Kako naj delavci volijo? Rekli smo v predzadnjem članku o delavski volilni praviei, da bodo zmago v peti vrsti volilcev po najvee krajih odločevali delavci in moški posli. Vprašanie torej nastane, kako bodo ti novi volilci volili? Bržčas se bodo razcepili v dve stranki, v Kristusovo in Antikristovo. Neki star in pobožen prošt na Koroškem so enkrat pred volitvami pridgali, da sta od začetka sveta do naših dnij prav za prav le d,ye stranki med človeškim rodom, božja stranka in satanova stranka. Tako je zdaj tudi med delavci, kar se bo takoj pokazalo pri bodočih volitvah iz pete vrste. Pošteni in verni hlapci ter dninarji po kmetib, ki se še Boga bojijo, bodo ubogali svoje poštene, verne gospodarje in bodo volili s krščansko stranko; rokodelski pomočniki po mestih, pa tudi mnogi rudarji in tovarniški delavci na deželi so pa v veliki meri zapeljani po krivih naukih socijalnib demokratov. Oni bodo skušali tudi kmečke delavce na svojo stran zvabiti ter bodo svoje preroke pošiljali čez hribe in doline, da bodo na shodih svoje nauke trosili. Nasproti tem se pa ludi katoličani branijo in ustanovljajo po mestih in tovarnah katoliška delavska društva. Po tovarnah in rudnikih so delavci že zdaj na ti dve stranki razcepljeni. '/, volilno pravico nastal bo vedno hujši duševni boj med krščansko in socijalistično delavsko stranko. Poslednja bo širila med slovenske delavce svojega »Delavca«, snovala socijalistična društva in napravljala shode v svojem duhu. Upati je, da tudi katoličani ne bodo mirovali, da bodo širili med ljudstvo »Gospodarja«, »Glasnik« in druge res krščanske liste, da bodo poleg katoliških delavskih društev v Mariboru, Žalcu in Vitanju ustanovili še več drugih, ter da bodo pridno delavske shode prirejevali, na katerih bodo spretni govorniki dokazovali, kako so nam večne resniee sv. vere tudi v političnih in socijalnih zadevab potrebne, in kako napačne, neizpeljive in protinaravne so nasprotno nakane in trditve socijalnih demokratov. Dolžnost krščanskih gospodarjev je, da svoje hlapee pred^ lažnivimi preroki svarijo, jim udeležbo pri protikrščanskib shodih odsvetujejo, ter jim dobro, krSčansko berilo priskrbijo. Štajarska voH 4 poslance iz nove pete vrste, na slovenski spodnji Štajar pride jeden. IineH bomo trd boj; kaiti delavci po mestib so že večjidel za demokratično, protikrščansko stranko obdelani in pri- dobljeni, vrhu tega pa bodo z njimi najbrž potegnili vsi nemškutarji in nemSki nacijonalci; kajti te vse veže skupno sovraštvo do duhovščine. Upati pa je, da bodo naši pošteni kmetovalci z malimi izjemami zvesto stali na krSčanski strani ter da bodo tudi svoje hlapce in znane dninarje pri naši zastavl obdržali, zato iinamo precej upanja, da zmaga naš kandidat, ako le v zapisnikih ne bode preveč naših volilcev izpuščenih. Zato prosimo tudi gg. duhovnike in druge rodoljube, naj kar mogoee pazijo in poskrbijo, da se bo zapisovanje volilcev pravilno in natančno vršilo. Narodnosti pri teh volilcih ni treba edino povdarjati; kajti revni človek ima več skrbi za svoj vsakdanji kruh. Socijalisti povdarjajo poleg surovega zabavljanja na duhovščino največ vsakdanje potrebe revnega ljudstva in krivice, ki se mu godijo; ako bi naša stranka to zanemarjala, utegnili bi mnogi naših priprostih delavcev vendar nazadnje misliti, da se naša stranka za blagor revnega ljudstva čisto nič ne briga. Povedati se jim mora, da imamo tudi mi resnično voljo, delavcem zboljšati njih stanje, kolikor je sploh mogoče brez krivice do drugih slanov, da se jim plače zboljšajo, kjer so preslabe, da se preskrbijo na starost in v bolezni ter da se jim delavna teža po možnosti olajša in okrajša. Pri tem nam služi v ravnilo krasna in globoko premišljena okrožnica sv. očeta o delavskem vprašanju >Rerum novarum«. Nasprotno se pa na shodih in v časnikih lahko dokažejo zmote socijalno-demokratičnih naukov. Oni hočejo vse [prekucniti in podreti, pa še sami ne vedo, kako bodo na novo zidali. Njih sanjarije, da hočejo vse Ijudi enake narediti, so protinatorne in neizpeljive, kajti iz žabe ne more nihče konja, iz zajea nihče vola narediti. Kakor živali, tako so tudi ljudje med seboj močno različni. Tudi to, da bi vsi ljudje enako dobro živeli, se ne da izpeljati; kdor je bistre glave in pridnih rok, bo hotel vedno bolje imeti, ko bebec ali trep, ki ni za nobeno rabo; šampanjsko ali pa tokajsko vino ne raste povsod, ga torej ne morejo vsi piti, — ali se bo moralo v rov izliti, da se enakopravnost Ijudij ne bo žalila? Že zdaj imajo socijalistični voditelji prav mastne plače, da se lahko v kočijah vozijo in dobro živijo; kaj bo še le potem, kedar postanejo ministri? Torej enakopravnosti že zdaj nočejo poznati, in je tudi nikdar ne bodo. Pravi pečat daje socijalistom to, da imajo skoro same Jude za voditelje, zato pa se tudi njih lisli kar cedijo od sovraštva zoper katoliško duhovščino. Katoliška cerkev je tisla skala, katero satan iz celega srca sovraži, in prl tem sovraštvu ima na svoji strani Jude in prostozidarje (framasone). Zdaj ko so brezverski liberalci po mestih močno opešali in se postarali, da ni od njih dosti več pričakovati, postavili so se Judje socijalnim demokratom na čelo, češ, mlada delavska stranka nam bo spet do knnila in do moči pomagala. Pa že ustajajo tudi krščanski delavci, ki bodo socijalne demokrate z božjo pomočjo sreeno premagali.