Varčevanje po sili
Številni moji znanci so si kupili nove obleke, nekateri pa celo govorijo o tem, da bodo kupili barvne televizorje ali pa druge gospodinjske aparate. Nekaj časa si nisem vedel razlo-žiti, od kod jim denar. Najprej sem mislil, da so vsi dobili nove, boljše plačane službe, nato sem jih pričel spraševati, če so se osebni dohodki popravili v podjetju, toda ker sem ve-dno dobil negativne odgovore, sem ostal brez besed.
Ker prihaja jesen, sem tudi sam odšel po mestu, da bi si nakupii jesensko garderobo. Po kratkem ogledu trgovin, predvsem izložbenih oken, sem ugotovil, da bi se lahko ob moji plači popolnoma oblekel za jesen šele čez približno tri leta. Ves nesrečen sem prijateljem razložil zadrego in sveto-vali so mi, naj pogledam, če bom našel kaj na razprodajah.
»Čudovito in poceni!« mi je zatrjeval prijatelj, ki je stal y novi temno tnodri obleki s svileno kravato in kozarcem viski-ja v roki, pri šanku manj znane gostilne v Ljubljani. »Te nogavice sem kupil za borih 20 din na razprodaji«.
Z zavistjo sem pogledal iznajdljiveža.
»Pa tudi obleka ni bila draga, seveda sem jo prav tako kupil na razprodaji.«
Sklenil sem, da bom tudi sam popil en viski in upal, da bom potem srečal trgovino, kjer prodajajo tako poceni stvari. Ko sem prebrodil celo Ljubljano, sem sicer odkril vrsto razpro-daj, toda žal niti ene take, kjer ne bi prodajali tudi dragih stvari. Besen sem odšel nazaj in obtožil prijatelja, da me je nalagal.
»Le kje si ti dobil nogavice za 20 din?! Najcenejše, ki sem jih videl, so stale nekaj čez jurja!«
»Osel, saj so moje stale 20 N din...«
Kljub vsemu so me stalni nakupi prijateljev in znancev vznemirjali in še nadalje sem vrtal v njih, na kak način si lahko to privoščijo.
»Zelo enostavno. Jaz imam tekoči račun«. Več mi o tetn prijatelj ni hotel povedati.
Ker sem nujno potreboval obleko in čevlje, sem se odločil, da tudi sam odprem takoči račun pri banki in upal, da mi bo to kar pomagalo. Potem, ko sem izpolnil številne obrazce in vzel dva dni dopusta, da sem opravil potrebne formalnosti v banki, kjer pred vsakim okenčkom stojijo Ijudje v vrsti, sem pričakoval čudež. Ko sem dobil prvo plačo, sem odšel v ban-ko in spotoma premišljal o tem, da je pravzaprav nemogoče, da bo denar zgolj zaradi tega, ker mi ga bodo izplačali preko tekočega računa, več vreden. Postavil sem se v vrsto, ki je bila, bil je pač izplačilni dan, zelo dolga. Z vsako uro čakanja se mi je zdel moj denar, ki leži v banki, več vreden, posebno« še tedaj, ko sem odšel domov, in ne da bi plačo dvignil, ker so pač banko zaprli, še predno sem prišel na vrsto. Naslednji dan sem bil eden izmed prvih in dvignil, po prijateljevem nasvetu, prav toliko denarja, kot sem potreboval tisti dan. Ker sem prišel domov šele pozno zvečer, ga nisem porabil niti polovico. Po nekaj dnevih pa sploh nisem več odhajal v ban-ko, ker se mi ni zdelo vredno čakati in sem raje jedel suh kruh.
Če verjamete ali ne, sem si na koncu meseca res lahko kupil novo obleko. Spoznal sem, da se poslovanje preko banke raoč-no izplača, saj raje odnehaš, kot da bi čakal ure in ure na denar, ki si ga zaslužil z delom. Sedaj razmišljam o nakupu avta in upam, da bodo bančno poslovanje še bolj zakomplici-rali, kajti na ta način bom več prihranil.
B. P.