Breza
(Slika iz narave.)
ta golem hribu je stala mlada breza. Tiha samota ji je ugajala in veselo se je vzpenjala k oblakom. V temni strmini, ki se je dvigala nad hribom, šepetalo je staro smerečje v mladostnih sanjah, lahno gibaje težko vejevje —
a vitka breza ni poslušala resnih glasov stoletnih dreves: hitela je v solnčni zrak.
Mlad pastir,  ki je iskal svojemu biču novo držalo, ogledoval je neki dan mlado
brezo, a spomnil se je, da se brezov les prerad lomi — in porezal je brinjev grra v bližini. Pozneje, ko je naše drevesce vže nekoliko odraslo, prišla je v samotni kraj stara ženica nabiraje brezje za metle, toda ni dosegla ve6 lepega brezinega vrha; oklestila je samo nižje veje ter otišla dalje.
Sedaj je rasla breza ponosno v beli dan. Ko je minilo nekaj let, bila je tako lepo, nežno drevo, da jo je bilo veselje gledati. Njeno deblo je dobilo gladko, kakor mladi sneg belo skorijo, tenko vejevje je viselo gosto in prozorno nizdolu. Pomladanski dih jo je okrasil vselej s svetlim zelenjem, v katerem je sladko pre-peval veseli ptičji roj. Kadar je prisijala bleda luna, odsevala je snežna beliaa brezinega debla v mehkobnem svitu na temnem ozadji strmine in v drobnem listji je igrala skrivnostno mesečina. V tihi poletni noči so se zbirale gozdne vile pod krasnim drevesom in pevaje milo pesen plesale svoje kolo.
Ko je pihala hladna jesenska sapa, jelo je listje rmeneti in osipavati se. Tedaj je prihajal semkaj vaški ptičar; vedel je, da se ptice rade usedajo v gosto vejevje samotnega drevesa, pvislonil je brezi dolgo rogovilo ter lovil pevke. In ko je razgrnila neizprosna zima s?ojo smrtno odejo, stala je breza malo ne povsem gola. Le posamezni rjavi listi so še viseli na nekaterih vejah. Tudi te je razpodila ostra burja, da so šume leteli po zmrzli snežini. V najhujšem mrazu pa je imela breza po vejah beli kras — ledeno ivje. V tem so se videle iz daljave časi velike črne pike — vrane, ki so zmraževale na samini.
A zopet se je vrnilo mladoletje. V brezi se je pretakalo bujno življenje; mlado zelenje se je sruijalo z vej. V lanski sivorumeni travi pod drevesom so dehtele modre vijolice. Te cvetiee so hodili v gorkih dnevih nabirat vaški otroci. Neki dan so prinesli s seboj kajolico*) ia usekali brezi globoko rano. Potem so nastavljali drug za drugim usta in srkali sladki sok, ki je takoj jel rositi iz meh-kega, rmenega lesa. Hudo, hudo je bolelo brezo — in od tega dne je začela hirati. Stala je še dokaj trdno, a njena lepota je skoraj izginila. Deblo se je kri-vilo; skorija, prej nežna kakor bela svila, postajala je crnikasta, vsa razdrta in robata, osobito okoli rane; stareje veje so usihovale iu tožno molele v zrak. Vese-lega ptičjega petja ni bilo več slišati. Samo strašilo mej pticami, groznogleda sova, priplavala je v tihem poletnem somraku ter posedela na debeli suhi brezovi veji predno se je speljala v polje na mišji lov. Tako je minilo nekaj Iet. Brezo je obrastel povsem zelen mab, zastarela skorija se je lupila po trohnečem deblu in kadar se je uslonil veter vanjo, vztrepetala je do korenin.
Neko viharno jesensko noč, ko je tulila grozna nevihta, se oslabela breza ni mogla več ustavljati razdivjani sili — in ječaje se je zgrudila na zemljo. V strmini je pela sova mrtvaško pesen:   ,,Hu — —- — hii hii." — — —
Adolf Pahor *) V podjunski dolini: luala sekirica. — Pis.