zgodovini z njo nova doba, ki pomenja napram prejšnji višjo stopnjo v razvoju evropskih narodov. Uspehi francoske revolucije niso bili odločilni samo za Francijo, nego za vso zapadno in srednjo Evropo. Ko je zavladal v Franciji kapitalistični produkcijski način, je bil fevdalizem tudi v ostalih evropskih deželah obsojen na smrt, kajti dvoje različnih družabnih redov ne more skupno eksistirati na gospodarsko in kulturno tako tesno povezanem kontinentu, kakor je Evropa. V boju med obema redoma je bila tudi v drugih deželah zmaga že vnaprej prisojena modernejšemu. Prehod iz zastarelega v modernejši družabni red se izvrši redno le z revolucijo, v njej pa igra razredni boj odločilno vlogo. Ker se v vsaki revoluciji situacije kaj hitro menjajo, je razredni boj veliko bolj viden v njej kakor pa v dobi evolucije: tedaj se bije mnogo manj prikrito in vse bolj elementarno. Namen pričujočega članka je predvsem prikazati ta razredni boj, pri čemer naj pripomnimo, da je Karl Marx uprav na podlagi podrobnega študija zgodovine francoske revolucije spoznal, da je razredni boj v vsaki razredni družbi gonilna sila razvoja in napredka. 1. Gospodarska in politična zgradba predrevolucijske Francije Pred revolucijo je vladal v Franciji fevdalizem. V fevdalizmu je imelo vso oblast plemstvo, sam pa je temeljil na kmetskem suženjstvu; svojega sovražnika ni imel samo v kmetih, nego predvsem v meščanskem razredu, ki se je začel močno razvijati v dobi po križarskih vojnah in se je pečal z rokodelstvom in trgovino. Vzroki antagonizma (nasprotja) med fevdalci in meščani so predvsem gospodarskega značaja. Meščan je producent najprej rokodelskih, pozneje industrijskih produktov, a je v produkciji navezan na plemiča, ki mu dobavlja sirovine, kakor les, volno, lan, živinske kože itd.; iz različne funkcije v gospodarstvu izvira različnost interesov obeh razredov; iz različnosti interesov pa razredni boj. V dobi zgodnjega kapitalizma (zlasti od 16. stol. dalje) je bilo meščanstvo še mnogo preslabotno, da bi moglo samo voditi razredni boj proti plemstvu, zato je izrabljalo v svoj prid boj med vladarjem in plemstvom. Kako se je to zgodilo? V srednjem veku, ko je bil velik del Evrope še nekultiviran, ko ni billo cest in so bile pokrajine kakor odrezane druga od druge, je predstavljal fevdalizem edino možno družabno in državno organizacijo. Takrat je bila vsaka država razdeljena na nebroj pokrajin, ki so vladali v njih zemljiški gospodje povsem absolutno. Napredek trgovine in mest, zgradba prometnih žil — vse to je povzročalo, da so prišle posamezne pokrajine države med sabo v tesnejši stik, s čimer so se pričela razvijati centralistična stremljenja: njihov zastopnik ie bil vladar, ki si je skušal pridobiti čim več moči zase, pri čemer je začel omejevati plemiške predpravice. V tem boju so se vladarji naslonili predvsem na meščanstvo, ki jih je podpiralo s kupčijskim kapitalom. Skoro v vseh evropskih državah se je po nastopu novega veka tako kmalu izvršil prehod iz federativne v enotno, centralistično urejeno državo z absolutističnim kraljem na čelu. V Franciji je bil ta proces izvršen že v prvi polovici 17. stoletja. Že zgoraj smo omenili, da je bilo meščanstvo v zgodnjem novem veku še preslabotno, da bi samo vodilo uspešen boj proti plemstvu; prav tako pa je imelo tudi plemstvo premalo moči, da bi si ohranilo vse nekdanje politične predpravice. Ravnotežje, ki sta ga vzdrževala oba nasprotna si razreda, je omogočilo kraljestvu, da se je dvignilo kot absolutna sila nad oba. Vendar pa se je absolutistična monarhija spočetka odškodovala meščanstvu za podporo, a tudi plemstvo ni odšlo praznih rok. Politične pravice so prišle sicer docela na kralja, pač pa si je ohranilo plemstvo vse gospodarske predpravice na svojih zemljiščih in uprav prestol je postal njihov najboljši zaščitnik; razen tega je bilo višje plemstvo poklicano na dvor, kjer je dobilo mastne službe bodisi v življenju na dvoru bodisi kot višje uradništvo centralistično urejene države. Meščansavo je bilo z novim stanjem spočetka dokaj zadovoljno. Centralistično urejena država je predpogoj za kapitalistični razvoj, kajti le taka država, ki vladajo v njej enotni zakoni, pospešuje v industriji produkcijo v masah, za blago pa ustvarja široke trge. — Toda absolutistična monarhija je še na drug način koristila meščanstvu. Izgradnja centralistične države, ki zahteva veliko množico uradništva, potrebuje mnogo denarja, ki so ga posojali vladarju zopet meščani, za kar so dobivali kot poroštvo razne koncesije, državne in vojaške dobave. Absolutistična monarhija je postala za meščanski razred do-bičkanosno podjetje. Kakor hitro pa je bila absolutistična monarhija dodobra utrjena, ie obrnila svoje orožje proti meščanom. Drugače tudi ni moglo biti, kajti fevdalci so v njej še zmeraj zavzemali najvišja mesta. Začela se je tako nova faza boja meščanskega razreda za njegovo emancipacijo. Absolutistična monarhija, ki je zahtevala — kakor smo že omenili — ogromno število uradništva, dalje rastoči luksus na dvoru, kajti absolutistični vladar se je moral obdati z vsem sijajem, končno pa neprestane vojne, ki so jih vodili kralji, da bi »dvignili Francijo na vrhunec moči in slave« — vse to je povzročilo, da so se državne finance že v dobii Ludvika XIV (1643—1715) močno omajale. Da bi preprečil finančni polom, je uvedel tedanji finančni minister Colbert takozvani merkantilni sistem. Bistvo tega sistema je, da skuša država čim bolj zadovoljiti samo sebe, zato skuša čim več izvažati in čim manj uvažati. Prav zato pa je prisiljena voditi najstrožjo kontrolo nad celotno produkcijo. Posebni zakoni so natančno določali delovne metode, obenem pa je ta sistem napovedal boj srednjeveškemu cehovstvu. Z vmešavanjem države v produkcijo se je slednja docela zbirokratizirala. Z uvedbo merkantilnega sistema je Colbert sam ustvaril kapitalistično meščanstvo, ki je bilo sicer pri produkciji še močno utesnjeno z zakoni. Toda kakor hitro je bil kapitalistični razred ustvarjen, se njegov razvoj ni dal zaustaviti in kmalu se je zgodilo, ker se je moralo zgoditi: absolutistično-fev- dalna monarhija je postala napredujočemu kapitalizmu ovira. Absolutistična samopašnost, luksuzno življenje in zapravljanje na dvoru, nadzor nad celotno produkcijo — vse to je oviralo kapitalista. Pogled mu je začel čim dalje bolj uhajati v sosedno Anglijo, kjer si je meščanstvo ustvarilo ustavo, ki je bilo po njej samo nositelj vse gospodarske in politične sile; kralj je imel tam samo še nalogo, da vzdržuje ravnotežje med nasprotujočimi si silami, bil je avtoriteta, ki jo potrebuje meščanstvo za varstvo zasebne lastnine in svojih pridobitnih interesov. Tudi v Franciji so začeli postajati klici po prosti poti za kapitalizem zmeraj glasnejši. Toda pri svojih zahtevah je naletel kapitalizem na odpor absolutističnega vladarja, fevdalnega plemstva in pa cerkve, ki je predstavljala ideološko nadstavbo fevdalnega reda. Meščanstvo je bilo prisiljeno proti vsem trem silam naperiti svoj boj. Kakšen pa je bil položaj posameznih razredov pred revolucijo? Vladajoči razred v fevdalni družbi je plemstvo. Toda to ni biio enotno. Po uvedbi absolutizma je našlo namreč samo najvišje plemstvo zatočišče na dvoru; živelo se je z dohodki od svojih veleposestev, kjer je imel vsak plemič upravitelja, s čimer se je položaj kmetskega ljudstva še bolj poslabšal: slednji je namreč tudi hotel obogateti in je izmozgava! kmete, kolikor se je dalo. Kmetska bremena so naraščala tem bolj, čim bolj se je plemstvo na dvoru uda-jalo razkošju. Kmalu mu dohodki iz zemljišč niso več zadoščali, zato se je velik del višjega plemstva posvetil uradniški karijeri, izbirajoč si predvsem taka mesta v državni upravi, kjer je bilo treba le reprezentirati pa nič delati. Tako je plemstvo kaj kmalu zasedlo najboljša mesta v upravi, vojski in cerkvi. Tako je nastalo poleg dvornega plemstva, ki je živelo na dvoiu parazitsko življenje, še uradniško plemstvo, ki se je živelo predvsem z izsiljevanjem, zlasti še, ko je prišlo v navado, da so postala mesta v državni službi kupljiva. Uradniško plemstvo je predstavljalo celo armado lenuhov, ki je izmozgavala narod in imela največji interes na ohranitvi obstoječega reda. Prva naloga revolucionarnega meščanskega razreda je bila, da odpravi te parazite in pijavke. — Velik del plemstva, zlasti nižjega, pa je bil prisdjen ostati na deželi; to je bilo podeželsko plemstvo, ki je predstavljalo najreakcionarnejšo plast v zgradbi predrevolucijske francoske družbe. To plemstvo je bilo v duševnem oziru docela zaostalo, bilo je nevedno, a obenem zelo strogo napram kmetom. Še docela ujeto v predpotopne fevdalne nazore je sovražilo absolutističnega kralja, ki je odvzel plemstvu politične predpravice, zaničevalo je dvorne plemiče kot lakaje, predvsem pa je sovražilo naprej stremeče meščanstvo. Kar je zahtevalo, ni bilo nič drugega kakor povratek srednjeveških časov in razmer: bilo je vtelešen ostanek fevdalnega srednjega veka. Strogo versko je sovražilo prosvetljenost in nove ideje so ga navdajale z grozo in studom. S fevdalističnim družabnim redom je bila najtesneje povezana tudi cerkev. Jasno je, da je imela zlasti višja duhovščina od starega reda velik dobiček. Dočim je ena tretjina obdelane zemlje pripadala pred revolucijo plemstvu, je pripadala druga tretjina duhovščini. Oba stanova sta imela isto razmerje do zemlje, zato sta bila enako interesirana na ohranitvi starega reda. Višja duhovščina je gojila razkošje in je skušala v njem posnemati dvor. Ost revolucije se je zato upravičeno obrnila proti njej in je zadela obenem tudi cerkev. Tretja tretjina obdelane zemlje je pripadala kmetom; zemlja sicer ni bila njihova last, pač pa so uživali njene plodove. Ves položaj kmetskega ljudstva nam bo jasen, če pomislimo, da je imelo 130.000 plemičev prav toliko zemlje kakor 20 milijonov kmetov. Poleg fevdalnih davščin, ki jih je kmet plačeval svojemu zemljiškemu gospodu (desetina, tlaka), je vzdrževal še vso državo, ki je v pravem pomenu besede slonela na njegovih ramenih. Naraščajoča bremena so povzročala, da so začeli kmetje zapuščati zemljišča, ker se jih ni izplačalo več obdelovati. L. 1750 je bila že četrtina kmetskih zemljišč neobdelana; kmetje so se potepali kot berači po deželi, često pa so se združevali v roparske tolpe, ki so ogrožale javno varnost. Potovanje po deželi je Fevdalni stanovi tlačilo francosko ljudstvo (Slika iz 18. stol.) postajalo za trgovce vedno nevarnejše in nikjer ni propadanje fevdalnega reda tako vidno kakor uprav v teh dejstvih. L. 1789 so našteli v Franciji okrog 2 milijona beračev, ki so izšli iz kmetskega stanu. Oni kmetje, ki so ostali na zemljiščih, so se začeli upirati; revolte so se zmeraj bolj množile. — Vkljub temu, da je nosil kmet vsa bremena, ni imel nikakih pravic; bil je na milost in nemilost izročen svojemu zemljiškemu gospodu, ki je bil obenem tudi njegov sodnik in je izvrševal nad njim policijsko oblast. V krilu fevdalne družbe se je začel v Franciji že od 14. stol. dalje razvijati meščanski razred. Prvotno so bili meščani predvsem rokodelci, ki so bili organizirani v cehih. Cehi so bili mojstrom sredstvo, da so vso rokodelsko produkcijo monopolizirali. Ker je bilo število mojstrov v posameznih rokodelskih panogah natančno določeno, je bil dvig pomočnika v mojstra močno ctežkočen. Pomočniki, ki iz kakršnegakoli vzroka niso postali mojstri, so se izselili v kraje, kjer ni bilo cehov; ker pa se je v take kraje nateplo mnogo pomočnikov, je šlo vsem slabo: tako se je stvoril proletariat, ki pa se je v marsičem še razlikoval od modernega. Ta proletariat je postal avantgarda revolucije. Po industrijski revoluciji in uvedbi merkantilnega sistema je vzcvetela industrija. Iz celotnega meščanskega razreda se je sedaj ena plast dvignila: mojstri in mali trgovci so tvorili malomeščanstvo, iz onih meščanov, ki so postali industrijalci in bankirji, pa se je stvorilo velemeščanstvo, ki je Francozi označujejo z besedo buržuazija. Že sam položaj industrije je silil velemeščane v nasprotstvo z zaostalimi cehi, obenem pa v nasprotstvo z absolutistično državo, ki je branila zadnje ostanke fevdalnega reda in si razen tega prisvojila pravico, vmešavati se v produkcijo in jo nadzirati. Čim močnejša je industrija postajala, tem bolj je naraščal v njej odpor proti obstoječemu redu. Produktivne sile so naraščale, okvir fevdalnega reda je postal zanje preozek, zato ga je bilo treba odpraviti. Odpraviti pa se je dal edinole z revolucijo. Ves razcvet industrije je razviden že iz tega, da je štelo mesto Carcassonne pred revolucijo 30.000, Lyon pa 40.000 delavcev. Industrija je imela za posledico silen dvig trgovine. Mesta so zato v 18. stol. čudovito naraščala, povsod so zidali nove stavbe, kjer so dobivale prostora banke in pisarne. Buržuazija je bogatela. Ni pa imela v rokah samo vsega domačega industrijskega in bančnega kapitala, nego je začela razpredati svoje mreže tudi v kolonijalne dežele, a tudi v poljedelstvu je začela izpodrivati fevdalce: vso špekulacijo z žitom je prevzela v svoje roke. Položaj v meščanskem taboru je bil torej sledeč: najhujša nasprotnica fevdalizma in absolutizma je bila buržuazija, medtem ko so bili malomeščani za ohranitev obstoječih razmer, ker so bili cehi možni samo v fevdalizmu. Pač pa je bila luksuzna industrija interesirana na ohranitvi obstoječega reda, ker je preskrbovala dvor, plemstvo in priviligirance z modnimi proizvodi, cerkev in visoki kler pa z dragocenostmi. Kakor smo že omenili, proletarijata v današnjem pomenu besede v Franciji še ni bilo; pogoji za njegov postanek so šele nastajali. Delavci, ki so bili zaposleni v industriji, so bili še povsem zajeti od podeželskega, malomeščanskega in rokodelskega miljeja. Kar je v francoski revoluciji veljajo za proletariat in kar je pri demonstracijah polnilo ulice, to je bila pisana množica delavcev iz malih obratov, rokodelskih pomočnikov, priložnostnih de'av-cev, brezposelnih, malih kramarjev in beračev, skratka vse ono, kar štejemo danes med malomeščanstvo, deloma pa med lumpenproletarijat. Ta pisana množica je dobila med revolucijo svoje ime; rekli so jim sanskilotje (= brez-hlačmki'). (Hlače so imenovali v Franciji namreč samo kratke hlače, segajoče do kolen, ki so jih nosili kavalirji; dolge hlače pa so imenovali pantalone.) Rastoči kapitalizem je ustvaril v francoski družbi posebno plast, namreč intelektualce. Prvi intelektualci, ki so bili po rodu seveda meščani, so bili kemiki, fiziki, arhitekti — skratka poklici, ki jih je potrebovala industrija v produkciji Za njimi so sledili še drugi poklici. Kapitalisti so primorani sklepati najrazličnejše pogodbe, za kar so si ustvarili celo armado juristov. Juristi ’) Sanskilot pomenja onega, ki nosi dolge hlače. so kaj kmalu spoznali, kolikšna ovira je za nadaljnij razvoj kapitalizma fevdalizem in njegov politični red, zato so začeli razmišljati o boljših zakonih, ki bi bili industriji v prid, a tudi o boljšem političnem redu. Tako so postali iz juridičnih posvetovalcev kapitalistov njihovi politični posvetovalci in so bili v revoluciji ne samo voditelji revolucionarne armade, ki so jo sestavljali sanski-lotje, nego so zasedli tudi najvažnejša mesta v državni upravi. Poleg govoreče in jezične armade juristov pa si je ustvaril kapitalizem še pišočo armado časnikarjev in malih, podlistkarskih literatov, ki so v časopisju zastopali kapitalistične interese pred javnostjo in se zanje borili s peresi. Jurist in literat sta bila glavna organa kapitalistov in zato sta bila oba stanova v Franciji močno cenjena in spoštovana. Kakor si moderni proletariat že sredi meščanske družbe ustvarja lastno, proletarsko kulturo, ki je v njej izražena njegova ideologija in ki mu nudi močno oporo v boju, prav tako je tudi francosko meščanstvo našlo močno oporo za svoj boj v delih francoskih pisateljev in filozofov 18. stol. Uprav oni so bili, ki so začeli odpravljati iz možganov ljudi ves srednjeveški balast predsodkov, pripravljajoč tako tla revoluciji. Temperamentno in strastno so vsepovsod netili revolucionarnega duha. Prostor nam ne dopušča, da bi jih obširno obravnavali, zato jih hočemo samo našteti. Najvažnejši kritik obstoječega reda je bil J. J. Rousseau (izgov.: Ruso), ki se je boril za naravno pravo, za svobodo posameznega člo- J. J. Rousseau veka. Montesquieu (izgov.: Monteskvije) je obravnaval v svojih delih zakonodajo, cinični Voltaire (izgov.: Volter) pa je naperil svoj boj proti cerkvi kot glavni zagovornici obstojčega reda. Značilno pa je, da je nastajajoči proletariat že tudi našel svoje zagovornike in pisatelje, ki so se izjavili proti zasebni lastnini. Sem prištevamo Jeana M e s 1 i e r a (Meslier), Morellyja in Mablysa. Pod vlado Ludvika XVI (od 1774) je bil gospodarski položaj Francije že na robu propada. Ludvik XVI je bil sedaj prisiljen uvajati razne reforme, ki pa so bile že — prepozne. Najvažnejša reforma je bila brez dvoma uvedba fiziokratskega sistema, ki ga je uvedel finančni minister Turgot (izgov.: Türgö), namesto merkantilnega. Fiziokratski sistem je bil v pravem pomenu besede meščanski. Glavni značilnosti njegovi sta: 1. Izhajajoč iz načela, da se gospodarsko življenje regulira samo po naravnih zakonih, je bilo opuščeno vsako vmešavanje države v produkcijo. Temelji naravnega reda so: zasebna lastnina, varnost in svoboda. Fiziokrati so branilci zasebne lastnine in vidijo v njej osnovno človeško pravico, ki mora obenem z gospodarsko svobodo utemeljiti narodovo blagostanje. Najboljša vladna politika je: Laissez faire, laissez aller (izgov.: läse-fär, läse-ale), t. j. vsakemu lastniku naj se prepusti popolna svoboda; svet se giblje sam in gospodarstvo tudi, zato naj se država vanj ne vmešava. 2. Fiziokrati so razdelili vso družbo v tri razrede: produktivni razred so poljedelci, vladajoči razred so lastniki zemljišč in vladni krogi, sterilni (neproduktivni) razred pa so trgovci, obrtniki, svobodni poklici in služinčad. Ker je samo poljedelstvo produktivno, naj samo ono plačuje davke, vsi drugi razredi pa naj bodo od njih oproščeni. Vkljub temu, da so fiziokrati precenjevali poljedelstvo in častili absolutno monarhijo, so bili vendarle zastopniki teženj francoske buržuazije, ki je zahtevala dodobra vkoreninjeno zasebno lastnino in njeno varstvo, svobodo v trgovini in obrti, skratka gospodarski individualizem. Fiziokratski sistem ima polno notranjih nasprotij: precenjeval je poljedelstvo, a ga obenem preobremenil z davki, podcenjeval je industrijo, a je pripomogel kapitalizmu do zmage, podpiral je absolutizem, obenem pa rušil temelje absolutistične države. Notranja nasprotstva fiziokratskega sistema je odpravila revolucija, ki je strmoglavila absolutizem in fevdalizem, prevzela od fiziokratov gospodarsko svobodo in načelo nedotakljivosti zasebne lastnine, od socialnih kritikov pa le politično enakost, ne pa obenem tudi gospodarske enakosti. 2. Prva faza revolucije: meščanstvo si osvoji oblast Skrajno neugoden finančni položaj države, preobremenitev kmetskega 'ljudstva z davki, korupcija in silno zapravljanje na dvoru — vse to je povzročalo vstaje in lakotne kravale po vsej Franciji. Položaj se je zmeraj bolj ostril. Da bi kralj preprečil propad, se je zatekel k reformam, vendar pa je že vsak poizkus kake globlje reforme naletel na najhujši odpor na dvoru in pri vladajočem razredu. Končno je vendarle finančni minister Calonne (izgov.: Kalön) našel sredstvo, ki je bilo všeč dvoru in fevdalnim junkerjem. Njegov recept je bil docela enostaven: ker je bil mnenja, da nima nobenega pomena več hraniti, je na goljufiv način jemal denar iz žepov bogatašev in bančnih blagajn in je z novimi dolgovi plačeval obresti zaostalih, obenem pa je uporabljal davke za leta naprej, žrtvujoč tako bodočnost sedanjosti. Ker pa je bil mnenja, da dobi lahko posojilo samo tisti, ki nastopa kot bogataš, je podpiral zlasti luksuzno industrijo, ki je delala skoro izključno za dvor; francoski dvor je zablestel v sijaju kakor noben drug dvor. Calonne je prirejal dvorjanom najsijajnejše veselice in gospej Deficit — tako je francoski narod krstil kraljico Marijo Antoinetto — so bile izpolnjene najsmelejše sanje. Tri leta je trajalo to gospodarstvo, tri leta se je udajal dvor iluzijam, da je našel Calonne odrešilen recept, potem pa je sledil neizogibni maček. V začetku 1. 1789 je prišla država na rob propada, po vsej deželi so zavladale zmeda, lakota, vstaje. Sedaj je moral stofiti kralj tisto, kar stori v sličnih razmerah vsak vladar: obrniti se je moral na narod. Za maj 1789 je sklical državne stanove, ki niso bili sklicani že od 1. 1614. Državni stanovi so bili srednjeveški fevdalni parlament in so bili sestavljeni iz zastopnikov plemstva, višje duhovščine in mest. Volitve zanje so se vršile v dobi, ko je vladala po vsej Franciji lakota in so se kmetje začeli zbirati v gruče, ki so napadale mesta, da bi izsilile znižanje cene kruhu. Volilne pravice neposedujoči niso imeli, zato pa so izvolili meščani, ki so imeli v stanovih dve tretjini sedežev, večinoma prav radikalne ljudi. S sklicanjem državnih stanov se začne pohod revolucionarnega meščanskega razreda. Razredni boj med meščanstvom in fevdalci je dobil v stanovih svoj organ, svoje torišče. Državni stanovi so bili otvorjeni 5. maja 1789, a že na prvih sejah se je izkazalo, da vlada med fevdalci in duhovščino ter meščani preglobok prepad, ki se ni dal premostiti. Meščani so napravili sedaj odločilen korak na potu k emancipaciji: 17. junija so se konstituirali kot narodna skupščina in s tem proklamirali narodovo voljo za suvereno. S tem dejstvom je bil stanovski red kot tipična srednjeveška institucija odpravljen. Meščanski razred je prevzel vodstvo in usodo francoskega naroda v svoje roke. Narodni skupščini se je pridružilo pozneje še 149 zastopnikov duhovščine in 47 zastopnikov plemstva — znak revolucionarne dobe, ko posamezniki iz vladajočih razredov, »dezertirajo« k dotlej tlačenemu razredu. Meščanska akcija je zadela pri dvoru na najhujši odpor. Ravnanje dvora je bilo prav značilno. Najprej je skušal potolažiti meščanstvo z oktroirano ustavo, ki mu jo je obljubil; ko to ni nič pomagalo, je dal zasesti poslopje, ki je v njem zborovala narodna skupščina, a slednja se je preselila drugam in zborovala dalje. Končno pa je začel koncentrirati kralj okrog Pariza polke, ki bi naj v noči 15. julija nanj udarili, razgnali skupščino, potlačili uporni narod in vzpostavili znova absolutizem. Za kontrarevolucijo je bilo tudi sicer že vse pripravljeno: natisnjen je bil že proglas na narod, ki je.bil v njem razglašen bankrot. Dvor je nameraval vladati dalje po starem načinu in delati nove dolgove. Nakane protirevolucije je treba zmeraj že v kali zadušiti, sicer je prepozno. Pariz se je zavedal nevarnosti, zato je začelo meščanstvo obenem s proletarijatom napadati orožarne, se oboroževati in se pripravljati na obrambo. Parlament je zboroval v permanenci. Ljudska jeza ni poznala meja: v isti noči, ko je bila vsa dvorjanska družba zbrana na veselici, pijoč na zmago kontrarevolucionarnih čet, je množica navalila na zloglasno pariško ječo Bastillo, simbol reakcije in absolutistične moči. Boj zanjo je trajal več ur, končno pa jo je množica porušila, da ni ostalo od nje drugega kakor kup kamenja. ■ ' ^ Pariz je tako odbil nakane reakcije, obenem pa je že tudi reorganiziral mestno upravo. V boju proti reakciji je našel pomoč v celotni Franciji. Ko se je namreč po provincah razvedelo o napadu na Bastillo, se je povsod dvignil kmetiški razred in začel napadati svoje Bastille — gradove. Francosko nebo je zažarelo od krvavih zubljev. Emancipacija meščanstva je imela za posle' dico osvoboditev kmetiškega razreda, ki si je začel kar sam razdeljevati zemljišča. ' \ Vse to je silno vplivalo na skupščino, o kateri ne smemo pozabiti, da je bila organ meščanskega razreda, in je stala zato trdno na stališču zasebne lastnine. Proti napadom na zasebno lstnino se je skušala zavarovati na ta način, da je sklenila čim preje proglasiti moderno ustavo, še pred njo pa po ameriškem zgledu izdati proklamacijo človeških in državljanskih pravic. V noči 4. avgusta se je odpovedalo plemstvo, da bi rešilo, kar se je še rešiti dalo, zemljiškim privilegijem — seveda proti odkupnini — tlaki in sodstvu. Fevdalnemu plemstvu je sledila tudi cerkev. Tako pomenja 4. avgust začetek nove dobe: odtlej datira meščanska Francija. Proklamacija človeških in državljanskih pravic tvori vogelni kamen francoske revolucije in temelj poznejši ustavi ter je proglasila načelo svobode in politične enakosti. Osvojitev in razdejanje pariške ječe Bastille V proklamaciji so bila izražena samo splošna načela, naloga narodne skupščine pa je bila, da izdela ustavo, ki naj izvede načela v praksi in da obenem izraza novi razredni pregrupaciji. Posvetovanja o ustavi so trajala do druge polovice 1. 1791. Narodna skupščina je morala rešiti pri tem nekaj načelnih vprašanj, in sicer: priznala je suverenost zaenkrat skupščini in ne narodu, volilna pravica je bila pridržana le meščanstvu, ne pa proletarijatu, s čimer je postala država — kapitalistična delniška družba, kralju pa je bila dana možnost, da je podpis zakonov lahko zavlačeval in tako sabotiral delo skupščine. Pri debatah o navedenih vprašanjih se je izkazalo, da skupščina po svoji notranji zgradbi ni bila kar nič enotna. V njej so se namreč kmalu pokazale sledeče stranke: 1. Priviligiranci, ki so bili vsi rojalisti (pristaši kraljevske oblasti), so bili vneti samo za malopomembne reforme, branili pa so fevdalizem. 2. Pristaši aristokratsko-konstitucionalne (ustavne) snieri so bili za ustavo po angleškem zgledu, kjer je kapitalizem dobro uspeval, a se tudi fevdalcem ni godilo slabo. 3. Ustavni demokrati so bili najštevilnejši. K njim so se prištevali: bogati meščani, bančniki, veletrgovci, industrijalci, nižji plemiči, višji uradniki — skratka konsolidirani meščanski element. Njihov vodja je bil Mi-rabeau (izgov.: Mirabö). Borili so se za kapitalistične interese, za nedotakljivost lastnine in varstvo profita, zahtevajoč popolno emancipacijo in vlado meščanstva. 4. Skrajno levico so tvorili demokrati, ki jih je vodil Robespierre (izgov.:> Robspjer). Zahtevali so, naj nima krona nikakega vpliva na ustavo, vendar pa še niso bili republikanci; sploh se beseda »republika« v narodni skupščini še ni pojavila. Vsaka izmed naštetih parlamentarnih skupin se sicer ni naslanjala na politične stranke, ki jih tedaj še niso poznali, nego na klube. Najpopularnejši izmed njih je bil jakobinski klub, ki je dobil ime po jakobinskem samostanu, kjer je zboroval. V njem je bilo zbrano jedro radikalnejšega malomeščanstva, ki se je dalo hitro vneti za vsako akcijo, bilo zmeraj navdušeno za revolucijo radi revolucije, ki pa ni imelo jasnega ekonomskega in socialnega programa. Jakobinski klub je preživel več laz razvoja: bil je najprej svobodomiselno monarhističen, nato konstitucionalno demokratičen, pozneje radikalno demokratičen, končno republikanski. Obenem z revolucijo se je razvijal torej zmeraj’bolj na levo. Glavno vlogo je imel v njem Robespierre. — Pariški proletariat sicer še ni imel klubov, pač pa si je ustvaril svoj politični organ s sekcijami, ki so prvotno vodile volitve, a so obstajale še po njih. V njih so se zbirale vse iz globin množic nenehoma se obnavljajoče revolucionarne energije. Narodna skupščina ni pripravljala samo nove ustave, nego je tudi upravno reorganizirala vso državo v centralitičnem zmislu, vendar tako, da so imele višje upravne edinice dokaj samouprave; dalje je konfiscirala cerkvena posestva, končno pa skušala preprečiti grozeči bankrot s tem, da je izdajala papirnat denar. Inflacija je povzročila dvig cen, obogatitev posameznikov, špekulacije, med množicami pa novo nezadovoljstvo. Glavni namen narodne skupščine je bil, da utrdi meščanski družabni red, temelječ na zasebni lastnini. Pri tem pa se je morala boriti na dveh notranjih frontah: proti reakciji, ki je skušala meščanstvu odvzeti ekonomsko in politično pozicijo, in proti množicam, ki so se radi bede radikalizirale in zmeraj bolj napadale ustanovo zasebne lastnine. Nezadovoljstvo množic pa ni izviralo samo iz ekonomskih korenin, nego tudi iz političnih: omenili smo že, da proletarijatu in velikemu delu malomeščanstva ni bila priznana niti politična enakopravnost. Slednja dva razreda sta izšla tako iz revolucije skoroda praznih rok. Zmeraj jasneje je postajalo, da se je morala meščanska revolucija, ki je bila prvotno naperjena proti fevdalizmu, potem ko je dosegla določeno stopnjo razvoja, preokreniti proti proletarijatu, ki je začel ogrožati najsvetejši idol meščanstva: zasebno lastnino. Niso pa začele postajati agresivne samo množice, nego predvsem tudi reakcija. Kontrarevolucija se je pripravljala na odločilen udarec. Ludvik XVI je iz Tuilerij, kamor so ga prepeljali že oktobra 1789, začel spletati zveze z inozemskimi reakcionarnimi silami, ki so imele interes, da revolucija in novi družabni red v Franciji, ki je ogrožal tudi nje, propadeta. Revolucija se ni dala doma več ubiti, v takem slučaju iščejo kontrarevolucionarji zmeraj zunanje pomoči. 21. junija 1791 je kralj po načrtu skrivaj pobegnil iz Pariza, da bi se vanj vrnil na čelu inozemskih in emigrantskih kontrarevolucionarnih čet, vendar pa so ga na begu prepoznali in znova prepeljali vTuilerije, kjer so ga dodobra zastražili. To izdajstvo je razgibalo množice in sanskilotje so postali vladarji ulic. Meščanstvo se je ustrašilo nove revolucije; gledalo je v duhu že nov napad na Bastillo, to pot na Bastillo svojega bogastva in profita. V strahu pred masami se je začelo meščanstvo bližati dvoru, obenem pa so se vršili poboji lev.-čarjev po ulicah. Nakane protirevolucije in sunek z leve so se ponesrečili: meščanstvo je ostalo vladar situacije. Voditelji množic so se morali poskriti: Marat (izgov.: Mara) je začel živeti ilegalno življenje po kleteh, Danton pa je za nekaj časa pobegnil v Anglijo. 14. septembra 1791 je kralj prisegel na ustavo, s čimer je bila prva faza revolucije zaključena. Ustava iz 1. 1791 je odraz novih razmer, ki je v njih zavladal meščanski razred. Uvodoma se ustava začenja s človeškimi pravicami, ki pa jih takoj nato pogazi s tem, da deli Francoze v aktivne in pasivne državljane, ne priznavajoč slednjim volilne pravice. Razredni značaj prve faze revolucije se ‘razvidi tudi iz tega, da je bila s posebnim zakonom prepovedana vsakršna organizacija delovnega ljudstva. Ko je narodna skupščina dovršila ustavo, je bila njena naloga končana. Pod njenim varstvom se je velemeščanstvo, oprto na moč kapitala, konstituiralo kot vladajoči razred in s tem izpolnilo svojo zgodovinsko nalogo. Pod tanko plastjo velemeščanstva pa so bile množice ljudstva, predvsem proletarijata, ki jim revolucija ni prinesla ne kruha ne političnih pravic. Zato je iz njih’ zmeraj znova plamenela revolucionarna misel. 3. Druga faza revolucije: usodo revolucije prevzamejo množice Po dovršenem delu je narodna skupščina odstopila, na njeno mesto pa je bila že 12. junija 1791 izvoljena zakonodajna skupščina. Dasi je v njej prevladoval redoljubni meščanski element, pomenja vendarle močan sunek na levo. Monarhistična in meščanska konstitucionalna stranka nista imeli v njej nobenega zastopnika več, tako da so bili konstitucionalni demokrati najbolj desničarska stranka. Centrum so tvorili zmerni demokrati, ki so jih imenovali po pokrajini, ki jih je največ izvolila, ž i r o n d i s t e. Zirondisti so bili izobraženi meščani, ki so se opijanjali s filozoskimi idejami; predstavljali so tisti tip meščanstva, ki ima polna usta o svobodi, ki pa prav za prav zanjo nič ne mara. Zato so v odločilnih vprašanjih glasovali z desnico. Levo od njih so sedeli demokrati, večinoma jakobinci, ki so se že precej nagibali k republikanizmu. Prvi boj zakonodajne skupščine je veljal kroni, ki je z vetom ovirala vse zakonodajno delo. Pa tudi sicer se je pripravljal ne samo dvor, nego tudi celotna reakcija s plemstvom in duhovščino na čelu znova na udarec, ki naj razbije novi družabni red. Glavni stan kontrarevolucije je bil v Koblenzu, kjer je živel kraljevi brat s plemiškimi emigranti. Dvor in pa glavni stan sta skušala pridobiti reakcionarne evropske države za vojno proti Franciji, kar se jima je tudi posrečilo. Obenem pa je glavni stan v Parizu vzdrževal celo množico vohunov, po provincah pa je duhovščina organizirala iz zaostalih kmetov belo vojsko, ki si je izbrala belo zastavo za svoj simbol. Proti vsem tem nakanam kontrarevolucije je bila zakonadajna skupščina uprav radi kraljevega veta brez moči. Samo eno sredstvo je imela na razpo-fago, ki bi z njim preprečila vojno, namreč apel na množice, ki so bile vsak hip pripravljene porušiti domača središča kontrarevolucije; glavni sovražnik je sedel namreč v Franciji sami. Neugodni gospodarski položaj je silil množice v vstaje, meščanstvo pa se jih je balo, radi česar je nastopalo proti vsem radikalnejšim ljudem, dopuščajoč obenem reakcionarno agitacijo. Meščanstvo, ki je radi špekulacij zmeraj bolj bogatelo, je rajši trpelo reakcijo, kakor pa da bi ugodilo množicam. Neuspehi na fronti, kjer se je začela intervencionistična pruska armada zmeraj bolj bližati Parizu, kjer je nameravala zopet vzpostaviti absolutistično kraljestvo, in pa napredujoča kontrarevolucija v deželi — vse to je znova pognalo sanskilote na ulico. Slednji so si zaenkrat pridobili tudi simpatijo Rouzet de 1’Isle, pesnik Marseljeze velemeščanskega razreda, ker mu je bila tisti hip reakcija nevarnejša kakor pa množice. Ko je izšel poziv za vpis v revolucionarno armado, so privreli iz vseh koncev Francije bataljoni prostovoljskih čet: okrog 40.000 prostovoljcev je sedaj odkorakalo na fronto, prepevajoč znamenito marseljezo, pesem, ki jo je prav v tej dobi zložil Rouget de 1’ Isle in je postala revolucionarna himna. Toda glavni sovražnik je sedel prav za prav doma, v Tuilerijah in je spletal izdajalske niti v inozemstvo, obenem pa stalno ogrožal notranji mir. Množice so se tega dobro zavedale. 10. avgusta 1792 so zapeli pariški zvonovi, ulice so oživele; množice so navalile na Tuilerije, kjer je bil nastanjen dvor. 1200 ljudi je padlo v boju, končno pa je bil Ludvik XIV odstavljen in zaprt v Temple. Monarhija je bila porušena, Francija je postala republika. Toda sama proklamacija republike še ni zadoščala. Treba je bilo iz javnega življenja odstraniti poslednje rojalistične in fevdalistične ostanke in odpraviti korupcijo. Vlado so prevzeli žirondisti, stopil pa je vanjo tudi Danton. Nova vlada je sklenila sklicati novo skupščino, konvent, ki naj da Francozom novo ustavo, temelječo na svobodi in politični enakopravnosti. Volilno pra-vi o so dobili sedaj vsi Francozi, ki so izpolnili 21. leto starosti. Vlada žirondistov je bila prisiljena delati, kajti k temu jo je sililo naraščajoče gibanje množic. Slednje so dobile v svojo oblast pariško občino, komuno, kjer je bilo sedaj zbrano revolucionarno jedro. Tu so imeli glavno besedo levičarji Robespierre, Marat in Desmoulins. Pariška komuna je izvolila poseben odbor z Maratoni na čelu, ki je pozaprl okrcg 30CO kontrarevolucio-narjev. Toda množica ni imela v rokah še važne ustanove, namreč sodišča; Osvojitev Tuilerij 10. avgusta 1792 v njem so imeli še vedno glavpo besedo reakcionarji, ki so začeli krivce — izpuščati. Ko pa je hotela meščanska vlada razpustiti še pariško komuno, ki je postajala zmeraj bolj nevarna, tedaj so množice navalile septembra 1792 na ječe in v dveh dnevih pobile okrog 10C0 rojalistov, ki so pričakovali rešitve od — pruske armade. Prepad med meščanstvom in množicami je postajal zmeraj globlji. Pariški dogodki so dali revolucionarni armadi na fronti silen elan in pri Valmyju je ta armada porazila Pruse, ki so se začeli nato umikati. Septembra 1792 je bil položaj torej sledeč: Revolucijo so sprejele v roke množice, dasi je nad Francijo vladala še zmeraj meščanska vlada žirondistov. Množice so zatrle kontrarevolucijo doma, revolucionarna armada pa je odbila prusko vojsko. Pot je bila prosta! Konvent se je sestal 21. septembra 1792; njegova doba pomenja višek francoske revolucije. Tudi konvent se je močno premaknil na levo: desnico so sedaj predstavljali ž i r o n d i s t i, ki so postajali tem bolj desničarski, čim radikalnejša je postajala levica. Videč v kraljestvu najboljše jamstvo za varstvo zasebne lastnine, so postajali zmeraj bolj rojalistični. Skrajna levica, ki so jo imenovali »g o r o«, je bila odločno republikanska; vodili so jo Robespierre, Danton in Marat. Sredi med žirondisti in goro se je razprostirala »dolin a«; radi splošne volilne pravice je prišlo namreč v konvent nebroj poslancev, večinoma iz podeželskega malomeščanstva, ki niso vedeli, kam naj se obrnejo. V nepoučenosti so vlekli enkrat z žirondisti, drugič z goro, zmeraj pa s tisto skupino, ki je imela tisti hip največ izgleda na uspeh. Glavna nasprotnika v konventu sta si bila žironda in gora. Konvent je takoj spočetka rešil tri vprašanja, in sicer: soglasno je pro-klamiral republiko, uvedel je novo časovno štetje, ki se je leto po njem pričenjalo z 22. sept. kot prvim dnem republike, obenem pa je določil temelje nove ustave, ki naj v političnem oziru proklamira demokracijo, v ekonomskem pa varstvo zasebne lastnine. Za zasebno lastnino se je izjavila tudi levica, čemur se ne smemo čuditi; zastopala še ni industrijskega proletarijata, ki ga je bilo zelo malo, nego radikalnejše malomeščanstvo. S temi sklepi je bilo konec enotnosti v konventu in zavladal je v njem najliujši boj med obema skrajnima skupinama, ki sta se razšli že pri vprašanju o kraljevi kazni. Ludvikovo veleizdajstvo je bilo dokazano z dokumenti, ki so obenem kompromitirali tudi nekaj žirondistov. Dočim je vsa gora zahtevala smrtno kazen, pri čemer je Marat vzkliknil: »Ludvik mora umreti, ker mora domovina živeti,« so bili žirondisti v silnih škripcih: če bi se izrekli za smrtno kazen, bi se proti njim obrnilo vse plemstvo in velemeščanstvo, ki sta jih podpirala; če bi se pa izrekli proti smrtni kazni, bi naleteli na najhujši odpor množic, ki bi jih zbrisala s površja. Preslabi, da bi se odločili sami, so skušali naprtiti odgovornost na množico, ki bi se naj izjavila z ljudskim glasovanjem, a ta manever je znala gora preprečiti. Dosegla je, da je ves kom vent v januarju 1793 soglasno sklenil, da je Ludvik kriv. Kazen je bila smrt m smrtna obsodba je bila izvršena 21. januarja. Ta dogodek je bil za vso evropsko reakcijo živ opomin, da je treba revo- luciji v Franciji zaviti vrat. Za boj proti Franciji so bili odločilni tudi gospodarski momenti: Anglija, ki se je sama razvijala v izrazito kapitalistično deželo, se je zbala konkurence francoskih kapitalistov, zato je stopila na čelo bloka reakcionarnih držav, ki so bile v njem predvsem Prusija, Avstrija in Rusija. Vojno je pričela Anglija z blokiranjem francoskih pristanišč. Medtem ko se je zunaj pripravljal nov napad na Francijo, ljudstvo v njej še zmeraj ni imelo kruha. Videlo je, kako se iz meščanstva dviga nova plast priviligirancev, špekulantov, dobaviteljev, ki so' bogateli na račun revolucije, spoznalo pa je tudi, da je ta kasta našla svoje zaščitnike v žirondi. Iz mase so vznikale nove zahteve, ki so našle odmev v komuni, od tod pa so se vtihotapljale v goro. Gora je sedaj postavila sledeče zahteve: določitev maksimalne cene kruhu, izročitev zemljišč tistim, ki jih obdelujejo, in uvedbo progresivnega obdavčenja. To niso bile nikakšne zahteve, ki bi merile na nov socialni prevrat, bile so docela reformistične, vkljub temu so pa naletele na najhujši odpor žironde, ki so jo podpirali plemstvo in velekapitalisti. Zlasti plemstvo je smatralo žirondo za sredstvo, da zatre z njo revolucijo, pozneje pa pokonča njo samo in izkliče monarhijo. Socialni boj med goro in žirondo je prikipel kmalu do vrhunca; množice, ki so bile za goro, so prisilile žirondo, da je odstopila, pri čemer so bili najbolj desničarski žirondisti pozaprti. Nad Francijo je zagospodovala gora. Zmaga gore pa je zahtevala tudi žrtev. 14. jul. 1793 je žirondistinja Charlotte Corday (izgov.: šarlot Kordäj) v kopeli zabodla Marata. Marat je bil najpopularnejša, obenem pa najbolj obsovražena oseba francoske revolucije. Bil je človek silnega temperamenta, nepodkupljiv, najbolj neustrašen, najbolj Marat besnost boja je stopnjeval do krviželjnosti. Sovraštvo do družbe je kazal tudi v obleki: v konvent je prihajal razcapan, z umazanim robcem krog glave, javno razkazujoč svojo grdoto in pljuvajoč na vse manire. Njegove besede so povzročale med meščani paniko. — Dočim je bil Robespierre genijalen moralist, Danton genijalen ljudski tribun, je bil Marat genijalen mučenik za veliko stvar. Po padcu žironde je morala sprejeti gora težko dediščino. Povsod je vladala lakota, radi zastoja industrije se je večala brezposelnost, na kmetih so zavlačevali razdelitev zemljišč, v mestih je cvetelo oderuštvo, verižništvo in korupcija, na mejah je divjala vojna, kontrarevolucija pa se je pripravljala na nov udarec. konsekventen, skratka najbolj revolucionaren revolucionar. V svojem časniku »L’ami du Peuple« (Ljudski prijatelj) je pisal članke, ki so vžigali množico. Po zunanjosti je bil grd: nizek po postavi, suhljat, na obrazu je imel krvave podplutbe, od oči mu je neprestano kapalo. Kaj je bil pred revolucijo, se ne da dognati, gotovo pa je, da je mnogo pretrpel. Revolucija je bila zanj priložnost za silen protest proti družbi, ki ga je preje zaničevala, brcala in ki jo je občutil kot svojo sovražnico. Nad njo se je v revoluciji maščeval m zato njegovo sovraštvo do vladajočih ni poznalo meja: zahteval je glave tisočerih, Žirondisti so organizirali najprej upor v Normandiji in Bretanji, ki pa je bil po sreči zadušen. Več sreče je imelo spočetka meščanstvo na jugu, končno pa je bila tudi tam reakcija v krvi zadušena. Pri tem je trpel zlasti Lyon, ki je bil središče kontrarevolucije na jugu; ko so ga revolucionarne čete zavzele, so ga docela porušile, le šole, javna poslopja, bolnice in delavske hiše so ostale zavarovane pred razdejanjem. Mesto je žehtelo od krvi. — Glavno središče kontrarevolucije pa je bila Vendeja. V tej pokrajini je živelo zaostalo ■ kmetiško prebivalstvo, ki je bilo še vse v sponah katolicizma in se ga veliKi. dogodki sploh še niso dotaknili. Reakcija je imela tu kaj lahko delo, da je dvignila kmete v boj za boga, domovino in stari red. Začela se je strašna guerilska vojna. Kmetje so bili sicer slabo oboroženi, pač pa so dobro poznali teren in napadali vladne čete iz zasede, se nato razšli in se kasneje znova združili v večje skupine. V neprehodnih vendejskih gozdovih in močvirjih so poginile cele revolucionarne vojske. Kdor je prišel kmetom v roke, je bil ma-sakriran; umevno je, da tudi revolucionarna vojska ni poznala pardona. Ven-dejska vstaja je bila tem nevarnejša, ker so skušali kmetje prodreti do Nantesa, da bi se tam združili z Angleži; če bi se to posrečilo, bi bilo v Franciji konec republike. Vlada je poslala v Vendejo takozvane »peklenske kolone«, ki so požgale vasi, poteptale polja, skratka uničile vse, da ni niti eno ognjišče kontrarevolucije ostalo celo. Vstaja je bila končno zadušena, kmetom pa ni preostalo drugo, kakor da so se raztepli na vse strani in se zbrali nato v roparske tolpe. V Vendeji so dosegli izrodki grozot in bestijalnosti svoj višek. Medtem ko je v notranjosti divjala državljanska vojna, se je moral ostali del revolucionarne armade boriti na frontah. Položaj je bil 1. 1793 res obupen. Vendar pa je imela francoska armada napram zunanjim sovražnikom eno veliko prednost: fevdalizem je bil namreč tudi v drugih deželah že v razkroju in njegova gniloba se je kazala tudi v armadah, kjer so gospodovale samo puhle glave najvišjega plemstva, kjer je vladala poleg slabe naoborožbe s’lna korupcija. Francoska armada je bila reorganizirana po demokratičnih principih, bila je zmodernizirana in močno elastična. V njej ni bilo nikakršnih plačancev, ki jih je bilo treba zbičati v boj, sestavljali so jo samo mladi ljudje iz mest, ki so vsi goreli za revolucijo. V njej je bil zbran cvet francoskega naroda in zato so bili Francozi 1. 1794 že povsod zmagoviti. Gora ni samo zadušila kontrarevolucije in. uspešno vodila vojne, nego je tudi reorganizirala notranjo upravo in zgradila tako republiki demokratično ogrodje. Obenem je pripravljala novo ustavo, ki je bila sprejeta junija 1793. Nova ustava je sicer priznavala politično demokracijo, ni pa ustvarila ekonomske, radi česar so jo na novo vzrasli levičarji močno napadali. V teh levičarjih najdemo že prve sledove moderne proletarske miselnosti, ki so se izrekli proti zasebni lastnini. Radikalni revolucionar Buonarroti je napisal o ustavi med drugim tudi sledeče značilne besede: »Dokler ostane tako, kakor je, bo najsvobodnejša politična oblika koristila samo tistim, ki jim ni treba delati. Dokler so ljudske množice prisiljene težko in neprestano delati in se zato ne utegnejo poučiti o javnih vprašanjih, ker je njihovo življenje odvisno od bogatinov, sklepajo o vseh važnejših stvareh le bogatini.« Ustava iz 1. 1793 ni stopila nikoli v veljavo. Nova vlada se je morala boriti tudi na ekonomskem polju. Določila je maksimalne cene kruhu, sklenila smrtno kazen za vsakega, ki bi kopičil blago. Vendar pa je manjkalo vladi nekaj, namreč znanosti o gospodarstvu in njegovih zakonih; ni poznala še mehanizma kapitalističnega produkcijskega načina, ni poznala še onega, kar je pozneje odkril Marx. Radi uspešne obrambe pred kontrarevolucijo in zunajimi sovražniki ter radi reform na ekonomskem polju se je zatekla vlada k — diktaturi. Vladar Francije je postal Robespierre. 4. Revolucionarna diktatura Revolucionarne diktature niso zahtevali samo interesi revolucije, nego je tudi sam razvoj šel v njeno smer. Po padcu žironde so zavladali namreč najbolj sigurni člani gore, ki so prišli v odbor za javno o s k r b o, ki je kmalu postal srce revolucije. Ta odbor je dobival vedno več pravic, dvignil se je nad vlado in konvent in je oba nadziral. Obenem je preko vse Francije Pariška guillotina razpredel dobro organizirano tajno policijo, ki je nadzirala vsako kretnjo kontrarevolucionarjev in delala roko v roki z revolucionarnim tii-bunalom, ki je pošiljal obtožence ali v pregnanstvo ali v smrt. Ta tribunal je delal s silnim terorjem in pod njegovim vodstvom je padlo, ko je bila diktatura na višku, dnevno 50 do 80 glav. Oktobra 1793 je poslal na šafot tudi Marijo Antoinetto. . Krog tistih, ki so imeli vso moč v rokah, se je zmeraj bolj ožil, dokler ni združil vse moči v sebi en sam diktator — Robespierre. Dočim je bil nekoč konvent najvišja sila, odbor za oskrbo samo njegov organ, a je posameznik igral samo postransko vlogo, se je v teku časa situacija docela preobrnila: Robespierre je postal edini diktator, odbor za oskrbo mu je služil samo za podstavek, konvent pa za bolj ali manj potreben okrasek. Seveda se je vršil razvoj v to smer stopnjema, dokler ni dosegel opisane oblike spomladi 1794, ko je zavladal nad Francijo triumvirat, ki so bili v njem sicer Robespierre, Saint-Just in Couthon (izgov.: Senžiist, Kutön), vendar pa je bil faktični vladar le prvi. Revolucionarna diktatura je vodila boj proti združeni evropski reakciji, določila živilom najvišje cene, uvedla metrski sistem, v upravi pa najstrožji centralizem. Kot malomeščanska diktatura je proklamirala zasebno lastnino za nedotakljivo. Robespierrov namen je bil, da z diktaturo ustvari stanje, ki Usmrtitev Marije Antoinette bo omogočalo demokracijo. Videč, kako špekulantje in oderuhi izkoriščajo pridobitve revolucije in preprečujejo pravo demokracijo, je skušal z govori, policijskimi odredbami, predvsem pa s terorjem ljudi poboljšati, pri čemer se ni zavedal, da ustvarjajo ekonomske razmere psihologijo, ne pa obratno: zato je bilo njegovo delo brezuspešno. Njegov namen je bil, namesto egoizma postaviti moralo, namesto aristokratske časti pravičnost, namesto tiranije mode vlado razuma, namesto gizdavosti duševno veličino. Dokler bi tega ne dosegel, naj bi bila demokracija suspendirana. Vsaka revolucionarna diktatura pa nujno povzroči med samimi revolucionarji dvojno opozicijo: levičarsko in desničarsko. Ker je diktatura odpra- vila sekcije, ki je v njih gledala omejevanje svoje oblasti, so se začeli levičarji organizirati v sekcijskih društvih, ki so predstavljala levičarsko opozicijo. Sekcijska društva je vodil Hebert, ki je nadaljeval Maratovo pol tično smer, obenem pa vodil močno ateistično propagando. Te opozicije Robespierre ni maral dopustiti in je poslal na šafot Hebertiste in ostale levičarje, s čimer je skopal sebi in revoluciji grob. Spodrezal si je tako vejo, ki je na njej sedel. Pred tribunal so prihajali sedaj navadni ljudje iz množice, vojaki, delavci, klepetulje, ki so v neprevidnosti rekli kako besedo preveč. Dejstvo, da je poslal Robespierre na šafot najbolj radikalne ljudi, je navdalo vso reakcionarno Francijo z novimi nadami. Ko so vodili 24. marca Hebertiste na smrt, je ves elegantni Pariz oblegal morišče. Toda že nekaj dni po levičarjih so prišli na vrsto revolucionarni desničarji, ki so se zbirali krog Dantona. Danton je bil osebno najsimpatičnejša figura francoske revolucije. Spočetka je bil najdrznejši in najnesebičnejši revolucionar, a v teku let je postal utrujen. Utrujenost ga je vedla v mirnejše gledanje in to mu je bilo v pogubo. Obdolžen, da je izdal svetinje revolucije, se je 2. aprila 1794 predstavil tribunalu: »Jaz sem Danton in revolucija me pozna. 35 let mi je. Moje bivališče bo kmalu nič in moje ime bo živelo v panteonu zgodovine.« Aprila 1794 je bil s tovariši umorjen. Kakor nad levičarji se je tudi nad desničarji izvršil justični umor. Robespierru pa ni zadoščalo, da je dal pogubiti levičarje in desničarje, nego je naperil udarec tudi proti svojim sotrudnikom v varnostnem odboru. Ker jih je hotel poslati-v smrt na legalen način, je zahteval odobritve od kon-venta, ki pa je naletel v njem na najhujši odpor. Ko je zahteval za obdolžence smrtno kazen, ga je konvent aretiral, 10. termidorja (28. julija) 1794 pa ga poslal na morišče. Ta datum je postal usodni datum francoske revolucije. Robespierre Po značaju je bil Robespierre svojstven človek. Bil je velik moralist, obenem pa zelo častihlepen; njegova častihlepnost je bila, da'bi postal najmo-ralnejši revolucionar. Grehota se mu je zdela veleizdaja, one, ki so znali uži- Dantoii vati življenje, je sovražil, kakor sovraži evnuh moške. Prav značilno je zanj, da je v dobi, ko je Pariz puhtel od krvi, dal v konventu skleniti zakon o bivanju najvišjega bitja in o neumrjočnosti duše. Hebert 5. Sunek na desno: meščanstvo končnoveljavno utrdi svoje pozicije Po Robespierrovem padcu je vse meščanstvo zadihalo: vsakdo se je počutil, kakor da bi pravkar ušel rablju, in ves Pariz je kar hitro vrgel s sebe kuto dolgočasne in pedantne moralistične republike. Robespierra ni vrgla buržuazija, vrgla ga je malomeščanska gora, kajpak s podporo buržuazije. Prepozno pa je gora spoznala, da je postala sama ujetnica velerreščanstva. Znova so sedaj vstali špekulantje, devizni prekupčevalci, oderuhi in vojni liferantje, ki so skupno z velekapitalisti skušali čim preje odpraviti vse ovire, ki so bile nasprotne interesom profita. Tako se je ustvarila močna stranka termidorijancev, stranka meščansko kapitalističnega reda, ki so se ji pridružili tudi nekateri bivši Robespierrovi pristaši. Zapihal je pač veter reakcije! Kar pa je še ost?lo levice, so jo s procesi uničili. Termidorijanci so odpravili maksimalne cene in izjemne zakone proti plemstvu in duhovščini. Proti tej akciji so bile množice skoroda brez moči, ker jim je njihov glavni organ, sekcije, uničil že Robespierre. Razen tega pa je meščanska reakcija or- Poulični boji v dobi termidorijancev ganizirala iz mladine, ki jo je imenovala »zlato mladino«, fašistovske tolpe, ki so javno po ulicah napadale in pretepale delavce in vse, ki so bili osumljeni kot revolucionarji. Obenem z meščansko vlado se je že tudi porodil — fašizem! Nekateri levičarji so sicer skušali dvigniti že preutrujeno množico s parolo »Kruh in ustava iz 1. 1793« v boj preti reakciji in so res dosegli vstajo, ki pa je bila že prvo noč zadušena: vojaštvo in »zlata mladina« sta ponoči vdrla v predmestja, razorožila in pobila delavce, medtem pa se je tribunal že pripravljal, da pošlje v smrt poslednje pristaše gore. Velemeščanstvo je zmagalo na vsej črti, kajti notranji zmagi se je pridružila kmalu še zmaga na bojnih poljanah. Tako je dobilo proste roke in je preuredilo republiko po svojih interesih. Predvsem je dalo republiki novo ustavo, ki je bila sprejeta avgusta 1795. Ta ustava je odpravila demokracijo s tem, da je priznala volilno pravico samo tistim, ki so plačali določeno vsoto davkov, s čimer je bil proletarijat odrinjen od soodločevanja. 25. okt. 1795 je meščanstvo odpravilo konvent in postavilo na njegovo mesto petčlanski direktorij: s tem dejstvom je zasedel francoski prestol denar. Kapitalističnemu principu je bilo odslej podrejeno vse: delovne roke proletarcev, pesti vojaštva in možgani učenjakov. Napoleon kot cesar V stremljenju, da razširi nov red tudi po drugih deželah, je našlo francosko meščanstvo Napoleona Bonaparta, velikega vojskovodjo, ki je z vojsko izpodkopaval fevdalizem povsod, kamor je prišel. Toda Napoleon ni delal zastonj: novembra 1799 je postal konzul, nato diktator, končno pa si je 1804 posadil cesarsko krono na glavo. Meščanstvo se mu je rado podredilo, kajti Napoleon je našel ono čarovno sredstvo, ki je z njim utrdil notranji »mir in red«: proletarijat je poslal na bojne poljane, s čimer je rešil meščanstvo morečega strahu, obenem pa si je slednje z vojnimi dobavami množilo premoženje. Zato se ne smerro čuditi slavospevom Napoleonove ženijalnosti, ki so se ohranili do danes v meščanskih listih in šolskih čitankah. Vsa ta meščanska reakcija je znova zbudila revolucionarno gibanje. Ustvarila se je velika zarota, čije voditelja sta bila Babeuf (izgov.: Baböf) in Buonarroti. Oba sta že spoznala, da je prava demokracija brez gospodarske enakosti nemogoča, zato sta stremela po odstranitvi zasebne lastnine. Načrt za zaroto je napravil Babeuf v ječi 1. 1795 in je ustanovil tajno »Politično zvezo za dosego enakosti«, ki se je pozneje združila s »Panteonskim društvom«, ki ga je ustanovil Buonarroti, Öba revolucio- narja sta zbrala krog sebe tisoče in tisoče zarotnikov, vendar pa se jima namen ni posrečil. Februarja 1796 je bila zarota odkrita: Babeuf je bil obenem s prijateljem Darthejem obsojen na smrt, Buonarroti pa v ječo. Slednjemu je ponujal pozneje Napoleon visoko mesto v državni upravi, kar pa je zvesti Gracclius Babeuf revolucionar z zaničevanjem odklonil. Ko je prišel 1. 1807 na svobodo, je še do svoje smrti (1837) sodeloval v vseh celinskih revolucionarnih gibanjih. — Babeufov in Buonarrotijev poizkus je sicer propadel, vendar oznanja delo obeh že prve kali modernega delavskega gibanja. Oba sta svetilnik, ki je svetil v bodočnost. V francoski revoluciji je zmagalo meščanstvo, zmagal je kapitalistični družabni red. Vsi poizkusi levičarjev, da bi ga porušili, so se morali radi nedostajanja industrijskega proletarijata ponesrečiti. Slednjega je ustvaril šele novi red, a v njem si je ustvaril tudi lastnega nasprotnika in — kakor pravi Marx — grobarja. [Literatura: Otto Rtihle, Die Revolutionen Europas. Ii. knjiga (marks.) — M. Beer, Allgemeine Geschichte des Sozialismus und der sozialen Kämpfe (marks.). — Peter Kropctkin, Geschichte der französischen Revolution (anarh.). — Ullsteins Weltgeschichte, 5. knjiga (mešč.).] Ii/oh KtUac, 7a*fxeriatLu zapustile mnogo primitivnih popevk, v katerih se izraža gorje tlačana in hrepenenje po svobodi. Francoska revolucija tudi tu ni ostala brez vpliva; v letih! 1812 in 1813 so Napoleonovi vojaki, ki so se še sami udčlležili rušenja Bastille, zanesli v Nemčijo »Marseljezo«, ki ni tw od tedaj naprej več utihnila. »Marseljeza« je postala bojna pesem revolucionarnega predmarčnega dijaštva, ki se je zbiralo v tisti »Sturm und Drang-perijodi« v svojih vseskozi liberalno prevratnih »Burschenschaftih;«. Prvi nemški tekst »Marseljeze« je izdal nemški politični emigrant Harro Harring v Bernu leta 1834. V njemi zahteva, povsemi v skladu' z nastrojenjem tedanje dobe, kri nemških knezov. Od takrat se ta pesem stalno pojavlja z različnimi besedili v nemških pesmaricah. Na podlagi njenih besedil, bolj ali manj radikalnih, se lahko razbere, kakšen je bil vsakokratni politični horizont v državi. Ohranjeni so teksti Georga Feina in Ferdinanda Freiligratha; dne 30. julija 1848 je bil v »Listu delavskega društva v Kölnu« objavljen prevod originalnega francoskega besedila od neznanega prevajalca; leta 1849 je izšlo pri Woher ju v Leipzigu v »Novoletnem Almanahu za podložnike in hlapce« novo besedilo od H. Bauerja, člana centralnega komiteja Zveze komunistov, ki jo je leta 1848 ustanovil Karl Marx. Založnik Woher je moral radi tega v ječo. Leta 1850 je Viljem, Weitling objavil v svoji »Republiki delavstva« novo besedilo, ki ga je po vsej verjetnosti spesnil sami. Vsi ti teksti so v poznejši reakcijonarni dobi zašli Več ali manj v pozabo, ker se niso smeli peti. Dunajski dellavci so si pomagali na ta način, da so peli Heinejeva »Dva grenadirja« v kompozicij} Schumanna, v kateri' se nahaja tudi odlomek melodije iz »Marseljeze«. Ko so zadoneli akordi tega odlomka, se je poslušalcev polaščal vihar navdušenja in dostikrat je policija radi tega shod ali* koncert razpustila. Leta 1864 je končno znani socialist Jakob Andorf (umrl 1898) pod Vtisom vesti o Lassalliejevi smrti zložil nov tekst na melodijo »Marseljeze«, ki se še danes poje kot »Delavska marseljeza« socialnodemokratskega delavstva. Razločuje se od prejšnjih tekstov v temi, da ni v njem več govora o pučizmu in krvavi osveti, temveč priznava, kakor Lassalle, potrebo duhovnega boja kot edino pravilnega: Sovražnik, ki vse naše čase obdaja s črno nas nočjo, je nezavednost ljudske mase. Le duha meč jo zmagal bo! Tudi na Potier-Degeyterjevo »Internacionalo« imajo Nemci več tekstov in se besedila, ki jih pojejo komunisti, po svoji radikalnosti kajpada precej razlikujejo od socialnodemokratskih. Z dvigom razredne zavesti nemškega proletariata, z utrditvijo njegove politične svobode in z edinstvenim razširjenjem njegovih organizacij se je tudi njegova pevska ini gla-sbena kultura neverjetno dvignila. Skoraj ni kraja v Nemčiji, kjer ne bi obstojalo delavsko pevsko ali glasbeno društvo. Najboljši nemški pesniki in skladatelji so se postavili v njihovo službo. Poleg tekstov Heineja, Freiligratha in Herwegha so v novejši dobi priljubljeni zlasti pesniki Bartel, Preczang, Schönlank, Zech, G'rissar, Kästner, Brand, Tucholsky in drugi. Med skladatelji zavzema zlasti pri avstrijskem delavstvu častno mesto Josef Scheu, zatem Uth-mann, Blobner, Fuchs, Kerkow, Heinz, Frei, Zahn, Riva m cela vrsta drugih. Razen tega so si nemški delavski pevci prisvojili vse pomembnejše delavske pesmi drugih narodov, zlasti mlnogo ruskih i>n celo kitajsko »Pesem dela«. Naj navedem tu, vsaj naslovoma, nekaj najbolj priljubljenih nemških delavskih pesmi (več jih je prevedeno tudi v slovenščino): »Socijalistič- na koračnica« (besedilo zložil Maks Kegel, v glasbil Karl (ir amini), »Vzbujeni e duhov (Riva), »Delavski pozdrav« (Hanslitschek-Blobner), »Možje dela« (Klara Miilter-Peter Heinz), »Misli so proste« (stara avstrijska pesem iz 18. stoletja), »Krvava sodba« (pesem izza vstaje šleskih tkalcev), »Svobodi prosto pot« (Georg Herwegb-Richard Fudhls), »Peseml mladih proletarcev« (Hans Reinowski), »Pesem1 o Robertu BI umu« (ki je bil radi vodilne Vloge v marčni revoluciji ustreljen na Dunaju dne 9. novembra 1849. Pesem je nastala prav tedaj, avtor in skladatelj nista znana). Začenja se takolie: Zjutraj, med čtrto ur,o in med peto se Brandenburška vrata na stežaj odprö. Roke na hrbtu zvezane, z vojaško četo, je stopal Robert Blum s povzdignjeno glavo. Dalje pojo nemški delavci kaj radi različne svobodoljubne pesmi na. melodijo znane nacijonalne himlne nemških Tirolcev »Andreas Hofer-Lied«: Tam v Mantovi v okovih ... Med avstrijskim delavstvom je najbolj popularna »Lied der Arbeit« — Pesem dela, ki je nastala podobno kakor »Internacijonala«. Leta 1868 so ustanovili na Dunaju dellavsko izobraževalno društvo. Nekega dne so našli v; svojem nabiralniku listič s pesmijo, posvečeno novoustanovljenemu društvu, brez podpisa. Pesmico je izročil tedanji voditelj dunajskega delavstva Andrej Scheu svojemu bratu Josefu, da jo vglasbi za novoustanovljeni društveni pevski odsek. Ko so jo čez nekaj tednov: prvič peli na veselici pri Zobelu na Dunaju, se je s svojo veličastno melodijoz-nostjo takoj priljubila in razširita. Pozneje so odkrili tuidi avtorja besedila, 21 letnega tkalčevega sina Josefa Zapfa, ki se je, dasi sarmo z ljud-skošolsko izobrazbo, poleg pesništva bavil tudi z risanjem. Ko je kmalu zatem ugodno prodal neko svojo radiranko, je odšel v Francijo, da se izpopolni v svoji stroki. Po vrnitvi je služil na Dunaju kot učitelj na gra-versko-zlatarski šolli. Josef Schieu (rojen 15. IX. 1841 na Dunaju) je bil učitelj petja in je še do konca prošlega stoletja deloval pri delavskih pevskih zborih kot pevovodja. Njegova brata Andrej in Heinrich! sta morala radi političnega delovanja za najhujše avstrijske reakcije pobegniti v inozemstvo. »Pesem dela« pa je postala v Avstriji kljub Vsemlu prava narodna himna: Zapojmo delu zdaj na čast, Kot rekel Galilej nekoč, ki je človeku dalo v last ko svet se je pogrezal v noč: od nekdaj vso zemljo. »In vendar giblje se!« Bogastvo celega sveta Tako zakličimo še mi: je naša roku ustvarila. »Od dela le ves svet živi!« Bod’ deta čast! Bod’ delu čast! Bod’ delu čast! Bod’ delu čast! Pogosto se poje tudi »Zvezna pesem«, ki jo je leta 1864 Georg Herwegh posvetil po Lassalle ju novoustanovljenemu »Splošnemu nemškemu delavskemu društvu«, vglasbil pa jo je Peter Heinz, Ima dvanajst verzov, od katerih navajam štiri: Moli, delaj! svet veli. Moli kratko, čas hiti! Za vse drugo bodi gluh, moli kratko, čas je kruh! Ko navede različna dela, pri katerihi se mora delavec potiti, vprašuje: Kje pa tvoj je kruha kos? Kje obutev, saj si bos? Kje je tvoj zakurjen dom? Kje tvoj meč za bojni grom ? Pridni ko čebele ste, kje pa strd ostala je ? Glejte, trotje so odveč! Nimate li žela več? In h koncu opominja: Jarem že zlomite svoj, naj ne bo zaman Vaš znoj! Robski svoj zlomite duh, ker svoboda je Vaš kruh! Poleg tega ima nemško delavstvo zelo razvito tudi mladinsko petje z velikimi številom primernih tekstov, kakor »Mladi smo, to je lepo«, »Pesem Detoljiuibov« (obe tudi v slovenščini) in. »Pesem rdečih sokoličev«. A miotil bi se, kdor bi mislil, da delavska pevska društva v Nemčiji goje samo izrazito delavsko pesemi, ker drugih ne marajo ali ne znajo. Velik del njihovih programov zavzemajo priljubljene narodne ali ponarodele pesmi, goje pa tudi klasično glasbo ini zborovsko petje. Na vsakem boljšem delavskem koncertu se slišijo kantate, balade, arije in oratoriji Mendelssohna, Mozarta, Händlela, Haydna, Bethovna, Glucika, Bacha, Brahmsa, J. Röntgena, Musoryskega in celo našega Gallusa; navadno s spremiljevanjemi orkestra. Zadnja leta so bili sploh zelo v modi delavski simfonični koncerti. Delavska pesem je postala nemškemu delavcu kakor vsakdanji kruh, s katerim se je hrani1! vsak dan, da si nabere novih sil v težki socijalni borbi, za priboljšek si je pa privoščil tudi glasbenih umetnin. Delavska pevska in glasbena kultura se je začela v povojni dobi vedno bolj razvijati v pravcu koncentracije sil, v izoblikovanju pravih ljudskih zborov pevskih množic. Ne več samo mtoški zbor ali ženski zbor ali mogoče otroški zbor vsak posebej, temveč Vsi skupaj, moški, ženske in otroci v velikem zboru ljudske mase, k! lahko podaja vse glasovne nijanse in im-ponira že s svojim' nastopom in) maso — to je izraz in cilj sodobnosti. Le na ta način je bilo mogoče nemškim delavcem organizirati in vprizorvti odlične glasbene festivale in monstre-koncerte, pri katerih je, kakor leta 1928 pri vsedržavnem zletu delavskih pevcev v Hannovru, sodelovalo v 10 koncertih 50.000 delavskih pevcev, pevk in godbenikov. To delavsko pevsko olimpijado Nemčije so takrat posetili zastopniki delavskih pevcev iz vseh kulturnih držav sveta in množice priznanih skladateljev in godbenikov iz meščanstva. Hitlerjev režim je kajpada tudi nemški delavski pevski zvezd zadal s svojo »izenačbo« hudi udarec, a uiničil je še ni. Seveda je ustavljeno njeno krasno mesečno glasilo, seveda so najbolj agilni in zavedni funkcij onar ji zveze in posameznih njenih društev bili prisiljeni k odstopu in so njih mesta zasedli pristaši nacijonalnosocijalistične diktature, a pevci stare šole so ostali, ker brez njih ni društev in ni zveze. Sicer bodo zaenkrat izginile iz delavskih koncertnih programov »Internacijonala«, »Marse-ljeza« in podobne pesmi, ne bo več opevanja rdeče zarje in boja za svobodo, ali vse to bo živelo v dušah nemških1 delavcev dalje, kakor 'je živelo pod najhujšo reakcijo Friedricha Wilchelma in Bismarcka, da je pozneje s temi lepšimi ognjem zažarelo. Upamo, da te pesmi v Nemčiji ne bodo dol «o ležale po zasebnih arhivih skrite in da velja tuidi zanje verz, ki ga je napisal Hoffmiann von Fallersleben (1798—1874) v svoji pesmici: »Čermi naj bi prosil?« Vse se obrne in zopet povrne ' svoboda se vsem! f Obupat’ ne smem! Tudi nekateri Slovani imiajo že staro tradicijo svobodoljubne pesmi: C e h il, na primer, imajo še stare religijožno-borb ene korale izza husitskih vojn. A tudi moderna delavska pesemi je pri njih precej razvita. Poleg prevodov internacionalnih delavskih; pesmi imajo tudi dosti originalnih na besedila socialnih pesnikov Havlička, Nerude, Hladeka, Ma-charja, Bezruča, Wiolkerja in Hašeka, dasiravno so itnterniadjonalno malo znane, enako kakor tudi poljske revolucionarne pesmi, katerih začetki leže v bojih za nacijonalno osvoboditev izpod nemškega in rusko-carskega jarma. Znana je polijska »Rdeča zastava« in slovaška »Pesem tlačanov«. Židje imajo dovolj razvito nacijonalno pesništvo, ki pa miu manjka izrazitega revolucijonarnega obeležja radi brezupnega stanja, v katerem je ta večno preganjani narod vedno živel. Zato izražajo njihove pesmi predvsem grenko bol resignacije, pretresljive tožbe in besedno borbo z Jehovo, ki dopušča tolikšno trpljenje. Podobne motive srečujemo tudi v pesmih ameriških črncev. Izmed Slovanov so se Rusi v delavski pesmi najbolj internacionalno uveljavili. Njihove revolucij onarne pesmi so več ali manj znane med delavstvomi po vsemi svetu. Kako tudi! ne, saj so njih revolucionarni podvigi večkrat zažareli kakor čudežni meteori nad vsemi svetomi in se je internacionalno delavstvo nehote moralo ozirati v njihovo stran in ni čudno, če se je hotelo tudi bližje seznaniti s pogonskimi silami in duševnim življenjem tega naroda, ki se mu more v svoji elementarnosti samo še francoski postaviti ob stran. Svobodoljubna pesemi, živeča od generacije do generacije v preprostem narodu, je pri Rusih zelo stara. V nji nahajamo še spomine na iVana Groznega, na razbojnika-revollucijonarja Stenka Razina, kii je bogatim jemal in revnim dajal, na Puigačev puint, na Napoleonovo invazijo in na ustreljene zarotnike-oktobriste. Med revolucijonarno inteligenco sta bili V drugi polovici prošlega stoletja že znani »Marseljeza« in »Internacionala«, ki sta stalno odmevali od mračnih sten zamreženih celic Petro-Pavlovske in Schiliisselburške trdnjave, kakor tuidi preko zasneženih poljan Sibirije, koder so jih peli politični jetniki in izgnanci. V letu prve ruske revolucije 1905 se je pa ruska revolucijonarna pesem neverjetno hitro razmahnila in razširila ter postala narodno blago. Medtem ko se je zapadna Evropa že dolgo veselila svojih več ali manj širokogrudnih političnih svoboščin in živella več ali manj demokratično življenje, je Rusija še vedno tičala globoko v srednjem: veku in vzdihovala pod despotizmom. Zato se njene revolucij onarne pesmi odlikujejo po silni borbenosti in strastni doslednosti,.kakor da bi hotela Rusija v tej kratki dobi nadomestiti zamujeno in doseči stopnjo razvoja, ki si ga je Evropa priborila šele tekom dolgega stoletja, od prve francoske revolucije dalje. In uprav, radi tega svojega nezadržnega, elana so ruske proletarske pesmi tako zelo priljubljene med delavstvom ostalih' dežel. Posebnost ruske svobodoljubne narodne poezije so pesmi »katorž-nikov«, kaznjencev in izgnancev. Ruski narod V kaznjencu, najsibo političnem ali kriminalnem;, ne vidi manjvredhga ali izobčenega bitja, temveč enakovrednega sotrpinih, ki ga je samo nemila usoda pahnila v nesrečo, kot žrtev danih razmer. Zato imhjo Rusi množico ponarodelih pesmih neznanih avtorjev, ki opevajo trpljenje za zamreženimi linami, težo železnih okovov, hrepenenje kaznjenca po dragih svojcih, po svobodi širnih step, združeno s preklinjanjem svojih mučiteljev. Ubeigli kaznjenec se je redkokedaj imel bati izdaje; na svojem begu je našel tako v leseni bajti muzika, kakor v hiši premožnega meščana pomoč in začasno zatočišče, ne da bi ga vpraševali, kaj je zakrivil. Na ta način je razumljivo, da se je tolikim političnim! kaznjencem posrečilo ubežati iz naj-štrožje zavarovanih ječ in taborišč. Krasen primer te »katoržne« poezije je Maksima Gorkega »Solh.ce vzhaja in zahaja« (glej »Pod lipo« 1925) iz njegove drame »Na dnu« ter narodna »Beg s Sahalina«. Stara ruska narodna pesem je »Dubinuška« (sekira), o kateri se ne ve več, kdo jo je spesnil in vglasbil. V letih najhujšega) despotizma in preganjanja se je izražala svobod olj ubnost V prikritih simbolih; primer takega simbolizma je Radinova: »Gozd sekajo...« Gozd sekajo... ker je prezgodaj zašumel in s šnmom radostnim zbudil je vso naravo ... A zemlja hrani v sebi semena posekanih dreves in čez leta se bo razrasel tu nov gozd in bo s svojimi gostimi zelenjem šumel slavo posekanimi prednikom. / i Tudi stara pesem »burlakov«, povolžkih splavarjev, »Ej uihnjemi...« in pesem o Stenfci Razinu »Volga, Volga...« (danes svojilna vsega sveta, med Slovenci v različnih varijantah) sta bili priljubljeni pesmi predrevolucijskih svobodoljubov, V letu! 1905 so postale popularne: »Bratje le k solncu)...«, »Var-šavjanka« in »Žalostinka revolucije«. Daši ruska revoluciijonarna pesem, je .dobila »Varšavjanka« ime po Varšavi, kjer je menda nastala in kjer so jo mled takratno vstajo rusko-poljskega proletarijata prvič prepevali. Ta pesem se odlikuje po nepremagljivi veri im do skrajnosti požrtvovalni borbenosti in njeni silni, na dušo kakor kladivo padajoči zVoki imajo neko magično moč, ki potegnejo maso za seboj : Sovražni viharji drve preko zemlje, oblaki grozeči zagrinjajo dan... Četudi nas čakata smrt in trpljenje, dolžnost neodložna nas z dve na plan ...! * / * Beda in glad nam s poginom grozita, silita nas z neprijatelji v boj, sreča in svoboda da nam zasvita ... Zmaga prinesla jo bode s seboj! Osvoji si svet, ti dčlavski rod! »Žaloštinka revolucije 1905« se glasi nekako takole: V razkošnih palačah piraje tiran in v vinu utaplja bojazen, a roka pravice že dviga se nanj in piše na steno mu kazen, In prišel bo dan, ko se ljudstvo zbudi, se dvigne po zmagi k svobodi. Vam, bratje, pa pesem ljubezni dani, ki večna zahvala Vam bodi! Kot žrtve ste padli v ljubezni do nas, da srečo, svobodo bi vžival trpin. Do smrti je služil pravici Vaš glas, pogumno ste zrli v gotovi pogin! A kadar svoboda zasije nam spet in Vaše se želje spolnijo, takrat se spominjal še pozni bo svet junakov, ki v grobu trohnijo! Danes ruiski proletariat lahko svobodno pode svoje pesmi. Da li še imajo na novö generacijo isti magični vpliv kakor na staro, ki jih je pela na barikadah? Kdo ve? Danes bodi ruska glasbena umietnost nova pota, na katerih nima več ovir in se lahko razvija v svojevrstno, po slovanski duševnosti oplemeniteno novo proletarsko glasbeno umietnost, ki vpliva, kakor ruska literatura, teater in film, tudi že na umetnost ostalih' narodov. Pri južnih Slovanih o tem predmetu ni dosti povedati, dasi je bolgarsko in, predvsem! srbsko nacij ona lno- rev ol uci jonarno pesništvo znano po vsem kulturnem svetu. Opeva srečno dobo pod Vladavino davnih svojih carjev in, toži po njeni izgubi, proroško oznanja zlato svobodo, ki jo bodo priborili narodni junaki z zmago nad krutim dbšmaninomi Turkom, ko se bo teptana, zaničevana; im izropana raja končno otresla njegovega jarma. V tem pogledu so te sicer nacijonalne pesmi tudi socijal-ne. Moderni jugosllovanski proletarijat, ki je začel* nastajati po nacijo-nalni osamosvojitvi, pa se je kmalu seznanil tudi z internacijonalnimii delavskimi pesmimi. Lastna produkcija v tem pravcU je pa zelo pičla; kljub razmeroma dobro razvitemu socijalnemu pesništvu ni bilo skladateljev, Ki bi se hoteli zanimati za delavsko pesem. Srbsko delavstvo ima svojega odličnega socijalnega pesnika; v Kosti Abraševiču (1879—1898) in najpomembnejša kultturna organizacija srbskega delavstva, ki goji predvsem petje in dramatiko, nosi njegovo ime. Tudi drugi socijalistični inteligenti so skrbeli za razne prevode iz drugih jezikov, a originalnih delavskih pesmi; vsaj pred vojno niso imleli. H r v a t s k o d e 1 a v! s t v o je v tem oziru nekoliko na boljšem: znani skladatelj Ivan pl. Zajc; mu je podaril ono krasno »Slavo delu«, ki jo tludi slovenski delavci zelo radi Priljubljena je tudi pesem »Kovači«; Mi smo kovači svobode ključa s pravice klad’vi kujemo, le smelo mahajmo vsi s kladivi, da krivice razkujemo. Z vsakim dvigom, z vsakim mahom se nam okovi v prah drobe, četudi ljudstev trpeče trume ob strani gledajo strme. pojö. Dasi je skladatelj Zajc vglasbil veliko število koncertnih komadov, pesmi, balad in več oper, s katerimi se ponaša hrvatsko meščanstvo, se ga ob priliki njegovega 80. rojstnega dne (1. 1912) ni spomnil nihče iz. meščanstva, pač pa delavstvo, ki je v delavskem, pevskem društvu »Jed-nakost« v Zagrebu priredilo jubilejni koncert Zajčevih skladb, nad čemier je bil sivolasi starček do solz ginjen in; je v priznanje podaril »Jednako-sti« posebno novo skladbo. Delavski pevski pokret je mied Hrvati že precej star: prvo pevsko društvo so ustanovili zagrebški tiskarji leta 1864 in so mu dali ime »Sloga«. Pod temi imenom; obstoji še danes. Drugo delavsko pevsko društvo »Sloboda«, ustanovljeno ljeta 1872 sicer od, zavednih delavcev, je pozneje prešlo piod vpliv krščanskih sociijalistov, ki ga še danes vodijo. Tretje pevsko društvo-, ki so ga ustanovili razredno zavedni ročni delavci v Zagrebu leta. 1891, je že omenjena »Jedtiakost«, ki še danes krepko deluje. Varaždinsko delavsko izobraževalno društvo »Sloboda«, ki ima pevski odsek, je bilo ustanovljeno leta 1905. Tudi v drugih krajih Hrvatske, Slavonije in Bosne so obstojala in deloma, še obstojajo delavska pevska društva. Po prevratu, in zlasti zadnja leta se je pojavila tudi obilica srbohrvatskih proletarskih pesnikov, ki pa še niso prodrli v širše plasti naroda, njih pesmi še niso- našle skladatelja. Kaj pa Slovenci? Za nas velja skoraj isto. Lastnega imamo zelo malo ali skoraj nič. Večina naših delavskih pevskih zborov, ki jih pojo naša pevska društva, so prevedeni, največ iz nemščine, s katero smo bili do prevrata v najožjih kulturnih stikih. Originalne slovenske imamo komaj dVe, tri. Naši, sicer dobri slovenski skladatelji, še ne smatrajo za potrebno (najbrže ,iz gmotnih ozirov), da bi se bavili tudi z delavsko pesmijo, dasi imamo primernih originalnih tekstov na izbiro. Smo pač še mlado gibanje, gospodarsko šibki in ne moremo plačevati običajnih honararjev in tantijem. Idealisti so redki. Bomo pač mlorali počakati do dobe, ko bo tudi idealizem, prišel do večje veljave im ko si bomo iz lastnih vrst mogli vzgojiti kak muzikalni talent, ki bo znal glasovno ilustrirati delavčevo duševnost. Sicer je pa delavsko zborovsko petje pri nas še zelo mlado-, začelo se je prav gojiti šele nekaj let pred vojno, dasiravno je bilo prvo delavsko društvo ustanovljeno v Ljubljani že leta 1869. A med tistimi pevci takrat še ni bilo ne duha ne sluha o kaki razredni zavesti. Šele pred dvajsetimi leti, ko se je ustanovilla v Ljubljani delavska kulturna zveza »Vzajemnost«, ki jo je po vojni nasledila današnja »Svoboda«, je ta začela ustanavljati tuldi delavske pevske odseke in jih je oskrbovala s prevodi med Nemci razširjenih delavskih pesmi s sodelovanjem; obeh Kristanov, Abditusa, Golouha, Cankarja in drugih. S temi so tudi že obstoječa delavska pevska društva v Idriji, v Trbovljah in še nekatera, dobila svoj pravi zmisel. Tudi v Celju-, v Mariboru i,n v Ptuju so takrat že obstojala delavska pevska društva, ki so že dalj časa gojila delavsko pesemi v nemškem! jeziku. Nekatera od teh obstoje še danes (»Frohsinn« v Mariboru že 41 let, pevski odsek pekov v Mariboru 30 let), poslužujejo pa se sedaj izključno slovenskih besedil. Danes imamo v Sloveniji dvajset delavskih pevskih zborov, združenih v pevski podzvezi »Svobode«. H koncu bi še nekaj omenil: že ves čas, odkar obstoje pri nas delavska peVska društva, zlasti po vojni, pogrešajo naši pevci, slovenske delavske pesmarice. Ima,mio v slovenščini kakih130 do 40 delavskih pesmi, ki pa so vse raztresene po raznih društvenih arhivih; tako da marsikatero društvo niti ne Ve, kaj na tem; polju premoremo, zato v pomanjkanju sega po manjvrednem blagu, ki je-njegovi ideologiji dostikrat celo nasprotno. Svetovalo se je že, naj bi si društva partiture izmenjavala, a kdor ima s tem posla, ve, kako je s temi; nekaj se sčasomi strga, drugo pa izgubi. Vrne se redkokedaj. Pevska podzveza je pričela zalagati tudi note in je založila dosedaj menda 14 delavskih pesmi v obliki posameznih partitur. Pa tudi s tem je križ; prvič stane ena sama pesemi na štirih notnih straneh za zbor s približno 30 pevci toliko, kakor je stala jubilejna pesmarica Glasbene matice s 100 pesmimi; drugič so pa note v obliki »Fliegende Blätter« pri raznih prireditvah, na primer pri sodelovanju pri kaki delavski veselici, na delavskem shodu, na izletu in tako dalje, zelo neprikladne, medtem ko pesmarico lahko pevec vtakne v žep in ima s temi cel program s seboj, s katerim.gre lahko poljubno kamorkoli. To potrebo so že davno uvidele tudi meščanske pevske organizacije in je na primer Mohorjeva družba že pred 35. leti izdala bogato pesmarico V dveh zvezkih, ki se je v tisočih izvodih razširila med narodom in s temi mnogo pripomogla k ljubezni do petja: mnogo pesmi iz te pesmarice, ki je do danes doživela že pet ali šest novih naklad, so postale pravo narodno blago. Tudi Glasbena matica je založila več zvezkov slovenskih in koroških narodnih pesmi Bajuka, Švikaršiča in Deva in že omenjeno veliko jubilejno pesmarico, ki pa so že davno razprodane in jih danes ni miogoče več dobiti. Ne bi li tudi sloviemsko delavstvo zmoglo enkrat izdaje svioje pesmarice, kakor jih imajo v toliki raznolikosti drugi narodi? (Srbohrvat-ski sodrugi so že pred vojno izdali dVe svoji pesmarici z več poznejšimi nakladami.) Res, primanjkuje nam za to denarnih sredstev; pevska podzveza »Svobode« jih nima. Mogoča pa bi bila taka izdaja v okviru edicije Cankarjeve družbe. Kar je bilo za Mohorjevo družbo koristno, naj bo še za nas prav. Na ta način bi zanesli delavsko pesemi iz društvenih lokalov med širše delavske plasti in bi pomnožili agilnost delavskih pevcev, ki bi bili za to gotovo hvaležni. Zato predlagam, naj bi se začelb z zbiranjem pevskega materijala po naših društvenih arhivih, pregledala in popravila naj bi se besedila, pri prevedenih pesmih naj bi se primerjale po strokovnjaku note z originali. Mogoče bo tudi proti skromni nagradi najti tega ali onega slovenskega skladatelja, ki bi vglasbil nekaj najboljših slovenskih socijalnih pesmi, da s tem obogatimo našo originalno delavsko pesem,. Šele potem bomo brez sramu lahko stopili v pevske vrste proie-tarijata ostalih narodov, ki ima tako slavno pevsko zgodovino. dr.OEIKER.jev , PECILNI PRAŠEK IN | dr. OETKER-jev V ANILINOV SLADKOR! | IVAN VUK — STAROGORSKt Bežni vtisi ia stddamz, uzdelovalntie UcistalM^a stekla, v Ho-fyosUi Stotini, tiiee delajo steklasti, oblikovalci lepot. V delavnico sem vašo žrl... Žarela tam je žgoča gmota, kot sonca kos bi se udrl — in pa vročina, oj strahota. Kako, ' da dih vam, ni zamrl v peklu tem — in pa slepota ni legla na oči... ne vem, a vprašati? — Mar smem, mar smem?... (Iz steklarjeve spominske knjige) Še sedaj m,i je, ko to pišem), duša prepolna slik in vprašanj kakor takrat. ko sem gledal, kako snujete in oblikujete iz razbeljene gmote, mešanice sode, apna, peska, arsenika in po-taše vsakovrstne kristalne predmete. Še sedaj čutim nepopisno vročino 800 stopinj, kakor takrat, ko sem stal med vami in poskušal iz razbeljene snovi napihniti in oblikovati navaden kozarec. Razbeljena, ognjena gmota, mešanica sode, apna, peska, arsenika in pctaše, je na zajemal cu-razpdhalicu žarela kakor rdeča zvezda. In ko sem pihnil v zajemalec-razpihalec, se je ta ognjena gmota razširila v veliko kristalno kroglo, prozorno in čisto kakor dih device, tanko kakor misel in se razpočila. Zakaj preveč življenja sem dihnil v zajemalec-razr pihalec. Smehljaj je bil na vaših licih, dobrodušen, kakor bi hotel! reči: »Ni vsak poklican, da oblikuje, preden ne pozna moči življenja in preden ni prešel ceste zatajevanja in trpljenja.« To cesto ste vi prehodili. Premagali ste 800 stopinjsko vročino, da ne čutite več tako njenih razpaljenih objemov. Trpljenje ste sprejeli kakor tovariša, se navadili nanj, kakor da je moč snovanja Vedno v zvezi s trpljenjemi Ti mladi, ki vam strežejo, so, kakor vi nekoč, stopili na cesto, da postanejo, kakor ste sedaj vi, oblikovalci, dia bodlo oblikovali in snovali, kakor vi sedaj, iz razbeljene gmote kristalne umetnine vseh! mogočih oblik oslepiteljne lepote in navadne vsakdanjosti, da bodo. kakor nekoč bog človeka iz gline, ustvarjali in oblikovali iz ognjene gmote kristale vseh vrst in oblik. Veliki ste, steklarji, v svojem oblikovanju in ustvarjanju in znoj z vašega čela in od 800 stopinjske vročine ožgani obrazi so dragoceno sVoj-stvo trpljenja, ki kleše značaje in novega človeka. Pozdravljeni, steklarji sodrugi... Tisto uro, ko sem stopil v steklarno, je sodrug Beno-Kolja dvignil zajemalec-razpihalec. Ognjena gmota, rdteče razbeljena, raztezajoča se, kakor lepo vzkipelo in omieseno pšenično testo, raztegljiva kakor mehek, rumen čebelni vosek, je visela na dolnjem koncu zajemalca-razpihalea. Iv' - Pihnil je vanj, nalahno, komaj vidno. Ognjeno testo se je nekoliko razširilo. Poravnal in zaokrožil ga je z oblikovalcem, z nekakšnimi lesenim polenom, ki je imelo ročaj in vdolbino. Oblikovalec je vedno namakal v vodo, ki jo je imel na podstavku pred seboj in z vlago oblikoval ognjeno gmoto. Prsti so neprestano vrteli zajemialeorazpihalec z igravostjo in lahkoto, da je ognjena gmota ostajala enakomerna! na zajemalcu-raz-pihalcu. Z nekakšnimi kleščami, zdravnikovi pinceti podobnimi, samo dvanajstkrat večjimi od zdravnikove pincete, je prijemal za ognjeno gmoto kakor zdravnik pri operaciji za meso in je dajal potrebno obliko. Pri njegovih nogah je vajenec odprl v vodi namočen vzorec — model, narejen iz bukovega lesa. Beno-Kolja je vtaknil tisto ognjeno gmoto v vzorec-model, vtaknil zgornji konec zajcmalea-razpihalca v usta in pihal. V vzorcu-modelu se je ognjena gmota razširila in izpopolnila prostore vzorca-modela, ki je predstavljal pollitrsko steklenico1. Nato je odmaknil usta, vajenec je odprl vzorec-model in na zajemalcu-razpihalcui je visela kristalnočista, natančno odmerjena pollitrska steklenica. Samo vratu še ni imela. Tam, kjer bi moral biti Vrat, je tičal zajemalec-razpihalec. Beno-Kolja je pomočil nožu podobno železo v vodo, zarezal z njimi v steklo pri zajemalcu-razpihalcu, njegov mojster-sodelavec Engelbert pa je med tem zajel s prijernalcem v peči kapljico ognjene gmiote in se z njo dotaknil stekleničinega dna. Beno-Kolja je nalahno udaril po svojem zajemalcu-razpihalcu. In pollitrska stekllenica je obtičala za dno prilepljena na pri-jemalcu mojstra-sodelavca Engelberta. Engelbert je potisnil vrat steklenice v drugo peč, kakor kovač železlo, da ga razbeli; v peči je besnel vihar vodnoplinskega ognja, da je kar grmelo. Še itak Vroča steklenica se je razbelila, njen še ne oblikovani vrat je postal kakor vosek. In ta ognjeni vosek je Engelbert mojstrsko obdeloval s svojo Veliko operacijsko pinceto — kleščami. Oblikoval je spretno — kakor umetnik iz gline skulpturo — potreskal tuintami s kleščami, kakor brivec s škarjami, ko reže lase.' In ko je bil vrat steklenice gotov, je razširil in zaokrožil odprtino, nato pa še, kakor šivilja pri rokavih, zarobil rob. Tako je bila pred menoj ustvarjena pollitrska steklenica. Silno vroča je še bila, še ne povsem trda. Vajenec jo je nataknil na palico, jo odtrgal z Engelbertovega prijemalca in jo položil v hladilnico, v peč z nekako 150 do 200 stopinj temperature. »Ali je. natančno pollitrska,« sem vprašal. »Natančno,« je odgovoril Beno-Kolja. Engelbert pa si je prižgal cigareto na ognjeni in na pol oblikovani ročki, zbrisal z rokavom znoj s čela in vratu in že je oblikoval zgornji del velike, lepe ročke, kjer je s škarjami rezal vroče steklo, kaklor bi rezal debeli papir. »Kako veš, da si vzel dovolj steklene gmote, ko nisi nič meril ali tehtal?« Pokazal je dlan. »Tako. V rokah moraš imeti in v očeh). Ko se učiš, je marsikateri izdelek nepravilen. A te napake te nauče. Druigo pa naredi vzorec model, ki je natančno oblikovan. V pljučih pa moraš čutiti, kdaj je dovolj napihnjeno.« »Iz česa so ti vzorci-modeli,« seml vprašal in jih tipal. »Iz bukovega lesa.« »Kaj ne zgore pri tolikšni vročini?!« »O, zgore. Da naredimo, na primer, 1000 kozarcev, moramo imeti 6 vzorcev-modelov.« . : i , I »Kje jih delajo?« »Sami jih delamo. Strugarji v naši struigalnici.« »A železnih! vzorcev-modelov ni?« »Tudi železni so: Tu, vidiš« — pokazal je enega — »ta je iz železa. Iz litega železa. Lijejo jih kovinarji v Štorah, v steklarni v Hrastniku, ki je sestra te v Rogaški Slatini, jih pa stružijo. Mi in drugi jih pa uporabljamo.« 1, 4, 5, 7 in 8. Oblikovanje, razpih'avanje steklene gmote. — 3. Steklar pomaka zaje-malec-razpihalec v lonec, kjer je 800 stopinj vročine. — 6. Vrhnjemu robu ročke se s škarjami reže rob in se jo tako obliku’e. — 2. Steklobrusec-špecijalist brusi lepo vazo. »To se pravi,« senu pripomnil, »da se vsa kolesa različnih industrij sučejo prav za prav z enim velikim gonilnimi peresom ali uitežjo?« »Da,« je odgovoril Beno-Kolja, »z utežjo ustvarjanja in s hrepenenjem zaslužka. Kakor smo vsi mi delavci vseh različnih industrij ena sama najeta moč, ki goni ves aparat in tako ustvarja bogastva.« »In tudi miselno?« Engelbert je s pri jemalcem vzel s sodelavčevega zajemalca-razpi-halca na pol oblikovano stekleno gmoto in naredil lepo rimsko čašo, tanko kakor cigaretni papir. Nato pa je rekel: »Miselno pa še nismo. Če bi bili tudi miselno, kakor smo snujoči in oblikujoči, bi življenje človeka bilo, kakor je življenje bogov.« Utihnil je za hip, nato pa dodal: »A tudi to pride. Z zgodovinskimi minutami sicer, ki se nami ljudem zde predolge. Živimo pač samo nekakih petdeset, šestdeset obratov matere zemlje okrog očeta sonca im se nam zdi to, da je dolgo. A če gledamo z zgodovinskimi minutami, potem prav kmalu1.« Pihnil je v zajemaleC-razpihalec, ga vrtel, močil oblikovalec z vodo, oblikoval ognjeno kroglo, ščipal s pinceto klešči, stisnil gmioto v vzorcu modelu in na njegovem zajemalcu-razpihalcui j e. bila kristalnočista vaza, V kateri bodo morda, ko pride iz vseučilišča-brusillnice, stali rdeči nageljni, bahate gartrože ali smehljajoče se vrtnice — darilo fantovo svoji ljubljeni... Pokazal sem na železen vzorec-model, ki je sllužil za oblikovanje te vaze: »Kako dolgo pa ta drži?« »O, ta je pa takorekoč: večen,« je odgovoril Beno-Kolja. »Večen, dokler ga, seveda, v kakšni jezi ponižani bog-čfoVek ne razbije.« Odmor. Bila je ura, ki je določena za kratek odmor, da se otre znoj, da se prigrizne košček kruha, da se mišice nekoliko umirijo in osveže. Zakaj v steklarni je vedno avgustovska vročina, pa četudi bi stalo v koledarju zapisano: december. Zajemialce-razpihalce so steklarji, ki so pri peči, položili na postavke pred seboj in zdelo se mi je, kakor da postavljajo v, kavarni igralci na biljard biljardne palice na svoja stojala. Ti za j emalci -razpihal ci, v dolžini 130 do 150 cm, — primerni velikosti steklarju, — so podobni biljardnim palicama Steklarji so me obkolili, izpraševali me o novicah, ki bi naj bile tam zunaj nekje; vajenci, mladina, majhni, komaj v življenje stopivši, z otroškim izrazom v očeh in licih, a že stopivši v pekel, so me gledali v pričakovanju, da povem kaj zanimivega. Dekleta, delavke, mladostnih let, obsojene v vroče prostore, ko drugim; zunaj cveto šmarnice in nageljni ter zeleni rožmarin, so v steklarni kot tovarišice svojim tovarišem — dobre pomočnice. Tudi one so pričakovale novic, če jih bomi kaj povedal, novic iz zunanjega cvetočega življenja. In zabolelo me je V duši. In rekel sem sami v svojih mislih: »Tudi vami, cvetlice, presajene v nezdravi vrt, prinese zgodovina sonca in cvetja...«------------ »Stopi sem gori,« mi je pomignil Beno-Kolja. »Poglej si te odprtine!« Stopil sem^ na oder, — da tako imenujemi tisto, kjer so stali steklarji in delali — visoko pol metra od tal. V odprtini, ki je kakor odprtina kmečke peči, je bil nekak kotel in V njem je stali okrogel, širok lonec. V peči je gorel plin z velikim, na videz tihim plamenom, objemajoč ves lonec z nekakšno poželjivostjo, kakor strastno ljubeči Ijubčekj ljubico in tako vzdrževal vročino na 800 stopinjah. »150kg steklene gmote vsebuje vsak tak lonec,« je rekel Beno-Kolja. »In to dva, trije steklarji porabimo v 8 urah.« »Delate v akord?« »Da. Vse v akord.« »Če ste prej gotovi, greste prej domov?« »Če bi bili gotovi, da. Ali kdo more hiteti preko normalne svoje mloči? Saj se še itak preveč hiti in se producira sedaj, ko nas je manje, več, kakor nekoč, ko nas je bilo mnogo.« »Vem. Akord je pogon in izsesavanje skrajnih moči delavca. A zaslužek, ali odgovarja izgubi moči?« Beno-Kolja je sunil z zajem!alceml-razpihalcem v ognjeno stekleno gmoto. »Če odgovarja?« je rekel. »Tistim, ki poberejo Večvrednost, odgovarja. Nam, ki se pečemo in pretakamo znoj za majhno mezdo, ne odgovarja. Zakaj, mezda je komaj za črn kruh in še tega je zelo tenek košček...« Pogledal sem v odprtino peči. V loncu sem videl razbeljeno snov. Spomnil sem se, da sem v mladosti večkrat kljubovalno gledal v sonce. »Podobna je ta gmota soncu,« sem rekel. »Kakor da ste jo zajeli v soncu in jo izlili semt se mi zdi. Snov, iz katere se ustvarja ali katera ustvarja življenje?« »Saj ustvarjamo. Življenje neposredno sicer ne, a posredno. To tako-zvano .tihožitje’ iz kristalnih izdelkov povzroča lastniku notranje zadovoljstvo; tistemu, ki ga komu daruje, radost, in tistemu, ki je obdarovan, veselje.« »Potem ste kakor bogovi!« Beno-Kolja se je zasmejal. Vzel je zajemalec-razpihalec in rekel: »Poskusi, mogoče si tudi ti kakor bog. Pomoči zajemalec-razpihalec v gmoto, zaobrni ga in vzemi.« Pokazal je kako in ponovil: »No, poskusi!« Vzel sem zajemlalec-razpihalec, ga vtaknil skozi odprtino v lonec, da bi zajel ognjeno gmoto. A sem1 nenadoma odskočil. »Kaj je!?« je vprašal začudeno Beno-Kolja in me gledal. »Ne boj se! Saj ni nič. Nekoliko vroče je, a nič takega.« Pogledal sem ga. »Nekoliko,« sem ponovil. »Praviš .nekoliko’? Saj mi je kar sapo zaprlo, oči oslepilo, v pljučih pa me je prijelo z razbeljeno roko neznane vročine. V rokah pa sem čutil, kakor da mi je nekdo potegnil kožo z njih. Saj to je kakor pekel?!« »Seveda,« je pokimal Beno-Kolja z glavo, kakor da se je šele sedaj domislil. »Verjamem. Vajen nisi. Tudi meni je v začetku bilo tako. Pa se pekla navadiš, da sam ne veš kdaj.« »In v tem peklu stojite ves dan in od mladih dni?« »Osem ur dnevno,« so vsi odgovorili in v njihovem1 odgovoru ni bilo pritožbe, nego nekaj kakor samo ob sebi razumljivega. »Samo mezda naj bi odgovarjala temu peklu, temi 800 stopinjami Vročine, pa bi se že izdržalo. Tako pa v treh, štirih, petih dneh, v enem tednu zaslužimo komaj toliko, kolikor v enem dnevu zapravi letoviščar v Rogaški Slatini, ko počiva.« Nehote se ml je v mislih pojavilo letovišče. 1 . J • »Letoviščarji... Magnati?! Kaj ustvarjate vi tako velikega in, dragocenega za človeštvo, kakšne neprecenljive dobrine mu dajete, da so vam delovne ure tako bogato nagrajene, da laliko v prostih dneh tako brezskrbno počivate? Če se za tako delo pri 800 stopinjah vročine daje komaj nagrada tako skromna, da je za droben košček črnega kruha, kakšno ogromno delo more biti šele vaše delo in pri kakšni temperaturi se šele ono vrši?«----------- Beno-Kolja me je vzdramil. Malone je zakričal, ker ga sprva nkem razumel: »Ali vidiš tam tisti krog v loncu?« Pokimal sem in rekel: »Že prej sem hotel vprašati, zakaj je tisto tam?« »To je čistilni krog. Debel 5 dto 6 cm. Premer miu je 20, 25 cm. Na stekleni gmoti plava ter tako čuva kakšno še morebitno nesnago, da ne zaide v njegov obseg.« »Iz česa pa je ta krog?« »Iz gline, kakor tudi lonci.« »O, iz gline?! Torej samo zemlja vzdrži takšno vročino.« »Da, zemlja. In ta zemeljska snov je iz takozvane ognjaodporne gline. Pa vkljub vsemu lonec izdrži samo dva, tri mesece, a čistilni krog pa le samo okrog 14 dni.« »In potem?« »Potem- pa pokvarjene lonce in čistilne kroge zdrobimo v prah in iz njega zopet naredimo lonce in čistilne kroge.« »Kako pa?« se začudim. »Enostavno. Kakor delajo opeko. Prah se pomeša z vodo, zgnete in zmes je kakor testo — n«, kakor pač ilovica za opeko. Ko zmanjka teh estarkov, nabavijo novo ognjaodporno glino. — Vozijo jo s Češkega.« »Iz kakšnih sestavin je pa ta steklena gmota?« »Za navadne slatinske steklenice bolj preprosta, tudi proces je nekoliko enostavnejši. Delajo jih celo s stroji. Za kristalno steklo, kakor ga delamo tukaj, ki je vse ročno delo, pa je sestavina iz ožganega, presejanega apna, ki se ga vzame en del. Tri dele se vzamie drobnega srebrno-rivega in tudi skrbno presejanega peska, ki ga pri nas ni in ga zato* dobivamo iz Saške. K temu prideta še dva dela sode, nekaj gramov arzenika in nekaj kilogramov potaše. Potaša se tudi uvaža iz Češkega.« »Torej — razne stvari iz raznih dežel?« »Ustvarjanje ne pozna mej,« je odgovoril Beno-Kolja. »V omejenem okvirju ni mogoče ustvarjati velikih del.« Pokimali semi: »Da, niti človeškega dostojanstva vsaj v zrni slu evangeljskih besed.« »Nego z geslom', vsi proti vsem,« je pristavil Beno-Kolja. Mahnil sem z roko. »Kaj pa hočemo. Geslo privatne lastnine.« Beno-Kolja se je nasmejal, jaz pa sem ga vprašal: »Zakaj pa se dodaja še arzenik? To je vendar strup?!« »Arzenik je zato, da je kristal čistejši. Strup itak v tej vročini zgori... To vse se dobro premeša in nasuje v te lonce. Vročina, ko se tisti prah topi, znaša takrat do 1600 stopinj.« »Kedaj pa to delate?« , I , . »Vsak dan. Ko mi končamo delo in so te sklede prazne; ,mešalci’, kakor se imenujejo, ki mešajo in sestavljajo stekleno gmoto, jo pripravijo. Strojniki in kurjači pa skrbe, da se temperatura zviša do 1600 stopinj. Drugo jutro pa začnemo zopet mi...« Tot o PeliAan Celje 1. Skupina steklarjev na odru pred pečjo. — 2. Ognjena steklena gmota, preden se vtakne v vzorec-model. — 3. V odkruševalnici. Na stroju-mizi Tazvrščeni kozarci. V rokah drži delavka senčnik iz opal-stekla, ki se ga mora odkrušiti tam, kjer ga drži. 4. Razpihavanje steklene gmote in rezanje s škarjami zgornjega dela ročke. — 5, 6 in 7. Oblikovanje iz ognja vzete steklene gmote in razpihavanje — nato se vtakne v vzorec-model. — 8. Kozarec, ki je prišel iz hladilnice v odkruševalnico. Zgornji del se mora odkrušiti. »A kako je, ko ne delate? Ali ogenj vedno gori?« »Vedno. Ugasniti peč, bi pomenilo zapreti steklarno. To stane preveč. Ko se ne dela, se temperatura peči zniža nekako do 700 stopinj.« — »A kako delate barvano steklo?« »Pridene se barvia. Recimo opal steklo, ki ga sedaj deljamo prvič v Jugoslaviji, ima belo barvo. To so senčniki za svetilke, ki so torej sedaj tudi prvi v Jugoslaviji narejeni, in sicer v naši in hrastniški steklarni. Do-sedaj so jih uvažali iz, inozemstva ...« »To se pravi, da bodo sedaj tudi cenejši, kaj? In bo tudi več dela in zaslužka? Kaj?« Beno-Kolja je zmigal z rameni: »Mogoče. To ni od nas odvisno. Po naših mezdah sodeč, bi moralo biti. Ali, kakor rečeno, nadvrediiosti ne knjižimo mi, nego lastniki steklarne.« »Kakšna barva pa je v tistih' svetlozelenkastih steklenicah, kakršne se sedaj vidijo v restavracijah z nekoliko boljšimi vinom?« »Že vem, katere misliš. — Nič drugega kakor nekoliko čistega premogovega prahu se dbdlene.« »Vendar,« sem' pogledal Beino-Koljo, »kako da se piri tistih 1600 stopinjah temperature ne stali vsa ta velika ovalna stavba — peč, v kateri je, kakor vidimo, 10 odprtin in v vsaki redno po 800 stopinj, a ko se gmota topi, pa 1600 stopinj? Sumlirano bi to znašalo 10krat 1600 stopinj. Bogme večja vročina takorekoč, nego na soncu. Saj se mora vse raztopiti!?« »Seveda,« je segel v besedo Engelbert in si je na napol izdelani ročki, a še vedno rdeči, držeč jo na pri jemalcu, prižgali cigareto. »Če bi to bilo sezidano in narejeno iz navadne opeke, da. Ali tla v pečehi, obok in stene so vse iz ognjaodporne gline, nekako pol metra debele, mi ji pravimo šamotna glina. Ta pa izdrži to vročino. Na dnu vsake odprtine je odprtina, ki vodi v kanal pod pečjo, da odteka gmota, ki slučajno prekipi.« »Kaj steklena gmiota tudi prekipeva kakor voda?« »Oho, pri 1600 stopinjah vročine, seve?! Kako pa misliš, da se kuha. In tisto odteka skozi odprtino v kanal, tako da je pač vedno čista. Vsi ti oboki pri odprtinah so točno narejeni. Opeka je natančno izmerjena, da se druga k drugi tesno in natančno pritisne. Malte se ne more rabiti, ker bi se raztopila in bi se vse sesulo.« »Torej je peč iz istega materijala kakor lonci?« »Iz istega. Samo, da je za lonec tista ognjaodporna glina še finejša, bolj mastna.« »Torej izdrži taka peč dolgo časa?« »Dvajset do trideset let,« je rekel Engelbert in odvrgel ostanek cigarete pod oder. Se enkrat sem pogledal veliko peč. Ovalna je in na Vsaki strani je pet odprtin peči, v vsaki taki odprtini peči pa lonec s 150 kg ognjene steklene gmote in v vsaki odprtini 800 stopinj vročine. In V teh desetih odprtinah, pri teh desetih loncih z razbeljeno stekleno gmoto zamolklo mrmra ogromen plamen, ki vzdržuje temperaturo pri 800 stopinjah. Ta razbeljena gmota, elastično mehka, kakor čebelni vosek ali dobro vkvašeno in zmešano pšenično testo, pa čaka človeka, da pristopi in začne ustvarjati iz' nje, v potu svojega obraza in Vsega telesa, kristalne posode vsakovrstnih oblik in krasot. In zazdi se človeku^ da je tista stekllena gmota kakor ilovica, ki jo je pripravil nekoč bog — kakor je pisano v knjigi knjig — da je potem iz nje po svoji podobi oblikoval in ustvaril človeka. In še me je vprašalo: »Kaj ni to tisto ali podobno tistemu, kakor je pisano v knjigi knjig? Kaj ni to tudi uistvarjanje? Reči, ki so v' korist in veselje človeku? Kaj ni potem! tudi ta človek, snujoči, ustvarjajoči, vkaljen v ognju 800 stopinj, preizkušen v stradanju in vsemu kljubujoč — bog? ... Kaj ni zato tudi on, — človek! —, prav* tako kakor tisti, ki je oblikoval in ustvaril človeka, zasmehovan, ponižan, nepriznan ? ...« Odmor se je bližal hi koncu. Pismonoša se je pojavil. Vstopil je, kakor med svoje. »Evo vami: .Delavec’ in .Svoboda’,« je rekel in položil na postavek dva zavoja z že razrganim ovitkom'. Debele črke so gledale iz ovitka, kakor bi pozdravljale: »Družnost, sodrugi! Pregledite nas, zakaj marsikaj Vami povemo!« In roke vseh: steklarjev1, vajencev in pomočnic so se stegnile po »Dellavcu« in »Svobodi«, kakor stegne roko prijatelj prijatelju, sodrug sodrugu. Zašelestelo je in oči so se poglobile v črke. Beno-Kolja se mi je nasmehnil. • »Nismo samo kul ji. Tudi zavedamo se, da smo prol'etarci, ljudje in kulturno se preizkušamo. Strokovno organizirani smo in »Svobodaši« nam je ime. Nocoj je pevska vaja tam v strugalnici, kjer se izdeluljejo vzorci-/ modeli. Vidiš, mi smo po večini tudi pevci. Ta tukaj, Franto, ki je prej delal Vazo, kakor si videl, je naš pevovodja. Pridi k vaji, pa boš vidiel!« »Bom,« sem rekel. »V strugalnico, kjer se izdelujejo vzorci-modeli,« sem pristavil. »Tudi iz vas,« sem pomislil. Za jemalci razpihalci so se zopet pogreznili v1 žarečo gmoto, zopet so se vrteli v spretnih rokah, — oblikovalci so oblikovali, a ognjene zvezde so migotale. Spočetje kristalnih predmetov je bilo v njih!. In zdelo se mi je, ko so se iz teh spočetkov, ki so se trenotno, kakor ličinka, zabuilili v vzorce-modele, pojavite raznovrstne kristalne čaše, kbzarci, steklenice, vrči, vaze, še vse vroče in razbeljene, da semi v pravljični dvorani, kjer se na mig čarovnikov iz čarovniških palic pojavlja vse hitro, čarobno, kar gledalec želi in pričakuje. In ti čarovniki so z elegantnimi kretnjami usvarjali umotvore in z njimi pozdravljali, kakor kavalirji lepo diamo, njihov pojav1. Z igravo gibčnostjo so prsti njihovih rok tipali in vrteli zajemalce-razpihalce, kakor godbeniki tipkie na svojih instrumentih!.' In zazdelo se mi je, da gledam godbenike tam1 v orkestru, ki igra letoviščarjem' v Rogaški Slatini, sedeče pri mizah in na klopeh pod senco košatih kostanjev. Simfonija trepeta v vzdušju in prsti godbenikov se dotikajo tipk in odprtin in strun instrumentov z eleganco umetnika, z nežnostjo zaljubljenca, trudeč se, da bodo glasovi čim bolj harmonični in božajoči, natanko tako, kakor je pisano v notah, ki stoje pred njimi. »Kaj niste tudi vi, steklarji,« sem pomislil, »kakor godbeniki? Tuidi vi svoj instrument, zaj emalec-razpihal ec suče te nežno, elegantno, s skrbjo in ljubeznijo, da bi oblika predmeta, ki nastaja, bila čimi liepša, da bodo oči gledalca enako kakor tam pri godbi ušesa poslušalca, uživala v slasti in zadoščenju. V rokah, v prstih, v očeh, v pljučih imjate čut ustvarjanja in oblikovanja, da veste, koliko treba vlzeti gmote za tak ali drugačen predmet, da bo natančno tako kakor govore note — Vzorec- model. V rokah in pljučih morate čutiti, koliko di'ha - duše — naj se položi v ta ali oni ziačetek, ki je na zajemalcu-razpihalüu, da bo normalno rojen in za življenje - tihožitje — sposoben.------------ Beno-Kolja mi je pomignil z veliko ognjeno kepo na zajemalcu-raz-pihalcu, ki je Vsa žarela kakor rdeča zvezda. »Ali ga vidiš, Franta, našega pevovodjo pri ,Svobodi’? Najbrž je sedaj z mislimi pri pevski vaji in misli, da ima nas, pevce, predi seboj. Zato, lie poglej, obnaša se pri tisti vazi, kakor bi dirigiral zbor in nam v grlo pihal note.« In izpred vseh petih — desetih odprtin se je nasmejalo in žareče kepe so zasijale v zraku kakor v pozdrav. Ej — pozdravljeni, sodrugi, v svoji dobrodušnosti...! * * * Lonec, tista ovalna posoda z nekako 80 am3 obsega, ki stoji sredi peči ves razbeljen kakor nekak kubično-ovalni odlomek sonca, je — ka kor nalašč — v moji prisotnosti pregorel, da vidirrt njegov padec in vsto-ličenje novega. To misel je tudi izrekel sodrug Enci, ki je delal pri temi loncu: »Sedaj boš lahko videl, kako ga bomo z novim nadomestili.« »Kaj ga imate že pripravljenega?« »O, seveda. Misliš, da se stari kar tako mienii nič tebi nič poslovi? Pripravlja se zato nekaj časa, sabotira, da ga moramo popravljati in drezati, kakcr vsak, ki je za penzijo dozorel, a še ne bi rad izpregel. Že včeraj smo točno vedeli, da je konec. Poglej« — peljal me je k visoki steni v kotu steklarne, odkoder je žgala vročina. »Kaj je tu za steno?« »To je peč, v kateri se kali ali žge novi lonec.« Odprl je majhno okence v steni. Videl sem sredi velikega prostora peči stati lomeč, vos rdeč, kakor da je en sam mogočen zubeltj. »Ta zubelj odnesete v one peči tami? Kako?« »Videl bo,« je rekel in že prijel za drogove, kakor so to storili tudi njegovi sodelavci. Drogovi so bili leseni, obiti s cinkovo pločevino. Odprli so vso steno, ki je bila prav za prav vrata peči. Zarili so drogove pod lonec in ga privlekli ven. Nastavili so nosilnico, kakor sanitejoi pri bolniku, tudi leseno in obito s cinkovo pločevino ter postavili lomec-zubelj na njo. Svojim očem nisem verjel. Kajti od zublja je šla vročina, da je grizlo v oči, in temne postave steklarjev, ki so se sukale okrog tega razbeljenega kupa ognjaodpcrne gline, so bil!e kot prikazni. Delo je šlo hitro izpod rok. Že so nesli zubelj-lonec na nosilnici — osem jih je bilo — v odprtino pri peči, odkoder je bila med tem že odstranjena odslužena starina. Žar je udarjal vsenaokrog, me grizel v obraz — a steklarji, kakor bi nič ne bilo, so ga uvrščali, naravnavali in so bili v tistem! njegovem! žaru sami podobni zublju. Majal semi z glavo. »Da vzdržite!?... Ni mogoče verjeti, če bi sam ne videl.« Enci je zmigal z rameni. »Vsega se navadiš, torejl tuldi pekla, si slišal že prej. Poglej« — pokazal je roke in desno stran obraza— »na tej strani sem bolj rdeč kakor na levi. Stojimi namreč tako pri peči, ko zajemam stekleno gmoto. Vsi smo pečeni. Le poglej kateregakoli.« Šele sedaj sem bolje pogledal! steklarjem v obraz. Res, na obrazih so rdeča mesta, pečeni krogi, pečeno živo meso. In v mislih mi je govorilo, kakor bi spraševalo: »Kaj res človek za skorjico vsakdanjega kruha mora' tudi kljubovati ognju z 1600 stopinjami in se spreminjati v zubelj? In to vse za skromno tnczdlo, da opoldan in zvečer z dragimi skromno poobeduje in večerja?... Zakaj vendar tisti, ki žanjejo sadove tega kljubovanja, nečejo deliti teh sadov dela z junaki Dela?« »Zato,« mi je odgovorilo nekaj v mislih. »Zato, ker je človek človeku volk, kakor so že trdili stari Rimljani. Hiomio homini lupus. In dokler bo človek človeku volk, bodo vedno močnejše zverine trgale slabe jše ... »In to bo« — je nadaljevalo nekaj v rnieni — »vse dosihdob, dokler se majhni medsebojno ne strnejo v eno in tako tudi postanejo veliki.« — * * * »Vidiš, to je sedaj takozvano sirovo steklo — sirovina,« je rekel Beno-Kolja, ko se je stena za vloženim loncem-zubljem zaprla. »Pojdiva, videl boš sedaj nadaljni razvojni proces stekla do njega popolnosti... Iz hladilnice pridejo izdelki — takozvano sirovo steklo — V odkruševal-nico.« Kakor nekakšna okrogla mliza na oseh se vfti plošča-disk vodoravno polagoma okrog svoje osi. Na robu tei plošče so razvrščeni izdelki, od katerih se mora zgornji del, ostanek od zajemalea-razpihalca, odkrušiti. Te izdelke pomika plošča v nekak tunelček, v katerem iz ozkih luknjic sika plinov plamen ter oblizuje in poljublja, kakor bi risal črto po steklenem predmetu in z ognjem zaznamuje, kjer se ima nepotreben deli odkrušiti. Ko se prikaže tisti izd'elek zopet iz tunelčka, že z ognjem začrta/n, se tiste črte nevidno sicer, dotakne delavka z drobcem diamanta in od stekla se odkruši nepotreben del s tenkim1 zvenkom, kakor bi z nožem odrezal. »To je reakcija vročine in mraza,« je pojasnil Beno-Kolja. »Razbeljena črta na steklu pride v nenaden stik z mtzlim diamantom in atomi in molekuli se zrevolucionirajo ter, kakor si videl, razbijejo celoto.« »Če bi bile vse revolucije tako učinkovite, da bi s takim' razbitjem pokvarjene celote ustvarjale popolnejše in lepše enote, soglašam,« sem rekel. »Kaj ne ustvarjajo,« je vprašal Beno-Kolja. »Le poglej! Ti izdelki, ali niso sedaj popolnejši? Tista nepotrebna, takorekoč, pokvarjena celota je odkrušena in sedaj že lahko izdelku poveš, da je, recimo ta: kozarec, ta, glej, čaša, ta zopet vaza ... Prej si pa le slutil, da bo iz tega to in, ono.« Nasmehnil se mi je in Videl sem, da je hotel še nekaj reči, pa je zamolčal. Vzel je v roke kozarec in rekel: »Neodkrušeni izdelki so tudi, če hočeš, kakor otroci, ki jih pripravljajo za ljudsko šolo. Tu se jim1 da oblika, ki jo bodo imeli potem vse življenje. Neizlikana še sicer kakor sed!aj pri tem' steklu, vendar je tui sedaj že kozarec, čaša, cilinder, vaza, skleda itd., v svoji resnični podobi. Od tod morajo v bruisilnico, kjer se odkrušena miesta-roboVi in, če je še kaj nepotrebnega., odbrusijo in izbrusijo, d!a jih človek lahko rabi brez nevarnosti. Enako kakor pri človeku, da se ga mora vsaj za silo izbrusiti — poučiti, da bo sposoben stopiti v življenje. Izdelki, ako jim ni kaj višjega ali popolnejšega določeno, se sedaj še izlikajo, da so lični im svetli, pa so gotovi za vsakdanjo uporabo. Šila sva v drugi oddelek. »Sedaj pa pride tisto, kakor pri ljudeh,« je pristavil Beno-Koltja. »Tisti izdelki, ki jim je predpisano, dta se kakor človek nad človeka dvignejo iz vsakdanjosti nad svoje, kako bi rekel, no, tovariše, pa še gredo v posebno brusilnico, v nekako visoko šolo. So kakor ljudje, določeni za intelektualce. Morajo skozi šolo-brus.« — Ko sva stopila v tisto posebno brusilnico — visoko šolo — so se raznovrstni brusi vrteli z hitrostjo, da se mi je zdelo, kakor da stoje. Le šum, kakor šum« vode, je pričal, da se vrte. Voda nad brusi je iz majhne odprtine počasi v kapljicah poljubljala tiste vrteče kaimlenite pile im nože in pomagala ustvarjati intelektualce — brušeno steklo. Umetnik-stekiobrusec sedi pri brusu. V rokah »navadno steklo«, vaza, ki jo je začel brusiti. Pred njimi leži risba, katero naj zariše — izbrusi v steklo, kakor umetnik-skulptor s tankim dletom specijalne poteze v svojo skulpturo. Steklobruščeva roka je kakor, roka ulmlettaika-kiparja. Ne spodrsne nikoli, nego vodi steklo spretno pod ostrino brusa, da nastajajo črte, znaki, cvetlice, zvezde, monpgrami itd., ki že zamolklo oddajajo svoj kristalni blesk. Roka točno ve, koliko mora pritisniti tu, koliko taml da so pravilne in lepe nijanse in da brus ne prereže sten. Beno-Koljja je rekel: »Kakor Volja pedagoga, ki riše značaje po svoji sposobnosti v mladega človeka-intelektualca.« Im reklo mii je v duši: »Vsi vi, umetniki-kiparji, umetniki-slikarji, umetniki-pediagogi, urnet-nifci-steklobruisci in vsi vi, ki ustvarjate umotvore iz mrtve, speče tvarine, sestoječe iz kakršnekoli miulekularne sestavine, da z, njimi poveličate svoj »jaz« in človeku budite njegovo dostojanstvo, ste kakor bogovi. Samo da vse, kar izklešete, izbrusite, oblikujete, naslikate, ohrani svoj določen, izkliesan, izbrušen značaj, dočiml se pri človeku rad menja in po-gostoma izkvari...« Poslednja postaja. Izbrušeni izdelki stopijo na zadnjo postajo svojega oblikovanja. V polirnico ali likalnico. Kolo, veliko, kakor da je sneto s kmečkega voza, se vrti s šumom, kakor bi kdo s krtačo čistil posodo. »Kaj je iz lesa to kolo?« Mlad dečko-vajenec s cunjo, ki jo je pomakal pod! kolesom! v pešče-no-ilovnato brozgo ter tako pomočeno pritiskali na vrteče se kolo, se je nasmehnil. Sodrug Enci pa je rekel: »Krtača je. Kolo je sicer leseno, a na njem je pritrjenai krtača. Ker, kako bi mogel brez nevarnosti pritiskati vajenec cunjo k takšni brzini? Radi te neizmerne brzine se vidi, res da, kakor da je vse sami les. Likalec, ki je vazo, malo prej izbrušeno, držal pod to besnečo krtačo. je kolo ustavil. In res, navadna krtača je bila narejena okrog kolesa. »Tako se izbrušeni predmeti očistijo najdrobnejšega peska, ki je pri brušenju ostal, vsakega ostanka in vsega,« je razlagal Enci. »Poleg tega pa se steklo s tem polira, da diobi kristalnobleščeči lesk, kakor Vidiš na tistih že gotovih izdelkih tam na mizi. V tej blatno-peščeni brozgi pomočena krtača izkrtači vse, kar je še ostalo na steklu od začetka, ko je zapustilo 800 stopinjsko vročino.« — Na mizi je stalo več steklenic, čaš, vaz v vsej lepoti. Dekleta, ki so umivale izkrtačene p rechnete, so se mi zazdele kakor vile-carovnice iz pravljičnih noči. S cunjo so brisale stekleni izdelek, ves še z blatom pomazani, pomakale ga v vodi in hkrati, kakor bi čarale, se je v njih rokah pojavila lepota — kristalnočisti, beli, vijoletni, modri, rožnati, mavrični in ne vem kakšen umotvor, — ki privlači oči gledalca s čarobno silo in vzbuja hrepenenje biti lastnik tiste lepote. In nenavaden ponos vstaja v človeku: Iz ognjene gmote: peska, sode, apna, arsenika, potaše in barv, raztopljene v 1600 stopinjah vročine, oblikovane v 800 stopinjah vročine, prehajajoče skozi hladilnico 150 stopinj toplote, skozi odkruševalnico, brusilnico, polirniico, skozi nešteto človeških ustvarjajočih rok, prepojenih z znojem, okrašenih z žulji, izdelanih, — nastaja, se ustvarja, se rodi krasota-umotvor. Velik si, o človek v svojem ustvarjanju... # * * Ko sem odhajal, je bila za mano steklarna z visokim dimnikom-, poslopji in stanovanjsko hišo steklarjev. Komaj vidno je polzel tenek dim iz dimnika. Gozd, ki je stal za steklarno in se je malone diotikal, je bil temnozelen v avgustovskem soncu, ki je belilo Cesto, da je vstajal prah pri vsakem koraku kakor tobakov dim iz pipe starega kmečkega očanca. Nad gozdom, tam v ddlji, je dvigal »Mons Claudius« — Donačka gora — kakor piramida svoji dve glavi visoko v razbeljen zrak, redkolasi, tu-intam s skromno plešo, kakor močan starec, kljubovalno, kakor bi govorila: »Le žgi, sonce, le žgi. Razkrajaš atome mojih pečin v drobce peska, a jaz vseeno stojim in te gledam. Bila sem že, ko je tukaj ljudstvo molilo Mitbra, boga sonca, in je na mojem vrhu stal »TemplUmi Del Soliš«. Tisto, da razkrajaš moje atome, vzbuja v mieni mladost, novo silo življenja, ki ti kljubuje, kakor kljubujejo steklarji 800 stopinjam in ustvarjajo kristale. Zakaj iz razkrojenih atomov mojih pečin nastaja zemlja, ki rodi življenje ...«---------- Cesta se je belila in ob nji so se razprostirale njive. Krompir je zelenel, fižol se je ovijal okrog prekel. Koruza pa, visoka, močna, ravna, kakor zdrava kmečka dekleta, vsa temnozelena, je stala samozavestno in ognjeni žarki avgustovskega sonca so ji prijali. Na njenih razkuštra-nih laseh se je, kakor prhljaj v laseh čljoveka, pozibaval cvetni prašek in hrepeneče padal na tla, iščeč ljubezni. Na koruzinem steblu pa je sramežljivo razprostiral mladosten: koruzin storž svoja tanka vlakna, vlažna od hrepenenja in pričakovanja, da v jarme sipajočo se ljubezen, kakor ribič z mrežo ribe, in jo poljubi s poljubom novega življenja ... — Tam na drugi njivi so pljevice plele mrkev. Sključene so bile in sonce je z veseljem in slastjo mladeniča zbadalo svoje žarke V njih hrbte in ledja. A one so plele, kakor da kljubujejo vročini. Kljubovalno in ubrano se je razlegala pesemi: »Oj sijaj sijaj, sončece, oj sonce ljubljeno...« »Vse dela, vse gradi, vse ustvarja,« sem pomisli. »A tista nagrada za ves trud in delo, za Vso umetnost in Hepoto, za vso življenjsko nujnost, neobhodno človeku, je pa prozoren in tenek kos skromnega kruha in nepriznanja.« Dvignil semi glavo. Tarn na zapadu se mi je nasmehnil okrogel Boe, ves zelen, kakor bi Hoteli reči: 1 »Sliko dela, truda in ustvarjanja in ponižanja si gledal. Zakaj me pogledaš še slike veselja, ponosa, brezskrbnosti, raja, božanstva?!« »Da,« semi rekel tiho. »Kakšne velike umotvore v radost, v uteho in dobroto človeštvu ste mogli pač ustvarjati šefe vi, ki vami je sedaj dano sedeti brezskrbno pri pokritih mizah in se skrivati avgustovskemlui soncu pod košato senco lepih kostanjev?!... Boč se je še naprej smejal. Sonce je sijalo tiho in žgalo, bela cesta, vsa v prahu, se je vlekla v nedogled...— — — — — — Iz dimnika steklarne pa je zdajci začel vedno močneje vstajati teman gost dimi. Obstali sem in prisluhnil. »Kaj, ali je mar tam v tem' dimu odgovor?« HgnoMnjco|^l|onsto v Ljubljani, Prešernova ulica St. 3 je naj več j a regulativna hranilnica v Jugoslaviji. — Vlog ima nad 420,000.000’— Din, rezervnih zakladov pa nad 11 milijonov dinarjev. Za pupilarne naložbe ima sodno depozitni oddelek, za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje denarja po pošti so strankam na razpolago položnice. Za vse vloge jamči mestna občina z vsem svojim premoženjem in davčno močjo. Telefon štev. 20-16 in 26-16. — Poštno čekovni račun štev. 10.533. Uradne ure za stranke so od 8. do 12 V2 ure. /ože ?,aU&t, dofa&tucevo- izdaisti/a 1. Sami ne vem, kako sem se prav za prav seznanil z Dobr oračem. Tudi ne vem, kje se je rodil in kakšna je bila njegova mladost. Od nekod iz Istre je prišel na Kras klesat kamen, bil je kamnosek. Zato je menda tudi njegov značaj kršen in trd in njegovo telo zastavno in krepko, pravi vogelni kamen. Pred vojno, spominjam se, je izzval med priletnimi ženskami hud vihar. S svojim dekletom1 ni hotel h cerkveni poroki; civillno da se poroči, drugače ne. Takrat je deževalo nanj žvepla in ognja. Dobil je še slabše ime, kot ga je nosil dotlej, on, brezdomec, ki ga nihče ni prav poznal in ki ni imel ničesar razen svojega kladiva. En sam las ni ostal tedaj dober na njem. Kmalu potem ga je vrtinčila svetovna vojna z bojišča na bojišče, dokler ni prišla vest, da je v ujetništvu. Tiudi zdaj so ga merili s posebnim1 merilom'. Ljudje so bil vsakega veseli, kdor je srečno prebežal in si rešil življenje, Dobroniča so sodili kot dezerterja. Saj tudi ni bilo boljšega pričakovati od: njega, od človeka, ki se je ločil od ljudi in stal daleč proč od njih1, samosvoj, tuj in porogljiv! Dohroničev prebeg ni bila šala, sam mi je pripovedoval. Trije so se dogovorili, da uidejo s fronte. Naj vrag vzame Avstrijo, oni je ne bodo reševali s svojimi kostmi! Ko je bila stvar gotova, jih je tretji izdal, njega pa še nekega Dalmatinca. Prekleto naglo je šlo zdaj; še isti večer sta bila sojena, drugo jutro bi ju ustrelili, vpričo zastopnikov vsega bataljona, za svarilo. V zapuščeni, razdejani hiši sta ležalla s tovarišemi zvezana; in zastražena. Obračunala sta z življenjem. A je že tako, da človek ne mara umreti, tudi kadar je vojna, ne. In če si obsojen na smrt in Veš, da imaš le še nekaj ur pred seboj, ti je življenje še posebno drago. Polnočne zvezde so svetile nad razstreljeno hišo, ko se je Dobronič z nadčloveško močjo rešil vezi. Naglo je pomagal tovarišu. Kakor v kinu: pod hišo strm breg, tami spodaj reka, na oni strani nasprotnikove postojanke — zdaj gre za vse, treba je tvegati! En skok iz podrtine navzdol, alarmni streli V noč, lov med žičnimi ovirami, borba, za življenje! Kdor je drzen, ima srečo. Dobronič je v vodi. Zasledovalci so ga izgubili iz oči. Reka je mrzla, do mozga gre, tok zanaša. A življenje je lepo, škoda ga je dati drugim. Na desno, k bregu:, z vsemi močmi! Tako se je Dobronič rešil zadnji trenutek, ko je smrt že dahnila vanj, tako je postal vojni ujetnik. Tako je preživel čas, ko so nešteti dajali življenje za tuje koristi in niso vedeli, čemu umirajo. Ko se je vrnili, je bil isti kot pred vojno. Prijel je za kladivo in klesal. Drugi so popivali in veseljačili, izplačati so se hoteli za dolga leta trpljenja. Red? Kdo ga bo sploh napravil po vsemi temi, kar je bilo! Življenje kakor pred vojno? Nikdar več! Mari smo zamian prenašali gorje in lakoto in blato in uši? Zdaj hočemo uživati, zdUj nam ne bo gospodaril nihče več, zdaj bo na zemlji paradiž! Ivan Dobronič je stal) ob strani. Ni pil in ni kvartal Ni razgrajal in se ni širokoustil. Ob delavnikih za apnenčevimi skladi, golorok, mišice in obleka, obraz, čevlji, vse posuto z belim1, kamenitim prahami, ob nedeljah čist, skrbno napravljen, kakor delavec v mestu, ki ga v praznik ne ločiš od gospoda. Ni živel slabo, kako bi tudi! Enega edinega otroka je imel in svojo hišo, dediščino po tašči, ki je bila umrla med vojno. Vztic vsemu ni imel Dobronič boljšega imena med ljudmi. Nemanič je bil, tujec, še več, napol izvržek. Res, njegov otrok! Ko so Dobroniča gnali v vojno, je pustil domia zdravega otroka, ko se je vrnil, je bil pohabljen. Zbolel je, mati ga je bila menda zanemarila; ko ga je prinesla v bolnico, so ji povedali, da miu ne morejo več pomagati. Ljudje so to vedeli, pa so govorili, da mora otrok trpeti zaradi takega očeta. O tej nesreči nisva z Dobroničerm nikdar govorila, nisem se miogel dotakniti rane. Nikdar pa nisem opazil, da bi to moža količkaj spremenilo. Ko je Dobroniču naposled delo pošlo, se je odpravil na Francosko. — Ne bo ga več nazaj! Naveličal se je žene, pa še tak otrok! Zato je kar izginil! Prav ji je, zakaj ga je pa vzela! Ni bilo zadosti drugih? Tako so govorili. Tudi potem niso umolknili, ko je prišel njegov prvi zaslužek za ženo in otroka. — Vest ga peče, so razložili. Še kaj malega bo poslal, potem ne bo duha ne sluha za njimi! Tudi to se ni uresničilo. Dobronič je redno pošiljal družini denar. In ko niso vedeli ničesar o ujem, so očitali, da ni nikdar prestopil cerkvenega praga, odkar ga sploh poznajo. 2. Prihranil si je bil nekaj denarja in se vrnil iz; Francije. Takrat sva se prav za prav zbližala. — Kmetje že spet lezejo v dolgove, mi je razlagal. Komaj so si s pomočjo slabega vojnega denarja očistili posestva, že padajo nazaj v rnize-rijo. Pri trgovcih se začenja. Ti jim prodajajo na upanje in zapisujejo, kar hočejo. Zraven jih še odirajo z visokimi cenami. Počasi bodo vsi gospodarji v njih krempljih. Potisnimo poleno v kolesa, ustanovimo zadrugo za kmeta in delavca! Zdaj je še čas, pozneje ne več! Misel je bila pametna. In ni bila samo misel, Dobronič se je bil tudi že razgledal okrog, kako bi se stvar uresničila. Poskusili smo, šlo je. A ne brez težav. Zadeli smo v sršenovo gnezdo. Trgovci niso mogli prenesti nižjih cen v zadrugi in še manj osamosvojitve ljudi. Vse sile so napeli, da bi zadruga čim preji propadla. Zdaj so prišli k meni Dobroničevi prijatelji. Res, prijatelji! — Saj smo ž njim enakih mlisli, so pojasnili, ali bolje bo, da ga ni pri zadrugi. Za zadrugo bolje! Kmetje ga ne marajo. Trgovci kažejo s prstem nanj, na delavca, kmetje mu ne zaupajo. Da nič nima, da ni zanesljiv, da je tujec, in še mnogo drugega! Če bi prišel! V vodstvo zadruge, bo zadruga trpela. Obstal sem. če je pa 011 sam sprožil misel! če je nesebično storil marsikak korak, da bi se zadruga ustanovila! Če bi tudi prišel v Vodstvo, ali bi sam.i odločal? — Ni mogoče! so vztrajali. Dobronič je kamen spotike za zadrugo, zato bo bolje tako, kakor pravimo — -- In on sam? Kaj pravi on? Ste.mu povedali vse to? — Dobro ve, kako in kaj, saij je pameten! — Torej za njegovimi hrbtom)... semi očital... ta vaš korak? — Ne maramo ga žaliti! — To, kar počenjate, je bolj žaljivo, kakor če bi mlu povedali v obraz! Ne čutite tega? — Z njim se težko govori. Svojeglav je, brezobziren — — Če ste res njegovi' prijatelji, bi se postavili zanj, uprli bi se nesramnim klevetami. Poznamo ga, bi udarili s pestjo, jamčimo zanj in ne dovolimo, da ga kdo sramoti! Tako bi nastopili! Pa ga še odrivate! Mari ni poštenjak? ki!::!!* ■F "ti V llialiaal ' Maksim Sedej, Predmestje — Pošten! so priznali Vendar, bolje bo — Dobroniča ni bilo pri zadrugi, moral! je stati ob strani, gospodarske stvari ne prenesejo nezaupanja. Najbrž se mm ni prvič tako zgodilo. Ker ni silil v ospredje, si je. ohranil proste roke in je lažje presojal in grajal delo drugih. Sicer pa miu je bilo vedno le za stvar. Da je človek, ki sre svoja pota in ne priznava vsega veljavnega, vedno osamljen in navadno obsovražen, to je dobro vedel. — Kako misliš o esperantu? me je vprašal o priliki — Materin jezik je prvo, semi dejal. — Sentimentalnost! me je zavrnil. Ta mincžina jezikov, ali' si je mogoče misliti kaj bolj nepraktičnega? Znamenje, kako je človek: nazadnjaški, če še danes ni nadomestil z, enim samim jezikom vse te mešanice. — Kako si pa predstavljaš to premiemibo? — Preprosto, po vseh šolah M se morali učiti skupni jezik! — Zeljo preprosto! semi ugovarjal. Koliko rodov bi se moralo učiti, da bi dosegli praktične uspehe? In kako pri neomiikanih ljudstvih?- — Postopno. Tako se bo tudi izvršilo. Svetovni jezik se^ bo moral uvesti in se bo tudi uvedel. Potreba ba ljudi prisilila k temu. Edini izhod iz današnje zmede! — Dobronič je govoril, kakor da ne more biti drugače. Ko semi ga pogledal, smehljaje se, je nadaljeval: — Le posmehuj se! Koliko nespametnega je povsod, brez česar danes, nekateri živeti ne bi mogli. Izginilo bo, kakor izginjajo na primer petro-' lejke.' Samo poglej siromašno polje tod okrog! Ljudje se ubijajo huje kot živali, da ga obdelajo. Včasi jim kaj rodi, kaj malega, včasi jimi vse še suša požge. Ali je treba takih muk? Človek bo izpregledal in bo opustil tak nehvaležen svet. Ne danes, ker bi moral poginiti; takrat, ko bo svet pravičneje urejen. Nisem ugovarjal, ker ne bi nič izdalo. Dobronič ni bil vajen umikati se, tudi tedaj ne, ko je šlo samo za misel. Taki so ljudje, ki imajo močno voljo in ki so pripravljeni tudi na skrajnost. Taki so ljudje, ki ne dvomijo, ki vedo, kaj hočejo in se ne boje žrtev, če je treba. 3. Večkrat sem premišljal, je li Dobroničev značaj posledica razmer, v kakršnih je mož živel, ali miui je prirojen. Če je bila med njimi in ljudmi neprestopna stena, sem lahko razumel. Njegovi in njihovi nazori so bili kot noč in dan. Da je bil Dobronič o pravilnosti svojih dognanj trdno prepričan, je kazala njegova porogljivost. Hokus-pokus da so cerkveni obredi nekaj za tiste, ki niso vajeni o vseh stvareh misli® s svojo glavo-, je dopovedoval moji materi, ki je bila verna, modra žena. Zdelo se mi je, kakor da ga posebno veseli, če zadene ob nekoga, ki trdovratno kljubuje in se ne umakne za nikakršno ceno. In kako je razkladal svoje misli! Z večnim posmehom, češ, kako ste naivnii, kako malo razmišljate sami, da vas vsakdo lahko vara in slepari! Skratka, Dobronič je gledal zviška na stvari in ljudi, zato se je vedno zameril, četudi b: ne bili njegovi nazori tako daleč od njihovih. Bil je agitator, vendar slab agitator, ki hoče vse in se nikdar ne zadovolji z delnim uspehom1. Tako je ljudi odbijal. Morda je sam to čutil, zato je stal v ozadju in je imel le malo prijateljev1. Čudno, meni so ljudje zamerili, ker some videli v Dobroničevi družbi. Da se družim, z malovrednim) človekomi, da, z barabo, ki bi se mu moral izogniti, z zadnjim med vsemi. Kako da je sploh kaj takega mogoče?! Ne, tudi meni ni ugajala Dobroničeva porogljiva, jedka nrav in še manj to, da je potiskal druge V delo, ki se ga sami ni lotil. Tudi pri delu je stal včasi ob strani, pri tistem drobnem delu, ki ga vedno prinašajo s seboj skupne javne, prosvetne, gospodarske in politične zadeve. Ali vendar je bil osebnost, mimo katere ne more, kdor ne vidi le tistih ljudi, ki nekaj pomicnijo zgolj po svojem mestu in naslovu v druižbi. Bil1 je zajera-ljiv človek, ki ga je vredno spoznati čim natančneje. Najbolje pa spoznavaš ljudi, kadar; pridejo časi, ko se zaziblje zemlja pod nogami. Prišli so časi, ki jih) je Dobronič prej videl kot drugi, ki jih je pričakoval, časi, ko so črni opričniki pobijali ljudi na cestah, ko so udirali v stanovanja, ko so strahovali cela naselja s požigi in poboji. Takrat tudi meni ni bilo dobro. Zvečer mie je Dobronič večkrat spremljal in mi je razodel svoje misli. — Na samoti bivaš in sam si, je dejal. Neznanci te lahko ponoči napadejo, ubijejo in ena sama kokoš ne bo zakokodajsala zaradi tega. Ali bi ne bilo pametno, da se ponoči kam zatečemo? Na kakšen senik, dokler so taki časi? Tudi jaz nisem Varen! Smejal sem se mu. Ni se mi zdelo resno, kar govori. — Bojiš se? sem dejal. Od tebe bi najmanj pričakovali kaj takega! Pogum ni tvoja najlepša čednost! — Ne bojim se ničesar, mie je zavračal, tudi ne srrtrti. Kdor( je v boju, mora računati, da pade. Ce pa že morami pasti, bi rad prodal življenje za najvišjo ceno. Če nas ponoči napadejo, bomo skrbeli, da si zapomnijo, kdaj so to storili, branili se bomo do skrajnosti. Če se rešimo, tem bolje! Njegove besede se mi niso zdele več tako nespametne. Spomnil sem se marsičesa, kar se je že bilo zgodilo. Vendar se mi je zdela vsa ta previdnost pretirana. — Saj ni zadostnega vzroka! semj skušal pojasnjevati. Porogljiv posmeh me je ustavil. — Tako, vzroka hočeš? Ti še ne veš, da je terorju mari samo učinek ? Moličal sem. Ko pa so kmalu nato res začeli lov name, ni bilo Dobro-niča nikjer. Škodoželjno so mi pripovedovali ljudje, kako je bil tedaj bežal v hrib, da se je skril vi goščavi. — Zdaj menda veš, s komi imaš opravka! so mi namigovali. Videl boš, kako te bo še glava bolela po takem človeku! Vzlic temu sem bil prepričan, da ni mogel drugače in d'a bi tudi ne imelo zmisla. Onega sivega jesenskega Večera je pač mislil, da; gre za življenje. Lahko bi šlo! In čemlu ne bi življenja rešil, če je še mogoče? Čemu bi šel pod nož kot jagnje, če je za njimi dVau'set, trideset režečih volkov, ki smejo vse in niso nikomur odgovorni? Ko pa je prišel dan, da so se me ljudje izogibali, tudi prijatelji, ki so znali Dobroniča črniti, pa so se zdaj zbali, da pade nanje nevaren sumi, če bodo v moji družbi, je Dobronič pokazal, da ni bojazljivec!. —- Prestal si skušnjo, je dejal, bal seml se, da bo težja! — Par mesecev ... omejene osebne svobode, kakšna skušnja je to? — Zaradi tvojega zdravja smo se bali. Sicer pa: par mesecev bi bilo lahko tudi par let. Ali verjameš v zakone? — Izpustili so me brez procesa! — Torej letošnji zajec! se je rogal. Ne bi si bil mislil! t — Nisem dejal drugega, kakor da so me izpustili brez procesa, sem ga zavrnil. — Razumem, je odgovoril. če bi šlo v leta, bi bilo težje. Mislil sem na to. Nekaj prihrankov imami, zate bi bili. Ječa se lažje prestane, če nisi zapuščen. Svoje prihranke je kmalu sam rabil, brezposeln je bil spet. Ne vem, kako so se preživljali, dasi je malo potreboval. Nikdar nisva govorila o tem, kakor da je človekov obstoj brez pomlena. Videl pa seiul, da ne čaka, kdaj mu bodo pečeni golobi sami prileteli v usta. Človek, ki si v voljni reši življenje, ko je že izgubljeno, ki kljubuje, ki se upira brez strahu vsemu, kar je drugim sveto in nedotakljivo', ki izziva nevoljo in miržnjo vseh okrog sebe, da je sami mied njimi in proti' njimi, tak človek ne podleže tako kmalu. Tak ne ukloni tilnika. Ve, da ima pravico do obstanka in se bori za to pravico. Dobronič je postopal brezposeln, pa se: je posmehoval kakor v najboljših dneh. Tisoč skrbi ga je tlačilk), pa je govoril o vseh stvareh kakor vedno in ni popustil za las. Trmasto, žilavo se je bil tudi zdaj za svoje nazore, kakor bi ne bilo nič važnejšega od tega. — Poglej, mi je dejal, odložim kladivo in grem drugam! Prost človek sem! Ali moreš ti to reči? Čutil šemi, da mu svoboda ni prazna beseda in zavidal seml ga za ponos. Ne verni, kako dolgo je bil( brez dela. Ko pa je spet dobil, se mi je zdelo to samo ob sebi umevno in kakor dla pri njem sploh drugače ne more biti. 4. Najini poti sta se ločili. Leta so prešla, da se nisva Več videla, prijateljstvo pa, zdi se mi, ni prešlo. A dasi sva daleč vsaksebi, tisti, ki ga mrzijo, niso držali križem rok. Še mnogokrat so metali blato nanj. — Kdo ve, kaj je ta človek! sem čul o Dobroničui. Kdo ga res pozna, kdo pozna njegove poti? Že njegov obraz sami ga izdaja. Inbogve, kakšno preteklost ima!' A da bo mera polna, se niso zbali tudi najsramotnejšega očitka. Nekdo je prišel k meni in mi je pripovedoval, kakor da me hoče obvarovati najhujšega. 1 -— Poglej, je govoril, tega so zasledovali, onega, nekatere so celo pretepli in zaprli, poglej! Samo Dobroniča se niso dotaknili! — Ušel jim je vselej o pravem' času, seml presekal nevoljen; srečo je imel in pameten je bil! — In se ga tudi ne bodo dotaknili, je nadaljeval znanec; temu se ne bo nikdar nič zgodilo! — Dovolj! Na dan z besedo! sem razburjen zahteval. Naravnost m brez ovinkov! ^ — Če ni kako drugače... če ni to dokaz... je jecljal človek, ce ga nimajo, da izdaja... Obstal sem. Tako je bil Dobronič naposled Judež, zvit, podeI_ človek, ki je smel govoriti, kar je hotel, ki je imel proste roke in ki si je služil Srebrnjake z ovajanjem: ljudi, z. najsramotnejšimJ opravilom, ki je mogoče. — Če izdaja, se bo izkazalo, sem končal, prej ali slej! In če se izkaže, mu zasluženo plačilo ne ui die! Zoprn občutek gnusa se je oglašal v meni. Moj: znanec je odšel, ne da bi se mi upal pogledati v oči. ■ Kmalu se je izkazalo, kaka je z Dobroničevimi izdajstvom. Prišel je takozvani »leteči oddelek«, preiskal vse kote v Dobroničevi hiši, pr e vrgel vse od vrha do tal, uklenil delavca in ga odpeljal, dasi se ni našlo nič. Tudi iz žene in otroka niso ničesar spravili, vse grožnje niso nič izdale. Drugi dan sta se vrnila dva moža, šla v1 hiši naravnost na določeno mesto, vzela iz zidu kamen ter dosegla iz odprtine spiskov in tiskovin, stvari, ki' so težko obremenile Dobro niča. Drhteča je strmela za njima žena, ko sta odhajala, vedela je, da sta se ločila z mložemi za dolga leta. * Napisal sem te stvari, kakor so se resnično dogodile. Najbrže se popis nič ne sklada s pravili o lepoti v umetnosti, s tistimi .veljavnfmli pravili namreč, brez katerih, kakor pravijo zviška doli, umetnosti ni. Kaj se hoče, je že tako, da gre včasi estetika eno, a živijenlje drugo pot! Toda če vidim člpveka, ki gre svojo pot do konca, tako, kakor jo je spoznal za pravo, pripravljen na najtežje in tudi na zadnjo žrtev, čutim1, da se miora tudi estetika odkriti pred njim. Tak človek je vogelni kamen v družbi. Tak človek nosi breme, pada pod njimi, a živi, tudi če podleže. Tak človek živi in je v njem lepota in sijaj. Mi želite- fcfti in c&mhi iUkot/inc? mite telefon ttev. Z0-9Z! 1 1 1 I li 1 Ljuds tka tiskarna d. d. v Mariboru, Sodna ulica St. 20 izvršuje vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela, kakor knjige, kataloge, časopise, revije, cenike, lepake, letake, vabila, račune, posetnice itd. v eno- in večbarvnem tisku lično, hitro in ceno ter se priporočal LASTNA KNJIGOVEZNICA! O d&zdi, Ufa m tnaeksUana - iedUifoM atnedsUi' dricavi! Ogromna državna tvorba, razprostirajoča se čez površino, ki je samo malo manjša nego vsa evropska površina. V tej državi živi 125 milijonov ljudi, to je 6%-ov prebivalstva vse zemeljske oble. Teh 6%-ov proizvaja: 83%-ov svetovne avtomobilske produkcije, 72%-ov mineralnih olj, 68 % -ov koruze, 60 % -ov bombaža, 57%-ov bakra, 55%-ov železa, 50%-ov tobaka, 44%-ov jekla, 37 % -ov premoga, 33%-ov svinjskega mesa, 33%-ov perutnine, 25%-ov pšenice i. t. d. Plasti.fosfora in žvepla v Zedinjenih ameriških državah so večje nego na vsem ostalem svetu skupaj. Ena tretjina vse svetovne zlate zaloge se nahaja v tresorih ameriških bank. Naravna bogastva dežele so ogromna. Tehniški produkcijski aparat je najpopolnejši na vsem svetu. Ta dežela je nedvomno najmočnejši proizvodnik in najmočnejši porabnik vseh predmetov in stvari, ki jih uporabljajo ljudje. Kako bi mogla Amerika živeti Neka skupina inženirjev in gospodarskih strokovnjakov je že pred nekolikimi leti — še v času prosperitete — začela proučevati in analizirati proizvajalno sposobnost dežele. Ta skupina je analizirala okrog tri tisoč raznih predmetov, ki so za ljudsko življenje najpotrebnejši, analizirala je način proizvajanja ter prišla do naslednjih — računsko dokazanih — sklepov: »Če bi se izkoristile vse tehnične in naravne možnosti dežele, bi bil Ameriki potreben samo šest-najsturni delovni teden ter bi bilo vsem državljanom omogočeno desetkrat boljše življenje, nego je njihovo današnje življenje. Ljudje bi delali samo štiri dni na teden. Vsak dan samo od osmih do dvanajstih, ves popoldan in ves večer bi bili prosti, v petek, soboto in nedeljo pa ves dan. Delali bi samo moški in ženske od 25. do 45. leta starosti. Do 25. leta bi se ljudje šolali, po 45. letu bi uživali zasluženi pokoj. Nič več ne bi bil važen problem, kako se bo kaj proizvajalo, marveč, kako se bo trošilo in kako se bo čim bolje izkoristil prosti čas.« Kako živi danes Amerika Danes milijoni zapuščajo svoje domove in svoje družine, ker ni dela, podpore pa so majhne in nestalne. Celo otroci gladujejo. Najbogatejša dežela na svetu, močno industrializirane Zedinjene ameriške države, je ustvarila v času krize nov proizvod: mladino brez doma! Delavec-začetnik zaman išče dela. V Detroitu je 85 % -ov mladine .brez dela. Tista pičla zaposlitev, kolikor je je, pride v poštev samo za izkušenejše, starejše delavce. Tako se postopno ustvarja prepad med mlajšimi in starejšimi delavci ter se slabi borbenost starejšega delavstva. V premogovnih revirjih Illinoisa je 95 % -ov mladine brez dela. Po poslednjih statističnih podatkih je v Zedinjenih ameriških državah okrog milijon mladih ljudi obeh spolov brez doma. Javne dobrotvorne ustanove jim dajejo prenočišče samo za eno noč — za drugo noč vsakršno pomoč odklanjajo — in samo po en obrok hrane. V mnogih krajih jim ne dajejo sploh nikakršne podpore. Upravniki takšnih ustanov jih sprejemajo z besedami: »Lahko gladujete ali kradete! Ne mika nas vedeti, kaj boste naredili — pomagati vam ne moremo.« Podpora se daje samo starejšim delavcem. Delavski otroci, ki še niso delali v tvornicah, so premladi za prejemanje podpor. Zaman so delavski voditelji svarili mladino pred potovanjem: »Nezmiselno je to vaše tavanje iz kraja v kraj. Razmere so povsod enake. Ne zapuščajte doma! Organizirajte se doma ter v strnjenih vrstah zahtevajte podpore!« V nekaterih krajih je mladina paslušala ta nasvet. Takoj se je pokazalo, da so organizirani nastopi edino možna pot, ki vodi k uspehu. Brezposelna chicaška mladina je z mnogoštevilnimi demonstracijami prisilila mestno občino, da jim izplačuje petdolarsko tedensko podporo. Prav tako je bilo še v nekih drugih krajih, a armada mladih brezdomcev se ni zmanjšala. Vsako leto mora na sto in stotisoče mladine zapustiti svoje domove. V nekem poročilu ministrstva za Maksim Sedej, Predmestna ulica delo beremo: »Armada spasa v Atlanti je zbrala v štirih mesecih podatke 5428-ih oseb, po večini mladeničev, ki so prejeli kakršnokoli podporo. Ugotovila je, da jih je 194 dokončalo vseučilišče, 1641 pa srednjo šolo.« Število otroških zločinstev je nenavadno naraslo. 40%-ov vseh primerov, ki so jih new-yorška sodišča morala v lanskem letu rešiti, so bili prestopki mladostnikov. Mladinska sodišča so 1931. obravnavala 11.240 primerov tatvine. To število je mnogo večje nego število iz 1930. Še nikdar ni pred ameriškimi sodišči stalo toliko mladoletnih obtožencev pod 16-imi leti. V največjem številu primerov gre za tatvine zaradi prehrane. Neka policijska komisija je ugotovila, da imajo mnoge organizirane žeparske tolpe člane, ki jim je komaj trinajst let, polovica članstva takih tolp pa ima redno manj nego osemnajst let. Samo v enem mesecu je new-yorško sodišče obravnavalo 12 težkih razbojniških napadov na banke, napadov z uboji, pri katerih so sodelovali do zcb oboroženi dečki! Dnevniki objavljajo vsak dan vse polno primerov o organiziranih otroških napadih na živežne trgovine. Po statistiki new-yorške policije se je samo v New Yorku in New Jerseyu spomladi 1933. preživljalo 80.000 zapuščenih otrok z beračenjem in tatvino. To število pa nikakor ne ustreza dejanskemu stanju, zakaj ta statistika upošteva samo tiste otroke, za katere je policija ugotovila, da nimajo doma. V sedanji krizi prav posebno hudo trpijo mlade delavke. Statistika iz 1931. je pokazala, da 40%-ov nezaposlenih delavk ni doseglo še 24. leta. »New York Times«, ugotavlja v svoji številki z dne 25. decembra 1932. naslednje: »V mnogih primerih so starši, ki so brez vsakršnih sredstev, priučili svoje deklice beračenju, da se tako za silo prehranijo.« Nels Anderson, profesor sociologije v Colum-biji, pravi: »Med 256.124 brezdomci je bilo 11.323 žensk, cd katerih ena tretjina še ni dosegla 21. leta. Število deklic, ki so brez doma, raste v poslednjem času mnogo hitreje nego število mladeničev, ki so brez doma.« Najtežje pa je za zamorsko mladino. Skoraj vsi zamorski mladeniči so brezposelni. Delodajalci vržejo vedno prve na ulico — zamorce ter sprejemajo poslednje zopet v službo — zamorce. Čeprav se rodi mnogo več za'rorcev nego belcev, vendarle število črnega prebivalstva v Zedinjenih ameriških državah stalno pada. Sovraštvo med črnim in belim delavcem se umetno goji, da se lahko izkoriščajo drugi proti drugim. Na shodih, v gledališčih, v kinematografih, na tramvajih, na železnicah, v gostilnah — vsepovsod imajo zamorci svoje kotičke. Celo svoje šole imajo, svoje cerkve ter druge ustanove, vse to pa pod najstrožjim nadzorstvom telokožcev. Delavski voditelji se v poslednji dobi z uspehom borijo proti plemenskim zablodam. Črni in beli delavci vedno tesneje sodelujejo. Uničenje delavskih družin in trpljenje otrok Amerika, ta dežela strojev, dolarjev in egoizma, hoče veljati za prav posebno zaščitnico otrok. V Ameriki pišejo in govorijo silno mnogo o ljubezni do otrok. Kadarkoli hoče kdo vzbuditi specifično ljudska čuvstva, govori vselej o otrokih. Ko so se zbirali milodari za brezposelne, se je povsod razglašal poziv: »Darujte za otroke, da ne bodo gladovali!« Brezposelnost je v Ameriki uničila nešteto delavskih družin. Oče je prisiljen iskati dela drugod, mati drugod. Tako se ločita, mnogokdaj za vedno. Otroci so nekaj časa tukaj ali tam, kmalu pa ostanejo brez doma in strehe. Neke šole v new-yorških predmestjih, ki jih obiskujejo po večini delavski otroci, so v poslednji dobi izgubile polovico svojih učencev. Vodja društvenega urada za zaščito otrok je poročal ministrstvu za dela takole: »Pozimi 1932-33 je bilo med brezdomci največ dečkov in deklic, ki bi normalno morali še obiskovati šolo.« Ravnatelj neke šole je objavil v new-yorških dnevnikih tole pismo: »Če mi mestna uprava ne bo nudila potrebnih sredstev za prehrano mojih učencev, ne bom mogel nadaljevati pouka v svoji šoli. V enem tednu se je onesvestilo med poukom v moji šoli 30 učencev.« Kaj čaka brezposelne v bodočnosti Kriza ni zavrla racionalizacije industrijskih in poljedelskih podjetij, marveč jo je celo pospešila. Računsko je dokazano, da sta se v poslednjih treh letih, odkar traja kriza, industrija in poljedelstvo tako spopolnila, dai ne bi bilo mogoče 60%'-ov današnjih brezposelnih delavcev — to je okrog 10 milijonov! — zaposliti niti v primeru, če bi bilo mogoče povrniti deželi največjo prosperiteto, to je približno takšno stanje, kakršno je vladalo v Zedinjenih ameriških državah 1929. Če se ne bodo razmere popravile, bo Amerika štela v doglednem času 30 milijonov brezposelnih. To dejstvo najjasneje očituje nezmiselnostvseh ukrepov, ki se danes predlagajo za rešitev tega težkega problema v današnjih gospodarskih razmerah. Kako živijo delavci v Fordovih tovarnah Najtežje je prizadeta avtomobilska industrija, ki se šteje za reprezentativno vejo celotne ameriške produkcije. Njeno tržišče se je nepričakovano zmanjšalo. Ta industrija je bila prva prizadeta; saj ni mogel več kupovati avtom:bilov niti kvalificiran niti polkvalificiran delavec niti nameščenec niti farmar ... Število avtomobilov se je v Ameriki iz leta v leto povečavalo. Prvič se je to število zmanjšalo 1931. — in sicer kar za pol milijona! Kapaciteta ameriške avtomobilske industrije znaša 12 milijonov vozil na leto. 1931. so Dornice producirale komaj 230.000 vozil! Vprašanje pa je, ali so bili vsi ti vozovi prodani. Predstavnik avtomobilske industrije je Henry Ford, ki je lastnik največjega avtomobilskega podjetja na svetu. V 50-tih Fordovih tvornicah je delalo 120.000 delavcev. Ford je prvi uvedel takozvani tekoči trak. Sedaj delajo na isti način tudi druge tvornice. Drugače ne bi mogle prodajati tako cenenih vozil. A Ford ni slaven samo zaradi racionalizacije avtomobilske industrije, marveč tudi zaradi »očetovske skrbi« nasproti delavcem. Še 1930., ko je že zagospodovala kriza, je Ford dejal: »Povsod smemo štediti, samo ne pri delavcih. Res je, da moramo, če hočemo znižati cene, znižati tudi proizvajalne stroške, toda edino, pri čemer ne smemo štediti, je ljudsko delo. Stroške dela je treba tudi znižati, a ti stroški se ne znižujejo z nizkimi mezdami, marveč z visokimi mezdami!« Videti je bilo, kakor da se Fordovim delavcem prav dobro godi. Vedeti pa moramo, da niso delavci niti v času prosperitete radi delali v Fordovih tvornicah. Delo v teh tvornicah je silno mučno in utrudljivo. Tekoči trak je najhujši priganjač; spopolnjeni stroji silijo človeka k skrajno intenzivnemu delu. Produkcija avtomobilskih nosilcev se je v šestih letih podvojila, število delavcev pa se je zmanjšalo na eno desetino. 1925. je 160 delavcev napravilo 3000 kosov, 1931. pa 16 delavcev 6970 kosov. Ford dolgo ni hotel priznati, da so se v njegovih tvornicah znižale mezde, ki so 1930. znašale 7 dolarjev na dan. Na koncu 1931. je priznal, da so se znižale na 6 dolarjev. 1932. pa so se zopet znižale, in sicer na 4 dolarje. Te mezde se nam zdijo morda nekoliko visoke, a Ford nikjer ne pove, da delajo njegovi delavci po en dan, po dva ali tri dni na teden! Ford ne pove, da njegovi pazniki izsesajo iz delavca v enem dnevu toliko energij, kolikor bi jih mogli v normalnih razmerah dobiti komaj od tridnevnega dela enega delavca! Takšna je »tajnost« Fordovih visokih mezd! 1929. je bilo zaposlenih v Fordovih tvornicah 120.000 delavcev. Danes jih je 90.000 na ulici. Število dejansko zaposlenih delavcev znaša komaj 15.000 ljudi. Na početku 1929. je dal Ford razglasiti, da bo zaposlil 30.000 ljudi. Na tisoče delavcev — mnogi s svojimi družinami — lačnih in brez denarja, je prihitelo v Detroit. Podnevi in ponoči so v ostrem mrazu stali v dolgih vrstah pred tvornico. Ford pa jih je sprejel komaj nekoliko sto ... Življenje rudarjev v času krize Rudarsko življenje je vedno težko, v krizi pa postane naravnost neznosno. V rudarskih revirjih so bili celo v časih prosperetite nemiri in stavke na dnevnem redu. Zdaj pa je postal položaj rudarjev naravnost obupen. Teodor Dreisser popisuje stanje v revirju Kentucky takole: »Otroci brezposelnih rudarjev umirajo od gladu. Zaradi umorstva dvanajstorice rudarjev se niti ni uvedla preiskava. Lokalne oblasti se štejejo za agente rudniških lastnikov. Lastniki plačujejo neverjetno nizke mezde. Rdeči križ odklanja vsakršno podporo otrokom brezposelnih organiziranih rudarjev. V pokrajini Harlem gospoduje nasilje, kakršnega si človek niti predstavljati ne more.« Dreisserjevo poročilo je izšlo v časnikih. Na vse te težke obtožbe so odgovorili rudniški lastniki, da stanuje z Dreisserjem v hotelu neka ženska .... V državi Kentucky pa je kaj takšnega strogo prepovedano... Dreisserja so, zatorej, izgnali... Kriza ameriškega poljedelstva Število poljedelskega prebivalstva v Ameriki naglo pada. 1920. je znašalo število poljedelskega prebivalstva še 31,614.000, 1930. pa samo 27,221.000. Te številke najzgovorneje pripovedujejo, kako težka je kriza ameriškega poljedelstva. Na poljedelstvo odpade ena šestina celotnega narodnega dohodka. Poljedelci so 1929. kupili za 10 milijard dolarjev industrijskih proizvodov; ta številka daleč prekaša rekordno številko skupnega ameriškega letnega izvoza. Pplovico izvoza Zedinjenih ameriških držav tvorijo poljedelski proizvodi. Vojna je povzročila predčasno racionalizacijo poljedelstva. Delavcev je bilo malo, potreba po različnih proizvodih velika, cene proizvodom velike, Amerika je žela bogato žetev. V Ameriki so se nakupičili ogromni kapitali. Vse evropske države so se močno zadolžile v Ameriki. Sredi 1920. je prišlo do naglega padca cen poljedelskih proizvodov. Od 1920. do 1921. je padel indeks poljedelskih proizvodov od 235 na 110! Kupna moč farmarjev se je zmanjšala nasproti predvojni, kupni moči za dve tretjini. V tej dobi je šlo nešteto farm na kant. Do 1923. so 4 %-ti farmarjev izgubili svoja posestva. 15%-ov zadolženih farmarjev je ostalo na svojih posestvih samo po milosti svojih upnikov. V državi Montana je bankrotiralo 60%-ov farmarjev. Koncem 1923. so trdili, da so krizo poljedelstva srečno premagali s »tehnično racionalizacijo poljedelstva«. Močni farmarji so svoj način produkcije maši-nizirali. Cene poljskih pridelkov so padle. Mali farmarji so — plačali račun! Mali farmarji so začeli zapuščati svoje farme ter se siliti v mesta. Računajo, da se je v teh letih »tehnične racionalizacije« okrog milijon farmarjev preselilo v mesta. Njihova posestva so pokupili na dražbi njihovi upniki, po večini banke. Na ta način se je izvršila koncentracija posestva. Na takšnih koncen- triranih veleposestvih se je omogočila rentabilna raba strojev, ki so nadomestili človeško delovno silo. Tako niso mogli farmarji, ki so izgubili svoja posestva, niti kot delavci ostati na vasi. Tako je nastala brezposelnost med poljedelskim delavstvom. Do 1928. je uvedeno v ameriškem poljedelstvu ogromno število poljedelskih strojev: traktorjev, kombin, t. j. strojev, ki hkratu žanjejo in mlatijo žito, sejalnic, tovornih avtomobilov, strojev za molžo krav, za valenje pišk itd. Korist je bila dvojna: prištedilo se je ljudsko delo, obdelala so se zemljišča, ki se brez strojev dotlej niso mogla obdelati. S stroji so se ogromni obsežki zemljišč mnogo hitreje obdelali ter se je na ta način lahko izkoristila marsikod kratka deževna doba. Obdelala so se dotlej neobdelana zemljišča, nerodovitne stepe, po obsegu enake obsegu Nemčije in Francije skupaj. Pšenica, ki se je na teh zemljiščih pridelala, je bila prvovrstna. Ko se je začelo delo, se je nadaljevalo ponoči in podnevi, da bi se izkoristili deževni meseci. Traktor srednje velikosti izorje 32 hektarjev v 24-ih urah. Ena sama štiričlanska družina more sama s stroji obdelati 100 hektarjev. To ni več poljedelstvo, to je že industrija! Jasno je, da je ves ta proces pripravljal pot krizi, ki je 1929. tudi v resnici prišla, a ne samo kot kriza poljedelstva, marveč kot kriza vsega ekonomskega življenja v Zedinjenih ameriških državah. Razmerje med velikimi in malimi posestvi Značilnost razdobja med 1920. in 1930. v poljedelstvu je propadanje malih posestev na eni ter koncentracija prav teh posestev v rokah bank, raznih denarnih podjetij in veleposestnikov na drugi strani. Hipotekami dolgovi v Zedinjenih ameriških državah so znašali: 1910. — 3.300 milijonov dolarjev, 1928. pa 9.500 milijonov dolarjev. To so samo dolgovi pri bankah, medtem ko privatni dolgovi tukaj niso všteti. Pozabiti pa ne smemo, da je vrednost farm padla. 1920. je ta vrednost znašala 79 milijard dolarjev, 1928. pa 58 milijard dolarjev. Pozneje se je ta vrednost še bolj znižala. V tej vrednosti je vračunana vrednost zemlje, investicij in živine. Prav posebno je padla vrednost zemljišč. 1929. so cenili višino dolgov že na okroglo 20 milijard dolarjev. Obresti in davki farmarjev znašajo ckrog 5 milijard dolarjev na leto. V državi Montani, v kateri je bila nenavadno ostra kriza, je bilo 1919. 35.000 farmarskih družin, 1928. pa samo še 14.000. Posledice kapitalističnega gospodarstva so takozvane lančane farme. To so farme, katerih lastniki so bankrotirali ter jih prepustili svojim upnikom za poravnavo svojih dolgov. Banke teh farm niso mogle prodati, so jih organizirale v velika posestva, so nakupile stroje, si najde strokovnjake ter začele same v lastni režiji obdelovati zemljo. V mnogih primerih so dali zemljišče v obdelovanje najemnikom, ki delajo pod kontrolo bank. Zastopniki farmarjev pravijo v neki resoluciji: »V območju lančanih farm je postalo odveč 95%-ov farmarskih družin. Namesto njih dela neznatno število ljudi, ki s stroji proizvajajo žito ter delajo komaj po tri mesece na leto.« Zagovorniki sistema lančanih farm pa pravijo: »V prvi vrsti moramo poudariti, da morejo lančane farme zaradi racionalizacije proizvajati zelo ceneno pšenico, t j. pšenico po 27 centov bušel.«1) Prve lančane farme so se pojavile 1927. v zahodnem Arkanzasu; zavzemale so 5.000 akrov. Na početku 1930. je znašala njihova površina že 50.000 akrov. Število traktorjev se je nenavadno povečalo; 1916. je bilo v Zedinjenih ameriških državah 29.724, 1920. — 246.000, 1927. — 850.000, 1930. pa 1,000.000 traktorjev. ’) bušel = 27 kg. Število kombin: 1923. — 4.000, 1927. — 63.000! Število tovornih avtomobilov: 1920. — 132.000, 1930. — 767.000. Število osebnih avtomobilov je znašalo na farmah 1930. — 5 milijonov. Mašinizacija poljedelstva je močno zmanjšala število konj. Konj se mora hraniti vse leto, stroj pa se »krmi« samo ob času dela! Število konj je znašalo 1920. — 20,000.000, 1930. pa 13,000.000! Zopet velikanske površine travnikov in pašnikov, ki so se jeli uporabljati za pridelovanje ljudske hrane. Mašinizacija poljedelstva je nujno ustvarila vedno večja in večja posestva, Majhen traktor se more rentabilno uporabiti na posestvu, ki meri najmanj 800 akrov, srednji traktor na površini 1.100 akrov, velik na površini 1.800 akrov. Na neki veliki farmi v Comandge-ju, ki meri 2560 akrov, obavlja vse delo najemnik s svojima dvema sinovoma; prvi sin je šofer, drugi mehanik. Samo ob setvi in žetvi dela nekoliko več ljudi. 1929. so znašali proizvajalni stroški pšenice na neki veliki farmi v Broktownu sedem dolarjev po akru, t. j. 28 centov") na bušel pšenice. Na malih farmah pa so proizvajalni stroški znašali 28 dolarjev po akru ali 112 centov po bušlu! Štirikrat večji produkcijski stroški! Cena proizvodov na tržišču je mejila skoraj na višino proizvajalnih stroškov na velikih farmah. Posledica: katastrofalno zmanjšanje kupne moči farmarjev. Skupna vrednost poljedelskih proizvodov je znašala: 1920. — 15.7 milijard dolarjev 1929. — 12.5 milijard dolarjev 1931. — 7 milijard dolarjev Na tržišču so se pojavile ogromne količine proizvodov, ki se niso mogli niti doma prodati niti izvoziti. Posledica: od 6.5 milijonov dolarjev, kolikor jih je bilo v Zedinjenih ameriških državah, jih je prišlo 4.5 milijone na beraško palico! Samo 1930. je v Zedinjenih ameriških državah šlo na kant 2,700.000 farm! Usoda malih farmarjev je zapečatena! Male farme ne morejo ob velikih farmah mirno živeti. Država je poskušala z intervencijo (z nakupom proizvodov po neki določeni ceni) zajeziti propadanje, a ta intervencija je prav žalostno končala! Posledica je bila: večji davki, ki so zopet najobčutneje pritisnili malega človeka. Stanje farmarjev je postajalo vsak dan neznosnejše. Pozimi 1931. je prišlo v državi Arkanzesu do velikih nemirov. Ogromne množice obupanih, lačnih, oboroženih farmarjev so udrle v mesto Ingeland ter zahtevale hrano zase in za svoje družine. Tajnik farmarske zveze je v nekem članku dne 12. februarja 1931. takole opisal položaj farmarjev: »V Arkanzasu je v poslednji dobi prišlo v konkurz 143 bank — s pasivo 43 tih milijonov dolarjev. Žetev bombaža je bila 1929. vredna 119 milijonov, 1931. pa samo še 41 milijonov Samo te tri številke pomenijo za farmarje v enem samem letu 133 dolarjev. Žetev koruze je vrgla 1929. 26 milijonov dolarjev, 1930. pa samo 8 milijonov izgube — samo v eni državi. Danes podpira v Arkanzesu Rdeči križ 250.000 farmarskih družin. Ta podpora znaša dnevno 3.5 cente. To ne zadostuje niti za najubožnejše kosilo. Kongres je odobril kredite za seme, gnojivo in mezge, toda niti centa za olajšanje ljudske bede. Mezeg ne more proizvajati brez človeka bombaža. Sit mezeg in lačen človek, ki je prisiljen voditi mezga, ne morejo delati skupaj. Tako se n. pr. prodaja prvovrstna pšenica v Montani po 42 centov bušel, 12 jajc za 15 centov. 29. januarja sem srečal moškega, družinskega očeta, ki je delal ves dan na cesti ter zaslužil 65 centov na dan.« 1932. je nastopilo v razvoju farmarstva novo obdobje. Pojavile so se farmarske stavke. V avgustu 1932. so farmarji popolnoma ustavili dovoz hrane v mesta. Ta značilna stavka se je izvršila n. pr. v državi Nebraski. Mesto Siu City, ki šteje 100.000 prebivalcev, je ostalo brez mesa, zelenjave in mleka. Farmarji so popustili šele tedaj, ko so se povišale cene poljedelskim proizvodom. Oblasti, ki so se bale, da bi utegnili farmarji s stavkami povzročiti težke gospodarske komplikacije, usodne za ves ekonomski red, so v več državah in celo večkrat odredile povišanje cen. Farmarji zahtevajo, naj zmanjšajo svoj apetit po dobičkih posredniki, ki so od znižanja vrednosti poljedelskih proizvodov edini imeli koristi. Ugotovilo se je, da plačajo ameriški porabniki na 2) 1 cent = okrog 50 par. leto okrog 22.5 milijard dolarjev za jestvine; od te vsote prejmejo farmarji komaj 7.5 milijard, medtem ko požrejo razni posredniki, kakor n. pr. banke, trgovci itd. 15 polnih milijard! Najteže so prizadeti črni farmarji (zamorci) Kakor v industriji, tako so težje prizadeti tudi v poljedelstvu — črnokožci. Zdravstvenih razmer črnokožcev-poljedelcev ni mogoče popisati. Množice črnokožcev postajajo žrtve socialnih obolenj. V bolnišnice pridejo mnogo težje nego belokožci. Čeprav delajo enako delo kakor belokožci, so njihove mezde redno manjše. 1927. so prejemali sezonski poljedelski delavci-črnokožci 16 dolarjev, belokožci pa 30 dolarjev na teden (66-urni delovni teden). Črno-kožcem se mezde po navadi plačajo v naturalijah. Pogosto se dogaja, da takšen revež po končani žetvi ne samo nič ne prejme, marveč ostane delodajalcu celo — dolžan. Črnokožci delajo največkrat na plantažah bombaža. V času krize od 1920. do 1923. so se njihove razmere tako poslabšale, da se je milijon črnokožcev preselil v mesta. Crni poljedelci živijo v Ameriki še danes po večini v polsuženjskih ali polfevdalnih razmerah. V istih območjih, kjer so delali pred 1860. na plantažah črni sužnji, delajo še danes ob enakih pogojih črni najemniki, tako zvani »kropper-ji«. Njihovo življenje je pravi pekel. Črnokožci so v vsakem pogledu odvisni od svojih gospodarjev. Kot zelo simptomatičen primer za metode tega modernega zasužnjevanja naj navedem naslednji primer: V mnogoterih primerih pridejo veleposestniki s pomočjo krajevnih oblasti do cenene delovne sile. Policija zapira namreč črnokožce za vsak še tako malenkosten prestopek, kakor n. pr. zaradi razžaljenja belokožcev, potepanja itd. Tedaj prihajajo posestniki plantaž, plačajo za zaprte globo in si jih na ta način kar v naprej zasužnijo. Plačajo jim, seveda, najnižjo mezdo. Uporaba strojev je vrgla ogromne množice v industrijske centre, kjer povečavajo ogromno armado brezposelnih. Kriza vseskupnega ekonomskega sistema Dolgo se vodilni možje v Zedinjenih ameriških državah niso zavedali, kakšnega značaja je bila in je kriza, ki se je pojavila v jeseni 1929. V septembru 1929. so padli tečaji vrednostnih papirjev na borzi v Wall Streetu za 40%-ov ter je tedanji predsednik Hoover rekel, da gre za »pojav na površini gospodarskega življenja, temelji narodnega gospodarstva pa da so zdravi«. Razmere so se vsak dan slabšale, brezposelnost se je iz dneva v dan po-večavala, dokler ni spomladi 1933. dosegla »rekordnega« števila sedemnajstih milijonov brezposelnih! Hkratu se je zmanjšal delovni čas in zaslužek (mezda) zaposlenega delavstva. Produkcija se je od leta do leta manjšala. Značilne so številke produkcije dveh najvažnejših predmetov težke industrije, jekla in železa: 1929. 1930. 1931. 1932. 54.3 39.8 25.2 31.1 42.3 31.4 18.3 8.7 5.241 3.843 2.424 1.618 Lito železo: Izvoz je znašal: Te številke se malone točno krijejo s številkami iz 1905. Če upoštevamo ameriški izvoz, ki je 1920. dosegel 8.228 milijonov dolarjev, tedaj vidimo, da je 1932. padel na petkrat manjšo količino. Zmanjšanje produkcije in zmanjšanje izvoza je seveda vplivalo tudi na državne dohodke. Država je v povojnih letih plavala v proračunskih suficitih, državni proračun za 1930.,31. pa je končal z enomilijardnim deficitom! Proračun za 1931./32. pa celo z dve in pol milijardnim deficitom! Kljub neverjetno velikim državnim podporam, ki so jih prejele banke, da bi zavrle propadanje gospodarskih podjetij vseh vrst, se je stanje bank in drugih podjetij iz dneva v dan slabšalo. Od 1920. do 1932. je šlo v Zedinjenih ameriških državah 8.200 bank na kant. Samo 1931. jih je propadlo 3.200! Samo v mesecu oktobru 1931. je prišlo v konkurz 512 bank s pasivami od 566 milijonov dolarjev! 1. marca 1933. so banke nehale izplačevati vloge, čeprav so pred tem guvernerji prepričevali vložnike, da se ne bodo nehale vloge izplačevati. Vložniki so naravnost oblegali banke.. . Roosevelt je tedaj odredil »bančne po- čitnice«. Nekoliko dni ni nobena banka izplačevala vlog. Osem dni pozneje je od 19.000 bank, kolikor jih je še v Ameriki, samo 2.000 odprlo svoje blagajne ... Mnogo bank se sploh ne bo več odprlo. V njih je izginilo na milijone dolarjev, ki so si jih reveži pritrgali od ust. Ta kriza se je nazvala »kriza zaupanja«. V dveh mesecih je ta kriza dovedla do opustitve zlate valute! Malo je podobnih primerov v zgodovini ameriškega gospodarstva. To dejstvo najjasneje govori o ostrosti gospodarske krize, ki je danes objela vso Ameriko. Doslej so bile v Zedinjenih ameriškiji državah trikrat zaprte skoraj vse banke: 1819., 1837., 1857. Polnih 76 let se ni očitoval pojav, ki bi se mogel primerjati z današnjim. Glavni vzrok krize je v notranjem neizbežnem nasprotstvu samega bančnega sistema. Banke zbirajo namreč vloge ter se zavezujejo, da bodo izplačale vloge v vsakem trenutku. V Ameriki pa, kakor tudi v vseh drugih kapitalističnih deželah, je vsota vlog mnogo večja, nego količina denarja, ki je v obtoku V Zedinjenih državah je znašala vsota vlog v trenutku, ko je nastopila kriza, 40 milijard dolarjev, v obtoku pa je bilo prav v istem času komaj 6 milijard dolarjev. Bančni sistem, ki sloni na c'omnevi, da bo vselej samo majhen del vložnikov zahteval svoje vloge, mora ob vsakem najmanjšem vznemirjenju vložnikov nujno pasti v kremplje nezmagljive krize. To se je zgodilo v Ameriki 1933., to se je zgodilo tudi drugod! Toda zakaj je prišlo do tega vznemirjenja vložnikov? Eden izmed glavnih vzrokov je bil dvom v stabilnost vrednosti papirnatega denarja zaradi povečavanja novčanic v obtoku. »Kakovost« teh novčanic je bila vedno manjša, ker ni služilo za njihovo kritje zlato niti kratkoročne poslovne menice, marveč državni papirji, s katerimi si je država pridobila vsote, ki so ji bile potrebne za njene finance. Vložniki so hoteli papir zamenjati za zlato. Emisijske banke so bile po zakonu obvezane vsakomur, kdor je zahteval, zmenjati papir v zlato — v neomejenih količinah. Ljudje so vedeli, da se v kritičnih trenutkih ta obveznost prekliče ter so hoteli v poslednjem trenutku izkoristiti priložnost. Drugi važen vzrok je bilo nezaupanje vložnikov v plačno zmožnost bank. To nezaupanje ni bilo brez vzroka. Nekoliko let pred pojavom svetovne gospodarske krize je prišlo v Ameriki okrog 3.000 bank na kant, t. j. ena desetina tedanjega števila bank te dežele. Po 1929. je propadanje bank čim dalje bolj »napredovalo«. Zaradi gospodarske krize so prišle skoraj vse banke v težave. Krediti, ki so jih banke dajale raznim podjetjem in producentom, so izgubili zaradi padca cen skoraj vsako sigurnost. Zahteve bank so, kakor so tedaj splošno govorili, »zmrznile«. Banke so zajele zemljišča, stavbišča, hiše, tvomice, vrednostne papirje itd. Vse te stvari pa so pod vplivom krize izgubile polovico svoje vrednosti — včasih tudi več. Država je poskušala pomagati bankam z velikimi krediti, kar je dovedlo do večjega obtoka bankovcev ter v nadaljnji posledici do dviganja vlog. Kako silen je bil napad vložnikov na banke, nam najbolje pričajo naslednje številke: Od 11. februarja do 11. marca 1933. je skupna vsota novčanic v obtoku zrasla od 5.8 milijard na 7.6 milijard dolarjev, medtem ko se je zlata zaloga zmanjšala za 300 milijonov dolarjev. Hkratu so začele tudi evropske banke spreminjati svoje dolarske zahtevke v — zlato. Samo v februarju 1933. je bilo v ameriških bankah rezerviranih 1895 milijonov dolarjev za inozemstvo, po večini za Evropo. Vse to je omajalo zaupanje vložnikov v banke še bolj. Bančna kriza je požrla v marcu 1933. nadaljnjih 5.000 bank, po večini manjših podeželskih zavodov, ki svojih blagajn sploh niso več odprli. Vlada je poskušala zajeziti katastrofo z dvomilijardnim kreditom, ki ga je dala bankam na razpolago. Za pokritje tega kredita so služili državni papirji. Pozneje je izšla odredba, da se sme dvigniti samo neki določeni odstotek vloge. Naposled se obveznost menjanja novčanic v zlate dolarje ni več uvedla, marveč je vlada prisilila privatnike, da neke količine zlata, ki so ga imeli v rokah, dajo emisijskim zavodom. Pa vse to ni nič pomagalo! Bančna kriza se ni rešila. Vložnikom se je sicer onemogočilo dvigati vloge, prav tako se je zavrl odtok zlata iz emisijskih zavodov, toda tistih 15.000 bank, ki so 8. marca 1933. začele zopet poslovati, ne more ne naprej ne nazaj. Njihove zahteve se nikakor ne morejo odtopiti, marveč so še nadalje »zmrznjene«. Kakor hitro bodo vložniki smeli neomejeno zopet dvigati svoje vloge, se bo bančna katastrofa zopet ponovila. Problem, ki enako zanima ameriško kakor tudi evropsko javnost, je vprašanje inflacije. Ali je opustitev zlate valute v Zedinjenih ameriških državah že začetek inflacije? V Ameriki se pojavlja vedno več sil, ki delajo v smeri inflacije. V prvi vrsti se zavzemajo za inflacijo veleposestniki, potem zavarovalnice in zavarovalna društva, ki igrajo v ameriškem javnem življenju izredno važno vlogo. Ta društva so vložila svoj denar v posojila, ki so se zajamčila s hipotekami na zemljišča, stavbišča in hiše. Padanje vrednosti teh hipotek je uničilo ogromno število bank, ki ne verujejo več, da bi moglo kdaj vrniti vse vloge vložnikom. Naposled zagovarja inflacijo eksportna industrija, ki jo je angleška eksportna industrija — odkar je Anglija opustila zlato valuto ter je funt padel za 30%-ov — izrinila z mnogih svetovnih tržišč. Bančna in denarna kriza ter zmešnjava kreditnega sistema je celotno ekonomsko krizo še poglobila. Industrijska produkcija se stalno zmanjšuje, število brezposelnih raste, mezde padajo... Pričakovano zboljšanje se zaman pričakuje. Propadanje bank, po večini manjših bank, vodi h koncentraciji bančne moči in bančnega kapitala nekaterih velikih bančnih koncernov, kakor so n. pr. Morgan in comp., Dillon, Read, Spyer, Seligman in comp.... Usoda vse države je v njihovih rokah. Z eno potezo peresa odrejajo o usodi milijonov eksistenc. Višina kapitala, ki z njim razpolagajo te banke, znaša okrog 80 milijard dolarjev; to je ena petina vseukupnega premoženja Zedinjenih ameriških držav, če upoštevamo vso privatno in javno premoženje. Koncentracija kapitala je dovedla v Zedinjenih ameriških državah do tega, da razpolaga 1 % prebivalstva s 60-imi odstotki vseukupnega narodnega premoženja, ostalih 90%-ov pa s 40-imi odstotki! Ekonomska kriza je, razumljivo, nenavadno zradikalizirala množice ameriških delavcev in brezposelnih. Radikaliziranje pa je komaj na početku svojepoti. Ekonomska kriza trese danes liki potres ves svet. Središče tega potresa je v Ameriki. Za evropske države pomeni ameriška kriza še težjo borbo za tržišča, pomeni še močnejšo gospodarsko konkurenco. Kupna moč ameriškega državljana je silno oslabela. Ameriška industrija mora bolj kot kdaj prej skrbeti za tuja tržišča. Južne ameriške države in vzhodna Azija so danes najvažnejša ameriška tržišča. Že se bije borba s konkurentskim kapitalom drugih dežel, v prvi vrsti s kapitalom Japonske in Anglije. Opustitev zlate vrednosti dolarja je gospodarska vojna napoved angleški in japonski konkurenci, ki je že znižala svojo valuto za 30 do 60%-ov. Amerika je glavni zastopnik sistema, ki je danes v krizi. Zaradi tega so pojavi, ki se v Zedinjenih ameriških državah vedno ostreje očitujejo, usodno važni. (Po B. Dovvdare-jevi »Krizi v Ameriki« priredil —ok.) .v M*.. • W ■ « gj . ■ .j w w ^ ■ ” ■ - 1. Na 3 vedrice (25—30 litrov) vode se vzame 1 zavitek Persila. 2. Persil se raztopi vedno v hladni vodi. 3. Perilo naj se kuha 'A ure. Pazite vedno na to in dosegli boste perilo belo kot sneg, desinficirano in nepoškodovano. v fudUiand Lassalle-, Časopisje, ^leu/ni sovcažnik zduu Ferdinand Lassalle je bil prvi organizator nemškega delavstva. V svoji organizaciji »Splošno nemško delavsko društvo« je zbral v 60 tih letih preteklega stoletja množice nem- , škega proletarijata, vendar pa je imelo njegovo gibanje še bolj sektantski značaj. Nemški proletarijat mu je zmeraj, izkazoval hvaležnost, čeprav se ni množicam nikoli dobrikal, marveč jih je skušal vzgojiti k logiki, stvarnosti in razumevanju zgodovine. Padel je 1. 1864 v nekem duelu v Švici. Pričujoči članek je treba razumeti iz dobe, ki je v njej nastal: bila je to doba, ko je poznejši nemški »železni kancelar« in junker Bismarck začel pritiskati na časopisje. Čeprav je v Prusiji vladalo še zmeraj junkerstvo, proti kateremu se je borilo liberalno meščanstvo, se je slednje vendar udalo pritisku. Članek priobčujemo, ker ni izgubil prav nič na aktualnosti. Omenimo naj še, da je bil Lassalle idealist in se članku na nekaterih mestih pozna, da ni pisan s stališča dialektičnega materializma, s katerim bi se marsikaj bolje obrazložilo. Vkljub temu je vreden čitanja in razmišljanja. — Opomba uredništva. Nečesa se morate neprestano zavedati in neprestano propagirati: Naš glavni sovražnik, glavni sovražnik vsakršnega zdravega razvoja ... duha in ... ljudskosti je dandanes časopisje. Časopisje je na tej razvojni stopnji, ki jo je doseglo, najnevarnejši, pravi narodov sovražnik, tem nevarnejši, ker nastopa prikrito. Njegovo lažnjivost, njegovo propalost, njegovo nenravnost presega samo še njegova nevednost. Lažnjivost časopisja ste najbolje spoznali v boju proti našemim društvu. Dnevno laži, laži v golih dejstvih, izmišljanje dejstev, zavijanje — to je orožje, ki nas z njim napadajo. In, kar je višek nesramnosti: v večini slučajev časopisje naših popravkov ni hotelo prinašati. Bili so prav izjemni slučaji, ko se je kak liberalni list k temu odločili Ne kraja ne konca bi ne bilo, če bi vami hotel našteti Vse take slučaje. Toda časopisje ni pokazalo svoje propalosti samo napram nam, nego tudi drugod, zlasti pa z nezaslišanim- figarstvom napraml svojim lastnimi nasprotnikom1, zlasti proti izjemnemu zakonu in odredbi gospoda von Bismarcka. In to je drugi simptom javnega duha, ki ga nameravam v pričujočem članku) obsVetliti. Ko je izšel izjemni zakon, ki je zamašil) časopisju usta, so padli liberalni časniki na trebuh), namesto da bi se proti takemu posilstvu temi bolj borili. »In potem pa vse tiho je bilo«: Niti besedice kritike več o notranjih razmerah; da, še celo več: večina časnikov, kakor berlinska Volks-Zeitung, National-Zeitumg itd., je izjavila, da je v takih razmerah treba o notranji politiki molčati. In časniki so miolčali v dobi, ko so imeli dovolj povoda za napad, molčali, ko jim je bilo govorjenje trikratna dolžnost. Vrhunec nesramnosti pa je, da so časniki sami prav nesramežljivo in odkrito priznali, da so denarni interesi vzrok njihove molčečnosti. Bil je Renski časnik — tisti nevredni brat dveh velikih! listov, ki sta izhajala 1. 1843 in 18481) v Porenju ini sta bila tej deželi v čast — bil je ‘) v obeh letih pod Marxovimi uredništvom-; revolucionaren je bil »Renski časnik« samo 1. 1848. Renski časnik, pravim, ki je to naivnost prvi priznal! Ko je nastalo radi figarstva časnikov v množicah napredne stranke nezadovoljstvo, je Renski časnik zapisal: »Saj vendar ne boste pričakovali od založnikov, da riskirajo kapital, ki so ga Vtaknili v časnik!« Seveda! Kaj pa je svetejšega kakor založniški kapital! Da, s tistimi nesramnimi zavijanjem pojmov, ki so ga naši časniki že dolgo vajeni, so proglasili sedaj kar za dolžnost, da ne sme za milo božjo voljo nihče z moško besedo ogrožati založniškega kapitala! To je prav tako, kakor da bi vojak — in časniki naj bi bili vendar vojaki, prvoboritelji za svobodo — smatral za svojo prvo dolžnost, na nobeni način se ne izpostavljati nevarnosti, da bi ga zadela krogla! Tako se je zgodilk), da se gospodu von Bismarcku vkljub njegovi najboljši volji Vsaj do danes ni nikakor posrečilo, da bi zatrl kak liberalni list, razen nekega lokalnega lista v poljski provinci! Tako se je zgodilo, da naši liberalni časniki še vsi srečno žive! Tako pa se je seveda tudi zgodilo, da so sedaj prvič javno priznali ono, kar posvečenim že dolgo ni bila skrivnost, namreč, da naši časniki niso nikaki vojaki in prvoboritelji za svobodo, nego povsem navadna profitarska naložba kapitala in denarna špekulacija. Celo reakcionarni listi se niso mogli temu početju liberalnih listov dovolj načuditi. Kaj? je vzkliknila Berlinska revija, ki je silno reakcionarni časnik, kaj, to bi naj bili naši sovražniki, ki pri prvem glasu, iz trom-bente že pobegnejo? Kaj? s takim; nezaslišanim cinizmom javno priznavajo, da pri časnikih ne gre za drugo kakor za goljo denarno špekulacijo? Ta ali oni bi morda vprašal: Toda kaj naj bi časniki napravili? O odgovoru se ne da kar nič dvomiti. Njihova naloga bi bila, v strnjenih vrstah napadati vlado, njeno drznost bi morali prekositi z lastno drznostjo, prisiliti bi morali vlado, da bi izpolnila svojo grožnjo. Znati bi morali ono, kar je v političnih bojih često najvažneje, namreč: častno umreti! Če bi se to zgodilo, bi nastopilo samo dvoje možnosti. Ali bi bila vlada res tako drzna in bi prepovedala vse liberalne liste — potem bi bila dana šele priložnost za pravo agitacijo: Kar zamislite si razburjenje, ki bi prevzelo filistra, ko bi ne mogel zjutraj pri kavi čitati časnikov... Zamislite si 1» njegovo rastočo togotnost, ko bi ne našel več zelja, ki se ga je navadil! Zamislite si obenem, kako globoko bi taka prepoved posegla v celotne interese malega trgovca in obrtnika, ko bi ne imel več velikih listov, v njih pa ne več stalnih čitateljev svojih ponudb, imseratov in kričaških reklam'! V političnih bojih gre predvsem za to, da se pridobe indiferentni, ki jih je treba razburiti, obenem1 pa je treba razburiti čim Večje množice — t o je edina in naravna pot za vsakega, ki hoče zmagati. Ce bi si izbrala liberallna stranka to taktiko, bi bilo prav dvomljivo, ali bi se vlada sploh drznila izpolniti svojo grožnjo, z enim udarcemi uničiti vse liberalno časopisje! In če bi se Vendar drznila, bi se zgodilo, kakor sem opisal zgoraj: vsa dežela hi se globoko razburila. Tako pa je vlada poteptala vse časopisje in ga prisilila k molčečnosti, ne da bi je to kaj veljalo. Orisal sem najprej popolno lažnjivost, nato nezaslišano figarstvo in nenravnost našega liberalnega časopisja: ali naj dokažem sedaj še popolno nesposobnost in čudovito, vsa pričakovanja prekašajočo nevednost naših časnikarskih pisunov, teh duhovnih prvoboriteljev? Tega mi ni več treba, kajti storil sem to že prej v članku »Literarni kritik Julian«, za kar so mi bili hvalležni največji nemški znanstveniki in misleci, ki so mi ustno in pismeno čestitali... Tam sem dokazal, kako s svojo razuzdano nevednostjo okužujejo narodov duh, kako s frivolno brezsmiselnostjo in rokodelskim sovraštvom v narodu sistematično izpodkopujejo zmisel za vse veliko in pomembno. Dokazal sem to na Julianu, glavnem uredniku berlinske Allgemeine Zeitung, pri čemer mioram še pripomniti, da je Julian brez dvoma še najizobraženejši in najpomembnejši časnikar. Zamahnil sem po njem s korobačem in mi pri tem ni šlo za osebo, kakor sem v predgovoru posebej izjavil, nego sem' v njem napadel glavnega urednika, slavljenega literarnega zgodovinarja in maziljenega kralja časnikarske tolpe. Na Julianu je bilo še kar častno, kaj takega dokazati. Kdo pa se naj n. pr. toli poniža, da bi označil najodvratnejši in obenem najsmešnejši sodobni pojav, berlinsko Volkszeitung in njenega urednika, gospoda Bernsteina? To vam je mož, ki piše dnevno uvodnike o bogu in svetu in še o vsemi mogočem, kar pa zmore le zato, ker v svoji srečni nevednosti niti ne sluti, kako mu na vsakem koraku manjkajo osnovni pojmi. To vam je mož, ki ne zna niti nemški pisati — noben njegov stavek ni brez napake — ... in kvari tako narodu vrh vsega še njegov jezik! In vendar je ta časnik še zmeraj najbolj črtan list v vsej Nemčiji. Pred kratkim je štel še zmeraj najmanj 33Ü.00Ü naročnikov. Čim slabši je dandanes list, tem večji krog naročnikov ima. To so resni, prav resni pojavi in prav nič se ne sramujem žalostno priznati: če se naše časopisje povsem ne izpremeni, če bo časnikarska kuga še petdeset let tako divjala, potem se mora naš narodni duh pokvariti do svojih globin! Kajti zavedati se morate: če tisoči časnikarskih pisunov, teh sodobnih narodovih učiteljev, dan za dnem v stotisočih glasovih vdihavajo narodu svojo brezumno nevednost, svojo brezvestnost, svoje evnuško sovraštvo do vsega resničnega in velikega v politiki, umetnosti in znanosti, narodu, ki verno in zaupljivo posega po tem strupu, ker meni, da črpa iz njega duhovno sillo, no, tedaj mora ta narodov duh propasti, pa najsi je še trikrat tako blesteč! Niti najnadarjenejši narodi na svetu, niti Grki bi takšnega časnikarstva ne preživeli. In razumeti morate, da se na vsem prav nič ne izpremeni, če bi bilo v tej tolpi le pet, deset, dvanajst resnih in sposobnih mož, kajti njihov glas bi brez moči zamrl v mnogobesednosti in hrupu njihovih tovarišev. Na tem mestu vam ne morem podati zgodovine evropskega časnikarstva. Dovolj je že, če povem, da so bili časniki nekoč res prvoboritelji za duhovne interese v politiki, umetnosti in znanosti, oblikovatelji, učitelji in duhovni vzgojitelji širokega občinstva. Borili so se za ideje in skušali dvigniti k njim široko množico. Kmalfu pa so vse bistvo časnikarstva docela izpremenile plačane objave, takozvani oglasi ali inserati, ki niso imeli spočetka v časnikih nikakega mesta, pozneje pa so dobivali na poslednji strani zmeraj več prostora zase. Izkazalo se je, da so oglasi zelo pripravno sredstvo, ki se da z njim kopičiti bogastvo in črpati vsako leto več dobička iz časnikov. Od tedaj je postal vsak časnik za založnika, ki je imel kapital ali ga je žejalo po njem, prav uspešno špekulacijsko sredstvo. Toda, če hočeš dobiti čim več oglasov, si moraš pridobiti najprej čim večje število naročnikov, kajti mnogo oglasov dobivajo samo tisti listi, ki štejejo čim širši krog naročnikov. Odtlej ni šlo več za to, da bi se borili za kako veliko idejo in k njej počasi in polagoma vzgojili široko občinstvo, nego obratno: odtlej so se uklanjali samo tistim mne- njem, ki so največjemiu številu naročnikov prijetna. Od tistega trenutka so obdržali časniki sicer še zmeraj videz, kakor bi billi prvoboritelji za duhovne interese, postali pa so iz oblikovateljev in učiteljev naroda odurni služabniki denarne buržuazije in njenega okusa; nekateri časniki so postali to radi števila naročnikov, ki so ga že imeli, drugi pa zato, da bi si jih pridobili, oboji pa mislijo samo na zlato podlago kupčije, na inserat. Od tistega trenutka dalje niso postali časniki samo povsem navadna, prostaška denarna kupčija, kakršne so druge, nego še mnogo slabša, postali so uprav hinavska kupčijska zadeva, ki jo uganjajo pod videzem boja za velike ideje in za narodov blagor. Ali sploh pojmite uničujoči vpliv, ki ga povzroča to dnevno se ponavljajoče hinavstvo, to farštvo devetnajstega stoletja, pri založnikih in časnikarjih? * Še vse drugačne posledice pa rmorajo nastopiti v času razgretih političnih strankarskih bojev. Že vnaprej ne morejo časniki, kajpak, zastopati nobenega drugega stališča, kakor predsodke posedujočega razreda, kajti ta razred šteje največ naročnikov, kar pa zopet vpliva na število oglasov. Toda to je še najmanj. Še pogubnejša posledica pa je bila sledeča: Pisatelj, ki mu je za č a s t, bi si rajši odsekal roko, kakor da bi rekel kaj nasprotnega, kakor misli; da, odsekati bi si dal rajši roko, kakor da bi ne napisal tistega, kar misli. Če pa tega na noben način, niti po ovinkih ne more povedati, potem! pa ostane rajši tiho in ne piše nič. To pa je pri časnikih! izključeno, ker so časniki pač samo kupčija. Izhajati morajo, to zahteva kupčija. Karkoli so že naše vlade od 1. 1848 dalje napravile, časnike je kupčija zmeraj prisilila, da so sklenili z vlado kompromis, da so oponirali samo toliko, kolikor je vlada hotela ali dopuščala! Kupčija pač to zahteva! Tiu imajo svoj izvor najsramotnejši kompromisi, ki so jih sklenili naši listi od 1. 1848 z vlado. Stvari, ki so bile za vlado neprijetne, se sploh niso dotikali. Stvari, ki so jih omenjali, so jih omenjali samo toliko, kolikor se je vladi ljubilb dovoljevati. Da, nekaj časa je časopisje celo tajno plačevalo posebno vrsto ljudi, ki so radi svoje pozicije obveščali časopise, v katerih točkah in do katere mej e bi vlada dovolila opozicijo. Toda to še zmeraj ni vse! Celo vrsto teh osebnih koncesij, ki so jih časnikarji napravili samo radi kupčije vladi, jih seveda ne priznavajo, ker bi sicer časnike zadelo narodovo zaničevanje, izgubili bi čitatelje, naročnike in inserate. Preostalo ni torej nič drugega, kakor da so zgolj kupčijske koncesije prikazovali narodu kot nova stališča, kot narodu zelo koristne koncesije, s čimer so narodov duh skopili in ga izsušili d o tiste meje, kakršna je bila potrebna za nadaljevanje dobičkanosne kupčije! Odtod tisto nazadovanje narodovega duha na vseh poljih; javnega življenja, kakor ga opazujemo od 1. 1848 dalje, od tod njegov protirevolucionarni duh, ki so ga umetno tako dolgo gojili, od tod ta skopitev, ki se javlja kot strašna gobavost na narodovem telesu! Obenem si lahko sami predstavljate, kako nenravno slabo vpliva vse, kar sem opisal, dnevno na značaj časnikarjev; ker se dnevno sami sebe ponižujejo, zaničujejo sebe, vse ideale, čitatelje in narod, ki si da potrpežljivo natvezati ves ta humbug. Če bi si Vlada izmislila in bi na primer odredila: odsllej ne sme izhajati noben časnik več, ki bi ne nosil z velikimi črkami natiskanega napisa: »Narod je k a n a 1 j a«, no, niti trenutek ne bomo dvomili — kajti tako zahteva kupčija! — pa bodo liberalni listi res izšli z napisom, tiskanimi z Velikimi črkami: »Narod je k a n a 1 j a.« In ne samo to, še celo dokazovali bi sedaj, da je prav to naj-višja stopnja prave zvestobe do načel in prave ljubezni do naroda, da je to nov, nujen kompromis javnega duha, vsepovsod reči: Narod je kanalja! Če si hoče kdo prislužiti denar, naj fabricira svilio ali sukno ali pa naj špekulira na borzi. Toda če kdo radi nesramnega zaslužka zastruplja vse vire narodovega duha in mu dnevno iz tisočerih kanalov pripravlja duševno smrt, — — je to največji zločin, ki ga morem poj miti! Toda zamislite si dalje še nujno posledico, kako deluje opisano časnikarsko delo na značaj časnikarjev. Prav dobro veste, da delavec vpliva na delo, delo pa zopet vpliva v veliki meri na delavca in mu oblikuje značaj. Dobička-nosno oglasno podjetje nudi lastnikom časnikov vsa sredstva, da vzdržujejo duševni proletariat, stalno četo časnikarjev, ki jih potrebujejo, da v konkurenčnem boju povečujejo svoje podjetje in tako pomnožujejo do- F hodke iz oglasov. Toda kdo naj stopi v to četo, kdo izmed tistih, ki čutijo v sebi količkaj sposobnosti za delo na polju znanosti, misli ali pa sploh za navadno meščansko življenje? V i, proletarci, prodajate gospodarju vašega dela samo svoj čas in materijelno delo. Oni pa prodajajo svojo dušo! Kajti časnikar mora pisati, kakor želji urednik ali lastnik; urednik in lastnik pa, kar zahtevajo naročniki in dovoljuje vlada! Zamislite si še nadalje uničujoče posledice, ki jih še sicer povzroča to rokodelsko opravilo. Vi, proletarci, se prodajate zmeraj le za delo, ki ga poznate in razumete, oni, duševni proletarci, pa morajo dnevno napolniti dolge stolpce in sicer o tisočerih stvareh; pisati morajo o politiki, pravu, gospodarstvu, znanosti, o vseh strokah zakonodaje, o diplomatskih in zgodovinskih razmerah vseh narodov. Ali so dovolj poučeni o vsemi tem, ali sploh; kaj razumejo ali ne — zadevo morajo obravnavati, kajti časnik mora biti napolnjen, tako zahteva kupčija! Razen tega jim primanjkuje časa, da bi se pcbliže seznanili s stvarjo, da bi prebrskali vire in knjige, da, ne utegnejo se niti prav zbrati in premisliti. Članek mora biti gotov, tako zahteva kupčija! Vso nevednost, vse neznanje, vse, vse pa morajo, kolikor se le da, zakriti s fino, rutinirano frazo. Zato pa: kdor stopi dandanes s polovičarsko naobrazbo na pot časnikarske karijere, mora v dveh ali treh letih še tisto pozabiti, kar je znal, mora duševno in nravno propasti in postati blaziran in neresen človek, ki ne veruje nič več na kaj velikega in ne stremi več po velikemi, pač pa prisega samo še nia moč klike! Vsi ti vzroki pa so povzročili, da so se vsi razumni ljudje, ki so nekoč sodelovali pri časnikih, polagoma odtegnili od njih, razen nekaterih izjem, in tako je časopisje postalo zbirališče vseh povprečnežev, vseh propadlih eksistenc, vseh delamržnežev in nevednežev, ki niso sposobni za nobeno drugo realno delo in še zmeraj najdejo pri časnikih dobičkanos-nejšo eksistenco, ki jih stane manj truda, ko kod drugod. To so vami ti moderni landsknechti peresa, ta duševni proletarijat, ta stoječa armada pisunov, ki dela javno mnenje in povzroča narodu globoke rane: ... prinaša mu notranje gnitje, zastruplja mul kri in sokove! — Od tod tudi dejstvo, da se vsi možje z resničnimi znanjem zadržujejo v svetem strahu čim dalje od časopisja. Poznam, precej mnogo učenjakov. Ko sem: včasih omenil, zakaj o tem ali onem važnem' predmetu ne napišejo kaj v časnike, so se silno začudili in so smatrali moje besede skoraj za žalitev! V svojem življenju sem spoznal pobliže tudi dva do tri časnikarje, ki so bili v vsakem oziru častne izjeme in so bili prav nasprotni vsem drugim, kakor sem jih zgoraj opisal. Dva izmed njih sta to karijero že tudi zapustila; toda kolikokrat so vsi trije bolestno vzkliknili: Rajši postanem železniški delavec kakor pa, da bi še nadalje ostal v tej karijeri, ki nami uničuje duha im dušo! Da, dobesedno res je, kar je rekel gospod von Bismarck v zelo mili obliki v zbornici: Časnike pišejo ljudje, ki so zgrešili poklic. — Tu pa se moram že vnaprej smejati, ker bodo naprednjaki tole moje soglašanje z gospodom von Bismarckom zopet smatrali za dokaz, da me. je gospod von Bismarck pridobil zase. Škoda le, da sem že davno prej, preden je Bismarckovo ministrstvo sploh bil|o, tiskal isto, toda v bolj rezki obliki v »Julianu«. »Časnikarji so tolpa ljudi,« pravim tami, »ki so nesposobni za osnovnošolske učitelje, preveč delamržni za poštne uradnike, nesposobni za vsak meščanski poklic in se prav zato smatrajo poklicane, da delajo za narodovo izobrazbo in narodovo vzgojo!« Našimi naprednjakom torej ne bo preostalo drugo, kakor da poreko, da sem j a z pridobil gospoda von Bismarcka za svoj e nazore! Vzrok, zakaj semi vas že večkrat opozoril na to svoje delo, pa je, da bi kdo izmed vas mogoče ne podvomil, da šele danes mislimi tako o časnikihi v osebni jezi radi napadov, ki semi jih v njih doživel, marveč da vidite, da semi že davno pred napadi prav tako o njih mislil in grtvoril, in sicer v času1, ki so običavali imenovati moje ime samo z največjim spoštovanjem in uslužnimi pokloni! V vsaki socialistični državi mora torej iziti zakon, ki bi vsakemu časniku prepovedal objavljati kakršenkoli oglas; oglasi bi se smeli objavljati samo v uradnih listih, ki jih izdajata ali država ali občina. Od tistega hipa dalje bi časniki prenehali biti dobičkanosna denarna špekulacija. Tisti hip bi špekulacijski kapital! zapustil časopisna podjetja. Tisti hip bi začela stoječa armada časnikarjev gladovati ali pa bi postali snažilci čevljev: to je njihova stvar! ... Od tistega hipa dalje bi eksistirali samo taki časniki in bi samo taki lftudje pisali v nje, ki bi brez ozira na dobička-nosno obogatenje čutili v sebi misijo, boriti se za duhovne interese in za blagor naroda. Dotlej pa si trdno zapomnite: resnični sovražnik naroda, njegov najnevarnejši sovražnik, nevarnejši tem bolj, ker nastopa z masko prijatelja, to je današnje časopisje. Trdno se ravnajte, z gorečo dušo se ravnajte po geslu, ki vam ga podajam: Sovraštvo in zaničevanje, smrt in pogin današnjim časni komi! To je smelo geslo, ki ga je izdal en sam mož proti tisočročni instituciji časopisja, ki so se z njim že kralji zaman borili. Toda prišel bo trenutek, ko bomo vrgli blisk, ki bo tako časopisje pokopal v večno noč!!! (Prevedel Talpa) Osnova protiverske kritike je: človek dela vero in ne vera človeka. In sicer je vera samoiskanje človeka, ki se še ni našel ali ki se je že zopet izgubil. Karl Marx. SLEPILO IN — RESNICA. Ce kaka dobra stvar v najširših sltrih naroda vse do najvišjih krogov žanje odobravanje, se pojavijo prekmalu zavistniki, ki poskušajo svojo srečo s slično stvaro. Tako skušajo ponarejati tudi splošno priljubljeni, iz zdravilnih alpskih zelišč pripravljeni »Planinka-čaj«. Kajpak se vsi oni, ki so se prepričali o izredno koristnem delovanju »Planinka-čaja« pri vseh motnjah prebave in pri mnogoštevilnih drugih boleznih, ki nastajajo vsled nepravilnega obtoka krvi, kot tudi vsled nerednega delovanja želodca, čreves, ;eter, vranice in, obisti — ne dajo zavesti, temveč kupujejo po 20 Din v lekarnah in drogerijah le pristni »Planinka-čaj-Bahovec«. Dobi se v dobro zaprtih in plombiranih velikih zavitkih iz apoteke Mr. Ph. L. Bahovec v Ljubljani, ki na zahtevo pošlje vsakemu čitatelju tega koledarja brezplačno knjižico — zelo poučno tako za bolnike kot tudi za zdrave — in ki ;ih ščiti zamenjave. pcu/d lafatyuz, delavski Pavel Lafargue je bil po rodu Francoz in se je- rodil 1.1842. Že kot dijak se je udejstvoval v političnih demonstracijah proti francoskemu samozvancu Napoleonu III., radi česar je morali pobegniti v London. V Londonu je nadaljeval medicinske študije, obenem pa se je seznanil s Karlom Marxomi čigar zet je postal. Sodeloval je v I. internacionali, 1. 1871 pa pri pariški komuni. Ko je zmagala v Franciji bela reakcija, je pobegnil v Španijo, kjer se je prav tako udejstvoval v delavskem pokretu. Po povratku v domovino je bil soustanovitelj francoske marksistične stranke (1879), udejstvoval pa se je mnogo tudi s peresom: pisal je članke v različne delavske liste, zlasti mnogo pa je storil za razširjenje dialektičnega materializma med Francozi. Vsa njegova literarna dela se odlikujejo po temperamentnosti in ostrosti. Umrl je 1. 1911. — Opomba uredn. Vprašanje: Kako ti je ime? Odgovor: Mezdni delavec, V.: Kdo so tvoji starši? O.: Moj oče je bil mezdni delavec, moj ded tudi in moj praded prav tako. Toda moji predniki so bili nevoljniki in sužnji. Moji materi je ime beda. V.: Kje si se rodil? O.: Na podstrešju1) hiše, ki so jo zgradili moj oče in njegovi tovariši. V.: Tvoja vera? O.: Vera Kapitala. V.: Kakšne dolžnosti ti nalaga ta vera? O.: Predvsem dve: dolžnost odpovedi in dolžnost dela. Moja vera mi zapoveduje, da se moram odpovedati pravicam; na posest zemlje, naše skupne matere, na njena podzemna bogastva, na plodove njene površine, na njene čudovite plodove, ki nastajajo od sončne luči in toplote; zapoveduje mi, da se moram odpovedati pravicam na posest produktov dela svojih roki in svojih možganov. Moja vera mi zapoveduje, da moram delati od detiustva do smrti — pri sončni svetlobi in pri plinski ali električni, podnevi in ponoči; delati na zemlji, pod zemljo in na morju, zmeraj in povsod. V.: Ali ti nalaga vera še druge dolžnosti? O.: Živeti v pomanjkanju. Samo napol se nasititi, omejiti vse mesene potrebe in zatreti vsa duševna stremljenja. V.: Ali ti vera prepoveduje kako hrano? O.: Prepoveduje mi, dotakniti se divjačine, perutnine, govedine prve, druge ali tretje kakovosti, pokusiti losos, morske rake in boljše ribe; prepoveduje mi piti naravna vina ali vinsko žganje, kakor tudi mleko, kakršno prihaja od krave. V.: Kakšno hrano ti dovoljuje? O.: Kruh, krompir, fižol, slanike, kravje in konjsko meso, meseno odpadke in navadne klobase. Da čim preje oživim izčrpane sile, mi dovoljuje piti ponarejeno vino, špirit ali jeruš. V.: Kakšne dčlžnosti ti nalaga vera napram samemu sebi? O.: Omejiti moram izdatke, na tesnem in slabo stanovati, oblačiti se v raztrgano, razkosano in zakrpano obleko in jo nositi, dokler mi presle- *) danes: v kletnem stanovanju. — Op. prev. ' , gasta in v kosih ne odpade od telesa. Hoditi moram' brez nogavic v raztrganih čevljih, da prihaja skozi njihove luknje ledeno mrzla, umazana cestna voda. V.: Kakšne dolžnosti ti nalaga do družine? O.: 2eni in hčerkam moram prepovedati vsakršno koketnost, vsakršno eleganco in vsakršen okus, oblačiti jih moram v navadno blago, ki zadošča, da ni čut sramežljivosti cestne policije užaljen. Naučiti jih moram1, kako človek pozimi ne drgeta v cunjah iz katuna in kako se poleti ne zaduši v podstrešnicah pod pločevinastimi strehami v žarečih žarkih pasjednevnega sonca. Svojimi malim; moram’ vtisniti V glavo sveta načela deh, da že v najraniji mladosti skrbe za svoje življenje in ne pridejo družbi v breme; naučiti jih moram, da gredo spat brez luči in večerje, privaditi jih moram bedi, ki je njihova življenska usoda. V.: Kakšne dolžnosti ti nalaga do družbe? O.: Povečevati morami narodno premoženje. Prvič s svojim, delom in drugič s prihranki, brž ko jih imami. V.: Kaj ti zapoveduje glede prihrankov? O.: Vložiti jih morami v državno hranilnico, da uravnovesijo državni proračun2), zaupati jih moram družbam., ki so jih ustanovili človekoljubni finančniki, da jih ti zopet posojajo mojim gospodarjem. Naši prihranki morajo biti zmeraj na razpolago našim- gospodarjem.. V.: Ali ti vera dovoljuje, da se prihrankov dotakneš? O.: Tako redko kakor le mogoče; priporoča pa nami, da jih ne zahtevamo nazaj, če nam jih država noče vrniti,3) in se jim odpovemo, kadar nas človekoljubni finančniki prehite in nam povedo, da so se naši prihranki izpremenili v dimi.4) V.: Kdo je tvoj bog? O.: Kapital. V.: Ali biva od vekomaj ? O.: Naši najbolj učeni svečeniki, oficijelni ekonomi, pravijo, da biva od začetka sveta; toda takrat je bil še zelo majhen, zato so mu, Jupiter in za njim drugi bogovi prevzeli prestol. Toda približno od leta 15005) je postajal od leta do leta večji v mioči in sijajnosti in danes vodi svet po svoji volji. V.: Ali je tvoj bog vsemogočen? O.: Da. Njegova milost podeljuje vse užitke zemlje. Če odvrne svoj Obraz od človeka, družine, dežele, potem morajo dotični životariti v žalosti in bedi. Moč boga Kapitala rase z obsegom količine; dnevno si osvojuje nove dežele, dnevno povečava množico svojih služabnikov, ki posvečajo življenje samio eni nalogi, da pominožujejo njegovo količino. V.: Kdo so izvoljenci tvojega boga? O.: Kapitalisti — trgovci, tovarnarji kakor tudi rentniki. V.: Kako te bog poplačuje? O.: Da da dnevno meni, moji ženi in mojimi otrokom do najmilajšega delo. V.; Ali je to tvoje edino plačilo? O.; Ne. Naš bog nami dovoljuje, da si tolažimo lakoto tudi s temi, da smemo pred izložbenimi okni z očmi požirati najsijajnejše pečenke in delikatese, ki jih nismo nikoli pokusili, ki jih ne bomo nikoli pokusili, ker služijo samo za hrano izvoljencem in svetim duhovnom. Njegova dobrota nam tudi dopušča, da si od mraza otrple ude segrejemo s temi, da občudujemo mehke kožuhe in debele suknje, ki se smejo vanje odevati samo izvoljenci in duhovni. Dopušča nami res silno veselje, da smemo na glavnih cestah in razkošnih trgih pasti svoje oči na sveti tolpi kapitalistov in rentnikov, kako se vozijo debelo in mastito v sijajnih kočijah miimo nas, za sabo uniformirane lakaje, poleg sebe pobarvane vodoravnice.6) 2) Pisatelj namiguje tu na dejstvo, da je Francija po komuni uporabila vse prihranke vlagateljev (okrog 1200 milijonov frankov), da je plačala državni dolg. 3) Tu je treba pomisliti na vojna posojila v Avstriji in Nemčr-i! 4) Zopet je treba pomisliti na dobo inflacije, ko si si s prihranjenim denar'.em. s katerim bi si lahko postavil hišico, kupil samo še lahko — žemljo, kakor se je zgodilo v Nemčiji. 5) Tedaj se začne namreč doba zgodnjega kapitalizma. 6) Nemški pesnik H. Heine je imenoval prostitutke »vodoravne« rokodelke, ker si služijo kruh pač v vodoravni legi, t. j. leže. Pisec tu ne misli samo pravih prostitutk, nego tudi meščanske žene, ki se prodajo v zakon — radi denarja, ne stopilo vanj pa iz ljubezni. V.: Ali pripadajo izvoljenci drugi rasi kakor ti? ().: Tovarnarji in rentniki so napravljeni iz iste ilovice kakor jaz; toda izvoljeni so izmed tisočerih in milijonterih. V.: Kaj pa so napravili, da so si prislužili to povišanje? Ü.: Nič. Naš bog kaže svojo vsemogočnost s temi, da izkazuje do- broto tistim, ki je niso zaslužili. V.: Tvoj bog je torej nepravičen? O.: Kapital je vtelešena pravičnost; toda te pravičnosti ne moremo s svojim slabimi razumom doumeti. Kapital je vsemogočen, če bi bil prisiljen izkazovati dobroto tistim', ki jo zaslužijo, bi oslabel, kajti potem bi bila njegova moč omejena. Slednje zato ne more bolje izkazati, kakor da si izbere svoje ljubljence iz kopice postopačev in lenuhov. V.: Kako te kaznuje tvoj bog? O.: S tem, da me obsodi v brezposelnost. Potem sem izobčen; ne vem, kaj naj jem, kje naj spim, in tako morami s svojci poginiti v lakoti in bedi. V.: Kakšne grebe moraš storiti, da si izobčen? O.: Nikakršnih. Kapital mi odvzame delo, kadar se mu zljubi. V.: Kakšne molitve ti predpisuje vera? O.: Jaz ne molim z besedami. Moja molitev je d el o. Vsaka govorjena molitev bi mojo resnično molitev, delo, samo miotila. Delo je edina molitev, ki je bogu dopadljiva, kajti samo ona koristi Kapitalu in ustvarja večvrednost. V.: Kje moliš? O.: Povsod. Na polju in v delavnici, v ateljeju in tovarni, na morju in pod zemljo.7) Da je naša molitev milostno uslišana, moramo položiti svojo svobodo, svojo čast, svojo voljo Kapitalu pred noge. Na znamenje z zvoncem, na pisk sirene moramo priteči, in ko smo pri molitvi, moramo kakor avtoma tj e pregibati roke in noge, moramo sopsti in se potiti, napenjati mišice in živce. V molilnicah moramo biti ponižnega duiha in potrpežljivo moramo prenašati jeznovite izbruhe in psovke gospodarjev in delovodij, kajti ti imajo zmeraj prav. Nikdar se ne smemo pritoževati, če nam gospodar zniža mezdo ali poviša delovni čas, kajti vse, kar stori, je prav in se zgodi v naše dobro. Smatrati moramo za čast, če gospodar ali delovodja izrabljata naše žene in hčere. Preden nam uide kakršnakoli pritožba iz ust, preden nami kri vzkipi, preden se odločimo za stavko, je bolje, da prevzamemo rajši vsa trpljenja, je bolje, da požiramo kruh s slino, da pijemo umazano vodo. Kajti, če se postopimo česarkoli, da Kapital našim gospodarjem na razpolago vsa sredstva, da nas potlači. V.: Kakšno pllačilo prejmieš po smrti? O.: Zelo veliko. Kapital mi dovoli, da se po smrti vležem in odpočijem. Potem mi ni treba okušati ne lakote ne miraza. mi ni treba skrbeti ne danes ne jutri za hrano. Potem borni uživali večni mir groba. (Prevedel Talpa) 7) Danes bi morali še dodati: v zraku. i. i. itiscU, Sodaliv&ftt Mi/otofa Znani nemški proletarski pisatelj Egon Erwin Kisch, ki živi po zmagi fašizma v Nemčiji v Parizu, je obiskal in prepotoval 1. 1931 južnosovjetski republiki Usbekistan in Tadčikistan; obe republiki ležita že na azijskih tleh in sicer ob rekah Syr- Darja in Amu-Darja. Svoje vtise o kulturnem in gospodarskem delu v obeh republikah je opisal v knjigi »Asien gründlich ver- ändert« (Azija temeljito izpremenjena). Iz te knjige priobčujemo življenjepis tadčikistanske mohamedanske mladenke, kakor ga je pisatelju sama pripovedovala. — Opomba uredništva. Jaz, Hasjad Mirkulaft, sem se rodila 1. 1904 v Čustpapu, v Ferganski dolini.1) Ko mi je bilo osem let, so me zagrnili.2) Moj oče je bil tkalec, mati in jaz sva pletli čepice, moja mala sestra nama je pomagala pri navijanju! nitk, brat pa je dela! pri nekem peku. Bili smo zello revni in zato še nisem bila po- ročena. Šele, ko mi je bilo štirinajst let, so me omožili. Kako se je zgodilo? Svojega bodočega moža kajpak nisemi poznala, da, niti slutila nisem, da sem nevesta. Šele pozneje semi izvedela, da je bil stric mojega ženina (slednji namreč ni imel več očeta) z imamom, (svečenikom) pri mojem očetu, da bi ga vprašal, ali me je že komu obljubil. M*oj oče je zanikal in onadva sta odšla. Naslednji dan so zopet prišli, moja mati je spekla ploščat kruh, skuhala riževo meso in čaj in dala gostom s srebrnimi nitkami stkano čepico za ženina. Mene so poslali k sosedi, kjer sem ostala od jutra do sončnega zahoda. Nobena deklica ne sme biti doma, dokler so sorodniki njenega bodočega moža v gosteh — to je verski predpis, ki ga pa jaz nisemi poznala, in zato nisem uganilla, zakaj' so me poslali od doma. Ko so gostje odšli, so prišli pome; pojedli smo ostanke plova, ki je gostom ostal, in pomili posodo. Pogodili so se za kupno ceno zame, ki je znašala: dvoje koštrunov, štiri pude pšenice, dva konjska tovora lesa, tri pude riža in eno kravo, troje odej iz kamelinih las, en halat in dvoje oblek. Vsega tega nikoli nismo dobili, le odeje in oblieki je prinesel njegov stric. Moji materi nista ugajali: ,Malovredni sta! Niti svileni nista,’ je rekla, a njegov stric je odgovoril: ,Smio pač revni ljudje.’ Cez nekaj dni sem od matere izvedela, da se bom omožila. Bila sem zelo nesrečna, da bom morala od doma in da svojih prijateljic dve leti ne bom videla. Prvi dve leti zakona ne sme žena nikogar obiskati in tudi ne sprejemati obiskov. Tudi nisem vedel'ia, ali je moj ženin star ali mlad in koliko žen je že imel. Vprašati pa nisem smela. Kako je bilo s poroko? Tri tedne po snubitvi smo pripravili poje- dino, prišli so sorodniki, nato muli ah z ženinom' Otroci so pritekli k meni v ičkari, kjer sem sedela z obema sosedovima hčerkama. ,Hasjad, tvojega moža smo videli.’ Moji prijateljici sta jih vprašali (jaz1 bi si kaj takega nikoli ne upala): ,Ali je star?’ ‘) Ferganska dolina leži vzhodno od znanega sibirskega mesta Taškenta. 2) Muslimanke morajo po verskih predpisih nositi preko obraza zagrinjalo, da ;e pokrit ves obraz razen oči. ,Ne, ni star in svilen pfešč ima.’ ,Koliko let pa mu je?’ sta vprašali prijateljici. Bilo mi je, kakor da bi morala od sramu skočiti v vodnjak. .Toliko kakor Hasjadinemu bratu.’ Ta odgovor je razveselil moje oči, kajti bila sem prepričana, da mi bodo dali starca za moža, ko smo bili tako revni. Moja mati, Id je stala doslej pri ognjišču na dvorišču, mi je zauka-zala, naj si pordečim) nohte s heno, obrvi pa namažem) z usmahško travo in oblečem v praznično obljeko. Cez uro ali dve je prišel njegov stric k nam in zaklical: ,Sedaj.’ Ogrnila sem: se z zagrinjalom in stopila k vratom, ki so bila zaprta. Zunaj je stal mullah, ki je molil in me vprašal skozi vrata, ali sem pripravljena poročiti se. Mati mi je dala znamenje, naj molčim. Trikrat je mullah ponovil vprašanje, šele, ko me je četrtič vprašal, sem morala odvrniti: ,Ha’ (Da). Vstopila sta dva sorodnika mojega moža, razprostrla po tleh preprogo in postavila nanjo čaj in pecivo. Nato sta pripeljala v sobo mojega moža in ta je sedel na čapan (preprogo). Prvič so bili sedaj tuji možje v ženski sobi, moja mati, moje prijateljice in jaz smo stale zagrnjene v kotu z obrazom proti steni in jokale. Potem so vsi zapustili sobo in ostala sem sama z možem. Poklical me je, ,Hasjad’ in sedla sem k njemu, a obrnjena sem bilja proč, da ga nisem videla. Nalil je čaja v pialo in mi ga ponudil. Odmajala sem z glavo, nisem' mogla piti, tresla sem se kakor struna. Nato je sam izpil čaj in mi ponudil pecivo, a tudi peciva nisem vzela. Izpregovorila nisva niti besedice. Čez nekaj časa je plosknil z rokami, vstopila je moja mati, odnesla vrč in podstavek in od zunaj zaklenila vrata. Približal se mi je in me odgrnil. Srce mi je bilo kakor boben. Sramovala sem se, ko sem bila pred tujcem odgrnjena, bala sem se, da bi mu ne bila všeč. Tisto sekundo sva se prvič videla. Prijazno mi je pokimal, razprostrl blazine po preprogi za spanje, do jutra sva ležala kakor brat in sestra. Niti poljubil me ni. Tri dni je stanoval pri nas, tako zahteva običaj, nato sem se preselila k njemu. Tam sem šele izvedela, da sem1 njegova edina žena; prej se nisem! upala, da bi ga kaj takega vprašala. Poldrugi mesec sva živela že skupaj, ne da bi se me bil dotaknil. Tedaj mu je neki dan rekla njegova sestra: ,Kaj se ne sramuješ? Osemnajst let ti je že, pa se vedeš kakor kak bača’ (deček homoseksualca). — ,Žal mi je je,’ je odgovoril moj mož, ,zek> se tega boji’. Sestra je skuhala mesno pašteto in dala vanjo našo, korenino, ki te omami. To sem morala jesti in izgubila sem zavest. Nisem vedela, kaj se je z mano zgodilo'. Naslednji dan sem' imela vročino, pet tednov sem1 ležala težko bolna in bledlo se mi je. Moj mož je bil bombažni delavec; toda 1. 1919 celo v ferganski dolini niso zasadili bombaža, zato je odšel šest mesecev po najini poroki v Taškent, da bi si poiskal delo. Tamkaj je radi vnetja pljuč umrl. Ker ni imel brata, ki bi me podedoval, seru se zopet vrnila v domačo hišo in pletla čepice. Neki večer je prišel brat moje matere zelo razburjen k nami; slišal je, da so Basmači v’ sosednemi kraju naropali vse žene in dekleta, to noč pa nameravajo napasti našo vas. Jaz in moji sestrični Obidabi in Sobira smo se preoblekle v stare ženske in ubežale v spremstvu mojega strica peš čez gore. Čez dva dni smo dospeli v Kokand. Tam! nas je stric oddal nekemu Išanu, čudežnemu svečeniku, z besedami: ,Meso je vaše, kosti so naše.’ To je pomenilo: napravi z njimi, kar hočeš, če bodo pomrle, jih bomo pokopali. Stric se je poslovil od nas, me pa smo ostale kot služabnice v hiši Rahmatulaha Išana. Imel le štiri žene in staro služabnico, ki so nas neprestano priganjale k delu. Ves dan so sedeli v hiši miuridi, pomožni svečeniki, ali pa so prihajali gostje, ki so vpraševali Rahmatulaha za svet in mu prinašali darila. Zmeraj in zmeraj smo morale rezati čebulo za riževo meso, kuhati čaj ali pa umivati posodo ob Ariku. Delale in spale smio pet mesecev v oblekah', ki smo v njih prišle; plače nismio dobile nobene, samo ostanke jedil, često samo čaj in kruh. Vsak dan je prihajal k nam, murid Hakim-Said. kosmat starec, ki ga nismo mogle trpeti. Temu strašilu je dal išan Odidaho, mojo starejšo sestrično, za ženo, čeprav je imel Hakimi-Said že dve ženi doma. K poroki je prišel tudi mioj stric. Prinesel mi je sporočilo, da je moj oče mrtev. Ubili so ga Basmiači, ker so menili, da skriva mene pred njimi. Pred očmi moje matere so mu s sablijo- razcepili glavo. Stric mi je rekel: ,Ce pride kdo k nam, ki bi te imiel rad za ženo, te bomo znova poročili, če te bo mogel odkupiti od svetniškega išana.’ Jokala sem, hotela sem z njim domov, on pa mi je to odbil, češ, da nisem več materina nego išanova. Doma da tudi nimajo mnogo jesti. Prosila sem ga, naj mi pošlje Vsaj mojo obleko, kar mi je obljubil. Nekaj dni po Odidabini poroki je zbolela najmlajša žena išana Rah-matulaha, pljuvala je kri. Poklicali so tabiba, zdravniškega svečenika, ki je odredil, naj bolnica teden dni je žabjo juho. Stara služabnica je vzela klešče in vrečico in odšla z mano k močvirju, da bi nalovila žab. Večkrat je poizkusila ujeti žabo, ki pa je zmeraj odskočila. Šele, ko je dala klešče meni, sva ulovili dve žabi in ju prinesli v vrečici domov. Naslednji dan so me poslali samo na lov. Ujela sem že žabo, ko sem nenadoma zaslišala godbo. Tekla semi na glavno cesto in videla nekaj, česar bi nikoli ne pričakovala: dolg sprevod žensk, ki so korakale za godbo in pele. Mnoge izmed njih so bile nezastrte! Na javni cesti! Dve ženi sta nosili drogova, med njima je bil|o rdeče platno z napisom1. Nekatere so zmeraj nekaj kričale, šla sem z njimi, da bi slišala, kaj kriče. Končno sem razumela: Jašasun hotuntar osodleri — naj živi osvoboditev žene. Šla sem z njimi, v rokah' sem držald Vrečo z žabo in klešče. Dospele smo na dvorišče, kjer so bile postavljene mize s čajem, pogačo in jabolki. Nisem si upala prisesti. Neka ženska — kakor sem' pozneje izvedela, je bila Ibrahimova — je stopila na govorniški oder in nagovorila ostale; pripovedovala je o našemi življenju in rekla, da ni prav, da sme mož ženo tepsti, da se ne smejo žene nič učiti in da morajo biti vse življenje zastrte. ,Danes je osmi marec, to je ženski dan. Ta dan je treba vse žene spomniti na to, da so prav taki ljudje kakor moški.’ Stala semi taml kakor stolp. Saj bi bilo prav lepo, ko bi bile žene tako svobodne, kakor so možje, toda ali ni tega Alah prepovedal? Saj je bilo vse greh, kar je ta žena govorila! Nič drugega ko greh! Prav gotovo jo bodo kamenjali, ko bo nehala govoriti. Toda vse so kričale samo ,Jašasun hotunlar osodleri’ in nekatere so vrgle zagrinjalo raz obraz. Še zmeraj sem stala kakor okamenela. Ibrahimova me je povabila, naj sedem, ,Bojim se,’ sem ji rekla, .stanujem1 pri nekem išaku. Če izve, da semi tu poslušalla, me bo umoril.’ ,Ali je išani tvoj mož?’ ,Ne, samo njegova služabnica semi’ Ibrahimova me je vprašala, ali imami moža in kje mi je oče, in odgovorila sem ji, da sem vdova in da oče ni več živ. ,Bi se rada učila?’ ,Učila?, Saj sem vendar ženska!’ Sedaj mi je razložila, da ne vlada več emir, noben človek ne sme imeti sedaj kakih predpravic, tudi bej ne, vsi ljudje se morajo učiti in tudi žene. i i Kaj takega še nikoli nisem slišala in serni rekla: ,Rada bi se kaj na-učilia. Vzemite me s sabo, ne bom se več vrnila k išamui. če me Vzamete.’ ,Dobro. Toda najprej popij čaj.’ Odgrnila sem se in odložila zagrinjalo levo poleg sebe, na desno pa klešče in vrečico, ki je v njej trzala žaba. Bala sem se, da mi ne vzamejo zagrinjala, ali pa mi ubeži žaba in bi se mi vsi smejali. Tako zelo sram; me je bilo radi žabe. Ko sem popila čaj, sem se zopet zastrla, vzela svoje reči in odšla z Ibrahimovo; med potoma sem vrgla žabo in klešče proč. Dospeli sva v Veliko hišo — bila je skupna hiša učenk — Ibrahimova me je tam predstavila neki ženi in se poslovila od mene. Končno, končno sem vendar dobila novo oblleko, žena pa me je odvedla v kopalnico. Šc nikoli prej nisem videla banje. Spočetka sem se bala stopiti vanjo, pc- zneje bi pa kar najrajši ostala vi njej. Potem šemi šla pod pršo. V spalnici je stanovalo enajst mladih žen. Prvič v življenju; senu legla v posteljo, menila sem1, da sem v djamat-bihiši, v rajn. Drugo jutro sem šla v učilnico in se pričela učiti abecede. Druge so poznale že mnogo črk in številk, občudovala sem jih1, a tudi jaz seml se kaj hitro naučila brati, pisati in računati. Ce sem šla ven, sem bila zastrta. Součenke so mi prigovarjale, naj pustim čadšvan (zagrinjalo) vendar doma, a odvrnila sem jim, da bi me kdo iz išanove hiše mogel spoznati, potem pa bi prišli pome. Ko sem prebila deset mesecev v šoli, me je oskrbnik vprašal, ali moja mati ve, da sem! tu.,Mislim', da ve,’ sem odgovorila, kajti bila sem prepričana, da si je išan mioj beg razlagal z demonstracijo na ženski dan. Išan Rahmatulah je veljal vendar za najmodrejšega moža vsega kokandskega okraja. ,Pisal bom tvoji materi, da si tu.’ Zbala šemi se, da me mati ne bo zopet odvedla k išanu:, saj je rekel stric: meso je vaše, kosti so naše. Zato sem prosila oskrbnika, naj nikar ne piše. Rekel je samio: ,Brez vzroka ne borni ’ Nekaj dni kasneje — imela sem uprav dnevno službo in sem pospravljala v spalnici — sem zagledala pri vratih zastrto ženo, kako je kukala v sobo. ,Kar brez skrbi, kar brez skrbi,’ sem' ji smeje zaklicala, ,kar vstopite, tu ni moških.’ Tujka je okorelo stopilia k meni, da me je postalo kar strah. Crno zagrinjalo se je že dotaknilo mojega obraza, tedaj je žena vzkliknila: ,Hasjad!’ Bila je moja mati. Spočetka ni mogla prav nič govoriti, samo obti-pavala me je. Potem me je stisnila k sebi, me poljubljala in jokala in jokala. Med tem; je vstopil tudi stric in prav tako zbegano buljil vame. Polagoma semi izvedela, čemu sta bila tako razburjena: stric je kmalu po poroki svoje hčerke prišel Vnovič v Kokand, da bi mi prinesel obleko, kakor je bil obljubil. V išanovi hiši je izvedel, da some nekije umorili. Ko se namreč z žabjega lova nisem vrnila domov, je poklical išan neko vražarko, ki bi naj povedala, kje sem. Starka je Vrgla v vrelo vodo nekaj bombaža in pričela pripovedovati, kar je videia: ob kanalskem bregu me zgrabi Basmač — vrže me na konja — odjezdi z mano. Potem! je videla, kako me je zvlekel V goščavo. Nenadoma je vražarka zaklicala: ,Sedaj njena luč nič več ne gori.’ S tem poročilom- o moji smrti se je stric vrnil in mati je dolgo žalovala za mano... Pred tremi dnevi pa je prišlo iz šole obvestilo, da sem* tui in naj pride mati v Kokand. Silno razburjena je odpotovalla s stricem, da bi poizvedela, kaj to obvestilo pomeni. Vkljub vsemu veselju, da semi živa, mi je očitala: ,Kako pa, da si brezčadšvana? Kdo te je vendar pregovoril1, da si napravila tako strašen greh? Slabi ljudje vplivajo nate!’ Prisegla sem, da semi samo doma in v šoli nezastrta, nikoli pa ne na cesti, toda tudi to je smatrala za grešno in nesramežljivo; kajti prav lahko bi stopil kak moški v sobo in me videl tako! Na večerjo nas je povabil oskrbnik k sebi; bila sem zastrta, čeprav me je sicer zmeraj videl brez zagrinjala in sta tudi njegova žena in sestra sedeli nezastrti pri mizi. Tiho se je pogovarjal z mojimi stricem! in mojo materjo, potem so me poklicali in izvedela sem1, čemu je pisal domov. Neki učitelj je zaprosil pri moji materi za mojo roko. ,Ne,’ sem rekla, .ostala bom tu in se učila’. Poklicali so učitelja, prišel je in rekel, naj tudi kot njegova žena obiskujem šolo. Tako sva se poročila. Poroka je bila docela drugačna kakor prva. Šla sva enostavno v »sags«, v sovjetski urad, kjer so naju vpisali kot moža in ženo. Uradnica pa je bila tami Ibrahimova. Bila je srečna, da sem ostala v šoli, še bolj pa, ko sem ji povedala, kako radia se učim. Do leta 1922 sem ostala v šoli, nato pa sva mož' in jaz dobila dovoljenje, da sva smela stopiti na rabfak (.delavska fakulteta’ — predpriprava za univerzo) v Taškentu. Kot študentka in socialistova žena nisem mogla več hoditi s čadšva-nom ven; to bi bilo nemogoče. O, tega niti popisati ne morem), kako je bilo, ko sem šla prvič nezastrta preko ceste; šla sem tik za možem, da sem imela obraz skoraj pritisnjen na njegov hrbet, potem sem pa. škilila, ali se mimoidoči ne ustavljajo in smejijo. Pomisliti morate, da sme ženska samo pred očetom in sinom razgaliti roke in obraz, obraz pa sme pokazati samo lastnimi bratom in materinimi bratom. Spominjam se še, da mi je rekla nekoč moja mati, ko mi je bilo osem let in so me zastrli: ,Mirismona so danes obrezali.’ Mirismon je bil sosedov deček, učila sem ga hoditi, ko so mi bila tri ali štiri leta; od njegovega rojstva sem se skoro dnevno igrala z njim. Kar mi je mati povedala, je pomenilo, da odslej naprej ni smel: več videti mojega obraza. ,Ce ženska zakašlja, da jo sliši moški, ali če tujec vidi žensko roko, je to sramota in grehi za vso družino.’ Tako je često pridigoval svečenik, to dobro vem, kajti oče je po obisku v mošeji redno prihajal k nami v ičkari in ponavljal ta izrek, ki ga je bral mullah, iz ktaba. Ženska, ki se je ozrla za moškim, je veljala za prostitutko'. Vse to samo zato pripovedujem, da boste razumeli, kaj je zame po-menjalo, ko sem šla brez zagrinjala po taškentskih cestah in se ozirala, ali se vsakdo ne ustavlja in se norčuje iz mene. Kmalu sem zapazila, da se nihče ne ustavlja in me tudi nihče ne zaničuje. Leta 1923 sem1 stopila v mladinsko zvezo. Ko sem absolvirala rabfak, sem obiskovala univerzo, študirala sem politično ekonomijo, zgodovino revolucij in nekaj stranskih predmetov. Ruskemu jeziku sem se priučila že na delavski fakulteti. Pet let sem: ostala v Taškentu, postala strankina članica in končala univerzitetne študije. Moj mož je absoliviral že leto dni pred mano in je deloval v Kaganu pri Buhari, kamor sem se sedaj tudi jaz odpeljala. Postala sem tam politična voditeljica ženske zveze, čije članice so bile večinoma tkalke. Iz Kagana1 sem prišla k ženski sekciji v Stalinabad, ki se je tedaj imenoval še Djušambe; tam sem bila čez nekaj časa izvoljena za podpredsednico mestnega sovjeta. To je bil čas gradnje, na stotine novih hiš so zidali, zidalii so tudi prvo železnico, vse je bilo treba' organizirati. Često po cele dneve nisem mogla domov. V istem uradu kakor moj mož je delala tudi neka Rusinja; zaljubila sta se drug v drugega; z nekega službenega potovanja v Taškent mi je’ pisal, da je bil tamkaj v'.sagsu’, kjer je dal vpisati svoj izstop iz najinega zakona. Pisal mi je, da si ni tega upal prej povedati, in me prosil, naj mu odpustim. Ločitev me je zelo bolela, toda radi delja v stranki se nisem utegnila pečati se s svojo bolestjo. L. 1929 sem' prišla sem v Garrn, da bi organizirala okrožno konferenco žen; žene so bile tu politično in gospodarsko še zelo zaostale. Njihovo edino opravilo je bilo, da so pekle iz koštrunovega gnoja »topak«, v navadi so bile še poroke otrok, radi česar so se dogajali česti splavi; mnogoženstvo je bilo pravilo, nedostajalo je vsakršne higiene, nikjer nobene prosvete, vladal je skoro stoodstotni analfabetizem'. Predlagala sem stranki, naj me pusti tu, dokler ne bodo vse te neprilike odpravljene, in tako sem ostala tukaj. To je vse, kar vam vem povedati o svojem življenju. Da, še to, pred pol' leta je prišel Rafi Aman kot tajnik okrožnega komiteja v Garm — to je tale tič, ki me je spet prišel vprašat, ali še nisem gotova z zgodbo. Nanj bi skoro pozabila! Nu, poročila sva se in prav rada ga imam, čeprav tega ne zasluži... Vedeti še hočete, kaj je bilo z drugimi osebami, ki sem1 o njih govorila? lšan Rahmatulah je ostal v Kokandu, dve ženi sta mu pomrli, toda tista, ki ji nisem prinesla žab, živi še zmeraj. Godi se mu slabo, le malo ljuidi prihaja k njemu, da bi izprosili od njega čudežev. Njegov murid Hakim-Said, tisti kosmati starec, ki ga nismo moglie trpeti in ki je poročil mojo sestrično Obidabo, je umrl že pred nekaj leti in Obidabi se je vnovič poročila. Druga sestrična Sobira se je vrnila v Čustap, sedaj je voznica traktorja in tudi njen mož je traktorski voznik. Moj brat je rdeči ravnatelj krušne tovarne v Fergani, moja sestra dela v samarkandski tkalnici. Moja mati je predsednica kolektivnega gospodarstva za zelenjavo, ki šteje 40 članov. Naučila se je branja in pisanja in mi piše dolga pisma — toda se jih ne da kar tako^ lahko prebrati. Če nosi še zagrinjalo? »Že šest let ne več.« (Prevede! Talpa) }oc UM: ShavkoUcvz. Pri Pacifiku so železničarji vsi zastavkali, a strojnik Casey Jones za to se zmenil ni; kotel mu baje propušča in ventili so zanič, sploh vso ropotijo menda zmešal je hudič. Zb or: Casey Jones delal je nadure, Casey Jones vse je uredil, Casey Jones je za »ekstrafure« pri Pacifiku pločevinast red dobil. Pa so rekli Casey ju: Pridi, stavkaj z nami, v dobro naše. Casey pa odvrne: Pustite me v miru, naj vas vrag pojaše. Tako se je zgodilo, da na tir so skalo mu zvalili, pa so vlak in stroj in Casey v reko se zvrnili. Zb or: Casey Jones je privozil na tej poti na dno reke in si zlomil vrat; Casey Jonesu je zraslo par peroti in takoj je proti nebu spustil se v obrat. Ko je Casey Jones pred nebeška zlata vrata priletel, je predstavil se: Setn Casey Jones, ki je pacifiški vlak prevzel. Vzradosti se Peter: Ravno prav si prišel. Godci stavkajo pri nas; prosim te, takoj nastopi službo, kot naš stavkokaz. Zb or: Casey Jones bil je zdaj v nebeški službi, Casey Jones bil je res izredna moč, Casey Jones kvari štrajk angelski združbi kakor je železničarjem Pacifika ga nekoč. Angelski zbor se je pa na svojem shodu zelo hudoval, ker je Casey Jones vsepovsod stavkokaza igral, zato je angelskega sindikata sekcija 3 se za stvar zainteresirala in je Casey Jonesa po zlatih stopnicah z neba ekspedirala. Zbor: Casey Jones sfrčal je naravnost v pekel; z dobrodošlico je satan ga vesel pozdravil: Casey Jones, zdaj boš z žveplom kuril, mu je rekel, za zvesto stavkokaštvo, ki si ga pri Pacifiku bil opravil. Leen deteta, Vedn Ogromna množica živalskih in rastlinskih vrst, ki obdaja človeka, vzbuja na prvi pogled videz nekakšne dovršenosti in neizpremenljivosti. Površnemu opazovalcu se zdi, da je vse dogajanje v naravi nekako slepo ponavljanje v bistvu enakih dogajanj. Mačka vzreja svo-:e mladiče, dokler ji ne začnejo vedno bolj uhajati na svoja lastna pota in dokler je končno ne zapuste. Mlade mačke doraščajo, in ko dosežejo spolno zrelost, se ženijo na tak način, kakor so se njihovi predniki, in tako bo bržkone z njihovimi mladiči in z vsemi pozne:šimi poko-ljenji mačjega rodu. Zdi se, kakor da obvladuje vsako živo bitje, rastlino ali žival, neki silen zakon, ki mu veleva, da mora živeti natančno na isti način, kakor so živeli njegovi predniki. In kakor se zdi vsakomur jasno, da mora in bo* morala živeti vsaka mačka mačje, vsaka raca pa račje življenje, tako se zdi tudi vsakomur jasno in si ne beli glave s tem, da mora imeti mačka mlade mačice, raca pa mlade račke, ki bodo kmalu ravno take, kakršni so njihovi starši. če pa motrimo naravo. pozorneje, opazimo ilahko na vsakem koraku vse polno dejstev, ki se protivijo ravnokar omenjeni misli o stalnosti in neizpremenljivosti v naravi. Le izluščimo iz strokov ene in iste rastline pest fižola, pa jih primorajmo med seboj! Videli bomo, da nista niti dva docela enaka. Zelo so si vsi podobni, a vendar se ločijo med seboj, četudi le neznatno, po velikosti, barvi, obliki. In iz teh zrn vzklijejo lahko nove rastline, ki nikakor niso med seboj enake. Ločijo se po višini, košatosti, številu listov, hitrosti rasti itd. Če pogledamo čredo ovac, se nam zde na prvi pogled vse enake. Pastir pa, ki si je tekom, dolgih let izbistril čute za ovce, pozna vsako posamezno po njenih posebnostih: po obrazu, meketanju itd. Kar veha za fižol in za ovco, velja za vsako živo bitje: potomci so res več ali manj podobni staršem, a nikdar niso niti njim, niti med seboj docela enaki. In če pogledamo človeka, vidimo, da sta si v redkih primerih dva poedinca lahko do pičice enaka, a vendar se med seboj ločita po kaki lastnosti, n. pr. po. barvi glasu, načinu hoje, posebnostih značaja itd. Če se sedav vprašamo, v čem je bistvo podedovanja, se nam bo zdel odgovor zelo enostaven. Saj slišimo govoriti vsak dan: »Ta in ta ima nos, prepirljivost, barvo oči od matere, postavo, lase, posluh od očeta.« Rekli bomo torej, bistvo podedovanja je v tem, da sličijo potomci v svojih lastnostih več ali manj staršem. Ravno tako preprosti so nazori Ludstva o bistvu podedovanja. Iz ljudskih pregovorov zvemo: Kakršen oče, takšen sin; ali pa jabolko ne pade nikoli daleč od drevesa — in podobno. Poglejmo si sedaj, kaj pravi prirodoslovje o teh stvareh. Najprej bomo podvomili o nečem, kar se zdi vsem jasno kakor beli dan, namreč o tem, ali res podedujejo potomci od svojih staršev svoje lastnosti. Za regrat n. pr. je značilna določena dolžina listov, višina stebla, velikost in barva cvetne košarice, globina korenike itd'. Če se vprašamo, od kod ima regrat vse te lastnosti, bo vsakdo hitro odgovoril, da je podedoval regrat te lastnosti od svojih staršev. Če pa prerežemo koreniko enega in istega regrata, ki raste pri nas v dolini, na dvoje in vsadimo eno polovico v dolini, drugo pa nekje visoko na planini, n. pr. nad Kamniškim sedlom, v višini kakih 2000 m, bomo. opazili neka' nepričakovanega. Regrat v dolini bo rasel tako, kakor se regratu spodobi, korenike, listi, stebla, cvetne košarice, vse bo imelo take dolžine, širine in višine, kakršne so značilne za regrat. Iz korenike pa, ki smo jo vsadili v višini 2000 m, bo zrasla rastlina, ki ima neprimerno močneje in globlje razvite korenike, dočim bo ste- Slika 1. Dolinski (l) in planinski (2) r: liček regrata. blo približno le desetino tako visoko kakor v dolini, cvetni košek bo mnogo manjši, listi bodo čisto majhni, okrnjeni in trši, vsa rastlina bo porasla z drobnimi, belimi lasci. Če premislimo, kakšen pomen imajo vse te velike izpremembe za regrat, spoznamo, da morajo biti rastline na planinah drugačne kakor v dolinah. Na vseh planinskih rastlinah opažamo korenike in korenine, ki sega;o globoko v zemljo in v skalovje, iz katerega skušajo čim bolj posrkati borno hrano, ki je visoko tam gori ni v taki obilici kakor v rodovitnih, prstenih dolinah. Da se ob vsem tem napornem, a ne preveč izdatnem iskanju hrane ne morejo razviti nadzemski deli rastline tako bujno kakor v dolini, se nam zdi popolnoma razumljivo. Jasno nam ;e tudi, da rabi rastlina v takem ostrem podnebju, kakršno je planinsko, neprimerno močnejšo zaščito kakor v dolini.. Tam na planinah pripeka čez dan močno sonce, tam brijejo pogosto mrzli vetrovi, ponoči ali ob slabem vremenu zmrzuje vsevprek, dostikrat vlada tam silna suša in sončna svetloba vpliva tam popolnoma drugače kakor tu doli pri nas. Vsi ti močni zunairi vplivi bi rastlino kmalu uničili, če bi bila takšna, kakršne so rastline v nižavah. Če ne bi imela rastlina v močnejših in trdnejših kožicah, ki jo pokrivajo, in v gostih dlačicah, ki jo obdajajo kot kaka volnena odeja, izdatnega varstva, bi morala kmalu propasti v trdem boju za obstanek. Kakor nam ;e razumljivo, da mora regrat na planinah tako izrasti, če naj sploh živi, tako nas spravi sedaj v zadrego vprašanje, kaj je podedoval tak-le »planinski regrat« od svojih staršev. Mogoče debelost in globino korenike? Ali pa dolžino stebla, velikost listov? Gotovo ne! Saj vidimo na njegovih starših in na njegovem bratu, ki raste še nadal;e v dolini in s katerim sta bila nekoč dela istega telesa, organe čisto drugačnih velikosti. Iste razlike, kakor nam jih kaže slika 1., opazimo, če posejemo polovico semena enega in istega »dolinskega« regrata v dolini, drugo polovico pa na planini. Regrat je živo bitje in kakor vsako živo bitje ima tudi on zmožnost, da se po svoje prilagodi tem ali onim razmeram. Seveda ni njegova prilagodljivost brezmejna. Gotovo ;e, da se regrat ne bo mogel znajti in rasti n. pr. v saharski puščavi ali pa na skorji smreke. Na planinah mu pa to uspe, ker se lahko prilagodi nanje s tem, da mu izrastejo organi, ki so kos vsemi nevšečnostim, katerim so izpostavljeni. Dosedaj smo omenjali le regrat, ki iz-rašča na novo na planinah bodisi iz korenike ali iz semena. Kaj pa, če izkopljemo že dorasel dolinski regrat in ga presadimo na visoko planino? V sluca'ih, ko se ta poizkus ne bo izjalovil, bodo ostali vsi že izrasli deli rastline takšni, kakršni so. Njihov razvoj je že končan, mero svoje prilagodljivosti so že izčrpali, ko so doraščali v dolini, in, v novih razmerah se ne znajdejo več. Vsi novi organi pa, ki bodo še pognali, bodo takšni, kakor je značilno za planinski regrat. (Iz tega razvidimo, da se živa bit;a navadno lahko prilagodijo novim razmeram le tedaj, ko še doraščajo, ko se še razvijajo, oziroma samo tisti njihovi deli, ki se še razvijajo.) ' Zanimivo bo, ustaviti se še nekoliko pri našem »planinskem« regratu. Pustimo ga, naj se tam na planini razcvete in naj mu dozore semena. Če posejemo to seme na planini, se bodo razvili iz njega, kakor gotovo vsakdo pričakuje, sami »planinski« regrati. Če pa posejemo seme istega planinskega regrata v dolini, bodo zrasli sami »dolinski« regrati, takšni, kakršen je bil regrat, čigar koreniko smo prerezali na dvoje. Iz vsega navedenega sledi, da ni podedoval regrat po svojih starših te ali one telesne lastnosti. Podedoval je samo značilen način izraščanja v dolinah in na planinah, način, kako se obnaša v različnih življenskih razmerah, način odzivanja ali reagiranja na zunanje življenske pogoje. In ta za vsako živalsko in rastlinsko vrsto značilni način odzivanja ali reagiranja na zunanie življenske pogoje je bistvo podedovanja. Regrat torej ne podeduje in tudi ni značilna zanj takšna in takšna globina korenike ali višina stebla. On podeduje in značilna zanj je zmožnost, da tvori v dolinah kratke korenike in dolga stebla, na planinah pa dolge korenike in nizka stebla. Kar velja za regrat, velja za vsako živo bitje. Kras naših planin, planika, zgubi v dolini kmalu svoje planinske posebnosti. Vse rastline, ki poženo iz presajene korenike na novo, so mnogo višje, razcvetja, stebla in listi niso več tako lepo beli, temveč postanejo zelenkasti, ker izraste na njih mnogo manj belih dlačic kakor na planinah. Vsa rastlina se povsem1 prilagodi novim, dolinskim razmeram'. Domače živali, ki jih pridno pitamo, postanejo kmalu čisto drugače kakoi nepitane. Njiva, ki jo pridno gnojimo, ima bujnejšo rast in bogatejši pridelek kot negnojena. Mlado drevesce, ki ga upognemo in privežemo ob oporo, bo imelo, ko izraste, tudi brez opore obliko, ki smo mu jo vsilili. Čebele vzgoje lahko iz iste vrste jajčec, s tem da ličinke različno pitajo, ali delavke ali matice. Vsako živo bit e je tvorba razvoja, v katerem' se je skušalo po vseh svojih močeh čim bolje prilagoditi vsem razmeram, v katerih je doraščalo. Posamezne različke ene in iste živalske ali rastlinske vrste, povzročene po različnih pogojih, pod katerimi so se razvijali, imenujemo modifikacije. V svojih razmotrivanjih smo spoznali dolinsko in planinsko modifikacijo regrata in planike, pitane in nepitane modifikacije domačih živali itd. Vse modifikacije se ne ločijo vedno med seboj tako ostro kakor omenjene. Ovce v čredi, fižolova semena, nastala na isti rastlini, regrati, ki rastejo po naših nižinskih travnikih, se med seboj le malenkostno razlikujejo, nikdar pa niso med seboj popolnoma enaki, ker nikdar se nista razvijala dva poedinca pod popolnoma enakimi pogoji. Kakor so pripadniki modifikacij ene in iste živalske in rastlinske vrste lahko med seboj različni, vendar imajo vsi nekaj skupnega: vsi so podedovali od svojih staršev eden in isti značilni način odzivanja ali reagiranja na zunanje življenjske pogoje. Ce bi bili vsi ti pogoji med rastjo posameznih poedincev popolnoma enaki, bi bili tudi izrasli poedinci med seboj popolnoma enaki. Vprašali se bomo sedaj: »Kje pa tiči vzrok za značilen način reagiranja na zunanje življenske pogoje, ali zakai bi zrasli vsi regrati pod istimi življenjskimi pogoji enako? Kaj povzroča, da more in mora regrat le ,po svoje’ reagirati na zunanjo temperaturo, vlago, svetlobo, da se more in mora le ,na sebi lasten način’ prilagoditi spremenjenim življenjskim razmeram?« Preden si odgovorimo na to vprašanje, si bomo pogledali, kako nastaja regrat in ogromna večina vseh višje razvitih živali in rastlin. * Dolgo je že znano, da niso živa bitja v svoji notranjosti tako zgrajena kakor predmeti mrtve prirode. V kosu stekla ali železa sledi najmanjšemu delu stekla ali železa zopet popolnoma enak delec iste snovi. Ti najmanjši delci snovi, ki dosezajo velikost desetmilijonskega dela milimetra, so razmeščeni vedno na isti način, naj bo kos železa ali stekla težak Vlooo g ali 1000 ton. Ce opazujemo z drobnogledom ali mikroskopom kapljico mleka, vidimo v motni tekočini vse polno po par tisočink milimetra velikih maščobnih kroglic. V motni tekočini so vse vprek pomešani med seboj različni najmanjši delci vode, beljakovin, sladkorja, masti, različnih soli itd., v maščobnih kroglicah pa sledi najmanjšemu delcu maščobe zopet tak delec enake velikosti. V kocki granita, ki ga rabimo za tlakovanje cest, opazimo že s prostim očesom zrna treh različnih rudnin: kremenjaka, živca in sij ude. Ce pa preisku jmo natančneje posamezno zrno rudnine, n. pr. kremenjaka, spoznamo, da sledi najmanjšemu delcu kremenjaka zopet enak najmanjši de- lec iste snovi. Popolnoma drugače je to pri živih bitjih. Če opazujemo z mikroskopom katerikoli del rastline ali živali, opazimo, da je sestavljen iz majhnih kamric različne, a v večini slučajev več ali manj okrogle oblike, v katerih se nahaja drobna kepica neke sluzaste, navadno sivkasto barvane snovi. (Slika 2.) Prvič so Slika 2. Vršiček mladega rastlinskega stebla, vzdolž prerezan. V stanicah ni označena protoplazma. Na levi in desni so že zasnovani mladi listi. 240 krat povečano. opazovali take kamrice ob koncu 17. stoletja v plutovini, snovi, iz katere izdelujejo zamaške. Ker so po svoji pravilni obliki in pravilni razmestitvi spominjale na satovje čebel, so jih nazvali celice. Pri nas se je zanje bolj udomačil izraz stanice. Z imenom celice so pozneje označevali tudi valjasto, kroglasto, ploščato, zvezdasto, vretenasto in drugače oblikovane kamrice v živalskih in rastlinskih telesih. Za vsako živo bitje je značilno, da je zgra:eno iz stanic. Vsaka stanica vsebuje kepico sluzaste snovi, ki jo navadno obdaja tanka stanična kožica. Prvotno so mislili, da je stanična kožica najvažnejši del stanice. Pozneje so odkrili tudi stanice, ki nimajo staničnih kožic in danes dobro vemo, da kepica sluzaste snovi v notranjosti stanice njen najvažnejši del. (Na naši sliki 2. so narisane samo stanične kožice.) To sluzasto snov imenujemo pratvorivo ali s tujim imenom protoplazma. Protoplazma je živi del stanice, dočim je stanična kožica mrtva in obstoji iz celuloze, lesa, roževine, pluto-vine in podobnih snovi. Vseeno pa je stanična kožica važna, ker daje vsej Staniči trdnost in ii določa obliko in velikost. Povprečno so stanice velike Vioo—Vio mm, nekatere nekoliko več, druge manj. Na dolžino 1 mm bi torej lahko položili kakih 10—100 takih kamric. Vsako živo bitje je sestavljeno ali iz ene same stanice, kot n. pr. bakterije [slika 3.], ali pa iz mno- gih, dostikrat dvanajst milijard Stanič. Vsaka stanica je živo bitje zase in živi svoje lastno življenje. Iz telesnih sokov ali pa iz okolice sprejema vase hrano, ki jo po svoje predeluje. Kar ;e zanjo uporabnega, prebavi, česar ne more pre- če pa ostaneta stanici po delitvi še vedno skupaj, nastaja bitje, ki ima vedno več stanic. Vsaka stanica živi torej svoje lastno življenje. Vsota življenj vseh posameznih stanic telesa je to, kar imenujemo življenje živali ali rastline. Pri eno- A «5» ^ /da Slika 3. Različne vrste bakterij, ki povzročajo bolezni. Z dlačicami, ki jih imajo nekatera teh enostaničnih bitij, tolčejo po soku, v katerem bivajo in se gibljejo v njem. Nekatere vrste ostajam po delitvi stanice skupaj in tvorijo verige. 1500 krat povečano. baviti, izloča iz sebe v telesne sokove ali v okolico. Vsaka stanica je zelo občutljiva za najrazličnejše vplive, kakor so toplota, svetloba, vlaga, strupi itd., in skuša vedno uravnati svoje delovanje tako, da sebi koristne vplive čim bolv izrabi, pred kvarnimi vplivi pa se skuša čim bolj zaščititi. Ob nezadostni hrani začne hirati in propade, ob obilni pa raste in se tudi razmnožuje. V protoplazmi skoraj vseh živih bitij, izvzeta so le nekatera najnižje razvita, kot n. pr. bakterije, opažamo drobno kroglico neke gostejše snovi, ki je podobno kakor protoplazma sestavljena iz vode, beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov (skupine snovi, kateri prištevamo n. pr. sladkorje in mokin škrob), različnih soli itd. To gostejšo živo kroglico v živi protoplazmi imenujemo stanično jedro. Posebno važna je vloga jedra pri razmnoževanju stanice. Ko je dosegla mlada stanica velikost, ki je za dotično vrsto stanic značilna, se razdeli stanično jedro, navadno na zelo zamotan način, na dva natančno enako velika jedra. Delitvi staničnega jedra sledi delitev protoplazme, navadno tudi na dva enaka dela. Tako ima sedaj ena sama stanica dvoje staničnih jeder, toda samo za nekaj časa. Na novo nastala stanična jedra se začneta namreč kmalu odmikati drugo od drugega na nasprotna konca Stanice in med obema deloma protoplazme se stvori po sredini stanice nova stanična kožica, tako da nastaneta iz ene same stanice dve, katerih vsaka ima svojo protoplaz-mo in eno samo stanično edro. Vsaka na novo nastala stanica sprejema vase hrano in, ko doraste, se lahko zopet deli. Ce se mladi stanici po delitvi ločita druga od druge, nastajajo nova enostanična bitja, staničnih bitjih, n. pr. pri bakterijah ali pri praživalih, pa obstoja vse življenje v življenjskih opravilih ene same stanice. Za nas je predvsem važno, da začne življenje vsakega živega bitja z eno samo stanico. Početna stanica nastane pri vseh bitjih, ki se razmnožujejo spolno, potom združitve dveh stanic, ki se ločita od telesa družečih se staršev: ženske ali jajčne stanice in pa moške ali semenske stanice. Obe spolni stanici se vsaj pri višje razvitih živalih in rastlinah zelo razlikujeta med seboj. Jajčna stanica je navadno negibljiva in neprimerno večja kakor semenska, ker ima v sebi vse polno redilnih snovi za prvi razvoj bodočega bitja. Semenska stanica pa je v primeri z jajčecem zelo majhna in lahko gibljiva, ker ima nalogo, da sama poišče jajčno stanico, da vdere v njo in da se združi ž njo, z drugimi besedami, da jo oplodi. Pri človeku n. pr. so jaxeca velika 2—3 desetine mim, dočim dosezajo semenske stanice le velikost 5—6 stotink milimetra. Da bi se oplodnja čim sigurneje izvršila, se poda na pot na milijone in milijone semenskih stanic, od katerih se združi z jajčno stanico le tista, ki jo doseže prva. Le-ta se zarije v njo in potuje potem počasi proti njenemu staničnemu jedru. Stanični jedri jajčne in semenske stanice se združita, enako tudi protoplazmi obeh stanic in iz dveh stanic je nastala ena sama: oplojena jajčna stanica ali zasnova mladega bit a. Za vse semenske stanice pa, ki pridejo za prvo do jajčne, je jajčna stanica ne-sprejemPiva, ker tvori na svoji površini trdnejšo kožico, katere semenske stanice ne morejo več predreti. Pred oploditvijo se jajčna stanica ni mogla deliti, oplojena jajčna stanica pa se začne kmalu de- liti in po številnih delitvah nastane iz nje novo mlado bitje, ki začne samostojno živeti. * Vsakemu živemu bitju, ki začne svoje življenje z oplojeno jajčno stanico, mora;« biti določene vse razvojne možnosti že v tej sami oplojeni staniei. In ker je nastala oplojena jajčna Staniča potom popolne združitve ene očetovske in ene materinske spolne stanice, je jasno, da morajo izvirati njene lastnosti, oziroma, kakor sedaj že vemo, njene zmožnosti deloma od očeta, deloma od matere. JVlnogo-številna raziskavanja so dognala, da podedujejo potomci kljub ogromnim razlikam v velikostih jajčne in semenske stanice enako množino razvo:nih možnosti od očeta in od matere. Sicer je res, da je navadno jajčna Staniča neprimerno večja od semenske, pomislimo samo na kurje ali celo na nojevo jajce, ki je ena sama stanica, toda v njej je skoraj le samo hranivo, rumenjak in beljak in le bore malo je žive protoplazme, tako da moramo protoplazmo z jedrom dostikrat pozorno iskati v obilici za bodoči razvoj sicer zelo važnega, a ne bistvenega hraniva. Snovi, ki so za oplodnjo največje važnosti, se nahajajo predvsem v statičnih jedrih in ta so po obilici snovi enako velika pri semenskih in pri jajčnih stani-cah. Način oplodnje pri mnogih nižje razvitih živalih (praživalih) in pri najnižje razvitih rastlinah (algah, ki plavajo v vodi kot ena sama stanica, ali pa ki tvorijo v vodi dolge niti in kepe ali pa zelene prevleke po skorji dreves) nam jasno izpričuje, da je bistvo oplodnje v združitvi dveh spolnih stanic, ki sta na nižji razvojni stopnji čisto enaki. (Slika 4.) Kljub Slika 4. Oplodnja pri algi ulotriks, zelo enostavni nitasti vodni rastlini. Enake spolne stanice splavajo iz telesa alge v vodo, kjer se po dve enaki staniei združita. 2—4 potek oplodnje. 500 krat povečano. temu, da se razmnožujejo taka nizko razvita bitja spolno, ne moremo pri njih še govoriti o dveh spolih, ker sta obe spolni staniei enaki, obe gibljivi in ker so tudi bitja, ki proizvajajo enake spolne stanice, enaka. Šele pri višje razvitih bitjih opažamo, da začne kupičiti ena vrsta spolnih stanic v sebi polno hraniva, da bi bil tako čim bolje zajamčen vsaj prvi razvoj bodočega bitja, nastanejo jajčne stanice ali jajca, ki so radi narasle velikosti negibljiva, dočim ostane druga vrsta spolnih stanic taka, kakršna ie bila od vsega početka: majhna in radi tega okretna in lahko gibljiva, tako da z lahkoto poišče jajčno stanico. V zvezi s tem sta se razvila v naravi tekom dolgotrajnega razvoja dva spola, ženski in moški. V oplojeni jajčni staniei morajo torej tičati, na nek nam še neznan način, vse lastnosti oziroma razvojne možnosti bodočega bitja. Oplojena jajčna stanica konja ali zebre mora imeti v sebi vse ono, kar je značilno za konjski ali zebrin rod. Seveda si ne smemo misliti teh stvari tako, kakor da bi moral tičati v oplojenem konjskem jajčecu mlad konjiček, v oplojenem jajčecu zebre pa mala zebrica, ki bi tekom nadaljnega razvoja enostavno izraščala in se povečavala, dokler se ne bi končno rodil mlad žrebiček oziroma mlada zebrica. Tudi če bi bili naši mikroskopi tisočkrat finejši, kot so, ne bi mogli nikdar zaslediti v oplojenemi jajčecu konja konjske grive ali v oplojenem jajčecu zebre lepih, barvanih prog, ki dičilo odraslo žival. Razvoj živih bitij ni ni-kakšno izraščanje in povečavanje majhnih zasnov, temveč zgolj, deljenje oplojene jajčne stanice in stanic, ki nastanejo potom deljenja iz nje. Tako nastalo telo se dostikrat po velikih ovinkih (žabji paglavci n. pr. imajo rep in škrge, ki se pozneje razstvori\o in ki jih odrasla žival nima več) vedno bolj približuje obliki odraslega živalskega oziroma rastlinskega telesa. Nekaj pa le tiči v oplojenih jajčnih stanicah različnih bitij. Nekaj, kar povzroča, da so te stanice že ob početku bistveno tako različne, kakor n. pr. odrasla lipa in slon. Neka:„ kar povzroča, da krene oplojena jajčna stanica lipe že od vsega začetka po popolnoma drugačni razvojni poti kakor oplojeno slonovo jajčece, tako da nastane iz ene mlada lipa, iz druge pa mlad slonič. V čem obstoja ta »nekaj«, o tem si prirodoslovci še niso na jasnem. Vemo pa, da mora tičati ta »nekaj« že v živili delih oplojene jajčne stanice in da prehaja pri delitvah te stanice s protoplazmo in z jedrom v vsako stanico telesa. Ta, nam za enkrat še neznani »nekaj«, ki tiči nekje v živi snovi stanic in ki edini povzroča svojstvene razlike med oplojenimi jajčnimi stanicami, pa tudi med vsemi telesnimi stanicami živih bitij, imenujejo naravoslovci idioplazma, kar bi se prestavilo po naše tako nekako kot svojevrstna, samo dotični živalski ali rastlinski vrsti lastna, samo zanjo značilna pro-toplazma ali živa snov. Da prehaja idioplazma pri delitvah oplo:ene jajčne stanice res na vse stanice telesa, o tem nam pričajo mnogi poizkusi in dejstva, od katerih bomo omenili samo nekatera. Če odrežemo Vrbino vejico ali list splošno gojene sobne rastline begonije in če vsadimo vejico oziroma list v zemljo, bo končno izrasla iz vejice oziroma lista cela vrba, oziroma cela begonija, ravno tako, kakor da ;e nastala iz oplojene jajčne stanice. Torej so morale imeti Staniče vrbove vejice oziroma lista begonije v sebi ravno isto svojstveno idioplazmo. kakor oplojene jajčne stanice, iz katerih je nastala vrba oziroma begonija, ki smo ji odrezali vejico oziroma list. Podobno je s saditvijo čebulic in gomoljev, kjer morajo imeti vsaj stanice brstičev, iz katerih zrastejo zelene rastline, isto idioplazmo kakor oplojene jajčne stanice. iz katerih so nastale zelene rastline, katerih čebulice oziroma gomolje smo posadili. In sedaj si lahko odgovorimo na vprašanje, ki smo si ga stavili že na koncu prvega poglavja: »Kje je vzrok za značilen način reagiranja regrata na zunanje življenjske pogoje? Kaj povzroča, da more in mora regrat le ,po svoje’ reagirati na zunanje pogoje, da se more le na ,sebi lasten način prilagoditi spremenjenim živLenskim pogojem’?« V vseh svojih stanicah, torej tudi v stanicah korenike in semena ima regrat vedno isto idioplazmo. Idioplazma pa določa vedno le na en in edini način, kako bo reagiral razvijajoči se regrat na zunanje pogoje. Kljub vsem poizkusom, ki smo ;h podvzeli z njim, je ohranil vedno isto idioplazmo v semenu in v koreniki, v nižini in na planini. Idioplazma odloča, da se razrašča drugače kakor vsa druga živa bitja, idioplazma mu določa meje prilagodljivosti, idioplazma odloča, da ne more nikakor in nikdar drugače kakor stvanati v dolini kratke korenike in visoka stebla, na planini pa dolge korenike in nizka stebla. Kar loči živa bitja med seboj, je potemtakem idioplazma, ki je različna pri živalskih in rastlinskih vrstah. Vse druge razlike, ki jih opazimo na živih bitjih, so nekaj naknadnega, povzročene po razvoju, ki je potekal ves čas pod vplivom različnih idioplazem. Skoraj gotovo ne bomo mogli z našimi okornimi pripomočki nikdar zvedeti, kakšna je razlika v nad vse finem1 ustroju idioplazem; mogoče so malenkostno različne snovi, ki sestavljajo različne idioplazme, ali ka;'i podobnega. Naj so te malenkostne razlike takšne ali drugačne, vendar povzročajo že od vsega začetka povsem svojevrsten potek, hitrost in dolgost razvoja. Vendar bi se motil, kdor bi mislil, da imajo vsi pripadniki ene in iste rastlinske ali živalske vrste, n. pr. vsi psi isto idioplazmo. Tudi če se razvijata pes jazbečar in koder pod popolnoma enakimi pogoji, ne bosta radi tega postala enaka, temveč eden bo še vedno jazbečar, drugi pa koder. Obadva imata pač različni idioplazmi, ki povzročata, da poteka tudi pod čisto enakimi pogoji razvo’ vsakega v svojo smer. Vsaka živalska in rastlinska vrsta vsebuje vse polno podvrst, pasem, plemen in zvrsti, katerih vsaka ima značilen način odzivanja zunanjim pogojem in značilno idioplazmo. Najmanjše edinice v naravi pa so čiste linije ali čisti tipi, ki jih sestavljajo vsi poedinci, ki imajo popolnoma enake idioplazme. Tekom nadaljnih razmetavanj bomo spoznali, da se čiste linije v naravi le težko ohranjajo in da so radi tega zelo redke. * ' Vzgojiti čisto linijo ni lahko. Najlaže dosežemo to pfi takih bitjih, ki združujejo v sebi oba spola, kjer nastajajo moške in ženske spolne stanice v istem telesu in kjer se tako nastale spolne stanice tudi lahko združijo. Združitev moške in ženske spolne stanice, nastale v istem telesu, se imenujejo samoplodnja. Bitje, ki se razvije po samooplodnji, ima kljub temu, da je nastalo potom, združitve dveh spolnih stanic, enega samega starša. Poznamo mnogo rastlinskih in živalskih vrst, pri katerih sta oba spola vtelešena v enem samem bitju. Vendar ni pri vseh teh vrstah možna samooplodnja, ker ima večina takih živalskih in rastlinskih vrst vse polno uredb, radi katerih je samooplodnja onemogočena. Umetno jo lahko povzročimo pri različnih rastlinskih vrstah, n. pr. različnih zvrsteh fižola ali graha. Večina vseh ratlin se razmnožuje spolno. Pri cvetnih rastlinah opravljajo spolno razmnoževanje cveti. Na sliki 5 vidimo cvetočo vejico graha (1). Na posameznem cvetu (2) opazimo zunaj n.nj-prej zeleno čašo, potem, pa. belo barvan venec (3). Če odtrgamo čašo in venec, opazimo deset dolgih, tankih nitk, katerih vsaka ima na koncu droben mešiček, ki je v dozorelem cvetu poln mikroskopsko majhnih kroglic, plodna zrna ali cvetni prah zvanih (4). Drobne nitke z mešički so moški spolni organi graha in so imenujejo prašniki. Če potrgamo prašnike, preostane od cveta samo še ženski spolni organ, ki se imenuje pestič (5). Vrh pestiča tvori ukrivljena nit, ki je na zgornji strani dlakasta in ki se imenuje brazda. Od brazde pridemo po tankem vratu do najvažnejšega dela pestiča, do plodnice, kjer opazimo več drobnih kroglic, semenskih osnov. Vsaka semensk^ osnova ima v sebi, med mnogimii drugimi, tudi eno jajčno stanico. Lepa barva in vonj cveta pribavljata žuželke, ki iščejo v cvetih medu. Ker se nahaja med na dnu cevke, ki jo tvorijo zrasle prašne niti, v posebnih medovnikih, mora poseči žuželka, ki stika za medom, z glavo in z rilč-kom zelo globoko na dno cveta. Pri tem pa pride trebušna stran žuželke v dotiko z zrelimi pašniki, ki stresejo svojo vsebino, cvetni prah ali pelod, na žuželko. Ko prileti žuželka na drug cvet, se dotakne njena trebušna stran. kocinaste brazde in pelodna zrna, s katerimi je žuželka posuta, ostanejo na brazdi. Prenos pelodnih zrn s prašnikov na brazdo imenujemo oprašenže. Pri grahu in mnogih te pokrijemo s papirnato vrečico ali s čim podobnim, dokler še niso dozoreli) in da prenesemo s čopičem pelod, ko dozori, na brazdo istega cveta. Semena, ki tako nastane:o, vsadimo in če ponavljar mo samooplodnjo smotreno mnogo rodov zapored, dobimo končno semena, ki pripadajo isti čisti liniji, ravnotako pa pri-pada:o seveda isti čisti liniji tudi kaliki Slika 5. Qrah. 1. Cvetoča vejica. 2. Dva cveta. 3. Barvani cvetni listi so razstavljeni. 4. Pestič s prašniki, ki so na spodnjem koncu zrasli v cev. 5. Podolžno prerezan pestič s semenskimi osnovami v plodnici. 6. Odprt strok s semeni. 7. Povprečno prerezan strok. drugih rastlinah vrše ta pose! žuželke, pri nekaterih prenaša pelod veter, ponekod pa se izvrši tudi samolastno opra-šenje, tako da pride pelod na brazdo istega cveta. Pelodna zrna začnejo pod vplivom sokov, ki jih izloča brazda, kaliti, iz njih raste tanka cevka, ki prodira skozi vrat k semenski osnovi (slika 6). Končno prodre v sredino semenske osnove, kjer se nahaja ;ajčna stanica. Na koncu drobne cevke se nahaja stanično jedro s protoplazmo, moška spolna stanica, ki se združi z jajčecem. Iz oplojene jaxne Staniče nastane po mnogih delitvah kalček bodoče rastline, ki je navadno skrit v semenu. Seme nastane iz cele semenske osnove, strok pa iz cele plodnice. Umetno izvršimo samooplodnjo tako, da preprečimo žuželkam dostop k cvetom (cve- in zelene rastline, ki se razvijejo iz njih. Zanimivo je podrobnejše proučavanje katerekoli lastnosti pripadnikov iste čiste linije, n. pr. n'ihove teže. Danski priro-doslovec Johannsen, ki se je največ ba-vil s čistimi linijami, si je vzgojil vse polno različnih čistih linij fižola, ki ;ih je označil z različnimi črkami. Eno takih linij ;e nazval M. Določena rastlina te linije mu je dala 295 semen, ki so se, kljub temu da so imela vsa enako idioplazmo, zelo razlikovala po svoji teži. Najmanjša so tehtala 20, največja pa 65 stotink grama. Ko je porazdelil vseh 295 fižolov v razrede, tako da so tvorili razred najlažjih fižolov fižoli s težo od 20 do 25 stotink grama, naslednji razred fižoli s težo 25—30 stotink grama itd., ;e dobil sledečo razpredelnico: razredi po teži v stotinkah grama 20—25 25—30 30-35 35—40 40—45 45—50 50-55 55—60 60-65 štev. pripadnikov poaamez. razreda 4 9 26 56 82 76 32 9 1 Slika 6. Oplodnja pri cvetnih rastlinah. 1. Cvet; k = čašni listi, kr = venčni listi, 11 = medovniki, s = prašniki, f = pestič, e = osrčje semenske osnove z jajčno stanico, h1 = notranji, h2 = zunanji ovoj semenske osnove, p = pelodna zrna, ki izraščajo proti jajčni stanici. 2.—7. Razne stopnje v razvoju kali. Najmanj pripadnikov izkazujeta razreda na skrajni levici in na skrajni desnici. Čim bolj se pa bližamo s skrajne levice, oziroma s skrajne desnice razredu, ki vsebuje, fižole s poprečna težo te linije, t. j. 40—45 stotink grama, tem bolj narašča število posameznih fižolov v vsakem razredu. Največ pripadnikov pa najdemo ravno v razredu s težo 40—45 stotink grama. Skušali si bomo pojasniti, zakaj so na:redkejši fižoli z izredno majhno oziroma izredno veliko težo in zakaj je največ poedincev ravno v razredu povprečnežev. Kakor vsako živo bitje* so tudi posamezna semena fižola rezultat razvoja, ki je potekal v okviru, ki ga določa svojstvena idioplazma dotiične čiste linije. Vsako seme j« nastajalo pod vplivom najrazličnejših pogojev, od katerih nekateri razvoj pospešujejo, drugi pa ovirajo. Ugodno vplivajo na potek razvoja in s tem tudi na težo; majhno število strokov na isti veji, majhno število semenskih osnov v strroku, veliko število listov na veji, veliki listi, ugoden položaj listov napram svetlobi, tako da si ne delajo sence in da so vsi osvetljeni itd. Neugodno vplivajo na potek razvoja: veliko število strokov na isti veji, veliko število semenskih osnov v stroku, majhno število listov na veji, majhni listi neugoden položaj listov napram svetlobi itd. Vsak pogoj prve skupine povzroča, da dobiva razvijajoča se semenska osnova veliko hrane, vsak pogoj druge skupine pa povzroča, da dobiva razvijajoča se semenska osnova le malo hrane. Za število strokov na veji in za število semenskih osnov v stroku nam je to takoj razumljivo, ker čim več semenskih osnov se razvija, tem manj hrane odpade na vsako in obratno. Število ter velikost listov in njih položaj napram svetlobi so pa važni razvojni činitelji radi tega, ker nastaja predvsem v zelenih listih in le pod vplivom svetlobe hrana, ki jo rabijo razvijajoči se rastlinski organi in tudi seme. Čim večji so listi in čim več jih je in čim boljše so izpostavljeni svetlobi, tem več hrane bo nastalo v njih in tem večja bodo semena. Nikdar ni že v naprej določeno, kateri razvojni činitelji bodo vplivali na potek razvoja posameznega semena. Razvojni činitelji so med seboj čisto neodvisni in se družijo v posameznem primeru čisto slepo, čisto slučajno. Izredno redki so primeri, kjer nastaja posamezno seme pod vplivom samih ugodnih ali samih neugodnih pogojev, radi tega je tudi število izredno velikih, oziroma izredno malih fižolov izredno ma:.h-no. Češči so slučaji, ko vpliva na potek razvoja mnogo ugodnih in malo neugodnih, oziroma mnogo neugodnih in malo ugodnih pogojev. Najpogostejše pa poteka razvoj pod vplivom enakega števila ugodnih in neugodnih pogo:ev (n. pr. majhno število strokov, veliko število semenskih osnov v stroku, veliki lis.i, ma-hno število listov, ki si delajo le deloma senco). V skladu s tem je tudi število povprečno težkih fižolov največje. Kar velja za težo fižolovih semen, velja za vsako drugo njegovo lastnost: barvo semena, dobo razcvitanja, odpornost proii boleznim itd. in sploh za katerokoli lastnost kateregakoli živega bitja. Povsod opažamo, da ;,e največ poedin-cev, ki imajo razvito to ali ono lastnost v povprečni meri, in izredno malo takih, kjer bi bila ta lastnost skrajno pretirana bodisi v ugodnem ali v neugodnem smislu. Katerokoli lastnost živih bitij proučujemo, vsaka je rezultat razvoja, ki je potekal pod vplivom svo'stvene idioplaz-me in zunanjih pogojev, ki so, kakor nanese slučaj, v celoti več ali manj ugodni ali neugodni. Lahko razumljivo nam bo sedaj, da morajo imeti vsi pripadniki iste čiste linije enakovrstno potomstvo. Ma'hno fižolovo seme je le slučajno majhno, ker je nastajalo pod vplivom samih neugodnih pogojev. Semena, ki bodo nastala na rastlini, ki zraste iz njega, bodo imela isto idioplazmo, ne bodo pa nasta:ala pod vplivom samih neugodnih pogojev, ker zunanji pogoji se družijo med seboj vedno čisto slepo, zgolj po naključju. Rastlina, ki ;e vzklila iz 20 stotink težkega semena, ne bo imela samo majhnih, lahkih semen, temveč ta semena bomo lahko razdelili v istih 9 razredov od 20—65 stotink grama in v vsakem razredu bo zopet razmeroma isto število poedincev, kot v čisti liniji M, čije pripadnik je bil le slučajno slabo razviti fižol, ki smo ga posadili. Enako ne bo obrodil težak fižol, če ga vsadimo iz samih težkih zrn, ker izredno težak fižol je bil le slučajno težak, ker je slučajno nasta:al v samih ugodnih okoliščinah. Okoliščine pri nastajanju njegovih semen bodo le v kakem redkem primeru tako ugodne, kot so bile pri njegovem razvoju. V splošnem bodo takšne, kot so bile pri prvotnih 295 semenih čiste linije M. Če vsadimo povprečen fižol, bomo dobili v strokih povečini same povprečneže, po:avili se pa bodo tudi drobnjaki in debeluhi, in sicer v istem številčnem razmerju, kot v čisti liniji, iz katere smo izhajali, če gojimo čisto linijo, je vseeno kakšne poedince izberemo za razplod. Potomci, poedincev s slabo, povprečno ali močno razvito lastnostjo bodo pripadali zopet isti čisti liniM kot njihovi starši, z istim številčnim razmerjem poedincev v posameznih razredih. Marsikdo bo neverjetno zmajal z glavo in si bo mislil, da je stvar le malo drugačna. Saj je vsakdo toliko pameten, da odbira za razplod vedno le naj več ;a in najlepša semena in najboljše razvite živali. To nesoglasje z vsem, kar smo zvedeli dosedaj, je pa le navidezno. I)o-sedaj smo govorili le o čistih lini',ah. Kilogram fižola, ki ga kupimo v trgovini s semeni, ali pa, ki ga izluščimo doma iz strokov, pa ne pripada eni sami čisti liniji, temveč predstavlja zmes najrazličnejših čistih linij, katerih vsaka zase ima svojevrstno idioplazmo, tako da nastanejo na različnih rastlinah, ki vzklijejo 12 posameznih semen, tudi pod docela enakimi pogoji fižoli različne teže. Jo-hannsen navaja v svojih poizkusih primer, kjer je dobil na več rastlinah 5494 semen, ki so pripadala devetnajstim1 čistim linijam. Na:lažji so tehtali 10. naj- težji 90 stotink grama. Če zmešamo pripadnike vseh devetnajstih čistih linij, se ne bo nobenemu semenu poznalo, kateri liniji pripada. Čista linija A n. pr. vsebuje semena s težo od 35—90 stotink grama, povprečneži te linije tehtajo 60 do 65 stotink grama. Čista linija O vsebuje zrna, ki tehtajo 10—50 stotink grama, povprečneži te linije so težki 25—35 sto- v tink grama. Če izberemo iz zrnesi čistih linij 50 stotink grama težko seme, smo nevede izbrali s tem ali orjaka linije O, katere povprečneži tehta'© le 25—35 stotink grama, ali pa pritlikavca linije A, pri kateri prekašajo povprečneži s težo 60 do 65 stotink grama orjake linije A. Mogoče smo pa izbrali kakega pripadnika ostalih sedemnajstih čistih linij. Na zunaj se fižolu ne pozna, kako idioplazmo ima v sebi! Če smo izbrali orjaka lini'e O, boda semena rastline, ki vzklije, v splošnem lažja kot orjak in bodo povprečno okoli 25—35 sto .ink grama težka, če smo izbrali pritlikavca lini e A, bodo semena rastline, ki vzklije, v splošnem mnogo težja kot pritlikavec in bodo povprečno okoli 60—65 stotink grama težka. Če izberemo za razplod izredno lahko zrno s težo 10 stotink grama, smo s tem gotovo izbrali enega izmed najlažMh pripadnikov čiste linije, katere povprečneži niso dosti težji. Če pa izberemo za razplod izredno težko seme n. pr. 85 stotink gramov težko, smo s tem nevede izbrali izredno dobro razvitega pripadnika one čiste linije, katere povprečneži so sicer nekoliko lažji kot zrno, ki smo ga izbrali, vendar pa izra-' žito težji kot povprečneži ostalih čistih linij. Če izbiramo iz zmesi devetnajstih čistih linij za razplod sama na'težja semena, bomo nazadnje nevede zavrgli 18 čistih linij in obdržali tako le čisto linijo z največjimi povprečneži. Nikdar pa ne bomo dosegli, da bi bila vsa zrna, ki nastajajo na novo na rastlinah, tako težka kot zrna, ki smo jih izbrali za razplod. • Po vsem, kar smo zvedeli dosedaj, bi moralo biti dogajanje v naravi vedno enako. Vemo, da so sestavljene živalske in rastlinske vrste iz samih čistih linij, ki prenašajo idioplazmo trdovratno iz roda v rod. Idioplazma določa za vse bodoče čase točno način, kako bo potekal razvoj pod temi ali onimi pogoji, določa točno kakšne modifikacije iste čisti linije so možne. Na ta način ne bi nastalo v živi naravi mkdar kaj bistveno novega, n. pr. nova čista linija. Ta domneva bi bila utemeljena, če ne bi poznali vse polno slučajev, ko nastanejo na poedini živali ali rastlini nenadno, iz neznanih vzrokov, nove lastnosti, za katere nikakor ne moremo ugotoviti, da bi bile v ka- Slika 7. Krvavi mlečnik. 1. Normalna ki zvezi s pogoji, pod katerimi živi do-tična rastlina ali žival. In ker se take nenadne izpremembe trdovratno podedujejo iz roda v Tod, naj so zunanje razmere takšne ali drugačne, smatramo, da se je morala iz nami neznanih vzrokov izpre-meniti tudi idioplazma, da je nastalo torej nekaj bistveno in dedno novega. Take nenadne in dedne izpremembe rastlin in živali imenujemo mutacije. Posebno pogosto opazujemo postanek novih mutacij pri rastlinah in živalih, ki jih goji človek, pri takozvanih kulturnih rastlinah in živalih. Pri nekaterih takih rastlinskih vrstah so ugotovili, da nastopi na vsaki petstoti rastlini kaka trajna in dedna iz-prememba te ali one lastnosti. Mutacije so n. pr.: nenadno pojavljenje nerogatih živali v potomstvu normalno rogatih živalskih vrst, nenaden nastanek zvrsti z navzdol rastočimi vejami pri drevesih in grmih, ki imajo sicer kvišku stremeče veje (žalobna vrba, žalostni jesen), nastanek piramidnih oblik pri drevesih in grmih, pojavljenje brezbarvnih oziroma belih potomcev pri živalih, ki imajo sicer barvano dlako oziroma kožo (beli krti, vrabci, vrane, veverice), nenadno pojavljenje belih cvetov na rastlinah, ki imajo barvane cvete, nastanek rastlin s krvavo barvanimi listi pri vrstah, ki imajo sicer zelene liste (bukev, leska, jelša itd.), nastanek izredno ozkih listov na rastlinah, za katere je značilno, da imajo široke liste, pojavljen:« živali s krivimi nogami med potomstvom živali, za katere je značilno, da imajo vedno ravne: noge (tega slučaja ne smemo zamenjati s primeri, ko je enaka sprememba bolezenskega značaja), nastanek premnogih zvrsti in sort v naših vrtovih itd. Postanek enakih 2 rastlina, 2. mutacija z razrezanimi listi. mutacij so opazovali že večkrat pri isti živalski ali rastlinski vrsti v različnih časih. Slika 7 nam kaže na levi normalen krvavi mlečnik, ki raste pri nas vsepovsod ob plotih in ki je poln oranžnoru-menega soka; na desni pa vidimo rastlino z globoko narezanimi listi. Prvič so opazovali nastanek rastline z razrezanimi listi iz navadnega krvavega mlečnika leta 1590. v Heidelbergu. Od tistih časov dalje se podeduje in prenaša na novo nastala lastnost iz roda v rod. Podobne mutacije z Tazrezanimii listi poznamo tudi pri drugih rastlinah, n. pr. pri leski. Dostikrat so izpremembe, ki nastanejo pri mutacijah, tako neznatne, da jih opazimo šele pri natančnem opazovanju. Dostikrat jih ne spoznamo zato, ker zgle-dajo tako kot modifikacije dotične či$te linije, če so te izpremembe velike ali mavhne, je čisto postranskega pomena. Glavno je, da so dedne, dočim se modifikacije ne podedujejo in so le izraz slučajnih pogojev razvoja. Seveda so podvržene tudi na novo nastale mutacije zunanjim vplivom in poznamo tudi pri njih različne modifikacije. Mutacije so nekaj bistveno novega in izredno povečujejo pestrost žive narave. So pa zanimive predvsem radi tega, ker so prva stopnja pri postanku novih živalskih in rastlinskih vrst. «te Razen o mutacijah, ki smo jih ravnokar na kratko omenili, smo govorili do-sedai le o dednosti čistih linij, za katere smo rekli, da jih moremio vzgojiti zelo težko, in še to le v določenih primerih, n. pr. pri nekaterih bitjih, kjer je možna sa-mooplodnja. V naravi so pa le redki primeri, kjer bi se spolno družilo in rodilo potomstvo dvoje bitij iste čiste linije, z enako idioplazmo. Ker vsebuje vsaka živalska ali rastlinska vrsta vse polno čistih linij, ki se med seboj: več ali manj razlikujejo in ki se z lahkoto spo'no družijo ali križajo in ki dobe po križanju rodovitno potomstvo, so skoraj vsa živa bitja križanci ali bastardi, potomci staršev, ki so se med seboj* dedno in ne le slučajno razlikovali v eni ali v več lastnostih. Zanimalo nas bo sedaj vprašanje, kakšni so zakoni podedovani prf križancih ali bastardih. Vse do početka tega stoletja je vladala v tem vprašanju silna zmeda. Tisočere izkušnje gojiteljev živali in rastlin in neštevilni poizkusi niso mogli niti malo osvetliti izredno zamotanih pojavov prenosa lastnosti od staršev na potomce. Šele duhovita raziskavanja avguštinskega patra Gregorja Mendla, ki je deloval v Brnu in ki je objavil svoje uspehe 1. 1865, so nam omogočila razumevaire do takrat skrivnostnih pojavov pri križanju živalskih oziroma rastlinskih pasem in zvrsti. Mendlovi poizkusi so obstojali v križanju sedmih različnih parov grahovih rastlin, ki so se ločile med seboj le v eni ali nekolikih lastnostih. V prostranem samostanskem vrtu se je ukvarjal Mendel tudi s križanjem čebel, vendar nam' uspehi teh križanj niso znani. Sicer pa tudi njegovi poizkusi z grahomt niso vzbudili posebne pozornosti in so bili kmalu čisto pozabljeni, dokler jih niso h 1900 zopet na novo odkrili in spoznali, da so zakoni, ki jih je odkril Mendel, temelj za nadalj-no spoznavanje podedovanja živalskih in rastlinskih križancev. Od vseh dotedanjih raziskovalcev se je razlikoval Mendel v tem, in to mu je ravno omogočilo uspeh, da je zasnoval svoje poizkuse čim enostavnejše, in sicer z rastlinami, ki so se med seboj le malo razlikovale. Bistva njegovih zakonov ne bomo spoznavali na grahu, temveč na sledečih treh primerih. I. Po vrtovih goje večkrat rastlino, nazivano večernico, ki ima mednarodno znanstveno ime Mirabilis jalapa. Kot pri večini drugih kulturnih rastlin, poznamo tudi tu več dedno različnih zvrsti. Vze- mimo dve taki zvrsti, ki se ločita med seboj samo po barvi cveta, ki sta pa sicer, kolikor to dopuščajo zunanji pogoji, pod katerimi so doraščali poedinci, zelo slični. Ena stvarja na vrtu rdeče, druga belo barvane cvete. Če križamo med seboj rdeče cvetoče rastline, dobimo potomce s samimi rdečimi cveti, če pa križamo med seboj belo cvetoče rastline, bodo imeli vsi njihovi potomci bele cvete. Kaj pa, če križamo rdeče cvetočo rastlino z rastlino, ki ima bele cvete? To izvršimo tako, da potrgamo v rdečih cvetih še nedorasle prašnike, da zavarujemo cvete pred žuželkami in da prenesemo, Mirabilis Jalapa alba+ rosea rosea Slika 8. Križanje dveh čistih linij večernice, ki se razlikujeta le v eni lastnosti. 1. Gen. = 1. rod križancev, 11. Gen. = 2. rod križancev, obstoječ iz treh skupin različnih rastlin v razmerju V*, 2U, V«. ko cveti dozore, pelod z belih cvetov na brazde rdečih cvetov. Ravno tako bi lahko prenesli pelod z rdečih cvetov na brazde belih cvetov. Seme, ki se po oplodnji razvije, posejemo. Kot gotovo vsakdo pričakuje, ne cveto rastline, ki iz-rastejo sedaj, niti belo niti rdeče, temveč se pokoravajo očetovskim- in materinim vplivom in cveto bledordeče ali rožnato, če križamo med seboj »rožnate« pripadnike prvega rodu križancev ali prve generacije bastardov, bi marsikdo mislil,, da bodo cveteli vsi njihovi potomci rožnato. V resnici pa dobimo v drugem rodu križancev V« belo cvetočih, 'A rožnato cvetočih in Vi rdeče cvetočih rastlin. Torej samo polovica potomcev je enaka staršem, Vi je enaka staremu očetu. Vi pa stari materi. Slika 8. nam nazorno pred- očuje rod staršev, 1. in 2. rod križancev. Če križamo med sebo.j rdeče rastline iz 2. rodu križancev, bodo imeli njihovi potomci rdeče cvete, če križamo med seboj bele rastline tega rodu, bodo cveti vseh njihovih potomcev beli, če pa križamo med seboj rožnate rastline 2. rodu križancev, bomo dobili zopet ‘A rdečih, 'A rožnatih in ‘A belih potomcev. Tudi v poznejših rodovih ostanejo potomci belih rastlin vedno beli, rdečih vedno rdeči, rožnate pa imajo vedno potomstvo sestavljeno iz ‘A belih, 'A rožnatih, ‘A rdeče cvetočih rastlin. 2e Mendel je pravilno raztolmačil tc pojave. Začnimo z rodom staršev. Rastlina iz rodu s stalno rdečimi cveti, ki smo jo izbrali križancem za očeta, je nastala potom križanja dveh rdečih rastlin. Rdeči oče je dobil od obeh svojih staršev zmožnost stvarjanja rdečega barvila. Če označimo to zmožnost z A, potem bi bil znak za rdečega očeta AA. Belo cvetoča rastlina, ki smo ;o izbrali križancem za mater, je podedovala od obeh svojih staršev zmožnost stvarjanja belega barvila (oziroma točneje nezmožnost stvarjanja rdečega barvila), če označimo to zmožnost z a, bi bil znak za bistvo matere aa. Vsa pelodna zrna rdeče cvetočega očeta prenašajo na potomce zmožnost stvarja-nja rdečega barvila, imajo torej po našem načinu označbe znak A, vse jajčne Staniče matere pa prenašajo na potomce zmožnost stvarjanja belega barvila, imajo torej znak a. Bela jajčna Staniča, ki jo oplodi rdeče pelodno zrno, in bastard, ki se razvije iz nje, bo imel znak Aa in bo cvetel rožnato. Mendel že je globokoumno spoznal in vsa poznejša raziskavanja so dokazala, da stvarjajo bastardi 1. rodu v tem slučaju dve vrsti spolnih stanic: polovico jajčec in pelodnih zrn, ki prenašajo na potomce zmožnost stvarjanja rdečega barvila, v znaku A, in polovico jajčec in pelodnih zrn, ki prenašajo na potomce zmožnost stvarjanja belega barvila, v znaku a. Spolne Staniče bastardov prenašajo na potomstvo ali lastnost očeta ali lastnost matere, ne pa obeh, so torej ali »čisto bele« ali »čisto rdeče«, seveda le po zmožnosti, ki jo prenašajo in ne mogoče po svoji lastni barvi. Če križamo med seboj] križance 1. rodu, ali pa če izvršimo na njih samooplodnjo, je samo od slučaja odvisno, kakšne spolne stanice se bodo združile. Možne so sledeče štiri združitve: 1. Rdeče pelodno zrno se združi z rdečo jajčno stanico, AXA in nastane rastlina AA, ki cvete rdeče. 2. Rdeče pelodno zrno se združi z belo jajčno stanico, AXa in nastane rastlina Aa, ki cvete rožnato. 3. Belo pelodno zrno se združi z rdečo jajčno stanico, aXA in nastane rastlina aA, ki je enaka rastlini Aa iz slučaja 2. 4. Belo pelodno zrno se združi ž belo jajčno stanico aXa in nastane rastlina aa, ki cvete belo. Ker je »rdečih« jajčec ravno toliko kot »belih« in »rdečih« pelodnih zrn ravno toliko kot »belih«, je vsaka gori navedenih možnosti enako verjetna. Pri večjem številu oplodenj nastane radi tega približno 'A rdečih, ‘A + *A — A rožnatih in 'A belih rastlin. Čim večje število križancev dobimo v 2. rodu, temi bolj se približujejo števila teh treh posameznih vrst izračunanemu razmerju ‘A : A : 'A ali kar je isto 1:2:1. Iz zgoraj navedenih štirih možnosti vidimo, da stvarja bastard AA samo eno vrsto spolnih stanic. Če križamo take ba-starde med seboj ali če izvršimo- na njih samooplodnjo, bodo imeli vsi potomci znak AA in bodo cveteli rdeče. Podobno velja o bastardu aa iz 4. možnosti. Ba-starda Aa in aA iz možnosti 2. in 3. sta pa enaka bastardom 1. generacije in stvarjata dve vrsti spolnih stanic, vsled česar je zopet možnih četvero gori navedenih združitev, kar ima za posledico neenako potomstvo v razmerju ’A belih . A rožnatih : 'A rdečih. Mendel je dokazal pravilnost svojega naziranja s tem, da je že v naprej pravilno napovedal rezultat križan:u bastar-da 1. rodu z očetom ali z materjo. Poglejmo, kaj moramo- pričakovati, če križamo bastarda 1. rodu, ki cvete rožno, s pelodom rastline rdečega rodu, kateri je pripadal oče! Rastline rdečega rodu stvarjajo samo eno vrsto peloda, ki ima znak A, rožno cvetoči bastard pa dve vrsti jajčec: A in a. Možni sta torej sledeči združitvi: 1. Rdeče pelodno zrno se združi z rdečo jajčno stanico, AXA in nastane rastlina AA, ki cvete rdeče. Rastlina je enaka očetu. Po samooplodnji ali medsebojnem križanju bodo nastale vedno le rdeče rastline. 2. Rdeče pelodno zrno se združi z belo jajčno stanico, AXa, nastane rastlina Aa, ki cvete rožnato in ki je enaka bastardu iz prvega rodu križancev. Rastlina stvarja dve vrsti spolnih stanic, potomr stvo je razdeljeno v tri različne skupine v razmerju ’A : 'A : 'A. Ker je samo od slučaja odvisno, katera združitev se bo res izvršila, moramo pričakovati pri večjem številu potomstva polovico rdeče in polovico rožnato cvetočih poedineev. Poizkusi so v polni men potrdili napovedane Rezultate. II. Križanja pa niso vedno tako enostavna, kot pri večernici. Če si n. pr. vzgo:imo čistoplemenske črne in- čistople-menske bele miši in jih med seboj križamo, bi pričakovali, da bodo križanci prvega rodu sivi. V resnici pa dobimo same črne miške. Če križamo te miške, ko dorastejo, med seboj, dobimo drugi rod križancev, v katerem je % samih črnih in 'A belih mišk. Da imajo črne miši črne potomce, se nam zdi razumljivo; pač je vsakdo presenečen, da imajo črni starši kar ‘A belih potomcev. Če križamo med seboj črne bastarde 2. rodu, spoznamo izopet nekaj zanimivega. Kljub temu, da so navidezno med seboj vsi enaki, se temeljito razlikujejo po svojem potomstvu. 113 črnih križancev ima namreč vedno same črne potomce, 2/s črnih bastardov pa imata pri nadaljnjem medsebojnem1 križanju potomstvo, ki obstoji iz % črnih in ‘A belih mišk. Bele miške drugega in vseh naslednjih rodov križancev imajo pri medsebojnem križanju vedno same bele potomce in po ničemur ne moremo ugotoviti, da so bili njihovi dedje črni. Poglejmo si sedaj, kako si razlagamo po Mendlu te pojave. Omenjeno križanje miši se razlikuje od križanja večernic le v tem, da prevladuje črna barva miši nad belo tako, da se ob prisotnosti črnega barvila na zunaj sploh ne more spoznati niti trohica belega barvila. Miš, ki je podedovala od očeta sposobnost stvarjanja črnega barvila, od matere pa sposobnost stvarjanja belega barvila, se na zunaj niti malo ne razlikuje od miši, ki je dobila od očeta in od matere sposobnost stvarjanja črnega barvila. Označimo si zopet zmožnost stvar-jan:,a črnega barvila z A, zmožnost stvarjanja belega barvila (oziroma nezmožnost stvarjanja črnega barvila) z a. Črni oče ima znak AA, bela mati znak aa, bastard, ki je nastala potom združitve očetovske stanice A in materinske stanice a, pa ima znak Aa in je navidezno črn, ker prevladuje črna barva nad belo. Kot vemo že od križancev večernice, tvori navidezno črni bastard Aa dve vrsti spolnih, stanic, ki prenašata na potomce ali zmožnost A ali pa zmožnost a. Če križamo bastarde prvega rodu, so možne kot pri večernici, sledeče štiri združitve: 1. Semenska stanica AX'ajčna Staniča A, nastanejo živali z znakom AA, ki so črne, ki tvorijo, ko dozorijo, le eno vrsto spolnih stanic in ki imajo radi tega pri medsebojnem križanju le črne potomce. 2. Semenska stanica AXjajčna stanica a, nastanejo živali z 'znakom Aa, ki so radi prevladovanja črne barve nad belo črne in ne sive, kot bi prvotno pričakovali. 3. Semenska stanica aXjajena stanica A, nastanejo živali z znakomi aA, ki so enake živalim iz prejšnjega slučaja. 4. Semenska stanica aXjajčna stanica a, nastanejo živali z znakom aa, ki so bele in ki imajo pri medsebojnem križanju vedno samo bele potomce. Če ne bi prevladovala črna barva nad belo, bi morali dobiti v drugem rodu križancev V« črnih, 2U sivih in ’A belih živali. Ker pa sta navidezno črni tudi oni 2U križancev, ki bi morali biti v resnici sivi, je sestavljen drugi rod križancev iz % črnih in 'A belih živali. Od črnili miši pa bo imela črno potomstvo le ona tretjina živali, ki ima znak AA, ki je v resnici jn ne samo navidezno črna. Črne miši z znakom Aa in teh je 2/3 vseh črnih križancev drugega rodu, stvarjajo dve vrsti spolnih stanic, vsled česar bo njihovo potomstvo zopet sestavljeno iz % črnih in 'A belih živali, ker je, če jih križamo mea seboj, zopet možnih vseh četvero ravnokar omenjenih združitev spolnih stanic. Iz tega primera razvidimo, da nas zunanji videz poedinca lahko dostikrat vara. Na razvitem poedincu opazimo lahko le tiste lastnosti, ki prevladujejo. In še tu je mera razvitosti posamezne lastnosti močno odvisna od zunanjih pogojev razvoja, kot smo to spoznavali na modifikacijah. Razen prevladujočih lastnosti pa ima lahko poedinec vse polno več ari manj prikritih, skritih ali udušenih zmožnosti, ki s,e na njem niso mogle razviti, od katerih nima on sam čisto nič in za katere sam ne ve. Vse bogastvo in vsa revščina, s katero je obdarovala narava poedinca, je zanj dostikrat le mrtev kapital, ki pa mora prej ali pozneje zago-spodovati nad njegovimi bližnjimi ali oddaljenejšimi potomci. In šele po natančnem proučevanju potomcev spoznamo, kaj vse je tičalo očito ali prikrito v starših. 111. Oglejmo si sedaj, kakšen je način podedovanja, če se razlikujejo starši med seboj v dveh lastnostih! V ta namen križajmo med seboj dva morska prašička dveh različnih pasem. Samec nai bo črn, gladkodlakav, samica pa na:i bo bela in kuštrava. Črna barva prevladuje tudi v tem slučaju nad belo, kuštravost pa, kot spoznamo iz poizkusov, nad gladkodlaka-vostjo. Če označimo znake, ki prevladuje'©, z velikimi črkami, one, ki ne prevladujejo, pa z malimi črkami, potem nam pomeni A zmožnost stvarjan:a črnega barvila, a zmožnost stvarjanja belega barvila (oz. nezmožnost stvarjanja črnega barvila), B zmožnost stvarjanja kuštrave dlake, b zmožnost stvarjan'a gladke dlake (oz. nezmožnost stvarjanja kuštrave dlake). Samec, ki ga izberemo križancem za očeta, ima znak AAbb, ker je podedoval enake zmožnosti od očeta in od matere, bela, kuštrava samica pa ima znaK aaBB. Vse semenske stanice samca sd med seboj enake in prenašajo na potomce zmožnost stvarjanja črnega barvila in gladke dlake, ima:o torej znak Ab. Podobno imajo vse jajčne stanice samice znak aB. Križanci prvega rodu bodo imeli znak AaBb in bodo radi prevladovanja posameznih lastnosti po barvi enaki očetu, po obliki dlake pa materi. Kot že vemo, prenašajo spolne stanice bastarda na potomce ali sposobnost stvarjanja določene očetove lastnosti ali sposobnost stvar-jan'a določene materine lasmosti. V našem slučaju prenašajo spolne stanice na potomce zmožnost tvorbe črnega barvila ali zmožnost tvorbe belega barvila, zmož' nost tvorbe gladke ali zmožnost tvorbb bastardov in na njihove potomce. Kot je ugotovil že Mendel, stvara tak bastard razen spolnih stanic z znakom Ab in ab še spolne stanice z znakom AB in ab, ki prenašajo na potomce po eno lastnost njihovega očeta in matere. Vsega nastane četvero skupin različnih spolnih stanic v natančno enako velikem številu, če križamo med seboj bastarde prvega rodu, je čisto od slučaja odvisno, kakšne spolne Sliku 9. Križanje dveh pasem morskega prašička, ki se razlikujeta v dveh lastnostih. Pi — starši, pod njima 1. rod križancev, Fs = 2. rod križancev, obstoječ iz štirih vrst na zunaj različnih živali v razmerju 9/ie, 3/ie, 3/ie, Vi«. kuštrave dlake. Nikakor pa ni zmožnost tvorbe črnega barvila na kak način zvezana ali združena z zmožnostjo tvorbe gladke dlake ali pa zmožnost tvorbe belega barvila v kakšni zvezi z zmožnostjo tvorbe kuštrave dlake. Bastard ne tvori samo spolnih stanic znaka Ab in aB, koi sta jih tvorila njegov oče oziroma mati. Barva in oblika dlake sta dve lastnosti staršev, ki sta med seboj čisto neodvisni, ki preha:ata v svojih osnovah čisto neodvisno druga od druge v spolne stanice stanice se bodo družile. Vsega skupa' je možnih 16 različnih združitev. V sledeči razpredelnici so navedene v prvi vodoravni vrsti 4 različne semenske stanice, katerih vsaka se lahko združi z eno izmed štirih različnih jajčnih stanic, navedenih v prvi navpični vrsti. V šestnajstih ostalih poljih razpredelnice je navedenih vseh 16 možnih združitev spolnih stanic bastarda prvega rodu. Slika 9 nam nazorno predočuje rod staršev, 1. in 2. rod križancev. ¥ Spolne 1 stanlce 1 AB Ab aB ab AB [ AABB AABb AaBB AaAb Ab AABb AAbb AaBb Aabb j aB j AaBB AaBb aaBB aaBb ab | AaBb Aabb aaBb aabb Ker prevladuje črna barva nad belo in kuštravost nad gladkodlakavostjo, so resnično črni oni križanci, ki imajo znak AA, resnično kuštravi pa oni križanci, ki imajo znak BB. Navidezno črni so oni po-edinci, ki imajo znak Aa, navidezno kuštravi oni, ki imajo znak Bb. Beli so samo oni bastardi, ki imajo znak aa, gladko-dlakavi samo oni, ki imajo znak bb. V razpredelnici najdemo 9 poedincev, ki so črni in kuštravi, torej enaki svojim staršem', 3 poedince, ki so črni in gladkodla-kavi, torej enaki svojemu staremu očetu, 3 poedince, ki so beli in kuštravi, tore] enaki svoji stari materi, in enega križanca, ki je bel in gladkodlakav, ki ni podoben niti staršem niti starim staršem, temveč, ki ima barvo svoje stare matere, obliko dlake pa po svojem, starem očetu. Ker nastajajo vse 4 vrste spolnih stanic v enakem številu in ker je le od slučaja ^odvisno, katere vrste stanic se združijo, je vsaka izmed 16 možnih združitev enako verjetna. Ce je drugi rod križancev dovolj številen, ga bomo lahko razdelili, kot nam to lepo pokaže slika 9, v ®/ie črnih, kuštravih, 3/io črnih, gladkodlakavih, 3/ia belih, kuštravih in Via belih, gladkodlakavih poedincev. Čim številnejši je rod, tembolj se približujejo števila pripadnikov posameznih • štirih skupin izračunanim številom. Mendel je križal dve zvrsti graha, od katerih je imela ena rumenkasto in gladko, druga pa zelenkasto in zgrbančeno seme. Po oplodnji so nastala sama rumenkasta in gladka semena. Rumenkasta barva semena prevladuje torej nad zeleno, gladkost nad zgrbanče-nostjo. (Ta slučaj se razlikuje od križanja morskih prašičkov v tem, da prevladujeta obe lastnosti enega starša nad obema last-nostima drugega starša.) Ko je posadil tako dobljena semena, so zrasle rastline, ki jih je medsebojno oprašil, in dobil je 556 semen. Po razpredelnici, ki je podobna razpredelnici križancev naših morskih prašičkov, je zračunal Mendel, da mora pričakovati 9/i«, t. j. 312-75 rumenih, gladkih semen. V resnici jih je naštel 315. podobno je zračunal, da mora nastati 3/is rumenih, zgrbančenih semen, t. j. 104-25, naštel jih je 101, dalje s/ie t. j. 104-25 zelenih, gladkih semen, naštel jih je 108 in končno 'In t. j. 34-75 zelenih, hrapavih zrn, katerih je dobil v resnici 32. Vidimo torej, da se števila, ki jih je dobil pri po- izkusih, skoraj točno ujemajo s števili, ki jih je izračunal na podlagi naziranja o štirih različnih vrstah spolnih stanic ba-stardov prvega rodu. Povrnimo se zopet k naši razpredelnici! Če bi se razlikovala prvotna dva morska prašička le po barvi, bi pričakovali, ker prevladuje črna barva nad belo, v drugem rodu križancev kot pri miših 3/4 črnih in Vi belih morskih prašičkov. Razpredelnica in slika nam pokažeta, da je od 16 potomcev 12, t. j-. % črnih in 4, t. j. ‘A belih. Nadalje vemo od poizkusov z^ mišmi, da mora biti med dvanajstimi črnimi morskimi prašički 2/s, t. j. 8 takih, ki so le navidezno črni, radi prevladovala črne barve nad belo, in samo ‘/s, t. j. četvero takih, ki so resnično črni. Navidezno črni morski prašički bodo imeli pri medsebojnem križanju lk belih potomcev, resnično črni morski prašički pa bodo imeli pri medsebojnem križanju vedno le črno potomstvo. Na sliki in v naravi ne moremo spoznati, kateri križanec drugega rodu bo imel samo črno in kateri deloma črno, deloma belo potomstvo/ Pač pa spoznamo to iz naše razpredelnice po znakih AA in Aa in bi spoznali na vsakem črnem morskem prašičku, če bi mogli z našimi okornimi pripomočki prodreti v vse tajnosti idioplazme, kjer mora odgovarjati našemu znaku AA neko snovno ali kakršnokoli stanje, ki je drugačno od sta-n:a označenega z Aa. Ker smo pa še zelo, zelo daleč od spoznanja, kako so zasi- drane različne zmožnosti v idioplazml, sklepamo lahko na idioplazmo staršev, če ne poznamo v vsehi podrobnostih njihovega rodovnika, le po kakovosti njihovih potomcev. Iz razmotrivanj o podedovanju črne barve morskih prašičkov spoznamo, da se prenaša ta lastnost z roda v rod brez vsake zveze ali odvisnosti od oblike dlake, ravno tako kot da bi se ločili prvotni pasmi, ki smo ju križali, le po barvi in ne tudi po obliki dlake. Ista razmotrl- vanja podvzamemo lahko tudi z obliko dlake morskih prašičkov. Na isti način MODNA TRGOVINA ANTON PAŠ MARIBOR, SLOVENSKA ULICA 4 Potrebščine za krojače ln šivilje, čipke, vezenina, gumbi, modni naäivl, svileni trakovi, svila za Šivanje, D. M. C. artikelni za vezenje, šlfon ter vsa druga drobnarija. Nogavice, rokavice, srajce, kravate, jopice, vso damsko, moško ln otroško peiilo, volnene veste Itd. itd. STROGO SOLIDNE C E N El kot smo to storili pri barvi, si lahko vsak čitatelj razbere in seštete vse resnično (BB) in le navidezno kuštrave (Bb) ter vse gladkodlakave poedince. Tudi pri obliki dlake spoznamo, da se prenaša iz roda v rod tako, kot da bi se ločili prvotni pasmi med seboi le po obliki in ne tudi po barvi dlake. Podobna dejstva so dovedla še Mendla do spoznanja, da prehajajo tudi osnove za različne lastnosti čisto neodvisno druga od druge na spolne stanice bastardov. Iz razpredelnice pa spoznamo še nekaj. Ce gremo iz levega gornjega kota razpredelnice k desnemu spodn'emu, prekoračimo pri tem 4 polja, v katerih so navedene kombinacije AABB, AAbb, aaBB in aabb. Edino te 4 vrste poedincev vsega drugega rodu so dobile od očeta in od matere enake osnove za stvarjanje barvila in za obliko dlake in vsaka teh štirih skupin tvori le eno samo vrsto spolnih stanic. Če križamo v vsaki skupini poedince med seboj, bodo njihovi potomci dedni in ne le navidezno enaki staršem. Poedinci z znakom AABB so resnično črni in kuštravi in bodo imeli pri medse-boTiem križanju ravno takšne potomce; poedinci z znakom aabb, bodo imeli pri medsebojnem križanju vedno bele in gladkodlakave potomce. Črnih kuštravih in belih gladkodlakavih morskih prašičkov pred drugim rodom križancev sploh ni bilo. Od drugega rodu dalje pa lahko gojimo dve novi čistokrvni, to se pravi po barvi in obliki dlake dedno stalni pasmi. Iz tega spoznamo, da ne nastajajo dedno nove oblike samo pri mutacijah, temveč tudi pri križanju različnih pasem in zvrsti, bodisi v prosti naravi ali pa v poizkusih. Teh izsledkov se že dolgo v polili meri poslužu:ejo gojitelji rastlin in živali. Ce bo naše spoznanje dovolj napredovalo, bo bodoči gojitelj lahko po naročilu vzgojil žival ali rastlino, ki bo združevala v sebi najbolj zaželene ali pa najkoristnejše lastnosti vseh mogočih pasem in zvrsti dotične živalske ali rastlinske vrste. * Ce križamo med seboj dva poedinca, ki se razlikujeta v treh ali več lastnostih, je način podedc-Vanja v bistvu tak kot v doseda:. omenjenih treh slučajih. Zapoin niti si moramo, da prenašajo spolne stanice bastarda na potomce ali samo določeno lastnost očeta (n. pr. zmožnost stvarjanja barvila) ali samo določeno lastnost matere, nikdar pa obeh hkrati; da so posamezne lastnosti bastarda v splošnem neodvisne med seboj in da prehajajo njihove zasnove neodvisno druga od druge v spolne stanice bastarda; da lastnosti očeta lahko navidezno več ali manj ali pa skora: čisto prevladujejo nad lastnostmi matere in obratno; in slednjič, da drugi rod kri- žancev ni več enoten in da se pojavijo \ njem skupine različnih poedincev, ki sc ali enaki staršem ali starim staršem, ali pa, ki združujejo v sebi deloma lastnosti starega očeta, deloma stare matere. Ct, križamo n. pr. dva poedinca z znakoma AAbbCC in aaBBcc (velike črke označujejo lastnost, ki prevladuje), ki se razlikujeta med seboj v treh lastnostih, dobimo bastarde z znakom AaBbCc. Ti ba-stardi tvorijo 8 vrst spolnih stanic z znaki ABC, ABc, AbC, Abc, aBC, aBc, abC in abc. Pri medsebojnem križanju takih bastardov je možnih 64 različnih združitev spolnih stanic in, če uvažu:emo prevladovanje posameznih lastnosti enega starša nad lastnostmi drugega, 8 na zunaj različnih vrst križancev. Ce si narišemo podobno kot v prejšnjem slučaju razpredelnico, spoznamo, da vsebujejo posamezne od osmih na zunaj različnih skupin “llu< 9 64’ 9/e4> 9/64' 3 64» 3/64> 3/64 in V64 vseh križancev drugega rodu. Med vsemi štiriinšestdesetimi1 skupinami križancev bo samo 8 skupin, ki bodo imele od očeta in od matere enake lastnosti in ki bodo imele dedno sebi enako potomstvo. Med temi osmimi skupinami bo 6 novih stalnih pasem, ki bodo imele deloma lastnosti starega očeta deloma stare matere. Ostalih 56 skupin bo imelo zelo pestro potomstvo. Cim bolj narašča število razlik med starši, tem nepreglednejši in zamotanejši postajajo pojavi križanja. Ce križamo dva poedinca. ki se razliku'eta v desetih lastnostih, dobimo, kot spoznamo iz podobnih razmotrivanj, križance, ki tvorijo 1024 različnih skupin spolnih stanic. Pri križanju takih bastardov je možnih že 1024 X 1024 = 1048576 različnih združitev spolnih stanic, 1024 na zunaj različnih skupin bastardov in 1022 dedno stalnih novih pasem ali zvrsti. Šele med stotisoči in milijoni potomcev takega para bastardov bi našli 2 poedinca, ki bi bila med seboj dedno enaka. In še v tem slučaju bi skora-gotovo ne bila tudi na zunaj enaka, ker bi skoraj gotovo izraščala pod različnimi zunanjimi vplivi in bi predstavljala dva različka iste čiste linije. Ce pomislimo, da se razlikujejo bitja, ki se razmnožujejo spolno, navadno v zelo mnogih lastnostih, spoznamo lahko, da morajo biti posamezne živalske in rastlinske vrste zelo pestre in da temel:i pestrost posameznih vrst v glavnem na pojavih križanja bastardov. Po vsem tern je skoraj izključeno, da bi kdaj zasledili v naravi dva čisto enaka poedinca pri vrstah, ki se razmnožujejo spolno. « Zanimivo ;e, da spoznamo lahko način podedovanja samo za one lastnosti, oziroma samo za osnove onih lastnosti, v katerih se razlikujejo starši. Dosedanja raziskavanja natri nudijo samo za ueku- tere živalske in rastlinske vrste vpogled v njihovo idioplazmo, kjer morajo tičati osnove dednih razlik staršev. Tako je na pr. točno ugotovljeno, da temelje najočit-nejše in najčešče razlike raznih barvnih pasem kuncev na dvanajstih osnovah, ki tiče nekje v idioplazmi. Najbolj je dose-daj raziskana neka sadna muha, z znanstvenim imenom Drosophila ampelophila, kjer poznamo že približno 100 različnih dednih osnov, ki prenašajo na potomstvo zmožnost stvarjama te ali one lastnosti. Kako pa se podedujejo iz roda v rod vse one lastnosti, ki so skupne n. pr. kuncem vseh pasem ali pa celo vsem glodalcem, tega iz poizkusov ne zvemo. Tudi niso vsi slučaji tako enostavni, kot dosedaj omenjeni. Pri vsaki živalski in rastlinski vrsti, s katero so delali obsežnejše poizkuse, spoznavamo, da vladam v načinu podedovanja še druge zakonitosti, ki so dostikrat v nasprotju z vsemi, kar smo spoznali dosedaj. Mnogo takih nasprotij je le navideznih in jih je znanost zadovoljivo razjasnila. Mnogo pa je še vprašanj, ki zahtevajo, preden bodo razvozlana, mnogo dolgoletnega težkega dela in sodelovanja v$eh panog prirodoslovja. Vemo pa, da nam nudijo že dosedanja odkritja nauka o dednosti čisto nov vpoglea v snovanje žive narave, da raz:asnjujejo in nam kažejo v pravi luči premnoge dolgoletne zmede in spore in da nam odpirajo nešteto novih možnosti v živinoreji, rastlinogojstvu, zdravstvu in — spoznavanju človeka. Skoraj odveč se mi zdi poudarjati, da vel'ajo vse zakonitosti, ki smo jih spoznali, v polni meri tudi za človeka. Tudi v tem slučaju se je izkazala »krona stvarstva« samo kot kapljica v veletoku življenja, ki hrumi na naši Zemlji že milijone in milijone let in čigar sili se mora brez-iz emno pokoravati sleherno živo bitje — rastlina, žival in človek. Ze pri rastlinah in živalih naletimo pri proučavanju dednosti na vse polno težav in marsikateri tako preprosti izsledek je zahteval leta ir. leta trajajoče delo cele množice raziskovalcev. Kako težavno je šele proučevanje dednosti pri človeku, kjer ne moremo tako kot pri rastlinah in živalih vršiti poizkusov po svoji mili volti! Tu smo nave zani izključno na statistične podatke različnih uradov, bolnic in drugih ustanov in na temeljito proučavanje rodovnikov posameznih družin. Vsa dosedanja raziskavama so pokazala, da je tudi človeški rod izredno pestra mešanica najrazličnejših plemen, da veljajo tudi zani vse zakonitosti, ki smo jih spoznavali pri modifikacijah in križanju bastardov in da nasta-jao tudi tu nove mutacije. Predvsem mc-ramo tu povdariti, da sta pojma pleme ah rasa in narod nekaj popolnoma različnega in da sta čisto neodvisna drug od druge- ga. Pleme ali rasa je izključno naravosloven pojem. Pripadniki iste rase so si več ali manj podobni v določenih telesnih iti duševnih posebnostih. Pojem narod pa določata predvsem, jezik in kultura določene skupine ljudi. Različni narodi ali deli različnih narodov pripadajo lahko isti rast, n. pr. Črnogorci in severni Albanci, isti narod je pa lahko sestavljen iz najrazličnejših ras ali rasnih mešanic. Gotovo ni danes naroda v Evropi, ki bi mogel trditi, da je rasno enoten in ki bi mogel v podčrtavanju kakih genialnih rasnih posebnosti pripisovati sebi kako posebno »rasno« poslanstvo. Pač pa moramo biti pri pro-učavanju človeka z vidika nauka o dednosti izredno previdni in moramo vedno najprej ugotoviti, ali je posamezna lastnost človeka nededna modifikacija, ki je značilna le za dotično osebo radi slučajnih pogojev razvoja in ki se kot taka ne prenaša na potomce, ali pa dedna posebnost, ki se prenaša iz roda v rod. Za družbo so predvsem važne bolezenske in man’.vredne posebnosti človeka, če so take posebnosti le modifikacije, jih bo možno odprayiti z zboljšanjem ali primerno izpremembn zunanjih razmer, v katerih doraščajo potomci, s primerno vzgojo, prehrano in podobnim. Če je pa taka posebnost dedna, :e ne odpravi prav nobeno negovanje obremenjene osebe. Če prevladuje taka posebnost nad normalnimi lastnostmi človeka, ;e obremenjene osebe lahko spoznati VSAK KUPEC, kateri kupuie svoje potrebe v naši trgovini, je vedno zadovoljen s kupljeno robo. ker mi imamo na razpolago samo najboljše svetovne izdelke. Mnogo tisoč preraznih predmetov omogoča vsakemu izbiro. Zahtevajte naš bogato ilustrovani katalog, katerega Vam pošljemo na zahtevo zastonj Trgovska in razpošiljalna hiša KÄSTNER I ÖHLER Zagreb, llica 4. in vsi njihovi potomci bodo tudi obremenjeni. Ce pa taka posebnost ne prevladuje, ni vedno mogoče spoznati dedno obremenjenih oseb, ker so lahko same čisto zdrave in ne vedo za bolezenske osnove, ki 'ih prenašajo na del svojih potomcev. Njihovi potomci so lahko cele rodove zapored zdravi, dokler se ne srečata dva po-edinca, ki nosita v sebi prikrite bolezenske osnove in ki morata imeti Vi bolnih, 2/4 le navidezno zdravih in le 'A resnično zdravih potomcev. Bolezni, ki se podedujejo na ta način, ni mogoče iztrebiti, ker se na zunaj ne more ugotoviti, kdo je resnično in dedno zdrav. Fač pa je velika verjetnost, da bo bolan del potomstva staršev, ki izvirajo iz dveh družin, v katerih se ;e pojavila ista dedna bolezen na tem ali onem članu. Veliko verjetnost za nenadno pojavljenje dednih bolezni na določenem) delu potomstva nudijo tudi zakoni med sorodniki, ki so, čeprav sami po sebi zdravi, prav lahko na isti način dedno obremenjeni. Predaleč nas bi vodila podrobnejša razmotrivanja dednostnih razmer pri člo- veku in predočitev vsa; nekaterih rodovnikov dedno obremenjenih družin. Povda-riti moramo le, da je človek kot vsako živo bitje produkt razvoja in da ne more nikdar razviti svojih telesnih in duševnih sposobnosti pa tudi nesposobnosti preko mej, ki mu jih določa podedovana idio-plazma. Naše glavno spoznanje pa je, da moremo človeka pravilno presojati le tedaj, če ga smatramo za člen žive narave, v kateri si je izvojeval v boju za obstanek gospodujočo vlogo nad vsemi drugimi bitji. Najmogočnejše orožje, ki si ga je izoblikoval človek v svoji vekovni borb.i za obstanek, so njegove duševne sposobnosti, s. katerimi je zavojeval skoraj že vso živo in mrtvo naravo. Od človeka samega je sedaj odvisno, ali bo uporabl.-al svoje sposobnosti na tak način kot v ži- valskem boju za obstanek in ali .bo hotei iztrebljati svoj lastni rod z zemeljske po^ vršine. Mogoče pa bo sedaj, ko tudi lahko spoznava, kaj- je dobro in kaj je slabo, uporabljal vse svoje sile za dosego boljše in lepše bodočnosti vseh in s tem tudi vsakega člana človeškega rodu. v Cw/afo otcokom * Mlečni zobje otrok vršijo svojo nalogo le nekoliko let, a potem1 sami od sebe izpadajo. Vendar je tudi tem zobovomi zelo potrebna pažnja, to je, da se jih neguje. Ker, če ostanejo otroku njegovi prvi zobje v dobrem stanju vse dotedaj, dokler jih ne; odrinejo trajni, je tem drugim, trajnim zagotovljen zdrav temelj. Vsak mlečni zob, ki izpade pred časomi ali se pokvari, vpliva škodljivo na pravilen razvoj trajnega zobov;a. In po- sledice so lahko zelo težke; kajti ne samo, da bo vsled tega trpelo trajno zobovje, nego se rado dogodi, da lahko prezgodnje odpadanje mlečnega zobovja izpači čel;usti. Dostikrat povzročajo tudi otroci sami s svojimi nelepimi navadami, da se pokvari zobovje. Zato je važno, da otrok ne diha skozi usta, da ne vrta s prstom! po ustih in drugo. Nepravilno zraščeno zobovje ne samo, da ni estetično, nego je tudi za zdrav;e zelo škodljivo, ker ni sposobno, da bi hrano dovolj dobro zdrobilo in prežvečilo. A nezadostno prežvečeno hrano želodec težko prebavlja. Neposredna posledica tako pomanjkljivega zobovja so v največ slučaih bolezni želodca.'Bolnika, ki se pritožuje o bolečinah v želodcu, vpraša zdravnik najpreje, če ima zdravo zobovje. Ce se pojavi kakšna poškodba na mlečnem zobu, je treba takoj podvzeti potrebne mere, ka:ti pogosto se tista bolezen pozneje pojavlja pri trajnem zobu. Zobovje je pravi predpogoj zdravja in je dolžnost starišev, da skrbe za to, da imajo otroci zdrave zobe in to tem bolj, ker je za to potrebno le malo skrbi in malo denarja. Za obrambo nevarnosti, ki pretijo zobovju, :e predvsem potrebna nega ust. Zato je potrebno, da se otroci od zgodnje mladosti privadijo snaženju zob z zobno krtačico in s kakšnim dobrimi sredstvom za snaženje. Zato treba paziti, da se izbere dobro sredstvo za snaženje, ki ne bo škodovalo mehkemu sestavu otroških zob. Posebno se priporoča za snaženje zob zelo dobra krema Sargov Kalodont, znana že čez 40 let. Sesto:i iz fino zdrobljenih sestavin, ki ne gladijo samo zob, nego tudi temeljito snažijo ustno duplino. Posebno otroci radi rabijo Kalodont kremo, ker se zelo peni in je po nji v ustih ugoden občutek svežosti. Poleg tega pa je> v novejšem času Sargovemu Kalodontu pridejana kemična sestavina sulforicinoleata po dr. Bräunlichu, ki postopoma in sigurno odstranja zobni kamen in preprečuje, da bi se nabiral novi. Če se torej posveti že v zgodnji mladosti skrb zobovju ter se ga čisti z dobrimi sredstvi za snaženje, morajo izostati pritožbe zobobola. Uporabljajte za snaženje zob Sargov Kalodont, proizvod dolgoletne znanstvene preizkušnje, ki daje zobovju sijaj alabastra, a onemogoča vsako> nakopičenje škodljivih ostankov jedi. Človeško telo in njegovo naravno zdravljenje. »PLANINKA« čaj odstranjuje vsako napenjanje. »PLANINKA« čaj očisti telo škodljivih tvarin« »PLANINKA« čaj pomaga žolču. Prišla je zima z dežjem in snegom in je treba baš v tem času še posebno paziti na zdravje, ker je človek izpostavljen vsem mogočim nevarnostim. Kakor priroda, tako je tudi naše telo onemoglo in se težko brani bolezni. Zaradi tega mu moramo pomagati in naprav'ti telo odporno in zdravo. Moramo ga očistiti od nakopičenih in telesu škodljivih tvarin ter mu dovajati nove in oživljajoče soke. V ta namen je najboljše naravno zdravljenje z zdravilnim čajem »PLANINKA«, ki je pripravljen večinoma iz najboljših planinskih zelišč in je njegovo koristno delovanje že priznano v znanstveni medicini. / Dolgoletne skušnje nam potrjujejo, da je »PLANINKA« zdravilni čaj najboljše ljudsko zdravilo, ker izhajajo njegove sestavine iz znanstvene in deloma tudi iz ljudske medicine. »PLANINKA« zdravilni čaj je najboljši in ed-ni regulator za čiščeje in obnavljanje krvi. Kot eden najvažnejših faktorjev pri negi boln kov uničuje ta čaj bolezenske kali, filtrira kri ier povzroči, da kri lahko in pravilno cirkuUra. Zaradi teh svojih učinkov popravlja »PLANINKA« čaj ves organizem. Zdravljence od 6 do 12 tednov s »PLANINKA« zdravilnim čajem izredno učinkuje, in to brez vsakega strupa, pri naslednjih boleznih: Pri slabi želodčni prebavi in zaprtju, pri slabem in nerednem delovanju črevesja in pri napetosti telesa, pri omotici, glavobolu, nespečnosti in zgagi, pri obolenjih sečne k;sline in hemero-idih, pri slabostih in odebe’osti srca, pri obolenju jeter, pri nervozi in pri vseh živčnih boleznih. »PLANINKA« zdravilni čaj pospešuje tek ter nenavadno učinkuje tudi pri arter'o-sklerozi in pri osluzenju pljuč. Zahtevajte v lekarnah in drogerijah izrečno »PLANINKA« čaj »BAHOVEC« za Din 20.— škatlico, ki vsebuje samo tedaj pravi »PLANINKA« čaj, kadar je zaprta in plombirana ter nosi naslov lekarne: Mr. ph. L. BAHOVEC, Ljubljana Kongresni trg Ta lekarna pošija tudi s pošto, in sicer: štiri zavojčke za Din 70.— (namesto Din 80.—), 8 zavojčkov za Din 140.— (namesto Din 160.—•), 12 zavojčkov za Din 190.— (namesto Din 240.—), če se pošlje denar v naprej. Pri poštnem povzetju Din 10.— dražje. Reg. št. 1349 od 6. VII. 1932. Dovolite, da se Vam d& zastonj dober svet, zahtevajte od lekarne Bahovec v Ljubljani brezplačno »PLANINKA« knjižico, ki Vas ne stane nič, nudila pa bo Vam in Vaši obitelji nasvete in pomoč v mnogih vprašanjih. »PLANINKA« čaj urejuje prebavo. Telo sprejema »PLANINKA« čaj, ki čisti kri. »Planinka« čaj ureja prebavo. Telo sprejema »Planinka« čaj (čisti kri). »Planinka« čaj očisti telo škodljivih snovi. Planinka ca] pomaga žolču. »Planinka« čaj odpravlja napetost. MR. BAHOVEC PLANINKA ZDRAVILNI C Al Rade tiska Haraun zdravi zaapnenje arterij želodčne in črevesne bolezni ledvične bolezni ledvične kamenčke in pesek bolezni prebavil sladkorno bolezen slabo prebavo zradenskoidtovIlM vodo ki ne sme manjkati v nobenem gospodinjstvu Zn Muiie: ZOB: Odis-pasta Odis-voda (Razkraja zobni kamen) Alem-krema Alem-puder Otroško milo ZA ČIŠČENJE PERILA: LENGER-pralno milo UST: OBRAZA: POLTI: KOZE: JMerima a. d. Kruševac Pri nakupu šivalnega stroja ne pozabite, da je brezkonkurenčen šivalni stroj DURKOPP kateri šiva naprej in nazaj, veze, štika, krpa itd. — Dobavljiv je v raznih najmodernejših opremah. Cene nizke! Na zalogi samo pri LUDV. BARAGA, LJUBLJANA NEBOTIČNIK, TYRŠEVA CESTA / TELEFON ŠT. 29-80 ♦ L Pišite po brezplačen cenik in prospekt! : Sodrugi! Sodružnice! Kupujte in zahtevajte povsod kruh in pecivo iz Delfloslte peturne v Ljubljani Postojnska ul. 11, desno. Tel. 3171 Zakupnik Cvrtila Milko Priporoča se Vam SLAVIJA jugoslavenska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani za zavarovanje zoper poškodbe vsled požara, eksplozije, tatvine, toče, nesreč itd. na poslopjih, pohištvu, tvornicah, avtomo-' bilih in na lastnem lelesu in življenju. Podružnice: BEOGRAD, Prestolonaslednikov trg 42, SARAJEVO, Vojvode Stepe obala 29, ZAGREB, Zrinjski trg 15, OSIJEK, Radičeva ul. 12, NOVI SAD, Šafarikova ulica 24, SPLIT, Tartaglina ulica. / Glavni sedež LJUBLJANA, Gosposka ul. 12. Tel. 2176 in 2276 >PRODUKTA< tvornica za kis, d. z o. z. Ljubljana, Dunajska cesta Telef. 21-61 / Predal 35 nudi po najnižjih cenah in najugodnejšimi pogoji KIS Natural*kls (iz špirita), VI-nal»kls (iz vina), Natural* Estragon kis za vlaganje kumare in sočivja Tiskarna Franjo Jereb Še vedno pozabljate pri uporabi tiskovin se obrniti na reelno podjetje Jereba, ki Vam jih izdeluje lično tiskane. Ljubljana VII., CelovSka 14, tel. 35-52 Nasproti Velesejma odlikovano terpentinovo milo iz-delano na bazi čistega olivnega olja HRANI VAŠE PERILO. POSKUSITE! PREPRIČAJTE SE! 7. Hušac Ifit pri L{u(f>l[ah>i Ustanovljeno Ieta1864 najstarejša tovarna vinskega in špiritovega kisa nudi kis iz pristnega vina in špirita Knjigarna Kleinmayr & Bamberg najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih, leposlovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij. / Strokovne knjige za vse panoge za izobrazbo delavstva vedno v zalogi. Knjige, časopise in muzikalije, v zalogi se nahajajoče, preskrbi iz tu- in inozemstva v najkrajšem času Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. Tel. 31-33 I. C. MAYER, LJUBLJANA Ustanovljeno leta 1834 Maitufalcl ura [Tovarniška zaloga čevljev tvrdke Popper, Chrudim EN GROS! EN DETAIL! Priporočamo izdelke Prve mariborske delavske pekarne PODRUŽNICE: Glavni trg št. 19 Frankopanova 29 Stolna ulica št 2 Aleksandrova 19. Bmrtni hišo ,lUtlfl‘ lastnik A. Pristernik MARIBOR Aleksandrova cesla 19 N a j c e n e j š i nakup galanterijskega in drobnega blaga, igrač, čipk, vezenin itd. Pleteno blago iz lastne pletarne tudi po meri. Predtiskanje, ažuriianje in entlanje. I)cnac priUcoHvU in zadovoljni boste, ako nabavljate blago za obleke, plašče, perilo i.t.d. pri tvrdki Hovak AluMlaHa-faHtycesnl ty.15 (nasproti nunske cerkve.) Nudimo: Veliko izbiro! Dobro blago! Najceneje! TISKARNA „SLOVENIJA“ T DRUŽBA Z O. Z. LJUBLJANA, WOLFOVA ULICA 1. TEL. 27«33 Tiska: časopise, revije, knjige, brošure in vse druge tiskovine Špecijaliteta: relijefni tisk na trgovskih tiskovinah, pismih, kuvertah itd. Založba ienomiranegaBeležnega koledarja z domnevno vremensko napovedjo v posameznih mesecih SLOVENSKA NARODNA PODPORNA JEDNOTA največja slovenska gospodarska in dobrodelna zadruga v SEVERNI AMERIKI. Najboljša zavarovalnica za življenje, za bolezen, poškodbe itd. — Posluje v Zedinjenih državah, Kanadi in Mehiki — Ima približno 63.000 članov v obeh oddelkih in blizu 650 podružnic po raznih krajih Amerike. z. n.,vete in informacije Premoženje nad 4,000.000* - dolarjev. Glavni urad SNPJ., 2657-59 So. Lawndale Ave, Chicago, III KLIŠEJE E. Jeras in drus Ljubljana, Tyrseva c. 33 veležganjartia, tovarna likerjev in ruma, izdelovanje brezalkoholnih pijač nudi vse vrste domačega žganja, fine likerje po nizkih cenah, pristni malinovec, ,SU LIČAR“, želodčni zdravilni liker ▼ „ASTRA“ TOVARNA KISA E. JERAS IN DRUG izdeluje namizni jedilni in vinski kis najboljše kakovosti. Moderne in higijenične naprave! V CINK BAKER ELEKTRON MEDENINO FOTO-LITO IZVRŠUJE JUGOGRQFIKQ LJUBLJANA SV. PETRA NASIP 23 TELEF. 2195 I. MIKUŽ LJUBLJANA MESTNI TRG 15 DEŽNIKI NA MALO NA VELIKO Ustanovljeno 1839 / Telef. 22-82 KNJIGOVEZNICA PRODUKTIVNE ZADRUGE KNJIGOVEZOV IN SOR. STROK REGISTROVANA ZADRUGA Z OMEJENO ZAVEZO izvršuje vsa v knjigo-veško stroko spadajoča dela v solidni izvedbi po n a j n i žj i h cenah. Moderna knjigoveznica. Lastna črtalnica. Zahtevajte oferte. Solidne cene LJUBLJANA, IGRIŠKA 6 (POLEG DRAME) Naše milo je cenejše toda pravtako dobro! |J Ta znak jamči, da prihranite pri 1 kg mila Din 2' Zato zahtevajte cenejše Uufaetus Ucpe*di*t&/& mita • ČEMU BI SE MUČILI, če se da drugače napraviti! H' k* c v^Moveča Radion^n^tcm To ic prednost Sclnc ^ m^]one kisikovih roe-tiči njegova sknvn ^ raztopini Schichto- hurčkov, ki se lih pcno skozi tkanino, vega Radiona, požene m ln P ne da bi ji «P««- hitro, lepo in prizanesljivo, Schicbtov Radion. — Vse pere SCHICHTov RADION sam