375
Kratkočasnica.
(Na zdravje rujavega hudiča!) Nek gostivničar je imel natakarco, ktera je kaj rada sladko vince lizaltt. Včasi se ga je tako oaserkala, da ni mogla jezika obračati. Kadar je šla v vinski hram kakemu gostu po vina, se je gotovo mogla popred tudi sama prepričati, ali je kapljica dobra ali ne. Ker si je pa mislila, da dva ali trije bolj natanko razsoditi morejo, je tudi kuharco in pestinjo v hram povabila. Gospodarju se je čudno zdelo, zakaj so njegovi ženski posli večkrat tako zidane volje. Prepričati se je hotel sam, ali je govorica, da ga hodijo v hram serkat, resnica, ali le opravljanje; skrije se tedaj za sode v hramu. Ni dolgo, kar priskaklja natakarca po stopnicah in kmalo za-njo tudi kuharca s pestinjo. Natakajo si masliček za masličkom. in ko so se že precej unele, vzdigne natakarca masliček in reče: „Na zdravje rujavega hudiča!a in enoglasno odgovorite une dve: „Na zdravje rujavega hudiča!a Cto je, svojega gospodarja, kteri je imel rujave lase in je prav ojster bil s posli). Še si ga natočijo, ker so ga bile pa že do gerla site, se jim je tako vperl, da je vsaka rekla: Jez ne morem več!" Ko je natakarca tako rekla, plane „rujavi hudič" izza soda, rekoč: „Ga bom pa jez!a in stori kar bi vsak pameten gospodar storil: natakarco namreč je izročil varhu tacih poštenih ljudi, une dve je odštel in spodil od hiše! — Ta prigodba je od konca do kraja resnična.