aktualno 5 AUDIATUR ET ALTERA PARS (a different way of looking at dubious theses) Although I promised the editor that I would not comment again, the temptation is too great. I find it difficult to accept sophistical and ideological acrobatics and other such tricks, which is why I resist all kinds of manipulations that are spread by anyone. It is only right that the readers should also read the dissenting opinion (altera pars), because only this can stimulate reflection and testing of the author's credibility. Unfortunately, for the sake of clarity and comprehensibility, I must repeat myself here and there. Not least because my interlocutor keeps repeating himself in our correspondence without any further argument. This contribution can also be seen as a supplement to the contribution by Ž. Kozinc and J. Žitnik, who in the previous issue of Sport (1–2, 2024, pp. 5–12) pointed out some of the slip-ups in the research of the field of sport. Both authors point out the weaknesses of research work, such as inaccurate presentation of facts, falsification of data, bias of authors, selective reporting, reporting of half-truths, unjustified generalisations, manipulation of readers, etc. I write about these in detail in my contribution. The only difference is that these authors focus in principle (without concrete examples) on the empirical cognitive branch, while I limit myself to the theoretical cognitive branch (monographs, debates, polemics, etc.) and point out the shortcomings with concrete examples and argued facts (with evidence). Čeprav sem uredniku obljubil, da se ne bom več oglašal, je skušnjava prevelika. Sofistične2 in ideološke3 akroba- cije ter druge podobne zvijače težko sprejemam, zato se upiram vsakovrstnim manipulacijam, ki jih kdo trosi. Prav je, da bralci preberejo tudi drugačno mnenje (altera pars), kajti le to lahko spodbuja k premisleku in presoji verodostojnosti piscev. Žal se moram zaradi pregledno- sti in razumljivosti obravnave ponekod ponavljati. Ne nazadnje tudi zato, ker se moj sogovornik v najinem do- pisovanju nenehno ponavlja brez dodatnih argumen- tov. Zdajšnji zapis je mogoče razumeti tudi kot dodatek prispevku Ž. Kozinca in J. Žitnika, ki sta v prejšnji številki Športa (1–2, 2024, str. 5–12) opozarjala na nekatere spo- drsljaje v raziskovanju športnega polja. Oba omenjena avtorja opozarjata na slabosti raziskovalnega dela, kot so nenatančno prikazovanje dejstev, ponarejanje po- datkov, pristranskost avtorjev, selektivno poročanje, sporočanje polresnic, neutemeljeno posploševanje, manipuliranje z bralci in podobno. Natančno o tem pi- šem v mojem prispevku. Razlika je le ta, da se omenjena avtorja načelno (brez konkretnih primerov) osredotoča- ta na empirično spoznavno vejo, jaz pa se omejujem na teoretično spoznavno vejo (monografije, razprave, polemike itn.) ter s konkretnimi primeri in argumentira- nimi dejstvi (z dokazi) opozarjam na pomanjkljivosti. Silvo Kristan AUDIATUR ET ALTERA PARS1 (drugačen pogled na dvomljive teze6) 6 „Ukiniti ali prenesti dejavnost? Profesor dr. Ivan Čuk v knjigi Prevarani sokoli prepričuje bralce, da je po drugi svetovni vojni ”komunizem ukinil delovanje(!) So- kola‘‘ (poudaril s klicajem S. K.). Ker sem bil v tistem času sam tako imenovani na- raščajnik sokolskega društva in član vodni- škega zbora, vem, da se v ’mojem‘ društvu po njegovem preimenovanju v fizkulturno društvo ni zgodilo nič nenavadnega. Poleg redne splošne in posebne gimnastične vadbe je društvo še naprej prirejalo dru- štvene maškarade, veselice, silvestrovanja, plesne vaje in javne telovadne nastope. Le namesto Miklavža je društvo obiskal De- dek Mraz. Pa nov uradni žig (z drugačnim imenom) in novo tablo na pročelju stavbe so pristojni naročili. Isti vodniški zbor in ista društvena uprava so ostali in delovali še naprej. Zato sem na profesorjevo ne- natančno trditev o ukinitvi delovanja Sokola ugovarjal (Šport, 2022, št. 3–4), da delovanje Sokola ni bilo ukinjeno, ampak so ista društva delovala še naprej pod drugim imenom in hkrati mnoga še vse- binsko obogatila svoje delovanje z drugimi športnimi zvrstmi. Enak razvoj dogodkov so mi nekaj let pozneje potrjevali mnogi te- čajniki, ki so se udeležili vodniškega izobra- ževanja v Gozdni šoli v Mozirju. Vem tudi, da Sokolsko društvo Mozirje po preimeno- vanju v TVD Partizan Mozirje ni spremenilo svojega delovanja. Moje stališče podpira tudi pristojna športnozgodovinska stroka, čeprav to nespretno zapiše: ”Sokolska pot v Sloveniji oziroma Jugoslaviji se je (po ukini- tvi imena Sokol, op. S. K.) zaključila, čeprav se je s starimi obrazi in vsebinami nada- ljevala pod drugimi imeni …‘‘ (Naša pot, Tomaž Pavlin, Fakulteta za šport, 2014, str. 6). Zakaj očitek o nespretnem ubesedo- vanju? Ker je izjava v navedku protislovna: nekaj, kar se nadaljuje(!) s starimi obrazi in vsebinami, namreč ni zaključeno(!). O nadaljevanju sokolske dejavnosti pod drugim imenom piše tudi Bojan Pavletič (Tržaški Sokol, 1999). Pavletič v svoji knjigi zapiše (str. 150), da so ob desetletnici usta- novitve športnega društva Bor ”predstavni- ki nekdanjih tržaških sokolov Boru simbo- lično izročili nov prapor in ga tudi formalno proglasili za nosilca in nadaljevalca tradicij v davnem letu 1869 ustanovljenega telova- dnega društva Južni Sokol, kasneje Tržaški Sokol‘‘. Torej je tudi tržaški Bor po vojni (pod drugim imenom) nadaljeval tradici- jo Sokola. Tudi TVD Partizan Narodni dom (prej Sokol) po preimenovanju ni ukinil svojega temeljnega delovanja. Zagovor- nik teze6 o ukinitvi delovanja Sokola se sklicuje na ”pozitivne ocene slovenskih zgodovinarjev‘‘(??). Uporabil je množi- no(!): slovenski zgodovinarji. Po približni (ad hoc) oceni niti en odstotek slovenskih zgodovinarjev ni javno ocenjeval knjige Prevarani Sokoli, ki širi polresnico o ukinitvi delovanja Sokola. Posploševanje ’pozitiv- nih ocen‘ enega ali dveh zgodovinarjev na celo populacijo slovenskih zgodovinarjev je metodološki spodrsljaj brez primere in hkrati manipulacija oziroma tendenciozno7 sklicevanje na neresnico. Ukinitev imena (in preimenovanje) torej ni isto kot ukinitev delovanja. Osnov- nošolcem bi to razliko logično in nazorno pojasnili takole: Če novi lastnik podjetja spremeni njegovo ime, a hkrati nadaljuje s proizvodnjo enakih izdelkov, ne moremo govoriti o ukinitvi delovanja. Učenci bi to zagotovo razumeli. Očitno je tudi dr. Čuk dojel osnovnošolsko logiko in zdaj zapiše (Šport, 2023, št. 1–2), da so ”delovanje So- kola leta 1945 PRENESLI (torej ne ukini- li!, op. S. K.) na novo organizacijo‘‘. Lahko se je strinjati s tem, da ta upravno-politični ukrep za mnoge ni bil priljubljen, toda de- lovanje Sokola ni bilo ukinjeno, ampak preneseno(!) na organizacijo z drugačnim imenom. In iz te smo dobili Miroslava Ce- rarja, Miloša Vratiča, Tineta Šrota in druge priznane telovadce, kar prepričljivo potrju- je, da je DELOVANJE POTEKALO ŠE NA- PREJ POD DRUGIM IMENOM. Če bi bilo delovanje ukinjeno, ne bi dobili Cerarja, Vratiča, Šrota in drugih. Zamegljevanje dejstev in oznanjanje polresnic v filozofiji štejejo za sofizem. Sofizem je sprevržena metoda za dokazovanje ’resnic‘, ki prav za- radi sofističnega prijema sploh niso resnice. Sploh pa zgolj opis stanja (ukinitev imena, prenos dejavnosti) brez osvetlitve in razčle- nitve vzročnega smisla in okvira ni nikakr- šno znanstveno početje. Še eno profesorjevo stališče je zaletavo, nepremišljeno. O prenosu delovanja So- kola (leta 1945) na organizacijo z drugim imenom (Fizkulturno društvo/Fizkulturna zveza) je sokolski ideolog in namestnik staroste Sokola kraljevine Jugoslavije (sta- rosta je bil mladoletni kraljevič Peter II. Ka- rađorđević) Engelbert Gangl zapisal: ”Vse, kar se dogaja od takrat dalje po sokolskih domovih in s sokolskim inventarjem, je nepravilno in protizakonito, absolutno nedemokratično in nasilno‘‘. Naš profe- sor se pridruži Ganglovemu mnenju (Šport 2023, št. 1–2, str. 11). Posebno pozornost pa vzbuja del navedka, ki je zapisan s po- udarjenim črkopisom. V izvirnem ponatisu Ganglovega zasebnega pisma (I. Čuk, A. L. Vest, Prevarani sokoli, 2018, str. 439) bistve- nih poudarkov ne najdemo zapisanih s poudarjenim črkopisom. Tega je uporabil profesor v svojem prispevku, ker se s trdi- tvijo očitno strinja, saj jo ne komentira in jo hkrati uporablja kot argument za svoje stališče. Ponovimo zapisano misel, ker je ’noro‘ nesmiselna (nelogična): Nepravilno in protizakonito, absolutno nedemo- kratično in nasilno je vse, kar je nastalo po preimenovanju Sokola v Fizkultur- no društvo. Halooo!? Profesor, ali veste, kaj pišete in na kaj se sklicujete? V nekdanjih sokolskih domovih in organizaciji z drugač- nim imenom so se kalili Miroslav Cerar, Mi- loš Vratič, Tine Šrot, Janez Brodnik, Milenko Kersnič, Aljaž Pegan, Lojze Kolman, Mitja Petkovšek, Enis Hodžič, Sašo Bertoncelj in še nešteto drugih telovadcev. Pa Vida Ger- bec, Nevenka Pogačnik, Milica Rožman, Marlenka Kovač, Vida Perišič, Zdenka Pru- snik-Cerar, Maja in Jasna Dokl, Teja Belak, Adela Šajn … A vse to je ”nepravilno in protizakonito, absolutno nedemokra- tično in nasilno‘‘ zgolj zato, ker je nasta- lo po preimenovanju Sokola v Fizkulturno društvo in pozneje v TVD Partizan??? In vse povojno delovanje Borisa Gregorke, ki je v društvu TVD Partizan Narodni dom ustvaril nekaj izjemnih telovadcev, je nepravilno in protizakonito? In vse kolajne Miroslava Cerarja so ”nepravilne in protizakonite, absolutno nedemokratične …‘‘? Pa de- lovanje Jelice Vazzaz na področju ritmične gimnastike – je protizakonito in nasilno? Po E. Ganglu (in dr. Čuku) je ’sokolska‘ odbojka pravilna, zakonita in demokratična, ’fizkultur- na‘ odbojka pa nepravilna, nezakonita, nede- mokratična in nasilna!? Natančno to pišete, profesor. Pamet v glavo! V znanem društvu (z novim imenom) so poleg gimnastike zakonito (z ustanovnim občnim zborom in izvoljenimi predstavniki) nastale še ko- šarkarska in rokometna sekcija ter ena naj- močnejših judo sekcij v takratni državi … a to je nasilno, nepravilno, nedemokratično? Nekatera društva (z drugačnim imenom) so poleg telovadbe organizirala še nedeljske izlete v gore in smučarske tečaje … a to je nepravilno? Iz analov (Maja Dokl, Delo, 15. 1. 1994, podlistek št. 14) izvemo, da je nekoč eno najvidnejših sokolskih društev (danes Športno društvo Narodni dom) leta 1993 poleg športne gimnastike gojilo še odboj- ko, košarko, ritmično gimnastiko, ples, jogo, taborjenje in tako imenovano aerobiko. A to je narobe (nezakonito, nasilno) zgolj aktualno 7 zato, ker ne poteka več v kraljevem Sokolu? V manjših krajih so društva z novim ime- nom (npr. TVD Partizan Bakovci) postala središče vsega športnega dogajanja v kraju. S tem vendar ni nič narobe! Prav obratno, zaželeno in pohvalno je! Hkrati ko se profesor sklicuje na zasebni zapis nekdanjega kraljevega sokolskega podstaroste E. Gangla, pa zamolči drugo plat medalje. Zbor delegatov slovenskega Sokolstva, ki je bil 8. julija 1945 na Taboru v Ljubljani, je razpravljal tudi o vključevanju Sokola v novo fizkulturno organizacijo in zahteval (I. Čuk, A. L. Vest, Prevarani Sokoli, str. 438), ”da naj (v novi organizaciji, op. S. K.) vse naprave slovenskega Sokolstva služijo istim namenom, za katere so bile zgrajene ali pridobljene … tako bo osnovno delo, ki ga je vršilo Sokolstvo med slovenskim na- rodom, živelo dalje, dopolnjeno in opleme- niteno … ”, kar se je v resnici tudi dogajalo. Dopolnjeno in oplemeniteno! Res pa je, da nekateri današnji proučevalci Sokola ne pri- znavajo legitimnosti takratnim delegatom slovenskega Sokolstva, kar ni nič drugega kot (spet) politične igre, podobne onim, ki so delovanje Sokola prenesle v novo povoj- no fizkulturno organizacijo. Toda na sveča- ni objavi preimenovanja Sokola v Fizkultur- no društvo/Fizkulturno zvezo je razpravljal tudi dr. Viktor Murnik, ki ga naš profesor sa- mozvano (brez strokovnega dogovora, ne- demokratično, nelegitimno, nelegalno) raz- glaša za ’očeta slovenske telesne kulture‘. Njegovega nagovora ne gre spregledati. Navajam le bistvene poudarke, ki so diame- tralno nasprotni od izjave jeznega kraljeve- ga sokolskega podstaroste E. Gangla, na katerega se sklicuje naš profesor. Tole je povedal dr. Murnik: ”Jaz pa pravim, da pra- vo slovensko Sokolstvo ni mrtvo, ampak bo le še krepkeje živelo v novi telesno vzgojni organizaciji ... Tej organizaciji torej iz vsega srca: Zdravo!‘‘ (Prevarani Sokoli, str. 439). Dr. Murnik ne govori o ukinitvi Sokola (”pravo slovensko Sokolstvo ni mrtvo‘‘, pravi) in iz ”vsega srca‘‘ pozdravlja novo organizacijo s sokolskim pozdravom ’zdravo‘. Domnevam, da je ’ata‘ razočaral našega profesorja, toda nekaj drugega je bolj pomembno: Profesor zamolči dejstva, ki ne ustrezajo njegovi ’te- oriji‘. Sklicevati se le na stališča, ki potrjujejo našo tezo (E. Gangl), in zamolčati dejstva, ki tej tezi nasprotujejo (dr. V. Murnik), je psev- doznanost, lažna znanost. Gre preprosto za goljufijo, zavajanje, manipulacijo, sofizem. Očitno akademski naziv še ni jamstvo za pošteno nepristransko raziskovalno delo in neoporečno javno pisno delovanje. „Telesna kultura – šport(na kultura) Znano je, da se ugledni profesor s FŠ zavze- ma za ponovno uveljavitev izraza telesna kultura. Zato veliko obeta njegova nasle- dnja napoved: ”Naj še enkrat ponovim temeljne razlike med določiloma za izraza telesna kultura in šport‘‘ (Šport, 2023, št. 1–2, str. 12). Žal nismo izvedeli nič novega in uporabnega. Je pa v opisu obeh pojmov opazna vrzel, ki je ne gre spregle- dati. Pisec namreč zapiše, da je ”telesna kultura oblika in sestavni del kulture‘‘, česar ne najdemo pri opredeljevanju poj- ma šport. Iz zapisanega je mogoče izpeljati logični sklep, da je pojem ’kultura‘ differen- tia speciffica med izrazoma telesna kultu- ra in šport. Poljudno povedano: telesna kultura je del obče kulture naroda, šport pa to ni!? Zakaj šport ne bi bil del obče na- rodove kulture? Če je šport opredeljen in prepoznan kot svetovni kulturni pojav, je samoumevno, da je po načelu dedukcije (sklepanje iz splošnega na posamezno) tudi nacionalni kulturni pojav. Enako kot so vsa druga področja družbene stvarnosti in ustvarjalnosti del obče narodove kulture (SSKJ, točka 1), je tudi šport z vsemi svojimi pojavnimi oblikami sestavni del te kulture. Očitno profesorjeva razlaga obeh pojmov ne drži vode. Ja, veliko škode lahko nare- di nekritično sklicevanje na tuje vire … Zavračam pa tudi profesorjeve telepatske sposobnosti; on namreč ve(!), kako bi Kri- stan imenoval najino dopisovanje: profesor gimnastike bi to imenoval ’telesna kultura‘, Kristan pa bi izbral ime ’šport‘. Žal je tele- patija (oz. logika) v okvari in ne deluje. Kri- stan zagotovo ne bi izbral izraza ’šport‘, ker pri rabi tipkovnice manjka telesno gibanje, ki je conditio sine qua non za opredeljeva- nje pojma ‹šport›. Vsa stvar je še najbližje ’črkarski pravdi‘, ki pa kljub temu z vidika natančnosti in znanstvene odličnosti ni za- nemarljiva. Z logičnim ubesedovanjem svojih misli ugledni profesor res nima sreče. Zapisal je npr. tole: ”… revija Šport ni šport, čeprav ima tako ime …‘‘ Ja, revija Moj pes ni pes, čeprav ima tako ime. In revija Šport res ni šport, ampak je revija(!) za teoretična in praktična vprašanja športa, kar je zapisa- no tudi na naslovnici. Izjava ”revija Šport ni šport, čeprav ima tako ime‘‘ je ne-logično zmedena. Formalno je na videz sicer re- snična (namreč, če je šport svetovni kul- turni pojav, revija Šport res ne more biti svetovni kulturni pojav), a hkrati je logič- no nepravilna, ker odreka delnemu pojmu (reviji Šport) pripadnost istorodnemu nad- rejenemu pojmu (kulturni pojav z imenom šport). Skratka, zmedeno! Pač težave z lo- gičnim ubesedovanjem … „Gimnastika – prega- njan strokovni izraz? Prvopodpisani avtor knjige Izrazoslovje pri telovadbi (2018) si prizadeva ”izraz gimna- stika namerno in dosledno spremeniti v telovadbo‘‘ (str. 8), čeprav hkrati pritrjuje, da sta telovadba in gimnastika sopomenki. Za takšno rigorozno namero prvopodpi- sani pisec omenjene knjige navaja nekaj dvomljivih razlogov. Eden teh je, da si je izraz gimnastika ”izmislil socializem‘‘ ozi- roma da gre za ”komunistično vsiljen izraz‘‘ (Dnevnikov Objektiv, 14. 3., 2020). Ta zmo- tna trditev je bila v strokovni reviji (Šport, 2021, št. 3–4) že argumentirano zavrnjena. Zagotovo pa je dvobesedni izraz športna gimnastika kalk (dobesedni prevod) ruske- ga izraza sportivnaja gimnastika, kar pa ne spremeni dejstva, da je beseda gimnastika antičnega izvora (gr. gymnos, nag, neoble- čen; gymnastes, telovadec). Zavrnjena je bila tudi že zmotna trditev, da je beseda gimnastika tuj izraz. V resnici gre za tako imenovano prevzeto besedo, ki je postala del slovenskega knjižnega jezika (glej SSKJ). Ostane nam še komentar najnovejše na- slednje profesorjeve izjave: ”Ob pregledu zgodovinskih virov smo ugotovili, da se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (1980–1989, op. S. K.) močno spremenil od- nos do izraza telovadba in se je uveljavil izraz gimnastika‘‘ (poudaril S. K.). Uvelja- vil! (poudaril S. K.). Res zmedeno: Empirič- no dejstvo (uveljavitev izraza gimnastika) ne pritrjuje nameri teoretika, da je treba ”izraz gimnastika namerno in dosledno spremeniti v telovadbo‘‘. Uveljavitev ne- kega izraza ni argument za njegovo ’na- merno in dosledno‘ izganjanje, ampak prav obratno. Očitno gre za zloglasni ’argument moči‘ namesto za ’moč argumenta‘. V zna- nosti ’argument moči‘ ne šteje. In kako je z uveljavljanjem izraza gimna- stika? Ali se je res uveljavil šele v osemde- setih letih prejšnjega stoletja? Starogrški vzgojno-izobraževalni sistem je obsegal tri temeljna področja: gramatiko, glasbo in gimnastiko (J. Leskošek, Teorija fizičke kulture, 1980). Pojem gimnastika je starim Grkom pomenil ”umetnost telesnih vaj‘‘ (Leksikon Cankarjeve založbe, 1988). Od an- tičnih časov izraz gimnastika nikoli ni šel v 8 pozabo. Nekoliko so ga opuščali le narodi, ki so iz narodnostnih ali političnih razlogov vztrajali pri ’svojih‘ izrazih (Turnen, telocvik, telovadba). V humanizmu (med 14. in 16. stol.) in razsvetljenstvu (18. stol.) so pod gimnastiko razumeli ”vse oblike telesnih vaj‘‘ (Veliki splošni leksikon Državne za- ložbe Slovenije, 2006). Italijanski humanist Hieronymus Mercurialis je leta 1573 napisal delo z naslovom De arte gymnastica. Tudi švicarski pedagog in šolski reformator J. H. Pestalozzi (1746–1827) se je navduševal nad antično gimnastiko in zahteval, da se tak predmet vpelje v šolski vzgojno-izo- braževalni sistem. Na Danskem so poznali Nachtegallov gimnastični sistem, ki je vse- boval vse področje telesnih vaj. Tudi Šved P. H. Ling (1776–1839) je uporabljal izraz gimnastika (Lingova gimnastika, švedska gimnastika). Poljaki so leta 1867 ustanovili Gimnastično društvo (Towarzystwo Gi- mnastyczne), leta 1885 pa Gimnastično zvezo Sokol (Swazek Towarziystw Gim- nasticznih Sokol). Leta 1857 nastane v Be- ogradu Prvo srbsko društvo za gimnastiko in borenje, ki se leta 1881 preimenuje v Beogradsko gimnastično društvo Soko. V Trstu so leta 1846 ustanovili gimnastično šolo ”La Civica Scuola di Ginnastica‘‘, leta 1863 pa je bilo tam ustanovljeno društvo ”Societa Triestina di Ginnastica‘‘, pozneje preimenovano v ”Associazione Triestina di Ginnastica‘‘ (Bojan Pavletič, Tržaški Sokol, Trst, 1999). Tudi hrvaškemu Sokolu (ustano- vljen leta 1874) izraz gimnastika ni bil tuj (Vinko Zaletel, Zgodovina telesne vzgoje in sokolstva, Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1933). Ob (nemškem) turnerskem in (slo- vanskem) sokolskem gibanju so se v 19. stoletju po vsej evropski celini pojavljala številna druga gimnastična gibanja (Naša pot, str. 227). Poglobljeno raziskovanje bi odkrilo še več konkretnih primerov rabe izraza gimnastika. Težko je pritrditi, da se je omenjeni izraz uveljavil šele v osemde- setih letih prejšnjega stoletja, kar pa niti ni bistveno. Dejstvo je, da je izraz gimnastika uveljavljen domala v vseh evropskih jezikih (ang. gymnastics, heavy gymnastics, light gymnastics, artistic gymnastics, rhythmic gymnastics; nem. Gymnastik; srb. gimna- stika; fr. gymnastique; port. ginastica; it. ginnastica; šp. gimnastica). Izraz gimnasti- ka so tudi slovenski slovaropisci zapisali v Slovar slovenskega knjižnega jezika, ker je očitno njegova pogostost (uveljavljenost) zadostila merilom, ki odločajo o vpisu ge- sla v SSKJ. Tudi v zapisih o nastajanju Sokola na Slo- venskem se pojavlja izraz gimnastika. Po- znejši odbornik Sokola Bernard Jentl je 27. julija 1862 v časopisih Naprej in Novicah va- bil bralce k nastajajočemu društvu z bese- dami: ”Vsakemu je že znano, kako koristna je telovadba ali gimnastika … Koristno bi bilo, da bi se gimnastika tudi v Ljubljani bolj udomačila in da bi se napravilo gim- nastično ali telovadno društvo‘‘ (M. Dokl, 130 let Južnega Sokola, Delo, 1994, 7. jan., podlistek št. 2). Začetnikom Sokola izraz gimnastika torej ni bil tuj. Celo po usta- novitvi Telovadnega društva Južni Sokol v Ljubljani (1863) beremo v zgodovinskih zapisih, da je poseben gimnastični odbor sprejemal nove člane šele potem, ko so podpisali tako imenovani gimnastični red. Tudi v sokolskih strokovnih zapisih najde- mo dvobesedni izraz gimnastično orodje. V knjigi Naša pot (več avtorjev, Fakulteta za šport, 2014), ki je izšla ob 150-letnici ustanovitve Južnega Sokola in sokolskega gibanja, različni avtorji večkrat uporabijo izraz gimnastika. Izraz gimnastika je na seznamu olimpijskih športnih zvrsti že od začetka modernih olimpijskih iger (1896). Celo Slovenska Sokolska zveza (ustano- vljena leta 1905) se je včlanila v Mednaro- dno gimnastično zvezo in s tem formal- no priznala izraz gimnastika. Slovenska telovadna vrsta je pogosto nastopala na mednarodnih gimnastičnih tekmovanjih. Mednarodni izraz gimnastika se je do- končno uveljavil z ustanovitvijo Medna- rodne gimnastične zveze (FIG, Federation International Gymnastics, 1881), Evropske gimnastične zveze (EUG, European Uni- on of Gymnastics, 1982) in Gimnastične zveze Slovenije (GZS, 1962). In ne nazadnje, študijski predmet na Fakulteti za šport se imenuje Športna gimnastika z ritmično izraznostjo … hkrati pa profesor športne gimnastike ’namerno in dosledno‘ izganja izraz gimnastika. Luda kuća! Ja, profesor športne gimnastike ima prav, ko pritrdi, da se je izraz gimnastika uvelja- vil. Narobe je nekaj drugega: izraza, ki se je uveljavil, ne gre ’namerno in dosledno spreminjati‘ (iztrebljati). Razumni slovaro- pisci, ki se s takšnimi vprašanji poklicno ukvarjajo, uveljavljene izraze sprejmejo in zapišejo v slovar. Tako se pač bogati jezik. Poklicnim slovaropiscem niti na misel ne pride, da bi uveljavljene izraze ’namerno in dosledno spreminjali‘. Je pa res, da je po- jem gimnastika spreminjal svojo vsebino, kar pa je že druga tema, primerna za kako diplomsko nalogo. „Revija Šport naj bi bila naslednik Sokolskega vestnika!? Ja, tako meni visokošolski profesor špor- tne gimnastike. Zapiše namreč tole (Šport, 2023, št. 1–2): ”Tudi revija Šport je neke vrste moralni naslednik tega časopisa‘‘ (Sokolskega vestnika, katerega založnik je bil nekaj časa dr. Viktor Murnik, op. S. K.). Če bi ta teza obveljala, bi potemtakem bil dr. Viktor Murnik (1874–1964) ’neke vrste moralni začetnik‘ revije Šport. Ali je to res? Profesorjeva teza je nasploh nesmiselna, med drugim tudi zato, ker ne vemo, kaj pomenita puhlici ’neke vrste‘ in ’moralni naslednik‘. Pa še na eno protislovje v pro- fesorjevem ’teoretiziranju‘ je treba opozori- ti. Profesor se pridružuje mnenju namestni- ka staroste Sokola kraljevine Jugoslavije E. Gangla, ki meni, da je vse(!), kar je nastalo po preimenovanju Sokola, ”nepravilno, protizakonito, absolutno nedemo- kratično in nasilno‘‘, a hkrati sodobno revijo Šport razglasil za ’neke vrste moralnega naslednika‘ sokolskega gla- sila. Res nenavadno! Izjavi sta namreč pro- tislovni (se izključujeta), kar se profesorju večkrat zapiše. Če je VSE, kar je nastalo po preimenovanju Sokola, nepravilno, pro- tizakonito, absolutno nedemokratično in nasilno, naj bi to veljalo tudi za revijo Šport (ki je nastala po preimenovanju So- kola), kar pomeni, da ta revija ne more biti niti ’moralno‘ niti ne ’neke vrste‘ naslednica sokolskega tiska. Res bi bilo nenavadno, če bi bila ’socialistična‘ revija naslednica glasi- la, ki je izhajalo pod monarhijo in pokrovi- teljstvom mladoletnega kraljeviča Petra II. In ne nazadnje, revija z imenom Šport je začela izhajati 26 let po smrti dr. Murnika. Kako je bilo v resnici, lahko preberemo v kolofonu revije. Najprej je izhajal VODNIK (1949–1957); ta se je preimenoval v LJUD- SKI ŠPORT (in izhajal od leta 1958 do 1961), nakar se je glasilo preimenovalo v TELESNO KULTURO, ki se je leta 1990 preimenovala v revijo za teoretična in praktična vprašanja športa z imenom ŠPORT. Pozorni bralec profesorjevih besedil tudi ne more spregledati njegove naslednje nenačelnosti. Hkrati ko s poudarjenim čr- kopisom podpre mnenje E. Gangla o ’ne- pravilnosti, protizakonitosti, absolutni nedemokratičnosti in nasilnosti‘ ukini- tve imena Sokol, samozvano na podoben ali enak način razglasi zaslužnega privržen- ca gimnastike za ’očeta slovenske telesne kulture‘. Profesor tudi pojasni, da naziv ’oče‘ aktualno 9 pomeni miselni utemeljitelj. Profesor torej meni, da je dr. Murnik miselni utemelji- telj slovenske telesne kulture. Pozor: ne ’oče‘ (miselni utemeljitelj) telovadbe/ gimnastike/športne gimnastike, ampak vsega, kar lahko štejemo za tako imenova- no telesno kulturo. In sploh ga ne moti, da teza o ’očetu telesne kulture‘ razpade ob prvem konkretnem primeru. Denimo, da k tako imenovani telesni kulturi štejemo na primer osnove alpskega smučanja in osnove nekaterih športnih iger. Ali je res dr. Murnik ’oče‘ (miselni utemeljitelj) alpske- ga smučanja in nekaterih športnih iger? Dr. Murnik, ’oče‘ (miselni utemeljitelj) košarke … ??? Najbrž komentar ni potreben. Še eno dvomljivo profesorjevo izjavo je tre- ba še vedno osvetljevati. Profesor namreč še kar vztraja (Šport, 2023, št. 1–2, str. 12), da je dr. Viktor Murnik ‹›pripravil večino slo- venskega strokovnega izrazja … drugi smo le razvijalci tega temeljnega izrazja, pa naj si gre za telovadbo, smučanje, planin- stvo ali kaj tretjega‘‘ (poudarjen črkopis S. K.). Če bi profesor vztrajal, da je dr. Murnik pripravil večino strokovnega izrazja na področju gimnastike oziroma športne gimnastike, bi mu še lahko pritrdil, ni pa mogoče pritrditi, da je (Murnikova) gimna- stična terminologija podlaga za strokovno izrazje vseh drugih športnih zvrsti. Čeprav je o tem vprašanju že tekla beseda v eni od prejšnjih številk revije, ne bo odveč še nekaj poudarkov. Vsaka športna zvrst ima svojo terminologijo in jo ustvarjajo strokovnjaki, ki se na to športno zvrst spoznajo. Gorniki ustvarjajo svojo terminologijo, košarkarji svojo, smučarji svojo in tako naprej. Ker se nekoliko bolj spoznam na gorništvo, alpsko in turno smučanje ter košarko in rokomet, lahko potrdim, da v teh športnih zvrsteh ni Murnikovih gimnastičnih izrazov. Da ne bi podaljševal tega zapisa z nadaljnjimi ar- gumenti, predlagam, da bralci vzamejo v roke knjigo Izrazoslovje pri telovadbi (I. Čuk in drugi, 2018) in sami ugotovijo, katere te- lovadne têrmine najdemo v smučanju, pla- ninstvu, rokoborbi, športnih igrah, atletiki itn. Pri tem je seveda treba tudi upoštevati, da na primer besede skok, poskok, klek, počep itn. niso le (Murnikovi) gimnastični têrmini, ampak so tudi izrazi iz vsakdanje- ga pogovornega jezika in prav tako têrmini v nekaterih športnih panogah. Skok v smučanju, košarki ali atletiki torej ni ’Mur- nikov skok‘. Dr. Murnik tudi ni sam izumil vseh gimnastičnih têrminov, ampak je mnoge prevzel od svojih predhodnikov, se zgledoval po Tyrševi češki terminologiji ali jih ’posvojil‘ (terminologiziral) iz splošnega besednjaka slovenskega knjižnega jezika ter jih normiral in sistemiziral kot telova- dne/gimnastične têrmine. Ne gre torej ne- kritično posploševati in laično precenjevati Murnikovega terminološkega dela za celo- tno slovensko športno terminologijo. „Kdo je bil Stanko Bloudek? Državno priznanje za različne dosežke na športnem področju je dobilo ime po Stan- ku Bloudku. Profesor športne gimnastike na Fakulteti za šport (FŠ) meni (Šport, 2023, št. 1–2), da bi se takšno priznanje moralo ime- novati po zaslužnem sokolu, ki ga profesor brez soglasja širše športnostrokovne javno- sti, že nekaj let razglaša za ’očeta slovenske telesne kulture‘. V omenjenem prispevku je profesor opravil nekakšno ad hoc ’primer- jalno študijo‘ o delu in pomenu obeh za- služnih osebnosti in pri tem z nekaterimi tr- ditvami posmrtno omadeževal Bloudkovo dobro ime. Profesor gimnastike na primer zapiše: ”Komunistična oblast je Bloud- ka postavila na prestol pomembnosti predvsem z namenom dodatno okrniti spomin na sokolstvo ter poudariti ko- munistične podpornike in sodelavce.‘‘ Za navedeno izjavo ne navaja nikakršnih veljavnih argumentov. Zato mi najprej pri- de na misel vprašanje, kako profesor ve, da je njegova trditev verodostojna. Znano je, da je sredi šestdesetih let prejšnjega stole- tja začela podeljevati Bloudkova priznanja takratna Zveza za telesno kulturo Slovenije (in ne komunistična oblast, kot zapiše naš profesor); in čez nekaj let (ko je komunizem nepovratno odšel) je to nalogo prevzelo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in tedaj (1993) je Bloudkovo priznanje uradno dobilo status državnega priznanja. Zdi se, da le ni bilo vse tako, kot želi prikazati pro- fesor. Profesor doda še brutalnejšo tezo, namreč, da je ”morda bil eden od razlogov (da je športno priznanje dobilo ime po S. Bloudku, op. S. K.) tudi podobnost (v čem?, op. S. K.) z nekim bolj znanim ključavničar- jem …‘‘ Ni treba biti preveč bister, da raz- vozlaš naslednji pamflet (sramotilni spis): Državno priznanje na športnem področju je (morda) dobilo ime po Stanku Bloudku zato, ker je imenovani bil ”podoben klju- čavničarju‘‘, ki je desetletja vodil prejšnjo SFRJ. In tako namesto korektne strokovne razprave beremo žaljiv politični pamflet. Oglejmo si še enkrat poudarjeni navedek in razčlenimo, kaj nam sporoča. Če zane- marimo blodnjo o ’okrnjenju spomina na sokolstvo‘, nam navedek sporoča, da je Bloudkovo priznanje pravzaprav ’ko- munistično priznanje‘, ki ga po padcu komunizma še kar naprej podeljujejo ’ko- munističnim podpornikom in sode- lavcem‘!? Presojo prepuščam bralcem in prejemnikom priznanj. Besedi komunist in komunizem sta danes postali pogosti zmerljivki, ki zavzemata pomembno mesto tudi v profesorjevem besednem zakladu. Kdor se z njim ne strinja, mu profesor očita, da je pod vplivom ’komunističnih stricev‘. Naš profesor pa kdaj pa kdaj tudi obrne ploščo. V glasilu Ognjišče (2009 – 11, str. 76) je o Bloudku zapisal: ”Z izredno dejavno- stjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgo- dovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture.‘‘ Očitno gre za protislov- ni stališči, kar se profesorju večkrat zapiše. Katera stran plošče je verodostojna? Pa ne da gre za kameleonsko življenjsko filozofijo, ko ”si po potrebi eno ali drugo‘‘? (Op. zadnji navedek je prepisan iz enega od profesor- jevih prispevkov). Še en ’politični napad‘ na Stanka Bloudka? Leta 1948 je Bloudek postal član Mednaro- dnega olimpijskega komiteja (MOK). Pro- fesor ve(!) (in zapiše), da je Bloudek postal član MOK-a na zahtevo komunistične partije (KPJ). Sporočilo med drugim tudi namiguje, da se je MOK uklanjal zahtevam KPJ. Ali je to res? Avtorja knjižice Ob 40. obletnici podeljevanja Bloudkovih priznanj (J. Pogačnik, M. Račič) navedeno trditev iz- recno zanikata in zapišeta, da je bil Bloudek izbran za člana MOK-a ”na predlog članov samih, ne na pobudo ali prošnjo iz Ju- goslavije‘‘. Enako zapiše D. Stepišnik in še doda: ”Izvolili so ga zato, ker je bil ugle- dna osebnost v mednarodnem športu‘‘ (Stanko Bloudek, str. 140). Kdo nam laže? Profesor Bloudku še očita, da se po vojni kot vplivna osebnost ni zavzel za svojega prijatelja in mecena J. G., ki ga je takratna oblast zaprla zaradi črnoborzijanstva. Pre- seneča (ali pa tudi ne) profesorjev etični nazor, da je pomoč črnoborzijancu vrlina. Z omadeževanjem Stanka Bloudka so po- sredno ’popackani‘ vsi dozdajšnji prejemni- ki Bloudkovih (’komunističnih‘) priznanj (teh je zdaj že okoli 1.700) ... in ne nazadnje tudi odbor, ki ta (’komunistična‘) priznanja še kar podeljuje ’komunističnim podpor- nikom in sodelavcem‘. Ker ne kaže, da bi se na diskvalifikacije Stanka Bloudka ogla- sil odbor, ki vsako leto izbere in predlaga nagrajence, sem se po zadnjem ’napadu‘ 10 nanj (revija Šport 2023, št. 1–2, str. 13) po- globil v nekaj njegovih biografij, ki so mi dostopne. Ker ni namen tega zapisa opisati celotno delovanje Stanka Bloudka na špor- tnem področju, bom vzel pod drobnogled le nekaj profesorjevih trditev, ki se mi zdijo dvomljive oziroma podtaknjene z očitnim namenom razvrednotiti Bloudkov ugled v korist njegovega sokolskega ’očeta telesne kulture‘. Poleg že navedenih političnih nalepk je profesor še večkrat posegel v dobro ime Stanka Bloudka. Takole, med drugim, na primer zapiše: ”Ob obravnavi Bloudka je v javnosti zelo veliko puhlic in malo dej- stev.‘‘ Veliko puhlic?! Že izraz ‹puhlice› je žaljiv, tako za Bloudka kot za opisovalce Blo- udkovega delovanja v športu, ki domnevne ’puhlice‘ širijo v javnosti. Izraz ’puhlica‘ na- mreč pomeni vsebinsko prazno besedo, ki navadno označuje nekaj, kar v resnici ne obstaja ali se dejansko sploh ni zgodilo. Šir- jenje nečesa, kar v resnici ne obstaja ali se dejansko sploh ni zgodilo, je laž (fake news). Naš profesor torej pisce Bloudkovih biogra- fij (ki domnevno pišejo ’puhlice‘) obtožuje lažnivosti. Brez komentarja! In ob tem ne pozabimo, da je isti pisec v Ognjišču zapisal o Bloudku tole: ”Z izredno dejavnostjo je bil v našem kulturnem življenju oseb- nost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske tele- sne kulture.‘‘ Obe izjavi s poudarjenim črkopisom se izključujeta. Očitno je pro- fesor res ”po potrebi eno ali drugo‘‘. Na svoji knjižni polici imam tri biografije, ki z veliko dejstvi opisujejo Bloudkovo delo in njegov pomen za slovenski šport. Prva je zapisana v slavnostni izdaji knjižice z naslovom 50 let Bloudkovih priznanj, 1965–2015; uredila sta jo športni pedagog in športni novinar Jože Pogačnik ter legendarni atlet in zapisovalec atletskih dogodkov Marko Račič. Ne bi si upal trditi, da ugledna športna delavca tro- sita puhlice (laži). Sploh pa sta obsežnejši in pomembnejši drugi dve biografiji. Eno je leta 2009 izdala Tehniška založba Slovenije v knjigi z naslovom Leteči človek – Stanko Bloudek (avtorji: umetnostni zgodovinar, raziskovalec, pisatelj, publicist in novinar dr. Sandi Sitar; umetnostni zgodovinar, kustos in direktor Muzeja športa dr. Iztok Durjava; izredna profesorica na fakulteti za arhitek- turo inž. arh. dr. Sonja Ifko in drugi), ki na dvajsetih straneh precej natančno (z veli- ko dejstvi) opisuje Bloudkovo delovanje na področju športa. Ne bi si upal zapisati, da tudi navedeni nepristranski avtorji piše- jo puhlice (laži, fake news). Najbolj obsežno (na 161. straneh) in zelo natančno je leta 1971 Bloudkovo prisotnost v slovenskem športu opisal profesor zgodovine športa na ljubljanski FŠ Drago Stepišnik v razisko- valni nalogi, ki je izšla tudi v knjižni obliki s preprostim naslovom Stanko Bloudek (izda- la Državna založba Slovenije, 1971). Kdorkoli si upa zapisati, da je ”ob obravnavi Bloudka v javnosti veliko puhlic in malo dejstev‘‘, navedenih biografij ne pozna ali se spre- neveda. V našem primeru gre za sprene- vedanje. Dokazljivo je namreč, da profesor zelo dobro pozna najobsežnejši raziskoval- ni zapis o Bloudkovem delu v športu. Na podlagi te biografije je profesor gimnastike na drugem mestu (glej Naša pot, 2014, str. 186–191) z natančno analizo Bloudkovega dela naštel in skrbno klasificiral 30 (trideset) pomembnejših konkretnih dejstev, ki jih je mogoče šteti za prispevek k širjenju slo- venskega športa. In kljub temu v strokovni reviji zapiše: ”Ob obravnavi Bloudka je v javnosti zelo veliko puhlic in malo dejstev.‘‘ Empirična ugotovitev dejstev ne potrjuje profesorjeve izjave o ’veliko puhlicah in malo dejstvih‘. Poznavalcem znanstvene metodologije širši komentar ni potreben. Očitno smo spet pri reklu, da ”si pač po po- trebi eno ali drugo‘‘? Naš profesor trdi, da Bloudku ”pripisujejo, da je začetnik‘‘ nekaterih športnih zvrsti v Sloveniji (omenja tenis, lahko atletiko, pla- vanje) in nato odločno oporeka trditvi v na- vedku. In prav ima! V nobeni od omenjenih biografij, nisem zasledil podatka, da bi bil Bloudek začetnik kake športne panoge v Sloveniji. Bil pa je načelnik teniške, lahkoa- tletske in plavalne sekcije, kar še ne pome- ni, da je bil tudi začetnik teh športnih zvrsti v Sloveniji. V verodostojnih virih, ki opisuje- jo Bloudkovo delovanje v športu, najdemo izraze soustvarjal, se zavzemal, organiziral, načeloval, predsedoval, je agitiral, je načrto- val in gradil, izboljševal športno infrastruk- turo in podobno ... ter tako pomagal pri organiziranem širjenju različnih špor- tnih disciplin. In s tem je Bloudek odigral pomembno vlogo. V analih beremo, da je bil v športu dejaven kot funkcionar, organi- zator, športni učitelj, trener, mecen, mentor ter načrtovalec različnih športnih objektov po vsej Sloveniji. Vse te Bloudkove vloge so v obsežni biografiji (D. Stepišnik) dokumen- tirane na konkretnih primerih (in ne kot pu- hlice). Tudi v Leksikonu Cankarjeve založbe (1988) je Bloudek predstavljen kot ”organi- zator in usmerjevalec športa‘‘ (ne pa kot za- četnik). Na podlagi Bloudkove biografije mu je mogoče priznati začetništvo le v kotalka- nju. Po njegovi zaslugi je v Iliriji začela delo- vati tudi sekcija za hazeno, ki jo je spoznal na Češkem. Pa zelo se je zavzemal, da bi pri nas začeli igrati tudi hokej na ledu. Je pa res, da je celo Bloudkov kronist D. Stepišnik včasih nenatančen (dvoumen, zavajajoč). V sklepnih mislih svoje knjige Stanko Bloudek (str. 160) zapiše: ”Sam je uvedel v slovenski šport lahko atletiko, umetnostno drsanje, hokej na ledu, namizni tenis in kotalkanje.‘‘ Sam??? Težko si je predstavljati, kako lahko nekdo sam(!?) ’uvede‘ npr. hokej na ledu. Poleg tega je tudi znano, da so se z lahko atletiko v omejenem obsegu ukvarjali že v nekaterih sokolskih društvih. Toda glagol uvesti pomeni tudi ”narediti, da se kaj zač- ne‘‘. Če tako razumemo glagol uvesti, lahko delno (brez zaimka sam) pritrdimo Stepi- šniku. Znano je namreč, da je Bloudek, ko je bil predsednik Športnega društva Ilirija, ”naredil, da so poleg nogometa začele de- lovati tudi druge športne sekcije‘‘. Bloudek se je tudi sam bodisi tekmovalno bodisi rekreativno ukvarjal kar z nekaj špor- tnimi zvrstmi. V gimnazijskih letih je telova- dil v Sokolu. Pozneje se je ukvarjal z atletiko ter nekaj časa tekmoval in tudi zmagoval v metanju diska. Nekaj časa je igral nogomet. Tudi sabljal je. Tri leta je bil državni prvak v umetnostnem drsanju, za razvedrilo pa je tudi kotalkal. Na Češkem se je seznanil tudi s smučanjem. V zrelih letih je igral tenis, hodil v hribe in kolesaril. Tekmoval je tudi v avtomoto športu, za razvedrilo pa igral na- mizni tenis. Ugotoviti je torej mogoče, da je imel Stanko Bloudek neposredno kar nekaj lastnih izkušenj z ukvarjanjem z različnimi športnimi zvrstmi. Te so ga pripeljale tudi v trenersko delo. Kot špor- tni učitelj in trener je pomagal pri vadbi mlajših nogometašev, plavalcev, skakalcev v vodo, atletov, drsalcev in kotalkarjev. Tudi o njegovem trenerskem delu je profesor kritičen, saj ”njegovi varovanci niso nikoli dosegli svetovno odmevnih rezultatov‘‘. To je seveda res, a ’svetovno odmevni rezulta- ti‘ vendar niso bistveni del tako imenovane telesne/športne kulture nekega naroda. Ob razpravi o Bloudkovih zaslugah za šir- jenje športa na Slovenskem ni mogoče spregledati nenavadnega odnosa sokol- ske telovadne organizacije do prihajajočih športnih panog. Sokolska organizacija je bila do športa zadržana in ni odobravala ”specialnega gojenja športnih panog, ker je to proti sokolskemu načelu o vsestranskosti telesne vadbe‘‘ (Naša pot, str. 114). Beremo tudi, da je ob širjenju različnih športnih pa- nog šlo za nekakšen strah, ”da bi (športne panoge) ogrozile primat gimnastike kot aktualno 11 osnovne sokolske doktrine‘‘ (Naša pot, str. 222, 231). Športu so očitali tekmovalnost. Ta očitek je nesmiseln, saj so telovadci prav tako tekmovali na pomembnih domačih in mednarodnih prireditvah. Tekmovali so tudi v nekaterih atletskih disciplinah. Sokoli so ob nezadržnem širjenju športa ugoto- vili, da ta mladino privlači, zato so tudi v nekaterih sokolskih društvih (iz strahu pred osipom članstva?) začeli gojiti nekatere športne panoge, vendar le kot dopolnitev temeljnemu sokolskemu programu ter po sokolskih pravilih in ’gimnastičnem redu‘, ne pa v samostojnih sekcijah. Gregor Starc celo zapiše, da bi v obdobju med obema vojnama ”lahko govorili o obdobju diktatu- re gimnastike‘‘ (Naša pot, str. 236). Negle- de na ’diktaturo gimnastike‘ je znano, da so se v nekaterih sokolskih društvih poleg telovadbe (redovne vaje, proste vaje, gim- nastične sestave, telovadni plesi, orodna telovadba, talna telovadba/akrobatika) po neenotnem programu ukvarjali še z atle- tiko (tek, skok v daljino, skok v višino, met bremena), odbojko, košarko, sabljanjem, streljanjem, dvigovanjem uteži, rokobor- bo, smučanjem, plavanjem, plezanjem po vrvi, peterobojem (tek na 200 metrov, skok v daljino, skok v višino, plezanje po vrvi, met 15 kilogramskega bremena) in najbrž še s katero panogo, ki sem jo pri prebiranju zapisov spregledal. Poseben odnos Sokola do športa je mogoče zaznati tudi po dru- štvenih javnih nastopih. Sokol je namreč redno tradicionalno javno nastopal s tako imenovanimi ’telovadnimi produkcijami‘ (javni telovadni nastopi), ne pa tudi s ’špor- tnimi produkcijami‘. Čeprav so v nekate- rih telovadnih društvih poleg telovadbe gojili tudi druge športne zvrsti, praviloma niso javno prirejali ’specialnih prireditev‘ ali ’specialne vadbe‘. Zaradi takšnega od- nosa do športa se pojavljajo pomisleki, da je Sokol sicer pomagal širiti šport (v okviru sokolskih pravil in ’gimnastičnega reda‘), a hkrati je omejeval njegov polni razmah. In s tega zornega kota je Bloudek kot prvi povojni predsednik športnega društva Ilirija učinkovito posegel v razvoj špor- ta na Slovenskem med obema vojnama (1918–1941). Pod Bloudkovim vodstvom se je Nogometni klub Ilirija razširil in prei- menoval v Športni klub Ilirija. Leta 1929 je v Iliriji delovalo že devet športnih sekcij: nogometna, lahkoatletska, plavalna, zim- skošportna (pozneje smučarska), teniška, drsalna, težkoatletska, namiznoteniška, ha- zenska (ženska športna igra, predhodnica rokometa) in nekoliko pozneje še sablja- ška. Večina sekcij je nastala na Bloudkovo pobudo. Te sekcije niso več delovale po sokolskih pravilih in ’gimnastičnem redu‘ oziroma po ’diktaturi gimnastike‘ (G. Starc), ampak so se avtonomno širile in razvijale v skladu z lastnimi hotenji in pravili. Sčasoma je Ilirija postala največje športno dru- štvo tako v slovenskem kot jugoslovan- skem merilu. Po Iliriji so se zgledovala športna društva po vsej Sloveniji. Ilirija je nakazala prihodnji razvoj slovenske- ga športa. Osrednja osebnost Ilirije je bil Stanko Bloudek, zato je iz tistih časov znano tudi reklo ’Ilirija je Bloudek‘. (Vir: Stepišnik D., Stanko Bloudek, str. 56-61). Če drži Stepišnikova trditev, je potemtakem Bloudek s primerom Ilirije nakazal pri- hodnji razvoj slovenskega športa. Pri obravnavanju Bloudkovih zaslug za ra- zvoj športa na Slovenskem je treba opozo- riti na nekaj netočnosti, ki jih širi profesor. Takole zapiše: ”Res je na prelomu devetnaj- stega v dvajseto stoletje v Ljubljani deloval Leo Bloudek (ni v sorodu s Stankom), ki je načrtoval in uporabljal teniška igrišča …‘‘ Trditev v oklepaju je zapisal profesor, poudarjen črkopis pa uporabil S. K. Sporo- čilo navedka je tole: Stanko Bloudek nima nikakršne zveze s tenisom, ampak neki Leo Bloudek, ki s Stankom sploh ni v sorodu. Pregled Bloudkovega življenjepisa nam pove, da je Stanko imel dva strica: Bolesla- va in Leo(na). Leo(n) je torej bil v sorodu s Stankom (D. Stepišnik, Stanko Bloudek, str. 7). Hkrati tudi vemo, da je bil Stanko načel- nih teniške sekcije. Odkritje profesorjeve ’mahinacije‘ za bistvo zadeve (poimenova- nje priznanja) sploh ni pomembno, ampak le opozarja (in to ne prvič) na to, da ne gre verjeti vsega, kar profesor zapiše. Zanimiva je tudi ponarejena nogometna zgodba, ki jo širi profesor. ”Bloudek naj bi bil zaslužen za prvo (???, op. S. K.) nogome- tno žogo in nogometne čevlje v Sloveniji‘‘, zapiše profesor in se ob tem posmehljivo spreneveda in sprašuje, kako so v Slove- niji sploh lahko igrali nogomet pred Blo- udkom, če je šele on prinesel prvo žogo in nogometne čevlje. Resnica je nekoliko drugačna od manipulativnega zapisa. Blo- udek je bi tudi češki državljan in je pogosto zasebno ali službeno potoval v Prago, od koder je res nosil v Ljubljano nogometne žoge (pa sploh ne prve!) najprej v dijaški klub Hermes, ki ga je pomagal ustanoviti, in nato v Ilirijo, kjer je tudi sam krajši čas igral nogomet. Ni težko pojasniti Bloudko- vega dobrodelnega dejanja: češke žoge so bile kakovostnejše in cenejše od naših. Bolj sprevržena je zgodba z nogometnimi čevlji, ker si je pisec dovolil nedopustno zvi- jačo. V izvirnem besedilu je zapisano, da je Bloudek iz Prage prinesel ’prve prave no- gometne čevlje‘. Prave! Pravi nogometni čevlji imajo posebne čepke na podplatih. Bloudek je torej s Češke prinesel prave no- gometne čevlje. Pisec nogometne zgodbe je ponaredil izvirno besedno zvezo tako, da je izpustil besedo prave in dobil okrnjeno besedno zvezo ’prve nogometne čevlje‘, ki seveda ni resnična. Čevlji niso bili prvi, am- pak prvi PRAVI. Gre za manipulacijo brez primere. Tudi zgodba o nogometnih čevljih ničesar ne pojasnjuje o domnevno napač- nem poimenovanju državnega priznanja za športne dosežke, ampak le (že spet) opozarja bralce, da je treba profesorjeve zapise prebirati s kritično distanco. Nestrpnost do Bloudka se kaže tudi v na- slednjem primeru. Profesor gimnastike zapiše, da naj bi bil Bloudek ”zaslužen za razvoj sabljanja‘‘, in posmehljivo doda, da se ob tej novici starosta sabljanja v Slove- niji Rudolf Cvetko obrača v grobu. Druga plat medalje je nekoliko drugačna: V opisih Bloudkovega delovanja najdemo podatek, da je Bloudek nekaj časa tudi sam sabljal in si nato prizadeval, da bi Športno društvo Ilirija, katerega član in nekaj časa tudi pred- sednik je bil sam, razširilo svoje delovanje še na sabljanje. Očitno je bil Bloudek uspe- šen, ker v analih preberemo, da je Športno društvo Ilirija imelo tudi sabljaško sekcijo. Sprašujem: ali je nekdo lahko ”zaslužen za razvoj sabljanja‘‘, če na njegovo pobudo začne v njegovem društvu delovati nova sabljaška sekcija? Če je odgovor pritrdilen (o čemer najbrž ne more biti dvoma), bi Ru- dolf Cvetko zagotovo Bloudku čestital (brez obračanja v grobu) in posmehljiva opazka bi bila popolnoma odveč. Tudi zgodba o sabljanju več pove o njenem piscu kot o Stanku Bloudku. In še ena črna pika Bloudku? Stanko Blou- dek se je leta 1928 udeležil Zimskih olim- pijskih iger v St. Moritzu. Ta dogodek naš profesor vidi takole: Bloudek naj bi na olimpijskih igrah nastopil kot umetnostni drsalec. Ko je bil že tam, je presodil, da ni dovolj dober, in zato ni nastopil. Profesor mu očita, da je z odstopom prekršil te- meljno Coubertinovo načelo, ki pravi, da je ’pomembno sodelovati, ne pa zmagati‘. Očitek je seveda razumeti kot hud (etični) prekršek, pravzaprav kot goljufijo: priti na igre in ne nastopiti. Nepristranski Bloudkov biograf drugače opiše ta primer. Direktor Muzeja športa (dr. Iztok Durjava) v knjižici Leteči človek – Stanko Bloudek izrecno zani- 12 ka gornjo ’diskvalifikacijo‘ Bloudka in zapiše, da je bil Bloudek v St Moritzu predstavnik vodstva olimpijske ekipe, ne pa tekmova- lec (str. 49). Kdo nam torej laže? Da anahro- nistično Coubertinovo načelo ’pomembno je sodelovati, ne pa zmagati‘ že dolgo več ne velja (če je sploh kdaj v resnici veljalo), je profesor očitno pozabil. Profesorja izjemno vznemirja naziv inženir, s katerim so nekateri pisci naslavljali Stanka Bloudka. (Kot da je to temeljno vprašanje slovenskega športa in državnega priznanja za delo v športu). Bloudku očita, da je ”do- sledno imenovan kot inženir‘‘, čeprav tega naziva zares nima. Očitek je mogoče razu- meti tudi tako, da se je Bloudek sam razgla- šal za inženirja, čeprav formalno (uradno) tega naziva zares ni imel. Večina poučenih in natančnih piscev Bloudka ni naslavljalo z inženirjem. Celo na wikipediji (ki resda ni zanesljiv vir) ob imenu Stanko Bloudek ni naziva inženir. Nekateri pisci so priimku Blo- udek dodajali naziv inženir, drugi ne. Vse- kakor daleč od doslednosti! Prislov dosle- dno je profesorjeva izmišljotina (puhlica, fake news), ki je podtaknjena Bloudku. Pisec, ki mu gre Bloudek z nazivom inženir ’na živ- ce‘, še zapiše: ”Tega naziva (Bloudek) nima, saj ni dokončal nobene šole (poudaril S. K.), ki bi mu omogočala ta naziv.‘‘ Poštena informacija je nekoliko drugačna. Bloudek se je vpisal na strojni oddelek štiriletne Tehniške visoke šole v Pragi in študij tudi dokončal (šolo! je dokončal! Izobraževa- nje je dokončal, op. S. K.), le diplomiral ni, kar bi mu nedvoumno formalno prineslo naziv inženir. Ob priložnostni izdaji knjiži- ce Ob 40. podelitvi Bloudkovih priznanj sta pisca besedila (J. Pogačnik, M. Račič) zapi- sala, da si je Stanko Bloudek ”naziv inženir- ja povsem zaslužil zaradi svoje originalne ustvarjalnosti, ki je že mejila na genialnost‘‘. Podobno zapiše tudi D. Stepišnik v knjigi Stanko Bloudek. Projekte, ki jih je ustvarjal Stanko Bloudek, so navadno izvajali inže- nirji. Bogata projektantska dejavnost Stan- ka Bloudka (brez naziva inženir) je opisana v ediciji Tehniškega muzeja Slovenije. V Velikem slovenskem leksikonu (DZS, 2006) Stanko Bloudek nima naziva inženir. Tudi v Leksikonu Cankarjeve založbe (1988) Bloudek ni predstavljen kot inženir. Kakšna dosle- dnost? Leta 1982 je skupina raziskovalcev pod vodstvom inž. arh. dr. Borisa Leskovica objavila raziskavo z naslovom Stanko Blo- udek – projektant in graditelj. Projektanti in graditelji so navadno inženirji. Prav tako je Bloudek doma in v tujini (Avstrija, Nemčija, Madžarska) zasedal delovna mesta, ki jih praviloma zasedajo inženirji. Ko je zapustil tovarno v Budimpešti, kjer je bil nekaj časa zaposlen, je od lastnika tovarne dobil na- slednje priporočilo: ”Gospod višji inženir je bil v naši tovarni zaposlen kot šef-kon- struktor … Spoznali smo gospoda višjega inženirja Bloudka kot izredno spretnega in temeljitega z bogatimi … izkušnjami nadarjenega konstruktorja‘‘ (D. Stepišnik, Stanko Bloudek, str. 29). Očitno se Bloudek ni sam oklical za inženirja, ampak si je s svojim delom pridobil ’inženirski‘ ugled. Doma je po zadnji vojni (od leta 1947) ne- kaj časa vodil gradbeno komisijo pri takra- tni Fizkulturni zvezi Slovenije in pozneje pri Komiteju za fizkulturo pri Vladi Republike Slovenije. Končno je bil vodja Projektivnega biroja Športne zveze Slovenije. Vse take in podobne komisije in odbore praviloma vo- dijo inženirji, zato ni nenavadno, da so mu nekateri manj natančni pisci iz nevednosti ali zaradi spoštovanja pritikali naziv inženir, čeprav formalno to ni bil. A naš profesor je spet našel dlako v jajcu. Bloudku očita, da ”nikoli ni izrazil nezadovoljstva ob tem inženirskem naslavljanju‘‘, kar je še enkrat razumeti, da mu je bilo takšno naslavljanje všeč ali se je celo sam razglašal za inženir- ja. Vprašanje: Kako profesor ve, da Stanko Bloudek ”nikoli ni izrazil nezadovoljstva ob tem inženirskem naslavljanju‘‘? Fake news? Ja, Bloudek res ni imel ’ceglca‘ (papirja, diplome, formalnega priznanja), vendar je štiriletno visoko šolo dokončal (izo- braževanje je končal, le pika na i mu je manjkala), hkrati pa sta ga življenje in delo ustoličila na mesto inženirja. Sploh pa naziv sam zase tako in tako še nič ne pove o ustvarjalnosti njegovega nosilca. Zgolj naziv tudi še ne naredi Človeka (z veliko začetnico). Čedalje bolj pogosto spozna- vam, da bleščeč naziv še ni porok za izje- mno ustvarjalnost v kaki stroki ali znanosti ali za pošteno javno delovanje. Ob tem se postavlja tudi načelno vprašanje, kaj je z najširšega družbenega zornega kota bolj koristno: ali z akademskim nazivom ’ho- diti v službo‘, ki je dosegljiva le z nazivom, ali brez blestečega naziva ustvarjati nekaj koristnega, pomembnega, enkratnega, nepozabnega. Bloudek se je očitno odločil za drugo pot. In ni bil edini. Naj omenim samo nekaj meni znanih uspešnejših stro- kovnjakov na področju športne gimnastike: Boris Gregorka, Jože Mavrič, Toni Bolković, Jože Mešl, Vratičev trener Marjan Jemec, Jože Senica iz Brežic … in še vrsta izjemnih trenerjev je brez blestečih akademskih na- zivov uspešno ustvarjala ’na terenu‘. Ali je Stanko Bloudek formalno bil inženir ali ni bil, za njegovo dokumentirano obsežno in raznovrstno delovanje na področju športa sploh ni bistveno. Pa tudi ne za poimeno- vanje državnega športnega priznanja po njem. Sploh ni problem v tem, ali je Blo- udek imel naziv inženir ali ne, je pa zelo resen problem, če visokošolski učitelj z znanstvenim nazivom javno širi netočne in nepreverjene informacije. Naj na podlagi kompetentnih piscev o Blo- udkovem delovanju v slovenskem športu zapišem še svoje mnenje o tezi, da bi se državno priznanje za dosežke v športu mo- ralo imenovati po drugem zaslužnem špor- tnem delavcu. Ne vem, kdo je predlagal, da državno priznanje za dosežke na športnem področju dobi ime po Stanku Bloudku, a kdorkoli je to bil, se ni zmotil. Stanko Blo- udek je pet desetletij posvetil športu. Bil je športni ’multipraktik‘, vsestranska športna osebnost. Sam se je ukvarjal z nekateri- mi športnimi zvrstmi bodisi tekmovalno bodisi rekreativno, tako da je imel kar nekaj neposrednih lastnih izkušenj s tega podro- čja. Bil je dejaven kot spodbujevalec, funkcionar, organizator, športni učitelj, trener, mecen, mentor ter načrtovalec različnih športnih objektov po vsej Slo- veniji. Funkcionarske izkušnje je imel na klubski/društveni, republiški, držav- ni in mednarodni ravni. Še posebno je učinkovito posegel v razvoj športa na Slo- venskem med obema vojnama (1918–1941). Kot prvi povojni predsednik Nogometnega kluba Ilirija je dosegel, da je nogometni klub prerasel v Športno društvo Ilirija z več samostojnimi športnimi sekcijami. Trem je tudi načeloval. Resda so telovadna društva že prej gojila nekatere športne panoge, vendar le kot dopolnilno vadbo temeljne- mu sokolskemu programu ter po sokolskih pravilih in ’gimnastičnem redu‘ (Naša pot, str. 114, 222, 231), zato je bil širši razmah posameznih športnih panog omejen. Blo- udek je med svojim predsedovanjem Iliriji spodbujal ustanavljanje različnih športnih sekcij in njihovo samostojno delovanje. Tako so se različne športne panoge osa- mosvojile (osvobodile ’gimnastičnega reda‘) in se avtonomno širile in razvijale v skladu z lastnimi hotenji in pravili. Ilirija je postala največje športno društvo tako v slovenskem kot jugoslovanskem me- rilu in po njej so se zgledovala športna društva po vsej Sloveniji. S takšno vse- bino in organizacijskimi prijemi je Ilirija nakazala prihodnji razvoj slovenskega športa. Osrednja osebnost tega doga- janja je bil Stanko Bloudek, zato je iz ti- stih časov znano tudi reklo ’Ilirija je Blou- dek‘. Največjo vlogo v razvoju slovenskega aktualno 13 športa je Bloudek odigral kot projektant in graditelj različnih športnih objektov po vsej Sloveniji. Nekatere je sam ali s sode- lavci tudi gmotno podprl (npr. ljubljansko kopališče Ilirija) ali celo s prostovoljnim delom pomagal graditi. S tem je ustvar- jal temeljne pogoje za razvoj te ali one športne panoge. Če ni razvite športne infrastrukture, se šport ne more razvijati. Če ni plavalnih bazenov, se plavalni šport ne more razmahniti. Če ni smučarskih skakalnic, ne nastajajo skakalci. Svetovno znan je Bloudek postal prav z načrtova- njem smučarskih skakalnic in letalnic doma ter v tujini. Zaradi mednarodne prepo- znavnosti so ga sprejeli v Mednarodni olimpijski komite. Priznanje, ki nosi ime po ’vsestranskem‘ športnem zanesenjaku Stanku Bloudku, simbolično sporoča, komu je namenjeno. Namenjeno zaslužnim osebnostim negle- de na športno zvrst in področje delova- nja. Priznanja dobivajo uspešni tekmovalci v različnih športnih zvrsteh, trenerji, športni pedagogi, raziskovalci, organizatorji, funkci- onarji, publicisti, uspešni društveni delavci in drugi. Težko bi našli primernejšo oseb- nost, po kateri bi se imenovalo priznanje za dosežke na celotnem športnem področju. Priznanje za uspešno delovanje zgolj na področju telovadbe oziroma športne gimnastike pa bi utemeljeno nosilo ime zaslužne osebnosti s tega področja. Za ta namen bi bil primeren tudi dr. Viktor Mur- nik. In nič ne bi bilo narobe, če bi Bloudko- vo priznanje posmrtno dobil tudi dr. Viktor Murnik za njegov prispevek k razvoju telo- vadbe/gimnastike. Ad personam5 Profesor športne gimnastike s FŠ zelo rad z oporečniki ’njegove misli‘ obračunava z ad personam ideološkimi3 puhlicami, ki največkrat z osrednjo temo razprave ni- majo nikakršne zveze, ampak so v prvi vrsti namenjene diskvalifikaciji oponenta in preusmerjanju pozornosti od osrednje- ga problema, ki je v obravnavi. Takšnemu slogu se profesor tudi v najini polemiki ni mogel ali hotel upreti. Ideoloških in žaljivih ad personam izmislekov ne bom komenti- ral, le nekaj najbolj nesmiselnih bom zbral na enem mestu – za zgodovinski spomin. Presojo prepuščam bralcem. Dr. I. Č. mi podtika ”zanesljive (komunistič- ne) vire‘‘, ki usmerjajo moje strokovne po- lemike. Obtoži me tudi, da sem ”telesno kulturo preimenoval v športno kulturo‘‘, če- prav gre za svetovni pojav (resnico glej v D. Tomić, Teorija sporta). Podtakne mi še izmi- slek, ”da sem so-odgovoren, da v Sloveniji ni samostojnega ministrstva za telesno vzgojo‘‘. Visokošolski učitelj z akademskim nazivom mi podtika, da ”nasprotujem zgodovini in znanosti sploh‘‘, ker menda ”zanikujem pra- vico vsem, ki se ukvarjajo z zgodovino npr. sre- dnjega veka ali antike‘‘. Na pomoč kliče celo Kopernika in Newtona, ker menda trdim, ”da zemeljske težnosti ni več‘‘?? Same puhlice! Obregne se tudi ob moj domnevno ’neza- konit‘ podpis ob prispevku v reviji Šport, če- prav tega dodaja uredništvo revije v skladu z uredniškimi normativi. (Profesorja vabim, da si ogleda, kako so podpisani moji izvir- ni prispevki, ki so bili poslani uredništvu, opravičila pa ne pričakujem). Zaradi do- mnevno ’nezakonitega‘ podpisa prispevka v tej reviji sem obtožen, da se ”požvižgam na zakonska določila‘‘, kar lahko pomeni, da sem nasprotnik vladavine prava in pravne države. Hude obtožbe so to! Očita mi tudi, da ”nisem ugovarjal, ko so nekdanjega pred- sednika države Janeza Stanovnika razglašali za očeta naroda‘‘. Tudi to je huda obtožba, ker namiguje na to, da sem bil apologet takratne oblasti. Profesor tudi mojo starost ’taktično‘ ponaredi, ker ”devetletniki pa res še ne razumejo, kaj se (leta 1945) dogaja okoli njih‘‘. (Profesor, hvala za pomladitev, račun- stvo pa kljub temu nezadostno). Profesorja na ravni ad personam moti še več stvari, ki ustrezajo izrazu puhlice; tega je profesor lepo razložil kot nekaj, kar dejansko ne ob- staja ali se dejansko ni zgodilo. ”Bučke4‘‘! je vzkliknil nekdo, ki sledi ’črkarski pravdi‘ in profesorjevim udarcem pod pas. V sodob- nem publicističnem žargonu temu pravijo fake news. Lažnivi izmislek o ministrstvu za telesno vzgojo pa le moram komentirati. V resnici je bilo prav obratno od očitanega: ob osa- mosvojitvi sem se javno (v glasilu Delo) za- vzel za samostojno ministrstvo za šport in se skliceval na takratno francosko vlado, ki je takšno ministrstvo imela. Žal ni bilo širše strokovne in medijske podpore, hkrati pa oblast nikoli ni bila posebno naklonjena športu z vsemi njegovimi pojavnimi obli- kami, zato je bila tudi bitka ’osamljenega jezdeca‘ za samostojno športno ministr- stvo že vnaprej obsojena na neuspeh. Takšno ministrstvo pa še zdaj podpiram. Tole pojasnilo ni namenjeno samoobram- bi, ampak je le sporočilo bralcem, da tudi univerzitetni profesor razširja nepreverjene in neresnične informacije. Res škoda, da se ’črkarska pravda‘ namesto strokovnega raz- čiščevanja enostransko sprevrača v lažno obstreljevanje ad personam. Opombe 1Audiatur et altera pars, znana stara grška mo- drost, ki jo v intelektualnem svetu ne gre pre- vajati, pomeni pa naj se sliši tudi druga plat. Čeprav gre za staro načelo kazenskega prava, je tudi na sploh v znanosti in vsakdanjem življenju še vedno conditio sine qua non (nujen, prvi po- goj) pri iskanju resnice. 2Sofizem, filozofski têrmin; Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeli sofizem kot ”navidezno resnico, namerno zavajajočo trditev‘‘. V Malem leksikonu logike (Andrej Ule, Tehniška založ- ba Slovenije, 1997) preberemo, da je sofizem ”varljiv sklep, ki nastane z zavestnim kršenjem logičnih pravil, daje pa videz veljavnosti‘‘. F. Ver- binc (v svojem Slovarju tujk) sofizem pojasni kot ”formalno pravilen, a v jedru nepravilen, varljiv, največkrat zavestno goljufiv sklep (izpeljan iz napačnih premis …)‘‘. 3Ideologija, ideološki govor. Antipod ideo- loškemu govoru je strokovni/znanstveni govor. Med obema je bistvena razlika. Namen strokov- nega/znanstvenega govora je izrekanje resnič- nih dejstev neglede na učinek na javnost, na- men izrekanja ideološkega govora pa je učinek na javnost neglede na resničnost povedanega. Za strokovni/znanstveni govor je potrebno lo- gično dokazovanje ali empirično potrjevanje izrečenega. Ideološki govor se ne ozira na doka- zljivo resničnost izgovorjene ali zapisane trditve, ker temelji predvsem na čustvih, željah, osebnih (ne)vrednotah in domnevah njegovega avtorja ali skupine somišljenikov. Tvorec strokovnega/ znanstvenega govora je zavezan resničnim in dokazljivim dejstvom, kar za tvorca ideološkega govora ne velja, ker je namenjen ’komunikacijski zaslepitvi‘, ki diskvalificira drugače misleče(ga). (Zbornik Simpozij Slovenski jezik v znanosti 2, Razli- ka med znanstvenim in ideološkim govorom s stali- šča pragmatičnega jezikoslovja, str. 25-33). 4Bučke, sodoben žargonski izraz za ’traparije‘, izmišljotine, laži, leporečje, nesmisle in podob- no. V slovenski politiki se pogosto srečujemo s ’prodajanjem bučk‘. Sodobna tuja sopomenka je fake news. 5Ad personam, napad na osebo; tudi ad homi- nem. Nasprotno: ad rem, k stvari, k vprašanju, o ’predmetu in problemu‘ razprave. 6Teza, trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti; filoz. po Heglu: trditev, ki ji nasprotuje druga tr- ditev. 7Tendenciozen, slabš., s pristranskim prikazova- njem dogodka doseči prepričevalen učinek. dr. Silvo Kristan, upokojeni profesor Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport silvo.kristan@guest.arnes.si