List 27.
Gospodarske stvari.
Dajmo podporo sadnim drevesom!
Spisal prof. Po vse.
Letos so nam sadna drevesa vendar zopet enkrat pokazala svojo obilno korist. Posebno po Primorskem, kjer so kmetovalci zarad nesrečne minole letine bridko trpeli, je letošnja letina prav nalašč kot prava Božja pomoč došla, ter da zamorejo z izkupljenim denarjem za črešnje in sedaj za" prve Hruške in marelice preživeti se, ker ni še žito požeto in zmleto za vsakdanji kruh. Kaj bi naši ljudje počeli, ko bi ne imeli sadnih dreves, v kako veliko pomoč so nam še pred malo leti le malo čislana sadna drevesa! PaČ res ona so nam to, kar severnim prebivalcem krompir, kateri je uže mnogokrat ljudstvo obvaroval lakote. Le preznano je, da po obilnem sadonosnem letu malokedaj sledi zopet bogata sadonosna letina. Saj tudi drugače ne more biti, ker zemlja ne more vedno bogate hrane dajati drevesu, katero se v bogati letini tako rekoč iznosi in nima ob enem potrebne moči, da bi nastavilo tudi dovolj cvetnih popkov za prihodnje leto, in če bi jih tudi nastavilo, ne more jih izrejati, ker pomanjkuje mu potrebne hrane.
„Zemlja peša, drevje ne rodi več tako obilno" — pravijo naši ljudje, in prav imajo. Vedno le jemati ji in nikdar povrniti ji, to mora proizvoditi tak nasledek opešanja. Res je, da drevo, na priliko, hruševo na-pravlja silno globoko segajoče korenine, katere dospe* do onih zemeljskih plasti, do katerih ne more nobena druga rastlina preriti, pa v 50 letih tudi pobere drevo mnogo redilnih tvarin iz zemlje ter slednjič mora pešati prav zarad pomanjkanja živeža, katerega ne dobiva več v tej izmolzeni zemlji. Drevo hira in peša, dokler ne vsahne popolnem. A do tega, da bi sadnemu drevju pripomogli s primernim gnojem, nismo še prišli, ker še vedno se drevo smatra kot ona rastlina, ki naj se sama preživi.
Ako hočemo, da bodo naša sadna drevesa redniše in obilniše rodila, posnemati moramo poljedelce, ki izmolzeni zemlji pomagajo z gnojem. Tudi sadjerec mora iskati si pomoči v gnoju, brez katerega bo le redkoke-daj imel bogate letine. Sadnemu drevju moramo z gnojenjem vsaj en del onih tvarin, katere je nam dalo po sadju, povrniti. Zagotovljen pa sme sadjerejec biti, da bo imel največi dobiček on sam, ker sadno drevo mu bo jako hvaležno in bogato povračalo, kar je od njega prejelo v dar.
Kako pa treba gnojiti sadnemu drevju?
Gnoji se lahko s hlevskim gnojem , ki se pred zimo krog drevesa potrosi, da ga zimska vlaga spira v tla, Vsakako pa je treba, da se zemlja krog debla za 1 meter na široko prekoplje in na to prekopano zemljo se nasuje gnoj ter se ž njo tudi nekoliko pokrije. Premlad *in preslamnat ne sme biti hlevski gnoj, v slamnat gnoj se kaj rade miši priklatijo.
Kjer so redno v vrstah zasajeni sadni vrti, prekoplje se lahko med vrstami dreves */2 metra globok jarek, v katerega se položi gnoj; saj ni ravno treba, da pride gnoj tik debla, celo bolje je, da je bolj od debla, ker le najmlajše koreninice so, katere srkajo živež iz zemlje, in te se nahajajo na konceh daleč proč od debla razprostirajočih se korenin. Prav posebno potrebno pa je, da se gnoji, na priliko, s kompostom pred zimo ali po zimi, da pridejo po snegu in dežji redilni gnojni drobci do spodnjih plasti, v katerih se navadno razprostirajo najboljše korenine. Kjer imajo obilno hlevskega gnoja na razpolaganje, morejo tako postreči sadnemu drevju. Po mojem prepričanji je pa le malo gospodarstev, posebno po Primorskem, kjer bi gnoj ostajal, še premalo ga je za polje, ako se hoče polju res pošteno z gnojem pomagati.
V gnojnici pa imamo izvrstno gnojilno moč za sadno drevje, ker pride prav naglo do najfinejših korenin, ki se pa navadno le v najglobokejih plasteh nahajajo.
Z debelim, na koncu ošpičenim kolom ali tudi s krampom se okrog pa nekoliko oddaljeno od drevesnega debla napravijo ljuknje po Y2 metra globoke in v nje se vliva gnojnica, katero treba, ako je močna, navadno z 2/s vode stanjšati. Dobro pa je, da je gnojnica uže nekoliko stara, to je, da je uže povrela.
Prav primeren gnoj za sadno drevje si napravimo, če zbiramo v neprodirni jami ali kadi za to odredjeni, navadne hlevske gnojnice, in v njo nametavamo smeti, pepela, pepelnike, saj ter pustimo, da vse to dobro po-vre. Po potrebi prilijemo vode, da ni premočna ta tekočina, posebno če jo rabimo v suhem ali cel6 vročem vremenu. V izkopane luknje se vliva taka gnojilna voda in potem čez nekoliko časa se luknje zasujejo s zemljo ali pa le z rušovjem pokrijejo. Nikdar pa ne smemo rabiti take premočne pa premlade gnojnice, ker bi lahko mladim korenikam škodovala po svoji razjed-ljivosti, vsled katere koreninice tudi lahko vsahnejo.
Z gnojnico se gnoji sadnemu drevju ali zgodaj spomladi, ali pa koncem julija in začetkom avgusta, — v poslednji dobi pa mora biti dokaj stanjšan in najboljše
216
je, da se gnojenje ob močnem deževji izvrši. Ako je tak tekoč gnoj uže razkrojen, povret, silno hitro se spozna njegova korist, v malo tednih skoro opešana drevesa na novo krepke mladike poženć. Ce je še tako drobno sadje in da dobi drevo takega zdelanega gnoja, v 3 tednih se neverjetno odebeli. Vsi skušeui vrtnarji priznavajo, da s takim tekočim gnojenjem, izvršenim meseca avgusta, se obilno pripomore k debeljenji sadja, katero tudi ne odpada, ker drevo pridobi večo moč. Prav posebno pa koristi v tem, da drevo oživljeno po takem gnoji izdelava močne cvetne popke, kar se v tej dobi vrši. Onim sadjerejcem, ki imajo stare opešane sadne vrte, kakoršni se nahajajo le prepogostoma, prav toplo svetujemo, da privoščijo svojim drevesom, da jih pred zimo okopljejo, namreč, da prekopljejo vso trato, ali saj krog vsakega debla zemljo za 1 meter na široko. Pogostoma je prav to, da je trata v sadnem vrtu stara, vsa posuta in trda postala, vzrok pešanji drevja in ni je boljše pomoči v takem slučaji od tega, da se taka stara trata prekoplje pred zimo in pognoji. Tako prekopavanje zemlje pospešuje, da prihaja v zemljo zrak se svojim kislecem, prepotrebnim za razkrojevanje še nerazkrojenih rudninskih tvarin. Paziti pa je treba pri prekopavanji, da se korenine drevja ne ranijo.
Da okopana drevesa bogato rode, spričuje nam skušnja, da v opreseninskih vrtih, po katerih so sadna drevesa zasajena, in kateri se zarad vrtninskih rastlin obilno gnoje in prekopavaj o, tudi sadna drevesa navadno obilno in redno leto za letom rodć.
Umni sadjerejci poskušali so tudi razne rudninske gnojilne tvarine, na pr. pepel, zmlete kosti, žveplenokisli kali itd. Poskušnje so dokazale, da je gnoj, sestavljen iz pepela in zmletih kosti, jako pospešujoč razvitek cvetja. S tako pomešanico pognojeno majhno, komaj 3V2 metre visoko drevo je imelo nad 1800 cvetnih popkov. Prav obilni sad imelo je drevje, kateremu se je pognojilo z mešanico zmletih (razkrojenih) kosti in žveplenokislega kalija vsakega po 2 kilograma. (Zmes 2 kilogr. zmletih kosti in 2 kilogr. žveplenokislega kalija zadostuje za 12 dreves.)
Gnojnica in pepel, in sicer na 10 kilo gnojnice 1 kilo bukovega pepela, naj bode tedaj jako toplo priporočena gnojilna tvari na za sadno drevje.
Dandanes mora poljedelec prav v umni gnojitvi iskati si pripomoči, da ž njo prisili pešajočo zemljo do le sploh mogoče rodovitnosti. Prav tako naj tudi sadjerejci skušajo iz sadnih vrtov dobivati najobilniših dohodkov, kar bodo gotovo dosegli, če si bodo pomagali z umnim gnojenjem sadnih vrtov in dreves.