528
MOJSTRI XX. STOLETJA
Državna založba Slovenije in zagrebška založba Naprijed sta se lotili hvaležne in koristne licenčne izdaje mo-
529
Mojstri XX. stoletja
nografij o klasikih moderne likovne umetnosti v seriji Mojstri XX. stoletja. Gre za slovensko (in srbohrvatsko) različico sijajnega komercialnega in kulturnega podviga florentinske založniške hiše Sadea —- Šansoni. Od knjig, ki izhajajo hkrati v Italiji, Jugoslaviji, Veliki Britaniji, ZDA, Kanadi, državah Latinske Amerike, v Španiji in na Portugalskem, smo jih Slovenci za zdaj spoznali pet, in sicer monografske predstavitve arhitektov Le Corbusiera in Antonija Gaudija ter slikarjev Pi-cassoja, Mondriana in Miroja. Malce zlobno bi radi opozorili le na malenkostno razliko med našimi in italijanskimi izdajami — na ščitnem ovitku slednjih je namreč natisnjena cena: 1200 lir! To pomeni za italijanske razmere resnično ljudsko knjigo.
Monografske obdelave posameznih mojstrov se drže ustaljenih pravil z izrazitejšim poudarkom na ilustrativnem gradivu. V knjigah velikega formata je namreč okrog štirideset zelo dobrih barvnih reprodukcij. Posebej velja opozoriti na izredno učinkovite posnetke arhitekture. Razlago v tekstu pa še posebej spremlja vrsta črno belih sličic. Če lahko opozorimo, da so reprodukcije kot nalašč za popularizacijo umetnosti med najširšimi sloji bralcev, potem so teksti to nalogo še presegli — saj jih bo hvaležno sprejel poleg laika tudi strokovnjak; saj gre za zelo dobro napisane študije, ki v primerjavi s podobnimi izdajami ne koketirajo z lažno poljudnostjo. Študije pišejo za milansko hišo vodilni umetnostnozgo-dovinski strokovnjaki in arhitekti, poznavalci področij, o katerih razpravljajo. Omenimo lahko tudi spremljajoči znanstveni in strokovni aparat, ki daje bralcu napotilo za morebitni globlji interes.
Poleg opomb pod črto je k vsaki knjigi dodan še kratek biografski povzetek z najvažnejšimi letnicami, seznam najpomembnejših razstav in razmeroma    podrobna    bibliografija,    ki
upošteva vsa ključna dela, ki lahko tako ali drugače osvetlijo osebnosti in umetnost posameznih predstavljenih umetnikov. Seveda je povsem razumljivo, da je tudi tu poudarek na delih, ki so jih bodisi napisali italijanski avtorji ali pa so dostopna v italijanskem jeziku. Zato najbrž ne bi bilo napak, če bi k bibliografiji dodali še odstavek o slovenski literaturi, opozorili pa bi lahko tudi na razstave predstavljenih mojstrov v naši ožji domovini. Tako bi slovenske izdaje nedvomno pridobile pri aktualnosti — poseg pa je tako malenkosten, da ne bi predstavljal niti dodatnega finančnega bremena niti zapletov okrog avtorskih kompetenc.
Žal nimamo prostora za daljšo analizo vseh pričujočih tekstov, zato bomo skušali opozoriti predvsem na monografska prikaza arhitektov Gaudija in Le Corbusiera. Saj gre za obdelavo ustvarjalcev s področja, o katerem sicer pri nas mnogo govore, zato pa toliko manj pišejo. Poleg tega pa je arhitektura kot enakovredna panoga likovne umetnosti prišla v zavest širših slojev mnogo kasneje kot klasični tehniki slikarstva in plastike.
Študijo o Antoniju Gaudiju je napisala Lara Vince Masini v obliki kontinuirane analize ključnih stvaritev, s posebnim poudarkom na izvoru likov in na pomenu posameznih arhitekturnih simbolov, ki pri Gaudiju rastejo iz tradicije fantastičnega španskega baroka in posebne interpretacije gotskih miselnih in konstruktivnih načel. Gaudi je izjemna figura v arhitekturi tudi zaradi svoje fantastike in izrazito or-ganično pojmovanje stavbne gmote, ki je zanj rastoč in razvijajoč se organizem, ki kaže svoje življenje z raznoterimi vegetativnimi in zoomorfnimi poganjki. To je hkrati arhitektura celot in detajlov in nas v nekaterih načelih spomni celo na našega mojstra Plečnika, le da je ta črpal v bolj klasicističnem razpoloženju domače tradicije na meji romanskega kulturnega prostora.
530
Avtorica je prepričljivo dokazala, da je Gaudijeva arhitektura kljub fantastično pretiranim historicističnim oblikam in kompliciranim talnim zasnovam, vse prej kot zaostal in ana-hronističen pojav. To je v bistvu nenavadno in izredno izvirno grajena sinteza, ki izzveni v izraziti organič-nosti in po svoje nakazuje tudi sočasne avantgardne prvine v oblikovanju am-bientov in posamičnih arhitektur. Študija je pisana dokaj jasno in v lepem strokovnem jeziku, pač v tradiciji, včasih nekoliko nabreklega esejističnega sloga.
Nič manj ni zanimiv tekst Carla Crestija o velikem švicarskem arhitektu Le Corbusieru. Avtor teksta sledi temeljni umetnikovi viziji — vodnici in njegovemu izgrajevanju arhitekturne misli. Z analizo pomenov in simbolnih vrednot, pa tudi z zanimivo interpre-
Ivan Sedej
tacijo Le Corbusierovega »klasicizma« v iskanju modulorja je stvarno in mestoma tudi dokaj kritično prikazal delo velikega klasika moderne.
Sicer pa veljajo gornje ugotovitve za vse tekste, tako za razpravo Maria Bucia o Joanu Miroju, kot za prikaz Pieta Mondriana izpod peresa Itala Tomassonija in za študijo o Picassu Hansa L. Jaffeja. Skratka, z zbirko Mojstri XX. stoletja smo dobili tudi Slovenci popularno in kvalitetno knjižno serijo, ki nam odkriva kakovosti in zakonitosti moderne umetnosti in tako posredno širi zanimanje ter razumevanje tudi za domačo ustvarjalnost. Pravzaprav je škoda le to, da nimamo enakovredne serije, ki bi s študijami domačih avtorjev predstavljala jugoslovanske umetniške osebnosti in pojave.
Ivan Sedej
^