L a ž v š o 1 i. Ni je stvari, da bi človeku poučevanje tako grenila, kakor občevanje z ljudmi, kateritn ni verjeti na besedo. Takemu se vsak rad uinika, nihče noče kaj z njim občevati, 4* nihče ni rad v njegovi družbi. — Od kod pride, da so ljudje taki ? Menda jih največ laže iz navade. Bčesar se nilad nauči, to star zna", pravi pregovor, ki je tukaj na pravem mestti. Vsaj nas skušnja uči, da so ljudje, ki resnico ne spoštujejo, lagali uže v svojih mladih letih. »Laž pri odraščenih kaže, da ne spoštujejo svojega bližnjega, dovede do neporazumljevanja in zdražeb, tudi večkrat innogo škode napravi; dalje je sramota lažnjivcu samemu, ki onečasti svoje poštenje in lahkomiselno zapravi dobro ime, ker si ne prizadeva biti resničen, a pri otroku se pa včasi pokaže ta naopaka v vsi svoji ostudnosti uže prva šolska leta; njegov značaj je pokvarjen, a vender bi človek mislil, da je čut resnice otroku prirojen. Učitelj, kateremu je naloga, da odvračujc spridenost značaja, skrbel bode po svojem poklici, da zatare uže začetek spridenosti, kadar se v šoli prikaže. Poskušajmo pokazati, kako bi se dala ta zadača rešiti: I. Kako se prikaže laž v šoli? II. Iz česa ta izvira? III. Kaj ima storiti učitelj, da iztrebi laž, in kako jo odvračuje? I. Kako se prikaže laž v šoli? To je pač zelo različno. Tu je deček, ki se igra pod klopjo, ki je k sosedu kaj pogledal i. dr. Součenec ga zatoži, obdolženi taji, druge kliče na pričo; pa se uže nahaja dober prijatelj, ki ga izgovorf. Recimo, da je v šoli kaj poškodovanega, šipa pri okuu raztrupljena, klopi pomazano i. dr. Učitelj vpraša, kdo da je to naredil — ni ga odgovora; nekdo je gotovo bil zraven. Večkrat je stvar znana, a vsi taje. Učitelju se dozdeva, kdo bi bil storil, in z očmi meri krivca; ta pa niirno sedi, rudečica ga ne oblije, oči ne povesi, marveč učitelju gleda v oči, kakor nedolžen. Gorje, ako se tako godi v šoli! Nek drug otrok ni naredil domače naloge. Izgovarja se: BNiseui vedel" ali: nPozabil sem". Kolikrat je to laž, za take izgovore se skriva lenoba in svojeglavnost. Drugikrat pa zmanjka učencu knjige, peresa ali kaj tacega; učitelju se zatoži, a on sam ne ve, pri čem da je, ali je učenec saru to založil, ali mu je kdo stvar skril, ali je res kaj tatvine vmes. Zdaj se pa oglasi drug učenec, pa pripoveduje: Temu ali uneniu je uže tudi tega zmanjkalo, ta ali uui je to naredil. Stvar postane silo kočljiva. Tu gre za veljavo učiteljevo, pa za dobro ime šole. Ali ni ga sledu, vse taji, kar se le da. Ali je pa nemara tisti, ki je zatožil, sara tat? Vse mogoče; prigodi se pa tudi, da je stvar le založena, ali pa jo je otrok iz pozabljivosti satn v žep vtaknil. Pomagal sein si večkrat tako, da sem pridržal tri ali štiri klopi v šoli dotlej, da so založeno ali ukradeno stvar dobili; včasih sem pa uže tudi zločincu in trdovratneniu lažniku ukradeno stvar iz čevljev stresel; najsitneje je pa, ako se tudi hiša v to začne mešati. Laž v šoli je pa večkrat še bolj pretkana, tedaj tudi ostudneja. Vpričo učitelja je nekateri otrok tako ljubeznjiv in prijazen, vse stori, kar mu le vidi v očeh, da, še celo jezi se nad svojimi součenci, ki nagajajo učitelju ter ga žalijo. Tudi ko ga učitelj sliši, druge svari in opomiDja. Ali ne bo učitelj ljubil tacega učenca? Skoraj bi verjeli. — Ali, ni vse zlato, kar se sveti. Rado se primeri, da je tak učenec le zvit in grd hinavec; to pa je še slabeje, krkor bi bil očiten nerodnež, kajti odkritosičeu hudobnež se dii ložeje poboljšati, kakor prikrit lažnjivec; kača, ki lazi med cveticami, je bolj nevarna, kakor predrzna zver, ki cam od daleč grozi. II. Iz česa izvira laž? Ako zdravnik hoče poznati in ozdraviti bolezen, poprašuje, od kod izhaja? Tako dela tudi učitelj, kadar hoče laž iztrebiti iz šole, ter pozvcduje, zakaj laže otrok. Vprašajmo le: zakaj je tajil otrok, č~ m šepetal, da ni gledal k součencu? zakaj se otrok ni oglasil takrat, ko je učitelj prašal? kdo je klopi pomazal? zakaj se je izgovarjal leni otrok, da je pozabil nalogo narediti? Brez dvoinbe, iz strahii pred kaznijo? Vsega tukaj ncmorenio otroku v pregi/eho šteti, ker vsakdo želi kazni uiti, saj tudi žival beži pred kaznijo. Ali je pa tudi učenec, ki je hotel součencu pomagati iz kazni, lagal iz strahu pred kaznijo? Nikakor; ni mu treba bilo bati se je. Lagal je, da je pomagal svojemu prijatelju, nemara da je kaj tacega doma večkrat slišal ali videl. Tukaj pa otrok posnema le to, kar je doiua videl; sicer moramo reči, da je nesrečna hiša, kjer se kaj tacega zgodi, ali zgodi se vender marsikje; slabi vzgledi staršev otroke spridijo. Ali bode otrok drugače ravnal, ako vidi, da je njegov oče krivdo na drugega zvrnil, a sam pa kazni odšel. Prigodi se pa tudi, da otrok kaj škode naredi, poškodovani terja odškodnine; otrok pribeži k materi, ter obstane svojo nesrečo. Kaj pa stori mati? Boji se, škodo povrniti, tedaj pa pouef otroka, kako naj krivico zvrne na druge. Spredaj smo tudi videli, lažnjivca — hinavca, ki se zna potajiti in se kazati lepega. Od kod pa to izbaja? zakaj se otrok učitelju pokaže drugačnega, kakeršen je? — To pa je samoljubje, samopridnost, ki se hoče svetiti, ki se hoče ponašati. Otrok želi učitelju prikupiti se, hoče za dobrega veljati; a ne prizadeva se, da bi res bil tak. Poslušen je, da bi ga starši in učitelji bvalili, da bi dobil dobro spričalo. Koliko pa je vredna taka pokorščina? — To bi bili nekateri viri lažf, drugi pa bi bili, da ob kratkem rečemo: osupnjenost, prenagljcnje, naopačen ozir na součence, slabo vojeno čustvo častiljubja, nevošljivost, sovraštvo in hudobija. (Konec prihodnjič.)