centimetrov velikimi kristalnimi ploskvami. Blestelo in svetlikalo se je, po nikjer ni bilo nobenega madeža, nobene človekove stopinje ali smučine. šele pri vrhu planine, kjer se je odprl pogled no zasneženi liponjski vrh in snežno verigo Karavank, sem ob bajti zagledal nekaj prešerno veselih smučarjev. Postavljali so sneženega moža ali točneje sneženo ženo, kot sem pozneje po jasno izraženih oblikah lahko ugotovil. lovil. Odpel sem smuči in užival. Brez cilja. Tokrat me je prijelo. škodo tako lepega dne in spomnil sem se no poletno potepanje po Mesnovcu. Odločitev je bilo tu. Nič me ni zanimalo, kje bom šel in prav nič nisem razmišljal, ali bom s smučmi sploh prišel kom daleč. Sneg je bil imeniten za hojo, rovno prav mehak in dovolj južen, do ni preveč drselo. Hodil sem in hodil. Ubral sem jo po gozdni cesti in dolgo sledil smučini. Zavil sem na drugo pot v svež sneg, se vzpenjal in vzpenjal. Počasi in brez truda, skoraj brez truda, skoraj brez misli, toda v tistem skritem prešernem razpoloženju, ki bi go tisti trenutek rod pričaral stotim in stotim čakajočim ob vlečnicah in smučiščih. Za nobeno ceno ne bi zamenjal svoje samote, opojne bleščine, križajočih se sledov srn, zajcev in mogočnih jelenovih kopit z njihovimi elegantnimi zavoji po izsekanih pobočjih. Celo pol, ki mi je začel teči po hrbtu, me je no svoj način spominjal, kako leze iz mene vso tisto zatohlost in zastrupljenost, ki si jo tako vztrajno nabiramo v dolini. Gozdno cesto se je prevesilo čez sedlo no severno pobočja Mesnovco. Poslovil sem se od nje. Vrhnji, zadnji košček Mesnovco je strm, porasel z mogočnim i, rovnimi iglavci. Držalo me je nekakšno trmo, do grem s smučmi no nogah do vrha. Razgled oviro drevje. Le čemu sem rinil sem gor? Sprašujem se tako kot o, lpinist no vrhu Eigerjeve stene. Le čemu? čisto vseeno je: če znaš uživati, je res vseeno, ali se po tednu dni ves izmučen izkoplješ iz ledene stene ali lagodno prikolovratiš do cilja. Spomnil sem se no besede Riharda Jakopiča: »Ne odlašaj, dnevi beže in vsak trenutek je košček življenja.« Tisti trenutek no vrhu Mesnovco sem znal izkoristiti, tisti dan je bil blagoslovljen z užitki. Morda bi bil kdaj drugič razočaran, če bi preveč pričakova l? Morda sem tokrat znal izkoristiti brezciljno tavanje? Morda sem želel trenutek samote, ki sem je spil polno čašo? Niti srne me niso upale motiti v tem posvečenem uživanju. Veselo sem požvižgal, ko sem se vozil ,po svojih smučinah nazaj navzdol. še zadnji smuk po kolovozu med smrekami in že sem zaslišal brnenje vlečnice. Zagledal sem kopico smučarjev no zvoženem smučišču: gor - dol, gor - dol ... DR. MILKO HRAšOVEC - STAROSTA SLOVENSKIH PLANINSKIH ODBORNIKOV :•::,:•::,šo,.; (1887), .aoal celi•kl od,etolk, lmo ,o seboi o,peioo ploalmko deio,­ nost od zgodn'lih dijaških let do visoke starosti, ki jo vedro preživijo v Celju še vedno enako zvest p oninstvu, posebej še planinski organizaciji, no prvem mestu savinjski, ki jo je dolgo leto vodil. Redakcija PV in z njo vred Planinsko založbo imata v svojih mapah zelo zon,m,vo in značilno delo vnetega planinca z zlato značko, odvetnika dr. Bogdana Zužka, umrlega v letu 1970, z naslovom »Slovenski odvetniki - prijatelji planin«. Prav bi bilo, da ta skrbno zbrani pregled PZ objavi, soj je iz njega razvidno, kaj je za planinstvo storil en som sloj, pa tudi to, kaj je v slovenskem narodnem življenju pomenilo planinstvo, ki je, kakor pravi dr. Zužek v svojem uvodu, »pripisovala posebna važnost obrambi slovenske zemlje prati nemškemu navalu«. 546 547 Med stotinami imen v delu dr. B. Zužko je lepo vrsta pomembnih mož slovenskega jovnega življenja v zadnjih slo letih. Kar dve gesli zajema ime Hrašovec. Prvi lega imena je dr. Juro Hrašovec (l. 1858 do 1 957), prvi slovenski celjski župan (1921), tesno povezan z delom Savinjske podružnice SPD vsaj 25 let (1894-1921). Ustanovil je zadrugo »Rinko«, ki naj bi zbrala slovenski denar za turistične temelje Gornje Savinjske doline, predvsem Logarske. »Rinka• je od Plesnika odkupila 2 orala v Plestju in s tem prostor, na katerem še danes - po 80 letih - sloji od l. 1953 največja planinsko-turistična postojanka, danes seveda že močno potrebna reorganizacije. Dr. Juro Hrošovec je za slovensko narodno gibanje pomemben tudi s svojo politično dejavnostjo kot deželni poslanec v Gradcu in predsednik narodnega sveta za Spodnjo štajersko, s svojim bojem za slovensko šolstvo in slovenske narodne pravice na drugih področjih (gl. tudi T. O., dr. Juro Hrašovec, PV 1955/1 77). Tudi oče dr. Jura Hrašovca je bil znamenit slovenski pravnik in društveni delavec. Po potih svojega očeta in deda je zvesto sledil dr. Milko Hrašovec, ki je 16. septembra t. l. izpolnil 87 let. Naj mu bo ta opomba v planinskem glasilu, sicer zakasnela, a zato nič manj pr isrčna zagodnica z iskrenimi voščili. Poglejmo, kaj pravi o dr. Milku Hrašovcu na str. 11/12 dr. Bogdan Zužek: Hrašovec dr. Milko (1887), odvetnik v Celju, sin Jura Hro­ šovca, je pričel svojo plodovito planinsko dejavnost že v dijaških letih kot markacist. Ze leta 1908 sla Milka in nje­ gov brat dr. Šandor Hrošovec, odvetnik v Šmarju pri Jelšah (1 884--1969), postalo člana Savinjske podružnice SPD. Leta 1912 je aktivno posegel v planinsko društveno življenje kal odbornik, kasneje tajnik Savinjske podružnice SPD, nota odbornik celjskega odseka le podružnice in leta 1933 kot predsednik, tretji od njene ustanovitve. Prevzel je tudi dele v planinski centrali. Leta 1932 je postal član reševalnega odseka osrednjega odbore. Lela 1934 je bil poverjenik v širšem osrednjem odboru, delegat v Zvezi planinskih dru• šlev in član njenega nadzornega odbora. Udeleževal se je kongresov le zveze in je o kongresu v Skopju objavil v PV 1935 poročilo. Pa prelomnici v SPD je leta 1936 za­ sedel mesto prvega podpredsednika v glavnem odboru SPD in mesto odbornika v Zvezi planinskih društev Jugo­ slavije. Kat predsednik celjske planinske organizacije je predvsem skrbel, da se je gospodarsko utrdilo. Vsako leto je obhodil območje savinjske podružnice in s tem na mestu samem ustvaril načrt za delo odbora. Od leto 1923 do leto 1945 ga zasledimo kot stalnega sotrudniko Planinskega Vestnika, kjer je objavil več potopisov, kakor pot v jugovzhodne albanske A lpe (PV 1923) in no planina Jostrebac (Zbornik 1944), komor se je povzpel kot celjski izgnanec; približal nam je Peco (PV 1924), Kepo (PV 1925) in (Korošico 1930), da drugih njegovih spodbudnih spisov ne omenjam ... No predlog PD Celje je PZS dr. Milko Hrašovca leto 1957 odlikovalo s srebrnim in zlatim častnim znakom; v počastitev svoje osemdesetletnice po je prejel bronasta plaketo. To je zapis skeletne planinske biografije, ki naj nam v leksikografskem slogu ohrani v spominu družbeno in planinsko vneto osebnost. Danes živi v roju spominov na bregu Savinje kot eden najstarejših ljudi, ki imajo v Celju domovinsko pravico. Njegovo prvo domovnico sta leta 1912 podpisala celjski župan dr. pl. Jabornegg in mestni predstojnik dr. Ambroschitz, dva slovenska nemčurja, ki sta tiščala k tlom vse, kar je dišalo po slovenskem duhu v Celju, o katerem je celjski pastor dr. Gerhard May v brošuri »Cilli« (1943) zapisal, da »je nemško mesto in da bo to tudi ostalo, čeprav drži, da so l. 1 938 našteli v mestu med 25 000 Slovenci le nekaj čez 300 Nemcev« (cit. po spominu). V Celju je hodil v osnovno šolo, seveda v »okoliško«, kajti vse druge razen samostanske, so bile nemške, tudi »c. kr. nižji gimnazijski razredi z nemškim in sloven­ skim učnim jezikom«, kamor se je vpisal l. 1897. Kakšni bo/'i so se razplamtevali za to celjsko nižjo gimnazijo v dunajskem parlamentu! Saj je š o za šolstvo v »najjužnejši trdnjavi nemštva «, kakor so pisali o Celju nacisti med vojno. Da bi bil uspeh slovenskih poslancev čim manjši, so Nemci poskrbeli, da so tudi v teh razredih učili predmete v nemškem jeziku in delili spričevala le v nemškem jeziku. Pomen teh razredov tam za Savinjo pa je bil vendarle velik, saj so se v njih zbirali izključno slovenski dijaki. Od tam so morali spet na popolnoma nemško višjo gimnazijo z enim samim slovenskim predmetom - slovenščino. L e dva slovenska profesorja sta tu pripravljala slovenske dijake za vstop v živlfenje - slavist prof. Matej Suhač in prof. Josip Kardinar, katehet. (Več o tem gl. Janko Orožen, Kratka zgodovina celjske gimnazije, Poročilo za šol. leto 1951 /52, Celje 1952; Ivan Mlinar, Borba za slovenske razrede na celjski gimnaziji, ------ Dva zanimiva posnetka: Napis na levem označuje staro, med zadnjo vojno pogorelo planinsko postoianko v logarski dolini, desni pa kaže oskrbnika Suhca-Dežmana na Korošici. Stoji v »pozoru C< in raportira dr. Hrašovcu, da je »stanje v redu«. Suhca se mnogi sta rejši planinci radi spominjajo istotom 1954/55 in Ivan Mlinar, ob 150-letnici gimnazije v Celju, istotam 1957/58.) V tokih razmerah je rasel in dorasel dr. Milko Hrašovec v Celju in kot študent pravo v Gradcu in v Pragi, kamor so se jugoslovanski študentje trumoma selili po okupaciji Bosne in Hercegovine. V Progi, kjer je l. 1911 promoviral, je bil več let predsednik akademskega društva Ilirijo in akademskega društva Jugoslavija, dveh močnih jugo­ slovanskih organizacijskih ognjišč na češkem. Noto se je zaposlil v očetovi pisarni v Celju in tu dokončal sodno prakso, ki jo je začel že v Progi. Vojna go je potegnilo v Celovec, kjer je kot koncipient služboval skupaj s planincem dr. l. C. Oblokom pri odvetniku dr. Ferdu Mi.illerju. V Celovcu je bilo tedaj 20 nemških odvetnikov in dva slovensko odvetnika, ki pa sto imela pet odvetniških kandidatov, to je več kot vsi nemški odvetniki skupaj. Vsa sodišča na slovenskem ozemlju so uradovalo nemško, le na deželnem sodišču v Celovcu so bile dopuščene slovenske vloge in govori, če slo bili obe stranki slovenski in oba zastopnika Slovenca. Le v Zelezni Kapli je bilo izjemo - lom se je sodilo v slovenščini. V Zelezni Kapli! Nad njo, slabo uro hoje od Jezerskega sedla, zdaj z vrha Pristovni­ kovega Storžiča rjove visok, železen križ z napisom: Kčirnten, frei und ungeteilt ! Po prvi svetovni vojni se je dr. Milko Hrošovec takoj lotil dela na več popriščih. Samo pri Sokolu je bil 20 let skrben in požrtvovalen starosta, bil zvest član in več let predsednik Celjskega pevskega društvo (CPD), sodelavec znamenitih pevovodij dr. Antona Švaba, Cirila Preglja in Peca-Šegule, bil več let predsednik društva slovenskih naprednih akademikov, ki je ustanovilo vrsto ljudskih knjižnic, sodeloval v oktetu »Komšija« in še kje se pozna sled njegovega društvenega in družbenega dela, vse v znamenju utrjevanja slovenstvo, njegove kulturne moči in narodne zavesti. Prav to ga je gnalo tudi v planinsko organizacijo, ki je takrat že s samim naslovom oznanjala tak namen in program. Savinjska podružnico je v prvem in drugem desetletju svojega obstoja pokazala veliko delavnost v organizacijskem pogledu. Zato je ustanovila tudi svoj celjski planinski odsek in s tem zaobsegla po teritoriju na jvečii kos slovenskega ozemlja od Okrešlja do Boča, od Gore Oljke do Zasavja. Leta 1912 je k celjskemu odseku pristopil dr. Milko Hrašovec, že od leto 1908 član SPD. V tistih letih pred prvo svetovno vojno je celjski odsek prevzel odgovornost za slovenitev kažipotov na Šmohorju, Gozdniku, Mrzlici, Kumu, Lisci, Vel. Kozjem, na Kozjaku in na Gori Oljki. To celjskemu D. u. OAV seveda ni bilo prav. Dr. Hrašovec nam je pred nekaj leti v PV popisal, kako je na njegovo markiranje poti no Goro Oljko žolčno reagiralo ravnateljstvo državnih železnic 548 So bo kdo spoznal? Peti od leve je dr. Mil ko Hrošovec, prvi z desne popularni oskrbnik Jaka Robnik - v Beljaku. Sicer po si prikličimo v spomin, koko je celjsko sekcijo olpenvereino ogorčeno protestiralo zoper Kocbekovo in Frischoufovo namero, do bi se »kranjsko SPD« razširilo no »nemško ozemlje« v Savinjskih Alpah! Celjsko člonstvo v Savinjski podružnici je rostlo, njen sedež po je ostal v Gornjem gradu, kjer je učiteljeva l njen ustanovitelj iz leto 1893, neutrudni Fron Kocbek (1863- 1930), častni občan solčavske in lučke občine, ki je l. 1918 kot sekvestrov namestnik prevzel v lost za SPD imovino, koče in od AV nakupljeno zemljišča v Savinjskih Alpah. Po prvi svetovni vojni po so se vsi občni zbori podružnice že vršili v Celju, o šele leto 1925 se je selil tja tudi njen sedež, nakar je sedem let bil zo krmilom podružnice sodnik Fran Tiller. Leto 1933 je vodstvo Savinjske podružnice SPD prevzel dr. Milko Hrošovec in jo v krotkem čosu gospodarsko okrepil z ureditvijo prostora, kjer se je vgnezdil AV s svojo postojanko, znano po oskrbniku Piskerniku. Razširil je planinsko posestvo pod slopom Polenkom in poskrbel zo planinski dom, imenovan Aleksandrov. Potem je podružnico l. 1932 odkupilo od ljubljanske škofije 426 ho gorskega sveto, znonego pod imenom »Narodni pork Logarsko dolino-Okrešelj«, skrbelo zo pogozditev, za urejanje hudour­ nikov in se trudilo. do bi bil zo narodni pork razglašen tudi Robanov kot. No Golteh je podružnico pod vodstvom dr. Hrošovco povečalo Mozirsko kočo, eno prvih slovenskih koč v naših ~oroh (1896), kupilo Lesjakovo kočo in lom poslovilo nov planinski dom. No tem mestu stoji donošnjo Mozirsko kočo, požgano 1944, o leto 1946 no novo zgrajeno, prvo po vojni obnovljeno med postojonkomi, ki so bile med vojno požgane. Frischoufov dom iz l. 1908 je dobil vodovod, prov loko Korošico, ki je pridobilo nove sobe in leoo jedilnico, planinski dom v Logarski električno centralo in vodovod, vse postojanke po nove, sodobne štedilnike. Savinjsko podružnico si je v predvojnem desetletju pridobivalo ugled tudi s svojimi prireditvami in zbori no Golteh, no Okrešlju in no Korošici pri stori Kocbekovi koči (to so poslovili 1894, eno leto po ustanovitvi Savinjske podružnice kot slovensko »novkljubno kočo« (Trutzhiitte) in jo imenovali po Franu Kocbeku). V predvojnem desetletju je podružnico naredilo tudi eno najlepših poti v Savinjskih Alpah, ki je dobilo ime po Andrinu Kopinšku, alpinistu in humoristu, ki ga starejši rodovi savinj­ skega planinstvo ne moreio pozabiti. Ti dosežki podružnice in še vrsto drugih - preveč jih je, do bi vse navedli - dobro upravlione planinske posto/·onke, vse v rokah dobrih oskrbnikov, planinske družabne 549 prireditve in občutek za p aninsko kulturno dejavnost, vse to je Savinjski podružnici dalo značaj pomembnega družbenega dejavnika, kar vse spričuje umno in požrtvo­ valno vodstvo dr. Milka Hrašovca in njegovih sodelavcev. Nacistični okupator je 1941 seveda takoj posegel po njej in vse njeno premoženje zaplenil v kor - ist sekcije DAV, ki jo je prevzel dr. Udy (ime je najbrž iz koroškega imena Hudi, Hudej, Havclej). Na videz je šla vse v nič. Predsednik podružnice dr. Milko Hrašavec je vojno preživel - v ljubljanskih zaporih, nato je bil izgnan. Pa osvoboditvi je 6. 6. 1945 nastal zapisnik o raznesenem premoženju podružnice. Ohranil ga je skrbni predsednik dr. Hrašovec. Na tekočem računu pri Mestni hranilnici je bilo gotovine RM 41 000. Celjska koča je prešla spet v last mestne občine, inventar je deloma prevzel Himmer za svojo kočo na Svetini, ki je l. 1944 pogorela. Pogorela je tudi hiša na Kumrovem posestvu pod Grmado, last podružnice. Na Golteh so pogorele vse stavbe. Kocbekov dom na Korošici in Frischaufov dom sla sicer ostala, toda oprema je bila raznesena. V Logarski so bile požgane in porušene vse tri stavbe: Aleksandrov dom, Piskernikovo zavetišče in Tillerjeva koča. Celo stari oskrbnik Fort Herle je bil z ženo vred odpeljan na prisilno delo v Thuringen. Po osvoboditvi je dr. Hrašovec prijel za svoje poklicno pravniško delo in si obenem naložil res neusmiljene skrbi zaradi razsula, v katero je nekoč cvetočo podružnico pognal nacistični nasilnik. Ker je ,njeno področje mejilo na kočljive prehode med štajersko in koroško deželo, je bil Okrešelj z Logarsko (vse do l. 1951) zajet v poseben obmejni režim. Da v bombardiranem Celju po vojni ni bilo lahko dobiti društveni prostor, je razumljivo, vendar je vseeno bolelo. Pred vojno je namreč podružnica imela lepo urejeno pisarno in knjižnico v poslopju hotela »Beli vol«. Vrsta težav in zaprek se je valila na pot obnovitve in ponovne rasti savinjskega planinstva. Dr. Milko Hrašovec se je poslej posvetil odvetniškemu poklicu in ga kot upokojenec nehal izvrševati leta 1971, celih šestdeset let pa svoji promociji v Pragi. Ne nazadnje je treba omeniti, da je kot odvetnik med obema vojnama ustanovil penzijski fond odvetniške in notarske zbornice v Ljubljani, ki se je pozneje razvila kot zadruga z zelo širokim območjem. Zbrala je velika sredstva, kupila tri stavbe, med njimi lično vilo v Dvorakovi ulici 9, kjer ima zdaj sedež Planinska zveza Slovenije, Planinska založba in Centralna planinska knjižnica, in zgradila tudi lepo palačo v Cigaletovi ulici. Skratka, bil je vse svoje življenje izredno delavna osebnost, vnet za vse, kar je krepilo moč naroda na duhovnem in materialnem področju. Malokomu je dano, da bi se z razgledišča tako visokih življenjskih let oziral na tolika, tako raznovrstna in tako ,pomembna področja javnega dela, obenem pa na prepr ,ičeva len uspeh v svojem poklicu. Naštevanje dejstev, ki pričujejo o njegovem delu za planinstvo, še zdaleč ne pove vsega, kar konec koncev utira pot do cilja. Kaj zahteva od človeka ena sama dolžnost v kakem odboru, če jo hoče z odgovor.nostjo izpolnjevati! Koliko sej, koliko časa, razgovorov in nadležnosti, koliko stisk, nemira, zamer in napetosti! Ne recimo, kakor se ponavadi sliši: Ga je že veselilo. Ne, ni tako. Vesel je samo ni dovolj, treba je tudi zavesti in sposobnosti, primernih zmožnosti uma in volje, da se človek žrtvuje za skupne cilje, medtem ko drugi uživa v lagodnosti in sprostitvi. V takem žrtvovanju je gotovo tudi kal zadostitve, zavest polnega in izpolnjenega življenja, slast, ki planinca prevzame, ko stopi na vrh, ko premaga hudo preizkušnjo, in ga prevzema tudi tedaj, ko se tega spominja. Dr. Milko Hrašovec ima veliko zalogo te slasti, prav .po Goethejevi besedi, »mikavne začimbe« za leta, ki morda ne dopuščajo doživetkov, omogočajo pa spomine na vrsto srečnih, uspešnih trenutkov na vrheh in po doleh. Zelimo mu, starosti slovenskih planinskih zanesenjakov, še mnogo zdravih in srečnih let v krogu ljubljene družine. In nazadnje: Vse, kar smo od avgusta leta 1946 storili za obnovo in novogradnje planinskih postojank na Golteh, v Logarski dolini, na Raduhi, na Gori Oljki, na Celjski koči, na Okrešlju in na Korošici, je stalo na programu savinjske podružnice iz prvih desetletij in posebej iz zadnjega desetletja pred vojno, v katerem je Savinjsko podružnica SPD že postala pomemben planinski in turistični dejavnik v Gornji Savinjski dolini. Delo je bilo dobro zastavljeno, sadove je porušil in požgal okupator, ki je slovenstvo obsodil na smrt. Naša dolžnost je bila, da obnovimo narodno lastnino, da povečamo njeno zmoglji­ vost in ji utremo širšo pol v prihodnost. Dolžni smo bili, da to storimo v duhu pozitivnih izročil, s katerimi je savinjsko planinstvo zraslo in rastlo v prvem pol­ stoletju svojega društvenega obstoja pod vodstvom svojih odborov in predsednikov Frana Kocbeka, Frana Tillerja in dr. Milka Hrašovca z geslom: Vse za vsakršen napredek Gornje Savinjske doline, tega prelepega kota slovenske zemlje! 550