Doneski 36 Memorabilia Locopolitana 24 Posvečeno osemdeseti obletnici Debeljakove uprizoritve Škofjeloškega pasijona KULTURNO-ZGODOVINSKO DRUŠTVO LONKA STARA LOKA Loški razgledi Doneski 36 Lonka Memorabilia Locopolitana 24 PASIJONSKI DONESKI 2016/11 Uredniški odbor: Alojzij Pavel Florjančič (glavni urednik), Blaž Karlin, Hiacinta Klemenčič, mag. Andreja Ravnihar Megušar, dr. Matija Ogrin, mag. Jože Štukl Reliefi v lesu: Peter Jovanovič Fotografije: avtorji navedeni pri fotografijah Recenzenta: dr. Metod Benedik, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani; dr. Neža Zajc, ZRC SAZU Oblikovanje: Alojzij Pavel Florjančič Gledališki list in oblikovanje naslovnice: Studio Miklavc, zanj Barbara Šušteršič Slika na naslovnici: Peter Jovanovič, Križev pot, XII. postaja, les, 1989 Priprava za tisk: Jože Šenk, Salve d.o.o. Ljubljana Naklada: 300 izvodov Založila in izdala: Muzejsko društvo Škofja Loka, zanj predsednik, mag. Aleksander Igličar (www.mdloka.si); Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka, zanj predsednik, Klemen Karlin (www.staraloka.si) Izdajo je sofinancirala Občina Škofja Loka, zanjo župan, mag. Miha Ješe. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. ISSN 2232-2965 Muzejsko društvo Škofja Loka & Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka Škofja Loka, Stara Loka 2016 KAZALO UVODNIK.............................................................................................................................6 Charles Péguy NOSEČ BEL MRTVAŠKI PRT.............................................................................8 ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015.......................................................................................13 Milan Golob PASIJONSKI PÁBERKI ........................................................................................15 Rok Andres DRAMATURŠKI KONCEPT(I) PASIJONA 2015........................................27 Ludvik Kaluža ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015 – LEKTORJEVO POROČILO.................39 Matej Mohorič Peternelj ORGANIZACIJSKI IN TRŽENJSKI VIDIKI IZVEDBE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2015................................................................49 Nada Slatnar SPOMINI NA USTVARJANJE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA..........................................................................57 Marija Krajnik POGLED IZ PASIJONSKE GARDEROBE......................................................61 PASIJONCI O ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU 2015......................................71 PASIJONSKI DONESKI ..................................................................................................77 Matija Ogrin TRI STOLETJA PASIJONSKEGA IZROČILA..............................................79 Jaša Drnovšek V NEGIBNIH STOPINJAH ................................................................................87 France Planina ŠKOFJELOŠKI PASIJON 1936 .........................................................................105 Henrik Neubauer SAMSONOV PRIZOR ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2009 .................113 Janko Jeromen VLOGA SAMSONA V ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU.............................117 PASIJONSKI RAZGLEDI............................................................................................. 127 Janez Urh ROMARSKE DROBTINICE.............................................................................129 Aleksander Igličar DNEVI ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2015...............................................139 Urška Florjančič PASIJONSKI VEČER 2015 V STARI LOKI ..................................................145 Blaž Karlin PASIJONKE ...........................................................................................................147 Jože Kregar OGRINČEV REQUIEM ZA JEZUSA ............................................................159 Jože Štukl OBISK PASIJONSKE IGRE V TEGELENU NA NIZOZEMSKEM.........................................................................................163 Peter Jovanovič KRIŽEV POT ........................................................................................................169 Tomaž Hostnik KRIŽU POT...........................................................................................................169 Gašper Peternel KRIŽEV POT PETRA JOVANOVIČA ..........................................................198 ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015, GLEDALIŠKI LIST............................................. 201 OB OSEMDESETLETNICI DEBELJAKOVE UPRIZORITVE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA »Želimo, da bi Škofjeloški pasijon dobil v Loki svoje stalno pribežališče morda v smislu malega Oberammergaua: v Loki se je spočel, v Loki naj živi.« Debeljak, 19361 Naj nas naslov našega uvodnika spomni, da je bila leta 1936 v Škofji Loki, po stosedemdesetih letih, natančneje po 169 letih,2 ponovno obnovljena Romualdova dramatizirana procesija Vélikega petka, oziroma pasijonska pocesijska igra, danes splošno znana pod imenom Škofjeloški pasijon. Za letošnjo osemdesetletnico te pomembne uprizoritve smo nameravali objaviti integralno Romualdovo besedilo, ki ga je za to priložnost posebej priredil dr. Tine Debeljak. Kljub nekajletnemu iskanju besedila, ga do danes nismo odkrili. Namesto tega smo za objavo v osre­dnjem tematskem delu revije pripravili kot samostojen prispevek dokaj podrobno predstavitev takratne uprizoritve. Prispevek je leta 1937, prav v času ponovitve Debeljakove postavitve Škofjeloškega pasijona, v tedniku Gorenjec, objavil Debe­ljakov rojak, prijatelj in sodelavec prof. France Planina.3 Vse premalo se zavedamo tega velikega kulturnega, verskega in gledališkega dogodka, ki predstavlja nepre­cenljivi časovni most med prepovedjo Pasijona leta 1768 in Kokaljevo postavitvijo leta 1999. K temu pasijonskemu mostu, ki ga je v letih 1936 in 1937 kot stoletna stebra postavil Tine Debeljak, se bomo še vračali. Spomnimo se, da se je Škofjelo­ški pasijon že pred Romualdom in po njem, vse do prepovedi leta 1768, uprizarjal vsako leto enkrat in to na Véliki petek. Tako Debeljak leta 1936 kot Kokalj leta 1999 sta imela več uprizoritev, eno za drugo; prvi v poletnem času, drugi v veli­konočnem času. Oba sta to ponovila leta 1937 oziroma leta 2000. Ločanom med vojno in po njej brez Debeljaka ciklično ponavljanje uprizoritev ni uspelo, čeprav jo je Debeljak želel.4 Šele po demokratičnih spremembah konec prejšnjega stoletja 1 Vir: Tine Debeljak, Škofjeloška procesija in razvoj pasijonskih iger sploh, Škofja Loka in njen okraj, Škofja Loka 1936. Odebeljen naziv Škofjeloški pasijon v Debeljakovem citatu želi bralca opozoriti na to, da je Tine Debeljak leta 1936 za Romualdovo škofjeloško procesijo prvič upora­bil ime Škofjeloški pasijon! 2 V Kroniki škofjeloškega kapucinskega samostana 1, str. 118, je za leto 1768 zapisano: »Procesijo, ki na veliki petek predstavlja Gospodovo trpljenje in so jo uvedli leta 1721, je v tem letu, potem ko je bilo zanjo že vse pripravljeno, proti koncu postnega časa prepovedal in odpravil prevzvi­šeni in prečastiti nadškof goriški« (grof Karel Mihael Attems, goriški nadškof in metropolit, je bil privrženec vrednot reformnega katolicizma). 3 France Planina je v reviji Gorenjec, predhodniku današnjega Gorenjskega glasa, v št. 29 z dne 17. julija 1937, objavil celostranski prispevek Škofjeloški pasijon. 4 Kakšen interval si je Debeljak zamislil in na koliko let naj bi se uprizoritve ponavljale, ne vemo. Danes potekajo na šest let, tako da bo naslednje uprizarjanje Pasijona v Loki leta 2021. je Ločanom uspelo ponoviti uprizarjanje še dvakrat, leta 2009 in leta 2015. Videti je, da se je Debeljakova želja le izpolnila. Posebni, najobširnejši del revije je namenjen lanski uprizoritvi Škofjeloškega pa­sijona. Vsi štirje stebri Škofjeloškega pasijona, režiser Milan Golob, dramaturg Rok Andres, lektor Ludvik Kaluža in producent, vodja projekta Škofjeloški pasijon 2015, Matej Mohorič Peternelj, temeljito predstavijo in analizirajo vsak svoj segment pro­jekta. Morda so še pomembnejši njihovi predlogi in napotki svojim naslednikom. Vsebino zaključujejo še nekateri strokovni sodelavci in udeleženci pasijona. V osrednjem bloku Pasijonskih doneskov Matija Ogrin problematizira datum nastanka, pravzaprav govori o genezi Romualdovega Škofjeloškega pasijona. Jaša Drnovšek v uvodu svojega prispevka piše o specifični procesijski naravi zgodnje­novoveških pasijonov, ki so bili zelo uspešna oblika množične kulture in katoli­ške prenove. Avtor ugotavlja tudi velik »socialnopolitični potencial teh procesij.« Sledi že omenjena predstavitev Debeljakove uprizoritve Škofjeloškega pasijona iz leta 1936, kjer na sedmih primerih sledimo avtorjevim posegom v izvirno Romu­aldovo besedilo. Na koncu lahko primerjamo dva različna pogleda na »figuro« s Samsonom (podoba 7a) izpod peres Henrika Neubauerja in Janka Jeromna. Zadnji blok nudi bralcem bogato paleto pasijonskih dogodkov v minulem letu. Letošnje pasijonske podobe umetnika Petra Jovanoviča so žlahten zaključek naše revije. Jovanovičev Križev pot, mojstrsko izveden v češnji, je sublimat njego­vega rezbarskega opusa. Da je še bolj vpet v kulturno loško-poljansko izročilo, ga spremlja izvirni rovtarski haiku Križu pot umetnika Tomaža Hostnika. Ni odveč na koncu še enkrat poudariti, da letos mineva tudi osemdeset let, ko je Debeljak, po našem vedenju kot prvi, poimenoval Romualdovo pasijonsko procesijsko igro Škofjeloški pasijon. Dragi bralci, s to številko smo začeli drugo desetletje naše revije. V moji pa­sijonski bisagi je ostalo še nekaj blaga, zato sem se z njim za krajši čas pridružil članom uredniškega odbora. Se že čuti nov veter? Mene zagotovo že prepihava in to je vsekakor dobro za revijo in za vas. Če se nam pridružite, bomo odprli rubriko za vas. Zato vam namesto podpisa urednika puščam svoj elektronski naslov: alojzij.florjancic@guest.arnes.si Charles Péguy Noseč bel mrtvaški prt »Péguyjev pasijon« Charles Péguy (1873–1914), Preddverje skrivnosti druge kreposti, str. 157–160, prevod in spremna beseda Gorazd Kocijančič, Mohorjeva družba, Celje - Ljubljana 2012 Mati Gervaise: Vera, ki jo imam najraje, govori Bog, je upanje. Noč, sveta si, Noč, velika si, Noč, lepa si, Noč z velikim plaščem. Noč, ljubim te in pozdravljam in poveličujem, ti si moja velika hči in moja stvaritev. O lepa noč, noč z velikim plaščem, moja hči z zvezdnim plaščem, Kličeš mi v spomin, meni samemu kličeš v spomin to veliko tišino, ki je vladala, Preden sem odprl otvornice nehvaležnosti. In ti mi naznanjaš, meni samemu naznanjaš to veliko tišino, ki bo vladala, Ko jih bom zaprl. O sladka, o velika, o sveta, o lepa noč, morda najsvetejša izmed mojih hčera, noč z veliko obleko, z zvezdno obleko, Kličeš mi v spomin to veliko tišino, ki je bila v svetu Pred začetkom človekove vladavine. Naznanjaš mi to veliko tišino, ki bo zavladala Po koncu človekove vladavine, ko bom ponovno zgrabil svoje žezlo. In na to včasih pomislim vnaprej, kajti ta človek res zganja veliko hrupa. Predvsem pa mi, Noč, kličeš v spomin to noč. In jaz se je bom spominjal večno. Odbila je deveta ura. Bilo je v deželi mojega ljudstva Izraela. Vse je bilo dopolnjeno. Ta velikanska avantura. Od šeste ure je bil mrak nad vso deželo, vse do devete ure. Vse je bilo dopolnjeno. Ne govorimo več o tem. To me boli. Ta neverjetni sestop mojega sina med ljudi. K ljudem. Za to, kar so iz tega storili. Teh trideset let, ko je bil mizar med ljudmi. Ta tri leta, ko je bil nekakšen pridigar med ljudmi. Duhovnik. Ti trije dnevi, ko je bil žrtev pri ljudeh. Med ljudmi. Te tri noči, ko je bil mrlič pri ljudeh. Med mrtvimi ljudmi. Ta stoletja in stoletja, ko je hostija pri ljudeh. Vse je bilo dopolnjeno, ta neverjetna avantura, S katero imam jaz, Bog, roke zvezane za vso svojo večnost. Ta avantura, s katero mi je moj Sin zvezal roke. Za vekomaj je zvezal roke moje pravičnosti, za vekomaj odvezal roke mojega usmiljenja. In celo pravičnost je iznašel proti moji pravičnosti. Pravičnost ljubezni. Pravičnost Upanja. Vse je bilo dopolnjeno. Kar je bilo treba. Kakor je bilo treba. Kakor so naznanili moji preroki. Tempeljsko zagrinjalo se je pretrgalo na dvoje, od zgoraj do tal. Zemlja se je tresla; skale so se razklale. Grobovi so se odprli in mnogo teles svetih, ki so bili mrtvi, je bilo obujenih v življenje. In približno ob devetih je moj Sin zavpil S krikom, ki ne bo zamrl. Vse je bilo dopolnjeno. Vojaki so se vrnili v svoje vojašnice. Smejali so se in zbijali šale, ker je bila naloga opravljena. Izmena straže, na kateri ne bo več treba stati. Samo stotnik je ostal in nekaj mož. Čisto majhna straža, da bi varovala te nepomembne vislice. Vešala, na katerih je visel moj Sin. Le nekaj žena je ostalo. Mati je bila tam. In morda tudi nekaj učencev, a to ni prav gotovo. Torej – vsak človek ima pravico pokopati svojega sina. Vsak človek na zemlji, če ima to veliko nesrečo, Da ne umre pred svojim sinom. In jaz sam, jaz Bog, Zvezanih rok s to avanturo, Jaz sam v tem trenutku, oče po tolikerih očetih, Jaz sam nisem mogel pokopati svojega sina. Tedaj, o noč, si prišla. O moja hči, najdražja izmed vseh. Še to vidim in bom videl v svoji večnosti, Tedaj, o Noč, si prišla ti in v veliki mrtvaški prt zavila Stotnika in njegove Rimljane, Devico in svete žene, In ta hrib in to dolino, na katera se je spuščal večer. In moje ljudstvo Izrael in grešnike in hkrati tistega, ki je umiral, ki je bil mrtev zanje, In može Jožefa iz Arimateje, ki so se že približevali, Noseč bel mrtvaški prt. Poganjalka zvončnega kolesa spremlja berača, nov motiv v 3. prizoru »Smrt«. Foto: Tatjana Splichal MILAN GOLOB PASIJONSKI PÁBERKI Škofjeloški pasijon je fenomen.Pasijonci so fenomenalni. Škofjeloški pasijon (v nadaljevanju ŠP) je nadštevilen gledališki izziv in ogro­men podvig, zato ne bom niti poizkušal zaobjeti vseh aspektov, procesov, dogod­kov, sprememb, opustitev, dopolnitev, premislekov, sodelavcev in njihovih pri­spevkov, okoliščin, spremenljivk in nenazadnje srečnih naključij, ki so omogočili ŠP 2015. V nadaljevanju bi rad predstavil nekatera svoja izhodišča, ki so me vodila pri nastajanju pasijona, nekaj ključnih sprememb, dobrih praks in predlogov za naprej. Ne bi rad preveč umoval, navsezadnje vsak Pasijon govori sam zase. Predpostavke Režijski koncept ŠP 2015 je bil zasnovan okoli sintagme Ecce homo. Osrednja pozornost režiserskega dela je bila namenjena igralskemu vidiku uprizoritve, kar izhaja iz predpostavke, da je bil prvoten namen uprizarjanja ŠP predvsem duhovno izkustvo (pred npr. kulturnim, umetniškim ali estetskim). To nadalje pomeni, da je imelo sporočilo prednost pred obliko in nadalje, razumlji­vost pred posnemanjem ali zahtevo po spektakelskem... Takšna konceptualna zasnova je komplementarna »Kokaljevi« znanstveno-(etnološko)-historični po­stavitvi, hkrati pa opozarja na probleme pojma »ljudske igre« (po Kuretu) v so­dobnem času, za sodobnega človeka, saj ta prekmalu postane izgovor za obliko diletantizma, ki Pasijonu na dolgi rok škodi. ŠP ima svoje izvore v spokorni procesiji, ki jo je Romualdov genij nadgradil v edinstveno dramsko in uprizoritveno delo, ki ima prepoznaven dramski lok (prav­zaprav dva: duhovnega in tuzemnega), osrednjega protagonista in navkljub doz­devni fragmentiranosti (kršenju enotnosti kraja, časa in prostora) pravzaprav zelo homogeno vsebino in žanrsko prepoznavno strukturo. Moja najpomembnejša, intimna predpostavka postavitve ŠP 2015 je bila, da je, navkljub mrakobnemu dogajanju, prikazanemu trpljenju in bolečini, končno sporočilo ŠP pozitivno, celo svetlo in privzdignjeno. Povzdignjeno k presežnemu. Ali kot bi dejal p. dr. Metod Benedik, izpostavili smo »vstajenjsko, odrešenjsko« poanto. Prav to načelo je bilo vodilo za delo z igralci (njihovemu razumevanju in odrski interpretaciji) kot tudi režijsko-montažnim posegom (ritem uprizoritve in svetal konec, ki ga odpoje Ljudstvo). ŠP je v Aristotelovskem smislu ..µ...., zato je bilo potrebno veliko strokovnega dela (lektor, dramaturg, koreografa, režiser, brat kapucin kot duhovni vodja…) z igralci, da so lahko dosegli živost, spontanost in nenazadnje prepričljivost za kar najbolj doživeto podajanje svojih vlog. Organizacija dela z vidika režiserja Na režiserjevo delo vplivajo številni deležniki; npr. strokovni svet, ki bdi nad ŠP, zainteresirana javnost, (potencialni/bodoči) gledalci, zunanji izvajalci in števil­ni drugi. V operativnem smislu je režiser najbolj odvisen od naslednjih deležnikov, ki omogočajo in podpirajo ŠP in s katerimi mora biti, med procesom nastajanja pasijona, nenehno v dialogu: zzbratje kapucini (skrbijo za duhovno vodstvo in so varuhi interpretacije ŠP), zzObčina Škofja Loka (omogoča finančno-materialni vidik uresničevanja ŠP), zzpasijonci (ustvarjalci, izvajalci in podporniki ŠP). Režiserjev fokus je predvsem delo s pasijonci. ŠP se je izredno dobro ukoreninil med pasijonci. V času pred pasijonom in med uprizoritvami pasijonci dobesedno živijo za pasijon, kar pomeni, da udeja­njajo njegove vrednote, žrtvujejo svoj čas, ki ga namenjajo za vaje, opravila, po­pravila ipd. Prostovoljstvo je ena najpomembnejših vrednot pasijona in ožja, vodstvena ekipa, mora imeti izredno oster posluh za želje in zahteve pasijoncev. Seveda pa je za pasijon kot celoto prav tako pomembno, da vzdržuje profesionalno jedro, ki oblikuje in usmerja navdušenje, ki ga ob pasijonu gojijo ljubitelji-pasijonci. Nekaj opomb k uprizoritvi V nadaljevanju navajam postopke in spremembe v ŠP 2015, glede na prvo pojavitev (postopka ali spremembe) v uprizoritvi. Številka označuje mesto v go­vorjenem besedilu ŠP, kot ga je zapisal in numeriral lektor Ludvik Kaluža v »Go­vornoizvedbeni predlogi« (2015). Številčenje se nekoliko razlikuje od »Znanstve­nokritične izdaje« dr. Matije Ogrina (2009), obe pa se razlikujeta od »Preproste fonetične transkripcije s prevodom neslovenskih delov besedila« Jožeta Faganela (1987 in 1999). MONTAŽA – V predstavi smo poizkušali, kjer je bilo mogoče, uvesti samo­stojno prehajanje med prizori (po načelu avtonomne, dinamične montaže), saj smo se želeli približati izvirnemu procesijskemu poteku Romualdovega pasijona. Za procesije je značilno, da potekajo samostojno in imajo svojo lastno dinamiko, Milan Golob, PASIJONSKI PÁBERKI ki je utemeljena na hoji povprečnega človeka v zaporedni razvrstitvi. ŠP je v tem smislu posebnež, saj ga dičijo igrani prizori (kar je po mnenju dr. Jaše Drnovška edinstvena kombinacija v evropskem, če ne že kar v svetovnem merilu). Dinamika Škofjeloške procesije je zato bolj kompleksna, zaradi česar so nujni vezisti in vodje prizorišč, ki usmerjajo nastopajoče med prizori in med prizorišči (A, B, C, D). V našem primeru smo na nekaterih montažnih mestih med prizori razbremenili veziste, zaradi česar je bila izvedba bolj robustna in dinamična; poleg tega so tudi na teh mestih vezisti predstavljali dodatno varovalko, če bi bilo potrebno posre­dovati. Izbrani nastopajoči so sledili besedilu predhodnega prizora, nato pa na dogovorjenem mestu v besedilu, svojo skupino, v določenem ritmu, usmerili proti dogajalnemu prizorišču. To so bili ponavadi igralci s tekstom, katerim so bila na vajah podana režijska navodila, tako da so se lahko med uprizoritvijo samostojno odločali v skladu z zamišljenim režijskim konceptom. Skorajda bi lahko rekli, da se je vsakokratna uprizoritev začela kar sama od sebe, saj je bil znak za začetek za­dnja odbita ura na zvoniku. Takoj nato se je iz daljave zaslišalo udarjanje na boben in gledalčev pogled je poiskal prihajajoče pasijonce. »VODITELJ Z ZVEZDO V RDEČI KUTI« – V gledališkem listu smo težili knatančnemu poimenovanju likov in se tako poizkušali čim bolj približati izvirniku.Na primer »spokorniki« (gre za »flagelante«, predhodno so bili poljubno poime­novani bičarji, ker lahko pride do zamenjave „s pravimi bičarji“ v prizoru Bičanje) in »puščavniki« (pred tem ponekod križenosci). Na mestih, kjer Romuald lika ne poimenuje eksplicitno, smo uporabili predmet, ki je zanj značilen (npr. Angel z mečem, Davidov paž, ki nosi krono), pa tudi vrstni red glede na pojavnost v tekstu oz. v uprizoritvi (npr. Drugi angel, ki nosi šibo, Drugi desni jud). Poimenovanje je tako opravilo svojo razlikovalno funkcijo med istovrstnimi liki, nastopajoči pa se tudi lažje identificirajo s svojo vlogo. Zaradi dolžine postanejo imena bolj baročna in imenitnejša. Seveda pa upam, da bo kakšna prihodnja znanstvena raziskava predlagala ustreznejšo taksonomijo. »SMRT Z BOBNOM« – Konjeniki neradi plašijo svoje konje, zato ostaja ko­njenik-bobnar izziv za prihodnje uprizoritve. PRVA PODOBA, PRVI PRIZOR, PREDIGRA… – Členitev pasijona je proble­matična. Romuald pozna 13 »podob«. Kokalj zaradi večje razumljivosti sodobne­mu gledalcu isti vsebini pasijona doda predigro in ga razčleni na dodatne »prizo­re«, skupaj 20. Gartner ohrani razdelitev na 20 prizorov, čeprav uvede nekatere nove prizore, ki vsebinsko zagotovo predstavljajo samostojne enote. Seveda pa je tukaj še neformalni »21. prizor«, za katerega vedo samo pasijonci. Na začetku smo stremeli k večji doslednosti pri numeriranju in poimenovanju prizorov, vendar smo to hotenje opustili zaradi prozaičnega razloga. Namreč med nastopajočimi, ki so sodelovali v preteklih postavitvah sodobne (Kokaljeve) izvedbe ŠP, je zelo zakoreninjena členitev na 20. prizorov. Vsakršna sprememba bi lahko povzročila veliko zmedo bodisi pri prevzemu kostumov v garderobi, bodisi v vrsti pri izhodu iz Pasijonskega tabora ali pač kjerkoli v komunikaciji med »starimi« in »novimi« pasijonci. Sistema, ki deluje, ni smiselno spreminjati, seveda pa bo nemara, zara­di stalnih teženj, da se ohrani čim večja »avtentičnost« in »čistost« pasijona ter njegova historična ustreznost, potrebno razmisliti zakaj in kako se približati duhu izvirne razdelitve na podobe. »MAGISTER PROCESSIONIS« – Vezni tekst je bil v funkciji montaže. Na za­četku in na koncu pasijona je bil bran (pripovedovan) na odru, vmes pa v »off-u«, po mikrofonu. Tako smo dramaturško izpostavili, da je ŠP »kapucinska» pripo­ved, torej pripoved, ki nam jo podaja kapucin. RAJ – Spremenjena scenografija na prvem odru, ki omogoča bolj razgibano mizansceno. Igralci so dobili več prostora, njihova postavitev pa se med prizorom spreminja, kar omogoča dodatno (prostorsko, telesno) razsežnost pripovedova­nja. Seveda pa še vedno ostaja izziv izvirne upodobitve drevesca, ki je nemara smrečica z rdečimi jabolki (jezuitska »Igra o paradižu«). (1) – JEZIK – Govornoizvedbena predloga je, poleg dela na igri, najpomemb­nejša pridobitev te postavitve ŠP, njena realizacija pa daleč presega predhodne, sodobne postavitve. Lektor, gledališki lektor, je funkcija, ki je celo nekateri profe­sionalni gledališčniki ne razumejo zadosti dobro. Sam ne morem dovolj naglasiti lektorjeve vloge v uprizoritvi ŠP. Očitki, da bi morali ohraniti historični »zven« (lepoto, slog), ne upoštevajo zakonitosti sodobnega gledališkega dogodka (kamor ŠP zagotovo spada) ne njegovega izvirnega smotra. Pasijonsko sporočilo je močno in ga pred sodobnim gledalcem ne bi smeli zastirati z larpurlartističnimi zahteva­mi po vztrajanju pri določeni estetiki, zgolj zaradi ohranitve nekakšne »tradicije«. Menim, da največ napravimo za tradicijo in prihodnost ŠP, če ga jemljemo kot našega sodobnika, s katerim smo v spoštljivem dialogu, a nujno v enakovrednem razmerju. Le tako ga bomo ohranili živega v predstavah pasijoncev in obiskoval­cev. (53) – ADAMOVI OTROCI – Na prizorišče pridejo skupaj s prvim odrom in ga obkrožijo. V rokah ne nosijo palic, kot stoji v izvirniku, marveč prodnike, s katerimi ustvarjajo različne zvoke in tako dodajo posebno vzdušje k atmosferi Milan Golob, PASIJONSKI PÁBERKI rajskega prizora. Stotinja otrok je bila izbrana iz vseh osnovnih in podružničnih šol na Loškem in iz Glasbene šole Škofja Loka. Izkazalo se je, da je bila odločitev glasbenega vodje (Urban Tozon), da samostojno izvede izbor in korepeticijo vseh otrok v zboru, odlična odločitev, saj se je posledično skrajšalo število vaj. (59) – CEHI – Cehovske prizore smo tokrat uvrstili neposredno za rajskim prizorom, tako kot stoji v izvirniku. S tem se spremeni ekspozicija, dogajanje pa lahko poteka nemoteno od prizora Smrti pa do Mati sedem žalosti. (153) – SMRT NA KONJU V PODOBI – Večni, »Smrti s koso, peš« smo vrnili tekst, tako, kot stoji v izvirniku. MRTVAŠKA KONJENICA – Vsakemu konjeniku smo dodali kostumiranega vodnika konja (vsebinsko so to mrtvaki), s čimer postane Romualdov hommáge na hrastoveljski danse macabre, ki ga je skoraj zagotovo poznal, estetsko dovršen. Vodniki so predstavljali tudi varnostni ukrep, zaradi katerega je bilo mogoče, da izvedemo izvirno zaporedje prizorov, kjer gre neposredno za Cehi številčna mr­tvaška konjenica. Namreč zaradi zakonitosti teksta in omejenega prostora med prizoriščema A in B, so na razmeroma majhnem prostoru nekaj časa ujeti Ada­movi otroci (110), Cehi (78) in konjeniki (47). Ta podvig seveda ne bi bil mogoč brez jeklenih živcev vodij igre na prizorišču B in vezistov. Ta prizor bi v prihodnje potreboval več baročnih lasulj, brk in brad, kostumografskih detajlov, kar je vse povezano s sredstvi. Premalo poudarka smo dali ustreznemu zaporedju konj glede na družbeni status jahajočega lika (nihče ne more imeti boljšega konja kot papež). POGANJALKA ZVONČNEGA KOLESA – Kostumsko je enaka vodnikom konj in je spremljevalka berača, ki ga na sredini odra, medtem ko se on ustavi, prehiti. Zvončno kolo je darilo freisinškega izdelovalca srednjeveških inštrumen­tov Škofji Loki, na kar me je opozoril skrbnik srednjeveških, pasijonskih glasbil, Janez Jocif. (278) – GOSPODOVA VEČERJA – Prizor smo ozvočili s pomočjo mikrofona na mizi, zato je lahko bila igra bolj intimna, saj bi mikrofoni v nadglavišču potre­bovali bolj kričavo podajanje teksta. »Bubice« smo uporabili, kot je bilo do sedaj v navadi, pri vseh konjenikih s tekstom, na novo pa še pri nekaterih solo vlogah. Ker je predstava v eksterierju, smo tako tudi zmanjšali vpliv vetra. SAMSON – Prizor je bil tokrat montažno ločen od prizora »Krvavi pot«. V vsebinskem smislu pa je še vedno napačen, tako kot leta 2009, ko je prišlo do preinterpretiranja Kokaljeve postavitve prizora. V prihodnje bo nujno potrebno upoštevati napotila, ki jih je, žal prepozno, podal g. Janko Jeromen (gl. vprašanje typus-antitypus v Bible Moraliseé, Biblia pauperum…). Opravičujem se vsem, ki sem jih pri nastajanju tega prizora morebiti prizadel, še posebej koreografu, prof. dr. Henriku Neubauerju. JUDEŽ IN SODBA – Nova mizanscenska, koreografska rešitev. Montažni prehodi z nadaljnimi podprizori (Velikaši, Kajfa, Pilat na konju) so definirani in tekoči. (426) - PILATOVA ŽENA – Ob konjenika Pilata smo dodali jahalko Klavdijo Prokulo, ki je omenjena v Novi zavezi. (464) – BIČANJE – Nekateri gledalci so pripominjali, da je bilo bičanja preveč. No, v »Vsebina Enkratno slave polna zmaga…«, kasnejši avtor, za 6. podobo, piše: »Z velikim potrpljenjem je prejel 6666 udarcev z bičem, tako da od temena njego­ve glave do peta ni bilo na njem najti zdravega uda«. (505 – 518) – TRETJI IN ČETRTI ANGEL – Še vedno ostaja izziv, s katerim se je srečeval že Kokalj, namreč, kako na prenosni oder spraviti vse štiri angele, ne da bi bilo osem igralcev preveliko breme za nosače. GLEJ ČLOVEK – Pilatov tron je pomaknjen nazaj in omogoča bogatejšo mi­zanscensko pripoved in vzpostavljanje odnosov med nastopajočimi. Ob tronu je podstavek z vodo, kar je omogočilo umivanje rok po izvirniku. VOZ, KI STA NA NJEM 2 KRIŽA ZA RAZBOJNIKA – Žal nismo mogli pri­dobiti konja in furmana. KRIŽEV POT – V tej postavitvi Veronika dvigne okrvavljen prt in ne več po­dobe »torinskega prta«. Seveda je mogoče oboje, v našem primeru smo podčrto­vali realističnost prizora, zato ikonoklazem. CELINE – Montažno so ločene od predhodnega prizora s Kristusom na križu. Poraja se vprašanje, ali bi ne bilo smiselno v prihodnje postaviti Celine na konec, za ali ob prizor Mati sedem žalosti. Ob nastopu Celin puščavniki dvignejo križe; iz simbola pokore postanejo simbol ponosa, vstajenja. Milan Golob, PASIJONSKI PÁBERKI (770 – 775) - RIBIČ – Uvedba novega lika, ki ga izvirno najdemo za 12. medi­tacijo v »Vsebina Slave visokovredni triumf ljubezni«. Ribič (mornar) vsebinsko povzame, kar so povedale Celine, nato pa vsi skupaj vzklikajo hvalnico. KUPIDO – Upoštevali smo izvirno zaporedje: Marija, angel, Kupido, Janez. Pred tem je Kupido nastopil zadnji. Igralca portativa smo umaknili z odra med nosače. ČASTNA GRENADIRSKA ČETA – Iz konjeniške enote je nastala pehota, oz. častna četa, ki deluje zelo urejeno in disciplinirano, ko se razvrsti v častno stražo pred Božjim grobom. Postavitev na tem mestu deluje kot zaklepaj, saj je posta­vljena ob konec Kristusove telesne prisotnosti v Škofjeloškem pasijonu. Oklepaj v tem smislu seveda predstavlja častna konjenica dragoncev pred prizorom »Vhod v Jeruzalem«. LJUDSTVO – Zbor je oblečen v prirejene kute (kroj je podoben pelerini), ki so zlato-rumene in zelene (barve Freisinškega gospostva in Škofje Loke). »SLAVO KRISTUSU SKAŽIMO« – S pesmijo na koncu postavitve smo naumetniški način izpostavili vstajenjsko bistvo pasijona. Pesem izvira iz 14. folija,ki je del Pasijonskega kodeksa. Skladatelj vokalne pesmi je Andrej Misson. Pev­ci izhajajo iz naslednjih zborov: Ženska vokalna skupina Grudnove Šmikle (pod vodstvom Marjete Naglič), Vokalna skupina Cantabile (Roman Ažbe), MePZ Gi­mnazija Škofja Loka (Ana Prevc Megušar). Dobra praksa BRALNA UPRIZORITEV – Od nastopajočih smo zahtevali, da je 14 dni pred premiero jezikovna podoba ŠP 2015 dokončana. Večina igralcev z besedilom je na »bralki« sploh prvič slišala celoten pasijon. Srečanje v Sokolski dvorani je bilo koristno, lepo in ganljivo. ALTERNACIJE – Povečali smo skupno število alternacij, predvsem kot ukrep, če bi v posamičnem prizoru zbolel kateri od nastopajočih, pa tudi zaradi časovne razpoložljivosti nastopajočih na posamezni uprizoritvi. Največje tveganje v tem oziru predstavljajo solo pevci, nato igralci s tekstom in koreografirani igralci, ko­njeniki, ostali pa so lažje nadomestljivi. Številni pasijonci so najboljši zagovorniki in promotorji pasijona. CRM – V Google Drive smo osnovali preprost sistem spremljanja statusa pa­sijoncev v realnem času (nekakšen CRM, Customer Relationship Management). Sistem je navkljub svoji robatosti omogočal, da je na bazi podatkov hkrati dela­lo več ljudi (5–10) na različnih mestih (Pasijonska pisarna, od doma, garderoba v Pasijonki…). Zaradi številčnosti pasijoncev in kompleksnosti procesov bi bilo smiselno, da se v prihodnje naroči izdelavo namenske CRM pasijonske platforme, ki bo omogočala spremljanje: zzvseh pasijoncev skozi mnogotere faze v procesu nastajanja predstave (vpis, kostumska proba, organizacija vaj, rezervacija konjušnice, prevzem kart, alternacije, prevozni stroški, prisotnost na pikniku…), zzorganiziranih skupin in posameznikov (od prvega telefonskega kontakta do predstave in morebitne zahvale po predstavi), zzVIP, gostje iz pobratenih mest …, zzin boljšo koordinacijo med različnimi občinskimi službami. PASIJONSKO ZAVETJE – Za pasijonce smo organizirali topel in svetal pro­stor, ki je v pripravljalnem obdobju omogočal kontinuirano delo in varno zavetje v številnih dolgotrajnih in napornih vajah. DOKUMENTIRANJE LIKOV – Franc Demšar je v provizoričnem fotograf­skem studiu profesionalno dokumentiral vse različne like, ki nastopajo v pasijonu. Gradivo lahko služi kot podlaga za pripravo prenovljene knjige »Kostumografi­ja ŠP« (interni priročnik, ki ga je 2009 pripravila Ivanka Tavčar) ter za »Knjigo rekvizitov ŠP« in »Knjigo maske/podob ŠP«. Glede na kvaliteto slik in postavitevje mogoče izdelati enotno knjigo, nemara celo monografijo. Z vidika organizacije dela v maski, garderobi in rekvizitarnici v času priprav na pasijon, pri kostumskih probah in na dan uprizoritve, je to gradivo nujno potrebno urediti in spraviti na papir. Predlogi za ŠP 2021 PODNAPISI V TUJIH JEZIKIH – Nujno bi bilo potrebno omogočiti spremlja­nje ŠP v tujih jezikih (angleščina, nemščina, italijanščina, hrvaščina, španščina). Iz tehničnega vidika gre za razmeroma enostaven poseg, enostavnejši od npr. le­tošnjega sistema, ki je omogočal spremljanje ŠP gluhim & naglušnim ter slepim in slabovidnim. Stroški prevoda niso pretirani, saj ni potrebno, da bi bil prevod poetiziran in/ali v arhaičnem jeziku. Poleg tega že obstaja »prevod« besedila ŠP v sodobno slovenščino, ki ga je pripravil Ludvik Kaluža, kar bi še dodatno poeno­stavilo prevajanje. Besedilo, ki ga izrekajo igralci, je precej kratko, cca. 9 A4 strani Milan Golob, PASIJONSKI PÁBERKI (33.347 znakov s presledki). Skratka, gre za neznaten vložek glede na močno izra­ženo željo tujcev/turistov po spremljanju pasijona v njihovem jeziku. OSVETLITEV – Zaradi omejenih sredstev (sredstva so vedno omejena) smo se odločili, da lučni park ostane v istem obsegu kot leta 2009. V prihodnosti bi bilo dobro razmisliti o drugačnem lučnem konceptu, ki bo subtilno upošteval bogato scenografijo mesta. SCENOGRAFIJA MESTA – Gre za neizkoriščeno področje, ki Škofji Loki omogoča neomejeno zalogo podob, reprezentacij njene bogate identitete. Tako bi lahko npr. v pasijonskem obdobju lahko postalo najprepoznavnejše slovensko baročno mesto. KOSTUMOGRAFIJA – Načelno je potrebno rešiti najmanj vprašanje glede oblačil nosačev (črna, bela, rdeča verjetno niso etnološko ustrezne, so pa postale eden najprepoznavnejših grafičnih elementov celovite grafične podobe Pasijona). Nadalje, dopolnitev kostumov, predvsem v smislu izdelave bolj detajlnih kostu­mov. SCENOGRAFIJA – Dopolniti oz. najprej vsebinsko rešiti nekatere postavitve na prenosnih odrih. Iskati teksturo, ki je bolj »ljudska«, pred sodobnimi materiali, ki so poceni, lahki, a estetsko neustrezni. OZVOČENJE NEKATERIH PRIZOROV – Potrebno bo iznajti ustreznejši na­čin za ozvočenje pevskih zborov (predvsem Duše), ki jih mikrofoni slabše zajema­jo. Idealno bi bilo, da bi vsak igralec imel svoj mikrofon, oz. vsaka pevska skupina svoj sistem ozvočenja. STROKOVNI SIMPOZIJ – Zaradi številnih odprtih vprašanj, ki jih s seboj prinese vsakokratna uprizoritev in s katerimi se sooča ožja ekipa ustvarjalcev, je potrebno, da se vlaga v razvoj misli o pasijonu. Samo za okus predlagam nekaj te­matskih izhodišč (ne naslove), zgolj za občutek, kako na široko je mogoče obrav­navati Pasijon: zzjezik ŠP in sodobna uprizoritev, zzvprašanje rekonstrukcije in vsebinski vidiki ŠP, zz»ljudsko« in »umetnost« v ŠP, zztipologija ŠP in njena srednjeveška geneanologija, zz»pasijonec/pasijonka« - sociološki vidik fenomena, zzpsihološki profil in vrednote pasijoncev kot primer dobre prakse, zzkulturna umeščenost ŠP v evropski prostor ob času nastanka in danes, zzperformativnost v pasijonu, dramaturgija pasijona, zzin številna druga … Na bralnih vajah smo namreč naleteli na marsikatero mesto v pasijonu, ki je »težavno«. Nekatera mesta so nejasna, spet drugod se porajajo vprašanja, kaj je bolj bistveno, kaj izpostaviti, kako interpretirati. Četudi gre za režijsko knjigo, je ŠP še vedno tekst, ki zahteva določen postopek, skozi katerega se delo uresniči kot gledališki dogodek. In zaživi v duhu igralca. In zaživi v domišljiji gledalca. Naloga režiserja je, da sprejema odločitve, natančneje, da uglasi strune, s katerimi so spe­te naše duše, da bi moglo besedilo ŠP skozi njih zven šele zares zaživeti. Vendar je režiser (vsaj malo) tudi hegemon. Mora biti, drugače ne gre. S to skrbjo namenjam preostanek vrstic strokovnemu svetu. Poziv strokovnemu svetu Največja skušnjava, s katero sem se srečeval med ustvarjanjem pasijona, je bila povezana z vprašanjem: »Kaj je rekonstrukcija?« V kolikšnem obsegu? Ko­liko prostosti imam pri tem, kaj spreminjati in kaj dodajati. Seveda je tu izjemno delo predhodnikov, ki sta utrla pot, po kateri se gibljemo (»dramska« in ne »post­dramska« uprizoritev; ne gre za avtorski projekt, neokrnjena oblika, brez »črt«, v izvirnem kronos-toposu …). Tudi pasijonci sami bi ne dopustili očitne kršitve »pasijonskega etosa«. Do neke mere domeno možnosti zamejujejo finance, pa omejeni čas, pa množičnost dogodka … Vendar to ali sploh vse, kar sem napaber­koval v prispevku, je goli seznam poljubno definiranih (in potemtakem poljubno razumljenih) pojmov. Razen, če jih skupaj ne drži neka misel, ki jo spet usmerja dobrohotni agens (in to je po mojem mnenju strokovni svet), ki to idealno (misel) prevaja v materialno skozi konkretno institucionalno rešitev. Pa ne govorim o zi­danih institucijah, marveč o sklopu pravil, ki usmerjajo vedenje. Trdim, da je v tem trenutku preveč latentnega vedenja o tem, kaj je pasijon in kakšen bi moral biti. ŠP ima v grafični podobi navedeno 1721–1999, kar označuje, da gre za sodobni, t.i. »Kokaljev pasijon«. In to je tudi edina trdna, pisna garancija, da bo pasijon v umetniškem smislu ostal »tak kot mora biti«. A v isti sapi spregle­damo, da se je na Pasijon odtlej navesilo mnogo malih in nekaj velikih sprememb, tako zaradi uprizoritve iz 2009 in 2015. Te so pogojene z drugačnim režijskim razumevanjem teksta ŠP, finančnimi danostmi, organizacijskimi spretnostmi, idr. Še več, že spremembe, izboljšave, četudi minimalne, ki jih je Kokalj sam uvedel v postavitvi iz leta 2000, delajo iz »Kokaljevega« pasijona nek drug dogodek. Kopija v gledališču ni mogoča. Vsaka ponovitev je drugačna. Menim, da bi se o tem mo­ Milan Golob, PASIJONSKI PÁBERKI rali več pogovarjati, bolj usmerjeno, konkretno. Pasijonu bi to na dolgi rok samo koristilo. Zavedati se moramo, v katero smer bo šel Pasijon. Za kakšne vrste dogodek gre: duhovni, umetniški, ljudski, občinski, rimokatoliški, historični, etnološki, gledališki … Menim, da je vse našteto in še več. A v kakšnem razmerju? Gre za tripartiten podvig med pasijonci, občino in kapucini; in gre za kompatibilne par­tnerje, ki so v zglednem dialogu. Seveda vsi deležniki delujejo v dobro pasijona, vendar ne gre zanemariti, da vsak iz svojega hotenja. Poudariti moram, da to do sedaj ni bil problem in uprizarjanje Pasijona zaradi tega trenutno ni v nevarnosti (vsebina je bolj krhka). Težava se lahko pojavi z novimi deležniki, ki vsakokratno vstopajo v Pasijon in so dobrodošli iz različnih vzrokov. Samo za primer vzemimo aktualno kandida­turo pri UNESCU, pa članstvo v Europassion-u, pa tudi ministrstvo, pa strokovna javnost, različna društva, ki želijo sodelovati s svojimi člani, dokumentariste; do neke mere celo RTV in fotografe, ki od nekod vendar morajo spremljati dogo­dek … Medtem ko so zahteve RTV-ja predvsem tehnične in (minimalno) zmotijo dôjem uprizoritve, pa je proces vstopanja v razmerje z UNESCO-m tisto, ki se tiče najtemeljnejših, konceptualnih premis Pasijona. Pasijon se tako nehote spreminja; zato, ker drugače govorimo o njem, dru­gače mislimo, drugače delujemo, postaja pasijon nekaj drugega. In to je dobro. A teh sprememb se moramo zavedati. V prvi vrsti strokovni svet, zato menim, da mora le-ta zavzeti določeno stališče do vseh odprtih vprašanj, ki jih je iz leta v leto več; od ene izdaje Pasijonskih doneskov do drugih, od ene uprizoritve do druge. Nikakor ne želim, da strokovni svet predpiše uprizoritveno rešitev ali celo diktira režijski koncept. To bi pomenilo „komisijsko uničenje“ pasijona in njego­ve živosti. Želim le, da strokovni svet zazna potrebo po tem, da odnos „samo da pride do uprizoritve“ ni več dovolj, ampak da so vsebine in tematike, ki jih odpira ŠP, preveč resne in globoke, da bi jih popolnoma prepustili naključni samovolji ali nezmožnosti vsakokratnega režiserja. Pasijon prehaja v svojo zrelo fazo in v prihodnosti bo stopal v razmerja v spre­menjenem okolju, z novimi deležniki, katerih v tem trenutku niti še ne moremo predvideti. Zato je dobro, da Pasijon sam odloča o svoji usodi. Ob Marijinem znamenju, prizorišče A (Mestni trg) na generalki z leve, dramaturg Rok Andres, režiser Milan Golob in Matjaž Košir, eden od vodij igre na Placu. Foto: A. Pavel Florjančič ROK ANDRES DRAMATURŠKI KONCEPT(I) PASIJONA 2015 »V vednost prihodnji dobi o procesiji na veliki petek«1 Ob začetku refleksije o dramaturškem pogledu na ustvarjanje Škofjeloškega pasijona v letu 2015 je morda na mestu beseda o vznemirljivem delu z besedilom p. Romualda (Lovrenca) Marušiča. Projekt, ki je imel namen rezultirati v uprizori­tvi, je bil jasen: ponovno potrditi živost Romualdove dramske pisave, obuditi staro mestno jedro Škofje Loke s starodavno tradicijo, uprizoriti Pasijon kot naj bi bil nekoč (a z modernimi sredstvi analize in uprizoritve), približati vrhunce verske­ga življenja davnih časov razduhovljeni družbi in razširiti vedenje o najstarejšem ohranjenem dramskem besedilu v slovenskem jeziku. Procesi dela so bili raznovr­stni in prav vsak delček, vsak posameznik, vsak znak, vsaka minuta, so se na koncu razvili v celostno umetnino, ki morda presega nejasne meje uprizoritvenih ume­tnosti in postaja nekakšen hibrid, ki se je ujel v čas brez jasnih sider definiranosti. Uprizoritev Pasijona tako ni samo verska igra (ali religiozni shod) kot ni samo gledališka uprizoritev, zato je identiteta dogodka nejasna, ker je obenem največji (prostovoljski) projekt na področju uprizoritvenih umetnosti na Slovenskem, iz njega raste nekakšno gibanje, spodbuja spraševanje o izvirih slovenskega gledali­šča, predvsem pa nas vrača v čas, ko je bilo iskanje smisla še nekaj običajnega. In to zadnje dejstvo tega neulovljivega koncepta, je bilo morda glavno vodilo praktič­nega soočenja z besedilom, projektom, (so)ustvarjalci, nastopajočimi in celotnim kolosom pasijonskega obdobja na Škofjeloškem. Uprizoritvena zasnova Škofjeloškega pasijona je v veliki meri tradicionalna, a vendar ne v slabšalnem smislu. Tradicionalna v smislu naslanjanja na vrednote, črpanja navdiha iz preteklosti in preteklih uprizoritev, pa tudi zaradi same for-me, ki je nastala kot podaljšek nekih prejšnjih liturgičnih iger. Tradicija je tudi v kontinuiteti uprizarjanja, če se ozremo samo na bolj zanimivo obdobje sodob­nosti, naštejemo precej2 uprizoritev Škofjeloškega pasijona, kar zgolj potrjuje njegovo mesto v slovenski zavesti in stroki. Uprizoritve pasijonskih režiserjev Tineta Debeljaka, Mirka Mahniča, Aleša Jana, Marjana Kokalja, Mete Hočevar, 1 S temi besedami se začne neumetniški del – folij 2r – besedilni začetek Škofjeloškega pasijona, ki ga smiselno uporabljamo zaradi narave tega pisanja. 2 Od leta 1936 vsega osem uprizoritev, od tega pet v Škofji Loki. 27 Boruta Gartnerja in nazadnje Milana Goloba, se v svojem iskanju koda uprizo­ritve najprej ozirajo v eshatološko razsežnost Romualdovega besedila, nato pa se v njihovih uprizoritvah prične zrcaliti gledališki princip krščanskega gledališča v srednjem veku in njegovega vrhunca v baročni dobi. Nenazadnje v uprizoritvah Pasijona prepoznamo tudi umanjkanje tovrstne dramske in gledališke dejavnosti v zadnjem stoletju in pol, ko je najvidnejši predstavnik tovrstne dramske pisave le Hugo von Hofmannsthal s svojim Slehernikom3. Režijsko oko in uprizoritveni načrt pri delu z besedilom Škofjeloškega pasijona začutita utrip in gibanje, težo in sporočilo, zgodovino in modernost, ki se kot življenjska tekočina pretakajo po venah skoraj tristoletnega besedila. Dramaturški vidiki Škofjeloškega pasijona so bili že večkrat izpostavljeni in po­udarjeni, zato jih na tem mestu ne bi ponovno obnavljali. Zaustavili pa se bomo pri praktičnem dramaturškem delu z besedilom, ki se ga drži neko strahospoštovanje in je skoraj bogokletno pomisliti, da bi se nanj gledalo (zgolj) kot uprizoritvenopredlogo. Škofjeloški pasijon je, kar se velikokrat pozablja, predloga za uprizoritev.Kot vsako dramsko delo služi uprizoritelju in svoj namen izpolni, kadar zaživiv uprizoritvi. Zato smo se pri letošnji postavitvi dramaturško osredotočili nagledališkost, ki jo besedilo nosi, saj se je v preteklosti z besedilom prevečkratravnalo zgolj na besedni (formalni, didaktični, ... ) ravni, pozabljalo pa se je nauprizoritveno razsežnost in na vse s tem povezane elemente. Ko podvržemo nekobesedilo dramaturški analizi, torej ga pričnemo pripravljati na uprizoritev, je treba odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj. Ta so enaka npr. principom pisanja v pu­blicistiki, ko si pred začetkom pisanja o problemu zastavimo šest klasičnih vpra­šalnic: kaj, komu, kje, kako, kdo in zakaj. Pri uprizoritvi Škofjeloškega pasijona v letu 2015 je bilo na večino vprašanj že podanih precej odgovorov. Dramaturga pa sta preganjali (in ga še vedno preganjata) dve: kako in zakaj. Zakaj? Naloga uprizoritelja, najsi bo to režiser, dramaturg, igralec, umetniški vodja ali kateri od drugih aktivnih ustvarjalcev, je, da že od vsega začetka ve, zakaj si želi uprizoriti neko določeno dramsko besedilo, kaj želi z njim sporočiti in koga želi nagovarjati. Vprašanja gredo še dalje. Zakaj to nalogo poveriti točno določenemu režiserju, kako izbrati nastopajoče, kaj želimo z izbiro avtorske ekipe doseči, za­kaj uprizoriti besedilo v takšni obliki, zakaj omejiti ustvarjalca, zakaj v procesijski obliki, kako preprečiti poenostavljanje, zakaj ... Če bi se lotili odgovarjati na ta ne­skončna mefistovska vprašanja, bi prišli do ene skupne točke, k motivu. Treba je poiskati motiv, ki nam bo zadoščal, da bi, da bomo lahko odgovorili na kar največ Jedermann (nem.) iz leta 1911 je predelava angleške moralične igre iz 15. stoletja The Somonyng of Everyman. Rok Andres, DRAMATURŠKI KONCEPT(I) PASIJONA 2015 vprašanj, ki nas begajo. In motiv ustvarjalca je lahko podoben motivom znotraj dramskega besedila. Ali kakor zapiše Vladimir Kralj v bibliji za področje drama­turgije - Dramaturškem vademekumu: »V estetiki, umetnosti, je to tisti doživljaj, ki razgiba ustvarjalno domišljijo umetnika in vpliva na obliko in vsebino umetni­ne. /.../ Dramski motiv kot vzmet je lahko kaka strast, kako čezmerno stremljenje, ki povzroči konflikt z nasprotno igro ali pa je to neka situacija, ki med osebami sproži nasprotja, obsežena v njej sami.«4 Torej je preizpraševanje lastnih motivov treba primerjati z motivi znotraj besedila, ki smo ga izbrali za uprizoritev. Odgovori na dramaturško vprašanje zakaj uprizoriti Škofjeloški pasijon v letu 2015 (in ne morda Jančarjeve moralične igre Niha ura tiha, ali katere od Mrakovih himničnih tragedij) so bili podani že vnaprej. Pasijon se uprizarja zaradi ohra­njanja kontinuitete v izvirnem času, prostoru in (deloma) načinu, predvsem kot verski in turistični dogodek. Tako imamo na eni strani folkloristiko, na drugi pa religiozno izkustvo, ki pa a priori še ne dajeta zadostnega razloga, da bi se pasijon­ski dogodek promoviral ali postajal pravi gledališki dogodek. Nastanek gledališke­ga pa je glavna naloga avtorske ekipe. Dramaturgov odgovor na vprašanje zakaj, je torej zaradi gledališkosti besedila, vsebine in forme, ki je najprej uprizoritvena, da se kasneje lahko rodi celostno duhovno izkustvo in posledično turistični ter komercialni vidik dogodka. Spopad z slehernim dramskim besedilom je izziv, ki se nato spremeni v (me­taforično rečeno) boj med avtorjem besedila in avtorjem uprizoritve in prav ta razhajanja med zapisano vizijo in zunanjim pogledom ustvarjalca so srž kreacije. V našem primeru je boj med avtorji pomenil iskanje novih konceptov znotraj Romualdovega besedila. Sprejeli smo dejstvo uprizarjanja Pasijona v izvirnem času, prostoru in načinu, a poskušali najti nove vidike znotraj tega koordinatne­ga sistema. Zakaj smo jih iskali? Najprej zato, da bi se v samem dramaturškem smislu začutila nekakšna prevetritev, saj se pri tovrstnih dogodkih, ki imajo na­pol festivalski značaj, lahko zgodi, da so pričakovanja nastopajočih in gledalcev v območju pričakovanega, so na nek način nizka in standardizirana. Treba je torej najti vzvode, ki bodo togi strukturi vdihnili temperament in poskrbeli, da bi bila gledalska (in igralska) izkušnja drugačna od pričakovane. To pa je mesto, kjer na­stane presečna množica obeh vprašalnic: zakaj in kako. Kako? Principi praktične dramaturgije so po eni strani jasni, po drugi pa se izgublja­jo v nejasnih interpretacijah poklica in individualnih posebnostih posameznega ustvarjalca. V najpomembnejšem smislu je praktična dramaturgija usmerjena v vzpostavitev jasnega uprizoritvenega koda, natančne priprave besedila, podpore Kralj, Vladimir. Dramaturški vademekum. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1964, 27. pri razvoju uprizoritvenih kontekstov vseh soudeleženih ustvarjalcev, sodelovanjez igralci (performerji, izvajalci) in režiserjem ter predstavljanje uprizoritve širši javnosti. Prvo resno soočenje z analizo besedila se zgodi med drugim ali tretjim bra­njem, ko so razmerja med liki in prizori že znana in se prične graditi širši pogled na celoto, ki jo nato fragment za fragmentom razčlenjujemo in analiziramo. Ker je uprizoritvena zasnova Pasijona že podana in poseganja v strukturo samo ni mogoče izvajati v popolni svobodi (s tem je mišljena predvsem procesijska upri­zoritev, število prizorov, prizorišča, organizacija, generalni scenografija in kostu­mografija, urbani topos Škofje Loke, deloma tudi igralci s preteklimi izkušnjami ...), se mora dramaturško oko osrediniti na posamezne enote. In tako je praktičen pristop k dramaturgiji postalo delo po enotah – prizorih – ki se je kasneje, v zadnji fazi študija, kot mozaik, združilo v celostno umetnino. Posebnost besedila je rav­no v tem, da je vsak prizor svoje dramsko besedilo in bi se lahko vsak izmed 13-ih uprizoril posebej in neodvisno od drugih. Napetosti, dialogi in struktura vsakega prizora posebej je dramatična v svoji osnovi, kar samo potrjuje dejstvo, da Pasijon ni bil spisan cel naenkrat. Tako lahko razdelimo zgradbo Pasijona na notranjo in zunanjo. Notranjo zgradbo predstavlja vsak dramski (igrani ali nemi) prizor po­sebej in s tem vzpostavlja motor celotne uprizoritve, saj je Romualdova montaža mreže manjših enot v celoto usmerjena z dramatičnimi elementi k vrhuncu in nato k nekakšni katarzi, te enote pa poganjajo strukturo kvišku, torej k učinkovi­temu cilju. Zunanja zgradba so združene manjše enote (notranje zgradbe), ki jih povezujejo enotna likovna podoba, mestne ulice, procesijski značaj in publika. Dramaturgija uprizoritve dosledno sledi napotkom, ki jih je zapisal p. Romu­ald, a jih uporabi zgolj kot predloge za izboljšanje notranje in zunanje zgradbe Pasijona. Čeprav je zasnova zelo linearna, smo se trudili preseči načelno monoto­nost in znotraj prizorov poiskati poudarke (tako jezikovne kot režijske), ki vzpo­stavljajo dinamiko, dogajanje in pomagajo gledalcem k bolj zbranemu spremljanju dogajanja. Fokus, ki ga usmerja sam diskurz besedila, smo iskali v akciji, detajlih, ki gradijo celoto. Montaža prizorov je bila opravljena tekoče, brez nepotrebnih zastranitev in pavz, le tako se je doseglo pravo občutje pasijonskega dogodka – linearnosti, ki se kaže v hoji kot temeljnem principu uprizoritve. Dramsko besedilo je vedno sestavljeno iz dveh komponent: dialoškega dela in didaskalij (režijsko-scenskih napotkov). Pri Pasijonu je razmerje med govor­jenim besedilom in didaskalijami zelo nesorazmerno (v prid dialoškemu delu), a ravno odsotnost večje količine didaskalij5 nas opozarja na več stvari. Najprej, Ne tem mestu je treba opozoriti, da je p. Romuald Marušič samemu besedilu dodal uvod z jasni­mi napotki uprizoritve, v dodatkih pa najdemo tudi natančne popise in sestavne dele uprizori­tvenih struktur. Zato v tem pisanju opozarjamo zgolj na didaskalije, ki so zabeležene v glavnem korpusu besedila. Rok Andres, DRAMATURŠKI KONCEPT(I) PASIJONA 2015 da je bil zgodovinski položaj besedila jasen vsem uprizoriteljem in se natančnih didaskalij znotraj besedila ni potrebovalo, saj je bilo uprizarjano samo v ozkem lokalnem krogu in zaradi tega je zadoščal natančen popis opreme, rekvizitov, kostumov in organizacije, ne pa tudi režijske rešitve. Nato zaradi univerzalnosti prizorov znotraj samega pasijona, ki so izvirali iz liturgične tradicije srednjega veka, zaradi tipov (vsem poznanih likov), ki so nastopali med samo liturgijo z znanimi lastnostmi (kostum, besedilo, vloga) in zatorej niso potrebovali posebne umestitve v kontekst ali dramaturške utemeljitve v didaskalijah. Na tretje dejstvo odsotnosti didaskalij nas opozori Anne Ubersfeld, ko zapiše, da odsotnost stran­skega besedila povzroči, da so didaskalije usodno pomembne, ko se nenadoma pojavijo.6 Morda najznačilnejši primer tovrstne didaskalije je v peti podobi, ko Judov monolog prekine igralski napotek »Judas caguje« ter v deveti podobi, ko se dva uprizoritvena napotka vežeta na Pilatovo mizansceno »Tukaj si roke Pilatus umije in potem bere urtl« in »Tukaj Pilatus palco prelomi inu pred Kristusa vrže, potler zupet recitira.«7 Velika večina ostalih didaskalij znotraj besedila se nanaša na sam potek procesije, prihode, odhode in tehnične podrobnosti prizorov (števi­lo nosilcev odra, količina živali, križenoscev in ostalih nastopajočih). Prenos teoretičnega v praktično Ena ključnih lastnosti dramskega besedila je vzpostavljanje napetosti, avtor to doseže s soočenji likov, idej ali situacij, pa tudi z nenehnim zaostrovanjem ritma in dramaturške zasnove dramskega dela (po modelih kot je npr. Freytagova pi­ramida). Dramaturgova naloga je upoštevati zapisane ritme, torej brati dramsko besedilo kot partituro, ki narekuje ustvarjanje čustvene podobe uprizoritve. Kako to vidimo v praksi? Najprej je treba znotraj prizorov najti dinamiko, napetosti in v skladu z njimi iznajti mizansceno. Nato je treba te enote (posamezne prizore ali njihove dele) povezovati v večje strukture, to se dogaja v sami montaži – smisel­nem sestavljanju posameznih prizorov – in v iskanju povezav med temi deli, ki bodo učinkovale kot logični spoji med enim in drugim delom. Včasih si je, zaradi logike same, treba izmisliti dovolj učinkovito montažo, ki poveže med seboj po­časen in čustven prizor z hitrim in nasilnim prizorom, ne da bi prehod (preliv, sprememba) uničil vzdušje ali logiko celotne uprizoritve. Nazadnje je treba večje kose, ki smo jih sestavili iz manjših enot znotraj prizorov, povezati v celoto, kar se običajno izkaže kot najusodnejši del ustvarjanja uprizoritve, saj se v tem delu pro­cesa pokažejo vse napake, ki jih je avtorska ekipa spregledala (ali povzročila) in je treba v najkrajšem možnem času sanirati. Upoštevati pa moramo, da se nekatere 6 Ubersfeld, Anne. Brati gledališče. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2002, 26. 7 Citirano po izdaji: Ogrin, Matija (ur.). Škofjeloški pasijon, znanstvenokritična izdaja. Celje – Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, 2009. 31 napake pokažejo šele v tem zadnjem stadiju ustvarjanja in jih tekom samega dela na uprizoritvi ne moremo zaznati in/ali popraviti. V konkretnem primeru lahko govorimo o notranjem ritmu uprizoritve (kako intenzivno, hitro in prepričljivo se odigra posamezen prizor in kako se nato vključuje v celotno uprizoritev), časovni problematiki (koliko časa traja celotna uprizoritev, koliko časa mine med posame­znimi prizorišči, kdaj se uprizoritev prične na posameznem prizorišču, ne da bi nato trpel ritem uprizoritve ...), učinku uprizoritve (kako uprizoritvena zasnova učinkuje na publiko in uprizoritev kot tako, kako se staplja z okoljem, kako stopa v živ stik sama s sabo in z gledalcem ...), fizični in psihični kondiciji nastopajočih (ali posameznik zdrži pritisk in tudi na četrtem prizorišču enako intenzivno odigra, kako se nastopajoči odzivajo na različne vremenske ali druge okoliščine, koliko zaradi teh okoliščin »trpi« koncept uprizoritve, kako se pojavljata solidarnost in sodelovanje med nastopajočimi in ali ima to kaj vpliva na samo uprizoritev ...) in ustreznosti režijskih in dramaturških rešitev. Ko se je na generalki pred nami prvič odvil celoten pasijon, je bil čas za re­snejšo refleksijo avtorske ekipe in strokovnih sodelavcev. Zaradi predimenzioni­ranega projekta, kakršen po svoji tradiciji Škofjeloški pasijon je, je izjemno težko cel čas nadzorovati in ohranjati enakomeren razvoj uprizoritve in hkrati imeti pregled nad celotnim kontekstom in življenjem projekta. Zato v tej zadnji fazi v meni še bolj zraste čustvo občudovanja do predhodnikov (Kokalj, Gartner), ki so se spopadali s tem kolosom in preživeli. Dejstvo, o katerem govorim, je lastno vsaki gledališki uprizoritvi. Ko se prvič zgodi celota, je treba natančno detektira­ti vse pojave, ki so (zavedno ali nezavedno) postali del uprizoritve, nato ostane malo časa za čiščenje, a je le-to neizbežno. V tem zadnjem stadiju ustvarjalnega procesa se moramo znebiti vseh govornih in režijskih navlak, dramaturških za­vor intelektualizma, nejasnosti, napačnih ritmov, nelogičnih poudarkov, nejasnih situacij – mizanscen, uskladiti montažo, poudarjati isti kod igre in uprizoritve, rešiti igralca iz vseh zadreg, ki mu jih je povzročila generalna montaža in poiskati logične rešitve za njegov(e) lik(e) ... Tem postopkom zadnjih dni ni videti konca in večja kot je uprizoritev več teh dejstev se pojavi. Zato je po mojem mnenju re­žijska (ali dramaturška) podoba in izvedba Pasijona nikoli končan projekt, najprej zaradi obsega samega, nato pa zaradi nedokončnosti same forme. Kot krščansko besedilo pasijon nosi v sebi nek eshatološki prizvok večnosti – perpetuum mobila, ki se nekje začne in traja v cikličnih zamahih do večnosti same, ko ni več dimenzij, ne časa, ne prostora. To je simbol pasijonske procesije, da se nekje davno začne in nekje davno v prihodnosti konča. Režija in dramaturgija pa sta le del neke uprizo­ritve, ki bo (morda) pustila svoj pečat vtisa, a se ne bo končala v letu 2015, temveč bo odzvanjala v drugih pasijonih prihodnosti, kot so v letošnjem odzvanjale Ro­mualdove uprizoritve in vse dozdajšnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona. Rok Andres, DRAMATURŠKI KONCEPT(I) PASIJONA 2015 Dramaturško delo z uprizoritvijo Pasijona me je spominjalo na izvorni princip pojava liturgične drame. Že od začetkov krščanske liturgije so mašnim besedilom dodajali t. i. trope in sekvence, ki so imeli funkcijo uvodne ali zaključne pesmi (proze) posameznega dela liturgije. Iz njih se nato razvije prava duhovna drama, ki je postala od karolinške renesanse dalje pomemben del katoliške liturgije.8 Ta­kšno je bilo tudi dramaturško delo pri Pasijonu, treba je bilo umestiti vsak prizor, včasih tudi del posameznega prizora, v prostor-čas (krono-topos), da bi bile vse intence, konteksti in umetniški jezik, jasni in točni. Na tak način se praktična dra­maturgija ukvarja s smislom samim, z vsebino in nato s formo, torej s procesom, kako uresničiti zlitje vseh elementov v en koherenten gledališki dogodek. V veliko pomoč je bil sam dramatični naboj Romualdovega besedila, ki je živ in gledališko prepričljiv, a zaradi baročnega izrazoslovja obstaja nevarnost, da zdrsne v patos, v pretiravanje, ilustriranje, namesto v čutenje, življenje in estetiko. Obstati na po­vršju, torej zgolj v formi, ali prodreti globlje v skrivnost uprizoritvene predloge. Da bi dosegli kar največji izplen, je bilo ključno delo z nastopajočimi. Delo z igralci je potekalo na način, ki je lasten profesionalnim pripravam na uprizoritev. Začeli smo z dramaturško razčlembo, lektorskimi vajami in šele nato z aranžirkami.9 Sodelujoče smo na njihove vloge pripravljali sistematično (indivi­dualno in skupinsko), po različnih metodah, vse, da bi razumeli svoje like (in ne bili samo poustvarjalci ali figure) in se v njih uspeli kar najbolj vživeti. Ker se delo z amaterskimi igralci v kar nekaj postopkih razlikuje od dela s profesionalci (če ne drugega, omenimo samo časovno razpoložljivost za delo), pa je v generalnem smislu podoben osnovni stik in vodenje nastopajočega. Še vedno se pojavlja vpra­šanje, ali je bolje imeti v ekipi enake igralce kot v preteklih uprizoritvah ali je smi­selneje začenjati vsakič znova, z novimi igralci. Izkušeni nastopajoči so dragoceni in neizčrpen vir navdiha za kreacijo, s seboj nosijo izkušnje in lik v njih zori ter ra­ste. V uprizoritvi leta 2015 je bilo tudi nekaj igralcev, ki so pri Pasijonu od oživitve dalje, ti so za avtorsko ekipo nepogrešljivi, saj iz lastnih izkušenj lahko preprečijo kakšno naivno rešitev ali poseg. Po drugi strani pa vedno obstaja nevarnost, da bi nastopajoči z izkušnjami zavirali kreativni proces dela, a morda ne vedno nepo­sredno v soočenju z režiserjevo idejo, temveč pri nastopajočih, ki se z besedilom in nastopom spoprijemajo prvič. V tem primeru se lahko (popolnoma nehote) zgodi, da bo izkušenejši kolega v dobri veri želel pomagati in usmerjati soigralca, a bo novinca to zmedlo in ga postavilo med režiserjevo kladivo in soigralčevo na­kovalo. Lahko bi rekli, da je igralska umetnost vedno odprta in vedno zaprta, torej sprejemajoča in selektivna hkrati, zato je delo z nastopajočimi najpomembnejši del ustvarjanja uprizoritve, ker uprizoritev ne more doseči svojega namena, če iz­ 8 Kuret, Niko. Duhovna drama. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1981, 7-19. 9 Aranžirne vaje so proces prvega postavljanja igralca v prostor in iznajdba ter iskanje mizanscen­ skih rešitev in postopkov. 33 vajalec (igralec, glasbenik, statist, pevec) suvereno ne obvlada celotnega konteksta predstave in svojega lika v njej in znotraj sebe. Morda bi se bralcu zazdelo, da bi bila za igralca pri konkretni uprizoritvi potrebna nekakšna religiozna izkušnja, a se je v praksi pokazalo, da temu ni nujno tako. Potrebna je zgolj in samo odprtost v duhovnem in umetniškem smislu, da se zgodi ta »božja iskra«, ki ji pravimo igralska prezenca in talent. Ravno zaradi religioznega besedila so bili v toku pri­prav neobhodno potrebni dolgi (in večkrat intimni) pogovori z nastopajočimi, o njihovih čustvih, pogledih in mnenjih. Najslabše, kar bi se lahko zgodilo uprizo­ritvi, je mehanično ponavljanje, neoseben pristop ali zgolj recitiranje, čemur smo se poskušali v največji meri izogibati, za kar nosita glavne zasluge režiser in lektor. Rezultat tega dela je prepričljiva uprizoritev, ki ima notranji naboj in dinamiko. Nismo ustvarili samo dvodimenzionalnih figur, temveč žive gledališke like, ki se znajo in zmorejo premikati glede na čustveni naboj in napetost v prizoru. Uspeli smo preseči dojemanje Pasijona kot »ohranjanja kulturne dediščine«, da je lahko v svoji razsežnosti zaživel kot prava gledališka igra. Režijsko-dramaturški pristop je predvsem v detajlih, ki okvirjajo dramsko dogajanje. V generalnem pogledu Pasijon ostaja kot ga je zapisal p. Romuald, a vendar smo s sodobnim gledališkim pristopom našli v njem veliko prostora za av­torsko-režijske inovacije. Nekatere prizore smo razčlenili in jih postavili na novo, kot samostojne enote, kot na primer samostojna prizora Samsonovega boja in Krvavega potu. Delno smo preoblikovali konjenike, vojake, grenadirje in peho­to, da poudarjajo vsebino in niso sami sebi namen. Te spremembe so bile vidne pri novem (po Romualdu originalnem) mestu mrtvaške konjenice, oživljena je bila tudi grenadirska pehota s častnim pozdravom Božjemu grobu itd. Povečali smo skupno število igralcev za več kot desetino, kar je glede na okoliščine ve­lika številka, saj se veliko projektov te vrste sooča s kroničnim pomanjkanjem nastopajočih in ostalega kadra, na širšem Škofjeloškem pa ni bilo težko dobiti ne talentov ne drugih entuziastov in pridnih rok. Dodani so bili novi glasbeni vložki in druge glasbene izboljšave, za kar nosita glavne zasluge skladatelja Tone Potočnik in Andrej Misson ter organizator ritma Jaka Strajnar. Znotraj prizorov smo poiskali nove (boljše) scenografske rešitve, ki zdaj bolj natančno označujejo dogajanje, kot primer naj navedem Pilatov umivalnik in drevo spoznanja. Nove dramaturške rešitve so tako vidne najprej v sami podobi Pasijona, pa tudi zno­traj prizorov, kjer se prvič soočamo z resno mizansceno in izvrstno govorno ter igralsko pripravljenimi igralci. Uprizoritev je bila vizualno bolj zanimiva zaradi dosledne uporabe svetlobe, glasbe in giba, pa tudi zaradi izboljšanih kostumov in kakovostnejše scenografije. Tako se je doseglo, da uprizoritev ni bila statična (kot je bilo slišati o preteklih uprizoritvah), ampak je učinkovala kot prava gledališka uprizoritev v pasijonski formi. Rok Andres, DRAMATURŠKI KONCEPT(I) PASIJONA 2015 In kaj lahko dramaturg pokaže, ko se pasijonska zgodba približa koncu? Re­zultat se izgublja v konceptih in zgoraj nanizanih mislih, gledalec, ki si je upri­zoritev ogledal, je morda začutil katerega od njih. Prihodnjim raziskovalcem in premišljevalcem fenomena uprizoritve Pasijona bodo ostale na voljo potiskane pole s tovrstnimi razmišljanji, kakšen posnetek same uprizoritve in pričevalci. Za rekonstrukcijo dramaturških posegov bo treba (kot je to počelo gledališko zgodo­vinopisje doslej) združiti vse te dejavnike v eno zgodbo, moj pisni prispevek je le del tega mozaika. Dramaturgija Škofjeloškega pasijona je neulovljiv termin. Gre za interdisciplinarno delo, ki (kot že zapisano) obsega večino področja uprizoritve­nih umetnosti, humanistike in še katerih drugih podobnih panog. Delo je izrazito praktične narave in terja ogromno časa za debate, soočenja mnenj in poizkusov, da se najde rešitev, ki je prava in učinkovita. Najbolj neprecenljiv del vsega je delo z igralci. Šele ob stiku in delu z njimi lahko prišlek doume veličino Škofjeloškega pasijona. Dramaturški koncepti uprizoritve v letu 2015 seveda niso plod ene same glave, temveč skupek pogovorov, študija, osebnih pogledov, stika z soustvarjalci in Škofjo Loko kot tako, pa tudi dejstva, da se drug ob drugem učimo. Zato je treba o konceptih vendarle govoriti z večjo previdnostjo, ne kot sem to storil sam v gor­njem pisanju, nenazadnje je glavno pot začrtal Romuald Marušič, mi pa kot nje­govi nasledniki izvršujemo njegovo oporoko. Zato je dramaturgija Pasijona tako nedorečena, kot je nedorečen sam poklic, in je lahko povsod in nikjer hkrati. A je z dramaturškimi koncepti tudi križ, če jih je preveč ali če jih je premalo. V ta namen, da bi prihodnjim pasijoncem zapustil kaj konkretnejšega od razmišljanja, sem zadodatek pripravil nekaj nasvetov, ki so nastali ob pogledu z distance na opravljenodelo. Prihodnosti prepuščam odgovornost, da Pasijon živi in traja. DODATEK Pogled v prihodnost Škofjeloški pasijon je s preteklimi štirimi uprizoritvami v izvirnem prostoru postal prepoznavna platforma in kvaliteten gledališki izdelek. Poleg vsega zgoraj naštetega, ki je bilo del našega pogleda na Pasijon, bi bilo bodočim uprizoriteljem vredno dati v premislek sledeče: zzZaradi gledališke narave dogodka premisliti o konkretnem izobraževanju nastopajočih in drugih sodelavcev v času pred začetkom študija uprizori­ tve. Vsak nastopajoči mora biti pripravljen tako intelektualno kot tudi fizič­ no (govor, gib, kondicija). V letošnjem slučaju se je pokazalo, da je število vaj zadoščalo za pripravo konkretne uprizoritve, manj časa je bilo na voljo za dramaturške in lektorske pogovore/vaje z nastopajočimi. zzUskladiti strokovna mnenja (v najširšem konsenzu) o predlogi govorjenega besedila. S skupino strokovnjakov, ki jo vodi lektor uprizoritve, pripraviti prečiščeno besedilo s sodobnim pristopom k oblikovanju odrskega govora in adaptacij starejših dramskih besedil. zzDramaturško na novo pripraviti scenosled, ki bo lasten posamezni avtor­ski ekipi. Ker je vsak avtor uprizoritve v svojem delu svoboden in v skladu z novejšimi teorijami o avtorju besedila (Barthes, Lehmann, idr.), je treba zagotoviti avtonomijo režiserja-dramaturga pri pripravi uprizoritve. Torej: zaporedja prizorov, dodajanje/črtanje likov, likovno podobo, adaptacijo znotraj prizorov, smiselne enote podob in prizorov, združevanje in droblje­nje podob in prizorov v njih ... zzDramaturgija naj se osredotoči na jasnost sporočila, tekočo izvedbo brez zastranitev in logičnost pri dodajanju ali odvzemanju katere-koli kompo­nente besedila ali uprizoritve. zzNa novo premisliti določene nove rešitve pri uprizarjanju in jih v največji možni meri osmisliti. Vsaka rešitev mora imeti namen in argumentirano pojasnilo. zzPristop k dramaturški analizi in pripravi uprizoritve se naj v največji mo­žni meri naslanja na dobre prakse scenskih umetnosti. Kot je bilo opaženo, se prevečkrat pojavi strah pred »uničevanjem« Romualdove dediščine. Ta strah je odveč, če smo pristaši žive umetnosti, ki korespondira z današnjim časom in trenutkom, kot primer dobre prakse vzemimo vsakoletno upri­zoritev Hoffmastahlovega Slehernika na Salzburškem poletnem festivalu, kjer se v tradicionalni uprizoritvi kánona vedno znova pojavljajo sodobni pristopi, režija in dramaturgija. zzVsakokratno uprizoritev pospremiti s strokovno publikacijo (brošuro), ki bo razjasnila temeljne spremembe v uprizoritvi, novosti in razloge zanje. Morda celo v gledališkem listu. zzOhranjati Škofjeloški pasijon idejno čist. Torej: izogibati se interpretacijam, ki vodijo stran od samega pasijonskega izročila, ostajati zvest ideji prvotnih uprizoritev, zagotavljati tako duhovno vsebino kot posvetno rabo gledali­ških metod, naj cilj ne posvečuje sredstev. Dramaturško zagotoviti, da za­pisana vsebina najde pravo pot do občinstva, brez nepotrebnih teatraličnih in umetnih dodatkov, ki vsebini odvzemajo primat. Dramaturg naj skrbi za neoporečnost uprizoritve, saj le neobremenjena (re)prezentacija vodi v pravilno recepcijo. zzZagotavljati dovolj veliko ekipo profesionalnih sodelavcev, ki bo področno skrbela za ustvarjanje Pasijona pod režiserjevim vodstvom. Nepogrešljiva je vloga kvalitetnega lektorja, dramaturga, koreografa, scenografa, kostu­ Rok Andres, DRAMATURŠKI KONCEPT(I) PASIJONA 2015 mografa (po možnosti s področnimi asistenti), glasbenega vodjo (skladatelj, korepetitor ...), oblikovalca svetlobe in tonskega mojstra. Vse, da bi uprizo­ritev zaživela in dozorela na vseh nivojih področja uprizoritvene umetnosti. zzZaradi lažje koordinacije zagotoviti osebo, ki bo pripravljala termine za vaje in vso drugo organizacijo. To breme ne sme (!) pasti na avtorsko ekipo, saj jemlje dragocen čas in energijo. zzK ustvarjanju pritegniti še več kulturnih društev, pevskih sestavov in drugih oblik civilne družbe, ki ustvarjajo na širšem pasijonskem območju in jim najti mesto v sami uprizoritvi, tudi po principu alternacij. zzDeležnike na področju zgodovinopisja in teatrologije (ZRC SAZU, AGRFT, TEOF ...) spodbuditi k skupnemu izdajanju publikacije, ki bo namenjena najprej Škofjeloškemu pasijonu in nato srednjeveškemu in baročnemu gle­dališču ter ustvarjalnosti. Odličen primer so Pasijonski doneski, ki s pri­merno višjo klasifikacijo (točkovanjem) lahko pritegnejo k sodelovanju tudi druga eminentna imena s področja tovrstnih raziskav. zzV pasijonskem proračunu zagotoviti finančni razrez, ki bo vključeval več sredstev za promocijo (s ciljno skupino na mladih in mladih družinah) in ohranjal Pasijon »živ« tudi v izvenpasijonskem času. zzPričeti s postopno profesionalizacijo vodilnih kadrov in odgovornih oseb, predvsem pa s področnim izobraževanjem za vse raznovrstne pasijonske potrebe (poleg umetniških vidikov še: varnost, ekonomija, stiki z javnostjo, zgodovina, delo z ljudmi ...) zzV primeru tujih obiskovalcev poskrbeti za prevode besedila. Morda eno prizorišče opremiti z nadnapisi v tujih jezikih (angleščina, nemščina) po vzoru prizorišča za telesno ovirane. Lektor Ludvik Kaluža se na skupni bralni vaji v dvorani Sokolskega doma zahvaljuje petdesetglavi skupini dodobra »izdelanih« govorcev Škofjeloškega pasijona 2015. Foto: Aleš Jezeršek LUDVIK KALUŽA ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015 – LEKTORJEVO POROČILO Škofjeloški pasijon je po vnovični obuditvi v življenje leta 1999 v loškem pro­storu postal svojevrsten visok kulturni in idejni dogodek in sodelovanje v njem je za udeležence, ne glede na vlogo, ki jo imajo – igralsko, režijsko, kostumografsko, maskersko, tehnično ali zgolj pomožno – postalo oblika nekakšne samopotrditve, vsekakor pa podlaga za ponos, da so s svojo vlogo dejavno pripomogli k učinkoviti uresničitvi, k udejanjenju Romualdove davne zamisli. To občutenje se je nadalje­valo in se krepilo tudi v poznejših uprizoritvah leta 2000 pa 2009 ter svojevrstno dozorelo ob uprizoritvi 2015, zlasti pri udeležencih, ki so bili od vsega začetka zra­ven, pri novih akterjih pa se je tvorno vzbudilo na novo. Zato je vsaka nova upri­zoritev pomenila nekakšno nadgradnjo prve (Kokaljeve), vsaka je prinesla nekaj novega tako glede odrskega nastopa kot množičnosti, glede jezikovne postavitve in izvedbe, pa kostumske nadgradnje. Lahko bi, zelo pogojno, rekli, da je bilo do ponovne uprizoritve leta 2015 pravzaprav vse že na mestu, le obnoviti je treba in izvesti. Tako je razmišljalo tudi veliko udeležencev prejšnjih pasijonov, češ, saj že znamo; zberimo se in Pasijon vnovič postavimo v prostor. Pa vendar ni bilo čisto tako. Temelji sodobnim uprizoritvam Pasijona so bili z izvedbami v letih 1999/2000 ter 2009 tvorno postavljeni in celo kodificirani (Odlok o razglasitvi Škofjeloške­ga pasijona za živo mojstrovino državnega pomena; – Uradni list RS št. 56/2012 z dne 23. 7. 2012); ogrodje torej, ki je sledilo izvirnim Romualdovim napotkom za izvedbo (»rekonstrukciji« njegovega Pasijona) in ki ga bo najbrž na nek način morala upoštevati vsaka nadaljnja uprizoritev, če bo hotela ostati zvesta avtorju besedila in scenarija. Upoštevali smo ga, soglasno, tudi nosilci (strokovna ekipa pod vodstvom režiserja Milana Goloba; glej: Gledališki list Škofjeloškega pasijo­na 2015) uprizoritve Pasijona 2015, pri tem pa bili pozorni na »pomanjkljivosti«, nedodelanosti in odprte neizkoriščene možnosti predhodnih uprizoritev. Dode­lavne možnosti so se kazale v smeri uravnoteženja zunanje in notranje (govorne in izrazne, interpretacijske) podobe Pasijona, kar pomeni, da je bilo veliko več pozornosti namenjene dramsko-igralski izvedbi, ne glede na razglašeni ljudsko­ljubiteljski pristop. Cilj je bil skladna in enovita predstava, ki bo lahko živela daljši čas in bo tako verujočemu kakor neverujočemu omogočala duhovno in pristno estetsko doživetje.Na šibkosti v govornih izvedbah dosedanjih Pasijonov sem opozoril v svoji razpravi o tem vprašanju (Ludvik Kaluža: Škofjeloški pasijon kot govorno dejanje, Pasijonski doneski št. 9, MD Šk. Loka 2014, str. 109–131), v kateri sem tudi nakazal možne rešitve za »oblikovanje končne izvedbene podobe jezika in govora Pasijo­ na, in sicer vsaj v treh smereh: a) »Besedilo pustiti glasoslovno in oblikoslovno nedotaknjeno, poskrbeti pa, da bo njegova izvedba natančna in hkrati od izvajalcev toliko usvojena in ponotranjena, da bo govor zvenel iskreno, nenarejeno in tekoče. Popolnoma zgrešeno pa se nam zdi, da bi bila izvedba takšna, da bi kazala »znanstveno« podobo kulturnega spomenika. Zavedati se moramo, da izgovor nikoli ne bo zgodovinsko natančno določen, saj o tem, kako so v Romualdovem času govorili Pasijon, nimamo nobenega zapisa, zlasti pa ne posnetka. Iz izvedbe Pasijona na loških ulicah in trgih pa si znanstveniki ne morejo ustvarjati predstave o zgodovinskem govoru tega scenarija. Za to imajo originalni Ro­mualdov rokopis in njegov diplomatični prepis ter drugo dostopno gradivo. »Zgodovinski« govor je sicer mogoče približno rekonstruirati s pomočjo dialektoloških študij, pri čemer moramo imeti v zavesti, da bo tudi to zgolj približek, praktična živa in prepričljiva izvedba, ki bi zvenela kolikor toliko naravno, pa nedosegljiva iluzija.b) Druga skrajnost, ki izhaja iz nekaterih predstav, da je Romualdov pasijon napisan v glavnem v škofjeloškem dialektu, bi bila prevod v loški govor v celoti, ob tem da se ohranijo vse besedne in skladenjske posebnosti bese­dila skupaj z germanizmi. Takšna oblika jezika bi morda sprostila kakšne izvajalske izvedbene zadrege, lahko pa bi povzročala težave sprejemalcem sporočila, torej gledalcem.c) Najprikladnejša možnost se zdi ta, da besedilo ostane v zapisani obliki z vsemi, tudi narečnimi posebnostmi (ki niso zgolj loške), saj se je Romuald ob zapisu gotovo ravnal po načelu, ki je bilo tedaj živo in ga je razločno za­stopal Janez Ludvik Schönleben (1618—1681), namreč »pisati po šegi naro­da, izgovarjati pa po šegi pokrajine«. To načelo je preživelo stoletja in je še vedno sprejemljivo (ali celo neizogibno) tudi za sodobno izvedbo Pasijona. Posegi v besedilo naj bi bili le tam, kjer je treba zaradi razumljivosti poeno­titi besedne oblike (glagolski nedoločniki, akanje, predlogi in vezniki ipd.) in posodobiti razumevanju odmaknjene prvine (stari germanizmi, veznik dokler v pomenu »ker«). Tak poskus je bil, čeprav ne dovolj dodelan, izved­beni govorni scenarij za Pasijon 1999, v katerem se je videlo, da se igralci počutijo dovolj doma, da jim je torej blizu. Ludvik Kaluža, ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015 – LEKTORJEVO POROČILO Ne glede na končni izbor jezika za govorno izvedbo Pasijona pa se moramo zavedati, da mora biti ljubiteljski igralec izvajalec skrbno voden, pri čemer mora na vajah do konca sodelovati in vztrajati celotna strokovna ekipa: rež­iser, dramaturg in lektor ali lektorji. Tako bo lahko govorna podoba Pasijo­na usklajena z njegovo vizualno pojavnostjo, živa in prepričljiva, dostopna tako verujočemu kot neverujočemu gledalcu ter ne nazadnje – Škofji Loki v ponos«. Z mojo razpravo, analizo govornih izvedb Pasijona doslej in predlogi glede postavitve jezika ŠP se je seznanil tudi izbrani režiser uprizoritve Pasijona 2015 Milan Golob, s katerim sva sodelovala pri pripravi predstave na Loškem odru za sezono 2014/15. Zamisel se mu je zdela zanimiva in uresničljiva, zato me je vpra­šal, ali bi kot lektor sodeloval pri postavitvi Pasijona 2015. Ker sem »vabilo« spre­jel, sva se že maja 2014 začela dogovarjati o tem, katero izmed predlaganih mo­žnosti jezikovne izvedbe izbrati. Odločila sva se za tretjo (c) predlagano možnost in se dogovorila, da do konca avgusta 2014 pripravim izvedbeni predlog besedila, ki bo vročen igralcem in s katerim bomo predstavo pripravili. Delo sem prevzel s pogojem, da celotne lektorske vaje za Pasijon 2015 izvajam sam, brez podrejenih »pomočnikov«, s čimer bo zagotovljen enotni pristop pri delu z igralci in hkrati enotni nadzor nad naučenim. Režiser se je s tem pogojem strinjal. Ob koncu avgusta 2014 je bil Govornoizvedbeni zapis besedila Škofjeloškega pasijona gotov, temelji pa na: 1. osnovi za pripravo govorne predloge, ki jo predstavljata preprosti fonetični transkripciji Pasijona, ki sta ju pripravila Jože Faganel (Škofjeloški pasijon, Mladinska knjiga, Kondor 238, Ljubljana 1987) in Matija Ogrin (Škofjeloški pasijon, Znanstvenokritična izdaja, Mohorjeva družba, Celje 2009); 2. poenotenju jezikovnega gradiva po predvideni narodni normi knjižnega je­zika 18. stol., kakršno je o. Romuald poznal, obvladal pa ne dosledno; pri zapisovanju Pasijona se je očitno opiral razen na tradicijo (Schönleben, Svetokriški) tudi na živi govor lokalnega (škofjeloškega) okolja; od tod:a) poenotenje dolgih glagolskih nedoločnikov (v izvirnem besedilu je upo­ rabljenih skupaj 184 glagolskih nedoločnikov; dolgih, zapisanih bodisi s končnico -ti, -či, bodisi -t., -č. ((-te, -če)) je 169 ali 92 %, kratkih nedo­ločnikov, zapisanih s končnico -t, -č, pa je 15 ali 8 %; iz tega sledi, da je poenotenje v dolgih nedoločnikih na mestu); b) dosledno izvedeno akanje (izgovor nenaglašenega »o« kot »a«, značilen za loški govor) v tožilniku in orodniku samostalnikov ženskega spola na –a ter moškega spola v orodniku s končnico –om, enako tudi pri pridev­nikih, glagolskih oblikah za 1. os. množine, kazalnih in svojilnih zaimkih itd. (devica Marija na pomoč kliči inu prosi; u. hudičova pokoršina me je večnu pahnila; ves človeški rod s tem strupam zadau. la; u. glihi viži se s tem grešnikam zgodi; s tem grižlajam u. moru; spoznaj dobrota Božja prou. ; z nega svetih rok inu nog ta sveta kri točili; soja grešna duša gori zbudi; poglej, grešni človek, moja podoba, kaj za ena ostudnast sem jest zadobu; ozana na visakusti, ktera mi pojema žegnana iz usti; če bote s čiste m srcam jedli inu pili; eden zmed vas dvanajst, ki sedi p.r mizi z man°a, bode storu ta pregreha naznana; s kru. jo soja; itd.) c) dosledna izvedba izgovora svetlega (visokega, tu zapisanega z e) pol­ ° glasnika iz zapisa z i /tiga, svétiga > tega, svétega) za nenaglašeni jat in dvoustničnega u. na ustreznih mestih; °° d) poenotena raba veznika in kot inu (statistika pokaže v rokopisu nasle­dnja razmerja: inu = 58,2 %, jeno = 32,7 %, jenu = 8,5 %, ino = 0,6 %, kar kaže na odločno prevlado veznika inu); e) prevod veznika dokler v ker, kadar se pojavlja v tem pomenu; f) poenotena raba veznika če (zhe, oku = če); g) pomensko razvezana in prevedena raba veznika kir (v pomenih: ki, ka­teri, kjer, ko …); h) enotna raba nikalnice ne kot na (tudi ne=na kot predpona: pregreha naznana, devica Marija bi ga na dala, itd.); i) zamenjava svojilnega zaimka tipa tvoj, -a, -e (ki je kalk iz nemščine, ta ne pozna povratnega svojilnega zaimka svoj) s povratnim svojilnim zaimkom svoj, -a, -e itd. (tojga/sojga oča spoštuješ; ah, človek, prou. tojga/sojga odrešenika premisli, itd.); j) prevod (zamenjava) danes nerazumljivih ali manj razumljivih besednih ali skladenjskih germanizmov (ter romanizmov in furlanizmov): (se na masaš/brzdaš ta pregreha storiti; s šlafrncami/klofutami bijen; poma­gajte cirat/venčati, krasiti; brumnu/vnetu; obenega bolši mitelna ni/ničboljšega ni; na cviblam/na dvomim; zašafam/ukažem; na ahtaš/na pa­ziš; trahtaš/gaziš; žlaki/modrice; scepter/žezlo; ga je frdamou. /obsodil; urtl/sodba; v štau. ti/v podobi tega kruha; klagovati/tugovati; se poflisaš/potrudiš; grevenga/kesanje, gmajn/navadni, prosti; itd.; skladenjske zve­ze: vas je k mojim sužnim storila/za moje sužnje storila; mi tebe k našmu kralu zvolima/za našega krala zvolima; besede, ktere sem pruti vam go­ ° voru/sem vam govoru; bode nega k enemu norcu storilu/iz njega enega norca storilu; itd.) k) oznaka besednega naglasa, kjer je to potrebno; a) drugi drobni smiselni popravki in uskladitve mest, ki so piscu in prire­jevalcema ušla ali pa so bili potrebni za smiselnejše dojemanje celotnega sporočila Pasijona (Tako npr.: sprememba konca 2. stiha »vam angelc šraja« v poberite iz raja!; zamenjava vrstnega reda 13. in 14. stiha in Ludvik Kaluža, ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015 – LEKTORJEVO POROČILO dopolnitev v »Jest sem vam koker ena kača velika sreča oblubu, jest sem vam po tem dobrem tu hudu obudu«; v 110. stihu izpustitev besede »an­gel«, ker to tako ali tako govori angel in je pomen razviden iz situacije; v 147. stihu zamenjava besede »mašvali« z »zdiu. jali«, kar je bolj smiselno; 396. stih »taku nej se čez njega ta sodba zgodi« se prenese za prvotno 600. stih, kar je prav tako bolj smiselno kot v izvirniku; 749. in 750. stih »Pod križam ta trošt znajte, po le-tem u nebesa pojte.« se zaradi smisel­nosti besedila preneseta za izvirni 754. stih). Zakaj menim, da so to poenotenje in dopolnitve s popravki v izvedbeni inačici besedila Škofjeloškega pasijona potrebni? Ker gre za dejansko izvedbeno možnost besedila, ki ga morajo izvajalci dobro in spontano razumeti, si ga približati in ga usvojiti. To pa je mogoče, če jim priredba pokaže, da govor tedanjega časa (časa nastanka Pasijona) ni bil tako zelo različen od današnjega in da ga dela »različne­ga« predvsem oblika zapisa glasov, raba tedanjih ustaljenih germanizmov v besed­ju in skladnji. Popravki so potrebni tudi zaradi cilja, ki naj ga uprizoritev doseže: živa in prepričljiva predstava, ki bo tako verujočega kot neverujočega gledalca zadovoljila in prepričala s svojo estetsko in duhovno močjo. Prevelika težnja do­sedanjih uprizoritev (radijska in dve procesijski, 1992, 1999, 2009) po »zgodovin­ski in znanstveni doslednosti« je vodila k zgrešenemu pojmovanju besedila. Za znanstveno in zgodovinsko raziskovanje služita izvirni rokopis Pasijona in njegov diplomatični prepis, ne more pa v ta namen služiti vsakokratna živa uprizoritev. Prevelika težnja k izvedbi po prvotnem izvirnem zapisu pa ob ljubiteljskih (pa tudi profesionalnih) izvajalcih pripelje prej do govorne karikature kakor do prepričlji­ve in žive predstave. To seveda nima nič opraviti z duhovno vsebino, ki jo Pasijon prinaša; ta duhovna vsebina se bo človeka, ki jo potrebuje in spoštuje, dotaknila veliko bolj, če bo izvedena tekoče in ob čim manjšem številu motečih prvin. Taka pa bo, če se bodo izvajalci besedila počutili v njem varni in suvereni, ker jim bo besedilo tudi po govorni podobi dovolj približano. Lektorske vaje naj bi potekale po načrtu, ki sem ga posredoval Pasijonski pi­sarni, in sicer: 1. Skupinske vaje z igralci Pasijona: a) načelna pojasnila o jezikovni in govorni zamisli Pasijona (tudi s kritično predstavitvijo posebnosti dosedanjih treh uprizoritev: radijske in dveh procesijskih), b) skupinska predstavitev in ponazoritev izgovora posameznih glasov (pol­glasnik in drugi glasovi), naglaševanja itd.,c) pojasnitev vloge kazalnega zaimka v funkciji določnega člena in načina njegove govorne uresničitve,d) pojasnila težje razumljivih mest, e) pojasnitev govorne problematike kor celote: - jasnost in razločnost govora (ob upoštevanju ozvočenja), - členjenje govornih enot (verzov in dvostišij ter celote, funkcija rime) s premori in smiselnim poudarjanjem, - osnove interpretacije (na podlagi režiserjeve zamisli za izvedbo). 2. Individualne vaje z igralci Pasijona: - pomoč in spremljanje igralca, dokler zadovoljivo ne obvlada besedila (bralno in izvedbeno na pamet). 3. Nadzor govora in pomoč igralcem ob mizanscenskem postavljanju Pasijona: - usklajevanje naučenega govora in interpretacije s stvarno situacijo in doživljanjem celote. 4. Sodelovanje z režiserjem in igralci na zaključnih (glavnih) vajah pred iz­vedbo. 5. Dosegljivost igralcem za pojasnila in dodatne vaje. Prve konkretne vaje z nastopajočimi (igralci) v Pasijonu smo začeli sredi de­cembra 2014. Na večini vaj je bil navzoč režiser Milan Golob, na številnih tudi dramaturg Rok Andres, na nekaterih pa tudi asistenta režije: kot duhovni vodja br. Jožko Smukavec, nekoliko kasneje pa še Tatjana Benedičič, prijazna in požr­tvovalna organizatorka srečanj za lektorske vaje. Kar hitro smo se sporazumeli, da govorne vaje vodimo v smer prepričljivosti in živosti oseb, ki jih igralci predsta­vljajo, ne pa v narejeno in igrano pobožnost, s čimer se bomo obvarovali patetike in deklamativnosti. Soglašali smo tudi v spoznanju, da Pasijon ne more biti pred­vsem ali zgolj verska manifestacija, temveč da mora učinkovati tudi kot umetniški in kulturni dogodek, s svojimi sporočili duhovno dostopen tako verujočemu kot neverujočemu gledalcu (udeležencu, spremljevalcu procesijske predstave). Vaje so potekale kar na številnih lokacijah, ker smo želeli, da je prostor za­nje ogrevan: v Jurijevi dvorani v Stari Loki, v Martinovi hiši na Mestnem trgu, v Kapucinskem samostanu, v Poljanah (veroučna učilnica v Kulturnem domu), v Železnikih (veroučna učilnica v župnišču), na Bukovici (kulturni dom); od 23. januarja 2015 naprej pa v glavnem v za to urejenem prostoru nekdanje biljardnice v loški vojašnici, ki smo ga poimenovali Pasijonsko zavetje. Vaje so bile skupinske in individualne, pač glede na možnosti dobivanja z igralci (služba, šola itd.) in po­trebe dela. Na vsaki začetni skupinski vaji so bile udeležencem razložene režijske, dramaturške in jezikovne posebnosti tokratnega Pasijona. Govorna podoba se v marsičem, ne pa pretirano, razlikuje od dozdajšnjih postavitev, kar je bilo igralcem treba razložiti in utemeljiti, zlasti pa pridobiti njihovo zaupanje v to, kar bomo skupaj počeli. Menim, da me občutek ne vara, da je bilo to zaupanje vzpostavljeno kaj hitro, pri nekaterih igralcih iz prejšnjih uprizoritev morda nekoliko kasneje, Ludvik Kaluža, ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015 – LEKTORJEVO POROČILO vendar tudi to spoštljivo in iskreno, ko so spoznali, da delamo v njihovo dobro in v dobro Pasijona kot celote. Za to zaupanje sem vsem igralcem Pasijona 2015 hvaležen, saj nam je omogočilo tvorno in učinkovito sodelovanje, ki nas je vodilo k skupnemu uspešnemu cilju – živi pasijonski procesiji. Da smo v pripravah na uprizoritev na pravi poti, je pokazala tudi »bralna uprizoritev« Pasijona v Sokol­skem domu 6. marca 2015, ki je za igralce pomenila še posebno spodbudo, saj so se slišali med seboj in s tem preverili svoj način podajanja. Lektorskih vaj je bilo skupaj 57, ali skupno 128 ur (povprečno trajanje vaje 2,5 ure, od 4,5 do zgolj 0,5 ure), zadnje med njimi so bile še po premieri, saj je bilo treba usposobiti in preveriti igralce, ki so nastopili kot zamenjava (alternativa). Tudi kadar smo z igralci delali individualno ob navzočnosti večje skupine, so preostali ob poslušanju kolegov sprejemali napotke in opombe, ki so bile na­menjene neposredno enemu izvajalcu. Nekateri izvajalci so zahteve govornega uresničevanja danega besedila in lika, ki so ga morali predstavljati, obvladali presenetljivo hitro in z njimi ni bilo veliko dela; drugi so do optimalne primer­nosti prihajali počasneje, pač odvisno od govornih sposobnosti in izkušenj, s katerimi so se podali na to pot. Nekateri so sprva celo podvomili vase, v svoje moči, da iz besedila in lika lahko naredijo kaj uporabnega, in bi se celo radi umaknili, češ, izberite koga boljšega. Nikogar nismo odslovili, in ko smo jih utrdili v veri, da zmorejo, je napredek rastel iz vaje v vajo. Celo sami so prosili, ali je mogoče priti na dodatne vaje. In so prihajali z vedno večjo voljo, zavze­tostjo, do navdušenja, včasih samo zato, da so preverili, ali res ravnajo prav, za samopotrditev. Srečevali smo različne težave in zaplete z besedilom. Največ jih je bilo z doje­manjem pomena in smiselnim členjenjem besedila, bodisi s premori, s smiselnim poudarkom, s povezovanjem in izpeljavo stihov v enotno misel, saj gre v besedilu vendarle za jezik, ki je vsaj na videz precej daleč od sodobnega. Prav s smisel­nim členjenjem (premori, smiselni poudarki, vezanje v enotno misel, izogibanje izpostavljanju rim, ki nimajo pomenske sporočilne teže) so največ nevšečnosti imeli igralci iz prejšnjih uprizoritev Pasijona, saj se je videlo, da so bili preveč prepuščeni sami sebi in svojemu dojemanju besedila. Težave je povzročala tudi nemška skladnja pod slovenskim besedilom, pa velika množica ekspresivnih be­sed in besed iz verskega zaklada, ki so za taka besedila značilne. Po nekakšnem psihološkem občutju (in tudi šolarski navajenosti) take besede »vlečejo« smiselni poudarek nase, ne glede na to, da v besedilu nimajo te funkcije. Ko so igralci ob razlagah spoznali, da to »starinsko besedilo« vendarle ni tako starinsko, je govor­no zaživelo in počasi zvenelo vedno bolj »domače« in naravno. Ob nastopu pa iz predstave v predstavo živo in prepričljivo, v zadovoljstvo nastopajočih, strokovne ekipe in – gledalcev! Delo je bilo ob vsem lepem, kar se nam je dogajalo, tudi naporno, zlasti zato, ker nas je po malem preganjal čas. Srečna okoliščina je bila, da so lahko lektorske vaje potekale v istih prostorih in hkrati z režijskimi, da so igralci neposredno po lektorski vaji stopili skozi vrata na oder, na sceno. Ne morem drugače, kot da za ilustracijo (ali začimbo!) k vsemu dogajanju na­vedem dve prisrčni posebnosti, ki pričata o pristni zavzetosti izvajalcev Pasijona. Prva je takale: Igralec s pomembno vlogo zaradi svojih delovnih obveznosti ni mogel prav pogosto na vaje, malo pred premiero pa mu je vihar podrl še senik in ga zaradi nujnega dela doma do predpremiere sploh ni bilo naokoli, zato me je bilo že malce strah, da vloge ne bo zadovoljivo izpeljal, še posebej zato, ker je vlogo le počasi dojemal. Na predpremieri pa se je izkazal z likom iz mesa in krvi. Očitno je bilo, da je sam doma, kljub obilici svojega dela, zavzeto vadil in pilil svo­jo vlogo, da mi je ob njegovem nastopu jemalo sapo. Njegova vloga ni bila samo lik, bila je karakter z dušo in telesom. Moral sem mu verjeti. Druga pa: Ob premieri je bilo tisti večer izjemno hladno vreme in bal sem se, da se bodo igralci zaradi mraza motili v besedilu. Ne, mraz jim ob zavzeti igri ni mogel do živega. Na enem od prizorišč, kjer sem bil navzoč, pa se je enemu ključnih likov zalomilo. Prepričan sem bil, da se je zmotil zaradi mraza, vendar je zadrego z besedilom tako spretno preigral, da gledalci tega niso opazili. Najbrž sva za zadrego vedela samo midva. Potem so mi soigralke povedale, da jih je takoj po koncu predstave, vprašal: »Na katerem prizorišču je bil lektor Ludvik?« In za­tem pristavil: »Če me je slišal, kako sem se zmotil, bom gotovo moral k njemu na dopolnilni pouk.« Ni mu bilo treba. Smo se pa v Pasijonskem zavetju vsi od srca in prešerno nasmejali! Ne morem si kaj, da ne bi razmišljal, kako z jezikom in govorom Pasijona na­prej. Ob vajah z igralci ter ob težavah in zapletih, s katerimi smo se spopadali in jih, upam vsaj, tudi zadovoljivo premagali, se mi je vedno bolj utrjevala misel, da morda dosedanji pristopi (vključno z letošnjim našim) le niso bili čisto pravi. Be­sedilo v izvirni ali delno »popravljeni, prilagojeni« Romualdovi podobi pred ljubi­teljske izvajalce (igralce) kljub vsej strokovni pomoči postavlja prevelike zahteve in ovire, premagovanje katerih jemlje preveč časa in moči in krade prostor in čas interpretaciji, s tem pa podaljšuje tudi skupni čas celostne organizacije in postavi­tve Pasijona. Rešitev se mi je vedno bolj kristalizirala v dveh smereh: Prva: Besedilo Pasijona prestaviti v sodobno fonetično in morfološko podobo, prevesti preočitne germanizme, ki motijo spontano razumevanje, ohraniti pa vse druge posebnosti Romualdove umetnine, vključno s skladenjskimi vzorci. Izva­jalcem bi tako omogočili veliko enostavnejšo govorno dostopnost in izvedljivost besedila, saj se jim ne bi bilo treba spopadati z njim že malce tujo »starinskostjo«, ki jim pri pripravi (učenju) besedila jemlje interpretativno koncentracijo. Ludvik Kaluža, ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015 – LEKTORJEVO POROČILO Druga, radikalnejša: Celotno besedilo Pasijona prestaviti v sodobni jezik, pre­vesti germanizme (besedne in skladenjske), pri tem pa seveda ohraniti prvinskega Rumualdovega duha in njegovo verzno strukturo vključno z rimami v dvostišjih in ritmiko verza. S tem bi se omogočila splošna dostopnost besedila ne le izvajal­cem, temveč tudi gledalcem (poslušalcem), brez ovir v razumevanju; priprave bi zahtevale manj napora in časa, igralci pa bi imeli manj težav pri učenju besedila, ker bi jim bilo bližje, in bi jim tudi omogočalo več svobode in spodbude v in­terpretaciji. Pomisleki, da bi s prevodom Pasijona v sodobno slovenščino okrnili Romualdovo umetnino, zbledijo ob spoznanju, da imamo v sodobni jezik pre­vedenega tako Prešerna kot Trubarja in da tudi Angleži jezikovno posodabljajo svojega Shakespeara. Opravili smo veliko delo. Po predstavah so se mi igralci zahvaljevali za to, kar so se od mene naučili. Ne samo oni, tudi sam sem hvaležen njim, prav tako pa tudi strokovnim sodelavcem, saj sem se tudi jaz od njih veliko naučil. Vzpostavili smo pristne prijateljske vezi, kar je morda še pomembnejše od vsega, kar se je dogajalo. Zato še tu z Romualdom: Vsem vam, pasijoncam, moram srčna hvala dati, de ste vi sebi inu meni dali prou spoznati, koku Pasijon Romualdov vnetu brati inu temu folku zastopnu ga naprej podati! V Škofji Loki, 31. malega srpana 2015, lektor Ludvik Kaluža Vodja projekta Škofjeloški pasijon 2015 Matej Mohorič Peternelj (levo spredaj) med vodji igralskih skupin. Foto: Aleš Jezeršek MATEJ MOHORIČ PETERNELJ ORGANIZACIJSKI IN TRŽENJSKI VIDIKI IZVEDBE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2015 V času od 21. marca do 12. aprila 2015 je bil po šestih letih v Škofji Loki po­novno uprizorjen Škofjeloški pasijon (v nadaljevanju ŠP). Izvedenih je bilo osem veličastnih predstav pasijonske procesije (21., 22., 27., 28. in 29. marca, ter 6., 11. in 12. aprila), ki si jih je ogledalo nekaj več kot 23.000 ljudi. Predhodno sta bili izvedeni 15. marca še predgeneralka, ter 20. marca še generalka. Skupaj s podatki o obiskanosti predhodnih uprizoritev ŠP v letih 1999, 2000 in 2009 lahko z zado­voljstvom ugotovimo, da si je ŠP do sedaj ogledalo več kot 100.000 ljudi, kar je lep dosežek vseh dosedanjih ekip. Takšen obisk pomeni tudi veliko promocijo za Ob­čino Škofja Loka kot glavnega organizatorja uprizoritev. Sama operativna izvedba ŠP 2015 je bila administrativno vodena preko Zavoda za kulturo Škofja Loka, kar je omogočilo večjo preglednost nad projektom in pridobitev nepovratnih držav­nih sredstev v višini 40.000 evrov. Priprave in same uprizoritve ŠP za nekaj časa spremenijo Škofjo Loko, ki se odene v neko drugo, posebno podobo, v kateri je še bolj kot sicer občutiti čar zgodovinskega mesta. V njej plapolajo pasijonske zastave, v starem mestnem je­dru opazimo tematsko urejene izložbe, Radio Sora v velikem pričakovanju stalno poroča o pripravah na uprizoritev, v lokalnih, regionalnih in nacionalnih medijih poročajo, da se v Škofji Loki pripravlja nekaj velikega. Organizirani so številni do­godki, povezani s pasijonsko tematiko, ozračje je naelektreno, pasijonska pisarna je napolnjena s požrtvovalno ekipo, telefoni organizatorjev pregorevajo. Pasijon­ski prostovoljci se zbirajo v Pasijonskem taboru v nekdanji kasarni na številnih vajah s kostumografi, lektorjem, koreografi, dramaturgom in drugimi strokovnimi sodelavci, ki jih je okoli sebe zbral režiser ŠP 2015, novopečeni gledališki diplo­mant Milan Golob. V prispevku podajam nekatere podrobnosti iz organizacije in trženja ŠP, za kar sem bil zadolžen, z namenom, da se še enkrat spomnimo in zavemo obsežnosti in zahtevnosti izvedbe ŠP in seveda tudi z namenom, da se, skupaj z ekipami, ki so delovale predhodno in bodo delovale za nami, učimo in ne ponavljamo istih napak. ŠP zaradi obsežnosti »ponuja« možnosti za veliko število napak, ki pa se ne smejo zgoditi, saj popravnega izpita ni. Zato mora organizator natančno načr­ tovati ključne aktivnosti in spretno krmariti v komunikaciji z različnimi deležniki, ki sodelujejo pri izvedbi. Ljudje morajo ekipi, ki jo vodi, zaupati, da je iskrena, požrtvovalna in kompe­ tentna za izvedbo tako obsežnega projekta. Mislim, da nam je odziv številnih pro­ stovoljcev, ki so se javljali za sodelovanje, sproti potrjeval, da smo na pravi poti. Problemov je bilo sicer veliko, pa vendar nam jih je uspelo z dobro organizacijo in komunikacijo v veliki meri uspešno reševati. Doprinosi (doneski) Škofjeloškega pasijona 2015 Uprizoritev ŠP 2015 je k dosedanjim uprizoritvam doprinesla novo vrednost predvsem na naslednjih področjih: zzNa področju dramske uprizoritve je bil v sodelovanju z lektorjem Ludvi­kom Kalužo dan velik poudarek na analizi jezika, izgovorjavi ter posledično večji razumljivosti govornih vlog. zzRežiser je v sodelovanju z drugimi strokovnimi sodelavci (dramaturgom, koreografi, povezovalci prizorov…) poskrbel za odlično pripravljenost ter usklajenost igralcev in drugih sodelujočih pri uprizoritvi. zzTehnična prilagoditev izvedbe za gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne na prizorišču D (Kašča). zzCelotno dodatno ponudbo spominkov in kulinarike smo organizirali na prenovljenem Cankarjevem trgu, ki se je izkazal kot zelo primerna lokacija za ta namen. zzIzjemno bogat program spremljevalnih dogodkov na Škofjeloškem, od Ži­rov do Železnikov, je prikazal širok spekter vsebin, ki jih je mogoče najti v Škofjeloškem pasijonu. Med drugim smo prvič v Škofji Loki imeli razstavo pasijonskih jaslic v sodelovanju z Romarskim uradom Brezje. zzZasnovana in prehojena je bila nova romarska trasa – Romanje po Romu­aldovi poti od Štandreža do Celja ter od Celja do Škofje Loke. Romanje je bilo izvedeno v sodelovanju s Prosvetnim društvom Sotočje Škofja Loka ter Društvom šmarničnih romarjev Šmar iz Žirov in je bilo tudi odlično medij­sko podprto, saj smo imeli z mediji dogovore, da stalno spremljajo romarje, ki so se oglašali z različnih lokacij. Pasijonska promocijska ekipa je romarje na dogovorjenih lokacijah pospremila s stojnico dobrodošlice, ki so jo obi­skali tudi številni farani iz različnih vasi na tej romarski poti. zzPrepoznana in obeležena je bila obletnica smrti patra Romualda, in sicer 22. aprila, ki naj se tudi v medpasijonskem obdobju prepoznava kot pomemben dan, na katerega se lahko vsako leto zaključijo dnevi ŠP (t.i. Romualdov dan). Matej Mohorič Peternelj, ORGANIZACIJSKI IN TRŽENJSKI VIDIKI IZVEDBE ŠP 2015 zzZasnovana in izvedena je bila promocijska tura ŠP po slovenskih mestih (župnijah), ki lahko v neki smiselni obliki ali preobleki tudi v medpasijon­skem obdobju pomeni cenovno ugodno ter učinkovito promocijsko orodje. zzV sodelovanju z NET-TV iz Maribora je bil pripravljen dokumentarec o Škofjeloškem pasijonu, ki je v obširni enourni oddaji na zanimiv način z iz­borom relevantnih sogovornikov osvetlil ozadje nastajanja tega in prejšnjih Škofjeloških pasijonov. Želja je, da bi v naslednjih letih tak dokumentarec pripravila ter predvajala tudi nacionalna televizija. zzV Škofji Loki se je v času priprav na uprizoritev prvič predstavil tudi Štan­drež, rojstni kraj avtorja ŠP. Želja je, da sodelovanje med Škofjo Loko in Štandrežem postane v bodočih letih tesnejše in da bo križ upanja med kra­jema, ki so nam ga ob srečanju podarili, kmalu dobil svoj prostor v mestu. zzIzjemno veliko pohval je bilo deležno področje kostumografije, ki ga je tra­dicionalno vodila Nada Slatnar. Potrebno je bilo opraviti bistveno več dela od izhodiščne ocene, vendar se je na koncu delo zelo obrestovalo v obču­dovanju gledalcev. Izvedba trženja in prodaje vstopnic Uprizoritev ŠP stane, poenostavljeno rečeno, okoli pol milijona evrov, točneje 471.156,80 EUR skupaj z DDV. Večino potrebnih sredstev smo zbrali s prodajo vstopnic, kar je naneslo 229.970,70 EUR. Poleg tega pa se je finančna konstruk­cija zapirala še s prihodki od sponzorjev in donatorjev v višini 42.987 EUR, z nepovratnimi državnimi sredstvi od Ministrstva za kulturo v višini 40.000 EUR in od Zavoda za zaposlovanje za sofinanciranje programa javnih del v višini 8.728,52 EUR. Drugi prihodki in vračilo DDV so znašali 24.946,19 EUR, sredstva iz občinskega proračuna pa 146.563,87 EUR. Skupnih prihodkov je bilo tako za 493.196,28 EUR. Trženje smo zasnovali po vzoru aktivnosti iz predhodnih uprizoritev, s tem, da smo takoimenovani trženjski miks in sporočila prilagajali novim ekonomskim okoliščinam in dejstvu, da gre sedaj že za četrto uprizoritev. To dejstvo za trženje po eni strani pomeni dobro novico, saj postaja ŠP vedno bolj prepoznaven, po drugi strani pa ljudje potrebujejo več argumentov, da si pridejo ponovno pogledat predstavo, ki so jo že videli. Pri trženju smo se poskušali v čim večji meri usmerjati na zaključene skupine, kot so župnije, kulturna in verska društva, turistične agencije, društva upokojen­cev, šole, na zamejske Slovence, pobratena in partnerska mesta, združenja, katerih članica je Škofja Loka, na večja podjetja, sindikate in tako dalje. Zaključene skupi­ne smo nagovarjali s kombinacijo neposredne pošte ter telefonskega trženja. Poleg tega smo prek množičnih medijev informirali splošno javnost. Po načelu postopnosti smo v letu 2014 pričeli predvsem z izvedbo različnih dogodkov v povezavi z različnimi mediji, ki so poročali, da se v Škofji Loki pripravlja velika uprizoritev po šestletnem premoru. S proaktivnim pristopom smo uspeli spodbu­diti brezplačne prispevke o Škofjeloškem pasijonu v vseh pomembnejših sloven­skih medijih (Radiotelevizija Slovenija, POP TV, Kanal A, NET TV, Val 202 ter na številnih regionalnih radijskih postajah kot tudi spletnih portalih, npr. na zelo branem www.siol.net). Objave smo dosegli tudi v tujih medijih, celo na spletni strani CNN, pa v raznih turističnih medijih, do katerih smo prišli v sodelovanju s slovensko turistično agencijo oz. SPIRIT-om, pod katerega spada. Na tem mestu bi še posebej pohvalil sodelovanje z gospodom Janom Ciglenečkim, ki nam je nu­dil veliko pomoč pri mednarodni promociji. Z vstopom v leto 2015 smo postopoma dodajali plačane oblike oglaševanja, ki so svoj vrh dosegle nekaj tednov pred uprizoritvami in so trajale do zaključka predstav. Za komuniciranje smo tako uporabljali predvsem naslednje kanale: oglaševa­nje na jumbo plakatih v sodelovanju s podjetjem Europlakat, ki nam je ponudi­lo zares ugodne pogoje, uredniške objave na televizijah, radijsko oglaševanje na različnih nacionalnih in regionalnih radijskih postajah, na tiskovnih konferencah, oglaševanje v tiskanih medijih, distribucija brošur, plakatov, nastopi na sejmih, dogodkih in turističnih borzah, pasijonska tura po slovenskih mestih, spletno ko­municiranje s prenovo spletne strani. Vstopnice smo prodajali preko mreže Eventim, ki je omogočala najboljšo te­ritorialno pokritost in s tem dostopnost najširšemu krogu zainteresiranih. Poleg tega smo preko Eventim sistema vstopnice prodajali tudi neposredno iz Pasijon­ske pisarne na Mestnem trgu 16, saj se je tam oglasilo mnogo ljudi in spraševalo to in ono v zvezi z uprizoritvami. Kdor je vstopil v Pasijonsko pisarno v času priprav na uprizoritev, ve, da je bilo tistih nekaj kvadratnih metrov, ki smo jih imeli na voljo, bistveno premalo za takšno število ljudi. Ampak k temu dodajam, da je to tudi nek čar dela na Škofje­loškem pasijonu. Organizacijska ekipa namreč ta Pasijon, ta težak križ, zelo dobro in neposredno občuti – velikokrat pride trenutek, ko imaš občutek, da je vsega preveč, da ne bo šlo, za povrh udari tudi kakšen bič od zunanjih zlobnih jezikov…. Pa vendarle stisneš zobe in na koncu doživiš tudi nekakšno odrešenje, ko se vse izide bolj ali manj po načrtih. Na področju trženja smo precejšen napredek dosegli s pridobivanjem spon­zorskih sredstev, kar je lahko dobra popotnica za bodoče uprizoritve. Prenovi­li smo sponzorske pakete, ponudili več in boljše ugodnosti ter pridobili sledeče sponzorje: zlati sponzor je postal Knauf Insulations, sponzor prizorišč podjetje Matej Mohorič Peternelj, ORGANIZACIJSKI IN TRŽENJSKI VIDIKI IZVEDBE ŠP 2015 LTH Ulitki, Sponzor + paket je izbralo podjetje Petrol, osnovni sponzorski paket so izbrali Marmor Hotavlje, Indramat, Avtoservis Paulus, Pivovarna Union. Za paket mali sponzor smo pridobili podjetja Lotrič, Domel, Sibo, Elektro Gorenjska, Optiweb. Določena sredstva so nam donirali tudi iz Loške komunale, podjetja Filc ter gospod Frank Osredkar iz Kanade. Veliko vlogo so odigrali medijski sponzorji, in sicer Europlakat, Dnevnik, Gorenjski glas, Družina, Slovenia Times in Radio Sora. Organizacijska izvedba ŠP ne bi bilo brez številnih prostovoljcev, ki so sodelovali pri dramski uprizo­ritvi in tistih prostovoljcev, ki so sodelovali na področju organizacije uprizoritve in promocije. Skupaj nas je bilo nekaj čez 1200, med njimi okoli 80 konjenikov, ki vedno dodajo poseben čar. Še posebej pomembno vlogo so imeli vodje različnih skupin, tako na organizacijskem kot na dramskem področju. Brez vodij, ki so pri­pravljeni prevzemati zahtevno delo, ŠP ne bi bil izvedljiv, zato je vsem sodelujo­čim potrebno še enkrat izraziti veliko ZAHVALO za opravljeno delo. V Pasijonski pisarni na Mestnem trgu 16, ki se je odprla 9. septembra 2014 (na isti dan kot v letu 2009 z željo, da ta dan postane tradicionalen dan za odpiranje pasijonske pisarne tudi v letu 2020), smo delovali: Matej Mohorič Peternelj kot vodja projekta; Milan Golob kot režiser; Alenka Golob, sodelavka v promociji; Kitka Koprivnikar, sodelavka za organizacijo dogodkov; Nada Triller, telefonsko trženje za zaključene skupine; Katja Frelih, izdaja pasijonskih izkaznic, koordina­cija oskrbe, dokumentacija v zvezi s prijavo uprizoritev na Upravni enoti, vodja prizorišča C; Tjaša Celestina, urejanje liste sodelujočih; Tatjana Benedičič, orga­nizatorka dramskih vaj. Izven Pasijonske pisarne pa so delovali naslednji vodje organizacijskih po­dročij, pod požrtvovalnim vodstvom vodje organizacije Andreja Freliha: Borut Bernik, vodja prizorišča A; Matjaž Hafner, vodja prizorišča B; Katja Frelih, vodja prizorišča C; Zvone Gartner, vodja prizorišča D; Minca in Bojan Rihtaršič, vodji scenografije; Anton Maček, vodja rediteljev; Alojz Križnar, vodja parkirišč; Ka­tja Podlipnik, vodja informatorjev; Minka Krajnik, vodja Pasijonskega tabora s pomočnico za področje organizacije kostumov Ivanko Tavčar; Tončka Štremfelj Triler, voditeljica oskrbe (hrana, pijača za sodelujoče). Za veliko število koristnih informacij se zahvaljujem tudi vodji projekta ŠP 2009 Romani Bohinc in takratnemu vodji organizacije Tomažu Paulusu. Poleg navedenih sodelavcev smo tesno sodelovali tudi z raznimi podjetji, ki so nam nudila svoje usluge pod »pasijonskimi pogoji«. Na tem mestu ne morem izpostaviti vseh, ki so nam prišli naproti, pa vendarle bi omenil podjetje Mops, ki je poskrbelo za zelo kakovostno snemanje večerne predstave, Elektroinštalacije Triller Jožef s.p., Avtovleka Anteks Strojan Janez, s.p., podjetje Šink, Zeleni vrt –Urška Kovač Mrak s.p. za lično ureditev sejemske predstavitve na sejmu TIP v Ljubljani ter seveda Radio Sora s številnimi objavami in pobudami za promocijo. Zahvala gre tudi vsem zdravnikom in zdravstvenim tehnikom, gasilcem in polici­stom, ki so skrbeli za varnost sodelujočih in gledalcev. Ključna za izvedbo je bila seveda vsakokratna vremenska napoved. Bili smo v neposrednem stiku z dežurnim meteorologom, ki nam je ponudil do tedaj znane informacije. Na tej osnovi smo se odločili, ali uprizoritve izvedemo ali ne. Čeprav smo vse uprizoritve kot po čudežu ostali suhi, smo se organizatorji večkrat tresli, ali se bo izšlo ali ne. Pred šolsko predstavo je dopoldan precej deževalo in dobi­vali smo veliko klicev in celo trših besed, naj uprizoritev prestavimo. Vendar se je napoved izkazala za zelo točno in po 13. uri je res prenehalo deževati, kar je bil še ravno pravi čas, da so se tribune posušile in je bila uprizoritev normalno izpeljana. Tudi za velikonočni ponedeljek nismo dobili zanesljive napovedi, da bomo ostali suhi. Ker je bila verjetnost dežja v terminu uprizoritve vseeno sprejemljivo nizka, smo se odločili za uprizoritev, kar se nam je obrestovalo in zopet smo ostali suhi, čeprav je zjutraj v Selcih snežilo, pa tudi v drugih slovenskih krajih je bilo vreme deževno. Le v Škofji Loki je v času uprizoritev posijalo celo malce sonca in prav veselje je bilo gledati številne množice, ki so prek Cankarjevega trga in številnih stojnic s tematsko ponudbo prihajale na prizorišča. Škofjeloškemu pasijonu 2021 na pot ŠP spada med najdragocenejšo slovensko kulturno dediščino, zato terja njeno negovanje in razširjanje prepoznavnosti veliko odgovornost. Ker s Škofjeloškim pasijonom v prvi vrsti upravlja Občina Škofja Loka, si želim, da bi bil ŠP uvrščen v politične programe vseh strank, ki delujejo v občinskem svetu in ne le pri tistih, ki so nagnjene bolj v to ali ono politično stran. Žal na mnogih predvolilnih pro­spektih, ki so jih lokalni politični veljaki jeseni 2014 pošiljali na domove občanov, nisem zasledil niti omembe ŠP, čeprav smo ravno vstopali v pasijonsko leto in bi vsi morali uprizoritev te kulturne dediščine podpirati, kar se mi zdi žalostno in hinavsko. Žalostno je tudi, da po sedemnajstih letih, odkar je bil ŠP v »novi dobi« zopet uprizorjen na Mestnem trgu, še vedno ni predstavitvene sobe, kjer bi se vsak zain­teresirani mimoidoči lahko seznanil s to veličastno kulturno dediščino, temelječo na prostovoljcih in prejel osnovne informacije o bodočih uprizoritvah. Upam, da bo takšna soba čim prej urejena, kot je bilo obljubljeno ob zaključku zadnjih upri­zoritev. V Radovljici, kjer je doma najstarejša slovenska komedija, imajo na primer Linhartovo dvorano, poleg tega je spominski kip avtorju postavljen na vidno loka­ Matej Mohorič Peternelj, ORGANIZACIJSKI IN TRŽENJSKI VIDIKI IZVEDBE ŠP 2015 cijo v središče mesta. Tako oče Romuald kot tudi vsi pasijonci in Škofja Loka kot mesto bi si zaslužili, da se Pasijon v Škofji Loki pogumneje obelodani. Uprizoritve v jubilejnem letu 2021 bodo zagotovo nekaj posebnega, saj bo tega leta Škofja Loka gostiteljica skupščine Europassion-a. Upamo, da nam bo do ta­krat uspel tudi vpis na UNESCO-v seznam nesnovne kulturne dediščine. Ob tej priliki bi rad opozoril na vse večja pričakovanja, ki jih ima zlasti strokovna pa tudi laična javnost do uprizoritev. Leta 2021 bo na vrsti četrti cikel (z letom 2000 peti) uprizoritev, ki skupaj z jubilejem postavlja količek pričakovanj še nekoliko višje kot v letu 2015. Res je, da je za ŠP dobro, da raste tako po številu obiskovalcev kot po kakovosti uprizoritev. Hkrati pa se z rastjo pričakovanj lahko ujamemo v zanko, ki za rezultat ponu­di kič, namesto kakovostne predstave in spremljevalne ponudbe v pasijonskem duhu. Uprizoritve v letu 2015 so bile skupaj z organizacijo in spremljevalno po­nudbo po ocenah strokovnega sveta izpeljane na visokem nivoju. Prepoznali smo številne elemente, ki tvorijo pasijonsko platformo in organizirali niz številnih dogodkov, ki se tematsko navezujejo na pasijon. Menim pa, da za uprizoritve v letu 2021 ni potrebno organizirati vsega, kar je bilo v 2015 in še več, ampak se je potrebno vrniti korak nazaj – kot dober kipar, ki odvzame odvečno glino, da na koncu nastane estetski izdelek. Poleg navedenega bo uspešnost naslednje uprizoritve odvisna tudi od dveh dejavnikov: zzKako dobro bo poskrbljeno za pasijonsko skupnost v medpasijonskem obdo­ bju 2016–2020 ? Ogromno število prostovoljcev, ki jih povezuje ŠP, ponuja neskončno šte­vilo možnosti, da se tudi v medpasijonskem obdobju vzdržuje pasijonska kon­dicija ter ohranjajo vezi med sodelujočimi. V ta namen je potrebno določiti centralnega koordinatorja, ki bo izvajalce in vsebine sistematično povezoval. Odgovornost za vzpostavitev takšnega koordinatorja je na Občini, seveda pa lahko operativno izvedbo v dogovoru z Občino opravlja tudi katera od že vzpostavljenih institucij – npr. Prosvetno društvo Sotočje, Loški muzej, Turi­stično društvo, Sokolski dom, ipd. zzKako dobro bo ŠP promoviran v obdobju do naslednje uprizoritve? Na predstavitvi zaključnega poročila občinskemu svetu se je omenjalo željo, da bi v Škofjo Loko prišlo 500 avtobusov gostov iz tujine. Takšen cilj je seveda pretiran, saj bi to pomenilo, da vse kapacitete na tribunah zasedejo obiskovalci iz tujine. Vsekakor pa je delež obiskovalcev iz tujine možno nekoliko poveča­ti predvsem s sistematičnim delom na promociji v času med uprizoritvami. Problem promocije v tujini je tudi, da so uprizoritve odvisne od vremena, zato obiskovalci iz bolj oddaljenih evropskih krajev ne morejo in nočejo tvegati dol­ge poti ob možnosti, da uprizoritve ob njihovem prihodu v Škofjo Loko sploh ne bo. Seveda pa to ne pomeni, da ŠP v tujini ni smiselno promovirati. Takšna kulturna dediščina je za marsikoga zadosten motiv, da obišče Škofjo Loko tudi v času, ko ni uprizoritev. Seveda pa mu moramo znati tudi v tem času ponu­diti del pasijonske izkušnje in doživetja. Poleg promocije v tujini obstaja kar nekaj rezerve tudi na področju stalne promocije v Sloveniji. Potrebno bi bilo ohranjati stike z raznimi društvi, župnijami in drugimi zaključenimi organiza­cijami, organizirati razstave v postnem in velikonočnem času po vsej Sloveniji, se obiskovati in izmenjavati mnenja, izkušnje, kontakte. Tako bi mreža zainte­resiranih za ogled ŠP 2021 rasla in ne bi leta 2020 zopet »štartali od začetka«, potem pa modrovali, česa vsega nismo naredili in kdo je odgovoren za to. Naj zmaga pasijonski duh in naj se na tem področju naredi tako želeni preskok, da bo tudi zadovoljstvo ob naslednji uprizoritvi lahko še večje. V garderobi Pasijonskega tabora. Stojijo z leve: Marija Pokorn, garderoberka; Minka Krajnik, vodja garderobe; Ivanka Tavčar, garderoberka; Milan Golob, režiser; Štefka Krajnik in Francka Pokorn, garderoberki; manjka Vida Šubic, garderoberka. Za mizo sedi kostumografinja Nada Slatnar. Foto: Aleš Jezeršek NADA SLATNAR SPOMINI NA USTVARJANJE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Skozi okno vidim prve znake pomladi, vleče me ven, vendar ne morem, imam pred seboj pomembno delo. Na mizi imam nekaj slik mesta Škofje Loke, na kate­rih v mislih vidim moje delo, katerega bi morala narediti čim bolj uspešno. Mesto poznam, nisem pa slutila, kakšno pomembno skrivnost čuva ta lepa Škofja Loka. Za marsikoga je bila dragocenost skrita v Kapucinskem samostanu, tako tudi zame. To je biser prvega dramskega zapisa in kasneje tudi uprizoritve v slovenskem jeziku: Škofjeloški pasijon, Pasijon, čudovito delo, ki ga je zapisal p. Romuald (Lovrenc) Marušič. Odkar so se v sedanjem času odločili, da uprizorijo pasijon, je bilo napisano veliko tekstov, mnenj. Veliko sem jih prebrala, ne pa vseh. Odločila sem se, da na­pišem o Pasijonu kaj takega, česar se ne ve, in sicer o pripravah, delu in končnem izdelku Pasijona. Pomlad pred mojim oknom je izginila, prikazale so se mi slike in podobe iz davnine. Te podobe v mislih sem začela pripravljati in ustvarjati po dogovoru z režiserjem g. Marjanom Kokaljem, ki je postal prvi novodobni Vodja Pasijona (Magister processionis). Moje službeno delo se je začelo in končalo po 36. letih dela v Slovenskem na­rodnem gledališču v Ljubljani. Ves svoj delovni čas sem se ukvarjala izključno s kostumografijo za Opero, Dramo in Balet, SNG Ljubljana, ki je imelo svoj atelje, tako imenovani »Gledališki atelje«. Ta atelje je bil poznan in vanj je zahajalo veliko ljudi, ki so se amatersko ukvarjali z gledališčem. Tu so si ogledovali, spraševa­li, si izposojali kostume, tudi sceno ter gledališke rekvizite. Režiser Škofjeloškega pasijona je bil že večkrat v ateljeju, preden sva se spoznala. Še preden so v Loki sklenili, da bodo uprizorili Pasijon, je namreč prišel v atelje, da bi poizvedel, če je kdo pripravljen sodelovati z njim. Predstavili so naju in povedal mi je svoje želje in potrebe. Po tem prvem srečanju sva se ujela in se dogovorila, da bova sodelovala. Na vsakem nadaljnjem srečanju sem dobila več informacij in tudi želja, ki naj bi jih skupaj realizirala, seveda kar se je nanašalo na kostumografijo. Spoznala sva se spomladi leta 1998. Od takrat je postala Škofja Loka mesto, kjer sem se učila, naučila in razdajala Pasijonu z vsem, kar sem premogla, in to je trajalo vse od 1998 do 2015. leta. Prvi Pasijon je bil dvojni, v letu 1999 in ponovljen leta 2000. Naslednji, drugi, je bil leta 2009 in tretji 2015. leta. Naslednji naj bi bil leta 2021. Leta 1988 sem na slovenskem Koroškem sodelovala pri uprizoritvi Pasijona Andreja Šusterja Drabosnjaka, ki pa je bil mnogo krajši od Pasijona (Romualdove­ga) v Loki. Prikazoval je samo Kristusove podobe in smrt. Začela sem sistematsko in redno obiskovati kraje, kjerkoli je bila kakšna cerkev, doma ali v tujini, tudi v Rimu. V glavi in kasneje na papirju sem imela ogromno slik, ki sem jih morala fizično postaviti v okolje zgodovinskega mestnega jedra Škofje Loke. Pasijon se začne s sliko Raja, ki mu sledijo: Pekel, Adamovi otroci, Apostoli, Jezusove podobe, Smrt, duhovščina, cehi in njihovi angeli, mestna gospoda itd. Pred menoj je stala težka naloga in sicer izbira blaga za kostume. V zdajšnjem času ne vem, če bi se lotila delati Pasijon, predvsem zaradi pomanjkanja blaga in vsega drugega, kar je potrebno pri kostumih. Zdaj se pri nas skoraj nikjer nič več ne dobi, vse tovarne in tudi trgovine s tekstilom so propadle. Ko sem v gledališču ustvarjala in določala materiale za kostume, sem imela veliko možnosti, za Pasijon pa sem ujela zadnje ostanke. Kostumi za Apostole in Kristuse so bili narejeni iz blaga, ki ga je izdelovala to­varna BPT (Bombažna predilnica in tkalnica Tržič) v Tržiču. To je bilo embalažno blago, v katerega so zavijali svoje pošiljke blaga in jih pošiljali po celem svetu. To embalažno blago je imelo čudovito lastnost, lahko se je barvalo v vse možne bar­ve, to pa so nam naredili v Gorenjski predilnici (tovarni Lokateks) v Škofji Loki, za vse apostole, Marije, Jude itd. Tu so izdelali črno, rdeče in belo blago za kute nosačev in ga tudi ustrezno pobarvali. Kostumi za cehe in njihove angele so narejeni iz blaga, uvoženega iz Češke, ki so ga trgovine takrat še uvažale. Za slikovite kostume duhovščine je bil ves originalni material iz tovarne Svila Maribor. Bogati baročni kostumi so originalni materiali iz tovarne Svilanit iz Kamnika. Tovarna Šešir Škofja Loka je poskrbela za vse klobuke. Za hudiče in mrtvake smo dobili originalno blago iz Beti Metlika. Za Kristusove sandale in za apostole sem našla dva čevljarska mojstra. Za san­dale Marij in za baročne čevlje smo uporabili enako blago, iz katerega so bili nji­hovi kostumi. Za moj tretji Pasijon, ki je bil leta 2015, smo morali naročiti nove sandale za rimske vojake in za apostole, ker so bili prejšnji dotrajani. Za ta nova čevljarska dela sem našla mladega mojstra iz Tržiča. Nada Slatnar, SPOMINI NA USTVARJANJE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Zanimivo je bilo prvo srečanje šivilj in krojačev, ki so šivali kostume. Javili so se na oglas in tako smo se prvič srečali. Pokazala sem jim skice, gospe so si izbrale vsaka svoje delo, povedati pa moram tudi to, da so bile vse gospe šolane šivilje, vendar niso imele izkušenj s historičnimi in cerkvenimi oblačili. Dogovorili smo se, da do jeseni 1998 vsaka naredi svoj prototip kostuma, da ga v jeseni pregleda­mo in potrdimo izdelavo. Z nami je sodeloval tudi krojač iz SNG Maribor s svojo ekipo, ki sem ga poznala iz časov, ko je nekoč pomagal SNG Operi Ljubljana. Vsi cehi in baročni kostumi so bili narejeni v SNG Maribor. Pomerjanje kostumov je bilo organizirano v Škofji Loki v nedeljo zjutraj na Občini in sicer od osmih zjutraj do sedmih zvečer. Pri tem pomembnem delu je bil navzoč mariborski šef, njegova žena in jaz. Pomerili smo osemdeset (80!) kostumov. Pomoč, ki naj bi nam pomagala, je neznano kam poniknila. Sledil je transport blaga, kostumov, številni pogovori itd. Z režiserjem sva preživela kar hude čase, njegova »katrca« je poleti grela in po­zimi hladila. Spoznala sem Selško, Poljansko dolino, Sorško polje, najmanj samo Loško mesto. Marijan mi je še vedno dolžan ogled gradu v Škofji Loki. Bil je moj glavni prevoznik, organizator in še malo režiser. Marca 2015, ko je bil tretji Pasijon, smo se spet srečali vsi, ki smo se poznali že od prej in smo se res razveselili drug drugega. Veseli me, da je med novimi pasijonci veliko mladih. Za pasijon 2015 smo dodali kar precej novih kostumov Adamovih otrok in kut. Sicer pa je vse pohvale vredna ekipa Pasijonskega tabora, ki skrbi za obnavlja­nje kostumov. Zadnje čase se kar nekam dosti pojavljajo nove ekipe pasijoncev. Mislim, da smo si edini, da smo na naš Pasijon lahko ponosni. Želim se vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri Pasijonu, zahvaliti za trud in skrb z veliko željo, da se bo naš Pasijon, Škofjeloški pasijon, ohranil čim dlje. Pasijon je bil narejen od prvih začetkov do danes, 15 let pozneje, profesionalno in z ljubeznijo, kar se tudi vidi. Hvala lepa vsem z najlepšimi željami! kostumografinja Nada Vizita pasijonske garderobe, četrtek, 18. februarja 2016. Z leve: Mara Tavčar, šivilja; Minka Krajnik, vodja garderobe; Ana Homar, asistentka kostumografinje; Ivanka Tavčar, garderoberka. Sedi kostumografinja Nada Slatnar. Foto: A. Pavel Florjančič MARIJA KRAJNIK POGLED IZ PASIJONSKE GARDEROBE V okviru Prosvetnega društva Sotočje sem, kot ena prvih, pričela s pridobi­vanjem nastopajočih za izvedbo prvega pasijona v letu 1999. Zaupano mi je bilo vodstvo skupine, ki nastopa v 10. prizoru (Bičanje) in delno skupine, ki nastopa v 11. prizoru (Kronanje).Dano mi je bilo sodelovati z vsemi dosedanjimi režiserji, tako z Marjanom Kokaljem, Borutom Gartnerjem kot tudi z Milanom Golobom. Kako sem začela delati v pasijonski garderobi? Sredi največjih priprav na upri­zoritev Škofjeloškega pasijona, februarja 2009, je režiser Gartner zaznal potrebo po povečani ekipi v pasijonski garderobi. Hitro sem stopila v akcijo in po srečnem naključju so se mi kot garderoberke pridružile Francka Pokorn, Marija Pokorn, Anka Jurovič in Ivanka Tavčar. Šivilje s kostumografinjo Nado Slatnar na čelu so takrat že neutrudno šivale in prilagajale kostume nastopajočim. Dela je bilo veliko, časa pa vse manj. Ob obisku Pasijonskega tabora mi je postalo jasno, da je stiska zares velika. Oblačila so visela na prenatrpanih stojalih, posamezni kostumi še niso bili skompletirani... skratka, še ogromno dela do trenutka, ko bodo kostumi dobili svoje nastopajoče. V garderobi sem prvič srečala kostumografinjo gospo Nado Slatnar. Sedela je v kotu pri mizi, obdana z oblačili in tkaninami, tako da se je komaj opazila. Po začetnem šoku, garderoberke namreč nismo vedele, kaj nas čaka, smo se zagnano lotile dela. Sproti smo spoznavale kostume in njihove sestavne dele, pri­padajoče rekvizite …. Delale smo po spominu, šivilje so poznale kostume in gospa Nada je bedela nad vsem. Garderoberke smo postale nekakšen vezni člen med kostumografinjo s šiviljami in nastopajočimi. Z veliko dobre volje in požrtvoval­nostjo, pa tudi z Božjo pomočjo nam je uspelo pravočasno pripraviti vse kostume. Posebej bi se rada zahvalila gospem v pasijonski pisarni na čelu z vodjo projek­ta Romano Bohinc, ki so vestno skrbele za osveževanje seznama nastopajočih in nam nudile vsestransko pomoč pri premagovanju vsakovrstnih ovir. Ob koncu Škofjeloškega pasijona 2009 mi je gospa Nada predlagala, da v med­pasijonskem času prevzamem skrb za kostume. Po premisleku sem ponujeno „službo“ sprejela. Moja pomočnica je postala Ivanka Tavčar. Z Občino sva podpi­sali pogodbo za skrbništvo do Škofjeloškega pasijona 2015. V času po Pasijonu se je kar sama od sebe pokazala potreba po izdelavi katalo­ga pasijonskih oblačil. V letu 2010 je Ivanka Tavčar ob pomoči Tomaža Paulusa in Tomaža Tavčarja izdelala Kostumsko knjigo. Opisani in slikovno predstavljeni so vsi kostumi, njihovi sestavni deli ter pripadajoči rekviziti. Kostumi so sistematič­no urejeni glede na zaporedje podob, kot si sledijo v sami izvedbi pasijona 2009. Kostumska knjiga je natisnjena v petih izvodih, od katerih se eden nahaja v Kapu­cinski knjižnici pri bratih kapucinih v Škofji Loki. Po en izvod je na Občini Škofja Loka, enega je prejela kostumografinja Slatnarjeva, enega uporabljajo v pasijonski garderobi, eden pa je v lasti avtorice. V času po koncu Škofjeloškega pasijona 2009 so bili kostumi očiščeni, opra­vljena so bila manjša šiviljska dela, bili so tudi ustrezno označeni glede na prizor, v katerega spadajo. Skrbno shranjeni, ob stalnem nadzoru temperature in vlage, so čakali na naslednjo uprizoritev. Prišla je pomlad leta 2014 in z njo že prve priprave na uprizoritev v letu 2015. V tem času si je Milan Golob, režiser Škofjeloškega pasijona v letu 2015, ogledal shrambo kostumov in drobnih rekvizitov. Ob tem obisku se mu je porajala množi­ca vprašanj, na katera sem poskušala kar najbolje odgovoriti, hkrati pa predstaviti način dela in funkcioniranje pasijonske garderobe. V oktobru in novembru iste­ga leta so že potekala pripravljalna dela, to je razvrstitev kostumov po podobah, vzpostavitev šiviljskega kotička, idr. Prvo kostumsko pomerjanje je bilo 3. decembra 2014. Merjenje je potekalo vse naslednje tedne po trikrat, štirikrat ali pa celo petkrat na teden v popoldanskem in večernem času. Nama s pomočnico so kot garderoberke priskočile na pomoč še Francka Pokorn, Marija Pokorn, Vida Šubic in Štefka Krajnik. Kljub temu, da so bili kostumi lepo sortirani, označeni in pa razvrščeni, je ča­kalo še veliko dela. V najboljšem primeru je na pomerjanju kostum osebi kot ulit, ji dobro pristaja, nastane pa zadrega, ko je kostum osebi prevelik, prekratek, pre­dolg, preozek … Poiskati je potrebno rešitev s predelavo kostuma; to je razširjenje, oženje, daljšanje posameznih delov kostuma. Kljub vsemu trudu pa včasih kot edina možnost ostane izdelava novega kostuma. Največkrat se ta težava pojavi takrat, ko isto vlogo interpretirata dve povsem različni osebi. Kostumografka Nada Slatnar je ob pomoči asistentke Ane Homar nekatere ko­stume tudi nekoliko predelala, dodala posamezne detajle (junaki, Judje, Marije…), nekatere kostume je osvežil slikar (vojake, apostole, mrtvake …). Nekaj kostumov smo izdelali za nove like, dodani so bili na pobudo režiserja. Sezname nastopajočih smo tokrat vodili v garderobi. Podatki o nastopajočih so tako bili vedno „na dosegu roke“. Osebje v garderobi je imelo glede koordina­cije pomerjanj precej olajšano delo. Kostum, viseč na obešalniku, je brez življenja; oživi, ko ga obleče nastopajoči. Dobi ime in priimek. Naš Pasijon pa ima množico Marija Krajnik, POGLED IZ PASIJONSKE GARDEROBE nastopajočih … in vse nastopajoče je potrebno obleči. Pri pripravi kostumov nam je zelo pomagala prej omenjena kostumska knjiga. Spomin pri človeku namreč bledi, fotografije in zapisi pa ostanejo. Tabela likov, stanje 2015 Naslov podobe Lik Število kostumov PREDIGRA VODITELJ Z ZVEZDO V RDEČI KUTI 1 MOŽ Z ZASTAVO V ČRNI KUTI 1 OTROK -Deček v črnini, ki nosi čop zastave 1 MOŽ Z BOBNOM V ČRNI KUTI 1 SMRT NA BELEM KONJU 1 MAGISTER PROCESIONIS 4 1. Podoba -RAJ HUDIČ V DREVESU 1 ADAM 1 EVA 1 ANGEL Z MEČEM -beli 1 DRUGI ANGEL - beli 1 TRETJI ANGEL - rdeči 1 NOSAČ V BELI KUTI 20 VARUHI ADAMOVIH OTROK 11 ADAMOV OTROK 100 2. Podoba - CEHI Kovaški PRVI ANGEL, KI NOSI KELIH 1 DRUGI ANGEL, KI NOSI MOŠNJO 1 ČLAN CEHA - NOSAČ BANDERA 1 ČLAN CEHA 8 Lončarski PRVI ANGEL, KI NOSI VRV 1 DRUGI ANGEL, KI NOSI MEČ 1 ČLAN CEHA - NOSAČ BANDERA 1 ČLAN CEHA 8 Čevljarski PRVI ANGEL, KI NOSI ŠIBO 1 DRUGI ANGEL, KI NOSI STEBER 1 ČLAN CEHA - NOSAČ BANDERA 1 ČLAN CEHA 8 Krojaški PRVI ANGEL, KI NOSI KRONO 1 DRUGI ANGEL, KI NOSI PETELINA 1 Naslov podobe Lik Število kostumov ČLAN CEHA - NOSAČ BANDERA 1 ČLAN CEHA 8 Pekovski PRVI ANGEL, KI NOSI SUKNJO 1 DRUGI ANGEL, KI NOSI ŽEBLJE 1 ČLAN CEHA - NOSAČ BANDERA 1 ČLAN CEHA 8 Mesarski PRVI ANGEL, KI NOSI GOBO 1 DRUGI ANGEL, KI NOSI LESTEV 1 ČLAN CEHA - NOSAČ BANDERA 1 ČLAN CEHA 8 3. Podoba - SMRT SMRT S SULICO NA BELEM KONJU 1 PAPEŽ 1 Vodnik konja 1 KARDINAL V RDEČEM 2 Vodnik konja 1 ŠKOF 1 Vodnik konja 1 KANONIK V MODREM 2 Vodnik konja 1 PAPEŠKI LEGAT 1 Vodnik konja 1 KANONIK V RDEČEM 1 Vodnik konja 1 ŽUPNIK 1 Vodnik konja 1 SMRT Z ZASTAVO NA BELCU 1 CESAR 1 Vodnik konja 1 CESARJEV PAŽ 2 Vodnik konja 1 KRALJ 1 Vodnik konja 1 KRALJEVI PAŽ 2 Vodnik konja 1 Marija Krajnik, POGLED IZ PASIJONSKE GARDEROBE Naslov podobe Lik Število kostumov NADVOJVODA 1 Vodnik konja 1 KNEZ 2 Vodnik konja 1 GROF 1 Vodnik konja 1 BARON 1 Vodnik konja 1 GOSPOD 1 Vodnik konja 1 DEŽELAN 1 Vodnik konja 1 PLEMENITAŠ 1 Vodnik konja 1 PLEMIČ 1 Vodnik konja 1 MEŠČAN 1 Vodnik konja 1 KMET 1 Vodnik konja 1 BERAČ 1 POGANJALEC ZVONČNEGA KOLESA 1 4. Podoba - PEKEL LUCIFER 1 HUDIČ Z BOBNOM 1 HUDIČ Z ZASTAVO 1 HUDIČ Z DREVESOM 1 HUDIČ Z VILAMI 2 POGUBLJENA DUŠA 1 HUDIČ PEVEC 10 SMRT S KOSO, peš 1 MRTVAK 20 DRAGONEC V RDEČEM 10 5.Podoba - VHOD V JERUZALEM KRISTUS NA OSLU 1 Naslov podobe Lik Število kostumov APOSTOL 12 HOZANA - dečki z oljčnimi vejami 10 VODNIK OSLA 1 6.Podoba - GOSPODOVA VEČERJA KRISTUS 1 APOSTOL 12 FURMAN 1 ŽLAJFAR 1 7. Podoba - SAMSON SAMSON 1 JUNAK - Filistejec s kopjem 20 JUNAK - Filistejec z bobnom 6 KRVAVI POT KRISTUS, KI KRVAVI POT POTI 1 ANGEL NA GORI - beli 3 ANGEL NA GORI - rdeči 1 NOSAČ V RDEČI KUTI 20 8. Podoba - JUDEŽ IN SODBA JUDEŽ 1 HUDIČ 1 JUD Z GORJAČO 10 KRISTUS 1 JUDOVSKI VELIKAŠ 4 FARIZEJ 4 LEVIT NA KONJU 2 VELIKI DUHOVNIK KAJFA 1 PILAT NA KONJU 1 PILATOVA ŽENA 1 PILATOV PAŽ 2 9. Podoba - HEROD KRISTUS 1 JUDOVSKI VELIKAŠ 4 FARIZEJ 2 HEROD 1 HERODOV PAŽ 1 10. Podoba - BIČANJE KRISTUS 1 JUD 3 PRVI ANGEL - beli 1 Marija Krajnik, POGLED IZ PASIJONSKE GARDEROBE Naslov podobe Lik Število kostumov DRUGI ANGEL - rdeči 1 BIČAR v črni kuti 10 KRIŽENOSEC V ČRNI KUTI 10 NOSAČ V RDEČI KUTI 20 11. Podoba - KRONANJE KRISTUS 1 JUD 3 PRVI ANGEL - beli 1 DRUGI ANGEL - rdeči 1 BIČAR V ČRNI KUTI 10 KRIŽENOSEC V ČRNI KUTI 10 NOSAČ ODRA V RDEČI KUTI 20 12. Podoba - HIERONIM HIERONIM 1 NOSAČ V ČRNI KUTI 8 SPOKORNIK V ČRNI KUTI 10 PUŠČAVNIK V ČRNI KUTI 10 13. Podoba - GLEJ ČLOVEK KRISTUS 1 PILAT NA STOLU 1 FARIZEJ 1 JUD 2 ANGEL -rdeči 1 NOSAČ V RDEČI KUTI 20 14. Podoba - RAZBOJNIKA RAZBOJNIK 2 JUD 4 FARIZEJ 4 VOZNIK VPREGE S KRIŽEM 1 VODNIK KONJA 1 ŽLAJFAR 1 15. Podoba - KRIŽEV POT KRISTUS 1 VERONIKA 1 MARIJA MATI, KI SPREMLJA KRISTUSA 1 MARIJA MAGDALENA 1 MARIJA KLEOPOVA 1 MARIJA SALOMA 1 Naslov podobe Lik Število kostumov MARIJA "še ena Marija" 1 JUD 4 16. Podoba - KRISTUS NA KRIŽU KRISTUS NA KRIŽU 1 MARIJA MAGDALENA 1 RIMSKI STOTNIK - LONGIN 1 CELINA EVROPA 1 CELINA AZIJA 1 CELINA AFRIKA 1 CELINA AMERIKA 1 RIBIČ 1 SPOKORNIK V ČRNI KUTI 10 PUŠČAVNIK V ČRNI KUTI 10 FURMAN 1 ŽLAJFAR 1 17. Podoba - MATI SEDEM ŽALOSTI MARIJA MATI 1 JANEZ 1 ANGEL 2 KUPIDO 1 IGRALEC NA PORTATIV 1 SPOKORNIK V ČRNI KUTI 10 PUŠČAVNIK V ČRNI KUTI 10 NOSAČ V ČRNI KUTI 20 18. Podoba - SKRINJA ZAVEZE LEVIT - NOSAČ SKRINJE 4 LEVIT S KADILNICO 2 KRALJ DAVID 1 DAVIDOV PAŽ S PRTOM 1 DAVIDOV PAŽ S KRONO 1 DAVIDOV PAŽ Z ŽEZLOM 1 DUŠA - PEVEC V BELI KUTI 34 19. Podoba - BOŽJI GROB KRISTUS V BOŽJEM GROBU 1 MEŠČAN 12 BAKLONOSEC 6 GRENADIR POLKOVNIK 1 Marija Krajnik, POGLED IZ PASIJONSKE GARDEROBE Naslov podobe Lik Število kostumov GRENADIR NAREDNIK 2 GRENADIR 10 GRENADIR BOBNAR 2 20. Podoba - GLASBENIKI GOSPODJE GLASBENIKI v zelenem 6 GOSPODJE GLASBENIKI v belem 5 GOSPODJE GLASBENIKI v rdečem 3 GOSPODJE GLASBENIKI v modrem 3 LJUDSTVO - PEVCI V RUMENI KUTI 22 LJUDSTVO - PEVCI V ZELENI KUTI 20 "21. PRIZOR" ČISTILCI - POBIRALCI 8 DODATEK A: OSEBE V PASIJONSKIH OBLAČILIH ŠTARTER NA PRIZORIŠČU 4 VODJA PODROČJA 4 REDITELJ V PASIJONSKI UNIFORMI 43 INFORMATOR 23 REDITELJ 130 DODATEK B: PASIJONSKE ZASTAVE VELIKA ZASTAVA VHOD V MESTO 3 VELIKA ZASTAVA 3 MALA ZASTAVA PES 142x68 cm 112 BOMBAŽNA ZASTAVA 150x70 cm 10 ZASTAVA 2015 VSEH SODELUJOČIH 1035 Število sodelujočih likov v pasijonu: zz336 oblečenih v rdeče, črne, bele, rumene in zelene kute; zz495 drugih likov (angeli, cehi, hudiči, …); zzskupaj 831 oblečenih likov. Vseh sodelujočih likov v pasijonu je 1035. Spoštovani pasijonci, hvala vam, ker ste v letu 2015 ustvarili čudovito pasijon­sko zgodbo. Nov lik v 9. prizoru; konjenika Pilata spremlja njegova žena Klavdija Prokula na konju. Foto: Aleš Jezeršek PASIJONCI O ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU 2015 OB ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU 2015 Ta veliki dogodek ljubiteljske kulture, ki temelji na prostovoljstvu in je za ude­ležence tudi duhovna priprava na Veliko noč, se mi je zdel izjemen. Občudovanja vredna je že organizacija, ki uspe brez težav koordinirati okoli 900 nastopajočih. Prav tako je izjemno, kako se z loškimi meščani povežejo udeleženci iz različnih okoliških vasi. Vse utripa v luči pasijona, Škofja Loka je okrašena s pasijonski­mi znamenji, predvsem plakati in zastavami. Prizorišča osvetljujejo reflektorji, na oknih gorijo sveče, promet obstoji. Pasijon se je poznal tudi drugod po naši domovini. Slovenski gledališki inštitut je tako pripravil srečanje in pogovor s snovalci različnih pasijonov, v časniku Delo je Jaša Drnovšek pisal o Škofjeloškem pasijonu kot o pop artu katoliške kulture. Gigantski plakati po vsej državi so nas opozarjali, da je ta dežela vseeno še ne­koliko krščanska. V Škofji Loki se je ob uprizoritvah zvrstilo okoli 23 tisoč ljudi. Večina jih ni prišla zgolj na gledališki, ampak tudi na verski dogodek. Osebno sem si tokrat želel nekaj režijskih posegov v predstavo. Upal sem, da bo uprizoritev pasijona uspela prinesti nekaj aktualizacije. Da se snovalci ne bodo samo do konca držali predloge p. Romualda, ampak bodo nakazali tudi nekate­re družbene probleme, dogodke, obletnice. Leta 2015 namreč mineva 70 let od konca druge svetovne vojne, ki je po njenem koncu Loško s Crngrobom udarila še posebej krvavo. Da se tega spominjamo, bi lahko pokazali tudi v pasijonu. To bi bilo lahko znamenje, da imamo zgodovinski spomin. Tavajoče duše iz grobišč bi nas lahko, tudi kot nastopajoče pasijonske figure, spomnile na to, česa vsega še nismo postorili. Pa bi morali. Žal se to ni zgodilo. Zakaj? Morda zaradi politične korektnosti? Si snovalci niso upali povedati tega, ker družbena in politična klima ni prava? Pravzaprav o tem niti ne želim špekulirati, je pa bil to kanček pelina in zamujena prilika, saj bi obiskovalcem, vključno z visokimi državnimi gosti, lahko sporočili, da imamo še nekaj dolgov iz preteklosti. Jože Bartolj PRI MESARSKEM CEHU Na pobudo in priprošnjo g. župnika, dr. Alojza Snoja, da bi Staroločani šte­vilčneje sodelovali pri Škofjeloškem pasijonu 2009, sem, kot mesar po poklicu, prevzel organizacijo Mesarskega ceha na terenu. To mi je bilo v čast. Prav hitro sem se povezal z režiserjem Borutom Gartnerjem in zbral potrebno število za našo cehovsko skupino. Vsi nastopajoči smo bili mesarji, nekateri pa so bili bli­zu tega poklica. Zavzeto in z veseljem smo se udeleževali vaj in leta 2009 prvič nastopili v pasijonu, enako tudi leta 2015. Z veseljem bomo sodelovali pri nasle­dnjih pasijonih. Vodja mesarskega ceha, Štefan Čadež, Virlog BIL SEM KUPIDO V šoli sem se prijavil na avdicijo za Adamove otroke. Nekega dne smo se zbrali v učilnici, da bi nas preiskusili v petju. Ko smo peli, je vsak zapel isto pesem (Mar­ko skače), jaz pa sem moral zapeti še dodatne tone. Kmalu sem izvedel, da ne bom Adamov otrok, ampak Kupido. Za Kupida sva bila izbrana dva učenca. Urban nama je dal note in besedilo za pesem Kdo je bil vojšak le ta, da se jo naučiva na pamet. Z Urbanom smo se več­krat dobili v vojašnici in vadili. Vadili smo tudi ob spremljavi portativa. Kasneje smo imeli skupinske vaje tudi z drugimi igralci iz prizora Mati sedem žalosti. Prvič so mi obraz premazali z belo barvo, ko so se maskerke učile maskirati. V maskirnico sem rad prihajal tudi zato, ker sem rad opazoval, kako maskirajo Foto: Placici PASIJONCI O ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU 2015 druge igralce, še posebej Vida, ki je igral vlogo Kristusa na križu. Šivilje so me pomerile, da sem dobil nov kostum. Pri kostumu mi je bil najbolj všeč strelski lok. Končno je prišla generalka. Nastopali smo brez kostumov. Igralci smo se dobro spoznali in postali prijatelji. Imel sem tremo in sem se včasih zmotil. Dobil sem tudi pohvale za nastop. Prišel je prvi nastop. Veselil sem se, malo pa me je bilo tudi strah. Ker sva bila Kupida dva, sva se menjavala in sem si predstavo lahko tudi ogledal. Maskerke so mi na zadnji predstavi, ko nisem pel, na lice prilepile Kri­stusovo rano. Ko je stari ata videl moj krvavo »razmesarjen« obraz, se je močno prestrašil. Rad se bom spominjal tega pasijona, saj mi je bil zelo všeč. Jakob Florjančič, 5. razred OŠ Ivana Groharja, Podlubnik STAROLOČANI V ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU Iz pisma neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713, torej še pred Romu­aldovim vodenjem pasijonske procesije, je nedvoumno razvidno, da je bila Stara Loka z okoliškimi vasmi in kraji, ki so spadali pod zvon sv. Jurija, eden izmed nosilnih stebrov tedanjih uprizoritev. Zaupana jim je bila kar polovica podob v procesiji. Zlasti pa je bila vloga Stare Loke pomembna v duhovnem smislu, saj je bil tu sedež župnije in dekanije, iz Stare Loke pa je bila tudi bratovščina Svetega rožnega venca, ki je poleg bratovščine Svetega Rešnjega telesa sodelovala pri pri­pravi pasijonske procesije, danes poznane kot Škofjeloški pasijon. Da je bil Škofjeloški pasijon ves čas živo v zavesti tukajšnjih ljudi, dokazuje odziv Staroločanov na povabilo k sodelovanju pri novodobnih uprizoritvah. Že v letih 1999, 2000 in 2009 so se kot posamezniki vključili v številne prizore, kot skupina pa so bili prepoznavni v mesarskem cehu in pri konjenikih. V letu 2015 pa je bila vloga Stare Loke še vidnejša, saj ji je režiser nanovo za­upal dva samostojna prizora, trinajstega - Glej človek in osemnajstega - Skrinja zaveze, ter oblikovanje častne čete grenadirjev kot sestavnega dela devetnajstega prizora - Božji grob. Pri tem je glavno povezovalno in motivacijsko vlogo prevzelo Kulturno-zgo­dovinsko društvo Lonka Stara Loka. V intenzivni vključitvi v pripravo in izvedbo Škofjeloškega pasijona 2015 je prepoznala idealno priložnost za Staro Loko in nje­ne ljudi, da si nanovo ozavestijo svojo krajevno pripadnost in hkrati zgodovinsko povezanost s Škofjeloškim pasijonom. Lonka je nagovarjala k sodelovanju pri pa­sijonu daleč preko okvirov svojega članstva in na ta način pripomogla k graditvi velike pasijonske skupnosti. Zlasti dragocena je bila vključitev številnih mladih, ki so najboljše in hkrati edino jamstvo za negovanje, ohranjanje in promocijo izroči­la Škofjeloškega pasijona tudi v prihodnje. Vzporedne pasijonske aktivnosti Lonke pa so se okrepile že leta 2005 v sode­lovanju s starološkim Župnijskim zavodom sv. Jurija, ko sta oba pripravila, vsaj po vsebini, če že ne po imenu, prvi pasijonski večer v Stari Loki; šlo je za odprtje likovne razstave Pasijon po Vincencu. Leto zatem je v Stari Loki sledila razstava Kristusova obličja kiparja Staneta Jarma, Muzejsko društvo Škofja Loka pa je pri­čelo z izdajanjem periodične publikacije Pasijonski doneski, tedaj še pod imenom Škofjeloški pasijon 2006. Ne gre za naključno sovpadanje, to je bilo namreč leto načrtovane pa potem propadle izvedbe Škofjeloškega pasijona in prav Muzejsko društvo Škofja Loka in Lonka sta začutila, da ne smeta dopustiti, da bi pasijonski duh zaradi preigravanj dnevne politike zamrl. Iz teh zametkov se je kasneje razvi­lo to, kar danes poznamo pod imenom Dnevi Škofjeloškega pasijona. Pasijonski doneski kot edina slovenska serijska publikacija z izključno pasijon­sko vsebino so v desetih letih izhajanja postali referenčni okvir za raziskovanje in dokumentiranje Škofjeloškega pasijona in pasijonskih vsebin nasploh. Na ta način Škofjeloški pasijon živi tudi v času med eno in drugo uprizoritvijo oziroma, da se vzdržuje t. i. »pasijonska kondicija«. Povzeto po: Klemen Karlin, Lonka in pasijon, A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad - Zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka, Stara Loka, 2015 Z MOŽEM SVA SODELOVALA PRI PASIJONU Dragi sodelavec in urednik! Bila sva sodelavca in to v takem podjetju, da smo bili od direktorja do čistilke vsi na ti, zato te bom tudi v tem spisu tikala. Lepo, da si se spomnil na naju. Spra­šuješ me, na kakšen način sva začela z možem sodelovati pri Pasijonu. Takole je bilo. Po jutranji nedeljski sv. maši naju je pred cerkvijo v Gorenji vasi ustavil Janez Bohinc (danes že pokojni). »Videl sem vaju, kako sta pridna in delavna v doma­čem turističnem društvu, ali bi hotela pomagati tudi pri Pasijonu. Vidim vaju, da sta sposobna in tudi požrtvovalna«. Midva sva bila presenečena, da naju ljudje vidijo v taki luči. Pa bova, sva si rekla. Leta 2009 je bil mož Janez nosač odra v 11. prizoru. Kar težko je bilo to delo, ker so se določeni šparali. Bom že potrpel za to prireditev, je rekel. Lansko leto pa ga je prosil sosed, Jernej Burjek, če bi bil za žlajfarja pri njegovem vozu, s katerim vozi 6. prizor, Zadnjo večerjo. Z veseljem je sprejel ponudbo. Tudi organizatorji Pasijona so bili zadovoljni z njim. Pomagal je tudi drugim, ki so bili s konji, da so jih vpregli in »naširali«. Mož nima vozniškega izpita in sem ga vozila v Škofjo Loko. Ko sem ga čakala, da greva po prireditvi domov, sem v Pasijonski pisarni vprašala Romano Bohinče­vo, če imajo morda tudi kako vlogo zame. Z veseljem me je sprejela. »Za redarko boste pri občini. Tam manjka redarjev.« PASIJONCI O ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU 2015 Na koncu Pasijona so me pohvalili, da sem delo vestno opravljala. Tudi lan­sko leto sem bila redarka, tokrat pri kavarni Na štengah. Sodelovala sem na vseh predstavah. Tako se je začelo najino sodelovanje na Pasijonu. Ni nama žal. Ko se vse to do­gajanje umiri in začneš premišljevati, kaj se je vse med tem časom dogajalo, ko sva sodelovala in pomagala, si napolnjen z radostjo, z duhovno in pozitivno energijo. Naredil si nekaj dobrega zase in za družbo. Ne smem pa pozabiti na zahvalno mašo, ki jo je za vse sodelujoče na Pasijonu vodil kapucin Jožko. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko smo sklenili krog. Drug drugega smo prijeli za roko, ko smo molili »Oče naš«. Ganjeni smo bili do solz, tako lepo nas je povezal v molitvi. Hvala Bogu, da sva zmogla. Pa še kdaj, če bova zdrava. Zakaj pa ne! Janez in Olga Šubic iz Žirovskega vrha Sv. Urbana ŠKOFJELOŠKI PASIJON 2015 Že od nekdaj sva si želela sodelovati pri Škofjeloškem pasijonu, saj sva vedno gledala očeta, ko je igral Kristusa pri Vhodu v Jeruzalem. Vzpodbudili so naju tudi prijatelji in KD Scena iz Železnikov. Biti del tega velikega kulturno-zgodovinskega dogodka je res nekaj posebnega. Čutilo se je veselje in povezanost Selške in Poljanske doline skupaj s Škofjo Loko. Veselilo naju je, da je bilo med igralci tako veliko mladih ter da smo se vsi zelo lepo razumeli. Pritegnila pa naju je tudi duhovna vsebina pasijona. Škofjeloški pasijon je bil zelo lepa izkušnja, ki je ne bova pozabila. Tudi v bodo­če bova s ponosom sodelovala pri tem velikem dogodku. Luka in Klara Šubic iz Železnikov PET NAS JE SODELOVALO PRI PASIJONU Naša družina sodeluje pri Škofjeloškem pasijonu od leta 1999, ko je najstarejša hčerka Tanja pela med Adamovimi otroki. V naslednjih uprizoritvah je sodelovalo pet od sedmih družinskih članov, v različnih prizorih in aktivnostih: Vhod v Jeru­zalem, Kristus na križu, Samson, Gospodova večerja, pasijonsko romanje. V letu 2015 sva oče Goran in sin Niko sodelovala kot apostola pri prizoru Gospodove večerje, ker sva se po preselitvi iz Škofje Loke v Hotovljo vključila v poljansko skupino, mati Ančka je s pasijonskimi romarji prehodila pot od Celja do Škofje Loke. Udeležbo pri pasijonu smo doživljali kot prostovoljno in zastonjsko pod­poro lokalnega prebivalstva dogodku, ki presega okvire Škofje Loke in okolice in ki odraža kulturne in duhovne vrednote njenih prebivalcev. Ponosni smo, da smo s svojim, čeprav skromnim, prispevkom pripomogli k uresničitvi teh dogodkov. Družina Šušnjar iz Hotovlje Častna grenadirska četa vizualno ustrezno zapira mizansceno Škofjeloškega pasijona 2015. Foto: A. Pavel Florjančič Detajl prizora »Raj« iz uprizoritve Škofjeloškega pasijona 2015. Foto: Patricija Belak MATIJA OGRIN TRI STOLETJA PASIJONSKEGA IZROČILA K VPRAŠANJU ZAČETKOV ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA Globoko zgodovinsko ozadje, ki obdaja preteklost Škofjeloškega pasijona ali procesije, se je nekoliko zasvetlikalo iz teme, ko smo ob pripravi kritične izdaje, izšla je leta 2009, postali pozorni na dva sklopa dejstev. Oba kažeta, da je Škofjelo­ški pasijon starejši, kakor se je dotlej zdelo, in da je še pred obstoječim rokopisom obstajalo neko sosledje prepisov, verzij, odlomkov, na osnovi katerih je sedanji Pasijon nastal – pokazala se je sled obstoja njegove besedilne tradicije. Mnogi bistveni podatki so se prvič pojavili, ali pa jih je bilo prvič moč umestiti v prave povezave, ko je Monika Deželak Trojar za omenjeno izdajo raziskala, prevedla in komentirala dokumente, ki so spremljali rokopis, tako imenovane Liste ob kode­ksu Škofjeloškega pasijona. Od objave kritične izdaje je zdaj minilo sedem let, od začetka njene priprave (2006) pa deset let. Po tem času se je smiselno ozreti na nekaj ključnih spoznanj, ki jih je edicija prispevala (četudi bom pri tem ponavljal že znane ugotovitve), še zlasti glede datacije Pasijona, in jim izmeriti daljo in nebeško stran – ponovno pretehtati njihovo veljavnost. * * * Nedvomno drži, da cela vrsta dejstev kaže na obstoj loške pasijonske tradicije že pred letnico 1721, ki je dotlej veljala kot leto nastanka Škofjeloškega pasijo­na (ŠP). Prvi sklop pomembnih podatkov predstavljajo znamenja tradicije, ki jih vsebuje sam tekst Pasijona. Ta vsebuje precej referenc na utečene stare navade in prakse iz poprejšnjih uprizoritev, kakor denimo »Konja je doslej vselej dal na voljo g. pl. Kossen (bis Dato allerzeit …)«; »Grob nosi 14 mož, ki so še zmeraj bili me-ščani (welche allerzeit gewessen Seyn Burger auß der Gmein)« in več podobnih.1 Če bi namreč Pasijon res nastal šele leta 1721, kakor se glasi kronogram na foliju 2, potem njegov tekst ne bi mogel vsebovati takšnih izjav, ki izrecno govorijo o predhodnih uprizoritvah. 1 Oče Romuald: Škofjeloški pasijon. Znanstvenokritična izdaja. Ur. M. Ogrin. ZRC SAZU, Celjska Mohorjeva Družba, 2009, str. 345. (Dalje: Romuald 2009) 79 Folij 2 Matija Ogrin, TRI STOLETJA PASIJONSKEGA IZROČILA Prav tako drži, da folij 2, ki govori o začetkih Pasijona (Pro Notitia futuri Saculi) in nosi kronogram z letnico 1721, ni nastal sočasno z nobenim drugim delom rokopisa, zlasti ne z glavnim tekstom p. Romualda, in je bil od zunaj prile­pljen v rokopis. Tudi besedilo na njem skriva več zagonetk in ga je treba brati od sile previdno. Ko namreč na foliju 2 beremo, da je kapucinom dovolil prevzeti skrb za loško procesijo »prečastiti oče provincial Krištof iz Gradca […] na naslednjem celov­škem kapitlju«, se problem pokaže, ko izvemo, da je bil omenjeni kapitelj, t.j. zbo­rovanje vodstva kapucinske province, šele 23. maja 1721, procesija na Veliki petek pa je bila kar mesec in pol prej: 11. aprila 1721, priprave nanjo pa so se pričele že 3. marca; na to neskladje je prvi opozoril France Štukl.2 Da bi torej loški kapucini na svojo roko začeli uprizarjati Pasijon in za nazaj prejeli dovoljenje provinciala, si ni mogoče niti misliti. Navidezno navzkrižje med obema datumoma je moč pojasniti le tako, da so kapucini na prošnjo loških meščanov že poprej vodili pa­sijonsko procesijo in je redovno vodstvo bilo s tem seznanjeno, na zborovanju 23. maja 1721 pa so tej že obstoječi praksi predstojniki podelili trdno regularno obliko z jasnimi razmejitvami pristojnosti med bratovščino Svetega Rešnjega Telesa in loškimi redovniki. Pogosto je v življenju tako, da najprej obstaja neka človeška dejavnost, šele nato sledi pravna refleksija s svojimi pravili kot višja stopnja istega procesa. Tudi pri loškem pasijonu je bilo tako: že samo dejstvo, da je pasijon leta 1721 potekal 11. aprila, vodstvo pa je odločalo o tem na kapitju 23. maja, pove, da je prej obstajala procesija, nato podrobnejša pravila o njeni pripravi. Drugič, ko beremo osem pravnih točk ali pravil na prvih listih Pasijona, se ob sedmi točki zavemo, da to niso pravila, izdana na omenjenem kapitju 23. maja 1721, ampak nekoč pozneje, saj rokopis pravi, da mora voditelj procesije »ravnati tako, kakor mi je odpisal prečastiti oče Gotthard iz Gradca, zdajšnji provincial, ko sem ga vprašal (ut rescripsit ARP Gotthardus Graecensis pro tempore Prouincialis mihi inuestiganti …).«3 Namesto provinciala Krištofa zdaj nastopa pater Gotthard iz Gradca. V izdaji kapucinskih virov, ki sta jo pripravila p. Metod Benedik in pokojni p. Angel Kralj, najdemo, da je bil p. Krištof Graški provincial od leta 1713 do 1716, nato pa spet od 1719 do kapitlja v septembru 1722. Tako je moral biti že dlje časa seznanjen z dejavnostjo loških kapucinov glede procesije in je na kapitlju 23. maja 1721 sprejel le natančnejši sklep, po kakšnih pravilih naj z njo nadaljujejo. Pater Gotthard Graški pa je postal provincial naših kapucinov šele 28. sept. 1725, bil nato znova potrjen na kapitlju 16. maja 1727 in opravljal to funkcijo še do jeseni 2 France Štukl: Drobižki k Škofjeloškemu pasijonu. Loški razgledi 46, 1999, str. 106. 3 Prim. Romuald 2009, str. 18, 174. 1728, ko je redovna provinca dobila drugega voditelja.4 Ker je p. Gotthard Graški v sedmi točki pravil izrecno naveden kot aktualni provincial, dobimo s tem ključno osnovo za datacijo osrednjega, glavnega besedila Pasijona. Iz teh podatkov je moč glede datacije ŠP skleniti dvoje, kar se zdi zunaj dvoma: zzFolij 2 – uvodni kroniški list – je bil napisan ločeno od preostalega rokopisa, gotovo po 23. maju 1721 (kapitelj v Celovcu), a ne pozneje kot ob vezavi leg v kodeks, kar se je zgodilo okrog leta 1730. Neznano roko, ki ga je spisala, smo imenovali roka A. zzGlavno besedilo Pasijona je napisala roka B – najverjetneje sam pater Ro­muald – vsekakor po izvolitvi novega provinciala Gottharta Graškega dne 28. sept. 1725 in gotovo pred Velikim petkom, 11. aprila 1727; tako je na­mreč datirana prva Periocha, povzetek vsebine, ki napoveduje celotno upri­zoritev, in je zapisana v prihodnjiku oz. kot napoved (Vorge.telt wierd) in ne kot poročilo o minulem dogodku. Glavno besedilo ŠP je bilo torej nedvomno zapisano v ohranjeni rokopis med 28. septembrom 1725 in 11. aprilom 1727 (najverjetneje pač zgodaj 1727), dodatki pa v letu 1728 in pozneje. Folij 2, ki govori o uprizoritvi pasijona v letu 1721, je bil načeloma lahko napisan in prilepljen šele ob vezavi snopičev v sedanji kodeks okrog lega 1730; seveda pa je bil lahko napisan tudi prej, a vlepljen pozneje. Toda vsi ti podatki govore o nastanku rokopisa ŠP kot materialnega izdelka. Literarno besedilo, ki je v tem rokopisu ohranjeno, pa je brez dvoma starejše. Koliko starejše, o tem nimamo nobenih pozitivnih podatkov. Pač pa imamo, k sreči, posredne podatke, ki jih nudijo spremni dokumenti, torej zunaj-besedilna tradicija Pasijona, ki jih je Monika Deželak Trojar objavila v kritični izdaji kot Liste ob kodeksu ŠP.5 Med njimi sta brez dvoma najbolj pomembna najstarejša dokumenta, ki ju je Trojarjeva poimenovala Pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713 in Povabilno pismo patra Romualda iz leta 1715 ali kratko List 1 in List 2. V Listu 1 so ključnega pomena podatki, ki govorijo o uporu in vojni, v katerih je Trojarjeva kot prva prepoznala tolminski kmečki upor spomladi 1713.6 Pismo navaja dva obsežnejša seznama pasijonskih podob in škofjeloških vasi, ki jim je zaupana njihova izvedba. Pri tem je bistveno, da tudi ta, najstarejši dokument o pasijonski tradiciji na Loškem vsebuje več izrazov, ki spet kažejo na ustaljene navade, ali pa je za njihovo razumevanje potrebno poznavanje okoliščin iz poprej­šnjega izkustva, denimo voditeljevo vabilo: »Tisti pa, ki želijo nastopiti pri konje­nici Turkov ali mrličev ali priti v železnih oklepih s konji, naj se pravočasno zgla­ 4 Metod Benedik, Angel Kralj: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Acta ecclesiastica Sloveniae 16. Teološka fakulteta, Ljubljana 1994, str. 157–182. (Dalje: Benedik-Kralj 1994, AE 16) 5 Prim. Romuald 2009, str. 269–318. 6 Monika Deželak Trojar: Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona. V: Romuald 2009, str. 372–374. Matija Ogrin, TRI STOLETJA PASIJONSKEGA IZROČILA Del folija 4 sijo na običajnem kraju procesije – ut se tempe.tive in loco con.ueto proce.sionis in.inuent«.7 Kaj je pomenilo »pravočasno« in »na običajnem kraju«, so ljudje kaj­pada mogli vedeti le iz utečenih navad in izkustva. Drugi ključni podatek nam daje List 2, Povabilno pismo patra Romualda iz leta 1715. Posebna dragocenost tega dokumenta je v tem, da ga je lastnoročno napisal p. Romuald in da je povrhu datirano: 9. april 1715. V njem je presenetljiv podatek, s katerim nam pater Romuald postreže v formulaciji svojega vabila: da namreč vabi častitega župnika in farane »k svoji procesiji – ad proce.sionem meam«. Ta izraz precej izrecno potrjuje ne le, da je pasijon obstajal že leta 1715, ampak tudi prepoznavno Romualdovo avtorstvo v njem. Iz Lista 1, ki nam nudi vpogled v izročilo loške procesije pred patrom Romu­aldom in je bila v letu 1713 že visoko razvita, in Lista 2 je torej mogoče skleniti naslednje. Izročilo loške procesije je bilo v letu 1713 že trdno ukoreninjeno v domače na­vade pred Veliko nočjo; poleg tega List 1 napove, da bo prihodnje leto – po našem sklepanju 1714 – nastopil novi voditelj procesije. In res v Listu 2 pater Romuald Prav tam, str. 270, 300. dne 9. aprila 1715 že vabi k svoji procesiji. Tedaj je torej že imel pasijonsko bese­dilo, v katerega je predelal dotedanjo tradicijo loških in drugih spokornih procesij ter jo nato morda še razvijal do leta 1727, točneje, do takrat, ko je med jesenjo 1725 in Veliko nočjo 1727 nastal sedaj znani rokopis procesije. Po tem sklepanju vidimo začetek besedila ŠP v letu 1715. To sklepanje poveže v smiselno razlago podatke iz dokumentov List 1, List 2, ter fol. 2 in fol. 14 iz ŠP. Razlaga se zdi trdna. Ugovor, ki je mogoč proti nji, vidim v tem, da List 2 ne vsebuje podatka o kraju, kjer je bil zapisan, ali konkretno: v pismu, kjer pater Romuald vabi župnika k svoji pasijonski procesiji, ni z ničemer določeno, da res vabi na procesijo v Škofji loki. Lahko bi se izkazalo, da je bil spo­mladi 1715 pater Romuald, denimo, v Radgoni ali katerem drugem manjšem kra­ju, kjer so kapucini prirejali spokorno procesijo in so tam prav tako imeli le »revno in preprosto opremo – noster proce.sionis apparatus pauper sit et modicus.«8 Če­tudi se zdi, da se podatki iz Lista 1 in Lista 2 smiselno ujemajo le ob predpostavki, da je bil List 2 napisan v Škofji Loki, bi za neizpodbitno umestitev Lista 2 v upri­zarjanje škofjeloške procesije potrebovali kakšen podatek, da je bil pater Romuald spomladi 1715 res v Škofji Loki. Tega podatka pa, kolikor razumem, nihče od nas trenutno ne pozna. * * * Kako torej razumeti genezo pasijonskega besedila patra Romualda, še zlasti v primeru, če novih podatkov o patru Romualdu ne bo? Menim, da četudi bi se izkazalo kaj tako nepričakovanega, kot denimo, da je bil pater Romuald za Veliko noč 1715 v nekem drugem mestu, to ničesar ne vzame gotovosti glede geneze Romualdovega pasijonskega besedila, pač pa nam le od­vzame dokaz o uprizoritvi Pasijona tega leta v Loki. Tudi v tem primeru bi namreč pater Romuald moral imeti neko besedilo, na podlagi katerega je v nekem mestu priredil pasijon in suvereno vabil tamkajšnjega župnika k svoji procesiji. In če je od drugod potem prišel v Škofjo Loko, tistega prvotnega besedila prav gotovo ni zavrgel, ampak ga je razvijal in predeloval naprej. Časovni razpon, v katerem je p. Romuald zanesljivo mogel predelovati in do­polnjevati svoj pasijon, sega torej od 1715 do 1727. Kaj natančneje naj bi v tem loku pomenil Veliki petek 1721, ki ga folij 2 omenja kot čas postavitve pasijona, ni jasno; ali gre le za novo ureditev pravno-organizacijskega okvira prireditve, ali za izdelavo novih podob v smislu rekvizitov in opreme, ali za novo predelavo besedila? Nagibam se k prvi možnosti ali k povezavi prve in druge. Dokaza pro ali contra pa, žal, nimamo. Prav tam, 277, 303. Matija Ogrin, TRI STOLETJA PASIJONSKEGA IZROČILA Dejstvo je le, da folij 2 pravi, da je pater Romuald, »zdajšnji redni pridigar«,9 postavil pasijon pod očetom gvardijanom Agatangelom Tolminskim (gvardijan v Loki od 1718 do 23. maja 1721)10 in na ukaz »častitega očeta provinciala«, Krištofa Graškega, ki je bil provincial od leta 1719 do septembra 1722. Skratka, tudi po dikciji samega folija 2 je ŠP mogel nastati pred letom 1721. Če sklenem, imamo o škofjeloški procesiji vrsto dokumentov, ki govore: da ta že leta 1713 ni bila novost, ampak utečena navada; da je v letu 1715 po vsem sodeč nastopil kot njen voditelj pater Romuald; da so bila trdna pravila o njenem uprizarjanju sprejeta ali dopolnjena leta 1721 in da je bila tega leta na novo posta­vljena; in da je do pomladi 1727 bilo v ohranjeni rokopis zapisano besedilo, znano kot Škofjeloški pasijon. Vsekakor je pred nami obširen proces, v katerem ni moč pokazati na eno samo točko, v kateri bi ŠP nastal. Pač pa v tem procesu izstopata dva vidika: če se nam zdi bolj pomembna sama prireditev procesije s svojo zunanjo pojavnostjo in or­ganizacijo, potem se bomo ob pomanjkanju izdatnejših podatkov oprli na letnico 1721. Če pa se nam zdi pomembnejše pasijonsko besedilo patra Romualda, njego­va stvaritev baročne dramsko-meditativne literarne umetnine, potem bomo njen začetek videli v letu 1715. Zame ni dvoma, da se mi zdi to gledišče pomembnejše. Najbolj pomembno pa je kljub vsem možnim zanimivostim nekaj drugega: da razumemo, da je Pasijon spokorna procesija Velikega petka, v kateri premišljuje­mo skrivnost Gospodovega trpljenja zaradi naše grešnosti. To je jedro in smisel pasijonske pobožnosti, iz njega naj bi izhajala in se vanj stekala vsa zunanja gleda­liško-uprizoritvena pojavnost Škofjeloškega pasijona. Zaradi tega jedra, ki živi iz več kot 300-letnega izročila, bo škofjeloška procesija živela tudi v prihodnje. 9 V kritični izdaji sem narobe zapisal (str. 352), »da je bil pater Romuald ob uprizoritvi pasijona leta 1721 redni pridigar v Loki«. Folij 2 pravi le, da je procesijo postavil pater Romuald, »actualis concionator – zdajšnji redni pridigar«, zdajšnji pač glede na tisti sedanjik, v katerem je neznani pisec napisal folij 2. Kdaj točno je to bilo, ne vemo. 10 Prim. Benedik-Kralj 1994, AE 16: 151, 153, 155, 167, 169–175. 85 Detajl prizora »Cehi« iz uprizoritve Škofjeloškega pasijona 2015. Foto: Patricija Belak JAŠA DRNOVŠEK V NEGIBNIH STOPINJAH ZGODNJENOVOVEŠKE PASIJONSKE PROCESIJSKE IGRE, KATOLIŠKA OBNOVA IN ŠKOFJELOŠKI PASIJON V članku »Pasijonska igra v času protireformacije« se Ellen Hastaba ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri lahko zgodnjenovoveške pasijonske igre (alpske re­gije) razumemo kot »bojne komade katoliške vere«1. Medtem ko naj bi pridevek protireformacijski ustrezal predvsem legendnim igram in tako imenovanim igram rožnega venca2, pasijonov – čeprav so svoj vrh dosegli prav v času protireforma­cije – po njenem ni mogoče uvrstiti v kategorijo iger s »tipično protireformacij­skim značajem«3. Hastaba se v utemeljitvi po eni strani sklicuje na Martina Luthra (1483-1546), čigar trditve o pasijonu »nimajo enotne linije«, temveč »nihajo med podpiranjem in zavračanjem«4: V [Luthrovih] izjavah, ki zadevajo pasijon, drugače kot pri nastajanju njego­ve odklonilne drže do legend, ne vidimo časovnice, ki bi kazala na nepretr­gan proces pri oblikovanju mnenja.5 Po drugi strani Hastaba opomni, da so vsaj na začetku protestantskega gibanja obstajali »pomembni [protestantski] pisci pasijonskih iger«6, npr. Sebastian Wild (†1583), Jakob Rueff (1500-1558) in Hans Sachs (1494-1576) – ter poudari, da so bile igre omenjenih treh avtorjev pozneje, delno še v 17. stoletju, vključene v ka­toliško pasijonsko tradicijo: 1 Ellen Hastaba, »Das Passionsspiel zur Zeit der Gegenreformation. Das Passionsspiel als gegen­reformatorisches Spiel? – Spiele der Gegenreformation,« v »Hört, sehet, weint und liebt«. Pas­sionsspiele im alpenländischen Raum, ur. Michael Henker (München: Haus der Bayerischen Geschichte, 1990), 67. 2 Za igre rožnega venca gl. Norbert Hölzl, Alpenländische Barockdramen. Kampf- und Tendenz­ stücke der Tiroler Gegenreformation (Dunaj: Böhlau, 1970). 3 Hastaba, »Das Passionsspiel zur Zeit der Gegenreformation,« 67. 4 Prav tam, 68. 5 Prav tam. 6 Hastaba, »Das Passionsspiel zur Zeit der Gegenreformation,« 70. Dobršen del Rueffovega teksta je prešel v Villingenski pasijon, polovico oberammergauskega teksta iz leta 1662 lahko zvedemo na Wilda. Sledi, ki jih je v katoliških alpskih deželah pustila obravnava [Jezusovega] trpljenja pri Hansu Sachsu, je pokazal Karl Konrad Polheim […].7 Do sem lahko izvajanjem Hastabe dobro sledimo. Njeni tezi o netipično proti­reformacijskem značaju zgodnjenovoveških pasijonskih iger lahko pritrdimo – a le do določene mere: takoj ko namreč pomislimo na inscenacijske oz. uprizoritve­ne oblike teh iger, postane njena trditev le še pogojno veljavna. Vse pasijonske igre, ki jih Hastaba izrecno omeni v članku, lahko uvrstimo v kategorijo, ki so jo – v mestih večinoma na trgu – uprizarjali na statičnem, na določen kraj vezanem odru. To pomeni, da je igralsko dogajanje potekalo na prav takšnem prizorišču. Toda od 16. stoletja naprej poleg teh, zgodovinsko gledano tradicionalnih pasijonov, najdemo vse več takšnih, ki so jih – v nasprotju s kate­gorijo, ki jo zaobjame Hastaba – uprizarjali znotraj procesij ali celo kot procesije. Prav ta, procesijski moment zgodnjenovoveških pasijonov označujem za tipično protireformacijskega. Preden omenjeni značaj procesijskih iger pokažem na nekaj konkretnih prime­rih, se bom – v podporo svoji tezi – navezal na dvodelno Knjigo procesij Jakoba Gretserja (1562-1625), ki je leta 1606 izšla v latinskem in leta 1612 v nemškem jeziku. Kot je znano, je Gretser – kot »dramatik in filolog, dogmatik in moralist, liturgik in zgodovinar, arheolog in numizmatik, apologet in ekseget, pesnik, uče­njak in dušni pastir hkrati«8 – pripadal Družbi Jezusovi, tj. redovnikom, ki skupaj z Redom manjših bratov kapucinov tvorijo »osrednja reda katoliške obnove«9. Še več: kot »Hareticorum, & calumniatorum Societatis terror«10, kot ga je nekoč opisal njegov redovni kolega Philippe de Alegambe (1592-1652), v svojem času »ob Petru Kaniziju [1521-1597] [velja za] enega najpomembnejših jezuitov na nemških tleh«11. Gretserjevi protireformacijski spisi so v splošnem skrajno polemični. Določa jih »zmerljiv način pisanja«, ki »močno odstopa od ignacijanske redovne disci­pline, stvarno korektnega jezika pri [Robertu] Bellarminu [1542-1621] in spravlji­vega načina pri Kaniziju«12. To tudi v Knjigi procesij ni drugače. Zlasti v osmem poglavju prvega dela, ki nosi naslov »O nauku, lažeh in bogokletnih besedah, ki so 7 Prav tam, 70 inpr. 8 Hermann König, »Jakob Gretser S. J. (1562-1625). Ein Charakterbild,« v Freiburger Diözesanar­ chiv, 77. zv. (1957), 139. 9 Ronnie Po-chia Hsia, Gegenreformation. Die Welt der katholischen Erneuerung (Frankfurt n. M.: Fischer, 1998), 37 (poudaril J. D.). 10 Philippe de Alegambe, Bibliotheca Scriptorum Societatis Iesv, Post excusum Anno 1608 (Antwe­ rpen: Meursius, 1643), 199. 11 König, »Jakob Gretser S. J. (1562-1625),« 139. 12 Prav tam, 141. Jaša Drnovšek, V NEGIBNIH STOPINJAH jih Luther in drugi novopečeni učitelji izrekli zoper procesije, prošnja in križeva romanja«, Gretser ostro obračuna s protestantskimi nasprotniki. Prvi povod za to je pridiga Martina Luthra »Kratek poduk za slaboverne, kako naj se vedejo na procesijah ob prošnjih dneh ali v križevem tednu« iz leta 1527. V njej naj bi Luther začel »do skrajnosti blatiti procesije, kot da so vzrok, priložnost, potuha in krinka za vsako zlorabo, za vsako nizkotnost, za vsako pregreho in grdobijo«13. S proce­sijami naj bi prihajalo do »bogokletnih zlorab«, ko »hočejo ljudje […] zgolj gledati in biti videni, ko hočejo v prazno in brez potrebe čvekati, da ne omenjam še večjih stvari in grehov: poleg tega so se razdivjale predvsem vaške procesije, kjer se po­piva in v tavernah vede tako, s križi in z zastavami dela tako, da ne bi bilo čudno, če bi nas Bog pokončal v enem letu«14. Gretser se na to odzove s tremi argumenti. Prvič, nikomur naj ne bi bilo »neznano, kako ostre jezike imajo Luther in njegovi učenci«15. Prav dobro naj bi vedeli, da je »treba stvar in rabo strogo ločiti od zlo­rabe, zlorabo pa od prave navade«16. A če bi to priznali, nenadoma ne bi imelo več smisla, da »se na smrt derejo«17 proti procesijam. Preostala Gretserjeva protiargu­menta sta še močnejša. Svoje nasprotnike najprej napade tako, da Luthrov glavni argument obrne in ga v priostreni obliki usmeri zoper njih same: Ne verjamem niti me ni mogoče prepričati, da je bilo na procesijah kdajkoli dovoljeno […] takšno popivanje, žretje in uživanje, kot je to videti […] na luthrovskih sejmih, ob velikih praznikih, malodane ob postnih dneh. Kje so tu Luther in njegovi sokričači, da ne kričijo, ne pišejo in ne priganjajo, da je treba v hipu odpraviti vse sejme, vse velike praznike, vključno z vsemi žegnanji, ki jih še danes skrajno vneto in pobožno obhajajo in praznujejo v mnogih mestih, v gostilnah in na plesiščih, še zlasti pa v mestih, kjer si la­stijo zaplenjene katoliške cerkve, ki smo jih mi nekoč blagoslovili, zdaj pa so jih oskrunili, a kljub temu ne morejo izbrisati imena vsakoletnega spomina na takšno posvetitev cerkve?18 Na koncu se Gretser vrne k svojemu prvemu protiargumentu – in iz njega izpelje pravi trgovinskopolitični poziv: Če je Luther torej tako nor, kot najbrž v resnici je, da hoče zavoljo zlorabe, brezbožnih navad in načina življenja nekaj nevzgojenih ljudi odpraviti […] 13 Jacob Gretser, Procession Buch / Das ist: Catholischer Grundt vnd außführliche Erklärung / Von den heiligen Bettfahrten / Creutzgängen vnd Processionen / so nach vhraltem Gebrauch / in der gantzen allgemeinen Christenheit gehalten werden (Ingolstadt: Angermayr, 1612), 80. 14 Prav tam, 80. 15 Prav tam, 80 inpr. 16 Prav tam, 81. 17 Prav tam. 18 Gretser, Procession Buch, 82 inpr. svete procesije in praznike: naj potem v hipu ukine tudi vino in saško pivo, katerega pitje (o tem ni dvoma) zlorablja veliko več ljudi kot pa procesije in praznike.19 Kot že rečeno, je Luthrova pridiga za Gretserja zgolj izhodišče njegovih polemičnih izvajanj. Z enako ostrino napade Luthrov »pogovor ob mizi« »O malikovanju«20 iz leta 1566, a tudi spise drugih »nizkotnih apostatov in podlih predikantov«21; izrecno so omenjeni Rudolf Hospinian22 (1547-1626), Philipp Melanchton (1497-1560), Paul Eber (1511-1569), Johann Forster23 (1496-1558),Erasmus Sarcerius24 (1501-1559), Georg Coelestin25 (1525-1579) in Nicolaus von Amsdorf26 (1483-1565). Poleg tega Gretser skoraj vse protestante, ki jih graja, več­krat obklada z različnimi, delno alegoričnimi podobami, Luthra npr. s »pobožni lisjak, pobožni volk in prostodušni apostat«27, s »hiperbolični Luther in papežev sovražnik«28 ali preprosto s »slepar«29. Osmo poglavje Knjige procesij sklene z od­ločnim, skrajno demonstrativnim naklepom: Ostajamo v negibnih in nepremaknjenih stopinjah svete in nedotaknjene katoliške vere naših ljubih prednikov […], […] svetih procesij pa se bomo udeleževali tako pogosto, kot je le mogoče […], in zdaj še toliko bolj, ker se tako vidi in sliši [naš] javni izkaz zoper vse krivoverce naše religije […].30 Za zadnji Gretserjev stavek se zdi, da je dvojno polemičen. Po eni strani pred­stavlja del poglavja, ki ga je Gretser v Knjigi procesij namerno napisal kot polemi­ko. Toda ob tem ni mogoče spregledati, da ima tudi tema poglavja, »svete procesi­je«, vsaj implicitno polemičen namen: uprizarjanje procesij in/ali udeležbo na njih lahko, z Gretserjevimi besedami, razlagamo kot »javni izkaz zoper vse krivoverce naše religije«, tj. kot univerzalno orožje zoper nasprotnike Katoliške Cerkve. Tu se postavlja vprašanje, od kdaj naprej smemo procesijam pristavljati pride­vek protireformacijski oz. polemičen. Če proces protireformacije razumemo kot nekaj, kar pogojujeta Tridentinski koncil in uveljavljenje njegovih reformnih de­kretov, lahko še sredi 16. stoletja najbrž le stežka ugotavljamo, ali so pripravljavci in/ali udeleženci vsakokratnih procesij imeli v mislih njihov polemični učinek – 19 Prav tam, 84. 20 Gl. Gretser, Procession Buch, 90 inpr. 21 Gretser, Procession Buch, 98. 22 Gl. Gretser, Procession Buch, 80. 23 Gl. prav tam, 92 inpr. 24 Gl. prav tam, 94. 25 Gl. prav tam, 94 inpr. 26 Gl. prav tam, 97. 27 Gretser, Procession Buch, 80. 28 Prav tam, 82. 29 Prav tam, 86. 30 Prav tam, 98 (poudaril J. D.). Jaša Drnovšek, V NEGIBNIH STOPINJAH ali celo računali nanj. Pri procesiji ob Marijinem vnebovzetju npr., ki so jo leta 1554 na Dunaju pripravili španska bratovščina in frančiškani – in ki so jo prote­stanti tik zatem razglasili za »cirkus« in »grehek lahkih, ničevih ljudi«31 –, lahko na omenjeno vprašanje odgovorimo pritrdilno. Večina Špancev, ki so pripravili procesijo in/ali se je udeležili, so bili tako imenovani »dvorni Španci«, tj. tisti, ki so živeli na dvoru cesarja Ferdinanda I. (1503-1564). Tam je takrat kot kaplan služboval Jaime Gilberto de Nogueras (†1566), pomemben španski teolog, ki se je vneto zavzemal za protireformacijo32 in se pozneje, v letih 1562 in 1563, udeležil Tridentinskega koncila.33 Toda nasploh je o protireformacijskih oz. polemičnih procesijah najbrž mogoče govoriti šele od leta 1564, ko papež koncilske dekrete potrdi, in zares šele na prehodu v 17. stoletje, ko so ti večinoma uveljavljeni.34 V tem času se uveljavijo tudi jezuiti in kapucini, ki »so med neumornim služenjem po Evropi širili tridentinskega duha«35. Prav tadva reda začneta ob koncu 16. sto­letja v okviru svojih dušnopastirskih dejavnosti nenavadno intenzivno uprizarjati procesije. Pri tem imajo posebno velik pomen procesije velikega petka oz. pasi­jonske procesijske igre. Gretser npr. poroča o procesiji, ki so jo jezuiti, natančneje Marijina kongrega­cija, pripravili na veliki petek leta 1605 v Augsburgu. Pri tem se sklicuje na neime­novano pričo, ki »je […] vse videla na lastne oči in torej govori o tem«36. Ponoči, v soju bakel in latern, so prikazali sedem »figur«, tj. sedem prizorov iz pasijonske zgodbe: Getsemani (»kako je Jezus ob Oljski gori potil krvavi pot«), Bičanje (»kako je Jezus stal privezan k stebru in so ga bičali močni vojaki, ki so stali poleg in okrog njega«), Kronanje (»kako so vojaki med norčevanjem in zasmehovanjem na skraj­no okruten način okronali Jezusa«), Pilat (»Pilat, ki je Kristusa postavil ljudstvu na ogled v tako klavrni podobi«37), Nošenje križa (»kako je Jezus, ki so ga spremljali poveljnik […] z njemu podrejeno množico in s služabniki, nosil […] križ, sledila 31 Matthias Flacius, Ein Procession / so die Hispanier am tage Mariae scheidung / welcher ist gewest der 15. Augusti / Anno 1554. zu Wien bey den Barfusern München gehalten haben / Darumb gedruckt / das alle Christliche hertzen deste klerer Bebstliche Abgötterey in diesem heidnischen Spectakel erkennen / Vnd dagegen Christliche lere suchen vnd annemen (kraj neznan: založnik neznan, 1554), brez oštevilčenih strani. 32 Gl. Christopher F. Laferl, Die Kultur der Spanier in Österreich unter Ferdinand I. 1522-1564 (Dunaj: Böhlau, 1997), 117, 130. 33 Gl. Herman H. Schwedt, »Konsultor und Gefangener der römischen Inquisition. Bischof Jaco­bus Nogueras (†1566),« v Kirchengeschichte. Alte und neue Wege. Festschrift für Christoph We­ber, ur. Gisela Fleckenstein, Michael Klöcker in Norbert Schloßmacher (Frankfurt n. M.: Lang, 2008), 1. zv., 202-205. 34 Gl. Hubert Jedin, »Das Papsttum und die Durchführung des Tridentinums (1565-1605),« v Handbuch der Kirchengeschichte, ur. Josef Glazik, Erwin Iserloch in Hubert Jedin (Basel: Herder, 1975), 4. zv., 521-560. 35 Heinz Schilling, Aufbruch und Krise. Deutschland 1517-1648 (Berlin: Siedler, 1988), 270. 36 Gretser, Procession Buch, 211. 37 Nav. v Gretser, Procession Buch, 212. pa sta mu Mati in Devica MARIJA ter Janez«38), Snemanje s križa (»kako blago­slovljena Devica v naročju drži sneto in mrtvo telo svojega sina«) in Polaganje v grob (»Gospodovo truplo in pogreb«39). Medtem ko so večino »figur« najbrž predstavljali kipi na nosilih, v prizoru Nošenja križa Jezus »ni bil ustvarjena podo­ba«, temveč ga je »zastopal […] živ moški« v spremstvu poveljnika »na konju« 40, Marija in Janez pa sta mu sledila »peš«41. Pred »figurami« in za njimi so v skupine razvrščeni hodili dečki, oblečeni v angele, bičarji, križenosci in razpeteži. Poleg tega so bili del procesije člani Marijine kongregacije, člani bratovščine sv. Rešnjega Telesa, predstavniki cerkvene in posvetne oblasti ter številni drugi meščani. Ob koncu poročila, ki ga navaja Gretser, je opisan neposredni učinek procesije na občinstvo. Pri tem so izrecno omenjene protestantske reakcije: Vsak je bil […] čisto miren in tih, mnogi, tudi iz vrst krivovercev, so bili videti žalostni, bodisi zato, ker je procesija prilično ganila njihovo pobožnost: ali pa ker so se po tem spektaklu, nič drugače kot zli duhovi, prestrašili in zgrozili.42 Procesija, ki jo opisuje Gretser, pa ni bila prva protireformacijska procesija ve­likega petka, ki je potekala v Augsburgu. V tretjem zvezku dela Serafski paradiž iz leta 1676, ki ga je napisalo več avtorjev, beremo, da so takšno procesijo v mestu že štiri leta pred tem, leta 1601, pripravili kapucini. Kakšna natanko je bila, iz krat­kega opisa ni mogoče razbrati, toda namera, ki je bila pri tem v ozadju, je očitna. Procesija je bila »pohod« – mišljen je bojni pohod – »proti neveri«, pri katerem »ni bilo uporabljeno nobeno drugo orožje kot tisto bridkega trpljenja in smrti Je­zusa Kristusa, čigar skrivnosti so bile javno prikazane, in ni duševno hlapčevstvo, oboroženo s križi in z biči, torej udarilo po nobenem drugem sovražniku kot po svojih lastnih telesih, da bi jih privedlo v služnost Duhu«43. Še več: Tako so […] napovedali vojno zmotnemu nauku mesenega Luthra, ki [je bil] z zmotno vero proti čistemu nauku svetega evangelija in Svetega pisma.44 38 Nav. v prav tam, 212 inpr. 39 Nav. v prav tam, 213. 40 Nav. v prav tam, 212. 41 Nav. v prav tam, 213. 42 Nav. v prav tam, 214 (poudaril J. D.). A augsburška procesija je bila tudi povod za polemiko v ožjem pomenu besede. Ob vprašanju bičanja samega sebe sta kot zagovornika te prakse na­stopila predvsem Gretser in njegov redovni kolega Conrad Vetter (1548-1622), protestantsko stran pa so v sporu zastopali predvsem Melchior Voltz (1562-1625), pastor iz Augsburga, Jakob Heilbrunner (1548-1618) in Georg Zeaemann (1580-1638). Gl. Niklaus Largier, Lob der Peit­sche. Eine Kulturgeschichte der Erregung (München: Beck, 2001), 147 inpr., 149 inpr. 43 Massaus Ananiensis, Seraphischer Paradeyß-Garten / Oder Lebens-Beschreibungen derer in Tu­genden vnd Wunderwercken vortrefflicher Männer deß Ordens der Mindern Brüder die Capucci­ner genant (Salzburg: Mayr, 1676), 3. zv., 289. 44 Ananiensis, Seraphischer Paradeyß-Garten, 3. zv., 289. Jaša Drnovšek, V NEGIBNIH STOPINJAH V 17. stoletju so kapucini s ciljnim, »fulminantnim ekspanzijskim gibanjem«45 predvsem v Zahodni in Srednji Evropi46 dosegli skorajda »rang ‚modnega reda‘ v baroku«47. Eni od njihovih misijonskih poti lahko sledimo od Innsbrucka preko Prage, Dunaja in Gradca do Ljubljane. Tam so procesije velikega petka oz. pasi­jonske procesijske igre začeli uprizarjati morda že leta 1608, najpozneje pa leta 1617.48 Od procesij iz let 1701, 1708 in 1713 so se ohranile periohe, pri čemer ima perioha iz leta 1708 izrecno protireformacijski naslov in podnaslov: Certa Mina Dant VICtorIas To je: Spor prinaša radost.49 Toda temu je treba dodati, da pro­tireformacijski proces v 18. stoletju že zdavnaj ni več uperjen zoper protestante, temveč bolj stavi na širjenje in krepitev nove, znova vstale Katoliške Cerkve. Od začetka 18. stoletja, najpozneje pa od leta 171350 so kapucini procesije veli­kega petka oz. pasijonske procesijske igre redno uprizarjali tudi v Škofji Loki. Od te tradicije se niso ohranile le periohe ali, kot je pogosto pri procesijah velikega petka, procesijski redi, temveč obstaja kodeks, ki mdr. vsebuje popolno, 841 ver­zov dolgo dramsko besedilo z režijskimi opombami. Tekst, ki ga je med letoma 1725 in 172751 napisal p. Romuald Štandreški (1676-1748), se imenuje Škofjeloški pasijon.52 Med 13 »figurami«, ki ga tvorijo, že ob hitrem pregledu izstopa deseta. V prizoru z naslovom Christus in Cruce se pred križanim Jezusom mdr. pojavijo 45 Matthias Ilg, »Die Kapuziner,« v Orden und Klöster im Zeitalter von Reformation und katho­lischer Reform. 1500-1700, ur. Friedhelm Jürgensmeier, Regina Elisabeth Schwerdtfeger (Mün­ster: Aschendorff, 2007), 3. zv., 227. 46 Med letoma 1600 in 1700 so kapucini samo v nemškem govornem prostoru Svetega rimskega cesarstva vzpostavili 284 postojank (gl. Ilg, »Die Kapuziner,« 215). 47 Ilg, »Die Kapuziner,« 228. 48 Gl. Metod Benedik, »Izhodišča Škofjeloškega pasijona,« v Katalog Potujoče razstave Škofjeloški pasijon (Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 2006), 30 inpr. V Slavi vojvodine Kranjske opisuje ljubljanske procesije velikega petka Janez Vajkard Valvasor: »Da bi si ogledali ta sprevod, se zberejo ljudje, ki prebivajo več milj daleč od mesta, in mu tudi vsi tujci dajejo hvalo, da skoraj na nobenem kraju niso videli tako lepe, pobožne in dolge procesije. Ta sprevod se odvija ponoči z neštetimi plamenicami in baklami ter se pri tem predstavi vse Kristusovo trpljenje skupaj z različnimi zgodbami iz starega in novega testamenta. In to se vse deloma nosi, deloma vozi ali pa kaže pobožnim gledalcem hodeč peš ali jahajoč na konjih. Pri tem sprevodu najdemo tudi mno­go disciplinantov ali flagelantov, ki sami sebe bičajo; pa tudi veliko takih, ki vlečejo za sabo velike križe, veliko eremitov in podobno.« (Janez Vajkard Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske(Prev. Doris Debenjak idr. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009-2013), 3. zv., 2011, 695. 49 Gl. avtor neznan, Certa Mina Dant VICtorIas Das ist: Streitt bringt Freudt (Ljubljana: Mayr, 1708). 50 Gl. Metod Benedik, »Škofjeloški pasijon. 1713 – 1715 – 1721 – 1999 – 2000,« v Liturgia theo­logia prima. Zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika (Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2008), 420; Matija Ogrin, »Tradicija in datacija Škofjeloškega pasijona. Ekdotična per­spektiva,« v oče Romuald, Škofjeloški pasijon (Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2009), 351. 51 Gl. Ogrin, »Tradicija in datacija Škofjeloškega pasijona,« 343-365. 52 Izvorno je tekst brez naslova. Na pozneje dodanem, danes pa izgubljenem lističu je nekoč pisalo: »Instructio pro Processione Locopolitana in die Parasceve Dni. (3. Die Martii 1721.)« (gl. Ogrin, »Tradicija in datacija Škofjeloškega pasijona,« 327). 93 štiri ženske alegorije – štiri takrat znane zemeljske celine. Kot druga se k besedi prijavi Amerika: Tebe iest morem hualo date, de si ti mene dau Sposnate, katera ie ta praua uerra, katera to nebu odperra […].53 Ameriki sledi Azija, ki v svojem kratkem govoru poroča: […] ti se mene vto barko usheu, te praue kersanskhe uere […].54 Nazadnje nastopi Afrika: […] Sdei iest padem predte dolle, zhella Affrica Smano stri, Sa to milost se Sahualle, Kershansko uerro pozhesti.55 Če je doslej še obstajal dvom, na kaj se nanaša »ta praua uerra«, ta eminentno protireformacijski pojem56, ga perioha za procesijo iz leta 1727 dokončno odpravi: […] Da, stanovitna ljubezen Jezusova, ti si premagala svojega sovražnika Greh najbolj tedaj, ko si prejela poslednji sunek s sulico. A ne samo ti, tem­več s teboj vsi deli sveta, Evropa, Azija, Afrika in Amerika, ki te združeni v resnični katoliški veri, v trdnem upanju in goreči ljubezni, štejejo za svojega vojskovodjo, in se te trdno oklepajo na nevarni plovbi po svetu.57 Toda v našem kontekstu igra še večjo vlogo moment inscenacije oz. uprizo­ritve Škofjeloškega pasijona. Kot že rečeno, sestavlja tekst 13 »figur«. K prizo­rom, ki so jih uprizarjali na nosilih, vozovih, peš ali na konjih, sodijo: Paradisus, Mors, Cana Domini, »figura« s Samsonom, Sudor Sanguineus, Flagelatio Christi, Coronatio, prizor s Hieronimom, Ecce Homo, Christus in Cruce, Mater Septem Dolorum, Archa Fadersi in Sepulchrum Domini. Iz teksta ni mogoče razbrati, ko­ 53 Romuald, Škofjeloški pasijon, 106 (poudaril J. D.). 54 Prav tam, 109 (poudaril J. D.). 55 Prav tam (poudaril J. D.). 56 V definiciji Cerkve pri Robertu Bellarminu npr. izrecno piše: »Nostra autem sententia est, Eccle­ siam unam tantum esse, non duas, et illam unam et veram esse coetum hominum ejusdem christianae fidei professione, et eorundem sacramentorum communione colligatum, sub regi­mine legitimorum pastorum, ac praecipue unius Christi in terris vicarii romani pontificis.« (Ro­bertus Bellarminus, Disputationes de Controversiis Christianae Fidei adversus hujus temporis hereticos (Neapelj: Giuliano, 1857), 2. zvezek, 1857, 75 (poudaril J. D.)). 57 Romuald, Škofjeloški pasijon, 239 (poudaril J. D.). Jaša Drnovšek, V NEGIBNIH STOPINJAH liko ljudi naj bi sodelovalo pri uprizoritvi Škofjeloškega pasijona.58 Hiter izračun pokaže cca. 300 ljudi, a teh bi bilo lahko tudi dvakrat toliko.59 Za globlji vpogled v (vsaj prizadevano) produkcijsko razsežnost Škofjeloškega pasijona – in nasploh procesij velikega petka v Škofji Loki – se ponuja, da k razpravi pritegnemo še dva dokumenta iz kodeksa. Na eni strani gre za pismo neznanega vodje procesije iz leta 1713,60 na drugi pa za nedatiran seznam z naštetimi »figurami«. Iz obeh dokumentov izhaja, da tako inscenacija večine prizorov kot njihova uprizoritev nista bili zaupani meščanom Škofje Loke, temveč okoliškim vasem. Leta 1713, ko je bilo za procesijo predvidenih 15 »figur«, naj bi najmanj dvanajst »figur« insce­niralo nič manj kot enaindvajset vasi.61 Na seznamu pa je zabeleženih 16 prizorov, od katerih jih je najmanj 13 uprizorilo nič manj kot štiriindvajset vasi.62 Takšno sodelovanje kmetstva lahko domnevamo tudi pri drugih procesijah velikega petka v Škofji Loki. Če pomislimo, da naj bi ob Škofjeloškem pasijonu pod vodstvom p. Romualda hodilo šest cehov, štirinajst najuglednejših (»ki so [to] že zmeraj bili«63)meščanov, šest izbranih mestnih svetnikov, celotna cerkvena oblast in nazadnje »ljudstvo«64, se pokaže veliki socialnopolitični potencial teh procesij. Kot široke, a vendar povezane, »zaprte množice«65 so najbrž tako in tako – navzven in navzno­ter – širile močan občutek skupnosti, občutek »tako-je-in-nič-drugače«66. Če pa so se omenjenih demonstracij moči udeleževali tudi vsi družbeni sloji, so najbrž uživale prav posebno, neznansko, skorajda brezprizivno legitimnost. Literatura avtor neznan: Certa Mina Dant VICtorIas Das ist: Streitt bringt Freudt. Ljubljana, Mayr, 1708. ALEGAMBE, Philippe de: Bibliotheca Scriptorum Societatis Iesv, Post excusum Anno 1608. Antwerpen, Meursius, 1643. ANANIENSIS, Massaus: Seraphischer Paradeyß-Garten / Oder Lebens-Beschreibungen derer in Tugenden vnd Wunderwercken vortrefflicher Männer deß Ordens der Mindern Brüder die Capucciner genant. Salzburg, Mayr, 3. zv., 1676. 58 S »sodelujočimi« mislim zgolj na tiste udeležence, ki naj bi pri uprizoritvi Škofjeloškega pasijonahodili v procesiji. 59 Zaradi pomanjkanja prebivalstvenih statistik za prvo polovico 18. stoletja lahko te številke le stežka razlagamo. 60 Monika Deželak Trojar, »Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona,« v Romuald, Škofjeloški pasijon, 372-375. 61 Gl. Romuald, Škofjeloški pasijon, 270. 62 Gl. prav tam, 273. 63 Gl. prav tam, 224. 64 Romuald, Škofjeloški pasijon, 224. 65 Elias Canetti, Množica in moč (Prev. Mojca Kranjc. Ljubljana, Študentska založba, 2004), 12. 66 Gl. Thomas Kirchner, Raumerfahrung im geistlichen Spiel des Mittelalters (Frankfurt n. M.: Lang, 1985), 28. BELLARMINUS, Robertus: Disputationes de Controversiis Christianae Fidei adversus hujus temporis hereticos. Neapelj, Giuliano, 2. zv., 1857. BENEDIK, Metod: »Izhodišča Škofjeloškega pasijona«. V: Katalog Potujoče razstave Škofjeloški pasijon. Škofja Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2006, str. 25-35. BENEDIK, Metod: »Škofjeloški pasijon. 1713 – 1715 – 1721 – 1999 – 2000«. V: Faganel, Jože, Krajnc, Slavko in Valenčič, Rafko (ur.): Liturgia theologia prima. Zbornik ob 80-letnici pro­fesorja Marijana Smolika. Ljubljana, Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 415-429. CANETTI, Elias: Množica in moč. Prev. Kranjc, Mojca. Ljubljana, Študentska založba, 2004. DEŽELAK TROJAR, Monika: »Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona«. V: Romuald, oče: Škofjeloški pasijon. Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2009, str. 366-386. FLACIUS, Matthias: Ein Procession / so die Hispanier am tage Mariae scheidung / welcher ist gewest der 15. Augusti / Anno 1554. zu Wien bey den Barfusern München gehalten haben / Darumb gedruckt / das alle Christliche hertzen deste klerer Bebstliche Abgötterey in diesem heidnischen Spectakel erkennen / Vnd dagegen Christliche lere suchen vnd annemen. Kraj neznan, založnik neznan, 1554. GRETSER, Jacob: Procession Buch / Das ist: Catholischer Grundt vnd außführliche Erklärung / Von den heiligen Bettfahrten / Creutzgängen vnd Processionen / so nach vhraltem Gebrauch / in der gantzen allgemeinen Christenheit gehalten werden. Ingolstadt, Angermayr, 1612. HASTABA, Ellen: »Das Passionsspiel zur Zeit der Gegenreformation. Das Passionsspiel als gegenreformatorisches Spiel? – Spiele der Gegenreformation«. V: Henker, Michael (ur.): »Hört, sehet, weint und liebt«. Passionsspiele im alpenländischen Raum. München, Haus der Bayerischen Geschichte, 1990, str. 67-74. HÖLZL, Norbert: Alpenländische Barockdramen. Kampf- und Tendenzstücke der Tiroler Ge­genreformation. Dunaj, Böhlau, 1970. HSIA, Ronnie Po-chia: Gegenreformation. Die Welt der katholischen Erneuerung. Frankfurt n. M., Fischer, 1998. ILG, Matthias: »Die Kapuziner«. V: Jürgensmeier, Friedhelm, Schwerdtfeger, Regina Elisabeth (ur.): Orden und Klöster im Zeitalter von Reformation und katholischer Reform. 1500-1700. Münster, Aschendorff, 3. zv., 2007, str. 215-237. JEDIN, Hubert: »Das Papsttum und die Durchführung des Tridentinums (1565-1605)«. V: Glazik Josef, Iserloh, Erwin in Jedin, Hubert (ur.): Handbuch der Kirchengeschichte. Basel, Herder, 1975, 4. zv., str. 521-560. KIRCHNER, Thomas: Raumerfahrung im geistlichen Spiel des Mittelalters. Frankfurt n. M., Lang, 1985. KÖNIG, Hermann: »Jakob Gretser S. J. (1562-1625). Ein Charakterbild«. V: Freiburger Diöze­sanarchiv, 77. zv., 1957, str. 136-170. LAFERL, Christopher F.: Die Kultur der Spanier in Österreich unter Ferdinand I. 1522-1564. Dunaj, Böhlau, 1997. LARGIER, Niklaus: Lob der Peitsche. Eine Kulturgeschichte der Erregung. München, Beck, 2001. OGRIN, Matija: »Tradicija in datacija Škofjeloškega pasijona. Ekdotična perspektiva«. V: Ro­muald, oče: Škofjeloški pasijon. Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2009, str. 343-365. Jaša Drnovšek, V NEGIBNIH STOPINJAH ROMUALD, oče: Škofjeloški pasijon. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1972. ROMUALD, oče: Škofjeloški pasijon. Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2009. SCHILLING, Heinz: Aufbruch und Krise. Deutschland 1517-1648. Berlin, Siedler, 1988. SCHWEDT, Herman H.: »Konsultor und Gefangener der römischen Inquisition. Bischof Jaco­ bus Nogueras († 1566)«. V: Fleckenstein, Gisela, Klöcker, Michael in Schloßmacher, Nor­bert (ur.): Kirchengeschichte. Alte und neue Wege. Festschrift für Christoph Weber. Frankfurt n. M., Lang, 2008, 1. zv., str. 181-213. VALVASOR, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske. Prev. Debenjak, Doris idr. Lju­bljana, Zavod Dežela Kranjska, 2009-2013, 3. zv., 2011. To besedilo je prevedena in prirejena različica prispevka, ki ga je avtor prvič predstavil na mednarodni konferenci Themes of Polemical Theology Across Early Modern Literary Genres (Bratislava, Slovaška akademija znanosti, 3.-4. december 2014). V okviru projekta DramaNet – Early Modern European Drama and the Cultural Net, ki poteka na Freie Universität Berlin, ga je podprl European Rese­arch Council (ERC). ABSTRACT The author starts from the premise that the Early Modern passion procession plays possess a “typically counterreformational character”. To make this statement plausible, he first refers to the Book of Processions, written in 1606 by Jakob Gret­ser, a famous polemicist and one of the leading Jesuits on German territory of the 16th and 17th centuries. While stating that religious processions in general cannot be termed as ”controversial” or “counterreformational” until the 17th century, the author relates the onset of such cultural performances to intensified pastoral ac­tivities run by the Jesuit and Capuchin religious orders. Some exemplary cases of Good Friday processions from Western and Central Europe are chronologi­cally presented in the article. The Škofja Loka Passion Play from the first half of the 18th century is also on the list. By analysing the text and two complementary documents, the author shows the counterreformational essence of the play and highlights its great socio-political potential. Book of processions from 1612, first page. Knjiga procesij iz leta 1612, prva stran. Jaša Drnovšek, V NEGIBNIH STOPINJAH Protestant pamphlet related to the Viennese procession on the Assumption Day in 1554, first page. Protestantski pamflet o dunajski procesiji ob Marijinem vnebovzetju, 1554, prva stran. Seraphic paradise from 1676, first page. Serafski paradiž iz leta 1676, prva stran. Jaša Drnovšek, V NEGIBNIH STOPINJAH Letter of the unknown leader of the Škofja Loka Good Friday procession from 1713. Pismo neznanega voditelja loške procesije velikega petka iz leta 1713. Undated list with scenes to be used in the Škofja Loka Good Friday procession. Nedatiran list s prizori za loško procesijo velikega petka. Kralj David (Marcos Fink) poje pred Skrinjo zaveze Škofjeloškega pasijona 2015. Foto: Patricija Belak »Izgon iz raja.« Debeljakova postavitev Škofjeloškega pasijona leta 1936 (za tedaj novo šolo, sedaj Osnovno šolo Škofja Loka-Mesto). Foto: Janko Šelhaus, arhiv Loškega muzeja FRANCE PLANINA ŠKOFJELOŠKI PASIJON 19361 Ko berem, da bo loška župnija 24. ter 31. julija in 1. avgusta (leta 1937, op. ur.) spet uprizorila svoj pasijon, se mi vzbuja spomin lanske prireditve. Okrog 5000 ljudi se je udeležilo lepih predstav. S tiho pobožnostjo v srcu in s solzami ganjeno­sti in sočutja v očeh so spremljali igro trpljenja na odru. Sedaj pred ponovnimi uprizoritvami mi dovolite, da vam na kratko opišem lanske prireditve loškega pasijona. Kdor ga je sam videl, naj mu bodo moje besede spomin nanj. Drugi pa naj zvedo, kako se je vršil in kakšnega pomena ja za slo­vensko kulturo. Večer poletne nedelje. Nad Škofjo Loko žari v beli svetlobi reflektorjev sta­rinski grad in povečuje svečano razpoloženje. Po vseh cestah, ki vodijo v mesto, hitijo gruče okoličanov in se zgrinjajo na obširen prostor za poslopjem nove šole. Spredaj je postavljen mogočen oder s površino 200 m2. Kulise, delo akademske slikarke Bare Remčeve, predstavljajo najznačilnejše starinske loške hiše. Tu vi-diš stari rotovž, s »kolesom sreče« nad vežnimi vrati. Tudi Homanovo hišo takoj spoznaš, saj je še danes ravno taka kakor v 16. stoletju, ko je bila sezidana. Oder ti torej predstavlja stari mestni trg. Na sredi odra se v stopnicah dviga še poseben oder, na katerem se bodo vršili glavni prizori. Ura bo vsak čas devet. Iz farne cerkve sv. Jakoba že cel četrt ure poje veliki zvon. Na obširnem prostoru je zbranih že nad 1000 gledalcev. In še prihajajo. Zdi se nam, kakor da na trgu čakamo na velikonočno procesijo. Zdaj utihne farni zvon. Čez oder gre cerkovnik proti naslikani cerkvi, iz katere se oglasi mrtvaški zvonček in da znamenje za pričetek pasijona. Na trg se postavita nočna čuvaja s helebardama. Fanfaristi trobijo Staroslovensko postno pesem. Skozi naslikana obo­kana vrata prihaja procesija. Dva kapucina jo vodita. Ministranti nesejo križ, fan­tje bandero. V procesijo dostojanstveno stopa Smrt s koso zmagoslavja na rami. Zdaj se pokaže prva skupina: Paradiž. Spredaj stopa Lucifer, za njim Adam in Eva z razpuščenimi lasmi. Odeta sta v ovčjo kožo. Za njima gre angel z mečem in še dva angela, potem pa skupina Adamovih otrok. Glavne osebe stopijo na vzvišeni 1 Prispevek je bil objavljen 17. julija 1937 v tedniku Gorenjec (predhodnik Gorenjskega glasa) s kraticama avtorja in naslovom F. P.: Škofjeloški pasijon. 105 oder, ostali pa se razporedijo v lepo živo sliko po večjem odru, ki predstavlja trg. Začne se predigra: Izgon iz raja. Angel z mečem govori: »Iz paradiža, tega veselega in luštnega mesta, poberita se, Adam in Eva, Bogu nezvesta! Zakaj tukaj vaju je kača zapeljala in vaju z velikimi nadlogami obdala.« itd. Lucifer se jima roga in Adam in Eva skesano izpovedujeta svoj greh in potrta poslušata očitke človeškega rodu. Ob zvokih fanfare odhaja skupina paradiža, trg se sprazni, le Smrt se še šopiri na vzvišenem mestu. Izpod oboka prihaja Mrtva­ška procesija – papež, kardinal, kanonik, prelat, kaplan, cesar, kralj, plemič, ge­neral, grof, uradnik, župan, meščan, kmet, berač. V bleščeči svetlobi sijejo ornati in uniforme. Pred vrsto stopi Smrt in jih nagovori v pristni svetoduški govorici: »Jaz sem grenka Smrt imenovana, z visokih nebes na svet poslana. Imam nalogo: škofe, korarje in kardinale. cesarje, grofe, vojvode in kralje, vse, kar živi na sveti, pod svojo oblast vzeti. Grešniki! Dajte že svoje oči odpreti! Spremislite! Vsi morate enkrat umreti!« V trpkih besedah prikazuje posledice greha in grozi človeštvu s svojim neu­smiljenim gospostvom. Nato pa odpelje svojo molčečo vrsto. Hudiči priženejo v težke verige vkovano Dušo, ki se je pravkar ločila s tega sveta. Zruši se na tla in že obupuje v groznem spoznanju: »Prokleta ura ino čas, ko sem rojena bila! Prokleta pot, prokleta vas, kjer me je mati nosila!« Obupavanje Duše in maščevalno roganje hudičev, vse izzveni v misel, ki kakor nit prepleta ves loški pasijon: Glej, grešnik, kaj je storil tvoj greh! S temi prizori je predigra končana. Kakor da prihaja iz cerkve, zadoni zdaj pesem: »Vi oblaki, ga rosite...« Kot uvod, v pasijon sam prihaja na oder procesija angelov, ki nosijo znake Gospodovega trpljenja: kelih, mošnjo cekinov, vrvi, meč, bič, steber, haljo, žeblje in klešče, gobo, lestev, krono in petelina. Med njimi in za njimi korakajo predstavniki loških obrtniških cehov in nosijo svoje insignije: skri­ France Planina, ŠKOFJELOŠKI PASIJON 1936 njice, vrče in podobe svojih patronov. Ta »Bratovska« skupina nam lepo pokaže veljavo nekdanjih obrtnikov in njihovih cehovskih organizacij. Prvi prihaja kroja­ški ceh, potem lončarski, zidarski, čevljarski, mesarski in pekovski, ki ga pasijonski rokopis imenuje kar Pekhen Bruderschaft2. Vrsta se ustavi, angeli stopijo na vzvi­šeni oder in recitirajo verze o mučenju Gospodovem. Angel z mošnjo n. pr. pravi: »O čudo nad vse čudesa! Čudite se, nebesa! Srebrnikov trideset hoče Judež za Jezusa vzet. Devica Marija bi ga ne dala, za vesoljni svet bi ga ne prodala. Ti, grešnik, ti ga pa prodaš, za kratko veselje ga coperniku daš. O grešnik! Več, več je vreden, to ve dobro človek sleden!« Ko vsi zrecitirajo, se spet uvrstijo v procesijo in odidejo ob zvokih pesmi: »Daj mi, Jezus, da žalujem ..«. Zdaj je pripravljeno razpoloženje za glavni del, za pasijon sam. Najprej se odi­gra Vhod v Jeruzalem in Zadnja večerja. Jezus prihaja med apostoli in množico ljudstva. Fanfare done, množica pozdravlja z oljčnimi vejami in burno vzklika: Hozana sinu Davidovemu! Češčen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Prvič govori Jezus in preroško razodene: »... povem vam, minul bo le majhen, majhen čas in na mestu te časti bom zasramovan od vas.« Ljudstvo pa še nadalje vzklika in že odhaja dalje. – Na trgu se stemni. Dva slu­žabnika pripravita mizo. Dostojanstveno, molče prihaja Gospod v zboru aposto­lov, da sede k zadnji večerji. Z besedami se poslavlja od učencev, njegov pogled jih boža; kruh in vino blagoslovi in napove izdajstvo. Judež se izgovarja in potuhnjeno umika. Gospod vstane in se od vsakega apostola posebej poslovi. Zdaj brez besed, vse je tiha mimika. Objame jih vse po vrsti; njihove glave si pritisne na srce. – Med gledalci vlada sveta tišina. Niti glasu ni slišati. Pri marsikom opaziš solzne oči. Tiho se pojavlja v ozračju pesem: »Večerja zadnja je minila..«. in skupina odhaja. Sledi prizor iz Getzemanskega vrta. Apostoli zaspijo na stopnicah, Jezus pa toži in trpi na odru. Angela ga tolažita in mu izročita kelih trpljenja. – Čez nekaj časa se prihuljeno priplazi hudič, za sabo vodi Judeža in za Judežem se pomikajo vojaki z baklami in meči. Judež pristopi h Gospodu in ga poljubi. V hipu nastane Pekovski ceh, tudi »cunft«, dobesedno Pekovska bratovščina hrup in zmeda. Apostoli planejo iz spanja. Peter izdere meč in zamahne. Jezusa zvežejo in odpeljejo. Na odru ostane le Judež s hudičem. Judež spregleduje in pre­klinja svoje življenje. Hudič pa se mu satansko zasmeji, vrže predenj vrv in zbeži. Spet se oglasi pesem: »Daj mi. Jezus, da žalujem...« Zdaj sledi Prizor pred Kajfom, Pilatom in Herodom. Nastopa velika množi­ca. Ljudstvo valovi in vpije. Oblastnike prinašajo vojaki na nosilnicah. – Nato vidiš bičanje in kronanje. Jezusa trpinčijo trije rablji. Igra dobiva prav naturalističen značaj. Rabelj poklekne pred Kristusa in se mu roga: »Ljubi moj Aron, padi na kolena doli ter mu figo v zobe pomoli! Saj res takšnemu prav pristoji, da se tako pred njim kleči, kakor da je on lažnjivi kralj. H kroni trnjevi se žezlo zaničljivo šika. Kako se mu bo to podal! (mu da trs) ta strgani nagudni plašč pa naj si sam zaflika.« Za Jezusom stoje angeli, ga objokujejo in se obračajo h gledalcem n. pr.: »O grešnik, spremisli svojih grehov ostudnost in poglej svojega Odrešenika pohlevnost: – kako je zaničevan, kronan, opljuvan, samo da bi ti bil v nebo pripeljan.« Za tem pride prizor Ecce homo. Zbere se ljudstvo in farizeji. Pilat obsodi Kri­stusa na smrt in si umije roke. Ko množica vsa razburkana odhaja, zadoni pesem: »Jezus, daj da tvoje rane ...« Nato se vrste eden za drugim Prizori križevega pota, Veronikine tolažbe, sre­čanje Matere božje in žalujočih žena. Naposled pa se na zgornjem odru dvignejo trije križi. Ob znanih dogodkih, ko vojaki kockajo za plašč, ko dajo Jezusu žolča piti, ob žalostnih postavah pod križem stopa igra v trpko dramatičen vrhunec, ko nagne Jezus glavo in umre, nastane tema in se ljudstvo razbeži. Ko se spet pojavi svetloba, so pod križem Marija in najzvestejši ter spreobr­njeni Longinus. Gospoda snamejo s križa. In zdaj se razvije prelepa slika: Pieta – mati sedem žalosti z mrtvim sinom v naročju. Pred njo pa se zgrinjajo angeli in človeški rod. Evropa, Azija, Afrika in Amerika se vsaka posebej zahvali mr­tvemu Kristusu za milost odrešenja in luč svete vere. Meščani pridejo z Grobom in položijo vanj Jezusa. Ko odnesejo mrtvega Odrešenika, jih spremljajo možje s prižganimi svečami in čez oder se pomika sprevod, v katerem korakajo vsi igralci France Planina, ŠKOFJELOŠKI PASIJON 1936 in pojejo: »Kraljevo znamenje, križ, stoji...« Kot zadnji par pristopita stražnika s helebardama. Pasijon je končan. Dve uri so gledalci brez odmora in s tiho napetostjo sledili igri. Zdaj vstajajo. Marsikdo si briše solze. Vsem pa je toplo pri srcu. Vsi čutijo, da so doživeli nekaj nenavadnega, kar pa je vendar čisto domače, čisto njihovo. Tiho in pobožno od­hajajo iz dvorane, ki ji je strop zvezdno nebo, oder pa loški mestni trg v času naših pradedov. Škofjeloški pasijon je velika posebnost. To je prva igra v slovenskem jeziku. Stara je 216 let. Od drugih pasijonov se loči po tem, da se vrši v obliki procesije in ima globoko religiozen značaj. Ves čas se obrača na gledalca in mu razlaga greh kot povzročitelja trpljenja Gospodovega. Popolnoma to razumemo, če pomisli­mo, v kakih razmerah je pasijon nastal. Prve korenine pasijona, segajo v cerkvene obrede prvih stoletij. Romarji in Kri­žarji so zanesli iz Palestine v zahodno Evropo navado, da so na veliko noč pred­stavljali vstajenje, pozneje tudi trpljenje Gospodovo. Srednji vek je bil posebno dovzeten za to, da je verske dogodke podajal nazorno. Takratnim ljudem močnih živcev, ki niso imeli globlje kulture, je bilo namreč jako težko dopovedati, kako se je izvršilo naše odrešenje in koliko je trpel naš Zveličar. Zato je morala priskočiti na pomoč dramatična nazornost. Predstavljali so pasijon pred cerkvami. Latin­skih in nemških tekstov za take igre je več ohranjenih. V Španiji so predstavljali svetopisemske prizore v živih slikah in so tako igranje združili s procesijo. Igralci so šli ali pa so se peljali v sprevodu. Na določenih postajališčih so pa izstopili in odigrali svoj prizor. Od tu izvira zveza med procesijo in igro, ki je za loški pasijon ravno najbolj značilna poteza. Iz Španije so ta način pasijonskih iger razširili jezu­iti, ki so to idejo zanesli tudi v naše kraje. V Ljubljani so se naselili jezuiti l. 1597. in že prihodnje leto je storila ljubljanska bratovščina Odrešenika sveta ob divjanju kuge obljubo, da priredi vsako leto na veliki petek procesijo na čast Kristusovemu trpljenju. Zaradi pomanjkanja sredstev se pa ta procesija ni dala takoj uprizoriti. Prvikrat se je vršila na veliki petek 1617. iz kapucinske cerkve in se je ohranila 150 let. Podobne procesije so se vršile tudi v Kranju in Novem mestu. Njihovi teksti niso ohranjeni. Vendar kažejo razni znaki, da se je po vseh teh krajih vršil pasijon v nemškem jeziku. Le besedilo loške pasijonske procesije se je našlo in to besedilo je slovensko. Dr. Mantuani sklepa, da so ljubljanski kapucini poslali v loški samostan nemški tekst, ki ga je 1. 1721. prevedel v slovenščino p. Romuald. Navodila za režijo je pustil nemška. Recitacije, ki obsegajo nad 1000 verzov, pa je poslovenil.3 Razumljivo je, da je uporabil mnogo germanizmov in da je nekatere besede napisal v loški izgovorjavi n. pr. diuza = devica, kiha = ječa, ta bili koin = beli konj, pod moia oblast = pod mojo oblast. Pobudo za procesijo je dal loški glavar baron pl. Ecker, ki je bil obenem pred­stojnik bratovščine presvetega Rešnjega Telesa. Zanimivo je, da je ta bratovščina izdala tisti čas tudi svojo molitveno knjižico: Lagkherischer Himmelbrod4, ki jo je napisal Johann von Kossem, protipisar loškega gospostva, in jo posvetil istemu ba­ronu pl. Eckerju. Pisatelj tega molitvenika omenja tudi pasijonski rokopis v režijski opombi glede skupine zadnje večerje, ko pravi: konje za to skupino je do sedaj zmeraj dal strogi gospod Kossem, ki ga je treba zanje prositi. En izvod molitvene knjižice je bil na lanski kulturno-zgodovinski razstavi. Procesija se je začela pomikati na vsak veliki petek popoldne izpred kapucinske cerkve. Za vodnikom z zvezdo je jezdila »ta biliga koina« Smrt. Nato so nesli črno zastavo. Prizori so sledili v istem redu kot sem jih že prej opisal. Ves pasijon se je predstavljal med procesijo. Posamezne žive slike so vozili na vozovih ali pa jih je neslo po 16 do 20 mož na posebnih nosilih. Na določenih krajih so se ustavljali in recitirali svoje verze. Kristusov je bilo več, ker je bil v vsaki živi sliki drug. V procesiji so bili vključeni križarji in bičarji, ki so za pokoro nosili križe ali se bičali. Med pasijonske prizore so prišle še druge skupine: Samson; Sv. Jeronim s puščav­niki; David s harfo; Skrinja zaveze. Na koncu je neslo »Božji grob« 14 meščanov, med njimi 6 občinskih svetnikov v rdečih plaščih. Za božjim grobom je šla godba, potem pa duhovna gosposka, »ki jo je bilo treba posebej povabiti.« Za zaključek se je uvrstilo še ljudstvo. V napisanem »redu procesije« je bilo določeno, katere vasi prevzamejo predstavljanje te in one skupine. Od l. 1768. se pasijonska procesija ni več vršila. Tudi po drugih krajih Evrope so bile pasijonske igre že zdavnaj opuščene in pozabljene. Zadnji čas nam je spet 3 Dejansko je rimanih verzov 863 in veljajo za enega največjih dosežkov slovenskega slovstva v dobi baroka. To najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo je v Škofji Loki napisal kapucinski pater Romuald (Lovrenc Marušič). Po novejših dognanjih torej ne gre za prevod iz nemškega jezika temveč se smatra za izvirno Romualdovo delo. Napisal ga je na podlagi starejših besedil slovenskih spokornih procesij in tradicije uprizarjanja pasijonske procesije v Škofji Loki. Devetega aprila 1715 pa Romuald, kot magister processionis že vabi na svojo »mojo« pasijonsko Procesijo. Zato lahko z vso upravičenostjo trdimo, da je Romualdov Škofjeloški pasijon nastal leta 1715, v obliki, kakršen je shranjen v kodeksu, ki ga hranijo v škofjeloškem samostanu, pa ga je Romuald na novo prepisal med leti 1725 in 1727. Povzeto po: Oče Romuald ŠKOFJELOŠKI PASIJON, Znanstveno kritična izdaja, uredil Matija Ogrin, Celje – Ljubljana 2009. Seveda so besedilo loške procesije stalno izpopolnjevali, jo večkrat, tako tudi »leta 1721 iz temeljev postavili« in dodelovali, kot pravi Metod Benedik, v svoji knjigi, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane Škofja Loka, Celje – Škofja Loka 2008. 4 Loški nebeški kruh France Planina, ŠKOFJELOŠKI PASIJON 1936 prinesel smisel za obujanje starin. Človek hoče na ta način ubežati iz sodobnosti, ki ga tlači in mori. Tudi njegovi vernosti dajo stare umetnine prikupen temelj. Zato doživljajo stari pasijoni vsepovsod svoje vstajenje. Že pred desetletji je obe­rammergauski župnik Daisenberger predelal več starih besedil v novo igro, ki je znana po vsej Evropi in še po Ameriki. Na loške pasijonske prireditve je prvi opozoril kranjski dekan Koblar v Izve­stjih muzejskega društva l. 1892. Besedilo pa je našel ravnatelj dr. Mantuani v loški kapucinski knjižnici. Modernizacije loškega pasijona se je prvi lotil prof. Niko Kuret. Na cvetno nedeljo 1930. ga je v njegovi predelavi predvajal naš radio. Na odru pa je bil štirikrat uprizorjen ob veliki noči 1932. v Kranju. Na odru seveda ni mogel obdržati značaja procesije, temveč je dobil obliko zaporednih živih slik, ki se spreminjajo v temi ali za zastorom in jih poživljajo Premrlovi glasbeni vložki. Za lanske prireditve v Škofji Loki je pasijon nanovo priredil Ločan dr. Tine Debeljak. Besedilo je ohranil kolikor mogoče podobno staremu. Najvažnejše pa je, da je obvaroval vsaj videz procesiji in dal na ta način prvemu sloven­skemu gledališkemu tekstu tudi prvotno, starinsko zunanjo obliko. Zato nam Debeljakov pasijon predstavlja kulturno-zgodovinsko zanimivost prve vrste. Vrhu tega je pa še globoko religioznega pomena. Ker bi bilo škoda, da bi loški pasijon spet utonil v pozabljenju, se je loška žu­pnija odločila, da ga v letošnjem poletju spet uprizori. Z besedami prof. Kure­ta vam moram reči: »Dobrodošel bo vsem, ki ne vidijo v igranju le posnemanja poklicnega gledališča ali diletantske zabave, ampak religiozno dejanje in izpoved najboljšega in najsvetejšega v človeku. Pasijon je bil napisan za verno ljudstvo. Ne kot umetnina, marveč kot velika veroizpoved, kar je tudi njen namen, učinkuje nad vse globoko tudi na neverne ljudi.« Zato vas k letošnjim prireditvam iskreno vabim v pisano Škofjo Loko, ki mo­rebiti kdaj postane naš slovenski Oberammergau.5 Opomba Izvirno besedilo Franceta Planine smo ohranili z manjšimi jezikovnimi poprav­ki, na nekaterih mestih smo ga poudarili, da bi bralcu olajšali najti pasijonske slike (prizore), med njimi spremljajoče glasbene vložke in na koncu še danes aktualno piščevo sporočilo. 5 To se je dejansko uresničilo, 63 let po Debeljakovi uprizoritvi, v demokratični Sloveniji, ko se od leta 1999 Romualdov Škofjeloški pasijon uprizarja na šest let in je bil do lanskega leta uprizorjen že štirikrat. Njegova peta uprizoritev pa je predvidena leta 2021. 111 Filistejci iz prizora »Samson« iz uprizoritve Škofjeloškega pasijona 2015. Fototeka: Henrik Neubauer HENRIK NEUBAUER SAMSONOV PRIZOR ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2009 Malo pred Božičem leta 2008 me je poklical režiser Borut Gartner, s katerim sva imela prisrčen prijateljski in spoštljiv odnos, saj sva obiskovala vse predstave, ki jih je kdo od naju pripravil. Kmalu sva se srečala in takrat mi je predlagal, da bi jaz prevzel sedmi prizor Pasijona, v katerem Samson obračuna s Filistejci. Seveda sem z veseljem pristal in si doma takoj osvežil znanje iz Svetega pisma. Kmalu smo se sestali na prvi vaji v dvorani župnišča v Stari Loki. Gospa Hia­cinta Klemenčič, ki je bila zadolžena za ta prizor, je pripeljala dvajset možakarjev in fantov iz Prosvetnega društva Sotočje, katerega predsednica je. Prišel je tudi profesor Jaka Strajnar s skupino bobnarjev, ki naj bi spremljali ta prizor s svojo prisotnostjo in bobnanjem. Med igralci je bil Pavle Habjan izbran za Samsona, preostali pa so bili filistejski vojaki. Vojakom sem razdelil dolge palice, ki so pri vajah nadomeščale sulice in naj­prej smo začeli vaditi korakanje v dvostopih. Pred njimi so korakali bobnarji in z ritmom skrbeli za enotnost. Na vzvišenem mostu so se bobnarji ustavili, vojaki pa so se razporedili v kolono po eden in se spodaj spet zbrali po dva in dva. Kar nekaj vaj je bilo potrebnih, da so ta del strumno kot eden izvedli. Drugi del je bil boj s Samsonom. Ob njegovem prihodu so se obrnili proti nje­mu z grozečimi sulicami, Samson pa je dvojici iztrgal sulici in polovico preostalih zavrtel okrog sebe, da so padli po tleh. Nato se je druga polovica morala dvakrat skloniti pod njegovima sulicama, nakar je izza pasu potegnil oslovo čeljust in z njo pobil na tla po dva in dva. Na režiserjev predlog sem nato določil še enega od vojakov, ki se je pognal na Samsona. Samson se ga je hitro otresel in z oslovo čeljustjo umiril. Zdaj so bili vsi premagani, zmagoslavno se je ozrl okrog sebe in mirno odšel naprej. Poraženci so se v strahu pobirali s tal in odšepali s prizorišča. Ves ta prizor je profesor Strajnar genialno ozvočil s svojimi bobnarji, ki so dali dogajanju drama-tično zvočno podobo. Kot zadnji so tudi bobnarji zapustili prizorišče. To je bila na kratko moja zasnova tega prizora, vesel sem bil, da je bila režiserju všeč in da sem opravičil njegovo zaupanje. Ker smo začeli že pred Božičem 2008, je bilo tudi dovolj časa, da smo lahko vse gibanje izpilili do potankosti. Proti koncu se je tudi kostumografka celotnega Pasijona gospa Nada Slatnar seznanila z našim prizorom in pripravila izjemno ustrezne kostume z vsemi po­drobnostmi. Z vsemi sodelujočimi smo imeli lep prijateljski odnos, ki se je stopnjeval vse do prve izvedbe marca 2009. Skupaj z njimi smo bili zelo zadovoljni tudi z odzivi občinstva, posebej še ob pohvalah gledaliških strokovnjakov, ki so si ogledali pri­reditev. Režiser Borut Gartner, ki je bil duša in srce Škofjeloškega pasijona 2009, je bil nad takim sprejemom tudi navdušen, čeprav je bil Samsonov prizor le delček njegovega siceršnjega ogromnega režijskega in organizacijskega dela s stotnijami nastopajočih. Naj omenim še to, da smo se že ob začetku vsi sodelujoči strinjali, da delamo prostovoljno brez honorarja in da bo dobiček namenjen misijonskemu delu Pedra Opeke, kar se je tudi zgodilo. Ponovno sem sodeloval pri Škofjeloškem pasijonu šest let pozneje, leta 2015. Tokrat je bilo delo s Hiacintinimi in Strajnarjevimi varovanci enako prijetno, o so­delovanju z vodstvom lanskega Škofjeloškega pasijona pa bi se dalo napisati novo zgodbo. A glavno je, vendarle, da je bil tudi tokrat naš prizor brezhibno izpeljan in enako dobro sprejet s strani občinstva. Henrik Neubauer, SAMSONOV PRIZOR ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2009 Samsonov boj s Filistejci iz uprizoritve Škofjeloškega pasijona 2015. Fototeka: Henrik Neubauer Filistejci iz prizora »Samson« iz uprizoritve Škofjeloškega pasijona 2015. Foto: Jože Šenk JANKO JEROMEN VLOGA SAMSONA V ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU Pri uprizoritvi Škofjeloškega pasijona 2009 me je neprijetno presenetila po­stavitev 4. podobe pasijona (po gledališkem listu 7a. prizor), v kateri nastopajo Samson (ki naj bi ga vodila dva dečka) in vojaki. Zadnjih deset let se intenzivno ukvarjam s krščansko srednjeveško ikonografijo, zato sem bil še posebej pozoren, kako bo izpeljan ta prizor. Dečkov v uprizoritvi nisem nikjer videl, rokopis pasijo­na pa igralcem za to podobo ne ponuja nobenega besedila. Kaj zdaj? Vse kaže, da je bil v zadregi tudi dramaturg/režiser, saj se to jasno čuti iz bese­dila k prizoru, ki je v gledališkem listu: »Prizor s Samsonom je treba povezovati z naslednjim prizorom Kr­vavi pot, saj se v kričečem kontrastu teh dveh prizorov izkaže novost Kristusovega ravnanja. Samsona vidimo v fazi, ko ga Filistejci peljejo zvezanega, kot so tudi Judje ujeli Kristusa na Oljski gori.« Prizor, kakršnega si je zamislil in ga realiziral dramaturg/režiser, je res v kri­čečem kontrastu s prizorom pred in za njim: zadnja večerja je končana, Jezus in učenci so odpeli zahvalno pesem in se odpravili proti Oljski gori, kjer je Jezus že vedel, kaj ga čaka, učenci pa še ne. V to spokojno, morda rahlo otožno dogajanje kot strela z jasnega useka silak Samson (nekakšen Bruce Lee, mojster borilnih veščin, kot smo ga vajeni iz raznih hongkonških filmov) in v hipu pokosi pol čete vojakov, preden ga ukrotijo. Nato začne Kristus mirno potiti krvavi pot. Ali je mogoče, da si je oče Romuald zamislil tako uprizoritev Jezusovega trplje­nja, ki naj bi ljudem razvnela pobožnost in vžgala ljubezen do Jezusove veličastne žrtve? Mislim, da ne! Kje torej tiči napaka? Zgodba s prizori o Jezusovem trpljenju, pasijon, je obstajala že v srednjem veku, preden jo je zapisal oče Romuald v obliki pasijonske igre. Vsebina je bila zapisana že v visokem in poznem srednjem veku (13. – 15. stoletje), ko so nastala glavna t.im. tipološka dela, npr. Biblia pauperum (Biblija za neuke), Speculum humanae salvationis (Zrcalo človekovega odrešenje), Bible moraliseé (Biblija v po­učnih zgodbah) in na koncu še Concordantiae caritatis (Sozvočje del ljubezni). V teh besedilih so bile jasno določene vloge oseb Stare in Nove zaveze in njihovi medsebojni odnosi. Srednjeveški avtorji so izdelali obsežen sistem, v katerem je bila (skoraj) vsaka oseba ali dogodek Stare zaveze predpodoba osebe ali dogodka iz Nove zaveze, osebe in dogodki Nove zaveze pa so torej podobe, dopolnitve oseb in dogodkov iz Stare zaveze. Ta sistem so vsi, ki so pisali, poznali in ga do­polnjevali, včasih do (za nas) smešnih podrobnosti. Stvari bodo bolj nazorne in laže razumljive, če si preberete uvod (Prologus) k Zrcalu človekovega odrešenja: Zrcalo človekovega odrešenja 1325-1330 AD Ravensburg(?) nad Bodenskim jezerom Prevod J. Jeromen PROLOGUS Tisti, ki mnoge vzgajajo k pravičnosti, bodo žareli kot zvezde vso večnost. Zato sem se odločil spisati knjigo za vzgojo mnogih. Kdor jo bo bral, bo iz nje prejemal poduk in ga tudi dajal naprej. V našem sedanjem življenju se mi ne zdi nič koristnejše od tega, da spoznavamo Boga našega stvarnika in svojo lastno ustvarjenost. To spoznanje lahko tisti, ki znajo brati, dobijo sami iz Svetega pisma, neuki pa se morajo podučiti s knjigami za preprosto ljudstvo, t.j. s slikami. Zato sem v božjo slavo in za poduk neukih sklenil z božjo pomočjo sestaviti knjigo za preprosto ljudstvo, ki bo nudila nauk tako klerikom (posvečenim osebam) kot preprostemu ljudstvu. Največ dela imam, kako naj jo razložim, pojasnim z lahkim besedilom. Najprej nameravam opisati padec Luciferja in angelov, nato greh prvih staršev in njihovih potomcev, za tem pa, kako nas je Bog osvobodil s svojim učlovečenjem in s kakšnimi podobami je nekdaj svoje učlovečenje že naprej oznanil. V tem drobnem delu se bomo dotaknili različnih zgodb, ki pa jih ne bomo razlagali v celoti od besede do besede; učitelj lahko vzame iz zgodbe le tisti odlomek, ki se mu zdi koristen za njegov namen. Da boste to bolje in jasneje razumeli, prisluhnite zdaj tejle primeri: V neki opatiji je rasel mogočen hrast, ki ga je bilo treba zaradi njegove severne lege posekati in izruvati. Janko Jeromen, VLOGA SAMSONA V ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU Ko je bil posekan, so se zbrali okrog njega mojstri različnih dejavnosti in vsakdo si je izbral tisto, kar je ustrezalo njegovi dejavnosti. Mojster kovač si je vzel štor, zdel se mu je namreč primeren za tnalo, da bo na njem koval. Mojster čevljar si je izbral lubje, ki ga je zmlel v prah za obdelavo živalskih kož. Mojster svinjar si je vzel želod, z njim je nameraval zrediti svoje prašiče. Mojster tesar si je izbral pokončno deblo, da bo iz njega izdelal ostrešje. Mojster ribič si je izbral ukrivljene veje, da bo z njimi napravil spoje na ladjah/čolnih. Mojster mlinar je izkopal korenine, ki jih bo zaradi njihove trdnosti lahko uporabil v mlinu. Mojster pek je zmetal na kup vse veje, da bo z njimi kasneje podkuril peč. Mežnar je odnesel zelene vejice, da bo z njimi okrasil cerkev za praznik. Prepisovalec knjig (scriptor) je nabral okrog sto hrastovih šišk, da si bo iz njih pripravil črnilo. Mojster kletar si je vzel nekaj kosov lesa, iz katerih si bo napravil škafe. Na koncu je še mojster kuhar zbral ostanke in jih odnesel v kuhinjo na ogenj. Vsakdo je torej vzel tisto, kar se mu je zdelo primerno za njegovo dejavnost. Kar je enemu ustrezalo za njegovo službo, to za drugega ni bilo primerno. Na enak način nastaja tudi zgodba: vsak učitelj vključi vanjo, kar ustreza njegovemu namenu. Tudi pri tem pisanju se bom držal enakega načina: vključil bom le delček kakšne zgodbe, ki mi bo ustrezal; nočem vam pripovedovati celotne zgodbe, da tistim, ki berejo ali poslušajo, ne bi postalo dolgčas. Zavedati se moramo tudi, da je Božja beseda resnično mehka kakor vosek: če v vosek vtisnemo pečat, Sprejme vase njegovo podobo. Če je v pečatu upodobljen lev, ga bo mehki vosek takoj sprejel vase. Če pa je v drugem pečatu orel, bo isti vosek sprejel podobo orla. Tako ena in ista stvar včasih pomeni hudiča, včasih pa Kristusa. Ne smemo se čuditi temu načinu v Svetem pismu, saj lahko neka stvar ali oseba dobi različne pomene glede na različna dejanja te osebe ali dogajanja s to stvarjo. Ko je npr. kralj David zagrešil prešuštvo in umor, ni bil predpodoba Kristusa ampak hudiča. Ko pa je ljubil svoje sovražnike in jim delal dobro, ni imel podobe hudiča ampak Kristusa. Ne smete se torej pritoževati, da včasih krivičnež upodablja Kristusa, treba je namreč pomisliti na ustrezno razlago imena ali dejanja. Čeprav je npr. Absalom po krivem zasledoval svojega očeta, je kljub temu označeval Kristusa zaradi nekaterih podobnosti: ne zaradi tega, ker je krivično deloval proti svojemu očetu, ampak zato, ker je bil izredno lep moški in je visel na drevesu – Kristus je bil namreč najlepši izmed vseh človeških sinov in je viseč na drevesu križa izdihnil svojega duha. Samson je nekoč prišel v mesto Gaza In tam prebil noč pri vlačugi. Njegovi sovražniki so zapahnili mestna vrata, saj so ga nameravali navsezgodaj umoriti. Samson pa se je sredi noči prebudil, iztrgal mestna vrata in jih odnesel s seboj. Čeprav je Samson tisto noč verjetno grešil z vlačugo, je bil vendar predpodoba našega Gospoda Kristusa – ne zato, ker je ležal s tisto vlačugo, ampak zato, ker je vstal sredi noči in iztrgal mestna vrata. Tako je tudi Kristus sredi noči vstal iz smrtnega sna, strl vrata pekla in izpeljal s seboj jetnike. Te pomembne stvari zato omenjam in vas nanje opozarjam, ker sodim, da je to koristno za vse, ki študirajo Sveto pismo. Če bi v tej moji knjižici študenti slučajno naleteli na taka mesta, ne bodo mogli sprevračati mojih besed, ker je takšen način razlage. O, dobri Jezus, naj ti bo to drobno delo všeč, naj bo bližnjim v duhovno korist, ti pa me prištej med svoje! Janko Jeromen, VLOGA SAMSONA V ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU Če se znajdemo v zadregi, kot je gornji 7a. prizor s Samsonom, moramo pač pogledati, ali je in kako je v glavnih tipoloških delih povezan lik Samsona s prizo­rom, kako Judje Kristusa primejo, zvežejo, zaničujejo in pretepajo. Zanašati se na tisto, kar nam je ostalo v spominu od zgodb Svetega pisma iz šolskih let, in nato z modernimi gledališkimi prijemi skrpati prizor, je neodgovorno. Mimo grede: govoriti o kričečem kontrastu med dvema prizoroma srednjeveške (in posledično tudi baročne) duhovne drame, je brez vsake osnove. Priznani poznavalci srednje­veške literature (npr. Karl Künstle, Emile Mâle) izrecno opozarjajo, da duhovni pisatelji tedaj niso gradili zgodbe na paradoksih ali »kričečih kontrastih«. Njiho­va dela so bila namenjena verskemu poduku preprostega, neukega, nepismenega ljudstva. To ljudstvo je besedilo poslušalo (brez gledališkega lista!) in mu je moralo biti dogajanje zato takoj jasno in razumljivo. Če si pogledamo katerokoli izmed zgoraj omenjenih tipoloških del, bomo hitro ugotovili, da Samson redno nastopa v prizorih Kristusovega trpljenja, vendar ne kot silak in zmagovalec (ki z oslovsko čeljustjo na mah pobije vse Filistejce ipd.), ampak kot nedolžna žrtev (svoje strasti in ženske zvijačnosti). Oglejmo si dva najbolj izrazita primera: Prvi primer je iz Speculum humanae salvationis, Zrcalo (podoba) človekove­ga odrešenja. To tipološko delo ima 42 poglavij: od stvarjenja angelov in človeka preko celo­tne zgodbe odrešenja do poslednje sodbe. Kot vidite iz priložene slike 19. poglavja Kristusa zasmehujejo, obsega vsako poglavje dve strani v rokopisu oziroma štiri stolpce z besedilom in ilustracijo. Prvi, levi stolpec J je podoba iz Nove zaveze, preostali trije K, L, M so tri predpodobe iz Stare zaveze: J – podoba: zaslepljeni Judje zagrnejo Jezusu obraz, vanj pljujejo in ga klofutajo. (Mt 26,67) K – predpodoba 1: Aronovega svaka Hura Judje tako opljujejo, da se v pljunkih zaduši. (nesvetopisemska srednjeveška zgodba) L – predpodoba 2: Ham (v rokopisu pomotoma Kajn) zaničuje svojega očeta Noeta, ker je pijan razgaljen obležal in zaspal. (1Mz 9,20-23) M – predpodoba 3: Filistejci oslepijo Samsona in ga zasmehujejo. (Sod 16,21) Pod ilustracijo piše: Filistejci, Samsonovi sovražniki, so pred­podoba zgoraj ome­njenih Judov, ki so zasmehovali Kristusa. Filistejci so Samso­na ujeli in oslepili, se norčevali iz njega in ga zasmehovali. Sam­sona imamo zaradi nekakšne podobnosti po velikem pogumu in moči lahko za podo­bo Kristusa. Kot se je Samson za spremem­bo enkrat prostovolj­no pustil ujeti, tako je tudi Kristus dovolil, da so ga Judje zveza­li in zasmehovali. Ob drugi priliki pa se je Samson, ker mu je bilo pač tako všeč, strašno maščeval nad svojimi sovražniki. Tako se bo Janko Jeromen, VLOGA SAMSONA V ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU godilo tudi Kristusovim sovražnikom ob koncu časov, ko bo v veličastvu in môči prišel k poslednji sodbi. Noben spis, noben jezik ne more razložiti, kakšno maščevanje bo takrat zadelo njegove sovražnike. Takrat bi njegovi sovražniki raje prestali vsakršno kazen, kakor pa zrli v obraz razjarje­nemu sodniku in maščevalcu. Takrat jim poreče: »Poberite se, prekleti, v večni ogenj!« Prijateljem pa poreče: »Pridite, blagoslovljeni, prejmite večno nagrado!«O, dobri Jezus, naj ti tako služimo, da si bomo zaslužili slišati, kako nas boš poklical k blaženim! Kot vidite, Samson v tem prizoru nikoli ne nastopa kot neka­kšen zmagoviti silak. Drugi primer je iz Concordantiae ca­ritatis - fol. 82v. So­zvočje del ljubezni To je najkasnej­ši in najbogatejši ti­pološki rokopis (ok. 1350 AD). Celotno delo obsega okrog 130 poglavij (pridi­garskih osnutkov, vsako poglavje ob­sega eno (levo) ilu­strirano stran in eno (desno) stran komen­tarja.) Oglejmo si ilu­strirano stran pridi­garskega osnutka za Mt 26,47sl. Kristusa primejo in zveže­jo, fol. 82v. Na vrhu Janko Jeromen, VLOGA SAMSONA V ŠKOFJELOŠKEM PASIJONU strani je v večjem krogu podoba (zvezani Kristus), okrog nje v štirih manjših kro­gih citati prerokov, spodaj najprej vodoravni pas z dvema predpodobama iz Stare zaveze (Abrahamova daritev, Dalila zveže Samsona), čisto spodaj pa še vodoravni pas z dvema predpodobama iz narave (slon in zmaj, zvezano jagnje ne da glasu od sebe). A-podoba: Kristusa zvežejo B-predpodoba: V Sod 16 beremo, da je Dalila Samsona uspavala in zvezala, da bi ga umorili. Enako so Judje (sinagoga) zvezali Kristusa, da bi ga križali. Kakor je Dalila prevarala svojega ljubimca, tako je tudi nezvesto judovsko ljudstvo ukazalo Kristusa križati. C-predpodoba: Jagnje je krotka žival, kadar ga ujamejo, zvežejo ali celo ubijejo – ves čas ne da glasu od sebe. Tako je krotek tudi Jezus, brezmadežno jagnje, saj mirno prenaša vse, kar mi slabega delamo; kadar je zaradi nas ujet, zvezan in obsojen na mnogotero trpljenje in smrt. Pri tem ne da niti glasu od sebe, ker nas ljubi in je vedno pripravljen trpeti, da nas reši. Če svoje življenje končamo v grehu, ga s tem ponovno umorimo. Vam je zdaj laže razumljivo, zakaj v tem prizoru nima igralec nobenega bese­dila? Kot nedolžna žrtev je Samson enak jagnjetu, ki ne da glasu od sebe, tudi če ga peljejo v smrt. Samson je torej na tem mestu v pasijonu predpodoba Kristusa, ki je za nas žrtvoval svoje življenje. V Diplomatičnem prepisu Škofjeloškega pasijona, Mladinska knjiga 1987, v opisu 4. podobe pasijona nastopata tudi dva dečka, da vodita oslepljenega in ne­močnega Samsona. V lanskoletni uprizoritvi pasijona in tudi leta 2009 teh dečkov ni bilo, saj silak, kakor je bil Samson predstavljen, pač ne rabi nikakršne pomoči. Ta dva dečka pa sta jasen avtorjev namig, da v tem prizoru Samson nastopa kot nemočna žrtev, kot jagnje, ki brez besed sprejme nase trpljenje in smrt. Uprizori­tev tega je za dramaturga/režiserja gotovo umetniško zahtevnejše, a tudi bogatejše delo. Na slavnostnem odprtju prireditve Dnevi Škofjeloškega pasijona 2015 smo prvič javno predstavili veliki Loški pasijonski križ. Arhitekt Zvone Pelko si ga je zamislil kot svetilno telo, kot prispodobo vesoljnega Vstajenja. Po načrtu avtorja ga je izdelal mojster Marjan Štremfelj, ki ga je kasneje tudi namestil na fasado kapucinske cerkve sv. Ane v Škofji Loki. Asketska železna krona na presečiščih krakov križa - zemlje in neba - je delo patra kartuzijana J. H. Križ iz poliranega nerjavečega jekla, z notranjo LED razsvetljavo, je visok 430 cm. Njegov domicil je v starološki Stari dekaniji. Križ se je rojeval in rastel v času priprav na Škofjeloški pasijon 2015. Foto: Aleš Jezeršek Pasijonski romarji 2015 so iz Celja prišli do cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Foto: A. Pavel Florjančič JANEZ URH ROMARSKE DROBTINICE UTRINKI IZ DNEVNIKA S PASIJONSKEGA ROMANJA PO POTI P. ROMUALDA IZ CELJA V ŠKOFJO LOKO, DECEMBER 2014 IN OD 4. DO 8. MARCA 2015 Romualdova pot Romanje v Ribnico nas je napolnilo s pasijonsko kondicijo. Nekateri bi že čez štirinajst dni odšli še na pasijon v Laško. Za romanje se je navduševal novi režiser Milan. Interes je pokazala tudi pasijonska pisarna, saj je lahko romanje ena od uspešnih oblik promocije. Nad pobudo, da bi podobno kot v letih 2008 in 2009 spet obiskali vse slovenske škofije, nisem bil navdušen. Razlog ni bil v tem, da obe največji škofiji nista imeli škofa. Romanju sem želel dati novo vsebino, zato smo se s Prosvetnim društvom Sotočje ter Matejem in Kitko najprej domenili za romanje iz Štandreža v Celje, po poti Lovrenca Marušiča iz rojstnega kraja do kapucinske­ga noviciata. Obe omenjeni romanji sta opisani v Doneskih 2015. Sodelovanje s pasijonsko pisarno je bilo zelo dobro. Zadovoljen je bil tudi Ma­tej, zato smo pričeli s pripravami na planirani drugi del Romualdove poti, od Celja do Škofje Loke. Čeprav bi lahko v Loko prišli v štirih dneh, sem si predvsem zaradi promocije pasijona zamislil daljšo pot po vaseh pod Krvavcem in skozi Kranj. V pripravi na romanje sem prehodil večino poti, pregledal lokacije trgovin in se na podlagi možnosti prenočevanja odločil za naslednje etape: a) Celje – Petrovče – Žalec – Šempeter – Prebold, b) Prebold – Vransko – Trojane, c) Trojane – planina Lipovec – Pšajnovica – Palovče – Vrhpolje – Mekinje, d) Mekinje – Kamnik – Lahovče – Cerklje – Velesovo, e) Velesovo – Šenčur – Kranj – Crngrob – Škofja Loka. Kapucini Pater Romuald je bil kapucin, zato pasijonski romarji posvečamo temu me­niškemu redu posebno pozornost. Vsa romanja pričnemo in tudi zaključimo pri bratih kapucinih, če le obstaja ta možnost. Pot iz Celja v Loko smo 4. marca 2015 pričeli z mašo v kapeli ob cerkvi svete Cecilije, ki je prav v letu 2015 praznovala štiristo letnico blagoslova. Tudi obisk Kranja je bil delno povezan s kapucini, saj je Klepet po maši z dr. Metodom Benedikom. Foto: Janez Urh samostan nekoč stal na lokaciji, kjer je danes hotel Creina. Kapucini so bili znani predvsem kot dobri pridigarji. V Škofjo Loko so najprej prihajali ljubljanski, po letu 1640 pa kranjski kapucini. Njihove postne in adventne pridige so tako nav­dušile meščane, da so jih povabili v Loko. Samostan v Kranju je bil razpuščen v Skupinska fotografija v kapucinski cerkvi v Loki po zaključku romanja. Foto: A. Pavel Florjančič Janez Urh, ROMARSKE DROBTINICE Tudi hribovske vasi so povezane z asfaltnimi potmi . Foto: Janez Urh času jožefinskih reform. Z njihovimi knjigami se je takrat obogatila samostanska knjižnica v Škofji Loki, romarji pa smo našo pot obogatili z zahvalno mašo v cer­kvi svete Ane. Bližnjice Za romarsko pot velja nekaj pravil, enakih kot za druge pohode. Povezati mora točke s posebnim pomenom, mora biti zanimiva, zaradi varnosti se je potrebno izogibati prometnih cest. Čeprav asfalt ni najboljša podlaga, še posebej v primeru, če gre za dolgotrajno hojo s težkimi nahrbtniki, se mu v današnjih časih težko izognemo. Najlepše in za noge najbolj primerne so poljske poti in gozdne stezice. Te je potrebno poiskati ali vsaj preveriti na terenu, če karte nakazujejo možnost bližnjic. Pri tem moramo računati na presenečenja. Na levem bregu Savinje je lepa makadamska pot. Veliko je bilo sprehajalcev. Nekateri so tekli, eni za trening, drugi za kondicijo, lepšo postavo, eden pa, po ob­našanju sodeč, za nastop v oddaji Moj dragi zmore. Malo zaradi bontona (tujec v mestu) in malo zaradi testiranja sem vse pozdravljal. Presenečeno so odzdravljali, najlepše stari gospod, s katerim sva malo pokramljala o njegovem zdravju in Ško­fjeloškem pasijonu. Pri potoku je bilo konec makadamske poti. Po brvi čez potok, naprej po stezi ob Savinji in nato po bližnjici do Petrovč. Trava na rahlo shojeni stezici je bila mokra. Bo že boljše, ko pridem do poti, sem si mislil. Tako je bilo videti na karti in tudi ortofoto načrtu, ko sem pot preverjal na spletu. A pot je bila blatna in postajala je vse slabša. Nazaj nisem hotel, ker sem upal na izboljšanje. Čez polja in travnike, ker Tone pozna domače bližnjice. Foto: Janez Urh V dilemi med hojo po poti ali njivi sem se odločil za njivo. Končno sem prišel do gospodarskega poslopja z asfaltiranim dvoriščem. Še tu sem moral paziti na blato, ki so ga traktorji nanosili s hmeljišč. Ko sem v Žalcu prišel do avtopralnice, sem bil kar zadovoljen, da nisem izbral še bližnjice čez železniško progo. Delavec mi je čevlje strokovno opral z visokotlačnim čistilcem (štrajfiksom). Vasi od Vranskega do Celja romarji že poznamo. Na poti v Celje – Maribor – Mursko Soboto leta 2009 smo pri Grajski vasi naredili večji ovinek, zato sem tokrat poskušal najti bližnjico. Na karti prikazana pot ob gozdu na koncu vasi me je presenetila, ker se je spustila v strugo potoka. Za traktorje to ni problem, jaz pa sem bil pred odločitvijo, nazaj in naokrog ali čez potok. Kljub decembru sem sezul čevlje, zavihal hlače do kolen in zabredel v vodo. Na klopci, verjetno so jo postavili prav za take primerke, sem si obrisal noge, se obul in vzel dve dozi domačih teko­čih zdravil. Komaj sem shodil, že sem opazil brv. Šele takrat sem se spomnil, da je bila še čisto nova, ko smo pred leti šli mimo. Božjepotne cerkve Obiskali smo znane romarske cerkve ob naši poti, saj smo vendar romali. Omeniti velja vsaj tri, Petrovče, Velesovo in Crngrob. Bazilika obiskanja device Matere v Petrovčah je osrednje božjepotno svetišče celjske škofije. Zaradi žu­pnikove odsotnosti nam je cerkev odprla sestra dominikanka. Čeprav je doma iz Nigerije, smo se lahko kar dobro sporazumeli v slovenščini. Vinko, Celjan, ki je šel z nami prvi dan, je poiskal mežnarja Zlatka. Več kot o Mariji s prstanom nam Janez Urh, ROMARSKE DROBTINICE Petrovče, osrednje romarsko svetišče škofije Celje. Foto: Janez Urh je povedal o svojem življenju. Trikrat se je rodil. Prvič, ko so ga našli kot zavrženo dete (kasneje je izvedel za svojo mamo, jo obiskal in se predstavil kot novinar ter ji ob odhodu pustil pisno sporočilo, da je njen sin), drugič, ko je moral zaradi dela odpovedati izlet na Korziko (ki se je zaključil z letalsko nesrečo) in tretjič po prometni nesreči. Romarji na stopnišču velesovske cerkve. Foto: Janez Urh »Pater Romuald« je prišel romarjem naproti. Foto: A. Pavel Florjančič V cerkvi Oznanjenja devici Mariji v Adergasu se je v preteklih stoletjih zbiralo veliko vernikov. Veljal je pregovor: Kdor ne more poromati na Višarje, naj se od­pravi k Mariji v Velesovo. Pasijonski romarji smo ga upoštevali. V cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrob so bili povabljeni vsi pasijonci. Ro­marjem je prišel naproti »pater Romuald« z oslom in nas pospremil v cerkev, kjer sta nam dekan in župnik podelila blagoslov. Vsi skupaj smo nato prehodili še zadnje kilometre romarske poti. Župnija se predstavi Romarji se nismo ustavili le v božjepotnih, ampak tudi v drugih cerkvah ob poti. Kar pogosto smo imeli srečo, da smo župnika dobili doma in nam je poleg cerkve predstavil tudi delovanje župnije. Župnijo svetega Martina v Žalcu vodijo dominikanci, enako kot Petrovče. Zgradba je zelo podobna božjepotni cerkvi v Brestanici, saj je delo istega arhitekta. Glavni oltar krasi slika sv. Miklavža, delo Leopolda Layerja. Cerkev svetega Petra v Šempetru je bila nekoč pražupnija. Župnik je še posebej izpostavil znamenit gotski kip Matere z Jezusom ali levjo Marijo, ki je obiskala že številne zgodovinske razstave. Po legendi naj bi jo Petričani (ne Petrovčani) dobili tako, da so opili furmane s Polzele. Župnik Damjan Ratajc nam je razkazal cerkev svetega Pavla v Preboldu. Žu­pnija nima veliko vernikov, približno 200 je nedeljnikov. Imajo pa vse po malem: zbore, karitas, skavte, … Pohvalil je župljane, kako so stopili skupaj, ko je bilo treba Janez Urh, ROMARSKE DROBTINICE Župnik Viktor Arh predstavlja župnijo sv. Martina. Foto: Janez Urh obnoviti oziroma zgraditi Anin dom. V njem smo romarji prespali. Mehke spalne blazine v dveh večjih prostorih so omogočale dober spanec. V pritličju smo bili postreženi še z vinom in s pecivom. Tone je že v Kamniku predlagal, da naredimo ovinek in obiščemo njegovo žu­pnijo svetega Florjana v Lahovčah. Podaljšana pot je bila poplačana. Ob prihodu nas je postregla Tonetova žena. Še posebej smo bili zadovoljni s predstavitvijo cerkve. Dobil sem vtis, da se je prelat Stanislav Zidar pripravil nanjo enako kot na dobro pridigo. Zanimivo, križev pot je naslikal Anton Jebačin. Zanj sem prvič slišal mesec pred romanjem, ko so v kapeli Loškega gradu predstavili njegove na novo odkrite freske. Vabilo na Škofjeloški pasijon Enako kot pri prvem romanju po Romualdovi poti, smo tudi na drugem vabili na Škofjeloški pasijon. Menim, da je enako kot pred tristo leti vabilo izpred am-bona še vedno najbolje slišano, zato smo izkoristili vse dane možnosti. Prav s tem namenom je Krajnikov Simon prišel v Mekinje in nekaj romarjev odpeljal k maši v Stahovico. Zadnjo predstavitev smo imeli v cerkvi svetega Kancijana v Kranju. Pot nas je vodila tudi skozi Šenčur. Župnijsko cerkev svetega Jurija sem obiskal že v času priprav. Pri maši je bila kar lepa udeležba. Zaradi časovne stiske, želeli smo namreč pravočasno priti v kranjsko cerkev, smo se romarji razdelili v dve skupini. Prva je opravila nedeljsko dolžnost v Šenčurju, druga pa je z normal­nim tempom nadaljevala pot proti Kranju. V pogovoru z domačinko sem izvedel, na kar prej sploh nisem bil pozoren, da je njihov župnik Urban Kokalj doma iz škofjeloškega Karlovca. Še preden sem predstavil naše romanje in jih povabil na pasijonske predstave v Škofjo Loko, sva z župnikom pred oltarjem malo pokra­mljala o najinem ministriranju pri loškem svetem Jakobu in o pokojnem župniku Melhiorju Golobu. Na pasijon nismo vabili samo v cerkvah. Vsem, ki smo jih srečali, smo izročili zloženko in jim glede na izkazano zanimanje opisali predstavo. Beseda da besedo in včasih se razvije prav zanimiv pogovor. Tako sem ob ogledu poti v križišču za Prekopo srečal družino pri delu na travniku. Vprašal sem gospo, če se spomni, da bi kdaj kosili travo 20. decembra. Nič ni odgovorila. Dobil sem vtis, da ni imela pooblastila za stike z javnostjo. Možakar je spustil grablje z rok, stopil bliže in potrdil, da ne pomni tako pozne košnje. Kosili so za islandske konje. Bil je drugi v Sloveniji, ki je nabavil to pasmo. Pohvalil se je tudi, da se je priženil iz Vrbe in da je celo malo Prešernove žlahte. Ko sem mu opisal namen romanja, je omenil povezanost s Škofjo Loko. Njegov oče je bil s Križne gore. Prva hiša na levi od lovski koče. Pri cerkvi v Petrovčah je bilo polno mladine. Nenavadno za delavnik in še do­poldan, zato sem vprašal: »Kva dogaja?« »Imamo nastop.« »Kdo?« »Mi.« »Kdo pa ste vi?« Smeh. Odgovor, za kaj gre, sem dobil v cerkvi. Pripravljali so božični koncert. Lepo sodelovanje med cerkvijo in šolo, sem si mislil. Dva Ločana pred oltarjem v cerkvi sv. Jurija v Šenčurju. Foto: Jože Rupar Janez Urh, ROMARSKE DROBTINICE Medijska podpora Organizatorji pasijona so si zastavili visok cilj. Pričakovali smo več kot 30.000 gledalcev. Povabila na poti in nagovori v cerkvah so zajeli le manjše število poten­cialnih obiskovalcev, zato je Pasijonska pisarna poleg klasične reklame poskrbela za prisotnost romarjev v medijih. Javljali smo se v program Radia Sora in Radia Ognjišče, v različne oddaje. Za Ognjišče sem romanje prvič predstavil v sredo popoldne, drugič v četrtek zvečer. In bila je noč in bil je dan, naslednji dan, postni petek. Po brezmesnem zajtrku so se romarji oskrbeli v vaški trgovini, katero so po dogovoru odprli eno uro prej kot običajno. Hrana in pijača v nahrbtniku je morala zadoščati za cel dan, saj na poti do Kamnika ni nobene trgovine, ne gostilne. Romarje sem usmeril po dolini Bolske proti planini Lipanca (ta potok nas je spremljal že drugi dan) in si privoščil kavo v lokalu. Komaj sem bil postrežen, so me poklicali z Ognjišča: javljanje v program čez deset minut, če lahko. Pred lokalom je bil povsod hrup zaradi pro­meta. Zapeljal sem se za romarji, da bi si poiskal tih, samoten kraj. Komaj sem zavil z regionalne ceste, je ponovno pozvonil telefon. To pa ni bilo deset minut. Ustavil sem ob poti in se umaknil v zatišje na travnik. Javljanje v eter je bilo malo daljše. Sledil je še krajši prijazen pogovor s sosedom, ki je bil radoveden, zakaj se neznanec sprehaja po njegovem travniku. Kmalu za tem sem dobil pozdrave za vse romarje od bratranca Srečka, ki kot salezijanec ponovno skrbi za madžarske vernike v Vojvodini. Daleč je segel radijski glas, v tem primeru po spletu. Romanje in delo Jožeta Plečnika Janez Veider je v svojem delu o sveti Emi opisal tudi romanje Javorcev v Krko na Koroškem. S sabo so nosili bandero in obiskovali cerkve na romarski poti. Tudi na Romualdovi poti smo obiskali številne cerkve, a to še ni zadosten razlog, da bi naš pohod krstili za romanje. Bolj kot zunanji izgled je pomemben odnos. Najprej do samega sebe, nato do soromarjev in do vseh ljudi, ki jih srečujem ob poti. Tudi pozitiven odnos do domačih, prijateljev in znancev, ki jih v spominu nosim s seboj ali se jih spomnim v molitvi. Prva stopnička k romanju pa je sposobnost občudo­vati lepote božjega stvarstva in dela človeških rok. Na poti so nas spremljala dela Jožeta Plečnika: v Celju Ljudska hranilnica, v Cerkljah pokopališče s poslovilno vežico, vhoda in tabernakelj v cerkvi, spome­nik Davorinu Jenku ter v Kranju fasada Prešernovega gledališča in Rožnovensko stopnišče. Največ Plečnikovih del smo videli v Kamniku. Po ogledu Glavnega trga in železniške postaje smo potrkali pri frančiškanih. Brat Paškan si je vzel čas in nam najprej predstavil cerkev, posvečeno svetemu Jakobu Starejšemu, zavetniku romarjev. Nato je razložil Plečnikovo simboliko v kapeli Božjega groba. Izredno bogato predstavitev smo zaključili z ogledom samostanske knjižnice. Tektilne pasijonske jaslice iz Slovenskega gledališkega inštituta Ljubljana (SLOGI) za slepe in slabovidne so bile razstavljene v Sokolskem domu. Foto: A. Pavel Florjančič ALEKSANDER IGLIČAR DNEVI ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2015 V petek, 6. marca 2015 je bilo v Sokolskem domu v Škofji Loki odprtje Dnevov Škofjeloškega pasijona, v okviru katerih je bilo izvedenih več prireditev in odprtja razstav. Pričeli so pasijonci, ki so odigrali glavne vloge v uprizoritvi Škofjeloškega pasijona 2015. Pod budnim očesom in odprtim ušesom režiserja Milana Goloba so v Kristalni dvorani Sokolskega doma izvedli javno bralno uprizoritev celotne­ga besedila Škofjeloškega pasijona, ki je bila del priprav za premierno uprizori­tev v soboto, 21. marca 2015. Ob 17. uri je bil v mali dvorani Sokolskega doma Pasijonski kolokvij, ki je bil združen s petim srečanjem slovenskih pasijoncev, pod naslovom Kot Antigona smo vrgli prst na naše grobe ... Naslov Pasijonskega kolokvija je vzet iz zaključ­nega speva pesnitve dr. Tineta Debeljaka Vélika črna maša za pobite Slovence. Pasijonski kolokvij je bil posvečen uprizoritvi Škofjeloškega pasijona 2015 ter sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne in povojnih pomorov. Ude­ležence je uvodoma nagovoril župan Občine Škofja Loka mag. Miha Ješe. Svoja razmišljanja in prispevke so podali: dr. Metod Benedik: »K svoji procesiji prisrčno vabim«, ddr. Marija Stanonik: »O spravi v slovenskem pesnjenju v drugi svetovni vojni«, mag. Aleksander Igličar je ob projekcijah fotografij podal »Spoznavanje Debeljakovega osebnega pasijona«, duhovnik mag. Bogdan Vidmar pa prispevek »Duhovnika Filip Terčelj in Franc Krašna – slovenska Antigona«. Alojzij Pavel Florjančič je prebral razmišljanje dr. Marka Marina, ki je umrl leta 2015, z naslo­vom: »Pasijonske igre – sopotnice Škofjeloškega pasijona«. Ob zaključku Pasijon­skega kolokvija je Alojzij Pavle Florjančič posredoval ključne poudarke iz zapisa Jožeta Petra Kranjca o raziskavah grobišč povojnih pobojev na Škofjeloškem in svoje izkušnje o spominskih obeležjih in slovesnostih za padle in pomorjene med drugo svetovno vojno in po njej na Škofjeloškem. Pasijonskemu kolokviju je sledila predstavitev nove številke Pasijonskih done­skov 2015/10, katerih vsebino je tako kot vse dosedanje zasnoval urednik Alojzij Pavel Florjančič. Jubilejna 10. številka Pasijonskih doneskov je posvečena sedem­deseti obletnici konca druge svetovne vojne in povojnih pomorov ter spominu na velikega pasijonca in pričevalca, zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, teatrologa prof. dr. Marka Marina (1930–2015). V osrednjem vsebinskem delu Pasijonski kolokvij 2015 s štandreškim Križem upanja v ozadju. Predavatelj duhovnik mag. Bogdan Vidmar, v prvi vrsti z desne Alojzij Pavel Florjančič in ddr. Marija Stanonik. Foto: Aleksander Igličar Pasijonskih doneskov so objavljeni prispevki dr. Metoda Benedika, dr. Marka Ma­rina, Roka Andresa, Janeza Žaklja, Alojzija Pavla Florjančiča in Boruta Gartnerja. Spominu konca druge svetovne vojne in povojnim pomorom pa je posvečen likovni del doneskov, ki zajema postaje Križevega pota  Slovencev v Kočevskem rogu, ki jih je v drevesnih deblih ustvaril kipar Stane Jarm. Postaje križevega pota so dopolnjene z verzi iz pesnitve Vélika črna maša za pobite Slovence, ki jo je napisal naš rojak dr. Tine Debeljak in je bila izdana junija 1949 v Buenos Airesu. Ponatis pesnitve je maja 2015 pripravila Založba Družina iz Ljubljane. Spominski zapis o ustvarjanju Vélike črne maše je pripravil Debeljakov dolgoletni sopotnik akademik Zorko Simčič, ddr. Marija Stanonik pa je napisala strokovno študijo z naslovom Slovenski pasijon 1941–1945 in Jeremijeve žalostinke. Na koncu desete številke Pasijonskih doneskov je Bibliografsko kazalo zborni­kov Škofjeloški pasijon in Pasijonskih doneskov, ki ga je pripravil Jernej Antolin Oman. Predstavitveni večer so nadgradili pasijonski igralci, ki so v kostumih odigrali prizor »Štirje kontinenti« iz Škofjeloškega pasijona. Javnosti je bil predstavljen Loški pasijonski križ avtorja Zvoneta Pelka, ki je bil kasneje nameščen na zuna­njem zidu Kapucinskega samostana Škofja Loka. Na koncu večera je bilo odprtje treh razstav, in sicer: Aleksander Igličar, DNEVI ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2015 Albina in Jure Nastran: Škofjeloški pasijon Slikarka Albina Nastran je na podlagi fotografij iz uprizoritve Škofjeloškega pasijona 2009 sina Jureta Nastrana ustvarila slikarske kompozicije v tehniki akrila na papirju. Ddr. Damijan Globočnik je v katalogu k razstavi zapisal: »Na slikarskih podobah Albine Nastran (in na njihovih fotografskih »osnutkih« Jureta Nastra­na) se srečujemo predvsem z bližnjimi pogledi na posamezne akterje škofjeloške procesijske povorke oziroma prizorov iz Stare in Nove zaveze. Iz njihovih obrazov lahko razberemo zavezujočo resnost dogajanja, kateremu so priča.« S fotografija­mi, ki so bile razstavljene v Sokolskem domu, je Jure Nastran sodeloval pri mono­grafiji Škofjeloški pasijon 2009. Gre za fotografije starega mestnega jedra, posnete iz zraka, in nočne pasijonske vedute. Snežna Taler: Zapisi Škofjeloškega pasijona Avtorica je v kaligrafski pisavi naredila 21 zapisov iz besedila Škofjeloškega pa­sijona patra Romualda Marušiča. Odlomke besedil je izbirala po začetnih črkah, tako da se vsak od napisov začenja z drugo črko. Za zapise je uporabila visoko zašiljeno pisavo gotico. Agata Pavlovec z avtorji razstav: Jure in Albina Nastran, Snežna Taler, Anja Jerin in dr. Nena Židov (z leve), v ozadju Loški pasijonski križ avtorja Zvoneta Pelka. Foto: Aleksander Igličar Nesnovna kulturna dediščina skozi fotografijo Razstavo sta v Mali galeriji Občine Škofja Loka pripravili sodelavki Slovenske­ga etnografskega muzeja dr. Nena Židov in Anja Jerin. Na ogled so bile fotografije 36 enot nesnovne kulturne dediščine, ki so bile do konca meseca septembra 2014 vpisane v Register žive kulturne dediščine, ka­terega skrbnik je Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva žive kulturne dediščine v Sloveniji. Med njimi je tudi Škofjeloški pasijon, ki je bil decembra 2008 vpisan kot prva enota v Register žive kulturne dediščine (celoten seznam je na ogled na spletnem naslovu: http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register) . Škofjeloški pasijon je bil decembra 2012 razglašen za živo mojstrovino držav­nega pomena in bil marca 2013 kot prva slovenska enota nominiran za vpis na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Dopol­njen predlog je Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Občino Škofja Loka vložilo marca 2015. Razstave je v sodelovanju z avtorji pripravila akademska slikarka Agata Pavlovec. Poleg prireditev ob uvodnem dnevu, so bile do premierne uprizoritve Škofje­loškega pasijona 2015, ki je bila v soboto, 21. marca 2015, v okviru Dnevov Škofje­loškega pasijona organizirane še naslednje prireditve in dogodki: Nedelja, 8. marec, cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu Srečanje pasijoncev s pasijonskimi romarji in »očetom Romualdom« ter sprevod do Kapucinskega samostana v Škofji Loki Nedelja, 8. marec, Kapucinska cerkev sv. Ane v Škofji Loki Sprejem pasijonskih romarjev in »očeta Romualda« s sveto mašo Petek, 13. marec, Stara dekanija v Stari Loki Pasijonski večer 2015 v Stari Loki: Recital Pasijonskega sonetnega venca Mateja Krevsa Sobota, 14. marec, Nunska cerkev v Škofji Loki – samostanska cerkev Brezmadežnega spočetja Device Marije Otvoritev pasijonskih jaslic Četrtek, 19. marec, Mala dvorana Sokolskega doma Odprtje tipne razstave Škofjeloškega pasijona V času priprav na uprizoritev Škofjeloškega pasijona 2015 so nas na Valentinovo, v soboto, 14. februarja 2015, obiskali rojaki iz Štandreža pri Gorici, rojstnega kraja patra Romualda, ki je zapisal besedilo Škofjeloškega pasijona. Na kulturnem večeru Štandrež se predstavi, ki je bil v Sokolskem domu, je dr. Damian Paulin ob video projekciji predstavil zgodovino mesta in njegovo povezanost s Škofjo Loko. Dramska skupina iz Prosvetnega društva Štandrež pa je zaigrala komedijo enodejanko Gremo v teater. Na prireditvi je mesto Štandrež skupaj z društvom Skultura 2001 mestu Škofja Loka podarilo Križ upanja, umetniško delo kiparja Marca Berlota. V osredju križa je stilizirano sonce, ki simbolizira Kristusovo luč. Križ upanja v pasijonski Škofji Loki še nima primernega javnega mesta in upajmo, da bomo prostor zanj našli v Pasijonski sobi, ki naj bi bila na Loškem mestnem placu. Foto: Aleš Jezeršek Pasijonski večer 2015 v Stari Loki. Recitatorji od leve proti desni: Andrej Hoivik, Metka Oblak in Jurij Svoljšak. Foto: Aleš Jezeršek URŠKA FLORJANČIČ PASIJONSKI VEČER 2015 V STARI LOKI PASIJONSKI SONETNI VENEC MATEJA KREVSA Že četrto leto zapored smo v postnem času v sklopu Dnevov Škofjeloškega pasijona pripravili Pasijonski večer v Stari Loki. Po Capudrovem Pasijonu ubogih, Zajčevem Križevem potu, Oratoriju oz. Pasijonski pesnitvi Jurija Dalmatina smo se tokrat srečali s Pasijonskim sonetnim vencem pesnika mlajše generacije Ma­teja Krevsa. Pesnitev križevega pota z arhaiziranim naslovom Pasijon inu smert Nashiga Gospuda Iesusa Christusa je bila prvič objavljena v reviji Srp leta 2014. V petek, 13. marca 2015, ob 18.30 oz. po večerni maši na Fari smo se zbrali v odprtih in neogrevanih prostorih nekdanje starološke dekanije. Po pozdravni besedi domačega župnika dr. Alojza Snoja nam je petnajst domačih recitatorjev interpretiralo pesnitev v štirinajstih sonetih, ki jo zaključuje magistrale z izbrani­mi verzi iz Škofjeloškega pasijona. V pasijonskem letu 2015, ko je na loških ulicah ponovno zaživel Škofjeloški pasijon, smo kulturni večer obogatili z glasbenimi na­pevi z zgoščenke Škofjeloški pasijon 2009. Ob zaključku je o avtorju in sonetnem vencu na kratko spregovoril Alojzij Pavel Florjančič. Osrednje prizorišče je scensko obogatil veliki Loški pasijonski križ s Kristuso­vo krono, ki ga je zasnoval arhitekt Zvone Pelko, predsednik Kulturnega društva Zgovorna tišina. Za prijateljsko druženje ob zaključku je poskrbela domačinka Tončka, ki nam je postregla s postnim prigrizkom in loško medlo. Hvaležni smo vsem domačinom, ki vsako leto požrtvovalno sodelujejo pri izvedbi dogodka in poskrbijo za lepo vzdušje. Recitatorji: Mojca Berce, Irma Čadež, Štefan Čadež, Marko Črtalič, Tanja Erlah, Blanka Florjanovič, Andrej HOivik, Marjan Kne, Marcel Kokelj, Marija Lebar, Metka Oblak, Jan Pintar, Nejc Pokorn, Jurij Svoljšak, Irma Zarnik Glasba: Tone Potočnik, Andrej Misson: zgoščenka Glasba, Škofjeloški pasijon, 2009 Delo z recitatorji: Neža Karlin Priprava prostora in scene / Tehnična ekipa: Marcel Kokelj, Peter Grzetič, Zdravko Brelih, Marijan Štremfelj Zasnova in projekt za Loški pasijonski križ: Zvone Pelko Oblikovanje pasijonske krone in svečnika: Kartuzijan, železo, 2014 Tehnična izdelava križa: Marijan Štremfelj Ozvočenje in osvetlitev: Jan Pintar, Matija Pintar, Marcel Kokelj Pogostitev: Tončka Trilar Idejna zasnova dogodka: Alojzij Pavel Florjančič Tajništvo in komunikacija, zloženka: Urška Florjančič Pozdravna beseda in zahvala: starološki župnik msgr. dr. Alojz Snoj Beseda o avtorju in sonetnem vencu: Alojzij Pavel Florjančič Beseda ob zaključku: Klemen Karlin, predsednik Kulturno-zgodovinskega društva Lonka Stara Loka Dogodek v sodelovanju pripravila: Župnijski zavod sv. Jurija Stara Loka in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka Med poslušalci Pasijonskega večera v Stari Loki sta bila tudi Matej Krevs (spredaj v sredini), avtor Pasijonskega sonetnega venca, in Zvone Pelko (v sredini zadaj), avtor Loškega pasijonskega križa. Foto: Aleš Jezeršek BLAŽ KARLIN PASIJONKE PESMI O TRPLJENJU V VOJNI IN MIRU Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne in povojnih pobojev je od 27. do 31. maja 2015 v Škofji Loki potekal pesniški recital, poimenovan Pasijonke – pesmi o trpljenju v vojni in miru. Z javnim branjem poezije loškega rojaka dr. Tineta Debe­ljaka in drugih avtorjev, ki so s pesniško govorico ubesedili bolečino ob takratnem trpljenju posameznika in narodne skupnosti, smo se pietetno poklonili spominu na vse žrtve vojne in revolucije. Mladi bralci so nas ob glasbeni spremljavi z občutenim podajanjem besedil pet dni kakor v velikonočni procesiji vodili preko krajev – postaj križevega pota –, ki jih je tudi v našem mestu in bližnji okolici zaznamoval polpretekli slovenski narodni pasijon. Pesnikov klic »Moja piščal je votla kost. / Naša smrt ni več skrivnost.« se je kot preroško videnje iz čezoceanskega pregnanstva toliko let kasneje v domovini iztekel v pretresljivo izpoved ene izmed udeleženk pesniških večerov. Gospa, ki je očeta izgubila v povojnem času maščevalnih besov, je ob sklepu Pasijonk izjavila: »Zdaj sem tudi jaz pokopala svojega očeta.« Besede tolažbe, ki nas obvezujejo, da s prizadevanji za kulturo sprave v našem narodu nadaljujemo tudi v prihodnje. Pasijonke kot samostojni kulturni dogodek so bile uvrščene med spremljeval­ne dogodke velike razstave ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, naslovljene ČLOVEK, GLEJ, ki je bila v maju in juniju 2015 na ogled v opuščenih prostorih nekdanjega Nunskega samostana v Škofji Loki. Pripravljalci recitala smo hvaležni, da se ga je udeležilo več sorodnikov dr. Ti­neta Debeljaka, med njimi tudi njegova hčerka ga. Jožejka Debeljak Žakelj, ki biva v Argentini. Organizatorja Pasijonk: Muzejsko društvo Škofja Loka (zanj predsednik mag. Ale­ksander Igličar) in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka (zanj predsednikKlemen Karlin), v sodelovanju s civilnodružbeno pobudo Resnica in sočutje 1945–2015 (zanjo Jože Bartolj) in ob pomoči Župnije Stara Loka (zanjo msgr. dr. Alojz Snoj). Vodja projekta: Blaž Karlin. Recitatorji: Samo Avguštin, Neža Bohinc, Tine Čarman, Jure Hafnar, Andrej Hoivik, Ema Jenko, Neža Krajnik, Špela Oblak, Gašper Murn in Marjana Ro­žanec. Glasbeniki (instrumentalisti in pevci): Mojca Jerman (violina), Manca Močnik (trobenta), Mirjam Šolar (violina), Škofjeloški oktet in Vokalna skupina Nobile.Molitve za vse žrtve vojne in revolucije na pokopališču v Lipici je vodil mag. Simon Fortuna, župnik iz Žabnice in škofjeloški dekan. Strokovna in tehnična pomoč: Alojzij Pavel Florjančič (krajevna zgodovina), Hele­na Janežič (dostop do literature in izbor pesmi), Ludvik Kaluža (govor), Zden­ka Primožič (izbor pesmi), ddr. Marija Stanonik (izbor pesmi) in Matjaž Košir (ozvočenje). Spletna stran projekta: www.pasijonke.si. UVODNI NAGOVOR BLAŽA KARLINA NA PASIJONKAH (glede na kraj posameznega večera vsakokrat smiselno prilagojen in dopolnjen) V majskih dneh letošnjega leta se spominjamo 70-letnice konca druge svetov­ne vojne in povojnih pobojev, ki so sledili v mirnem času. Medvojni in prvi po­vojni dogodki so tako zelo globoko zasekali v slovenski narod, da nas v bistvenem določajo tudi danes, toliko let pozneje. Kako naj se soočimo s tem divjim časom, da ohranimo spoštljivo govorico? Da v svojih nesočutnih držah ob priložnosti ponovno ne podivjamo? Da zgodovin­skim dejstvom dovolimo, da nas izučijo? Da osebnim zgodbam pustimo, da nas nagovorijo? Kako naj to storimo? Daljnjega leta 1949 je slovenski pesnik izgnanstva – Ločan dr. Tine Debeljak, takrat še pod psevdonimom Jeremija Kalin – v 12 tisoč kilometrov oddaljenem argentinskem Buenos Airesu v knjigi z naslovom Črna maša, izdal pesnitev z na­slovom Vélika črna maša za pobite Slovence. Skozi vseh 3.500 in več verzov tega epa nas spremlja pesnikova središčna darovanjska prošnja: »tako našo muko spremeni v naš blagoslov!« Ali more torej k spravi v našem narodu svoj delež prispevati tudi poezija in njeno javno branje? Sodelujoči pri projektu Pasijonke – pesmi o trpljenju v vojni in miru smo prepričani, da lahko. Resnična poezija more dati glas, podobo, ime, obraz, upanje … celo tistim, ki jim je bilo vse to doslej odvzeto ali zanikano. Resnična poezija prebuja v nas glas vesti o človeškem dostojanstvu, ki je lastno vsem nam – mrtvim in živim. Blaž Karlin, PASIJONKE Tragedija pobojev, tisočev izginulih, zamolčanih in izgnanih je z domačim pre­vratom svoje korenine pognala že ob zori vojne, začetek njenega krvavega razple­ta – razcveta tisočev in tisočev rož pasijonk – pa je nastopil ravno v zadnjih petih dneh tistega trpljenja polnega meseca maja pred 70 leti. Med 27. in 31. majem 1945 so britanske zavezniške sile z avstrijske Koroške v Titovo Jugoslavijo s prevaro vračale pripadnike razorožene slovenske narodne vojske in civiliste. Pasijonska procesija mučenja in smrti je takrat stekla tudi skozi naše mesto, tisočletno Škofjo Loko. Z branjem poezije prevajalca, urednika, literarnega zgodovinarja, pesnika, pi­satelja, podnunca, člana profesorskega ceha in soustanovitelja Muzejskega dru­štva Škofja Loka dr. Tineta Debeljaka in branjem poezije drugih pesnikov, ki se v svojih delih osebno ali tematsko navezujejo na slovenski narodni pasijon 1945, se želimo na simboličen in spoštljiv način pokloniti spominu na vse žrtve končnega bratomornega obračuna. Kakor so ti mladi ljudje – ki so bili približno istih let kot so recitatorji pasi­jonk – stopili na svojo zadnjo pot, tako jim mi z branjem pesmi o trpljenju v vojni in miru na petih krajih v petih dneh sledimo na njihovih zadnjih zemeljskih posta­jah: od železniške postaje, kjer so stopili na loško zemljo, do sprejema v taborišču in zaporu na Loškem gradu; od središča mesta, ki se jim je odreklo in jih pognalo bodisi v begunstvo bodisi v kruto smrt, pa vse do prapodobe morišča v kraških globelih gozdnatega Crngroba in zadnjega počivališča pod znamenjem križa na pokopališču v Lipici. Naj nas te pesmi opomnijo, da je vsaka žrtev za narod vredna spomina, da je vsak človek vreden spomina, da vsakomur pripada mesto v naši slovenski skupno­sti. Ki izpraznjeno še vedno čaka. Da se vsaka vojna enkrat konča in da je dolžnost živih, da mrtvim vrnemo dobro ime in jih pokopljemo, svojcem in vsemu narodu pa nasujemo gomilo za objokovanje in spominjanje. SEZNAM PESMI IN SODELUJOČIH PO DNEVIH Pasijonke, 1. dan: sreda, 27. maj 2015, na železniški postaji Škofja Loka Seznam pesmi: zzTine Debeljak, Črna maša: Koščena piščal zzLojze Grozde, Sonet zzLeopold Legat, Vetrinje zzIvan Hribovšek, Ura 1943 zzBranko Rebozov, V tunelu zzZorko Simčič, Noč zzMilena Šoukal, Nevihta zzLojze Grozde, Zimsko jutro zzIvan Hribovšek, Osamelost zzLojze Grozde, Barje spomladi zzIvan Hribovšek, Rast zzTine Debeljak, Vetrinjski trospev: Zbor mater zzTone Kuntner, Ko bodo vsi nemi spregovorili zzPeter Košak, Prišel bo dan Recitatorja: Neža Krajnik in Jure Hafnar Glasbenica: Manca Močnik (trobenta) Fotograf: David Jezeršek Pasijonke, 2. dan: četrtek, 28. maj 2015, na dvorišču Loškega gradu Seznam pesmi: zzTine Debeljak, Črna maša: Jesenski ogenj zzZorko Simčič, Dvojna zvestoba zzVinko Rode, O mati, mati domovina zzBranko Rebozov, Emigrant na zdravniškem pregledu zzStane Bračko, Anno 1942 Post Christum zzLojze Grozde, Utrinek zzIvan Hribovšek, Noč zzKarel Mauser, Umiranje zzTone Ferenc, Rekviem zzRafko Vodeb, 1945 zzJože Snoj, Rog in Bog zzMirko Šuštaršič, Santa Cruz zzFrance Papež, Nekaj zemlje zzFrance Balantič, Nekoč bo lepo Recitatorja: Špela Oblak in Gašper Murn Glasbeniki: pevci Škofjeloškega okteta Fotograf: Aleš Jezeršek Pasijonke, 3. dan: petek, 29. maj 2015, pred rojstno hišo dr. Tineta Debeljaka pod Nunsko cerkvijo Seznam pesmi: zzTine Debeljak, Črna maša: Iz globočine zzTine Debeljak, Črna maša: Poškropi me s hisopom Blaž Karlin, PASIJONKE zzTine Debeljak, Črna maša: Dan jeze, dan kesanja zzIvan Hribovšek, Slutnja zzIvan Hribovšek, Pomladna pesem 1944 zzTine Debeljak, Kyrie Eleison / Slovenski veliki teden zzTine Debeljak, Brezjanski romar zzIvan Hribovšek, Molitev zzZorko Simčič, Dvogovor: Vrnjeni v maju govori Bogu zzZorko Simčič, Dvogovor: Bog govori vrnjenemu v maju zzTine Debeljak, Payador v pampi zzFrance Balantič, Zasuta usta zzVladimir Kos, En del ceste v Hákata zzZorko Simčič, Odhojene stopinje Recitatorja: Marjana Rožanec in Tine Čarman Glasbenici: Mojca Jerman (violina) in Mirjam Šolar (violina) Fotograf: Marko Jelenc Pasijonke, 4. dan: sobota, 30. maj 2015, pred cerkvijo v Crngrobu Seznam pesmi: zzTine Debeljak, Črna maša: Poškropi me s hisopom zzTine Debeljak, Črna maša: V breznu zzTine Debeljak, Črna maša: V breznu zzTine Debeljak, Črna maša: V breznu zzOdon Peterka, Moj grob zzIvan Hribovšek, Ura 1942 zzZorko Simčič, Sam zzFrance Balantič, Truplo v polju zzNiko Grafenauer, Crngrob zzMarjan Jakopič, Že dolgo čakam zzIvan Hribošvek, Drevesom zzZorko Simčič, Pred odhodom: pogovor z bodočim mrličem v zrcalu zzFrance Papež, Srečanja zzTine Debeljak, Prošnja pesem za vrnitev Recitatorja: Neža Bohinc in Andrej Hoivik Glasbeniki: člani Vokalne skupine Nobile Fotograf: David Jezeršek Pasijonke, 5. dan: nedelja, 31. maj 2015, pred križem na pokopališču v Lipici Seznam pesmi: zzTine Debeljak, Črna maša: Darovanje zzTine Debeljak, Črna maša: Darovanje zzLojze Grozde, Pevčeva molitev zzZorko Simčič, Turjaška, pet let kasneje zzTine Debeljak, Vetrinjski trospev: Žalostinke jokajočih žena zzVinko Beličič, Antigona zzFrance Balantič, Magistrale zzZorko Simčič, Sporočilo nasprotnikom mrtvega očeta zzErik Kovačič, Pomladne elegije zzMarjan Jakopič, Begunski Božič zzVladimir Truhlar, Zelena noč zzFrance Balantič, Zadnje sonce zzPeter Košak, To pot moramo prehoditi zzZorko Simčič, In vendar – nekoč bo! Recitatorja: Ema Jenko in Samo Avguštin Glasbeniki: člani Vokalne skupine Nobile Fotograf: Marko Jelenc Blaž Karlin, PASIJONKE Strašna zabloda je današnjih dni;ljudje kot slepci težko hodijobrez ciljev, cest v nejasnost blodijo,zavrgli prave, ravne so poti. Zavrgli Sonce, to luč vseh lučiin vse luči, ki k Njemu vodijo,so obsodili se in še se sodijoin lastna sodba jih v propast drevi. Jaz pa bom stopil v sredo naših dni,potegnil jim obvezo raz oči,pokazal prave, ravne jim poti, ki peljejo do vira vseh luči.Zato planili bodo, vem, na mene,a vendar me zato ljubezen žene. __ Lojze Grozde, Sonet Pasijonke na železniški postaji Škofja Loka. Foto: David Jezeršek 153 Blaž Karlin, PASIJONKE __ Tine Debeljak, Vélika črna maša za pobite Slovence Pasijonke pred rojstno hišo dr. Tineta Debeljaka pod Nunsko cerkvijo. Foto: Marko Jelenc S hisopom jih pokropi, z vejico roženkravta in rožmarina, z blagoslovljeno vodo večnega spomina! Njih rane – kot škrlat krvave – bolj kot rosa se bodo svetile na ostrih rezinah trave, bolj kot srež se bodo iskrile na trnih nočne goščave, kjer šla je njih bosa pot skoz brinje, da visoko v nebo se vstopi kot cesta zvezd za vek iz veka – v bleskih ran žareči Geniji ljubezni Domovinje! Vetrinje! Tabor brezdomnega Človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Tenčica črna čez lice Sloveniji! Nož skozi srce Materinje! Vetrinje! Joj! S hisopom jih pokropi! 155 Blaž Karlin, PASIJONKE »... seveda, zdaj razumem ... šele zdaj ... Vse od takrat, ko ustvaril si nebo in zemljo, si nas imel skoz tisočletja — daleč je že raj — tam sredi svojih kašč, pšenična zrna. Si nas vsejal v zemljó, ko je prišel ta maj. Kdo je vesel, da je sejavec, kdo, da je žanjec, kdo, da je mesivec kruha in kdo, da gospodar, ki reže ga, deli ga svojim ... Jaz srečen sem, da smel sem biti vsejano zrno.« __ Zorko Simčič, Dvogovor: Vrnjeni v maju govori Bogu Pasijonke pred križem na pokopališču v Lipici. Foto: Marko Jelenc 157 Prizori iz Requiema za Jezusa. Fototeka: Jože Kregar JOŽE KREGAR OGRINČEV REQUIEM ZA JEZUSA V IZVEDBI GLEDALIŠKE SKUPINE ŽUPNIJE LJUBLJANA - MOSTE1 »Kdo pravi, da ni na tem svetu čiste, zveste, iskrene in večne ljubezni... Nocoj sem tu, da vam povem resnico;večno, davno, večno novo zgodbo o ljubezni. Močni kakor smrt in močnejši.«2 Pravijo, da je bila nekoč umetnost v službi religije. V času, ko je umetnost sama postala religija, mnogokrat izpraznjena prave vsebine, pa se zdi, da ima dram­sko delo moščanskega župnika dr. Božidarja Ogrinca nov pomen. Zavedajoč se dejstva, da odrešitev prihaja po lepoti, da je lepota besede, glasbe, slike, filma in dramske igre nekaj, kar v današnjem času lahko povezuje ljudi, je dr. Ogrinc napi­sal delo, ki je pravzaprav kolaž različnih leposlovnih besedil in dramskih tekstov. Ogrinčevo delo predstavlja neko novo celoto, ki na prav poseben, času primeren način, nagovarjajo današnjega človeka. Tako se v njegovem tekstu zvrstijo od­lomki Wildove Salome, Isherwood/Kandrovega Cabareta, Bertholda Brechta in Ogrinčevega avtorskega prispevka v neki novi luči. To novo dramsko delo na­govarja na prav poseben način, saj je bilo že v osnovi namenjeno ljubiteljskim igralcem - amaterjem, ki pa so svoje delo opravljali z velikim veseljem. Ogrinčev Requiem jih ni povezal samo s svojo vsebino, pač pa tudi kot delo, ki je župniku Božidarju služilo kot osnova za povezovanje župnijskega občestva. Glede na odzi­ve samih igralcev - župljanov, kakor tudi publike, lahko rečemo, da je dr. Ogrincu uspelo nekaj, kar si verjetno želi marsikateri župnik - povezati svoje občestvo v družbo, ki je v samem igranju in mnogih skupnih druženjih - gledaliških vajah, začela spoznavati nek drugačen pomen krščanske ljubezni. 1 Gostovanje Gledališke skupine župnije Ljubljana - Moste s predstavo Requiem za Jezusa 13. decembra 2015 na Loškem odru v Škofji Loki je, v okviru sklopa dogodkov s skupnim naslovom ČLOVEK, GLEJ NAPREJ, kot odmev na véliko razstavo ob 70-letnici konca druge svetovne vojne ČLOVEK, GLEJ, organiziralo Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka. 2 B. Ogrinc, Requiem za Jezusa, uvodne besede pripovedovalca v prvem prizoru: Ješua in Marija Magdalena Verjetno tudi ni naključje, da je delo napisal župnik, ki je na Teološki fakulteti doktoriral z disertacijo Poetičnost religije in njena sprevrženost v nasilje. Za samo delo se zdi, kot da je zaznamovano z osebno izkušnjo avtorja, pa tudi različne vlo­ge v sami igri je župnik Božidar namenil ljudem - župljanom, za katere je nekako slutil, da so sposobni v njih odkriti posebnosti, lastne posameznim vlogam. Prva predstava Requiema je bila 21. junija 2015 v domači župnijski cerkvi Sv. Družine v Mostah. Naslednja uprizoritev je potekala v Antonovem domu na Viču. Na podlagi teh dveh izvedb, ki sta bili uprizorjeni pred polnima dvoranama, je bila moščanska gledališka skupina povabljena v gledališče »Loški oder«, kjer je gosto­vala v nedeljo, 13. decembra 2015. ZASEDBA GLEDALIŠKE SKUPINE ŽUPNIJE LJUBLJANA - MOSTE Režiser, dramaturg in scenograf: župnik dr. Božidar Ogrinc Scenografka: Saša Batistič Tonski tehnik: Matjaž Bolta Lučkar: Klemen Bergant Izbor glasbe in projekcij med posameznimi prizori: dr. Božidar Ogrinc, Saša Batistič Režija projiciranega filma: dr. Božidar Ogrinc Vlogi v projekciji: dr. Božidar Ogrinc in Štefan Souidi Pripovedovalec, Ješua, glas Janeza Krstnika: dr. Božidar Ogrinc Marija Magdalena: Saša Batistič Saloma in Suzana: Ema Kregar Veliki duhovnik: Jernej Souidi Jehuda: Štefan Souidi Duhovniki: Štefan Souidi, Gašper Brvar, Aleš Por, Damijan Omerza, Boštjan Kokalj, Peter GoričarHerodiada: Mija Kregar Herod: Jože KregarKlavdija in pevka: Meta Bohinc Pilat: Franc Tome Johanaan Potapljavec: Peter Goričar Judita: Ada KregarPevec, duhovnik: Andrej DobleharKabaretna dekleta: Manca Devetak, Vida Kregar, Ana Pranjić, Ana Rožman, Neža Šeruga Jože Kregar, OGRINČEV REQUIEM ZA JEZUSA Gostje na Tetrarhovi zabavi: Barbara Goričar, Majda Šuštar, Franc Tome, Dragica DropuljaKristus na križu: Boris MugerlePlesalka s tančico: Barbara Goričar Mati: Majda ŠuštarOtrok: Gaja OmerzaOzdravljenke: Dragica Dropulja, Špela Bolta, Majda Šuštar, Barbara Goričar Grešnica: Ana Pranjić Grešnik: Aleš Por Medved: Manca Devetak, Ana Rožman Glasbeniki: Jože Kregar (klavir, harmonika), Barbara Goričar (klavir), Vida Kregar (saksofon), Ada Kregar (tolkala), Mija Kregar (flavta) NEKAJ MNENJ O PREDSTAVI Peter Hawlina V nedeljo, 21. junija, sem se odpeljal v Ljubljano, kjer so na cesti pred gostilno Pod skalco nastopali muzikanti. Nerad sem zapustil prijetno dogajanje samo zato, ker sem svakinji obljubil, da si pridem v moščansko cerkev ogledat Requiem. Nekaj minut sem zamudil in se znašel v popolnoma temni dvorani. Ko se je oder spet osvetlil, sem se najprej čudil, ker je bila cerkvena notranjost tako prirejena, da nepoznavalec ne bi mogel verjeti, da se je znašel v cerkvi. Videl sem, da so skoraj vsi sedeži zasedeni in sva z ženo našla vsak svojega nekaj vrst narazen. Polno dvorano je dodatno polnila glasba. Po prvih presenečenjih so se vrstila vedno nova. Scena in prizori so dogajanje prestavljali v kraju in času. Vse sestavine gledališča so pre­segale amaterizem. Izrazito vidno je bilo veselje za sodelovanje. V naslednjih dneh sem sorodnikom, prijateljem in znancem priporočal, naj bodo pozorni na morebitno ponovitev. Prva ponovitev je bila v soboto, 24. oktobra, v Antonovi dvorani na Viču. Opazil sem, da so mnogi prizori spremenjeni. Repriza je bila polna novih pre­senečenj. Prepričan sem, da bodo sledile ponovitve in s tem priložnost za ponovni ogled. Janez Suhadolc Na predstavo dramskih prizorov »Rekvijem za Jezusa« sem šel z nezaupanjem in skepso. Pričakoval sem v najboljšem primeru modernizirano varianto »Škofjelo­škega pasijona«. Bil sem prijetno presenečen. Če bi se namerilo, bi čisto z veseljem še enkrat prisostvoval tej predstavi, ki je uspešna in duhovita mešanica mjuzikla, kabareta, vodvila, grške drame, brehtovščine in ne nazadnje vendarle tudi že ome­njenega pasijona. Vsebina predstave se vrti okrog znane biblijske zgodbe o življenju in trpljenju Jezusa Kristusa. Gre za spopad med dobrim in zlom, pri čemer zlo kar naprej zmaguje, a se ve, da ne more in nikoli ne bo dokončno prevladalo nad dobrim. To je stereotip, ki je bil in še bo osnova mnogim literarnim podvigom. »Rekvijem« je uspešna varianta omenjenega motiva. Rekvijem skorajda ne moralizira. Odvija se v hitrem stakato ritmu, to je la­stnost, ki je redka v slovanski dramski ustvarjalnosti. Posamezni kontrastni prizori so omejeni na nekaj minut. Prizore povezuje zbor policajev, udbovcev, farizejev, ka­gebejevcev, gestapovcev ali nekaj podobnega. Mislim, da je zbor najbolj uspešen del predstave, ki sicer obsega, na primer, tudi nekaj prizorov iz bordela z »madamme« na čelu. Besedišča, gibov in kostumografije teh prizorov ne bi pričakoval v predsta­vi, ki je nastala dobesedno v produkciji in režiji neke slovenske župnije, natančneje: v župniji Sv. Družine v ljubljanskih Mostah. Avtor Rekvijema in Jezus v predstavi je kar moščanski župnik dr. Božidar Ogrinc! Predstava je amaterska, a se skoraj v vseh elementih približuje profesionalnim teatrskim podvigom. Amaterizem, kolikor ga je čutiti, podarja predstavi toplino in domačnost. Rahla govorna napaka imenitnega poveljnika policajev je, na primer, simpatična. Številni igralci znajo zahtevno besedilo na pamet brez suflerja. Scena, osvetljava in sploh tehnika deluje brez pripomb, glasbena spremljava je vsakršna, nekaj se zares poje in igra na klavir ... Gre za velikanski in kompleksen amaterski podvig, ki bi mu na Slovenskem težko našli smiselno primerjavo. Publika je bila nad predstavo navdušena, no, imel sem vtis, da so najbolj uživali v predstavi ven­darle kar ustvarjalci. Ana Florjančič Rekviem za Jezusa je delo, ki pretrese do dna duše. Je pričevanje ne le o – še da­nes težko razumljenem in dojetem - trpljenjskem žrtvovanju Jezusa kot Boga-Člo­veka, temveč o večnem boju med dobrim in zlim, med vero in nevero, med vestjo in otopelostjo, gluhoto in brezbrižnostjo, predvsem pa o sodobnem času, ko brez cilja bredemo po globoki močvari egoizma, relativizma, in še česa... Vsi nastopajoči delujejo prepričljivo, še bolj kot poklicni igralci. Vse čestitke! Alojzij Pavel Florjančič Prepričljivo in odrsko dobro izvedeno. Gre ob bok rock operi Jesus Christ Super­star (Andrew Lloyd Webber, Tim Rice). Če bi bili geruzijci (sinedrij) kot nacistični gestapovci naši komisarji, bi bilo to lahko naše najboljše odrsko delo na temo med­vojnega in povojnega Slovenskega križevega pota oziroma pasijona. JOŽE ŠTUKL OBISK PASIJONSKE IGRE V TEGELENU NA NIZOZEMSKEM Od 5. do 7. septembra 2015 sem se kot uradni predstavnik Občine Škofja Loka udeležil obiska v Tegelenu in Venlu na Nizozemskem. Glavni namen tridnevnega potovanja je bil ogled pasijonske igre v Tegelenu. Kraj leži ob reki Maas v provinci Limburg v neposredni bližini meje z Nemčijo in Belgijo. Mestece, ki je bilo še do nedavnega samostojno, so leta 2001 pripojili sosednjemu večjemu mestu Venlu in s tem je postalo njegov sestavni del. Moj gostitelj je bil gospod Lex Houba, ki je že 20 let član odbora za pripravo pasijonske igre v Tegelenu, v zadnjih letih pa je aktivno vključen tudi v združe­nje Europassion, kjer mu je poverjena finančna funkcija (zakladnik). V njegovem spremstvu sem si ogledal pasijonsko igro, ki se je odvijala na prostem v letnem gledališču De Doolhof. Gledališče, ki sprejme 2700 gledalcev, se nahaja v zave­tju mogočnih dreves nekdanjega samostanskega vrta, ki v vročih poletnih dneh zagotavljajo prijetno hladno zavetje. Tu vse od leta 1931 vsakih pet let prirejajo pasijonsko igro, v kateri sodeluje preko 350 amaterskih igralcev in ostalih sode­lavcev. Večina izmed njih prihaja iz Tegelena, med njimi pa srečamo tudi nekatere iz okoliških področij, bodisi iz skrajnega dela južnega Limburga ali celo iz precej oddaljenega severnega Brabanta. Med igralci je še vedno zelo živa in močno iz­ražena družinska tradicija. Nekatere družine so namreč prisotne pri uprizarjanju pasijonske igre skozi več generacij vse od začetkov v letu 1931, kar je zelo podob­no igralski tradiciji pri Loškem pasijonu, čeprav je ta nekoliko daljša, kar je razu­mljivo, saj ima Loški pasijon korenine v 18. stoletju. Pri »Tegelenskem pasijonu« gre za pravi gledališki spektakel z izjemno avten­tično izdelano sceno in kostumi, katerega proračun znaša milijon evrov. Sceno­grafi so se odločili za veren prikaz Jeruzalema v klasični svetopisemski maniri, ki deluje zelo impozantno. V vsej svoji veličini je prikazano mestno obzidje z me­stnimi vrati, mogočen tempelj, Pilatova sodna hiša in hiše jeruzalemskih mešča­nov, ki so v posameznih gručah nanizane ob obzidju. Pred mestom se razprostira puščava, ki jo ponekod prekinja redko rastlinje. Prav v tej puščavi se odvija večina igranih prizorov. Pogled z vrha gledališča De Doolhof proti kulisi svetopisemskega Jeruzalema. Foto: Jože Štukl Igralec, ki upodablja kralja Heroda, igra v pasijonu kljub visoki starosti 86 let. Foto: Jože Štukl Jože Štukl, OBISK PASIJONSKE IGRE V TEGELENU NA NIZOZEMSKEM Kristus nagovarja množico. Foto: Jože Štukl Simon iz Cirene pomaga Kristusu nositi križ. Foto: Jože Štukl Križanje. Foto: Jože Štukl Podobno kot s sceno je tudi s kostumi igralcev. Vsi so v skladu s historičnimi zahtevami izdelani do potankosti, niti najmanjši detajli niso prepuščeni naključju. Celo rimski vojaki so opremljeni povsem avtentično in nosijo prave replike orožja. V letu 2015 so z uprizarjanjem pasijonske igre začeli 10. maja. To je bila jubi­lejna 20. sezona uprizarjanja in vse do 13. septembra 2015, ko se je odvila zadnja predstava, so pasijonsko igro ponovili 25 krat. Ogledalo si jo je 41.000 gledalcev. Predstave se odvijajo ob vsakem vremenu, tudi če dežuje, ker je del gledališča s sedišči za gledalce pokrit, igralci pa pravijo, da jih slabo vreme ne moti. Sama igra, ki smo si jo ogledali, je trajala 3 ure s polurnim odmorom in nas je izjemno navdušila. Aplavz ob koncu je kar trajal in trajal. Po predstavi je sledil še ogled zakulisja, kjer smo si ogledali vse mogoče rekvizite, shrambe kostumov, prostore za maskiranje itd. Sledilo je srečanje z režiserji, izdelovalko kostumov in številnimi igralci, med drugim tudi z glavnim igralcem – Kristusom, ki je po rodu iz Maroka, ter Herodom, ki igra kljub visoki starosti 86 let. Poleg igralcev so bili v zakulisju tudi številni domači in sorodniki, tako da sem izkoristil priložnost za »reklamiranje« Loškega pasijona, Loškega muzeja, mesta Škofje Loke in razdelje­vanje propagandnega materiala. Jože Štukl, OBISK PASIJONSKE IGRE V TEGELENU NA NIZOZEMSKEM Končni aplavz, namenjen igralcem, režiserjem, kostumografom in drugim sodelujočim, je kar trajal in trajal. Foto: Jože Štukl »Kronanje« iz uprizoritve Škofjeloškega pasijona 2015. Foto: Jože Šenk Peter Jovanovič KRIŽEV POT Tomaž Hostnik KRIŽU POT Križ visi na sten. Križ lisen. Tih ke oru gor nad grapa, t.žk ke t.pla kravja sapa. Križ lisen. I. POSTAJA JEZUSA UBSODJA NA SMRT Hud bam sa te dal u roke. Drle sa se huj ke srake. Se še dons puznama take. II. POSTAJA JEZUS UZAME KRIŽ NA SVOJE RAME Mi tud nosma t žke križe. Kri ufrišala ti j lica. Pol pu smrt bu visilica. III. POSTAJA JEZUS PADE TA PRVIČ PUD KRIŽAM Padu si, ke m kra cuna. Tk ke šleva k gre z gustilne. Muke mogle sa bit silne. IV. POSTAJA JEZUS SREČA SVOJA MAT Cmerala se j, bleda mat. Srečale sa se uči. U enih solze, u drugih kri. 176 V. POSTAJA SIMON IZ CIRENE PUMAGA JEZUSU NOST KRIŽ Kmeta sa t puslal na klanc. Sred te gužve, u te galam, člouk i res hudičov sam. VI. POSTAJA VIRONIKA PUDA JEZUSU POTN PRT Kri, kri, pusod sam kri. Ena babnca se j zbala, de pu smrt te nou spuznala. VII. POSTAJA JEZUS PADE DRUGIČ PUD KRIŽAM Ke i ta vrh, de b si spučiu? Spet sa kleclna kulena. Nbenga nker, de te zamena. VIII. POSTAJA JEZUS TULAŽ JIRUZALEMSKE ŽENE Med zvirmi par pl šnih kur. Vekale sa se za taba. Zlepa nouš šu u puzaba. IX. POSTAJA JEZUS PADE TA TRETJIČ PUD KRIŽAM Kok ldi pud križam pade. Ti se nis ukol uzeru. Ti s du vrha prmašeru. X. POSTAJA JEZUSA SLEČIJA, PA MU DAJA PIT KIS PUMEŠAN Z ŽOUČAM Ta čluveška hudubija. Gor na les sa te zulekl. Za razstava sa te slekl. XI. POSTAJA JEZUSA PRBIJIJA NA KRIŽ Ke sa tvoje bele roke, ke sa snoč še kr h lumile. Zdej s krvjo sa se zmučile. 190 XII. POSTAJA JEZUS UMRE NA KRIŽU Lep razgled i dol iz križa. Se s zaslužu, de s umru, ud razbojniku ta pru. 192 XIII. POSTAJA JEZUSA SNAMIJA S KRIŽA, PA GA IZRUČIJA MAT Mat še doug ni šlo u glava. De živlene tkle mine. De lde sma take svine. 194 XIV. POSTAJA JEZUSA PULUŽIJA U GR B Pa s le stopu u večna slava. Za u gr b sa te učedl. Kam s udfrču, hmal ma zvedl. GAŠPER PETERNEL KRIŽEV POT PETRA JOVANOVIČA Peter Jovanovič živi in umetniško zori v istih krajih, kjer sem sam odraščal. Mimobežno so se mi kot otroku usedle v spomin podobe izpod oltarja in freske apostolov na župnišču, še bolj pa risbe, ki so visele na stopnišču javorske šole… Takrat se mi je to zdel silno nenavaden svet. Velike oči otročjih podob so s čude­njem sprejemale duhovna sporočila vaških templjev modrosti. Kot da bi umetnik hotel z nami k maši, verouku, v šolo… Jovanovič ni naivec diletant, ampak umetnik samouk. Ustvarja mimo zgodo­vinskih okvirjev umetnosti, tudi tistih naivnih, ki so na začetku njegove ustvar­jalne poti vznikali v žirovskih koncih. Tako ostaja slogovno brezčasen, ne pa več brezprostoren. Digitalni svet ni zanj. Razmišlja s sredstvi, ki so mu dosegljiva, jih pozna in so mu blizu. Z lesom in peresom. Predvsem pa z dušo. Umetnikova mladost se je dogajala v nekih drugih časih. V šole je bilo iz Žetine predaleč, pa si je umislil drugačen pouk - prisluškovanje naravi. Ni naključje, da svoje kiparske forme izvaja iz lesenih debel, ki ga obdajajo že celo življenje. Razvil je samosvoj stil, ki jedrnate oblike prilagaja osnovnemu kubusu lesa. S spoštlji­vo preprostostjo nagovori opazovalca, da začuti harmonijo materiala in vsebine, telesnine in duha. Njegova umetnost je ljudska in ekspresivna. Ima izjemen smi­sel za čisto risbo, kar odlikuje ravno njegove reliefe. S črtami ustvarja podobe, ki nagovarjajo kot on sam, ko ga srečaš: neposredno in odločno, pa vendar s skrito toplino, ki se napaja v pesmih, zgodbah in pripovedih. Veličina njegove umetniške duhovnosti se skriva v modrosti preprostega člo­veka. Z izpovednimi potezami nas prepoznavne podobe nagovorijo skozi ume­tnikovo čutenje. Opazujejo, molijo, prosijo, jokajo, kričijo, obnemijo. Vprašanj morale, trpljenja, minljivosti, onostranstva,... se loteva skozi prizmo čuječega sti­ka z naravo in vero, ki mu je bila položena v srce. Sakralne teme meditira v hre­penečem iskanju božje navzočnosti, pa vendar vedno ostane izrazno prizemljen. Ravno tako upodablja križev pot. Minljivost, ki jo zgodba napoveduje, se upira sanjarjenju po večnosti. Z linijo in črto poetizira motive in išče odrešitev z zelo jasno metaforo: Kristusovo telo je duša. Čutno upodobljeno, izvito iz podob ze­mlje, neba, dreves, vode, korenin, golote,... je Kristus človek kot vsak izmed nas. Tesnoben zaradi svoje usode od postaje do postaje ponižno čaka na milost spo­ Gašper Peternel, KRIŽEV POT PETRA JOVANOVIČA znanja. Temo obdeluje s pikami, črtami, krogi in raznimi simboli, ki stilizirano risbo puščajo v polju stvarnosti. Podobe ustvarja s simbolnimi liki, med katerimi je ravno krog izhodišče pralepega, iz katerega potem intuitivno izpeljuje dotično vsebino. Z obračanjem perspektiv pri gradnji teles in prostora postane izpoved še bolj osebna. Likovno to poudarja s površinskimi ritmi ostrih in kratkih obrezov, prelivi mehkih in trdih oblik, ki so včasih dramatične, včasih lirično senzibilne. Vse pa zajete v jasne zaključene volumne, ki premišljeno dogradijo reliefni pro­stor. Umetniku ni potrebno zajemati iz abstrakcije, ker je zanj božje sporočilo utelešeno v umetnosti njegovega življenja. Jovanovičev kontemplativni umetniški monolog v desetletjih ustvarjanja in ne­štetih spremembah percepcije umetnosti dobiva posebno umetniško moč. Tako neposredno ne uspe vsak umetnik nagovarjati gledalca. Sporočilo ne prestopi globokega teološkega moraliziranja, ampak ostane v iskanju preprostih življenj­skih resnic, ki ostajajo večne samo po zdravi kmečki pameti. V takem vzdušju se podob Jovanovičevega križevega pota dotakne pesnitev Tomaža Hostnika. Hu­domušnost narečne besede groteskno poudarja tragiko nerazumljene Kristusove usode, kar kipar v uporu lesa ilustrira z že znano pravljično maniro anatomsko nepravilnih oblik. Kakor pravi umetnik sam: »Ne moreš slikati otroka, če otroka nimaš v sebi!« Pa bo nekaj tega držalo tudi za njegov umetniški križev pot. Foto: A. Pavel Florjančič Križ visi na sten. Križ lisen. Tih ke oru gor nad grapa, t žk ke t pla kravja sapa. Križ lisen. Gledališki list 2015 2 Uvodni o je oËe Romuald (pater Lovrenc MarušiË) nagovor msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit dvoboju. Gospod življenja je umrl, kraljuje živ.” Kazalo 6 7 13 14 16 17 18 21 22 24 26 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 46 47 49 50 51 52 54 63 64 Datumi uprizoritev 2015 Uvod Spremljevalna ponudba Oblikovanje predstave Projekt ©kofjelo.ki pasijon TehniËna oprema Zahvala Predigra Raj Cehi Smrt Pekel »astna konjenica Vhod v Jeruzalem Gospodova veËerja Samson Krvavi pot Judea in sodba Herod BiËanje Kronanje Hieronim Glej, Ëlovek Razbojnika Kriaev pot Kristus na kriau Mati sedem aalosti Skrinja zaveze Boaji grob Gospodje glasbeniki Pobiralci Reditelji Informatorji, zdravniki Ostali podporniki projekta ©kofjelo.ki pasijon 2015 Sponzorji Zemljevid »asovnica Datumi tiha sobota uprizoritev 2015 tiha nedelja cvetni petek cvetni sobota cvetna nedelja velikonoËni ponedeljek bela sobota bela nedelja 21. marec 2015 ob 20.00 22. marec 2015 ob 16.00 27. marec 2015 ob 18.00 (šolska predstava) 28. marec 2015 ob 20.00 29. marec 2015 ob 16.00 6. april 2015 ob 16.00 11. april 2015 ob 20.00 12. april 2015 ob 16.00 Spoštovani! tarodavno mesto ©kofja Loka skriva v sebi številne zaklade. Eden izmed njih je ©kofjeloški pasijon - najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, ki spada med najžlahtnejšo kulturno dedišËino slovenskega naroda. Napisal ga je loški kapucin oËe Romuald, Lovrenc MarušiË (9. avgusta 1676-22. aprila 1748). Zadnje uprizoritve v sodobnem Ëasu so bile v letih 1999, 2000 in 2009. Naslednje so predvidene za leto 2021, ko bomo praznovali 300-letnico nastanka ©kofje­loškega pasijona. ©kofjeloški pasijon 2015 Po šestih letih imamo v ©kofji Loki znova možnost doživeti izjemno uprizoritev, ki je ni mogoËe doživeti nikjer drugje v Sloveniji in v taki obliki ter razsežnosti celo nikjer na svetu. V postnem in velikonoËnem Ëasu bo na štirih prizorišËih po ©kofji Loki spet mogoËe videti 20 prizorov pasijonske zgodbe, kot jo je zapisal pater Romuald v knjižni slovenšËini zaËetka 18. stoletja z govornimi posebnostmi lokalnega okolja. Tematsko ©kofjeloški pasijon predstavi Kristusovo trpljenje, torej dogajanje od cvetne nedelje prav do konca velikega petka, v skladu z evangeljskim sporoËi­lom. A posebnosti Romualdove uprizoritvene predloge jo razlikujejo od drugih sorodnih besedil. Ena izmed posebnosti je povezava stare in nove zaveze, ko se znotraj pasijonske zgodbe sreËamo z velikim psalmistom kraljem Davidom, skrinjo zaveze, in prevajalcem svetega pisma sv. Hieronimom, ki po rodu prav tako izhaja iz slovenskih krajev. Treba je poudariti, da dramsko strukturo ne­obiËajno dopolnjuje prizor mrtvaškega plesa, ki ga je p. Romuald kot mlad redovnik gotovo uzrl v cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah, prizori paradiža, pekla, cehov, alegoriËne podobe štirih celin in drugi nemi prizori, ki besedilo delajo unikatno v širšem evropskem prostoru. Pasijon ima v teološkem smislu dva poglavitna razdelka. V prvem govori o Ëlovekovem padcu v greh, ki je delo hudega duha, v drugem pa prikazuje Kristusovo trpljenje, s katerim je bil Ëlovek odrešen. S tem prinaša upanje in svetlobo. UpoštevajoË dramsko teorijo pa lahko zasledimo zasnutke treh dejanj, ko ekspozicija s prizori raja, pekla ... in razplet s prizori kralja Davida, skrinje zaveze in Božjega groba, uokvirjajo osrednje pasijonsko dogajanje, ki je osnovano na tradiciji pobožnosti križevega pota. Pasijonska procesija ima, tako kot v baroËnih Ëasih, razliËne funkcije: versko, duhovno, oznanjevalno, izobraževalno, v so­dobnosti pa tudi ohranjanje kulturne dedišËine, oživljanje tradicij, turistiËno promocijo, uveljavitev Pasijona med ostalimi evrop­skimi pasijonskimi tradicijami. Morda najpomembnejša funkcija, ki jo izpolnjuje ©kofjeloški pasijon, pa je živo prostovoljstvo, dejstvo, da je veË kot 1000 ljudi pripravljenih za vse prej naštete funkcije žrtvovati svoj Ëas in energijo, vse, da bi Pasijon izpolnil svoj namen. ©kofjeloški pasijon - PROCESSIO LOCOPOLITANA - uprizoritev, ki s svojo zgodbo po toliko letih še vedno prinaša aktualno sporoËilo in odgovor na vprašanje o smislu Ëlovekovega bivanja; dramsko besedilo, ki je nastalo v mes­tu, kjer se je na ravni vsakdanjega življenja ljudi vedno prepletalo vaško in mes­tno, mešËansko in ljudsko. Prav ta preplet se zrcali tudi v ©kofjeloškem pasi­jonu, ki vsebuje elemente baroËnega pridigarstva, srednjeveške duhovne drame, miraklov, moralitet in zaseda Ëastno mesto kot najstarejša v celoti ohranjena režijska knjiga v Evropi, kar ©kofjeloškemu pasijonu daje edinstveno mesto v zgodovini gledališËa. Dragoceni rokopis hrani muzejska knjižnica Kapucinskega samostana v ©kofji Loki. NajveËji gledališki dogodek v Sloveniji - ©kofjeloški pasijon, se uprizarja: v izvirnem Ëasu - postni in velikonoËni Ëas - dramsko delo je spokor­na procesija za veliki petek; v izvirnem kraju - mestno jedro ©kofje Loke - za katero je bil pasijon napisan - tako kot že v preteklih uprizoritvah, se pasijon uprizarja na štirih prizorišËih po vsem mestu: A - Mestni trg, B - Pod gradom, C - Spodnji trg, D - KašËa; na izviren naËin - procesijski naËin predstave, kjer 20 prizorov ©kofje­loškega pasijona pred gledalci potuje kot brezkonËna premica v Ëasu, se pripelje na vozovih ali prinese na prenosnih odrih na ramenih dvajsetih mož ali nastopajoËi pridejo peš. Vsak prizor tako odigrajo drugi igralci. Tako kot nekdaj tudi danes v procesijski uprizoritvi sodelujejo igralci iz širše loške okolice, iz mesta in obeh dolin. V ©kofjeloškem pasijonu sode­luje preko 900 ljubiteljskih igralcev, od tega prek 67 konjenikov, katerih motiv in želja za sodelovanje sta ljubezen do gledališËa in spoštljiv odnos do kulturne dedišËine, njihovo plaËilo pa zadovoljstvo po uspelih pred­stavah in ponos, da so prav oni tisti, ki so danes nosilci žive dedišËine. Vse to so tudi razlogi, da je ©kofjeloški pasijon kot prvi vpisan v Register žive dedišËine Republike Slovenije. Pasijon je bil v Ëasu baroka odigran le nekajkrat (npr. leta 1721, 1727, 1728…). V takšni obliki, kot se je izvajal v Ëasu zapisa v 18. stoletju, pa prviË leta 1999 in nato še leta 2000. Glavni cilj režije je bil iskanje dinamike, napetosti in v skladu z njimi vzpostavljati mizansceno, tako bo uËinkoval kot prava gledališka uprizoritev v pasijonski formi. Delo z igralci je potekalo na naËin, ki je lasten profesionalnim pripravam na uprizoritev. ZaËeli smo z dramaturško razËlembo, lektorskimi vajami in šele nato z aranžirnimi vajami. SodelujoËe smo na njihove vloge pripravljali sistematiËno (individualno in skupinsko), po razliËnih metodah, vse, da bi razumeli svoje like (in ne bili samo poustvarjalci ali figure) in da bi se jim vanje uspelo kar najbolj vživeti. Rezultat tega dela je prepriËljiva uprizoritev, ki ima notranji naboj in dinamiko. Uspelo nam je preseËi dojemanje Pasijona kot “ohranjanja kulturne dedišËine”, da je lahko v svoji razsežnosti zaživel kot prava gledališka igra. Seveda pa je izziv obnoviti pasijon iz obdobja baroka v vseh pogledih; jezikovno, prostorsko, scensko, kostumsko in igralsko. Tako ostaja enak potek uprizoritve po mestnih ulicah, vsebina in vrstni red podob, pa tudi druge tehniËne in dramaturške stalnosti. Letošnja uprizoritev ©kofjeloškega pasijona se tudi letos kljub avtorskemu pristopu (kar potrebuje vsaka gledališka umetnina) tudi letos vzpostavlja spoštovanje do Romualdovega pisanja in dela vseh dosedanjih magistris processionis. Ponovna uprizoritev pasijona po šestih letih je nedvomno velik kulturni dogodek nacionalnega pomena. Na osmih predstavah od 21. marca do 12. aprila imamo možnost doživeti to edinstveno predstavo in videti množico skoraj 900 nastopa­joËih, med njimi prek 80 konjenikov. Pri uprizoritvi sodelujejo kulturna društva in posamezniki iz celotnega pasijonskega prostora, poleg ©kofje Loke še iz obeh dolin - Poljanske in Selške ter Sorškega polja oz. nekdanjega freisinškega gospostva. Pri pripravi predstave so z režiserjem sodelovali priznani sloven-ski strokovnjaki razliËnih podroËij. Jezik Izvirno besedilo je prilagojeno razumevanju današnjega gledalca. Jezi­kovni popravki služijo namenu, da bi bila uprizoritev živa in prepriËljiva predstava, ki bo zadovoljila tako verujoËega kot neverujoËega in pre­priËala s svojo estetsko in duhovno moËjo. Med prizori so razmišljanja, v izvirniku zapisana v nemšËini in uËinkujejo kot zunanji okvir pasijona. Zapisana so tudi v tej knjižici ob prizorih. Glasba Tako vokalna kot tudi instrumentalna glasba sta bili za pasijon napisani leta 1999, ker ni izvirnih virov zanjo. IzhodišËe pa je bil koralni princip petja, ki se prenaša tudi na instrumentalno glasbo. V letošnjem letu pa Pasijon dopolnjuje noviteta Andreja Missona, ki zakljuËuje uprizoritev. Igralci in konjeniki Vsi prihajajo iz posameznih krajev nekdanjega loškega gos­postva. Igralce po krajih ali prizorih organizirajo vodje igralskih skupin, podobno kot nekoË. Kostumi, barve in maska Na osnovi skromnega kostumskega opisa v izvirniku temelji pasijonska kos­tumografija na treh barvah z moËnim simboliËnim pomenom, ki se pojavljajo kot stalnica: bela, rdeËa in Ërna. Bela: barva Ëistosti in na drugi strani smrti in ranljivosti; Ërna kot barva zla, pekla in na drugi strani kot barva spokornosti; rdeËa kot barva trpljenja, krvi, muËeništva in na drugi strani ljubezni. Na osnovi teh treh barv temeljijo kostumi za nosaËe, spokornike, križenosce, pušËavni­ke ter ostale množiËne spremljevalne osebe v pasijonu, ki dajejo prevladujoË simboliËni pomen posameznemu prizoru. Oblika tovrstnih kostumov je kuta kot spokorniška obleka, ki spominja na izvor in namen pasijona - razvil se je iz spokorne procesije. Te tri barve so tudi osnova pri oblikovanju celostne podobe, ki sta jim obliko­valca pridružila še rjavo barvo, barvo kapucinskega reda, ki je bil soustvarjalec pasijona. ©kofjeloški pasijon dostopen tudi ranljivim skupinam: za Ëim boljšo izkušnjo doživetja ©kofjeloškega pasijona tudi senzorno oviranih oseb, kot so slepi in slabovidni ter gluhi in naglušni, je posebej tehniËno urejeno prizorišËe ob KašËi, tako imenovano prizorišËe D v dveh terminih uprizoritve. Uprizoritev je opremljena z avdiodeskripcijo, prevajalcem slovenskega znakovnega jezika, projekcijo zapisa govorjenega teksta in indukcijskimi zankami. Spremljevalna Kulinarika ponudba Na stojnicah na prenovljenem Cankarjevem trgu kot tudi v izbranih gostinskih lokalih na škofjeloškem obmoËju je na voljo izbrana kulinariËna ponudba. Poleg tradicionalnih postnih jedi (medla, smojka, aleluja) boste lahko uživali tudi ob dobrotah iz okusov loškega podeželja; novost ob letošnji uprizoritvi pa so okusi iz Svetega pisma. Povabljeni ste tudi, da obišËete loške gostilne. Dober tek. Paketi Za organizirane skupine so turistiËne agencije pripravile razliËne pasijonske pa­kete, ki vkljuËujejo noËitev pri izbranem ponudniku, ogled razliËnih znamenitosti, možnost kosila, veËerje ali malice ter ogled predstave. ©kofjeloški pasijon je veË kot samo predstava. Je doživetje, ki za vedno ostane zapisano v srcu. Kakovostni pasijonski spominki Poleg kulinarike je na Cankarjevem trgu, nedaleË od Mestnega trga, na voljo tudi velika izbira spominkov, ki jih je posebej za ta namen izbrala strokovna komisija. V izbor se je uvrstilo 36 kakovostnih spominkov, ki so povezani s tematiko ©kofjeloškega pasijona in odražajo duh Ëasa, ko je nastajal in bil uprizorjen prvi ©kofjeloški pasijon. Med izbranimi izdelki tako najdemo razliËne tekstilne izdelke, medene kruhke, križe ter razne simbolne podobe. Pasijonska romanja Pasijonski romarji so v organizaciji Prosvetnega društva SotoËje pomembno prispevali k promocijskim aktivnostim, poleg tega pa so naredili še veliko dobrega za dušo in telo. Romanje se je v izvajalo po t. i. Romualdovi poti od ©tandreža pri Gorici do Celja, ki je bila opravljena v oktobru 2014 in nato v marcu 2015 še od Celja do ©kofje Loke, kjer je bil uprizorjen simboliËni prihod patra Romualda v ©kofjo Loko. Lovrenc MarušiË oziro­ma pater Romuald je bil namreË rojen v ©tandrežu 1676 leta. Noviciat je opravil v Celju potem pa je prišel na službovanje v ©kofjo Loko, kjer je zapisal ©kofjeloški pasijon. Oblikovanje predstave Režija: Milan Golob Dramaturgija: Rok Andres Lektoriranje: Ludvik Kaluža Asistenca režije: Duhovni vodja: br. Jožko Smukavec Organizatorka vaj: Tatjana BenediËiË Loško gospostvo in pasijon: Alojzij Pavel FlorjanËiË Srednjeveška glasbila: Janez Jocif Dramska igra: Metoda ZorËiË Kostumografija: Vodja in oblikovanje kostumov: Nada Slatnar Asistentka kostumografije: Ana Homar Scenografija: Bojan RihtaršiË Minca RihtaršiË PomoËnika scenografije: Simon BenediËiË Slavko »iËiË Koreografija: Goran Bogdanovski dr. Henrik Neubauer Glasba: Vokalna in inštrumentalna: prof. Tone PotoËnik dr. Andrej Misson Glasbeni vodja: Urban Tozon Tolkalna: Jaka Strajnar Zborovska: Roman Ažbe Branka PotoËnik Krajnik Ana Prevc Megušar Marjeta NagliË Urban Tozon Andrej Žagar Godba: Roman Grabner Maska: Vodja maske: Klara Leben Kušar Maskerske uËne delavnice: Matej Pajntar Vodje igre na prizorišËih in organizacija igre: A - Mestni trg: Milan Golob Matjaž Košir Nejc Pokorn Ciril Vidmar Milan Vodnik B - Pod gradom: Robert Kuhar Jernej BenediËiË Katja Jezeršek C - Spodnji trg: Pavle Rovtar Luka Oražem Jaka TomšiË D - KašËa: Andraž Gartner Aleš Jezeršek Matic Jezeršek Klicar v pasijonskem taboru: Damijan ObadiË Avdiodeskripcija: Mateja MlaËnik TolmaË slovenskega znakovnega jezika: Marjeta Bizant Zlata Crljenko Nataša Kordiš Martina Košir Priprava tekstov za zapis: Darja Pajk Žana TomašiË (izvedba) LuË in ton: Akustika Pirman Rekviziter: Marjan BariËiË Projekt ©kofjeloški pasijon 2015 Vodja projekta: Matej MohoriË Peternelj Organizacija: Vodja organizacije: Andrej Frelih Vodja prizorišËa A: Borut Bernik Vodja prizorišËa B: Matjaž Hafnar Vodja prizorišËa C: Katja Frelih Vodja prizorišËa D: Zvone Gartner Vodja rediteljev: Anton MaËek Vodja parkirišË: Alojz Križaj Vodja informatorjev: Katja Podlipnik Vodja tabora: Minka Krajnik Promocija: Sodelavci pri promociji: Alenka Golob Kitka Koprivnikar Nada Triller Za pomoË pri promociji se posebej zahvaljujemo še: -Ekipi skavtov stega ©kofja Loka 1, ki so izvajali Pasijon­sko turo po slovenskih župni­jah; ©peli Oblak, Luciji Oblak, Patriciji Oblak in ©tefki Krajnik. -Emi Bergant, Mariji Ber­gant, Iztoku Bergantu, Petri Debenec, Jelki Drulc, Mariji KlemenËiË, Jeri Koprivnikar, Lovru Koprivnikar in Mileni Koprivnikar, Vidu Marenku, Emi Oblak, Rajku Oblak ter Katarini Omejc za sodelovanje na promocijskih stojnicah. -Romarjem iz Prosvetnega društva SotoËje ©kofja Loka in ostalim, ki so se jim pri­družili na poti in širili glas o ©kofjeloškem pasijonu 2015. -Gospodu Juriju Svoljšaku za snemanje oglasa na Radiu Sora. -Gospe Suadi FeratoviE iz ObËine ©kofja Loka za kon­taktiranje hrvaških župnij. -Fotografom; Jani Jocif, Juretu Nastranu in Petru Pokornu ml. za odstop fotografij v promo­cijske namene. Finance: Sodelavka pri financah: Petra MohoriË Peternelj Administrativna pomoË: Katja Frelih Tjaša Celestina Oblikovanje celostne podobe: Studio Miklavc, Jure Miklavc in Barbara ©ušteršiË Ilustracija: Barbara ©ušteršiË Fotografiranje zakulisja: Aleš Jezeršek Kulinarika: Koordinator: Kitka Koprivnikar Sekcija gostincev pri Obrtno podjetniški zbornici ©kofja Loka in Andrej Goljat Sodelavka: Mojca ©ifrer Bulovec Recepti: Okusi loškega podeželja - Razvojna agencija Sora Postne jedi -Prosvetno društvo SotoËje Okusi iz Svetega pisma - Svetopisemska kuharica Spominki: Vodja komisije: dr. Janez Bogataj »lani komisije: Mojca Ferle Jure Miklavc Mojca ©ifrer Bulovec Zahvaljujemo se tudi vsem obËinskim službam, ki so sodelovale pri izvedbi aktiv­nosti v zvezi s ©kofjeloškim pasijonom 2015. TehniËna oprema Izdelava kostumov in rekvizitov: ©ivilje: Mari »erin Milena Dolenc Iva Potisek Marija Sovinc Mara TavËar Poslikava kostumov: Društvo MMG, Vrhnika Izdelava stilnih obuval: Jože PotoËnik Janez Slatnar Roman Zaplotnik Izdelava pokrival: Nada Slatnar Janez Stanonik ©ešir, d.d., ©kofja Loka Garderoberke: Minka Krajnik Francka Pokorn Marija Pokorn Vida ©ubic Ivanka TavËar Oskrba: Marija Minka Likar Minka ©tremfelj Matevž Trilar TonËka Trilar Frizerka: Karin KocjanËiË Maskerke: Jožica Arhar Polona Bezlaj Lara Dagarin Alenka Dolenc Meta Eržen Tinkara FlorjanoviË Irena Guzelj Zala JanežiË Petra KlemenËiË Patricija Marinšek Jerca Oman Mojca P. Rakovec Romina Schwarzlin Ema Stanonik Mija Stopar ©pela ©tefe Janja ©tremfelj Mojca ©ubic Lea VolËjak Irma Zarnik Jerca Žagar StatiËni in prenosni odri: Izdelava statiËnih odrov: Mizarstvo Pohleven Izdelava prevoznih odrov: Tomaž RihtaršiË Izdelava prenosnih odrov: Lojze Kokalj Pregled in popravilo prenosnih odrov: ©olski center ©kofja Loka (MIC); Dijaki pod vodstvom vodje delavnic Gabrijela Pipana in pod mentorstvom uËiteljev Jureta Mraka in Dominika Nemca. Mentorji za popravilo/ izdelavo lesenih odrov: Jože Gregorc (vodja delavnic) Bojan Prezelj in Anton PrimožiË (uËitelja na S©L) Izdelava in popravila rekvizitov: Marjan BariËiË Tina Dobrajc Andrej Frelih Matija Hiršenfelder Aleš Jezeršek Martin Krajnik Milan More Jure Ravnikar Marijan ©tremfelj Pavel Zakotnik TehniËna pomoË: Marjan BariËiË Borut Bernik Andrej Frelih Tanja Frelih Zvone Gartner Matjaž Hafnar Janez JakliË Jure JeliË Aleš Jezeršek Alojz Križaj Anton MaËek Izidor MiklavËiË Milan More Drago Pralica Pavle Rovtar Luka Rupar s.p. Primož ©ink Zahvala Izjemno delo pri uprizoritvi so s požrtvovalnim zbiranjem in vodenjem igralcev opravili vodje igralskih skupin, vodje konjenikov, organizacijski sodelavci, vsi moralni podpor­niki projekta in dobromisleËi ljudje, ki so s svojo naravna­nostjo širili pozitivno sporo-Ëilo uprizoritve ©kofjeloški pasijon 2015. Hvala vam. Vodje igralskih skupin: Gimnazija ©kofja Loka: Ana Prevc Megušar Grudnove ©mikle: Alenka ©ifrar Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka: Klemen Karlin Mestni pihalni orkester ©kofja Loka: Andreja ©trekelj Mešani pevski zbor župnije Stara Loka, Pevski zbor Lubnik, Združeni pasijonski otroški pevski zbor: Urban Tozon Otroci ritmov: Jaka Strajnar Prosvetno društvo SotoËje ©kofja Loka: Hiacinta KlemenËiË Minka Krajnik Andrej Furlan ©kofjeloški oktet: Andrej Žagar Vokalna skupina Cantabile: Roman Ažbe Bukovica: Miha LotriË Gorenja vas: Andrej Tušek Pevno: Metod Proj Poljane: Alojz Bogataj Gašper Klinec Puštal: Jaka Notar ReteËe - Gorenja vas: Nejc Drnovšek Selca: Agata Tušek Sora: Sabina Rakovec Stara Loka: ©tefan »adež (Mesarski ceh), Leon Tušar (Grenadirska pehota) Virmaše - Sv. Duh: Marjanca Trilar Aabnica: Matjaž Eržen Aelezniki: Robert Kuhar Airi: Marko Mrlak Vodja varuhov Adamovih otrok: Mojca Bogataj Koordinatorka konjenikov: Karmen Hafner Vodje konjenikov: Jahalni center kmetija Janhar: Jože Janhar Jahalni center Kurovt: Katja Arhar Klub Griva - Islandski konji ©kofja Loka: Karmen Hafner Konjeniško društvo DobrËa: Ivan Kokalj Konjeniško društvo Naklo: Silva Gregorec Konjeniško društvo ©kofja Loka: Filip MarkiË ©portno - konjeniško ­kolesarsko društvo Pegas: Marija –urËeski Vandot Visoko pri Kranju: Sanja Konc PREDIGRA _Aabnica Procesijo je na ukaz Ëastitega oËeta provinciala s svojim trudom in prizadevnostjo iz temeljev postavil oËe Romuald iz ©tandreaa, zdaj.nji redni pridigar pod gvardijanom oËetom Agatangelom iz Tolmina in storil, da je pri.la slovesno na svetlo v podobah in upodobljenih skupinah vpriËo silne mnoaice ljudstva na stro.ke dobrotne bratov.Ëine presvetega Re.njega telesa 11. aprila 1721. Voditelj z zvezdo v rdeËi kuti: Bojan Eržen Smrt na belcu: Katja Arhar Mož z zastavo v Ërni kuti: Mirko Zavrl DeËek v Ërnini, ki nosi Ëop zastave: Leon Jenko Mož z bobnom v Ërni kuti: Peter Hawlina Magister processionis: Marko »rtaliË Jože Rupar FranËišek - Frenk Stare Jure Svoljšak Zvezdono.a je vodja procesije, obleËen v rdeËo kuto, ki je znamenje prihajajoËega krvavega trpljenja. Smrt na konju kot nema podoba ae napoveduje padec Adama in Eve, saj bo odslej gospodarica ljudi. Moa v Ërni kuti s Ërno zastavo, katere Ëop nosi deËek, je podoba aalosti zaradi dejstva umrljivosti, kateri je zapisan ae vsak otrok. 1. PRIZOR _Aabnica Podobo Raja na prenosnem odru nosijo nosaËi v belih kutah. Bela barva pomeni Ëistost, nedolanost raja. Ob Adamu in Evi stojijo trije angeli, od katerih eden drai meË, s katerim simboliËno preseka neposredno vez med Bogom in Ëlovekom. Prizor se nadaljuje s posmehom hudiËa v drevesu spoznanja ter kesanjem Adama in Eve. Kulisa prizoru so otroci s Ërnimi pasovi in popotnimi palicami, ki pomenijo du.e njunih potomcev, ki trpijo posledice greha prvih star.ev. NajveËje trpljenje je stalno iskanje (popotna palica) in umrljivost (Ërn pas). prepovedani sad. S tem grialjajem je pregnal sebe z vsem svojim potomstvom iz raja v trudapolni svet. Adam, zakaj nisi takoj v pepelu zadu.il gre.ne ljubezni, da ti je prizadejala veËno .kodo na du.i in telesu? Angel z meËem: Vesna MozetiË HudiË: Miha Lipovšek Matjaž Mravlja Eva: Ana ©ifrer Adam: Aljaž ©ifrer Drugi angel: Urška MavriË Tretji angel: Alenka Dolenec 1., beli oder NosaË: Miha Bajželj Tomaž Bajželj Janez Ciperle Darko Hafner Marko JelovËan Jurij Kalan Jože Kržišnik Uroš Kuralt Dušan Lahajnar Dejan Mihovec Janez Oman Marjan Oman Jani Porenta Peter Porenta Andraž ©ifrer Matej ©ifrer Tomaž ©ifrer Matjaž ©uštariË Matej ©ifrer VrbanËk Miloš Žan Adamovi otroci Vodja varuhov Adamovih otrok: Mojca Bogataj Varuhi otrok: Andrej Bogataj Monika »adež Neža JelovËan Neža Krajnik Katja Logonder Lara PogaËnik Irena Rupar Klara ©ifrer Tatjana Tolar Ana Triler _Glasbena šola ©kofja Loka: Vida Bukovnik Eva Družinec Neža KovaË Tjaša Pintar Zala Madjar ©ink Julija Žgur _O© Cvetka Golarja: Anuša Bohinc Blaž Bukovnik Tara Ceferin Polona Frelih Eva Jocif Ema Kolenko Martin Kolenko Manca Novljan Katja Okorn Eva Reven Gašper Starman Lara Tomše Jera Ziherl Katra Ziherl Ana Žalec _Podružnica ReteËe: Žiga Križaj _O© Ivana Groharja: Veronika Berce Manca Beguš Tanja Bernard Neža Bernik Zala Eržen Urška Gruden Nike Juhant Matevž KovaËiË Lucija Oblak Tara Oblak Laura PotoËnik Pia Sedovšek Sara ©tefelin _PodružniËna šola Bukovica: Žana Bernik Kaja Leben Maja Purgar _PodružniËna šola BukovšËica: Ema Debeljak Veronika Logar Lara Stanonik _PodružniËna šola Lenart: Tjaša »emažar Ela PotoËnik _O© Ivana TavËarja Gorenja vas: Ines Bajt Patricija Bajt Eva BenediËiË Klavdija Jereb Nika Justin Nina Justin Barbara Košir Hana Likar Neža LuËin Sara Prosen Katja TavËar _O© Poljane: Marija Omejc Zala Stržinar _O© ©kofja Loka -Mesto: Maruša Bogataj Neža Finžgar Lana Fortula Maša Fortula Martin JanežiË Neja JoviË Tamara Kastelic Lovro Koprivnikar Lucija MaËek Zala MaËek Emma MahmutoviE Erna MahmutoviE Ela Musek Lucija Oblak Katarina Omejc Manja Platovšek Jan Pokorn Hanna Ravnikar Maja Rupar Lara Slabe Petra ©tibelj Brina Julija TavËar _O© Airi: Blažka Cankar Nina Cankar Ana Eržen Nina GreguroviË ©pela Jalšovec Lara KavËiË Zala KopaË Nina Oblak Katarina Pivk Manca ©ubic _O© Aelezniki: Anika »emažar Nina »enËiË Nika Demšar Tajda Markelj Aneja Osolnik Teja Prevc Benjamin RihtaršiË Jernej RihtaršiË Veronika RihtaršiË Neža ©olar Rebeka ©tamfelj Nina Triler 2. PRIZOR _Aelezniki _Aabnica _Poljane _Bukovica _Stara Loka _Virmaše - Sv. Duh Cehi ali bratov.Ëine so obrtni.ka zdruaenja od srednjega veka dalje, ki so tudi znaËilnost ©kofje Loke. Predstavljajo se soËasni cehi nastanka pasijona: kova.ki, lonËar­sko-zidarski, Ëevljarski, kroja.ki, pekovski in mesarski. Vse spremljata po dva cehovska angela. Vsak ceh ima na banderi svojega za.Ëitnika. V pasijonu cehi predstav­ljajo nekak.en Ëasovni in vsebinski most med prizori Ëlovekovega padca in Kristusovim nastopom. Angeli napovedujejo kljuËne dogodke Kristu­sovega trpljenja, ki jih predstavljajo tudi predmeti v njihovih rokah. Napove­dujejo novega Adama, Kristusa, ki bo s trpljenjem premagal smrt in pekel. »lani cehov imajo v rokah orodja svojega poklica. VsemogoËni bo pri.el in s trpljenjem svojega Sina obrisal greh sveta. Tudi cehovske bratov.Ëine ©kofje Loke se veselijo odre.enja skupaj s svojimi zavetniki. Glej, njihovi angeli pripro.njiki ae napovedujejo trpljenje. 3. PRIZOR _Zdruaena pasijonska konjenica Smrt s sulico posmehljivo triumfira nad umrljivimi ljudmi in kot vojskovodja vodi mrtva.ki ples vsega Ëlove.tva, cerkvene in posvetne hierarhije. Zanjo ni izkljuËen nihËe. Ko zre na svoje artve, neizmerno uaiva in se jim posmehuje. Pred cerkveno hierarhijo jaha nema smrt s pe.Ëeno uro, ki nakazuje, da je Ëas Ëloveku odmerjen, pred posvetno hierarhijo smrt z mrtva.ko zastavo, ki je ponovitev zastave iz prvega prizora. Oh, Adam, zaradi tebe so vsi postali podloaniki, ne le vroËega delovnega potu, ampak tudi mrzlega smrtnega potu. Odtlej ga preliva vsakdo, naj bo papea ali .kof, cesar ali kralj, saj vsakogar doleti Ëasna, lahko pa tudi veËna smrt. Smrt s sulico na belem konju: Sandra BalanË Mrtvaška konjenica Papež: Lev Rebolj Leopold Rener Papeževa vodnica: Maja Aontar Kardinal v rdeËem I: Janez Bogataj Vodnica kardinala v rdeËem I: Darwin Podrekar Kardinal v rdeËem II: Peter Podrekar Vodnica kardinala v rdeËem II: Darwin Podrekar ©kof: Boris Drole ©kofova vodnica: Danica Drole Karmen Hafner Kanonik v modrem I: Sanja Konc Vodnica kanonika v modrem I: Eva BenediËiË Kanonik v modrem II: Marko Legat Vodnik kanonika v modrem II: Luka Legat Papeški legat: Ivan Kokalj Vodnik papeškega legata: Luka Stržinar Kanonik v rdeËem: Anže Mali Vodnik kanonika v rdeËem: Robert Skumavc Aupnik: Tone Pavlin Aupnikova vodnica: Monika Pavlin Smrt z zastavo na belcu: Žiga Janhar Vodnik smrti z zastavo na belcu: Luka Peruško Aleša Zalar Cesar: Boštjan VerliË Cesarjev vodnik: Tone Bohinc Zala Konstanca Cesarjev paž I: Živa Bohinc Romana Bohinc Vodnik cesarjevega paža I: Žan Janhar Cesarjev paž II: Petra Jesenko Vodnik cesarjevega paža II: ©tefan Jesenko Kralj: Marija KovaË Kraljevi vodnik: Rok KovaË Kraljevi paž I: Urban Janhar Vodnica kraljevega paža I: Maja Valter Petra Peperko Kraljevi paž II: Veronika KovaË Vodnica kraljevega paža II: Jasna Kumer Nadvojvoda: Jože Janhar Nadvojvodova vodnica: Helena Janhar Knez I: Alenka Povšnar Vodnik kneza I: Benjamin Povšnar Knez II: Mateja Rus Vodnica kneza II: Eva Kržišnik Grof: Jože MegliË Grofova vodnica: Vesna Franko Baron: Marjan Frangež Baronova vodnica: Maja Marenk Gospod: Miha Marenk Gospodov vodnik: Blaž Marenk Deželan: Maja Konc Deželanova vodnica: Vanja Sluga Plemenitaš: Teja Podjed PlemiË: Mateja ©egregur PlemiËev vodnik: Leopold Rener Lev Rebolj MešËan: Janez Krmelj MešËanova vodnica: Marija Krmelj Kmet: Marijan AmbrožiË Kmetova vodnica: Silva Gregorc BeraË: Jože ŽepiË Poganjalka zvonËnega kolesa: ©tefka Krajnik Sara Muc 4. PRIZOR _Selca _©kofjelo.ki oktet Pekel je najbolj negativna posledica Ëloveko­ve gre.nosti, skrajna toËka zablodelosti po izgubi raja. Pred peklom stojijo umrli, ËakajoËi okostnjaki v zemlji, veliki in majhni, ki jim poveljuje smrt s koso in zrejo v pekel, kjer hudiËi muËijo pogubljeno du.o. Du.o muËijo ob prisotnosti Luciferja, poglavarja hudiËev, ki ga spremljajo straaarji in ostala peklen­ska bratov.Ëina z atributi. Eden od hudiËev nosi drevo spoznanja kot simbol prve Ëlovekove privolitve hudiËu, drugi peklensko zastavo, kot simbol hudiËevega kraljestva po svetu, Luciferjeva straaarja nosita vile kot oroaje za lovljenje du.. Prizor zakljuËuje peklensko petje in glasba. VeËno smrt, pa, oh bi okusilo .e veË du., pogobljenih v okrutnem peklu, Ëe ne bi pri.el Odre.enik, da popravi .kodo gre.ne ljubezni. Pomni, o hudobna in gre.na ljubezen, da je s teboj pri.lo na svet vse zlo. Mrtvaška HudiËi recitirajo kompanija _©kofjeloški oktet Smrt s koso, peš: HudiË pevec Romina Schwarzlin (bariton): Veliki mrtvak: Rok Kafol Dunja Blaznik Silvo Poljanšek Maja Demšar HudiË pevec (bas): Marija Gartner Jan Bertoncelj Lucija Pollak Rok Stražar Neža Pollak Lovro Sušnik Zina Prevc HudiË pevec Majda Rakovec (1. tenor): Jerneja Rovtar Matjaž Dernovšek Stanko Rovtar Robert Malovrh Matija Slemc Janez Purgar Patricija Veber HudiË pevec Lovro Vrhunc (2. tenor): Mali mrtvak: Primož Kalan Luka KreË Andrej Žagar Lucija RihtaršiË Niko Rovtar Tonka Rovtar Gašper Vrhunc Pogubljena duša HudiË z bobnom: Anton Jelenc HudiË z zastavo: Tomaž Vrhunc HudiË z drevesom: Janez ©tibelj Drugi hudiË z vilami: Janez Pegam Prvi hudiË z vilami: Matija Pegam Pogubljena duša: Mija Stopar Lucifer: Jure Thaler »ASTNA KONJENICA _Stara Loka »astna pasijonska voja.ka konjenica izkazuje Ëast baroËnemu Ëasu in daje notranji okvir pasijonu. Dragonec: Ana Bernik Boštjan Bernik Janez Hafner Katarina Hafner Filip MarkiË Jan PeËnik Nuša Raztresen Dragica ©mid Jaka ©tremfelj Jošt Žagar Jože Žagar 5. PRIZOR _Aelezniki Zaradi neskonËne boaje ljubezni je grehu napovedan sovraani boj. Jezus je zato pri.el na svet in zbral okrog sebe dvanajst apostolov. ZaËenja se Kristusova pot trpljenja s slovesnim vhodom v Jeruzalem. Kristus jaha na oslu, spremljajo ga apostoli in .tirje otroci kot predstavniki ljudstva. Otroci so v belih oblaËi­lih, ki simbolizirajo veselje, Ëistost. Pojejo hozano in skupaj z apostoli mahajo z oljËnimi ter palmovimi vejami. Apostoli so obleËeni v rdeËe pla.Ëe, ki simbolizirajo Kristusovo in njihovo prihodnje muËeni.tvo. Kristus se poslavlja od mnoaice in ob koncu ae napove svoje trpljenje. Kristus: Matej ©ubic Apostol - vodnik osla: Andrej Demšar Marko RihtaršiË Stane Jereb Apostol: Rok Demšar Branko Frelih Benjamin Jezeršek Jani Marenk Robert Markelj Roman Megušar Martin Pintar Mitja RihtaršiË Jaka TavËar Martin Tolar Nejezdeni osliËek: osliËek Johan DeËki z oljËnimi vejicami DeËek, ki poje Hozano: Izak Debeljak Janez Jesenovec Matej Kafol Andrej Karlin Pavel Karlin Jernej Krajnik Matija Krajnik Jakob Megušar Leon Oblak Jan Triler 6. PRIZOR _Poljane Kristus zadnjikrat veËerja skupaj s svojimi uËenci. Vi.ek veËerje nastopi, ko jim razdeli svoje telo in kri v podobi kruha in vina. UËencem pove, da ga bo nekdo izmed njih izdal. Sledi dialog med Petrom, Janezom, Judeaem in Kristusom. Judea se zaveda, da Kristus pozna njegovo namero izdajstva. Kristus: Alojz Bogataj Peter: Andrej Klinec Janez: Simon Kokelj Judež: Miha Kos Apostol: Janez Arnolj Tomaž BonËa David Cankar Gašper »adež Janez JelovËan Marko Justin Andrej Kos Drago Stanonik Goran ©ušnjar Niko ©ušnjar Furman: Jernej Burjek Alajfar: Janez ©ubic 7a. PRIZOR _Prosvetno društvo SotoËje ©kofja Loka _Otroci ritmov Res je, da je silni Samson bojeval juna.ki boj, Ëeprav ujet in zvezan. Bojeval se je tako dolgo, da je z lastno nadvse slavno smrtjo podrl na tla vse svoje sovraanike. Silak Samson, sodnik iz zaËetkov izraelskega naroda, je po svetopisemskem izroËilu z oslovo kostjo sam premagal so­vraanike Filistejce. Skrivnost njegove moËi je bila v njegovih dolgih laseh. Ko je Filistejcem konËno uspelo, da so ga z zvijaËo ujeli, so ga priklenili med dva mogoËna stebra v Filistejski palaËi. Zahtevali so, naj ple.e, vendar se je uprl med oba nosilna stebra, ju poru.il, tako da je stavba poko­pala pod seboj vse sovraanike, vendar tudi njega. Prizor je baroËna alegorija ali prispodoba Kristusovega trpljenja. Kakor je Samsonova moË fiziËna, pozunanjena, ma.Ëevalna, je Kristusova duhovna, ponotranjena, nema.Ëevalna. Prizor s Samsonom je treba povezovati z naslednjim prizo­rom Krvavi pot, saj se v kriËeËem kontrastu teh dveh prizorov izkaae novost Kristusovega ravnanja. Samsona vidimo v fazi, ko ga Filistejci peljejo zvezanega, kot so tudi Judje ujeli Kristusa na Oljski gori. Samson: Pavle Habjan Filistejec s kopjem: Dušan Bevk Miha Dagarin Leon FilipiË Benjamin Kalan Alojz KlemenËiË Igor KlemenËiË Miha Koplan Damijan Kožuh Julij Mlinšek Miro Pagon Miran Pivk Franc PotoËnik Jože PotoËnik Tomaž Roblek Jaka Seliškar Aljoša Starman Mirko Strasner Miha TavËar Niko TavËar _Otroci ritmov Filistejec z bobnom: Gašper Dagarin Martin Jocif Luka Kajzar Nejc Lazanski Andrej Rovtar Luka Taler 7b. PRIZOR _Prosvetno društvo SotoËje ©kofja Loka Kristus je na Oljski gori popol­noma sam, s svojo notranjo du.evno in duhovno stisko, ki se na telesni ravni kaae v krvavem potu, ki mu polzi po obrazu. Svoje muke preaivlja za grehe vsega sveta in vnaprej podoaivlja tudi vse fiziËno trpljenje, ki ga Ëaka. Zapustili so ga tudi apostoli, ki spijo. Ta trenutek je trenu­tek njegove odloËitve za sprejetje trpljenja. Prisotni so samo angeli. Trije angeli v belem so angeli znotraj prizora, ki so poslani z nebes, in ga tolaaijo, angel v rdeËem je v stiku z gledalci. NosaËi so v rdeËih kutah, ki simbo­liËno pomenijo kri, trpljenje. ©e bolj juna.ki boj si upa bojevati neskonËna ljubezen Jezusova z grehom. Njen boj traja dlje od Samsonovega, z veliko silnej.im sovraanikom. LjubeËemu Kristusu je ta boj iztisnil prviË obilo dragocene krvi iz svetega telesa. Kristus, ki poti krvavi pot: Rok KlemenËiË Angel na gori z drugimi: Mateja MaËek Angel: Hiacinta KlemenËiË Marija KlemenËiË Sabina Krek ©pela Oblak 2., rdeËi oder NosaË: Boštjan Cuznar Miran »adež Matevž Demšar Anton Dolenc Domen Dolenc Jan Dolenc Matic Dolenc Matej Frlan Vinko Guzelj Andrej Jamnik Janez Jamnik Rok Jamnik Janez Jesenko Dominik Kožuh Janez Kožuh Tadej Kožuh Borut Krek Jaka Krek Marjan MaËek Robert MijatoviË Primož MohoriË Andrej Omejc Marjan Roblek 8. PRIZOR _Sv. Duh Da, po pravici poti na. Odre.enik krvavi pot, ko na svojih pleËih nosi mogoËno breme vseh grehov sveta. Jemlje jih nase po ukazu svojega nebe.kega OËeta. A to .e ni dovolj; sovraanikom ga je izdal Judea, eden Judeaa ae obvladuje hudiË, ki ga vabi, naj izmed dvanajsterih. se obesi. Judea po predsmrtnem boju to res stori. Vzporedno z njegovo smrtjo Kristusa v Jeruzalemu obsoja veliki duhovnik Kajfa ob prisotnosti farizejev in levitov (duhovnikov). Kristusa na vrveh vodijo judovski velika.i. Kajfa ga po.lje k Pilatu, ki ga spozna za nedolanega in ga po.lje naprej k Herodu, lahkoaivcu in zasmehljivcu, ki se pojavi v naslednjem, 9. prizoru. Herod ga po.lje nazaj k Pilatu, ki se ponovno pojavi v 13. prizoru. 8. in 9. prizor torej spadata skupaj in ju je zato tudi treba tako gledati. Judež: Marjan Hribernik HudiË: Uroš Veber Jud z gorjaËo: Bojan Bertoncelj Janez Jenko Jure Jenko Primož Jenko Niko Mir Urban Oman David Stegu Peter Stegu Miha Urh Tadej Urh Polde VolËjak Kristus: Klemen Stegu Velikaš: Rok Jamnik Simon Kolenko Blaž PotoËnik Žiga Trilar Luka VerËiË Veliki duhovnik Kajfa Veliki duhovnik Kajfa: Brane TavËar Levit na konju: Matej Dolenc Gašper Dolenc Farizej na konju 1: Marjan Burnik Vodnik konja: Nina Burnik Slavko JurËiË Farizej na konju 2: Marija –urËeski Vandot Vodnik konja: Miroslav –uËeski Farizej na konju 3: 9. PRIZOR Andraž Zrimšek Andrej Zrimšek Vodnik konja: Katja Zrimšek _Sora Pilat na konju Pilat na konju: Gregor Fireder Pilatov paž: Tea »erniË Nika Hafner Neva Lukša Klavdija Prokula Pilatova žena: Maja TavËar Kristus: Boštjan Luštrik Dominik Bradeško* Dominik Konjedic* Juda: Janko Dolenec Matej Kokalj Matjaž Petelinkar Jernej Prevc Primož Prevc Farizej: Tina PerËiË Klemen JelovËan Herod Antipa: Borut Pavlin Herodov paž: Andreja Mulej 10. PRIZOR _Prosvetno društvo SotoËje ©kofja Loka Njegov boj ljubezni je divjal .e huje: ko ga je greh ujel, zvezal in biËal, je z velikim potrpljenjem prejel toliko udarcev z biËem. Od temena njegove glave do peta ni bilo na njem najti zdravega mesta. Kristusa Judje biËajo in aalijo. Angel v belem ga prihajajoË z nebes tolaai, angel v rdeËem povezuje prizor z gledalci. NosaËi so v rdeËih kutah, ki pomenijo krvavo trpljenje, katero se nadaljuje iz prizora Krvavi pot. BiËarji, ki nastopajo v prvem delu in kriaenosci, kateri gredo za prizorom, so ostanek srednjeve.kih spokorni.kih procesij. Dokazujejo, da se je pasijon razvil iz tovrstnih procesij in se vedno bolj dramatiziral. BiËarji in kriaenosci so bili ljudje, ki so za svoje grehe aeleli delati javno pokoro. Bili so zakrinkani, da niso izpostav­ljali svoje osebe, paË pa le grehe. Zadajali so si boleËine z udarci ali s teao kriaa in na ta naËin aeleli po Kristusovem zgledu trpljen­ja oËi.Ëevati sebe ter druge. ObleËeni so v spokorni.ke kute Ërne barve, ki prav tako pomeni spokornost. Spokorniki Spokornik: Zora Bertoncelj Irma »adež Ana Demšar Anica Jugovic Nada JurjeviË Gašper Krajnik Irena Krajnik Petra Krajnik Dragica Krek Milka Pivk Irena Pešelj Marija SorËan Kristus: Blaž Marolt Prvi jud: Damjan Jan Pavlica Drugi jud: Miha »arman Tretji jud: Gregor MaËek Prvi angel: Eva Trdin Drugi angel: Irma Stadler PušËavniki PušËavnik: AnËka Bernik Ljuba Demšar Milka Eržen Franc Jesenovec Janez Jesenovec Katarina Jesenovec Minka Krajnik Tatjana PotoËnik Sonja ©koda Marija TavËar Jožica ŽnidaršiË 3., rdeËi oder NosaË: Borut Gaber Simon Kožuh Jernej Kožuh Martin Krajnik Janez Krek Mihael Krotko Simon Kumar Igor Lavtar Jernej Lavtar Alojz Marolt Janez Marolt Metod Marolt Tomaž Marolt Peter Novak Andrej Potrebuješ Gašper Potrebuješ Dominik Starman Rok ©arc Janez ©mid Dušan ©ubic Viljem TavËar 11. PRIZOR _Prosvetno društvo SotoËje ©kofja Loka _ Gorenja vas Nepo.kodovano je ostalo le teme njegove glave, zato ga je greh kot laanega kralja zasmehoval in s trnjem kronal. Judje Kristusa dalje sramotijo s pljuvanjem in natikanjem trnove krone. Angela sta v istih vlogah kot v prej.njem prizoru. NosaËi so v rdeËih kutah, ki pomenijo krvavo trpljenje. Potrpealjivo prena.anje teakih nosil je njiho­va pokora v pasijonu. Isto notranjo funkcijo imajo tudi v prej.njih in naslednjih prizorih s prenosnimi odri. BiËarji in kriaenosci imajo enako vlogo kot v prej.njem prizoru. Kristus: Luka Avguštin Prvi angel: Tatjana BenediËiË Drugi angel: Lea Rupar Prvi jud: Klemen Tozon Drugi jud: David Dolinar Tretji jud: Andrej Furlan Spokorniki Spokornik: Ema Bergant Aleksandra Hoivik Mateja Jugovic Anka Koplan Ana Krmelj Bojan Krmelj Danica Vodnik Mole Ivanka Peternel Ivanka Saje Maja ©tremfelj Minka ©tremfelj Marko Zavrl Tatjana Zavrl PušËavniki PušËavnik: Iztok Bergant Matevž Frlec Tonka Hafner Luka Koplan Olga Koplan Marica MaretiË Ciril Peternel Jan Starman Valentin ©inko Marija Trdin Tomaž Žgur 4., rdeËi oder _Gorenja vas NosaË: Branko Ažbe Andrej BaniË Janez Bogataj Peter Božnar Milan »ehovin Simon Demšar Marko Dolenc Mitja Dolenc Tomaž Ferlan Jan Frelih Blaž KavËiË Robert KavËiË Anton Kržišnik Grega Oblak Peter Oblak Tomaž Oblak Blaž PrimožiË Robert Prosen Žan Rupar Matej Ržek Roman Seljak Jani TavËar Andrej Tušek Janez Tušek Tomaž Tušek 12. PRIZOR Premislite, oh, kristjani, kdo je vsemu temu vzrok! Te misli naj vam izvabijo iz oËi ne le navadne, ampak tudi krvave solze; kot spokorni.kemu sv. Hieronimu in vsem drugim spokornikom. Toda boja ljubezni .e ni konec. Prizor Hieronim je vmesni spokorni.ki vloaek v pasijonu in upoËasni dogajanje. Hieronim je iz drugega zgodovinskega Ëasa kot Kristus (4. stol. po Kr.), vendar je zanj Kristus prav tako aiv kakor v Ëasu njegovega aivljenja. Hieronim je prvi prevajalec celotnega Svetega pisma (Vulgata) v latin.Ëino. V postu in molitvi je premi.ljeval Kristusovo aivljenje, posebej .e trpljenje. Zaveda se, da je treba spreobraËati najprej sebe in zato v pesmi prosi za odpu.Ëanje. Zastopa vse iskrene biËarje (flagelante) in pu.Ëavnike. BiËarji imajo enako vlogo kot v prej.njih prizorih. Pu.Ëavniki z rdeËimi kriai so sveti samotarji, ki hodijo Hieronimovo pot. Njihov kria je za razliko od kriaa obiËajnih kriaenoscev rdeËe barve, kar poudarja njihovo ljube­zen, goreËnost v soËustvovanju s Kristusom. Ker je celotni prizor spokorni.ki, so tudi nosaËi obleËeni v kute Ërne barve. 5., Ërni oder Hieronim: Janez Hostnik France Tušek NosaË: Domen Bertoncelj Dominik Bradeško Matic »arman Blaž Kejžar Marko Kejžar Matej Legat Matevž Okršlar Primož Plešec Janko ©olar Spokorniki Spokornik: Jožica Bradeško Klara RumiË -Dermota Klavdija Gorjanc Katja Hren Petra Hren Sabina Kokelj Ema Pušar Sabina Rakovec Katarina ©ifrer Laura Zabovnik PušËavniki PušËavnik: Kristina Arnol Luciana Cukjati Žiga Gorjanc Blaž Karlin Lorna Lunar Katja Mehle Ksenija Mravlja Marcela PetrevËiË Mirjam Poljanšek Nika Prosen Simona ©ifrar Tavželj 13. PRIZOR _Lonka Stara Loka _ReteËe - Gorenja vas “Ecce homo, glejte, to je Ëlovek .” S pljuvanjem,zasmehovanjem in pretepanjem so Jezusa tako zdelali, da ni bil podoben Ëloveku. Zato poslu.ajte Pilatove besede: Oh, ljubezen Jezusova, kako stanovitna si, da se ne neha. upirati grehu, svojemu tako okrutnemu sovraaniku! Pilat je ob prisotnosti pred­stavnika farizejev in judov iz ljudstva popustil mnoaici in v svoji palaËi Kristusa obsodil na kriaanje. Ko prebere obsodbo, prelomi palico, ki v skladu z rimskim obiËajem pomeni odloËitev za smrt. RdeËa barva oblek nosaËev pomeni trpljenje, enako kot v prej.njih prizorih. Kristus: Gorazd Kozmelj Nikolaj Kozmelj Pilat: Marcel Kokelj Jud: Klemen Dolinar Eugen Kokelj Farizej: Jernej ©vab Andrej Tancek Angel: Darja Demšar Ema Jenko 6., rdeËi oder _ReteËe - Gorenja vas NosaË: Martin Arnol Gašper Avguštin Jože Avguštin ml. Jože Avguštin st. Nejc Avguštin Samo Avguštin David Bernard Marko Bernard ©tefan Bernard Peter »iEak Leon Dagarin Nejc Drnovšek Marko Jelenc Miha Jelenc Marko Jenko Miha Jenko Anže KavËiË Gorazd Kozmelj* Grega Krek Janez Krmelj Matej Kržišnik Jure LenkiË Uroš LenkiË Matej Markelj Sandi Pirih Jernej Prevc Toni Rakuš Jure ©mid Leon ©travs Lenart ©travs Jakob Tolar Rok Zadnikar Razbojnik: Klemen Poljanšek Gašper Lazar Jud: Robert Bogataj Marko Mrlak Jaka Prosen Bernard Rožman Andrej Seljak Franci TrËek Farizej: Barbara Kemperle Boštjan MuhiË Meta Katarina TavËar David Triller Vodnik konja: Slavko JurËiË* 15. PRIZOR Veronika: Irena TavËar Kristus: Rudi Bernik Prvi desni jud: Bojan Dolenc Drugi desni jud: Jure ©tibelj Prvi levi jud: Janez MohoriË Drugi levi jud: Franci Demšar Aalostna mati, ki spremlja Kristusa s križem: Nataša Vrhunc Marija Magdalena: Agata Tušek Marija Saloma: Marija Demšar Marija Kleopova: Ana Pollak “.e ena Marija”: Darja Prevc 17. PRIZOR _Aelezniki Marija je zvesto sledila Jezusu. Veliko morje bridkosti ni moglo pogasiti njene velike ljubezni. Po tej je zasluaila, da je postala muËenica nad vsemi muËenci. Mariji pod kriaem oziroma aalostni Materi Boaji je posveËen poseben prizor v pasijonu. Ves prizor je v Ërnem, vse je aalost. Ob Mariji stoji apostol Janez, ki je odslej njen skrbnik. Trpi skupaj z njo. Prizor razlagata dva angela v vijoliËni barvi aalosti, ki hkrati soËustvujeta z Marijo in jo tolaaita. Zanimiva podoba ali alegorija Marijine ljubezni je Kupido, gr.ki bog ljubezni, ki nosi lok in pu.Ëice ljubezni, s katerimi rani srca. Prizor zopet spremljajo biËarji in kriaenosci, ki tokrat soËustvujejo z Marijino aalostjo. Marija: Andreja TavËar Janez: Renato Kuhar Angel: Helena Kuhar Polona Megušar Kupido: Jakob FlorjanËiË Neža Purgar Igralec na portativ: Janez Jocif Franci Svoljšak Spokorniki Spokornik: Cvetko Dolenc Jošt Drol Tajda Kejžar Katja Markelj Klara Markelj Janez Pegam Irena PinteriË Lora ©traus Klara ©ubic Mojca Tolar PušËavniki PušËavnik: Urška Jeraša Ema Marenk Vesna Marenk Tina Nastran Marko Pegam Boris PogaËnik Marko PotoËnik Darja Rejc Eva Rejc Katja Ržek 7., Ërni oder NosaË: Anton Demšar Tomaž Jelenc Ivan JuriË Jure Kejžar Marko KlemenËiË Jan Krajnik Peter Krajnik Jaka Krmelj Aleš Markelj Klemen Pegam Marjan Pegam Tomaž Pegam Tone Pegam Matjaž Pintar Matej Prevc Tone ©olar Gregor ©uštar Andrej Thaler Gašper Urh Drago Vidic 18. PRIZOR _Lonka Stara Loka _Pevski zbor Lubnik _Mešani pevski zbor župnije Stara Loka Prvi judovski kralj, David, je zaradi svojega velikega greha prosil odpu.Ëanja pred skrinjo zaveze. Svoje atribute kraljevanja (pla.Ë, krono, aezlo) je odloail in tako izkazal ponia­nost pred Bogom. Skrinjo zaveze nosijo judovski duhovniki leviti. David daje zgled ponianosti vsakemu gre.niku, ki je videl Kristusovo trpljenje in si ga vzel k srcu. Tako kot kralj David prosi odpu.Ëanja za svoj greh pred skrinjo zaveze, tudi vi, kristjani, pojdite za Jezusom, ki leai v grobu, premi.ljujte o njegovem od ljubezni ranjenem srcu. Dopustite, da enako moËna sveta ljubezen rani va.a srca, da boste s Kristusom in Marijo na veke slavili zmago nad grehom. Amen. Kralj David: Marcos Fink Janko PotoËnik Davidov paž, ki nosi žezlo: Bor Dolenc Davidov paž, ki nosi krono: Krištof Zarnik Davidov paž, ki nosi plašË: Jan Dolenc Leviti, ki nosijo skrinjo zaveze: Gregor Berce Niko Dolenc Lovrenc Hafner Jernej Krmelj Anton Zarnik Levit s kadilnico: Marjan Debeljak Klemen Karlin Duše _Pevski zbor Lubnik Duša: Nataša Barle Brane Bergant Marija Bergant Mira Bergant Roman Bergant Katja ©ink Bergant Anže Bertoncelj Marina Bohinc Alojzij Bogataj Lea Bogataj Janez Bohinc Marina Bohinc Zdenka Bohinc Matevž Demšar Klemen Dobnikar Janez Dolenec Marijan Dolenc Vid Eržen Anton Hafner Vida Hawlina David Jezeršek Neža Keše Cvetka Lapanja Mirjam Longar Vesna Novak Matija Oblak Primož Orehar Valerija PerËiË Majda Pipan Anica Poglajen Ivanka Prezelj Simon Razpotnik Irena RihtaršiË Stanislav Rogelj Jerneja Stanonik Branka Sušnik Gregor ©ifrar Helena ©ink Sanja ©ink Stane ©opar Marjeta ©orn Marijan ©tremfelj Nuša Tehovnik ©tefan Trobec Meta Vodopivec Sara Zavec Ana ŽnidaršiË Stanka Žontar _Mešani pevski zbor župnije Stara Loka Duša: TonËka Arhar Andreja BeËan Helena Bergant Medard Bergant Pavla Bergant Primož Bernik Lojze »adež Jana Dagarin Helena Dulc Urška FlorjanËiË Marijan Gortnar Josip Juraja Janko Korenak Janez Košir Marijan KovaË Anton Krek Antonija Habjan Križaj LuËka Langerholc Marija Omejc Maja Orehar Olga Osredkar Irena PotoËnik 19. PRIZOR _Lonka Stara Loka _Pevno _Puštal Slavnostni zakljuËek pasijona je boaji grob, ki ga je vedno nosilo .tirinajst lo.kih me.Ëa­nov. Kristus je dotrpel in iz­polnil svoje poslanstvo. Njegova smrt je zmaga nad zlom, zato ga v slavnostnem sprevodu nosijo po mestu kot velikega zmagovalca. Do vstajenja vendarle .e vlada aalost, zato godbeniki igrajo aalostinko. Treba je upo.te­vati, da so pasijon vedno izvajali na veliki petek, zato aalost pomeni le prehodno obdobje, ki bo prineslo tudi telesno zmago nad smrtjo. 19. in 20. prizor nastopata skupaj, Ëeprav je godba poseben prizor kot zakljuËek celotnega pasijona. Grenadirska pehota _Lonka Stara Loka Gospod polkovnik: Jure Ravnikar Narednik: Gašper MahniË Boštjan Pleško Grenadir: Jernej Bernik Sebastijan »adež Simon »emažar Rok Gerbec Grega Jezeršek Marko Kranner Peter Jeram Gašper Ravnikar Klemen Ravnikar Jakob Zarnik Grenadir bobnar: Nejc Pleško Patrik Tarfila MešËani _Pevno Kristus: Anže Gartner MešËan: Bine Bergant Lenart Bergant Tine Bergant Rok Brelih Simon Božnar Gašper Hafner Jaka Hafner Žan Hafner Anže JelovËan Anže Kumer Metod Proj Uroš Proj Simon ©ink Gašper ©tremfelj Jernej ©tremfelj Miha Vidic ©est mestnih svetnikov _Pu.tal Baklonosec: Marjan Bernik Cene Božnar David Božnar Valentin Jesenovec Jože Kristan Jaka Notar 20. PRIZOR _Mestni pihalni orkester ©kofja Loka _Aenska vokalna skupina Grudnove ©mikle _Mešani pevski zbor Gimnazije ©kofja Loka _Vokalna skupina Cantabile _Mestni pihalni orkester ©kofja Loka Flavta: Agata ©travs Andreja Marenk Nina Pintar Pikolo: Neža Misson Klarinet: Alojzij ©travs Tadej Marenk Trobenta: Luka Guzelj Sebastjan Tušek Rog: Ana Mir Bariton: Anže KlobuËar Simon TavËar Tuba: Primož Dolenc Tolkala: Neja Mlakar Lana BenediËiË Tjaša Cof Maja Sever Martin Doljak Zadaj stopa ljudstvo _Aenska vokalna skupina Grudnove ©mikle Ljudstvo: Marija Demšar Martina Dolenec Patricija Dolinar Katarina Finžgar Irma Golob Jera Habjan Lucija Jekovec Janja Jerina Alenka Jocif Rebeka Koželj Polona Markelj Jana Mediževec Polona Mrak Marjeta NagliË Mateja Feltrin Novljan Katarina Pegam Anka Pintar Katarina Prezelj Neža Rejc Alenka ©ifrar Danica ©tajer Mihaela TavËar Ajda Valher _Mešani pevski zbor Gimnazije ©kofja Loka Ljudstvo: Daša Hafner Veronika IgliËar Maruša Krmelj Vid Krmelj Ana Prevc Megušar Eva Oselj Ajda Smerkolj ©pela Vodnik _Vokalna skupina Cantabile Ljudstvo: Damijan Ažbe Kristina Ažbe Roman Ažbe Valentin Ažbe Vida Ažbe Irena Bogataj Jerneja BonËa Tatjana Jeram Francka Peternel Boštjan Peternel Boštjan Pintar Lenart Sušnik Janez UšeniËnik Reditelji Avtomoto zveza ©kofja Loka Zveza šoferjev in avtomehanikov Žiri Prostovoljno gasilsko društvo Trata Prostovoljno gasilsko društvo Stara Loka Prostovoljno gasilsko društvo Bukovica Anica Albreht Jože Albreht Rebeka Avguštin Dario BaliË Sabina Bašelj Branko Bernik Majda Bernik Mojca Bernik Roman Bernik Andrej Bertoncelj Urška Bogataj Eva Bohinc Meri BozoviËar Silvo Bregant Tilen Demšar Dejan Dolenc Urška Dolenc Miran Erce Zvonka Erce Darja Eržen Mirko Eržen Vilko Eržen Karmen Frelih Tanja Frelih Blaž Gartner Mateja Gartner Nika Gartner Peter GrzetiË Ana Hafnar Jure Hafnar Klara Hafnar Romana Hafnar Rok Hafner Silvo Hafner Janez Horvat Martina Horvat Ana Javeršek Mirko Javeršek Suzana Javeršek Cirila Jesenko Primož Kafol Ramiz KasumoviE Tone Košenina Boštjan KovaË Žan Kožuh Alojz Križaj Zdravko Križnar Jože Krek Marjan Kržišnik Nada Kržišnik Janez Kuhar Mateja Lavtar Tomaž Logaj Dragica MaËek Mojca MaËek Miha MatoviE AngelËo Milenkov Andrej Mrak Aleš Murn Irena Murn Lojze Nastran Žiga Nastran Franci Novinec Ana Pagon Urška Perhavec Tomaž Pivk Dragoljub Pralica Niko Prevc Jakob Prevodnik Metod Prevodnik Tim Prevodnik Milan RavniË Marta Razinger Milan Rupnik Rok Rupnik Toni Stanonik Matevž Strel Meta Strel Roman Strel Janez ©ink Jože ©ink Aleks ©tumerger Jaka ©ubic Olga ©ubic Katarina Trdin Marjanca Trilar Marjan Trojar Marjeta Trojar Peter Ziherl Silvo Žgur Oskrba s Ëajem: Meri BozoviËar Marko BozoviËar Nejc BozoviËar Ivanka Bernik Branka ©trekelj Marija VolËiË Informatorji, zdravniki Informatorji: Zdravniki prostovoljci: Informatorji iz Gimnazije ©kofja Loka, MEPI ©kofja Tadeja Demšar, dr. med., Loka ter Fakultete za spec. spl. med. turistiËne študije - Turistica Portorož David KonËan, dr. med., spec. spl. med. Rebeka Arhar Lucija Dokša Anda Perdan, dr. med., Eva Gartner spec. spl. med. Mojca Heine Ema LoËniškar Ida Rus, dr. med., Teja Marenk spec. pediatrije Anja Megušar (vstavljen j) Jernej Megušar Andrej ©ubic, dr. med., Anamarija Mihovec spec. spl. med. Nikitta Yoni Noa Patricija Oblak Ana Orazem Katja Podlipnik Anja PogaËar Tanja PotoËnik Urška PotoËnik Lidija PranjiË Maša PrimožiË Lucija Remic ©pela Rozman Lucija Rupar Dijana SavonoviË Katja ©tucin Maja TomažiË Hvala tudi vsem neimenovanim sodelavcem in sodalavkam. Ostali podporniki projekta ©kofjelo.ki pasijon 2015 Albina Nastran Alfonz ©nuderl Alkemist d.o.o. Alpetour d.d. Andrej AmbrožiË Bio plus d.o.o. Blaž Tušek, Mibla d.o.o. BratovšËina odraslih skavtov ©kofja Loka Center domaËe in umetnostne obrti ©kofja Loka Dekanija ©kofja Loka Društvo prijateljev mladine ©kofja Loka Društvo Rovtarji Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje ©kofja Loka Društvo upokojencev ©kofja Loka Elektromarket Rupar, E-RU, d.o.o. Elektro servis MaËek, Anton MaËek s.p. Fasaderstvo Janez JakliË s.p. FilatelistiËno društvo Lovro Košir ©kofja Loka Filc d.d. Frank Osredkar Gasilsko poveljstvo ObËine ©kofja Loka Gimnazija ©kofja Loka Glasbena šola ©kofja Loka Gorenjska predilnica d.d. Gostilna pri Kajbitu Hofer d.o.o. Janez JakliË s.p. Jože Triler s.p. Kanal A d.o.o. Kapucinski samostan ©kofja Loka Kapucinska knjižnica ©kofja Loka Knjižnica Ivana TavËarja ©kofja Loka Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka Lekarna Mesto - 37 Loška komunala, d.d. ©kofja Loka Loški muzej ©kofja Loka Loški utrip Marijan ©tremfelj s.p. Maruša in Ivan Hafner Mateja Feltrin Novljan MedobËinsko društvo gluhih in naglušnih Auris Kranj in ga. Darja Pajk MedobËinsko društvo invalidov ©kofja Loka Merkur - trgovina in storitve, d.d. MOPS d.o.o. Muzejsko društvo ©kofja Loka Muzej votivov in jaslic Brezje Nadškofija Ljubljana NET TV d.o.o. Obrtna zbornica Skavti ©kofja Loka 1 Zveza društev slepih in ©kofja Loka slabovidnih Slovenije Slovenska akademija Osnovna šola znanosti in umetnosti Zveza kulturnih društev ©kofja Loka-Mesto ©kofja Loka Slovenska vojska OSM pohištvo d.o.o. Zdravstveni dom Slovenski etnografski ©kofja Loka Paval d.o.o. muzej Župnija Stara Loka Prostovoljno gasilsko Slovenski gledališki društvo Stara Loka inštitut - SLOGI Župnija Suha Prostovoljno gasilsko Sokolski dom Župnija Sv. Duh društvo ©kofja Loka ©kofja Loka Župnija ©kofja Loka Prostovoljno gasilsko Spirit Slovenija društvo Žabnica Župnija Železniki Srednja šola za lesarstvo Prosvetno društvo SotoËje ©kofja Loka Strojan d.o.o. Policijska postaja ©kofija Celje ©kofja Loka ©maR - Društvo POP TV d.o.o. Ljubljana šmarniËni romarji Prebivalci mestnega jedra TuristiËno društvo ©kofje Loke ter lastniki Gorenja vas trgovin in lokalov TuristiËno društvo Primož ©ink s.p. ©kofja Loka Radio OgnjišËe d.o.o. Turizem ©kofja Loka Radovan Rakovec Veterinar Matevž »adež Razvojna agencija Vsi prostovoljci Sora d.o.o. delovnih akcij v Pasijonskem taboru Romar, d.o.o. “Zeleni vrt”, RTV Slovenija Urška KovaË Mrak s.p. Uprizoritev sofinancira: Uprizoritev sofinancira: Zlati sponzor: Sponzor prizorišč: Sponzor: Sponzor: Sponzor: Mali sponzorji: Mali sponzorji: Lotrič d .o.o. Lotr .o.o. Domel, d .o.o.Domel .o.o. Sibo G. d .o.o. Sib .o.o. Optiweb d .o.o. Optiwe .o.o. Elektro G oren jska d .d. Elektr or js .d. Križa j desig n d .o.o.Kr .o.o. M iza rstvo T rampuž - M irko T rampuž s.p . . rstv ramp irk ramp Glavni medijski sponzor: Medijski sponzor: Medijski sponzor: Medijski sponzor: Medijski sponzor: Medijski sponzor: Zemljevid C B A D prizorišËe prizorišËe prizorišËe prizorišËe (Spodnji trg) (Pod gradom) (Mestni trg) (Ka.Ëa) Legenda: 1 Avtobusno parkirišËe za skupine 2 Avtobusna postaja 3 Cankarjev trg 4 Lo.ki grad - Lo.ki muzej 5 Kapucinska cerkev 6 Veleblagovnica Nama 7 Informacijska toËka »asovnica 1608/1613 Kapucini v Ljubljani priredijo pasijonsko procesijo Velikega petka 1713 Pasijonska procesija v ©kofji Loki 1715 Pasijonska procesija v ©kofji Loki 1721 ©kofjeloški pasijon, rokopis patra Romualda 1768 Goriški nadškof Attems prepove pasijonsko procesijo v ©kofji Loki 1936 ©kofjeloški pasijon, odrska izvedba Tineta Debeljaka 1965 ©kofjeloški pasijon, Slovensko stalno gledališËe Trst 1999 ©kofjeloški pasijon, izvirna procesijska izvedba, ©kofja Loka 2000 ©kofjeloški pasijon, procesijska izvedba, ©kofja Loka 2009 ©kofjeloški pasijon, procesijska izvedba, ©kofja Loka 2015 ©kofjeloški pasijon, procesijska izvedba, ©kofja Loka 2021 300 let od Romualdovega rokopisa ©kofjeloškega pasijona www.pasijon.si