264 KRONIKA Olika generala Maistra bi bila pomanjkljiva in ne pravilna, če bi videli v njem samo moža dejanja, ne pa obenem tudi moža besede in duha, če bi ob njem kot vojaku in organizatorju pozabili na ljubitelja du hovnih vrednot in iskatelja lepote, na zbiratelja knjig in pesnika. Za Maistra kot zbiratelja knjig je značilno, da ni bil bibliofil tiste vrste, ki mu je knjiga samo mrtev predmet zbiranja; bil je bibliofil v najboljšem po menu besede, zvezan s slovensko knjigo — katero edino je zbiral — z globoko in živo ljubeznijo tudi notranje, kajti bila mu je izraz naših kulturnih stremljenj in videl je v njej eno najvažnejših in naj zgovornejših prič tega, kar smo kot narod ustvarili. S tega vidika je izpopolnjeval svojo zbirko in jo iz popolnil v teku desetletij v eno največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem. Bogato je zastopano v tej knjižnici literarno delo vseh naših dob od Dal matinove Biblije naprej, s posebno lepimi serijami naše revijalno časopisje, nahajamo pa v njej tudi dra gocene redkosti, tako goriški rokopis iz 1. 1551., roko- pis Prešernovega Trioleta, razne bibliografsko neza- beležene izdaje (n. pr. mariborska izdaja Historije svete Genovefe iz 1. 1800.) ter redki priložnostni tiski. Kakor je knjižnica bogata vsebinsko, tako se odlikuje tudi po lepi in skrbni opremi. Tudi v tem pogledu kaže, da je bil njen lastnik pravi in resničen bibliofil. Literarno se je začel udejstvovati Maister že zgo daj. Kot četrtošolec je ustanovil in izdajal pisan di jaški list Inter nos, kot petošolec Večernico, že pred tem pa je iskal vstopa tudi v javnost, kakor priča list nica uredništva v Vrtcu 1889, str. 112, kjer beremo, da je »R. M. v K.« poslal listu pesem »Stari grad pri Ložu«. S spominskim spisom o babici »Pokopali smo jo« je v Vrtcu 1890, str. 101, doživel svoj prvi natis. Kot kadet na Dunaju je pod imenom Vuk Slavič pisal v celjsko Vesno ter obenem bil izreden član ljubljan ske Zadruge, v kateri so se zbirali poznejši ustanovi telji slovenske moderne. V vrsto vidnejših naših pes nikov pa je stopil, ko se je I. 1898. kot Vojanov po javil v Lj. Zvonu, kateremu je bil odslej kolikor toliko trajno sotrudnik. Poleg tega se je oglašal od časa do RUDOLF MAISTER — VOJANOV KOT PESNIK JANKO GLASER KRONIKA časa tudi drugod, z mladinskimi pesmimi v Zvončku, s fantovskimi v Slovanu, pozneje v Literarni pratiki, med vojno v Straži, po prevratu v Mariborskem klo- potcu in v Petruškovih Odmevih. Kljub razmeroma dolgemu razdobju, ki leži med njegovimi prvimi in zadnjimi pesmimi, je obseg nje govega pesniškega dela skromen. Nikoli ni pisal mnogo in zdržema, njegovo literarno delo je nasta jalo sporadično, morda bolj iz ljubezni literarnega uživalca ko iz notranje nujnosti, vendar pa se temu delu tudi nikoli ni popolnoma izneveril, kakor se ni izneveril ljubezni do knjige. Oboje je imelo skupen vir v njegovi ljubiteljski, s tenkočutnostjo esteta sprejemljivi in sprejemajoči naturi ter je v svojem jedru bilo isto: iskanje in kult lepote. Odtod močno poudarjeni esteticizem, ki se kaže v njegovi pesmi, bodisi, da je eklektična, kakor v Poezijah (1904), bo disi, da skuša kar najbolj izpiliti verz in izraz, kakor v Kitici mojih (1929). S Poezijami, svojo prvo zbirko, ki jo je izdal kot tridesetletnik, Maister v našo liriko ni prinesel kaj bistveno novega. Dasi po letih skoraj sodobnik naše moderne, po svojih izraznih sredstvih ni postal mo dernist, ampak se je naslonil — razen na narodno pesem — v glavnem na prejšnjo generacijo. Bolj mu je ustrezala dognanost Gregorčičevega klasicizma in stvarnost Aškerčevega realizma ko oblikovno ekspe rimentiranje in simbolična nejasnost nove, v svojih početkih še neizčiščene struje. Zato imajo Poezije, čeprav izdane istega leta kakor Župančičeva čez plan, metrično in slogovno z moderno le malo skupnega. Večja je sorodnost v vsebinskem in idejnem pogledu. Snovna in miselna sproščenost, nepriznavanje ka kršnihkoli ozirov, spon in utesnitev, kar se — kot ekstrem — zlasti kaže v mešanju svetega s profa- nim, so značilnosti, ki mladega Maistra odločno pri bližujejo modernim. Kakor pa so te značilnosti do neke mere brez dvoma izraz dobe, prav tako so brez dvoma v znatni meri tudi izraz pesnikove lastne oseb nosti, njegove fantovske prešernosti, vojaške razpo sajenosti, vedrine njegovega značaja. Vedrina in lahkotnost dajeta osnovno obeležje Poezijam sploh; skoraj vse, kar je v njih značilnega, je vedra in lah kotna anakreontika, tako po vsebini kakor tudi po načinu, kako pesnik na svet in življenje gleda: z brez- skrbnostjo se predaja njegovim lepotam in se jih ve seli, njegove neprilike odpravlja na lahko, z dovti- pom, s hudomušno satiro. Kjer izjemoma išče miselne poglobitve ali skuša pokazati življenje od tragične strani, kakor mestoma v epiki (čudež, Golgota), je to v večji meri vpliv Aškerčev ko pesnikova lastna poteza. Po izdaji Poezij je Vojanov za osem let skoraj po polnoma utihnil. V tem časovnem presledku je njegov pesniški obraz dobil bistveno druge, resnejše poteze. Ko se je 1. 1912. oglasil nanovo, to ni bila več nek danja anakreontika, ampak nova pesem, poglobljena v čuvstvu in tehtne j ša po vsebini: pesem o domovini. Domovina, borba za njeno svobodo, ljubezen do njene kulture in lepote postanejo in ostanejo odslej vodilni motivi Maistrove poezije. 265 Predvsem borba za svobodo. V Matjaževem sonetu, ki je izšel v Ljub. Zvonu 1. oktobra 1912, torej tik pred začetkom osvobodilnih balkanskih vojn, pesnik proroško poziva spečega narodnega junaka, naj vstane: Zdaj tvoj je dan — zavihti meč jeklen, da se zarije v kri in dob zelen! V sonetu Mi (Lj. Zvon 1913) poznejši odločni borec in mož dejanja s trpkostjo ugotavlja, da Slovenec še vedno samo čaka Mesije, namesto da bi sam dvignil glavo in si pomagal. Obenem, ko mu je tako pogled iz sedanjosti uprt v bodočnost, pa se poglablja pesnik tudi v našo pre teklost in iz intimne njegove ljubezni do stare slo venske knjige se mu oblikujejo romance z motivi iz Trubarjevih časov (Dobra letina — Lj. Zvon 1912, Pri belem medvedu in Dve maši — Slovan 1914). Med vojno se narodna budnica predvojnih let umakne začasno vojaški pesmi, ki je po svojem osnov nem razpoloženju tožba po preliti »naši krvi« (Bojno znamenje — Slovan 1916), v času deklaracije pa z novo silo plane zopet na dan: kakor da hoče pesnik vsaj z besedo, dokler za dejanja čas še ni prišel, dati duška napetosti, s katero čaka usodnega in odločil nega trenotka. Bratje, v sedlo, vajeti v dlan: Drava nas zove, Jadran rjove, vranci naj skrešejo trde podkove, bratje — naprej! Tako se končuje njegova politična poslanica, ki jo je — sebi in nam — napisal spomladi 1918 in jo kot Jugoslovansko himno objavil v mariborski Straži. V novembru istega leta je besedo pretvoril v de janje. Da Drava ni zvala zastonj, kakor je zastonj klical Jadran, je bila njegova zasluga. Vlogo osvobo ditelja, v katero je 1. 1912. pozival in budil kralja Matjaža, je sedaj prevzel sam. Takrat za pesmi ni bilo časa. Ko pa se je burna in bogata doba prevratnih dni in koroških bojev umirila, takrat se je znova oglasil Maister pesnik. Spomin na Malgaja, bridkost po Ko roški, po Gospej Sveti, gnev nad krivičnimi mejniki, up v nov rod in nov svit — to so misli, ki mu polnijo srce in ki jim išče besede. Organično se tej pesmi o naših narodnih pravicah pridružuje pesem o naši zemlji. Ko je pesnik iz sa mote, v katero se je iz borb in življenjskega hrupa v zadnjem desetletju umaknil, gledal na to zemljo in jo videl vso ožarjeno od lepote, je zapel o njej s pla stiko in slikovitostjo, kakor je doslej njegova pesem ni poznala. Nov tip je ustvaril v naši pokrajinski li riki, ko je 1. 1924. objavil svojo prvo pesem te vrste, Dolenjsko poletno noč. Mojstrsko je v njej izdelan vsak detajl, virtuozno in učinkovito je pesem zgra jena: slovo večernega solnca od gospodarjev in go spodinj, umerjeno in važno, kakor se solncu, gospo darjem in gospodinjam spodobi, nato v jarkem kon trastu — izraženem ne samo vsebinsko, ampak tudi metrično in slogovno — jezljivost nočnega čuvaja, ki kliče skozi vas in preganja fante-vasovalce, naposled 266 KRONIKA •— zopet kot kontrast — tiha mesečna noč, v katero le še čriček poje sredi zorečih trt: V mesečini iz gorice beli se zaspano lice zidanice. Viničar že davno spi. Le veseli striček čriček še fantuje, piska, vriska in pritiska: Letos solnce žge za tri, kar za tri, za trikrat tri, Spet bo enkrat dober cviček. Z enako ljubeznijo kakor Dolenjsko je ovekovečil Maister v svojih pesmih drugo vinorodno pokrajino naše zemlje, pokrajino, ki mu je bila posebno blizu in pri srcu: Slovenske gorice, že ko je 1. 1920. odpiral prvo slovensko umetniško razstavo v Mariboru, je iz razil željo, da bi lepota in poezija Slovenskih goric našla svojega poeta. In postal je poet te lepote in poe zije sam. Kakor v slikoviti panorami nam njegova pesem prikazuje skrite čare te blagoslovljene zemlje: njene šume in trate, njene vinorodne griče z belimi hrami, cerkvami in kapelami — in srebrne vitke ceste, gladke poti in stezice od svetnika do svetnice, od svetnice do Trojice. Veselo nad vso to lepoto prepevajo klopotci, a ko pride nedelja, ... k peti maši vsi mejaši sveti naši kakor orgle zabučijo: Lenart moli mirno vase skromno melodijo, Barbara živahno kliče svoje griče, Rupert tre globoke base in Trojica brez prestanka vmes trijanka. Čudovita simfonija, simfonija barv in zvokov ob enem! Pesnik sam se opaja ob njej, kakor nikdar prej mu služi beseda, polna in zvonka, plastična in bar vita. Sama od sebe mu poje pesem. Kakor da je v idilični poeziji naših vinogradov naposled našel to, kar je njegovemu vedremu duhu ustrezalo, kakor da je ta sorodnost in notranja skladnost nazadnje obu dila v njem tisto besedo, ki jo je prej le jecljaje iskal: njegovo pravo, resnično pesniško besedo. Sam se je dobro zavedal tega in ko je 1. 1929. pri pravljal svojo drugo zbirko, Kitico mojih, da v njo zbere, kar je od svetovne vojne naprej napisal naj boljšega, je za jedro te zbirke vzel baš pesmi o Do lenjski in Slovenskih goricah. Ob teh pesmih, ki jih je upravičeno smatral za svoje najboljše, je primerjal druge, jih sodil in izbiral. Slog, ki si ga je v teh pesmih ustvaril, mu je veljal — bi lahko rekli — za vzorec in po tem vzorcu je skušal preliti in na novo oblikovati tudi vse drugo, kar je v zbirko sprejel. Odtod velika jezikovna in oblikovna izbrušenost v Kitici mojih. Označuje jih plastična realistika izraza, nenavadno krepek ritem, markanten, kakor je bil pesnik sam, prav tako pa tudi vsebinska enotnost in ubranost. Da plastiko izraza čimbolj stopnjuje, je pesnik pri svojih predelavah predvsem skušal zabri sane splošne pojme po možnosti izločiti in jih nado mestiti s konkretnimi. Najlepše se nam pokaže to na primeru, če pogledamo n. pr., kako je v romanci »Pri belem medvedu« označena gostilna v prvem, kako v zadnjem natisu. V prvem: To vedelo ljudstvo je sirom okrog, da v Kemptnu najboljši bil trtni je sok v gostilni pri belem medvedu za tremi kostanji. V zadnjem: Meščanje in cehi, pisar in župan so vedeli, da se najboljši mozlan od roda do roda že toči »Pri belem medvedu«. Vse izpremembe — tam »ljudstvo sirom okrog«, tu umeščanje in cehi, pisar in župan«, tam »trtni sok«, tu »mozlan«, tam »je bil«, tu »se toči«, razen tega izločitev brezpomembnih polnil »to«, »za tremi ko stanji« — kažejo, da je iskal Maister nazornosti predvsem v tem, da izrazi misli čim stvarnejše, ob enem pa tudi v tem, da jih notranje strne in vse ne bistveno izpusti. Odtod na eni strani njegova ljubezen do žive ljudske govorice (n. pr. v Belokrajinskih po mladanskih snubačih: »da za praznik in godove bo kaj v dimu in kaj v kleti«) ter do krepkih izrazov sploh, na drugi strani pa težnja po zgoščenosti, radi česar je zlasti daljše pesmi znatno okrajšal. Na splošno sta obe ti težnji bili njegovemu delu v prid, vendar se tudi nevarnosti, ki jo vsebujeta — da na trgata rahlo tančico poezije —, pesnik ni povsod iz ognil popolnoma. Enako pozornost kakor besednemu izrazu je posvečal Maister ritmu, ki ga je hotel imeti prav vojaško-strogega. Kako daleč je šel v tem po gledu, priča verz »Svetega Marka ladje so razbite« (Kraški piloti), v katerem pesnik radi jambskega ritma izrecno zahteva naglas — »Svetega«. Kot pri mer, kako skrbno je pripravljal in pretehtaval Kitico mojih tudi glede na vsebinsko enotnost, bodi ome njeno, da je izločil iz zbirke sonet, ki ga je bil na pisal nekomu v spominsko knjigo in ga štel med najboljše svoje pesmi, a ga je vseeno žrtvoval, ker mu iz vsebinskih razlogov ni sodil v celoto. Maistrovo pesniško, delo ni bogato, je pa zanj tako značilno, da bi brez tega dela njegovi fiziognomiji manjkala ena najbistvenejših potez, manjkal kot izraz oduševljenosti in globine, manjkala tista za okroženost in skladnost, ki njegovemu liku daje zna čaj vsestranske in harmonične osebnosti. Kakor močne, široke osebnosti renesance je general Maister družil v sebi moža dejanja in moža besede, bil voj skovodja in diplomat, bil bibliofil in poet — prav tako je bil njegov dom, kjer je sprejemal politike, obenem shajališče literatov. V tej ubranosti širine in globine je čar njegove pojave — irH z najboljšim, kar je ustva ril Maister-pesnik, predvsem s svojimi slavospevi naši zemlji, bo prav tako živel nesmrtno, kakor bo ne smrtno živel z zgodovinskim delom, ki ga je izvršil Maister-vojak.