GRIŠA:
CEZ STEPE.
31
1.
r o stepi Kazaki gredo, in mesec nanje sije, po stepi se Dneper vije s svojo srebrno vodo.
In v noč se razlije plač, kakor bi nekdo umiral — na stare je gosli zasviral slepi podoljski berač . . .
2.
- Jaz sem mlad Kazak in dobrega carja imam, pa svetlo sabljico brusim in čilega vranca sedlam.
Potem pa čez   stepno morje kot veter o polnoči spustim se na bojno polje, kjer teče rdeča kri ...
In tam se jaz borim in žejo si hladim   — s kazaško znano vodo, s sovragovo krvjo! . . .
Jadna Ukrajina, zibelka junakov  — zdaj si domovina robskih siromakov.
3.
Tvoje krasne stepe so solze zalile — v robstvu so ti lepe pesmi umolknile ...
Upaj, upaj, mati, da spet zor zasine na kupoli zlati proste domovine!.
4.
Svoboda, svoboda, ti kazaški raj  — vrni se zopet k nam, pridi nazaj!
Proč dvori gosposki proč tesni okovi — mi smo tu carji, step prosti sinovi! . .