PREGLED
Janez   Menart
Za rentgenskim zaslonom stala
je ona,
»moja mala«.
B.P.
Potem.
na pol za šalo,
potegnil je navzdol,
pogledal malo
in me mehko udaril s hrbtom  roke:
Poglej te boke, stari! Tovarna za otroke!
1076
Sam bog te vari!«
Odrinil je zaslon navzgor
in rekel »hvala!«.
A moja roka ga je zadržala:
Na robu medlega zaslona
režala se je spakasta lobanja.
Pretresen zrl sem vanjo
in z grozo mislil: Kaj je to res ona?
Daj, reci: Ljubim te!« sem zamrmral
iii se že misli zbal.
Molčala je. Potem, čez čas,
čeljust je vendar togo vzdrgetala.
kot da njen »Ljubim te!«
ni bil njen glas.
In tisti hip
je misel treščila tja med kosti.
v zaslon in v aparate in spet vame,
jih raziskrila v ione in v atome,
v protone in v nevtrone in v magnetna polja
in v sonca in v ozvezdja in v vesolja —
in v hipu blazne groze in omame
mi je zastal  utrip.
Ko je prešlo, sem vztrepetal:
Naj misel,
pa čeprav je res,
sveta ne melje!
Nikamor to ne vodi,
le v blaznost pelje.
Vse (ako bodi.
kot za oči od vekomaj je stalo.
In sem pritisnil na stikalo.
In spet je tam v milini ženski stala
vsa zemeljska, v prozornem spodnjem krilu
in zapeljivem rožnatem perilu
in se smehljala.
In kakor da sem znova našel  nekaj, kar sem za vekomaj  izgubil, sem  nežno sklonil se tesno do  nje i h   jo poljubil.
1077