Z0&

4IIJD/JAA

napeljevanje

sn ju.

h keršanski

L¥OAL
BIBLJOTffEK

Na>wdlu^<Kla

dva mlada duhovna.

V LJUBLJANI
natisnil in založil Jožef Blaznik.

1847.

O^CrO-0 1

Namesto predgovora

nekaj besedi same večne Resnice.

Moj jarem je sladek, in moja butara je
lahka.

Srečni, kteri božjo besedo poslušajo r  in
jo ohranijo.

Marija si je narboljši del izvolila, kteri
ji ne bo nikdar odvzet.

Išite si jed, ktera k večnimu življenju
redi.

Kdor božjo besedo posluša, in po nje
živi, je podoben modrima možu, kteri je svojo
hišo na skalo sezidal.

Zbirajte si zaklade, kterih noben tat ne
ukrade, noben molj ne sne, in nobena ruja
ne strati.

Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše
serce.

1 *

Vvod.

Življenje razsvetljenima Ludovika
Blozja.

Ludovik Blozi  je bil rojen v letu 1506
iz prestare blage rodovine v gradu Don
Estienne na v Henegavskim. Oče mu je
bil Adrijan Satiljonski, mati pa Katarina
Barbansonova. Cesar Karl peti ga je
bil v svoj dvor poklical in med svoje go-
spodičiče ali žlahtniče vverstil. Vender
je bil Ludovika še en vikši Gospod v
svojo službo zvolil. Že v pervih letih
njegove mladosti se je razodevalo v njim
posebno nagnjenje k svetimu in samotni¬
mi! življenju. Ta bogoljubna misel je v
njim tolikanj dozorela, de je sklenil, v
opatii ali samostanu Lisie po navodu
svetiga Benedikta, popojnama v službo
Narvikšimu posvetiti se. Stirnajst let star
je bil vzet v skušnjo, je storil začetik

6

popolnamosti, njegovima stanu permer-
jene, in je razodeval tolike darove pod-
učljivosti, de so ga kmalo po tim nje¬
govi predniki v visoko Levensko šolo v

nauk dali. Tukej se je učil pri slovečim
Nikolji Klenardu starih jezikov, in uče¬
nost svojiga prihodniga stanu s takim
vspeliam: de so ga njegovi samostan¬

ski bratje že v dva in dvajsetim letu

njegove starosti ostarelimu in bolehnima
opatu pomočnika izvolili. V letu 1530
je prijel mašnikovo posvečenje; in ker je
njegov prednik ravno umeri bil, je on
precej, kakor pravi opat na njegovo
mesto stopil. Per svojim nastopu je vidil,
de je bila pobožnost klošterskiga življenja
silno oslabela. Nič mu tedaj ni bilo bolj
per sercu, kakor pobožniga duha svo¬
jih bratov v novic oživiti, spolnovanje
klošterskih zapovd, in očitno spodbud-
nost zopet postaviti. S krotkostjo in

pohlevnostjo, s perljudnostjo in perjaz-
nostjo pri obhodu z drugimi, in z oče¬
tovsko dobrotljivostjo, ktera se je celo
v očitanji in strahovanji razodevala, je

7

on opravil, kar bi s silo in prenagljeno
ojstrostjo nikoli ne bil. Nar več jih je
perdobil s svojim lepim zgledam. Ves
čas, ki so mu ga opravila stanu pustile,
je v premišljevanje, branje in pisanje
bogoljubnih bukev obernil. V letu 1545
je osnoval nove svojimu samostanu prav
permerjene postave, ktere so papež Pavl
III. pervolili in poterdili. V takih duhov¬
nih rečeh se je Ludovik s svetim Ignac-
jam Lojolanam posvetovaval, kteri je bil
ravno ob tistim času svoj novi red ali
kloštersko tovaršijo postavil. Ludovikov
klošter je začel zlo sloveti. Toraj je
hotel Cesar Karl tega svetiga moža
narpred za dvorniškiga opata, in potim
za Kameriškiga Vikšiga škofa povzdig¬
niti. Pobožni mož pa se ni za čast pečal,
temuč je perčakoval vikšiga plačila.
Ostal je med svojimi brati, jim z zgle¬
dam in naukam na poti zveličanja svetil,
tako dolgo, de je v letu 1566 v 59
letu starosti, svoje nedolžno življenje
sklenil s smertjo, ktero je s hrepenje-
njem perčakoval. Njegovo truplo je

8

bilo po njegovim povelji v prostim kraji
zakopano 5 v letu 1631 pa po Vikšim
škofu Kambriškim Frančišku očitno v
kamnitni grob preloženo, kteriga so
mu bili bratje njegoviga kloštra v hva¬
ležnim spominu na svojim koru napravili.

Ludovik je mož po volji božji. Nje¬
govo notranje zedinjenje z Bogain se
v vsili njegovih spisih razodeva, kteri
obsegajo mnogotere napeljevanja h ker-
šanski čednosti, premišljevanja in povz¬
digovanja duha k Bogu. Ni lahko spisa,
ki bi tako perpraven bil, duha od po¬
svetne ljubezni odtergati, in želje po
nebeškim domovanji v sercu vneti. Ce¬
sar Karl V. je njegove spise vedno
per sebi imel, in ko se je bil vladanju
odrekel, in v kloštru sv. Justa stano¬
vanje izvolil, so mu bili le ti nar ljubši
berilo. Tudi njegov sin Filip II. špan¬
ski kralj je ukazal svoji hčeri Izabeli,
de mu je to podučenje večkrat brala.
Pričijoče podučenje obseže vse dolž¬
nosti za človeka, kteri želi Bogu do-
pasti in zveličanje doseči. Ni skorej

9

okoljšine človeškiga življenja, za ktero
bi se tukaj poduk ne najdel. Pobožni
pisavec dobro pozna pota božje gnade
in tudi lastnosti človeške natore, torej
ne presiluje, ne ojstri dolžnost, in prost
je vsake svojoglavnosti. Vseskozi pa
poterduje resnico Kristusovih besedi:
Moj jarem je sladek, in lahka moja bu¬
tara. Naj keršanski bravec stavek za
stavkam bere in premišljuje, in občutil
bo v svojim sercu, de ta zapoved ni
ravno pretežka, vender pa ga stori
popolnama kristjana, če jo spolnuje.
Bog hotel, de bi se to per številnih
bravcih zgodilo!!

10

Zaupaj v Boga

Boj se Boga in ljubi ga. Glej,
de svoje serce čisto ohraniš. Skerbi
vedno, de Boga z nobenim greham ne
razžališ; si pa greh storil, ne smeš nad
njegovo milostjo obupati. Naj bojo tvoji
grehi, kakoršni hočejo, naj jih bo še
toliko, upaj odpušanja. — Si padel,
zopet vstani, oberni se k zdravniku
svoje duše, in oserčje njegove milosti
se ti bode odperlo. Si zopet padel;
zopet se vzdigni, zdihuj, kliči, in usmi¬
ljenje tvojiga zveličarja te bo sprejelo.
Padeš tretji, četertikrat, in še večkrat,
vselej se zopet vzdigni, zdihuj, poni¬
žaj se pred Bogam, in on te ne bo
zapustil. Nikdar še ni pobitiga serca
zaničeval, in ga tudi nikdar ne bo
(Ps. 50, 19. J, nikdar še ni takšnih,

if

ki so skesani k njemu perbežali, od
sebe gonil, in jih tudi nikdar ne bo.
Ko bi padel v eni uri stokrat, ali celo
tavžentkrat; vzdigni se v svetim zau¬
panji odpušanja ravno tolikokrat k Bogu,
in v vstajanji se mu zahvali, de te ni
še globokej pasti, in še dalj ležati pu¬
stil. In ko hi ti se bila nar hujši ne¬
sreča permerila, de bi bil clo svojiga
dobrotljiviga Boga zatajil, in njegove
svete skrivnosti z nogami teptal, spo¬
znaj ponižno svojo veliko pregreho, za¬
ničuj jo, skleni seboj, nikdar več ne
grešiti in bolje živeti, in bodi si odpu-
šanja svest. Zakaj tvoja hudobija ali
slabost ne more nikdar tolika biti, de
bi božjo milost presegla, ktera je brez
vse mere. Bog je vsigamogočen, in
odpusti ravno tako lahko tavžent gre¬
hov, kakor eniga sainiga. Zraven tega
je on tudi neskončno dobrotljiv, je vse¬
lej perpravljen, ti odpustiti, de se le
greha zderžiš, ponižaš, in svoje živ¬
ljenje poboljšaš.

Ne bodi obupijiv, ko se starih

12

pregreh spomniš, ampak tolaži se z
besedami s. Pavla: To ste vi enkrat
bili, pa ste omiti, posvečeni, ste opra¬
vičeni v imenu Jezusa Kristusa in v
duhu našiga Boga (ji. Kor. 6, 11.)
Božji dobroti ne moreš nikdar preveč
zaupati; le na slabo je ne obračaj, de
bi bolj brez skerbi grešil.

O ko bi ti vedil, kako perpravljen
je Gospod Jezus, Boga Očeta s svojo
nedolžnostjo vtolažiti, in s svojimi zva¬
ljenimi spraviti, kteri so iz človeške
slabosti grešili, in pa zdaj sklenili,
greha se posihmal varvati! On je naš
besednik, in za nas govori, de čisto
lahko odpušanje obžalovanih pregreh
zadobimo. Če grešimo, pravi njegov
ljubljeni učene s. Janez, imamo Jezusa
Kristusa prašnika per očetu, in on je
dar sprave za naše dolge. (1. Jan.
2, 1.) Tvoji grehi te tedaj ne smejo
na to voditi, de bi obupal, ampak de
bi se poniževal; ker sovražiš zdej, kar
je hudobno, in Bogu dopasti želiš.

13

2.

Božja milost nima konca ne kraja.

Misli, kakor s. pismo opominja,
dobro od Gospod Boga fmodr. 1, 19).
Ne misli; ne pusti si dozdevati, de bi
on bil neusmiljen, ampak terdno veruj,
de je on proti tistim, kteri se v resnici
pokore, in dobro voljo imajo, poln usmi¬
ljenja. Zakaj on pozna svoje delo, on
vidi svojo podobo, on pozna našo sla¬
bost, našo slepoto. De pa s. pismo
imenuje njega strašniga, kteri hudobne
v svoji jezi preklinja (I’s. 9, 6.), to
ne zadene njega, ampak tiste, kteri
vsako sveto sramežljivost, od sebe ver-
žejo, in ne nehajo, se v gnjusobi pre¬
greh valjati, takšnih hudobijo on zares
preganja in tepe, ker je njegovi sve¬
tosti čisto nasproti, sam v sebi pak
on vekomaj poln miru in usmiljenja
ostane. Kadar si tedaj njega misliš,
izkleni iz svojih misel vso strašnost in
terdoserčnost in veruj terdno, de on z
nar milostljivšim očesam na svoje stvari

14

gleda, de on vsak čas clo toljko skerb
za te ima, kakor de bi razim tebe ni¬
kogar ne bilo na celim svetu.

Naj se tisti njegove jeze in pra¬
vice bojijo, kteri se k njemu nočejo
oberniti, greh na greh devajo in pra¬
vijo: Kaj pa že ima tud v sebi, kar
sim storil? kteri se ne pustijo prego¬
voriti, de bi dobro storili (Ps. 35,
4.); <i so posode božje jeze, dokler
taki ostanejo. Ali grešniki, ki v sebe
grejo, in se k očetu usmiljenja verne-
jo, in iz serca rečejo: Oče! grešil sim
v nebesa in pred tabo, (Luk. 15, 21.)
usmili se mene! takšni grešniki naj le
celo zaupanje na Boga stavijo. Go¬
tovo jih bo sprejel, sprejete opravičil,,
opravičene v svoje kraljestvo perpeljal.

Ni zapopasti, s koliko ljubeznijo
Bog za naše zveličanje skerbi. Tako
zlo še nobena mati ni svojiga otroka
ljubila, kakor Bog nas ljubi. Kodelja,
v nar veči ogenj veržena, se ne vžge
tako hitro, kakor Bog v svoji neizreče¬
ni milosti in dobroti odpusti, kakor hi-

15

tro kesanje zagleda, kakor hitro se
ponižno k njemu vernemo, po milosti
zdihujemo, in v resnici bogaboječe ži¬
veti sklenemo. Zakaj on noče smerti
grešnika, ampak on hoče, de se spo¬
kori in živi. (jEzek. 18, 230 Če
svoje grehe spoznamo, pravi s. pismo,
je Bog resničen in dobrotljiv, de nam
jih odpusti, in nas od vse krivice oči¬
sti. Več, ko je naših grehov, veči,
ko so, ktere nam on odpusti, bolj ne¬
vredni in revni ko smo, kterim on od¬
pusti, bolj se sveti njegova milost.
In kdo je v stanu njegovo rieisrečeho
dobroto po vrednosti hvaliti. Zakaj,
ker nihče ne more k zveličanju priti,
v kterim bi saj toljko ljubezni božje
ne prebivalo, de bi se vender na konci
življenja spokoril, in greh sovražil:
glej, toraj skaže ta dobrotljivi Bog tudi
nar revnišimu grešniku, per kterim le
nekoliko zasluženja najde, to veliko
gnado in Ijubezin, de ga s serčno ža¬
lostjo gane nad razžaljenjem njegOviga
dobrotljiviga Stvarnika in odrešenika.

16

In po takšni serčni grevengi že za-
morejo zveličanje doseči, in stopijo,
kader so se v ognji vic očistili, {ker
nič omadeževaniga zavolj svetosti in
pravice božje z Bogam se skleniti ne
da,) v večno veselje nebeškiga kra¬
ljestva.

Studenc božjiga usmiljenja nikdar
ne steče. Kdor nad božjim usmiljenjem
obupa, s. Duha preklinja. Hudi dih
zares veči del tako ljudi slepi, de ti¬
stima, ki misli grešiti, Boga, kakor
polniga dobrote in milosti pred oči stavi;
če se pa hoče po grehu spokoriti, mu
on ravno tistiga Boga, kakor takšni-
ga v misel daje, kteri ne odpusti, kteri
je neskončno ojster. Pa le ne poslu¬
šaj tega zvitiga goljufa, ne obupaj,
ko bi tvojih grehov bilo še tolikanj!
Le ne goljufaj pa tudi samiga sebe,
de bi si čisto gotovo odpušanje sam
obetal, in zraven tega v grehih na¬
prej živel in pokoro odlašal. Dosti
jih je v tem neumnim zanašanji oslep¬
ljenih konec vzelo. Res, odpušanje gre-

17

hov ti je obljubljeno, če uidi še le na
koncu življenja resnično grevengo obu¬
diš, to je, več iz ljubezni do Boga,
kakor iz strahu pred pogubljenjem; ali
de boš tačas to resnično grevengo imel,
to ti ni obljubljeno. Grevenga do zad¬
nje ure odložena, ni zanesljiva, je ne¬
varna, dostikrat lažnjiva. Hočeš brez
strahu ta svet zapustiti, začni se zdaj
pokoriti, poboljšaj se, dokler si zdrav
in bi še grešiti zamogel. Zakaj, če
še le potem grešiti nehaš, kadar več
grešiti ne boš zamogel, tedaj nisi ti
greh, ampak greh je tebe zapustil.

3.

Tudi v velikih grehih ne obupaj.

Ce te veliki grehi stiskajo, če te
' ”a prevzetnosti, častiželjnosti,jeze,
nevošljivosti, požrešnosti, lakomnosti,
ali kakšna druga posiliti hoče, ne verzi
upanja do zveličanja od sebe, ampak
perbližaj se poln zaupanja k nebeškimu

18

zdravniku, podaj se k Jezusu, prosi
ga, de bi on svojo roko na te položil,
on je poln usmiljenja, poln dobrote, on
se te ne ogiba, on ne zapoveduje bol¬
nim odstopiti, on je rad per njih: ti se
mu smiliš, in on le želi, tebe ozdra¬
viti. Le to hoče, de mu bolezin od¬
kriješ, de po zdravji zdihuješ, se po¬
nižaš, in na njega zaupaš.

Zavolj vsakdanjih slabost že pa
celo nimaš obupovati. Zakaj, kakor se
mi vsak dan saj v malih rečeh pre¬
grešimo; tako imamo tudi vsak dan
perpomočke per roki, te madeže ziniti.
Imamo sveto spoved, imamo zdihova-
nje, solze, branje ali poslušanje božje
besede, milovno ali almožno, dobrotlji¬
vost, molitev, v kteri Boga kličemo:
Odpusti nam nam naše dolge, kakor
mi odpušamo svojim dolžnikom (Mat.
6, 12.) druge duhovne opravila ali
andohti, milost, dobroto. Spoznaj te¬
daj svoj greh, jokaj, zdihuj, ponovi
svoje naprejvzetje, perzadevaj si iz
vse moči svoje slabosti opustiti, drugo

19

pa Bogu zroči. Po svoji nezapopadljivi
modrosti on večkrat perpusti, de kak¬
šen greh nas zadene, de bomo poni¬
žani, de na sebe preveč ne zaupamo,
de na Boga vse zaupanje stavimo, in
s tem serčnim vojskovanjem zoper greh
večno krono zaslužimo.

Ni vse eno, ali iz človeške sla¬
bosti v majhne grehe padeš, ali če za
to padeš, ker se premalo varuješ, ali
celo nevarnosti išeš. Kdor iz slabosti
pade, hitro greh sovraži, kakor hitro
se na-nj spomni, in se ogiblje per-
ložnosti k njemu nazaj, če pa perlož-
nosti same pridejo, se mu lahko per-
meri, de se pregreši, ali zavolj raz-
vezanja jezika, ali zavolj razvuzdanja
počutkov, z napčnim nagnjenjem, ali s
kakšnimi drugimi enakimi pogreški; ali,
kakor hitro se vse nazaj poverne, in
mu je žal, sovraži popolnama tudi nar
manjši grešno omadeževanje, in za-
dobi tudi hitro odpušanje tistiga. Kte-
rimu pa ni skerb, se perložnosti ogniti,
kteri iz neskerbljivosti pade, in tudi

20

potem, ko so že nevarnosti proč, brez
skerbi ostane, kteri želi perložnosti na¬
zaj, jih rad ima, ne zato, ker je to
greh, ampak zavolj veselja; taki ne pade
več iz slabosti. Vender bi tudi takšen
odpušanje svojih grehov na enkrat za-
dobil, ko bi se hitro storjeniga pre¬
grešita kesal in ga obžaloval. Dosti¬
krat pusti Bog take neskerbne zlo pasti,
de se, po svojim padu zučeni, po¬
boljšajo.

Nobedin vender po padu boljši ne
vstane, kakor je pred padam bil, ali
kakor de bi ne bil padel, in ko bi bil
vse dobro, kar po padu stori, brez
pada storil. Sploh dobro pomni, de
svoje male grehe bolj zbrišeš, če se
v spoznanji svojiga greha, v poniž¬
nosti in ljubezni k Bogu oberneš, ka¬
kor de bi svoj greh, sam seboj tehtal,
in ga v obupljivosti premišljeval. Naj
bodo tvoji grehi veliki ali majhni, ne
nehaj v Boga terdno upati, in jih po¬
topi v brezno njegoviga usmiljenja, de
bodo tam čisto pokončani — zginili.

21

»Nobeniga pogubljenja ni na tistih, kteri
so v Jezusu Kristusu, in ne živijo po
svojim mesu (Rim. 8, l.J; Velikovec
bodo v njegovi kervi opravičeni in po
njem od božje jeze rešeni. (Rim. 5, 9. j‘ 4

5.

v

Cisti se z obžalovanjem grehov,
dobrimi deli in zaupanjem na za-
služenje Jezusa Kristusa.

Ne smeš se bati, če za svoje
grehe, Bogu nobene občutne grivenge
ne moreš pernesti. Če ima tvoja ža¬
lost s pametjo in voljo svoje opravilo;
če ti je v resnici težko, de si svojiga
Boga razžalil, če se ti težko zdi, de
veči grivenge ne občutiš, če sklepe
delaš posihmal boljši živeti, potem imaš
Bogu dopadljivo grivengo, ko bi tudi
serce ničesar ne občutilo. Duši je na
enkrat takšno sovraštvo greha mogoče,
ktero ji na enkrat vse grehe zbriše,
in jo nebes vredno stori.

22

Ako nimaš nobenih vnajnih solz,
znotrajne toči. Brez zunajnih lahko za-
moreš svoje grehe obžalovati in Bogu
dopasti, brez znotrajnih pa ne. Znotrajne
solze pa imaš, če božje razžaljenje iz
serca sovražiš, z velikimi željami Boga
išeš in po njem zdihuješ.

Dobre dela opravljaj, kakor do¬
bro kolj zamoreš, ali vender ne misli
de bi same tvoje dobre dela zamogle
tvoje grehe popraviti, temuč vse do¬
bro kar storiš, stori iz ljubezni do
Boga, kteriga si razžalil. Prosi Go¬
spoda Jezusa, de te vredniga stori,
de bodo po njegovim nedolžnim (ne¬
zasluženim) terpljenji tvoji grehi zbri¬
sani, in boš zopet z Bogam spravljen.
„Jezus je zato na svet peršel, de bi
grešnike zveličal. (I. Tim. 1, 15.)“ On
se je za nas dal, de bi nas od vsih
naših grehov odrešil in očistil, de bi
mu mi prijetno, dobrim delam vdano
ljudstvo bili. (Tit. 2, 14.) On nas je
po svoji milosti odrešil, de bi mi z
njegovo gnado opravičeni zaupanje več-

23

niga življenja zadobili. (Tit. 3, 7.)
Ker je Bog bil, je hotel za nas tudi
človek postati, za nas je bil rojen, za
nas je terpel in umeri, za nas je od
mertvih vstal, in v nebesa šel. V
njem smo zopet vstali, v njem je naše
revno mesto zopet obujeno in netroh-
Ijivo postalo, v njem smo tudi otroci
nebeškiga kraljestva postali, zakaj, ka¬
mor je glava šla, tje bo tudi telo
peršlo.

V ponižnosti svojo nevrednost spo¬
znati j tudi dobro, kar storimo, malo
obrajtati; na Jezusa vse zaupanje sta¬
viti, je več vredno, kakor vse drugo
perzadevanje, Bogu zadosti storiti. Ven-
der moramo dobriga toliko storiti, ko¬
likor le zamoremo, ali tiga dobriga,
kar storimo, ne smemo sebi, ampak
le Bogu perpisati, brez kteriga bi mi
dobriga storiti ne mogli. (jJan. 15, 5.)
On Gospod da dobro, in hoče kronati,
kar je dal.

24

5.

Bodi serčen v skušnjavah.

Te hudobni duh zalezuje, ali z
gerdobo tvojiga duha martra; moraš
zdej nerad terpeti, kar si nekdaj ra-
dovoljno dopernašal; ire pusti se tedaj
zmotiti. Kar nerad terpiš, te ne bo
nesrečniga, tudi ne Bogu nedopadlji-
viga storilo. Le tvoje pervoljenje stori
greh, kar je čez tvojo voljo, ni greh.
Vojskuj in vstavljaj se, vari se per-
voliti, po tem ti nar hujši skušnjava
ne škoduje. Ko bi tudi občutil preve¬
liko žalost v nesreči, ali ko bi ča-
stiželjnost, ali druga pregreha v tebi
vstala; to vse tvoji čednosti ničesar
ne odvzame, če je le tvoja volja Bo¬
gu vdana, in te skušnjave zaničuješ.
Kar te s. vera uči, ti mora bolj go¬
tovo biti, kakor to, kar z očmi vidiš;
se vzdignejo čez tvojo voljo dvomi ali
cviblji, perbeži k Bogu in kliči po¬
nižno: „Gospod! jez terdno verjem,

25

podpiraj mojo slabovernost. {Mark. 9,
23.)“ Če ti Satan hude misli nav¬
daja, sovraži ga. Postavi mu nasproti
zveličansko znamnje svetiga križa, od-
verni svoje misli proč od njegoviga
navdajanja, in jih oberni na kaj do-
briga. Ne odgovori; nič na njego¬
ve zvite besede. Če imaš vender čas
in hočeš odgovoriti; tedaj reci sam per
sebi: Obmolči preklinjevavec! poberi
se proč ti hudobni s svojo hudobi¬
jo, s svojo gerdobo! jez te ne poslu¬
šam, ti nesrečnik! jez nimam nič s
teboj opraviti. Reci tudi k Bogu:
Gospod! pomagaj mi; zakaj rajši bi
hotel tavžentkrat umreti, kakor v hudo
pervoliti, rajši tukaj ne živeti, kakor
brez tvoje gnade hudobno živeti. Če
te skuša zapeljiva kača k prevzetnosti
in hrepenjenju po časti, spomni se ve-
likiga števila svojih grehov; ti svetuje
k obupanju, se spomni globočine bož-
jiga usmiljenja, in njegove ljubezni proti
tebi. Te naganja z mislimi: ali si štet
med zvoljene, ali, kaj je s. Trojica,

26

česar ne smemo preiskovati, sovra¬
ži to kakor lajanje nemarniga psa,
oberni se k Bogu, in perpusti vse nje¬
govi naredbi in dobroti s to terdno
vero, de on ničesar tako ne želi, ka¬
kor tvoje zveličanje. Tisti se v ne¬
varne zanjke zapletajo, kteri se pre-
derznejo, božje sklepe preiskovati. Kar
Bog stori ali perpusti, to je dobro.
To terdno veruj, in bodi miren.

Če se ti v spanji kaj nespodob¬
nega zgodi, ne bodi nepokojen zato.
Če le, kader se zbudiš, kar je nespo-
dobniga zaveržeš, ti ne bo zaiajtano,
ko bi ravno s svojim poprejšnim, ne¬
čistim življenjem perložnost k temu bil
dal, kar se ti zdaj zgodi. Zakaj, sej
si butaro poprejšnih grehov z zgre-
vano spovedjo od sebe vergel, poprejšno
življenje si že obžaloval, in išeš, vse
popraviti. Ne pusti se tedej po nobeni
teh reči od svoje stanovitnosti boga-
boječiga zaupanja premakniti.

27

6.

Ne naveličaj se vojskovati.

Ta zvili zalezovavec pa ne bo
počival, ampak vse skusil, de bi te
premagal in končal. Posebno te bo v
začetku spreobernjenja zalezoval. Vča-
si te bo od zunaj, včasi od znotraj
prijel; včasi te bo v sreči, včasi v
nesreči perčakal, včasi ti v neumnim
veselji, včasi v preveliki žalosti zanjke
stavil, včasi te s preveliko neskerbnostjo
včasi z miloserčnostjo pogubili skušal.
Včasi te bo nekoliko v miru pustil, de bi
potem, kadar si nar manj perpravljen, te
bolj gotovo zadel, včasi bo na skrivnim,
in kakor v podobi svetosti svoje goljlije
snoval, potem te očitno prijel, de bi ti
rano zavdal. Včasi bo že odgnan te
vnovič prijel, in brez počitka stiskal, de
bi saj s prederznostjo opravil, kar z
goljfijo in silo ni zamogel, in včasi
bojo takšni dvomi in teme tvoj duh
omračile, de ne boš vedil kaj začeti,

28

in se boš v veliki stiski sim ter fje
majal. Kmalo boš na duhu, sercu in
počutkih tako pobit in raztresen, de ne
bodeš mogel svojih ust ne k božji
hvali odpreti, ne v resnici v molitvi
ostati. Drugi krat boš od nadlog tako
pobit in stiskan, de se ti bo zdelo,
de te je Bog zapustil, de te je že
senca in strah smerti obdal; de bi že
s svetim Pavlam zdihoval: Tako močno
sim obtežan, de se mi celo živeti merzi.
(2.  Kor. 1, 18.)

Zadnjič, bodo včasi na enkrat ne
ena od teh skušinj ampak njih več, in
morebiti tudi vse na enkrat na te vda-
rile, če Bog perpusti. Zakaj če on
ne perpusti, ne bodeš skušan, če pa
perpusti, se vse to zgodi k tvojima ve¬
likima pridu. Le glej, de bodeš zo¬
per svoje skušnjave pridno čul, in se
kakor na straži neprenehama ogledo¬
val, od kod bode hotel noter zlesti.
Včasi je majhna reč, včas pa velika,
ktera velik nepokoj v sercu zbudi, če
smo premalo perpravljeni, tako, de se

29

tedaj tudi na take reči ne smemo pre¬
več zanašati, ktere same na sebi niso
hudobne. Previdnost je sicer povsod
in vselej, pa narbolj per začetku skuš¬
njav, potrebna. Sovražnik nas veči del
tako perpravlja, de v začetku le. po¬
dobo kake nespodobne reči v našo dušo
spravi, če vgleda, de se ji naša duša
ne vstavlja, uterdi in zamota to mi¬
sel, in v iše dušo od vsih strani zagra¬
diti. Če se ne vstavimo, dokler ni¬
smo vjeti, nam bo potem še veliko
težej, kadar bomo že od vsih strani za¬
grajeni. Ko bi se bili pa ravno od
kraja leno zaderžali, se vender ne sme¬
mo tudi tačas sovražniku vdati, kadar
nas je že vjel, ampak se mu iz vse
moči braniti, in zaveze serčno iz sebe
stresti. Pa vstavljaj se hitro od kraja
iz vse moči, ne v zaupanji na svojo
skerb in perzadevanje, ampak na božjo
milost. Zakaj če on mesta ne obvarje,
zastonj čujejo, kteriga varjejo (Ps.
126, 1.) Če te on zmirej ne derži,
ne boš obstal, če svojo roko utegne,

30

boš urno padel. De bo pa on s svojo
gnado per tebi, ne odtegni se tudi ti
samimu sebi z lenobo. Stori tudi sam,
kolikor zamoreš. Ko bi vender v kaki
skušnjavi padel, ne zgovarjaj se ne
na Boga, ne na hudiča, tudi ne na
kako permero. Nič se ne permeri. Če
Je tedaj skušnjava premaga, ne toži
Boga, ampak samiga sebe, ker si v
hudo pervolil. Nihče bi te ne bil mo¬
gel persiliti k pervoljenju, ko bi ti sam
ne bil hotel. Samiga sebe tedaj ob¬
dolži in hitro vstani. Kakor se rana
od kraja lahko zaceli, težko pa, če
je že zastarana, tako boš tudi ti lahko
odpušanje od Boga zadobil, če hitro
svoj greh obžaluješ in se poboljšaš, če
pa po padu dalje ležiš, potem se
boš težko vzdignil, ker bo teža greha
in slaba navada tvojo moč premagala
in oslabila. De te tedaj hudič ne pre¬
maga, perbeži vselej k Bogu, kliči ga
na pomoč, skri se pod penite njego-
viga varstva, žaluj in zdihuj pred njim.
Če to storiš, ne boš lahko premagan,

31

in ko bi že vender bil, se boš zopet
vzdignil. Te nobene hujši skušnjave
ne primejo, spoznaj to dobrotljivo mi¬
lost božjo in bodi hvaležin. Misli, de
jih zato ne perpusti čez te priti, de bi
ti zavolj svoje slabosti premagan ne bil.

7.

Ponižuj se rad.

Ne stopi nikdar v mir s hudičem,
in s pregrehami, zoper perviga se zmi-
raj serčno u  vojskuj, poslednje iz serca
sovraži. Če se ravno, dokler na zem¬
lji prebivaš, ne moreš tako vojskovati,
de bi nikdar ne bil premagan, moraš
vender sleherni padec, naj bo velik
ali majhin, sovražiti, in se skerbno
varovati, ga ponoviti. Zaničuj tedaj
vse in vselej, karkolj Boga žali. Za-
verzi strup napuha in častiželjnosti, po¬
končaj vzdigovanje jeze, nevolje in
naglosti.

Se v časi nekoliko razjeziti, je še

33

človeško, ali jezo in sovraštvo v sercu
rediti, je hudičevo* Nikakor ložej ne
bodeš napada jeze premagoval, kakor
če poterpežljivost in krotkost Kristusa,
svojiga Boga in Gospoda prav pre¬
mišljuješ, in prevzetnosti se ne bodeš
ložej znebil, kakor če ponižnost svo¬
jiga izveličarja dobro premišljuješ. Zato
‘je on rekel: „Učite se od mene, za¬
kaj jez sim krotek in iz serca ponižen.
(Mat. 15.)“ Sramovati se mora na-
pulinjeni in prevzetni učenec, če svo¬
jiga učenika vidi vsiga ponižniga, sra¬
movati se mora serdiinež, če vidi Bo¬
ga vsiga pohlevniga, sramovati se mora
stvar, ktera se vstavlja, če vidi svo¬
jiga stvarnika vsiga pokorniga.

Zapopadek cele kristjanske mo¬
drosti je, iz vse moči si perzadevati,
Jezusovo ponižnost posnemati. Zakaj
če ne bomo, kakor otroci, ne moremo
v božje kraljestvo priti. (Mat. 18.)
Bolj globoko, ko se ponižaš,, bolj se
bližaš Bogu, bolj se bližaš kristjanski
popolnamosti. Zveličani, ki zaslužijo

33

v število tistih šteti bote, ktere svet
za neumne, Bog pa za modre ima!
Poslušaj rad vsaciga, daj se vsakima
podučiti in opominjati, če je tudi rev-
niši ali mlajši. Ne zaničuj nikogar,
temuč vsakiga boljšiga štej, kot sebe,
in vsim bodi podložen iz serca! Mo¬
rebiti, de so eni zdaj hudobni, vender
zamorejo z božjo gnado, dobri in nar
boljši biti, dostikrat imajo tudi tisti,
ktere za nepopolnama imaš, posebne
čednosti skrite, zavolj kterih so Bogu
silno prijetni. Perzadevaj si, se pre¬
pričati, de ni tako spačeniga grešnika,
kteri bi ne živel veliko bolj bogabo¬
ječe, kot ti, ko bi toliko gnad od Bo¬
ga prejel, kakor jih ti prejmeš. Tako
bodeš slabo sam od sebe mislil, in
lahko vsakiga boljšiga štel, ko sebe.
O ko bi si bil ti že tako globoko po¬
nižnost perdobil, de bi sebe, ne le
vsakimu človeku, ampak tudi vsaki stvari
zadi stavil, in se nevredniga štel, de
te sonce obsije in zemlja nosi, vred-

2

34

niga pa, de bi se vse stvari za čast
svojiga stvarnika nad teboj zmaševale.

8.

Ne glej ne na se ne na druge
ljudi, ampak le na Boga.

Ne iši dopadajenja in hvale pol¬
ljudeh. Ne iši, komu dopasti, ne boj
se, se komu zameriti, perzadevaj si
pa tako živeti, de vsirn dobrim dopa-
deš, kteri Boga v resnici ljubijo. Če
ti Bog ni dal prijetne podobe in zbri¬
sane pameti, ne sramuj se zavolj tega.
Tudi se ne smeš zunajne nizkosti, ktera
od Boga in tvojiga stanu pride, sra¬
movati. Le greha se moramo sramovati.
— Vender se mora pravi kristjan tudi
čedno in snažno nositi, in pravimu slu¬
žabniku božjimu se ne spodobi, de bi
neperljuden bil.

Misliš kaj dobriga dopernesti, oči¬
sti svoj namen, de tega dobriga ne boš
zato storil, de bi ljudem vstregel, ampak

35

le, de bi Bogu vstregel in njemu sa-
mimu dopadel. Hvala te ne sme zmo¬
titi, če ti želje pridejo, pohvaljen biti,
se jim vstavljaj, ker vse dobro, kar
storimo, le z božjo pomočjo storimo.

Navadi se tiste mirno poslušati,
kteri te na tvoje pogreške spomnijo,
in misli, de imajo uni več pravice,
tebe grajati, kakor ti, se zgovarjati.
O de bi ti pravično hvalo, in krivično
grajo tako mirno prenesti znal, kakor
de bi tebe ne zadele, de bi hvalo na
Boga, in le grajo na sebe obračal!
Boljši bi bilo, de bi bolj želel, grajan,
kakor hvaljen biti, ker je to bolje za
tebe, drugači pa je, če ne želiš, de
bi ti hvaljen bil, ampak le Bog v tebi.
Človek, kteri je v resnici ponižen, bolj
želi, de bi bil zaničevan, kakor povz¬
digovan , zakaj, če se pred Bogam
poredniga in nehvaležniga grešnika šteje,
tudi želi, de bi ga ljudje za nič boljšiga
ne imeli. Če si po pravici grajan, po¬
nižaj se in skaži se perpravljeniga po-

2*

36

praviti, kar je napčniga, drugo pa
Bogu v zroči, in bodi miren.

(Je svojiga znotrajniga miru ne
išeš per ljudeh, ampak v dobri vesti
in per Bogu, nimaš nič zgubiti, in
tedaj tudi ne nepokojin biti. Naj te
ljudje sodijo, kakor hočejo, tebi naj
bo zadosti, de temu dopadeš, kteri v
serce vidi. Vender glej, de dobriga
ne boš samo pred Bogam opravljal,
ampak tudi pred ljudmi. (Rim. 12, 17.)

9.

V terpljenji le per Bogu po¬
moči iši.

Kakor hitro zagledaš, de se ti
kakšin križ perbližuje, oberni svojiga
duha k Bogu, vdaj se čisto Bogu v
roke, in ne vprašaj, zakaj ti ga pošlje.
Ne toži svojih težav pred ljudmi, am¬
pak v vsi ponižnosti svoj križ Bogu
odkrij, kteri narbolj in narpoprej po¬
magati zamore. Vse zavolj Boga, vse

37

serčno preterpi. Če te skušnjave nad-
legajo, če se ti pot čednosti, in pra¬
vice ojster zdi, če si zaničevan, če te
bolezin stiska, če je v tvoji pameti
tamno, v tvojima sercu žalostno; perza-
devaj si, de poterpežljivost ohraniš.

Križe tako hvaležno sprejmi, ka¬
kor nar boljši darove božje. Ne mi¬
sli, de se ti od koga druziga kaj pergodi
kakor le od božje previdnosti, zakaj,
kako bi ti kaj britkiga terpeti mogel,
ko bi Bog ne perpustil? Kader je nas
vsili sovražnik pobožniga Joba ob otro¬
ke in vse premoženje perpravil, ta po¬
božni mož ni rekel: „Bog je dal, hu¬
dič je vzel,“ kako pa je rekel? „Bog
je dal, Bog je vzel. Kakor je Gospodu
dopadlo, tako se je zgodilo, njegovo
ime bodi češeno.“ {Job. 1, 21.)

Ne iši nikdar pomoči per ljudeh,
kteri so praznim veram vdani, ampak
le per svojim stvarniku in odrešeniku.
Kdor se k ljudem oberne, od kterih
misli, de s hudičevo močjo pomagajo,
zapusti očitno Boga, in stopi na stran

38

hudiča. Spozna Bog, de ti je zdravje
v zveličanje, ti ga bo gotovo podelil
na tvojo molitev in na pametne zdra¬
vila. Če ti ga pa na to dvoje ne da,
imej terdno vero, de ti je boljši, če si
bolan. Le slaba vera in nar veči ne¬
umnost žene kristjane k temu, de takih
pregrešnih pomoč išejo. In de bi ne
menili, de velik greh storijo5 ko si (ako
pomagati želijo, je goljufljiva kača tako
zvito storila, de se vražnim perpomoč-
kam vselej nar svetejši ime Jezusa in
njegovih svetnikov perdružuje, in se
druge pobožne šege prevpisujejo.

Zakaj ko bi goljufljivi pomagači
hudičeviga strupa vraž ne mešali z
medam pobožnosti, bi si ga težko kak
kristjan piti upal. Ali kaj pravi s.
pismo? ,,Ne obračajte se na vražnike,
ne prašajte vganovavcov.« (Levit. 19,
10.) „Nikogar med sabo ne terpite,
kteri vganovavce posluša, ali sanje in
tičje letanje razlaga, nikogar, kteri
vražne dela opravlja, ali po razlagov-
cih znaminj in mertvih želi resnico

39

zvediti.“ (Deut. 18, 10.) Zaničuj te¬
daj vse take reči, in stavi vse svoje
zaupanje na Boga.

Ne jezi se nad ljudmi, ki te raz¬
žalijo, ampak ima j jih za služabnike
božje previdnosti, ljubi jih in zahvali
Boga. Misli bolj na tega, kteri te s
težavami skušati perpusti, kakor na
tiste, kteri ti jih napravljajo. Si per-
zadevaš, to storiti, tvoja natora pa se
vstavlja, in te iše k povračanju raz-
žaljenja persiliti, ne podaj se, ampak
ostani stanoviten, in prosi vsigamogoč-
niga Boga, de ti bo pomagal prema¬
gati. In ko bi se ti clo zdelo, de te
je Bog od sebe proč pahnil, in te veko¬
maj zavergel, ker se od znotraj in od
zunaj zapušeniga od nar hujših skuš¬
njav obdaniga, od nar strašniših misel
sim ter tje gnaniga, od nezrečenih te¬
žav stiskaniga občutiš, vender od lju¬
bezni nar dobrotljivšiga Boga ne smeš
slabo misliti, ne daj se misli prema¬
gati, de bi od njega odstopil, in pre¬
povedane pomoči iskal, ampak derži

40

se ga z nar terdnejšo vero, z odkrito
ljubeznijo, in terpi to šibo, kakor in
dokler bo njemu dopadlo. Molči in
mirno čakaj, kako bo Bog tvojo te¬
žavo izpeljal; le reci vmes v svojini
sercu: Volja božja se nej zgodi, kar
Bog hoče, ne more nič hudiga biti.
Kakor je že rečeno: Bodi stanoviten
v svojim pobožnim sklepu, če te tudi
skušnjave na enkrat ne zapustijo, upaj
serčno na Boga. On te ne zapusti,
te le čisti in skuša, zakaj on je tistim
blizo, kteri so pobitiga serca, in reši
gotovo ponižne v duhu. (Ps. 33, 19.J
Morebiti, de še zdaj ne veš, zakaj
te tepe in stiska, pa če enkrat k nje¬
mu prideš, bodeš spoznal, de te je le
iz ljubezni tepel. On tudi enkrat ne
mahne, de bi ne bilo k zveličanju ti-
stiga, kteriga zadene, če le tepenje
voljno sprejme. Ponižno terpljenje zno-
trajniga zapušenja mu je ljubši in do-
padljivši, kakor velika sladkost v pre¬
mišljevanji. Čez tvojo moč te ne bo
pustil skušati (1. Kor. 10, 13.), če

44

le v njega zaupaš, in ne v sebe, po-
terpežljivost imaš, in njegove pomoči
s svetim zaupanjem perčakuješ.

10.

Ne zbiraj si križev.

Ne reci nikdar: Te ali une težave
se mi nespodobijo, druge bi ložej in
k večimu pridu prenesel. Nikdar ne
smeš kaj takiga nevoljno v svojim sercu
govoriti, temuč kakoršno butaro kolj
ti je Bog na ramo naložil, nosi brez
vsiga godernjanja, in veruj, de ta ti
je nar bolj k pridu. To glej zmiraj,
de svojo voljo volji in naredbi božji v
vseh rečeh podveržeš, in se navadiš,
z zatajevanjem svojih lastnih želj božjo
voljo povsod tako zvesto spremljati,
kakor senca vsako reč spremlja. Če
se zamoreš na tako vižo vsim svojim
željam odpovedati, potem boš velik mir
vžival, boš že na tem svetu začel,
nekoliko nebeških sladkost okušati. Nap-

42

čno Jjubezin, s ktero samiga sebe išeš,
vse na sebe obračaš, sebe v samim
sebi, in ne v Bogu ljubiš, ta sama
pači tvojo dušo, in jo od serčniga ob¬
jemanja nebeškiga ženina zaderžuje. Iz
te napčne ljubezni vstane vsaka pre¬
grešna želja, vsaka zmota, z eno be¬
sedo: vse hudo v tebi.

Bolj ko se ta škodljiva Ijubezin
pomanjša, bolj bodo vsi pogreški v
tebi odmerli, bolj boš v resnični pro¬
stosti in ljubezni božji rastel. — Ne
zbiraj si tedaj križev, ampak vzemi
voljno na se, ktere ti Bog pošlje. Tudi
to te naj ne moti, ko bi si bil sam
težav kriv zavolj svojih grehov. Naj
bo kakor hoče, poterpežljiv bodi. Za
izvirk svojih težav derži svoje grehe,
sovraži grehe, težave pa voljno nosi
in jih Bogu v dar pernesi, terpi jih
iz ljubezni do svojiga izveličarja, kteri
je s svojim terpljenjem, tvoje grehe zbri¬
sal. Tako bojo tvoje težave močni kerst
s kterim boš svoje grehe vse omil, in
si krono marternikov z njimi zaslužil.

43

11.

Maloserčnost Bogu ne dopade.

Ne podaj se v preveliko žalost,
boječnost, dvomljenje ali cvibljanje; v
boječe ponavljanje storjenih spoved, in
druge enakšine nepokojnosti, ktere so
tvoji čednosti zlo na poti. Ne dopade
Bogu, če se zavolj malih pogreškov
ubijamo: kakor de bi bilo naše zveli¬
čanje zgubljeno, ali kakor de bi bila
njegova volja nas pokončati; ker smo
ta ali uni greh, ali okoljšino v spovedi
iz pozabljivosti ali premajhniga perza-
devanja spustili. Vender je njegova
volja, de si perzadevamo storjene gre¬
he v spominu obderžati in vsili tistih,
kterih se spomnimo, naravno in brez
vsiga skrivanja, se mašniku spovedati.
Veliko k zveličanju pomaga, se pogo¬
sto spovedovati, de storjenih grehov
ne pozabimo, in de se tudi posebnih
gnad vdeležimo, ktere so s pogostnimi
spovdimi sklenjene.

44

Ljudem, kteri želijo, sveto živeti,
posebno od začetka hudobni sovražnik
zaderge obupljivosti, žalovanja, neza¬
upljivosti in lenobe nastavlja, kterim
boš le z veselim in dobrim, vdanim
sercam in s serčno prošnjo božje po¬
moči odšel. Prevelika boječnost je go¬
tov izvirk velikih nesreč. Kdor se
tisti perpusti, se bo v velike zanjke
zapletel, in mislil: de je vse greh, kar-
kolj stori. Tako se zgodi, de v vedni
boječnosti in zmoti duha dalje živi, in
sam sebi terpljenja in skerbi brez po¬
trebe naklada. Taki ljudje so velikiga
usmiljenja potrebni, vender bi jih bilo
lahko ozdraviti, ko bi se svojih last¬
nih dozdevkov ne deržali, ampak se
radi pametnima svetovanju vdali.

Če se sem ter tje majaš, če si
boječ in v hudih dvomih, če te težke
reči zadenejo, beži hitro k Bogu, nje¬
ga za svet prosi, njemu zroči celo
svojo težavo s terdnim zaupanjem. Ne
zanašaj se na svojo zastopnost, tudi
ne na svojo moč, ampak samo na

45

božjo dobroto, tako se bo vse dobro
izteklo. Zakaj Bog bo gotovo dobro
opravil, kar si mu v ponižnosti zro-
čil, in bo vse tako izpeljal, kakor bo
za tvoje in tvojiga bližnjiga zveličanje
dobro spoznal.

12.

Sladkost božje gnade.

O de bi pač v* vsih rečeh le sa-
miga Boga iskal! Dokler se tvoje serce
od vsiga druziga ne loči, dokler na
minljivi stvari visiš, dokler svojo lastno
voljo bolj ljubiš, kakor božjo, ne moreš
nikakor z Bogam sklenjen biti. Srečin,
kdor je znotraj od vsiga ločen, kogar
ne škoda v veliko žalost ne potlači,
ne dobiček nezmerno ne povzdigne,
kdor vse težave mirno prenese, kdor
se je naučil, tako rekoč iz samiga sebe
iti, samiga sebe zapustiti, kdor se je
z zatajenjem samiga sebe k popolna-

46

ma ljubezni povzdignilkaj misliš, kak-
šin mir ima tak? — To ni izreči.

Božje tolažbe serca takih ljudi
včasi s toliko močjo primejo, de jih
skoraj ne morejo prenesti, temuč de
so persiljeni, se utegniti in klicati:
Pomanjšaj o gospod svoje gnade! In
per takih dobrotljivih obiskovanjih se
dostikrat pergodi, de se tudi od zunaj
na njih velika spremenitev pokaže. Po
pravici zamore vsak takšin s Psalmi-
stain reči: „V tem miru hočem spati
in počivati? 4  (Ps. 4, 9.) „0 sveti
mir, ki vso pamet in vse dozdevanje
preseže. 44  (Fil. 4, 7.) O veseli mir,
kteri duha na znotrajnje nagiba, de
pozabljivši vse zunajne reči v Gospo¬
du počiva! O prijetni mir, po kterim
in v kterim se duh k Bogu povikšuje, in
vnet od visokosti božje v Bogu poči¬
va! O čez vse srečna duša, ktera
tako v naročji svojiga ljubiga spati in
v njegovim objemanji počivati zasluži!
Kdo zamore to sladkost izreči, ktero
ji ta mir podeli, ker v obilnosti du-

47

lovniga veselja sama sebe ne zapo-
pade, in se od nezapopadljive in ne¬
precenljive sladkosti napolnjena v sveti
zaupljivosti ziblje!

Pa oh! dokler je človek z umer-
jočim telesam obtežan, zamore ta skriv¬
na sveta sklenitev z Bogam le kratek
čas terpeti! Ljubi pride in zopet gre,
se perkaže in se zopet skrije. In ko¬
lika gadnost ali omerzenje nad priču¬
jočimi rečmi se duše Joti, kako revna
in žalostna postane, kadar je iz take
visokosti zopet v toliko nizkost ver-
žena, ko iz tolikošnih sladkost v to-
likošne brhkosti, iz tolikiga bogastva v
toliko revšino pade nazaj. Pa clo te
težave jo tolažijo, in Ljubiga nazaj
silijo. Pa le malo jih je, de bi to
popolnost dosegli, de bi tako sveti in
čisti bili, in si to ljubezin zaslužili.
Bog ne pelja vsili tako deleč. Drugi,
ki sicer pobožno, pa ne tako sveto
žive, vživajo na svojim potu tudi zno-
trajniga miru, pa ne tako obilno, ka¬
kor uni popolni.

48

13.

Sreča tistih, ki Boga ljubijo.

Menj, ko si časnim rečem vdan,
ložej se boš Bogu vdal. Kar zunaj
Boga išeš, serca ne nasiti. Bog sam
zamore tvoje želje dopolniti, le v nje¬
mu zamoreš pravi mir najti. On je
„eno Potrebno 4 * (Luk. 10, 420 „in
vikši dobrota, v kterim se obilnost in
polnost vsiga znajde, kar je lepiga in
veseliga. 44  Njega samiga naj tedej duša
najti in perdobiti iše, vse drugo le to¬
liko velja, kolikor pomaga, njega lju¬
biti in častiti. On mora ljubljen biti
iz celiga serca, iz cele pameti, iz cele
duše, čez vse drugo. (Mat. 22, 37.)
Ljubi ga, kolikor zapopadeš, kolikor
občutiš, kolikor zamoreš. Ljubi ga,
po meri svoje moči, po meri podeljene
milosti. Če ga  zamoreš le nepopolno
ljubiti, obudi saj željo popolne ljubezni;
ponižaj se in reci: „Tvoje oči vidijo,
kaj meni manjka! 44  (Psalm. 138, 16.)

49

Gorje človeku, kteri Boga ne ljubi,
nikdar ni v resnici brez skerbi, nikdar
v resnici v pokoju. On služi pregrehi,
teka za nečimernostmi j ne živi, osta¬
ne v sinerti, je mertev, je nič. —
Deleč proč od duše naj bo strah, ktera
Boga iše, trepeče naj pa, ktera ga
ne iše. Perzadevaj si iz vse moči,
vse odgnati in sovražiti, kar te proč
vleče od ljubezni tvojiga stvarnika. Vadi
se nečimerne želje odganjati, nepotreb¬
ne skerbi od sebe goniti. Oberni vso
skerb na to, vezilo napčniga nagnje¬
nja do ljudi raztergati, zaveze razdreti,
ktere te preveč na tvojo žlahto, ali
kakoršno časno reč si bodi, vežejo.

Z eno besedo: odpovej se skerbno
vsimu, kar bi zamoglo tvoje serce za¬
motati ali razdjati. Nikdar ne želi,
de bi te kdo posebno ljubil, to pač,
de bi Boga vsi ljubili. Ne želi se s
komurkolj posebno soznaniti, razun za-
volj dušne potrebe, pa tudi clo v te¬
mu se moraš zderževati, ko bi v ti ko¬
tla ta prijaznost nevarna biti. Če bo-

50

gaboječe ljudi duhovno ljubiš, ti bo
njihova nepričijočnost lahko prenosljiva,
zakaj, ktere v Bogu ljubiš, boš zmi-
rej v Bogu pričijoče imel.

14.

Beri svete bukve.

Vdaj se branju, molitvi in drugim
vadbam duha. Branje mora oslablje—
nju v molitvi naproti priti, molitev in
premišljevanje mora branje prijetno pod¬
pirati. Oboje zamore vmes pošteno ro-
kodelo polajševati in poterdovati. Spre¬
men opravil posebno tistim zlo poma¬
ga, ki popolnih darov svetiga duha še
niso prejeli. Če en čas bereš, in po¬
tem, poprej kakor se brati naveličaš,
moliti in premišljevati začneš, in zopet
poprej, ko se moliti naveličaš, se k
branju verneš, in zraven, če je per-
ložnost, kaj vmes pišeš, ali kakšno
drugo zunajno delo začneš, nikdar ne
oslabiš. Če pa na svojo lastno slabost

51

nič ne porajtaš, tako dolgo moliš ali
bereš, de se ti ostudi, bodeš zraven
oslabel in opešal.

Podaj se pa vselej k branju s
ponižnostjo in sveto željo, se Boga
ljubiti iz branja naučiti. Branje, ktero
božje ljubezni ne množi, je prazno.
Tudi teh bukev strani nikar ne preme-
tuj, ampak počasi in po versti beri.
Tekanje od ene reči do druge ne na¬
siti duha, ga le raztrese. Ne boj se
tudi, če ti od braniga malo v glavi
ostane. Zakaj, kakor posoda, ktera
se dostikrat z vodo zmoči, čista ostane,
če ravno voda v nje ne stoji, tako
tudi pamet, skozi ktero zveličavni nauki
tečejo, čista ostane, če ji tudi besede
zveličanja odpadejo. Perneseš od bra¬
nja duhovno tolažbo, dušni mir, svete
občutljeje, terdno voljo k spolnovanju
božje zapovedi; imaš tedaj od njega
zares velik dobiček. Ce si kaj od
greha bral, ne obračaj na druge, am¬
pak le na se, de svojiga serca s kri¬
vimi sodbami ne ognjusiš.

52

15.

Moli v duhu in resnici.

Pred vsim ti je stanovitna moli¬
tev potrebna. Molitev je orožje, ktero
vsakiga okovari, perbežališe, ki vsa-
kiga skrije, zidovje, ktero vsakiga ohra¬
ni. Molitev sama vse hudo od duše
odgan ja in ji vse dobro perpelja. Mo¬
litev jo čisti, odverne zaslužene kazni
ali štrafinge grehov, domesti pretečene
zamkernosti, perdobi božjo gnado, za¬
duši hude želje, premaga sovražnike,
prevojskuje skušnjave, polajša težave,
spodi žalost, lije veselje v serce, per-
nese mir, združi človeka z Bogam, in
ga v tim združenji, k večni časti povz¬
digne. Z molitvijo gotovo dobiš, kar-
kolj ti je k pridu. Ne dobiš kmalo,
kar prosiš; ne bodi nepokojin, Bog
včasi čaka v svoji dobroti podeliti,
kar ga v svetim namenu prosimo, ne,
kakor de bi nam odreči hotel, temuč
de bi nam to ob pravim času bolj

53

obilno podelil, in posebno, de bi mo-
lijočiga zaupanje in stanovitnost poplačal.

Ne reci nikdar sam per sebi, kar
je evangeljski slepec, sicer že z od-
pertimi telesnimi, pa še ne čisto raz¬
svetljenimi dušnimi očmi djal: „Mi ve¬
mo, de Bog grešnika ne usliši. 44  (Jan.
9, 31.) Ne reci tega za njim. Za¬
kaj Bog gotovo tudi grešnike usliši,
če s ponižnim sercam molijo, drugači
bi z njegovim Ijudstvam slabo stalo,
ker smo vsi grešniki, in usmiljenja
božjiga potrebujemo. (Rim. 3, 23.)
Ko bi kdo hotel s tistim razsvetljenim
slepcam reči, de Bog grešnikov ne
usliši, bi se to moglo le od tistih za-
stopiti, kteri svojiga življenja nočejo
poboljšati. Če si ravno tedaj grešnik,
nad sadam svoje molitve ne smeš dvo-
jiti. Bog je ne zaverže, ampak jo
dopadljivo sprejme in ne pozabi.

Ne sme se ti čudno zdeti, de se
ti ne Bog, ne angelj ali svetnik z ne¬
bes ne perkaže, ti oznanit, de je tvoja
molitev uslišana. To ni potrebno, pa

54

tudi ne k pridu; zakaj kje bi potem
ostalo zasluženje vere? Vender je Bog
tako milostljiv, de ob času, ko je po¬
treba, pošilja tudi očitne znamnja. Moli
tedaj ponižno in zaupljivo, zanesi se
terdno, de bogaboječo molitev Bog
usliši. Bodi goreč, stanoviten, in bo¬
deš gotovo zvedel, kako resnično je,
kar je Kristus govoril: „Prosite in bo¬
dete prijeli. 44  (Mat. 7, 7. J Gotovo ti
bode dal, kar ga prosiš, če ti je k
pridu. Ko bi ti pa k pridu ne bilo,
ti bo kaj boljšiga dal, kar ti bode k
velikima pridu. On ve, kdaj; — on
ve, kako bo tvojo prošnjo uslišal.

Če iz človeške slabosti kaj škod-
Ijiviga prosiš, je res, de ti ne bo dal.
Če kaj prosiš, ko ne veš, ali mu je
prijetno ali ne, navadi se tako le kako
prositi: Če ti dopade moj Bog, če je
zveličavno, de se to zgodi, naj se
zgodi! Če ti pa ne dopade, in če  ni
k zveličanju, ne dopusti se zgoditi.
V vsim nej se dopolni tvoja volja. —

55

Iši svojiga duha zbrati, če moliš in
to s skerbjo in častjo.

Če je pa tvoj duh tako nestano¬
viten in raztresen, de na pomen mo-
litevnih besedi ne moreš paziti, ne bodi
zato nevoljin ali boječ, temuč stori
pripravno, mirno in veselo, kar za-
moreš, daruj Bogu svoj dobri namen,
in ohrani se v stanovitnosti in poter-
pežljivosti. Bodi raji ponižen, kakor
maloserčen. Če ti tudi veliko zavolj
raztresnosti uide, ti vender tam pa
tam kaka beseda ostane, ko bi pa tudi
ne ene besede ne mogel zvesto zgo-
voriti, tvoje perzadevanje vender ni
zgubljeno, če le tvoje serce čuje in je
dobro.

Vari se skerbno znotrajniga zmo-
tenja, prevelikiga siljenja, preboječe
skerbi, preživiga perzadevanja v pre¬
mišljevanji, in si ne perzadevaj pre¬
boječe, raztresne misli odgnati, Vse
to dela dušo zlo nepokojno in ji od¬
jemi je veselje nad Božjo gnado. Le
to željo pred vsako molitevjo obudi,

56

prav in spodobno moliti, in gledati na
to, kar misliš moliti. Sprazni, koli¬
kor mirno zamoreš, svoje serce od
vsili nepridnih misel, in de to ložej
speljaš, iši tudi zunaj molitevniga časa
čez svoje misli gospodariti. Si to sto¬
ril, potem prepusti vse drugo Bogu,
in ostani miren in vesel. Raztresnosti,
h kteri te človeška slabost potegne,
ti Bog ne bo zarajtal. Ponižna potr¬
pežljivost, vesela hvaležnost, sveto za¬
upanje bodo domestile, kar je po raz-
mišljenosti slabiga in skaženiga. Za¬
kaj Bog pametniga perzadevanja in po¬
božnih želja, dobro delati, nič manj
ne obrajta in ne ljubi, kakor delo
samo. On ve, kako zamore naše duše
od madežev prevzetnosti, napuha, last¬
ne ljubezni in prazne časti obvarovati
ali osnažiti.

57

16.

Spoštuj Marijo in svetnike. —
Moli Psalme. —

Oberni se pogosto k presveti de¬
vici in materi božji Marii, kliči k
nje, ljubi in časti jo. Ona je visoka
čez vso hvalo, in vredna, de bi jo
vsi častili. Ta, kteri je Sin nebeški-
ga očeta, je tudi njeni Sin, ona je v
svojim deviškim telesu Boga spočela,
Boga rodila, Boga na svojih persih
dojila, Boga na svojim naročji nosila
in redila. Kaj je vikšiga, kaj častiti—
siga, kakor ime božje matere imeti,
božja mati biti? Kaj je bolj veliko,
bolj imenitno, kakor ta čast? Očitno
je, de se za Bogam nič bolj božjiga
ne da misliti, kakor mati božja.

Zavolj časti, kteroMarija per Bo¬
gu ima, nam zamore veliko, veliko od
njega sprositi. Mi ne molimo Marije,
moliti le samiga Boga moremo. Mi
jo le častimo, kakor mater božjo, ka-

58

kor pervo za Bogam. Mi ne stavimo
svojiga upanja na človeka, se toraj
ne zanašamo na Marijo, kakor de bi
ona ne bila od Boga zadobila, kar je,
kar ima, in kar zamore, ampak mi
spoznamo, de ji je vse od tistiga do-
šlo, kteri jo je vstvaril in zvolil, de
vse v njemu zamore, kteri jo je za
svojo mater vzel. Stvarnik je dal stvari,
Sin materi nezrečeno oblast, in jo je
hotel s posebno častjo poveličati. Za¬
torej ne stavimo pred Bogam, ampak
za Bogam zaupanje svojiga zveličanja
na njo, zakaj zveličanje prav za prav
le od Boga perčakujemo, kteriga za
izvirk vsiga dobriga spoznamo. Časti
tedaj Marijo, kar jo narveč moreš,
ker ona je popolnama podoba čistosti
in svetosti, ona je pomočnica vsili, ktere
skušnjava, nadloga in preganjanje sti¬
ska. Ona je spremogočna nebeška
kraljica, dobrotljivši delivka vsili gnad,
milostljivši mati vernih, vsa dobrotlji¬
va, vsa perjazna, vsa pohlevna, vsa
milostljiva, ne le pravičnim in popol-

59

nim, ampak tud grešnikam, do tistim,
ki si zavolj velikih grehov ne vejo več
svetovati. Ona jih z materno ljubez¬
nijo dobrotljivo sprejema, podpira, va¬
ruje, serditimu sodniku predstavlja, ka¬
kor hitro vidi, de iz serca k nje kli¬
čejo. Nobeniga ne zaničuje, nobeni¬
mi! se ne odreče, vse tolaži, vsakiga
sprejme, in komaj se duša k nje oberne,
ji je že ona per roki. Tudi take, kteri
se za Boga manj menijo, večkrat po¬
hlevno kliče, in budi k svojima časte-
nju, de bi tako h gnadi perpravljeni
bili in nebes se vredne storili. To je
Marija, tako je bila od Boga vstvar-
jena, tako nam dana, de bi se je nih¬
če ne bal, nobeden se od nje ne od-
vernil, vsak se upal, nje se perbližati.
Ne more konca vzeti, kdor jo goreče
in ponižno časti. Iši tedej, kolikor
zamoreš, njeno dopadajenje si perdobiti.

Pa tudi drugim svetnikam pobož¬
no čast skaži, in verovaj terdno, de
jim želje tvojiga serca in tvoja moli¬
tev niso neznane. Modro bodeš storil,

60

če si nektere posebno zbereš, in se
jim pogosto perporočaš.

Blagor tebi, če si s svetim bra¬
njem psalmov zaslužiš, sladko ljube—
zin in znotrajni mir občutiti, kteri v
njih prebiva. Molitev psalmov je nar
prijazniši mir duše nar veči veselje
serca, sladka tolažba žalostnih, obiln
Studenc vsih dušnih sladkost. Psalmi
preženo dušniga sovražnika, perkličejo
angelja, odprejo nebesa, in božji mi¬
losti tako rekoč nekako pobožno silo
storijo. Ljubši bi mi bilo sladkost psal¬
mov, če bi jih tudi čisto ne zapopa-
del, le nekoliko pokusiti, kakor njih
celi pomen brez notrajne pobožnosti
imeti.

17.

Premišljuj v  življenje in terpljenje
Jezusa. Časti presveto Trojico.

Svetujem ti, de se posebno v pre¬
mišljevanji tistih reči vadiš, ktere je

61

Jezus za nas storil, govoril in prestal.
Nikjer drugej ne najdeš tolikšne po¬
moči zoper nalezovanje nečimernosti in
slabe želje, zoper spačenost napčnih
strast in nagnjenj, zoper burje skuš¬
njav in stisk, zoper težave žalosti in
maloserčnosti, nikjer ne prideš po kraj¬
šim potu k vsaki čednosti in k popol¬
nosti vsih čednost, kakor po življenji
odrešenika, ktero prav premišljevano,
dušo od gnjusobe greha čisto osnaži,
k svetimu zanašanju in znotrajni per-
jaznosti z Gospodam vodi, in z ne¬
beškim razsvetljenjem razsvetli. Za¬
kaj, Jezus, kteriga se duša prime, je
kakor ogenj, kteri vse grehe požge,
Jezus, kteriga naslednje, je prava luč,
ktera razsvetli vsakiga človeka. (Jan.
1,9)

Premišljuj tedaj življenje Jezusa
po ti gnadi, ktera ti je dana, z
veseljem. To naj bo tvoj mir med
delam, tolažba v težavah, hramba v
skušnjavah, veselje v razžaljenjih. To
zapri, kakor drag zaklad v skrinji

62

svojiga serca, to nosi povsod per sebi,
na to oberni v vsaki okoljšini svoj
znotrajni pogled. Postavi si ga pred
oči zdaj kakor maj lino lepo prijazno
dete, kteriga z Marijo in Jožefam po¬
božni pastirji in ponižni kralji molijo,
zdej njegovo mladost, zdaj njegovo
zaderžanje z grešniki, zdej s pravič¬
nimi, zdaj z nedolžno mladostjo, zdaj
kakor nasitnika lačnih, zdaj kakor zdrav¬
nika bolnih, zdaj kakor zbudovavca
mertvih. Drugikrat ga spremi v duhu
v temno pušavo, zopet na svetli Ta¬
bor, zopet na goro k molitvi, in zo¬
pet v veselo tovaršijo, poslušaj pov¬
sod besede, ktere je v vsaki okoljšini
govoril. Pa tudi moraš za njem iti v
hiše njegovih sovražnikov, k zadnji
večerji, v vert Getsemani, v Kajfovo,
Herodovo, Pilatovo hišo, v ječo, k
stebru, po štirnajstih štacionih njego-
viga pota za grešnike. —

Ni ti treba veliko okoljšin njego-
viga življenja na enkrat obseči, za
enkrat bo dosti ena sama. Tisto si v

63

veri in ponižnosti pred oči stavi, ali
jo iz svetiga evangelija beri, premiš¬
ljuj Jezusovo perjaznost in ljubezin, in
svojo nehvaležnost, ohrani v spominu
brane besede, in si skleni, jih za vodbo
v življenji imeti.

Dobro je, si zjutraj kakšno per-
godbo iz Jezusoviga življenja pred oči
postaviti, in rahlo brez vsiga siljenja
premišljevati, si te dobre misli v spo¬
minu obderžati, in si jih večkrat čez
dan ponoviti. Ali preišeš po versti
njegovo življenje od dneva do dneva,
po kakšnim popisovanji ali bukvah evan¬
gelija, ali vzameš danes to, jutri kaj
čisto druziga, je vse eno, le preveč
ne na enkrat, ker bi te to motilo.
Vzemi le nekaj, in ravno tisto, k či-
mur se narbolj nagnjeniga občutiš.

Če ti pride presveta Trojica v
spomin, vari se, de si je krivo pred
oči ne postaviš, ne misli si Očeta,
Sina in svetiga Duha kje, kakor tri
bogove, ali tri človeke, temuč spoznaj
v treh osebah (peršonah) eniga sami-

64

ga Boga. Oče je Bog, Sin je Bog,
sveti Duh je tudi Bog, pa Oče, Sin
in sveti Duh niso trije bogovi, ampak
le en sam Bog. Tri osebe so, ali
bitje tih treh oseb je le eno. Ta skriv¬
nost se le verovati mora, zapopasti
se ne da. Ta presveta Trojica ima
le eno natoro, eno bitje, eno večnost,
eno zveličanje, eno voljo, eno vsiga-
mogočnost. Kakor pa verujemo, de
je njeno bitje nerazločljivo, tako tudi
verujemo njeno nerazumljivost. Vse,
kar Očetu perpisujemo, tudi Sin stori
in sveti Duh , kar Sin stori, stori tudi
Oče in sveti Duh, kar sveti Duh stori,
stori tudi Oče in Sin, zakaj njih opra¬
vilo je Eno. Tako, če Očeta molimo,
molimo tudi Sina in svetiga Duha, če
Sina molimo, molimo tudi Očeta in
svetiga Duha, če svetiga Duha moli¬
mo, molimo tudi Očeta in Sina, za¬
kaj njih bitje je eno. Le verovaj to
terdno, in ne preiskuj prederzno, ne
bomo pogubljeni, de bozjiga bitja do¬
sti ne zapopademo, pa štrafani bi bili,

65

ko bi prederzno kaj terditi hotli po
svoji glavi. Cerkveniga nauka in raz¬
tegovanja se derži.

18.

Cisti svoje serce s kratkimi mo¬
litvicami in z zdihljeji.

Imej zmiraj nekaj serčnili molitvic
perpravljenih, de svojiga duha k Bogu
nazaj perpeljaš in vzdigneš, postavim:
Poglej svojiga Boga, moja duša! po¬
glej svojiga stvarnika in odrešenika,
poglej svojih grehov zbrisavca in zve¬
ličarja, poglej svoje življenje in zve¬
ličanje , svojo vso dobroto. Poglej,
kako se kralj kraljev zavolj tebe po¬
nižuje, premisli, kako britko je tvoj
zveličar za te terpel, premisli, kako
nezrečeno te ljubi, ker je zavolj tebe
toliko revšine in toliko nadlog na se
vzel! Ostani per svojim Gospodu, ne
odstopi od svojiga učenika, ker ti ne
more dobro biti, če svojiga Boga za-

66

pustiš, in ne slabo, če per njem osta¬
neš. Odpovej se velikima, in ostani
per enim, ker le eno ti je potrebno.
Eden je, ki te nezrečeno ljubi, tako
tudi nej bo le edin, kterimu edinima
se popolnama vdaš.

Dobrotljivi Jezus! skerbni pastir,
nar boljši učenik, kralj večne časti!
jez tebe molim, tebe hvalim, tebe po¬
višujem, ker si me tako zlo ljubil, ker
si tako neizrečene reči za-me storil,
tako krivično za me terpel! Bodi mi¬
lostljiv meni ubogimu grešniku; očisti,
Ozdravi, poterdi me, vodi, uči, raz¬
svetli me! O ko bi ti jez dosihmal ne
bil tako nehvaležen, o ko bi ti saj
zdaj dopadel, o de bi bile vse moje
napčne strasti in nagnjenja pomerle,
de bi jez popolnama ponižen in poter-
pežljiv, v resnici prost in miren pred
teboj stal! O ko bi vender ti sam moje
serce v.svoji lasti imel! O ko bi ven¬
der jez vse posvetno popolnama zani¬
čeval! Ko bi vender le tebe samiga
iskal, le tebe ljubil, le s teboj skle-

67

njen bil! O ko bi te jez prav goreče
ljubiti zamogel! Oh Gospod! kdaj te
že vender bodem s čistim, priprostim
in veselim sercam častil, kdaj ti z mir¬
nim, močnim, veselim duham služil, kdaj
bode moj duh v globočine tvoje ljubezni
pokopan? Kaj hočem brez tebe, in
kaj mi zamore clo vse pomagati brez
tebe? Sam ti si zadosti moji duši o
moj Bog, moja Ljubezin, moja Tolaž¬
ba, moje Zaupanje, moj Mir, moj po¬
čitek, moje Razsvetljenje, moja Čast,
moja Sladkost, moje Veselje, moj Za¬
klad, moje Blago! kdaj te bodem vi¬
del, kdaj bom per tebi? Kdaj bode
ta svet za mene omolknil? Kdaj se
bode ta žalostipolna ječa pričijoče rev-
šine odperla, senca umerjočnosti nagnila,
in se dan večnosti začel? Kdaj bodem
butaro telesa odložil, in te s tvojimi
svetniki brez konca hvalil? Usmili se
me moj Jezus! usmili se me, zakaj
na tebe zaupa moja duša. (Psalm.
56, 2.)

Takšnih molitvic se da brez šte-
3*

68

vila zmisliti, ali iz svetili bukev vzeti.
Morebiti, de komu te dopadejo, ktere
so ravno bile imenovane. Vender so
za tvojo dušo tiste nar boljši, ktere
ti lastna gorečnost v misel daje, ptuje
tudi nar boljši se duše tako ne pri¬
mejo. Urnost in hitra navada v tak¬
šnih kratkih, ognjenih molitvah je silno
močna, vsak grešni madež pobrisati
in sveto ljubezin čedalje bolj množiti.
Vender bogaboječa duša ne sme ne-
pokojna biti, če se po takšnih molitvi¬
cah ne čuti vselej z Bogam sklenjeno,
po kterim želji. Bog njeno dobro voljo
in njene svete želje ravno tako lju¬
beznivo sprejme, kakor de bi bila čisto
v ljubezni vtopljena, in z njim vsa
združena. Pa duša, ktera še ni dav-
nej Egipta zapustila, in je še od
gnjusobe marsikakiga greha popačena,
ne sme preobledna biti, se ne sme kar
na ravnost v naročje nebeškiga ženina
vreči, ampak mora poprej pridno per
nogah Gospoda sedeti, svojo nesnaž-
nost izpirati, svojo podobo lepšati, svoje

69

življenje čistiti, svoje zaderžanje bolj¬
šati. Če tako čedna postane, potem
se sme z večim zaupanjem vzdigniti,
pa se vender mora s sveto boječnostjo
in ponižnostjo gorečnejšimu objemanju
večniga kralja perbliževati.

19.

Hodi tudi zunaj molitve v božji
pričijočnosti, — ne stopaj pre¬
hitro.

Če si na potih ali v drušini, ali
če te opravila ali druge reči zader-
žujejo, na božje reči mirno misliti;
iskleni saj vse nespodobne misli in
odpravljaj. Bog ne tirja od tebe, de
bi zmirej same visoke reči v mislih
imel, takšnih darov ne da vsim izvo¬
ljenim , vselej pa hoče, de svoje misli
od vsiga grešniga in nespodobniga od¬
vračaš, vsako hudo misel hitro odže-
neš, in nikdar v njo ne pervoliš.

V duhovnim telesu Kristusa se

70

imenujejo tisti, kteri dar visokiga pre¬
mišljevanja imajo, oči, drugi so roke
in noge. (ji. Kor. 12.) Pa ne same
oči, tudi roke in noffe bodo zveličane,
kadar bo Kristus vse svoje ude k sebi
zbral.

Naj bodo tedaj tvoje misli brez
graje in trezne, tvoje serce pa mirno
in čisto. Karkolj ga omadeževati in
skaliti zamere, tistiga se skerbno va¬
ruj. Povsod te Bog vidi, in dobro
pozna tvoje nar skrivniši namene in
misli. On ti je tako pričijoč, tako čisto
v tebi, de še perstica brez njega zme-
ziti ne moreš. Ljubi tedaj in spoštuj
njegovo pričijočnost, in se vedno sra¬
muj, kaj takšniga storiti, kar bi oči
tako svete priče žalilo.

Nikdar preveč na sebe ne stavi.
Ne bilo bi pametno, vse dela čednosti
na enkrat začeti, in ne na svojo sla¬
bost gledati. Uči se, za to dobljeno
gnado hoditi, in ji ne brez premislika
naprej uhajati. Ne sili se, ti zopet
rečem, svojiga duha kviško vzdigovati,

71

kamor se še vzdigniti ne more, ne
sili se opravljati, kar je čez moč tvo-
jiga duha in tvojiga telesa. Če ti je
le v prid, k viši popolnosti znotrajniga
življenja priti, te bode gnada božja
bolj gotovo tje perpeljala, kakor tvoje
prenaglo siljenje in perzadevanje. Ali
morebiti hočeš več popolnosti kar na
enkrat doseči, in bolj leteti k nje, ka¬
kor stopati. Le redkim je dano, mno¬
goterim še ni svetovati. Bodi poni¬
žen, čakaj poterpežljivo na zadnjim me¬
stu, morebiti, de ti hišni Oče enkrat
reče: „Pomakni se gori perjatel. w  (Luk.
14, 10.) Zakaj se nateguješ v svo¬
jih mislih, zakaj plašiš svojiga duha?
Bog ne zapoveduje, de bi se ti ne¬
usmiljeno martral, ampak on hoče, če
k tvojima zveličanju ni drugači previ-
vidil, de ostaneš zdrav in terden na
duši in na telesu. Zakaj žaluješ, de.
nekih pobožnih del, ktere drugi oprav¬
ljajo, opravljati ne moreš? Sej tudi
brez njih zamoreš v stanu gnade biti.
Več potov je v nebesa, enimu je ta

72

bolj naredin, drugima en drugi. Ti si
zvoli tistiga, po kterim iti zamoreš, in ne
glej toliko, kar so drugi storili in delajo,
kakor na to, kar ti zamoreš storiti.

20.

Celo v delih pokore se ne presiluj.

Vari se skerbno, de na svoje slabe
rame tolike butare ne naložiš, de bi
te premagala in potlačila. Se pobožne
solze morajo svojo mero imeti, de glave
ne oslabijo, posebno če jih britka gri-
venga spremlja. Tudi se vari preve-
likiga telesniga ginjenja, če vidiš, de
duha slabi. Ce te gnada pobožnosti
obiše, ne sili pameti še k veči goreč¬
nosti, temuč miren v svoji pobožnosti
ostani. Ne nakladaj si prevelikiga
števila molitev, ktere bi hotel brez
razločka vsak dan opraviti, temuč po¬
množi ali pomanjšaj svoje duhovne opra¬
vila, kakor si bolj nagnjen, če pokor-
šina ali kaka obljuba drugači ne tirja.

73

Če moraš včasi svoje navadne in
radovoljne duhovne opravila 'ali an-
dohti čisto opustiti, ne bodi zavolj tega
boječ, ampak glej, de ziniraj pokojin
v Bogu ostaneš. Zakaj se ti težko
zdi, de ne moreš zmirej moliti? Če
živiš bogaboječe, se greha skerbno va¬
ruješ, svoj čas dobro obračaš, se v
resnici pred Bogam ponižuješ, po Bo¬
gu in po nebeški deželi zdihuješ, tako
zmirej moliš; zakaj sveto življenje in
svete želje so pred Bogam vedna mo¬
litev. Vender moraš veselje do mo¬
litve vedno rediti, in ker brez prene¬
hanja moliti ne moreš, saj pogosto k
Bogu pobožno zdihuj.

Ako te duh opominja, za ktere
žive ali mertve bolj dolgo molitev, ali
k počešenju kakšniga svetnika čez na¬
vado dolgo andoht opraviti, pa časa
nimaš, ali se raztresenja bojiš, ti ni
ravno potrebno, svoje navadne molitve
čisto spremeniti; ampak že velja, če
pred Bogam skleneš, svoje navadne
molitve za tiste žive ali mertve, ali v

74

čast tistiga svetnika opraviti, zakaj
Gospod Bog bo tvoj lepi namen po-
terdil in dopadljivo sprejel. Mi časti¬
mo svetnike tačas v resnici, če Boga
častimo, kteri jih je stvaril in posvetil,
v kterih on prebiva, in jih je že k
sebi v nebesa vzel.

Ne odreci truplu potrebniga ži¬
veža in pokoja. Jed, pijača in poči¬
tek, vse to mu je zlo potrebno. Ne
bodi v zatajevanji preojster, drugači
ko bi po vdajanji svetiga Duha čisto
gotovo vedel, de bi eno čeznavadno
perterganje Bogu bolj všeč bilo. Čez¬
merno pertergovanje živeža, preveliko
napenjanje slabeji pameti in razumnosti
duhu in truplu silno zlo škoduje, in
dostikrat v neumnost zapelja. Post,
čuje in telesne dela so zares Bogu
silno prijetne, če jih kdo iz ljubezni
do Boga s spodobno mero na se vza¬
me, pa čistost serca, ponižnost in lju—
bezin so mu še bolj prijetne. Zakaj
uni pripomočki so zavolj tih čednost,
pa ne te čednosti zavolj unih perpo-

75

močkov perporočene. Versti tedaj vse
tako lepo čedno, kolikor premoreš, de
v nobeni teh reči znotranje prostosti
ne zgubiš, de se nikdar v duhu ne
zmotiš, de nikdar ne oslabiš, pa ven-
der od navadnih šeg in dolžnost, k
kterim te kaka obljuba ali pokoršina
veže, ničesar brez potrebe ne opustiš.

21.

Ne služi Bogu zavolj tolažb.

V rečeh, ktere duha zadenejo, se
ne derži terdovratno svoje lastne vo¬
lje, ampak moraš per svojih duhovnih
opravilih tudi samiga sebe zatajevati.
Gledaj dobro na znotranje vabljenje,
in nagovarjanje svetiga Duha, in po
tem se zvesto derži. Včasi bo bolji
le v duhu, moliti včasi pa z ustmi,
včasi hitro in kar naprej brati ali mo¬
liti, včasi pa to, kar zrečeš ali misliš,
dalje premišljevati. Včasi ti bode bolje
storilo, v samih željah ali le z nekte-

76

rimi besedami moliti, in le z gorečo
pobožnostjo večkrat ponoviti, včasi pa
zdaljšimi in raznoverstnimi molitvami
se z Bogam pogovarjati.

Včasi ti bode prijetniši iz enih
bukev molitve brati, včasi brez vsili
bukev na ravnost z Bogam govoriti.
Včasi bodo psalmi, včasi kako drugo
premišljevanje tvoje serce nagovarjalo.
Ob kratkim, včasi ti bode to, včasi
pa kaj drujiga dopadlo, zdej tako,
zdej drugači se z Bogam pogovarjati,
k večimu pridu. Zakaj sveti Duh po
mnogoterim našiga znotranjiga človeka
ravna in ga k božji ljubezni vodi. Le
treba je, de na njegovo terkanje in
kazanje zmirej pridno gledamo, in se
voditi pustimo, kamur je njemu do¬
padljivo.

V tvojih duhovnih opravilih te pa
ne sme nikdar napčen namen po zno-
tranjih tolažbah voditi. Ne iši slad¬
kosti v molitvi, zato, ker so sladke,
ampak, ker so ti stopnice, se viši po
njih k Bogu vzdigniti. Prav nevarno

77

je, s pobožnostjo si svojiga dobička
iskati. Duša, ktere se enkrat ta zmot-
njava prime, se ne more več čista in
zvesta služabnica Kristusova imeno¬
vati, ker noče Boga brez plačila sprem¬
ljati, ampak njegov dar bolj ljubi, ka¬
kor Darnika samiga. Ona v je le najeta,
dekla, in ne dobra hči. Ce se ji ob¬
čutno veselje manji kaže, nevoljna čudna
in nepoterpna postane, opusti nagnje¬
nje k pobožnosti, zaverže zaveze strahu
in sramežljivosti, in začne posvetne
tolažbe iskati. Ona namreč služi Bo¬
gu, če ji hoče tolažbe deliti, če ne,
ga zapusti. Duša pa, ktera ime zveste
služabnice, ali čiste neveste Kristusove
zasluži, ne ceni toliko v  darov božjih,
kakor Boga samiga. Ce ji Bog zno-
tranje veselje da, ostane mirna, služi
svojimu ženinu z veseljem, se ga zve¬
sto derži, ga stanovitno ljubi, in bolj
želi dopolnjenje božje volje, kakor svoje
lastne. Skerbi tedaj, de bode tvoj
namen zmirej dober in čist, perpušeno
ti je sicer, že na zemlji veselje bož-

78

jiga zveličanja iskati {Psalm. 50, 14.),
pa ne  zavolj samiga veselja, ampak
de bi s tem Bogu bolj dopadel.

22.

Služi  Bogu po pameti.

Če moliš, ali se per sveti maši
znajdeš, kaj svetiga bereš ali premiš¬
ljuješ, ali kako dobro delo opravljaš,
pa nič znotranje pobožnosti ne občutiš,
ne nehaj od tega, kar si začel, ampak
obudi sveto željo, Bogu dopasti, in
mu daruj suhoto svojiga serca, in svoje
perzadevanje v njegovo večno čast.
Tako mu bode tvoja znotranja suhota
ravno tako všeč, kakor obilnost dušne
sladkosti, če ne bolj. Zakaj pobož¬
nost po pameti je bolj zanesljiva in
Bogu bolj dopadljiva, kakor občutna
gorečnost.

Pobožnost po pameti pa ima, kdor
vsak greh sovraži in zaničuje, Bogu
S terdno voljo služi in serčno prime in

79

spelja, kar za božjo volja spozna. Imaš
ti to pobožnost, bodi si plačila svest,
če tudi občutne pobožnosti nimaš. O
kako modro nas Bog od prevzetnosti
čisti, če nas je ognjusila, ali zader-
žuje, če  nas še ni omadeževala. Kako
milostljivo nas reši od ljubezni zdajne
revšine, in nas sili po svetim raji zdi¬
hovati 1 Kako milostljivo nas proti zve¬
ličanju spravlja, de komaj poznamo!
Spodobi se tedaj, de ga tudi tačas
hvalimo, ko nas s težkimi zopernostimi
in težavami obiskuje in stori, kakor
de bi nas bil zapustil, zakaj on ne
more tistih nikdar zapustiti, kterih po¬
nižnost in perpravnost mu je znana.

Ne želi radovedno nebeških per-
kazen, ker tisti, ki po njih hrepene,
in preradi verujejo, lahko v velike
zmote in zanjke sovražnika pridejo. Za¬
kaj po navadi se naš sovražnik spre¬
meni v angelja luči, de bi neumne
ogoljfati zamogel. Ce kakšnima po-
sebnimu, šq  neznanima perkazovanju
ne veruješ prehitro, ampak v poniž-

so

nosti tako dolgo nad njim dvomiš, dokler
ti prav očitno ni, ne razžališ Boga,
če bi ravno od Boga izhajalo. Vda¬
janja, ktere pobožnim z nebes pridejo;
serce tolažijo in ga ponižniga ter mir-
niga storijo; hudičeve zmote pa nepo-
koj, zmotnjave in prevzetnost va-nj
spravijo.

Če te Bog z gnadami obiše, de
je vse mirno in veselo v tvojim sercu,
ne perpisuj tega svoji zvestobi, za-
služenju ali perzadevanju, ampak le
njegovi milosti in dobroti. Ne imej
dopadajenja sam nad seboj, ne pre¬
pusti se kakimu neumnimu veselju , ne
misli prederzno, de bi ti zdaj že zve¬
ličanje čisto gotovo bilo, ampak ostani
v pobožnim čujenji in svetim strahu,
in perpravi se, tudi skušnjo in revšino
duha od Boga pripravno sprejeti, ko
bi jo Bog zopet po svoji modrosti tebi
poslati hotel, de ne boš v število ti¬
stih, od kterih je Salomon djal: „Sreča
bo neumne umorila.“ (jjPrip. 1, 32.)

Ne presiluj prejetih gnad sam per

81

sebi, tudi ne bodi prehiter, z drugimi
brez razločka od njih govoriti, desi-
ravno jih ponižno oznaniti smeš, ko
bi bilo k zveličanju duše potrebno. Pa
boljši je, de svoje oči od njih proč od-
verneš, kakor de bi ne bil ničesar pri¬
jel, in jih le .v Boga vpreš. Če pa
vender hočeš to gnado razločniši pre¬
misliti, svoje premišljevanje tako rav¬
naj , de boš božjo milost do sebe in
svojo nehvaležnost proti njemu bolj spo¬
znal. Kar je božjiga, vse Bogu per-
piši, in bodi hvaležen, sebi pa niče¬
sar ne perpisuj, kakor svoje grehe.
Spoznaj se nepridniga, vsake tolažbe
in vsake gnade nevredniga hlapca, in
bolj ko v dobrim rasteš, bolj se poni¬
žuj. Zakaj le ponižnost bo storila, de
bo, kar je dobriga v tebi, tudi v tebi
ostalo.

Kadar hočeš presveto Rešuje telo
prejeti, vari se, de k te prestrašili in
nebeški večerji nevreden ne perstopiš.
Ponižaj svojiga duha, skri se v doli¬
no globoke ponižnosti, spoznaj se ves

82

skesan nevredniga človeka. Zdihuj k
Bogu, de bi se ponižal, tvojo dušo
očistiti, in jo s svojim zasluženjem in
s svojimi čednostmi olepšati. Prejmi
ga v spominu na njegovo prečastito
včlovečenje, terpljenje in smert z živo
vero, terdnim zaupanjem, in z vestim
sercam, de bodeš v resnici reči za-
mogel: „Goreče sim želel, velikonočno
jagnje jesti. 44  QLuk. 22, 15.) Kadar
si pa kralja časti že prejel, bodi sker-
ben, vsiga se varovati, kar bi oči
tako visokiga gosta razžaliti zamoglo.
Ako bi se ti pa zopet pergodilo, de bi
ga tvoja duša v lenobi s kakšnim gre-
ham razžalila, ne odlašaj, kmalo zo¬
pet k zdravilam božje pokore in božje
milosti perbežati.

23.

V adi se v pokoršini.

Splošne dela, ali tiste, ktere dolž¬
nost tvojiga stanu ali ljubezin do bliž-

83

njiga zadenejo, morajo zmirej tvojim
posebnim šegam naprej iti, tako, de
do dobriga nehaš, sam svoj biti. Po-
koršina je po vsaki ceni imenitna čed¬
nost, kakor je nasproti svojoglavnost ne
majhna pregrešnost. Z majhnim iz po-
koršine dopernešenim delam v popol¬
nosti bolj naprej prideš, kakor z viso¬
kimi dušnimi opravili, ktere si sam iz¬
voliš. Vse, kar pokoršini nasprotniga
storiš, Bog zaverže, in ti ne pernese
nobeniga dobička, ampak vselej le škodo.
Bodi tedaj pokoren Bogu, bodi poko¬
ren sveti cerkvi, vbogaj te, kteri so
namest Boga, vbogaj svoje predpo¬
stavljene, in imej jih v časti, ko bi
ravno njihovo življenje ne bilo nar boljši.
Zakaj, če si njim nepokoren, si Bogu
nepokoren, kteri je rekel: „Kdor vas
posluša, mene posluša, in kdor vas
zaničuje, mene zaničuje.“ (Luk. 10,
16.) Ničesar več ne obrajtaj, kakor
sveto pokoršino, in bodi pokoren v
vsim, kar ni očitno grešno. Krivo¬
verstva iz ničesar drujiga ne izvirajo,

84

kakor iz napuha in svojoglavnosti. Za¬
kaj kaj storijo krivoverci? Oni zasme¬
hujejo kristjansko prostost, zaničujejo
častitljive zročila in navade svete cerkve,
in jih prederzno prazne človeške sanje
in suho lišpanje imenujejo, vrešijo s
polnimi in prederznimi preklinjavskimi
ustmi čez svetnike božje, čez diviško
mater Zveličarja, čez skrivnosti naše
vere, celo čez narsvetejši Trojico. Oni
zasmehujejo, zasramujejo, sovražijo in
preganjajo katoljške verne, štejejo le
sebe za verne, evangeljske in polne s.
Duha. Oni izmišljujejo brezpametne in
čudne nauke, se deržijo svoje terme,
nočejo v stopinje svetih cerkvenih oče¬
tov stopiti, se ne k nogam cerkve svoje
matere ponižati, ampak polni napuha,
nevošljivosti in terdovratne divjosti per
svojih zmotah ostanejo. Oterpnost in
znotranja slepota jih včasi celo toliko
preslepi, de se v poterjenje svojih kri¬
vih naukov v smert dajo, in pač hu¬
dičevi, ne Kristusovi marterniki po¬
stanejo. Zakaj per spoznovavcih in

85

marternikih Kristusovih se lepa poniž¬
nost duha razodeva, per unih pa se
le razujzdana prevzetnost kaže. Prosi
Boga pridno za take nesrečne, pa za¬
ničuj serčno njihove nauke. Bodi po¬
koren poveljam svete cerkve, ktero s.
Duh vedno vodi, in derži se njenih
naredb, kakor samiga s. Evangelija,
če ravno v njeni družbi, ne le med
nizkiga stanu ljudmi, ampak tudi ljud¬
mi visokiga, duhovskiga ali posvetniga
stanu take zagledaš, kteri so velikim
pregreham vdani.

S. cerkev je skedenj, v kterim se
žito in pleve znajdejo. Varuj se tedaj
terdovratnosti in lastne terme.

Poslušaj rad bogaboječe in pa¬
metne ljudi, in njih svet viši od svo-
jiga razuma obrajtaj. Kdor je poni¬
žen, in se več na modrost drugih, ka¬
kor na svojo lastno zanaša, šene zmoti
tako lahko, in ko bi se ravno zavolj
svoje tako lepe odkritoserčnosti spod-
taknil, mu Bog ne bo v greh štel.
Varuj se svojoglavnosti. Perzadevaj

86

se tudi, kar je mogoče, de ne boš
nikomur v pohujšanje. Ko bi se pa
vender kdo nad tvojimi dobrimi deli
pohujšal, kterih ne moreš nikakor opu¬
stiti ali zamolčati, ne odstopi od svo¬
jih dobrih del, hodi ponižno zmirej na¬
prej po tim dobrim potu, in perporoči
Bogu tiste, kteri se nad njimi pohuj-
šajo, in celo svoje delo.

Vse svoje počutke in ude derži v
dobri vodbi in ujzdi. Bodi čeden in
pameten v svojim obličju, veseliga in
brihtniga obraza, sramožljiviga in var-
niga pogleda, ponižne in pohlevne be¬
sede, brez graje in madeža v mislih,
zvest in priden v opravilih, prijazen in
zgovoren z ljudmi, vender tako, de ne
bodeš nikdar obledin ali presilin. Ne¬
čedne šale, krohotanje in kvantanje si
moraš ojstro prepovedati. Zakaj takšna
nespodobna prostost čistost serca ognjusi,
in razdene mejnike svete sramežljivosti.
Perpušeno ti je zares, včasi tudi v zu-
najnih rečeh svojo dušo razveseliti, pa
le k božji časti, brez greha in z mero,

87

de se tvoje moči k opravljanju Bogu
dopadljivih del poživijo.

Bog noče, de bi nam stvari, ktere
je on v svojo čast stvaril, nobeniga
veselja ne storile; ni nam zapovedal,
de bi se mi mogli od njih ločiti, dru-
gači, če nas v njegovi službi motijo
in zaderžujejo. To pa stvari tedaj
storijo, če jih bolj ali drugači ljubimo,
kakor je prav, ali če se le na-nje
obesimo, in per njih ostanemo. Ta¬
ko napčno nagnjenje moramo od sebe
proč odverniti. Če se je pa to zgo¬
dilo, potem nas stvari ne bodejo več
od Boga proč vlekle, ampak nas bo¬
dejo ravno k Bogu vodile. Vse kar
se tvojim počutkam prijetno, veselo,
ljubeznivo, občudivno zdi, sprejmi s či¬
stim sercam, in navadi se vse Bogu
na čast in svojimu zveličanju v prid
obračati. Tako se boš veselil v Go¬
spodu. (Psalm. 36, 4. 103, 34.)

88

24.

Hvali Boga v stvarjenih rečeh.

Stvari, če jih prav premišljujemo,
našo pamet z občudovanjem božje vsi-
gamogočnosti napolnijo, in naše serca
k ljubezni narvikšiga Gospoda vžgejo,
zakaj celi svet je, kakor velike bukve,
z božjim perstam popisane, v kterih
te mnogotere stvari namest čerk sto¬

jijo. Pa kakor tisti, kteri brati ne
zna, sicer čerke vidi v odpertili buk¬
vah, pa njihove moči in pornembe ne-
zapopade; ravno tako, kdor nima zno-
tranjiga občutka zato, kar je božjiga,
sicer zunanjo podobo stvari vidi, ven-
der njihove znotranje vrednosti ne za-
popade. Pobožen človek pa, kteriga
dušne oči so odperte, si v svojim
duhu zapopadek stori, kako čuden je
Bog stvarnik, če njegove dela premiš¬
ljuje, in se vzdigne od lepote premiš-
Ijevanih reči k narlepšimu vsiga lepiga,
kteri je Studenc vse lepote. V tem

89

veselim premišljevanji najde vsako reč
tako čuda vredno, de se persiljeniga
občuti, s prerekam zaupiti: „Kako vi¬
soke, o Gospod, so tvoje stvari! vse
si modro storil. Tvoje stvarjenje me
gine, in veseliti se hočem del tvojih
rok.“ (Psalm. 91, 6. 103,24.) Bolj
čuditi se je, de se sok grozdja vsako
leto na božje povelje v vino spremeni,
kakor, de se je enkrat na njegovo be¬
sedo v Kani Galileje voda v vino spre¬
menila; (Jan. 2.) in veči čudež je,
de Bog vsak dan tolikim življenje da,
kterih še ni bilo, kakor, de gaje en¬
krat dal nekterim, kteri so ga skoz
smert zgubili.

Nobena stvar ni tako majhna, pro¬
sta ali vsednja, iz ktere bi se ne sve¬
tilo to troje nevidno: moč, modrost in
dobrota božja. Zatorej tudi zamoremo
Boga po tem, kar je stvaril, spoznati,
kakor je s. Pavl s timi besedami po-
terdil: Kar je na njem nevidniga, je
vidno in zapopadljivo po njegovih de¬
lih stvarjenja sveta. (Rim. 1, 20.)

90

Le premisli, kako čudno je to, de je
Bog nebo in zemljo, z vsim, kar se
na njima znajde iz ničesar vstvaril, in
de bi še zmirej stvariti zamogel, ker
je vsigamogočen.

Vse je on storil razim greha, in
vse, kar je vstvaril, tudi ohrani. Ko
bi ne obderžal on vsiga, kar je stva-
ril, bi se zopet vse v nič nazaj po-
vernilo, ker je vse samo iz sebe nič,
in le od Boga visi, od kteriga ima
svoje bitje. Njegova moč seže od eniga
konca do drugiga, in njegova milost
versti vse od angelja noter do zadnji-
ga červiča, tako brez njegoviga pre-
videnja še en list od svojiga drevesa
ne pade. ("Modrost. 8, 1.)

Njegova moč se kaže iz velikosti
in kolikosti, njegova modrost iz po¬
stave in kakšnosti, njegova dobrota iz
pridnosti teh stvari. Koliko je del bož¬
jih? Štej zvezde nebes, pesek morja,
prah zemlje, kaplje dežja, peresa ptic,
luske rib, v dlake žival, perje in sadje
drevja! Štej ljudi, ptice, štironožne

91

živali, ribe, zeliša, kamnja in vse drugo
če moreš, in če ne moreš, spoznaj
neštevilnost stvari. Kako velike so
božje dela! Meri velikost gora, tek
potokov, prostor ravnin, visokost ne¬
bes, globočino brezna! Tudi nar manjši
stvari pričajo od vsigamogočnosti božje:
metulje, mušice, mravlje iz nič storiti,
potrebuje to vsigamogočnost, kakoi’
stvarjenje slona.

In v kako lepim redu je vse, kar
je Bog vstvaril. Preiši sostavo člo-
veškiga trupla, stavo nebes, razdelje-
nje pervin ali elementov, spremen ča¬
sov in vsiga druziga in povsod najdeš,
kako se reč k reči čudno perleže. In
če le eno peresce drevesa premisliš, se
tudi pred njem moraš vsigamogočnosti
božji začuditi. Vidil boš, kako je ondi
bolj močno, kjer se mladike derži, kako
lepo se razširi, kako prijetno konča,
kako je perlično, zarobljeno, koliko
tenjkih žilic se po njem razširja, po
kterih mu mokrota kakor živež, ali od
rose od zgoraj, ali od soka iz zemlje

92

pride, de ga prevedi, de ne usahne.
Spreglej eno peresce, in potem eno
drugo ravno tiste verste, in najdel boš
v enim, kakor v drugim enako šte¬
vilo zobcov okoli peresca, ravno ena¬
ko število žilic, enako postavo. Kaj
je dalje ljubeznivši, ko luč, prijetniši,
kakor jasno nebo , imenitniši, kakor
solnce, velicastniši, kakor pogled mesca
in zvezd, perserčniši, kakor množica
cvetlic, lepši kakor spomlad, v kteri
se verti, travniki, gojzdi in njive v
novi lepoti zbudijo, in našim očem nar-
veselejši pašo podelijo, v kteri se se¬
mena vsili želiš in dreves po neki skrivni
od stvarnika v njihovo bitje položeni
moči iz zemlje čudno odprejo, in z
nakviško molečimi glavicami, kakor de
bi bile smert prevojskovale, nam stan
in častitnost vstajenja na sodnji dan
glasno pridigvajo.

Jez molčim od reči, ktere se
nam gerde zdijo, zakaj clo njihova
ostudnost ima kej imenitniga v sebi,
in more naše oko k občudovanju na-se

93

potegniti. Obernem se k rečem, ktere
naš sluh, naš duh, naš kus, in naš
čut razveselujejo. Kaj je prijetniši,
kakor petje Slavičev in škerjancov, kaj
nas bolj mika, kakor vmeten brenk
strun? Kaj je sladkejši, kakor hlap
rož in limbarjev ali lilij, kaj bolj per-
lizovavno, kakor pokus innogoteriga
sadu in človeških jedi? kaj mehkejši,
kakor potipanje svilne tkave? Jez pre¬
stopim, kar je grenkiga in negladkrga.
In glej vse, kar je velikiga ali majh-
niga, lepiga ali studniga, sladkiga ali
grenkiga, mehkiga ali boroviga, vse
je ravno tisti, narvikši Stvarnik vsih
reči v svojo čast, in k pridu, obrača¬
nja, podučenju in veselju ljudi stvaril.

Le na kratko sim govoril, ker
tukaj ni kraj na daljše govoriti; pa
tudi ne da'se vse naši pameti zapo-
pasti, in z jezikam povedati in razlo¬
žiti. Iz tega kar je rečeno, moraš
uno skleniti, kar ni rečeniga. Pre¬
mišljuj vse s hvaležnim očesam. Reci
včasi v svoji duši tako le: O kako

94

mogočen, kako velik je Ta, kteri je
toliko in tako nezapopadljivih reči stva¬
ri! ! Kako dobrotljiv je vender Ta,
kteri nam je vse to zastonj dal! Kako
lep in veličasten je Ta, kteri je toliko
lepiga in veličastniga stvaril! Tako se
vzdigni od stvari k stvarniku, občuduj
mojstra v njegovih delih, hvali dobrot¬
nika v njegovih darovih. Ko bi ti
zamogel še le duhovne stvari božje,
človeško dušo v njeni nedolžnosti, in
svetosti, angelje, višji moči, oblasti,
gospostva in druge prebivavce nebeške
grajšine premišljevati, — ko bi bilo
oko tvoje duše tako čisto, bil bi od
čudežev tako rekoč ves sam iz sebe.

35.

Imej povsod dober name*n, bodi
zderžen, miren, moder.

Obračaj vse svoje dela, tudi tiste,
ktere le telo zadenejo, kakor jed, pi¬
jačo, spanje le v božjo čast. Zakaj,

95

kakor djanje, če je samo na sebi še
toliko vredno, Bogu vender ni dopad¬
ljivo, če njegov namen ni dober; tako
dopade nasprot Bogu delo, ktero samo
na sebi malo velja, Bogu prav zlo,
če se iz ljubezni do Boga dopernese.
Ce se pred britko podobo le perkloniš,
ali na oltar Marije device le eno ro¬
žico položiš, ali iz ljubezni do bližnji-
ga le eno stopinjo storiš, smeš plačilo
od Boga upati, če je tvoj namen dober.

Ne perpusti svojiga mesa njego¬
vim željam. (Rim. 13, 14.)* Zaničuj
požrešnost. Ne preobjej se, tako, de
bi opravil duha ne mogel opravljati.
Posebno bodi v vživanji vina zmeren.
Zastonj se siliš v duhovnim življenji,
dokler se kakor suženj mesenih slast
z jedmi prepolnuješ in svojimu gerlu
vse pervoliš. Pa ogni se presiljeniga
zderžanja ravno tako, kakor preobje-
deniga vživanja, zakaj včasi se ti bode
tudi tolikšno vživanje nezmerno zdelo,
ktero je k ohranitvi življenja zlo po¬
trebno. Ko bi včasi iz pozabljivosti

96

mejnik pravične treznosti prestopi], to
ne bode ravno velik greh, vender
spregledati ga ne smeš. Spoznaj svoj
dolg, zdihni k Bogu, ponovi svoj sklep,
in zaupaj na Boga. — Ne koperni
po pojedinjah, ampak če se zravin
znajdeš, bodi kakor per prostim ko¬
silcu. Prosta jed te ne sme nikdar
k nevolji ali godernjanju perpraviti. Pre¬
nesi jo z zadovoljnostjo in misli, de
je Jezus tvoj Gospod bil z želcam in
jesiham napajan. Na sladek ali prije¬
ten okus, kteriga jedi v sebi imajo,
pa toliko porajtaj, kakor de bi ga ne
imele. Zahvali se velikokrat in per-
serčno za dobrote, ktere ti Bog vsak
dan podeli.

Si v svetim zakonu, ohrani sveto
zakonsko zvestobo, lepiga zaderžanja
in dolžnost nikdar spred oči ne pusti.
Misli, de nisi kaka nespametna žival,
ampak človek: modrost, snažnost, sra¬
mežljivost in pobožnost naj bode le¬
pota te zaveze, ktera zakon vkup derži.
Če pa nisi v zakon zavezan, ali če

97

si zavolj svojiga stanu ali obljube k
vedni čistosti deržan, derži se tedaj te
svete čednosti znotraj in zunaj prav
na tanjko. Ako se govori od mesenih
slast; ne misli na to, ampak idi čez
to reč tako lahko in brez posiljenja,
kolikor se da, s tim prepričanjem, de
se ne govori od ničesar druziga, ka¬
kor od obderžanja človeštva. Če se
zbudi kakšno meseno poželenje v tebi,
mu pamet nasprot postavi: prav sre¬
čen bi bil, ko bi takšnih želj nikdar
ne občutil, pa srečen si tudi, če obču¬
tenju ne pervoliš. Ne prederzni se,
po osebah druziga v spola prešerno in
prederzno zijati. Če pa drugači ni
mogoče, kakor, de moraš tam biti,
kjer se očitna perložnost grešiti znajde,
se okovari z molitvijo, in kliči k Bo¬
gu: O Bog! ne perpusti, de bi se
moje serce in telo pred teboj omade-
žalo! (Psalm. 118, 80.) Vadi se,
vse, kar slišiš ali vidiš, k svojimu
zveličanju in k božji časti oberniti.

mir in molčanje; iši samoto
4

98

duha, in skrivno tovarišijo z Bogam.
Ne bodi radoveden reči, klere so ne¬
potrebne, ali še tebe clo ne zadenejo.

Ne glej na vedenje drugih ljudi,
ampak le na svoje lastne slabosti. Ne
perzadevaj si, življenje drugih ljudi
preiskovati, in jih soditi, če nisi po
dolžnosti svojiga stanu k timu zavezan.
Če je pa to tvoja dolžnost, te vender
ne sme radovednost ali nepremišljenost
voditi, ampak le skerb za zveličanje
podložnih.

Opravljaj vse svoje dela s pre-
mislikam, varuj se prenagljenja, de
svojiga dušniga miru ne pokvariš. Za¬
ničuj lenobo in postopanje, kakor iz¬
virke velikih pregreh in pogubljenja.
Čeravno kdaj nekoliko bolehaš, se ne
smeš vender ne žalosti in nezaupnosti
prepustiti, ampak glej, de zmirej ve-
seliga duha ostaneš. Zaspanosti res
ne smeš vselej slušati, ali če bo le
presitna, se ji pa znaš včasi, ako čas
in okoljšine perpuste, nekoliko vdati,
zato, de se po kratkim počivanji okrep-

99

čan zamoreš sopet s ponovljeno močjo
k opravljanju svojih dolžnost verniti.

26.

Jezik kroti. — Varuj se so¬
vraštva.

Svojimu jeziku prepovej vsako po¬
redno in nečedno besedo. Govori le
to: kar k pridu služi, kar je resnično,
kar čas, kraj in okoljšine tirjajo, in
kar je po pameti, in izkleni vsako
zvijačo ali gerdo spačnost. Majhin, pa
polžek in k padu nagnjen ud je jezik.
Derži ga toraj v močni ujzdi in modri
vajedi. Tvoje besede morajo proste
biti sovražniga spodbadanja in vsili
nevljudnih šal (spa.sov).

Ogibaj se prepira, ne terdi ničesar
terdovratno j drugači, ko bi za reč s.
vere ali zveličanja duše tako potrebno
bilo. Ako si resnico brez vsiga napu¬
ha razložil, pa zastonj; tedaj vsakiga
per svoji misli pusti, vse Bogu izroči,

100

in miren ostani. Boljši je, de z rahlim
spregledanjem mir svoje vesti obder-
žiš, kakor de bi z nespodobnim vpit¬
jem in prepiranjem svoje serce in pa¬
met v kipnost spravil in zmotil.

Ne govori, kar bi bilo tebi v čast
ali pa bližnjimi! v nečast, tudi ne po¬
slušaj rad kaj takiga. Ko bi pa ven-
der potrebno bilo, kdaj kaj takšniga
govoriti ali poslušati , saj namen mora
dober in čist biti. Zelja, od pogreš¬
kov bližnjiga govoriti, in jih brez po¬
trebe odkrivati, je silno nevarna sla¬
bost. Izvirk te slabe navade je spa¬
čeno serce, ali pa preplitva pamet,
če se ravno tisti, kteri so ji vdani,
radi zgovarjajo, de jih le gorečnost do
čednosti ali božja ljubezin besedljive
in opravljive stori. Če imaš koga po¬
svariti, rajši ga ljubeznivo opominjaj,
kakor de bi klel in besedoval, do¬
kler dolgo se z dobrim količkaj opra¬
viti da. Kadar je pa ojstrost vender
le potrebna, iši tedaj ojster biti, ven¬
der brez vsiga želca. K ojstrim štra-

101

fam te lastna Ijubezin ali zavzetje ni¬
kdar ne sme persiliti, ampak vselej le
Ijubezin do Boga in skerb za zveliča¬
nje bližnjiga. Pamet mora zmirej mirna
v tebi ostati, in sveta ponižnost to te¬
žavno štrafengo voditi in manjšati. Greh
sovraži, pa ne človeka. Človek je
ena dobra reč, ktero je Bog vstvaril,
greh pa huda reč, ktero je človek sto¬
ril. — Od zunaj se sicer stori, kakor
de bi silno ojster bil, znotraj pa mi¬
lost imej proti njemu, in ga bolj čislaj,
kakor sebe. Če te je jeza premagala,
ne očitaj, dokler nisi miren; ali saj
malo in pohlevno govori. Besede v
hudi jezi govorjene večidel več popa¬
čijo, kakor popravijo.

Zaduši, kar se da, nesramno ali
pohujšljivo govorjenje, in spodobno po¬
govor na druge reči oberni. Strašno
ti naj bo, obrekovavee ne le podpirati,
ampak tudi poslušati; in v kratkim:
varuj se zmirej skerbno ptujih grehov.

Ne sovraži in ne zaničuj nikolj no-
beniga človeka, nikdar nobeniga znam-

102

nja kake neperjaznosti nalaš ne pokaži,
ko bi te tudi razžalil bil. Se vzdigne
kaka nevolja do koga v tvojim sercu,
hitro jo zateri; in če se ne da, saj se
ji s pametjo vstavljaj. Ko bi pa bilo
zavolj božjiga razžaljenja, se znaš te-
dej proti grešniku nekoliko merzlej za-
deržati, de, ker tvoje spremenjenje vidi,
berž v se gre, svoj greh spozna, in
se poboljša, pa sovražiti ga ne smeš,
še manj mu serčno dobrotnost odvzeti.

Ko bi bil med teboj in kterim dru¬
gim kakšen prepir vstal ; to nezastopnost
od svoje strani hitro poravnaj; glej se
kmalo spraviti, tako, de še sledu ka-
kiga sovraštva v tvojim sercu ne ostane.
Ena velika y  pač prav zlo velika hudo¬
bija je sovraštvo bližnjiga; dokler ni to
iz serca izgnano, se ne da nič storiti,
kar bi Bogu dopadlo. Posti se še to¬
likokrat; daj ubogim, kolikor hočeš;
obiskuj cerkve še tako pridno; moli
brez konca; opravljaj opravila svetni¬
kov: dokler dolgo pa svojiga bližnjiga
sovražiš, ne slišiš v število božjih otrok.

103

Ljubezin loči božje otroke od otrok
hudiča; strašna je sicer ta izreka, tode
čisto resnična — od same večne Res¬
nice izrečena: „Nad tem 44  pravi, „bodo
vsi spoznali, de ste moji učenci, če se
bodete ljubili med seboj. 44  (Jan. 13,
15.) Tako tudi govori apostelj Res¬
nice s. Janez: „Kdor svojiga brata ne
ljubi, ni iz Boga. 44  (I. Jan. 3, 10.)
Iz koga pa, po tem takim? Vsak sliši
ali Bogu ali pa hudiču. Ljubi tedaj
vse ljudi resnično, imej v časti vse,
vsim dobro voši, stori dobro vsim, ko¬
likor zamoreš, perjazen bodi proti vsa¬
kima, kakor proti tvojim bratam in se¬
stram, kakor imenitnim stvarem bož¬
jim, za večno srečo stvarjenim; de
dopadeš svojimu očetu, kteri je v ne¬
besih.

Navadi se, od vsakiga človeka do¬
bro misliti, in preženi iz svojiga serca
vsako sovražno domišljevanje in pre-
derzno sojenje. Mi se v svojih sod¬
bah lahko motimo, le Bog sam v serce
vidi. Ne verjemi rad in brez premi-

104

slika tistim, kteri slabe reči od bliž¬
njiga govore, boljši je, de to za laž
misliš, kakor de verjameš prehitro.
Nad podložnimi skerbno čuj, vender
ne misli prerad slabo od njih. Kdor
prelahko od bližnjiga hudo misli, je
zlo nesrečen, je v vednim nepokoji.
Kar očitno razžaljenja božjiga ne kaže,
to si misli zmiraj za kaj neškodljiviga.

Bodi usmiljeniga serca, in odpu¬
sti rad, izgovarjaj rad greh bližnjiga,
in spomni se, kako slabo in stanovitno
je človeštvo. Perpiši greh naglosti,
ali preveliki skušnjavi, in reci sam sebi:
Ko bi bi bil jez v tako stisko peršel,
bi bil morebiti še bolj strašno padel.
Verzi oči na samiga sebe, glej svoje grehe
kakor kako bruno, in grehe bližnjiga
kakor pezdirje, (Mat. 7., Luk. 6.) in
zdihuj k Bogu’, de bi tebi in tvojimu
bližnjima odpustil.

S tem pa ne mislim reči, de bi
ne smeli ptujih grehov grajati, posva¬
riti ali štrafati, ako je zavolj božje
časti ali dolžnosti pravice tako potrebno;

105

zakaj preveliko spregledanje grehov
bi ne bila nobena milost, ampak za¬
ničljiva boječnost. Le ta nedobri na¬

men je, kteriga jez per svarjenji za-
veržem. Kdor ima pravo ljubezin, in
usmiljenje s temi, ki greše, jih sam

per sebi izgovarja, jih ljubi, jih čisla,
kakor samiga sebe, v grehih jih pa
vender ne pusti per miru.

Kar nad drugimi ne moreš po¬
boljšati, to pa Bogu izroči, in njemu
potoži. Ne obupaj nikdar nad zveli¬
čanjem kteriga človeka. Kdor je zdaj
tudi nar bolj hudoben, zna z božjo
guado spreobernjen k narveči svetosti
se vzdigniti.

Vadi se, dušne ali telesne popake
svojiga bližnjiga poterpežljivo prena¬
šati. Mi vsi imamo le eniga Očeta,
smo vsi le z eno kervjo odrešeni, in

se vsi le eno telo imenujemo. (Rim.
12, 5.) Misli si tedej vse, dobro in
hudo, kar tvoj bližnji stori, kakor de
bi ti bil storil, nad dobrim se veseli,
hudo pa obžaluj. Strup nevošljivosti

106

se s tvojim vedenjem ne sme nikdar
v tvoje serce spraviti. Zakaj če si
nevošljiv, ne ljubiš; če pa ne ljubiš,
nisi iz Boga. (ji. Jan. 3, 10. J Če
vidiš, de drugi imajo, kar ti nimaš,
če vgledaš nad njimi imenitniši darove
svetiga Duha, kakor so tebi podeljeni,
jim ne smeš zato manj vdan biti, am¬
pak ravno zato jih še bolj ljubi, in
časti v njih svetiga Duha. Veseli se
in hvali Boga, zakaj tako bode nji¬
hovo zasluzenje tudi tvoje, in ti bodeš
tolikošno plačilo imel, kakor de bi bil
sam to dobro storil. Če se pa že le
hočeš jeziti, jezi se, pa ne nad popol¬
nostjo druzih, ampak nad svojimi grehi.
Perzadevaj si, tako dober in popoln
postati, kakor so oni v tvojih očeh.

27.

Skerbi za boljšanje, iztek pa
Bogu prepusti.

Preiši pogosto svojo vest, pa ne

107

preveč s straham, in očitaj si svoje
grehe. To se ima posebno per koncu
tvojih opravil zgoditi, preden se spat
podaš. Premisli dobro, s čim bi bil
ta dan Boga razžalil, prosi ga za od-
pušanje, in terdno skleni, se pobolj¬
šati. Potem se perporoči Odrešeniku
Jezusu, njegovi sveti Materi Marii,
svojima angelju varhu, zaznamnjaj se
z znamnjem svetiga križa, spodobno
svoje ude k pokoju položi, in mirno
spanja perčakuj. Ravno tako, kadar
vstaneš, stori s premislikam znamnje
svetiga križa, prosi ponižno Boga za
odpušanje svojih grehov, preženi šum
nepotrebnih misel, in premišljuj le svete
reči. Časti stvarnika, zahvali se mu,
daruj mu dušo in telo, in prosi ga,
de bi te hotel'ta dan varovati. Tako
stori vsak dan in teci večnima veselju
naprot.

Pa morde rečeš: Kaj zamorem
zaupati, ker sim tolikanj strastim pod-
veržen, in še narmanjši ojstrosti, nar-
manjših dobrih del ne morem pridno

108

opravljati. Ko bi tudi bilo tako, de
bi ti ne bilo mogoče, z visokimi
čednostmi svetiti, in težke ojstrosti pre¬
našati; ali ti pa ni mogoče, narbolj-
ših želj biti, in bližnjiga ljubiti? Ali je
kaj prijetnišiga, kaj lohkejšiga, kakor
ljubiti, in kaj težjiga, kaj zopernejiga,
kakor sovražiti? Ali je kaj bolj vese-
liga, bolj prostiga, kakor pobožno ži¬
veti, in kaj bolj žalostniga, bolj rev-
niga, kakor Boga zapustiti, in pre¬
greham živeti? Ravno tako je. Za
nebesa ni toliko truda treba, kakor za
pekel. Če ljubiš Boga, če imaš do¬
bro voljo; potem si tudi v številu bož¬
jih otrok, in če si božji otrok, potem
si tudi dedič ferb), če tudi eden nar-
manjših. Kaj meniš, de bo Bog le
svoje veči otroke v nebo vzel, male
pa vini zaperl? Ne tako, ampak vsi,
kteri so njegovi, to je, kteri v stanu
gnade iz.tega življenja grejo, če ravno
ne v narpopolniši ljubezni, bodo zve¬
ličani, in bodo enkrat veselje nebes
vživali. Bog pravi: „Vsakimu, kteri

109

ima, bo dano do obilnosti. “ (Mat. 25,
29.} To se pravi: Vsakima, kteri
ima ljubezin, zasluženje; bode plačilo
dano. In ne pravi se: Temu, ki ima
veliko, se bo dalo, temu pa, ki ima
malo, se ne bo dalo, ampak: „Vsa¬
kima, ki ima, se bo dalo do obilnosti.^
Zares do obilnosti, — zakaj imel bo
toliko, de mu bo zadosti, ja vse, kar
bo kolj hotel.

Tolikšno blago je dobra volja, de
celi svet nima tolike vrednosti. Če
hočeš in želiš kaj dobriga storiti, in
ne moreš, bo Bog tvojo dobro voljo
namesto dobriga dela vzel. Si pa v
stanu storiti, pa opustiš 5 tedaj še volje
nisi imel, storiti. Nad ljudmi dobre
volje je mir. (Luk. 2, 14.)

Ne obupaj zato, de si še nepo¬
poln in slab, ampak ponižuj se pred
Bogam, in voši tem, ki so popolnama,
srečo k njihovima svetima življenju. Bog
vtegne tudi tebe še rasti pustiti. On
včasi podeli veči darove, kakor se jih
upa človek želeti5 ne boj se tedaj, de

110

bi tudi tebi ne dal te velike gnade, to
hudobno ritjo pregrehe, ktero si v
začetku svojiga spreobernjenja, tako
rekoč, komaj proč pilil, z lahko sapo
odpihati, če je tako tebi zveličavno.
Ko bi ti pa hude vojske odločil, pre¬
den zamoreš, vse te hude nagnjenja
popolnama premagati, — ali ko bi per-
pustil, de bi te tvoj dušni sovražnik
noter do konca življenja hudo nadle¬
goval; ne zgubi zato serčnosti, ampak
zaupljivo se Bogu v roke daj. Zakaj,
če ravno edin, ki je od natore serdit
in klavern, ali kaki drugi dušni težavi
podveržen, več preterpi, kakor kteri
drugi, kterimu je veselo in krotko serce
perrojeno: tako se, če se po moči svo¬
jim slabostim vstavlja, bolj očisti, in
si svetleji venec za nebesa perpravi.
Skušnjave nam ne vzamejo čednosti,
ampak jo še le povikšajo, če se jim
vstavljamo.

Lahko je miren, kdor nikdar zno-
tranjiga hrupa ne sliši; lahko vesel,
kogar temnota klavernosti ne nadle-

111

gaje; lahko trezen, kteriga požrešnost
ne skuša, lahko čist, kteriga zelo ne¬
čistosti nespodbada, ali nespodobne sa¬
nje ne motijo. Glej, kar moreš, vse
strasti in napčne želje krotiti in pre¬
magati. Iši, terkaj, prosi, s terdnim
zaupanjem,- de je tvoje perzadevanje
dobrotljivima Stvarniku dopadljivo. Ve¬
čidel mu je to goreče perzadevanje , s
kterim po čednosti hrepenimo, bolj do¬
padljivo, kot sama sladkost, ktero čed¬
nost seboj pernese. Pred njim ima
tako ponižno spoznanje svojih slabost
veči vrednost, kakor čudeži ali druge
imenitne dela.

28.

Zaničuj vse časno, le po večnim
zdihuj.

O ko bi ljubezin božja in zaniče¬
vanje vsiga posvetniga v tebi tako go¬
reče bilo, de bi zamogel s svetim Pav¬
lam v resnici reči: „Želim razdjan biti
in s Kristusam prebivati. ££  (Filip. 1,

112

23.) Nič bolj ne razveseli verne in
bogoljubne duše, kakor zaupanje, de
bo po dokončanim potu tega revniga
življenja v srečni kraj večniga živ¬
ljenja peršla, kjer je noben madež
ne bo več ognjusil, nobena nevarnost,
nobeno spremenjenje več razžalilo, kjer
bo od ljubezni goreča — Boga brez
vsili zaderžkov hvalila, njemu popol-
nama dopadla, in nič druziga, kakor
njega ljubila, njega čisto posedla, in
bo od njega čisto posedena.

Ker se pa to v pričijočim življe¬
nji ne da vselej in popolnama doseči;
so zato pravični smerti željni, saj zo-
perna jim ni. Oni čutijo, kako ojstra
je zima tega življenja, in zatorej ko-
pernijo po poletji večniga življenja. Pri-
čijoče življenje je zares žalostna zima,
v kteri lenoba lastne popačnosti vse
dobro vledeni; zima, ktero megle ne¬
vednosti tolikrat pooblačijo, in vsak
dan barje in plohe toljkanj revšin, tru-
dov in zopernost spremljajo. O srečna
ura in hip, po kterim sveta duša tako

113

dolgo zdihuje, dokler je nebeški ženin
iz ječe tega revniga telesa ne reši, ji
vesel naprot ne pride in je ne pozdravi
s to prijetno besedo: „Vstani, hiti,
moja prijatlica! zima je že pretekla,
plohe so se pogubile, rože so se v
naši deželi perkazale, grojzdno cvetje
že diši, glas gerlice se je že per nas
zaslišal. (Visoka pesem 2, 10-12.)
Stopi vesela naprej, preljubezniva hči!
ne obupaj, ne boj se! Revšini uideš,
terpljenje revne časnosti zapustiš, ves
jok in vse zdihovanje je zdaj končano.
Trohljivo telo te ne bo več težilo.
(Modr. 9, 15.) Vpeljana v veselje
svojiga Gospoda se bodeš nad daram
neumerjočnosti veselila? 4  (Mat. 25,21.)

Ali, če meseni človek to bere,
kteri je navajen, se vidnih reči, ali
clo nesramnih slast veseliti; bo more¬
biti sam per sebi djal: Kaj pa tudi že
zamore tam toliko veseliga biti, kjer
ni nobenih imenitnih pojedinj, nobenih
mesenih slast? O ti nesrečni človek!
Kuga je, ktera te stori po takšnim

114

živinskim vživanji hrepeneti, pa ne
zdravje. Bolan si, goriš od hudobne
žeje, in se veseliš, če jo vtolažiti za-
moreš. Pa ta škodljiva žeja bo sama
od sebe vgasnila, kakor hitro bode
s telesam bolezin minula. Tisti, kteri
bodo k Bogu peršli, bodo pravo in
čisto veselje vživali, in nobene nnni-
joče jedi ne bodo potrebovali, zakaj
Bog jih bo nasitil. On sam bo njihova
jed, njihova pijača, in vse, karkolj
bodo želeli. Vse bodo v njem imeli,
njega gledati jih bode že nasitilo. Zmi-
raj ga bodo gledali, in zmirej bodo
nasiteni, in vender bodo zmiraj ga
gledati, in zmirej nasiteni biti želeli.
Želeli bodo brez nepokoja, in vživali
bodo brez naveličanja.

O večno življenje, o vse ljubezni
vredna dežela, o nebeški Jeruzalem!
Kaj se vender vse od tebe piše, per-
poveduje in veruje! V tebi je ohra¬
njeno tisto blago, tisto tolažilo, tisto
veselje, kteriga nobeno oko ni vidilo,
nobeno uho ni slišalo, kteriga nobeno

115

človeško serce nemore zapopasti, (J*
Kor. 2,  9.) za ktero je toliko tavžent
spoznovavcov z veseljem smeri storilo.
Tvoje duri se leskečejo od nar drajših
biserov, tla tvojih cest so čisto zlato,
tvoje zidovje obstoji iz nar imenitni-
šiga kamnja. (Skriv. razod. 21, 21.)
V tebi so te vesele planjave, zmiraj
zelene, ktere vse blago tega sveta
presežejo, v tebi diše prelepe rože,
ktere nikdar ne venejo. Vse v tebi je
popolnama brez vsakiga pogreška, nik¬
dar ne preide, vekomaj terpi. V tebi
je mir, pokoj, veselje, ktero naš um
preseže. V tebi je veden dan, v tebi
gotova zanesljivost, vesela večnost,
večni mir, in mirna sreča. V tebi se
bliše pravični kakor sonce. (Mat. 13,
43.) Nihče ne bo iskati, želeti, lju¬
biti zamogel, kar bi v tebi ne najdel.
Le tega ni v tebi, kar se nikjer ne
znajde. O morje neizrečeniga, narči-
stejšiga veselja, gledati to neizrečeno
visokost presvete Trojice, gledati to
neskončno lepoto, vživati to nezmerno

116

sladkost, iz ktere vsa lepota in slad¬
kost stvarjenih reči izvira; — priti
pred narčistejši devico Marijo — mater
božjo; se združiti s trumam svetili an-
geljev, v večni družini svetih patriar¬
hov in prerokov, svetih aposteljnov in
mučencov, svetih spoznovavcov in de¬
vic biti, vse srečne nebeške mestnjane
spoznati, vsakimu k njegovimi! večni¬
ma zveličanju srečo vošitil! —

O ljubi to sveto zveličanje, in
pogosto po njem zdihuj. Zdaj ga si¬
cer s svojimi telesnimi očmi ne moreš
viditi, ali oči vere ga vender nekoliko
dosežejo. Vero vaj, kar še zdaj ne
vidiš, de bodeš zaslužil, kdaj zado-
biti, kar si veroval.

29.

Ne boj se umreti.

Nehaj ljubiti, kar je posvetniga,
in ne bo ti težko, iz sveta stopiti.
Lahko je, de nič posvetniga tako ne
ljubiš, kar bi ne bil perpravljen zapu-

117

stiti, vender te pa še neka skerb straši;
ker ne veš, ali ti bode Bog po smerti
veselje paradiža, ali časne štrafinge
vic podelil.

Tega ti ni treba vediti, de le to
gotovo veš, de imaš dobrotljiviga go¬
spoda, kteri greh milostljivo zbrise,
dobro voljo podeli, in te zveličati hoče
in zamore; če v ponižnosti le na njega
zaupaš, in ne na sebe.

Zaupanje imej, in perčakuj zve¬
ličanje v premišljevanji njegove milosti.
Vediio čuj, in imej, karkolj je mogoče,
svoje ledje prepasane in svojo svetil-
nico (lampico) peržgano, de bodeš za-
mogel Gospodu kar odpreti, kadar po-
terka. (Luk. 12, 35.) Posebno bodi
perpravljen za srečno pot, kadar že
čutiš, de smert ne more več deleč biti.
Sprazni svoje serce od vsili opravil in
skerbi tega sveta. Prejmi s hvaležno
dušo svete skrivnosti za popotnico, in
perporoči v ponižnosti svojo, dušo Bo¬
gu. Spomni se terpljenja svojiga usmi-
Jjeniga Zveličarja, objemi v duhu nje-

118

gov sveti križ, kušuj njegove kervave
rane, in se v nje čisto potopi. Prosi
Jezusa, de ti da gnado, vse grehe z
njegovo predrago kervjo izbrisati. Per-
poroči se tudi njegovi presveti materi,
Devici Marii in drugim nebeškim pre-
bivavcam, posebno tistim, ktere si nar-
bolj častil. Gotovo, če se Marii prav
perporočiš, jo iz serca k pomoči kli¬
češ, če se ponižno in zaupljivo k nje
oberneš, ti bode vrata nebes odperla,
ktere so ti morebiti tvoji grehi zaperli;
ker ona je mati polna milosti, in vrata
paradiža. Ko bi se ravno tresel; ker
bi te strah pred smertjo nadlegoval;
ko bi ravno hude bolečine te lomile,
de bi bil od vsili strani od nadlog
pretepan; le poterpežljivo vse prena¬
šaj , in stoj , terden v svetim zaupanji
na Boga. Cisto se zataji, daj se v
božje roke, in reci vmes, kakor nek¬
daj tvoj Zveličar per perbližanji nje¬
gove smerfi: „Oče! tvoja volja nej se
zgodi.“ {Mat. 26, 42.) Tako bodeš
lahko pokojin in potolažen.

119

Naj se ti pretežko ne zdi, po te¬
lesu umreti, ker Kristus sam se je
smerti telesa podvergel. On je šel
pred tabo, in ti je pot poravnal, de
bi se ti ne bal, za njim se podati.
Njegova smert tedaj nej te tolaži. Troh-
Ijivo telo, ktero zapustiš, je enako po-
staranimu oblačilu. Kaj se boš žalil,
če strohni, in prah in pepel postane,
ko si ga enkrat od sebe djal? Brez
skerbi oblačilo od sebe deni, kteriga
ti bode Bog enkrat prenovil, in ne-
strohljivo in svetlo nazaj dal.

De boš pa hudičevim zanjkam,
s kterimi včasi umirajoče nadleguje in
plaši, brez nevarnosti odšel, je dobro,
de zdej, dokler si per dobri pameti,
večkrat v mislih, ali tudi z ustmi spoznaš,
de vsim, ki so te kdaj razžalili, iz
serca odpustiš, de želiš, v tisti veri
svoje življenje skleniti, v kteri poko¬
ren sin naše svete matere cerkve umreti
mora; de vse poterdiš, kar so pravo¬
verni kristjani verovati dolžni, in de
se nočeš k neumnostim obračati, h

120

kterim bi te hudičeve skušnjave ali ve¬
likost bolezni napeljevati vtegnile, de
bi tem sklepam nasprot delal. Si ti
vse to poterdil, potem zasmehuj in za¬
ničuj vse grešno navdihnjenje, s kte¬
rim bi te hudi motiti vtegnil, še boljši,
če bo mogoče, de se še na-nj ne
ozreš. Zaupaj na Gospoda, vpiraj se
na njega, položi v ponižnosti vse svoje
misli, vsako skerb za samiga sebe v
njegovo previdnost, (ji. Pet. 5, 7.)
To mu silno dopade, to posebno od
nas tirja, zatorej tudi govori per Da¬
vidu: „Jez ga bom rešil, ker je na
mene zaupal.“ (Psalm. 90, 14.j De
se bolj zaneseš, ne pozabi, de je on
tvoj oče, oče le želi, kar je otrokam
k pridu, Bog tedaj tvoj oče te ne bo
zavergel, ampak le varoval. In če te
on varuje, kdo zamore tebi škodovati?

Ne postavljaj svojiga zaupanja na
svoje zasluženje dobrih del, ktere si
morebiti storil, ampak na zasluženje
in milostljivost Jezusa Kristusa. Ko
bi te pa sovražnik s hudo silo k ne-

iat

zaupljivosti ali k obupanju skušal, mu
smeš tudi dobre dela nasprot staviti,
ktere si z gnado božjo opravil. Po¬
sebno pa mu postavi nasprot terplje—
nje in smert zveličarja. Brez razloč¬
ka se' spoznaj revniga grešnika, ko
bi se ti ravno zdelo, de si na poti
popolnosti deleč prišel. Zakaj, kjer
si ti en sam madež na sebi zagledal,
jih Bog morebiti po sto ali še več
vidi. Sam po sebi ne moreš k zve¬
ličanju priti, ali per Bogu je vse mo-
goče. v fLuk. 1, 37.)

Če imaš dobro voljo, in res že¬
liš, Boga ljubiti, si v resnici bogat,
ko bi ravno sam na sebi ubog in re¬
ven bil; zakaj ti zamoreš v ponižno¬
sti k svojimu pridu oberniti, kar je
Jezus za tebe storil in terpel. Za te¬
be je človek postal, za tebe je delal,
se postil, čul, molil, za tebe je pre¬
ganjanje, tepenje, bolečine in strah
prestal, za tebe je svojo kri prelil,
svojo dušo izdihnil, za tebe je od smerti
vstal, v nebesa šel. Tehtaj z vsim

122

tim zasluženjem svojiga Odrešenika
svoje grehe, in grehe vsih ljudi —
kaj pa so? Kaj je zerno peska, če ga
gori permeriš? To ti je rečeno, ne de
bi prederzno na božjo milost se zana¬
šal, ampak le, de bi se nezaupljivosti
varoval.

30.

Če si ravno velik grešnik, ne
obupaj v smerti.

K Bogu ne pridejo samo tisti, ki
so dolgo časa ali prav pobožno živeli,
ali se z veliko ojstrostjo pokorili, am¬
pak vsak, ki skesano in ponižno serce
seboj pernese, bode od njega z do¬
broto in milostjo sprejet, ko bi tudi bil
le kratek čas po poti bogaboječnosti
hodil. Kako kratka je bila pokora,
ktero je na križu visijoči razbojnik de¬
lal, in kako hitro je postal večniga
zveličanja deležen!

Če pa tudi ravno vsi, ki se tako
pozno spokorijo, kakor razbojnik, ne

123

pridejo precej v nebesa, ker nimajo
vsi te grevenge, ktero je on imel 5 je
pa vender že silno dobro, če se je
spreobernjenje na zemlji le začelo. Za¬
kaj kdor na potu proti večnosti v sebe
iti začne, pa mu smert dopolnjenje za-
derži; ta ne bode zgubljen, ker zače¬
tek božje ljubezni v njem ostane; in
če ravno mora očišen biti, predin bode
k polnima veselju nebes perpušen, bo
vender imel do tih mal tolažbo goto-

viga zaupanja.

Kaj je milostljivšiga, kakor tista
obljuba božja: „Kterikolj dan se bode
grešnik od svojih hudobij odvernil, mu
njegova hudobija ne bo več škodova-
la!“ (Ezeh. 33, 12.) Bog ne pravi:
Če se odverne kake dve leti, dva
mesca, ali dva dni pred svojo smertjo;
ampak: kterikolj dan se bo odvernil,
kterikolj dan bo k meni zdihoval, bode
zveličanje najdel, če le v resnici zdihuje.

Ko bi se kakšen neumen dozde-

vek zoper to božjo izreko vzdignil
ti očital, de tvoje življenje ni


in

124

šno, de bi zamogel večno življenje
upati; odgovori v sveti ponižnosti in
serčnim zaupanji: „Jez vem, na koga
sim se zanesel. “ (II. Tim. 1, 12.)
Jez vem, de sim od Boga iz njegove
velike milosti za otroka sprejet bil. Bog
zamore storiti, karkoli hoče, pa on se
bode usmilil, on hoče le v zveličati, ker
je milostljiv in dober. Če si njegovo
včlovečenje, njegovo terpljenje in smeri
pred oči postavim, me ne more plašiti
ne velikost, ne vsakdanja hudobija mo¬
jih grehov. On me je odrešil, on je
svojo kri za me prelil, in s svojo
smertjo moj dolg pokončal. Veliko in
neskončno veči je njegova milost, ka¬
kor moj greh je, ali biti zamore. Nje¬
gove presvete rane so zastava mojiga
zveličanja; če le svoje grehe iz serca
obžalim, in v resnici želim, njega lju¬
biti. On je razpel na križi svoje roke,
de bi mene uboziga grešnika objel in v
gnado vzel. V tih njegovih rokah želim
živeti in umreti. Jez vidim na svojim Bo¬
gu svoje meso. Kjer je meso od mojiga

185

mesa že poveličano in spremenjeno,
tam tudi jez upam poveličan biti. Moji
grehi me sicer od deleža njegoviga
poveličanja zaderžujejo, ali moja enaka
natora me podpira v mojim zaupanji.
Bog je predober, de bi svojih udov,
svojiga oserčja ne ljubil. Njegova mi¬
lost je moje nar veči zasluženje. Do¬
kler on ne neha milostljiv biti, tako
dolgo imam dosti zasluženja, ker je
pa njegovo usmiljenje obilno, (Psalm.
118, 156.) je tudi moje zasluženje
obilno.

Kdorkoli Boga goreče časti, in
je pravoverni otrok svete katoljške cer¬
kve, se zamore tedaj zoper vsako skuš¬
njavo obupanja okovariti. Glej, de bo¬
deš takšen. Če bodeš pa doma, ali
na kakšnim potu, z navadno ali per-
siljeno smertjo odtod v večnost šel, to
te nikar nej ne straši. Kdor je po¬
božno živel, ne more hudobno umreti,
on pride k veselju (Modr. 4, 7.) naj
ga zadene smert, kakoršna hoče; ali
konča svoje življenje v ognji ali v vodi,

126

ali bo ubit, ali martran, ali ga zobje
zverine ali vihar elementov umori, ali
ga božji žlak (kap) ali kuga spravi,
hitro ali v  počasi, vpričo drugih ali v
samoti. Čisto se božji previdnosti zroči,
in se po pobožnim življenji smerti ve¬
seli. In kadar pride, stopi z zaupa¬
njem iz življenja svojimu nardobrot-
Ijivšimu očetu naprot s to željo, de bi
on, kakor je tukaj, tako tudi v več¬
nosti po svoji volji s teboj ravnal. Stopi
naprot, ne s straham, kakor de bi v
kako strašno ječo šel, ampak z vese¬
ljem; ker prideš v hišo večniga zveli¬
čanja.

31.

Sklep tega podučenja.

Preberi večkrat le to podučenje,
in permeri s tem skerbno svoje življe¬
nje, de boš to, kar je na tebi spače-
niga, ložej spoznal, in po spoznanju,
kakor gre, hitro popravil.

Kazalo

Stran,

1. Zaupaj v Boga .10

2. Božja milost nima ne konca ne kraja 13

3. Tudi v velikih grehih ne obupaj . 17

4. Čisti se z obžalovanjem grehov, do¬

brimi deli in zaupanjem na zaslu-
ženje Jezusa Kristusa .... 21

5. Bodi serčen v skušnjavah ... 24

6. Ne naveličaj se vojskovati ... 27

7.  Ponižuj se rad . 31

8. Ne gledaj ne na se, ne na druge

ljudi, ampak le na Boga ... 34

9. V terpljenji le per Bogu pomoči iši 36

10. Ne zbiraj si križev . 41

11. Maloserčnost Bogu ne dopade . . 43

12. Sladkost božje gnade . 45

13. Sreča tistih, ki Boga ljubijo . . 48

14. Beri svete bukve.50

15. Moli v duhu in resnici .... 52

16. Spoštuj Marijo in svetnike. Moli

psalme.57

17. Premišljuj v življenje in terpljenje Je¬

zusa. Časti presveto Trojico. . 60

18. Čisti svoje serce s kratkimi molit¬

vicami in z zdihljeji . 6 5

Stran.

19. Hodi tudi zunaj molitve v božji priči-

jočnosti — ne stopaj prehitro . 6 9

20.  Celo v delih pokore se ne presiluj 72

21. Ne  služi Bogu zavolj tolažb . . 75

22.  Služi Bogu po pameti .... 78

23.  Vadi se v pokoršini.82

24. Hvali Boga v stvarjenih rečeh . . 88

25. Imej povsod dober namen, bodi zder-

žen, miren, moder.94

26. Jezik kroti. — Varuj se sovraštva 9 9

27. Bodi boljšanja skerbin, iztek pa

Bogu prepusti.106

28. Zaničuj vse časno, po večnim zdihuj 111

29. Ne boj se umreti.116

30. Če si ravno velik grešnik, ne ob¬

upaj v smerti.122

31. Sklep tega podučenja.126

Popravki