PLANINSKI VESTNIK MMMMM^^^H^^HMMBMMHHMi
ALPINSKA ARHITEKTURA V SLOVENSKEM GORSKEM SVETU
OD PRVIH ZAVETIŠČ DO NOVEGA BIVAKA
NEVA MUŽIČ, MIHA KAJZELJ
V času vse večje zaskrbljenosti za ekološko stanje Alp in ob dejstvu, da se tudi Slovenija priključuje strokovnim srečanjem na to temo, ni brez pomena dejstvo, da ima knjižnica Planinske zveze Slovenije na svojih policah diplomsko nalogo alpinista in arhitekta Mihe Kajzelja. ki utegne zbuditi pozornost prav zaradi očitno prvega obširnega in kritičnega pogleda na več kot dva-tisočletni vpliv človeka na alpski prostor. Če ¡e res, da je za identiteto -potrebno izhajati iz domače zemlje in upoštevati pridobitve sodobne arhitekture«, potem je ta naloga čtivo, ki ga ne sme prekriti prah. Obsežnost naloge nam tu ne dopušča podrobne analize vsakega poglavja, lahko pa povzamemo glavne vsebinske sklope, za katere je značilno, da se najprej dotaknejo splošnega teoretičnega pogleda, nato pa ga podprejo s primeri z alpskega območja, primeri, ki so enkrat zgled odličnosti, drugič spet zgrešenega pristopa, vedno pa se avtor vrne tudi k slovenskemu alpskemu prostoru in vrže nanj kritično oko
ZAČETKI ALPINSKE ARHITEKTURE
Arhitekturni pristop k alpskemu svetu se v nalogi prične z zgodovinskim pregledom razvoja alpinske arhitekture, se pravi s prazgodovino, od koder izvirajo arhetipi za mnoga kasnejša človekova početja, pa tudi za oblikovanje zavetišč. Tako se najprej srečamo z lovci, ki so se prvi opogumili stopiti »v svet domovanja bogov«, in ki so si bili prisiljeni najti naravna zavetja za večdnevna bivanja v gorah. Tudi pri nas imamo dokaze teh podvigov, kot sta bivak na Brinju in morda še bolj slavna jama Potočka zijalka, ki je služila pračloveku iz mlajšega paieolitika kot lovska postojanka. Srednji vek izpostavlja gozdno železarstvo na vetrne peči v 12. in 13. stoletju, ki mu je sledil razvoj fužinar-stva v 15. stoletju. Vzporedno z nabiranjem rude se je razvila kultura gorske živinoreje. Zavetišča nabiralcev rude, ki so biti sočasno tudi priložnostni pastirji, so bila začetek arhitekture gorskega pašništva in pomenijo začetek alpinske arhitekture, arhitekture pastirskih stanov in naselbinske kulture t.i. planine. Prav ta arhitekturni in naselbinski tip je edini izvorno alpinski tip v zgodovini alpinske arhitekture, vsi ostali so dolinski lipi, preobraženi v svojo alpinsko verzijo. Fužinarstvo je potrebovalo les in oglje; tako so si sezonski drvarji in oglarji iz manjših debel In lubja naredili zasilna zavetišča, ki so drugi izvor alpinske arhitekture pri nas. Po funkciji in zasnovi so to prototipi gorskih zavetišč, bivakov,
V drugi polovici 19. stoletja se z razvojem alpinizma in gorskega vodništva pojavi potreba po skromnih zavetiščih. Prva so postavili ob poteh na vrhove, pri katerih vzponu je bilo nemogoče načrtovati tudi vreme. Ta zavetišča so od tradicionalne pastirske arhitekture 106
Bivak 5 — fotografija makete	ro'.c Bogdan Zupan
prevzela znanje o alpinski gradnji in tudi nekatere lastnosti regionalne gradnje. Pri nas je bil Aljažev stolp tako prvi bivak, hkrati pa razglednik in simbolni objekt. — Z institucionalizacijo planinstva pa se prične načrtno zasedanje gorskega prostora, pojavijo se koče in domovi. Eden izmed lepih primerov kvalitetne alpinske arhitekture iz pionirskega obdobja gradnje koč kot je npr. Češka koča (zgrajena leta 1900). Pojav moderne je v alpinski arhitekturi povzročil korenite spremembe, saj regionalno opredeljenost arhitekture nadomestijo novi, univerzalni principi gradnje, pri čemer pa arhitektura še vedno ohranja senzibilen odnos do narave. Modema hotelska arhitektura v Alpah med leti 1920 in 1940 je sploh eno od najpomembnejših poglavij v razvoju aipinske arhitekture. Kot reprezentanta tega obdobja pri nas bi lahko navedli Plečnikov kraljevi Lovski dvorec v Kamniški Bistrici.
ZAVETIŠČA ZA GORNIŠKE POTREBE
Z razvojem modernega alpinizma se pojavi nov arhitekturni tip v gorah — bivak. Logistika osvajanja gora in poznavanje gorske narave dosežeta raven, ko se v Alpah pojavita možnost in potreba po zavetiščih na ek-stremnih in težje dostopnih lokacijah, ki bi služile kot oporne točke pri osvajanju logistično najzahtevnejših gora ati celo izključno kot izhodišča za alpinistične vzpone. Že prvi bivaki so imeli obliko polvalja, ki je eden od najboljših kompromisov med aerodinamično zunanjo opno, notranjo prostornostjo in racionalno konstrukcijo — oblika, ki je postala univerzalna, stereotip-
PLANINSKI VESTNIK
na oblika za bivak. Tip bivaka je prvi v arhitekturi aipin-skih zavetišč, ki se je osvobodil formalnih in ideoloških blokad tradicionalne arhitekture in se pokazal kot novi alpinsko-arhitekturni tip. Na njem potekajo najzanimivejši arhitekturni eksperimenti in inovacije, ki pomenijo velik korak naprej v aipinski arhitekturi. Tudi pri nas jih imamo, omenjeni so predvsem jeseniški B1 in B2 (1934—37) kot prva alpinistična bivaka in tudi med najkvalitetnejšimi, po vojni pa še B3 in B4. Simbolično poimenovanje B1—84 kaže na njihovo univerzalnost in hkrati zaporednost zasedanja odmaknjenih, a vseeno atraktivnih predelov v vzhodnih Julijcih. Obdobje po drugi svetovni vojni (1945—65) se nadaljuje z bivakom pod Skuto arhitekta Vlasta Kopača (1946), ki je predstavljal enega od treh najboljših bivakov v naših gorah.
Posebno poglavje v Kajzeljevi diplomski nalogi je posvečeno obdobju med letoma 1965 in 1980, ko je omenjena tudi prenosna planinska postojanka Tije Badjure v sodelovanju z Alešem Kunaverjem (1972—75). V tem obdobju spregovori o najsodobnejšem trendu alpinske arhitekture, ki jo ponazarja koča Bertol v Švici. Tu se prvič pojavi pojem ekologične arhitekture, kar pomeni, da je visoka tehnologija maksimalno uporabljena v prid prilagajanju okolja Obdobje postmoderne (1980—1990) obravnava generacijo smučarskih naselij in krizo smučarskega turizma, nato pa sledi obširnejši del, ki podaja kritično oceno razvoja slovenskih planinskih postojank po vojni. Avtor zaključuje, da predstavlja alplnsko zavetišče v dobrem in slabem prvi človeški sediment v gorskem svetu. Zavetišče je tudi neke vrste zasedanje prostora, ki ga je v moderni dobi koncipirala kultura, ki ima s tradicionalno alpsko kulturo zelo malo skupnega, razen logičnosti in racionalnosti.
Zgodovinski pregled se konča s trendi devetdesetih let, kjer, na primer, višinski laboratorij pod goro Pumori v Nepalu dokazuje tezo, da z višino narašča univerzalnost alpinske arhitekture, V subalpinskem pasu namreč še lahko govorimo o relativni lokalni opredeljenosti
z materialom in tehnično razvitostjo regije, v pasu večnega snega in ledu pa človek lahko preživi le s pomočjo visoke tehnologije.
Kot zaključek sledi poglavje o vlogi alpinske arhitekture pri varovanju gorskega okolja, kjer Kajzelj omenja predvsem skrb za vodo kot pomemben kapital današnjega sveta, pa idejo o naravnih rezervatih, navaja tudi Triglavski narodni park, s tezo, da naj bi za bodočnost alpskih območij razmislili o načelu trajno uravnoteženega razvoja regij. Vloga arhitekture v procesu varovanja naravne in kulturne dediščine je pomembna in večslojna. Pri varovanju naravnega ravnotežja je prav arhitektura tisti faktor, ki kot servis omogoča kontrolo nad obremenjenostjo gorskega predela, ki ga zaseda. Tudi planinske postojanke lahko s svojim okolju prijaznim delovanjem bistveno prispevajo k varovanju ekološkega ravnotežja. Ena od sprememb so prav gotovo ekološka stranišča. Varovanje kulturne dediščine v gorskem svetu je naslednje pomembno poslanstvo vsakega alpskega naroda. Arhitektura in naselbinski vzorec predstavljata namreč svojevrstno in dragoceno identiteto kulturne krajine, ki jo je zaradi ohranjanja pestrosti kulturnih vzorcev potrebno varovati. Omenjena je tudi CIPRA, Mednarodna komisija za zaščito alpskih območij, ki je izdelala t. i. Alpsko konvencijo, zakonik o ravnanju z gorsko krajino. Avtor ugotavlja, da smo Slovenci končno le začeli dolgotrajen proces varovanja gorske narave, katerega začetek je ekološka sanacija planinskih postojank, ki jo spodbuja GK pri PZS, medtem ko se nam kulturna dediščina planšarij sesipa v tla. Sledijo še poglavja Izvor alpinske arhitekture, Načela in posebnosti načrtovanja v gorah ter Opredelitev in pomen alpinske arhitekture.
V tej fazi obravnave alpinske arhitekture smo se obrnili na avtorja samega: Miha Kajzelj odgovarja na nekaj naših vprašanj, ki želijo dopolniti pojmovanje o aipinski arhitekturi in skušajo pripeljati do razumevanja avtorjevega predloga o novem bivaku planinsko-alpinistične ga značaja B5 v zgornjem območju doline Bavšice.
15
Bivate 1 (2180 m) v Veliki Dnini pod Skuto (konstruktor D. Korenini): prvi bivak iz serije jeseniških bivakov, ki ima tudi najeks-1 remnejšo lego. Zaradi velike strmine je postavljen na noge in z jeklenimi vrvmi pritrjen v steno nad njim. Je primer kvalitetne arhitekture bivaka v Sloveniji Folo: Miha Kajzelj
PLANINSKI VËSTNIK
ARHITEKTURA, PRILAGOJENA GORSKIM POGOJEM
Ves čas govorimo o alpinski arhitekturi. Kako bi jo strokovno opredelili?
V lingvističnem smislu izraz »alpinska« arhitektura označuje del arhitekture, ki je v gorskem svetu, za njegovo razumevanje pa je bistveno razlikovanje od "dolinskega« (tudi nižinskega). Pomembno je tudi razlikovanje od pojma »alpska« arhitektura, ki označuje tradicionalno ruralno arhitekturo v evropskih Alpah. Pri geografski opredelitvi moramo vedeti, da se ločevanje od dolinskega začne in stopnjuje, ko se z naraščajočo nadmorsko višino v goratem svetu zaostrijo klimatski pogoji. Glede na višinske pasove se ekstrem-nost pogojev za načrtovanje arhitekture stopnjuje od subalpinskega pasu pod gozdno mejo preko alpin-skega pasu nad njo do pasu večnega snega in ledu, kjer je arhitektura izpostavljena najhujšim pogojem, ko se mora zaradi ledenikov umikati na rcajvetrovnejše lege, na grebene in vrhove.
Tretji element, ki jo opredeljuje, so ekstremni pogoji. Klima in relief, glavna dejavnika gorskega okolja, sooblikujeta poddejavnike, ki imajo lahko ekstremno močan vpliv na arhitekturo. Mraz, zmrzal, obilne snežne padavine, plazovi, močno sončno sevanje, velike temperaturne razlike, veter in snežni zameti so dejavniki, zaradi katerih je gradnja v gorah povsem drugačna od ustaljene prakse v dolini in je podvržena specifičnim 108
Drvarska skorjevka na Veliki planini je prototip gorskega zavetišča: zavarovanost pred vetrom, snegom in mrazom je posledica logične in ekonomične zasnove v obliki klina
Risba: Viasto Kopač
načelom načrtovanja. Design-proces, ki privede do končne rešitve, je namreč obrnjen: program se podreja zunanji formi hiše, ki mora biti skladno z zaostrenimi pogoji okolja aerodinamična.
Kar se tiče arhitekturne opredelitve, lahko rečem tole; alpinska je samo tista arhitektura, ki je prilagojena zaostrenim pogojem gorskega okolja. Njena kvaliteta je zato odvisna od stopnje prilagojenosti, osnova za to pa so principi in načela za reševanje problematičnih vplivov okolja in usmerjanje pozitivnih vplivov okolja v prid arhitekture Izpostavljenost propadanju, zahtevnost gradnje, zahteve po trajnosti, cena, problem prevoza materiala in odnos do okolja tudi danes narekujejo arhitekturo, ki temelji na znanju, razvitem že pri tradicionalni alpski arhitekturi. Uporaba visoke tehnologije omogoča še boljšo prilagojenost okolju (ekologlčna arhitektura). načela načrtovanja pa ostajajo ista,
ARHITEKTURA ROBNIH POGOJEV
Očitno gre pri vsem za poseben izziv. Najprej za kulturni. Ustvarjanje arhitekture v mejah možnega, med biti in ne biti, graditi ali ne graditi, je kulturni izziv, ki zahteva ponovno odkrivanje izvirov kulture alpskega človeka in vzpostavljanje razmerja med tem majhnim delom arhitekture in sodobno konzumira-jočo civilizacijo, ko z razvojem ekološke miselnosti alpinska arhitektura kol njen sestavni del postaja njeno dialektično nasprotje, ko se okoli nje začenja proces
PLANINSKI VESTNIK
varovanja aipske pokrajine in narave nasploh. Arhitektura v gorskem svetu je kulturno dejanje človeka v neokrnjenem okolju, pri čemer se pokaže, v kolikšni meri arhitekt razume in spoštuje ta izrazito prvobitni In elementarni ambient. Gre za odnos med »malim« človekom in »veliko« naravo, katere del je tudi človek; med majhnostjo prosto stoječe hiše in mogočnostjo gorâ. Pri tem ni rečeno, da arhitektura igra vlogo manjvrednega in podrejenega člena; zavedati se je treba, da je narava odkrit partner in da se človeku pokaže sovražna le, če je ne razume in je ne upošteva. Tu pa je še tehnološki izziv. Gradnja v gorah zaradi ek-stremne klime ter mnogih tehničnih in praktičnih problemov predstavlja poseben tehnološki izziv. Asimetrične obremenitve vetra in snega, raztezanje in krčenje materialov zaradi temperaturnih razlik, problematično temeljenje, zahtevnost konstrukcije zaradi zahtev po aerodinamičnosti, velike toplotne izgube, propadanje materialov, problem prezračevanja, težak dovoz materiala zaradi slabe dostopnosti in kratka gradbena sezona so le najpomembnejši dejavniki, ki alpinsko gradnjo uvrščajo med tehnično najzahtevnejše dele arhitekture, l'as fa trud ima verjetno tudi kakšen pomen. Alpinska arhitektura je v sklopu celotne arhitekture majhen, a ne nepomemben del. To je arhitektura robnih pogojev, katerih učinek izpostavlja bistvo in ga očiščuje vseh drugih plasti, ki ga zakrivajo. Ostane čista, transparentna ideja, ki je zaradi svoje enostavnosti, neposrednosti In premočrtnosti oblikovalskega procesa osupljiva in poučna. Pri njej nI možno formalistično poigravanje v duhu tega ali onega stila, ampak se mora snovanje osredotočiti na osnovno idejo, kako z enostavno in racionalno arhitekturo ter z uporabo razpoložljivih tehnoloških sredstev ustvariti trajen in učinkovit rezultat. Logično reševanje problemov arhitekturo vrača k elementarnim, večnim temam svetlobe, pro-porcev in materialov. Vsaka rešitev je takoj postavljena na preizkus, ki izloči vse slabe in nespametne ideje, ki bi v dolini sicer lahko preživele. Tako dobra gorska arhitektura deluje kot streznitev v poplavi slogov in arhitekturnih usmeritev, ki so značilne za dolino. Torej lahko rečemo, da je aktualna? V času naraščajoče ekološke ozaveščenosti ostaja gorski svet eden od redkih še neonesnaženih predelov na Zemljinem površju, želja po njegovi zaščiti pred škodljivim človekovim delovanjem pa je pri vedno več ljudeh. Sodobno arhitekturno načrtovanje v gorah mora tako kot najvidnejša sled človekovega poseganja v ta prostor prevzeti vlogo tistega subjekta, ki se v odnosu do gorske narave ravna po najstrožjih kriterijih ekološke gradnje, kar pomeni, da mora biti hiša z naravnim okoljem tako fizično kot tudi funkcijsko uravnotežena celota. Njena vloga s tem postaja poučna tudi za obiskovalce, ki jim takšna ekološko sanirana arhitektura dviga ekološko zavest. Sodobna gorska arhitektura torej igra pomembno vlogo pri širjenju splošne ekološke zavesti in s tem postaja aktualna tudi v širšem smislu.
Bivak na Malih podih pod Skuto (2070 m — arhitekt Vlasto Kopač}
PASTIRSKA ARHITEKTURA NA VELIKI PLANINI
Kaj pa njen izvor in današnji rezultat? Gorsko pašništvo pomeni začetek in izvor alpinske arhitekture v Alpah. V Sloveniji je Velika planina najboljši primer takšne arhitekture, za katero je značilen spontan razvoj prototipskih načel gorske gradnje, kot je povezanost z okoljem, ki je rezultat dolgotrajnega in v isti problemski sklop zaprtega razvoja. Manifestira se na treh nivojih: pri vključitvi v širše okolje, pri izbiri mikro-lokacije in pri artiitektumi 2asnovi. Nato gre tu še za ekonomičnost, ki se kaže pri tehnologiji gradnje, kjer so gradiva smotrno izrabljena (skodle kot najtrajnejša lesena kritina), in pri energetsko učinkoviti zasnovi v obliki hiše v hiši, ko je pastirjev bivalni prostor obdan s stajo za živino. Nazadnje lahko tu opazujemo še prilagajanje kot stalen proces. Za pastirsko arhitekturo je značilen proces stalnega spreminjanja, dograjevanja in funkcijskega izpopolnjevanja, ki izhaja iz vedno prisotne potrebe po obnavljanju posledic zime in iz stalno razvijajoče se funkcije. Pastirski stan je sčasoma postajal vedno pametnejša in kompleksnejša arhitektura, ki je vase sprejemala razvoj tehnologije in združevala prilagajanje ostrim vplivom okolja in kompleksnemu funkcijskemu sklopu pašne živine. S tem je bilo v njej vedno več ekološkega in hkrati alpinskega,
V kategorijo povezave prazgodovine z moderno spada tudi bivak. To je nov arhitekturni tip v gorah, ki se zaradi razvoja alpinizma pojavi v tridesetih letih, ko gorniki na višjih ali težko dostopnih legah prično postavljati neoskrbovana zavetišča, ki služijo kot oporne točke pri osvajanju logistično zahtevnejših gora ali kot izhodišča za alpinistične vzpone. Bivaki so od doline neodvisne, samostojne servisne enote, ki so vsem uporabnikom odprti kot rezerviran košček prostora, v katerem je mogoče preživeti krajše časovno obdobje. Bivak nudi le zavetje pred vremenom in prostor za prenočišče in je zato ekološko popolnoma neoporečna arhitektura. Aerodinamično prilagajanje zunanje forme bivaka vetru in snegu je združeno z ekonomično izrabo notranjosti v
17
PLANINSKI VËSTNIK
Pastirski stan na Veliki planini: energetska učinkovitost zasnove se kaže v tem, da je pastirjev prostor obdan s stajo za i Evi no {hiša v hiši), s čimer je pastir dvojno za varovan pred mrazom R|Jba: vlast0 Kopai;
smislu prostorske in Časovne fleksibilnosti in s konstrukcijsko učinkovitostjo. Bivak je osnovna preživetve-na enota z enotno zunanjo obliko kapsule, ki je univerzalna In neodvisna ocf regionalnega okolja. V fizičnem okolju deluje kot tujek, in sicer zaradi prilagojenosti na klimatsko okolje, ki je univerzalno povsod v gorskem svetu.
BIVAK KOT SPOMIN NA PRIHODNOST
Kot alpinista vas bivak očitno zelo privlači. Z novim predlogom ste tudi končali svoje diplomsko delo na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (mentor prof. Janez Koželj/
Bivak 5 izhaja iz ideje o ponovni oživitvi gradnje bivakov pri nas, ki je v obdobju gradnje jeseniških bivakov B1 — B4 doživela svoj vrhunec, kasneje pa iz nerazumljivega razloga skoraj zamrla. V današnjem času postaja jasno, da je bivak ekološko najsprejemijivejši tip postojanke. V Sloveniji je kar nekaj gorskih predelov, ki so zahtevni in težko dostopni, a vseeno privlačni in vredni obiska (primorski del Julijcev, npr.). Ravno v teh predelih je izgradnja planlnsko-alplnističnlh bivakov iz več razlogov najbolj upravičena: bivaki ne predstavljajo ekološke obremenitve za okolje, ni jih potrebno oskrbovati, koncentracija planinskega obiska pa se z njimi nikoli ne poveča prekomerno. Bivak S sem si hipotetično zamislil na lokaciji v zgornjem delu doline Bavšlce. Vrhovi, ki jo obdajajo, so med težje dostopnimi, zato so ture nanje daljše kot običajno. Bivak v zgornjem predelu doline, kjer se s strani vrhov Loške stene spuščajo visokogorski podi, bi bil zato več kot dobrodošel. Bivak se s koničastim zadkom obrača proti severovzhodu, od koder piha prevladujoči in najmočnejši veter v dolini. Zaradi snežne odeje v zimskem času je dvignjen na noge, s čimer tudi v najhujših zimah ostane zunaj snežne odeje. To je pomembno zaradi vhoda, ki mora ostati dostopen, in zato, ker je pozimi bivak tako lažje najti. 110
Glede arhitekturne zasnove sem se zgledoval po drvarski skorjevki na Menim planini, ki ima prav tako obliko podolgovatega klinastega telesa, ki se z aerodinamično formo obrača proti vetru in hkrati lijakasto odpira proti soncu. V tako ustvarjenem zavetju je prostora za pet do osem ljudi. Toplotno in funkcijsko coni-rani volumen se navzven odpira v naslednjem zaporedju prostorov:
■ Notranji prostor je fleksibilen glede na število ljudi in njihove dnevno-nočne dejavnosti. Vsa spodnja ležišča, ki so tudi sedišča, so zaradi človekovih minimalnih er-gonomskih zahtev klinaste oblike (pri nogah za spanje rabimo manj prostora kot pri glavi), na zadnjem klinastem ležišču lahko spi tri do pet oseb, iz stranskih sten se spustita še dve zgornji ležišči, osma oseba pa lahko spi na mizi, ki je tudi klinasta. Uporabniki si lahko z okenci, ki so ob glavah, individualno urejajo zračenje (poleti!), skupinsko zračenje pa je omogočeno z zadnjim in sprednjim oknom nad vrati. Sprednje je lahko odprto tudi ko ni obiskovalcev, kar je pomembno za odzračevanje vlage. Osebna oprema in odeje so shranjene pod ležišči in na policah. Ob vhodu je prostor za kuho, shranjevanje hrane in CB postajo. »Zavetni prostor s klopjo je od notranjščine ločen s stekleno steno; to je t. i. prostor za izmenjavo oblačil in opreme, v katerem obiskovalci puščajo vso grobo opremo (cepini, dereze, smučI). Tla v prostoru so rešetkasta, tako sneg s čevljev in obleke prosto pada skoznjo, temperatura v njem je zunanja, vendar je prostor zavarovan pred vetrom. • Zunanji bivalni prostor — terasa je nenadstrešen podaljšek predprostora, ki nastane, če se rešetkasta sprednja stena bivaka spusti vodoravno. Odpre se samo ob lepem vremenu in poleti, ko je stalno odprta, pozimi pa je zaprta. Z njo je dosežena sezonska in vremenska fleksibilnost bivaka, saj je s tem dana možnost urejanja odprtosti bivaka proti soncu. Fiksna stranska stena terase, ki ustvarja zavetje, služi kot nosilec spuščene terase, iz nje pa se po potrebi spusti zložljiva
PLANINSKI VESTNIK
Stanovi na Veliki planini: Izjemen primer alplnske arhitekture v slovenskem ljudskem stavbarstvu; aerodinamično zasnovani objekti se odi lir d odzivalo na klimatske pogoje (veter, a neg)
klop. Pozimi je terasa — stena zaradi snežnih padavin zaprta, s čimer bivak postane zaprto telo, ki mu vremenski vplivi ne morejo do živega, svetlobo pa Se vedno dobiva skozi rešetkasto steno terase. Glede na prilagodljivost na viSino snežne odeje povejmo, da se v bivak poleti stopi čez teraso, pozimi pa skozi stranska vrata predprostora, ki imajo dve višinsko ločeni krili; ob zelo visoki snežni odeji je možno vstopiti skozi zgornjo odprtino.
Kot energetsko samooskrbna enota zagotavlja bivak svoje minimalne potrebe po energiji (razsvetljava, CB postaja) s sončnimi celicami, ki so postavljene na začetku terase, streha bivaka pa deluje kot zbiralnik vode. ki se zbere v rezervoarju pod zadnjim delom. Doseženo je tudi ekološko ravnotežje med bivakom in okoljem. Bivak iz okolja sprejema sončno energijo in vodo. vanj pa ne oddaja ničesar, kar bi okolju škodilo. Uporabniki vse smeti odnesejo v dolino, pranja zaradi uporabe ekoloških spalnih vreč ni, problem tekalij pa pri bivaku predstavlja nepomembno obremenitev za okolje, zato sanitarij ni.
Po gradben o-teh nični zasnovi je Bivak 5 zgrajen z uporabo sodobne visoke tehnologije, ki z lahko, a močno kovinsko konstrukcijo iz nerjavečih jeklenih profilov poceni stroške helikopterskega prevoza, s hitro montažno gradnjo (skoraj brez betoniranja) pa pospeši In olajša gradnjo. Konstrukcija je prekrita s pasovi lahkih gradbenih plošč Trimo, sestavljenih iz izolacije, na katero je z obeh strani prilepljena pločevina. V notranjosti je na konstrukcijo pritrjena vezana plošča, ki je lesena notranja siena bivaka. Vse pohodne površine so iz podnih rešetk, ki so dobro nosilne in lahke, 85 je torej zelo lahka, konstrukcijsko učinkovita in hitro sestavljena arhitektura, ki je odporna na asimetrične obtežbe vetra, snega in različne raztezke zaradi neenakomernega segrevanja.
Bivak si živo predstavljam, morda pa ga kdaj tudi v živo zagledam. V tisti konec grem večkrat — zaradi »spominov na prihodnost«.	I
Pri 95 letih na Matterhornu
Uli Inderbinnen je skoraj tako legendaren kot Malte r-horn, piramidast vrh v Peni ns ki h Alpah na švicarsko-italijanski meji (Monte Cervino, 4478 m), ki ga pozna kot svoj žep. Pred kratkim je ta gorski vodnik iz Zermatta v Švici dopolnil 95 let, pa vendarle še vodi turiste na nekatere slavne vrhove. Je najstarejši še aktivni gorski vodnik na svetu. Lansko leto je slavil tudi sedemdesetletnico svoje kariere, med katero se je 350-krat povzpel na Mattertrarn. Odkar je leta 1925 opravil izpit za gorskega vodnika, je marsikaj doživel. Nekateri Američani, ki so po drugi svetovni vojni prileteli v Zermatt, si niso vzeli niti toliko časa. da bi se prilagodili vremenskim razmeram. »Hoteli so samo na Mattarhom, drugo jih ni zanimalo,« se spominja ta alpinist. Zato je nekaterim med vzponom pošla sapa, pa so se morali na pol poti obrniti. Tudi tisti nemški alpinist, ki sj je med vzponom nenadoma sne! stekleno oko, ni prišel do vrha. »Bal sem se, da bi si snel še drugo, pa sem ga pospremil dol." Starosta švicarskih gorskih vodnikov je med vzponom zadovoljen s kruhom, slanino in čajem. O modernih energetskih napitkih nima kakega posebno visokega mnenja. »Malo premorov za oddih in neprestan, počasen korak,« se glasi njegov recept. Telesno kondicijo ohranja zgolj s hojo v gore. Pred slovesnostmi ob visokem jubileju je imel tremo kot pred kakim zahtevnim vzponom. Hrup okoli tega je bil vsaj tako naporen kot vzpon, »samo da se za to uporabljajo druge mišice«. Samo lani je bil dvajsetkrat na 4165 metrov visokem Breithornu, Dokler bo Slo, ne bo odnehal. Praznikov ne pozna, a »v mojih letih gleda človek le še en dan naprej«. Veseli ga, da so med vodnike prišle tudi ženske, »Moški pač veliko raje hodijo za kakšno ljubko žensko,« pravi Inderbinnen,
19