RAZPRAVE ill GRADIVO treatises and documents • • • • Inštitut za narodnostna vprašanja Institute for ethnic studies Ljubljana, 1999 Razprave in gradivo Treatises and Documents 35 Inštitut za narodnostna vprašanja Institute for Ethnic Studies Ljubljana, 1999 RAZPRAVE IN GRADIVO - TREATISES AND DOCUMENTS Revija za narodnostna vprašanja - Journal of Ethnic Studies UDK-UDC 323.15.342.4 (058) ISSN 0354-0286 Uredniški odbor - Editorial Board Mag. Boris Jesih, mag. Vera Klopčič, dr. Miran Komac, Marinka Lazič, dr. Avguštin Malle, dr. Albina Nečak Luk, Milan Pahor, Janez Stergar, Mojca Medvešek Odgovorni urednik - Editor in Charge Mag. Boris jesih Prevodi - Translation Meta Gostinčar Cerar, Jana Kranjec Menaše Oblikovanje - Design Jana Kuharic Tisk - Printed by liuroca d.o.o. Založil in izdal - Published and edited by Inštitut za narodnostna vprašanja - Institute for Kthnic Studies SI, 1000 Ljubljana, trjavčeva 26. tel.: 386 (06l) 20 01 87 0, lax 210-1)64 Predstavnik - Representative Dr. Mitja Žagar Revijo sofinancira - Co-financed by Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Ministery of Science and Technology of the Republic of Slovenia Kazalo vse8inske usmeritve znanstveno raziskovalnega dela na inštitutu za narodnostna vprašanja: stanje in perspektive 5 Marija Jurič Pahor Civilizacija in nasilje 29 Katalin Munda Hirnok Slovenci na Madžarskem ob koncu 90-ih let 61 Alessandro (Sandi) Volk o zakonskem urejanju položaja istrskih in dalmatinskih beguncev v italiji 77 Mojca Medvešek Primerjava percepcij slovenske in madžarske narodne skupnosti o položaju manjšine v prekmurju in porabju 97 Renata Mejak Medčasovna analiza čezmejnih stikov lendavčanov s sosednjo Madžarsko 129 Simona Zavratnik Zimic o proučevanju slovensko-hrvaškega obmejnega prostora: definiranje in konceptualni nastavki 143 Suzana Čurin Radovič Program varovanja posebnih kulturnih pravic v Republiki Sloveniji od zametkov do leta 1999 159 Hildegard Oraže Med samouveuavuanjem in umikanjem 197 Jernej Zupančič Političnogeografske razsežnosti ''nemškega" vprašanja v Evropi 203 Romana Bešter Zaščita manjšin v Zvezni republiki Nemčiji 221 Stanka Golob Etnični pluralizem in medsebojni odnosi med dijaki na Srednji upravno administrativni šoli 233 IDILKČ) SZABO, JUDIT lANNERT, ANTAL ORKENV East of West, West of East 257 Albert F. Reiterer Who selongs to "US" 273 Mitja Žagar Nekaj misli o manjšinskem nacionalizmu; jugovzhodna Evropa 291 Bojan Brezigar Okvirni zakon za zaščito jezikovnih manjšin v Italiji 305 Določila za zaščito zgodovinskih jezikovnih manjšin 313 Vera Klopčič report from the round table abut position of roma in slovenia and austria 319 Nada Vilhar izboljšanje položaja romov v srednji in vzhodni evropi - izziv za manjšinsko pravo 327 Milan Bufon Siovensko-HRVAŠKI obmejni prostor: življenje ob meji 331 Renata Mejak Narodna identiteta odraslih z vidika odnosa do manjšin 335 Boris Jesih Med Koroško in Združenimi državami 341 Tatjana Žnidaršič, Mitja Žagar Intervju z dr. Vanekom Šiftarjem 345 Janez Stergar Stodesetletnica rojstva in dvajsetletnica smrti dr. Lava Čermeua (1889-1980) 353 Branko Marušič Stoletnica dr. Iva Juvančiča 357 Sonja Kurinčič Mikuž, Marinka Lazič Bibliografija sodelavcev Inštituta za narodnostna vprašanja za leto 1998 359 Rozorave in gradivo, Ljubljana. 1999. št. 34 5 VSEBINSKE USMERITVE ZNANSTVENORAZISKOVALNEGA DELA NA INŠTITUTU ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA: STANJE IN PERSPEKTIVE* Predstavitev gradiva in razprave na 7., razširjeni seji Upravnega odbora Inštituta za narodnostna vprašanja dne 06.01.19991 Uvodno pojasnilo Predsednica UO je na začetku seje spomnila, oziroma pojasnila, da je bila odločitev za to razširjeno sejo sprejeta na 6. seji UO dne 14. 10. 1998, ko je bil hkrati dogovorjen »ožji« koncept vsebinske razprave. Po prvotnem predlogu predsednice UO naj bi bila kadrovska zasedba na taki seji se nekoliko širša, vsebinsko pa naj bi razprava zajemala tudi tiste teme iz vsebinskega delokroga INV, ki uradno niso projekti na INV, se pa kot delovne naloge izvajajo po drugih raziskovalnih organizacijah v Sloveniji. Ponujena sta dva predloga glede samega poteka razprave. Po prvem bi razprava potekala po posameznih sklopih bolj sistematično, po drugem pa bolj ohlapno in v obliki sproščenega pogovora na temo. Sprejeta je ta druga pot dela na seji kakor tudi sugestija, da vsak razpravljalec po seji svoja predstavljena razmišljanja pisno strne na eno do dve strani ter dostavi na Inštitut. Tako nastali prispevki naj bi bili skupaj z direktorjevim izhodiščnim gradivom sestavni del zapisnika 7., razširjene seje UO.2 Že na seji je tudi sklenjeno, da se za »Raziskovalca« pripravi ustrezna kompilacija direktorjevega izhodiščnega vsebinskega gradiva ter vseh prispelih razpravljalskih prispevkov. 3 Še pred tem pa naj bi direktor INV za objavo v Delovi prilogi »Scientia« modificiral svoje izhodiščno gradivo kot informacijo o delu INV. Tudi zato, ker do teh predvidenih objav v teku celega leta 1999 ni * ■* * Za Razprave in gradivo priredila in prispevek naslovila Vera Kržišnik Rukič ' Navzoči člani upravnega odbora: prof. dr. Anton Gosar, dr. Miloš Komac, dr. Vera Kržišnik lUikič, predsednica IJO, akad. prof.dr. Janko Pleterski, prof. dr. Janko 1'runk, Janez Stergnr, Peter Winklcr, Ostali povabljeni navzoči: doc. dr. Milja Žagar, dr. Katalin Hirnok Munda, Sonja Kurinčič MikuŽ, prof. dr. Mat ja?, Klemenčič, dr. Jernej Zupančič, direktor Inštituta za geografijo, Ostali povabljeni odsotni: izr. prof. dr. Jera Vodušek Starič, izr. prof. tir. Miran Konnie, (člana UO), prof. dr. Albina Nečak Liik, doc. tir. Or.ro l.uiliar, direktor ZKC SAZU. - Na sami seji ni bil natančneje določen rok za oddajo teh prispevkov, predsednica UO je le apelirala, naj se to zgodi čimprej. Naknadno je nekatere člane UO za to še pisno poprosila. Do 18. februarja so svoj avtorizirani diskusijski prispevek oddali vsi razpravljala z. izjemo prof. clr. J. Prunka, Skupaj z direktorjevim izhodiščnim gradivom je tako nastal Zapisnik 7. (sedme), razširjene seje UO, ki je na osmi seji lJO 51. marca 1999 kot rak tudi sprejer. 3 Za nalogo zadolžen direktor. A Vsebinske usmeritve zngnslveno-raziskovolnego delo no Inštitutu za prišlo, in zaradi ponovno izkazanega interesa članov UO na seji LJO 16.11.1999, se je predsednica UO zavezala, da bo sama priredila gradivo sedme (7.), razširjene seje za objavo v prvi prihodnji številki RiG-a. Potek razprave Vera Kržišnik Bukič Današnja razširjena seja je posvečena le eni, a res zelo kompleksni temi: pretresu vsebinskih vidikov tekočega raziskovanja na IN V in vprašanjem vsebinskih usmeritev razvoja INV v prihodnje. Vsebinsko dimenzijo kot tako poudarjam zato, ker sta z njo neposredno in tako rekoč organsko povezani še dve, kadrovska in finančna, in dejansko res odgovorna razprava zato skorajda ni možna brez upoštevanja njihovega medsebojnega prepletanja in součinkovanja. Pa vendar bi pledirala, da se poskušamo osredotočiti na zlasti vsebinsko-raziskovalna vprašanja; tudi zato, ker je možnost vpliva tega organa na drugi dve omenjeni dimenziji nula. Upravni odbor je kot najvišji organ Inštituta odgovoren za razvojno strategijo delovanja ustanove, zato je prav, da se zdaj, ko je pred vrati 75-letnica obstoja Inštituta in še zlasti zato, ker se tudi v polju vsebinskih vidikov raziskovanja pojavljajo pomembne nove smeri in s tem povezane tudi različne dileme, vprašamo, kje smo in kako naprej. S pregledom zapisnikov Upravnega odbora sem ugotovila, da vsebinske sistematične razprave ni bilo na INV že vrsto let. Tudi z današnjo razpravo se seveda ne bo dalo odgovoriti na mnoga pojavljajoča se vprašanja, bo pa lahko v pomoč različnim prizadevanjem v zvezi z delovanjem INV, zlasti pa novo, sveže izhodišče z:i gotovo potrebna nadaljnja programska opredeljevanja. Za današnjo sejo je pisna izhodišča pripravil direktor Inštituta, ki so dobra osnova za pogovor, a je vsebinska razprava zaželena rudi izven okvira tega ponujenega koncepta. Rozorave in gradivo, Ljubljana. 1999. št. 34 7 Gradivo za razpravo o delu, programskih okvirih in razvoju Inštituta za narodnostna vprašanja (INV) Mitja Žagar Uvod V skladu s sklepom Upravnega odbora INV, da direktor pripravi uvodni prispevek za razpravo na seji o programskem razvoju inštituta, in po dogovoru s predsednico Upravnega odbora, naj prispevek ne presega nekaj (5-6) strani, sem zasnoval svoj uvodni prispevek tako, da sem ga razdelil v posamezne kratke problemske sklope. V uvodu opredeljujem temeljna izhodišča, ki so po mojem mnenju pomembna za oblikovanje razvojne strategije inštituta oziroma etničnih in manjšinskih študij ter proučevanja (slovenskega narodnega vprašanja). V naslednjem razdelku na kradco sedanje stanje nn inštitutu in nekatere bistvene probleme, ki se ob tem kažejo. V nadaljevanju največ prostora posvečam delu na inštitutu in razmišljanjem o bodočem razvoju inštituta, pri čemer menim, da je zlasti pomembno, kako se bo inštitut odzival in prilagajal na situacijo in dogajanja doma in po svetu ter kako bo sledil razvoju znanstvenega področja in stroke v svetu. V sklepnem razmišljanju predlagam nekaj ukrepov, ki bi jih bilo po mojem mnenju potrebno uresničiti, da bi se inštitut lahko uspešno razvijal, zlasti pa predloge, kako bi pri tem kazalo uporabiti obeleževanje petinsedemdesetletnice inštituta. Vsebinski okvir temu uvodnemu prispevku določa moje videnje stanja in razumevanje razvoja etničnih študij pri nas in v svetu ob koncu dvajsetega stoletja, pri čemer upoštevam vse bolj splošno uveljavljeno spoznanje o pomenu etničnih Študij (v najširšem pomenu) v etnično in kulturno raznolikem svetu. Človekove pravice in svoboščine ter v tem okviru tudi manjšinske pravice, dobri (med)etnični odnosi, večkulturnost ter uspešna etnična in v njenem okviru manjšinska politika (multikulturalizem in/oz. interkulturalizem), uspešno urejanje in upravljanje (med)etničnih odnosov, zgodnje zaznavanje, preprečevanje, upravljanje in razreševanje etničnih (in drugih družbenih) konfliktov, itd. postajajo ob prelomu tisočletja osrednja družbena vprašanja, s katerimi se ukvarjajo prav vse sodobne družbe. Zaostrovanja v (med)etničnih odnosih in pereči etnični konflikti v različnih delih sveta pomen teh vprašanj še poudarjajo. Poleg tradicionalnih tematik na področju etničnih in manjšinskih Študij ter proučevanja (slovenskega) narodnega vprašanja se pojavlja vrsta novih tematik, o katerih pred kratkim nismo še niti razmišljali. Spreminjajoče se in nove etnične dimenzije različnih družbenih pojavov, dogajanj, procesov in trendov v času prehoda v poindustrijsko komunikacijsko družbo terjajo tudi sočasen razvoj in preobražanje našega znanstvenega področja. V komunikacijsko (na globalni A Vsebinske usmeritve zngnslveno-raziskovolnego delo no Inštitutu za ravni) vse bolj povezanem svetu, v katerem potekajo intenzivni (zlasti mednarodni) integracijski procesi, zaro (zlasti družboslovci in humanisti) posebno pozornost namenjajo vprašanju etničnih in drugih identitet posameznika, skupin in skupnosti, srečevanju, komuniciranju, sožitju in sodelovanju različnih kultur (oziroma subjektov iz različnih kulturnih krogov) ter različnim domnevam in teorijam o postopnem nastajanju globalnih (»skupnih«) kultur, problematiki večkulturalizma in interkulturalizma, Proučevanje teh tematik v spremenjenem družbenem okolju in pogojih pa poleg tradicionalnih terja tudi nove in drugačne pristope. V raziskovanje na področju etničnih in manjšinskih Študij ter narodnega vprašanja se vključuje vse več - družboslovnih in humanističnih, a rudi naravoslovnih - znanstvenih disciplin, ved in področij, ki proučujejo s svojimi metodologijami in iz svojih zornih kotov. Ker celovito obravnavanje posameznih pojavov in tematik terja kompleksno proučevanje, se poleg interdisciplinarnega vse bolj uveljavljajo tudi interdisciplinarni pristopi. Nedvomno je nacionalni interes Slovenije, da se področje etničnih in manjšinskih Študij ter proučevanja narodnega vprašanja ohrani in razvija tudi v prihodnosti. Pri tem obstaja tako interes za proučevanje novih tematik in uveljavljanje novih področij, kot tudi interes, cla se raziskujejo tradicionalne tematike (zlasti še proučevanje posameznih etničnih skupnosti, (med)etničnih odnosov in vseh geografskih območij, ki predstavljajo »enotni slovenski kulturni prostor«) ter da se ohranijo in razvijajo tradicionalna raziskovalna področja. Ker so materialne in druge (z)možnosti Slovenije omejene, bo nujno potrebno poiskati kompromis med željami in realnimi (z)možnostmi. Vsekakor bo potrebno vzpostaviti sistem, ki bo zagotavljal stalno, stabilno in zadostno financiranje dogovorjenih programov in projektov ter razvoj potrebnih novih področij. Pri tem je potrebno poskrbeti, da bodo standardi in kvaliteta raziskovalnega dela tudi mednarodno primerljivi ter zato vzpostaviti mehanizem za njihovo stalno preverjanje. Po drugi strani pa obstaja nacionalni interes tudi za to, da raziskujemo posamezne tematike in področja, na katerih morebiti ne dosegamo v celoti najvišjih mednarodnih standardov, vendar pa so te tematike, področja in/ali območja pomembni za Slovenijo. To velja še zlasti v tistih primerih, ko ne moremo pričakovati, da bi bilo adekvatno financiranje za raziskovanje teh tematik, področij in območij mogoče zagotoviti iz drugih virov. 2. Kratka predstaviti-v inštituta za narodnostna vprašanja Ob koncu leta 1998 ima 1NV 24 redno oz. dopolnilno zaposlenih. Med zaposlenimi je 10 redno zaposlenih raziskovalcev in ena raziskovalka z dodatnim delovnim razmerjem. V začetku leta bomo dodatno oz. dopolnilno delovno razmerje sklenili še z enim raziskovalcem, prof. dr. Matjažem Klemenčičem, ki bo na INV prenesel svoja raziskovalna projekta in se bo vključil v programsko Razprave in gradivo. Ljubljeno. 1999. št. 34 9 skupino na inštitutu. Če bo odobren prijavljeni raziskovalni projekt dr. Marije Jurič Pahor iz Trsta, bomo s polnim ali delnim delovnim aisom zaposlili tudi to raziskovalko. Nova dopolnilna in/ali redna delovna razmerja bomo sklenili skladno s sklepom Upravnega odbora IN V, da je mogoče raziskovalce na novo zaposlovati na inštitutu le, če so polno pokriti s svojimi raziskovalnimi urami oziroma so vključeni v program mladih raziskovalcev. Od trenutno 11 redno in dopolnilno zaposlenih raziskovalcev jih ima 5 doktorat znanosti, 3 raziskovalci imajo magisterij in 3 univerzitetno diplomo (2. stopnje). Poleg navedenih redno in dopolnilno zaposlenih raziskovalcev je na INV zaposlenih Še 5 mladih raziskovalcev (2 od njih sta že dokončala magisterij), kaj' pomeni, da je .skupno število raziskovalcev na inštitutu 16. Načrtovana zaposlitev novih doktorjev znanosti (ob že navedenih pogojih) in pogodbe o izobraževanju (za dokončanje doktorata znanosti) sklenjene s petimi že zaposlenimi raziskovalci naj bi v letu 1999 bistveno izboljšale izobrazbeno strukturo raziskovalcev na INV. (V primeru, če posamezni že zaposleni raziskovalci, ki so sklenili pogodbo o izobraževanju, ne bodo dokončali svojega izobraževanja clo določenega roka, je v pogodbi predvidena sankcija prenehanje delovnega razmerja.) Poleg tega načrtujemo, da bo doktorat znanosti skladno s svojim programom izobraževanja pridobila tudi ena mlada raziskovalka, druga pa naj bi dokončala magisterij. Upamo, da bomo v okviru programa mladih raziskovalcev na INV v letu 1999 uspeli pridobiti še kakšnega mladega raziskovalca. Novi mladi raziskovalci naj bi razvijali nova in tisca področja, ki do zdaj niso bila ustrezno pokrita, hkrati pa bomo z novimi mladimi raziskovalci ali z novimi raziskovalci z doktorati, ki imajo projekt ali so pokriti s projektnimi urami, zapolnili morebitne vrzeli, ki bi nastale, če kdo od raziskovalcev, ki so sklenili pogodbo o izobraževanju, ne bi uspel dokončati izobraževanja v določenem roku. Problematiko znanstvenih in raziskovalnih nazivov zaposlenih raziskovalcev jc Upravni odbor INV že obravnaval, zato je v to gradivo nisem vključil, kar je tudi skladno s sklepi tega telesa. Na INV je trenutno zaposlenih 5 strokovnih delavk v INDOK centru in knjižnici, od katerih imajo 4 univerzitetno diplomo 2. stopnje in ena diplomo 1. stopnje, vse pa imajo ustrezne strokovne nazive. Administrativno osebje Šteje 3 zaposlene (poleg direktorja, ki je v pregledu že vključen med raziskovalci), od katerih ima ena univerzitetno diplomo 2. stopnje. Čiščenje prostorov in pravne storitve za INV zagotavljamo na podlagi pogodbe o delu. V letu 1999 bomo na INV oblikovali en raziskovalni program z naslovom »Etnične in manjšinske Študije ter slovensko narodno vprašanje,« v katerega so vključeni vsi raziskovalci na inštitutu razen dveh (dr. Vera Kržišnik Bukič in prof", dr. Albina Nečak Luk), ki sta se odloČili, da bosta še naprej zaposleni na svojih raziskovalnih projektih. Po dogovorih s člani programske skupine in MZT je pred- 10 Vsebinske usmeritve znonslveno-raziskovglnega dela na lnslilutu_za lagani vodja tega programa dr. Mitja Žagar, Ob raziskovalnem programu se bodo v letu 1999 nadaljevali tudi vsi temeljni in ciljni raziskovalni projekti, ki trenutno potekajo na 1NV, na inštitutu pa si bomo prizadevali še za pridobitev novih raziskovalnih projektov. Poleg programske skupine se bo na INV oblikovala tudi infrastrukturna skupina, ki bo pokrivala dejavnost specializiranega INDOK centra in knjižnice kot osrednjih tovrstnih nacionalnih institucij. Predlagana vodja infrastrukturne skupine je Sonja Kurinčič Mikuž. V letu 1999 bo pripravljen tudi pravilnik o sistemizaciji delovnih mest na INV, ki bo podrobno opredeljeval število in strukturo zaposlenih na inštitutu. Skladno z zakonodajo in drugimi predpisi, bo v pravilniku o sistemizaciji delovnih mest določeno, da bodo morali imeti vsi redno in dopolnilno zaposleni raziskovalci doktorat znanosti in ustrezen znanstveni oz. raziskovalni naziv ter da bo njihova plača odvisna od pokritosti posameznega raziskovalca iz programskih ali projektnih sredstev. Na posamezna delovna mesra bo mogoče zaposliti tudi nove mlade raziskovalce (praviloma tiste, ki bodo vključeni v program mladih raziskovalcev na MZT), ki bodo v določenih rokih morali pridobiti ustrezno izobrazbo in naziv, število sistemiziranih delovnih mest raziskovalcev bo odvisno od zagotovljenih sredstev, sistematizacija pa bo pripravljena tako, da bo upoštevala pokritost posameznih tematskih, vsebinskih in geografskih sklopov, navedenih v statutu INV, ter opredelitve o razvoju inštituta. Praviloma doktorat ali vsaj magisterij znanosti bosta verjetno predvidena tudi za vodjo INDOK centra oz. infrastrukturne skupine. Število strokovnih in administrativnih delovnih mest opredeljenih v sistemizaciji bo prav tako odvisno od višine zagotovljenega financiranja. Sistemizacija bo podrobno opredelila tudi zahtevano izobrazbo in ostale pogoje za posamezna strokovna in administrativna delovna mesta. Pravilnik o sistemizaciji bo določil tudi rok za pridobitev manjkajočih pogojev oziroma morebitne izjeme, ko iz posebnih razlogov posameznim zaposlenim, ki trenutno zasedajo določeno delovno mesto, ne bo potrebno pridobiti manjkajočih pogojev. Obstoj in nadaljnji razvoj INV sta predvsem odvisna od zagotovljenega financiranja dela inštituta, pri čemer naj bi programsko financiranje zagotovilo nekoliko večjo stabilnost financiranja. Še naprej velja, da bodo morali sredstva za izvajanje raziskovalnih programov in projektov ter za pokrivanje svojih plač zagotavljati raziskovalci sami na podlagi financiranja v okviru programske skupine ali v okviru posameznega raziskovalnega projekta. Raziskovalci in zaposleni v infra-strukturni skupini si bodo morali prizadevati tudi za realizacijo svojega dela na trgu, saj bo le tako mogoče v celoti uresničiti izplačevanje plač predvidenih s kolektivno pogodbo za raziskovalno dejavnost. Kot poseben problem bi navedel še problematiko dolga INV (nekaj več kot 6,5 milijona SIT), ki je nastal, ker prejšnja direktorica ni plačevala najemnine za prostore inštituca. Vsaj del tega dolga bo namreč INV v naslednjem obdobju moral Razprgve in gradivo. Ljubljano. 1999. li. 34 ) 53 plačati, če se bo hotel izogniti tožbi, saj je stališče Servisa skupnih služb Vlade RS in Ministrstva za finance, da bo le del dolga mogoče plačati s poravnavo (s sredstvi, ki so bila vložena v vzdrževanje in izboljšanje zgradbe). 3. Uveljavljena i>odkočja dela in razvoj IN V Skladno z 9. členom statuta kot temeljne tematike in področja dela Inštituta za narodnostmi vprašanja (INV) ter hkrati kot cilje znanstvene in raziskovalne dejavnosti tega inšrituta lahko opredelimo celovito, kvalitetno, kontinuirano (dolgoročno) in stabilno proučevanje: - slovenskega narodnega vprašanja, pri čemer inštitut v tem okviru raziskuje zlasti problematiko avtohtonih narodnih skupnosti (narodnih manjšin) in drugih etničnih skupnosti (novodobnih manjšin) v Sloveniji, medetnične odnose v slovenskem državnem in etničnem prostoru, oblikovanje slovenske državnosti in identitete, oblikovanje in vpliv mej (mjene študije) ter problematiko čezmejnega sodelovanja, - slovenskih (avtohtonih) narodnih manjšin v sosednjih državah (Avstrija, Hrvaška, Italija, Madžarska), - problematike Slovencev na ozemlju nekdanje Jugoslavije oz. širše problematike razseljevanje Slovencev v nekdanjih državah (A-O), - migracijskih procesov na slovenskem državnem in etničnem ozemlju ter širše v evropskih in svetovnih okvirih, - mednarodne in notranje pravne in politične ureditve položaja, zaščite in pravic narodnih in drugih manjših (zlasti še v kontekstu človekovih pravic) ter izvedba primerjalnih študij v regionalnem, evropskem in svetovnem okviru (npr. šolstvo, kultura, ekonomska in socialna razvitost in položaj, družbena integracija, politična participacija, itd.), - pojavnih oblik etničnega vprašanja v Evropi in v svetu, vključno s problematiko oblikovanja skupne evropske pluralne identitete v procesih evropske integracije ob uveljavljanju politike multi- oz. interkulturalizma, - (med)etničnih odnosov ter ter problematika urejanja in upravljanja medet-ničnih odnosov in konfliktov, - metodologije in teorije etničnih Študij ter njun razvoj za uspešnejše proučevanje etnične problematike. Pomemben strateški cilj INV je - ob upoštevanju bogate in tudi v mednarodnih okvirih pomembne tradicije etničnih in manjšinskih študij na Slovenskem -prispevati k razvoju etničnih in manjšinskih študij v evropskem in svetovnem okviru. Pri tem so pomembne tako temeljne teoretične raziskave kot tudi primer- A Vsebinske usmeritve zngnslveno-raziskovolnego delo no Inštitutu za jalno raziskovanje etnične in manjšinske problematike v evropskih in svetovnih okvirih. V okviru širše problematike etničnih in manjšinskih študij bomo proučevali zlasti problematiko (med)etničnih odnosov v različnih etnično pluralnih okoljih, vprašanje etnične in drugih identitet, vključno s problematiko večplastne in spreminjajoče se identiete (oz. oblikovanja novih identiet), multi- in interkul-turalizem, družbeno integracijo manjšinskih in marginalnih skupnosti, itcl. Navedene tematike nas zlasti zanimajo v kontekstu integracijskih procesov v Evropi in v svetu ter z gledišča slovenskega vključevanja v te procese. V tem okviru na INV trenutno potekajo naslednji temeljni in ciljni raziskovalni projekti (po abecednem redu naslovov projektov); - Temeljni raziskovalni projekt (J5-7776): "Etnična dimenzija integracijskih procesov v pluralnih družbah ter upravljanje in razreševanje konfliktov" - nosilec: doc. dr. Mitja Žagar (končan: 2001); - Temeljni raziskovalni projekt (J5-7782); "Etnična identiteta in medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru" - nosilka: prof. dr. Albina Nečak Uik (končan: 2001); - Ciljni raziskovalni projekt (V5-8579): "Medetnični odnosi v obmejnem prostoru mer Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško" - nosilka dr. Vera Kržišnik Bukič (končan: 1999); - Temeljni raziskovalni projekt (J5-7797): "Narodnostno manjšinska (politična) identiteta: Primer slovenske manjšine v Italiji" - nosilec: izr. prof. dr. Miran Komac (končan: 2000); - Temeljni, raziskovalni projekt (J5-7775): "Slovenci v prostoru nekdanje Jugoslavije izven Republike Slovenije" - nosilka dr, Vera Kržišnik Bukič (končan: 2000); - Ciljni raziskovalni projekt (V5-8580): "Vloga zamejcev in izseljencev v procesu osamosvajanja in boja za mednarodno priznanje Republike Slovenije" - nosilec prof. dr. Matjaž Klemenčič (končan: 1999). Na začetek izvajanja čaka še ciljni raziskovalni projekt o Slovencih v Avstriji (dr. Jernej Zupančič, mag. Boris Jesih), ki je bil sicer odobren in ga Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu že sofinancira, vendar pa formalnosti za ta ciljni raziskovalni projekt in s tem sofinanciranje MZT Še niso urejene, saj novi Ciljni raziskovalni program, ki naj bi ga koordiniralo Ministrstvo za zunanje zadeve, še ni bil ustanovljen. Na razpis za temeljne raziskovalne projekte v letu 1998 so bili prijavljeni še trije raziskovalni projekti (dr. Katalin Hirnok Munda, dr. Marija Jurič Pahor, izr. prof. dr. Miran Komac). Čeprav uradni rezultati razpisa, ko je bilo to gradivo pripravljeno (28. 12. 1998), še niso bili objavljeni, pa smo neuradno izvedeli, da sta bila vsaj dva prijavljena projekta - kJjub temu, da sta dobila najvišje ocene recenzentov, in da Rgzprove in gradivo. Ljubljana. 1999, Št. 35 I! imata prijaviteljici dokaj dobri bibliografiji - zavrnjena, ker nobeno od obstoječih področij teh projektov ni hotelo sprejeti. Zlasti zavrnitev raziskovalnega projekta o Porabju, ki so ga recenzenti zelo dobro ocenili in ga prijavlja porabska Slovenka, ki izpolnjuje vse formalne pogoje, je za INV izjemno problematična, saj gre za prvi raziskovalni projekt, ki celovito pokriva to območje slovenske etnične poselitve. INV se bo na takšno odločitev MZT pritožil in od ministra zahteval, cla v pritožbenem postopku zagotovi financiranje iz navedenih razlogov zavrnjenih projektov. Hkrati kaže MZT ponovno predlagati, naj rudi za krajše vmesno obdobje do uveljavitve novega načina financiranja raziskovanja vseeno (ponovno) ustanovi področje "Etnične študije - narodno vprašanje," da bi preprečili podobne zaplete v prihodnje in hkrati zagotovili ustrezno koordinacijo na tem področju raziskovanja. INV se s svojimi tekočimi in načrtovanimi projekti vključuje v aktualne trende razvoja raziskovanja na področju etničnih in manjšinskih študij v svetu in jih vsaj v posameznih segmentih tudi soustvarja in usmerja, pri Čemer pa hkrati upošteva tudi specifične pogoje, poglede, potrebe in interese Slovenije. Rezultate svojega znanstvenega, raziskovalnega in strokovnega dela posreduje in preliva INV v izobraževalni sistem in proces (zlasti na ravni univerze), hkrati pa jih ponuja tudi zainteresiranim državnim in javnim institucijam. Ob tem pričakujemo, da se bo INV tudi v bodoče uveljavljal kot osrednja nacionalna raziskovalna institucija na področju etničnih in manjšinskih študij, saj ima za to tudi potrebno (nujno) infrastrukturo s svojo knjižnico, arhivom in informacijsko-dokumentacijskim centrom. 4. Izhodišča za nacrtovanjh razvoja in.si t tu ta Glede na navedena izhodišča, bo tudi v prihodnje glavni strateški cilj celovito in poglobljeno raziskovanje (med)etničnih odnosov na slovenskem državnem in etničnem prostoru - zlasti še v kontekstu evropskih integracijskih procesov, pri čemer bomo posebno pozornost namenili tudi širši problematiki ohranjanja in razvoja skupnega slovenskega kulturnega prostora v vsej njegovi pluralnosti. V okviru proučevanja etnične strukture prebivalstva in (med)etničnih odnosov na ozemlju slovenske države bomo tudi v bodoče zlasti analizirali situacijo in položaj ter varovanje in uresničevanje (individualnih in kolektivnih) posebnih pravic avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti (64. čl. ustave RS) in romskih skupnosti (65 čl. ustave RS). Posebno pozornost bomo namelili proučevanju migracij ter migracijskih procesov in tokov (tako na slovenskem državnem kot etničnem ozemlju) ter problematiki avtohtone in alohtone naselitve etničnih skupin oziroma njihovih pripadnikov. Poleg tega nas posebej zanima vpliv migracij in migracijskih tokov na (med)etnične odnose in strukturo prebivalstva v posameznih okoljih, problematika ohranjanja, izražanja in razvijanja etnične, nacionalne in kulturne pripadnosti (6l. čl. ustave RS) in identiete ter problematika družbene integracije marginalnih skupnosti in novodobnih etničnih manjšin 528 Vsebinske usmeritve znanslveno-raziskovalnego dela no Inštitutu za oziroma njihovih pripadnikov, itd. Prav tako nas posebej zanima pomen (državnih) mej za oblikovanje in spreminjanje identitete v posameznem okolju. V okviru proučevanja avtohtonih slovenskih narodnih manjšin v sosednjih državah, Slovencev na ozemlju nekdanje Jugoslavije ter slovenskih zdomcev in izseljencev po svetu (5. čl. ustave RS) posebno pozornost namenjamo njihovi situaciji v družbi, kjer živijo, ohranjanju in razvoju njihove narodne identitete in kulture, njihovemu pravnemu položaju in pravicam, njihovemu sodelovanju s Slovenijo in skrbi slovenske države zanje. Pri tem je izjemno pomembno celovito, kvalitetno in kontinuirano terensko raziskovanje, ki mora pokrivati hkrati vse relevantne (vsebinske) problematike in vsa relevantna območja (s teritorialnega gledišča). Narava, širina in specifičnosti raziskovanja na področju etničnih in manjšinskih študij ter slovenskega narodnega vprašanja pogojujejo tudi centralno raziskovalno hipotezo, ki se je uveljavila v svetu in na INV, da so dobri in stabilni (med)etnični odnosi pogoj za družbeno stabilnost in uspešen dolgoročni razvoj sleherne pluralne družbe. V tem kontekstu poudarjamo izjemen pomen ustreznega urejanja in upravljanja (med)etničnih odnosov ter oblikovanje take etnične politike, ki omogoča in gradi etnično razumevanje in na enakopravnosti temelječe sodelovanje. Pri tem je posebej pomembno zagotavljanje ustreznega položaja, (posebnih) pravic in zaščite narodnim, etničnim in drugim družbenim manjšinam, saj te manjšinske pravice predstavljajo bistveno sestavino človekovih pravic in svoboščin. Upoštevaje vlogo in pomen človekovih pravic in svoboščin v današnjem svetu, so ta vprašanja postala družbeno tako pomembna, da mnogi teoretiki in mednarodni dokumenti poudarjajo, da je raven pravic in zaščite manjšin v določenem okolju bistveni kriterij za presojo obstoja in ravni razvoja demokracije v posameznem okolju oziroma v pluralnih družbah nasploh. Zato tudi poudarjajo pomen oblikovanja ustrezne etnične politike in pravne ureditve, ki bi omogočala uveljavljanje koncepta multikulturalizma oz. interkulluralizma v posameznih etnično pluralnih družbah. Ker je na tem mestu nemogoče nanizati vse temeljne znanstveno raziskovalne hipoteze raziskovalnih projektov, ki na INV že potekajo ali jih načrtujemo v prihodnosti, se omejujemo le na njihovo sintezo in sinergetski učinek. Vsi obstoječi in načrtovani raziskovalni programi in projekti so medsebojno povezani na različne načine in na številnih ravneh. Na eni strani je raziskovanje zastavljeno tako, da bo kar najbolj ustrezno pokrilo vse za delo in raziskovanje na INV relevantne tematike s področja etničnih in manjšinskih študij ter v tem okviru proučevanja slovenskega narodnega vprašanja. Pri tem upoštevamo tako dosedanji razvoj in aktualne trende v raziskovanju na tem področju v svetu kot tudi specifične interese Slovenije. Na drugi strani pa je raziskovanje tudi geografsko usmerjeno na vsa relevantna območja. Tako vključuje celotno slovensko državno ozemlje ter zlasti območja, kjer tradicionalno živijo manjšine, in območja, kjer obstaja specifična etnično pluralna struktura prebivalstva. Hkrati zajema tudi tista območja, kjer v sosednjih državah živijo slovenske narodne manjšine, Rnzprove in gradivo, Ljubljano. 1999. št. 35 J 5 območja na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kjer živijo Slovenci, ter v določenem obsegu in v povezavi s proučevanimi tematikami tudi druga okolja v Evropi in po svetu, kamor so se naseljevali Slovenci (npr. proučevanje slovenske emigracije iz Benečije, vloga slovenskih izseljencev v prizadevanjih za priznanje neodvisnosti slovenske države, itd.). Poleg tega je predvideno tudi proučevanje drugih območij v Evropi in v svetu, ki so relevantna z gledišča etnične problematike ter razvoja etničnih in manjšinskih študij; pri tem bodo zlasti aktualne primerjalne raziskave, ki bodo specifičnosti teh območij proučevale v primerjavi z etnično situacijo, procesi in trendi ter razvojem na slovenskem državnem in etničnem ozemlju. Takšna zasnova raziskovanja na inštitutu omogoča koordinacijo raziskovalnega deln ter zagotavlja kontinuirano in kar najbolj celovito proučevanje področij in tematik opredeljenih v okviru prve točke tega obrazca. Tako je mogoče teoretična spoznanja vsakega od posameznih raziskovalnih projektov uporabiti tudi pri pripravi in izvedbi drugih projektov, hkrati pa se projekti dopolnjujejo tudi tako, da omogočajo primerjavo dobljenih rezultatov oziroma, da so raziskovalni rezultati posameznega projekta ključna baza podatkov za uspešno izvedbo in razvoj drugega projekta. V okviru programske skupine in znanstvenega sveta bomo s tega gledišča sproti spremljali izvajanje in razvoj posameznih raziskovalnih projektov ter koordinirali in načrtovali raziskovalno delo na INV. Takšno zasnovo raziskovalnega dela potrjujejo tudi usmeritve upravnega odbora in znanstvenega sveta, ki poudarjata nujnost celovitega, stabilnega in kontinuiranega raziskovanja vseh opredeljenih področij in tematike ter opredeljenega geografskega prostora. Osnovo za takšno opredelitev predstavlja že statutarna opredelitev nalog in raziskovalnih področij in tematik INV. Pri tem kot osrednja kriterija postavljamo na eni strani primerljivost in vključenost znanstveno raziskovalnega dela na inštitutu s sočasnim raziskovanjem na področju etničnih in manjšinskih Študij v svetu, na drugi strani pa tudi ustrezno raziskovanje vseh tistih specifičnih področij, tematik in geografskih območij, ki so pomembni za Slovenijo. V uresničevanju teh opredelitev je zlasti potrebno poudariti pomen terenskega raziskovanja na področju etničnih in manjšinskih študij ob uporabi vseh relevantnih kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih metod, pri čemer je nujno sodelovanje raziskovalcev različnih ved in disciplin (npr. antropologija, demografija, ekonomija, etnologija, geografija, jezikoslovje, pedagogika in izobraževanje, politologija, pravo, psihologija, socialno delo, sociologija, upravne znanosti, zgodovina, itd.) z njihovimi specifičnimi metodologijami in pristopi, saj je le tako mogoče celovito in zadovoljivo proučiti posamezno tematiko oz. problem. V svetu zato pogosto poudarjajo tudi nujnost uveljavljanja interdisciplinarnega pristopa v raziskovanju na področju etničnih in manjšinskih študij ter pri proučevanju narodnega vprašanja. Pomembna priložnost v snovanju nadaljnjega razvoja je proslavljanje 75 letnice INV leta 2000. Ta obletnica lahko pomeni pomemben mejnik v vsebinskem delu inštituta (javna promocija, večje število mednarodno odmevnih aktivnosti). 16 Vsebinske usmeritve znanslveno-raziskovalnego dela no Inštitutu za hkrati pa bi bilo zelo zaželeno, da bi ob tem jubileju obnovili zgradbo, v kateri INV deluje, ter z morebitnimi dodatnimi vlaganji (ureditev kleti in podstrešja) tudi rešili prostorske potrebe inštituta v naslednjem obdobju. 5. Ski.hpno razmišljanji: Da bi lahko razrešili navedene probleme in uresničili predstavljene zamisli razvoja, bo potrebno najprej popraviti in sprejeti manjkajoče interne akte INV, na njihovi podlagi sanirati obstoječo kadrovsko in organizacijsko sicuacijo ter zagotoviti zadostno in stabilno financiranje te institucije s programskim financiranjem, že sprejetimi in novimi (domačimi in tujimi) raziskovalnimi in strokovnimi projekti in z uspešnejšim nastopanjem inštituta na trgu in v javnosti. Z MZT bo potrebno doseči ustrezen dogovor o pogojih, načinu in obsegu stabilnega financiranja INV iz sredstev tega ministrstva. V večji meri kot v preteklosti bo potrebno spodbujati domače in tuje donatorje, da bodo omogočali in sponzorirali različne dejavnosti INV, za kar jim bo potrebno zagotoviti tudi ustrezno javno promocijo in odmevnost dela inštituta ter prispevkov posameznih donatorjcv. Svoj nadaljnji obstoj in razvoj pa si bo INV zagotovil predvsem tako, da bosta kvaliteta njegovega raziskovalnega in strokovnega dela tet njegova navzočnost in odmevnost v domači in mednarodni strokovni in širši javnosti dosegali najvišje standarde, ki so uveljavljeni v svetu. V ta namen bodo Upravni odbor, Znanstveni svet, programska in jnfrastrukturna skupina (zlasti še njuni vodji) ter posamezni nosilci raziskovalnih in drugih projektov na INV stalno morali zagotavljati ustrezno kontrolo kvalitete dela vseh zaposlenih ter sprejemati potrebne ukrepe, da bodo zagotavljal uresničevanje najstrožjih standardov. V tem kontekstu bodo tudi v prihodnje vsaj občasno potrebne podobne razprave, ki bodo lahko dale vsebinska izhodišča za nadaljnji razvoj institucije rer vodstvu INV omogočile pripravo, sprejem in izvedbo potrebnih ukrepov. Rnzprove in gradivo, Ljubljano. 1999. št. 35 J 17 Diskusijski prispevki4 Jernej Zupančič Z veseljem sem prebral gradivo, ki ga je pripravil dr. Mitja Žagar za razpravo. Po moji presoji gre za srednje in dolgoročno naravnano zadevo (strateško usmeritev), katere vsakoletna realizacija je bila sedaj (je trenutno še) odvisna od dobljenih projektov. Pozdravljam umestitev sklopa izseljenskega vprašanja v vaše strokovno - znanstveno prizadevanje. Prej tega praktično ni bilo, čeprav predstavlja izseljen,stvo vsaj (tudi) za slovenski narod bistven sestavni del. Kar se zavedam realnosti, bi bilo Širjenje trenutnega raziskovalnega obzorja verjetno neuresničljiva stvar (denar, kadri). Razprava o dolgoročni usmeritvi na nekatere nove raziskovalne cilje je gotovo vredna napora. Zato je za letni načrt pomembno izpolniti sedaj zastavljene projekte. Pri vsebini bi glede dolgoročne naravnanosti podčrtal potrebe po nekaterih vidikih etničnih Študij, ki so bile (in so) relativno slabo prisotne ali jih sploh ni (prostorske - geografske, socialnopsihološke, ekonomske itd.). Drugič je pomembno vzpostaviti neke vrste monitoring določenih pojavov in procesov, vsaj kar zadeva najpomembnejša poselitvena jedra Slovencev po svetu ter nekar-era območja oziroma skupnosti v Sloveniji. Kar zadeva postopka in ukrepe glede zagotavljanja sredstev za opravljanje študij menim, da je treba vztrajati pri oblikovanju »polja«, dokler se to, da oziroma je to še smiselno. Programsko financiranje in statusne spremembe bodo tukaj še marsikaj spremenile, Če to kratkoročno ne gre, je treba taktično postopati in zadeve maskirati na kakšno drugo področje. Predvsem pa je treba (in to sem pripravljen tudi sam) pritiskati na tiste državne resorje, ki bi bili možni uporabniki oziroma odjemalci in s tem plačniki strokovnih uslug INV. Prioritete: 1. najprej realizirati trenutno potekajoče in zastavljene projekte: so dovolj široki, da se da tudi znotraj tega realizirati ožji znanstveni interes raziskovalcev in obenem potrebe države (kot referenca za naprej) 2. identiteta, ki jo je tieba pojmovati precej širše kot jezikovno-kukurni kompleks, različni vidiki * * * ^ Vsi diskusijski prispevki so aviorizirani. Njihov tukajšnji predstavitveni vrstni red sledi zlasri kronološkemu kriteriju oddaje posamičnega prispevka. Pričujoči nadaljnji tekst se od Zapisnika 7. ('sedme), razširjene seje l-'pravnega odbora vsebinsko-oblikovno razlikuje zlasti v toliko, v kolikor je na prošnjo predsednice IJO svoj razpravljalski prispevek iudi pisno oddal prof, dr. Janko Pi unk (22.12.1999), oz. ga dooblikoval Janez Steigar icr malce razvil akad. prof. dr. Janko Plctcrski. ]_8 Vsebinske usmeritve znonstveno-roziskovolnega dela no Inštitutu za 3. slovenstvo v procesih globalizacije (s ciljem ohranjanja slovenstva9 4. mecletnični odnosi (v Sloveniji in po svetu, zlasti v Evropi) Matjaž Klemenčič Opozoriti moram, da je »polje narodnostno vprašanje« že obstajalo in tudi opravičilo svoj obstoj, vendar pn so ga nato iz neznanih razlogov ukinili. Znanstvena disciplina »etnične študije« je v svetu uveljavljena kot posebna interdisciplinarna oblika znanstvene dejavnosti, ki ima svojo posebno metodologijo, kar bi lahko uporabili kot argument v razpravi za ponovno uveljavitev posebnega »polja narodnostno vprašanja«. Dilema, ali bomo razvijali raziskave s področja slovenskega narodnostnega vprašanja ali narodnostnega vprašanja na splošno, po mojem prepričanju ne obstoja, saj bomo razvijali znanstveno raziskovanje etničnih študij, vendar s slovenskimi primeri. Slovensko narodno vprašanje je služilo tnko v zgodovini in služi še danes kot primer za raziskovanje etničnih vprašanj, saj je slovenski narod živel in živi še danes v vseh pozicijah, v katerih lahko v obliki konstitutivnega dela jugoslovanske federncije, lahko proučujejo in smo že proučili njegov položaj v teh družbenih razmerah. Del slovenskega naroda so v istem obdobju živeli in še danes živijo kot avtohtone narodnostne manjšine v Avstriji, Italiji ter na Madžarskem, pa tudi kot zdomci na začasnem delu v tujini v zahodno evropskih državah. Prav tako pa so v Sloveniji Živeli in še živijo tudi pripadniki avtohtone italijanske ter madžarske manjšine, temeljiteje pa bi bilo potrebno raziskati tudi problematiko alohtonih »novodobnih« manjšin. Slovence je zajel tudi vnl izseljevanja v obdobju gospodarskih ter političnih kriz v XIX. In XX. Stoletju in tako so le-ti živeli kot izseljenci izven slovenskega etničnega ozemlja. Glede na omenjena dejstva je raziskovanje slovenskega narodnostnega vprašanja kakor rudi etničnih študij vsekakor potrebno in jih postaviti v okvir »polja narodnostno vprašanje«. *** V okviru obstoječega sistema financiranja mora seveda glavni delež sredstev za raziskovanje v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja prispevati Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Poleg tega pa je potrebno v okviru ciljnih raziskovalnih programov zaprositi za sodelovanje pri financiranju tovrstnih raziskav tudi tako imenovana državotvorna ministrstva, še zlasti Ministrstvo za zunanje zadeve ter Ministrstvo za evropske zadeve, ki naj bi bili zlasti zainteresirani za rezultate naših raziskovanj. V okviru tega bi bilo potrebno predstaviti tudi nov raziskovalni projekt o Slovencih in položaju slovenskega naroda v evropskih Rnzprgve in gradivo. Ljubljana, 1999. šl. 35 19 integracijah, za kar pa ne bo zadostovalo le raziskovanje slovenskega položaja, ampak se bo potrebno, v kolikor to do sedaj še ni bilo opravljeno, posvetiti tudi raziskovanju splošnega položaja narodnostnih manjšin (avtohtonih ter alo-htonih) v Evropi. Šele takrat bomo lahko primerjali ta položaj s položajem slovenskih skupnosti. V poročilu dr. Mitje Žagarja je bilo med drugim tudi omenjeno, da se bo projekt raziskovanja vloge zamejcev ter izseljencev ob osamosvajanju Slovenije končal oziroma bo zaključen leta 1999- Moram opozoriti, da bo potrebno s tovrstnimi raziskavami nadaljevati tudi v naslednjih letih, bodisi v obliki nadaljevanja CRP-a, bodisi v obliki magistrskega dela in doktorske disertacije kakega mladega raziskovalca Anton Gosar Gradivo, ki smo ga prejeli izraža zaskrbljenost za prihodnjo znanstvenoraziskovalno usmeritev inštituta za narodnostna vprašanja. Bojazen, da tako kot je šlo doslej ne bo več Šlo v prihodnje, je povesem upravičena. Predvsem se mi zdi, da bi vodstvo inštituta morali opredeliti vizije za prihodnje delo na podlagi dejstev. 1. da vrsta raziskovalnih institutov v Sloveniji in izven nje (v zamejstvu) posega v sorodna vsebinska področja oziroma na raziskovalna polja, ki so bila nekoč izključno v domeni rega inštituta in 2. Da se skladno z »držo« državen, ki je konsenzualno sklenila vključiti se v evropsko federacijo, v kateri nam bosta delala družbo in Italija in Avstrija nekatera poprej zastopana raziskovalna izhodišča, temelječa na zgodovinski dediščini, ne gre več kovati v zvezde, oziroma vleči tovrstne zatečene raziskave v nedogled. Torej: menim, da bi lahko bila raziskovalna politika, ki bi ji - izhajajoč iz evropskega razumevanje konteksta pojma »proučevanja narodnostni« - lahko pritaknili pridevnik »iredentistična« slab o men za prihodnje delo instituta. Če želi inštitut s svojim raziskovalnim delom ostati mednarodno upoštevan in primerljiv si mora vedno znova postavljati inovativna vprašanja in nanje najti odgovore. Nedvomno se mora vprašati o videnju pojma narodnosti v sodobnem kontekstu globalizacije in internet komunikacije. Pri tem ne mislim le na uporabo jezika (angleščine) in splošne znanstvene organiziranosti na temelju sodobnih komunikacijskih medijev, temveč predvsem na učinke kulture »McDonaldsa« in »Disneylanda« na identiteto naroda/narodov. Nekateri sodobniki v znanosti (tudi slovenski) smatrajo,d a je koncept »naroda« le še konstrukt, ki se ga uspešno ohranja v Srednji Evropi. V Ameriki ga 20 Vsebinske usmeritve znonstveno-raziskovalnego delo na Inštilulu zo postavljajo ob bok pojmu "Balkanization« in ga uporabljajo v smislu strašila. Tako govori znanost podoben jezik kot tamkajšnji rasisti - kar ni dobro. Menim pa, da se stvari spreminjajo s časom in, da tudi v Sloveniji ne morejo biti večne. Čeprav je od taborov minilo komajda okrog 150 let (popravite me, če sem v zmoti) in je slovenskih narod postal nacija šele pred osmimi leti. V sodobnem svetu je pojem nacionalne države in njene suverenosti izrazito relativen pojem. V tem kontekstu se postavlja vprašanje multi-etničnosti. Zahodno-evropska stvarnost nas uči, da globalnemu trendu etnične pomeŠanosti ne bomo mogli uiti. Kako jo bomo znali kanalizirati naši družinski, ekonomski in družbeni politiki v prid je pomembnejše vprašanje od tega kako se ji borno zoperstaviti oziroma ohranili narodno čistost. Zato se mizdijo raziskave kot »Srbi v Sloveniji« povsem logična naloga tega inštituta za v prihodnje. Janez Stergar V razpravo naj se brez obširnega argumentiranja vključim le s štirimi kratkimi pripombami na predloženo gradivo dr. Žagarja K besedilu na 3. strani dodajam, da je med uveljavljena področja dela INV včasih sodilo tudi širše dokumentiranje in raziskovanje sosednjih držav, v katerih žive slovenske manjšin, in celote bilateralnih odnosov. INV je torej že bil nekak »Center za proučevanje sosednjih držav«. Slovenska znanost in slovenska država bi - vsaj po mojem mnenju - potrebovali tak dokumentacijski in raziskovalni cen- Ko zbiramo argumente za obnovitev CRP za slovensko narodnostno oziroma manjšinsko problematiko (pi im. stran 4), lahko opazimo, da bi CRP lahko razpisal projekt proučevanja slovenskega zamejstva, v katerem bi bilo po nekaj tisoč ur rezerviranih za točno določene dele zamejstva (npr. Kanalska dolina, Porabje, Hrvaška). Že več let se namreč dogaja, da INV ne dobi dovolj sredstev za kontinuirano raziskovanje vsega slovenskega poselitvenega prostora, kar je od ustanovitve v letu 1925 ena od temeljnih inštitutskih nalog. Na strani 5 programskega dokumenta med naštetimi narodnostnimi skupnostmi v RS veljalo dodati proučevanje dveh (nekdanjih) manjšin: Židov in Nemcev. Tn dalje: ker je dokument o imigracijski politiki RS (brez neposrednega sodelovanja INV) že prišel v obravnavo v Državni zbor, bi Inštitut lahko v svojem programu izrecno navedel tudi to vprašanje. Vsaj posamezni inŠtitutski sodelavci so posegali ali še posegajo tudi na obe omenjeni raziskovalni področji, medtem leo ju INDOK redno spremlja. Rnzprave in gradivo. Ljubljano. 1999, Šl. 35 21 Kot priča sprememb na Inštitutu v zadnjem desetletju sem prepričan, da n:i INV ni več upravičeno govoriti o »sanaciji obstoječe kadrovske in organizacijske situacije« (tako na str.6), ampak npr. o »nadaljnjem izboljšanju kadrovske .strukture«, saj ta zdaj ni slabša od povprečne v slovenskih raziskovalnih inštitutih. Peter Winkler Uvodni prispevek k razpravi o delu, programskih okvirih in razvoju INV, ki ga je pripravil direktor dr. Mitja Žagar, po mojem mnenju dobro opredeljuje dosedanje delo, kadrovske možnosti in bodočo programsko usmeritev inštitutu in menim, da je v osnovi pravilna in ustreza zahtevam, ki se pojavljajo na tem področju. Meniin, da si bo s tako programsko naravnanostjo, ki jo je inštitut v veliki meri razvijal že doslej, lahko tudi vnaprej zagorovil svojo pozicijo na področju raziskovanja in lahko prispeval odgovore na ključa vprašanja, ki se pojavljajo n;i njegovem raziskovalnem področju. Kot eden izmed tistih, ki raziskovalne izsledke in strokovne prispevke inštituta veliko uporabljamo pri svojem delu v državni upravi, pa bi še posebej rad opozoril na nekatere vidike raziskovalnega dela, ki jim bo moral inštitut po mojem prepričanju posvečati še več pozornosti. Predvsem bi rad izpostavil pomen temeljnih raziskav, ki predstavljajo osnovno poslanstvo inštituta in njegovih raziskovalcev, saj po tej poti dobivamo, kar se da popolno in zaokroženo informacijo o položaju manjšinskih skupnosti v Sloveniji in zamejstvu in množico izvirnih podatkov, ki tam veliko pomagajo pri oblikovanju odločitev o ukrepih države pri skrbi za manjšinske skupnosti. Pri tem so po mojem prepričanju zlasti pomembne terenske raziskave, kjer je že doslej inštitut opravil pionirsko delo, saj nam omogočajo neposreden pogled v življenje in ravnanje ljudi na narodnostno mešanih območjih. Pri tem je še zlasti pomemben interdisciplinarni pristop, ki lahko v veliki meri z različnih vidikov osvetli posamezne dogodke in ukrepe in prikaže njihov večstranski učinek. Rezultati takih raziskav so zato izredno dobrodošli in bodo vedno našli tudi neposredne porabnike, saj nas na eni strani varujejo pred prenagljenimi in nepremišljenimi ukrepi, na drugi strani pa pomagajo zaznavati nezaželene učinke in jih tudi pravočasno odpravljati, Ob takem raziskovanju, ki se sooča z vedno novimi izzivi in interdisciplinarnim pristopom se oblikuje tudi nova generacija raziskovalcev z bogatim znanjem, ki je bolj povezano s stvarnim življenjem in njegovimi problemi in zato predstavljajo neprecenljiv vir za ekspertsko in svetovalno delo na tem področju. Razen tradicionalnih delovnih področij, kjer je inštitut dosegel že visok ugled in tudi mednarodno prepoznavnost, se nam tucli v Sloveniji vedno bolj aktual- 536 Vsebinske usmeritve znanslveno-raziskovalnego dela no Inštitutu za izirajo nova raziskovalna področja, med njimi zlasti tako imenovane »nove manjšine«, ki v času evropskih integracijskih procesov vedno bolj stopajo v ospredje in o katerih razmeroma malo vemo, čeprav tudi v našem prostoru predstavljajo pomemben potencial, do katerega se bo morala Slovenija v prihodnosti jasno opredeliti. Odprto področje predstavljajo tudi različne majhne skupnosti, npr. ostanki nemške manjšine —jen položaj se je v zadnjem Času možnost politiziral, predvsem zaradi zunanjih vplivov, v resnici pa o njej ne vemo veliko, še posebej ne o njenih potrebah in pričakovanjih. Tudi problem Romov, kis o ena najbolj aktualnih tem v evropskih manjšinski politiki, je še veliko premalo obdelan in kar kliče po interdisciplinarnih raziskavah., ki bodo pomagale odgovoriti na vprašanje, kako jih vključiti v sodobno družbo in pri tem vendarle upoštevati tudi njihove posebnosti in identiteto. Kot sem že dejal, raste v inštitutu ob tako zastavljenem raziskovalnem delu pomemben strokovni potencial, ki je vse premalo izkoriščen tako pri iskanju operativnih rešitev v slovenski notranji manjšinski politiki, kot pri ukrepih za pomoč Slovencem zunaj meja Slovenije. Naši raziskovalci pa bi lahko Še bolj učinkovito nastopili tudi v mednarodnem prostoru, zato je še posebej pomembno, da inštitut še naprej razvija tudi svojo publicistično dejavnost in sistematično objavlja svoje raziskovalne dosežke. Menim, da ima inštitut ob tako zastavljenem delu vse možnosti, da ohrani svoj položaj temeljne raziskovalne institucije na tem področju in si s svojim delom zagotovi tudi vso podporo državnih organov pri financiranju svoje dejavnosti in prodoru v svet. Miloš Komac Ker po stroki nisem družboslovec se ne morem kompetentno opredeljevati do vsebinskih usmeritev raziskovalnega dela na INV. Lahko pa se do te vsebine opredelim kot navaden državljan in v tem primeru jo seveda lahko ocenim kot zelo relevantno. Glede na naše postopno približevanje EU (in s tem povezanimi alarmantnimi opozorili o nevarnostih tovrstnih integracij za male narode), pa bi se zavzema! za večji poudarek »evropski dimenziji« etničnih študij. Eno osrednjih vprašanj, ki so se pojavila v diskusiji, je bila pokritost sodelavcev INV z raziskovalnimi urami ter razmerje med temeljnim raziskovanjem na eni strani tej- uporabnimi raziskavami in ekspertizami na drugi strani (»delo za trg«). Nedvomno drži, da je osnovno poslanstvo raziskovalcev na JRZ temeljno raziskovanje, za katerega zagotavlja finance skoraj izključno MZT. Ta ti m. »bottom-up« princip izbire vsebine raziskovanja se bo institucionaliziral pred- Rnzprove in gradivo, Ljubljano. 1999. št. 35 J 23 vsem preko programskega financiranja, ki pa v nobenem primeru ne bo zagotavljalo popolne pokrirosti raziskovalnih kapacitet. Zato bo nujno "delo za trg". Pri pridobivanju "teh poslov" se morajo, vsaj po mojem mnenju, prvenstveno angažirati vodje raziskovalnih skupin in drugi starejši raziskovalci, saj so glede na svoje široko strokovno znanje in izkušnje tudi najbolj kompetentni. Ekspertize običajno resda niso raziskovalno delo v klasičnem pomenu, so pa lahko zelo zahtevne in zahtevajo obširno (pred)znanje. Zato jih nikakor ne bi klasificiral kot "drugorazredno" delo. Na področju tehnologije se ekspertiz praviloma lotevajo le najbolj kvalificirani raziskovalci. Vera Kržišnik Bukič S svojo razpravo se želim kratko zadržati na ravni splošnega vsebinskega profila 1NV (1) in na ravni problematike koncipiranja in izvajanja posebnih nalog/projektov, ki izhajajo iz Inštitutove neposredne statutarne opredelitve (2) Ad 1) Državna osamosvojitev Slovenije ter še mlajši močni trendi želenega približevanja in vključevanja slovenske države v evropske integracije so take sodobne okoliščine, ki bistveno in usodno vplivajo na danes in jutri slovenskega naroda. INV je nastal (ob nastanku leta 1925 se je imenoval Manjšinski institut) s poslanstvom, da s svojimi raziskavami prispeva k spoznavanju in ohranjanju slovenstva in skozi mnoga desetletja je prek svojega raziskovalnega dela več ali manj stalno sledil temu istemu cilju. Z nastankom slovenske države so bile za slovenski narod podane povsem nove okoliščine, ki pa do sedaj še niso, oziroma še niso mogle doživeti tudi ustrezne znanstvene obravnave, ki pa naj bi bila, vsaj sama tako ocenjujem, v delokrogu zlasti INV. Če smo seveda pripravljeni izhajati iz zgodovinskega poslanstva Inštituta. Že pred dvema letoma sem zato predlagala, da bi se na INV kot matični inštituciji vzpostavil okvirni temeljni projekt »Slovensko narodno vprašanje« (in da bi se s te splošne metodološke ravni koncipirali in izvajali posamezni ustrezni projekti/podprojekti). Takšno moje izhodišče me je tudi pripeljalo do neke vrste dileme glede «etničnih študij«, ne etničnih študij kot takih in kjerkoli, temveč povsem konkretno na ljubljanskem Inštitutu za narodnostna vprašanja. Naj bi slovensko narodno vprašanje zavzelo metodološko znanstveno-raziskovalni status le »študije primera« v sklopu etničnih študij? Prva možna implikacija: bo obravnavi slovenskega narodnega vprašanja lahko sčasoma količinsko (enakopravno) konkurirala študijska obravnava primerov drugih evropskih in izvenevropskih narodov? Druga implikacija: je res dokazljiva oz. sploh možna splošna teoretično metodološka relevantnost etničnih Študij za raziskovanje, spoznavanje, ugotavljanje in tolmačenje etničnih/narodnostnih/nacionalnih dejstev v posameznih tako različnih etničnih okoljih širom po svetu? 24 Vsebinske usmeritve znonstveno-raziskovalnego delo na Inštilulu zo Eno od načelnih stališč v današnji razpravi je bilo, da ne kaže zaostajati za časom in se je potrebno zlasti prilagoditi tokovom, ki in čeprav jasno vodijo v polno relativizacijo narodnostnega fenomena sploh. Se je že začel proces zavestnega in nadzorovanega odmiranja (tudi) slovenskega naroda? Naj bi INV s svojimi projekti s področja etničnih študij potem (ali pa že zamujamo?) raziskovalno povsem le spremljal in ugotavljal ter prebivalstvu v Republiki Sloveniji in širše tolmačil, kako in zakaj v sami Sloveniji izginja slovenska narodnostna substanca? V svoji zgodovini je moral biti slovenski narod stalno in intenzivno še kako »ireden-tističen«, če je sploh hotel obstati, obdan vedno z večjimi in močnejšimi narodi. Se bomo, kljub dolgostoletnim tradicionalnim prizadevanjem mnogih slovenskih rodov po obstanku na zemlji domači kot narod slovenski, sedaj kar meni nič, tebi nič vdali tokovom globalnega raznarodovanja? Naj pri tem INV s konceptom etničnih študij, v katerih se slovensko narodno vprašanje nekako razvodnjava, prispeva svoj delež? Ker je to moderno, sodobno, prihaja iz seveda tudi družboslovno znanstveno superiornih (in nam družbeno primerljivih?) Združenih Držav Amerike. In če hočemo biti kot Inštitut mednarodno znanstveno relevantni, se je pač potrebno prilagoditi. Strinjam se, da je potrebna mednarodna primerljivost rezultatov na področju preučevanja narodnih vprašanj, tudi neki ohlapni okvirni metodološki pristopi so lahko koristni, menim pa, da znanstveno ne gre generalizirati etničnih pojavov in ne enotiti metodologije, ki naj jih razkriva. Po drugi strani je preučevanje različnih vidikov slovenskega narodnega vprašanja med samimi slovenskimi znanstveniki različnih disciplinarnih področij zelo dobro razvito, le ti napori niso bili in niso ustrezno združevani. Tu vidim veliko šanso INV. Ad 2) Na ravni posebnih tematskih vprašanj, ki jih danes v INV, po mojem mnenju, raziskovalno nedopustno slabo in malo obravnavamo, je vsebinsko področje medetničnih odnosov znotraj Republike Slovenije. Že dolgoletni projekt, ki poteka na INV z naslovom Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru oziroma Medetnični odnosi in etnična identiteta v slovenskem etničnem prostoru, se vsebinsko raziskovalno omejuje (za sedaj) le na obmejni prostor med Slovenijo in Madžarsko ter Slovenijo in Italijo, medtem ko notranjost Slovenije ostaja empirično s strani Inštituta tako rekoč povsem neraziskana. Močno sem prepričana, da posamezne ekspertize ne morejo in ne bi smele nadomestiti takega temeljnega projekta. Morda je to prva prioriteta, ki bi jo kazalo v INV projektno vzpostaviti. Sploh pa je vprašanje projektnih prioritet tako važno, da bi bilo potrebno o tem verjetno posebej razpravljati. Kakor prav gotovo tudi o raziskovanju istih ali podobnih tem z drugimi institucijami. Že ta posebna raven vprašanj, kot tudi seveda najprej dotaknjena splošna ter celotna problematika kadrov in financiranja nujno terjajo vzpostavitev posebnega strokovnega telesa, »polja« na MZT, ki je sicer že obstajalo, pa je precej neodgovorno, že nekaj časa sploh ukinjeno. Bnzprove in gradivo, Ljubljano, 1999, Šl. 35 25 Janko Pleterski O proučevanju slovenskega narodnega vprašanja Danes se to vprašanje ne postavlja več v klasični obliki kot vseobsegajoč problem enakopravnega kulturnega, političnega in tudi gospodarskega obstanka naroda, saj so pogoji tega obstoja z državno osamosvojitvijo bistveno spremenjeni v pozitivnem smislu. Razume se, da ostajajo živi tisti vidiki tega vprašanja, ki se nanašajo na dele naroda v zamejstvu in na Slovence v svetu. Toda za Slovenijo kot narodno državo so aktualni problemi evropskega združevanja, ki se izražajo v alternativi Evropa narodov ali Evropa držav. Vsa zgodovinska izkušnja Slovencev kot majhnega in nedržavnega naroda govori o tem, da jim zgolj kulturna utemeljenost brez teritorialno politične ne zagotavlja obstoja, ki bi bil zanje varen in ne bi zahteval nenehnega upiranja asimilaciji velikim in civilizacijsko vladajočim narodom v Evropi. Tudi mali narodi naj v njej trajno domujejo pa četudi bi za to potrebovali trdnejšo oporo v nacionalni državi (ali kakšni drugi obliki javne organiziranosti in obenem zajamčenega priznanja ozemeljske zakoreninjenosti) kot pa se to morda zdi neobhodno velikim. Tudi v Združeni Evropi naj za Slovence (sploh za male narode) velja tisti poudarek, s kakšnim so se do nedavna upirali asimilaciji v razpadlih večna rodnih federacija, namreč da vanje niso vstopili, da bi v njih izginili, marveč da bi v njih živeli. Če so jih minule federacije v tem razočarale, je treba znanstveno preučevan, kaj je tisto, kar jim podobno razočaranje lahko prihrani v Združeni Evropi. V tej luči naj INV pristopa tudi k drugim področjem svojega raziskovanja. Zato se preučevanje odnosov na že danih narodno mešanih ozemljih ne bi smelo obračati skoraj izključno le k problemu preprečevanja konfliktov, kakor se to dogaja danes pod vplivom ekscesnega nacionalizma, ko postaja sumljiva že sama narodnost in uveljavljanje narodnosti kot vrednote. V prvo vrsto je treba postavljati vprašanje, kaj prinaša življenje v takšnih skupnostih dobrega s pogojem, da v njih ni asimilativnih pritiskov. V isti luči tudi izostrovati jasnost izhodišč pri obravnavanju sistemov manjšinske zaščite: ne gre za to, da bi se asimilacija manjšin pač le 'civilizirala'. Nasprotno! Gre za njihovo varovanje pred asimilacijo, ker je ta že sama po sebi izgubljanje nenadomestljivih človeških vrednot, in ker izkušnje dokazujejo, da je asimilacija manjšin na domačem pragu praviloma rezultat vsaj strukturnega nasilja, Če že ne kar neposrednega. Tukaj je izkušnja Slovencev v zamejstvu posebno pomembna in bi jo bilo tudi v bodoče potrebno posredovati Evropi ne le kot kritično zavračanje v interesu prizadetih, ampak poudarjeno kot prispevek k utrjevanju temeljev evropskega sožitju. Posebna pozornost naj velja Študiju učinkov interkulturalizma (preučiti in poudariti izkušnje zamejskih Slovencev), s perspektivo predvidevanja problemov, ki se bodo po omiljenju (padcu) državnih meja pokazali za Slovenijo v celoti, 26 Vsebinske usmeritve znonstveno-raziskovalnego delo na Inštilulu zo V kontekstu omenjenih problematik zaznavati nove možnosti preseganja asimilacijskih pritiskov nemškega in italijanskega jezika na slovenskega, ki jih prinaša (bo prinesla) množična uveljavitev angleščine kot naclnarodnega jezika. Nekaj aktualnih tem za preučevanje: Učinki slov. vladne politike do zamejstva 1990-1999; slovenske stranke in narod danes in jutri; Katoliška cerkev na Slovenskem in narod danes in jutri. Janko Prunk Moj pogled na Inštitut za narodnostna vprašanja. Menim, da ima tako pomembna institucija, kot je Inštitut za narodnostna vprašanja svojo čvrsto mesto in perspektivo v razvoju slovenske znanosti in slovenske družbe na splošno. Inštitut proučuje probleme neke ključne entitete sodobnega sveta - narod v vseh emanacijah in delovanju na vseh svojih področjih in ravneh. Inštitut za narodnostna vprašanja ima v slovenski družbi in celo v evropskih merilih svoje pomembno mesto, svojo tradicijo in s svojim znanstvenim-raziskovalnim in dokumentacijskim prispevkom svoje zgodovinske zasluge. Narod kot zgodovinski pojav še nadalje ostaja pomembna entiteta sodobnega in prihodnjega sveta, tudi po politični in gospodarski integraciji Evrope. Ta zgodovinsko-družbeni pojav bo potrebno tudi vnaprej znanstveno proučevati in to interdisciplinarno. Takšno prepričanje o interdisciplinarnosti proučevanja naroda, narodnega in nacionalizma je danes uveljavljeno v evropski družboslovni in humanistični znanosti. Slovenski Inštitut za narodnostna vprašanja se s temi problemi že vse od svoje ustanovitve ukvarja interdisciplinarno in je tako verjetno prva slovenska interdisciplinarna znanstvena institucija, čigar teoretične in praktične izkušnje je potrebno razvijati naprej. Čudi nas lahko le, da je v preteklih dveh desetletjih usoda inštituta večkrat visela na nitki. Nekaj je bilo krivo obče nerazumevanje politike in nezainteresiranost oziroma spori v znanstveni srenji. Še najbolj pa je usodo Inštituta ogrožala slaba - slabo kvalificirana kadrovska sestava Inštituta, ki ni dajala želenih in zahtevanih znanstvenih rezultatov. Mnenja sem, da se je v zadnjih letih Inštitut za narodnostna vprašanja kadrovsko-kvalifikacijsko zelo izboljšal in je sposoben izvajati in že izvaja znanstvene raziskave in izdeluje strokovne ekspertize v narodnostnih etničnih in manjšinskih problemih. Inštitut se je tudi organizacijsko vodstveno konsolicliral Razprave in gradivo. Ljubljeno. 1999. št. 34 29 Marija Jurič Pahor CIVILIZACIJA IN NASILJE ";,. ne, da bo kdo mislit, 'vedno odpirati stare rane!' - To je p tudi del življenja! To je velik del naše zgodovine ... " (Besede sedemdesetletne koroške Slovenke)' Moto predstavlja nekakšen "programski" začetek v projekt, ki se na podlagi avtobiografskih zapisov, pripovedi in izpovedi težiščno nanaša na "generacijski transfer", kakor se odraža med koroškimi in tržaškimi Slovenci.2 Pojem, zasidran v psihoanalitični in psihoanalitično usmerjeni družboslovni literaturi, opredeljuje prenos "travme nasilja", ki sta jo sprožila fašizem in nanj navezujoči nacional-socializem, ocl generacije žrtev (ali storilcev) na otroke in vnuke. Da bi se temu tematskemu sklopu čim bolj približali in s tem, kolikor je to pač mogoče, obrnili pogled v tisri del naše individualne in kolektivne eksistencialne izkušnje, ki ga kaj radi za(s)tiramo (ga imamo celo za manj pomembnega in tudi manj vrednega, če ne kar za minulega, pa najsi vemo, da se skrajno kruta izkušnja ne da pregnati iz spomina, da se vztrajno vrača, nemalokrat v obliki vprašanja: "Nasilje kot naša usoda"^), se mi zdi potrebno, da najprej osvetlimo centralne pojme kot so to: nasilje, totalitarno nasilje (fašizem, nacionalsocializem ). In to tako glede na njihovo izpovedno vsebino kot tudi glede na njihovo vlogo v "procesu civilizacije4", ki je tesno povezan s principom moderne. A tudi s pojmi kot so to romanizacija -k -k -k 1 Kaixer-Kaplancr 199S H - Raziskovalni projekt Insliiuia za narodnosma vprašanja je Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije 22.12.1998 /:,\ obdobje 30 mesecev uvystilo na nacionalno listo temeljnih in aplikativnih projektov. IV projektu poleg avtorice, nosilke projekta, redno sodelujejo še tržaško.slovenski psihoanalitik dr. Pavel Ponda (svctovnl.ska in Mipervizijska dejavnost) 1er Marjeta Gostinčar Cerar in Sonja Kurinčič Miku/, kot "tehnični* sodelavki (pomoč pri kvalitativnem suukiuranju gradiva). Gl. npr. Kreft 1997 Pojem civilizacija navezuje na lat. besedo civihs "meščanski, državljanjski1 domoljuben' vljuden, uslužen "' k ciuis "(moški) meščan, državljan1 domoljub". Uveljavil pa se |c na|x>sled zlasii v Ji anciji: "Civilisé je bil kot cultivé, kot j>oh ali ¡H)ticé (iz. srlat. policia otis "mesto, mestna skupščina I sestavljali so jo izključno moški |, država" - op. M J.P.) eden mnogih, pogostoma sinonimno U|-)o>abljenih pojmov, > katerimi so dvorjani v ožjem in širšem smislu označevati spccifiko svojega lastnega 'zadižanja, in s katerim so hkrati posravljali nasproti vjšino svojega laMnega etičnega kodeksa, svojega 'standarda', etičnemu kodeksu drugih, |>reprostejših in socialno nižje stoječih človeških vrsi." (Ivlias 193S/1939: 1'nako naj bi veljalo za odnos "eviopskih višjih slojev" nasproti drugim, "primitivnojSim ali preprostejšim" (Ibid.)- 1'ranco.ski pojem ciiiHseitiou se je prav v tem smislu izoblikoval in uirdil v drugi polovici Ift. sioleija. 30 Marija Juric Pahor: Civilizacija in nasilje zapada^, kristjanizacija, 'razsvetljenstvo", "okcidentalnn racionalnost" (Max Weber), Evropa in nacionalna država.6 1. NASILJI- "Beseda nasilje označuje uporabo sredsrev oblasti, torej prisilnih metod pri uveljavitvi ljudskih, razrednih in državnih interesov proti volji drugih, občasno tudi samovoljno ravnanje, ki temelji na izkoriščanju oblastne pozicije (tiranije)"7 Pojem nasilja je tu mišljen kot "nasilno dejanje " (lat. uiolentia; violare "storiti, delati silo komu: kršiti [dogovor], prelomiti [prisego], oskruniti [matični/poganski tempelj), posiliti [žensko, dečka, sužnjo, sužnja, sovražnike8] trpinčiti, raniti [nasprotnika 1")'^ "Najobičajnejše pojavne oblike [nasilja] so vojne, revolucije, zločini, teror".10 Naj v tem sklopu izpostavim še totalitarno nasilje, ali bolje, nasilje, ki je značilno za totalitarizem in ga znanstveniki povezujejo zlasti z nacional-sozializmom in stalinizmom. K osrednjim elementom totalitarizma prištevajo: 1. ideologijo, 2. stranko ali vodjo, 3- kontrolne aparate oz. kontrolne monopole in 4. teror.11 Hannah Arendt (1998/1951: 912) navaja kot nadaljnji in najodločilnejši & lenient totalitarizma koncentracijska in uničevalna taborišča. Ta pa predpostavljajo genocid, ki se kaže v iztrebljanju, fizičnem preganjanju celih skupin, manjšin, narodov. Izstopa vsekakor, da fašističnega sistema v Italiji merodajna strokovna javnost ne enači s totalitarizmom, ampak le z diktaturo (vojaškim režimom). Zato je v zadevnih leksikonih in slovarjih fašizem pod geslom "totalitarizem" izvzet. Četudi med pojmoma "totalitarizem" in "diktatura" ne moremo potegniti jasnih ločnic, naj bi bilo za diktaturo značilno to, da navezuje na staro rimsko vlado. Konkretno na tisto, ki jo je Cicero v svojem delu "De re publica" označil kot coelus mullilu-dinis iuris consensu el utüitatis communione sociatus, se pravi kot združenje skupine [mož, op. M .J.P.], ki je v občo korist zavezana zakonom. (To politično -k * * 5 Veliko vlogo pri rornanizaciji zapada je odigrala stoa, grško-rimska filozofska šola, ki jo jc ustanovil Zenon (335-264 pr. IKr), in še izrazir.eje Hiisipos (281-205 pr. Kr ). Navezovali so na filozofijo Države (Palilea ). lent si jo je zamislil Flaion. Znameniti rimski stoiki so bili: Ciccion, Horacij, Scncka, Mark Avielij. Dokaj pomembno vlogo so odigrali tudi avtorji kot so to Vergil, 1'ropcic in Ovid pod cesarjem Avgustom, "Komanizacija zapada sc je odvijala počasi dovršila pa se je šele v poteku kristjanizacijc." (Dcmandt 1996: $6) ^ K zgodovini pojmov moiierereu, modernost, moderna ter z njo povezanimi termini glej Gumbrcchi 197K; Le Gofl 999 (pOgia\ je II: antično (siaio) moderno, sir. 48-81) 7 Europäische Im/yklopüdic zu Philosophie und Wissenschaften 1990: 115 N Cilj pri tem ni bil užitek, ampak "zmaga nad užitkom, vseeno kareic vrste" in oblast. Veliko vlogo pri tem je igrali> "sovraštvo na vso mehkost/iuehkužnosf, na motlMcš , ki vlada v vojaikih skupinah ali pionirskih družlvah. (Gl. Veyne 1992, Aries 1992) ^ Nadaljnji pomeni: I. Int. lis "moč, sila, nasilje" zlasti v smislu fizične moči; 2. lat poiesuts "moč, sila/prisila, nasilje" v smislu legitimne moči avtoritete (pater familias), tudi politične oblasti ali uradnega položaja. Grundbegriffe der poliLikvvisscnschaftlichcn Fachsprache 1976: To d o rov 1991: 159) j^Tpnivft m gradivo. ijubljono, 1999, šl. 35 33 proti domnevnim "neciviliziranim" narodom25, ki pa je najbrž niti ne poznajo, sicer je ne bi tako "neobremenjeno" uporabljali. Naj v tem sklopu opozorim "le" na to, da jo je leta 1994 veČina udeležencev zelo odmevnega simpozija "Sociološke sekcije" Nemške družbe za sociologijo ter Hamburškega inštituta za družboslovno raziskovanje (Hamburger Institut fiir Sozialforschung) brez (večjih) pomislekov sprejela kar v naslov svojih referatov. Velja seveda pripomniti, da je bila v to poprej motivirana s samim geslom simpozija ("Modernost in barbarstvo") ter z vabilom, ki vsebuje tale stavek: "Kako je mogoče razumeti to stoletje napredujočih modernizacijskih procesov in hkrati nedojemljivih oblik nehumanosti in barbarstva?"26 Tako je denimo Jan Philip Reemtsma, ki ga je uporaba tega pojma vendarle iritirala (je "neteoretski", ne izraža "nič določenega, temveč prej difuzni predsodek"), četudi ne do te mere, da bi ga opustil (je "izziv, ki ga je treba sprejeti"), prototipično zapisal: "Besedo barbarstvo se da le težko uporabiti, ne da bi z njo asociirali nasilje. Barbarstvo ni le 'nekako' kaotično, okrutno, nekaj, kar običajno 'vdre', ampak je predvsem stanje nekontroliranega nasilja."27 S tem pa smo že pri drugem stališču, ki izhaja iz tega, da predstavlja prav to stanje nekontroliranega nasilja največjo nevarnost za moderno civilizacijo, več, velja za njen protiprincip, in komajda obratno, za njen konstitutivni osnovni princip. V tem smislu se to stališče ne osredotočuje toliko na opis tega nasilja, kot zlasti na snovanje in/ali proučevanje strategij, kako ga "terapirati", odpraviti. Sem šteje tudi vprašanje, ki ga je leta 1932 Albert Einstein formuliral takole Sigmundu Freudu: zakaj zapadajo ljudje "v psihoze sovraštva in uničevanja"28 Zgovoren v tem sklopu je spet Jan Philipp Reemtsma, ki, nanašajoč se na Hobbesovega Leviatana, pravi: ''Barbarstvo je motiv in nevarnost, ki ju je treba imeti pri gradnji Leviatana vedno v vizirju. Knjiga govori o državi, obsedena pa je z barbarstvom. Hobbesov Leviathan je nekaj takega kot model za moderno soočanje z nasiljem (ki postane šele v moderni problem (izp. v orig.]"2y Tretje stališče, ki sem mu osebno zelo blizu, navezuje prav na to, slednjo ugotovitev: "barbarstvo" postane šele v moderni problem. Kot poudarja Ekkehai t * * -k 25 S pojmom barbari so praviloma označevali sraroevropske domorodce pred grško, rimsko in rinisko-krSčaiv sko (frankovsko) kolonizacijo, npr. Skite. Kelte, Ibeice. Ilire, lialikc, poganske Slovane, poganske Germane, skratka NeGrke, Nc-Rimljane. Nc-kristjane. Za "barbare'1 so nadalje veljali prebivalci "borb C rs ki h" dežel, se pravi ljudstva Severne Afrike (Libije, Tunizije, Alžirije, Maroka). Simptomaiično je. da so veljali per clepiliiionain za "nazadnjaške", "okrutne", "div|c", "nehumane'' ipd. Imeli naj bi drugačen videz, drugačna oblačila, drugačne (verske) običaje, drugačno spolno vedenje itd. (e danes je pojem barbar v veljavi za tjudi, ki jih smatramo za "tuje".. Takole je zapisal Claus Ode 0996: 262): "Pojem barbara označnje drastičen razmah med nami' in njimi', izpostavlja kršitev naših' civiiizaiončnih in estetskih minimalnih standardov skozi 'nje'" 26 Gl. SoetTnei/M liter 1996: 9. ki sta kreatorja tega stavka 27 Reemtsma: Das Implantai tler Angst (Implantar strahu), v; Socffner/Miller 1996, str. 2H 28 1'instein, v: Kinsicin/l'rcud 1972: 20 29 Reemisnia 1996: 29; gl. tudi Gvundbegriffe der politikv/issensehafilichen Fachspraehc 1976: 173 si. M 548 Marija Juric Pahor: Civilizacija in nasilje Krippendorf so že v predmodernih družbah uporabljali (oboroženo) nasilje proti ljudem, "toda Šele država je spremenila medčloveško uporabo nasilja, vojno, v institucijo" in proizvedla vojake ter vojaške voditelje kot posebno kasto ali razred. Med vojsko, državo in vojno obstoja neločljiva povezava. Država in vojska sta "instituciji dvojčici", ki stojita "sinonimno za oblast ter za organizirana nasilna dejanja [Gewalttätigkeit]".30 A tudi za transformacijo plemiške nacije31 v moderno nacijo (nacionalno državo). Naj opozorim na to, da so prav v času francoske revolucije uveljavili splošno vojaško obveznost. Pozitivna samostilizacija lastne nacije je postala odslej dobro funkcionira j oči mehanizem za napad vsega tujega, za razvrednotenje drugih nacij ter izključevanje nacionalnih, etničnih, religioznih manjšin - v evropskem merilu zlasti Juclov (in Slovanov, kot bomo še videli). Konkretno to pomeni, da bi se morala modelna zavedati svojega lastnega potenciala agresije in nasilja, ga tematizirati in prob-lematizirati, ne pa izrinjati, ga smatrati kot nekaj preteklega ali nekaj, kar je "zunaj nas" in kar sprožajo kvečjemu drugi. "Nočemo vojne, toda ...", je običajna fraza politikov, ki vodijo svoje države oz. nacije v bitko. V tem smislu protestirajo, da niso napadalci, pač pa branilci, ki so proti "tujcem" samo, kadar so ti nevarni za narodovo "suverenost", ali povedano bolj evfemistično, za "ljubljeno domovino".32 Skratka, agresija bo opravičena, kot že v času stoe in kristjanstva, kot "izjemno stanje" - v imenu "miru" in "ljubezni". Ne grem napak, če predpostavim, da se prevladujoča pozicija giblje med prvim in drugim stališčem: nasilje dojema kot "grozeč", "nekontroliran" pojav, ki opravičuje retoriko varnosti, kakor jo prototipično nakazuje Hobbesov Leviatan. Civilizacijski proces izkazuje kot nekaj, kar to nasilje polagoma, a nepreklicno izrinja iz družbenega življenja ^točneje: civilizacijski proces koncentrira to nasilje pod kontrolo države, ki koristi oblastni monopol za zaščito zunanjih meja nacionalne skupnosti in notranjega reda.) Zato ne preseneča, cla je francoska ustava izleta 1791 force publique (oborožene sile, varnostne sile) tako opredelila: "ustanovljene [so] zato, da branijo državo pred zunanjimi sovražniki in da znotraj države zagotavljajo vzdrževanje reda in izvajanje zakonov."33 •* * * 30 Krippendorf 1985: 4f>; g), uidi Giddens 197K 31 "Pod francoskimi vladavinami," piSe Montesquieu (1689-1755), razsvetljenec in predhodnik francoske revolucijo, "so česio sklicali nacijo, se pravi, plemstvo in škofe. Navadni ljudje niso prišli v poStev." (In der Maur 1991: 20) 32 3. julija 1920 je nacionalni rimski časopis "Ii popolo d'ltalia" tolmačil uničevalne pohode fašistov proii tržaškim socialistom (med katerimi je bilo nadpovprečno veliko Slovencev) in tržaškoslovenskini organizacijam takole: "ffaSisti) nc zagovarjajo nasilja kot lakega, ampak odgovarjajo s protinapadom na že obstoječe nasilje". (Payne 1999: 107) Podobno si je Hitler predstavljal, da brani Nemčijo pred Judi. V "Mein Kampfu" je nclil, da "Jud ni napaden, ampak je napadalec." (Billig 1999'. 17») Milosevic je vojno proti kosovskim Albancem takole napovedal: skrunijo "sveto zemlja" (Kosovo), ki je že šest stoletij "srbska", hočejo se jc polastiti. Pjav v tem smislu so ljudje, zavezani "amor patriae", že od nekdaj trdili, da želijo zgolj zaščititi domovino pred invazijo, zaroto in onesnaženjem, (lai. s/)itrciiia ) 33 Gl. Robespierre I9S9:179 (geslovnik) j^pmvft in gradivo. Ljubljana. 1999. šl. 35 35 "V preteklosti so najrazličnejša združenja"., tako M. Weber, "poznala fizično prisilo kot docela običajno sredstvo. Danes pa moramo nasprotno reči, da je država tista človeška skupnost, ki si znotraj nekega določenega ozemlja (...) uspešno lasti monopol nad legitimno fizično prisilo."34 Analogno pravi tá teoretik civilizacijske teorije Norbert Elias: "Nasilno dejanje je nastanjeno v vojašnicah in iz njihovih skladišč, iz vojašnic, vdre le še v skrajnem primeru, v času vojn in v času družbenega preloma, v življenje posameznika." Pa še: "Monopolizacija fizičnega nasilja [zmanjšuje] strah in grozo, ki jo ima Človek pred človekom, a hkrati tudi možnost, prizadejati drugim strah in muko."35 Proces civilizacije se tako izkaže kot proces prehoda nasilja iz rok komunalnih teles v eno samo, državno celo, ali še točneje, v to, čemur pravimo raison d'état. Posameznik ali posamezne Človeške skupnosti bi morale potemtakem biti pripravljene storiti dobesedno vse, da služijo tej rezoni, saj služijo s tem ''interesom Človeštva", namreč težnji po "miru". V razsvetljenjskem osemnajstem stoletju se to prizadevanje po uveljavitviji državnega monopola nacl nasiljem še okrepi. Hkrati stopi na mesto državne prisile zaupanje v lastni razum (ratio), ki, tako dikcija, avtomatično vodi k omejitvi in končno k odsotnosti nasilja. Kajti tam, kjer se uveljavi razum in s tem enlighl,-enment ali Aufklärung, izginejo, kot je to v svojem delu "Zum ewigen Frieden" ("K večnemu miru") sugeriral Kant, "grozote nasilnih dejanj" ter "opustošenja" in nastanejo solidne osnove za civil(izira)nost, humanost in moralo, sposobne tega, čemur pravi Habermas sporazum, konsenz, sprava.36 Ta predstava ni načelno napačna, velja pa poudariti, da učinkuje vzlic porasta vojaškega nasilja37, naraščajoče pripravljenosti "se boriti za domovino ter zanjo umreti" (analogno Cicerovi veri; Patria mihi vila mea carior est, "Domovina mi je ljubša kot lastno življenje")38, "ius ad bellum", kakor ga kljub nasprotnim trditvam implicira pravica do samoodločbe narodov3^ (močna spodbuda in zgodovinska prelomnica v tem procesu je bila prav temeljna razsvetljenjska zapoved Sapere aude! Drzni si misliti!, ki ni le odločilno vplivala na francosko -k ic ic 34 Weberl 980/1922: 822 35 F.lias 1988/1937: 325, 328, 11. 36 Gl. Habermas 1997 37 "Med 13. in 18. slolerjern so eviopske države polagoma vzpostavile edini vidnejši monopol, tj. monopol nacl uporabo vojaškega nasilja. Nekje okoli leta 1700 so porabile v mirnem času približno 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda in v vojnem času približno K) odstotkov. 60 lei pozneje so se zadnji odstotki povečali Se na 15. oz 35 odstotkov. Obe svetovni vojni v tem stoletju teli odstotkov nista presegli." (Rizman 1994: 25) 38 Mossc 1993 39 Pravica do samoodločbe naioda, ki je stopila v vciiavo po prvi svetovni vojni in je medtonisplošno priznano načelo mednarodnega prava, pomeni danes zlasti pravico do odcepitve in do lastne države. O^ggi 1993:93-95' Jambrek 1992:163-184). To pa pogosioma vodi v vojne, ki jim običajno sledijo mednarodni sporazumi ter začrtava nje mej. Kaka polovica mej je bila potegnjena prav v tem stoletju. (Rizman 1994; 23) 36 Marijo lurič Pahor: Civilizacija in nasilje revolucijo 1789, ampak tudi na nastanek nacionalne države40) ter holokavsta kot "paradigme konsekvenc vojne'"*1, pravcato naivno in iluzorno. Moderna, tako Zygmunt Bauman, se hvalisa s tem, da ima nasilje pod kontrolo, a vendar je prav moderna omogočila porast nasilja, ki je večje kot je bilo kdaj koli prej.'*2 Analogno argumentira tudi Hans Peter DuerH3 rer Helmut Reinieke, ki, nanašajoč se na Norberta Eliasa, piše: "Norbert Elias nam pripoveduje zgodbo o civilizacijskem procesu, ki je izrinil nasilje. Toda ta je le razpoknna, tenka vrhnja plast, videz, ki nasilniški substrat nikakor ne nadomesti ali zajezi." In naprej: "Vzlic te genealogije nasilja je proces civilizacije le žlahten lesk, ki tu pa tam pokrije, a vedno spet odlušči in ustvari bolj hrapava mesta, ki jih je treba čim debeleje prekriti."4'1 Na to, da .so ta porast nasilja dolgo Časa "spregledali" in da ga še danes kaj radi "spregledajo" oziroma da ne najde ustrezno pažnjo, je Leo Lowenthal na primeru nacionalsocialistične uničevalne prakse opozoril že leta 1946: "Zapad je tako rekoč zaprl oči pred manifestacijami fašističnega terorja, vse dokler so mu bile končno vsiljene z Aussehwitzom, Buehenwaldom, Beleenom in Dachauom."45 Je medtem o holokavstu marsikaj znano, Četudi "praviloma v očiščeni, demo-bilizirajoči, omiljeni in odrinjeni obliki"4(\ potem to ne velja za njemu analogno masovno uničenje "modrih žensk" ("čarovnic"), ki je predstavljalo bistven pogoj za militarizacijo moderne civilizacije ter za nastanek moderne (nacionalne) države in državnega monopola nad nasiljem47, a tudi za propagiranje "moških" vrednot kot so to osvajanje, dominanca, (spolno) nasilje ipd.4H "Dejansko "le redki vedo, da so mučilnice Dachaua in Ausschvvitza, Treblinke in Majdaneka sledile zgodovinskemu zgledu, ki je svojčas zaje) ves kontinent. Prehitevajoč metode Hitlerja in njegovih biričev je katoliška cerkev (in nasploh establishment, op. M.J.P.) s preganjanjem čarovnic Evropo spremenila v eno samo koncentracijsko taborišč;' vohunjenje, zastraševanje, ovajanje in demagogija so določili vsakdan, strah pred ovadbo in živalskim trpinčenjem je bil povsod prisoten, po mestih in vaseh se je kadilo z grmad kot kasneje iz dimnikov in koncentracijskih taborišč.49 * * * 40 AiuleiMin 199H jo posrečeno pojmuje koL "namišljeno skupnost'' 41 Sirajn 199) 77 42 lian man 1994, 1996 43 Duen, I9B8, 1990, 1993: Dcr Myrhos vom ZivilisauonsprozcR (/Mir o dvili/aeijskcm procesu), 3 tleli 44 Reinieke 1995: 97 45 l.owciMlial 1990/1946: 204 46 lUuman lyy4: 9 47 Ivrclheim 19SS: 318, 313 sl.: Gidtlens. 1978, 1984 48 Beyer 1994 49 F. Puški), cii. po Heinsohn/Steiger 1993: 154 Razprave in gradivo. Ljubljeno. 1999. št. 34 37 Analogno velja za masovna uničenja imperialistične kolonialne politike, v kateri je Hannah Arenclt locirala predhodne oblike "herrenmenschovstva", rasne mržnje ter politike dokončne rešitve.50 Zapadni svet se je odtegnil tudi "dejstvom tistega terorja, ki so sledili [drugi svetovni) vojni. Okamenelosti, ki je viadala v deželah, v katerih je dominiral teror in ki je služila samoohranitvi, je v tako imenovanem 'svobodnem svetu' stalo nasproti masovno potlačenje - nezavedni beg pred resnico."51 Ta beg se da razbrati tudi po tem, da se totalitarno nasilje ni dojemalo in ne dojema kot "normalnost", temveč kot "rezultat decivilizirajočih procesov" in "izjemo". Tudi naraščajoče število vojnih spopadov ter etnocidnih in genocidnih zločinov po drugi svetovni vojni dopušča v tem oziru le malo dvomov, saj se dogajajo, kot se temu reče, zlasti v "neciviliziranih" regijah. Zato jih kaj lahko interpretirajo kot dokaz za "pomanjkanje civilizacije" ali za "revolto proti zapadu" (Hedley Bull). Tej hegemonialni civilizacijski predstavi odgovarja tudi znani radikalni odmik od "temnega srednjega veka" in "darc continent-a"52, pri čemer stoji slednji tako za Afriko (a tudi za indigene narode oz. tako imenovane natives )53 kot za izvorno naravo, ki navezuje na spolno/rodno moč žensk {gender)54. Spremenljiva vsebina tega odmika je manj pomembna od njenega preprostega in globokega sporočila: na začetku je bil moški sam. Od tod tudi Baconova predpostavka o "moškem rojstvu časa" rer Hobbesova vizija moških v podobi gob, ki nam približa skrajno j^odobo avtonomnega jaza: "Zamislimo si moške, kot bi ravno zdaj pognali iz zemlje in nenadoma, kot gobe, postali popolnoma zreli brez kakršnegakoli stika z drugimi."55 V času razsvetljenstva se to prizadevanje še okrepi, Človek (moški, homo) se opre izključno na samega sebe. Misli iz sebe in zase in zavrača vsako odvisnost. Zato je proti (sholastični) tradiciji, ženskih/ženskosti, jn nasploh * * * 50 Areni!t 199?VI95r gl. zlasti poglavje 6 ("Die vorimperialistisehe Knnvicklung des Rassebcgriffs" -"Pred imperial ni razvoj pojma rasa" ter poglavje 7 ('Kasse und liOrokratic"'-"Kasa in birokracija"), sir. 351-471 51 Lowe nihal 1990/19-16: 204 >2 Metaforo sem si sposodila pri Freudu (Freud 1990/1926:169) 53 Norbert lilias je označit afriška ljudstva, ki niso niso razvili nc pisave ne države, lako, kor da bi le-ti živeli "lik wild animals in 'ic jungle, always in danger of beeing caught." CGI. Duerr 1993: 463). l'oclobno je pred njim argumentiral Hegel (I9HO/1H2I: 155): "Črncc predstavlja [...j naravnega človeka v svoji polni divjosti in nebr/-danosii |, v teli karakterjih ni najti nič človeškega." 51 Gentler (angleško), (¡est: i tleč h t (nemško), Gen ere (italijansko), Genre (francosko), Genera (špansko). Koren teh besed je, cc delno izvzamemo nemško, pri kateri to ni tako očitno, latinski glagol ^enemre 'spočeti ' in latinska osnova gener-. rod ali vrsta. Zastarel angleški pomen glagola io gender jc "kopnih an" (Haraway 1999. 209/210) V feministični teoriji predstavlja danes gender "koncept, ki so ga razvili, da bi spodbijali naturalizacijo spolne razlike" (lbid.: 212) In to, tako tvegam trdili, v smislu nevtralizacijc (ne-uter), ki temelji na patriarhalni predpostavki o "moškem materinstvu" (ne marfernjica, ampak Oče jc roditelj, stvarnik). Gre za koncept, ki mu jc zavezana tudi pravkar citirana avtorica. Zajela ga je v idej«') kiborga (cybernetic organism), češ, "kihorg jc stvor postspolnega sveta; nobenega opravka nima z hiseksualnosijo, preilojdipsko simbiozo ... je tiejjin.yl jaz. končno proti vsake odvisnosti(Ibitl.: 2^3; izp. MJ.P.) 55 Cit po benhabib 1995 J limirano agresijo (aktivnost) postavi kaj smotrno tudi v službo rivalitetne agresije: "(...] bolj ko civilizacija napreduje, bolj uporabljajo 'aktivnost' za to, da bi agresijo prod človeškemu objektu izvršili na čim bolj nevtralizirani in sublimiran način. Grozljive posledice rivalitetne agresije, vojne na svetovni ravni, se vodijo moč naše visoko stopnjevane sposobnosti do sublimacije."66 Vrhu tega ta "subli-macija", kot kažejo izkušnje, ne nudi nobenih garancij, da človek ne bi zapadel v bolj '"nekontrolirane" in "surove" oblike agresije. Naj na tem mestu dodam, da do te stopnjevane "sublimacije agresije" nikakor ne bi moglo priti, če ne bi še poprej ali vzporedno obstojal pojav, ki ga je Stavros Mentzos imenoval "potlačitev in zasutje 'dobrega'", pri Čemer "dobro" asociira z "mehkimi" (prosocialnimi in "ženskimi") občutki: "Človek pazi na to. da saj določenim ljudem nasproti ne bi pokazal lastnih 'mehkih strani', ker se boji, da bi se jih lahko izkoristilo, razočaralo, izdalo. Ali, stopnjo 'niže': človek blokira mehke občutke in tendence že pri njihovem nastanku, če se boji, da bi lahko prevladali ali da bi lahko nad njimi zgubil kontrolo ali da bi postal skozi nje odvisen od drugih, da bi izgubil lastno identiteto ipd. Da, obstojajo ljudje, ki se takšnih občutkov in tendenc tako zelo bojijo, da jih občutijo kot nevarni strup, ki mu morajo takoj kot protistrup postaviti nasproti narcistično distanco, ravnodušnosr, sovraštvo ali ceio sadizem." In naprej: "Strogo gledano pri teh slučajih ne gre za preprosto potisnjenje ali potlačenje, ampak za bolj globoko sežečo radikalno izključitev ali eliminacijo." Ta eliminacija, tako Stavros Mentzos naprej, ni toliko tipična za ženske kot zlasti za moške. Avtor poudarja, da tu ne gre za projekcijo agresivnosti, ki je "ti slučaji" pogostoma pri sebi niti ne slutijo in čutijo, ampak za izključitev mehkih, "prosocialnih motivacij in občutkov". Na skupinskem nivoju pa, da služi ta izključitev praviloma "zaščiti egoističnih interesov lastne skupine" (ali države' op. M J.P.) - na račun drugih skupin (ali držav). In s tem seveda vzpostavitvi in gojitvi "bojne morale"/17 Gledano tako, ne preseneča, če se Norbert Elias kljub svojemu trdovratnemu vztrajanu pri konceptu "samoprisile", kaj lahko zmehča, ko nanese pogovor na vojno. Tako denimo v trenutku, ko citira življenjsko zgodbo viteza Jeana de Bueila: "C'est joyeuse chose que la guerre. Quant on voit sa querelle bonne et son sang bien combatre, la larme en vient a l'ueil" (Okrog vojne je veliko veselje. Če vidiš, da stoji stvar dobro in da se lastni [možje] pogumno borijo, potem ti stojdi solza v oči.) Sladko veselje se dvigne v srcu, v občutku, kako pošteno in zvesto stojijo drug do drugega; in če vidiš prijatelja, ki izpostavlja svoje telo rako pogumno * * * 66 n. o. m, 67 Men i/.os 1993; 109-114 p,TT^j-nvft in gradivo. Ljubljana, 1999, šl. 35 41 nevarnosti, da bi držal in izpolnil zapoved našega stvarnika, potem skleneš, iti tja in umreti ali živeti z njim ,.."6H Izjava hkrati izkazuje, da je pripravljenost umreti v imenu domovine (pro patria mori v objemu brata-prijatelja) pred motivom po ubijanju. Domnevno naj bi ta pripravljenost priskrbela podlago za enotnost naci-je, če bi se zdelo, da neka druga država ogroža njen ponos. A vendar. Če skrbno beremo dela Eliasa (ali denimo Webra ali Freuda ali Lacana), bomo zasledili., da smatra(jo) "strastni nacionalizem" implicitno in rutinsko za lastnost drugih. Nacionalizem kot celota je projiciran v druge. Drugi so tisti, ki streljajo, drugi so storilci, drugi so rablji ...ne "mi". 2. Totalitarno nasilji-: (eašizem, nacionalsocializem) Totalitarno nasilje je treba videti v tesni zvezi s totalitarizmom. Se pravi s pojmom, ki se je - skupaj s terminom "politična religija" - uveljavil med obema svetovnima vojnama1 nanaša se na režime fašizma, nacionalsocializma ter stalinizma. Poudariti velja, da v moderno ne prihaja od zunaj, ampak da je njen neločljivi sestavni del. Kot tak nosi signaturo civilizacijskega procesa. Totalitarizem potemtakem lahko interpretiramo kot sekularizat krščanske sakralne zgodovine, še poprej seveda moderno, ki gaje omogočila. Tako so filozofi razsvetljenstva, ko so človeka pozvali, da naj sledi uporabi lastnega razuma (Sapere aude! Drzni si mis-iti!), skonstruirali iz tega zgodovino napredka iz teme v luč. Pri tem so se posluževali emblemov, metafor in formul, ki so izkazovali, kako se je problematika od etično-religiozne odrešitve posameznika premestila k družbeno-zgodovin-ski odrešitvi (nacionalnega) kolektiva in/ali vsega občestva. Zato kljub nasprotnim trditvam ne moremo govorili o postreligiozni, sekularni moderni. To velja tudi za fašizem in nacionalsocializem, ki gresta celo tako daleč, da za svoje politično gibanje eksplicitno zahtevata religiozni značaj. Eric Voegelin je analogno oba fenomena kvalificiral kot "radikalno znotrajposvetno ecclesio".^ Zato seveda ni naključje, da se pojavljajo v fašizmu od leta 1920 naprej besede kot so to "fašistična religija", "politična in civilna religija", "religija Italije" ipd.70 (Nacionalsocializem je tozadevno sicer malo bolj "zadržan", kar pa ne pomeni, da tudi njegovi voditelji ne bi izpričevali zahteve po religiji. Obratno. Hitler denimo se je nenehno skliceval na Boga in na božjo previdnost, njegovi govori so prežeti s krščanskimi temami in podobami ["Tretji rajh", "tisočletni raj h" itd.]. "Anšlus" Avstrije k Nemškemu rajhu je Hitler imenoval "božjo sodbo" [Gottesgericht], plebiscit, ki mu je sledil, pa je proglasil v "sveto volitev" [heilige Wahl]71) * * * 68 Elias 198H/1939: 270, t. del 69 Vondung 1997, Buri in 1997 70 Genüle 1990 71 Gl. Ley/Schops 1997 42 Marija Juric Pahor: Civilizacija in nasilje Ko je Bennito Mussolini leta 1938 skupaj z nacionalsociaJističnimi zavezniki poskušal tudi v Italiji uveljaviti bolj zaostrene rasne zakone, se je eksplicitno skliceval na predloge v "Civiltà Cattolica". In kljub dejstvu, da rasistična propaganda v Italiji zdaleč ni dosegla nemških razsežnosti, so se cerkveni krogi tudi v Ducejevi državi postavili v službo rasistične stvari.72 Izstopa pa, da se rasistična propaganda v Italiji - v nasprotju z nemško - ni toliko usmerjala proti Judom73, kot zlasti proti Slovanom (Slovencem in Hrvatom), predvsem tistim, ki so živeli v obmejnih območjih Italije. Veljali so za "rasno manjvredne", za "barbare" ali "s'ci-ave"7/t, za pravšnji objekt iztrebljenja. In lahko bi rekli: to, kar so predstavljali Judje za Nemce, to so predstavljali Slovani (zlasti Slovenci in Hrvati) za Italijane. Fašistična država jih je na milost in nemilost izpostavljala zloglasni "etnični bonifikaciji" ("bonifica étnica"), kar je pomenilo odstranitev "manjvrednih" slovanskih narodnosti, prezirljivo imenovanih "allogeni" (tujerodni; iz. gr. allos oz. lat. alus "drugačen" + lat. genus "spol, rod"), da bi jih nadomestili z "večvredno italijansko raso". Na to opozarja že sam izraz bonifica , ki pomeni 1. izsušenje , oplemenitenje tal, 2. uoj. : čiščenje tal (min, neeksplodiranih bomb ...). Izraz sugerirá "vrtnarski" pristop k re-produkciji in svetu, o katerem je tako lucidno spregovoril Zygmunc Bauman.75 Praviloma je artikuliran kot "social engeneering" (Ernest Gellner), ki * * * 72 boitino/Castellueu 1994 73 Takole je zapisala Hannah Arcndt (1986/1964: 282): "Italija je bila ena listih redkih držav v Fvropi, kjer so bili vsi antijudovski ukrepi nepopularni." Se stavlja vprašanje: zakaj} "Asimilacija je bila dejstvo v Italiji," In naprej: "Ko so razglasili prorijudovske zakone, so se Judje, kot drugi Italijani, že dvajset let stekali v fašistično gibanje" In za le te je Mussolini predvidelval zakonske uredhe v smislu "izjemnih kategorij". To podkrepuje tudi Kenzo de Felice (1972), ko piše: "Italijanski Judje so bili zanj [tj. za Mussotinijaj Italijani: bili so dobri borci v prvi svetovni vojni (pogosioma iredentisti), mnogi so bili in so deloma ostali dobri fašisti." Kljub temu se ne strinjam z H. Aiendt, ki pravi, da asimilacija v Italiji ni bila stvar, "v katero si moral verjeti ali se zanjo zavzeti, kot v vseh nemškogovorečih deželah [.. j in v Franciji." (Jbid.: 283) Sama opozarja na to, da je tisti majhen del Judov, ki je hil načelno proli fašizmu, v prvi vrsti so lo bili socialdemokrati in komunisti, v času amijudovskm zakonov ni bil več v državi. (Jbid.: 282) A tudi na to, da se je italijanska dižava skušala z "brezobzirno trdoto" znebiti" "inozemskih in brezdržavnih Judov", kar pa ji ni uspelo, ker je za to piimanjkovala pripravljenosti s strani nižjih i'.Jijanskih uradnikov, (ibid.: 283) To relativno prijaznost Italijanov do Judov potrjuje tudi Franc Potočnik (1975: 59): "Usoda židovskega prebivalstva je bila na območjih, ki jih je okupirala italijanska vojska , mnogo znosnejša od usode listih Zidov, ki s morali živeti pod nemško upravo." Gre za ugotovitev, ki se da razbrati tudi po tem, da so Judje iz con. ki so jih zasedali Nemci, bežali v tiste, ki so jih upravljali Italijani. (Arendt 1986/196-1: 28J; Vratuša 1998: 309 si.) 74 lieseda s'eiavo (suženj), ki jo na Primorskem še danes uporabljajo kot žaljivko za slavo (Slovenec, Slovan) navezuje na civili/aiorično pokristjanjevalno misijo frankovskega kolonializma. To podkrepuje tudi etimologija. Tako naj bi beseda suženj izhajala iz besede Slovan (poznosrednjevisokonem. selave < srednjevisokonenv < slava < srednjclai. s!a vus, scia vus < srednjegr. sklabos "Slovan, suženj"; gt, Wabrig). Poliakov et al. (1992: 62) so ozadje le etimologije takole strnili: "Slovane so, ker so bili pogani, zasužnjevali". Zgovoren v tem sklopu je tudi Scipio Slaraper, viden, a zmeren italijanski iredentist, ki je v tržaškem časopisu "ll Pavese" (št. 2, 1907) zapisat "Pri nas je s'eiavo (- slavo) postala zmerljivka' mi rečemo 2abit kot en s'eiavo , trd kot en s'eiavo, zlagan kot en s'eiavo ' (...) s'eiavo pomeni tudi surov, okoren, neotesan m nezmožen za finejša dela. S'eiavo okus je najgro-zljivejši okus, s'ciciui - barve so kričeče barve." (CiL po lise Pollack, opomba v Slataper 1988. 41") 75 Gl. Baumann 1996: 33-72. zlasti pogl. "Država kot vrtnar" pa7prnvfi in grodivo. Ljubljano, 1999. št. 35 43 predpostavlja nezaupanje v naravo ter točno določnop urejevalsko zamisel, se pravi plan , kako jo "ukrotiti", "izboljšati". Karkoli se potemtakem z vidika tega plana izkaže za nekoristno (brez uporabne vrednosti), je treba izruvati, se pravi izolirati ali avtonomizirati, v skrajnem slučaju pa celo uničiti ali iztrebiti (v terminologiji vrtnarja obstoja ostra ločitev med gojenimi oz. kulturnimi rastlinami ter plevelom). Zato ni naključje, da so "'planerji' večinoma militantni nacionalisti", kot je ugotovil Findlay MacKenzie, urednik ene najobsežnejših kolektivnih študij o planiranju (Planned Society, Yesterday, Today, Tomorrov: A Symposium, 1937)Pogostoma tudi (vojaško) izurjeni strategi s "transgresističnimi" (imperialističnimi) nagnjenji77 ter dobri "snoparji" ali "bonifikatorji". Skratka, za Slovence in za Hrvate v Fašistični Italiji ni bilo več mesta, še zlasti, ker so jih imeli za neasimilabilne, več, za tujek, ki ga gre eliminirati. To ima seveda svoj vzrok: od konca 19. stol. naprej so se imeli Slovenci in Hrvati namreč že sami za nacionalno dovolj močne, da lahko definirajo Primorsko (zlasti Trst in Gorico) za svojo interesno cono, ki ne sodi v Italijo, ampak v Zedinjeno Slovenijo v okviru bodoče Jugoslavije. (V tem smislu je tržaško-italijanska elita pravilno ocenila, da se njena monopolna oblast neizbežno bliža h koncu.) šlo je za priključitvene, nedvomno tudi imperialne težnje (povečanje "slovenskega" ozemlja) ki jih niti ni mogla ustaviti prva svetovna vojna in še najmanj fašizem.78 24. septembra 1920 je Mussolini na trgu v Pulju množicam kričal tale uvod v genocidni rasizem: " V odnosih z raso, kakršna je slovanska, torej manjvredna in barbarska, ne smemo izbrati politike sladkorčkov, temveč politiko palice. Meje očetnjnve morajo biti na Brennerju, na Snežniku in na Dinari. Prepričan sem, da je pravičneje Žrtvovati 500.000 barbarskih Slovencev in Hrvatov kot 50.000 Italijanov"71-5 * * * 76 Cii. po Hayek 1: 153 77 Osnovidni francoski zgodovinar Kiysztof 1'omian je imenoval livropo - podobno bi lahko irdii za fašisiično Italijo - nekoč kot civilizacijo prekorančenja meja, "transgresije", ki jo označuje "pojenjajočei respetkt napram mejam, oviram, prepovedim", civilizacijo, ki izhaja iz tega, da so "meje f...| tukaj za to, da se jili prekorači'' in /.a katere velja: "Ne le da tolcrira prekorančenje meja. tako dolgo kakor ostanejo marginalne' ona jih pravcato piovocira\ (Gr. po Haumann 1996: 37) 78 Slovenski narodnjaki mlajše gcneracije so v drugi polovici dvajsetih let ustanovili tajni revolucionarni oiga-nizaciji BORBA in TIG K. Slednja je imenovana po kraticah za Trst, Istro, Gorico, Reko in oči vid no fžraža težnjo (obeh organizacij) po priključitvi Sloveniji oz. Jugoslaviji. Važno se mi zdi poudariti, da je ne gre razlagali, kol. se io piaviloma dela, kol "posledico fašističnega nasilja". Obratno 1'ašisLično nasilje jo je monio pospešilo. To predpostavko prav zgovorno podkrepil je faksimilc vseh šestih številk "Slavjanskega rodoljuba" (izd. Založništvo tržaškega tiska 1971) prvega slovenskega tržaškega časopisa, ki je izhajal v Trstu lera 18^9 Ludt v hrvaškem prevodu. V njem med drugim beremo: "O kako če nam biti sladak pogled n poslednjoj uri, budemo Ii vidjeli da se Slovenija, da sc Ilirija iz svoje tako cesto nam predbacivane zaostalosti, da ne kaZem divljaštva, diž.e i medu obrazovane narode stupa!" (predsednik Slavjanskega društva) 79 Slovenski narodnjaki mlajše generacije so v drugi polovici dvajsetih let svojim ' političnim očetom" navkljub (ogrevali za "legalistično akcijo"), ustanovili tajni revolucionarni organizaciji BORBA in TIGR ( po kraticah za Trst, Istro, Gorico, Reko), ki sla jasno izražali priključitvenl namen, ki ga je je naposled podprlo močno oboroženo narodnoosvobodilno gibanje. 44_Marija Juric Pahor: Civilizacija in nasilje Genocid nad slovanskima narodoma se je pričel z deportiranjem, izgonom, nasiljem in umori intelektualcev, duhovnikov, mnenjskih voditeljev, z napadi na sedeže kulturnih, političnih in verskih organizacij. Akcije so izvajale nacionalistične skupine in tudi vojaške in policijske enote in so se iz leta v leto močno zaostrovale. Februarja 1927. leta je začelo delovati "Posebno sodišče za zaščito države". Od skupno 47 smrtnih obsodb jih je to sodišče kar 36 izreklo Slovencem in Hrvatom. 26 eksekucij je bilo tudi izvršenih.80 Izredni pomen je fašistični režim pripisal trem procesom, tj. Gortanovem procesu v Pulju iz leta 1929, Prvemu tržaškemu procesu iz leta 1930 in Drugemu tržaškemu procesu iz leta 1941, ki so se končali s skupno 10 smrtnimi žrtvami vidnih narodnih revolucionarjev, med njimi en Hrvat (Gortanov proces) in 9 Slovencev. Odvijali so se "na licu mesta" z namenom, da zlomijo uporniško moč partizanov, kar naj bi vodilo prvič k njihovi kapitulaciji ter prevzemu vsiljene fašistične oblasti in drugič k temu, da oropajo Slovence in Hrvate vseh sredstev za nadaljevanje svojega upora - kar pa v obeh primerih ni uspelo.81 Da pa je začrtana genocidna politika fašističnega režima vendarle "obrodila sadove" izkazujejo sledeče številke: "V malo več kot dveh desetletjih je pred političnom preganjanjem zbežalo v Jugoslavijo, Avstrijo in druge evropske države in obe Ameriki med 100.000 do 150.000 Slovencev in Hrvatov (natančno Število še raziskujejo). Z njimi so bežali tudi italijanski proti-fašisti. Zamenjali so jih kolonisti z juga in drugi italijanski emigranti."82 Tako o genocidu kot o tem prvem eksodusu se v Italiji - a tudi zunaj nje - ne ve skorajda Enako velja za italijanska koncentracijska taborišča (gl. si. 1.), ki so nastajala po marcu leta 1942, torej pičlo leto za tem, ko sta Italija Nemčija in Madžarska napadli Kraljevino Jugoslavijo.83 Osnova zanje je bila znana okrožnica "3C" [Circolare "3 C") za genocidno politiko, ki jo je 1. 3. 1942 izdalo vrhovno poveljstvo italijanskih oboroženih sil v Sloveniji in Dalmaciji - SUPERSLODA (Comando Superiore Forze Armate Slovenia - Dalmazia). V njej med drugim beremo: "Preventivno je treba internirati družine, skupine posameznikov v mestih in na dežali in, če je treba, celotno prebivalstvo določenih vasi in podeželja."84 (Tudi Ljubljana, center odpora, je zgledala kot eno samo koncentracijsko taborišče, kot "vrt": 23- februarja 1942 so jo fašisti na povelje generala Robottija obdali z bodečo žico in razdelili na 14 odsekov, ki dajejo videz gred.85) * * * SO Založništvo irskega tiska - izd. 1970; Gomhač 1996; 79/80 HI Uenedetič et al. 19/8 82 Cit. po Pa rovu I 1996: 42 83 Cu /.zi 1998 X4 Cit. po Pa rove I 1996: 46 85 Gl. upodobitev v: Komisija /a ugotavljanje zločinov 19^6: 11 Slika 1: Zemljevid glavnih italijanskih koncentracjiskih taborišč za Slovence in Hrvate med 2. svetovno vojno. (Gl. Parovel 1996: 101) šest taborišč (Gonors, Monigo pri Trevisu, Rab, Chiesonuova v Podovi, Renicci, Visco) je bilo namenjenih (zlasti) internironju Slovencev. (Jezernik 1997). Prvo judovsko taborišče so Italijani odprli na otoku Lopudu pri Dubrovniku, dalje no Korčuli, Braču, Hvoru in v Kraljeviči. (Potočnik 1975) 46_____________Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje A vendar: iz prebiranja zadevnih enciklopedij in strokovnih leksikonov, ni mogoče izvedeti, da so med drugo svetovno vojno obstajala še kakšna druga taborišča kot tista, ki so nastala med bursko vojno (1899-1902) ter sovjetska in nemška. Zygmunt Baumann govori le o "žrtvah Stalina in Hitlerja".8^ Hannah Arendt je celo mnenja, "da fašistična diktatura v Italiji ni imela totalitarni značaj"87, pa najsi decidirano poudarja, "da so koncentracijska taborišča najdoslednejša institucija totalne oblasti,"88 Ta "popolna amnezija" italijanske in svetovne javnosti, tako Mojca Drčar Murko, ni naključje: "gradiva vojnega ministrstva so (zapi ta že od leta 1930) še nedostopna celo za raziskovalce, gradiva notranjega ministrsta pa so sicer odprta, a so zvečina iz arhiva izločeni deli, ki se nanašajo na koncentracijska taborišča."89 Nadaljnji vzrok za neupoštevanje italijanskih taborišč pa je delno treba iskati tudi v tem, da so bila le-ta znatno manjša od nemških, (interniranih naj bi bilo 647.0000 ljudi, med katerimi je bilo več kot 11.600 smrtnih žrtev, od tega skoraj 2000 žensk in 1140 otrok90), nadalje v njih ni bilo krematorijev in plinskih celic.91 Stanley G. Payne prihaja celo do sklepa, da "v Italiji nikdar ni obstojal pravi in resnični sistem koncentracijskih taborišč.92) Najbrž tudi zato, ker so bili Judje v italijanskih taboriščih relativno zaščiteni (pred Nemci). Pravkar citirani avtor pravi, da so Judje našli v Italiji 'Varni pristan".93 Hannah Arendt govori celo o "sabotaži dokončne rešitve".94 Kljub tem dejstvom se mi zdi potrebno poudariti, da je sodilo koncentracijsko taborišče na Rabu (ŠirŠi javnosti znano predvsem kot taborišče za Jude, ki pa na Rabu niso umirali9^) kar se tiče števila smrtnih žrtev na število internirancev, k najhujšim na svetu; hujša naj bila le še uničevalna taborišča kot Treblinka in Ausschwitz. Interniranci so bili v njem zlasti zaradi načrtnega izstradanja (dobi- * * * <86 Batimann 1994: 107 «7 Arencti 1998/1951: 664. gl. lucii Payne 1999: 132 >1 88 Arendt 1998/1951: 912 89 Drčar-Muiko 1997: 7 90 Pa rove I 1996: 14 91 Gl. Potočnik 1975: 8; Komisija za ugotavljanje zločinov 1946 92 Payne 1999: 217 93 n. o. m.: 393 94 Arendt 1986/1964- 280 95 Italijanske oblasti so od 28. ma;:-i 1943 do začetka poletja iz raznih taborišč na jugoslovanskih otokih icr v Dalmaciji pripeljali Jude v tabonšče 11 na Rabu, kjer so živeli v pogojih pravne zaščitne internacije, ne kot Slovenci in Hrvati, ki so biti prisiljeni interniranci' hi so živi dočakali tudi kapitulacijo lrali|e. (Potočnik 1975; 1647' gl. tudi Jezernik 1997: 51/52) Judovske interniranec so sestavljali deloma bcgunci ki so uspeli pobegniti pred množičnimi aretacijami in umsnitvami Judov, ki so jih izvajali nacionalsocialisri na okupiranih jugoslovanskih ozemljih kot tudi ustadi Paveličeve Neodvisne države Hrvatske (NDH) (Vratuia 1998: 309 si.) Znano jc, da je ustaša plačevala nacistom za vsakega interniranega Juda ■ praviloma so ga nato odgnali v nemška koncentracijska taborišča - 30 mark, zato pa si je lahko prilasrila njegovo celotno premoženje. (Arendt 1997/1964: 288, Vratuša 1998 .313 si). Prav na Rabu se je izoblikovala tudi Rabska brigada, znotraj katere so Judje sestavljali svoj lastni bataljon, ki naj bi bil "enkratni primer v vsej F.vropi"; v večini so ga sestavljali šolani ljudje. (Vramša 199«: 317 si) pnrJtrpv/p in nradivo. Ljubljana. 1999. št 35 47 vali so nezadostno in postopoma znižano količino hrane' nenazadnje so prejemali še "mnogo manjšo" od predpisane96) izpostavljeni sistematični iztrebitvi.97 In to ustrezno predpostavki, ki jo je nepokorni LevTrocki leta 1937 takole izrazil: "V državi, v kateri je Država edini delodajalec, pomeni opozicija smrt s počasnim .stradanjem: kdor ne dela, naj ne je, je zamenjalo novo: kdor ne uboga, naj ne je"9H, pri čemer bi lahko besedice naj ne je nadomestili z besedicama naj umre . Opozicija stoji v našem primeru ne le za Osvobodilno Pronto (OF) in z njo povezanimi ljudmi, ki so se znašli v taborišču, ampak tudi za eksponente odmirajoče "slovenske vrste", kajti: "najslabše je bilo s prehrano otrok ter doječih žena", zaradi tega na otoku Rabu vsak dan umrlo "po nekaj interniranih otrok".99 * ** Z odstavitvijo Mussolinija 25. julija 1943, nastanku vlade Badoglio ter sklenitvi premirja Italije z zavezniškimi silami 8. septembra 1943 se pričenja tisti razvoj, ki je - na povelje Hiderja - vodil k ustanovitvi operacijskih con "Alpenvorland" (pokrajine Bozen, Trient, Belluno) ter "Adriatisches Küstenland" (pokrajine Videm, Gorica, Trst, Pula, Rijeka, Ljubljana) - prvo je vodil Reichstatthalter (državni namestnik) in Gauleiter Franz Hofer s Tirolske, drugo Reichstatthalter in Gauleiter Friedrich Rainer s Koroške - ter k razglasitvi republike Salč (Repubblica Sociale kaliana), ki jo je pod nacionalsocialisticnim nadzorstvom 23- sept.1943 ustanovil Mussolini.100 Skratka, pričelo se je obdobje, ko so nacisti v Italiji s pomočjo italijanske SS101, posebne enote X MAS102, novih fašističnih oboroženih sil ter lokalnih kolaboracionistov izvajali suverenost, prevzeti zlasti od daljnosežnih, po cesarski Avstriji dišečih načrtov. Tako beremo v Goebbelsovem dnevniku: "Vse kar je bilo nekoč avstrijsko, nam mora ponovno pripasti. [...] Hitler zahteva od Mussolinija 'ozemeljske garancije1."103 A ne le to. Nacionalsocialisti so imeli odslej bolj ali manj "prosto pot" tudi za "dokončno rešitev judovskega vprašanja104. Konec oktobra 1943 ustanovijo v ■k * ■* 96 Prvotni uradno prcdpi.sani i-dilnik za italijanska koncentracijska taborišča z dne 16.3.1 ^ (2 je bil 22. H.1942 znižan in sc je z odlokom vojnega ministra z dne 2. 10.1942 še mnogo poslabšal Zlasti je bilo občuteno pomanjkanje hrane na Rabu. In to od konca leta 1942 naprej, ko je rvrdka, ki ji je bilo poverjena prehrana, skrčila njen obseg- Gl. Komisija /a ugotavljanje zločinov 1946: 79 in 83' h1 ititii str. 79-91 ter Jezernik 1997:135-154 97 O strašni lakoti v italijanskih koncentracijskih taboriščih so lahko bralci Duhovnega življenja iz Huenosa Airesa junija 1943 prebrali; "Delajo /. njimi |taboriščniki| tako, kot da bi hoteli te ljudi pomoriti z gladom.'' Oe/emik 1997: 149) 9K Cii. po Hayek 1991: 131. Te predpostavke so se očitno držali tudi v nekaterih nemških taboriščih. Tako poroča koroški Slovenec, ki je bil kot otrok interniran v Rehnitzu: "Ampak v Kehnitzu je bilo tako malo za jesti in še za to rnalosmo.se morali nato dvigniti in reči:'Zahvaljujemo se!'" (Schonfeldinger-Siekicrzynski 1996:91) 99 Koimsija za ugotavljanje zločinov 1946:^5 100 Oliva 1996 101 I.azzem 19K2 102 l_azy.cn > 19«4 103 Cit. po Hcncdelič ei al. 1978: 79 KM De 1'dicc 1977: 549 si, 48 Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje bivši Rižarni v tržaški mestni Četrti Sveta Sobota koncentracijsko taborišče in prehodno zbirno taborišče za nadaljnji transport v Ausschwitz in druga koncentracijska taborišča. V njem inštalirajo kaj kmalu tudi krematorij in "celice smrti". Vodstvo Rižarne prevzamejo vodilni "strokovnjaki" tako imenovane "Aktion Reinhard", ki je bila odgovorna za "dokončno rešitev" Judov na Poljskem105. Simptomatično je, da so jo v času nemške zasedbe Italije premestili prav v Trst kot tudi to, da jo je vodil sam inavgurator te "akcije" Odilo Globočnik106, odslej Höhere SS und Polizeiführer (višji SS in policijski vodja) Jadranskega primorja. Velja seveda dodati, da je svoj posel opravljal tako rekoč "doma" (rodil se je v Trstu, doraščal pa na Koroškem) in da je, kot njegov zvesti prijatelj gauleiter Rainer, igral na karto slovensko-italijanskih nasprotovanj, ki jih je spretno izrabljal. "Poleg tega je sličnost pogojev na teh področjih s tistimi v Generalnem guverna-toratu [Poljska] narekovala uporabo mož, ki so se tam že izurili. Obe ozemlji so namreč v primeru nacistične zmage, nameravali vključiti v veliki rajh. Tudi izkušnje, ki so jih pridobili v odnosih z različnimi oblastnimi organi v Lublinskem okrožju, bi tem možem utegnile koristiti v Jadranskem primorju'"107 K nalogam "Aktion Reinhard", ki je bila odslej imenovana (tudi) "Einheit R" ("Enota R"), in njenih pododdelkov v Trstu (R 1), Rijeki (R 2) in Vidmu (R III) so šteli v prvi vrsti deportacije Judov v Ausschwitz-Birkenau, ki so jih najprej zbrali v Rižarni, zaplemba njihovih nepremičnin in premoženja, izrabljanje delovne sile108, zatiranje partizanstva ter likvidacija političnih nasprotnikov (t. j. slovenskih, hrvaških in italijanskih antifašistov). "Porast partizanskega delovanje je, zgleda, konec koncev vodil k temu, da je bila 'Einheit R' pod vodstvom Allersa v pospešenem obsegu vezana z varstvenimi nalogami, kar je v operacijski coni 'Adriatisches Küstenland' onemogočilo akcije večjega obsega proti Judom"10^ ter "proti gospodarskemu izžemanju"110. Skupno so v Rižarni pri Sveti Soboti do aprila 1945 likvidirali in nato sežgali med 4.000 in 5000 interniranih (slovanskih in italijanskih partizanov in protifaŠistov, talcev, Judov i. dr.); večina eksekucij se je vršila najbrž med koncem leta 1944 in aprilom 1945. -k * -k 105 V okviru te "akcije" so nastala uničevalna taborišča kot so to Belzec, Sobibor, Treblinka in Maidanek. Centrirali so se okrog mesta Lublin. 106 Z Globočnikom so prispeli možje kot so to Christian VVirth, Franz Stangi, lernest Lerdh, Dietrich Allers, Gottlieb Hering, Rudolf Günter (prej namestnik Adolfa Bich man na, o katerem bo v poteku razprave še govora), Georg Michalscn ter nadaljnjih 92 "strokovnjakov", (Gl. Fogar, v: BenedetiČ et al. 1978: 85 si.) 107 Itnzo Collotti, cit. po Fogar 1978: 85 108 Na konccntracijskem taborišču Dachau je bilo nesprcglcdno napisano: "Arbeit macht frei!" (Delo osvobaja!") Za "nižje" rase in za dcporticance v "lagerjc". ki so jih zaposlili v tovarnah orožja, so povzeli sistem: "Z delom jih fizično iztrebiti". - V Jadranskem Primorju so ustanovili družbo "Adria", s pomočjo katere so si prisvajali dobrine dežele, špekulirali z zaseženimi gogastvi Judov in vključevali celotno gospodarstvo dežele v potrebe nemške države. (Fogar 1978. 91) 109 Koschai1992:162 110 Fogar 1978: 91 Pgypr^g in gradivo, Ljubljana. 1999. šl. 35 49 Podatki o ljudeh, ki so bili v Rižarni le prehodno internirani, nihajo med 7.000 in 20.000, pri čemer predstavljajo slovenski in hrvaški partizani zdaleka najvišji delež med žrtvami in deportiranimi.111 Množični zločin ni "anomalija" Teoretsko in praktično so fašistična in nacionalsocialistična koncentracijska in uničevalna taborišča kot tudi nacionalsocialistični holokavsj112 - kot smo že nakazali - vpisani v samo "kodo" sodobne civilizacije. V tem smislu jih lahko pojmujemo kot odločilni atribut razvijajoče se civilizacije. Takole je zapisal Richard L. Rubenstein: "Svet koncentracijskih taborišč in družba, ki jih je porodila, razkriva eskalira-jočo, temno plat judovsko-krščanske civilizacije. Civilizacija pomeni suženjstvo, vojne, izkoriščanje in uničevalna taborišča." Toda pazimo na to, da civilizacijo ne reduciramo zgolj na "barbarske grozote", kajti "civilizacija pomeni tudi zdravstvo, religiozni etos, umetnost in glasbo." Oba aspekta je treba misliti skupaj. R. L. Rubenstein nadalje izvaja, da je v našem Času postala okrutnost zaradi tehnične cficience in perfektnega planiranja skorajda nepredstavljiva in nevidna, tako, da bi se dalo govoriti tudi o eksternalizaciji nasilja. A vendar se le-to ni "izginilo in ne bo izginilo". "Kreativnost in destruktivnost sta neločljiva aspekta tega, kar imenujemo civilizacija".113 V tem smislu velja fašistično in nacionalsocialistiČno uničevalno mašinerijo razumeti kot "normalni pojav", ki se lahko vedno in povsod ponovi. A tudi kot "človeški" pojav: prav ker fašizem in njegovi mehanizmi niso "nečloveški", ampak "menschlich, allzumenschlich" ("Človeški, vse preveč človeški") "Pojem človeškega zato nikdar ne označuje, kot si to želijo preproste in miroljubne duše, enoznačno pozicijo, temveč prekarno ravnovesje, ki je specifično za kvaliteto 'človeškega'..."11^ S tem smo se dotaknili osnovnega motiva, ki ga je Hannah Arendt v svoji Študiji o Eichmannu strnila v pojem "banalnost hudega" ("Banalität des Bösen"). Pojem opozarja na to, da je vsakdo izmed nas lahko vsak Čas - če ne pazi - vpoteg-njen - kot storilec, sostorilec ali saj kot brezbrižni gledalec - v (masovna) uničenja. (Pomislimo le na Milgramove eksperimente!115) -k -k 111 Gl. Benederič cc al. 197«, Scalpelli, Adolfo - rcd.l9HH, L in II, Fdlkel 1990, Koschat 1992 112 Hannali Arendt (1997)1964) poudarja v svoji Študiji o iiichmannu, da holokavst ni zf>olj problem razmerja med Judi in Nejudi, temveč "zločin proti človežtvu, ld se ga je opravilo na judovskem ljudstvu", ki pa je bU fak-tiČno usmerjen rudi proti pripadnikom slovanskih narodov in drugim "odvečnim skupinam" (npr Roma in Sinti, homoseksualcem, duSevno in telesno prizadetim) 113 Cit. po Bauman 1994: 93 114 Batajlles, ziL po Rothschild (1998: 211) 115 Gl. Bauman 1994: 166 si. 50 Morijo Jurič Pahor; Civilizacijo in nasilje Ta ugotovitev opozarja hkrati na to, da je treba demistificirati storilce, jih ne smatrati za "barbare". Hannah Arendt je prikazala, da so v tendenci delali (skorajda) brez čustvenega angažmaja, da so spremenili zločin v rutinska dejanja, ki niso več dopuščala, da pride do izraza to, kar imenujemo vest. "V glavah teh moških, ki so postali morilci, se je vsidrala zgolj predstava, da so del nečesar zgodovinskega, veličastnega, enkratnega, da služijo 'nalogi, ki se v dveh tisočletjih samo enkrat dogodi', in da jo težko nosijo. In prav zato je ja šlo; kajti ti morilci niso bili obči zločinci, niti ne rojeni sadisti ali kakorkoli perverrirani. Obratno, povsem sistematično so odstranjevali vse, ki se niso izkazali za normalne - seksualne zločince, morilce itd. kajti SS je, kot znano, odklanjala 'necivilizirane metode'"116 Tudi Rainer in Globočnik sta bila tem metodam zavezana, saj sta, po lastnih izjavah, delovala prav v imenu '(zapadne) civilizacije".117 In najbrž je SS pravtako v imenu te civilizacije aretirala nekaj članov organizacije X MAS zaradi "krutih ekscesov".118 Tudi Raul Hilberg je opozoril na to, da nemški storilci niso bili kaki posebni Nemci119' praviloma niso bili v abnormnem smislu sadistični, niti niso izstopali po kakšni omembe vredni psihični ali socialni disidenci (če izvzamemo le nekaj izjem, poznanih pod imenom "Krvava Brygida" ali "Kobila"). Nasprotno, predstavljali so "prerez nemškega prebivalstva"120, bili so z drugimi besedami izmenljivi. Reprezentativna za sedanje stanje raziskovanja sta George M. Kren in Leon Rappaport: "Če bi se posluževali običajnih kliničnih kriterijev, bi lahko označili največ 10 procentov SS-ovcev za anomalne. Ta zapažanja se dajo podkrepiti s izjavami tistih, ki so preživeli holokavst, po katerih so bili v večini taborišč le nekateri ss-ovski pazniki razvpiti zaradi posebno sadističnih okrutnosti. Pa najsi tudi drugi niso veljali nujno za poštene, potem vsaj za preračunljive [...J Prepričani smo, da bi večina ss-ovskih moških, tako vodje kot posadke, brez problemov izpolnila zahteve psiholoških standardnih testov za ameriške relcrute ali policiste."121 Te izjave bi se dale, pa najsi s pridržki, zlasti kar se drugega odstavka tiče, kot bomo še videli, "posplošiti" tudi na vodilne fašiste ter na razmere v fašističnih koncentracijskih taboriščih. Tako piše Božidar Jezernik v svoji knjigi "Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2. svetovno vojno", ki temelji na origi- * * * 116 Arenclt 1997/1964:194 117 Polke! 1990: 123 118 Parovel 1996: 46 119 Hilberg 1983/1961: 685 120 Ibid. P"ZPmve in grac^ivo- Ljub>l¡cjoo^ 1999. št. 35 11 nalnih dokumentih in pričevanjih internirancev, med drugim: "Nekateri oficirji in podoficirji so biii do taboriščnikov ('ribelov') odkrito sovražni, vendarle so bili bolj izjema kot pravilo". "Nasilje nad taboriščniki je temeljilo na priostrenem vojaškem drilu, doslednega policijskega terorja ni bilo ...". Taboriščni poveljniki in stražniki so "bili včasih kar človeški".122 "Internirance so v skladu z navodili generala Roatte taboriščne oblasti redno preštevale na zborih."123 "Od taboriščnikov v gonarški beti so zahtevali, da so prihajali na zbor 'urejeni' in 'spodobno' oblečeni (tudi zgoraj so morali imeti vsaj do vratu zapeto srajco, zato so si nekateri zanalašč potrgali gumbe na srajci, da so Italijanom navkljub stali v zboru z razgaljenimi prsmi - simbolom upora). Dežurni oficirji so kričali nanje, da si morajo prišiti gumbe, in to je bilo vse. [...] Vse več jih je nosilo srajce brez gumbov, dokler oficirji niso končno opustili zahteve."12,1 Velja pa seveda poudariti, da so bili predvsem "povprečni" vojaki in karabin-jeri tisti, ki svoje delo niso jemali "tako zelo zares" kot njihovi nemški "kolegi''. Ponekod so kar odkrito pokazali, da so "vojne že do grla siti, naj zmaga ta ali oni", kar pa slovenski taboriščniki "nikakor niso mogli razumeti"125. Novico o kapitulaciji Italije so, zgleda, italijanski vojaki sprejeli kar z "odkritim veseljem": "od veselja so nekateri metali v zrak kape in celo puške. .. Taboriščnikom se je zdelo, da so kar ponoreli."126 Ali, kakor je dejal informant Riko: "Ma, ni bilo treba razorožit. So dali sami."127 To podkrepuje tudi zgodovinar Boris Gombač, ko piše: "Padec fašizma je pokazal, da privrženost Mussoliniju le ni bila tako brezpogojna in vsesplošna. V večini italijanskih mest in tudi v Julijski Benečiji je prihajalo do spontanih vstaj in do uničevanja simbolov kraljevine in fašizma."128 Paul Parin je v svoji razpravi "Der nationalen Schande zu begegnen", v kateri primerja nemško in italijansko kulturo, prav v tem smislu zapisal: "Totalno ponotranjenje oblasti se v Italiji ni povsem izoblikovalo. Tudi je niso tako brezhibno, tako 'totalitarno' posredovali [kot v Nemčiji]"129 To se kaže tudi v tem, da italijanska fašistična vrhunska oblast - drugače od ss-ovske - "sploh ni bila vajena", da izdela precizne in potanke dokumentacije o svojih vojakih, niti ne tistih, ki so se posebno izkazali pri tako imenovani Bctndenbekâmpfung (tj. boju proti partizanom).'3° Nadalje fašisti niso znali tako učinkovito kot nacionalsocialisti izklopiti eno največjih in najsubstancialnejših * -k -k 121 Cit. po 13au ina n 1994: 33 122 Jezemik 1997: 53, 55 123 lbid,: 69 124 lbid.: 70 125 lbid.: 59 126 lbid : 62 127 Volk 1995:133 12H Goinbač 1996: 88 129 Parin 1990: 131 13(1 Lazzero 19K2: 155 52 Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje ovir za sistematični, načrtovani umor, namreč "animaiično sočutje (...), ki normalne ljudi vzlic fizičnega trpljenja skorajda nujno zagrabi"131 Drži seveda, da o tem animaliČnem sočutju vemo le malo, vendar lahko trdimo, da pripada h conditio humana. Občutiti odgovornost napram drugemu, univerzalni odpor pred umorom, zavoro prizadejati sočloveku trpljenje, in impulz, pomagati ljudem, ki so v stiski. Vsekakor obstojajo k tej predpostavki že plavzibilna opažanja in študi- Tako se je denimo Nechama Tee spraševala: Kdo so bili pomočniki zasledovanih Kdo tisti, ki so se "uničevalnemu" delu zoperstavili in postavili za trpeče soljudi na kocko svoje življenje, ko je vseokrog vladal egoizem Avtorica prihaja do sklepa, da so to bili ljudje vseh socialnih in izobrazenih slojev, verskih in strankarskih pripadnosti, prav gotovo pa jih je bilo največ, kot to nakazuje Hannah Arendt, "v vrstah upornikov ali celo zarotnikov"132. "Rešitelji so občutili svoje lastne zadržanje kot samoumevno - spontano so se obrnili proti grozotam Časa." Zygmunt Bauman, ki nam te podatke omogoča, pripominja: "Ti ljudje so dokazali pripravljenost pomagati, ker je to ležalo v njihovi naravi"' "niso bili močni zadosti, da bi nevtralizirali 'pomagalski instinkt' [Helferinstinkt]"133 In kaže, da je bila prav ta "narava", prav ta "instinkt" - gre v bistvu za to, kar smo že s psihoanalitikom Stavrosom Mentzosom poimenovali s terminom "mehki (prosocialni)" občutki - tudi povod za "neorganizirani, iz ljudstva prihajajoči upor", kakor ga opisuje Wolfgang Neugebauer na primeru Avstrije. "Humanitarni preudarki, sočutje za zasledovanega bližnjega, odpor in sovraštvo proti zločinskemu režimu so bili korenine tega neorganiziranega [...] upora."134 Značilno je, da so le-tega fašistične oblasti v Italiji prav tako vehementno (četudi manj rigorozno in tudi manj uspešno) zasledovale135 kot nacionalsocialistične v Avstriji. "Tako se na primer večina okrog 10.000 postopkov pred Posebnim sodiščem na Dunaju nanaša na delikte po tako imenovanem "zahrbtnostnem zakonu" ["Heimtuckegesetz"], to so bile defetistične izjave, razširjanje govoric, smeŠnice o oziroma žalitve vodilnih NS-funkcionarjev, prokomunistične ali prokatoliške * * * 131 Arendt 1997/1964: 195; gl. tudi Bauman 194: 34 132 Arendt 1964/1997: 192)193 133 Baumann 1992: 18/19 134 Neugebauer 1988: 548 135 Gl. Terene 1987: Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941 - 1943; gl npr. str. 137 "nežnost je odveč"; str. : 14(1: "Vojaki nezanesljivega političnega prepričanja morajo biti znani in jih je treba pazljivo nadzirati."; str. 145: "Nemci se pritožujejo nad našo preveliko slabostjo do Slovencev" [... ] sir. 4lO: "Čas je, da spodbijemo zmotno mišljenje Slovenccv, da so Italijani narod slabičev" itd. Pri B. Jezerniku (1997: 215) beremo: "Tbdi med italijanskimi vojaki je Cuiuli | "stvaritelj rabskega taborišča'J z. ostrim in surovim nastopom zbujal veliko sovraštvo in odpor' nadeli so mu ime Serpente. Ko ga je patrulja policijskega voda pripeljala iz mesta Raba v taborišče, je ravno to sovraštvo pripomoglo, da se je pri razoroževanju odpor italijanske posadke 'enostavno sesul"1 Naj pripomnim: Cuiuli je bil znan je bil zlasti po tem, da je "do zadnje potankosti (preračunal] sredstva, s katerimi bo zlomil človeško dostojanstvo ljudi." (Ibid.: 214) Pg^pfnvp in çirodivo. Ljubljano. 1999, st. 35 53 izjave, petje prepovedanih pesmi, zavzemanje za Jude, inozemce itd., odrekanje prostovoljnih prispevkov aH Nemškega pozdrava in mnogo drugega. Te režimu sovražne izjave so zrcalile do določene mere vzdušje prebivalstva, ker ja v večini primerov niso bile zavestno izražene 'zahrbtne izjave' ali 'razkrojitve obrambne moči', ampak spontani izraz razočaranja, zagrenjenosti in sovraštva proti NS-režimu."1-36 Toda povrnimo se k vodilnim fašistom oz. nacionalsocialistom. Nedvomno je zanje značilen pojav, ki ga je Zygmunt Baumann strnil v pojem "adiaforizacija"^7. Gre za filozofski pojem iz 18. stoletja, za danes ne več povsem razumljivo umetno besedo, ki se jo da najboljše prevesti z "moralna nevtralizacija" ali "moralna indiferenca". V času moderne so se z adiaforizacijo v vedno večji meri ukvarjale birokracije, ki jih je podpirala moderna tehnologija. In birokracije, tako Max Weber, agirajo hladno in brezstrastno. Predpostavljajo oz. "producirajo" politike in uradnike, ki "odlikuje" jih "spodobnost do distance do stvari in do ljudi"138, in kajpak tista "silna krotitev duše"139, za katero se je tako prepričano zavzemal Norbert Elias. In ne gremo napak, če predpostavimo, da je adiaforizacija polagoma, a kontinuirano, ustvarila atmosfero, v kateri je lahko zorela in dozorela misel na tehnično perfekcionirano masovno uničenje oziroma na holocaust. LITIÎKATUKA ANDERSON, Benedict (1998/1983): Die Erfindung der Nation. Zur Karriere eines folgenreichen Konzepts, Berlin (nasl. izvirnika: Imagined Communities, London 1983) ARENDT, Hannah (1998/1951): Elemente und Ursprünge totaler Herrschaft. Antisemitismus, Imperialismus, totale Herrschaft, München (nnslov izvirnika: The Origins of Toialitarianism, New York ARENDT, Hannah (1997/1964): Eichmann in Jerusalem. Ein Bericht über die Banalität des Bösen, München (nasl. angl. izvirnika ni naveden) ARGUEDAS, José Maria (1983/1975): Arte popolare, religione e cultura degli indios andini, Torino (nasl. izvirnika: Formaciön de una cultura nacinal indoamericana) ARIÉS, Philippe (1992/1982): Paulus und das Fleisch, v: AR1ÉS et al.: Die Masken des Begehrens und die Metamorphosen der Sinnlichkeit. Zur Geschichte der Sexualität im k -k -k 136 Neugebaucr1988: 548 137 Bau man 1994, 1996 138 Weber 1980/1919: 55 139 n. o. m. 54___ Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje Abendland, Frankfurt am Main (nasl. izvirnika: Sexualités occidentales", Paris), str. 51-54 BAU MAN, Zygmunt (1994/1989): Dialektik der Ordnung. Die Moderne und der Holocaust, Hamburg (nasl. izvirnika: Modernity and che Holocaust, Oxford) BAUMAN, Zygmunt (1996/1991): Moderne und Ambivalenz. Das Ende der Eindeutigkeit, Haniburg (nasl. izvirnika: Modernity and Ambivalence, Oxford) BAUMAN, Zygmunt (1996 a): Gewalt - modern und posunodern, in: MILIER, Max/SOEFFNER, Hans-Georg - Hg: Modernität und Barbarei, Soziologische Zeitdiagnose des 20. Jahrhunderts, Frankfurt am Main, str. 36-67 BENEDETIč, Filibert et al. (1978): Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni. (S poročilom o procesu). Trst-Istra-Furlanija 1919-1945, Trst BENHABIB, Seyla (1995): Posplošeni in konkretni drugi, v: Problemi, št. 4/5, str. 139-164 BEYER, Melanie (1994): InterveniionsstraLegien und feministische Politik, v; KAPPELER, Susanne et al.: Vergewaltigung, Krieg, Nationalismus, München BILLIG, Michael (1999/1995): Spomin na vsakdanji nacionaJizem, v: NASTRAN ULE, Mlrjana - ur.: Predsodki in diskriminacije. Izbrane socialno-psihooške Študije, Ljubljana, str. 157 - 186 (odlomek iz knjige "Banal Nationalism, Sage Publications) BLOMERT, Reinhard (1991): Psyche und Zivilisation: Zur theoretischen Konstruktion bei Norbert Elias, Münster BOTTINO, Felicia/CASTELLUCCI, Federico (1994): La Menzogna delila Razza, Bologna BROWN, Dee (19/0): Pokoplite moje srce pri ranjenem kolenu. Zgodba Indijancev Zahodne Amerike, Ljubljana (nasl. izvirnika: Bury my Heart at Wounded Knee) BURRIN, Philippe (1997): Die politischen Religionen: Das Mythologisch-Symbolische in einer säkularisierten Welt, v: LEY, Michael/ SCHOEPS,, Julius H.: Der Nationalsozialismus als politische Religion, Bodenheim bei Mainz, str. 168-185 CONTE, Francis (1991/1986): Gli Slavl. Le civilcà dell'Europa centrale e orientale, Torino (nasl. izvirnika: Les Slaves. Aux origines des civilisations d'Europe, Parts) CONTE, Gian Biagio (1997): Un'ospice malsopportata. Il culto di Iside a Roma ua awersione politica e antifeminismo, v: ARSLAN, Ermano A. et al. - ur.: Iside. Il miro il m iste ro la magia, Milano, str. 678-686 CUZZI, Marco (1998): L'occupazione italiana délia Slovenia (1941-1943), Roma DE FELICE, Renzo (1977/1961): Storia degli ebrei icaliani sotto il fascismo, Torino, 1. del DEMANDT, Alexander (1996): Patria Gentium - das Imperium als Vielvölkerstaat, v: BADE, Klaus J. - izd.: Die mukikulturelle Herausforderung. Menschen über Grenzen -Grenzen über Menschen, München pn;prr.vp in gradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 55 DRČAR-MURKO, Mojca (1997): Tu se je smrt utrudila do smrti, v: JEZERNIK, Božidar (1997): italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2. svetovno vojno, Ljubljana, sir. 7-16 EINSTEIN, Alberc/FREUD, Sigmund (1972): Warum Krieg, Zürich ELIAS, Norbert (1988/1939): Über den Prozeß der Zivilisation. Soziogenetische Untersuchungen I., IL, Frankfurt am Main ERDHEIM, Mario (1988): Die Psychoanalyse und das Unbewußte in der Kultur, Frankfurt am Main EERENC, Tone (1987): Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942, Maribor FOGAR, GaJliano (1978): Fašistična agresija in nacistična okupacija, v: BENEDETIČ, FiliberL eL al. (1978): Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni. (S poročilom o procesu). Trst-Istra-Furlanija 1919-1945, Trst, str. 65-111 FÖLKEL, Ferruccio (1990/1979): Rižarna, vrata v smrt. Nacistično taborišče pri Trstu, Trst (nasl. izvirnika: La Risiera di San Sabba. Trieste e il Litorale Adriatico durante 1'occu-pazione nazista, Milano) FREUD, Sigmund (1990/1926): Die Frage der Laienanalyse, Frankfurt am Main GENTILE, Emilio (1990): Facism als Polilical Religion, in: Journal of Contemporary History, Mai/June, str. 234-235 GIDDENS, Anthony (1987): The Nation State and Violence, Berkeley in Los Angeles GIDDENS, Anthony (1984): The Constitution of Society, Cambridge GOMBAČ, Boris (1996): Slovenija, Italija od preziranja do priznanja, Ljubljana GRIMM, Alfred (1997): Iside imperiale. Aspetti storico-cullurali del culto isiaco al tempo degli imperatori romani, v; ARSLAN, Ennano A. et al. - ur.: Iside. Ii mjro il mistero la magia, Milano, str. 120-133 Gl IMBRECHT, Ulrich Hans (1978): "Modern, Modernität, Moderne", v: BRUNNER, Otto/CONZE, Werner/KOSELECK, Reinhart - izd.: Geschichtliche Grundbegriffe, 4. del, Stuttgart, str. 93-131 HABERMAS, Jürgen (1997): Die Einbeziehung des Anderen. SLudien zur politischen Theorie, Frankfurt am Main HAYEK, Friedrich August (1991): Pot v hlapčevstvo: socialistom vseh strank, Ljubljana (nasl. Izvirnika: The road to serfdom) HARAWAY, Donna J. (1999/1991): Opice, kiborgi in ženske, Ljubljana (angl. nasl. izvirnika ni naveden) HEGEL, Georg Wilhelm Friedrich (1980/1821): Vorlesungen über die Philosophie der Geschichte, Stuttgart 56_Marija Jurtc Pahor: Civilizacija in nasilje HEINSOHN, Gunnar/STEIGER, Otto (1993): Uničenje modrih žensk, Ljubljana (nemški orig. izvirnika ni naveden) HILBERG, Raul (1983/1991): Die Vernichtung der europäischen Juden. Die Gesanugeschichte des Holocaust, Berlin HOOKS, Bell (1996): Sehnsucht und Widerstand. Kultur Ethnie Geschlecht, Berlin (nasl. izvirnika: Yearning, Boston) HUNKE, Sigrid (1997/1960): Allahs Sonne über dem Abendland. Unser arabisches Erbe, Stuttgart IN DER MAUR, Wolf (1991): Nacionalizem, Klagenfurt/Celovec (nasl. izvirnika: Nationalismus, Wien) JÄGGI, Christian J. (1993): Nationalismus und ethnische Minderheiten, Zürich JAMBREK, Peter (1992): Ustavna demokracija. Graditev slovenske demokracije, države in ustave, Ljubljana JEZERNIK, Božidar (1997): Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2, svetovno vojno, Ljubljana (angleški prevod knjige z naslovom "Struggle for Survival. Ltalian Concantration Camps for Slovenes during the Second World war je izše) 1999) JOSEPH, Gloria I. - izd. (1993): Schwarzer Feminismus: Theorie und Politik afroamerikanischer Frauen, Berlin (nemški izvirnik, prevod angleških Lekstov: Barbara Vogt) KAISER-KAPLAN ER, Ingrid (1995): Schicksale Kärntner Sloweninnen im Zeitraum 1930-1950. Eine sozjalgeschichcljche Darstellung, Klagenfurt/Celovec - Ljubljana -Wien/Dunaj KOMISIJA ZA UGOTAVLJANJE ZLOČINOV IN NJIHOVIH POMAGAČEV ZA SLOVENIJO (1946): Zločini italijanskega okupatorja v "Ljubljanski pokrajini", Ljubljana KOSCFIAT, Michael (1992): Das Polizeihafdager in der Risiera di San Sabba, v: MOR-RISEY, John et al.: Triest Trst Trieste, Mödling bei Wien KREFT, Lev (1997): "Nasilje kot naša usoda", v: Borec, šc. 555-556, Ljubljana, sir. 5-21 KRIPPENDORF, Ekkehart (1985): Senat und Krieg. Die historische Logik politischer Unvernunft, Frankfurt LAZZERO, Ricciotti (1982): Le SS italiane. Storia dei 20.0000 che giurarono fedeltä a Hitler, Milano LAZZERO, Ricciotti (1984): La Decima Mas. La Compagna di Ventura dei "Principe nero", Milano LE GOFF, Jaques (1999/1977): Geschichte und Gedächtnis, Berlin (naslov izvirnika: Storia e memoria, Torino' francoska izdaja je izšla leta 1986 pod naslovom Hisroire et memoire v Parizu) j^jvgya in nradivo, Ljublana. 1999. st. 35 57 LETHEN, Helmut (1994): Verhaltenslehren der Kälte. Lebensversuche zwischen den Kriegen LEY, Michael/ SCHOEPS,, Julius H.: Der Nationalsozialismus als politische Religion, Bodenheim bei Mainz, str, 33 - 52 I.INCKE, HAROLD (1992/19Ö9): Aggression und Selbsterhaltung, v: MITSCHERLICH, Alexander: Aggression nd Anpassung, München LOTH, Heinrich (1986): Die Frau im Alten Afrika, Wiesbaden LÖWENTHAL, Leo (1990/1946): Untergang der Dämonologien. Studien über Judentum, Antisemitismus und faschistischen Geist, Leipzig MENTZOS, Stavros (1993): Der Krieg und seine psychologischen Punktionen, Frankfurt am Main MILLER, Max/SOEFFNER, Hans-Georg - Hg. (1996): Modernität und Barbarei. Soziologische Zeitdiagnose des 20. Jahrhunderts, Frankfurt am Main MOSSE, GEORGE L. (1987/1985): Nationalismus und Sexualität. Bürgerliche Moral und sexuelle Normen, Reinbek bei Hamburg (nasl. izvirnika: Nationalism and Sexuality. RespecuibiUiy and Abnormal Sexuality in Modern Europe", New York) MOSSE, George L. (1993/1990): Gefallen für das Vaterland. Nationales Heldemum und namenloses Sterben, Stuttgart (nasl. izvirnika: Fallen Soldiers - Reshaping che Memory of the World, New York NEUGEBAUER, Wolfgang (1988): Widerstand und Opposition, v: TALOS, Emmerich et al.: NS-Herrschaft in Österreich 1938-1945, str. 537 - 552 OFFE, Claus 1996): Moderne ''Barbarei": Der Naturzustand im Kleinformate, in: MILIER, Max/SOEFFNER, Hans-Georg - Hg.: Modernität und Barbarei. Soziologische Zeitdiagnose des 20. Jahrhunderts, Frankfurt am Main, str. 258-298 OLIVA, Gianni (1996): I 6000 giorni di Saln, Firenze PARIN, Paul (1990): Der nationalen Schande zu begegnen. Ein Vergleich zwischen der deutschen und italienischen Kultur, v: isti: Noch ein Leben. Eine Erzählung. Zwei Versuche, Freiburg i. Br. PAROVEL, Paolo G. (1996): Velika prevara na slovenski zahodni meji, Kamnik PAYNE, Stanley G. (1999/1995): Ii Fascismo. Origini, storia e declino delle dittature che si sono imposte tra le due guerre, Roma (nasl. izvirnika: A 1-Iistory of Fascism, 19141945, Wisconsin-Madison) POLIAKOV, Leon et al. (1992/1976): Rassismus. Über Fremdenfeindlichkeit und Rassenwahn, Stuttgart (nasl. izvirnika: Le Rassisme, Paris) 58_________ Marija luric Pahor: Civilizacijo in nasilje REEMTSMA, Jan Philipp (1996): Das Implantat der Angst, v: MILLER, Max/SOEFFNER, Hans-Georg - Hg.: Modernität und Barbarei. Soziologische ZeiLdiagnose des 20. Jahrhunderts, Frankfurt am Main, str. 28-37 REINICKE, Helmut (1995): Gegengewalt. Merkwürdige Überlebensformen jüdischer Gauner, v-, WERZ, Michael - izd.: Antisemitismus und Gesellschaft, Frankfurt am Main. str. 86-101 RIZMAN, Rudi (1994): Nacionalne manjšine pred vraLi Evrope, v: ŠTRUKELJ, Inka/SUSSI, Emidio: Narodne manjšine danes in jutri, Ljubljana ROBESPIERRE, Maximilien (1989): Izbrani spisi, Ljubljana ROTHSCHILD, Berthold (1998): Zur Psychologie des kannibalischen Wohlbefindens, v: MODENA, Emilio - Izd.: Das Faschismussyndrom. Zur Psychoanalyse der Neuen Rechten jn Europa, str. 205-22? SCALPELLI, Adolfo - red.: San Sabba. Istruttoria e processo per il Lager della Risiera, Milano, 2 deJa SCHÖNFELDINGE R-SIEKIERZYNSKI, Renate M. (1996): Kärntens slowenische Kinder. Die Vertreibung von 1942, Klagenfurt/Celovec-Ljubljana-Wien SLATAPER, Scipio (1988/1912): Mein Karst, Klagenfun (nasl. izvirnika: 11 mio Carso, Firenze) ŠTRAJN, Darko (1994): Preveč, da bi zapopadli ..., v: Časopis za kritiko znanosLi, letn. XXII, št. 170-171, str. 73-80 (težiščna številka: Sveta Vojna) TODOROV, Tzvetan (1991/1989): Narod in nacionalizem, v: RIZMAN, Rudi, ur.: študije o ernonacinalizmu, Ljubljana, str. 145164 (odlomiek iz knjige Nous les Autres, Paris) VEYNE, Paul (1992/1982): Homosexualität im antiken Rom, v: ARIES et al.: Die Masken des Begehrens und die Metamorphosen der Sinnlichkeit. Zur Geschichte der Sexualität im Abendland, Frankfurt am Main (nasl. izvirnika: Sexualites occidentales", Paris), str. 40-50 VOLK, Alessandro (1995): Raznolikost vojnih izkušenj v spominih tržaških Slovencev, v: VERGINELLA, Marta et al.: Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem, Koper VONDUNG, Klaus (1997): Die Apokalypse des Nationalsozialismus, v: LEY, Michael/ SCHOEPS,, Julius H.: Der Nationalsozialismus nls politische Religion, Bodenheim hei Mainz, str, 33 - 52 WALDMANN, Carl (1995): Atlante degii indiani del Nord America, La Spezia (nasl. izvirnika: Adas of the North American Indian, New York) WALKER, Barbara G. (1995/1983): Das geheime Wissen der Frauen. Ein Lexikon, München (nasl. Izvirnika: The Woman's Encyklopedia of Myths and Secrets, New York) in gradivo. Ljubljano. 1999. šl. 35 59 WATT, Mongomery W. (1992/1972): Der Einfluß des Islam auf das europäische Mittelalter, Berlin (angl. naslov izvirnika ni naveden) WEBER, Max (1980/1922): Wirtschaft und Gesellschaft. Grundriß der verstehenden Soziologie, Tübingen WEBER, Max (1992/1919): Politika kot poklic, v: ADAM, Erane - ur.: Politika kot poklic, str. 21 - 66 (Prevedno iz Gesammelte politische Schriften 1980, str. $05-500, Tübingen) ZALOŽNIŠTVO TRŽAŠKEGA TISKA - izd. (1970): Vsi procesi proti Slovencem in J-Irvatom ter drugim anLifašistom iz Julijske krajine pred fašističnim posebnim tri-bunalom 1927-1943 (Brez procesov pred italijanskimi vojaškimi sodišči). Iz knjige AULA IV (Ponatis iz Primorskega dnevnika), Trst Summary CJ V/I.JZA 7 7ON A ND VlOU-NCIi The article relates to the research project »The trauma of violence. The effect of fascism, and national-socialism upon the first, the second and the third generations - the case of Carinthicin and Trieste Slovenes«, which is in progress within the institute for Ethnic Studies in Ljubljana. The author highlights the central notions like »violence« and »totalitarian violence (fascism, national- socialism)«, so with regard to their contents as with regard to their role in the »process of civilization« (Ellas). This process is closely linked to the principle of modernism., therefore also to the following concepts: Romanization of the West, Christianization, Enlightenment, »Occidental rationalism« (Weber), Europe and nation stale. Special attention is dedicated to »totalitarian violencewhich she sees as closely related to totalitarianism, the notion which came into force between the two World Wars. It is obvious that, competent experts mainly link it. to communism (under Stalin) and national-socialism, but hardly to the jdscist Italy, although it was Mussolini who first used the term »totalitarianism«. Thus, the prevailing opinion is that in the fascist Italy there was no genocidalpolitics (the latter is supposed to have appeared only in the period of the German occupation ofltaly, i.e. from September 8, 1943 onwards), and that »¡he real system of concentration camps twver existed there« (encyclopaedias omit to m.ention them even though concentration camps are the most decisive element of totalitarianism. This very amnesia and/or one-sided knowledge is the cause that in international and Italian public there is hardly any mention of eihnocide and genocide, practised by Italian fascism, also known as Mussolini's »Roman Reich«, amongst the Slavic (mainly Slovene and Croatian) population - especially in the border regions, and less than a year after the attack on Yugoslavia, also in Slovenia and Dalmatia. The deposition of Mussolini on. Jidy 25, 1943, with the formation of the Badoglio government and followed by the truce ¿0______Marija Juric Pahor: Civilizacijo in nasilje ivith the Allied Forces on September 8, 1943 mark the beginning of the trend, which, on Hitler's command, led to the founding of operational zones »Alpenvorland« (the provinces of Bozen, Trient, Belluno) and »Adriatisches Kuestenland« (the provinces of (Jdine, Gorizia, Trieste, Pida, Rijeka, Ljubljana), implying that »everything that once was Austrian should again belong to us«. Hence, national socialists - assisted by the Italian SS, special X MAS unit, new fascist armed forces and local collaborationists - had more or less free hands to strive for »the final solution of the Jewish question«. Jn the end of October 1943, in the former »Rizarna« in the Tneste district of San Sabba (Risiera di San Sabba), a concentration camp and a transitory assembly camp for further transports to Auschwitz and other concentration camps was established. Very soon a crematorium and death cells were installed. The command of the Rizarna was taken over by the leading »experts« of the so called »Aktion R(einhard)«, which was responsible for the »final solution of the Jewish question« in Poland (this action brought to the establishment of concentration camps Belzec, Sobibor, Treblinka and Maidanek). It should not be overlooked that during the German occupation of Italy this action was transferred to Trieste, let alone the fact that it was commanded by the inaugurator of the action himself, Odilo Globocnik (born in Trieste, raised in Carinthia), henceforth Hoehere SS und Polizeijuehrer of the zone »Adriatisches Kuestenland" and a close friend of the Carinthian Gauleiter Friedrich Rainer, who, from then on, was the political head of this zone. (It should also be added that both of them are regarded as the initiators and advocates of »Aktion K« the aim of which was a radical expulsion of Carinthian Slovenes. However, »only« 186 Carinthian Slovene families were on April 14-15, 1942 expelled from Carinthia with the aid oj the supporting police batallion.) The increase ofpartisan movement seems to have led to the fact that»Aktion R« (kno wn in Trieste also as »Einheit R«j was too involved with protection tasks, ivhich in the Adriatic Littoral made major actions against Jetvs impossible. This J'act is also reflected in numbers; Slovene partisans represent the greatest share by Jar amongst the victims (and deportees) in the Risiera di San Sabba. The author ascribes great importance to the fact that fascist and national- socialist concentration camps are an imminent part of the very »code« of modern civilization. Analogously, she believes - in relation to Zygmunt Bauman - that fascist and nationalsocialist machinery are a »normalt phenomenon, which can always appear anywhere. Tliereby she extensively and also from the psychoanalytical point of view tackles the basic motive, ivhich was defined by Hannah Arendt, in her study on Eichmannn, as »the banality of evil«, pointing to the fact that each of us can at any time be drawn - either as perpetrator, co-perpetrator or at least as a dispassionate observer - into (mass) extinction. j^^rgvftjnjgradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 61 Katalin Munda Hirnok SLOVENCI NA MADŽARSKEM OB KONCU 90-1H LET Uvod Pri ugotavljanju trenutnega položaja Slovencev na Madžarskem izhajamo iz različnih virov, ki obravnavajo različna področja življenja Slovencev na Madžarskem. Predvsem smo upoštevali: - ekspertizo »O nekaterih aktualnih vprašanjih Slovencev na Madžarskem«,1 ki je bila narejena za Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu (1.1998); - podatke (ki jih kontinuirano spremljamo in dokumentiramo) v manjšinskih medijih (predvsem v časopisu Porabje), v medijih večinskega naroda (dnevnik Nepszabadsag) in v medijih matičnega naroda; - gradivo Zveze Slovencev na Madžarskem in Državne slovenske samouprave; - osebne izkušnje, ki smo jih pridobili z metodo opazovanja (bivanje na terenu v času izvedbe raziskav, obiski v Porabju, pogovori s sodelavci slovenskih organizacij, domačinov v Porabju in tudi s predstavniki večinskega naroda); - usmeritve in rezultate znanstveno raziskovalnih projektov na Inštitutu za narodnostna vprašanja.2 Organiziranost Slovhnckv Pri organiziranosti Slovencev je prišlo v zadnjih letih do bistvenih sprememb. Po razpadu Demokratične Zveze južnih Slovanov je bila 1.1990 ustanovljena Zveza Slovencev na Madžarskem. Do sprejetja Zakona o pravicah narodnih in etničnih manjšin (1.1993) je bila edina organizacija (apolitična), ki je delovala v prid obstoja Slovencev na Madžarskem (po smernicah Statuta). 20. člen Zakona o pravicah narodnih in etničnih manjšin je omogočil politično organiziranost manjšin na Madžarskem. Slovenci na Madžarskem so na lokalnih * * k 1 Ekspertiza vsebuje temeljne podatke (o nekaterih aktualnih vprašanjih Slovencev na Madžarskem), ki jih v poročilu nadgrajujemo. 2 Znanstveno raziskovalni projekti: Medetnični odnosi in narodna idcniitcta v slovenskem etničnem prostoru, Medemični odnosi in narodna identiteta v mestu Monoštcr/Szenigotihard. Vodja la/.iskave je prof. dr. Albina Nečak Luk; Slovenci v Porabju po I. 1989 - Vpliv tranzicijc na Madžarskem na položaj ter narodno in kulturno identiteto Slovencev. Vodju raziskave je dr. Katalin Munda Hirnok. 62________Kotalin Munda Hirnok: Siovenci na Madžarskem ob koncu 90-ih lel volitvah 1.1994 ustanovili pet manjšinskih samouprav (Andovci, Števanovci, Slovenska ves, Dolnji Senik, Gornji Senik). Leta 1995 so ustanovili Državno slovensko samoupravo s sedežem na Gornjem Seniku in s predstavništvom v Budimpešti; na rednih lokalnih volitvah 1.1996 so na Verici- Ritkarovcih izvolili manjšinsko samoupravo; 1.1998 so volili in ustanovili slovenske manjšinske samouprave v desetih krajih (Gornji Senik, Dolnji Senik, Sakalovci, Monošter-Slovenska ves, Števanovci, Andovci, Verica-Ritkarovci, Budimpešta -19- okrožje, Szombathely, Mosonmagyarovar). Bistvena sprememba v primerjavi s prejšnjimi leti je organiziranost Slovencev v treh večjih mestih zunaj slovenskega Porabja. ZVKZA S LOVI iN CEV NA MADŽARSKEM Zveza Slovencev na Madžarskem je v zadnjih štirih letih skladno s statutom opravljala in koordinirala celotno dejavnost slovenske narodne skupnosti. Uresničevala je programske usmeritve Zveze in sklepe občnega zbora. Iz Poročila o 4-letnem delovanju Zveze Slovencev na Madžarskem 1994-19983 so razvidna konkretna prizadevanja kot so: - negovanje in ohranjanje maternega jezika; - razširitev informativnega programa javnih medijev (projekt Slovenski radio); - organizacija in koordinacija delovanja kulturnih skupin, športnih, gasilskih in drugih društev; - sodelovanje z Državno slovensko samoupravo in lokalnimi manjšinskimi samoupravami; - vzdrževanje stikov z državo matičnega naroda (z organi R Slovenije: Vlado R Slovenije in Državnim zborom R Slovenije, Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu, Odborom za Slovence po svetu Državnega zbora); - sodelovanje z manjšinskimi organizacijami v Avstriji, Italiji, Sloveniji (predvsem z Madžari v Prekmurju) in na Madžarskem (najpogosteje z Uradom za narodne in etnične manjšine) ter z obmejnimi občinami v Prekmurju. Državna slovenska samouprava4 Med pomembnejšimi nalogami Državne slovenske samouprave treba poudariti naslednja področja: negovanje in ohranjanje maternega jezika; prizadevanja za * * * 3 Poročilo o *i letnem delovanju Zveze Slovencev na Madžarskem 1994-1998, v: Porabje, Mono.šier, 199>S, m. 21. ^ Podatke o delovanju Državne slovenske samouprave je posredoval njen predsednik (Martin Ropoš). j^ggrgvgji^gradivo. Ljubljano, 1999, št 35 63 boljši položaj na področju vzgoje in izobraževanja ter na verskem področju; razvoj gospodarstva; vzpostavljanje in negovanje stikov z državo matičnega naroda. V štirih letih delovanja Državne slovenske samouprave so na določenih področjih Že vidni konkretni rezultati: - tudi s finančno podporo Državne slovenske samouprave so se lahko obdržale osnovne šole na vaseh; (delna) finančna podpora pri izvedbi strokovne pomoči slovenskih vzgojiteljic iz Prekmurja; - podpis Sporazuma o skrbi za pospeševanje kulturnih, gospodarskih in drugih obmejnih stikov z občinami v Prekmurju (Kuzma, Grad, Gornji Petrovci, Šalovci, Puconci); - projekt »Pridelovanje in pridelava sadja v Porabju» v okviru programa Phare.5 Projekt naj bi se uresničil v roku enega leta z vključitvijo porabskih pridelovalcev sadja; - kontinuirana podpora (finančna) slovenskim manjšinskim samoupravam v Porabju za izvedbo njihovih prireditev; - udeležba na različnih državnih prireditvah v organizaciji manjšinskih samouprav zunaj Porabja (npr.-, knjižne predstave, Dan narodnosti, kulturne prireditve ipd.). Med pomembnejše nerešene probleme lahko uvrstimo naslednje: - mejni prehodi (še zmeraj ni prišlo do odprtja še enega mejnega prehoda v Porabju); - Slovenski radio (delovanje in financiranje); - zastopstvo narodnih manjšin v parlamentu; - vzdrževanje (financiranje) narodnostnih Šol v Porabju; - pomanjkanje slovenskih duhovnikov. Obe osrednji organizaciji Slovencev na Madžarskem sta v zadnjih letih dobro sodelovali, usklajevali svoje aktivnosti v korist celotne slovenske narodne skupnosti na Madžarskem. Kljub temu, Zveza Slovencev na Madžarskem že razmišlja o dopolnitvi Statuta, ki bi vsebovala preciznejšo razmejitev pristojnosti in način delovanja obeh organizacij. Pri organiziranosti Slovencev je treba omeniti združenja, ki delujejo zunaj Porabja: Slovensko društvo v Budimpešti (1.1990), Košičev sklad (1.1993), * * * 5 Državna slovenska samouprava je preko natečaja programa Pliarc dobila 9000 ]-:ctJ. RjgPIO^'" gradivo. Ljubljana, 1999, šK 35 65 za pripadnike manjšine pouk, pripraviti pedagoški program tako, da upoštevajo dane smernice. Smernice opredeljujejo več variant pouka manjšinskih jezikov na narodnostno mešanih območjih: 1) pouk v manjšinskem maternem jeziku, 2) materinščina kot predmet (ta varianta se je uporabljala v Porabju doslej), 3) dvojezični pouk (pri pouku 50% madžarskega, 50% manjšinskega jezika); 4) razširjeni pouk materinščine (v vsakem razredu tedensko povprečno 5 ur materinščine in pri 35% ostalih predmetov se izvaja dvojezični pouk; predmete šola izbere sama); 5) pouk Romov; 6) interkulturno izobraževanje. Nacionalni kurikulum predpisuje, da morajo šole imeti 50-70% obveznih skupnih vsebin (odvisno od razreda), ki so jih učenci dolžni obvladati (splošen skupni minimum), 30-50% vsebin pa si Šole izberejo same, glede na svojo specifiko. Gornjeseniška šola ima za cilj, da bi postopno prešla na delno dvojezični pouk, zato se je odločila za 4, varianto (model razširjenega pouka materinščine), števanovska in monoštrska šola bosta še naprej izvajali pouk slovenskega jezika le kot učnega predmeta. V skladu z novim Nacionalnim Šolskim kurikulumom je izdelan in s strani madžarskega prosvetnega ministra potrjen Učni načrt za slovenski jezik v narodnostni šoli od 1. do 10. razreda. Zakonski akti predpisujejo, da morajo biti pripadniki posameznih narodnih skupnosti v obveznem vzgojno-izobraževalnem procesu deležni pouka lastnega jezika, pouka manjšinske zgodovine in etnoloških posebnosti ter pouka zgodovine, zemljepisa, likovne in glasbene ustvarjalnosti države matičnega naroda. V Porabju so že opredeljeni cilji in naloge vključevanja zgoraj navedenih vsebin in so izdelana metodično-didaktična navodila. V naslednji fazi nameravajo: pripraviti učbeniško gradivo v skladu z novimi potrebami, posvetiti večjo pozornost usposabljanju učiteljev, motiviranju učencev in staršev za ohranjanje slovenskega jezika in narodne identitete. Pri osnovnošolski dejavnosti treba poudariti dolgoletno sodelovanje med porabskimi šolami in Šolami v Prekmurju ter tudi izvenšolske dejavnosti, ki pozitivno vplivajo tako na osveščenost otrok in njihovih učiteljev o Sloveniji kot tudi na znanje slovenskega jezika (npr.: jezikovni, likovni itd, tabori v Sloveniji, šola v naravi na kmetiji v Prekmurju itd.). Strokovno in metodično izpopolnjevanje učiteljev narodnostnih šol poteka: na seminarjih za učitelje slovenskega jezika, ki so organizirani vsako leto v Sloveniji (že od 1.1967) in na jezikovnih seminarjih v Porabju na Madžarskem. Podatki o udeležbi na lanskem seminarju, za učitelje slovenskega jezika (na OŠ Primož Trubar v Velikih Laščah) nam potrjujejo, da se je zanimanje za tovrstno izobraževanje v krogu porabskih učiteljev zmanjšalo (lani ni bilo nobenega učitelja iz gornjeseniške in iz števanovske osnovne Šole). Na osnovnih šolah v Porabju imajo največ težav s financiranjem. Gre za šole z majhnim številom učencev, ki se ne morejo vzdrževati le iz vsote, ki jim zagotovi državni proračun na podlagi normativov. Manjkajoča sredstva morajo zagotoviti občine. Tako gre ves občinski denar za šole in ga zmanjka za druge dejavnosti (npr. za gradnjo cest, vzdrževanje že obstoječih objektov ipd.). Zato Slovenci 66 Kotalin Munda Hirnok: Siovenci na Madžarskem ob koncu 90-ih lel vztrajajo pn tem, da bi Madžarska v celoti financirala narodnostne Šole. Če bi morali te šole na vaseh zapreti in otroke voziti v Monošter, bi to negativno vplivalo na ohranjanje slovenskega žjvlja v Porabju. Pri visokošolskem izobraževanju je treba poudariti, da imajo porabski študentje možnost nadaljevanja študija (bodisi dodiplomskega ali podiplomskega6) v državi matičnega naroda, v Sloveniji že od 1.1973- To možnost porabski Slovenci premalo izkoriščajo (v Šolskem letu 1999/2000 je prišel en dijak študirat v Ljubljano). Med glavnimi vzroki za to stanje lahko uvrstimo: negativne kazalce natalitete tako v Porabju kot tudi na Madžarskem; pomanjkljivosti šolskega sistema pri učenju slovenskega jezika so privedle do situacije, da porabski otroci ne dobijo zadostnega znanja in motivacije za nadaljnji študij v Sloveniji. Znano je dejstvo, da se jezik porabskih Slovencev (narečje) bistveno razlikuje od slovenskega knjižnega jezika. Napake poučevanja slovenskega jezikav preteklosti (raba knjižne slovenščine, ki ni gradila na narečju) so odvrnile mlade od učenja slovenskega jezika in jih usmerile v jezik večinskega naroda (madžarščina). Po demokratičnih spremembah na Madžarskem je prisotnost tujega kapitala povečala potrebo po znanju tujih jezikov (zlasti nemščine v Porabju). Posledica tega je odločanje staršev, da vpišejo svoje otroke k nemškemu jeziku. Navzočnost slovenskega kapitala bi pozitivno vplivala tudi na mišljenje ljudi o državi matičnega naroda in o povezanosti z njo, na rabo jezika v javnem življenju in v družini, pri mladih bi prav gotovo okrepila motivacijo za učenje slovenščine. Izsledki raziskav7 kažejo, da bi procese opuščanja slovenskega jezika še zmeraj lahko obrnili v prid porabskega dialekta, če bi se funkcija dialekta okrepila v celotnem javnem življenju Porabja. 2) Kulturna dejavnost Kulturna dejavnost porabskih Slovencev je razvejana in bogata. Kulturna društva: Deluje 8 kulturnih društev v okviru Zveze Slovencev na Madžarskem, ki zagotavlja večino sredstev za njihovo delovanje. Najstarejši je Mešani pevski zbor Avgust Pave), 1.1998 je zbor praznoval 60-letnico svojega obstoja; najmlajša pa Folklorna skupina Sakalovci, ki je bila ustanovljena 1.1997. ■k -k -k 6 Informacije n študiju v Sloveniji posreduje tudi štirinajstdnevnik Porabje. V št. 1ar cfftuio del /raiiaio di paca, e čakala }a sovmnHr dullo Stata italiano, stana stati cosireUi, dapo VH settetribre 1943,. ad allonlatuirsena o i ion possano farvi ritorno in amseguenzu di auvenintenti di caraliere bellico o jHilitlcu " Glej ZO št. 556 z dne 19.4.194« v Supplemcnto aila Gazzctta ufficiale della Rcpubblica šr. 124 z dne 31.5.1948. V italijanščini jc uporabljen izraz "stato di bisogno", ki pomeni dobesedno "stanje potrebe". Alessondro (Sondi) Volk: O zakonskem urejanju položaja istrskih itev" (premio di primo stabilimento), ki je znašala 13.500 Lit. na osebo. Kdor je uporabil to možnost, pa je izgubil pravico do ponovne namestitve v zbirnem centru in do začasne mesečne podpore. Novoprišlim beguncem je bilo dovoljeno bivanje v zbirnih centrih za največ 18 mesecev, tisti, ki jim je ta rok že potekel, pa so morali taborišče zapustiti najkasneje 30. junija 1949- Odlok je tudi obvezoval Pokrajinske urade za delo (LJffici provinciali del lnvoro), da so v sezname brezposelnih vpisovali vse ne po lastni krivdi nezaposlene begunce, ki so za to zaprosili. Pogoj je bila priložitev delovne knjižice, če pa je begunec ni imel, je moral urad sam pred vpisom ugotoviti njegovo poklicno kvalifikacijo. Za begunce je bil tudi ukinjen pogoj stalnega bivališča v kraju vpisa v seznam nezaposlene delovne sile. Vsi begunci, ki so obiskovali poklicno izobraževalne in izpopolnjevalne tečaje, so v času učenja prejemali, poleg začasne mesečne podpore, tudi posebno dnevno doklado. Za dodelitev ugodnosti odloka je bilo potrebno v roku tridesetih dni od njegove uveljavitve oziroma od prihoda na ozemlje Italije vložiti pisno prošnjo na Ministrstvo za notranje zadeve ali na Pokrajinske urade povojne pomoči (Uffici provinciali delTassistenza postbellica).15 1. junija leta 1949 je Odlok predsednika ministrskega sveta (Decreto clel Presidente del Consiglio dei Ministri - dalje OPMS) določil postopke za priznanje statusa istrskim in dalmatinskim beguncem. Osebe, ki so zapustile kraje svojega domovanja na obmejnih področjih ali se niso mogle tja vrniti, so morale v roku enega leta vložiti posebno prošnjo prefektu pokrajine novega domicila v Italiji. V primeru, da niso imele domicila na ozemlju Italije, so prošnjo morale nasloviti na prefekta v Rimu. Prošnja je, poleg anagrafskih podatkov, morala vsebovati tudi navedbo kraja, iz katerega se je begunec izselil, okoliščine odhoda, kraje nadaljnjega bivanja ter vse oblike pomoči, ki jih je bil deležen. Prošnji je bilo treba priložiti dokumentacijo, ki je potrjevala upravičenost do begunskega statusa. Prefekti so o prošnji morali odločiti v roku tridesetih dni. V tem času so lahko odredili vse potrebne poizvedbe, obvezno pa dobiti mnenje v pokrajini eventualno obstoječega begunskega odbora. O priznanju statusa so beguncem morali izdati posebno potrdilo, Prosilec se je proti zavrnitvi prošnje lahko pritožil v roku tridesetih dni na Ministra za notranje zadeve. Minister je nato odločal na podlagi na novo predložene dokumentacije, naknadnih poizvedb in predhodnega mnenja morebiti obstoječega osrednjega begunskega odbora. Neposredno po izidu odloka je Minister za notranje zadeve v okrožnici pojasnil, da se prefekti v pokrajinah, kjer ni bilo begunskega odbora, morajo obračati za mnenje na Podporni odbor za istrske in dalmatinske begunce1^ in Odbor nar- •* * * ^ Glej Zakonski odlok še. 556 /. dne 19. aprila 1948. Glej tudi Siona cli un esat/o, srr. 604-6)0. 1^ Comkarn di Assisienza F-suli Giuiiani e Dalmaii di Trieste. O Scelhovi okrožnici glej Storia tli itn esodo, srr. 604. j{gzprg^gj/l-g ro d i vo, Ljubljena. 1999, si. 35 85 odne osvoboditve za Istro17 v Trstu, nn Istrsko revizionistično gibanje18 v Gorici ter na vse tiste podporne ustanove, ki so beguncu že nudile svojo pomoč in mu eventualno izdale kako dokumentacijo, ki je potrjevala njegovo begunstvo, priznanje begunskega statusa pa ni bilo na noben način vezano na Članstvo v begunskem odboru, zavrnitev prošnje pa je pomenila takojšnjo prekinitev vsakršne podpore. V naslednjih letih so sprejeli kar nekaj zakonov, ki so pa le dopolnjevali in podaljševali veljavnost odloka iz aprila 1948. Najprej so z zakonom št. 51 z dne 1.4.1949 prispevek za prvo nastanitev povišali na 30.000 Lit., dodatek za vsakega odvisnega družinskega člana pa na 10.000 Lit. (oz. 20.000 Lit. v primeru, da je bila prošnja za odpustitev iz taborišča vložena v roku Šestdesetih dni).iy Ker je zakonski odlok 19.4.1948 predvideval povsem nerealne roke za prekinitev podpor in zaprtje begunskih taborišč, saj begunci niso bili sposobni, tudi glede na splošne razmere v Italiji, da si v tako kratkem času priskrbijo zaposlitev in stanovanje, so njegovo veljavnost nekajkrat podaljšali. Najprej so njegovo izvajanje podaljšali do 31-12.1949,20 vlada pa je tudi dosegla, da je I R O (International Refugee Organisation), urad Organizacije Združenih Narodov za begunce, do istega datuma v svoja taborišča sprejemal tudi istrske begunce. Ob izteku tega roka so še zadnjič podaljšali veljavnost zakona, tokrat do 30.6.1950.21 Po tem datumu naj bi vsa taborišča zaprli in prenehali vsakršno skrbstveno in podporno dejavnost, vendar so, kot kaže, pristojne ustanove beguncem na svojo roko še naprej nudile pomoč.22 V začetku naslednjega leta so z zakonom št. 6 z dne 4.1.1951 nakazali OAPGD izredni prispevek 500 milijonov Lit. za gradnjo stanovanj in financiranje gospodarskih (predvsem obrtniških) dejavnosti beguncev. Ta zakon je pomenil začetek preokreta v urejanju problema istrskih beguncev, ki so bili prvič obravnavani ločeno od drugih kategorij beguncev. Sedaj so istrski begunci postali posebna skupina, za katero je posebna ustanova gradila izključno njim namenjena stanovanja. Zakon je bil tudi prvi korak k uveljavitvi OAPGD kot edine skrbstvene ustanove za to posebno skupino beguncev. Vse to pa je pomenilo okrepitev sicer že rekočega procesa ustvarjanja posebne identitete istrskih in dalmatinskih beguncev, ki je dobila tudi prvo pravno potrditev. ■k -k * 17 Coni i taco d i I.ibcrazione Nazionale delTlstiia. JO Movimento Isti iano Kevisio nista. 7, zakonom št. 453 z dne 1.8/1949 so rok veljavnosti podaljšali do 5. avgusta oziroma 15. septembra 1949. 2(1 Glej zakon št. 453 z dne 1.8.1949. Ta je tudi povišal zneske podpore beguncem, ki niso imeli pravice do hrane v taboriščih, na 125 in 100 Lit. za vsakega družinskega poglavarja oziroma nepreskrbljenega družinskega člana. 21 Glej zakon št. 1 z. dne 5.1/1950. Sinila di /m esodo, str. fi 17. 86 Alessondro fSondi 1 Volk: O zokonskem urejanju položojo istrskih Lern 1952 je vlada pripravila temeljni zakon za begunce iz bivših italijanskih kolonij v Afriki, povratnike in pregnance iz tujih držav, zdomce in razseljene osebe v Italiji ter seveda istrske in dalmatinske begunce. Zakon št. 137 z dne 4.3.1952, t.i. zakon Scelba,2^ je bil prvi poskus vsestranske rešitve begunskega vprašanja. Definicija oseb, ki so se bile zatekle v Italijo iz Istre in Dalmacije in so imele pravico do statusa begunca, se je rahlo spremenila. Ta status je pripadel osebam, "ki so imele pred prenehanjem izvajanja- italijanske suverenosti domicil v krajih, nad katerimi je suverenost italijanske države prenehala, kot posledica mirovne pogodbe, in so bile prisiljene le kraje zapustili ali sc niso mogle tja vrniti, zaradi posledic vojaških in političnih dogodkov,"2/> Določila zakona niso veljala samo za družinske poglavarje, ampak tudi za vse od njega odvisne družinske člane. Tudi tokrat so bile podpore in ugodnosti zakona namenjene le beguncem, ki so bili posebej potrebni pomoči. Pri ugotavljanju dejanskosti stiske je bilo treba upoštevati begunčevo trenutno gospodarsko stanje, njegovo (ali njegovih ožjih družinskih sorodnikov) sposobnost, da si priskrbi najnujnejše življenjske potrebščine, možnost nudenja pomoči s strani sorodnikov, ki so bili za to zakonsko obvezani, ter vsakovrstneh prihodke, katerih seštevek bi lahko zadostovat za preživetje begunca in celotne njegove družine. Zakon je imel tudi retroaktivno moč, saj je predvideval, da se dodeljevanje začasne mesečne podpore, ki je bila sedaj določena v višini redne podpore za brezposelne, prične s 1.71951- Vsem beguncem je bila zagotovljena brezplačna zdravniška, bolniška in lekarniška oskrba. Tistim, ki bi prišli v Italijo po uveljavitvi zakona, so namenili "una tantum" podporo 12.000 Lit., z dodatkom 5.000 Lit. za vsakega nepreskrbljenega družinskega člana. Tem beguncem so tudi povrnili stroške prevoza oseb in stvari ocl kraja vstopa v Italijo do begunskega taborišča oz. naselitvene občine. Zakon ni uvajal bistvenih novosti glede primerov, v katerih je begunec izgubil pravico clo pomoči.25 Novoprišli begunci so lahko ostali v taboriščih največ 18 mesecev, v njih že nastanjeni pa največ do 30.6.1953. Obojim je bila priznana pravica clo dnevne podpore, odvzeta pa jim je bila pravica do mesečne začasne podpore; vendar je zakon dovoljeval, da posebej potrebni begunci (invalidi, ostareli ipd.) ostanejo v taboriščih in prejemajo podpore tudi prek predvidenih rokov. Tisti, ki bi se odločili za odhod iz zbirnega centra do 30.6.1952, so dobili vsoto 50.000 Lit. kot "premio di primo stabilimento", za dobo šestih mesecev pa so bili deležni tudi dnevne podpore 125 Lit. za družinskega poglavarja in 100 Lit. za vsakega od njega -k k -H 1'o imenu takratnega ministra za notranje zadevo, ki je zakon predlagal. V italijanščini se ta definicija glasi: "Sana consideraii ¡¡rafnghi... coloro che, resident/ ¡» ima de/la cessazione dell'esercizlo delUi snvranitd i talia na in terriiori sui qua! i, ¡>er effctto de! IVauaio di ¡mcc, e cessata Ja sauran-ilci ¿le!h> Stala italiano, siauo stati coslretti ad cilloniaiiarsene o umi /lossnnn Jcirvi t ilorno In consetiuenza di iiL'uciiiincnti di camiierv bellica o jwUhai" 25 Kdina lazlika je bita v tem, da je sedaj begunec izgubil pravico do podpor v primeru, da je odklonil zaposliicv, ki je ustrezala njegovim sposobnosiim, in nc več tudi v primeru, da ta ni ustrezala njegovemu običajnemu poklicu. in gradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 87 odvisnega družinskega člana. Begunci, ki so v taboriščih uživali le "nastanitveno pomoč", so imeli pravico le do polovične "podpore za prvo nastanitev". Največje novosti je zakon uvajal glede zagotovitve dokončnih stanovanj beguncem. Za dobo štirih let je nalagal Avtonomnim zavodom za ljudske hiše (Istituti autonomi čase popolarj - IACP26) in UNRRA-Casas,27 da so beguncem rezervirali 15% vseh po 1.1.1952 dograjenih stanovanj. Pri dodeljevanju so imeli prednost begunci, ki so bili Še v zbirnih centrih, nato pa so prišli na vrsto tisti, ki so uživali podporo "izven taborišč". Enak odstotek stanovanj je moral rezervirati beguncem, ki so bili državni uslužbenci, Državni inštitut za stanovanja za državne uslužbence (Istituto nazionale čase impiegati delo Stato - INCIS). O oddaji stanovanj je odločala posebna komisija, ki jo je v vsaki pokrajini imenoval prefekt. Komisiji je predsedoval visoki funkcionar Prefekture. Poleg tega so Ministrstvu za notranje zadeve nakazali 9 milijard Lit. za gradnjo stanovanj za dokončno namestitev beguncev, ki so bili v taboriščih njegove Generalne direkcije javne pomoči (Direzione generale delTassistenza pubbli-ca).2* Konkretno izvedbo gradenj, ki so jih razglasili za nujne in javno koristne (kar je pomenilo, da so lahko zemljišča razlaščali po hitrem postopku), so prepustili ustanovam IACP. Dograjena stanovanja so izročili v upravo istim ustanovam, ki so morale zanje voditi ločeno računovodstvo. Za dodeljevanje stanovanj so bile tudi v tem primeru pristojne posebne pokrajinske komisije, ki jim je predsedoval prefekt in so jih sestavljali finančni intendant, glavni inženir državne inženirske službe, ravnatelj Pokrajinskega urada povojne pomoči (Ufficio provinciale dell'assistenza postbellica), predsednik pokrajinskega IACP ter ravnatelj begunskih zbirnih centrov pokrajine, kjer so stanovanja gradili. Pri oddajanju stanovanj je komisija morala upoštevati število nepreskrbljenih članov prosilčeve družine. Letna najemnina je krila 2% vrednosti stanovanja in upravne stroške IACP. Zakon je beguncem priznaval še nekatere prednosti in ugodnosti. Tako so morala vsa podjetja, ki so prevzela izvajanje javnih del, tudi če so jih država ali krajevne uprave le delno financirale, vsaj 5% potrebne delovne sile izbrati med begunci. Begunci, ki so nameravali v katerikoli italijanski občini obnoviti trgov- * * * [siiiuto autonomo čase po pol ari, v prevodu Avtonomni zavod /a ljudske hiše. IACI' je bilo v Italiji več. saj je obstajal tak inštitut v vsaki pokrajini. To so avtonomne javne ustanove, ki so imele nalogo graditi in upravljati cenena stanovanja, ki so jih oddajali manj premožnim slojem prebivalstva po posebno ugodnih pogojih. -7 IJNUKA (tJnlted Nations Kelici and Uchabilitation Adminisiration) je bila znana mednarodna ustanova OZN, ki je nastala leta 1945 in je skrbela za odpravo posledic vojne, predvsem pa za pomoč prizadetemu prebivalstvu. Njena sekcija UNRKA-Casas se je ukvarjala z obnavljanjem in gradnjo stanovanjskih hiš za zdomce, razseljene osebe in begunce. Z MO Št, 4742 z dne 24.11.1952 so določili 37 krajev v Italiji, kjer naj bi zgradili begunska stanovanja. Med temi je bila tudi Gorica, ki je pa dobila relativno nizko finančno dotacijo. 5-6.1954 je vlada. z novim MO, k tem dodala še naknadnih 7 lokacij. 88_Alesscmdro (Sondi) Volk: O zakonskem urejanju položaja istrskih ... sko, obrtno a)i poklicno dejavnost, s katero so se ukvarjali v krajih prejšnje naselitve, so imeli pravico, tudi mimo veljavnih uredb, da od pristojnih oblasti dobijo dovoljenje za obnovitev dejavnosti oz. za vpis v register poklicov. Beguncem je bil tudi rezerviran 30% delež kvot, predvidenih za izseljevanje italijanskih državljanov v tujino. Z novim zakonom so beguncem priznali iste prednosti, ki so jih na natečajih za zaposlitev v javnih ustanovah uživali veterani. Ugodnosti glede zdravstvene oskrbe, zaposlovanja, samostojnih gospodarskih dejavnosti, stanovanj in izseljevanja pa so po novem uživali tudi begunci, ki so izrabili pravico do "podpore za prvo nastanitev" po določilih drugih zakonov. Tudi v tem primeru je kmalu postalo jasno, da so bili roki, ki jih je postavljal zakon glede dodeljevanja podpor in sprejemanja v begunska taborišča, prekratki, zato so jih večrnt podaljšali. Najprej se je to zgodilo z zakonom št. 594 z dne 17.7.1954, ki je taka določila podaljšal do 50.6.1955. Z zakonom št. 173 z dne 27.2.1958 so bili roki, tudi kar se tiče prednosti pri izseljevanju ter obveznega oddajanja beguncem 15% stanovanj, ki so jih zgradili IACP, INCIS ter UNRRA-Casas, podaljšani do 31.12.1960. Vendar so s tem zakonom izgubili pravico do podpor in nastanitve v taboriščih begunci, ki so bili v Italiji vsaj deset let., taki, ki so vsaj pet let uživali podpore po zakonu št. 137, ter tisti, katerih mesečni osebni dohodek je znašal vsaj 10.000 Lit. (oz. 15.000 Lit. za t.i. "osamljene"29) za vsakega družinskega člana. Podpora za prvo nastanitev in šestmesečna dnevna podpora sta bili priznani po novem tudi novopriŠlim beguncem, ki se niso zatekli v zbirna taborišča. Po 30.6.1959 je bilo prepovedano sprejemati nove begunce v zbirna taborišča. Poleg tega je zakon nakazoval novih 5 milijard Lit. za gradnjo stanovanji0 Načrtovanje in gradnja stanovanj so bili prepuščeni ustanovi UNRRA-Casas, ki je prevzela vlogo IACP tudi pri njihovem upravljanju. Lokacije, tip in število stanovanj sta še vedno določala Ministrstvo za javna dela in Ministrstvo za notranje zadeve, vendar sedaj po posvetovanju z OAPGD. Stanovanja je dodeljevala ena sama komisija, s sedežem pri Ministrstvu za notranje zadeve v Rimu. Načeloval ji je ravnatelj Generalne direkcije javne pomoči tega ministrstva, sestavljali pa so jo po en predstavnik Zakladnega ministrstva, Ministrstva za javna dela in Ministrstva za delo in socialno skrbstvo ter dva predstavnika begunskih organizacij. Povišali so tudi dnevnice za begunce, ki so obiskovali poklicne tečaje. Zakon je nalagal občinam, v katerih so se naselili begunci, da jih tudi mimo obstoječih predpisov vpišejo v sezname stalno bivajočega prebivalstva. Tisti begunci, ki so v krajih prejšnje naselitve bili lastniki licence za prodajo artiklov državnega monopola, in njihovi dediči so imeli absolutno prednost na natečajih za prevzem novih trafik in podobnih komercialnih dejavnosti. Vsi drugi begunci pa so na natečajih imeli iste prednosti, ki so jih imeli za hrabrost odlikovani veterani. ■k * -k Izraz "osamljen" je označeval begunce, ki so bili brez družine in so živeli sami. Zakon je določal, da se ni denar uporabi postopno, in sicer 1 milijarda v upravnem letu 1957/58, 2 milijardi v upravnem letu 1958/59 m 2 milijardi v upravnem letu 1959/6(1. rcgj^prnvp in gradivo. Ljubljana, 1999. si. 35 89 Novo podaljšanje rokov je prinesel zakon št. 1219 z dne 14.10.1960. Veljavnost prejšnjih določil je bila raztegnjena do 31-12.1963- Tokrat je bila dana ostarelim in dela nezmožnim beguncem, ki bi se odločili, da zapustijo begunska taborišča, možnost, da namesto "podpore za prvo nastanitev" za neomejen čas prejemajo začasno mesečno podporo. Najrevnejše begunce, take brez vsakršnih dohodkov |n sredstev, so lahko sedaj nameščali tudi po hiralnicah in podobnih zavodih. Zanje je skrbelo Ministrstvo za notranje zadeve, ki je za vzdrževanje vsakega begunca odštelo do 500 Lit. dnevno. Zakon je nakazal Še drugih 5 milijard Lit. za gradnjo stanovanj za begunce, ki so bili še v taboriščih. Ta sredstva so bila, kot izredno finansiranje, namenjena gradbeni dejavnosti OAPGD, ki je za načrtovanje in vodenje del lahko uporabila usluge zavoda UNRRA-Casas. Tudi lokacije, tip ter Število stanovanj je določala OAPGD, vendar sta gradbene načrte morala odobriti ministrstvi za notranje zadeve in za javna dela. OAPGD je prevzela tudi upravo vseh stanovanj, ki so jih v prokrajinah Trst, Gorica in Videm zgradili s sredstvi, predvidena v zakonu 4.3.1952. Istega dne 27.2.1958 kot zakon št. 173 je predsednik Republike razglasil še zakon št. 130. Tudi ta je bil temeljnega pomena, saj so bili z njim brezposelni begunci v prednostih pri zaposlovanju pri javnih ustanovah izenačeni z invalidi. Uvedena je bila tudi določba, ki je zasebne podjetnike z več kot 50 uslužbenci obvezovala, da so pri novih zaposlitvah 10% mest namenjali nezaposlenim beguncem, ki so jih tudi morali obdržati v službi vsaj dve leti. Za nezaposlene begunce so ustvarili poseben seznam, ki ga je sestavljala OAPGD in je begunce razvrščal po spolu, proizvodni panogi, poklicu, kvalifikaciji ter specializaciji. Seznam so dopolnjevali vsakih šest mesecev, kopije pa so dostavljali vsem Deželnim in Pokrajinskim uradom za zaposlovanje (Uffici Regionali e Provinciali del lavoro e della massima occupazione), ki so nato skrbeli za zaposlovanje beguncev. OAPGD je (skupaj z Inšpektoratom za delo Ministrstva za delo in socialno skrbstvo) nadzorovala izvajanje tega zakona in izterjevala globe za njegovo neizpolnjevanje. Važno je bilo tucli dejstvo, da je ta zakon bil namenjen, poleg beguncem z ozemelj, odstopljenih Jugoslaviji, prvič tudi beguncem iz cone B STO31. Zakon naj bi ostal v veljavi dve leti, vendar so tudi ta rok večkrat podaljšali. Prvič so to storili februarja 1961,32 ko so veljavnost zakona podaljšali za dve leti. Zajeti so bili tudi begunci, ki so bili sprejeti na delo v razdobju od 28,3.1959 (ko je prenehal veljati prejšnji zakona) do datuma uveljavitve novega zakona. Zakon št. 130 iz leta 1958 je z zakonom št. 538 z dne 24.6.1964 doživel še eno podaljšanje, tokrat za tri leta. Učinkovitost zakonskih norm so še enkrat raztegnili tudi na dobo med prenehanjem veljavnosti prejšnjega in uveljavitvijo novega zakona. a * * 31 Zakon jc omenjal cono 15 STO in ne cone M biuic^n STO. 32 Glej zakon ši. HO z dne 10.2. iy.Madžark V prostorski primerjalni analizi imamo oblikovano skupno bazo in »Madžare« nc moremo ohranili kot posebno skupino, zato smo upoštevali njihovo subjekiivno opredelitev in jih uvrstili v skupino Madžari. 11 Mojco Medvešek: Pri mer j ovo percepcij slovenske in madžarske narodne Graf 3: Izražena stališča anketiranih o položaju manjšine glede na njihov status v prvi časovni točki - leto 1991 /1992. (1 - popolnoma se strinja, 5 - sploh se nestrinja). manjšina - Madžarska -o- Slovenija Graf 4: Izražena stališča anketiranih o položaju manjšine glede na njihov status in državo v drugi časovni točki - leto 1994/1995 (1- popolnoma se strinja, 5 - sploh se nestrinja). ranjSna - Mx&arets Slmrija Graf 5: Izražena stališča anketiranih o položaju manjšine glede na njihov status in državo v tretji časovni točki - leto 1996/1997 (1- popolnoma se strinja, 5 - sploh se nestrinja). 4,00 3,00 2,00 manjiina -Madžarska n Slovenija V drugi časovni točki (1994/1995) so se kot signifikantne pokazale vse tri neodvisne spremenljivke: status (sig F=0.000; pojasnjena varianca celotnega prostora je 35 %), država (sig F=0.000; pojasnjena varianca celotnega prostora je 26 %) in narodna pripadnost, (sig F=0.000; pojasnjena varianca celotnega prostora je 37 %). Temu primerno je bil tudi delež pojasnjene variance večji, približno 19 %. Tokrat so razlike v stališčih med državama bolj opazne, tako glede percepcij večine - manjšine, kot tudi glede percepcij anketirancev različne narodne pripadnosti. Medtem ko med stališči manjšine v Sloveniji in na Madžarskem praktično ni razlik, obstaja večja razlika v stališčih med veČino v obeh državah. Tako je večinska populacija na Madžarskem v primerjavi s stališči večine v Sloveniji bolj kritična do obstoječega položaja in možnosti, ki jih ima manjšina za svoj obstoj in razvoj. Podobna situacija je nastala tudi, ko obravnavamo stališča anketiranih glede na njihovo narodno pripadnost. Stališča Slovencev (večina) v Sloveniji in Slovencev (manjšina) na Madžarskem se razlikujejo. Prvi bisrveno bolj pozitivno RgjprnvR in gradivo, Ljubljana, 1999. št. 35 ocenjujejo položaj manjšine. Na drugi strani se stališča Madžarov (manjšina) v Sloveniji in Madžarov (večina) na Madžarskem praktično pokrivajo oz. enako kritično gledajo na položaj manjšine. V tretji časovni točki (1996/1997) so se ravno tako kot pomembne pokazala vse tri spremenljivke, in sicer status (sig F=0.000; delež pojasnjene variance je 40 %), narod (sig F=0.000; delež pojasnjene variance je 26 %) in držaua (sig F=0.010; delež pojasnjene variance je 17 %). V tretjem časovnem rezu so rezultati nekoliko bližji našim pričakovanjem glede rezultatov analize. Razlike v stališčih anketirancev o položaju manjšine tako med večino in manjšino kot med obema državama so se povečale. Večina v Sloveniji in na Madžarskem še vedno bolj pozitivno obravnava položaj manjšine kot manjšina v obeh državah. In hkrati so na Madžarskem oboji, večina in manjšina, bolj kritični glede položaja manjšine kot v Sloveniji. V hipotezi srno izrazili pričakovanje, da različna družbena reainost vpliva na različno percipiranje etničnih skupnosti o položaju manjšine. Rezultati analize prostorske primerjave stališč o položaju manjšine, prikazani v grafih 3-5, lepo nakazujejo rahel trend ločevanja stališč, skozi čas, v posameznih okoljih. V prvi časovni točki (graf 3) je razvidno, da večjih razlik v percepcijah anketiranih o položaju manjšine med državama pravzaprav ni. V drugem časovnem rezu (graf 4) manjšini v obeh državah ohranjata podobnost v stališčih, razlika pa se pojavi pri percepcijah večine. Večji razkorak med obema državama se pokaže v tretji časovni točki (graf 5), ko se razlike v percepcijah med državama (tako pri večini kot pri manjšini) povečajo in so tako, po naših predvidevanjih, nekoliko bolj v skladu z objektivnimi dejavniki in družbeno stvarnostjo. To pomeni, da tako večina kot manjšina na Madžarskem položaj manjšine percipirata bolj kritično kot večina in manjšina v Sloveniji. Torej postavljeno hipotezo lahko potrdimo. Moramo pa biti previdni pri interpretaciji vzrokov in razlogov, saj so razlike v stališčih glede položaja manjšin dokaj majhne. Družbeni dejavniki, kot so demografske razmere, razpad homogene ruralne skupnosti, industrializacija in urbanizacija, državna centralizacija, nizek jezikovni, ekonomski in socialni status manjšine, izobrazbena in zaposlitvena struktura ter razvoj množičnih medijev zlasti po drugi svetovni vojni, kljub nekaterim pozitivnim spremembam v devetdesetih letih v Porabju še vedno pospešujejo opuščanje etničnih elementov manjšine. Takšna družbena klima vpliva na oblikovanje vrednostnega sistema pripadnikov manjšinske skupnosti in na njihovo strategijo v medetničnih odnosih, ki ni v prid ohranjanju etničnih elementov skupnosti. V Sloveniji je situacija drugačna. Slovenski model varovanja narodnih skupnosti temelji na konceptu pozitivne diskriminacije. Takšna normativna uredite 1 1 6__ Mojca Medvešek: Primerjavo percepcij slovenske in madžarske narodne ... madžarski manjšini omogoča ohranjanje in razvoj etničnih značilnosti. Kljub vsemu pa še vedno obstajajo nekateri problemi, zaradi katerih madžarska manjšina, kljub urejeni institucionalni podpori, še ni v celoti zadovoljna z obstoječim stanjem in zato kritično obravnava razmere, v katerih živi. Nasprotno pa se iz grafov lahko razbere, da so pripadniki večine v Sloveniji mnenja, da je položaj manjšine vzorno urejen. Zaključek Časovna primerjalna analiza je pokazala, da so v vseh treh časovnih točkah razlike med stališči večine in manjšine o položaju manjšine v Prekmurju res nekoliko večje kot razlike v stališčih med večino in manjšino v Porabju. Druga lastnost, ki jo opazimo pa je ta, da je razlika med percepcijami večine in manjšine v Prekmurju, v vseh treh časovnih točkah, konstantna. Medtem ko je v Porabju razlika v stališčih med večino in manjšino, v časovni dimenziji, bolj dinamična. Torej lahko potrdimo prvo hipotezo v kateri predvidevamo, da je v treh časovnih točkah prišlo v Prekmurju do večjega razkoraka v stališčih večine in manjšine o položaju manjšine kol v Porabju. Kljub omejitvam, lahko iz rezultatov razberemo splošne tendence v medet-ničnih odnosih in nekatere konkretne probleme na katere bi bilo potrebno usmeriti pozornost v nadaljnjem raziskovanju. Družbena situacija slovenski manjšini na Madžarskem vrsto let ni bila naklonjena. Splošna načela o manjšinskem varstvu so sicer bila zapisana v posameznih madžarskih ustavah že od druge svetovne vojne naprej, vendar se je normativna ureditev položaja manjšin izboljšala šele po spremembi družbeno-političnega sistema na Madžarskem, torej po letu 1990. Posledice več desetletji trajajoče ignorance s strani madžarske države ter asimilacijske politike so slabile etnično vitalnost slovenske manjšine. Zaradi pomanjkljivega organiziranja manjšine v preteklosti, zaradi odsotnosti širšega sloja inteligence, ki bi opozarjala na njihov depriviligiran položaj in utrjevala etnično identiteto se zdi, kot da med pripadniki manjšine obstaja pasivnost oz. relativna nezainteresiranost do aktivnega izražanja etničnih značilnosti ter posluževanja možnost, ki so jim formalno-pravno omogočene, Kljub pomembnim družbenim in političnim premikom in spremenjene objektivne stvarnosti zadnjih nekaj let, bi bilo utopično pričakovati, da bi se v tako kratkem času bistveno spremenil položaj Slovencev v Porabju predvsem pa njihova stališča in percepci-je. Le na ta način lahko pojasnimo relativno majhno kritičnost pripadnikov manjšine glede njihovega položaja. Na drugi strani so se v Sloveniji od srede petdesetih let postopno oblikovali družbeno-politični pogoji, ki omogočajo ohranjanje in razvoj narodnostnih skupnosti in vzajemno sprejemanje in spoštovanje pripadnikov večine in manjšine na narodnostno mešanih območjih. V Času od osamosvojitve Slovenije (oz. že od jjViT-prave in gradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 121 srede osemdesetih) pa se je v javnih diskurzih daje prednost nacionalni zavesti Slovencev, kar bi lahko vplivalo na medetnične odnose z drugimi narodnostnimi skupnostmi (manjšino). Navdušenje nad novo nacionalno državo in poudarjanje nacionalne zaveste je lahko s seboj prineslo tudi posamične elemente etnične nestrpnosti in etnocentričnega nacionalizma. To bi lahko bil dejavnik, s katerim bi pojasnili delež tistih anketiranec, ki so izrazili stališče o depriviligirani veČini. Vendar tega z rezultati naše analize ne moremo potrditi. V drugi hipotezi smo predpostavili, da glede na različni družbeni stvarnosti v kateri živita madžarska oz. slovenska manjšina, pričakujemo razlike med skupnostmi v stiku tudi na ravni percepcij in stališč o položaju manjšine. Analiza je pokazala, da se percepcije etničnih (narodnih) skupnosti v stiku o položaju manjšine v različnih družbenih okoljih (v Prekmurju in Porabju) res nekoliko razlikujejo. Vendar pa percepcije slovenske in madžarske skupnosti, še posebej v Porabju, niso tako vsaksebi, kot bi to narekovali družbeni dejavniki. V naših pričakovanjih naj bi bili Porabski Slovenci, glede na družbeno stvarnost v kateri živijo, v svojih percepcijah bolj kritični glede svojega položaja. Zanimivo je dejstvo, da je razlika v stališčih med večino in manjšino na Madžarskem manjša kot razlika med večino in manjšino v Sloveniji. Poleg tega večina na Madžarskem izraža bolj kritična stališča o položaju manjšine kot večina na Slovenskem. O razlogih zakaj med stališči slovenske manjšine na Madžarskem in madžarske manjšine v Sloveniji ni večjih (pričakovanih) razlik, lahko na podlagi podadcov samo domnevamo. Lahko, da je za Slovence v Porabju manjšinska problematika Še vedno politično občudjiva tema in se o njej, zaradi slabih izkušenj v preteklosti, še niso pripravljeni odkrito pogovarjati. Intenzivnost in glasnost zahtev po manjšinskih pravicah je v veliki meri odvisna od družbenopolitičnih okoliščin v katerih je manjšina živela v preteklosti oz. v katerih živi sedaj. Dolgotrajna obdobja asimilacija, neenakopraven položaj, vsakodnevna diskriminacija navadno vodijo do tega, da postanejo manjšinska skupnost in njeni pr ipadniki nezainteresirani za ohranjanje svoje etnične identitete. Strah, ki je plod narodnostnega nasilja, pogosto vodi do tega, da pripadniki manjšine ne izražajo svojih zahtev. In kljub temu, da so družbeni pogoji po letu 1990 bolj naklonjeni manjšinam in uresničevanju njihovih pravic, je verjetno nekaj letno obdobje prekratko, da bi v subjektivnih percepcijah ljudi prišlo do večjih sprememb. S tega vidika imajo lahko pripadniki etnične (narodne) skupnost o svojem položaju drugačna stališča in mnenja, kot jih narekuje družbena stvarnost in trenutno stanje medetničnih odnosov. 1 1 6 Mojca Medvešek: Primerjavo percepcij slovenske in madžarske narodne ... Pkii.oga Tabela 1: Strukfurironje "položaja manjšine" v faktorskem modelu v prvi časovni ločki v Lendavi. faktor 1 faktor 2 faktor 3 Institucionalne spremenljivke V2* - Madžari v Prekmurju nimajo ustrezne vloge pri oblikovanju lastne življenjske usode. 0.54531 V16 - Na narodnostno mešanem območju je madžarska kulturna ustvarjalnost enako prisotna kot slovenska. 0.53109 V14 - Sredstev množičnega obveščanja (časopis, TV In radio) v madžarskem jeziku je dovolj. 0.45515 V15 - Sedanja organiziranost šolstva na narodnostno mešanem območju je ustrezna. 0.42823 V5* - R Slovenija bolj skrbi za italijansko kot za madžarsko manjšino. 0.65810 V4* - R Slovenija bolj skrbi za Slovence v zamejstvu kot za manjšine na lastnem ozemlju (Italijane, Madžare). 0.78235 Statusne spremenljivke V8 - Pripadniki madžarske manjšine imajo zunaj narodnostno mešanega ozemlja enake možnosti za zaposlitev kot Slovenci. 0.42693 V9 - Pripadniki madžarske manjšine dosegajo enako stopnjo izobrazbe kot Slovenci. 0.44786 Demografske spremenljivke V11 - V madžarskih družinah v Prekmurju se rodi več otrok kot v slovenskih. 0.54785 V12 - Madžari so bolj pripravljeni izbrati življenjskega partnerja med Slovenci kot Slovenci med Madžari. 0.42113 V13* - Iz Prekmurja se odseljuje več Madžarov kot Slovencev. 0.48580 pn/prnve in gradivo. Ljubljono, 1999. Št. 35_1 23 Tabela 2: Strukturiranje "položaja manjšine" v faktorskem modelu v prvi časovni točki v Monoštru. faktor 1 faktor 2 Institucionalne spremenljivke V2* - Madžari v Prekmurju nimajo ustrezne vloge prt oblikovanju lastne življenjske usode. 0.61136 V16 - Na narodnostno mešanem območju je madžarska kulturna ustvarjalnost enako prisotna kot slovenska. 0.61437 V14 - Sredstev množičnega obveščanja {časopis, TV In radio) v madžarskem jeziku je dovolj. V15 - Sedanja organiziranost šolstva na narodnostno mešanem območju je ustrezna. 0.58804 V5* - R Slovenija bolj skrbi za italijansko kot za madžarsko manjšino. 0.60999 V4* - R Slovenija bolj skrbi za Slovence v zamejstvu kot za manjšine na lastnem ozemlju (Italijane, Madžare). 0.56683 Statusne spremenljivke V8 - Pripadniki madžarske manjšine Imajo zunaj narodnostno mešanega ozemlja enake možnosti za zaposlitev kot Slovenci. 0.75052 V9 - Pripadniki madžarske manjšine dosegajo enako stopnjo Izobrazbe kot Slovenci. 0.57103 Demografske spremenljivke V11 - V madžarskih družinah v Prekmurju se rodi več otrok kot v slovenskih. 0.61220 V12 - Madžari so bolj pripravljeni izbrati življenjskega partnerja med Slovenci kot Slovenci med Madžari. 0.75182 Tabela 3: Sfrukturiranje "položaja manjšine" v faktorskem modelu v drugi časovni točki v Lendavi. faktor 1 faktor 2 faktor 3 institucionalne spremenljivke V2* - Madžari v Prekmurju nimajo ustrezne vloge pri oblikovanju lastne življenjske usode. 0.68431 V16 - Na narodnostno mešanem območju je madžarska kulturna ustvarjalnost enako prisotna kot slovenska. 0.58146 V14 - Sredstev množičnega obveščanja (časopis, TV In radio) v madžarskem jeziku je dovolj. V15 - Sedanja organiziranost šolstva na narodnostno mešanem območju je ustrezna. V5* - R Slovenija bolj skrbi za Italijansko kot za madžarsko manjšino. 0.61588 V4" - R Slovenija bolj skrbi za Slovence v zamejstvu kot za manjšine na lastnem ozemlju (Italijane, Madžare). 0.71691 Statusne spremenljivke V8 - Pripadniki madžarske manjšine imajo zunaj narodnostno mešanega ozemlja enake možnosti za zaposlitev kot Slovenci. 0.50794 V9 - Pripadniki madžarske manjšine dosegajo enako stopnjo izobrazbe kot Slovenci. 0.59027 Demografske spremenljivke V11 - V madžarskih družinah v Prekmurju se rodi več otrok kot v slovenskih. V12 - Madžari so bolj pripravljeni izbrati življenjskega partnerja med Slovenci kot Slovenci med Madžari. 0.43017 1 1 6 Mojca Medvešek: Primerjavo percepcij slovenske in madžarske narodne ... Tabela 4: Sfrukturiranje "položaja manjšine" v faktorskem modelu v drugi časovni točki v Monoštru. faktor 1 faktor 2 faktor 3 Institucionalne spremenljivke V2* - Madžari v Prekmurju nimajo ustrezne vloge pri oblikovanju lastne življenjske usode. 0.83471 V16 - Na narodnostno mešanem območju je madžarska kulturna ustvarjalnost enako prisotna kot slovenska. V14 - Sredstev množičnega obveščanja (časopis, TV In radio) v madžarskem Jeziku Je dovolj. 0.66262 V15 - Sedanja organiziranost šolstva na narodnostno mešanem območju je ustrezna. 0.71513 V5* - Republika Slovenija bolj skrbi za italijansko kot za madžarsko manjšino. 0.50742 V4* - Republika Slovenija bolj skrbi za Slovence v zamejstvu kot za manjšine na lastnem ozemlju (Italijane, Madžare). 0.65217 Statusne spremenljivke V8 - Pripadniki madžarske manjšine Imajo zunaj narodnostno mešanega ozemlja enake možnosti za zaposlitev kot Slovenci. 0.76884 V9 - Pripadniki madžarske manjšine dosegajo enako stopnjo izobrazbe kot Slovenci. 0.68838 Demografske spremenljivke V11 - V madžarskih družinah v Prekmurju se rodi vač otrok kot v slovenskih. 0.6440 V12 - Madžari so bolj pripravljeni Izbrati življenjskega partnerja med Slovenci kot Slovenci med Madžari. 0.78437 * Smer petstopenjske lestvice teh spremenljivk smo uskladili z ostalimi tako, da vrednost 1 vedno pomeni izrazito strinjanje s pozitivnim položajem manjšine, vrednost 5 pa izrazito nestrinjanje s pozitivnim položajem manjšine. Zato moramo biti pri interpretaciji rezultatov pozorni in upoštevati naslednje trditve V2 - Madžari v Prekmurju imajo ustrezno vlogo pri oblikovanju lastne življenjske usode; V5 - Republika Slovenija ne skrbi bolj za italijansko kot za madžarsko manjšino; V4 - Republika Slovenija ne skrbi bolj za Slovence v zamejstvu kot za manjšine na lastnem ozemlju (Italijane, Madžare) in V13 - Iz Prekmurja se ne odseljuje več Madžarov kot Slovencev. j?n7prave in gradivo. Ljubliano, 1999. št. 35 125 Literatura Aliardt, Erik (1990): »Challenges for Comparative Social Research«, Acta Sociológica (33), 3i Norway, str. 183-193 Baker. Colin (1992): Attitudes and Language. Multilingual Matters LTD, Clevedon Driedger, L. in Church, G (1974): "Residential segregation and institutional completeness: a comparison of ethnic minorities" V: Canadian Review of Sociology and Antropology, 11 pp.:30-52 povz. po: Giles, Howard (ur.) (1977): Language, Ethnicity and Intergroup Relations, Academic Press, London, New York, San Francisco (str. 313) Eriksen, T. H. (1993): Ethnicity and nationalism. Anthropological perspectives, Co.: Pluto Press London, Boulder Ferguson, George (1987): Statistical Analysis in Psychology and Education. McGraw-Hill Book Co. Giles, Howard (ur.) (1977): Language, Ethnicity and Intergroup Relations, Academic Press, London, New York, San Francisco Gonzalez, M. E., Ogus, J. L., Shapiro, G. Teppino, B.J. (1975): "Standards for Discussion and Presentation of Errors in Survey and Census Data". Journal of the American Statistical Association, vol. 70, ed. 351, 5-23, Hafner-Fink, Mitja (1993): "Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru". Razprave in gradivo, ŠL 28, str. 15-27 Hafner-Fink, Mitja (1994): Sociološka razsežja razpada Jugoslavije, Znanstvena knjižica Fakultete za družbene vede). Henerson, Marlene E., Morris Lynn Lyons, Taylor Firz-Gibbon Carol (1990): How to Measure Attitudes. Sage Publications, Los Angeles Južnič, Stane (1987): Antropologija. Državna založba Slovenije, Ljubljana Južnič Stane (1989): "Nacija kot identiteta v protislovjih sodobnega sveta". Teorija in praksa, let. 26, št. 8-9, Ljubljana Kladnik, Drago, Repolusk Peter (1992): "Razvoj podeželja v občini Lendava in ohranjanje narodnostne identitete Madžarov". V: Geografski vestnik, 64, su. 54-70 Krysan M., Schuman H., Scott L., Beatty P. (1994): Response Rates and Response Content in Mail Versus Face-to-Face Surveys, Public Opinion Quaterly, Volunte 58 Necak Lük, Albina, (s sodelavci) (1991): Medetnični odnosi in narodna identiteta v mestu Monošter/Szentgotihard. Raziskovalni projekt: Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru : primerjalna analiza elementov narodnostne identitete prebivalstva na stičnih območjih obmejnih regij Slovenije, Avstrije, Italije jn Madžarske, Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja,. 1 1 6 Mojca Medvešek: Primerjavo percepcij slovenske in madžarske narodne ... Nečak Luk, Albina, (s sodelavci) (1992): Medetnični odnosi in narodna identiteta v mestu Lendava/Lendva : primerjalna analiza elementov narodnostne identitete prebivalstva na stičnih območjih obmejnih regij Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske : [vprašalnik] : a nemzetisegi identitas etemeinek osszehasonlito elemzese Szlovenia, Ausztria, Olaszorszag es Magyarorszag regioinak erintkezesi teruletein elo lakossag koreben, (Mednarodni projekt: Etnična identiteta i m medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, 81). Ljubljana: INV,. 95 str. Nečak Luk, Albina, (s sodelavci) (1993c): Medetnični odnosi in narodna identiteta v mestu Monošter/Szentgotthard. Raziskovalni projekt: Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru : primerjalna analiza elementov narodnostne identitete prebivalstva na stičnih območjih obmejnih regij Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske, (Raziskovalne naloge, 82). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja,. 104 str. Nečak Luk, Albina, (s sodelavci) (1995c): Medetnični odnosi in narodna identiteta v mestu Monošter/Szentgotthard : pismo 1995 : Raziskovalni projekt: Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru : primerjalna analiza elementov narodnostne idencitete prebivalstva na stičnih območjih obmejnih regij Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske, (Raziskovalne naloge, 82). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 62 str. Nečak Luk, Albina, (s sodelavci) (1996a): Medetnični odnosi in narodna identiteta v mestu Lendava/Lendva : primerjalna analiza elementov narodnostne identitete prebivalstva na stičnih območjih obmejnih regij Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske : [vprašalniki : a nemzetisegi identitas elemeinek osszehasonlito elemzese Szlovenia, Ausztria, Olaszorszag es Magyarorszag regioinak erintkezesi teruleLein elo lakossag koreben, (Mednarodni projekt: Etnična identiteta im medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, 81). Ljubljana: INV, 32 str. Nečak Luk, Alb ina, (1996b): "Jezikovna razmerja na območju med Muro in Rabo". V: Ljudje ob Muri (ur.; Janez Balažič in Lszl Vndor), Murska Sobota, Pokrajinski muzej Nečak Luk, Albina, (1997a): "Jezikovna identiteta in jezikovno načrtovanje pri Slovencih" V: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija, Slovenska narodna identiteta skozi čas, Lipica, 29. maj -1. junij 1996, str: 117-131 0yen, Else (ur.) (1990): Comparative Methodology. Theory and Practice in International Social Research. Sage Sttudies in International Sociology 40 Rizman, Rudi (1990): "Nacionalna država kot sociološki problem" V: Družboslovne razprave, št. 9, 1990, str,,- 82-91 Supek, Rudi (1974): Ispitivanje javnog mnenja, (ur. Josip Županov). Sociologija, Zagreb Tajfel, Henri (1978): The Social Psychology of Minorities. Minority Right Group, London Uhan, Samo (1998): Prava in neprava mnenja. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana j?/-t7prove in gradivo. Ljubljana. 1999, si. 35 127 Summary ANALYSIS of subjective percefiion or in h nic communities IN the border Ierrt/'orjes or Slovenia and Hungary An integral analysis of inlereihnic relations requires a systematic study of objective ¡actors as well as recognition of social and psychological dynamics of inler-ethnic relations tuhich affect the omitting or preserving of elements of ethnic adherence. The present-article presents merely the subjective perceptions of ethnic community members on their own and others' status, ajïer 1990, in the border territories of Slovenia and Hungary. We proceed from the assumption that the perception of social reality differs between majority and minority. We are interested in the quality of these subjective perceptions and in the understanding of minority status by majority and minority, respectively. Since subjective perception (subjective vitality) is a social construction and a complcx variable, it is not easy to be measured and is therefore more dijficult to ascertain than objective vitality. We attempted to estimate subjective vitality of ethnic communities on the basis of analysis of data gathered by means of the questionnaire, performed in Lendava and Monoller (Szentgotthard) at three different time points. We made a comparative analysis with regard to time dimension (analysis of standpoints at three different time points) and space analysis (standpoints of inhabitants, living in ethnically mixed territories, regarding minority status are constructions shaped ivithin specific social settings). Along with ascertaining of subjective vitaliy two hypotheses were verified. Thefirst is that at three différent time points in Prekmurje, a major discrepancy appeared in the standpoints of majority and minority regarding the Porabje minority status. The second hypothesis presupposes that, regarding the differences in objective factors and differences in social reality, lived by the Hungarian or Slovene minority, respectively, differences can also be expected between the two communities at the level of perceptions and standpoints concerning their own status. j^7pmyf! 'n gradivo. Ljubljano, 1999. št. 35 129 Renata Mejak MEDČASOVNA ANALIZA ČEZMEJNIH STIKOV LENDAVČANOV S SOSEDNJO MADŽARSKO i. ČEZMEJNI STIKI LENDAVČANOV S SOSEDNJO MADŽARSKO Raziskava "Medčasovna primerjalna analiza čezmejnih stikov in percepcij Lendavčanov je sestavni del projekta "Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru"1. Projekt je zasnovan kot longitudinalna in primerjalna raziskava. Čezmejne stike Lendavčanov, ki so se kvantitetno in kvalitetno spreminjali, smo preučevali v treh časovnih točkah, in sicer leta 1991, 1994 in 1996. Podatki o osebnih stikih prebivalcev Lendave z Madžarsko in njenimi ljudmi smo zbrali s pomočjo vprašanj o frekvenci čezmejnih potovanj, o namenu potovanj in o vzpodbudah in ovirah pri obiskovanju sosednje dežele. Prvi del raziskave je bil izveden jeseni 1991, ko so v Sloveniji in v svetu potekale zgodovinske politične in družbene spremembe. Tudi na Madžarskem so po letu 1989 potekali procesi tranzicije iz enopartijskega sistema v parlamentarno demokracijo. V okviru tega procesa je Madžarska v skladu z evropskimi načeli na novo definirala odnose do madžarskih narodnih manjšin v sosednjih državah in po svetu, kakor tudi do narodnih manjšin na Madžarskem. Z vidika naše raziskave je zlasti pomembno sprejetje Zakona o zaščiti narodnih in etničnih manjšin na Madžarskem (sprejet je bil po večletnih razpravah v madžarskem parlamentu leta 1993), neovirano prestopanje slovensko-madžarske meje in okrepljena skrb narodne matice za madžarske narodne skupnosti v zamejstvu in v svetu. Večkratno preverjanje ključnih vprašanj raziskave iz leta 1991 temelji na spoznanju, da so na občutljivem področju preučevanja medetničnih odnosov nujna, zaradi večje verodostojnosti izsledkov, ponovna preverjanja stališč, pogledov na isti populaciji. Večkratno sondiranje pogledov, mnenj in stališč respondencov razkriva prevladujoče trende v manjšinskih skupnostih in v interetničnih odnosih na narodnostno mešanih področjih. * -k -k ^ Projekt izvaja Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, vodja projekla je prof. dr. Albina Nečak Luk. ] 30_______ Renata Mejak: Medčasovna analizo čezmejnih stikov Na podlagi navedenih vidikov lahko raziskavo, s ponovnim preverjanjem čezmejnih stikov in pogledov Lendavčanov (leta 1991 in 1994) na sosednjo Madžarsko, v okvir "panelnih raziskav, ki se ponovno opredeljujejo v zvezi z istimi temami".2 Pri našem delu smo upoštevali smoter panelnih raziskav t.j. preučevanje sprememb v stališčih anketiranih Lendavčanov S primerjavo rezultatov meritev istih variabel smo ugotavljali nastale spremembe v stališčih responedentov v letih 1991 -1996, hkrati pa smo poskušali pojasniti vzroke spremenjenih pogledov. Medčasovna analiza je zajela podatke v istem okolju (mesto Lendava) na istem vzorcu (respondenti iz leta 1991) v drugi in tretji časovni točki, t.j. leta 1994 in 1996. Leta 1991 so zbiranje podatkov opravili anketarji, ki so bili za to delo posebej usposobljeni. Intervjuji so potekali v slovenskem in madžarskem jeziku, respondenti so sami izbirali jezik pogovora z anketarjem. Anketarji so opravili 678 intervjujev s prebivalci Lendave. Leta 1994 in 1996 smo vsem respondentom, ki so sodelovali v raziskavi leta 1991 poslali vprašalnik, ki je vseboval najbolj tehtna vprašanja ankete iz leta 1991. Respondenti so leta 1994 po poŠti vrnili 338 (približno polovica respondentov iz leta 1991), leta 1996 pa 324 (47,8% respondentov iz leta 1991) vprašalnikov, ki so jih izpolnili v slovenskem ali madžarskem jeziku. Glede na demografsko strukturiranost realiziranega vzorca pisne ankete lahko sklepamo, da v tem pogledu ni prišlo do sistematičnih izkrivljanj, ker so strukture (narodnostna, starostna in izobrazbena struktura, kakor tudi struktura po spolu) celotnega realiziranega vzorca terenske ankete (iz leta 1991) in realiziranih vzorcev pisnih anket (iz leta 1994 in 1996), skoraj identične. NARODNOSTNA STRUKTURA teren 1991 pismo 1994 pismo 1996 % % % MADŽARI 54,7 56,8 56,3 SLOVENCI 31,8 31,0 32,7 DRUGI 13,5 12,3 11,0 N 678 338 324 * * * - Nikn Toš, Merode družboslovnega raziskoavnja, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1988, siran 178. P^-rprnve in gradivo. Ljubljana. 1999. si. 35 STAROSTNA STRUKTURA 131 teren 1991 pismo 1994 pismo 1996 % % % do 30 leta 23,3 21,6 7.2 31 do 50 47,2 45,3 46,4 nad 50 let 29,5 33,1 46,4 N 678 338 324 IZOBRAZBENA STRUKTURA teren 1991 pismo 1994 pismo 1996 % % % nedončana OŠ 1,2 - 0,9 osnovna šola 24,2 23,4 18,4 poklicna šola 19,3 18,9 20,2 4.letna srednja šola 35,8 36,7 38,3 višja / visoka Šola 19,5 21,0 22, i N 678 338 324 LliNDAVČANI IN OBISKOVANJE SOSEDNJE MADŽARSKE Izsledki preučevanja pomena posameznih dejavnikov pri oblikovanju pogleda na sosednjo Madžarsko in njene ljudi, so pokazali, da so respondenti v Lendavi, ne glede na etnično pripadnost, najpomembnejše mesto namenili osebnim izkušnjam, ki so jih pridobili v neposrednem stiku (obiskovanjem) Madžarske. Vse preostale možnosti spoznavanja sosedov, ki jih omogočajo tudi drugi viri (n.pr. knjige, časopisi, RTV, šola, itd.) zaostajajo za privlačnostjo osebnega doživljanja madžarske stvarnosti.3 Pričujoča raziskava longitudinalno spremlja (leta 1991, 1994 in 1996) čezmejne osebne stike Lendavčanov s sosednjo Madžarsko in hkrati ugotavlja, da * * -k ^ Podrobneje o pomenu posameznih virov pri oblikovanju pogleda na Madžarsko v prispevku R. Mejak, Nekateri elementi pcrcepcij Lendavčanov o sosednji Madžarski, Razprave in gradivo, 1NV, Ljubljana, štev, 29-3o, stran 35-39. ] 32__ Renata Mejak: Medčasovna analizo čezmejnih stikov Lendavčani (tako Slovenci kot Madžari in "Drugi"), svoje percepcije o sosedih ustvarjajo v pretežni meri na podlagi osebnih stikov s sosedi in iz zbranih podatkov o Madžarski. To jim omogoča pogosto obiskovanje Madžarske. Obiskovanje Madžarske ima med Lendavčani že dolgo tradicijo in sega v čase odprtja prvega mednarodnega mejnega prehoda Dolga vas - Redics, leta 1965. Zaradi številnih formalnosti v zvezi s pridobitvijo potnega lista na Madžarskem so bili obiskovalci z Madžarske manj številni. Sčasoma se je neposredno obmejno sodelovanje uravnalo v skladu z demokratizacijo življenja na Madžarskem in z rastočo kupno močjo prebivalstva v sosednji državi. Na splošno lahko ocenimo, da je v obdobju od 1966 do 1989 Madžarska na politično deklarativni ravni podpirala čezmejne osebne stike prebivalstva. Na konkretni ravni pa je te stike toleri-rala, hkrati pa je z raznimi nepriljubljenimi ukrepi poskušala neposredne stike prebivalcev z obeh strani meje nadzirati in slabiti. Politične spremembe na Madžarskem (po letu 1989) so pozitivno vplivale na slovensko - madžarske obmejne stike, ker so odpravili administrativne ovire pri prestopanju meje in omogočile tudi madžarskim državljanom neovirane čezmejne stike, hkrati pa so odpravili vse zavore (obvezna menjava denarja ob prestopu državne meje), ki so tujim državljanom ovirali prestopanje madžarske meje. Z odprtjem novega meddržavnega mejnega prehoda Pince-Tornyiszentmiklos (leta 1992) so se možnosti za čezmejne stike prebivalcev obmejnih krajev ob slovensko-madžarski meji, še izboljšale. Kmalu po zaključku naše tretje meritve so odprli še meddržavni mejni prehod v bližini Lendave (Kobilje - Nemesnep), ki razbremenjuje mejni prehod v Dolgi vasi in omogoča vasem ob meji (Genterovci, Kamovci, Dobrovnik) boljšo povezanost z madžarskim zaledjem. Z naraščanjem števila mejnih prehodov in odprtostjo madžarske državne meje je nastala večja uravnoteženost čezmejnih stikov med Slovenijo in Madžarsko. Vendar dogajanja v zadnjih leiht kažejo, da se je z razcvetom obmejnega madžarskega trgovskega središča v obmejnem mestu Lenti, ki pritegne množico obiskovalcev, ne le iz Lendave ampak tudi iz notranjosti Slovenije, ravnovesje ponovno prevesilo v korist obiskovalcev iz Slovenije. Podatki naših longitudionalnih preučevanj kažejo, da je intenziteta čezmejnih obiskov v treh časovnih točkah spremenljiva in tesno povezana (po izjavah respondentov) s finančnimi možnostmi obiskovalcev . Obiskovanje sosednje Madžarske ima poleg zadovoljevanja neposrednih interesov posameznika (nakupovanje, obiskovanje sorodnikov, prijateljev, kulturnih prireditev, itd.) tudi pomembno spoznavno funkcijo t.j. seznanjanje z življenjem, kulturo, jezikom, navadami, itd. sosedov. To pa nedvomno prispeva k dobrim sosedskim odnosom in k medsebojnemu razumevanju prebivalcev na RjTTgrgve in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35 133 obeh straneh meje. Vse navedene kvalitete, ki jih omogoča obiskovanje Madžarske, so v tesni povezanosti z gostoto čezmejnih stikov Lendavčanov. Vpogled v dinamiko čezmejnih potovanj v treh časovnih točkah nam razkriva povezanost Lendavčanov s sosednjo Madžarsko. Na vprašanje, kako pogosto obiskujete Madžarsko, so respondenti v treh Časovnih točkah, razvrščeni po etnični pripadnosti odgovorili tako: Tabela 1 Pogostost obiskov leto obiska Slovenci % Madžari % Drugi % Skupaj večkrat v tednu 1991 1,9 2,8 1,1 2,1 1994 1,1 2 - 1,2 1996 3.4 3,9 5.7 3,8 večkrat na mesec 1991 22,3 41,6 27,5 29,1 1994 27,3 58 26,8 38,6 1996 42,6 61,2 34,3 47,8 2 - 3 krat na leto 1991 51,6 45,8 42,9 48.6 1994 56,1 32 53,7 48,6 1996 45,5 29,1 51,4 40,8 naključno 1 xna leto 1991 18,1 7,9 27,5 16,2 1994 13,4 6 19,5 4 1996 8,5 5,8 2.9 7 nikoli 1991 6 1,9 V 4 1994 2 2 1,8 1996 - - 5,7 0,6 Podatki zbrani v treh časovnih točkah pričajo, da so čezmejni obiski postali del vsakdanjega življenja Lendavčanov. Leta 1996 ni bilo med respondenti Slovenca ali Madžara, ki ne bi bil na obisku na Madžarskem. Kljub splošni podobi o pogostem obiskovanju Madžarske, izsledki o obiskovanju sosednje dežele kažejo, v različnih časovnih točkah, določena nihanja glede števila obiskovanja Madžarske. Frekvenca obiskov v letu 1991 t.j. v prvem obdobju neoviranega prestopanja madžarske meje je dokaj visoka. V letu 1994 zaznavamo nazadovanje čezmejnih potovanj, v letu 1996 je število obiskov v porastu in preseže stanje iz leta 1991. Primerjava izsledkov v treh časovnih točkah kaže, da so nastale spremembe tudi v časovni strukturiranosti obiskovanj Madžarske, in sicer: 1) Število obiskovalcev v kategoriji "večkrat v tednu" se je leta 1996 (po padcu v letu 1994), ne glede na etnično pripadnost respondentov, ponovno nekoliko dvignilo (zlasti v skupini "Drugi"). 2) Bistveno se je zvišalo število respondentov, predvsem Slovencev (od 22,3 % v letu 1991 na 42,6% v letu 1996) in "Drugih", ki Madžarsko obiskujejo večkrat na ] 34____________Renata Mejak: Medčasovna analizo čezmejnih stikov mesec. Madžari so se v vseh treh časovnih točkah v visokem številu uvrstili v kategorijo "večkrat na mesec". Medčasovna primerjava kaže, da se je v zadnjih letih število potovanj respondentov Madžarov v sosednjo državo bistveno povečalo (od 41,6% v letu 1991 na 6l,2% v letu 1996). Na sploh lahko sklenemo, da je večini respondentov leta 1996 najbolj ustrezalo obiskovanje Madžarske, večkrat na mesec. V preteklih letih (Ietal991 in 1994) pa je Lendavčanom najbolj ustrezalo obiskovanje sosednje države le 2 - 3 krat na leto. Podatek iz leta 1996 nazorno dokumentira večje zanimanje za čezmejna potovanja Lendavčanov. 3) Iz razpredelnice razberemo, da je z naraščanjem števila pogostejših potovanj (večkrat v tednu, zlasti pa večkrat na mesec), zmanjšalo število Lendavčanov, ki potujejo naključno (lx na leto) na Madžarsko. Leta 1991 je naključno potovalo 18,1% respondentov Slovencev, leta 1996 pa le 8,5%- Največje spremembe glede frekvence naključnih potovanj na Madžarsko je nastalo v skupini "Drugi", kjer se je Število potnikov od 27,5% v letu 1991 zmanjšalo na 2,9% v letu 1996. Najmanj sprememb je nastalo v skupini naključnih potovanj pri respondentih Madžarih, ki so v vseh treh časovnih točkah lev manjšem številu uvrščali med naključne (lx letno) obiskovalce Madžarske. 4) Glede alternative "nikoli" lahko le ugotovimo, da je število Slovencev in Madžarov, (ki so bili v tej kategoriji vedno maloštevilni) v vsaki novi časovni točki manjše, v letu 1996 pa jih v tej skupini sploh ni več. Nekoliko drugačni trendi prevladujejo pri skupini "Drugi", ki so (v času prve in druge meritve) prav tako maloštevilno zastopani v skupini "nikoli", vendar se je njihovo število pri zadnji meritvi (leta 1996) le nekoliko zvišalo (5,7%). Starostna struktura obiskovalcev kaže, da se čezmejnih potovanj udeležujejo vse starostne skupine, vendar podatki v vseh treh časovnih točkah izkazujejo najpogostejša potovanja na Madžarsko, pripadnikov srednje generacije (od 31 - 50 let). Starejši nad 50 let ne zaostajajo za srednjo generacijo, najbolj številni so v skupini "večkrat na mesec" in 2 do 3 krat na teden. Med vsemi starostnimi skupinami mladi do 30 let potujejo najmanj, verjetno zaradi šolskih obveznosti in finančne nesamostojnosti. Razvrstitev odgovorov po izobrazbeni strukturi respondentov kaže, da so najpogostejši obiskovalci Madžarske respondenti s srednjo, VIS/VIŠ izobrazbo in s poklicno izobrazbo. Korelacijo med obiskovanjem Madžarske (večkrat na teden) in izobrazbo (2.0) smo ugotovili le v primeru respondentov s poklicno šolo. Na podlagi primerjav v treh časovnih točkah (1991, 1994 in 1996) ugotavljamo, da zanimanje med Lendavčani za obiskovanje Madžarske narašča. V letu 1996 se je znatno povečalo število obiskovalcev, ki potujejo na Madžarsko večkrat na mesec, hkrati pa se skrčilo število respondentov, ki potujejo naključno, oziroma sploh ne. ^gjyjTfave in gradivo. Ljubljano, 1999. Št. 35 135 Namen potovanj na Madžarsko Respondentom iz Lendave smo v treh časovnih točkah navedli devet različnih ciljev potovanj na Madžarsko, izbirali so lahko več odgovorov. Na vprašanje o namenu potovanja na Madžarsko so respondenti odgovorili tako: Tabela 2 Namen Slovenci % Madžari % DrugI % Skupaj Sorodniki 1991 18.8 63 14,4 32,3 1994 15.2 55,8 14,6 27,7 1996 34,1 63,5 2,4 26,2 Prijatelji, znane 1991 27,4 27,4 18 36 1994 15,7 15,7 19,5 22,9 1996 43,7 43,7 4,2 21.9 Nakup 1991 86,8 81,2 95,5 86,2 1994 83,2 80,8 87,7 83 1996 56 32,7 11.3 82,1 Gost. lokali 1991 31,2 29 41,6 31,9 1994 23,6 16,3 14,6 20 1996 60,6 34,8 4,4 20,3 Šport 1991 21,8 23,2 25,8 22.8 1994 23 28,8 19,5 24,4 1996 56,3 33 10,7 31,8 Knjigarnam 1991 11,8 32,9 5,6 17,8 1994 6,3 17,3 7.3 9.8 1996 31,7 63,4 4.9 12,6 Kult .prireditve 1991 21,8 41,5 16,6 27,2 1994 8.9 26 7,3 14 1996 38,6 54,2 7,2 25,6 Pokopališče 1991 5,9 16,9 5,6 9.4 1994 4,2 6.7 2,4 4.8 1996 42,9 52,4 4,8 6.5 Primerjava odgovorov o ciljih potovanj na Madžarsko v treh časovnih točkah kaže naslednje značilnosti: 1) Porast števila obiskov na Madžarsko je v letu 1996 prestrukturiralo cilje Čezmejnih potovanj. Pogostejša čezmejna potovanja v letu 1995 so omogočila, da so obiskovalci, poleg nakupovanja, lahko več časa namenili raznovrstnim dejavnostim, povezanih z obiskovanjem Madžarske. Obiskovanje sorodnikov je bilo pri mnogih respondentih Madžarih in tudi Slovencih v letu 1991 pogosto v programu čezmejnih potovanj. V letu 1994 se je ] 36_ Renata Mejak: Medčasovna analizo čezmejnih stikov število teh obiskov precej zmanjšalo, v letu 1996 pa se je ponovno močno dvignilo in preseglo celo raven iz leta 1991. Te ugotovitve za respondente iz skupine "Drugi" ne veljajo, ker gre za priseljene osebe iz drugih okolij (večinoma iz bivših jugoslovanskih republik). V tem primeru je obiskovanje sorodnikov na Madžarskem, bolj izjema kot pravilo. Podoben vzpon zapažamo, po dokajšnji stagnaciji v letu 1994, tudi pri obiskovanju prijateljev in znancev na Madžarskem. Iz podatkov je razvidno, da prijateljstvo z Madžari onkraj meje v velikem številu gojijo, ne le Madžari iz Lendave, temveč tudi številni Slovenci. Čezmejno prijateljevanje Slovencev in Madžarov na Madžarskem potrja, da pri navezovanju prijateljskih vezi ni jezikovnih ovir. Popolnoma v drugačnem položaju se nahajajo respondenti iz skupine "Drugi". Le redki posamezniki v njihovi skupini (4,2%) imajo prijatelje na Madžarskem. Sklepamo, da zaradi jezikovnih ovir je pripadnikom te skupine otežkočeno prijateljevanje na Madžarskem. 2) Spremljanje poglavitnega cilja potovanj "nakupovanje" v treh časovnih točkah odkriva spreminjanje stanja na tem področju. Najbolj razširjen je bil nakupovalni turizem na Madžarskem med Lendavčani v letu 1991, ko so respondenti, ne glede na etnično pripadnost, obiskovali Madžarsko predvsem zaradi (bolj poceni) nakupov. Ta trend se je še obdržal v letu 1994, v letu 1996 pa se je položaj spremenil. Kljub temu, da so v letu 1996 potovanja na Madžarsko pogostejša kot prejšnja leta (1991 in 1994), čezmejni obiski dobivajo drugo kvaliteto, vsebinsko postajajo bolj raznovrstni, nakupovanje pa nima več prejšnje dominantne vloge. Primerjava frekvenc nakupovanj kaže, da je bilo največ nakupov v letu 1991, leta 1994 že zasledimo rahel padec interesa za nakupovanje, v letu 1996 pa se nakupovanje na Madžarskem drastično zmanjšalo. Nastalo spremembo je mogoče pojasniti s postopnim zviševanjem cen na Madžarskem (kot posledica inflacije), s slabšanjem finančnega položaja respon-dentov (visoka nezaposlenost v Lendavi ), kakor tudi z večjo ponudbo različnega blaga v ožjem in širšem okolju Lendave. Analiza in časovna primerjava odgovorov nazorno kaže, da se možnosti in interesi obiskovalcev iz Lendave, spreminjajo. Z zmanjševanjem nakupovalnega turizma so se obiskovalci usmerili na druga področja. Spremenjeni interes lahko zaznamo pri Slovencih in Madžarih glede obiskovanja gostinskih lokalov (hrana v madžarskih gostinskih lokalih je v primerjavi s ponudbo v Sloveniji še vedno cenovno konkurenčna). Po znatnem padcu obiskovanj gostinskih lokalov na Madžarskem, v primerjavi z letom 1991 se je v letu 1994 obisk ponovno bistveno povečal. Najpogostejši obiskovalci gostinskih lokalov na Madžarskem so Slovenci (v letu 1996 kar 60,6%), v manjšem številu jim sledijo Madžari (34,8% v letu 1996), Poprave in grodivo. Ljubljana. 1999. št. 35 137 ki zaradi pogostejših obiskovanj sorodnikov in prijateljev v manjšem Številu obiskujejo gostinske lokale. Iz pogostih obiskov gostinskih lokalov na Madžarskem smemo sklepati, da se finančne možnosti Slovencev in Madžarov niso se poslabšala, lahko celo tvegamo trditev, da so se od leta 1994 celo izboljšala. Povsem drugačno podobo o obiskovanju gostinskih lokalov na Madžarskem dobimo pri respondentih iz skupine "Drugi" (od 41,6% v letu 1991 je obisk lokalov v letu 1996 skrčil na 4,4%). Iz tega podatka kakor tudi iz njihove odsotnosti ali skromni prisotnosti pri drugih aktivnostih na Madžarskem (nakupovanje, šport, kulturne prireditve) sklepamo, da so to skupino Lendavčanov socialne spremembe v Lendavi v letih 1991 -1996 (stečaj nekaterih podjetij v Lendavi, brezposelnost, splošna gospodarska stagnacija v Lendavi, težave najpomembnejšega lendavskega podjetja Nafte), najbolj prizadele. Podatki že iz leta 1991 razkrivajo zanimanje in naklonjenost obiskovalcev do spoznavanja kulturnega življenja na Madžarskem (obiskovanje knjigarn, muzejev, galerij, kulturnih prireditev, itd.). Številni respondenti so uspešno povezali različne cilje potovanj (obiskovanje sorodnikov, nakupovanje, itd.) s kulturnimi vsebinami. Primerjave z letom 1994 kažejo na tem področju spremembe, t.j. obiski na Madžarsko so izgubljali svojo kulturno dimenzijo in se osredotočali zlasti na nakupovanje. V letu 1994 se je zanimanje za kulturne vsebine obiskov na Madžarskem bistveno zmanjšalo, in sicer ne le pri Slovencih in "Drugih", (pri katerih je nezanimanje za kulturne stvaritve mogoče pojasnjevati z jezikovnimi ovirami), temveč tudi pri obiskovalcih Madžarih, pri katerih jezikovnih ovir za recepcijo kulturnih dobrin sploh ni. V letu 1996 nastopijo pozitivne spremembe, po stagnaciji v letu 1994, se je tako pri Madžarih kakor tudi pri Slovencih zanimanje za obiskovanje Športnih, kulturnih prireditev in knjigarn, ponovno bistveno povečalo. Pripadniki skupine "Drugi" v vseh treh časovnih točkah bistveno zaostajajo (sklepamo, da zaradi jezikovnih ovir) pri zanimanju za kulturne stvaritve sosednje države. Kulturne ustanove (knjigarne, muzeji, galerije, itd.) in kulturne prireditve obiskujejo v večjem številu Lendavčani z VIS/VIŠ izobrazbo (leta 1994 je korelaci-ja med obiskovanjem kulturnih prireditev in VIS/VIŠ izobrazbo 2.3), nekoliko manj s srednjo izobrazbo, mnogo manj s poklicno in osnovno Šolo. Knjigarne najpogosteje obiskujejo respondenti srednje generacije (od 31 - 50 let), mladi do 30 let kažejo manj zanimanja, še manj pa respondenti nad 50 let. Glede obiskovanja kulturnih prireditev ne opažamo razlik med starostnimi skupinami, zanimanje za te prireditve je prisotno tako pri mladih kot pri starih. 138 Renolo Mejak. Medčosovno analiza čezmernih stikov Znatno pozornost namenjajo obiskovalci iz Lendave športu in rekreaciji. V času naše prve in druge meritve so največ zanimanja za šport izkazovali respon-denti Madžari. Pri Slovencih je zanimanje za šport in rekreacijo na Madžarskem postopno naraščalo, v letu 1996 pa je preseglo celo zanimanje respondentov Madžarov. Glede na to, da na Športnem področju ni jezikovnih ovir za razumevanje in sodelovanje, je kar 56,3 % obiskovalcev Slovencev vključilo v program svojega obiska na Madžarskem tudi Šport in rekreacijo. Respondenti skupine "Drugi" zaostajajo tudi na tem področju, Čeprav so v času prve meritve izkazovali veliko zanimanje za šport, se je zanimanje v letu 1994 v celoti (predvidevamo, da zaradi poslabšanega finančnega položaja) izničilo. Leta 1994 nihče iz te skupine respondentov ni vključil šport ali rekreacijo v program svojega potovanja na Madžarsko. V letu 1996 se je zanimanje za šport in rekreacijo ponovno nekoliko okrepilo, vendar v mnogo manjšem obsegu kot pri Slovencih in Madžarih. Obiskovanje pokopališč oziroma grobov mrtvih sorodnikov ali prijateljev se je v letu 1996, v primerjavi z leti 1991 in 1994, znatno okrepilo, in sicer predvsem pri Madžarih in tudi pri Slovencih. Respondenti iz skupine "Drugi", ki so se priselili v Lendavo iz krajev bivših jugoslovanskih republik, zaidejo na pokopališča na Madžarskem le izjemoma, ker jih ne vežejo sorodniške ali prijateljske vezi na pokojnike na Madžarskem. Podoben pojav zasledimo tudi pri obiskovanju zdravstven i h ustanov na Madžarskem. Pogosto obiskovanje zdravstvenih ustanov, kopaJiŠč in zdravilišč je bilo značilno za respondente iz Lendave v letu 1991. V letu 1994 so tovrstni obiski praktični) zamrli (predvidevamo, da zaradi izjemno težkega gospodarskega položaja v Lendavi po letu 1991). V letu 1996 je obiskovanje zdravstvenih ustanov na Madžarskem ponovno postalo aktualno, zlasti za Madžare in tudi za Slovence. Respondenti iz skupine "Drugi" zaostajajo za Madžari in Slovenci tudi na tem področju. Nekateri kazalci (kot je število obiskov na Madžarskem, kakor tudi cilji čezmejnih obiskov) nakazujejo, da je ta skupina socialno in ekonomsko, v primerjavi s Slovenci in Madžari v Lendavi v težavnejŠem položaju. Vzpodbude in ovire za čezmejna potovanja Lendavčanov Poleg frekvence in ciljev čezmejnih stikov prebivalcev Lendave so nas zanimali še dejavniki, ki vzpodbujevalno ali zaviralno vplivajo na obiskovanje sosednje Madžarske. O vzpodbudah in ovirah čezmejnih potovanj smo LendavČane povprašali v dveh časovnih točkah, in sicer leta 1991 in 1996. rotju'n grodivo. Ljubljano, 1999, št. 35 139 Kot najmočnejšo vzpodbudo za obiskovanje Madžarske so respondenti leta 1991 in 1996 navedli možnost cenejšega nakupovanja na Madžarskem. Podatki kažejo, da je ta vzpodbuda (cenejše nakupovanje) najbolj izrazita pri skupini "Drugi" (38,6% v letu 1991 in 32,4% v letu 1996), medtem ko pri Slovencih ima nekoliko manjši pomen (28,0% v letu 1991 in 23,5% v letu 1996), najmanjši pa pri Madžarih (12,0% v letu 1991 in 14,6% v letu 1996). Iz teh podatkov sklepamo, da respondenti Madžari in Slovenci, ki obvladajo oziroma so sposobni komuniciranja v madžarskem jeziku imajo večje možnosti za zadovoljitev različnih interesov na Madžarskem, kot respondenti z nepoznan-jem madžarskega jezika. Sorodniki, prijatelji, prijazno okolje in ljudje so imeli v letu 1991, ne glede na etnično pripadnost respondentov, močnejšo vzpodbujevalno vlogo za čezmejna potovanja, kot v letu 1996. Zlasti se je zmanjšal interes za obiskovanje sorodnikov na Madžarskem (leta 1991 je predstavljalo obiskovanje sorodnikov za 27,1%, leta J996 pa le za 13,6% Madžarov, vzpodbudo za potovanje na Madžarsko). Občutek povezanosti z Madžari (madžarskim jezikom, kulturo, narodom) nima večje vzpodbujevalne teže med respondenti. Celo med respondenti Madžari uvršča le manjši del respondentov (9,9% leta 1991 in 9,7% leta 1996) občutek (narodne, jezikovne, kulturne) povezanosti z Madžari na Madžarskem kot vzpodbujevalni dejavnik za čezmejna potovanja na Madžarsko. Ta pomemben podatek, ki je vreden poglobljene analize bo še v nadaljevanju pričujočega raziskovalnega projekta Še večstransko preverjen in ovrednoten. Vloga športa kot dejavnika, ki vzpodbujevalno vpliva na stike z Madžarsko, je leta 1996 v primerjavi z letom 1991, v porastu, zlasti pri Slovencih in tudi pri Madžarih. Glede na to, da imajo pravila športnih iger mednarodno veljavo, spremljava športnih disciplin ne zahteva jezikovnega znanja, je zanimanje respondentov za šport razumljiva. Respondenti iz skupine "Drugi" so se za šport na Madžarskem v letu 1996 manj zanimali kot leta 1991- Na podlagi tega podatka se nam ponovno vsiljuje misel, da se je to zgodilo zaradi slabega finančnega stanja te skupine. Na vprašanje o vzpodbudah za obiskovanje sosednje Madžarske številni respondenti (t.j. 33,2%) niso odgovorili. To lahko pomeni, da ti respondenti potujejo brez določenih vzpodbud, bolj iz navade, ki je postala zaradi odprte meje, sestavina vsakdanjega življenja v Lendavi. Na vprašanje o ovirah, ki nevzpodbudno vplivajo ali celo onemogočajo stike s sosednjo Madžarsko je večina respondentov (51,9% v letu 1991 in 53,9% v letu 1996) odgovorila, da ni nobenih ovir za tovrstne stike. Vprašanje je bilo odprtega tipa zato med ovirami, ki jih navajajo respondenti v dveh časovnih točkah nastajajo vsebinske razlike. ] 40_ Renata Mejak: Medčasovna analizo čezmejnih stikov Medčasovne primerjave kažejo, da je leta 1991 od vseh respondentov kar 22,3% navedlo kot oviro za stike z Madžarsko "obmejne formalnosti" in "carinske postopke". Kaže, da se je stanje na tem področju v naslednjih letih bistveno spremenilo na boljše, ker je leta 1996 le 7,6% respondentov navedlo kot oviro za čezmejne stike, obmejne in carinske formalnosti. Iz zbranih podatkov lahko sklepamo tudi na izboljšanje stanja na področju poznavanja (razumevanja) madžarskega jezika. Ob prvi meritvi je 13,9% respondentov (Slovencev in "Drugih") navedlo neznanje madžarskega jezika kot oviro za čezmejne stike. Leta 1996 le 6,3% respondentov (zlasti iz skupine "Drugi") občuti neznanje madžarskega jezika kot oviro za stike s sosednjo državo. Ta podatek nas navaja na sklep, da se je jezikovna kompetenca Slovencev in "Drugih" izboljšala tudi zaradi pogostih stikov z Madžarsko in Madžari. Leta 1996 so nekateri respondenti (11,3%) navedli "gnečo na meji" kot novo oviro pri navezovanju stikov z Madžarsko. Gnečo na mejnem prehodu ob prvi meritvi t.j. leta 1991 respondenti še niso zaznavali v tolikšni meri, da bi jo uvrstili med ovire za čezmejna potovanja. V naslednjih letih se je položaj bistveno spremenil, mejni prehod v Dolgi vasi je postal splošno znan po prometni gneči in zastojih osebnega (zlasti ob tržnih dnevih v Lentiju) in tovornega prometa. Zadnja leta se Lendavčani izogibajo potovanj na Madžarsko ob tržnih dnevih v Lentiju, ko je naval potnikov iz Slovenije na Madžarsko največji. Zato je le 14,4% Madžarov, lo,6% Slovencev in 5,7% "Drugih" navedlo gnečo na meji kot oviro za potovanja na Madžarsko. Na splošno lahko sklenemo, da veČina respondentov (t.j. 51,9% leta 1991 in 53,5% leta 1996), ne glede na etnično pripadnost, ne zaznava nobenih ovir za potovanja na Madžarsko. Sklepne ugotovitvk Na podlagi izsledkov medčasovne (1991, 1994 in 1996) analize čezmejnih stikov prebivalcev Lendave povzemamo pomembnejše ugotovitve, in sicer: Čezmejni stiki Lendavčanov s sosednjo Madžarsko so postali del vsakdanjega življenja v Lendavi. Kljub jasno zaznavnemu zanimanju Lendavčanov za čezmejna potovanja na Madžarsko je v treh časovnih točkah (1991, 1994 in 1996) prihajalo do sprememb glede števila obiskovanja sosednje dežele. Leta 1991 je frekvenca obiskov zelo visoka (odprtost madžarske meje je vzpodbujevalno vplivala na obiskovalce). V letu 1994 zaznavamo zmanjšanje števila obiskovalcev (gospodarske razmere so bile v tem Času v Lendavi zelo težke), v letu 1996 pa zasledimo ponovno okrepljeno zanimanje Lendavčanov za potovanja na Madžarsko. V letu 1996 se je znatno povečalo število obiskovalcev, ki potujejo na Madžarsko večkrat na mesec, zmanjšalo se je število respondentov, ki potujejo le poredko in naključno. Pnjprnve in grgdivo, Ljubljano. 1999. II. 35 141 Starostna struktura obiskovalcev Madžarske kaže, da se čezmejnih potovanj udeležujejo vse starostne skupine zajete v raziskavo (od 18 - 7o let). Podatki izkazujejo, da najpogosteje potujejo na Madžarsko pripadniki srednje generacije (od 31 - 50 let), ki imajo VIS/VIŠ izobrazbo ali poklicno šolo. Njim sledijo respon-denti nad 50 let, najmanj porujejo mladi do 30 let. Analiza ciljev potovanj Lendavčanov na Madžarsko odkriva, da je bil nakupovalni turizem najbolj razširjen v letu 1991, ko so respondend, ne glede na etnično pripadnost, obiskovali Madžarsko predvsem zaradi (bolj poceni) nakupov. Ta trend se je še v letu 1994 obdržal, v letu 1996 pa se je položaj spremenil. Kljub temu, da so v letu 1996 potovanja na Madžarsko pogostejša v primerjavi z letom 1991 in 1996, dobivajo čezmejni obiski drugo kvaliteto, vsebinsko postajajo bolj raznovrstni, nakupovanje pa nima več prejšnje dominantne vloge. Z zmanjševanjem nakupovalnega turizma so se obiskovalci iz Lendave usmerili na druga področja (gostinski lokali, šport, kulturne prireditve, knjigarne). V zaključnem delu Medčasovne analize smo preučevali vzpodbude in ovire respondentov pri obiskovanju sosednje Madžarske. Na vprašanje o vzpodbudah in ovirah številni respondenti niso odgovorili. Iz tega sklepamo, da mnogi potujejo bolj iz navade kot zaradi posebnih motivov t.j. zaradi bližine in odprte meje, ki je postala sestavina vsakdanjega življenja ob meji. Med vzpodbudami so respondenti navajali nakupovanje, obiskovanje sorodnikov, prijateljev in raznih kulturnih in športnih prireditev. Leta 1991 so respondenti v večjem številu navajali kot oviro carinske in obmejne formalnosti, leta 1996 pa gnečo na meji. Več kot polovica respondentov ne zaznava nobenih ovir pri navezovanju čezmejnih stikov. 142 Renato Mejak: MedČasovno anolizo čezmejnih stikov Summary Iter-period analysis an cross-border contacts or the people oe Lend,av.a with the nelghbourlnghvngary Proceeding from the results of the inter-period (1991s 1994, 1996) analysis of cross-border contacts of the people of Lendava we resume the following important findings: These cross-border contacts have become a fact in the daily life in Lendava. Despite the clearly noticeable interest of the Lendava people in travelling to Hungary, changes have occurred at the three time points (1991, 1994, 1996) regarding the number of visits to the neighbouring country. In 1991 the frequency of visits was very high (the openness of the Hungarian border having encouraged potential visitors). In 1994 a decrease in the number of visits was perceived (due to difficult economic situation in Lendava), while in 1996 the interest in these visits increased again. In 1996, the number of visitors travelling to Hungary several times a month increased considerably; and the number of those travelling seldom and accidentally diminished. The age structure of visitors to Hungary proves that all age groups (from IS to 70) dealt with in our research, travel to Hungary Gathered data indicate that it is the middle aged generation (from 3'1 to 50) with university, higher, or vocational education that travels most frequently. Then come respondents aged above 50, while those under 30 are the least frequent travellers. The analysis of the reasons of travels to Hungary reveals that shopping tourism was most popular in 1991, when respondents, regardless of their ethnic adherence, visited. Hungary mainly because of bargain prices. This trend held on throughout 1994, but in. 1996 the situation changed. Despite the fact that, in 1996 travels to Hungary became m.orefrequent than in 1991 and 1994, cross-border visits acquired a new quality, having become more varied, the shopping having lost its former dominant role. The visitors therefore directed their interests to other spheres (restaurants, sports, cultural events, bookshops). The concluding part of the inter-period analysis was dedicated to encouragements and obstacles affecting the respondents' visits to Hungary. The question on this topic was not answered by a number of respondents. This leads to the conclusion that many people travel out of habit (due to the vicinity and openness of the border which has become a compound of daily life) rather than due to special motives. Other encouragements listed were shopping, visits to relatives and friends, attending cultural and sports events. poprave in gradivo Ljubljana. 1999. šl. 35 143 Simona Zavratnik Zimic O PROUČEVANJU SLOVENSKO-HRVAŠKEGA OBMEJNEGA PROSTORA: DEFINIRANJE IN KONCEPTUALNI NASTAVKI Proučevanje meja je prisotno tako rekoč v celotnem družboslovju! pa najsi gre za njihovo časovno-prostorsko persistenco, to je nastajanje, spreminjanje in izginjanje, kar zlasti rematizirata zgodovina in geografija, nadalje za pravno-politični status, ki ga ločnica meja udejanja med praviloma dvema suverenima državnima entitetama ali kateri koli drug vidik 'meja', 'mejnosti' ali 'obmejnosti'. Sociologiji kot mlajši znanosti ni usojeno iskati povsem novih prijemov na tem področju, četudi je v literaturi moč definirati nekaj področij, ki se ukvarjajo tudi s proučevanjem meja. Mednje gre šteti zlasti sociologijo vsakdanjega življenja in prostorsko sociologijo. Obe imata pomembno mesto v proučevanju obmejnih prostorov: zlasti vsakdanjih življenjskih praks, kulturnih potez, interakcij, prehodnosti in zaprtosti, migracij, teritorialnih identitet..., če naštejemo le nekaj najvidnejših. Namen prispevka je prikazati nekaj ključnih porez raziskovanja relativno novega slovensko-hrvaškega obmejnega prostora. Tekst tako pričenjamo s skiciranjem družbenega konteksta nastanka nove meje, nadaljujemo z obravnavo ključnih konceptov, to so meja/mej nos t/ob mej n ost, etničnost, teritorialnost in identiteta. Nastanek nove meje in proces njenega sprejemanja v percepciji obmejnega prebivalstva - pri čemer gre tako za kratkoročne kot dolgoročne odzive na dejstvo meje -, je prikazan v sociološkem jeziku s konceptom institucionalizacije nove meje. 'Nova mhja': o kontekst umnosti predmeta raziskovanja Sociološka analiza se vedno odvija znotraj specifičnega družbenega konteksta, kar samo po sebi kliče po analizi te 'realnosti' in 'znanja' o predmetu raziskovanja. Slovenski raziskovalni prostor ve o 'mejah' in 'mejnosti' povedati marsikaj, - rečeno z besedami priznanega slovenskega raziskovalca, profesorja Klemenčiča - nenazadnje predvsem zaradi specifike majhne države, katere velik del je takšno ali drugačno 'obmejno območje'. Izhodišče sociološke analize je ovrednotenje fenomena državne meje z vidika heterogenosti percepcij individuov, ki so vsakodnevno situacijsko vpleteni v strukturo čezmejnih interakcij. Konkretni Slovensko-Hrvaški obmejni prostor je zgodovinsko, geografsko in kulturno heterogeno območje, v katerem se na osnovi loma, ki ga je vzpostavila nova državna meja, dogajajo diskontinuitete, 1 46 Simono Zavrotnik Zimic: O proučevanju slovensko-hrvaškega obmejnega „ nova strukturiranost interakcij, individualnih percepcij in identifikacij. V prvi vrsti nas zanimajo interakcije na mikro nivoju, torej vsakdanji vidik življenja, obenem pa nas zanima kontekst teh interakcij, torej z državno mejo (na novo) ločen prostor. Prostorski element tako dobi vlogo pomembnega dejavnika, saj ga definiramo kot izvor identifikacij, kot pomemben kontekstualni element. Predvidevati je namreč mogoče določeno gradacijo pomembnosti obmejnega prostora z vidika poselitve, s Čimer mislimo na največjo pomembnost obmejne periferije za lokalno prebivalstvo v najožjem obmejnem prostoru. Z oddaljevanjem od meje se izgublja tudi pomembnost samega obmejnega območja, ki najbolj pade v centru. Slovensko-hrvaška meja je najdaljša državna meje, ki obsega tudi izjemno raznolikost manjših geografskih segmentov, tako s prostorskega kot kulturnega in zgodovinskega vidika. Termin 'obmejno območje', ki ga uporabljamo dokaj nese-lektivno, je lahko ustrezen zgolj ob predpostavljanju heterogenosti, kar nenazadnje inducira pomen regionalnega in lokalnega. Prostor pa seveda ni pomemben zgolj sam po sebi, temveč kot živ, družben element, v katerem se vzpostavlja nova vsebinska komponenta, ki bi jo poimenovali 'obmejnost' ali ,mejnost,,. Zavest o 'kvaliteti obmejnosti' se družbeno producirá na individualnem in skupinskem nivoju. Medtem ko je moč skupinske manifestacije obmejnosti analizirati posredno preko socializa to rjev kot so mediji, nosilci politične oblasti...ipd., pa nas zanima individualni oziroma mikro nivo neposredno kar najbolj vpletenih akterjev. Menimo, da pa je treba mejo kot 'absolutno ločnico' v prostorskem in družbenem smislu nujno relativizirati. Že bežen zgodovinski pregled pove, da gre za prostor mnogih ločevalnih, prav tako pa tudi mnogih skupnih dejavnikov. Nekateri geografi opozarjajo na raziskave, ki so nakazale tendenco po internal-izaciji skupnih kontekstov v prostorih, ki so dalj časa znotraj enotne politično-upravne tvorbe, meje med njimi pa ne predstavljajo izrazitih pregrad, ali jih vsaj kot take ne čutijo prebivalci v vsakdanjem življenjskem ritmu. Skupno življenje v bivši državi je vsekakor oblikovalo določene življenjske stile lokalnega prebivalstva, saj je bila meja izrazito prehodna. Sociološki oris tega območja prikazuje visoko dinamiko najrazličnejših migracijskih procesov, od prehajanja meje dnevne delovne sile do trajnejših sprememb kot posledice maritalnih gibanj v obmejnem prostoru. V tako družbeno dinamičnem prostoru se interakcije seveda ne kar enostavno ustavijo, se pa praviloma spremeni njihova struktura in intenzivnost. * -k * 1 Termin 'obmejnost' je kontinuirano prisoten /.lasti v geografski literaturi. Iz antroploške perspektive pa prihaja predlog Duške Hočevar Kneževič, ki predlaga pojem 'mejnosr, pri čemer misli na simbolno usidranost in kvaliteto nekega procesa za razliko od domnevne objektne dejanskosti kakega pojava (1998:10. Menim, da jc mogoče oba pojma, tako mejnost kot obmejnost, enakovredno uporabljati. Čutodi je morda pojem 'mejnost' bolj prikladen sociološkemu gledanju, pa je usidranost termina 'obmejnost' vendarle precej močna. Pnjnmve in grodivo. Ljubljano, 1999, Št. 35 145 Vsaj nekaj elementov, ki bi lahko bili integrativni tvorci skupnega čezmejnega konteksta, bi bilo moč identificirati. Menimo, da so pomembni predvsem sledeči: 'vsakdanje življenje', ki pomeni mikrointegiranje individualnih čezme-jnih kontaktov; fizični stik oziroma prehodnost teritorija, komunikacijske povezave v infrastrukturnem smislu, zlasti prometu; kulturne značilnosti, na primer religija, podobnost v materialni kulturi; komunikacije, pri Čemer mislimo zlasti na jezikovno komunikacijo, jezikovno sposobnost obmejnih prebivalcev v slovenskem in hrvaškem jeziku oziroma bolje rečeno v lokalnih dialektih, torej sposobnost in zmožnost jezikovne komunikacije s sosedom. Ob tem velja jasno izpostaviti, da so kulturne značilnosti ali denimo jezik, lahko tako povezovalen kot tudi ločevalen dejavnik, zlasti ob nenadnih političnih spremembah, ko se zabrišejo dejstva podobnosti in izpostavljajo različnosti. Tudi v skupino 'elementov ločevanja' ni enostavno uvrščati, vendarle omejitvam navkljub, gre izpostaviti dva najbistvenejša dejavnika.: nova politična meja 1991 leta, ki bistveno spreminja status novih političnih enot, samostojnih držav in političnih sistemov in s tem ponuja status sosedstva z novo državo; nastajanje državnih periferij vzdolž slovensko-hrvaŠkega prostora, kar pomeni drugačen vzorec povezovanj, npr. izgradnja prometne infrastrukture vzdolž in manj čez mejo, izgradnja manjkajočih šolskih institucij z namenom, da je ta faza socializacije izvedena v okviru novih državnih meja...ipd. Dejavniki ločevanja so praviloma institucionalne narave in omogočajo nivelizacijo razlik v obeh državah, prav tako pa zagotavljajo njenih državljanom izpolnjevanje življenjskih potreb, kakršne so npr. izobraževanje, zdravstvena oskrba, zaposlovanje itd. Dejavniki, ki smo jih skušali razdeliti v skupini elementov ločevanja in elementov povezovanja, so v sociološki analizi relevantni v Časovni perspektivi 'prej - potem', torej pred in po nastanku nove državne meje. V nekaterih primerih gre za izrazito kontekstualne spremenljivke, ki so pogojene s tradicijo in zgodovinskimi izkušnjami in so zategaJj stabilnejše ter so počasneje podvržene procesu sprememb. Pri drugih je dinamiko sprememb moč opaziti tako rekoč takoj. Dojemanje enotnosti in ločenosti v sferi vsakdanjega življenja ima ob tako ključnem rezu kot je nova državna meja mnoge razsežnosti, nedvomno pa je individualno pogojeno. Vendar pa se meje - zlasti družbene/kulturne in teritorialne/politične - ne pokrivajo niti vedno niti popolnoma. Tudi etnične in kulturne 1 46_Simono Zavrotnik Zimic: O proučevanju slovensko-hrvaškega obmejnega „ meje se ne pokrivajo, saj so kulturne meje mnogokrat razširjene preko etničnih okvirov v nekake 'prehodne kulturne prostore', za kar nam ponuja bogato evidenco zlasti etnološko raziskovanje. Del tega je testiran tudi v opravljeni terenski raziskavi 'Medetnični odnosi v obmejnem prostoru med Slovenijo in Hrvaško'2. Premakljivost družbenih/kulturnih meja pa bi lahko bilo eno ključnih zanimanj glavne terenske raziskave, ki bi pilotu sledila. Izpostavljamo torej družbene meje, tiste, ki nastajajo v zavesti ljudi in jih ljudje postopno ali manj postopno sprejemajo za svoje. Analiza časovne komponente, to je kratkoročnih in dolgoročnih odzivov na dejstvo meje, naj bi pokazala, kje so nastali radikalni prelomi, kje bo prišlo do modifikacij in na kakšen način. Gre tako rekoč za 'Barthovski problem' vzdrževanja meja v luči dinamičnih interakcij s sosedi. Nova državna meja pomeni redefiniranje etnične drugačnosti, sosedskosti, ločenosti in redefiniranje sosednje etnične skupine z vidika pomembnih elementov drugačnosti. Ne gre pa prezreti skupne prostorsko-časovne preteklosti, ki je v zavesti ljudi vendarle izoblikovala vedenje o nekaterih enotnostih ali podobnostih v slovensko-hrvaškem obmejnem območju. Bistvo problema tako postane obstoj oziroma institut meje, ki je v tem prostoru obstajala 'od nekdaj', v novi politični situaciji pa je redefinirana. Konceptualni okvir: »meja/mejnost - teritorialnost - etničnost - identiteta« Teoretično-konceptualni okvir predstavlja tematiziranje etničnosti v povezavi z njeno prostorsko dimenzijo. Bistveni dejavnik je meja, ki nastopa kot ločnica ali razdeljevalec dveh družb. Poleg v sociologiji dobro poznanega koncepta etničnosti kot dinamičnega fenomena z mnogovrstnimi razsežnostmi, uporabljamo še koncept teritorialnosti, s čimer je mišljen predvsem odnos prebivalstva do naselitvenega prostora. Slednji koncept je dobro poznan v socialni in politični geografija, z nekoliko drugačnimi poudarki pa se uveljavlja tudi v sociologiji. Vez med obema konceptoma je meja, konkretno slovenslco-hrvaška državna meja, ki pomeni jasno ločnico med dvema suverenima državnima teritorijema. To funkcijo je pridobila ne dolgo tega, leta 1991- Pred tem je imela funkcijo notranje meje, ki je bila veliko manj formalna in veliko bolj prepustna. Ne gre pa zgolj za geopolitične meje, ki jih navsezadnje lahko poimenujemo tudi fizične ali admin ■strativne meje med dvema državama. Z vidika našega zanimanja je veliko pomembnejše vprašanje, kako take nove fizične meje vplivajo na redefiniranje kulturnih meja, denimo na (novo) oblikovanje etničnih meja v prostoru, procese interakcij in strategije približevanja ali oddaljevanja sosednih družb. * ■* * - C.re za projekt nosilke dr. Vere Kržišnik-Bukič, 'Medetnični odnosi v obmejnem prostoru med Slovenijo in Hm asko', v okviru katerega je bilo izvedena terenska raziskava (temelječa na anketah in intervjujih) na zrcalno izbranih lokacijah vzdolž slovensko-hrvaške državne meje. Rezultati so predstavljeni v publikaciji 'Slovensko hrvaški obmejni prosior: Življenje ob meji', ur, Vera Krzišnik-Bukič, INV, Ljubljana, 1999- P£i7prnve in gradivo. Ljubljana, 1999. št. 35_1 47 Središčni koncept je meja, kar nas zanima v širšem družboslovnem oziru. Tako Barth3 ugotavlja, da je v antropologiji bilo veliko pozornosti posvečene »razlikam med kulturami ter njihovim zgodovinskim mejam in povezavam, ni pa bilo podobnega raziskovanja posvečenega konstituiranju etničnih skupin in naravi njihovih medsebojnih meja« (1969:9). Njegovo delo prinaša dva nova pogleda, ki tradicionalna gledanja na ohranjanje kulturne različnosti skozi 'ignoranco svojih sosedov' ali 'družbeno in geografsko izolacijo' negirajo. S tem tudi bistveno opredeli meje - z družbene in individualne (psihološke) pozicije: »Prvič, očitno je, da meje obstajajo kljub pretoku ljudi skoznje. Povedano z drugimi besedami, določene etnične distinkcije niso odvisne od pomanjkanja mobilnosti, kontakta in informacij, ampak od družbenega procesa izključevanja, in vključevanja, s čimer se ohranjajo ločene kategorije navkljub spreminjajoči se participaciji in članstvu v toku individualnih življenskih zgodovin. Drugič, videti je, da se stabiln i, vztrajni in pogosto vitalni družbeni odnosi nadaljujejo čez take meje in pogosto temeljijo ravno na dihotomiziranih etničnih statusih. Z drugimi besedami, etnične razlike niso odvisne od pomanjkanja družbene interakcije in sprejemanja, ampak so prav nasprotno pogosto resnični temelji, na katerih so oblikovani vseobsegajoči družbeni sistemi. Interakcija v takih družbenih sistemih ne vodi k njegovi likvidaciji skozi spremembo in akulturaci-jo; kulturne razlike se lahko ohranijo kljub medetničnemu kontaktu in vzajemni odvisnosti« (Barth, 1969:9-10). Avtor izpostavlja subjektivni dimenzijo etničnosti, kjer je za razliko od objektivnih značilnosti etničnosti (kot so jezik, religija, kultura itd.) poudarek dan na pripise (ascription) in identifikacije akterjev etničnih skupin. Etnične skupine se organizirajo na podlagi dihotomiziranih definicij (vključenosti in izključenosti, 'insiderji in outsiderji', 'mi in oni') samih pripadnikov etničnih skupin. V takšnem izražanju etnične identitete akterji v resnici kategorizirajo sebe in druge za procese družbene interakcije, kar avtor imenuje formiranje etničnih skupin v organizacijskem smislu. Bistven je poudarek na pripisu kot kritični značilnosti etnične skupine oziroma kot pravi Barth: »1. Kontinuiteta etnične skupine, definirane kot askriptivne in ekskluzivne skupine, je jasna: odvisna je od obstoja meje. Kulturne poteze, ki signalizirajo mejo, se lahko spremenijo, kot tudi kulturne značilnosti pripadnikov skupine. * * * 3 Bai thovo delo 'llihnic Groups and Boundaries' iz leia 1969 je pomenilo prelomnico v raziskovanju crnične problematike. Avtorjev teorerični aparat temelji na treh bistvenih soodvisnih premisah raziskovanja erničnih skupin. Prva je komponenta pripisa (ascription); etnične skupine so kategorije, v katerih so dani pripisi in identifikacije s strani akterjev etničnih skupin. Na tem mestu pride do izraza subjektivna dimenzija etničnosti. Druga teoretična posiavka predstavlja preskok raziskovalnega poudarka od tipologij etničnih skupin in odnosov na raziskovanje različnih procesov, ki vplivajo na nastajanje in vzdrževanje etničnih skupin. Tretja prcinisa poudarja premik v fokusiranju raziskovanja od notranjega ustroja in zgodovine ločenih skupin na etnične meje in obstoj teh meja (več v: Barth, 1969, Introduction). 1 46 Simono Zavrotnik Zimic: O proučevanju slovensko-hrvaškega obmejnega „ Celo organizacijska oblika skupine se lahko spremeni. Vendar nam dejstvo stalne dihotomizacije med pripadniki skupine in outsiderji dopušča specifikacijo naravne kontinuitete in raziskovanje spremenjene kulturne oblike in vsebine. 2. Le družbeno pomembni faktorji postanejo diagnostični za pripadanje skupini, in ne očitne 'objektivne' razlike, ki so jih proizvedli drugi faktorji. Ni pomembno, kako različni so lahko pripadniki skupine v svojem očitnem ravnanju —Čepravijo, da so A v nasprotju z drugo razpoznavno kategorijo B, želijo biti obravnavani kot A in ne dopuščajo, da se njihovo obnašanje interpretira in sodi kot obnašanje pripadnika skupne B in ne A« (1969:14-15). Meje bomo torej razumeli v smislu Barthovih meja, ki se vzdržujejo na podlagi ekskluzivnosti etničnih samo-definicij. Prav kategorija samopripisa je ključnega pomena pri vzpostavljanju etničnih definicij oziroma etnične identitete - zlasti v luči njene spremenljivosti in situacijske (tudi časovne) različnosti. To pa je ena bistvenih postavk, ki jih je potrebno upoštevati pri raziskovanju novih meja. Navsezadnje pa tudi indic, da je državna meja praviloma institut nivelizacije kulturnih razlik znotraj nacionalne države, medtem ko so le-te močno poudarjene glede na zunanji sistem. Slednje bi bilo moč imenovati ekskluzivnost nacionalne kulturne identitete, ki se konča z mejami (nacionalnega) sistema. Številni primeri kažejo, da temu še zdaleč ni tako. Pa vendar smo še zelo oddaljeni od nekega splošnega znanja o tem, kako se različne družbene identitete v takih prehodnih kulturnih prostorih, ki segajo čez meje nacionalnih sistemov, oblikujejo, vzdržujejo in spreminjajo. Proučevanje meja je eno pomembnih področij geografske znanosti. Kot ugotavlja Bufon (1995:9-20), sta se geografsko raziskovanje meja in geografija obrne-jnosti najprej pojavila v obliki deterministične koncepcije, kjer so meje mišljene kot politična in strateška izolacija. Tradicionalna politična geografija se je osredotočila na 'boundary making', to je definiranje čim bolj pravičnih in čim manj kon-fliktnih meja, kar je bilo zlasti aktualno konec prve svetovne vojne. Gre za Holdichev koncept 'obrambne funkcije meja' (Holdich, 1916), ki temelji na načelu: manj je kontaktov med sosedoma, manj je možnosti konfliktov. Pri drugem konceptu gre za 'asimilacijske meje' (Lyde, 1915) z hidrografskim razmejitvenim režimom. Načelo bi torej biio: reke pomenijo politično ločnico, vendar imajo ekonomsko in kulturno povezovalno funkcijo med sosedi. Po drugi svetovni vojni pride do pomembnih premikov v geografski proučevanju meja, kar vodi v vključevanje znanj z drugih področij**. Povedano strnjeno, obe ključni področji, ki preučujeta meje in družbene interakcije ob njih - geografija in antropologija - meje različno konceptualizirata; v •k * -k ^ Po drugi svetovni vojni pride do konceptualnih obogaritev v politični geografiji; ¿lasti z vidika interdisciplinarnosti. Premik nastane s sodelovanjem geografije, politologije, politične ekonomije, sociologije, antropologije. Skratka, pride do povezovanja celega korpusa družboslovnih znanosti, (več v: Bufon, 1995. Geografija obmejnosti) Razprave in gradivo. Ljubljeno, 1999, si. 35 149 sodobni geografiji je moč izluščiti predvsem koncepta frontier (mejnosti) in border landscape oz. borderland (koncept mejne krajine in koncept mejnega ozemlja), v antropologiji pa koncept boundary (mejnosti) s poudarkom na družbenih mejah.5 Naslednji obravnavamo koncept teritorialnosti. Pojma teritorialnost in obme-jnoststa nastala na podlagi opazovanj lokalnega prostorskega vedenja' različnih družbenih skupin (Bufon, 1995.10). Pri analizi funkcioniranja lokalnih družbenih skupin se je tako pojavil element prostora kot nevtralen element. »Posebno vrednotenje prostora pa seveda vodi tudi v posebno prostorsko vedenje, ki izraža odnos med človekom in njegovim okoljem na različnih ravneh in ki ga ponazarja termin teritorialnost« (Bufon, 1995:10-11). Z našega vidika gre ziasii izpostaviti mikro stike, katerih »časovnapersistenca je torej očitno v nasprotju s hitrostjo sis-temskopolitičnih sprememb. Primeri takega 'dolgotrajnega' prostorskega in družbenega vedenja so posebno opazni v tistih območjih, kijih je po sorazmerno dolgem obdobju skupnega življenja 'razrezala' nova meja. V določenem pogledu je torej opaziti, da se tu prebivalstvo vede skoraj tako, kot da razmejitve ne bi bilo, in skuša s tem reproducirati prvotno enoten kulturni prostor. Seveda je možnost razvoja takih procesov odvisna od mejnega režima, večje ali manjše propustnosti meje ter večje ali manjše dinamičnosti družbenih procesov ob njej« (Bufon, 1995:13-14). Takšna pozicija je za naš problem še posebej relevantna, saj so prav elementi inikrointegriranja, vsakdanjih življenjskih praks, različnih krajših kontaktov in sistematičnih interakcij ob novi meji, najvažnejše vsebine, ki determinirajo raziskovanje. Seveda pa tako raziskovanje zahteva poznavanje skupnega 'backgrounda\ ki čezmejne interakcije omogoča in hkrati pogojuje; gre za afinitete in disparitete med obema obmejnima območjema. Banovac (1996) ugotavlja sekundarnost teritorialne pripadnosti v moderni sociološki tradiciji. Teritorij ima simbolni pomen za vzpostavljanje družbenih odnosov ali nastopa kot predpostavka družbenosti, ne pa predstavlja referenčnega okvira identifikacijskim vzorcem. Povezanost posameznika s prostorom se pojavlja v povezavi z 'primordialnimi' tradicionalnimi družbami. V moderni družbi je postavljena v kontekst procesov globalizacije (Mlinar, Srrassoldo, Larochelle, "Williams, Poche), ki kažejo 'brisanje vezi med teritorijem in ljudmi'. »Globalizacija je na ta način predstavljena kot 'deteritorializacija', ker so v moderni družbi vzpostavljene nove oblike delovanja, ki jim ni potrebno imeti nobene povezave s teritorialnim elementom« (Banovec, 1996:23). Medsebojno odvisnost deteritorializacije in reafirmacije teritorialnih identifikacij je dobro ujeta z -* * * ^ Podroben pregled geogiafske in antropološke analize s področja 'meja' in mejnosti' je pripravila Duška Knczevič Hočevar v: Mejnosti v Zgornjekolpski dolini: Upravljanje z identitetami skozi sorodstveno mrežo. Ljubljana. 1998, zlasti glej: Mejnost v antropološki presoji 18-101. 1 46 Simono Zavrotnik Zimic: O proučevanju slovensko-hrvaškega obmejnega „ Larochellovo izjavo: »Predstava o 'globalni vasi' velja samo dokler globalno ne izbriše vasi« (1992:l60). Avtorji nekoliko različno poimenujejo teritorialno komponento identitete; lahko gre za proces deteritorializacije (Mlinar), spremenjeno funkcijo teritorija (Larochelle), lahko gre za pojavnost (Strassoldo) oziroma za erozijo (Williams) regionalnih identitet. Empirične študije na tem področju gre povezovati z dvema vrstama procesov, ki so vezani na prostor: 1. integrativnimi - širše evropske integracije, suprana-cionalni nivo in 2. disintegrativnimi - proces drobljenja, delitev na subnacional-nem nivoju; nastanek novih držav, regionalizmi ali Strassoldovi 'novi lokalizmi'. Z Banovcem se je mogoče strinjati o manku prostora kot referenčnega elementa sociološke analize, vendar gre na tem mestu izpostaviti vsaj nekatere klasike, ki po našem mnenju pomembno prispevajo k definiranju človekovega odnosa do prostora. Najprej omenimo Giddensa, ki je opozoril na zagato, da je pojem družbe v sociologiji pogosto izenačen z nacionalno družbo oziroma nacionalno državo, s čimer je skorajda onemogočena subtilna analiza etničnih razsežnosti, ki pomembno sooblikujejo različne družbene procese na stikih takih nacionalnih sistemov, prav tako pa segajo čez njihove meje/1 Opažamo tudi, da je v socioloških pozicijah 'prostor' velikokrat zajet v širšo kategorijo 'okolja', kar gre 'čez' tematiziranje fizične, ozemeljske komponente, kar nedvomno s 'teritorijem' in 'prostorom' v najožjem smislu razumemo. Povedano z Bergerjem in Luckmannom, gre za dvojni odnos človeka z okoljem, kar se izraža kot biološka in družbena determiniranost posameznika. Človekov razmerje do okolja zaznamuje odprtost do sveta (1988:51), s Čimer mislimo na obe ravni. Iz takšne pozicije je mogoča izpeljava, da je razvoj individua od rojstva skozi razne faze socializacije (internalizacije družbenih norm) povezan z določenim naravnim okoljem, kjer se to dogaja - torej prostorom -, kot tudi s specifičnim družbenim okoljem -to je sistemom družbeno-kukurnih norm. V tej poziciji vidimo izhodišče za obravnavo kompleksne človekove umeščenosti v okolje ter posledično izhodišče za analizo procesov samoprepoznavanja, prepoznavanja drugih ter vzpostavljanja medsebojnih komunikacij/interakcij. Tretji konceptualni element je etničnost Radcliffovem poimenovanje rase, etniČnosti in naroda kot »konceptualnega minskega polja« (1994) je kajpak mogoče samo pritrditi. V naših izhodiščih se opiramo na teoretske pozicije Smitha in Horowitza ter Geertza in Bartha oziroma primordialistično - instru-mentalističen 'spor' v pojmovanju etniČnosti. Po Horowitzu (1985:52) je: »...etniČnost pouezana z rojstvom in krvjo, vendar to ni absolutno. Posameznikove korenine štejejo, toda obstajajo izjeme. Etnična identiteta je pri posamezniku relativno težko spremenljiva, toda spremembe se zgodijo. Skupni •k -k -k ^ S tega vidika ji- pomembno predvsem delo The Nauon-Siaie and Violence (1984). jn7prove in gradivo. Ljubljano, 1999, šl. 35 J51 izvor (group originsj je tudi pomemben, v korporativnem smislu pomeni, da je skupina medgeneracijska, nadaljevalna in neodvisna od sedanjih pripadnikov. Torej, za večino pripadnikov skupine se etnična identitete oblikttje z rojstvom, v obsegu, kije variabilen. Etnično s t temelji na mitu skupnega izvora, kar ponavadi nosi s sabo značilnosti, za katere se verjame, da so vrnjene (innale). Nekatere nocije askriptivnosti, kakorkoli oslabljene, in afinitete, ki iz tega izhajajo, so neločljivo povezane s konceptom etničnosti.« V antropološki literaturi je že nekaj časa splošno znana debata o primordialis-tični oziroma situacijski etničnosti. V primordialistični perspektivi, po Geertzu, etničnost temelji na nizu danosti, kot skupen jezik, religija, kultura, sorodstvo, kar je zelo različno od kakršnega koli drugačnega grupiranja ali povezovanja. V Barthovi instrumentalistični poziciji pa meje etničnih skupin variirajo glede na situacijo, v kateri se posamezniki znajdejo in glede na njihove interese. JRex (1994) meni, da je nekaj resnice v obeh pozicijah. Mogoče se je strinjati z Barthom, da je definicija 'insiderjev' in 'outsiderjev' v skupini odvisna od situacije. Prav tako pa je res, da v tej situaciji ni potrebno razviti kulture in organiziranosti skupine v smislu ab initio, ampak tukaj nastopata etničnost in etnična organizacija kot resurs. Minimalna definicija etnične skupine je po Horowitzu (1985) zajeta v elementu skupne provinience, kar je ponavadi zajeto v 'sorodstvenih mrežah' ali 'skupnem izvoru' in v nociji različnosti, ki se manifestira v unikatnih kulturnih potezah.7 Horowitzove definicije so zelo blizu našemu stališču. Etničnost je dinamičen fenomen, situacijsko variabilen, pa vendarle temelječ na skupnih obeležjih oziroma vsaj minimalnem tematiziranju skupnega izvora in unikatne kulture. Pomemben prispevek k definiranju pojma etničnosti je podan v Smithovi teoriji (1986: 22-31), ki definira etnijo s šestimi dimenzijami: 1. skupno ime, ki pomeni identificiranje in izražanje bistva skupine; 2. skupen izvorni mit, ki vključuje idejo o skupnem izvoru v času in ki etniji pripisuje fiktivno sorodstvo; 3. skupen zgodovinski spomin na preteklost ali preteklosti, ki vključuje pomembna herojstva (osebe, dogodki); 4. distinktivna skupna kultura, torej eden ali več elementov skupne kulture, za katere pa ni potrebno, da so specificirani, dasir-avno običajno vključujejo religijo, običaje ali jezik; 5. povezanost z določenim teritorijem je povezanost z domovino, pri čemer pa ni nujno, da gre za fizično ozemlje etnije, gre lahko za simbolno navezanost na 'izvorno deželo' kot npr. pri razseljenih osebah; 6. solidarnost med vsaj nekaterimi deli etnične populacije. Pomembno avtorjevo izhodišče je, da različne dimenzije etničnosti niso vedno manifestne. Izhajajoč iz take opredelitve etničnosti, je moč izluščiti dva ključna elementa: to sta na eni strani subjektivno identificiranje in na drugi strani miti, * -k -k 7 Glej lucli Horovvitz (1985), še posebej The concepi o f an eihnic group (srr. 51-53), kjer podaja podobno definicijo. 1 46 Simono Zavrotnik Zimic: O proučevanju slovensko-hrvaškega obmejnega „ spomini. Etnijo je tako moč definirati kot populacijo, ki deli skupno izročilo mitov, zgodovin in kultur in je vezana s specifičnim teritorijem in občutkom solidarnosti (Smith, 1986:32). Teoretska diskusija o etničnosti, pa se - vsaj tako kaže - iz klasičnega primor-dialistično-instrumentalitičnega diskurza vse bolj seli na področje identitete oziroma strukture etnične identitete ter njene mnogovrstne pojavnosti v moderni družbi. Ključni pojmi tako postajajo: subjektivno vs. objektivno (samo)definiran-je etničnosti, situacijska etničnost, strukturiranost identitet in pozicija etničnih samopripisov v tej strukturi. Na takšno mišljenje nas napeljuje sodobna empirična evidenca, kjer v raziskovanju etničnosti čedalje bolj prevladuje 'subjektivno' in 'pluralno'. Do sedaj obravnavanim konceptom meje, etničnosti in teritorialnosti smo, navkljub različnim teoretskim pozicijam našli tudi 'konsenz' o konstitutivnih elementih. 'Jezikovna džungla' pa se s pojma etničnosti prenaša tudi na področje, ki je pravzaprav vsebinska komponenta vseh naštetih: meje, prostora, etničnosti. Gre za koncept identifikacij (identitete, družbene pripadnosti), zagate pa se pojavijo vsaj iz dveh razlogov: 1. problem definicije oziroma vprašanje ustreznega koncepta; 2. identifikacije kot Vsebinska komponenta' drugih konceptov (npr. etnična, spolna, poklicna ... identiteta). Gre za identitetno razvejanost oziroma mnogoterost, ki je lastna posamezniku moderne družbe. S problemom definicije mislimo na ustreznost koncepta v obravnavanem raziskovalnem problemu; je to 'identiteta', 'identifikacije' ali morda 'družbena pripadnost? V sociološkem diskurzu se skorajda v aksiomski obliki uporablja koncept družbene pripadnosti. Tukaj se opiramo na teoretične postavke Webra, ki označi pripadnost kot subjektivni občutek, ki je prvenstveno vezan na družbeni odnos tipa 'Vergemenischaftung' (1976:28), s čimer definira tradicionalno, afek-tivno pripadnost in ga loči od ciljno-racionalnega delovanja, ki je značilnost družbenega odnosa 'Vergesellschaftung' oziroma modernih družb. Na tem mestu menimo, da je pri izrekanju o etnični pripadnosti moč koristno uporabiti oba po Webru definirana tipa pripadnosti, afektivno in racionalno komponento, pri Čemer je prva emocionalne narave in vsebuje kategorije kot 'poreklo', 'spomine', 'mitologije', druga pa - naj poskušamo operacionalizirati - ekonomska in politična. Slednja je naravnana utilitaristično in bi zajela med drugim tudi vprašanje koristi, ki jih pridobi posameznik, ko se opredeli za tako in ne drugačno (etnično) identiteto. Menimo, da je to vidik, ki mu je v konkretnem terenskem rayiskovanju posvečene še premalo pozornosti. V antropologiji je splošno uporabljen koncept identitete8 (individualnih in skupinskih). Identiteta posameznika je mnogovrstna, inkluzivna in dinamična; * * * 8 v slovenski antropološki lireraiuri je problemu identitete namenil posebno pozornost Stane Južnič z delom identiteta, 1993, Ljubljana. poprave in gradivo,, Ljubljano, 1999. št. 35_1 53 predstavlja sistem raznovrstnim samopripisov in pripisov s strani drugih in najrazličnejših lojalnosti, ki v časovni perspektivi spremenljive - nekatere identitete ali pripadnosti so bolj stabilne, druge so bolj podvržene spremembam. Pomemben poudarek v naših izhodiščih o identiteti stališče o strukturi človekove identite, s čimer sta mišljeni vsaj dve pomembne obeležji: 1. element inkluzivnosti in 2. element dinamičnosti. Gre torej za mnoge vidike različnih identitet, ki so posamezniku lastne in ne pomenijo nekonkluzivnosti, in nadalje za prehajanje, možnost spreminjanja identitetne strukture. Ustavimo se Še pri drugem problemu, vezanem na koncept identifikacij. Različna poimenovanja, vezana na proces identificiranja - identiteta, samopripis, samokategorizacija, pripadnost, lojalnost - se velikokrat pojavljajo v sinonimni rabi. Ne glede na to, da nosijo akcente vede, ki jih je razvila, je vsa ta poimenovanja čutiti kot neke vrste 'določila' ali 'vsebinske komponente', ki pomenijo premik od - recimo temu - teoretske strukture identitete k raznovrstnim vsebinskim oblikam identitete. V konkretni povezavi oziroma v odnosu do subjekta identificiranja identiteta pomeni manifestativno obliko enega od nivojev pripadnosti. Denimo, regionalna pripadnost kot ena od 'variabel' teritorialne pripadnosti. Identiteto je tako moč percipirati kot središčnost zavesti o sebi, kar pomeni strukturo identitet, ki tvori 'sistem' in konkretne, od situacijsko in interesno deklarirane identitete, ki pomenijo to nakazano vsebinsko komponento. S LOVEN S KO-H K VAŠKA MEJA: PROCES INST1TUCIONALIZACIJE NOVE MEJE Osredotočenost velja novi meji in novemu družbenemu prostoru, torej tem-atiziranju družbenih interakcij in kulturnih potez, ki so 'postale pomembne' v percepciji lokalnega prebivalstva, živečega ob slovensko-hrvaški meji. Družbene in kulturne vsebine so postavljene v časovno-prostorski okvir nastanka nove meje in v opozicijo 'prej - pozneje' glede na vzpostavitev državne meje. Temeljno vprašanje se nanaša na problem nove meje in obmejnega prostora kot novega družbenega prostora ter na specifiko družbenih odnosov, ki so z novo državno mejo tudi redefinirani. Proces vzpostavljanja ('building-up') meje sam po sebi ponuja izhodiščno vprašanje: Kako se nova meja manifestira v zavesti ljudi? Delno je nanj mogoče odgovoriti skozi modele interakcij in identifikacij v dveh novih, z državno mejo razdeljenih družbah. Izhodiščna točka, ki ima zgodovinsko kontinuiteto, je vsekakor volja in pripravljenost po taki čezmejni interakciji. Tri premisleke velja izpostaviti v zvezi z izhodiščnim vprašanjem; prvič, proces kratkoročnih in dolgoročnih odzivov na dejstvo meje (predvsem s strani lokalnega prebivalstva); drugič, premislek o prepustnosti meje in socialni interakciji in tretjič, izgrajevanje dveh suverenih nacionalnih držav in problem prehajanja kulturnih prostorov preko nacionalnih meja. Vprašanja predstavljamo nekoliko širše: 1 ) 54________Simona Zavralnik Zimic. O proučevanju slovensko-hrvaškega obmejnega _ 1. Izgrajevanje meje kot mentalne strukture oziroma: Kako nova meja nastaja v zavesti ljudi? Gre za vprašanje meje ne samo kot fizične ločnice, temveč predvsem meje kot mentalnega konstrukta in percepcijo meje v zavesti ljudi. Menimo, da ima proces sprejemanja tega življenjskega dejstva dvojno naravo, pri čemer gre za kratkoročen in dolgoročen odziv. Mogoče je govoriti o dveh fazah: Prva faza predstavlja takojšnjo reakcijo na dejstvo fizične meje. Meja postane nov politični fakt in potrebna je kratkoročna prilagoditev, tako rekoč v trenutku. Raznovrstne interakcije zgolj z dejstvom meje seveda niso prekinjene, vendarle gre za določen lom, diskontinuiteto, ker meja prinaša omejitve v vsakdanjem življenju. Povezave znotraj enotnega funkcionalnega življenjskega prostora tako postanejo moteče. Druga faza je dolgoročno orientiran proces izgrajevanja meje v zavesti ljudi, kar poteka hkrati na večih nivojih. Menimo, da osem let po vzpostavitvi nove meje lahko trdimo, da ta proces dejansko obstaja v družbeni realnosti kot dolgotrajen proces adaptacije. Takšna dolgoročna orientacija je pričakovana iz razloga, da nova meje v veliko načinih spreminja vsebino in kvaliteto socialnih kontaktov med prebivalstvom obeh držav. Ključni problemski sklopi so: Čezmejne interakcije, migracijski procesi, percepcija etnično mešanih teritorijev, etnične, teritorialne in jezikovne identifikacije, 'vsakdanje življenje', procesi sodelovanja, oddaljevanja in konfliktnosti. 2. Narava meje: V kakšni vlogi se pojavlja meja v smislu prepustnosti in prekomejne interakcije? V širši družboslovni literaturi, pa tudi v politični terminologiji, najdemo definiranje meje kot: območja stika, bariere ali filtra.9 Sintagma meje kot bariere opredeljuje arhaične družbe, medtem ko je sintagma meje in obmejnega prostora kot območja intenzivnih socialnih kontaktov oznaka modernih družb. Meja kot selekuven mehanizem je podana v filtru, ki je lahko vmesna stopnja ali pa integralen element obeh ekstremov, saj je selektivnost moč.identificirati tako v modernih kot tradicionalnih družbah. Slovensko-hrvaška državna meja v precejšnji meri vsebuje mehanizme selektivnosti, in to v času velikih evropskih integracij. Kriticizem takšne Evrope je seveda na mestu, saj EU sama predstavlja očiten mehanizem 'filtriranja' na vseh zunanjih mejah. Tendenca, da slovensko-hrvaška meja utegne v bližnji prihodnosti postati 'južna EU meja' ima že določen vpliv na vsakdanje procedure pri prehajanju meje. Prepustnost meje - pa najsi gre za zeleno, mehko, odprto mejo - vpliva na ključno komponento vsakdanjega življenja v obmejnem prostoru, to je na vsebino in kakovost družbenih kontaktov. Nekdanja republiška in popolnoma prehodna meja je postala ostra ločnica, na * * * 9 Raziskave narave meja v smislu njene prehodnosti so številne zlasti na področju socialne in politične geografije. Glej npr. KaLti (ur.), Reichman (ur.): Theory and Praciice of Transhordcr Cooperation, 1993 j?/-t7prove in gradivo. Ljubljana. 1999, si. 35 155 kateri se nekako zaustavljajo številne v preteklosti vzpostavljene interakcije, institut meje kot bariere je v tem prostoru povsem nov in za večino lokalnega prebivalstva nepotreben in nekako nejasen del vsakdanjega življenja. Vendar bo ta 'nova meja' nekaj popolnoma vsakdanjega Že v nekaj naslednjih generacijah obmejnega prebivalstva, ki bodo v tako družbeno situacijo že socializirane. 3. Izgrajevanje suverenih nacionalnih držav: Ozemlje je eden ključnih konstitutivnih elementov sodobne nacionalne države, ki je poenostavljeno zajeta v enačbi: 'Država pomeni skupek ozemlja, ljudi in oblasti.' Nacionalni teritorij predstavlja ekskluzivno omejen teritorij, ki je politično suverena entiteta. Proces graditve dveh novih suverenih držav je moč opazovati na graditvi njunih meja, političnih in kulturnih. Vprašanje - Kako nastajajo nove države? - si zastavljamo z vidika prepoznavnosti simbolov družbene pripadnosti. Državna meja implicira lojalnost državi, znotraj nje gre za prepoznavne javne identitete, ki sporočajo članstvo. Tako je tendenca izgrajevanja države tesno povezana z javno prepoz-navnavnimi simboli pripadnosti, opazovanje izgrajevanja nacionalnih političnih meja pa je v tej luči jasno in neproblematično. Ko pa gre za kulturne meje, se lete mnogokrat ne pokrivajo s političnimi. Ravno zaradi tega je problem identitete - še posebej etnične identitete - verjetno najbolj plastično mogoče opazovati ravno na mejah, kjer imamo največ opravka s kulturno prehodnimi prostori. V sklepnem pisanju naj še omenimo, da gre poudarek dimenziji vsakdanjega življenja*0 kot področju socioloških raziskovanj. Vsak posameznik ustvarja prezentacije lastnega sveta; ta svet subjektivne realnosti definira, mu daje pomene in vrednotenja, selekcionira njegove pojave, ga dokazuje, o njem ustvarja sodbe in generalizacije. Povedano z Bergerjem in Luckmannom: "Vsakdanje življenje se prikazuje kot realnost, ki jo ljudje različno interpretirajo in ima zanje subjektivni pomen kohezivnega sveta. /.../Znotraj referenčnega okvira sociologije je mogoče pojmovali to realnost kol nekaj danega in v skladu s tem posamezne pojave, ki se v njej pojavljajo, jemati kol podatke, ne da bi preiskovali temelje realnosti. /.../Svet vsakdanjega življenja, za povprečne pripadnike družbe ni le samoumevna realnost, ki upravlja subjektivno realnost nji-hovega življenja, saj ta svet nastaja v njihovem mišljenju in delovanju, ki ga vzdržujeta kol realnost" (1988:27-28). Realnost vsakdanjega življenja avtorja pojmujeta kot urejeno realnost in izpostavljata dva vidika prikazovanja te realnosti. Najprej gre za v vzorce urejene * rt * S problemom vsakdanjega življenja se ukvarjajo številni avtorji, tako v sociološki, kot denimo v antropološki in etnološki široki. V sociološki perspektivi je raziskovanje vsakdanjega življenja in njegovega izkustva zlasti poudarjeno v Schutzevi fenomenološki analizi 'zdravorazumskega sveta' ali 'vsakdanjega sveta' in v ctnonietodološkcm pristopu Garfinkla, ki izhaja iz 'naravne dr?.e' oziroma razlikuje med 'racionalnostjo znanosti in racionalnostjo zdrave pameti' (več npr. v: Gidciens; Nova pravila sociološke metode, Studia Humanitatjs, 1989, Ljubljana) I 56_Simona Zavrafnik Zimic: O proučevanju slovensko-hrvaskeaa obmejnega pojave oziroma objektivizirano realnost, ki je obstajala pred posameznikovim 'prihodom na prizorišče' družbenih dogajanj in nadalje gre za prezentiranje vsakdanjega življenja kot intersubjektivnega sveta, ki ga delimo z drugimi (1988:2830). Realnost vsakdanjega življenja je torej prepoznana za samoumevno; je tisti segment, ki ne potrebuje nobenega dodatnega preverjanja, ker je preprosto prisotna, je skoncentrirana v prostrosko-časovni 'tukaj in zdaj' dejanskosti. Da je realnost sveta človekov lasten proizvod pojasnjujeta avtorja s procesoma institucionalizacije in legitimizacije. O prvem procesu govorimo, ko obstajajo skupne tipizacije dejanj iz navade. "Tipizacije dejanj iz navade, ki sestavljajo institucije, so vedno skupne: dosegljive so vsem Članom določene družbene skupine (1988:57). Z institucijami se posameznik sooči kot z zgodovinsko in objektivno realnostjo, ki so tukaj ne glede na njegovo voljo. Institucionalni svet pa terja legit-imizacijo, - po avtorjih - 'način razlage in zagovora'. "Problem legitimizacije vznikne Šele takrat, ko se začne proces prenosa (...) objektiv izacij institucionalnega reda na novo generacijo. Na tej točki značaja institucije ni več mogoče vzdrževati s pomočjo posameznikovega spomina ali navajenosti. Enotnost zgodovine in posameznega življenja razpade, njena obnova in razumevanje obeh vidikov pa zahteva 'razlago in opravičilo' za izstopajoče elem.ente institucionalne tradicije" (ibidem, 1988:89) Prav proces legitimizacije institucije državne meje je z vidika definiranja raziskovalnega problema posebej relevanten. Po eni strani gre za izvore institu-cionalizacij meje, po drugi strani pa za njihovo vzdrževanje oziroma doseganje legitimnosti in objektivnosti za celo družbo. Institucije se namreč vedno izgradijo v zgodovini in nikakor ne morejo nastati trenutno, prav tako pa imajo institucije lastno zgodovino, katere proizvod so, in jih je nemogoče razumeti brez procesa, v katerem so nastale (ibidem:57-58). T Poprave in gradivo. Ljubljana. 1999, št. 35_____1 57 Literatura: BARTH, Frederik (1969): Ethnic Groups and Boundaries. The Social Organisation of Culture Difference, Universitetsforlaget Bergen, Oslo, Geogre Allen and Unwin, London BANOVAC, Boris (1996): EtniČki identitet i regionalna pripadnost - primjer Istre, doktorska disertacija, Filozofski fakultet, Zagreb BERGER, L. Peter, LUCKMANN, Thomas (1988): Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana BUFON, Milan (1995): Prostor, meje, ljudje. Razvojprekomejnih odnosov, struktura obmejnega območja in vrednotenje obmejnosti na Goriškem, Slovenski raziskovalni jnšii-tuL, Trse in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana GIDDENS, Anthony (1989): Nova pravila sociološke metode, Siudia Humanitatis, Ljubljana KRŽIŠNIK-BUKIČ, Vera (ur.) (1995): Slovenci v Hrvaški, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana KRŽIŠNIK-BUKIČ, Vera (ur.) (1999): Slovensko-hrvaški obmejni prostor: Življenje ob meji, INV, Ljubljana KNEŽEV1Č HOČEVAR, Duška (1998): Mejnosti v zgomjekolpski dolini: upravljanje z identitetami skozi sorodstveno mrežo, doktorska disertacija, Fakuketa za humanistični podiplomski študij, Ljubljana HOROWITZ L. (1985): Ethnic group in conflict, London: Univeristy of California Press MLINAR, Zdravko (1992): Globalisation and territorial identities, Avebury: Ashgate Publishing Limited NEČAK-LUK, Albina (ur)/JESIH, Boris (ur.) (1998): Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, INV, Ljubljana RATCLIFFE, P. (1994): 'Race', Ethnicity and Nation: international perspectives on social conflict, London: UCL Press RATTI, Remigio (ur.) in REICHMAN, Shalom (ur.) (1993): Theory and Practice of Transborder Cooperation, Basel in Frankfurt am Main REX, John (ur.), DRURY, Beatrice (ur.) (1994): Ethnic Mobilisation in a Multi-Cidtural Europe; Avebury SMITH, Anthony (1986): The Ethnic Origins of Nations, Oxfort: Blackwells ZAVRATNIK ZIMIC, Simona (1998): Constructing new boundaries: Slovenia and Croatia, 1997-, IUC Dubrovnik, referat s konference: 'On divided Societies: Ethnicity, Racism, Nationalism and Future of New Polities', 1.-12. april 1998, Dubrovnik ZAVRATNIK ZIMIC, Simona (1999): Metodološko-teoretski okvir (pilotne) raziskave, v. Slovensko-hrvaški obmejni prostor: Življenje ob meji, Vera Kržišnik-Bukič (ur,), INV, Ljubljana WEBER, Max (1967): Privreda i društvo, Prosveta, Beograd 158 Simona Zavratnik Zimic: O prouceyanju slovensko-hrvaskega obmejneao Summary Rl:sliarch of the Si.OVENE-CrOAtlan BORDER itmvtory DUFlNmONS and CONCEPTUAL dim]-is The text deals -with key concepts exposed by the author in the treatment of the Slovene-Croatian state border or the Slovene - Croatian border territory; these concepts being ethnicity, territoriality, identity and (poliilcal/social/cultural) boundaries. The emergence of the new slate border and its anchoring into the everyday life practices is encompassed by the sociological concepts of institutionalization of the new boundary and socialization of individuals into the new social situation. The basic issue refers to the problem of new boundary and border territory as a new social space, as well as to the specificity of social relations, which are also redefined with the emergence of the netv slate border. The process of the building-up of the border by itself offers a starting point issue: in which way is the new boundary manifested in the people's comcience? It can partly be answered through models of interactions and identifications in the tiuo societies, newly split by the stale border. The starting points containing historic continuity are undoubtedly the will and readiness for such cross-border interaction. Regarding the starling point question, three ideas should be exposed; first, processes of short- and long-term reactions 1.0 the existence of the border (above all from the part of the local population); second, permeability of the border and social interaction; third, the building-up of two sovereign national systems and the role of political as ivell as cultural boundaries. Pn/prave in gradivo. Ljubljana. 1999, št. 35_!_59 Suzana Čurin Radovič PROGRAM VAROVANJA POSEBNIH KULTURNIH PRAVIC V REPUBLIKI SLOVENIJI OD ZAMETKOV DO LETA 1999 I. Uvod V pričujočem besedilu bom predstavila program varovanja kulturnih pravic etničnih manjšin v Sloveniji od njegovih zametkov do leta 1999. Izpostavila bom vse pomembne mejnike v njegovem razvoju in predstavila tudi vizijo nadaljnjega dopolnjevanja tega posebnega kulturnega programa. Podatki, ki so na voljo, so za različna obdobja različni, ker niso bili zbirani sistematično in vnaprej. Zato bodo tudi prikazi skladni sorazmerju s tem dejstvom. Zgodovinski vidik omenjenega programa je možno do leta 1990 opazovati edinole preko interdisciplinarnega raziskovanja narodnega vprašanja. Tako postavitev potrjuje tudi konkretna praksa zbiranja podatkov za to besedilo, saj je bilo treba zlasti za prvi dve obdobji (do leta 1963 in do leta 1974) slediti dokumentom o narodnem vprašanju in mednacionalnih odnosih. Takrat torej še ni šlo za specifično posvetitev manjšinski problematiki, ampak za njeno vpetost v širšo problematiko narodnega vprašanja. To velja za celotno obdobje do vzpostavitve posebnega programa na področju manjšinske in migracijske kulturne problematike leta 1974. Leto 1974 je bilo torej prvi relevantni mejnik pri obravnavi te problematike in pomeni tudi prvo specifično posvetitev prav kulturi manjšin. Drugi pomembni mejnik je bilo leto 1990, ko je prišlo do uvajanja menedžmenta na to specifično programsko področje z namenom, da bi ta program, ki je z osamosvojitvijo in vzpostavitvijo nove države, pridobil na teži, postal kar najbolj učinkovit. Spoštovanje etničnih manjšin je namreč povezano s spoštovanjem majhnega naroda do samega sebe in z načeli njegovega enakopravnega vključevanja v družbo velikih narodov. Tretji mejnik je bilo leto 1994, ko je bila pripravljena znanstvena evalvacija učinkov posebnega programa, namenjenega etničnim manjšinam. Uporabljena je bila kvalitativna evalvacijska strategija in komparativni dizajn, ki je pokazal na pozitivne učinke uvajanja programskega menedžmenta na konkretno področje. Četrti mejnik je bilo leto 1997, ko so bila na najvišji ravni odločanja (minister), verificirana merila za strokovno presojo programskih predlogov posameznih etničnih manjšin, posredovanih v financiranje na Ministrstvo za kulturo. 1 64 Suzana ¿urin Radovič; Program varovanja posebnih kulturnih pravic Peti mejnik je povezan s formalno ustanovitvijo posebnega oddelka za etnične manjšine na Ministrstvu za kulturo leta 1998 in z ugotovitvijo, strokovno razde-lano v letu 1999, da pozitivna diskriminacija, ki je tipična značilnost tega programskega pristopa, ni nujno potrebna le na področju varovanja kulturnih pravic etničnih manjšin, ampak bi morala biti popolnoma legitimno (skladno z Ustavo RS) aplicirana vsaj še na ranljive skupine (otroci) in na ovirane skupine (invalidi). Tako naj bi se razširilo posebno prizadevanje za varovanje kulturnih pravic na vse skupine, za katere je v Sloveniji v Ustavi predvideno posebno varstvo. Vizija prihodnjega razvoja programa, namenjenega varstvu posebnih kulturnih pravic, implicira torej razširitev pozitivne diskriminnacije še na druge družbene skupine in delovno povezovanje oddelka, pristojnega za posebni kulturni program na Ministrstvu za kulturo, z organizacijami civilne družbe. V petnajstletnem spremljanju posebnega programa se je izkristaliziralo strokovno spoznanje, da je vzporedno z zagotavljanjem posebnih pravic treba razvijati tudi odgovornost za njihovo kakovostno uresničevanje pri vseh subjektih (pri tistih, ki pravice zagotavljajo in tudi pri tistih, ki so jim pravice namenjene). V nasprotnem primeru se v daljšem časovnem obdobju inštitut posebnega varstva utegne sprevreči v svoje nasprotje in ustvariti odnose odvisnosti in podrejenosti, namesto enakopravnosti v različnosti. Namen posebnega programa je namreč ublažiti posledice neenakih pogojev za kulturno dejavnost in njegovi učinki, spremljani longitudinalno, bi se morali kazati v kulturni raznolikosti in enakopravnem kulturnem dialogu med različnimi kulturnimi subjekti in skupinami. Vsako avtentično kulturno prizadevanje je lahko prispevek h kulturni raznolikosti v sociološkem smislu. Bistvene značilnosti oz. usmeritve posebnega programa so naslednje: ukrepi pozitivne diskriminacije, spodbujanje avtentičnega kulturnega izraza, podpora raznolikosti kulturnega ustvarjanja. II. Strokovni-: podlag k za varovanje posi-bnik kulturnih pravic v Repu Bi.i ki S lovk niji od lhta 1990 daljk Strokovna podlaga za tip urejanja medetničnih odnosov, ki je bil vpeljan leta 1990, je integrativni pluralizem, ki je tisti tip urejanja medetničnih odnosov, pri katerem zakonodaja in vladna politika uradno priznavata etnične skupine tudi v smislu strukturalnega pluralizma. Pojem se ujema z opredelitvijo razvitega kulturnega pluralizma po Klinarju (1991). Za razliko od nerazvitega pluralizma, pri katerem gre za enostransko (neprostovoljno) prilagajanje manjšinske kulture večinski, gre pri razvitem kulturnem pluralizmu za razvite komunikcije med enakovrednimi kulturami ter za možnost ustanavljanja lastnih manjšinskih etničnih inštitucij. Integrativni pluralizem pomeni torej visoko razvite medkulturne interakcijske in integracijske, kooperativne in konjuktivne procese med večino in manjšino. jnzprove in grodivo. Ljubljona. 1999. št. 35_1 61 Realne možnosti za razvoj takega tipa etničnega pluralizma v Sloveniji so bolj prisotne v odnosih med etnično večino in avtohtonimi etničnimi manjšinami kot pa v odnosih med etnično večino in imigrantskimi etničnimi manjšinami. Pri slednjih obstoji realna nevarnost t.i. akulturacijskega stresa, do katerega lahko pride, Če etnična manjšina izgublja svojo identiteto in ne uspe vzpostaviti stikov z dominantno družbo. S tem pa nastanejo možnosti za socialno patologijo in dezorga-nizacijo. Pojmovanje integrativnega pluralizma kot strokovna podlaga za posebni kulturni program bo v nadaljevanju prikazano še s pomočjo sistemske teorije. Naraščajoča kompleksnost sistemov se kaže v razvoju podsistemov ter v razvoju integracijskih mehanizmov za reintegracijo funkcionalno zdiferenciranih podsistemov. Možna je normativna reintegracija (Parsons) - t.j. reintegracija s pomočjo normativnega sistema, ki bo regulirala odnose v vsakem podsistemu. Luhman pa bolj kot normam pri reintegraciji zaupa neformalnim pravilom, se pravi ravnanju, ki ga ne regulirajo norme (Adam, 1990). Za moderno razsrediščeno družbo je značilna odsotnost podsistema, ki bi usmerjal družbo kot celoto. Vsi podsistemi so enakovredni, torej ni sistema, ki bi opravljal integrativno funkcijo. Moderna pa je tudi samoreferenčna in avtopoetična narava družbenih sistemov. Podsistemi sami razpolagajo z lastno kompleksnostjo in vzpostavljajo selektivne mehanizme, sami definirajo mejo med lastnim sistemom in okoljem. Pojma: interdependenca (medsebojna odvisnost) in interpenetracija (medsebojno prežemanje) opisujeta naravnanost samoreferenčnih sistemov k odprtosti do okolja - t.j. do drugih podsistemov. Gre za tak način sodelovanja oz. usklajevanja med podsistemi, ki ne ogroža njihove avtonomije - za nekakšno horizontalno integracijo (Adam, 1990). Po Luhmanu posamezni podsistemi sami odločajo o tem ali in v kakšnem pomenu so vrednote drugih sistemov relevantne zanje (Bernik, 1990). Če sploh lahko pri integrativnem pluralizmu govorimo o kakem usmerjanju, potem gre le za tako vrsto usmerjanja, ki predpostavlja možnost opažanja razlik in podobnosti med podsistemi in možnost njihove tematizacije ter informacijskega posredovanja.Taka je v bistvu tudi naloga programskega menedžmenta, ki zagotavlja pogoje za uveljavljanje posebnih kulturnih pravic na vladni ravni. NajpomembnejŠi kulturno-politični cilji, z implementacijo katerih naj bi se udejanil integrativni kulturni pluralizem, so naslednji trije: - zagotavljanje pogojev za avtonomijo specifičnih skupnosti pri artikulaciji njihovih lastnih potreb; 1 64 Suzana ¿urin Radovič; Program varovanja posebnih kulturnih pravic -integriranje manjšinskih skupnost v večinsko skupnost ob ohranjanju njihove lastne kulturne identitete; - upoštevanje kulturne pluralnosti prostora. Argumenti, s katerimi se utemeljuje izbor integrativnega pluralizma kot najprimernejše oblike urejanja medetničnih odnosov v Sloveniji, so naslednji. Status, kakršnega so imigranti - priseljenci iz republik nekdanje Jugoslavije dobili po osamosvojitvi, ni bil popolnoma prostovoljen. V Slovenijo so prišli kot medrepubliški migranti znotraj ene države, potem pa so postali takorekoč Čez noč priseljenci, ki jim ni bilo omogočeno dvojno državljanstvo, ampak so lahko izbirali le med dvema različicama: povzetje slovenskega državljanstva ali status tujca. Ob izražanju ksenofobije in etnične distance večinskega prebivalstva ter ob dejstvu, da Slovenija še ni razvila imigrantske strategije, se je nastala situacija za te ljudi kazala kot problematična. V Sloveniji je možno prevzeti državljanstvo ob ohranitvi izvorne etičnosti, kar naravnost kliče po politiki multikulturalizma. Prejšnji socialistični družbeni sistem ni ustrezno reševal nacionalnega vprašanja. Problemi mnogoetničnosti so se "lakirali" s frazami o bratstvu in enotnosti. Vojne in konflikti na območju nekdanje Jugoslavije, ki so temu sledili, so gotovo posledica premajhnega medsebojnega poznavanja, razumevanja in spoštovanja kulturnih različnosti. Čas je že za tako urejanje medetničnih odnosov, ki bo preprečevalo etnične konflikte in vojne. Komur se zdijo stroški za take ukrepe, naravnane v tej smeri previsoki, naj jih presodi z zornega kota posledic vojn in etničnih nemirov. Imigrantske etnične manjšine v Sloveniji danes so realiteta s kakimi 10 % populacije, ki si zasluži resno obravnavo, Še posebno ker vojna in nacionalne napetosti latentno tlijo tudi v pripadnikih imigrantskih manjšin, ki živijo v Sloveniji. Geografski prostor v Sloveniji je premajhen, da bi z vidika modernih povezav "prebavil" zaprtost podsistemov (etničnih manjšin) v smislu korporativnega pluralizma. Imigranti so tudi preveč razpršeni po vsem prostoru Slovenije, zato je model korporativnega pluralizma praktično neuresničljiv. Slovenci smo majhen narod in načelno zavzemanje za pravice majhnih narodov in manjšin krepi možnosti našega nacionalnega preživetja v družbi velikih narodov. Slovenska Ustava uradno priznava avtohtone etnične skupine, zato nominalni in liberalni pluralizem ne prideta v poštev. Dobro mnenje glede dosedanjega ustavno-pravnega obravnavanja avtohtonih etničnih manjšin Slovenija sedaj, ko se v mednarodnem prostoru govori tudi o zaščiti imigrantskih manjšin in romske skupnosti, lahko ohrani le, Če ustrezno ^gjyjTfave in gradivo. Ljubljano, 1999. Št. 35 163 obravnava tudi slednje, saj gre za relevantne segemente populacije v republiki Sloveniji. Na ravni vlade bi zato morale biti izdelane specifične strategije za posamezne tipe etničnih manjšin v smislu horizontalnega razlikovanja. Da do tega horizontalnega razlikovanja, ki je osnova kulturne raznoličnosti, sploh pride in da ga ne nadomesti vertikalno razlikovanje, pa je potrebno izvajati pozitivno diskriminacijo. Slovenska Ustava namenja še posebno skrb avtohtonim etničnim manjšinam, invalidom in otrokom, zato je že sedaj legitimna politika pozitivne diskriminacije tudi za slednji dve kategoriji, toda ni še vladnega programa za posebno varovanje kulturnih pravic otrok in invalidov. Zagovorniki pozitivne diskriminacije enakost razumejo kot enakost rezultarov ali kot enakost pogojev (Mejak, 1997). Ko so pogoji neenaki, je državna interven-ca in pomoč nujna, da bi se ublažile posledice teh neneakosti. Možnost pozitivne diskriminacije zagotavljajo pravna sredstva (Mejak, 1997) in v Sloveniji je ta možnost opredeljena v Ustavi za že omenjene skupine. Nekateri zagovorniki pozitivne diskriminacije pa enakost razumejo tudi kot enakost rezultatov. Enakost pri udejanjanju kulturnih pravic je za manjšine možno doseči le postopoma preko sistematičnega razvoja pogojev. Vladni programi naj bi zato varovali posebne kulturne pravice manjšin v posebnih programih, hkrati pa in dajali možnost za kakovostno integracijo pobud posebnih družbenih skupin in posameznikov (integracijski programi). Pri tem naj bi posebni programi s specifičnimi strategijami opredeljevali selektivne ukrepe države za hitrejši prehod iz posebnih v integrativne programe. Kvaliteta socialne integracije se kaže v medsebojnem prežemanju različnih kultur, ki pomenijo bogatitev določenega socialnega prostora in ustvarjanje novih specifičnih kulturnih kvalitet. Predpogoj za to pa je tako imenovana konso-ciativna demokracija, ki pomeni konsenz o naravnanosti v smer interkulturaliz-ma. Teorija interkulturalizem označuje kot proces dvojnega nihanja. Tisti, ki sprejema elemente druge kulture (npr. etnična manjšina) je že poprej razvil lastno kulturno zavedanje, suverenost in samospoštovanje. Ovira za dejansko širšo uveljavitev interkulturalizma je neke vrste protislovje v praksi močnih nacionalnih držav, ki marginalizirajo pomen manjšin in šibkejših nacionalnih držav ter se zavzemajo za interkulturalizem le, ko gre za odnose z močnimi nacionalnimi državami. Majhne nacionalne države, zlasti nove, bi zato tudi zaradi lastnih interesov morale biti v tem smislu bolj načelne in dosledne. Intergrativni pluralizem v Sloveniji bo gotovo težje uresničiti pri imigrantskih manjšinah, predvsem zaradi razpršenosti njihove naselitve. To še zlasti velja za njihove pravice do kulture Posluževale naj bi se zato kulturnih institucij javnega življenja in se adaptacijsko akulturirale. 1 64_Suzana ¿urin Radovič; Program varovanja posebnih kulturnih pravic Kakovost sobivanja različnih kultur pa je odvisna tudi od javnega mnenja, zato si nadaljevanju oglejmo nekaj podatkov raziskav javnega mnenja. III. Iz KAZISKAV JAVNEGA MNENJA O MEDhTIČNIH ODNOSIH Iz poročila Slovensko javno mnenje 1968 ni razvidno, da bi bila v anketnih vprašalnikih postavljena kakršnakoli vprašanja v zvezi z medetničnimi odnosi. Pač pa je nekaj v zvezi s tem vendarle možno razbrati posredno iz odgovorov na vprašanja, ki so se nanašala na slovensko zunanjo politiko. Največ ljudi se je izreklo za mir in sodelovanje predvsem s sosednjimi državami. O politiki 2K je večina menila, da je deloma skladna z interesi ljudi. Glede možnosti razvoja Slovenije znotraj Jugoslavije pa je večina menila, da se Slovenija v tem okviru ni razvijala kot bi se morala. Iz poročila Slovensko javno mnenje 1977 je že razvidna specifična posvetitev problemom zamejskih Slovencev ter italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da so relativno najbolj seznanjene s problemi Slovencev v zamejstvu tiste kategorije Slovencev v matični državi, ki bivajo v obmejnih regijah. Kar zadeva seznanjenost s problemi italijanske in madžarske narodnosti pa so rezultati presenetljivi. Stopnja seznanjenosti ni bila najvišja v okoljih, kjer narodnosti prebivata. Na podlagi pridobljenih podatkov je bilo namreč ugotovljeno, da ima pri deležu informiranih pomembnejšo vlogo stopnja izobrazbe kot regionalna pripadnost območju, na katerem prebivajo narodnosti. Slovensko javno mnenje 1984 se je ukvarjalo predvsem z razvojem stališč o mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji in z razumevanjem družbene vloge ZK. Pokazalo je na osrednji vrednoti Slovencev, ki sta bili: mir in svoboda. Raziskovalno spremljanje mednacionalnih odnosov je dotlej trajalo že 15 let in ugotovljeno je bilo, da je bilo krizno obdobje v teh odnosih že leto 1981 ( kosovski dogodki), letal983 pa je doseglo precej visoko stopnjo kritičnosti. Anketirancem je bilo zastavljeno vprašanje, kaj bi bilo treba storiti, da bi se mednacionalni odnosi izboljšali. To vprašanje je bilo zastavljeno zato, ker je bilo ugotovljeno, da se od leta 1980 naprej delež pozitivnih ocen o mednacionalnih odnosih zmanjšuje, pa tudi ocene o prihodnjem razvoju niso bile vzpodbudne. Večina vprašanih Slovencev (71%) ni dala nobenih predlogov (nezainteresira-nost), 17% pa se jih je zavzelo za večje medsebojno spoštovanje, upoštevanje, za odpravo predsodkov in za večjo medsebojno informiranost. Ocenjeno je bilo, da so ti predlogi pomembni, saj so pojavi negativnega nacionalizma tesno povezani z nezadostnim pretokom informacij med narodi in s premajhno medsebojno seznanjenostjo, iz česar rastejo potem predsodki in stereotipi. Presenetljivo je, da med predlogi za izboljšanje odnosov med narodi ni bilo več različnih ekonomskih. političnih in kulturnih pobud. jfozprove in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35 165 V okviru Ziherlovih dnevov leta 1985 pa je potekal projekt: Mladina o nacionalnih odnosih. Pokazalo se je, da je mladina do teh relativno bolj kritična kot starejši anketiranci. Pri mladini je bil ugotovljen tudi večji pesimizem glede bodočega razvoja mednacionalnih odnosov. Nadalje je bilo ugotovljeno, da izobraževalni sistem temelji na preveč deklaratornem in enostranskem prikazovanju mednacionalnih odnosov in da primanjkuje avtentičnih informacij o stvarnem življenju in kulturi drugih narodov v skupni državi. Kategorija najmlajših med vprašanimi (15-18 let) je menila, da je za izboljšanje mednacionalnih odnosov treba odpravljati presodke in povečati pretok medsebojnih informacij. Torej so mladi partikularistični nacionalizem zavračali in niso zavzemali negativnih stališč do mednacionalnih odnosov. Celo opozarjali so, da je ZK odgovorna za kvaliteto mednacionalnih odnosov in za preventivno ravnanje za preprečitev morebitnih prihodnjih mednacionalnih konfliktov. Rezultati raziskav Slovensko javno mnenje 1990-1991 kažejo, da je leto 1990 slovensko javno mnenje opuščalo stališče o smotrnosti bivanja Slovencev v Jugoslaviji. Najprej so se Slovenci zavzemali za jugoslovansko konfederacijo, ob koncu leta 1990 pa je prevladalo stališče o samostojni in neodvisni Sloveniji. Zahteva po lastni nacionalni državi je torej zorela postopno. Kar 76% anketirancev v raziskavi se je izreklo o tem, da bi glasovali za samostojno Slovenijo, četudi bi ob plebiscitu vedeli, da bo odločitev o samostojnosti spremljal vojaški spopad in gospodarska kriza.. Rezultati Slovensko javno mnenje 1990 so pokazali, da so bili razlogi za samostojno Slovenijo, ki so jih navajali vprašani, pretežno ekonomske narave in le redki so navajali politične in kulturne razloge. Po agresiji na Slovenijo pa so se okrepili politični razlogi in tudi stališča o nujnosti odcepitve. Slovenska javnost je krivce za hude nacionalne konflikte videla v političnih voditeljih v Jugoslaviji in tudi v medijih. V času vojne za Slovenijo se je okrepil slovenski nacionalizem, ki pa ni vseboval elementov agresivnosti do drugih narodov. Slovensko javno mnenje si je novo državo predstavljalo kot odprto v svet in tesno povezano z zahodno Evropo. Ta stališča slovenskega javnega mnenja ocenjujem kot odprtost do sodobnih trendov interkulturalizma. Več kot polovica anketirane populacije se je zavzela za uveljavitev dobrih sosedskih odnosov in tesnih gospodarskih vezi z drugimi jugoslovanskimi republikami. Ta odprta stališča so vsekakor spobudna za nadna-cionalne integracije. Toda zaradi nasilja ob razpadanju Jugoslavije in drugih problemov postsocial-istične družbe so se v tistem času v Sloveniji začeli razraščati tudi elementi negativnega nacionalizma. Le-ta se je najbolj izražal v odnosu do imigrantov iz nekdanjih jugoslovanskih republik. 1 64_Suzana ¿urin Radovič; Program varovanja posebnih kulturnih pravic Stališča do imigrantov iz bivše Jugoslavije so se že poprej s krizo stopnjevala v negativni smeri, zaradi omenjenih političnih razlogov pa se je negativna naravnanost še intenzivirala. Imigrante v Sloveniji je seveda taka situacija hudo prizadela, saj so čez noč iz notranjih imigrantov postali mednarodni. V Sloveniji sta se tako pojavili dve obliki nacionalizma: pozitivni, povezan z nastajanjem nove države in negativni, zlasti do imigrantov iz bivše Jugoslavije. Hkrati pa je iz stališč Slovencev do vojne na Hrvaškem možno razbrati tudi zavedanje Slovencev o tem, kako hude so lahko posledice etničnih konfliktov. Tako se je zaradi globalne krize v stališčih v okviru raziskave Slovensko javno mnenje poslabšala podoba mednacionalnih odnosov glede na pretekla leta. Že v enem letu (od začetka do konca 90-tih let) je bil opažen negativen trend v smeri šovinizma. Slovensko javno mnenje se je zavzelo za sprejem le prilagojenih imigrantov, ki jih potrebuje slovensko gospodarstvo in ni nasprotovalo, da imigranti med seboj govorijo svoj jezik in gojijo svojo kulturo. Pripravljeno jim je bilo torej priznati kulturne pravice, celovitejšemu priznanju imigrantskih pravic pa je bilo nenaklonjeno. Z nasilnim razpadom Jugoslavije je padla tudi ideologija o "bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov". Gledano longitudinalno je bila še leta 1986 večina vprašanih v raziskavi pripravljena razvijati s pripadniki nekdanjih jugoslovanskih narodov in obeh manjšin, ki avtohtono živita v Sloveniji, primarne in sekundarne odnose, nasprotni trendi od teh pa so se začeli v 80-tih letih in so naraščali do leta 1989 ter naprej do 1992, na kar so seveda vplivale spremenjene politične razmere. Razvidno je, da z avtohtonima manjšinama želijo Slovenci še razvijati sekundarne odnose, toda tudi do njih se je nekoliko povečala etnična distanca, kljub temu pa so v splošnem gledano opaženi relativno ugodni odnosi za razmerja med avtohtono večino in manjšino. Drugače pa je z imigranti. Najbolj izrazit premik od konjuktivnih k disjunktivnim odnosom med vsemi imigranti je bilo opaziti pri odnosu Slovencev do Srbov in Črnogorcev. Relativno pozen nastanek slovenske države je bilo torej Še precej obremenjen s tradicionalnimi nemodern-imi značilnostmi. Pač pa je bilo mogoče opaziti, da anketiranci izražajo pripravljenost za razvijanje prijateljskih odnosov do Avstrijcev in Nemcev. Ocene verjetno temeljijo na naklonjenosti njihovih političnih voditeljev osamosvojitvi Slovenije. Sklenemo lahko, da na podlagi podatkov iz javnomnenjskih raziskav 68-93 (to obdobje je bilo relevantno za spremljanje slovenskega javnega mnenja o mednacionalnih odnosih, kasneje je bila pozornost usmerjena bolj dozorevanju slovenske samozavesti in nacionalni varnosti) ne moremo govoriti o razvitem kulturnem pluralizmu v odnosih med avtohtonimi prebivalci in priseljenci. Tega Razprove in gradivo. Ljubljana, 1999. Št. 35 167 sicer ni možno trditi niti za razvite imigrantske družbe, toda te imajo praviloma vsaj dovolj jasno izoblikovano imigratsko politiko (ta je v Sloveniji šele v nastajanju). Nadalje lahko ugotovimo, da se je slovensko javno mnenje zavzemalo za sprejem prilagojenih imigrancov, ki so potrebni slovenskemu gospodarstvu, znajo slovensko, med seboj pa govorijo svoj jezik in gojijo svojo kulturo. Slovensko javno mnenje je torej dokaj naklonjeno priznanju in uveljavljanju kulturnih pravic imigrantov in ustanavljanju njihovih lastnih kulturnih organizaci., kar je seveda dovolj realen temelj za obstoj in razvoj programa za varovanje posebnih kulturnih pravic in izziv za slovensko kulturno politiko do etničnih manjšin (tudi imi-grantskih). Most za preskok v moderno državo pri nas bi bila lahko torej prav kultura, ki med vsemi področji družbenega življenja in delovanja relativno najlažje prispeva k preprečevanju medetničnih konfliktov in k splošni družbeni integraciji kot viru razvojne moči družbe. Po mnenju P. Klinarja (SJM 1992-1993) bi strpna država morala biti vsestransko sekularizirana, tudi v etnično kulturnem smislu. Pojavi etnične stratifikacije so namreč že preživeli pojavi, ki vodijo v etnične konflikte, etnocide in genocide. IV. Zgodovina urejanja medetičnih odnosov v Sloveniji i>o obdobjih 1. Obdobje: obdobje državnega etatizma do leta 1963 - Obdobje zanikanja kulturnih posebnosti in poudarjanja enotne socialistične jugoslovanske kulture -Skladnost v nastopu med slovenskimi politiki in kulturniki Ideološka komisija Centralnega Komiteja Zveze Komunistov Slovenije je v splošnejših razpravah omenjala tudi etnične manjšine. Tako je iz njenega zapisnika z dne 23.6.1957 razvidna skrb za radio-oddajno postajo v Kopru, ki da "mora oddajati posebni program". Ni se tudi strinjala, da bi se nacionalne radijske oddaje združile v enotni jugoslovanski program, Razprava komisije je poudarila pomen obstoja in izražanja posebnosti slovenske kulture nasproti "jugoslovanski kulturi". Opozorjeno je bilo, da poenotenje kulture pomeni njeno siromašenje. Tudi Gabrič (1995) piše, da je bilo v tistem Času aktualno zavzemanje za eno jugoslovansko socialistično kulturo. Govorilo se je celo o jugoslovanskem narodu, ki da je nosilec jugoslovanske kulture. Gabrič navaja uradni dokument z jasno izraženo zahtevo po enotni jugoslovanski kulturi. To je bil elaborat o kulturnoumetniškem položaju pri nas (1959), ki sta ga podpisala Dobrica Čosič in Bojan Stupica. 1 1 68_Suzona Curin Rgdovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... Tem unitarističnim težnjam so se upirali edinole Slovenci.V Sloveniji je torej potekal boj za slovensko kulturo, ki ga je Josip Vidmar označil kot boj povezan z nacionalnim vprašanjem. Na zvezni ravni pa so bili ti poskusi označeni kot poskusi republiškega zapiranja. Gabrič (1995) piše, da so bile vse razprave o mednacionalnih odnosih takrat tajne, slovenska uradna stališča pa so bila v glavnem označena kot šovinistična. V opisanem družbenem kontekstu seveda niso mogle biti ustrezno obravnavane niti kulturne posebnosti etničnih manjšin. Če upoštevamo, da je bila manjšinska kultura pretežno ljubiteljska, potem dejstvo, ki ga navaja Gabrič (1995), da je namreč centralizacija potekala najmočneje v množični amaterski kulturi, dovolj zgovorno ilustrira pičle možnosti za izražanje kulturnih posebnosti etničnih manjšin. Da so bili pogoji za kulturno delovanje amaterskih skupin takrat zares zelo slabi, pa priča tudi dokument Zavoda za kulturo madžarske narodnosti (1995), ki navaja, da denarne pomoči praktično ni bilo. Vrhunec takratnih nesoglasij v zvezi z nacionalnim vprašanjem je predstavljala polemika Pirjevec - Čosič 1961. Slovensko vodstvo je moralo 1962 na zagovor v Beograd in je bilo v sporu poraženo (Gabrič, 1995). Konec leta 1961 je slovenski politični vrh začel populistično akcijo za nabiranje točk v Sloveniji. Razprava o nacionalnem vprašanju je postajala vse bolj nape- Gabrič (1995) označuje obdobje od ustavnega zakona 1953 do osnutka ustave leta 1962 kot obdobje "socialistične demokracije v Sloveniji" - obdobje skladnosti med slovenskimi politiki in kulturniki. 2. Obdobje: obdobje družbenega upravljanja do leta 1974 - Specifična posvetitev problematiki mednacionalnih odnosov - potreba po regulaciji teh odnosov - pojem »narodnost« v Ustavi Socialistične Republike Slovenije Ustava Socialistične Republike Slovenije (1963) je zagotavljala pravico do enakopravnosti in pravico do možnosti za vsestranski razvoj obema narodnosti-ma: italijanski in madžarski (77. člen Ustave). To, kako se bodo te pravice udejanjale, pa je Ustava prepustila zakonom in statutom občin. Pripadnikom drugih narodov Jugoslavije v Sloveniji je 75. člen Ustave zagotavljal pravico do izobraževanja v njihovem jeziku. Nosilci nacionalne politike v 60-tih letih na ravni republike Slovenije so bili: skupščina, izvršni svet, sekretariat za kulturo, republiški skladi in samoupravna združenja. Rozprgve in grodivo. Ljubljana. 1999, št. 35 169 Republiški sklad za pospeševanje kulturne dejavnosti je imel upravni odbor in različne komisije, vendar med njimi ni bilo posebne komisije za kulturo etničnih manjšin. Hidi posebnega programa za to področje Še ni bilo. Pač pa se je takratni upravni odbor že zavedal migracijskih gibanj in zaradi nekaterih pojavov ob meji predlagal, naj se posebna pozornost posveti obmejnim območjem. Iz gradiva Zveze komunistov Slovenije za predkongresno razpravo z dne 5.4.1966 je razvidno, da je v tej razpravi svoje posebno mesto dobila tudi problematika manjšin. Toda opredelitev ciljev pri urejanju te problematike je bila Še zelo splošna in se je glasila: "subjektivne sile morajo probleme, ki jih prinaša socialistični razvoj, tvorno in z vso pozornostjo uravnavati v korist narodnostnih skupnosti in socialističnih mednacionalnih odnosov". Razvidno je tudi,da je bil odnos do etničnih manjšin še izrazito paternalističen, kar se je izražalo v tem, da je bilo opredeljeno, da reševanje manjšinskih problemov zavisi izključno od večine. Zato je prišlo do nerealnega in predimenzioniranega manjšinskega varstva brez ustreznega upoštevanja manjšine kot subjekta, čeravno se je na deklaratvni ravni že pojavila opredelitev, da je manjšinska skupnost subjekt v politiki. Pojavljale so se tudi ugotovitve, da narodne manjšine premalo jasno artikulirajo svoje potrebe, toda tovrstna opažanja niso naletela na kak poseben odmev. Gradiva iz tistega časa vsebujejo tudi že nekaj sistematičnih prispevkov v zvezi z mednacionalnimi odnosi (napr. Petrič, 1965). Pojem "narodnostno vprašanje" je Petrič nadomestil z opredelitvijo o problematiki mednacionalnih odnosov. Poudaril je, da je te odnose treba uravnavati, ker da se sami od sebe ne razrešujejo. Petrič je že takrat povezoval usodo majhnega naroda z usodo etnične manjšine in navedel, da je za majhne narode in za etnične manjšine zelo pomembno povezovanje z drugimi. Zavod za kulturo madžarske narodnosti je v svojih opažanjih (1995) navajal sicer težke pogoje za kulturno delovanje v tistem času, vendar pa je poročal tudi o tem, da je prav takrar pod vplivom vojvodinskih kulturnih delavnic vzcvetela literarna ustvarjalnost madžarske manjšine v Sloveniji. Zaključimo lahko, da je bilo obdobje družebenega upravljanja čas, ki je omogočil nekoliko boljše pogoje za uveljavitev etničnih manjšin. V Ustavi Socialistične Republike Slovenije 1963 pa je bil prvikrat dotlej uporabljen pojem »narodnost« kot ustavna kategorija, ki je impliciral enakopravnost narodnosti z narodi Jugoslavije. Takratna Ustava je že vsebovala tudi cilj: razvijanje kulturne dejavnosti narodnosti, ki je aktualen še danes. Zanimivo pa je tudi, da je v tistem času Jugoslavija dala pobudo za posebno Deklaracijo OZN o pravicah pripadnikov etničnih manjšin (Pindič, 1989). 1 64 1 86 Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... Jugoslavija kot neuvrščena država se je namreč zavzemala za to, da bi etnične manjšine postale most za mednarodno sodelovanje. 3■ Obdobje: obdobje samoupravljanja do leta 1989 - iniciranje posebnega programa za kulturni razvoj narodnosti v Socialistični Republiki Sloveniji Že v 60. letih je bila v Ustavi namenjena posebna pozornost manjšinam, z novo Ustavo Socialistične republike Slovenije leta 1974 pa je prišlo do stopnjevanega manjšinskega varstva. Obsežna Člena Ustave (250. in 251.) sta bila v celoti posvečena posebnim pravicam italijanske oziroma madžarske narodnosti in njunih pripadnikov. Zbori Skupščine Socialistične Republike Slovenije (Zbor združenega dela, Zbor Občin in Družbenopolitični zbor) so 28. aprila 1977 sprejeli Stališča, priporočila in sklepe o uresničevanju posebnih pravic obeh narodnosti in njunih pripadnikov v Socialistični Republiki Sloveniji. Ti sklepi so pomenili politično podlago za dolgoročno uresničevanje pravic narodnosti. Zadolženi za implementacijo sklepov so bili: Komisija za narodnosti Skupščine Socialistične Republike Slovenije, vodstva družbeno-političnih organizacij, republiški in občinski organi, samoupravne interesne skupnosti in drugi. Zgoraj omenjeni Sklepi so izpostavili »izredno družbenopolitično pomembnost vsestranske razprave o stanju, razvoju in uresničevanju posebnih pravic obeh narodnosti, ki potrjuje skrb, interes in odgovornost Socialistične Republike Slovenije kot celote za neoviran razvoj obeh narodnosti«. Sklepi so tudi opredelili narodnost kot subjekt in dejavnik sožitja s slovenskim narodom. Za kulturno dejavnost je bilo ugotovljeno, da je bogata in uspešna in da je treba »nadaljevati z vsemi oblikami kulturne dejavnosti«. V tistem času je bil v okviru Kulturne skupnosti Slovenije vzpostavljen posebni program za kulturni razvoj narodnosti v Socialistični Republiki Sloveniji. Pripravljal ga je posebni odbor izvajalcev, "uporabnikov" in predstavnikov družbenopolitičnih organizacij ter takratnega Ministrstva za kulturo. V nadaljevanju bo podana nadrobna predstavitev tega programa, ki že od vsega začetka skuša slediti naslednjim ciljem; izvajanju pozitivne diskriminacije etničnih manjšin, avtentičnemu izražanju njihovih kulturnih potreb in h kulturni raznolicnosti prostora. Do dejanske implementacije teh zelo pomembnih ciljev je prišlo lahko šele po osamosvojitvi Slovenije leta 1990 s pomočjo programskega menedžmenta, ki je bi) sistematično vpeljan na to specifično področje Ministrstva za kulturo. ^gjyjTfave in gradivo. Ljubljano, 1999. Št. 35 171 Zgodovina urejanja te problematike pri nas je vseskozi kazala na potrebo po posebnih ukrepih in organiziranosti za implementacijo deklariranih ciljev. Občutljivo področje regulacije medetničnih odnosov potrebuje zelo profesionalen pristop z jasno opredeljenim poslanstvom in hierarhijo operativnih ciljev ter sprotno in subtilno evalvacijo učinkov. V. Zgodovina programa Ministrstva za kulturo za varovanje posebnih kulturnih pravic Program se implementira že od leta 1974, ko so bile z Zakonom o kulturnih skupnostih ustanovljene občinske kulturne skupnosti in Kulturna skupnost Slovenije. Odnos do kulturne dejavnosti avtohtonih manjšin v Sloveniji je bil že pred letom 1990 zasnovan na principih mednarodnih dokumentov, ki se nanašajo na človekove in manjšinske pravice in so zbrani v brošuri Človekove pravice, zbirka temeljnih mednarodnih dokumentov. Ti dokumenti so že pred letom 1990 pomenili mednarodni standard za notranje urejanje položaja in pravic etničnih manjšin v posameznih državah. Že takrat je bilo v okviru Kulturne skupnosti Slovenije ugotovljeno, da so potrebni posebni ukrepi na republiški ravni za zaščito posebnih pravic etničnih manjšin, da bi se mogle manjšinske narodne skupnosti ohraniti in razvijati zaradi izhodiščno neenakih pogojev glede na večino. S tem namenom je bil vzpostavljen posebni program za kulturni razvoj narodnosti v SRS. Poleg Kulturne skupnosti Slovenije so se pred letom 1990 s problematiko narodnosti ukvarjali še: Komisija za narodnosti pri Skupščini SRS na podlagi 370. člena takratne Ustave, Urad za narodnosti pri Izvršnem svetu SRS, Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva in Samoupravne interesne skupnosti za posamezna področja: izobraževanja, raziskovanja, ipd.. Znanstvena evalvacija tega programa je bila opravljena leta 1994 in je primerjala učinke programa pred in po letu 1990, ko je bil na področje vpeljan programski menedžment. V nadaljevanju bo povzetih nekaj najbolj relevantnih elementov te evalvacije, ki kažejo na to, da se trend razvoja programa, ki se je začel z osamosvojitvijo Slovenije in obdobjem demokratičnega parlamentarizma, le še nadaljuje in nadgrajuje. Z evalvacijo so bili postavljeni strokovni temelji za merjenje učinkov programa, ki so aktualni še danes. Evalviranje pa je tisto, kar je pri programih varovanja človekovih pravic (v konkretnem primeru kulturnih pravic kot kategorije človekovih pravic) relevantno, da bi se programi lahko ustrezno dopolnjevali in se razvijali. Zelo pomembna pri programu je ustrezna organiziranost za implementacijo programskih ciljev, kajti ko lepim besedam o varovanju človekovih pravic ni več kaj dodati, se pojavi realna nevarnost, da bodo te besede ostale le mrtve črke na papirju. 1 86___Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... Da bi bil program kakovosten, sprejemljiv in i2vedljiv, je treba najprej pravilno opredeliti ciljno skupino. Opredelitev ciljni: skupin k Rossi (1993) trdi, da je pravilno definiranje ciljne skupine bistveno za uspešne ukrepe, toda po njem ciljna skupina niso nujno posamezniki ali skupine, ampak so to lahko tudi pogoji. Pomembno je ustrezno opredeliti tisto raven, na kateri kompetentno želimo in moremo na spremembe neposredno vplivati in jih tudi opazovati oz. meriti z določeno stopnjo zanesljivosti in validnosti. Ker je splošno načelo kulturne politike distanca države do kulturnih vsebin, gre v konkretnem primeru za naslednjo ciljno skupino: ustvarjanje pogojev za izvajanje storitev, s katerimi se zadovoljujejo kulturne potrebe naslednjih manjšinskih etničnih subjektov: avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti in imigrantskih etničnih manjšin v Sloveniji in lahko tudi ranljivih ter oviranih skupin (kot razvojni nastavek dosedanjega posebnega programa). Storitve ali dejavnosti za zadovoljevanje kulturnih potreb pomenijo šele naslednjo stopnjo v sekvenci potencialnih programskih učinkov in ta raven je v neposedni pristojnosti izvajalcev storitev, saj gre za ukrepe, ki niso več v pristojnosti države, ampak stroke. Tretja stopnja v sekvenci učinkov programov so učinki storitev, ki se pri uporabnikih storitev v konkretnem primeru lahko kažejo v stopnji zadovoljenos-ti kulturnih potreb. Šele meritev ali opazovanje učinkov programov na tej seleventni ravni učinkov, lahko zares pokaže spremembe na posameznikih v Druckerjevem smislu (Drucker, 1990). Zato bi evalvacija študija z definiranjem uporabnikov kot ciljne skupine bila lahko posebna in komplementarna k že izvedeni evalvaciji na ravni pogojev. Prinesla bi koristno dodatno povratno informacijo o tem, kako program vpliva na njegove uporabnike. Taka informacija bi koristila tako izvajalcem storitev kot tudi ministrstvu, pristojnemu za kulturo pri kreiranju kulturne politike. Namen programa ministrstva namreč je ustvariti čim boljše pogoje za izvajanje kulturnih storitev, s katerimi se zadovoljujejo kulturne potrebe vseh segmentov populacije na območju Slovenije, tudi etničnih manjšin, oviranih in ranljivih skupin. Slednjim s pozitivno diskriminacijo zaradi njihovih nenenakih izhodiščnih pogojev za kulturno dejavnost in zaradi neenake dostopnosti do kulturnih dobrin in storitev. Pogoji za storitve pomenijo prvo stopnjo v sekvenci učinkov, ki jih pričakujemo, toda učinke programov je možno meriti ali opazovati tudi na drugih ravneh. Razprave in gradivo, Ljubljano. 1999, šl. 35__________________1 73 Evaluators Handbook (1990 : 43) opozarja na pomembnost definiranja skupin, ki so povezane s programom; to je: a.) tistih, ki jim je program namenjen, b.) tistih, ki posredujejo program naprej, c.) tistih na različnih ravneh, ki sodelujejo pri odločanju o programu. V konkretnem primeru bo v nadaljevanju uporabljena naslednja terminologi- Participanti - koordinatorji so: a.) tisti, ki koordinirajo programe znotraj posamezne spcifične skupnosti in ki neposredno kontaktirajo z Ministrstvom za kulturo v zvezi s kolektivnimi pobudami- programi ( predstavništva skupnosti samih); b.) tisti koordinatorji, ki neposredno zbirajo in selekcionirajo individualne pobude in jih posredujejo Ministrstvu za kulturo ( Skladi, nevladne organizacije ipd.) Posebna organizacijska enota na Ministrstvu za kulturo (v nadaljevanju: resoi ) je pristojna za implementacijo programa. Implementacija programa je v Evaluators Handbook (1990 : 13) navedena kot tretja faza v "življenju" programa. V tej fazi se udejanja programski menedžment. Bistveno je, da ima resor možnost za profesionalno delo (da razpolaga z ustreznim teoretičnim in praktičnim znanjem, da ima avtonomijo, opredeljene pristojnosti in odgovornosti ter etični kodeks). Minister je s svojim kolegijem odgovoren za globalno politiko Ministrstva za kulturo in tudi za politiko na konkretnem področju ter za konkretne odločitve Ministrstva za kulturo. Mreže izvajalcev storitev so tisti pomembni drugi v programskem okolju, ki so povezani s programom in njegovimi participanti in so hkrati tisti, ki lahko vplivajo na program in so od programa tudi vplivani. Mreže izvajacev storitev na konkretnem področju so zaradi majhne kritične mase kadrov lahko tudi uporabniki storitev in tisti, ki vplivajo na program. Pri otrocih bi to lahko bile še vzgojno-izobraževalne inštitucije pristojne za varovanje otrokovih pravic, pri invalidih pa inštitucije pristojne za invalide. Programski cilji Da bi se lahko izvajala kakršnakoli evalvacija, ki je pogoj za razvoj programa, mora imeti program jasno opredeljene cilje. 1 86 Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... Evaluators Handbook (1990 : 28) navaja tri vire informacij o programskih ciljih. To so: a.) uradni dokumenti, b.) neformalne diskusije, c.) spontano opazovanje tistega, čemur se daje pri programu poseben poudarek. V nadaljevanju opozarja, da uradni dokumenti običajno vsebujejo le formalne cilje, ki pa so lahko preživeli, nepopolni ali nerealni in/ali manifestirajo na politično obarvano retoriko. Zaradi navedenega naslonitev na dokumente pri opredelitvi ciljev ni zadostna. Pridobiti je porebno Še širšo informacijo, ki je posledica interakcije med različnimi percepcijami programskih ciljev. Za to pa je potreben daljši čas (v konkretnem primeru je bilo potrebno skoraj desedetje), v katerem je potrebno aktivno prizadevanje za usklajevanje percepcij in kristalizacijo ciljev. Cilji konkretnega programa so se v izkristalizirani obliki prvič pojavili leta 1994 v dokumentu Ministrstva za kulturo, ki je bil sprejet na ravni ministrovega kolegija, jasno pa so bili opredeljeni v Merilih, ki jih je leta 1997 verificiral minis- Normativna podlaga za cilje kulturne politike na področju avtohtonih narodnih skupnosti v Sloveniji je bila že vseskozi (na vseh razvojnih stopnjah programa) Ustava Republike Slovenije. Tako Ustava Republike Slovenije pred letom 1989, kakor tudi Amadma k Ustavi Republike Slovenije leta 1989 in Ustava, ki je bila razglašena z Odlokom o razglasitvi Ustave Republike Slovenije 28.12.1991, opredeljujejo zelo visoko raven manjšinske zaščite, ki se v bistvu ni spreminjala. To velja za avtohtone manjšine v Sloveniji. Pri avtohtonih manjšinah: italijanski in madžarski, se je že leta 1981 govorilo o "enakopravnem vključevanju v samoupravno kulturno življenje v SR Sloveniji" (Plan Kulturne skupnosti Slovenije 1981 - 1985, 1981 : 99). Problematika imigrantskih manjšin v Sloveniji pa je specifična v tem, da so bili šele po osamosvojitvi Slovenije imigranti v Sloveniji zares prepoznani kot etnične manjšine. Normativna podlaga za obravnavo kulturne dejavnosti tudi tega tipa etničnih manjšin v Sloveniji od leta 1992 naprej je v 61. členu Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur daje pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Leta 1992 je bila v strokovni službi Ministrstva za kulturo izdelan predlog strategije do imigrantskih manjšin, ki je bil potem uporabljen kot strokovna podlaga za izdelavo meril. Iz raziskav javnega mnenja je razvidno, da je javno mnenje naklonjeno uresničevanju kulturnih pravic imigrantov v Sloveniji. Rozprgve in grodivo. Ljubljano. 1999, št. 35 175 Kulturne "potrebe delavcev, ki so v Sloveniji iz drugih republik in pokrajin" omenja že plan Kulturne skupnosti Slovenije 1981 - 1985 (1981 : 101), vendar ti priseljenci takrar še niso bili prepoznani kot imigranti, ki imajo tudi svoje imi-grantske mreže in skupnosti. Iz navedenega lahko sklepamo, da so h kristalizaciji ciljev na področju varovanja posebnih kulturnih pravic relevantno vplivale tudi družbenopolitične spremembe v Sloveniji po osamosvojitvi. Če bi primerjali opredelitve ciljev programa pred letom 1990 in po njem, bi lahko ugotovili, da so razlike glede opredelitve ciljev v naslednjem. Cilji so postali bolj operativni, bolj izkristalizirani in jasnejši, v letu 1997 (Merila) pa je bila opredeljena tudi njihova prioritetnost. Organizacija Strokovne storitve za zagotavljanje pogojev za izvajanje kulturne dejavnosti, s katerimi naj bi se zadovoljevale kulturne potrebe manjšinskih subjektov, je na ravni Ministrstva za kulturo do leta 1998 opravljala ena oseba. Gre za osebo, ki je vseskozi pripravljala strokovne podlage za odločanje na konkretnem področju, opravila znanstveno evalvacijo leta 1994 in je avtorica tega prispevka.Kot evalva-torici ji je bila dana možnost globinskega razumevanja programa zaradi neposrednega stika in dolgoletnih izkušenj z njim. Evaluators Handbook (1990 : 27) posebej priporoča globinsko seznanjenost s programom, ki se evalvira. Sistematično je vzpostavila strokovne povezave s službami znotraj Ministrstva za kulturo, s participanti na lokalni ravni, povezave v okviru Vlade, s Komisijo za narodnosti v Državnem zboru ter povezave s strokovnimi institucijami (z Inštitutom za narodnostna vprašanja, s fakultetami in posameznimi eksperti), z nevladnimi organizacijami, z mednarodnimi organizacijami itd. Pestrost potrebnih povezav kaže na relativno visoko organizacijsko kompleksnost konkretnega delovnega področja na Ministrstvu za kulturo, ki je razvidna iz organigrama komunikacijskega omrežja, ki je nastal po letu 1990. Program varovanja posebnih kulturnih pravic etničnih manjšin se od leta 1990 večinsko financira iz proračunskih sredstev, na podlagi Zakona o proračunu Republike Slovenije. Pred letom 1990 pa se je financiral iz sredstev Kulturne skupnosti Slovenije. Ta program je bil do leta 1999 percepiran kot eden od kulturnoumetniških programov Ministrstva za kulturo in je komplementaren tovrstnim programom na lokalni ravni. Sredstva za kulturo na tem področju pa so se zagotavljala tudi v okviru Urada za narodnosti pri Vladi Republike Slovenije (primenfinančna participacija za redno dejavnost Italijanske Drame Reka). 1 86 Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... Pred letom 1990 je bila participacija občin, kjer živijo pripadniki avtohtonih narodnih skupnosti, še zalo skromna - tako v organizacijskem kot tudi v finančnem smislu. Po letu 1990 je prišlo do nekoliko večje zainteresiranosti lokalnih skupnosti, vendar še vedno ostaja ugotovitev, da je cilj, ki bi ga bilo smiselno udejaniti v prihodnosti, oblikovanje koherentne politike med državo in loknlnomi skupnostmi do manjšinskih etničnih skupnosti. Mehanizem povratne informacije izvajalcev in uporabnikov v zvezi s programom je bil pred letom 1990 izpeljan skozi zasedanja skupščin Kulturne skupnosti Slovenije, od leta 1990 pa se povratne informacije v vseh fazah programa zbirajo s pomočjo participantov - koordinatorjev za posamezne dele programa. Le ti pa najprej kontaktirajo s člani manjšinskih skupnosti. Na ta način je vzpostavljen organizacijski sistem, ki naj bi omogočil, da bi se se pridobile čim bolj avtentične informacije o kulturnih potrebah manjšinskih skupnosti in bi bili lahko doseženi cilji posebnega programa, ki so: avtentična artikulacija kulturnih potreb, upoštevanje specifičnih okoliščin, v katerih manjšinske skupnosti živijo (zaradi definiranja ukrepov pozitivne diskriminacije) in prispevek h kulturni razno!ičnosti. Pogojem enakih možnosti za prikaz rezultatov kulturnega delovanja pa je namenjen integracijski program manjšin, ki je bil sistematično vzpostavljen v letu 1998 z namenom, da se ponudi tudi pripadnikom manjšinskih skupnosti priložnost za prikaz rezultatov njihovega kulturnega delovanja na način in po kriterijih, ki veljajo za večinski narod. Cilj integracijskega programa je prikaz enakosti rezultatov. Kakovosten integracijski program je lahko tudi odraz kulturne moči manjšine in posledica uspešne kulturne politike v okviru posebnega programa. Oba omenjena programa sta komplementarna in njun skupni cilj, ki ga zasledujeta, je doseči stanje razvitega kulturnega pluralizma in enakopravnega kulturnega dialoga. Z opisanim komunikacijskim omrežjem so bili na Ministrstvu za kulturo ohranjeni živi stiki s pripadniki manjšinskih skupnostio tudi po ukinitvi sistema samoupravnih interesnih skupnosti. Razlika je le v tem, da gre od leta 1990 za "bolj prave" izvajalce in uporabnike, do katerih se poskuša priti po sistemu "snežene žoge". Organizacijski sitem je postavljen tako, da se ob definiciji problema razmisli tudi o tem, koga vse bi utegnil dotični problem zadevati. Prizadete se potem pritegne k sodelovanju, da izrazijo svoje interese in svoje percepcije problemov. To se^padaljuje razvejano naprej do tistih, ki odklonijo sodelovanje, ker za problem niso zainteresirani. Tako komunikacijsko omrežje je pravzaprav organizacijski sistem, ki je v kar največji možni meri sposoben absorbirati kompleksnost problematike. Organiziranost in komunicijski tokovi, ki so razvidni iz organigrama, pa implicirajo tudi koncept odgovorne samoorganizacije znotraj posameznih skupnosti, ki funkcionirajo kot subsistemi v decentraliziranem sistemu. Postopek horizon-alne integracije na ravni ministrstva se začne šele po poprejšnji decentralizaciji Rgzprave in gradivo, Ljubljana, 1999. šl. 35_1 77 subsistemov, ki je potrebna zaradi njihove visoke kompleksnosti. Na Ministrstvu za kulturo naj bi se dolgoročno opravljale le strukturalne in procedualne intervence med različnimi akterji posebnega programa, saj je nemogoče da bi kdorkoli do popolnosti obvladal komleksnosti subsistemov in jih dovolj učinkovito centralistično vodil. Funkcionalna diferenciacija je torej nujno potrebna zaradi redukcije kompleksnosti programskega okolja in so jo poskuša doseči s pomočjo posameznim subsistemomm lastnih selektivnih mehanizmov. Aplicirani koalicijski organizacijski model se je je za problematiko konkretnega programa izkazal kot primernejši od birokratskega (ugotovitve evalvacije 1994), čeprav gre za model v okviru upravnega organa (Ministrstva za kulturo). Zanimivo pa je, da je bilo zastoj v pretoku informacij oz. komunikacijske blokade do Ministrstva za kulturo opaziti pri tistih participantih, ki zaradi preteklih privilegijev niso bili zainteresirani oz. niso bili navajeni na stanje, v katerem veljajo za vse uporabnike javnih sredstev enaka pravila. S strani takih so se potem pojavljale uregence na ministra neposredno, naj odloči mimo tega sistema in pravil. Težave pa so tudi znotraj subsistemov, ki se načelno sicer opredeljujejo za avtonomnost, v praksi pa so še vedno nekoliko negotovi pri prevzemanju odgovornosti, ki je povezana z avtonomijo. Aktivnosti V zvezi s konkretnim programom lahko govorimo o naslednjih tipih aktivnosti, ki potekajo v posameznih programskih fazah: a.) aktivnosti ministra in njegovega kolegija b.) aktivnosti resorja in programskega menedžerja (profesionalca za konkretno področje na Ministrstvu za kulturo) c.) aktivnosti participantov d.) aktivnosti članov manjšinskih skupnosti e.) aktivnosti drugih. Če primerjamo programske aktivnosti na nižjih razvojnih stopnjah programa pred letom 1990 in programske aktivnosti na kasnejši stopnji razvoja programa, lahko ugotoviino, da je bilo v prejšnji Kulturni skupnosti Slovenije največ aktivnosti drugih: v raznih odborih in skupščini Kulturne skupnosti Slovenije (tako imenovani "izvajalci in uporabniki"). Aktivnosti programskih svetovalcev na Ministrstvu za kulturo pa so bile omejene v glavnem na pripravo gradiv za telesa Skupščine kulturne skupnosti in kaj malo je bilo možnosti za njihovo organizacijsko in upravljalsko kreativnost. 1 86 Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... Po letu 1990 pa je aktivnosti programskega menedžerja v fazi implementacije programa relativno največ. Trend gre v smeri povečevanja tistih aktivnosti, ki pomenijo problemsko participacijo dejansko zainteresiranih oz. prizadetih. Pred letom 1990 ni bilo aktivnosti participantov in tudi ne aktivnosti ekspetov v strokovno-posvetovalnem smislu. Spremembe pri aktivnostih po leru 1990 glede na čas pred letom 1990 so torej v glavnem v zastopanosti posameznih tipov aktivnosti. Zaključhk Predstavitev posebnega programa Ministrstva za kulturo, namenjenega etničnim manjšinam, je gotovo koristna in aktualna v času, ko Evropa in svet razmišljata o tem, kako doseči trajni mir na Balkanu in kako v ta prizadevanja aktivno vključiti Slovenijo. 4. Obdobje: obdobje demokratičnega parlamentarizma Integracija programskega menedžmenta - prikaz evalvacije te programske komponente Evalvacijski plan a. Fokusiranje Evaluators Handbook (1990 : 33) opredeljuje fokusiranje kot odločanje o tem, kaj opazovati oz. meriti. Gre za usmeritev pozornosti na tiste podatke, za katere obstaja največja možnost, da bodo odkrili programske učinke, če le-ti sploh obstajajo. Evalvator se lahko osredotoči le na določeno komponento programa, pač tisto, za katero smatra, da je kritična ali problematična (Evaluators Handbook, 1990 : 37) in potem študira implementacijo le te komponente. Njegova naloga je opisati odnos med to komponento in programskimi učinki, kolikor je le možno natančno. Pri tem morajo biti izhodni indikatorji (outcome indicators) dovolj specifični in občutljivi za prav to specifično povezavo. Obstajajo namreč različne ravni učinkovanja programov, zato je važno, da evalvator določi raven, na kateri bo oopazoval ali meril učinke (Evaluators Handbook, 1990 : 34). Evaluators Handbook (1990 : 35) še priporoča, da se evalvbator osredotoči le na tisto, kar bo lahko meril ali opazoval z določeno mero zanesljivosti in validnosti in pri čemer obstaja največja verjetnost pričakovane spremembe. Ponavadi že predhodna slučajna opazovanja pokažejo, kje je bila kaka prtogram-ska komponenta učinkovita, kje je bila delno in kje sploh ni bila in to prispeva k odkritju potencialno učinkovite prakse, ki je bila že spontano implementirana (Evaluators Handbook, 1990 ; 38). Gre namreč za fokusiranje na aktivnosti pro- Razprave in gradivo, Ljubljana. 1999. šl. 35 179 gramskega menedžerja, ki jih ocenjujem kot kritično pomembne pri tem pro-grasmu, ki je bil s samoupravne interesne skupnost] prenesen v upravni organ. Učinke bom opazovala le na rpvi ravni - na ravni pogojev za storitve, to je na tisti, ki mi je trenutno podatkovno najbolj dostopna in na kateri lahko tudi najbolj neposredno uporabim ugotovitve evalvacije. Pri formativni evalu+aciji gre za opazovanje programske implementacije in doseganja ciljev (Evaluators Handbook, 1990 : 16). Da bi lahko izboljšali program, je treba najprej razumeti, kako se program gioblje k svojim ciljem. Še preden se odočimo za formativno evalvacijo, se moramo zato prepričati o tem, ali sploh obstaja kakršnakoli možnost izboljšanja. Če te možnosti ne vidimo, formativna evalvacija ni primerna. Sama sem možnost izboljšanja videla prav pri programski komponenti: ravnanju programskega menedžerja. Po letu 1990 je namreč količina programskih aktivnosti, ki so "padle" nanj, relativno zelo porasla. Izbrala sem pristop, ki ga Stecher, Daviš (1990 : 29) imenuje pristop osredotočen na odločanje (The Decision - Focused Approach), ker vodi do informacijh relevantnih za programski menedžment. Namen evalvacije s takim prisotpom je izboljšati učinkovitost programskega menedžmenta. Ko se programi razvijajo in zorijo, terjajo spremembe v odločanju in evalvacija naj bi pripomogla k tem spremembam. Program je namreč zrel Šele takrat, ko do bistvenih odločitev prihaja na podlagi preteklih izkušenj glede učinkov. Zato pa je potrebno dobro razumevanje procesa odločanja. Klub temu, da so bile ves Čas opazovanja in so še določene odločitve čisto politične in o njih informacije niso dostopne, sem kot na odločanje orientirani evalvator uspela zbrati precej dobrih informacij o procesu odločanja in identificirala celo faze odločanja. Tudi takrat, ko je prihajalo do pritiskov na ministra, naj odloči mimo pravil in sistema, in me je le-ta o tem obvestil, sem si prizadevala in tudi uspela vplivati na to, da se je spoštoval odgovoren način odločanja. Menim namreč, da je tudi to pomembna naloga programskega menedžerja, še posebno, če je hkrati tudi evalvator. Vprašanja, ki sem si jih ves čas zastavljala kot evalvator, pa so bila nasednja: - Katere so vrste odločitev? - Kdo odloča? - Kakšne so alternative odločanja? - Katere informacije so pomenske? Da bi se osredotočil na ta tip evalvacije, mora evalvator poznati zgodovino in spremljati razvoj programa ter vedeti, kako je potekalo odločanje na prejšnjih razvojnih stopnjah programa (Stecher, Daviš, 1990 : 55). V tem smislu je v konkretnem primeru dobrodošlo dejstvo, da poznam odločanje o programu že od leta 1978. 1 86_Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... Pri fokusiranju pa sem zgoraj omenjeni pristop kombinirala še z enim, in sicer responzivnim (Responsive Approach- Strecher, Daviš, 1990 : 36, 56). Responzivni pristop izhaja iz predpostavke, da je edino smiselna tista evalvacija, ki poskusa razumeti različne zorne kote gledanja na programsko problematiko. Responzivni evalvator namreč ne verjame, da je možen na določeno evalvacojsko vprašanje le en odgovor (uporabljen npr. v vprašalniku), saj ima lahko vsakdo, ki je s programom kakorkoli povezan, svojo lastno precepcijo programa z različnih zornih kotov. Kvantitativni pristop je v tem slučaju seveda povesm neprimeren, zato responzivna evalvacija sloni predvsem na opazovanju dogotkov in na njihovih interpretacijah s strani različnih skupin, ki so povezane s programom. Ker pri konkretnem programu teh ni malo in so med njimi specifične različnosti, vidim prednost tega pristopa v tem, da prispeva k deskriptivni bogatosti Študije in kompleksnemu zajetju programske realnosti. Zaradi tega sem pri zbiranju informacij precej kontaktirala s participanti, s člani manjšinskih skupnosti na terenu in tudi z drugimi ter poskušala opredeljevati probleme s pomočjo njihovih različnih prespektiv gledanja naje. Zaradi vzpostavljenega medsebojnega zaupanja in spoštovanja, sem bila s problemi tako nadrobno seznanjena, da sem se lahko vanje celo vživela. To so vse bolj postajali "naši skupni problemi", za katere smo ppotem skupaj iskali najbolj usterzne specifične rešitve. Seveda pa so bili poleg tovrstvnih sprotnih stikov "po potrebi" rudi planirani datumi za tovrstna problemska srečanja (ob usklajevanju pobud manjšinskih skupnosti znotraj kolektivnega subjekta, ob usklajevanju na Ministrstvu ipd.). b. Izbor metode Kvalitativno raziskovalno strategijo smatram kot najprimernejšo za konkretno problematiko zato, ker omogoča, da se na induktivni poti z opazovanjem razvoja programa občutljivo zaznavajo tudi kvalitativne programske spremembe, ki se nemalokrat kažejo le skozi detajle in nianse z določenim pomenom. To pa potem omogoča, da se odkrijejo področja, na katerih je močžno program izboljšati ter tiste prednosti programa, ki jih kaže ohraniti. c. Dizajn in zbiranje informacij Odločila sem se za vrsto dizajna, ki ga Fitz - Gibbon in Morris (1990 : 117) poimenujeta "Pred in po dizajn" (The Before - and - After Design), ki je primeren tako za formativno kot tudi za sumativno evalvacijo. Glavni koraki za implementacijo tega dizajna so: predtest (npr. v konkretnem primeru stanje programske komponente v obdobju pred letom 1990), nato implementacija programa (konretno Čas uvajanja programskega menedžmenta v letu 1990) in posttest (stanje po letu 1990). Programska komponenta (konkretno aktivnost programskega menedžerja) bo aplicirana na različne dele konkretnega programa (vse participante in man- Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 181 jšinske skupnosti). Opazovani bodo učinki oz. variante učinkov. To pa bo se dodatna možnost za primerjavo, ki lahko privede do komleksnih ugotovitev glede vpliva programske komponente na skupnie z različnimi karakteristikami glede na določene postavljene kriterije. Za kvalitativne evalvacije so značilni nadrobni opisi programskih aktivnosti, procesov in perspektiv participantov. Klučni viri za take informacije so naslednji: observacija, programski dokumenti in globinski intervjuji (Patton, 1990). Namen observacije, ki vključuje intelektualno, Fizično, psihološko in materialno pripravo evalvatorja, je natančno in temeljito opisati, kaj se je zgodilo in kako se je zgodilo tako, da uporabnik evalvacije lahko vstopi v situacijo in jo razume. Pri tem se možnosti opazovanja gibljejo na kontinuumu od navadnega opazovalca do popolnega participanta. Patton (1990) navaja, da mora observacija trajati vsaj 6 mesecev in dodaja, cla je potreben daljši čas, da bi se lahko odkrile temeljne kompleksnosti in vzorci socialne realnosti. Programske situacije sem opazovala že od leta 1978. Fokus opazovanja pa se je z leti zoževal in se do konca 80. let naprej usmerjal v glavnem na relacijo med programskimi aktivnostmi in učinki. Ta poudarek pri opazovanju le na določeno komponento imenuje Patton (1990 : 82) "senzitizing concept", ki je pri kvalitativni metodi nekakšna paralela za operacionazirano variablo pri kvantitativni metodi. Pri tem Patton (1990) poudarja, da je pomembno, da eval-vator ne sklepa o pomenu titega, kar opazuje, ne da bi pri tem upošteval pecep-cije participantov. Njegova naloga je celo, da povedano ali opisano s strani participantov poskuša dojeti skupaj z avtentično pomesko konotacijo. Za to pa je potrebno, da ob opazovanju verbalne opazuje tudi neverbalne reakcije v komunikaciji. Vir kvalitativnih podatkov so programski dokumenti, ki v konkretnem primeru vsebujejo naslednje vrste gradiv: - Usmeritev gradiva, srednjeročni plani - Letna programska izhodišča - Letni programi z obrzložitvami -Letna poročila o realizaciji programov - Programi posameznih kulturnih izvajalcev, njihovi bilteni, glasila, revije in podobna gradiva -Vse oblike pisne dokumentacije: zapisniki, poročila o službenih potovanjih, pisma, opozorila, vabila, uradni zaznamki ipd. - Strokovni in drugi časopisni ter revialni članki s področja manjšinske in migracijske problematike. 1 86_Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... Vsi ti dokumenti so sistematično urejeni in shranjeni ter tako dostopni za morebitno sekundarno preverjanje. Dokumente sem v okviru resorja uredila kronološko in jih shranila. Posebej so shranjeni dokumenti iz časa pred letom 1990. posebej dokumenti z datumom po letu 1990 in spet posebej dokumenti z letnico 1990. Ko sem podatke obdelovala, sem izvzela tiste dokumente, za katere sem ocenila, da jih bom potrebovala pri analizi ter jih uredila glede na njihov namen pri evalvaciji. Ti posebej pomembni dokumenti so shranjeni v posebnem arhivu tako, da je istočasno upoštevan kronološki in tematski kriterij razvrstiteve. Omenjeni dokumenti so me med drugimi spodbudili h konkretnemu opazovanju in razmišljanju o pomembnih vprašanjih, ki sem jih potem zastavljala v neposrednih stikih bodisi s participanti, s člani manjšinskih skupnosti ali z drugi- Podatke o opažanjih sem si sistematično beležila po tematskih sklopih na način, da so bili dovolj deskriptivni in pregledni. Informacije sem zbirala z različnih perspektiv in beležila celo nekatere citate. Izbrala sem ključne informante za posamezne manjšinske skupnosti (participanti - koordinatorji) ter pri njih sistematično razvijala medsebojno zaupanje in poudarjala skupnse cilje (saj so tako resor kot manjšinske skupnosti zainteresirani za čimboljše učinke programa). Udeleževala sem se sestankov na terenu, raznih prireditvah, srečanj, ipd., da bi čim bolje spoznala problematiko. Gradiva, o katerih naj bi se odločalo na republiški ravni, sem sproti pošiljala v mnenje manjšinskim skupnostim, da bi pravočasno pridobila povratno informacijo. Arhivirani so: zabeležke raznih sestankov, pripombe, stališča in mnenja v zvezi s posameznimi gradivi MK. Analiza informacij Analiza z vidika odnosa med kontekstom in aktivnostmi Pojem kontekst se v tem primeru nanaša na družbeno-politične razmere. Uvajanje programskega menedžmenta, ki je predmet te evalvacije, je potekalo v času zelo velikih sprememb v programskem okolju in na makro ravni. Programski menedžment je bil uveden z namenom, da bi se obvladala zunanja in notranja negotovost. V nadaljevanju bom nadrobno opisala, kako se je programski menedžment integriral v upravni sistem na konkretnem problemskem področju. Leta 1989 smo bili priča zelo pomembnim političnim spremembam v Sloveniji, ki so sprožile val sprememb v vseh porah takratnega družbenega življenja. V Uradnem listu SRS, št. 42 z dne 29-12.1989 je bilo objvaljeno prenehanje samoupravnih interesnih skupnosti (v nadaljevanju SIS) z dnem 31-12.1989- V Zakonu o določitvi nalog, ki jih je 1.1.1990 začasno opravljajo organi SIS in o ustanovitvi določenih republiških upravnih organov (Uradni list SRS, št. 42) so Razprave in gradivo, Ljubljano, 1999, Št. 35 183 bile opredeljene naloge, ki naj bi jih do uveljavitve nove zakonodaje na posameznih področjih opravljali organi, ki jih ustanovijo skupščine SIS za spremljanje in uresničevanje politike in odločitev ter za dajanje mnenj Skupščini in njenemu izvršnemu svetu. V konkretnem Sekretariatu za kulturo je bil tak "prehodni organ" ustanovljen in je opravljal nekatere naloge v zvezi s tekočo distibucijo denarja v letu 1990. Razpadel je še pred iztekom svojega mandata, in sicer takrat, ko je na dnevni red svojega sestanka predložil izhodišča za distribucijo finančnih sredstev v letu 1991-Analiza tega razpada bi bila lahko stvar posebne obravnave, za namen te analize pa se mi zdi pomembno poudraiti le, da se je Sekretariat naenkrat znašel v situaciji, ko ni imel ne zakonske ne drugačne podlage za upravljanje s programi, ki so bili vanj prenešeni s SIS. Delo prejšnjega komiteja za kulturo je bilo tipično upravno (v gkavnem le izvajanje zakonskih določil in predpisov), nove naloge sekretariata so bile povezane tudi z disribucijo finančnih sredstev v kompleksnem okolju. Prejšnji samoupravni model odločanja v okviru Kulturne skupnosti Slovenije (v nadaljevanju KSS) o tem ni bil nadomeščen z novim. V nadaljevanju bom opisala situacijo, ki je nastala zaradi konflikta med togo formalno strukturo in dejansko potrebo po strokovni in poslovni dinamiki v organizaciji. Spremenljivo in kompleksno okolje programov, ki so bili leta 1989 prenešeni v KSS v Sekretariat za kulturo bi lahko strnili v naslednjem opisu. Zaradi že opisane zakonske diskontinuitete je nastala pravna praznina, v kateri niso bile definirane programske aktivnosti. Zaradi političnih sprememb in obljub se je povečalo število tistih, ki so pričakovali finančno pomoč države ob tem, da se proračunska sredstva relativno niso povečala. Politične obljube so rezultirale tudi v višjih aspiracijah glede kvalitete programov. V tem kontekstu pa se klasični birokrat ni mogel več znajti. Potrebno je bilo namreč inovativno tveganje v smislu iskanja njaboljših možnih pristopov k problematiki in intenzivne interakcije s politiki, da bi se novi prisopi tudi realizirali. V zvezi s programom na področju manjšinske in migracijske politike, za katerega sem bila takrat delovno zadolžena, se je konec leta 1989 prvič dotlej pojavila dilema pri takratnih vodilnih, o tem, ali je poseben program za to področje sploh potreben in ali ne bi bilo te problematike možno porazdeliti po področnih kulturnih programih in posebni program ukiniti. V te diskusije sem se kot takratna strokovna svetovalka vključila s posebnim strokovnim grafdivom, v katerem sem ocenila dotedanji razvoj programa, opredelila probleme in odprta vprašanja in proti ukinitvi programa nvedla naslednje argumente. Problematika kulture manjšin ima vsaj še eno pomembno dimenzijo poleg področne - in sicer globalen odnos do drŽave do manjšinskih pravic, ki sestoji iz ukrepov na različnih področjih delovanja manjšin zaokroženih v konsistentno 1 86_Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... celoto. Poleg tega pa je potreben Še poseben pritop k vsak ¡manjšini posebej glede na njeno posebnost, da bi bilo zares zadoščeno evropskim standardom za zaščito manjšin. Ker se je slovenska ustava opredelila za zaščito kolektivnih manjšinskih pravic, je potreben tudi posebni kulturni program države. Drugi argument je bil ta, da zaradi dreves ne bi bio videti gozda. Manjšinska kulturna probelamtika bi se razudobila po posameznih področnih programih in celotna situacija na področju manjšin bi bila nepregledan. Sloveniji bi bilo kaj kmalu možno očitati prav tisto, kar so bili takrat glavni očitki Slovencev v Italiji in italijanski državi, da namreč ni globaklno zassčitila manjšine. Zanimivo je, da je prav v čistem času italijanska manjšina v Sloveniji zase začela zahtevati globalni zaščitni zakon (Delo, 18/4-90). V podorčnem kontekstu, kakršen je bil takrat predlagan, bi se za manjšine pomembne kategorije kot so: izhodiščno neenaki pogoji, relativno manjša stopnja razvitosti kulturne dejavnosti glede na večino, problemi bikultumosti, integracija, psiho-socialne posebnosti pri izražanju kulturnih potreb ipd. utegnile izgubiti med strokovnimi vprašanji posameznih kulturnih področij. Dejavnost manjšin v Sloveniji je bila takrat pretežno ljubiteljska (profesionalnih kulturnih ustanov ni bilo), zato bi taka obravnava brez upoštevanja izhodiščno neenakih pogojev za kulturno delovanje utegnila marginalizirati pomen manjšinskih kulturnih pobud. Prav v tistem času so bile v zvezi z zakonskim osnutkom "Maccanico" v italijanski javnosti ugotovitve, da je zakonski tekst pod ravnjo, ki jo določajo evropski standrardi za zaščito manjšin in so se oglaševale italijanske stranke z očitkom, da italijanska manjšina v Sloveniji nima enakih pravic kot jih zahtevajo Slovenci v Italiji (čeprav recipročnost v tem smislu ni načelna). Primerjave glede profesionalizacije kulture, ki bi se avtomatično porodile v področnih obravnavah, bi utegnile degradirati napredna prozadevanja Slovenije pri zasledovanju t.i. pozitivnega koncepta pri urejanju manjšinske problematike. Svoj strokovni prispevek sem končala z ugotovitvijo, da konkretna problematika potrebuje vsaj dva vidika obravnave: celostnega specifično man-jšinksega in podorčnega, zato sem predlagala vzpostavitev dveh delov programa (posebnega in integrativnega) in poseben - problematiki ustrezen - način upravljanja. Ugotovljeno je bilo, da je gradivo dovolj strokovno in dobro utemeljeno, zato nanj ni bilo pripomb. Program potem ni bil ukinjen. Že Maynitz in Scharpf, ki ju navaja Rus (1993), sta ugotovila, da čim bolj so administratorji profesionalizirani, tem bolj interaktivna postajajo razmerja med njimi ni politiki in tem bolj lahko vplivajo na politike. Z opisano aktivnostjo sem sama že udejanila drugačno vlogo od tiste, ki je formalno dodeljena birokratu. Možnosti za več avtonomije v formalnih birokratskih okvirih takratnega Sekretariata (kasneje je prišlo do preimenovanja Ministrstvo za kulturo, zato bom Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999, it. 35 185 odslej uporabljala kar kratico MK) sem razpoznala v programskih usmeritvah za kulturo (z dne 4.6.1990), ki so bile naravnane v oblikovanje nove kulturne politike, ki naj bi bila hkrati reforma sistema, nova programska strategija in poskus drugačnega - boljšega upravljanja. S tem, ko je odpadla množica raznoraznih odborov KSS, za katere je bilo treba pripravljati gradiva po njihovih navodilih, je ostal edinole resor, ki sem ga vodila, tisti, skozi katerega naj bi se implementirala politika na področju manjšinske in migracijske problematike - torej je resor postal odgovoren za realizacijo javnega interesa na tem področju. Ugotovila sem, da kulturnoplitična občutljivost področja, visoke aspiracijske klientele in povečanje zahtev ob nespremenjenem obsegu proračunskih finančnih sredstev zahtevajo ne le učinkovbito in uspešno delo resorja, marveč tudi nepristranskost, pravičnost, konstrukcivnost in vodilno misel, s katero bo možno premagovati sprotne probleme in težave. Ta vodilna misel se je v konkretnem primeru nanašala na delo, ki bo dovolj koristno za področje, ki ga resor pokriva. Že leta 1950 je Mary Follet, navaja Cleary (1989), pisala o etičnem komunikacijskem modelu, kot tistem, ki poseruje med partikularističnimi interesi civilne družbe tako, da vodi državljane k zavedanju in razumevanju družbenih problemov ter jih s tem usposablja za konstruktivno sooblikovanje javne politike skozi socialno partnerstvo. Tudi sama sem se odločila za vzpostavitev živih obojestranskih stikov z vsemi, ki jih je program kakorkoli zadeval. V času SIS-ov so bile nolsike predlogov za program Kulturne skupnosti Slovenije nardodnostno mešane občinske samoupravne interesne skupnosti. Z njimi sem sklicala poseben sestanek, da bi se dogovorili on novi organiziranosti in upravljanju. Čeravno so bila na tem sestanku pozitivno ovrednotena prizadevanja precek-lih let za pritegnitev narodnostno mešanih občin k sodelovanju pri oblikovanju in realizaciji programov narodnosti, je bilo opozorjeno tudi, da je pri pošiljanju predligov MK to posredništvo nepotrebno in zato odvečno. Uresničevanje načela kolektivne subjektivitete je potekalo na naslednji način. Najprej so v 70. letih narodnostne skupnosti kontaktirale s KSS preko članstva v odboru. Predloge za financiranje so posredovale KSS neposredno. Narodnostno mešane občine se takrat še niso zavedale, da v njihovem okolju živijo drugpetnični državljani, ki so tudi davkoplačevalci in si zato zaslužijo skrb tudi lokalnih oblasti, ne le republike. Sledilo je relativno dolgo obdobje vplivanja na narodnostno mešane občine in prepričevanja, da je njihovo sodelovanje pri teh programih potrebno tako v programskem kot tudi v finančnem smislu. K tem naj bi prispevala rudi posebna merila o sofinanciranju, ki jih je oblikoval že odbor za kulturni razvoj narodnosti pri KSS. Deleži občinkih kulturnih skupnosti so bili oblikovani v skladu z 1 86_Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... načelom, da programi narodnosti bogatijo kulturno dejavnost narodnostno mešanega območja. Ta merila so se potem vsako leto na novo usklajevala in izpopolnjevala, nikoli pa niso bila v praksi dosledno upoštevana. Narodnostne skupnosti so se kot kolektivni subjekti tako na lokalni kot na republiški ravni začele pojavljati šele po letu 1990. Pri posebnem opisu situacije znotraj MK leta 1990 si bom pomagala z isledki raziskave o moči, participaciji in odločanju, ki je bila sredi 70. let izvedena v treh deželah: Anglija, Nizozemska, Jugoslavija. Potem, ko sem nadrobno seznanila s to raziskavo, ki podrobno preučuje dolgoročne odločirve, sem se tudi v konkretnih programskih odločitvah prepoznala take vrste odločitev, za katere nikakor ni bil primeren takrat formalno edini - birokratski model odločanja. Najprej sem vpeljala to novost, da sem k delu resorja pritegnila skupino ekspertov s področja manjšinske in migracijske problematike. To je bil premik v smeri profesionalizacije in decentalizacije nasproti politizaciji, ki se manifestira skozi centraliziran birokratski paternalizem. Toda zataknilo se je že takoj na začetku - pri informacijah, ki so osnovni pogoj za vključitev v proces odločanja. Ekspertna skupina, ki naj bi pripravila predlog nacionalnega programa na konkretnem področju, ni mogla pridobiti informacij o tem, koliko denarja in po katerih kanalih so manjšinske in migrantske skupnosti že dobile v preteklem obdobju (skrite politične odločitve v okviru RS SZDL ipd.). Nadalje eksperti niso dobili jasnega podatka o drugih virih financiranja pri predlagateljih, skope pa so bile tudi druge informacije, za katere so smatrali, da so relevantne za strokovno odgovorno odločanje. V ekspertni skupini se je tako pojavila prva rezistenca, saj s takim pomankanjem informacij ekspertna skupnina in mogla sugerirati usreznih rešitev. Poleg tega so eksperti zahtevali tudi jasno in formalno definicijo svojega statusa znotraj MK. Vprašanje statusa ekspertne skup-nine je bilo izpostavljeno že na njenem prvem sestanku. Kljub mojim večkratnim opozorilom se takrat problem tega statusa ni razrešil. Tudi nekateri drugi resorji znotraj takratnega MK so imeli svoje delovne skupnie, vendar so bili njihovi člani v glavnem izvajalci programov, ki jih je program neposredno zadeval. Strategija odločanja v MK v novih družbeno političnih razmerah ni bila jasna, zato je vsak svetovalec reševal svoje programske zadeve po svoje. Med člani "moje" ekspertne skupine so se še naprej pojavljala vprašanja o legalnih kompetencah in odgovornostih. Ker na ravni MK ni prišlo do rešitve tega konflikta, je nastala blokada v smislu statusa quo in s tem potreba po premočnem angažiranju strokovne službe ob istočasni asimertični distribuciji moči (manipulativna participacija). Prav na tej tokČi sem dotlej najmočneje zaznala potrebo po tem, da se na ravni MK vzpostavi nov način upravljanja s programi - torej programski menedžment Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 187 in da se redefinirajo vloge in statusi, ki smo jih imeli programski svetovalci. Toda potrebo po menedžerski iniciativi je bilo nujno kombinirati z odgovornostjo do ministra, ker ima le-ta legalne pristojnosti in odgovornosti. Zato se mi je za naše delo zdel najbolj pomemben tim. halografski red - to je velika koncentracija moči na obodu ob močnem centru (ki je itak značilen za državno upravo) in pa seveda ureditev tega s formalnimi predpisi in pravili (statusna ali formalna moč). Potreba po avtonomiji na njanižji hiarhični ravni in opredeljeni odgovornosti, ki sta elementa profesionalnosti, je postajala vse bolj očitna. Sama zaradi razlogov, ki sem jih že navedla, na sodelovanje ekspertne skupnie v danih razmerah nisem mogla več računati. Imeli smo le dva sestanka in na drugem so mi povedali, da mora vodstvo MK najprej točno opredeliti pristojnosti in odgovornosti ekspertne skupine potem pa še poskrbeti za ustrezne pogoje dela (priskrbeti relevantne informacije ipd.). V dogovoru z ministrom sem organizirala okoli dvajset sestankov s subjekti, ki so bili kakorkoli dejansko ali potencialno povezani s programom. Na sestankih sem se lahko nadrobno seznanila s problematiko "starih" in "novih", utečenih in potencialnih porabnikov finančnih proračunskih sredstev. Čeprav so bile diskusije dolge, ker so vsi dobili možnost za participacijo, sem diskusije zavestno usmerjala k cilju - t.j. k definiciji pričakovanj glede storitev MK. Kljub temu, da so me nekateri (npr. srednji vodilni) opozarjali da je tvegano organizirati skupne sestanke politično različno orientiranih subjektov (velja zlasti za Slovence zunaj RS), sem s polno mero propravljenosti na upravljanje s konflikti, ki sem jih ocenila kot realne, dopustila, da so se na sestankih avtentično izrazile različne perspektive in ideje. Zavedala sem se namreč, da bi ignoriranje konfliktov v takratni situaciji rezulturalo kvečjemu v kasnejšem kopičenju le-teh. Z odprto obravnavo in z upoštevanjem vseh sodelujočih smo postopoma prihajali do skupnih imenovalcev. Manjšine kot kolektivni subjekti in sama kot resorna svetovalka, ki sem bila zaineresirana za delo, ki bo koristno za področje, smo bili motivirani za vzpostavitev čimboljših pogojev za zadovoljevanje kulturnih potreb manjšin. Razvijal se je kooperativni duh, fleksibilno iskanje rešitev za probleme, celo medsebojno komuniciranje tistih (levo in desno politično usmerejnih), ki med sabo dotlej sploh niso hoteli komunicirati. Zavestno sem balansirala pritiske iz različnih ideoloških perspektiv. Na podlagi vseh the sestankov sem potem izdelala specifična programska izhodišča in kriterije za financiranje, ki so bili izvedeni iz načel in usmeritev kulturne politike in jih predložila v pregled ministru. Ta se je z njimi strinjal in overil s svojim podpisom. Čeprav smo bili v obdobju pred leom 1990 priča antiintelektualističnemu pristopu - strokovno utemeljitev je bilo treba najti za nekaj, kar je bilo že odločeno, so bili že v samoupravnem modelu (največ razprav na skupščini KSS) kriteriji smatrani kot pomemben ele- 1 86_Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... ment za rangiranje in selekcijo predlogov za vključitev v nacionalni program. Kako pomembno je bilo potem, ali bo minister dosleden kriterijem, ki so mu bili predloženi, ali pa bo popustil političnim pritiskom iz baze, bom opisala v tekstu, ki se nanaša na faze odločanja. Prehajam k opisu faz odločanja, ki sem jih identificirala že takrat z natančnim opazovanjem poteka odločanja v zvezi s konkretnim programom. Ugotovila sem, da gre za 4 faze odločanja po Elderudu, ki jih navaja Rus (1986). Kot sem že zapisala, sem organizirala celo vrsto sestankov (naključnih in planiranih) z vsemi, ki jih je program kakaorkoli zadeval in s tistimi, ki so imeli potrebna znanja in praktične izkušnje. Tako sem si pridobila temeljit upogled v problematiko, različne ideje, predloge in zamisli. O preoblemih sem nato obvestila višjega vodilnega in njegova načelna razmišljanja uporabila za opredelitev specifičnih operativnih ciljev, ki naj bi bili doseženi z odločanjem (I. faza odločanja). Tako sem edinole lahko razrešila problem, ki je izhajal iz dejastva, da so bili kulturnopolitični cilji za konkretno področje v takratnih novih okoliščinah še premalo jasni, nedodelani in nesopecifični - torej neoperativni. Pri opredeljvanju programskih ciljev so mi zelo koristile povratne ni formacije programske klientete, ki so mi omogočile, da sem že na začetku upoštevala zunanje negotovosti (kontinegenčna teorija). Tu sem bila kot svetovalka prejšnje Kulturne skupnosti po izkušnjah v nekakšni prednosti pred svetovalci prejšnjega Komiteja za kulturo, ki so bili navajeni na predvidljive in standandizirane odločitve v dokaj strukturiranem okolju brez tveganja (birokratska organizacija -normativna teorija). Ta izkušnja je bila dobrodošla Še posebno zato, ker smo bili v novih okoliščinah svetovalci prepuščeni vsak sebi. Koordinator (srednji vodilni) je namreč ob neprestanem ponavljanju, da je narava problemov zahtevala participativno vodenje - Vroomova raziskava partici-pativnega vodenja (Rus, 1986). Predstavljeno v tem posebnem opisu se je nanašalo v glavnem na notranje-organizacijsko negotovost. Toda pozornost si zasluži tudi zunanja negotovost. Vodilni so nas obveščali, da ni še nič jasnega okrog globala proračunskih sredstev za nacionalni program kulture in zato tudi ne more biti jasnosti znotraj organizacije ("višja moč je prediktor dogajanja znotraj organizacije" - Rus, 1986). Tisti, ki smo osnutke programov vendarle uspeli oddati v roku, smo se se veda srečali tudi z drugo fazo odločanja, ko naj bi se iskale rešitve oz. alternative za razrešitev posameznih programskih problemov. V tej fazi naj bi aktivno sodelovale ekspertne oz. delovne skupine (vložek znanja). Zaradi začetnik že opisanih problemov je bila "moja" ekspertna skupina na drugem sestanku že močno okrnjena (nekateri so smatrali, da v razmerah, kakršne so, vlaganje njihove enegrije ni smotrno). Tisti, ki so bili vseeno prisotni, pa se niso hoteli opredeljevati o zadevah, o katerih niso imeli popolnih informacij. Razprave in gradivo, Ljubljano. 1999. it. 35 189 V prejšnjem sistemu predlagateljem zlasti, če je šlo za politično občutljiva področja nacionalnega programa, ni bilo treba svojih zahtevkov programsko in finančno razčlenjevati in utemeljevati. Ta privilegij je bil spuščen skozi filter višjih vodilnih, zato na operatini ravni ni bil več diskutabilen. Tudi v letu 1990 se je zgodilo, da je bil MK posredovan predlog, ki ga je ekspertna skupina ocenila kot nesprejemljivega, zaradi pomankanja utemeljitve, vemdar je bi lpo postopkih, ki jih je bil predlagatelj navajen "nedotakljiv" (tragična odločitev). Output te faze je bila dosledna zahteva po utemeljenih in finančno razčlenjenih predlogih za vse predlagatelje, brez izjeme. Ocenila sem, da utegne priti v III. fazi do konflikta z nosilcem spornega predloga, ki je tudi zaradi nekaterih drugih dogodkov v tisstem času zavzel agresivno obrambno držo, ker si je po svojem razlagal avtonomijo kolektivnega subvjekta. Po relativno neuspešni fazi je "moj" program prispel v tretjo - vročo fazo. Vseboval je kopico novosti, odprtih vprašanj in alternativnih predlogov. Lahko rečem, da je bilo to gradivo moje prvo programsko gradivo, ki je bilo pripravljeno relativno samostojno. V prejšnji KSS so bila namreč navodila odborov za pripravo gradiv določena, zato ni bilo možnosti za samostojno kreacijo. Ocenila sem, da zgolj racionalno in analitično programsko odločanje v III. fazi ne bo ustrezno. Še najbolj aktivna se mi je zdela kibretnetična teorija s s vojiin dvojnim informacijskim krožnim tokom ("odločanje in izbira med alternativami, ampak je proces učenja in postopnega reševanja problemov" - Rus, 1986). Vendar sem se zavedala, da je za aplikacijo te teorije potrebno izpolniti vsaj dva pogoja: imeti dovolj časa in razpolagati z relevantno in jasno informacijo (načelo transparentnosti). V nasprotnem primeru so preveč vključweni subjektivni elementi. Žal so dotlej avtohtonmi manjšinski subjekti v Sloveniji svojo avtonomijo razumeli le tako, da bodo, četudi ne bodo sodelovali in posredovali potrebnih informacij za odločanje, uspeli doseči izpolnitev svojih zahtev po politični poti, ker so pač ustavno priznane manjšine. Niso upoštevali, da se v kritičnih okoliščinah, kakršne so bile takrat (pomanjkanje časa in denarja), ost lahko obrne tudi proti njim. Takrat mi je bilo že popolnoma jasno, da proces odločanja, značilen za vrste odločitev, ki jih implicira program, lahko poteka le v prostoru prilagajanja, pogajanj, iskanja soglasja, pa tudi v prostoru igre moči. V zvezi s sporno manifestacijo avtonomnosti me je le še zanimal razvoj dogodkov v tej III. fazi odločanja. Ali bo sporni predlagatelj uveljavil svojo moč z neodločanjem ali pa se bo zgodil bistveni premik, ki bo pomenil prekinitev z dosedanjo prakso? Zgodil se je pomemben premik v III. fazi, ki sem ga ocenila kot pomemben korak v smeri ekonomizacije razpoložljivih sredstev in korak, ki je pomenil konec avtomatskega "budžetiianja" politično pomembnih predlagateljev in ki je tudi nakazal smer strokovnega utemeljevanja prioritenosti v skladu s kulturno političnimi utemeljitvami. 1 92_Suzana Čurin Rodovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ..._ V IV. fazi, ki se je nanašala zgolj na konkretno izvedbo sprejetega programa (zahtevki za nakazila sredstev, izplačevanje denarja ipd.) ni bilo posebnosti, ki bi bile zanimive za to analizo. Na začetku prehodnega leta 1990 so bile aktivnosti resornega svetovalca usm-rejene predvsem v identifikacijo problemov in njihovo diagnosticiranje s pomočjo specialističnega in menedžerskegas teoretičnega znanja, kasneje pa je bilo to znanje tudi konkretno aplicirano. Krizna situacija v letu 1990, ko delovne problematike ni bilo več možno obvladovati le z lojalnim in opasivnim odnosom do nadrejenih, se je pokazala kot priložnost za spremebo v ravnanju programskega svetovalca, ki si je, da bi lahko obvladoval zunanje in notranje negotovosti, moral postaviti temeljno vprašanje za programskega menedžerja, ki se glasi: Kako najbojl učinkovito opravljati program v kompleksnem programskem okolju, ki ga še posebno intenzivno označuje politični kontekst, normativne zahteve in zahteve programskih izvajalcev in uporabnikov ter širše družbe? Analiza z vidika odnosa m k d aktivnostmi in učinki Analiza z vidika odnosa med aktivnosmi in učniki, ki bo predstavljena v nadaljevanju, pomen za konkretni programski menedžment razvojni proces, ker naj bi pripevala k nadaljnim izboljšavam v ravnanju konkretnega programskega menedžerja s tem, da bo pokazala na dosedanje spremembe oz. učinke tega ravnanja in na to, kje ta programska komponenta deluje dobro, kje pa potrebuje še modifikacije. V tem delu analize boma analizirala učinke glede na dva kriterija: kriterij uspešnosti in kriterij nepritranskosti. 1. KRITERIi: USPEŠNOST Po Dunnu (1981) se kriterij uspešnosti nanaša na vprašanje o tem, ali je bil čželjeni učinek dosežen. Ker je bil v konkretnem primeru integrativni pluralizem teoretično izhodišče za evalvaciio. je pomembno na tem mestu še enkrat povzeti že opredeljene razsežnosti integrativnega pluralizma - tokrat v povezavi s političnimi cilji za njegovo praktično uresničitev in specifičnimi indikatorji uspešnosti pri uresničevanju posameznih političnih ciljev. Željeni končni tičinek programov kot mehanizmov, skozi katere naj se uresničujejo politični cilji, je uresničitev integrativnega pluralizma v praksi. jpzpfove in gradivo. Ljubljana, 1999, šl. 35 UPORAHLJENÍ VIRI 19) Adam F. : Prispevek N. Luhmanna k razvoju sistemske teorije, Nova revija IX Bernik I. : Pojmovni aparat teorije socialnih sistemov, Nova revija FX Boyne A. G. : Bureaucratic Power and Public Policies, Political Studies, 1987/ xxxv Briesche P. :The Surprise Side of Policy Analyses, Policy SLudies Journal 18/2, 1989-90 Cleary E. R., Henry N. and Associates: Managing Public Programs, Jossey-Bass Publishers, London, 1989 Drucker P. : Managing in Turbulent Times, Herper Collins, New York. 1985 Drucker P. ■. Managing the Nonprofit Organizations, Herper Collins Publishers, New York, 1990 Dunn W.: Public Policy Analyses, PreLince Hall Inc, Englewood Cliffs, 1981 Evaluacors Hanbook - J. L. Herman, L. I. Morris, C. T. Ficz Gibbon, Sage Publications, London, 1990 Fink - Hafner D. : Nova družbena gibanja - subjekti politične inovacije, Znanstvena knjižnica FDV, Ljubljana, 1992 Fink - Hafner D.: Policy proces v demokratičnem prehodu, Teorija in praksa 3-4/ 1994 Fitz - Gibbon, Morris: How lo Design a Program Evaluation, Sage Publication, London, 1990 Gabrič A. : Socialistična kulturna revolucija, CZ, 1995 Haralambos M., Heald R. : Uvod v sociologijo, Globus Zagreb, 1989 Heršak E., Čičak - Chand R.: Kanada - multikulturaiizam, Migracijske teme 7, 1991 Kaplan T. J. : The Narrative Structure of Policy Analyses, Journal of Policy Analyses and Management 5/4, 1986 Katunarič V. : Interkulturalizem, Teorija in praksa 1-2, 1993 Kos M. : Tehnologija v slovenski politiki, Delo, 10.71993 Kovač B. : Rekviem za socializem, DZS, 1990 Klinar P.: Mednarodne migracije v kriznih razmerah, Obzorja Maribor, 1985 Klinar P. : Etnične avtohtone in imigrantske manjšine, Migracije, Bilten, 1986 KJinar P. : Mednarodne evropske migracije in jugoslovanska migracijska politika, Teorija in praksa 3-4, 1988 1 92____Suzana Čurin Rodovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ..._ Klinar P. : Nacionalno vprašanje v dobi posmoderne, Družboslovne razprave 8, 1989 Klinar P. : Ali nas bo beg možganov zdramil?, Naši razgledi 10.2.1989 Klinar p. : Migracijske politike emigrantskih držav, Naši razgledi, 1990 Klinar P. : hnlgrantske etnične skupnosti, Nova revija 10, 1990 Klinar P. : Integracijski procesi v Evropi z vidika medetničnih in migracijskih procesov, Teorija in praksa 6-7, 1990 Klinar P.: Uresničevanje pravic različnih kategorij imigrantov, RI FDV 1990 Klinar P. : Od etničnega pluralizma k interkuhuralizmu, MigracijsJce teme 7, 1991 Klinar P.: Mednarodni migracijski trendi in begunci iz Bosne in Hercegovine, Teorjja in praksa 7-8, 1992 Klinar P : Obrazi neke nacije, Razgledi 5/2, 1993 Klinar P.: Osnove migracijske politike, Teorija In praksa 7-8, 1993 Klinar P. : ZnansLvena objektivnost, logičnost in drugi atributi znanosti ter vrednote. Teorija in praksa 7-8, 1993 Klinar P.: Kontinuiteta prisilnih migracij, Teorija in praksa 7-8, 1993 Klinar P. : Sovraštvo do priseljencev, Primorski dnevnik, 25-6.1993 Layton H. : The Political Rights of Migrant Workers in Western Europe, Sage Publications, 1990 Mejak R.: O teoriji in praksi pozitivne diskriminacije, Razprave in gradivo, Ljubljana, št.32, 1997 Mežnarič S.: Bosanci, Krt, 1986 Petrič C. : Mednarodno-pravno varstvo manjšin, Obzorja Maribor, 1977 Patton M. Q. : How to Use Qualitative Methods in Evaluation, Sage Publications, London, 1990 Pindič D.: Marijine i balkanska suradnja-evropska dimenzija, strokovno gradivo 1989, arhiv INV Rizman R. : Zbornik - Študije o etnonacionalizmu, Krt 7, 1991 Rossi H. P.: Evaluation, A Systematic Approach, University of California, Los Angeles, 1993 Rus V.: Odločanje in moč, Založba Obzorja Maribor, 1986 Rus V. ; Socialna politika in enakost, Teorija in praksa 7-8, 1988 Rus V. : Podržavljanje družbenih dejavnosti, Delo L5.2.1990 Razprave in gradivo. Ljubljona. 1999. ŠL 35 •_1 93 Rus V. : Socialna država in družba blaginje. Donius, 1991 Rus V. ; Zasuk v ameriški koncept? Delo, 5.1.1991 Rus V. : Med antikomunizmom in postsocializmom, Teorija in praksa, 1992 Rus V. : Most med znanostjo in politiko, Delo 20.2.1993 Rus V.; Rojevanje strokovne javnosti, Delo 21.8.1993 Sociološki leksikon, Savremena administracija, Beograd, 1982 Staudt K. : Managing development, Sage Publications, 1991 Stecher, Davis : How to Focus an Evaluation, Sage Publications, 1990 Šiber I. : Psihologija i društvo, Biblioteka savremene političke misli, Zagreb, 1984 Šiškovič K.: Znanstveno razmerje do vprašanja narodnosti, ZTT, 1989 Tancig P.: Slovenija, prelom ali zlom, Delo, 1992 Strokovna ali "strokovna" vlada? Delo, 1992 Višnjič F. : Kritika kolektivizma, Biblioteka Stremljenja, Beograd, 1986 Vreg F.: Demokratično komuniciranje, Obzorja Maribor, 1990 Van den Berghe L. P. : Moderna država - oblikovalka naclje ali uresničevalka nacije, Teorija in praksa 11/12 1992 Dokumenti (kronološko) 1. Zapisnik konference Agitpop komisije Centralnega Komiteja Komunistične partije Slovenije z novinarji dne 22.91952 v prostorih CK KP Slovenije, Zgodovinski arhiv CKZKS 2. Zapisnik seje Ideološke komisije Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 25. 6. 7957. Zgodovinski arhiv CKZKS 3■ Zapisnik seje Ideološke komisije Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 8.3-1960, Zgodovinski arhiv CK ZKS 4. Ustava Socialistične republike Slovenije, 1963 5. Petrlč E. : O nekaterih tezah o jugoslovanstvu, strokovno gradivo z dne 20.11.1964, arhiv IN V 6. PetriČ E. : Pogledi na mednacionalne odnose, strokovno gradivo, arhiv INV, 1965 1 92 Suzana Čurin Rodovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ..._ 7. Gradivo za predkongresno razpravo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije z dne 5. 4. 7966, arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana 8. Zapisnik seje Komisije za mednacionalne in medrepubliške odnose 14.3-1967 iz Arhiva Socialistične republike Slovenije 9■ Poročila "Slovensko javno mnenje 68", Visoka Šola za sociologijo, politične vede in novlnarsvo, Center za raziskovanje javnega mnenja 10. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, Uradni list 9, 1974 17. Ustava Socialistične republike Slovenije, Uradni list 6, 1974 72. Stališča, pnporočila in sklepi o uresničevanju posebnih pravic italijanske in madžarske narodnosti in njunih pripadnikov v SRS, UL srs 17/77 13- P Klinar: O Slovencih v zamejstvu in narodnostih v Sloveniji (poročilo iz raziskave, IV. zvezek, avgust 1977, Fakidteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Raziskovalni inštitut, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij 14. P. Klinar: Stališča o mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji, Ljubljana, oktober 1985\ Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Raziskovalni inštitut, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij 75. Ziherlovi dnevi 1985: Mladina kot dejavnik razvoja, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Raziskovalni inštitut, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij 76. Poročilo o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italijanske in' madžarske narodnosti v SRS v obdobju 7987-1985, Ljubljana, 7986 77. Človekove pravice, Zbirka temeljnih mednarodnih dokumentov, Društvo za združene narode, Ljubljana, 1988 78. Programska gradiva Kulturne skupnosti Slovenije od leta 7974 do leta 1989, arhiv JV1K 79. Ustavni amandmaji k Ustavi Socialistične republike Slovenije, št. 32, 7989 20. Ustava Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije št. 33/7997 27. Slovenski izziv, Rezidtali raziskav javnega mnenja 1990-1991, Ljubljana, 7992, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Raziskovalni inštitut, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij - P.Klinar: Slovenska nacionalna zavest v času osamosvajanja - P. Klinar: O mednacionalnih odnosih v Sloveniji (avtohotni in imigranti) 22. Svetlik I, Novak M. : Položaj priseljenih iz jugoslovanskih republik v Slovenijo, gradivo FDV, 7991 Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999, it. 35 195 23. Slovenski izziv II, Rezultati raziskav javnega mnenja 1992-1993, Ljubljana, 1992. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Raziskovalni institut, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij - P. Klinar: O medetičnih odnosih v Sloveniji po osamosvojitvi - P. Klinar: O nacionalni identiteti in etnonacionalizmih 24. Councit of Europe: Human Rights and Culrural Policies in Changing Europe - Tite Right to Partictpate in Cultural Life, 1993 25. Programski menedžment na področju manjšinske in priseljenske kulturne problematike, magistrska naloga, FDV, 1994 26. Pismo Zavoda za kulturo madžarske narodnosti Ministrstvu za kulturo republike Slovenije z dne 12. 5. 1995 z naslovom: Percepcija pogojev za kulturno delo 1950-1995, arhiv Ministrstva za kulturo 27. Programska gradiva Kulturne skupnosti Slovenije od leta 1990 do leta 1999, arhiv MK Summary The programme op protection op special cultural rights in the Republic op Slovenia prom the beginnings to 1999 The article defines cultural rights as part of human rights, and protection and implementation of cultural rights of ethnic minorities as an important element in the development of cultural democracy, as well as of democratization and humanization of society. In this context, a special state program for the protection and implementation of cidtur-al rights of ethnic minorities (further: special program) is presented. The article focuses upon the history of state concern for the protection and implementation of cultural rights of ethnic minorities in Slovenia, exposing and clarifying some important milestones in the progress of these endeavours. The first part of the article desaibes the situation from 1950 to the moment when the special program was established in Slovenia; the second pari illustrates the process of establishing and development of this program, as well as of public authority instruments, which are normative, organizational and financial. Gradually; the typology of ethnic minorities and horizontal strategies for individual types of ethnic minorities was developed. Instead of the bureaucratic model of regidation of this delicate issue, the state administration introduced, as early as 1990, to this specific field of culture, a special type of non-profit management, and thereby direct communication of the stale with minority communities, the purpose of all these measures having been to authentically ascertain 1 86_Suzana Curin Radovič: Program varovanja posebnih kulturnih pravic ... their cultural needs, and to provide for their active participation in the processes of decision-making in their own affairs. In 1994, an expert evaluation of the special program of the Ministry of Culture was made; it confirmed that this organizational measure resulted in better effects of the program after 1990. Further efforts of the same ministry then took the direction of establishing another - complementary, i.e. integrado nal - program, intended for ethnic minorities. Apart from protection of special cultural rights of ethnic minorities, in accordance with, the principle ofpositive discrimination and consideration of specific circumstances of all types of ethnic minorities, defined in the programme, the state care was also directed to the quality of their cultural integration. Along with all this, the endeavours within the special program were intensifying. Presently, even ideas about introducing measures of positive discrimination in the protection of cultural rights of other social groups, which have special cultural needs (e.g. the disabled\ the elderly, the young etc.) are being considered. Historical survey of the protection and implementation of cultural rights of ethnic minorities in the Republic of Slovenia shows that, at the declarative level, even before the independence of Slovenia, a relatively high degree of constitutional protection of minority rights was guaranteed, yet a lot had to be done for the implementation of these cid-tural rights in practice. This was conditioned by the democratization of the social system. After 1990, minority issues started appearing in cultural legislation. Aims of the special program were operacionalized\ special criteria for the selection of projects, financed by the Ministry of Culture, were made. Also introduced were special procedures and an expert body for the co-shaping of cultural policy towards ethnic minorities as well as for the coordination of needs and possibilities. The structural share of th is program within the budget of the Ministry of Culture began to change longitudinally. The purpose of all these measures was to provide the best possible conditions for cultural act ivity and creativity of ethnic minorities. It can therefore be concluded that, aparL from the high degree of constitutional protection of ethnic minorities, characteristic of Slovenia is an active and development-oriented role of the state in the protection and implementation of cultural rights of ethnic minorities, which is in accordance with the positive concept of minority protection in Slovenia Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999, it. 35 197 Hildegard Oraže MED SAMOUVEIJAVUANJEM IN UMIKANJEM1 Pričujoči tekst predstavlja najvažnejše izsledke avtoričine doktorske teze o slovenski manjšini na Koroškem2. Prvotno je bilo napisano za širšo publiko. V predelani obliki je neke vrste kompromis med strokovnim jezikom in splošno razumljivostjo. Doktorska teza je s področja psihologije, metodološko temelji v bistvenih delih na statističnih analizah. Teoretično izhodišče je psihološki model o obremenitvah in premagovanju, kije v angloameriškem prostoru zelo razširjen. Pri nas ga zlasti pri raziskovanju manjšin še zelo malo uporabljajo, Izhaja iz tega, da imajo ljudje pri premagovanju obremenitev in problemov različne socialne in psihične vire na razpolago. Taka vira sta med drugim pričakovanje, da zmoremo nadzorovati osebne ali politične dogodke ter samospoštovanje. Za primerjanje psihologi pogosto delijo ljudi na dve skupini - na take z veliko viri in na take z malo viri - tako na primer pri pričakovanju nadzorovanja. Na eni strani so tisti, ki menijo, da mogočne osebe ali tudi usoda določa tok stvari. Na drugi strani pa so tisti, ki so prepričani, da lahko sami odločajo o svojem življenju, da lahko vzamejo življenje v svoje roke. Drugi vir: samospoštovanje nastaja iz primerjav z drugimi osebami in je okvir za orientacijo pri ravnanju. Ljudje z mnogo samospoštovanja si na primer poniževalne doživljaje jemljejo manj k srcu. Ljudje z malo samospoštovanja lahko zgubijo emocionalno spontanost, izogibajo se novim izkušnjam in včasih se togo oprijemajo posameznih strategij vedenja in mišljenja. Vprašali smo se, katero vlogo imata pričakovanje nadzora in samospoštovanje pri pripadnikih slovenske manjšine, in sicer če gre za premagovanje izkušenj izključenosti in izključevanja na eni strani, in pri občutju, če mislijo na aktualni položaj manjšine na drugi strani - kakršen je seveda bil leta 1996, ko smo ljudi spraševala. Dodatno nas je še zanimalo, kako je z obremenitvami na delovnem mestu in sicer kar se tiče mnogih sprememb v svetu dela. * * * 1 Predavanje v Katoliškem domu prosveie, 22. aprila 1999, Tinje/Koroška - »Zwischen Selbstbehauptung und Rückzug, Selbsrwcrt und l.ebcnshwaltigung am Beispiel der slowenischen Minderheit in Östcricich« Delo bo v knjižni obliki izšlo pri dunajski založbi »Wiener IJniversiiäLsverlag« v začerku leta 2000. 198 Hildeaard Oraže: Med somouveljovljonjem in umikanjem Grafikon 1: Dejavniki raziskave - pregled subjektivne obremenitve na delovnem mestu zaradi sprememb v svetu dela zaradi eksistenčne negotovosti socialni In individualni viri socialna podpora nadzorovanje političnih In osebnih dogodkov samospoštovanje od virov odvisni dejavniki premagovanje izkušenj izključevanja občutje Pred predstavitvijo rezultatov na kratko še nekaj dejstev; - Raziskavo je bila opravljena vigredi in poleti leta 1996. - Od vseh razdeljenih in razposlanih vprašalnikov je prišlo nazaj približno ena trtejina. Vseh skupaj se je raziskave udeležilo 97 oseb. - Vzporedno je bilo opravljenih 22 intervjujev. Število vrnjenih vprašalnikov je torej nizko.3 - V nadaljevanju bomo predstavili najvažnejše rezultate z vidika naslednjih vprašanj. 1. Kako premagujejo ljudje izključevanje? 2. Kdo se počuti bolje? Kdo se počuti slabše? 3. Katere starostne razlike obstajajo? 1. Kako pkkmaguikjo ljudjf izključevanj h? Najkrajši odgovor na prvo vprašanjeje morda naslov dela: Med uveljavljanjem in umikanjem. Kaj je za tem naslovom? Pri več analizah se je izkazalo, da različne načine premagovanja izključevanja lahko strnemo v dva ali tri. Nekaj razlogov je za to, da ta dva ali tri načine lahko razporedimo v eni dimenziji. Na to dimenzijo se nanaša tudi naslov To dimenzijo si lahko predstavljamo kot tire, na katerih preferirajo različni ljudje različne poti. Katere poti imajo raje, je odvisno od samospoštovanja. Ljudje z veliko samospoštovanja so manj emocionalno prizadeti in resignativni ob verbalnem izključevanju. Kdor se pa sam manj spoštuje, se odziva * * * 3 Na tem mestu se avtorica zahvaljuje vsem organizacijam in posameznikom za njihovo podporo ■ zlasti vsem, ki .so bili intcrvjuani. r" jgzprove in gradivo. Ljubljana. 1999, šl. 35_199 močneje z emocionalno prizadetostjo in umikanjem. Pri tistih, ki so starejši od 50 let, je to verjetno pogosteje. Grafikon 2: Različni načini premagovanja uveljavljanje umikanje bagatelizirajo prigovarjajo si so emocionalno v primerjavi z drugimi prizadeli, resignlranl spokojni mimi branijo se vrvohodstvo molčijo argumentirajo malo razmišljajo veliko razmišljajo V intervjujih ljudje večkrat opisujejo dve možnosti ravnanja s socialnim pritiskom k prilagajanju in z izključevanjem: moč ali nemoč, pogum ali strah, braniti se ali molčati. Pogosto je to povezano s tem, da bagatelizirajo poniževanje samospoštovanja na ta način, da se primerjajo z drugimi. Samega sebe tako rekoč še vedno lahko braniš bolje kot marsikateri drug. V tej zvezi rišejo včasih pozitivne slike o sebi. Te slike so zelo blizu tipov in stereotipov, ki jih verjetno vsi poznamo. Naj spomnimo le na primerjavo med zavednimi Slovenci in asimiiiranci - z morebitnimi stopnjami vmes. Grafikon 3: Pogosto opisani možnosti ravnanja s socialnim pritiskom v intervjujih pogosto moč ali nemoč pogum ali strah V nekaterih intervjujih se izkaže, da so take slike lahko tudi zelo protislovne. Tako pripoveduje na primer neka ženska, katere starši so zavedni Slovenci, da je kot mladostnica imela fazo, v kateri je zaradi slabih izkušenj prikrivala, da je v slovensko govorečem kraju doma, da bi jo prijatelji upoštevali. Iz socialne psihologije vemo, da se tudi pripadniki manjšin udeležujejo na kak način mreže družbenih stereotipov. Moja teza iz teh analiz je, da uveljavljanje lahko tudi zakriva ali prikriva tisto, kar teži in obremenjuje. Kdor je pogumen in močen, je lahko včasih tudi šibek in bojazljiv in pri argumentiranju zoper izključevanje mu kdaj tudi spodleti. Dejanskost ima vedno več strani. In težke strani se dajo tudi dobro razčleniti iz odgovorov na vprašanje, ali je Slovenec/Slovenka biti tudi kaj težkega. Kot nekaj težkega človek občuti to, da 200 Hildegord Orože: Med samouveliavlianiem in umikanjem morajo pripadniki manjšine sami paziti na to, da so sami in njihove zahteve upoštevane. Brez lastnega prizadevanja, tudi za vsako malenkost, bi se razmere ne spremenile na bolje. S tem je lahko povezano eksponiranje, tudi če kdo kdaj tega noče. Kot nekaj težkega Človek občuti tudi to, da obstaja socialni pritisk k prilagajanju. Pri tem se človek vpraša, kako se naj vede, da bi ne bil izključen. Včasih je to opisano kot nekakšno vrvohodstvo, zlasti kadar je beseda o specifično manjšinskih temah in zadevah. Preden pridemo k naslednjemu vprašanju, še neki detajl: Intervjuji kažejo, da je izključevanje danes - v primerjavi z 70-imi leti - bolj redko in če se pojavlja, potem je subtilno in na verbalni ravni. Dve situaciji sta tipični: če se govori "v kakem krogu" slovensko ali če se spregovori o političnih vprašanjih v zvezi z manjšino. Ker pa šele izjema potrjuje pravilo, imamo tudi primere, katerih izkušnje opozarjajo verjetno na strukturno izključevanje. V takih primerih so tudi odzivi prizadetih precej drugačni: Opisani so kot veliko razočaranje, da s tem niso računali, bili so Šokirani in jezni. To premagovati je večinoma težko in dolgotrajno. Kdo sk počuti holjk? Kdo sf. počuti slaušk? Na splošno lahko rečemo, da je občutje odvisno - prvič: od prepričanja, da je mogoče vplivati na politične dogodke - in drugič: od mere samospoštovanja. Kdor je prepričan, da je za politiko soodgovoren, se počuti bolje ob misli na situacijo manjšine. Kdor meni, daje nemočen pri političnih odločitvah, se počuti slabše. Zdaj boste morda mislili, da je tudi pri samospoštovanju tako. Kdor ima malo samospoštovanja, se počuti slabše. Presenetljivo je, da pravijo tisti z manj samospoštovanja, da se počutijo prav tako dobro kot ljudje z veliko samospoštovanja. In tukaj je spet skupina v sredini zanimiva. Ti se ne počutijo izključno slabo. So pa edini, ki pravijo, da so tudi jezni in potrti. No, morda so to realisti. Rgzprove in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35 201 Katere starostne razlike obstajajo? Iz sociologije je znano, da moramo pri slovenski manjšini razlikovati dve skupini: starejše ljudi z nižjo izobrazbo in mlajše z višjo izobrazbo. Pogosto se govori tudi o tem, da ima skupina starejših manj samospoštovanja. Razlike v izobrazbi niso razvidne iz naših rezultatov. Eden od vzrokov za to je gotovo, da so se udeležili predvsem uslužbenci. Toda dve starostni razliki sta zanimivi. 1. Ljudje starejši od 50 let imajo manj samospoštovanja kot mlajši od 50 let. To je prva empirična potrditev te pogoste domneve. 2. O drugi razliki se - kolikor vemo - manj razpravlja. Mlajši od 30 let menijo, da so nemočni pri politiki in se počutijo bolj obremenjeni z eksistenčno negotovostjo. Starejši od 30 let so prepričani, da je politično soodločanje mogoče in se počutijo manj obremenjeni z eksistenčno negotovostjo. Grafikon 4: Starostne razlike do 30 let starejSl od 30 let nadzorovanje pol. nadzorovanje političnih dogodkov ni mogoče dogodkov je mogoče obremenjeni z eksistenčno negotovostjo niso obremenjeni z eksistenčno negotovostjo manj samospoštovanja do 50 let starejši od 50 let S temi izsledki se da zaenkrat domnevati, da obstajata najmanj dve skupini z zelo različnimi psihičnimi viri in obremenitvami znotraj slovenske manjšine. 202 Hildeaord Orgze: Med somouveljovljonjem in umilcanjem Summary Between sele-asseri ¡on a nd rei rea i ■ Although it is sometimes very difficult to cope with rejection or even to speak about such experiences, rejection can be an aspect of every day life for members of minorities. This consideration was the starting point for my doctorate in psychology on the Corinthian Slovenes. The most important results are presented here in the form of a talk held in April 1999. The study was conducted in 1996. It investigates psychological and social resources for coping with rejection, emotional reactions and different ways of coping. Subjective strain at work and existential fears have been included as relevant factors. Tlte data was obtained by analysing 97 questionnaires. For an in-depth interpretation 22 semusiructured interviews were conducted and analysed in content analyses. The talk focuses on the three main results. Firstly, the study shows that there are different ways to cope with rejection, whereby the dimension of taking active initiative and self-assertion versus retreat plays an important role. Self-esteem is an essential resource for coping such that people with more self-esteem are less emotionally affected and become less resigned. Secondly, people who have the feeling, that they can influence their own life, feel better - in relation to the situation of the Slovene minority - just like people with more self-esteem. Thirdly, there are very interesting age differences. In accordance with sociological studies they can be interpreted as phenomena of the generation gap in the Slovene minority. Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 203 Jerneu Zupančič POLITIČNOGEOGRAFSKE RAZSEŽNOSTI "NEMŠKEGA" VPRAŠANJA V EVROPI I. Uvod Ob vključevanje v Evropsko unijo se je naša država soočila z zahtevami Italije in Avstrije med drugim tudi glede vprašanja manjšin. Slovenija sicer velja za državo z zgledno urejenim manjšinskim vprašanjem. Razvoj dogodkov je pokazal, da manjšine še vedno predstavljajo predmet geopolitičnega trgovanja, vsem deklaracijam navkljub. Vprašanje "Nemcev" ali "nemško govorečih", pa tudi "Avstrijcev" ali celo "Staroavstrijcev" je tako že tri leta predmet slovenske in avstrijske diplomacije in zaradi tega tudi nenehno v žarišču medijske pozornosti. Leta 1998 sta izšli dve obsežnejši knjigi o tem vprašanju: prvo je po naročilu avstrijskega zunanjega ministrsrva izdelal graški zgodovinar S. Kamer, drugo pa v okviru znanstvenega projekta skupina slovenskih zgodovinarjev pod vodstvom D. Nečaka. Obe študiji sta podrobno orisali razvoj "nemškega" prebivalstva na Slovenskem v obdobju po letu 1918 do današnjih dni, le na kratko pa sta se dotaknili tudi obdobja 18. in 19. stoletja, kjer bi bilo treba iskati nekatere vzroke medetničnih konfliktov, ki so slednjič pripeljali do današnjega stanja. Od starejših analiz tega vprašanja velja omeniti zlasti obsežno Bibrovo študijo, ki se posveča vprašanju Nemcev v Jugoslaviji v obdobju med leti 1933 in 1942, torej v času izrazitega nacističnega vzpona. (Biber, 1996) V zadnjem desetletju se je pogosto poudarjalo, da je bilo nemško vprašanje tabuizirana tema. Temu je mogoče pritrditi le deloma, saj imamo poleg Bibrove študije na voljo še nekaj krajših, a zato nič manj pomembnih zapisov. Po drugi strani pa je že sam močan porast zanimanja za Nemce in nemŠtvo jasen dokaz ne le novega duha v združujoči se Evropi, temveč predvsem dejstva, da postavlja nemško vprašanje danes nova vprašanja in nove izzive, na katere je treba odgovoriti. Ni namreč naključje, da prav padec berlinskega zidu in združitev obeh Nemčij simbolizira novo Evropo: Evropo sodelovanja in povezovanja ter začenja dolgotrajen proces preseganja dediščine preteklih konfliktov. Prost pretok blaga, kapitala in ljudi je znamenje in dejstvo svobode in demokracije. A tako stanje zlasti manj številčni evropski narodi in manjšine lahko razumejo tudi kot odprto lovišče, v katerem bodo morali svojo etnično identiteto varovati pred spontanimi in / ali namernimi asimilacijskimi poskusi večjih sosedov. Ali je ta bojazen upravičena ali ne je lahko predmet posebne razprave. A ker obstaja, je vsekakor vredna upoštevanja. 2 nemško govorečim prebivalstvom naseljen prostor je strateško izjemno pomemben in razmeroma obširen, saj ga sestavlja večji del Srednje Evrope (neka- 204 Jernej Zupončič: Poliličnogeogrofske razsežnosti teri politični geografi omenjajo pojem Srednje Evrope kot izrazito "nemški" (Parker, 1997). Če k temu dodamo še gospodarsko moč in vpliv teh držav in upoštevamo pri tem zgodovinske izkušnje zlasti njihovih sosedov, je popolnoma jasno, da predstavlja "nemško" vprašanje prvovrstno političnogeografsko vprašanje sodobne Evrope (Kennedy, 1992). Če pojmujemo nemški prostor v smislu jezikovno - kulturne orientacije, potem le-ta obvladuje alpski, lok, donavska vrata, renski koridor, na severu je zaradi prevlade nižinskega sveta odprt v vse smeri, Bavarska planota pa predstavlja naravno zaprt prostor, neke vrste trdnjavo. Celotno območje je gosto poseljeno, in dobro opremljeno z različnimi vrstami infrastrukture, gospodarsko stabilno in močno. Popolnoma upravičeno ga je imenovati središčni prostor, osrčje (Heartland, po Parkerju, 1997). Slednjič predstavlja današnji nemški prostor eno od težišč in ključnih sil novonastale Evropske unije. V politični geografiji zavzema narodno vprašanje zelo pomembno mesto, saj velja etniČnosc za eno najbolj žilavih gibal v sodobni družbi. Zgodovinske korenine bi lahko mirno prepustili zgodovini in zgodovinarjem, če bi ne zbujalo prav t.i. "nemško" vprašanje (s katerim smo bili Slovenci soočeni skoraj 1000 let) po padcu berlinskega zidu v novih razmerah vedno tesneje povezane združene Evrope starih bojazni vseh tistih, ki jih je stik z nemškim prostorom v preteklih stoletjih bogatil in ogrožal obenem. Uvodoma je treba omeniti še nekatere terminološke zadrege. Govorimo o "nemškem" vprašanju in o "Nemcih", čeprav to poleg Nemcev v Nemčiji pogosto vključuje tudi Avstrijo in Avstrijce ter različne skupnosti nemško govorečih (ali z nemškim materinim jezikom) v različnih državah. Ne nazadnje imamo nemško govoreče tudi v Švici in v Lihtenštajnu, ki pa zaiadi zgodovinskih in kulturnih in še posebej političnih razlogov nikakor ne sodijo v okvir, ki ga bomo delovno imenovali "nemško". Povsem neprimeren izraz pa "staroavstrijska" manjšina ali skupnost; čeprav se je v medijih in politiki večkrat pojavilo, so ga znanstvene razprave zavrnile (Klemenčič, Zupančič, 1997; Karner, 1998, Nečak in drugi, 1998). Namen prispevka je v prvi vrsti podati pregledno sliko o razsežnosti »nemškega« vprašanja v Evropi sedaj in v preteklosti. Nujno se je pri tem potrebno ozreti v zgodovino predvsem zadnjih dveh stoletij. Zaradi skopo odmerjenega prostora bomo pojave in procese dinamične srednjeevropske preteklosti in polpreteklosti, ki sicer zaslužijo širšo obravnavo, analizirali bolj na kratko. II. Razširjenost "Nemške" populacije v Evropi Izmed evropskih jezikovnih skupin je nemška z nad 90 milijoni pripadnikov za rusko prepričljivo na drugem mestu. Poleg Nemčije in Avstrije obsega še večji del Švice ter vrsto manjšinskih skupnosti po več državah kot ostanki nekdanje Rozprgve in grodivo. Ljubljano. 1999, št. 35 205 razširjenosti nemškega prebivalstva. Čeprav so si po jeziku enotni, se v kulturnem in političnem oziru krepko ločijo med seboj posamezne skupine, ki jih je zgodovinski razvoj oblikoval v Nemce, Avstrijce in Švicarje. VeČ kot štiri milijone oseb nemškega jezika živi izven držav, kjer je nemščina uradni jezik (Nemčija, Avstrije, Švice, Liechtenstein). V Franciji jih živi nad 1 milijon, v Luksemburgu (lecenburŠčina je krajevno mozelsko - frankovsko narečje, ki ima sedaj tudi status deželnega uradnega jezika, v Italiji jih je okrog 300.000 na južnem Tirolskem kot primer dobro organizirane manjšine, ki številčno in prostorsko sploh ne nazaduje. Okrog 100.000 jih je v Belgiji, 20.000 na Danskem, okrog 2 milijona jih je razpršenih v Rusiji, na Nizozemskem jih je razpršenih več tisoč, na Češkem okrog 50.000, na Madžarskem do 200.000, v Romuniji 120.000, na Poljskem 200.000 (Bufon, 1997). Na Poljskem jih nemški viri omenjajo bistveno več, tudi milijon (Fischer Weltalmanach, 1993)- Različni drobci so tudi po drugih državah. Tako živi v italijanskih Dolomitih nekaj izoliranih maloštevilnih lokalnih skupnosti, katerih jezik so arhaične oblike nemščine (Zahri, Tischelwangi ipd.) (Steinicke, 1991). Današnja razporeditev prebivalstva z nemškim materinim jezikom je rezultat zgodovinskih procesov, ko so se naseljevali kolonizirali in asimilirali zelo obsežna območja. Nemški viteški red je osnoval vrsto naselbin ob Baltiku in tudi v notranjosti in s tem ustvaril pogoje za razvoj nemške Vzhodne Prusije in Kurlandije. V Rusijo so se naseljevali postopoma, in sicer večinoma kot trgovci in obrtniki, v podobnem procesu je nastala krepka nemška skupnost v Transilvaniji, ko so se naseljevali predvsem Saški rudarji. Panonsko nižino so naseljevale različne skupine prebivalstva in med njimi tudi nemške v obdobju umikanja otomanskega imperija. Uporne kmete, rudarje so naseljevali na različna gorata in hribovita območja različnih držav; tako je s t.i. višinsko kolonizacijo nastalo več nemških naselbin na slovenskem etničnem ozemlju, kot je npr. pri Bitnjah, v DavČi, v BaŠki grapi in predvsem na Kočevskem, ki se je edini od naštetih obdržal do druge svetovne vojne (Melik, 1995; Zwitter, 1990). Nemški narod je imel za številčno rast lastne populacije nekaj ugodnih zgodovinskih okoliščin. Sunki z juga in vzhoda, predvsem Turki in vzhodna ljudstva, jih niso neposredno ogrožali, zato je lahko trgovina, meščanstvo, obrt, manufaktura in pozneje industrija z rudarstvom neovirano razvijala. Obenem se je na nemška območja priseljevalo precej prebivalstva, ki so se v drugi in naslednjih generacijah postopoma asmilirali v nemškem okolju. Še močnejši val pa so predstavljali delavci po pricetku industrijske revolucije, kjer so prišleki delali predvsem v premogovništvu in različnih težaških delih, njihovi potomci pa so se socialno že merili z domačim prebivalstvom in se tudi naglo asimilirali. Tako so rudarsko industrijska območja pridobila na številu prebivalstva, ki je sčasoma postalo nemško. Popolnoma enak razvoj je bil tudi v Belgiji, Franciji in Angliji ali navsezadnje v Severni Ameriki. V obsežnih območjih so predstavljali sicer številčno manjšino, vendar so imeli žara- 206 Jernej Zupončič: Poliličnogeogrofske razsežnosti di pripadnosti vladajočemu narodu ter s tem povezanega socialnogospodarskega in političnega položaja tudi v takih okoljih dovolj moči, da so ostajali in se celo številčno krepili. Prisotni so bili zlasti v uradniških, vojaških, šolskih in upravnih službah, v trgovini in obrti pa se je uporabljala nemščina kot poslovni jezik. Asimilacija je bila večinoma enosmerna in trajna; zato upravičeno govorimo o germanizaciji (Grafenauer, 1946, Grafenauer, 1993, Klemenčič, 1959, Klemenčic, 1960, Klemenčič, 1990). Še v obdobju pred drugo svetovno vojno je bilo nemško prebivalstvo zelo močno prisotno na Poljskem in Češkem (Sudetski Nemci) ter v tedanji Sovjetski zvezi, kot krepka in številčna manjšina pa tudi na Madžarskem, v Romuniji in Jugoslaviji. V okviru slednje so bili najštevilčnejši t.i. Banatski Nemci, a tudi na slovenskih tleh so predstavljali krepko manjšino z okrog 30.000 pripadniki (Gosar, 1993). Te močne nemške naselbine so bile eden od razlogov nacistične ekspanzije -ali bolje rečeno povod na Češko in Poljsko, z etničnimi in strateškimi argumenti pa so utemeljevali in opravičevali radikalne posege proti slovanskim narodom: Čehom, Poljakom in Slovencem. Hrvatje in Slovaki so dobili svoje marionetne države. Na teh območjih se je pričelo načrtno, sistematično in brutalno izvajati genocidne ukrepe od prisilnega izseljevanja do fizičnih likvidacij. Podobne obravnave so bili deležni prebivalci Alzacije, medtem ko so skušali Nemce v Italiji preseliti. Medtem ko je v Kanalski dolini ta poskus uspel, se je zataknilo pri Južnih Tirolcih. Druga svetovna vojna je imela poleg strateških, ideoloških in rasnih značilnosti vse poteze nemško - slovanske konfrontacije. Današnja poselitev prebivalstva nemškega jezika v Evropi je torej rezultat izjemno dinamičnega zgodovinskega razvoja. Zaradi ekonomske moči nemško govorečih dežel, ki so izrazito ¿migracijske dežele, se število nemško govorečih v Evropi znatno povečuje kljub že dalj časa negativnemu naravnemu prirastku. III. Etnopolitična g kneza nemštva v Evropi 3-1 "Nemško" kot pojem kulture in prostora v srednji in vzhodni evropi Območje srednje in vzhodne Evrope med Baltikom in Jadranom ter Črnim morjem je v srednjem veku obvladovalo t.i. "Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti" kot poglavitni dedič Frankovske države. Cesarstvo se je pozneje razbilo v več manjših kraljevin in kneževin, ob Severnem in Baltiškem morju pa je obstajal vrsta hanseatskih mest. Nemški viteški red je napredoval pri osvajanju vzhodnih ozemelj predvsem ob Baltiku. Osvojena ozemlja so se katolizirala, tam so uvajali tudi načrtno kolonizacijo, ki je obenem imela tudi značaj germanizacije. V 17. in posebno v 18. Stoletju sta se na območju nemške poselitve izoblikovali dve močni politični entiteti: pruska ob Baltiku in avstrijska v srednjem Podonavju. Za Rozprgve in gradivo. Ljubljano. 1999, št. 35 207 obe je bilo značilna nenehna konfrontacija z vzhodno ležečimi ozemlji in ljudstvi, ki so jih naseljevala. Pruskemu cesarju je bil konkurenčen zlasti ruski imperij, avstrijskemu pa turški. Vmesne dežele od Poljske in baltskih držav na severu prek Panonske nižine, Transilvanije in Karpatov do Dinarskega območja in Balkanskega polotoka je igral vlogo vmesne cone spopadov; pravzaprav je bil to neke vrste »sanitarni kordon«. Te dežele in tamkajšnja ljudstva so izmenično prenašala zdaj to zdaj ono politično nadvlado, vedno pa so bila prva, ki jih je prizadela škoda zaradi vojaških spopadov velikih sil. V 18. stoletju so bile zahodne države Francija, Velika Britanija ter države Pirenejskega polotoka teritorialno združene zaokrožene in politično centralizirane. Njihova zunanja politika se je bolj kot za prestiž na starem kontinentu zanimala za osvajanje novih kolonij v Afriki in Aziji in Ameriki, medtem ko se je moral nemški stroj pognati v to tekmo vsaj 100 let pozneje.V boj pa ni posegel samo zaradi pomanjkanja združene moči, temveč tudi zaradi prvenstvene orientacije k evropskemu vzhodu in jugu. »Drang nach Osten« je bil na nek način prisoten že precej pred Bismarckom. Navidez čudi tolikšna ekspanzijska moč nemške kulture in jezika v srednji in vzhodni Evropi, katere posledica je razširjenost nemškega prebivalstva, jezika in kulture v tem prostoru, še posebej v mestih. Vendar bi bilo napak iskati vzroke razloge v superiornosti »nemštva«. Razlogi so številni, vendar zelo stvarni. Nemško naselitveno ozemlje je bilo v bližini, vendar v dovolj varni oddaljenosti od smeri prodora vzhodnih imperialističnih sistemov, ruskega in turškega. Na nemških tleh se je lahko razvijalo družbena infrastruktura tistega časa, posebej univerze, kot centri vplivanja. Zaradi burnih socialnih, gospodarskih in verskih gibanj je nemški prostor privlačeval številne priseljence, trgovce, študente in popotnike. Tli so se tiskale knjige. Ne nazadnje je bila ta, za tedanje čase razmeroma gosto poseljen prostor, gospodarsko dobro organiziran in močan. Na drugi strani je bila vmesna cona prizorišče pogostih spopadov, zato niso uspevala ne mesta, ne univerze in tudi gospodarski razvoj je imel dosti manjši polet. Prebivalci iz teh območij so študirali na nemških univerzah, tam so trgovali, se vojskovali. V gospodarskem pogledu so se te dežele naslonile zlasti na nemški prostor. Povsem logično je, da so bili mnogi trgovci Židje in Nemci, pa tudi Grki in Armenci. Domačinov je bilo namreč premalo in imeli so manj izkušenj. Nemški trgovci in kolonisti so zgolj izkoriščali razmere in se poslovno uveljavljali. Zaradi močne naslonjenosti na nemške dežele je bil tudi poslovni jezik oziroma jezik sporazumevanja v tem delu sveta poleg latinščine predvsem nemščina. Zato so mnoga mesta imela precej »nemški« značaj celo v primerih, ko je bila večina prebivalstva izvorno drugačnega rodu. Zelo pomemben dejavnik povečevanja nemškega vpliva na tem območju je bila kolonizacija predvsem nemškega življa na osvojena območja. Ker so zaradi nenehnih spopadov in posledičnih kužnih bolezni ter lakote mnoga območja izgubila večino prebivalstva, so tja naselili nove naseljence - koloniste. Taka območja so bila zlasti v Panonski nižini, v Transilvaniji, na Poljskem, ob Baltiku ter ponekod v Rusiji. 1 208_Jernej Zupončič: Političnogeografske razsežnosti Pogosto so opustela območja kolonizirali s prebivalci z nemškega govornega območja. Koloniste so rekrutirali iz razpoložljive kmečke delovne sile ter iz vrst upornikov oziroma nasprotnikov npr. v obdobju reformacije in protireformacije. Kmečki upori in verske vojne so dale dovolj kandidatov za take načrte (Rovan, 1998). Kolonizacije seveda ne bi mogli izvesti, če bi poprej ne zasedli ozemlja za vojaško silo. Na tak način je nastalo tudi več nemških jezikovnih otokov na Slovenskem; največji je bil na Kočevskem (Kočevarji) (Melik, 1995). Kolonizacije so potekale v različnih zgodovinskih obdobjih. Drugi razlog kolonizacije je bilo rudarstvo. Na ta način so nastale nemške rudarske naselbine v Transilvaniji (na Sedmograškem), na Češkem in predvsem Slovaškem, v Šleziji in ponekod v Rusiji (Rovan, 1998). A tudi brez kolonizacije ima nemštvo zelo razvejane korenine. Oblikovanje nemškega ljudstva je bil dolgotrajen proces, ki je združil izvorno precej raznolike elemente. Nemški zgodovinar Valentin celo trdi, da ni noben večji evropski narod nastal iz tako različnih korenin. Združuje namreč rimske, germanske, keltske, kel-toslovanske, skandinavske in baltske elemente, tudi če ne štejemo imigrantov iz različnih evropskih in azijskih držav v povojno Nemčijo (Valentin, 1999, 21-22). 3.2. Združevanje nemšlva Poskusi združevanja manjših kneževin in svobodnih mest v nemškem prostoru so bili prisotni skoraj ves čas. Vidnejšo povezovalno vlogo pa sta odigrali le Prusija in Avstrija. O resnejšem političnem povezovanju je mogoče govoriti šele v moderni dobi nekako od vključno 18. stoletja dalje. Glavni vezivni element je postalo meščanstvo. Vendar so se posamezne dežele in kneževine nemške zveze precej razlikovale med seboj. Hanseatska mesta so slonela na obrti in predvsem trgovini, zahodno- in južnonemške državice pa so se poleg tega opirale še na močno manufakturno proizvodnjo in rudarstvo, Prusija pa na vojsko in velepos-est. Avstrija je bila precej zaposlena s protiturško obrambo in prodorom v napol izpraznjeni Panonski bazen. Do določenega razdvajanja je privedla reformacija in njej sledeča protireformacija z verskimi vojnami. Čeprav je po augsburškem miru sledilo obdobje verske tolerance, pač po načelu »čigar dežela, tega vera«, je reformno in protireformno gibanje razdvojilo nemški prostor na južni pretežno katoliški in severni pretežno protestantski del. Zlasti zahodne državice in kneževine so po zgledu Francije, Nizozemske in Anglije hitele z oblikovanjem ustave in meščanskih republik, Avstrija pa je zadržala precej fevdalen značaj. Poleg tega si je prizadevala vključiti v svoje okvire poleg notranjeavstrijskih dežel in Češke še zlasti Ogrsko, poleg tega pa se je posebno v 19- stoletju morala otepati s čedalje močnejšimi nacionalnimi gibanji Madžarov, Romunov in različnih slovanskih narodov Pomemben odmev je imela francoska revolucija in temu sledeče napoleonske vojne, ki so začasno podrle Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999. šl. 35_209 stare državne okvire. Po zmagi nad Napoleonom se je z ljubljanskim kongresom svete alianse leta 1821 skušala Evropa vrniti na ustaljene tire, a nikjer ni mogla preprečiti nacionalnega naboja, ki je postal glavna mobilizacijska sila novih političnih prizadevanj starega kontinenta (Zwitter in drugi, 1962). Osvobodilni boj Grkov, Poljakov, Srbov ter narodov v Avstrijski monarhiji je po eni strani okrepil razmišljanja nemškega meščanstva k integrativnim prizadevanjem, po drugi strani pa je prav odpor nenemških narodov v podonavski monarhiji oviral nemške združevalne in hegemonistične težnje (Taylor, 1956). Namesto Avstrije so "nemški Piemont" videli čedalje bolj v Prusiji namesto v Avstriji. Ko se je Metternichov naslednik Schwarzenberg izrekel za ohranitev Avstrije, je bilo velikonemških načrtov konec. Pruskemu kanclerju Ottu von Bismarcku je s spretno politiko leta 1866 uspelo združiti Prusijo in nemške državice v Nemčijo, z nadaljnjo precej trdo politiko pa jo je oblikoval v močno vojaško, gospodarsko in politično silo. Kmalu je poscala vodilna industrijska sila v Evropi, Nemška moč je vnesla v evropsko politiko nove odnose. Tedaj je bilo že mogoče govoriti o »nemškem vprašanju«, ki je nato krojilo evropske politične odnose. Nemčija je še uspela pridobiti nekaj kolonij predvsem v Afriki. Zunanjo ekspanzijo je lahko sprožila predvsem proti vzhodu in jugu ter proti Franciji. Pričela se je uresničevati nemška doktrina prodora proti vzhodu (»Drang nach Osten«). Faza zunanje ekspanzije je že narekovala veliki vojaški spopad v prvi svetovni vojni. 33- Nemška ekspanzija in posledice Imperialistično tekmovanje in boj za kolonije je v začetku 20. stoletja pripeljal do faze, ko je bil vojaški spopad med silami tako rekoč neizbežen. Nemški in italijanski interesi so se obrnili predvsem proti sosednjim območjem in pri tem naslonili na iredentistično ideologijo, ki je iskala stare kulturne meje in vplivna območja. Etnična pripadnost in mitologija sta postali pomemben strateški material. Avstro-Ogrska je imela tedaj dovolj dela z notranjimi težavami in njeno zunanjo ekspanzijo so hromile osvobodilne težnje narodov večnarodne monarhije (Zwitter, 1962). Sarajevski atentat je sprožil prvo svetovno vojno, najprej naperjeno proti možnemu južnoslovanskemu Piemontu - Srbiji. Razvile so se tri fronte (zahodna, vzhodna in južna), ko pa je leto pozneje Italija prestopila na stran Antante, pa še alpsko - soško bojišče. Predvojno strateško obkoljevanje Nemčije je dalo svoje rezultate in po štirih letih so morale centralne sile ldoniti. Poraz se je Nemčiji in Habsburški monarhiji hudo maščeval. Nemčija je izgubila okrog desetine ozemlja in prebivalstva in vse kolonije ter plačevati je morala visoko vojno škodo. Nemško vprašanje je bilo eno poglavitnih na mirovni konferenci v Parizu. Skušali so jo nadzirati in vsaj vojaško nevtralizirati. Avstrijska monarhija je razpadla na več nacionalnih držav. Vplivni prostor nemškega naroda oziroma prebivalstva nemškega jezika se je radikalno zmanjšal. V novih državah Poljski, Čehoslovaški, Madžarski, Romuniji in Jugoslaviji je postalo nemško prebivalstvo 210 Jernej Zupončič: Poliličnogeogrofske razsežnosti narodna manjšina, sicer številčno in gospodarsko močna ter dobro organizirana, vendar brez pomembnejše politične moči. Poleg tega se je z ozemelj, ki sta jih izgubili Nemčija in Avstro-Ogrska, preselilo v obe državi več kot 1.1 milijon beguncev nemškega porekla (F. Weltalmanach, 1982). Zaradi slabega gospodarskega položaja so bila zlasti v Nemčiji dvajseta leta politično zelo burna, saj ni manjkalo revolucionarnih poskusov (Weimarska republika) in nacističnega puča v Munchnu, ki pa se je ponesrečil. Gospodarska kriza, poraz v prvi svetovni vojni in močno prisotna velenemška ideologija sta ustvarili plodna tla za vzpon Hitlerjevih nacionalsocialistov. Ti so prišli leta 1933 na oblast in pričeli z agresivno notranjo in pozneje tudi zunanjo politiko. Nemčija se je pričela oboroževati, ukinila je demilitarizirano cono v Porenju in kmalu se je pričela ozirati za novimi ozemlji. Iskanje »življenjskega prostora« se je naslonilo na številčne nemške skupnosti zlasti v vzhodnih državah ter na rasno teorijo. Slovanski narodi torej niso bili le ovira pri uresničevanju nemških strateških interesov na vzhodu in jugu, temveč rasno manjvredni in zato predvideni za uničenje. Genocidni politiki so bili poleg Romov in Židov najbolj izpostavljeni Poljaki in Slovenci, ki so bili najbolj napoti smerem nemškega strateškega prodora (Ferenc, 1968). Z napadom na Poljsko se je pognal nemški vojaški stroj in zanetil drugo svetovno vojno (Svetovna zgodovina, 1980). Ker se je morala nacistična osvajalna politika vsaj začasno ozirati tudi na svoje zaveznike in marionetne države, je Že na začetku druge svetovne vojne prišlo do načrtovanega preseljevanja večjega števila prebivalstva. V obdobju 1939 do 1944 so iz nekdanjih baltiških držav, Rusije, Južne Tirolske, Jugoslavije in Romunije preselili v Tretji rajh okrog 635-000 Nemcev. Preseljenih pripadnikov drugih narodov je bilo veliko več; mnogi so končali v koncentracijskih taboriščih. (F. Weltalmanach, 1982). Tem organiziranim selitvam se je po nemškem porazu maja 1945 (na nekaterih območjih že jeseni 1944) sledil beg, nasilni pregon in deportacije nad 9 milijonov Nemcev predvsem iz Vzhodne Evrope (ibid.). Po nekaterih ocenah naj bi bilo pregnancev in beguncev celo do 14 milijonov. Beg, pregon, zaplemba premoženja in tudi množične likvidacije nemškega prebivalstva so dobile vse značilnosti genocidne politike (Heinsohn, 1998). Rovan govori celo o 20 miljonih beguncev in pregnancev, vendar so tu očitno vključeni tudi zajeti vojaki in žrtve medvojnih in povojnih likvidacij (Rovan, 1998, 685-709). Nemške zgodovine poročajo o begu in pregonih Nemcev po letu 1945 razmeroma skopo. Tako Kloss poroča o obupnem stanju v mesecih po porazu maja 1945 v Nemčiji, ko se je na povsem porušena območja zgnila reka beguncev in pregnancev. Prihajalo je do hudih konfliktov med domačini in begunci, deloma tudi zaradi velikih kulturnih razlik med posameznimi skupinami vzhodnih Nemcev. Vživetje (»vnemčenje«) le-teh je bil dolgotrajen in konfliktov poln proces (Valentin, Kloss, 1999, 652-666). S takimi problemi so se soočali tudi Kočevski Nemci - Kočevarji, potem ko so se morali odseliti s spodnjega Posavja (Frenšing, 1970). jozprave in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35_2 1 1 Težišče Podsdamske konference, ki je potekala julija in avgusta 1945, je bilo v prvi vrsti namenjena upravljanju premagane Nemčije in ureditvi t.i. "nemškega vprašanja". Nemčija je izgubila veliko ozemlja, saj so se vzhodne meje pomaknile na Odro in Niso, izpraznjeno ozemlje pa so zasedli Poljaki in enote Rdeče armade ter opustelo območje ponovno naselili. Nemčijo in Avstrijo so razdelili na zased-bene cone: francosko, angleško, ameriško in sovjetsko. Vojno stanje z Nemčijo je bilo uradno končano šele leta 1951, zasedba pa po Pariški mirovni konferenci oktobra 1954. Vzhodni del (NDR) pod sovjetsko vojaško upravo se je vključil v vzhodni blok (s strani Sovjetske zveze priznana marca 1954), zahodni del pod upravo zahodnih zaveznikov pa so združili v Zvezno republiko Nemčijo, ki se je gospodarsko integrirala v zahodni svet, vojaško pa v NATO pakt. Razdelitev Nemčije in njena gospodarska obnova je hitro postala predmet vzhodno - zahodnih političnih odnosov. Hladna vojna se je pričela takoj, ko je utihnilo orožje na bojiščih. Marsikdaj se je odvijala prav na nemških plečih. Nemško vprašanje je bilo še dalj časa prvovrstno politično vprašanje v povojnih mednarodnih odnosih. Zavezniki so ga skušali reševati na treh mednarodnih konferencah v letih 1954, 1955 in 1957 (Mann, 1992, 966-981), (Mikuž, 1984). Podsdamska konferenca je sprejela tudi vrsto vrsto t.i. denacifikacijskih ukrepov, ki so imeli kaznovalni in preventivni značaj in so obsegali tako premoženjske zadeve kakor selitveno politiko, upravo, nadzor in vprašanje gospodarske obnove in razvoja. Med zavezniki ni bilo enotnega stališča. Obstajale so celo težnje, da bi Nemčiji pustili zelo malo industrije. Znaten del industrijskih naprav, posebej oboroževalne in strojne industrije in metalurgije so pozneje tudi v resnici demontirali. Prav tako je bila skoraj uničena trgovina, bančništvo in zavarovalništvo. Vendar so s pomočjo Marshallovega plana izdatno pripomogli, da se je nemška industrija postavila na noge. Za to so imeli zelo stvarne interese: le obnovljena Nemčija je lahko plačevala visoke vojne reparacije (Mann, ibid.). V okviru denacifikacijskih ukepov so bili določeni tudi postopki načrtne preselitve nemškega prebivalstva iz nekaterih srednje-in vzhodnoevropskih držav v Nemčijo. Ti načrti so deloma nastali že med drugo svetovno vojno. Njihova realizacija po koncu druge svetovne vojne je pomenila le nadaljevanje vala beguncev in pregnancev z obdobja tik pred in po koncu druge svetovne vojne. Kot že povedano, so imeli ti ukrepi kaznovalni, predvsem pa preventivni značaj in so pomenili eno od oblik urejanja nemškega vprašanja na širšem prostoru srednje Evrope. Nemška agresija se je namreč že v prvi, predvsem pa v drugi svetovni vojni naslonila na nemške skupnosti na tem prostoru kot na neke vrste mostišče. Po poročilih je prišlo do praktično popolne zamenjave prebivalstva na precej obsežnih območjih zahodne Poljske, v Sudetih, ponekod v Panonski nižini ter v Sovjetski zvezi. Že omenjene študije o nemški zgodovini pozneje ne poročajo o nemških skupnostih na teh območjih (gl. Valentin, 1999, Mann, 1992). Prav tako ni nikjer poročil, da bi urejali nemško manjšinsko vprašanje pri skupnostih, ki so morebiti ostale na teh območjih (ibid.). 212 Jernej Zupončič: Poliličnogeogrofske razsežnosti Denacifikacijske ukrepe so sprejele tudi države, ki niso bile neposredne podpisnice Podsdamskega sporazuma. Tako so iz Čehoslovaške znani t.i. „Beneševi dekreti", iz Jugoslavije pa dva odloka predsedstva AVNOJ. V obeh primerih gre za načrte o izgonu prebivalstva nemškega porekla, zaplembi njihovega premoženja v korist države ter izgubo državljanstva. Zaplemba premoženja se je štela kot neke vrsta povrnitev v vojni povzročene škode. Pri tem je treba opozoriti, da je zlasti na območjih, ki jih je Hitler vključil v Tretji rajh, prav nemško prebivalstvo na podoben način (z zaplembo) pridobilo precej premoženja (širše glej Nečak, 1998). Omenjeni ukrepi so pomenili tudi dobrodošlo osnovo pri oblikovanju t.i. družbenega premoženja in kolektivizacije gospodarstva, deloma pa tudi sredstvo za odstranjevanje političnih nasprotnikov. 3-4. Od hladne vojne do združene Evrope Hladna vojna je zarezala ostre poteze ne le v politične odnose med državami vzhodnega in zahodnega bloka, temveč je vtisnila globok in precej trajen pečat družbeni strukturi in organizaciji ter načinu življenja, hkrati s tem pa tudi v strukturo, izgled in funkcijo kulturne pokrajine. Območja, ki je do konca druge svetovne vojne na tak ali drugačen način sodil v domeno nemških interesov in so ga le ti tudi efektivno obvladovali, je bil v kratkem času radikalno spremenjen zaradi množičnih načrtnih selitev in likvidacij, obenem pa so se z železno zaveso skoraj povsem prekinili stiki med prebivalci obeh strani meja. Zahodna Nemčija in Avstrija sta se po letu 1955 ob izdatni pomoči Marshallovega plana kmalu opomogli. V šestdesetih letih je bila Nemčija že ena evropskih industrijskih držav, ki je privlačevala največ delovne sile. Obnovljena industrija, kmetijstvo in uslužnostne dejavnosti so jo v kratkem postavile na čelo industrijsko najbolj razviti držav na svetu ter obenem držav blaginje. Postala je država z razvito tehnologijo, kapitalsko močjo, stabilnimi socialnimi odnosi in uveljavljenim modelom socialne države. Nemčija je postala tudi razmeroma močna vojaška sila in oden od najpomembnejših evropskih srebrov Atlantskega zavezništva, čeprav še dalj časa skrbno nadzorovana. Nemški gospodarski čudež in tudi mik socialne države je pritegnil množične delovne migracije iz manj razvitih evropskih držav in regij ter vedno bolj tudi iz azijskih držav. Nemčija je postala izrazito ¿migracijska družba, v kateri so se kmalu pričeli kopičiti rudi številni problemi, značilni za te družbe. Posamezne skupine priseljencev so bile v medsebojnih konfliktih, nasprotje in konfrontacije pa so se pojavile zlasti na ravni odnosov med domačini in priseljenci. Dotok delovne sile iz Vzhodne Nemčije, Poljske, Madžarske, Čehoslovaške in Romunije je bil zaradi vztrajanja železne zavese večinoma ilegalen, vendar nikakor ne neznaten. Število prebegov je naraslo posebno v osemdesetih letih, ko so socialistična gospodarstva bredla v čedalje hujšo gospodarsko in tudi politično krizo. Deloma je socrealističnim režimom beg delovno sposobnega prebivalstva celo ustrezal, saj so se na ta način Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999. št. 35 213 znebili pritiska na delovna mesta in grozeče brezposelnosti (Rupnik, 1981, Tatsachen uber Deutschland, 1993). Padec berlinskega zidu in železne zavese je oznanil konec socializma kot družbenogospodarske ureditve. Razpadla je Varšavska vojaška zveza. Nemčija se je ponovno združila, čeprav je to sprožilo velike pomisleke zlasti v Franciji in na Poljskem. Nemški prostor naj bi bil po določilih Podsdama namreč obvladljiv. Čez odprte meje se je pričel velikanski pretok ljudi, blaga, kapitala in storitev. Obmojna območja, nekdaj potisnjena v gospodarsko životarjenje, so oživela. Hkrati se je stopnjeval proces evropske integracije: Evropska gospodarska skupnost se je postopoma preoblikovala v Evropsko unijo. Nemčija ima v teh procesih nezamenljivo vlogo, saj se je dostikrat izkazala kot vzpodbujevalec in nosilec procesov evropske integracije. Zaradi gospodarske moči in družbene ter politične stabilnosti in urejenosti pomeni v mnogih ozirih neke vrste vzor, model družbenega ustroja nove Evrope. Je tudi neto plačnik v evropske sklade in vzpodbujevalec nadaljnje širitve EU (Tatsachen uber Deutschland, 1993). S padcem berlinskega zidu in železne zavese na eni ter procesi evropske integracije na drugi strani ima nemško vprašanje ponovno povsem specifično vlogo in pomen. Nemškojezični prostor (Avstrija in Nemčija, obe članici EU) meji na slovanske države ter Madžarsko, ki so kandidatke za vstop v EU. Novo germansko -slovansko soočenje? IV. Geopolitična teža nemškega vpkašanja v Evroim Čeprav zadeva »nemško vprašanje« v političnogeografskem smislu celotno Evropo, ima največjo težo predvsem v srednji Evropi, predvsem zaradi specifičnih razmer v t.i. tranzicijskih državah ter možnostih nemškega vpliva na ta prostor. S tem nikakor ni rečeno, da nima teže tudi v odnosu do zahodnoevropskih držav. Nemško zavzemanje za širitev EU na vzhod ima poleg načelnih predvsem pomembne strateške vsebine, ki izhajajo iz novih možnosti gospodarskega obvladovanja območij srednje in vzhodne Evrope, kar obenem krepi tudi pomen nemškega prostora v svetovnem merilu, predvsem pa znotraj CU. Nastopile so torej nove geopolitične razmere, v katerih ima nemško - avstrijski prostor bistvene prednosti gospodarskega prodora na območja, za katerimi je že nekdaj stremel in jih vsaj deloma in občasno tudi gospodarsko, vojaško in politično ter mestoma celo etnično obvladoval, Nemško vprašanje se zato ponovno odpira v tem prostoru na več ravneh: na ravni gospodarskih odnosov, na ravni kulturne in jezikovne politike, na ravni regionalnega razvoja ter na ravni meddržavnih dvostranskih političnih odnosov. 214 Jernej Zupončič: Poliličnogeogrofske razsežnosti Na ravni meddržavnih odnosov prihaja do pogojevanj s strani obeh članic do kandidatk za vstop v EU. Primer avstrijskega pogojevanja glede »nemške« manjšine, nuklearke in drugih vprašanj s Slovenijo je dovolj značilen, nikakor pa ne edini v širšem prostoru. Kandidatke, ki morajo izpolnjevati določene pogoje za vstop v EU, so zato v podrejenem položaju. Na slabšem so tudi zaradi dediščine, ki jo je pustilo socialistično obdobje zlasti na gospodarskem in infrastrukturnem področju. V mnogih ozirih ima območje v čakalnici pred schengensko mejo Avstrije in Nemčije značilnosti vmesne cone, nekakšnega sanitarnega kordona. Nekatera dvostranska vprašanja so zadevala tudi odnos do preteklosti, predvsem obdobje takoj po drugi svetovni vojni. Zato se je s Češko postavljalo vprašanje premoženja Sudetskih Nemcev, BeneŠevih dekretov, s Poljsko glede vprašanja velikih selitev, s Slovenijo glede sklepov AVNOJ in podobno. V vseh državah kandidatkah je prišlo v obdobju tranzicije do nove lastniške strukture nepremičnin in proizvodnih sredstev, ki so bile v socialistični eri kolektivna oziroma družbena oziroma državna last. Mnoga podjetja so se znašla v hudi krizi zaradi pomanjkanja kapitala, izkušenj, tehnologije, managementa, mnoga so izgubila tržišče. Hitro in razmeroma poceni so prešla v tuje roke. Na širokem območju srednje in vzhodne Evrope, Še posebej pa v obmejnih območjih so postala nemška in avstrijska podjetja večinski lastniki zlasti vitalne in strateško pomembne kovinske in strojne industrije, podobno tudi pri bankah in zavarovalnicah. Mnogokrat ima to vse značilnosti teritorialnega širjenja nemškega kapitala, ki je močneje skoncentriran na območjih, ki so bila v preteklosti že pod nemško upravo. Primer zahodne Poljske je zelo zanimiv in poučen, še posebej ker se na ta prostor vežejo tudi druge oblike prisotnosti in delnega obvladovanja takih območij (Eberhard, 1997). Seveda so bili tudi Številni primeri (posebno v nekdanji vzhodni Nemčiji), ko so po prevzemu podjetja le-tega postopno ukinili. Industrijske družbe imajo interes proizvajati kakovostno po čim nižji ceni. Zato selijo tehnološko manj zahtevne in okoljsko bolj obremenjujoče obrate v tranzi-cijske države (širše o privatizaciji glej v: Privatisation in Central and Eastern Europe, 1996). Med vsemi prej naštetimi državami je imela Slovenija največ gospodarskih stikov prav z nemškim govornim območjem. Z vlaganjem kapitala in tudi nakupi so številna podjetja postala delna ali popolna last novih nemških lastnikov. Na območju naštetih držav, ki na nemško-avstrijski prostor mejijo, pušča to tudi določene politične in celo etnične učinke. V tem primeru gre za "teritorialni kapital, ki je imel določene germanizacijsko vlogo že v preteklosti (Kos, 1992, Nendl, 1992, Jazbec, 1992). V tem pogledu se že čutijo učinki gospodarskega obvladovanja podjetij na Češkem, Poljskem, Madžarskem (gl. Eberhardt, 1997). Spremenijo se odnosi in jezik poslovanja postaja nemščina. Tako se danes nahajajo zelo obsežni kompleksi avtomobilske, strojne, kemične, elektronske in papirne industrije že v nemških rokah. Zelo nazoren je primer Oplove tovarne v jfozprave in gradivo, Ljubljana, 1999. št. 35 215 Monoštru v Porabju na Madžarskem, kjer se tudi po zaslugi tega obrata skromna nemška manjšinska skupnost lepo opomogla. To je obenem tudi poučen primer, kako lahko že nekaj dejavnikov spremeni položaj in vitalnost manjšine. Podobne učinke utegne imeti (in jih že ima) tudi regionalna politika. V okviru projektov Čezmejnega gospodarskega in kulturnega sodelovanja in povezovanja nastajajo t.i. evroregije, ki jih sestavljajo regije dveh različnih držav. Projekti Interreg ter Phare Črpajo iz evropskih skladov in so lahko uspešna oblika stimulacije lokalnega gospodarstva v povezanost s partnerji na drugi strani meje. V zadnjih letih se je oblikovala vrsta projektov na celi mejni Črti od Baltika do Jadrana. Tudi pri tem dobijo obmejna območja na strani regij EU (Nemčije in Avstrije) precej več sredstev kot pa partnerske regije v državah kandidatkah. V okviru nekaj projektov zlasti med Poljsko in Nemčijo ter Nemčijo in Češko se v okviru podpore večjezičnega izobraževanja in kulture podpira učenje jezika sosednjih narodov. Vendar je zanimanje za čeŠčino in poljščino na nemški strani zelo skromno (tudi domače šolske oblasti tega ne podpirajo posebno), za učenje nemščine na Češkem in Poljskem pa bistveno večje. Pri delu prebivalstva to zbuja nelagodne občutke, da gre za uvajanje germanizacije in ne večkulturne vzgoje (Region and Regionalism 2, 1995, več prispevkov). Vsekakor je regionalna politika, oprta tudi na evroregije in iz njih izhajajoče projekte, lahko uspešen most nemškega gospodarskega, pa tudi kulturnega prodora v prostor tranzicijskih držav. Uspešnost je tem večja, čim šibkejša je gospodarska struktura teh držav in regij. Koncept evropske regionalne politike načeloma zmanjšuje vpliv in moč nacionalnih držav. Največjo možnost Širjenja imajo nacije z močnimi lastnimi regijami ter šibkim sosedstvom. Nemški prostor se tako lahko prek različnih programov regionalnega sodelovanja in povezovanja opazno krepi na svojih vzhodnih območjih. Na teh območjih atlantske regije nimajo velikih možnosti. Zato se krepijo ne le nemške obmejne pokrajine, temveč nemški prostor v celoti, kljub temu, da ima država manj neposrednega vpliva. Posebnega pomena in pravzaprav največ neposredne pozornosti v zvezi z nemškim vprašanjem sprožajo razprave nemških manjšinah v tranzicijskih državah (to vprašanje se ne pojavlja npr. v zvezi z Alzacijo v Franciji, čeprav gre tam za sorazmerno veliko število). Že prej omenjene zgodovinske monografije, pa tudi atlasi in statistični priročniki zelo skopo poročajo o obstoju nemških skupnosti na Poljskem, Češkem, Slovaškem, Madžarskem ali v Sloveniji, pojasnjujoč, da gre za majhne skupine prebivalstva. Izjema pri tem je Romunija, kjer je tudi po velikih selitvah po drugi svetovni vojni ostalo precejšnje število Transilvanskih Nemcev. Toda po padcu železne zavese je vprašanje nemških manjšin in »nemškega vprašanja« nasploh postalo pogosta tema v etničnih razpravah, statistike pa so postregle z vrsto novih podatkov. Največji razpon v različnih navedbah in ocenah imamo na Poljskem, kjer npr. nemški Fischer Weltalmanach (1993; enako v novejših izdajah) poroča o skoraj miljonski nemški manjšini, 2 1 6_Jernej Zupončič: Poliličnogeogrofske razsežnosti poljski viri pa o nekaj desetdsočih. Pri tem ni povsem jasno, ali so v to vštete nekatere regionalne pripadnosti, posebno Šlezijci in Pomorjanci (širše glej: Heffner, 1994, Heffner, 1995). Tudi na Madžarskem ugotavljajo vedno večje Število Nemcev (že nad 200.000). Za Slovenijo je Karner v svoji Študiji, oprti na statistične podatke in na terensko delo, ob statistično izkazanih 1813 oseb (199 Avstrijcev, 546 Nemcev in 1068 oseb z nemškim maternim jezikom; vendar je prezrl, da živi tretjina teh (595 oseb) kot zdomci na začasnem delu v tujini), »nemško« populacijo ocenil na več tisoč oseb (Karner, 1998). Slovenske študije temu utemeljeno oporekajo. Posebej je treba posebej izpostaviti različne regionalne identitete. Te so zaradi všečnosti slogana »Evropa regij« ter številnih regionalističnih gibanj v devetdesetih prisotne tako v družbeni praksi kakor v znanstvenih razpravah (Goetshy, 1995). V tem pogledu je zelo zanimiv primer Šlezijcev na Poljskem, ki jih imajo (nekoliko poenostavljeno) Poljaki za Poljake in Nemci za Nemce (Heffner, Drobek 1995). Odgovor na to ne more biti enostaven, čeprav je mogoče načelno trditi, da se regionalne identitete ne morejo povsem primerjati z narodno. Največkrat gre za manipulacije (npr. posebna »Koroška« deželna zavest pri delu koroških Slovencev). V resnici bi morali regionalnim identitetam in njihovi skladnosti z narodno identiteto posvetiti več pozornosti in podrobneje proučiti njihov značaj in pojavljanje. Širjenje nemškega vpliva v srednje - in vzhodnoevropski prostor poteka sinhrono z gospodarsko stabilizacijo teh območij. Dolgoročno ti procesi spreminjajo tudi kulturno in etično podobo ozemelj, kar pa utegne regenerirati tudi stare konflikte v tem prostoru. S krepitvijo "nemške" Srednje Evrope je le-ta čedalje močnejši konkurent državam in regijam atlantske Evrope. Vzpostavljajo se torej nova razmerja sil. Opisani procesi so samo Še nov dokaz žilavosti etničnih pojavov, pa tudi pomembnosti kontinuiranega proučevanja le-teh. jfozprave in gradivo, Ljubljana, 1999. št. 35 217 lttl'ratura Abusch A., 19^7, Der Irrweg einer Nation, Aufbau Verlag,, Berlin, 265 str. Biber D., 1966, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji, Ljubljana Bufon M., 1997, Oris položaja avtohtonih etničnih in narodnih manjšin v Evropi, Geografski vestnik, 69, Ljubljana, str. 127-140 Eberhardt P., 1996, Miedzy Rosja a Niemcami, Wydawnictwo Naukowe PWN, Warszawa, 427 str. Ferenc T., 1968, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, Založba Obzorja, Maribor, 857 str. Fischer Wehalmanach, 1982, Frankfurt am Main Fischer Wehalmanach, 1993, Frankfurt am Main Frensing H. F., 3970, Die Umsiedlung der Gotscheer Deutschen, R. Oldenbrug Verlag, München Goetschy H., 1995, La France et les langues regionales, Langues regionales et relations transfrontalières en Europe, Paris, L Harmattan, str. 15-3L Gosar A., 1993, Narodnosti Slovenije- spreminjanje etnične podobe v srednji Evropi, Geographica Slovenica, 24, Ljubljana, str. 33-50 Grafenauer B., 1946, Germanizacija treh Avstrij, Koroški zbornik, DZS, Ljubljana, str. 249-275 Grafenauer B., 1993, Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje in njena današnja vprašanja, Zgodovinski časopis, 47/3, Ljubljana, str. 349-383 Heffner K., 1994, The Problems of Opole Silesia in the context of Upper Silesia and the country, Region and Regionalism I., Lodz - Opole, str. 159-176 Heffner K., Drobek W., 1995, la population autochtone de la Silesie d. Opole et les processus historiques de la région de Haute Silesie, Langues regionales et relations transfrontalières en Europe, Paris, L Harmattan, str. 151-172 Heinsohn G., 1999, Lexikon der Volkermorde, Rowohlt, Reinek bei Hamburg, 469 str. Hobsbawm E.J., 1996, Nationen und Nationalismus, Mythos und Realitaet seit 1780, Deutsche Taschebuch Verlag, Muenchen, 218 str. Jazbec B., 1992, V precepu med geopolitiko in geoekonomiko, Okrogla miza o vplivu geopolitičnega položaja Slovenije na strategijo razvoja Slovenije, Ljubljana, str. 35-42 KarnerS., 1998, Die deutschsprachige Volksgruppe in Slowenien, Mohorjeva založba, Celovec, 286 str. Klemenčič Matjaž, 1979, Germanizacijski procesi na Štajerskem od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, Časopis za zgodovino in narodopisje, 50, 1-2, Maribor, str. 350-369 Klemenčič V., 1959, Migracije prebivalstva na Koroškem med leti 1934-1951, Zbornik Koroške, Ljubljana, str. 92-112 2 1 8_Jernej Zupončič: Poliličnoaeoargfske razsežnosti_ Klemeačič V., i960, Kritični pretres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezikovno strukturo na Koroškem, Razprave in gradivo, 2, Ljubljana, str. 101-182 Klemenčič V., ZupančičJ., .'997, O današnjem položaju "nemške manjšine" v Sloveniji; Die europäische Dimension des Volksgruppen rechtes Klagenfurt, str. 165-183 Kennedy P, 1992, Aufstieg und Fall der grossen Mächte, Dtv, Frankfurt am Main Mann G., 1998, Deutsche Geschichte des 19- und 20. Jahrhundert, Dtv., Frankfurt am Main, 1064 str. Meljk V., 1995, Deutsche und Slowenen (1815-1941), Kulturelle Wechselseitigkeit in Mitteleuropa, Ljubljana, str. 15-20 (ed. F.J. Bister in P. Vodopivec) Mlkuž M., 1984, Svet po vojni (1958-1963), Cankarjeva založba, Ljubljana, 351 str. Nečak D.. 1994, Nekaj osnovnih podatkov o usodi nemške narodnostne skupnosti v Sloveniji, Zgodovinski časopis, 47, 3, Ljubljana, str. 439^51 Nemci na Slovenskem 1918-1955, 1998, FF, Ljubljana, 104 str. (ur. Nečak D.) Nemci na Slovenskem 1941-1955,1998, FF, Ljubljana, 345 str. (ur. Nečak D.) Parker G., 1997, Politična geografija, CZ, Ljubljana Privatisation in Central and Eastern Europe, 1998, Ljubljana, 522 str. (ur. A. Boehm) Region and Regionaiism II, 1995, Opale, 183 str. Rovan J., Geschichte der Deutschen, Dtv, München, 859 str. Rupnik A., 1981, V znamenju D, Delo, Ljubljana, 450 str. Steinicke E., 1991, Friaul - Friuli, Bevölkerung und Ethnizität, Innsbrucker geographische Studien, Band 19, Innsbruck, 224 str. Svetovna zgodovina, 1980, CZ, Ljubljana Tatsachen ueber Deutschland, 1993, Societas-Verlag, Frankfurt am Main, 492 str. Taylor A.J.P., 1956, Habsburška monarhija 1809-1918, DZS, Ljubljana, 333 str. Valentin, Kiepenheuer, Witsch, 1999, Geschichte der Deutschen, Köln, 859 str. Zwitter F., 1990, O slovenskem narodnem vprašanju, Slovenska matica, Ljubljana, str. 26-52 Zwitter F., Šidak J., Bogdanov V., 1962, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, Slovenska matica, Ljubljana, 231 str. Razprgve in grodivo. Ljubljono, 1999, st. 35 219 Summary Political and geographical dimensions of the »German« issue in Europe Ever since the 1866 unification, the German issue was one of the most prominent ones in Europe. Tixe settlement territory of the German speaking population comprises Europe's central pari and has, with regard to economical, population and infrastructure capacities, an exceptional geopolitical significance. In the past, the concept of »German territory« used to be wider, also comprising, apart from the territories with condensed German settlement, dispersed German population as well as German-speaking islands in the more extensive areas of the South and East regions, and only to a lesser degree in Western Europe. These areas were marked by German presence in various manners: from economical and cidtural features, from the shaping of cultural landscape to ethnic and political impacts. The expansion of Germanness (Deutschtum) was the consequence of favourable geopolitical conditions in the past, especially of the fact thai territories to the East and to the South of the traditionally condensed »German« settlement had been, due to wars andfrequent changes ofpolitical borders, economically and, as to the population, devastated. Mainly because of these dangers they failed to sufficiently form centers and social institutions of modernization. Such a state allowed for the possibility of new German colonizations of agrarian territories, mining centers, and above all developing towns. After the emergence of universities, students from all these areas attended German universities. These and other forms of communications shaped, throughout a number of centuries, a special form of relations, which was beneficial for both sides, yet also full of conflicts. Especially in the 19lh and 20th centuries, with the increased progress of peoples in this territory into political nations, the frequency of conflicts was gradually increasing, these conflicts having been mostly a German - Slavic confrontation. Germanization became a political programme ivhich should have led, along wilh economical{ cultural, political and military mechanisms, to gradual ethnic unification of this entire area, in accordance with the »Drang nach Osten« policy. These endeavours culminated in the territorial expansion of the Third Reich. During the war. forcefid mass displacements and liquidations of members of different nations in this terntory by the German occupational forces took place; after the war, however, in the reverse process over 9 millions of Germans emigrated from Eastern, Southeastern and Central Europe within a few years' time. Also broken up was the German economical domination of these areas. Razprave in gradivo, Ljubljana. 1999, it. 35 221 Romana Bester ZAŠČITA MANJŠIN V ZVEZNI REPUBLIKI NEMČIJI V Zvezni republiki Nemčiji živijo štiri tradicionalne etnične manjšine: Danci, Frizijci, Lužiški Srbi ter Sinti in Romi. Tem manjšinam je priznan status narodnih ali etničnih manjšin in so v Nemčiji deležne posebne zaščite. Pri tem moramo omeniti, da njihov položaj ni izenačen in da nekatere izmed njih uživajo večjo zaščito kot druge. Predvsem je (še) neurejen položaj Romov in Sintov. Vse omenjene manjšine so številčno zelo majhne. Nobena ne presega 70.000 oseb in skupaj predstavljajo komaj 0,3% prebivalstva Nemčije (Murswiek, 1998). V primerjavi z »novimi manjšinami« so tradicionalne manjšine v Nemčiji dokaj neopazne in »neproblematične«, saj so večinoma integrirane v nemško družbo in jih večinsko prebivalstvo ne smatra za ogrožajoč tujek v svoji sredini. Z novimi manjšinami, s katerimi mislimo na številčno imigrantsko skupnost oziroma skupnosti v Nemčiji, pa je precej drugače. Imigranti v Nemčiji predstavljajo precej večji delež prebivalstva kot tradicionalne manjšine. Največja imigrantska skupnost - Turki - predstavlja kar 2,4% prebivalstva, Italijani 0,7%, Grki in Poljaki 0,4% in ostali skupnj 4,6% (The World Fact Book, 1999)- Te skupnosti niso integrirane v nemško družbo, (večinoma) nimajo nemškega državljanstva in so pogosto tarča ksenofo-bičnih in rasističnih aktivnosti določenega dela nemške populacije. V nadaljevanju članka se ne bom ukvarjala s položajem »novih manjšin«, pač pa bom skušala predstaviti položaj in zaščito tradicionalnih narodnih manjšin v ZR Nemčiji. V prvem delu bo tekla beseda o pravni zaščiti manjšin v Nemčiji na splošno, v drugem delu pa bo predstavljen konkreten (predvsem) pravni položaj štirih tradicionalnih manjšin, ki danes v Nemčiji uživajo posebno zaščito. Pravna zaSčita inakodnih manjšin v ZR Nf.mčiji Ustava oziroma Temeljni zakon ZR Nemčije ne vsebuje nobene določbe, ki bi se neposredno nanašala na zaščito narodnih manjšin. Kljub temu pa je potrebno omeniti določene določbe, ki so za pripadnike manjšin pomembne. Taico 2. točka 2. člena zagotavlja vsem ljudem, torej tudi pripadnikom manjšin, pravico do življenja in telesne integritete. Prav tako je v 1. točki 3- Člena vsem ljudem zagotovljena enakost pred zakonom, 3. točka 3. Člena pa prepoveduje diskriminacijo na osnovi rase, porekla, jezika, izvora, spola, prepričanja, religije ali političnega nazora. Ustava zagotavlja tudi svobodo misli, vesti in veroizpovedi ter nemoteno opravljanje verskih obredov (4. člen). Vse te določbe omogočajo pripadnikom manjšin, da enakopravno z drugimi državljani ZRN uživajo splošne človekove 222 Romana Bester: Zaščito manjšin v Zvezni republiki Nemčiji pravice. Niso pa jim zagotovljene posebne pravice, kot na primer izobraževanje v materinem jeziku, pravica do ustanavljanja lastnih izobraževalnih institucij itd., ki bi dejansko postavile manjšine v enakopraven položaj z večinskim prebivalstvom. Drugačna je bila situacija v Weimarski republiki. 113. člen ustave Weimarske republike se je glasil: '"Rije govoreči deli ljudstva v rajhu ne smejo biti z zakonodajo ali upravo prikrajšani ali omejevani pri svojem svobodnem narodnem razvoju, predvsem ne pri uporabi svojega materinega jezika pri pouku kot tudi v notranji upravi in pravosodju." Ta določba je bila potem konkretizirana z raznimi zakoni in odloki, kot so bili saški deželni zakon z dne 22. 7. 1919, šlezviški šolski odlok z dne 9.2.1926 in poijski odlok z dne 31. 12. 1928 (Hofmann, 1992: 31). Po koncu druge svetovne vojne, ko je prišlo do delitve Nemčije na Vzhodno in Zahodno, sta novi nemški državi sprejeli vsaka svojo ustavo. Zahodna Nemčija je prekinila s tradicijo prve nemške republike in v svojo ustavo ni vključila nobenega člena, ki bi manjšinam zagotavljal posebne pravice. Eden izmed vzrokov za to je bilo dejstvo, da je Zahodna Nemčija po izgubi vzhodnih ozemelj skupaj z njihovim poljskim in mazurskim prebivalstvom sama sebe zaznavala kot državo, ki je bila etnično bolj homogena kot kdajkoli prej. Poleg tega pa je treba to odločitev postaviti v kontekst takratnega mednarodnega trenda, ki je narekoval zaščito individualnih in ne kolektivnih pravic ter zanašanje na prepoved diskriminacije namesto zaščite ali "pozitivne" promocije skupinskih identitet (Schonwalder, 1995: 421-424). Vzhodna Nemčija pa je v svoji ustavi ohranila določbo o varstvu manjšin. V 40. členu njene ustave je bila izrecno predvidena podpora lužiškosrb-ski manjšini glede ohranjanja njenega materinega jezika in kulture. Ko sta se obe nemški državi leta 1990 spet združili, ni prišlo do sprejema nove skupne ustave, pač pa je na celotnem združenem ozemlju vlogo ustave prevzel Temeljni zakon bivše zahodne Nemčije.1 Posledica tega je bila, da je iz ustave izpadel člen o zaščiti lužiškosrbske manjšine, ki ga je vsebovala ustava nekdanje Nemške demokratične republike. Z uveljavitvijo Temeljnega zakona na celotnem ozemlju Nemčije je torej nastala situacija, da na zvezni ustavni ravni nobena od narodnih manjšin v Nemčiji nima zagotovljene posebne zaščite in posebnih pravic. Po združitvi so v Nemčiji sicer potekale razprave o tem, da bi v ustavo vključili člen o varstvu manjšin, vendar konkretnih rezultatov ni bilo. Predlog so dali k * * 1 Temeljni zakon, ki je stopil v veljavo 23. maja 1949 v britanski, francoski in ameriški okupacijski coni v Zahodni Nemčiji, je bil miš!|en kot začasna ustava, ki naj bi veljala le toliko časa, dokler ne bi bila sprejela skupna ustava za celotno Nemčijo, 146. člen Temeljnega zakona je predvideval ponovno združitev Nemčije, pri čemer naj bi se oblikovala nova ustava. Zaradi specifičnih okoliščin - zahodni Ncmci zaradi uspešnosti ZRN niso hoteli spreminjati obstoječe ustavne ureditve svoje države, večina vzhodnih Nemcev pa je želela čim hitreje doseči življenjski standard svojih zahodnih sosedov - pa je prišlo do odločitve, da se združitev izvede po 23. členu Temeljnega zakona ZRN, ki jc dovoljeval priključitev novih dežel k federaciji. Tako sc je 3- oktobra 199^ pet vzhodnonemških dežel skupaj z Vzhodnim Berlinom priključilo ZRN, Temeljni zakon pa jc postal ustava celotnega združenega ozemlja (Knischevvski, 1996: 143; Nicholls, 1997: 320-322). jfozprave in gradivo, Ljubljana, 1999. št. 35_223 socialdemokrati (oziroma vlade dežel, v katerih so le-ti imeli večino), ki so menili, da bi se morala država izrecno obvezati, da bo ne le ščitila, ampak tudi spodbujala in podpirala ohranjanje in razvijanje identitete manjšin (Schonwalder, 1995: 423). Z vprašanjem vključitve varstva manjšin v zvezno ustavo se je v Bundesratu ukvarjal drugi delovni odbor komisije za ustavnopravno reformo. Leta 1991 je ta odbor predlagal komisiji, da bi v ustavo vključili člen o varstvu manjšin z naslednjim besedilom: "(1) Pripadniki etničnih, kulturnih, verskih ali jezikovnih manjšin, ki živijo v Zvezni republiki Nemčiji, imajo pravico do zaščite in razvoja svoje identitete. (2) V 1. odstavku omenjene manjšine, katerih pripadniki imajo nemško državljanstvo (narodne manjšine), imajo pravico do zaščite in podpore kot tudi do sodelovanja pri oblikovanju predpisov, ki zadevajo njih same. (3) Na območjih, ki jih naseljujejo narodne manjšine, imajo pripadniki teh manjšin pravico, da uporabljajo svoj jezik v javnosti." (Hofmann, 1992: 64) Komisija tega predloga ni sprejela, sprejela pa je neko drugo, precej bolj ohlapno formulacijo člena o zaščiti manjšin. Predlagano besedilo člena se je glasilo: "Država spoštuje identiteto etničnih, kulturnih in jezikovnih manjšin." (Schonwalder, 1995: 421) Ta predlog je bil v komisiji sprejet z dvotretjinsko veČino, podprla pa ga je tudi večina zveznih dežel. Kljub temu je Bundestag predlog zavrnil. Nasprotovali so mu poslanci CDU (krščanski demokrati) in CSU (krščanski socialisti). Do danes torej člen o zaščiti manjšin še ni našel svojega mesta v nemški ustavi. V nasprotju s tem pa manjšinsko zaščito in posebne manjšinske pravice urejajo nekatere deželne ustave, to so ustave Schleswig-Holsteina, Saške in Brandenburga, o čemer bomo več povedali v nadaljevanju. Določila o manjšinskih pravicah je Nemčija vključila tudi v nekatere dvostranske sporazume, ki jih je podpisala z državami srednje in vzhodne Evrope2, poleg tega pa je podpisala in ratificirala tudi Okvirno konvencijo o zaščiti narodnih manjšin ter Evropsko listino za jezike regij ali manjšin. Ob podpisu in ratifikaciji Okvirne konvencije je ZR Nemčija oddala tudi pojasnilo, na katere skupine se bo Okvirna konvencija nanašala - to so vse manjšine, ki že tradicionalno živijo na ozemlju Nemčije in katerih pripadniki so nemški državljani (GoiŠmann, 1999). Konkretno se ta definicija nanaša na Dance v Schleswig-Holsteinu, na Frizijce v Schleswig-Holsteinu in Spodnji Saški, na Lužiške Srbe v Brandenburgu in Saški ter na Sinte in Rome. Manjšine v Nemčiji imajo zagotovljene tudi določene privilegije v nemškem volilnem pravu. Zvezni volilni zakon dopušča, da so stranke "narodnih manjšin" rt * * 2 Splošna deklaracija o temeljili odnosov med ZR Nemčijo in Republiko Litvo (21.7.1993); SploSna deklaracija o temeljih odnosov med ZR Nemčijo in Republiko Larvijo (20.4.1993); SploSna deklaracija o temeljili odnosov med ZR Nemčijo in Republiko ILstonijo (29.4.1993), Pogodba med ZR Nemčijo in Romunijo o prijateljskem sodelovanju in partnerstvu v 1-vropi (21.4.1992); Pogodba o prijateljskem sodelovanju in partnerstvu v Kvropi med ZR Nemčijo in Republiko Madžarsko (6.2.1992); Pogodba med ZR Nemčijo in Republiko Poljsko o dobrih sosedskih odnosih in prijateljskem sodelovanju (17,6.1991). 224 Romana Bester: Zaščito manjšin v Zvezni republiki Nemčiji izvzete iz zahteve po dosegi 5% volilnih glasov.3 Takšno določbo najdemo tudi v deželnem volilnem zakonu Schleswig-Holsteina. Razlika med njima je v tem, da zvezni volilni zakon upošteva vse narodne manjšine, deželni volilni zakon Schleswig-Holsteina pa v privilegiran položaj postavlja le dansko manjšino. V obeh primerih je potrebno poudariti, da s temi določbami še ni zagotovljeno predstavništvo narodnih manjšin v parlamentu, ampak je zagotovljena le njihova privilegiranost (Hofmann, 1992: 34). Narodne manjšine, ki so v 2R Nemčiji deležne posebne zaščite a) Danska manjšina v Schlesivig-Holsteinu Na področju Schleswig-Holsteina danes živi danska manjšina, ki predstavlja približno 8,5% prebivalstva te dežele. Schleswig-Holstein je v preteklosti spadal pod suverenost danskih kraljev, leta 1864 pa je po porazu Danske v vojni proti Bismarku to ozemlje pripadlo Prusiji. Takrat je več deset tisoč Dancev emigriralo iz Schleswig-Holsteina (Pedersen, 1991: 16). Leta 1920, po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni, je bil v severnem in centralnem Schleswigu izveden plebiscit, s katerim je severni Schleswig pripadel Danski, srednji Schleswig pa je ostal del Nemčije. Od leta 1920 naprej se je število pripadnikov danske manjšine precej spreminjalo. Predvsem med drugo svetovno vojno so mnogi zapustili Nemčijo in odšli prek meje na Dansko. Situacija v Schleswig-Holsteinu je postala posebej resna, ko se je na to področje priselilo več kot milijon beguncev in izgnancev iz Vzhodne Nemčije. S tem se je podvojilo število celotnega prebivalstva regije, kar je povzročilo tudi spremembo etničnega ravnotežja v korist Nemcev. Čeprav je bilo nekaj beguncev premeščenih v druge regije, jih je večina ostala v Schleswig-Holsteinu, kar je za regijo zaradi pomanjkanja ekonomskih in finančnih virov predstavljalo resen problem (World Directory of Minorities, 1990: 79). Leta 1949 je vlada Schleswig-Holsteina po pogajanjih z dansko manjšino sprejela t.i. Kielsko deklaracijo. Ta deklaracija je danski manjšini zagotavljala demokratične pravice in državljanske svoboščine ter prepovedovala diskriminacijo pripadnikov danske manjšine. Pripadnost manjšini je postala stvar svobodne izbire posameznika. Na podlagi deklaracije naj bi ustanovili danske šole, ustanovljen pa je bil tudi odbor, ki naj bi se ukvarjal z danskimi problemi in pritožbami. Dobri nameni Kielske deklaracije pa se v praksi niso uresničili. Različne oblike diskriminacije in nadlegovanja danske manjšine so se nadaljevale in dosegle svoj višek v obdobju med letoma 1954 in 1958 (Pedersen, 1991: 17; ■k -k -k 3 "Pri razdelirvi sedežev na deželni listi bodo upoštevane le tiste .stranke, ki bodo dosegle vsaj 5 od 100 v volilnem območju oddanih veljavnih glasovnic 'ali en sedež v vsaj treh volilnih okrožjih. Prvi stavek se ne nanaša na liste, ki jih sestavljajo stranke nacionalnih manjšin" (šesti odstavek šestega paragrafa Zveznega volilnega zakona). Rozprgve in grodivo. Ljubljano. 1999, št. 35 225 World Directory of Minorities, 1990: 79). Od leta 1947 je imela namreč danska manjšina predstavništvo v kielskem deželnem parlamentu, v obdobju med 195458 pa so zaradi upada danskih glasov in 5% izključitvene klavzule v volilnem zakonu Schleswig-Holsteina to predstavništvo izgubili. Danska je izpostavila ta problem na srečanjih NATO v zvezi s sprejetjem ZR Nemčije (Zahodne Nemčije) v Severnoatlantsko zvezo. Kot posledica tega je leta 1954 ponovno prišlo do pogajanj med Kielom, Bonnom in Kopenhagnom. Pogajanja so med drugim pripeljala do sporazuma med Zahodno Nemčijo in Dansko glede problemov obstoječih manjšin na obeh straneh meje. Državi sicer nista podpisali nekega mednarodnopravno obvezujočega dokumenta v zvezi z zaščito manjšin, obe pa sta predložili svojima parlamentoma v sprejem enostranski - skorajda identični - deklaraciji. Ti dve deklaraciji o zaščiti manjšin na obeh straneh dansko-nemške meje, ki sta bili sprejeti leta 1955, sta danes znani pod imenom Bonsko-kopenhagenski deklaraciji in sta politično obvezujoči (World Directory of Minorities, 1990: 79; Pedersen, 1991: 18). Deklaraciji zagotavljata pripadnikom nemške in danske manjšine na obeh straneh meje uživanje človekovih pravic, ki so dejansko vsem državljanom -in s tem tudi pripadnikom manjšin - zagotovljene že v ustavah obeh držav. V tem okviru deklaraciji omenjata 12 pravic in svoboščin: pravico do nedotakljivosti in osebne svobode; enakost pred zakonom; svobodo misli in vesti; svobodo izražanja in svobodo tiska; svobodo združevanja in ustanavljanja društev; svobodno izbiro poklica in delovnega mesta; nedotakljivost stanovanja; svobodo ustanavljanja političnih strank; enakopraven dostop do javnih služb; splošno, neposredno, enako, svobodno in tajno volilno pravico; pravico do pravnega varstva; pravico do enakega obravnavanja ne glede na izvor, jezik, poreklo ali politično prepričanje (I. odstavek, točke 1-12). Poleg splošnih človekovih pravic pa deklaraciji za razliko od ustav ene in druge države manjšinama zagotavljata tudi posebne pravice, ki se tičejo le manjšin oziroma njihovih pripadnikov. Tako je najprej zagotovljena svobodna odločitev o pripadnosti manjšini in manjšinski kulturi (1. točka II. odstavka). Manjšini in njune organizacije lahko uporabljajo željeni jezik tako v pogovoru kot v pisni obliki in pri tem ne smejo biti ovirane (2. točka II. odstavka). Pri tej določbi opazimo, da deklaracija ne podeljuje pravic le posameznikom kot pripadnikom manjšin, temveč tudi njihovim organizacijam. Priznan je tudi interes obeh manjšin do ohranjanja verskih, kulturnih in strokovnih vezi z njunima matičnima državama (II/4. točka nemške deklaracije II/8. točka danske deklaracije). Manjšine lahko v skladu z veljavnim zakonom same urejajo pouk v svojih Šolah kot tudi na ljudskih univerzah in v vrtcih (II1/4. točka nemške deklaracije, II/3- točka danske deklaracije). Primerno naj bi bili upoštevani njihovi interesi glede uporabe radija in televizije ter podprto izdajanje njihovih časopisov in (III/2. točka nemške deklaracije, II/5. točka danske deklaracije). Zagotovljen jim je enakopraven dostop do podpore in drugih izplačil iz javnih sredstev (II/3. točka nemške deklaracije, II/6. točka danske deklaracije), poleg tega pa imajo sorazmerno z njihovim Številom zagotovljeno 226 Romana Bester: Zaščito manjšin v Zvezni republiki Nemčiji tudi možnost predstavništva v odborih občinskih predstavniških teles (III/l. točka nemške deklaracije, II/4. točka danske deklaracije). Čeprav Bonsko-kopenhagenski deklaraciji nista pravno obvezujoča dokumenta, sta manjšinam na obeh straneh meje zagotovili možnost uživanja in razvijanja njihove lastne kulture in identitete. Pripomogli sta h graditvi medsebojnega zaupanja in dobre volje, kar ob podpori oblasti in javnega mnenja predstavlja glavne temelje za dobro sobivanje narodne manjšine in večinskega prebivalstva. Na obeh straneh meje so na manjšine prenehali gledati kot na grožnjo in so začeli pozitivno ocenjevati njihov prispevek k razvoju družbe in države, v kateri živijo (Pedersen, 1991: 18). Danes so pravice manjšin na tem področju zagotovljene tudi z novo ustavo zvezne dežele Schleswig-Holstein iz leta 1990. Peti člen te ustave zagotavlja pravico svobodnega izražanja pripadnosti manjšini. Kulturna samostojnost in politično sodelovanje narodnih manjšin sta postavljena pod zaščito dežel, občin in občinskih zvez. Danski manjšini (kot tudi frizijski skupnosti) je zagotovljena pravica do zaščite in podpore. Tej pravici ustreza tudi ustavnopravna dolžnost dežele Schleswig-Holstein. Glede konkretne ureditve obveznosti do varstva in podpore manjšinam pa ustavna določba pušča deželi in občinam precej proste roke. To "luknjo" naj bi zapolnili različni zakoni in uredbe ter administrativne in politične odločitve. Kljub nepopolnemu urejanju manjšinskega vprašanja je potrebno poudariti, da je nova ustava Schleswig-Holsteina prinesla pravna zagotovila za varsrvo položaja danske manjšine, ki je do tedaj cemeljil v glavnem na policično obvezujoči Bonsko-kopenhagenski deklaraciji iz leta 1955 (Hofmann, 1992: 33). Danski jezik v Schleswig-Holsteinu nima statusa uradnega jezika. Na sodiščih se uporablja nemški jezik (o tem govori 148. člen zakona o sodstvu), na zahtevo dansko govoreče osebe pa se priskrbi prevajalca. Nemščina je tudi jezik, ki se uporablja v javni upravi (o tem govori 23- člen zakona o upravnem postopku). Izobraževanje v danskem jeziku poteka v privatnih šolah že od leta 1920, od leta 1980 pa tudi v javnih šolah. Za organizacijo izobraŽevanja v danskem jeziku je odgovorno Združenje danskih šol v južnem Schleswigu. 85% finančnih sredstev za to prispeva deželna vlada Schleswig-Holsteina, preostalih 15% pa danska vlada. Danski jezik se na narodnostno mešanem območju poučuje tudi kot predmet v šolah z nemškim učnim jezikom, (internet 1) (b) Lužiški Srbi Lužiški Srbi so danes ena najmanjših manjšin v Evropi. Njihovo število ocenjujejo na 50.000 do 70.000. So avtohtoni prebivalci4 Lužice (nemško Lausitz) - regije, ki leži približno 80 km jugovzhodno od Berlina ob meji s Poljsko in Češko. Deli -* * * ^ Gre 7.a poiomce slovanskih plemen, ki so se na ozemlje današnje Lužice naselila že okrog leta 600. Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999, it. 35 227 se na Gornjo in Dolnjo Lužico. Gornja je katoliška, Dolnja pa protestantska. Lužiški Srbi govorijo svoj jezik, ki pa ima dve varianti: gornjesrbŠčina (v Gornji Lužici) in dolnjesrbščina (v Dolnji Lužici). Razlike med obema variantama so precejšnje in za medsebojno razumevanje je pogosto potrebno prevajanje (Horvat, 1988: 8). Lužiškosrbski jezik je bil od začetka germanizacije Lužice pa vse do konca druge svetovne vojne izpostavljen mnogim pritiskom in zatiranju. Najhuje je bilo v času Bismarckove države in v obdobju nacizma. Po koncu druge svetovne vojne je bila s tako imenovanim srbskim zakonom, ki ga je sprejel saški deželni zbor 23. marca 1948, LužiŠkim Srbom prvič v zgodovini priznana narodnostna enakopravnost in zagotovljena pomoč in podpora države pri razvoju lužiškosrbskega jezika in kulture (Glavan, 1966: 207-210). Z ustanovitvijo Nemške demokratične republike (1949) in sprejetjem nove ustave pa je bila lužiškosrbska manjšina deležna izrecne ustavne zaščite in podpore glede ohranjanja njenega materinega jezika in kulture. Danes je varstvo lužiškosrbske manjšine omenjeno v združitveni pogodbi oziroma v protokolu k združitveni pogodbi št. 14, v spomenici k združitveni pogodbi ter v III poglavju priloga I (Hofmann, 1992: 31-32). Poleg tega so Členi o zaščiti Lužiških Srbov vključeni v novi deželni ustavi nemških zveznih dežel Saške in Brandenburga, kjer Lužiški Srbi živijo. Nova ustava dežele Brandenburg je bila sprejeta junija 1992. Ta ustava v 25-členu Lužiškim Srbom zagotavlja pravico do zaščite, ohranitve in razvijanja narodne identitete ter avtohtonega naselitvenega prostora. Deželi, lokalnim oblastem in občinskim telesom nalaga dolžnost, da poskrbijo za izvajanje teh pravic. Z ustavo je zagotovljena pravica do poučevanja lužiškosrbskega jezika v šolah. Na območju, kjer živi lužiškosrbska manjšina, morajo biti javni napisi dvojezični, poleg tega pa mora dežela Lužiškim Srbom zagotoviti pravico do kulturne avtonomije in političnega soodločanja glede manjšinske zakonodaje. Deželna ustava Saške, prav tako sprejeta leta 1992, pa v 5. in 6. členu Lužiškim Srbom poleg enakopravnega statusa oziroma enakih pravic, kot jih ima nemško prebivalstvo, zagotavlja tudi pravico, da varujejo in ohranjajo svojo identiteto ter razvijajo svoj jezik, kulturo in tradicije, predvsem v šolskih, predšolskih in kulturnih institucijah. Potrebe Lužiških Srbov morajo biti upoštevane pri regionalnih in lokalnih načrtih. V ustavi je tudi zapisano, da se mora ohranjati nemško-srbski značaj območja, kjer živi lužiškosrbska manjšina, ter da je v interesu dežele, da Lužiški Srbi sodelujejo med seboj tudi preko deželnih meja (predvsem sta tu mišljeni Gornja in Dolnja Lužica). Omeniti moramo še zakon o zaščiti pravic Lužiških Srbov v deželi Brandenburg (podoben zakon se pripravlja tudi na Saškem) ter razne druge zakone, direktive in pravne akte, ki na določenih področjih urejajo tudi položaj Lužiških Srbov. Zakona o izobraževanju na Saškem (1991) in v Brandenburgu (1996), na primer, zagotavljata možnost učenja lužiškosrbskega jezika kot poseb- 228______Romana Bester: Zaščito manjšin v Zvezni republiki Nemčiji nega predmeta v šolah, vsebujeta pa tudi določbe o uporabi lužiškosrbskega jezika kot poučevalnega jezika pri nekaterih predmetih v določenih šolah. Predšolsko izobraževanje je na voljo v lužiškosrbskem jeziku (internet 1). c) Frizijci Frizijci, ki živijo na ozemlju dveh nemških zveznih dežel, Schleswig-Holsteina in Spodnje Saške, so del ŠirŠe frizijske skupnosti, ki predstavlja jezikovno in kulturno manjšino v severni Evropi. Frizijci se delijo na tri skupine: zahodno, severno in vzhodno. Vsaka od teh skupin govori različen frizijski dialekt in pogosto se med sabo sploh ne razumejo. Zahodni Frizijci živijo na Nizozemskem, severni in vzhodni pa v Nemčiji. Severni Frizijci, ki so naseljeni v deželi Schleswig-Holstein, so že v veliki meri opustili svoj jezik in prevzeli lokalne nemške dialekte. Po podatkih Evropskega urada za manj rabljene jezike se za Frizijce v tem delu Nemčije opredeljuje 50.000 oseb, približno 8.000 pa jih govori severnofrizijski jezik (internet 1). Vzhodni Frizijci pa živijo na ozemlju Spodnje Saške, južno od mesta Emden v bližini nemško-nizozemske meje. Leta 1970 je njihova skupnost štela 11.000 ljudi (World Directory of Minorities, str. 80-81), vzhodnofrizijski jezik pa jih govori le še 2.000 (internet 1). Ustava Schleswig-Holsteina ščiti pravice severnih Frizijcev, za razliko od ustave Spodnje Saške, ki vzhodnim Frizijcem ne zagotavlja posebne zaščite. V Schleswig-Holsteinu frizijski jezik sicer nima statusa uradnega jezika, vendar pa je deželna vlada podala predlog za vključitev frizijskega jezika v III. del Evropske listine za jezike regij ali manjšin, kar naj bi Frizijcem omogočilo uporabo njihovega jezika v javnem življenju - v šolah, pred sodišči, v javni upravi... Severni frizijski jezik je bil v času nacizma prepovedan, danes pa se uporablja v nekaterih vrtcih in poučuje v osnovnih šolah, največ v tretjem in četrtem razredu in sicer eno ali dve uri na teden. Edino v dansko-frizijski šoli v Risumu pa se frizijski jezik uporablja tudi kot poučevalni jezik. Na območju frizijske poselitve v Schleswig-Holsteinu so dovoljeni tudi dvojezični topografski napisi, (internet 1, internet 2) Vzhodni frizijski jezik je v deželi Spodnji Saški priznan kot manjšinski jezik, vendar pa ni deležen nobene posebne zaščite. Na nekaterih osnovnih šolah se poučuje kot poseben predmet, vendar njegova prisotnost v izobraževanju, kot tudi v drugih sferah življenja, vztrajno in precej naglo upada (internet 4). d) Sinti in Romi Sinti in Romi živijo na ozemlju Nemčije že nekaj stoletij, vendar jim do nedavnega ni bil priznan status narodne manjšine. Tako kot v večini evropskih držav so bili tudi v Nemčiji od nekdaj diskriminirani in odrinjeni na rob družbe. Posebej kruta pa je bila njihova usoda v času nacizma, ko so bili z Niirnberškimi zakoni iz leta 1935 uradno označeni za ne-arijce in je bil nad njimi izveden pravi genocid. jfozprave in gradivo, Ljubljana, 1999. št. 35 229 Po končani vojni so bili nacistični zločini nad Sinti in Romi dolgo časa prikrivani oziroma zanikani, diskriminacija njihovih pripadnikov pa se je nadaljevala. Pod Hitlerjem so Sinti in Romi tudi izgubili nemško državljanstvo, ki so ga po naraščajočem pritisku javnosti zadnji izmed njih dobili nazaj šele v 80-ih letih (Hermes, 1997). Leta 1997 je Nemčija ratificirala Okvirno konvencijo o zaščiti narodnih manjšin, s katero so bili Sinti in Romi z nemškim državljanstvom in tradicionalno naselitvijo na nemškem ozemlju prvič v zgodovini priznani kot etnična manjšina v Nemčiji. S tem se je Nemčija zavezala, da bo Sintom in Romom, kot tudi ostalim (priznanim) manjšinam na svojem ozemlju, zagotovila enakopravnost z večinskim prebivalstvom na vseh področjih ekonomskega, socialnega, političnega in kulturnega življenja. Z ratifikacijo Evropske listine za jezike regij ali manjšin leta 1998 pa se je Nemčija tudi obvezala, da bo ščitila in podpirala razvoj romskega jezika, ki ga govorijo nemški Sinti in Romi (Strauiš & Tempi, 1998; internet 3). Zaključek Čeprav zaradi informacij o ksenofobiji in nasilju nad tujci v Nemčiji ter restriktivni imigracijski in azilski politiki lahko dobimo vtis, da država pripadnikom drugih narodnosti ni preveč naklonjena ter da z njimi ravna vse prej kot gostoljubno, spoštljivo in v duhu enakopravnosti, ji dejansko ne moremo očitati takšnega odnosa do avtohtonih narodnih manjšin, ki živijo na njenem ozemlju. V zadnjem desetletju je Nemčija pokazala precejšnjo pripravljenost za ureditev položaja teh manjšin (vsaj na formalnopravni ravni). Zavračanje pobud za vključitev člena o varstvu manjšin v zvezno ustavo sicer ne potrjuje zgornje trditve, zato pa njej v prid govorijo: členi o varstvu danske, frizijske in lužiškosrb-ske manjšine, vključeni v ustave nemških zveznih dežel Saške (1992), Brandenburga (1992) in Schleswig-Holsteina (1990); določeni Členi o varstvu manjšin, vključeni v bilateralne sporazume, ki jih je Nemčija podpisala s srednje in vzhodnoevropskimi državami; določeni zakoni, ki urejajo položaj manjšin in uresničevanje njihovih posebnih pravic (na primer zakon o volitvah, šolski zakoni v posameznih zveznih deželah...); podpis in ratifikacija dveh, za manjšine zelo pomembnih, dokumentov Sveta Evrope - Okvirne konvencije o zaščiti narodnih manjšin in Evropske listine za jezike regij ali manjšin. Kljub vsemu položaj manjšin v Nemčiji še vedno ni idealen. Pravna zaščita (ki ji še vedno manjka "potrditev" v zvezni ustavi) sama po sebi Še ne zagotavlja tudi dejanske zaščite oziroma dejanskega uživanja zapisanih pravic v vsakdanjem življenju. Predvsem kaže tu omeniti problem Sintov in Romov, ki so bili za narodno manjšino priznani šele pred nekaj leti in bi bilo zato utopično pričakovati, da se bo njihov položaj izboljšal kar čez noč. Formalna pravna zaščita sicer prinese de jure enakopravnost, za dejansko prevajanje te enakopravnosti v različne sfere 230_ Romana Bester: Zaščito manjšin v Zvezni republiki Nemčiji vsakdanjega življenja (gospodarstvo, kultura, izobraževanje, politika...) pa je potreben čas. Pa ne samo to. Potrebna je tudi vztrajnost in angažiranost same manjšine. In seveda dobra volja na obeh straneh. Literatura Erklärung der Dänischen Regierung. V: Die Volksabstamniungen im Landesteil Schleswig. Schleswig-Holsteinischen Heimaibund / Gesellschaft für SchleswigHolsteinische Geschichte. Erklärung der Regierung der Bundesrepublik Deutschland. V: Die Volksabstamniungen im Landesteil Schleswig. Schleswig-Holsteinischen Heimatbund / Gesellschaft für Schleswig-Holsteinische Geschichte. Excerpi from the Constitution of the State of Brandenburg. Internet: http://lakoma.tu-cottbus.de/Sorben/inhalt06/domowina/eng/historte.hLm Excerpt from the Constitution of the Free State of Saxony concerning die Sorbian people. Internet: http://lakonia.tu-cotcbus.de/Sorben/inhalt06/domowina/eng/hiscorie.htm Glavan, Tone (1966) Lužiški Srbi. Ljubljana-. Slovenska matica. Goßmann, Rolf (1999) Der rechtliche und praktische Schutz nationaler Minderheiten und anderer etnischer Volksguppen in Europa anhand von unterschiedlichen Beispielen aus der Praxis. Referat auf einer Veranstaltung des Staatsrates der Republik Slowenien am 18. Oktober 1999 in Ljubljana. Hermes, Annelore (1997) Sinti und Roma. Internet (07.01.2000) http://www.gfbv.de/fr_volk.htm Hofmann, Rainer (1992) "Minderheitenschutz in Europa". Zeitschrift fur ausländisches öffendiches Recht und Völkerrecht, Heidelberg Journal of International Law, 52/1,1-69. Horvat, Jože (1988) Lužica in njeni Srbi. Ljubljana: Slovenska matica. Knischewski, Gerd (1996) "Post-war National Identity in Germany". V: Jenkins, Brian & Sofos, Spyros A. (eds.) Nation & Identity in Contemporary Europe. London and New York: Routledge. Murswiek, Dietrich (1998) Integrating Immigrants in Germany by granting Minority Rights? Internet: http://mi.graDion.ucdavis.edu/mm21/SanDiego2-ll/Murswiek-Integration-Engl.himl Nicbolls, A. J. (1997) The Bonn Republic: West German Democracy, 1945-1990. London and New York: Longman. Rozprave in grodivo. Ljubljana. 1999, st. 35 231 Pedersen, Klaus Carsten (1991) "Denmark and Germany - the German minority in Denmark and the Danish minority in Germany". Minorities and Autonomy in Western Europe, A Minority Rights Group Report, 91/6. Schönwälder, Karen (1995) "No constitutionally guaranteed respect for minorities in Germany". New Community, The Journal of the European Research Centre on Migration and Ethnic Relations, Vol. 21, st. 3, Julij 1995. Strauß, Daniel & Tempi, Karl-Ulrich (1998) "Vorwort". V: Zwischen Romantisierung und Rassismus. Sinti und Roma. Stuttgart: Landeszentrale für politische Bildung BadenWürttemberg. Internet: http://www.lpb.bwue.de/publikat/sinti/sinti.htm (07.01.2000). Ustava Zvezne Republike Nemcije. Internet: http://www.uni-wuerzburg.de/law/gm00000_.html World Directory of Minorities (1990), Longman International Reference, Edited by Minority Rights Group. UK: Longman. Internet 1: Minority languages in the European Union. The European bureau for lesser used languages, http://www.eblul.org/minor-gb.htni (13-10.1999). Internet 2: North Frisian. The North Frisian language in education in Germany. http://www.fa.knaw.nl/mercator/dossier/dos-nfrO.htm (07,01.2000) Internet 3: Sinti and Roma in Berlin. http://www.sensjs.berlin.de/familie/Sinti_roma/infogb.htm (07.01.2000) Internet 4: Frisian in Germany: Saterlandic http://www.uoc.es/euromosaic/web/homean/indexl.html (25.01.2000) 232_ Romana Bester: Zaščito manjšin v Zvezni republiki Nemčiji Summary Protection oe Minorities in the Federal Republic oe Germany In the lust decade Germany has played quite a lot of attention to the protection of national minorities living on its territory. Till 1997 there were three minorities with an officially recognised status of national minorities: the Danes in Schlesivig-Holstein, the Frisyans in Schleswig-Holstein and lower Saxony, and the Sorbs in Brandenburg and Saxony. With the ratification of the Framework Convention for the Protection of National Minorities in 1997, the Sinti and the Roma were recognised as a national minority as well. The four mentioned autochthonous national minorities represent only a smalt percentage of the total population (no more than 0,3%), unlike the "new minorities" (immigrant communities) which all together represent around 8%. The situation and the protection of traditional and new minorities in Germany (as well as in other countries) are not comparable among each other. Not only that the new minorities do not enjoy any special rights, they do not even enjoy civil rights (since they cannot obtain German citizenship) Due to different historical circumstances also the position of ¿he four traditional national minorities in Germany differs. The most satisfying is the position of the Danes and the Sorbs, the least satisfying the position of the Sinti and the Roma. The protection of national minorities in Germany has its legal basis in the state-constitutions of some of the German federal stales, in the German legislation, in bilateral agreements between Germany and some of the central and eastern European states, and in two of the Council of Europe's documents that Germany ratified in the late 90s - these are the Framework Convention for the Protection of National Minorities and the European Charter for Regional or Minority Languages. But Germany still lacks the federal coristitiUional recognition and protection of national minorities. The German Basic Law does not contain any provisions on the special protection of national minorities and in this respect Germany is slaying behind quite a few other (especially newly recognised) European states. jfozprave in gradivo, Ljubljana, 1999. št. 35 233 Stanka Golob ETNIČNI PLURALIZEM IN MEDSEBOJNI ODNOSI MED DIJAKI NA SREDNJI UPRAVNO ADMINISTRATIVNI ŠOLI Uvod V prispevku predstavljam rezultate pilotske raziskave, ki je uvod v longitudinalno in širše raziskovanje kvalitete medetničnih odnosov med dijaki na Srednji upravno administrativni šoli v Ljubljani. Dijaško populacijo sestavljajo poleg dijakov slovenske narodnosti tudi tisti, ki pripadajo narodom in narodnostim bivše skupne države. Namen raziskave je bil ugotoviti: 1. Kako dijaki razumejo in dojemajo lastno etničnost v stiku z drugimi, jo izražajo in ohranjajo. Pri tem sem skušala odkriti nekatere elemente, ki vplivajo na medetniČne odnose. 2. Analizirati kvaliteto teh odnosov. Zanimalo me je, ali se razvijajo v smeri sodelovanja in koeksistence ne glede na etnično pripadnost ali pa v smeri konfliktnih situacij, ki so posledica različnih etničnih identitet. S pomočjo kvalitativne analize podatkov, pridobljenih z globinskim intervjujem, sem testirala hipotezo, da je etnična dimenzija eden od dejavnikov, ki vplivajo na medsebojne odnose med dijaki v razredu in na šoli kot celoti. Problem raziskovanja Srednjo upravno administrativno šolo (v nadaljevanju SUAŠ) obiskuje v šolskem letu 1998/99 759 dijakinj in 77 dijakov (9%), skupaj 836. V 28 oddelkih se izobražujejo v dveh programih (upravni in poslovni), izobraževanje pa lahko zaključijo z zaključnim izpitom ali z maturo. Osebna dokumentacija dijakov ne vključuje podatkov o narodni pripadnosti, po določenih kazalcih pa lahko sklepamo, da je prisotna etnična pluralnost. Glede na imena in priimke ocenjujem, da dobra petina dijaške populacije pripada narodom in narodnostim bivše skupne države. Odnos do ohranjanja kulturne identitete je v njihovem primeru odvisen od številnih dejavnikov, kot so, na primer, narodnostna pripadnost staršev (ali oba zakonca pripadata neslovenski etnični skupini), njihova izobrazba, stopnja integracije v novo okolje, povezave z drugimi pripadniki njihove etnične skupnosti. 234_ Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... V nasprotju z razmišljanjem, da bo pomen etničnosti v procesih integracije in globalizacije upadal, nam vsakdanja realnost ponuja drugačno sliko. V sodobnem svetu je etnična pluralnost prisotna v vsaki državi in zdi se, da stopi etnična identiteta v nekaterih primerih na prvo mesto in povzroči krvave konflikte, ki smo jim priče v nekdanji Jugoslaviji. Ni naključje, da se teme, s katerimi se ukvarjajo sodobne etnične študije, navezujejo prav na sposobnost obstoječih nacionalnih držav, da z uspešnim urejanjem medetničnih odnosov ohranjajo etnično pluralnost in se tako izogibajo konfliktom.1 S tem se ustvarjajo pogoji za procese adaptacije in razvitega kulturnega pluralizma, ki s toleranco do različnega pospešujejo konjunktivne procese v etnično pluralni družbi.2 2 nastankom samostojne slovenske države in s poudarjeno slovensko nacionalno zavestjo, ki se včasih kaže v pretiranem poudarku na obrambi »slovenstva«, so se spremenili tudi pogoja ohranjanja etnične identitete za pripadnike neslovenskih imigrantskih skupin. Primerjava rezultatov raziskav slovenskega javnega mnenja v letih 1990-1991 s tistimi iz leta 1993 kaže, da so se odnosi Slovencev do pripadnikov drugih narodov nekdanje Jugoslavije bistveno spremenili po agresiji, ki jo je Slovenija doživela v času osamosvajanja. Prisoten je občutek ogroženosti in iz tega izhajajoča etnična nestrpnost. Medetnične odnose so na splošno slabše ocenili mlajši anketiranci, ki na sploh veljajo za bolj kritične od starejših3. Raziskovanje medetničnih odnosov je najprej usmerjeno v prepoznavanje značilnih elementov določene etnične skupnosti in pomena, ki ga ljudje pripisujejo svojemu poreklu. Zato je bilo za obravnavo te problematike v srednji Šoli potrebno osvediti te elemente in upoštevati razlike. Dijaki so se sami etnično opredelili, kar pa Še nič ne pove o njihovem razumevanju lastne etničnosti in odnosu do drugih. Z vprašanji nisem mogla vsiljivo posegati v njihovo intimno in družinsko življenje. Zato sem se omejila na tiste elemente, ki so po mojem mnenju dovolj reprezentativni in se kažejo v vsakodnevnem življenju. Med odmori, pri pouku telesne vzgoje, na ekskurzijah, včasih tudi med poukom lahko slišimo poleg slovenske tudi drugo govorico. Jezik je eden od elementov etnične identitete, ki poleg kulture, vere, zgodovinskega spomina in skupnega teritorija loči neko etnično skupino od druge.4 Glede na dejstvo, da etnija obstaja tudi v primeru, da kateri od navedenih elementov manjka, je od posameznega primera proučevanja odvisno, kateri so glavni kazalci etnične identitete. Posameznik jih ■k -k -k 1 Žagar Mitja: »Rešitev, ki je postala problem«, Razprave in gradivo, Ljubljana, št. 32,1997, str. 7-12 2 O razumevanju pomena občutka pripadnosti posameznikov določeni etnični skupnosti v etnično pluralnih državah s ciljem, da se presefe etnični nacionalizem in doseže večja stabilnost obstoječih držav gl. Smith Anthony D.:» Genealogija narodov« v Rizman Rudi, ur.: Študije o etnonacionalizmu .Ljubljana: Kri, 1991, str. 51- 77 3 Klinar Peten »o nacionalni Identiteti in etnonacionalizmih«, Teorija in praksa, Ljubljana, lct.31, šl5-6, 1994, str. 421437 4 Žagar Mitja: »A contribution to an »ethnic glossary««, Razprave in gradivo, Ljubljana, št. 28.1993, str. 155-169 jfozprave iri gradivo. Ljubljana, 1999, št. 35_235 podeduje z rojstvom in jih lahko sprejme v celoti, lahko pa jih skozi socializacijske procese spreminja in preoblikuje in jih tudi v celoti zavrne. Elementi etničnega razlikovanja so pridobljeni s socializacijo, so torej »naučeni«^ Spreminjanje etnične identitete je odvisno od individualnih in družbenih okoliščin. Že samo dejstvo, da prihajajo etničnosti med sabo v stik (procesi povezovanja v Evropi odpirajo nove razsežnosti pri raziskovanju medetničnih odnosov), ko se lahko bolj ali manj tolerirajo, postavlja vprašanje, kako je s posameznikovo identiteto v tem primeru. Etnična podlaga posameznikove identitete ni nujno vezana na skupni teritorij, ravno obratno, ob stiku z drugo etnijo se lahko okrepi in vztraja, čeprav ločena od izvorne domovine.6 Poseganje na področje medetničnih odnosov v srednji šoli pri nas postavlja raziskovalca tudi pred nalogo, da upošteva specifičnost mladostniške populacije , ki doživlja fazo tako imenovane »duhovne pubertete«.7 V tej fazi poteka med drugim pridobivanje poklicne izobrazbe in identifikacija s širšimi družbenimi skupinami (npr. narodom, državo). Avtoriteta odraslih upada8, mladostnik išče avtonomen in kritičen odnos do vrednot in pravil, v ospredje prihaja posnemanje identifikacijskih vzorov v skupini vrstnikov. Metoda dela in struktura vzorca Glede na vsebino in namen lahko nalogo označim kot primerjalno raziskavo, saj s primerjavo pridobljenih podatkov različnih etničnih skupin s kvalitativno analizo razčlenjujem procese v medetničnih odnosih.9 Rezultatov raziskave v tej fazi ne morem posploševati, ker predstavlja pilotsko raziskavo in je izhodišče za bolj poglobljeno spremljanje tovrstne problematike v daljšem časovnem obdobju. Za pridobivanje podatkov sem uporabila globinski intervju, ki sem ga izvedla z 18 dijaki. Specifičnosti obravnavane problematike, ki je ni mogoče spoznavati samo s pomočjo ankete ali statistike, ampak mora biti analiza utemeljena na posameznih primerih, je pogojevala izbor metode. Dijake sem predhodno v neformalnem pogovoru seznanila z namenom raziskovalne naloge in pojasnila, da moj namen ni vrednotiti ali kritizirati njihovih stališč in odgovorov, pač pa z njihovo pomočjo razumeti in osvetliti njihove medsebojne odnose. Vsi na ta način zbrani podatki se ne bodo zlorabljali in bodo uporabljeni samo v raziskovalne + -k * ^ Giddens Anthony: Sociology, Cambridge: Policy Presss, 1993, str. 251-283 6 Smith Anthony D.: National Identity, London: Penguin Books, 1991, str. 23 7 Bergant Milica: Nove lerne pedagoške sociologije in sociologije reforme šolanja, Ljubljana: Z1 P p, 1994, str. 27 ^ Volpi Claudio: »Sociologija vzgoje«, v de Dartolomeo Marcello, ur.-.Vsebine in problemi sodobne pedagogike, Nova Gorica: Educa, 1996, sir. 75 9 Hafner Tink Mitja: »Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru. Metodološka izhodišča, podatki, vzorci, indeksi", v Nečak Luk Albina in Jesih Boris, ur.: Medetnični odnosI v sloueiiskem etničnem prostoru, Izsledki projekta, Ljubljana: INV, 1998, str. 33-47 236 Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... namene. Glede na longitudinalni značaj raziskave sem jih povabila k nadaljnjemu sodelovanju, kjer bodo sami nastopali v vlogi izpraševalca. Prednosti te metode vidim v tem, da sem lahko takoj preverila, če je sogovornik razumel smisel vprašanja in bila z njim ves čas osredotočena na osnovno temo razgovora. Intervjuvani dijaki so ob splošnih vprašanjih sami konkretizirali za njih pomembna dejstva, ki sem jih po potrebi poglabljala z dodatnimi ali kontrolnimi vprašanji. Vsi intervjuji razen dveh so bili posneti na magnetofon (ena dijakinja ni pojasnjevala razlogov, zaradi katerih je odklonila snemanje, druga pa je po končanem intervjuju izjavila, da za snemanje ne govori dovolj slovnično pravilno). Snemanje intervjuja mi je omogočilo, da sem zapisovala tudi never-balne reakcije. Slabosti tovrstne metode vidim predvsem v tem, da so nekateri vprašani dijaki delovali nesproščeno, ker se niso mogli znebiti občutka, da bodo v primeru »napačnih« odgovorov sledile negativne sankcije. Delno je to zato, ker so videli v meni predvsem nekoga, ki vsak dan v razredu vrednoti njihovo (ne)znanje, delno zato, ker je obravnavana problematika za nekatere še vedno občutljiva tema . Kljub zagotovljeni anonimnosti so bili v odgovorih zadržani in so raje izražali nevtralna stališča ali odgovore, za katere predvidevam, da niso vedno odraz realnega stanja. To pa še ne pomeni, da so rezultati analize brez vrednosti. Iz njih lahko razberemo procese, ki se odvijajo v medetniČnih odnosih in so podlaga za nadaljnje raziskovanje. Podatki za raziskavo so bili zbrani v decembru 1998 in januarju 1999 v prostorih SUAŠ. Vse intervjuje sem opravila sama. Izbor oseb v vzorčno populacijo je potekal po principu slučajnega izbora v tretjih in četrtih letnikih, ki jih tudi poučujem. Med sabo sem primerjala dve skupini dijakov, slovensko in drugo, ki pa je tudi etnično heterogena. Vsi so bili rojeni v Sloveniji in so se v osnovni šoli izobraževali v slovenskem jeziku. Povprečna starost vprašanih je bila 18 let. Intervjuji so potekali v slovenskem jeziku. Zaradi majhne številčnosti vzorca sem primerjala obe skupini med sabo samo v odnosu Slovenci- Neslovenci (v predstavitvi rezultatov jih navajam kot drugi). V tej drugi skupini so dijaki srbske, hrvaške in albanske narodnosti, ki pripadajo pravoslavni, katoliški in muslimanski veroizpovedi. Dijaki so se sami etnično in versko opredelili, kar samo po sebi še ne pove, kakšna je stopnja njihove etnične zavesti. Med intervjuji nisem opazila razlike v obnašanju v primerjavi s prvo skupino. V nadaljnjih fazah raziskave bo zanimivo ugotavljati tudi korelacije znotraj drugih spremenljivk (spol, program izobraževanja, letnik, narodna pripadnost, narodna pripadnost staršev). Razprave in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35_237 Preglednica: Struktura vzorca po spolu, narodnosti, letniku in programu 3.letnik 3. letnik 4,letnik 4.letnik zr Matura zr Matura Spol Slovenci Drugi Slovenci Drugi Slovenci DrugI Slovenci Slovenci Drugi DrugI Moški 2 1 1 1 1 - 1 1 1 - Ženski 9 6 8 3 8 3 6 3 4 2 Skupaj 11 7 9 4 9 3 7 4 5 2 * Zaključni izpit Dobljeni podatki so bili izhodišče za kvalitativno analizo in interpretacijo. Kvalitativna analiza omogoča poglobljeno spoznavanje problemacike medsebojnih odnosov med dvema etničnima skupinama, ki lahko določena vprašanja različno vrednotita.10 Poleg tega dobljeni podatki v tej fazi raziskave niso predstavljali zadostno osnovo za kvantitativno analizo. Rezultati raziskave Vprašalnik sem tematsko razdelila na dva sklopa in ga v celod prilagam na koncu V prvem, ki je vsebinsko razdeljen na dva dela, sem skušala prepoznati, v kakšni meri čutijo posamezniki pripadnost svoji etnični skupnosti. Glede na dejstvo, da predstavlja jezik pomembno vez med pripadniki iste etnične skupine, je prvi del zajemal vprašanja jezika in njegove uporabe (1.) Zanimalo me je: 1.1. jezik v domačem okolju, 1.2. jezik v javni rabi, 1.3. jezik medijev, s katerimi spremljajo aktualne dogodke. Drugi del vprašanj se je nanašal na kulturo v širšem smislu te besede, ki se prenaša iz generacije v generacijo z vzgojo in izobraževanjem in tvori kulturno identiteto kot bistveno sestavino etnične identitete (2). Poudarek je na vprašanjih: 2.1. poznavanje zgodovine lastnega naroda, 2.2. odnos do lastne kulture in tradicije. V drugem tematskem sklopu analiziram vprašanja, s katerimi osvetljujem stališča obeh skupin do etnične pripadnosti drugih in procese, ki se odvijajo v medetničnih odnosih (3). Zanimalo me je 3.1. kvaliteta odnosov v razredu, 3.2. odnos do pripadnikov drugih narodov, ver in ras. 1. Jezik in identiteta Odnos med jezikom in identiteto postaja v luči Številnih združevalnih procesov, ki smo jim priče v Evropi, eno ključnih vprašanj konceptualizacije identitete. Mnenja o vlogi jezika kot temelja etnične identitete so med sociologi in * * * Allardt Erik: »Challenges for comparaiive social research«, Acia Socio!oi>ica„ Vol. 33, No.3, 1990, str. 1R9, 238_ Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... lingvisti deljena. Rezultati mednarodne raziskave, izvedene med več kot osemsto lingvisti kažejo, da večina meni, da jezik ni več osrednjega pomena za kontinuiteto identitet.11 Zaradi naraščajočega števila medkulturnih povezav, ki se ne ozirajo na državne meje, postaja jezik vedno bolj srvar posameznikove izbire. Kljub navedenemu še vedno velja, da so ljudje, ki govorijo isti jezik, ne glede na razlike trdno povezani. Pomena jezika v doživljanju etničnosti se najpogosteje zavemo v tujem govornem okolju, ko nas preplavijo radostni občutki, ko zaslišimo materni jezik. Po Unescovi definiciji je to »jezik, ki ga je oseba osvojila v zgodnjem otroštvu v krogu družine v (prave ali nadomestne) »12 , je torej jezik primarne socializacije in ni nujno jezik, ki ga govori mati. Do teh razhajanj prihaja zlasti v etnično pluralnih družbah, ko je eden od jezikov izgubil funkcijo sredstva sporazumevanja v javnosti in ostaja omejen na družinsko in prijateljsko okolje. Dejavnost kulturnih skupnosti v izseljenstvu je usmerjena prav v ohranjanje domačega jezika in s tem prenašanja občutka etnične pripadnosti na mlajše generacije. Pravica do uporabe lastnega jezika je poglavitna zahteva narodnih manjšin in etničnih skupnosti, ki živijo v etnično pluralnih državah. Tudi vsi novejši mednarodno pravni dokumenti obvezujejo posamezne države, da v smislu pozitivnih ukrepov za varstvo manjšin in njenih pripadnikov pospešujejo uveljavljanje manjšinskih ali regionalnih jezikov v družbenem življenju.13 1.1. Jezik v domačem okolju Vprašanje jezika kot kazalca etnične identitete je relevantno predvsem za intervjuvane dijake iz druge, neslovenske skupine, ki so bili rojeni in socializirani v drugem kulturnem okolju kot njihovi starši. Najkasneje ob vstopu v osnovno šolo so prišli v stik s slovensko kulturo in jezikom, večina že prej v vzgojno varstvenih ustanovah. Zanimalo me je, kakšno je razmerje med uporabo slovenskega jezika in jezika izvornega okolja staršev v družini. V slovenskih družinah je pogovorni jezik slovenščina, drugi pa uporabljajo slovenščino, jezik staršev ali oboje. Več kot polovica vprašanih iz druge skupine je zatrdila, da doma uporabljajo oba jezika, slaba tretjina uporablja samo slovenščino, ostali pa samo jezik izvornega okolja staršev. Razlika pri uporabi jezika v družini je predvsem odvisna od nacionalne pripadnosti obeh staršev. Če sta oba starša pripadnika neslovenske * * * Trček Prane »Problemi jezikovne in kulturne zaščite znotraj evropskih združevalnih procesov«, Povzetki prispevkov na mednarodni konferenci Narodi in jeziki ter konstruiranje Kvrope (1995 Leuven), Teorija in praksa, Ljubljana, let. 32, ši.l-2,1995, str. 157 12 Nečak-Luk Albina: »Jezik kot kazalec stanja medetničnib odnosov«, Razprave in gradivo, Ljubljana, šr.31, 1996.str.13 ^ V. Klopčič: »Pravno varstvo manjšin« v Nečak Luk Albina in Jesih Boris, ur.: Medetnični odnosi v slovenskem, etničnem prostoru, Izsledki projekta, Ljubljana: INV, 1998, str.59-68 Razprave in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35 239 narodnosti, tudi intervjuvanci doma pretežno uporabljajo jezik staršev, delno pa slovenščino. Kombinacijo obeh jezikov so izjavljali v primerih, ko eden od obeh staršev slabo govori slovensko in v komuniciranju z brati ali sestrami. Uporaba samo slovenskega jezika je prisotna zlasti v primerih, da je eden od staršev slovenske narodnosti. Poleg etnične pripadnosti staršev uporabo slovenskega jezika pogojujejo še dolžina bivanja staršev v Sloveniji, poklic in stiki z okoljem. Popolna odsotnost rabe slovenskega jezika pri komuniciranju s starši se je pokazala v tistih primerih, ko so intervjuvanci tudi pri drugih vprašanjih izkazovali močan občutek pripadnosti svoji etnični skupini, predvsem pri odklanjanju navezovanja tesnejših stikov s pripadniki druge etnične skupine in vere. 1.2. Jezik v javni rabi Zanimalo me je, kateremu jeziku dajejo prednost dijaki iz druge skupine in, če obstaja govorno prilagajanje njihovih slovenskih sošolcev v komuniciranju s sogovorniki druge etnične skupnosti. Postavila sem dve vprašanji: v katerem jeziku komunicirajo s svojimi prijatelji v Šoli in izven nje (1.2.1.) in katerega bolje obvladajo (1.2.2.). 1.2.1. Vsi vprašani Lz slovenske skupine so izjavili, da vedno uporabljajo slovenski jezik, ne glede na etnično pripadnost sogovornika in jezik, ki ga ta uporablja. Vprašani iz druge skupine so ravno tako izjavili, da v pogovorih s sošolci in prijatelji uporabljajo samo slovenščino. Ta izjava se ne ujema z mojimi izkušnjami in z izjavami slovenske skupine, da posamezni dijaki druge etnične pripadnosti med sabo ne govorijo vedno slovensko. Dejstvo je, da kot sredstvo sporazumevanja tudi izven družinskega okolja v določenih okoliščinah uporabljajo drug jezik. Na podlagi opažanj sklepam, da uporabljajo jezik staršev v komuniciranju s tistimi prijatelji iz svoje etnične skupine, s katerimi se družijo tudi izven šole v okolju, kjer stanujejo in ko doma ne govorijo slovensko. V primeru, da sta posameznika pripadnika različne neslovenske etnične skupnosti, komunicirata v slovenskem jeziku (na primer prijateljici albanske in srbske narodnosti). Izjave o uporabi slovenskega jezika se navezujejo tudi na stike s slovenskimi sošolci in prijatelji. Razlog, da intervjuvanci niso navedli vseh podatkov, vidim v že omenjeni slabosti intervjuja (nesproščenost intervjuvanca ob določenih vprašanjih) oziroma v psihološkem dejavniku. Podatki, ki jih bodo v nadaljevanju raziskovalne naloge dobili njihovi vrstniki kot izpraševalci, bodo nedvomno drugačni. 1.2.2. Prav gotovo pa držijo izjave, da slovenščino tudi dijaki druge skupine veliko bolje obvladajo tako ustno kot pisno. Vsi so hodili v slovensko osnovno šolo, nihče med njimi ni obiskoval dodatnega pouka v kulturnih ali verskih institucijah svoje etnične skupnosti. Vpliv slovenskega okolja in s tem jezika je toliko večji v mešanih zakonih ter tam, kjer sta oba starša zaposlena in veliko časa zdoma. 240 Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... Na podlagi navedenih podatkov težko posplošujem, kateremu jeziku dajejo prednost, saj je to tudi stvar intimne izbire. Nedvomno pa ima slovenski jezik v javni rabi pomembno vlogo, saj je učni in uradni jezik. V času, ko je bila Slovenija del Jugoslavije, je bila prisotnost srbohrvaškega jezika večja. Srbohrvaščina je bila v predmetniku osnovnih šol, bila pa je tudi učni jezik na eni od ljubljanskih osnovnih šol. Z nastankom slovenske države se je položaj spremenil. Uporaba jezikov neslovenskih etničnih skupin je omejena na družinski krog oziroma na komuniciranje med pripadniki iste etnične skupine. O govornem prilagajanju s strani slovenskih sošolcev ne morem govoriti. 1.3- Jezik medijev, s katerimi spremljajo aktualne dogodke Sredstva množičnega obveščanja imajo velik pomen v vsakdanjem življenju. Posredujejo novice, znanje, so tudi sredstvo zabave in sprostitve. Vplivajo na oblikovanje javnega mnenja, vrednote in politična stališča. Pomembno vlogo imajo lahko v življenju pripadnikov etnične skupnosti, ki živijo v tujem okolju. Sistem množičnih komunikacij jim omogoča, da spremljajo televizijske in radijske programe iz svojega matičnega okolja in s tem spodbujajo ohranjanje maternega jezika in lastne kulture. Poleg televizije in radia imajo to vlogo tudi Časopisi in revije. Z vprašanjem, na kakšen način spremljajo aktualne dogodke doma in po svetu, sem hotela izvedeti, kateremu jeziku dajejo prednost pri izbiri medijev. Zataknilo se je pri »aktualnih« dogodkih, saj se je pokazalo, da vprašani iz obeh skupin s tem razumejo modo, Šport, glasbo in film. Za generacijo mladih na SUAŠ (podobne rezultate bi dale verjetno tudi raziskave na drugih srednjih šolah) je značilno, da so precej indiferentni do politike oziroma do tega, kar starejši razumejo z aktualnimi dogodki. V tej fazi raziskave vsebina informacij, ki jih iščejo v medijih, ni tako pomembna. Ujema pa se s kasneje izraženimi stališči do kulture, tradicije, zgodovine. Redno ali občasno prebirajo časopise in revije, ki poleg zgoraj navedenih področjih obravnavajo tudi mladostniško problematiko. Poleg tiska precej njihove pozornosti pritegnejo televizijski komercialni programi. V tem se intervjuvanci obeh skupin ne ločijo med seboj. Večina vprašanih iz obeh skupin prebira časopise in revije v slovenskem jeziku in gleda slovenske TV programe. Nekateri občasno vzamejo v roke tudi angleške ali hrvaške revije in pogledajo tuje programe, predvsem angleške, ki jih informirajo o tem, kar jih zanima. Tudi v tem med obema skupinama ni razlik. Jezik medija torej ne pogojuje odločitev za izbiro, pač pa izključno vsebina, ki jih zanima. 2. Kulturna identiteta Kulturna identiteta označuje način življenja, koncepte in vrednote, ki so lastne neki določeni družbi. Z njimi se dostikrat identificiramo šele v tujem okolju ali ko Razprave in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35 754 je kulturna identiteta ogrožena. V tem primeru postane sinonim za narodno ohranitev. Različne etnične skupine poudarjajo različne vezi, ki jih povezujejo v skupnost. To so lahko jezik, religija, mitologija, zgodovina, tradicija, način življenja, vključno s prehrano in oblačenjem. Z generacijami se njihov pomen spreminja. Dejavniki, ki na to vplivajo, pa so različni. Mlajše generacije nikoli v celoti ne sprejmejo vrednot in norm svojih staršev, kar ni povezano samo s konfliktom generacij, ampak tudi z inovacijami na tehnološkem in ideološkem področju. Do sprememb prihaja tudi zaradi medsebojnih stikov različnih kultur. V tem primeru prihaja do različnih procesov integracije, ki se lahko razvijajo v smeri kulturnega pluralizma ali v različne oblike asimilacije. Tako se priseljenci v drugo kulturno okolje lahko odločijo za ohranjanje svoje kulturne in s tem etnične identitete, za njeno dopolnjevanje z elementi drugih ali za opuščanje in spreminjanje izvorne identitete.14 Ohranjanje ali opuščanje kulturne identitete v tujem okolju je povezano s socialnimi, ekonomskimi, političnimi in kulturnimi dejavniki. Ne glede na kulturne in izobraževalne dejavnosti lahko pri drugi generaciji izseljencev izvorna kultura njihovih staršev izgublja na pomenu, ker so že od rojstva obkroženi z dominantno kulturo okolja, kamor so se priselili njihovi starši. Prevladujoča, dominantna kultura sicer omogoča, da uporabljajo svoj jezik in imajo svoje kulturne institucije, istočasno pa so soočeni s procesom »tihe« asmi-lacije15. Med imigrantskimi skupnostmi je prisotno prepričanje, da je druga generacija brez vključevanja v oblike dodatnega izobraževanja , ki vsebuje elemente izvorne kulture in tradicije, izgubljena za skupnost.16 V Ljubljani delujejo kulturne organizacije različnih etničnih skupnosti. Kot primer naj omenim društvo Ljiljan, ki je bilo ustanovljeno leta 1992 kot društvo bosansko-hercegovskega-slovenskega prijateljstva. Ustanovljeno je bilo z namenom, da njegovi člani poleg kulturnega dela organizirajo humanitarno dejavnostjo in pomoč beguncem iz BiH. Ko se je vojna v BiH končala in se je veliko beguncev vrnilo domov, so se člani usmerili v ohranjanje in negovanje kulturnega izročila. Aktivnih članov je približno 90, od tega več kot polovica mladine. Ukvarjajo se s folkloro, petjem in gledališčem. Preko pesmi in folklore na mlajše člane prenašajo jezik, tradicijo in zgodovino. Sodelujejo s KUD France Prešeren. Z drugimi neslovenskimi kulturnimi društvi pa se zaenkrat ne povezujejo, čeprav za to obstajajo pobude. Nekaj časa so študentje iz BiH izdajali glasilo, ki je prenehalo izhajati, ko so se vrnili domov. Člani razmišljajo, da bi ga ponovno začeli izdajati, vendar imajo poleg »kadrovskih« tudi finančne težave. Starejši člani pravijo, da je velika razlika med otroci, ki so se rodili * * * ^ Klinar Peter: »1 ni igran tske cinične skupnosti v sodobnih razmerah«, Nova revija, Ljubljana, Sl107, 1991, sir. 429444 Komae Miran: »Narodne manjšine v Sloveniji«, v Mitar Miran in Sotlar Andrej, ur.: Nacionalna varnost in medetnični konflikti u RS, Ljubljana: Visoka polieijsko-varnosina Sola, 1998, str. 148 16 Klinar Peter: *Imigraniske etnične skupnosti v sodobnih razmerah", Nova revija, Si. 107,1991, str. 435 242_ Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... v BiH in nekaj časa tam tudi živeli in tistimi, rojeni v Sloveniji. Tukaj rojeni otroci dobro obvladajo slovenščino in jo včasih uporabljajo tudi v pogovoru med seboj. Za kulturo svojih staršev po mnenju starejših članov ne kažejo dovolj zanimanja. Aktivni so predvsem v pevski in folklorni skupini, s katerima gostujejo tudi v tujini. (razgovor s člani sem opravila na sedežu društva v Ljubljani, Tržaška 2, 21.11.1998). 2.1. Poznavanje zgodovine lastnega naroda Pripadnike etnične skupine povezuje zavest o skupnem biološkem poreklu, ki je lahko dejansko ali pa domnevno in ga je včasih težko dokazati za nazaj. V ta namen negujejo razne mite in obrede in poudarjajo pomen posameznih zgodovinskih dogodkov in osebnosti. Vzgojno učni programi vključujejo te vsebine v skoraj vse družboslovne predmete, vprašanje pa je, v kakšni meri so etno-centrični ali pa dovolj fleksibilni do drugih kultur. Odgovori na vprašanje, katera osebnost se jim zdi pomembna v zgodovini njihovega naroda, so pokazali, da zgodovino na splošno zelo slabo poznajo in da jih tudi ne zanima. Z vprašanjem sem jih spravila v zadrego in v razmišljanje, ki se je v pogosto končalo z besedami: »Ne vem, kaj naj rečem, nikogar se ne morem spomniti«. Tako je odgovorila dobra polovica vprašanih iz druge skupine in tretjina iz slovenske skupine. France Prešeren je najpomembnejša osebnost za veČino slovenskih dijakov, sledi mu Primož Trubar. Tretjina vprašanih iz druge skupine se je prav tako odločila za Prešerna, ostali pa so po daljšem premisleku navedli posamezne osebnosti iz kulturne ali politične zgodovine etnične skupnosti, za katero so se opredelili. Podatek, da so Prešerna oboji navajali kot pomembno osebnost, ne preseneča, saj sta šli obe skupini skozi isti osnovnošolski proces, kjer že od prvega razreda dominira Prešeren skorajda kot »oče naroda«. Dejstvo, da ima med vsemi zgodovinskimi osebnostmi Prešeren tako velik pomen, lahko kaže na dvoje. Na eni strani gre verjetno za enostransko obravnavanje določenih vsebin, na drugi strani pa pomeni, da je za Slovence oblikovanje skupnega knjižnega jezika in s tem narodne zavesti v 19. stoletju, pri čemer je Prešernov prispevek nedvomno velik, temeljni element njihove kulturne in s tem etnične identitete. Ti podatki mi obenem dovoljujejo sklepati, da gre pri vprašanih iz druge skupine za prepletanje kulturnih identitet. Izvorna kulturna identiteta, pridobljena v procesu primarne socializacije se dopolnjuje in prepleta z elementi nove, slovenske kulture. Na tej stopnji raziskave sicer ne morem sklepiiti, v kolikšni meri se ta proces odvija, ker ne poznam okolja, iz katerega prihajajo. Prenašanje kulturnih vzorcev na mlado generacijo je odvisno tudi od izobrazbe staršev in od tega, kakšen pomen pripisujejo svoji izvorni kulturi. Ne poznam razlogov, zaradi katerih se niso vključevali v dodatno izobraževanje svojih kulturnih ali verskih skupnosti. Kot učiteljica zgodovine opažam, da zgodovina ni tisto področje, ki bi mlade v veliki meri zanimalo in pritegnilo, ne glede na Razprave in gradivo. Ljubljano. 1999. št. 35 243 etnično pripadnost. Seveda so izjeme, ki pa ne spreminjajo povprečja. Samo z novimi pedagoškimi in didaktičnimi metodami tega ni mogoče spreminjati. Zgodovinskim vsebinam je treba odvzeti nepotrebne faktografske elemente in jim dodati vsebine, ki bodo vzgajale mladega Človeka v smislu kulturnega pluralizma. Spoznavanje drugih kultur vodi v medsebojno spoštovanje in toleranco, vzbuja zanimanje za lastno kulturo in dolgoročno gledano zmanjšuje možnost konfliktnih situacij.17 2.2. Odnos do kulture in tradicije Tradicija je del kulturne identitete in v abstraktnem smislu pomeni upiranje sodobnosti ali vdor preteklosti vanjo.18 Razumemo jo kot kulturno dediščino, kamor sodi vzdrževanje in ohranjanje simbolov (tudi hrane, pijače, obleke, petja, plesov), obredov, mitov, spomina na pomembne osebnosti, ki dobijo posebno in dostikrat emocionalno naravo v tujem okolju. Ohranja se lahko individualno ali skupinsko, pri čemer igrajo veliko vlogo kulturne institucije, ki jo prenašajo na mlajše generacije. Kakšen pomen imata kultura in tradicija za mladino obeh skupin v dojemanju njihove identitete, sem ugotavljala z vprašanjema: »Kakšen odnos imaš do ohranjanja in negovanja tradicije lastnega naroda? Na kakšen način jo ohranjaš?« Na vprašanje, kaj jim pomeni tradicija, so se odgovori vrteli okrog praznikov, tako državnih kot cerkvenih. Praznujejo jih v družinskem krogu. Obe skupini imata sicer večinoma pozitiven odnos do tradicije, pri čemer rahlo izstopajo dijaki neslovenske narodnosti. Negativno se je do tradicije opredelilo 18% slovenskih in 14% drugih dijakov, vendar tega ne moremo jemati dobesedno kot stališče, ki nasprotuje ohranjanju »starega«, kot so se izražali. V tem obdobju življenja tradicijo razumejo kot dejavnost, ki lahko zanima samo starejše, nikakor pa ne njih. Izjave kot npr.:» AJi ni to samo za starejše?« in »Mislim, da bi se mi smejali, če bi to preveč poudarjala«, potrjujejo te trditve. Poudariti moram, da so takšne in podobne izjave dajali dijaki v obeh skupinah, saj bi drugače lahko sklepali, da se dijaki druge narodnosti svoje izvorne kulrure sramujejo ali da jo odklanjajo, česar pa nisem opazila. Izjavo dijakinje, da tradicijo iz domačega okolja njenih staršev odklanja zaradi predragih porok, sem sicer vpisala kot negativno vrednotenje, vendar ni nujno, da je tudi v celoti takšno. Pozitivno vrednotenje ohranjanja tradicije (78% vseh vprašanih) pa še ne pomeni, da tudi kaj storijo za to. V kolikor so vključeni v izvenšolske dejavnosti * * * 17 Več o ioni glej di Carlo Scrcna-.« Intcrkulturalna vzgoja«, v de bartolomeo Marccllo, ur.: Vsebine in Jiroblemi sodobne [ledcigagike, Nova Gorica; l:,duca, 1996, str.181-192 Južnič Slane: Tradicije in iradicionulnosi, Ljubljana: HI 1'SNP, 19K4, sir.9 244 Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... (dobra četrtina vseh vprašanih), so to v glavnem športne in plesne aktivnosti (ne folklora). Nihče v obeh skupinah ni vključen v kulturno, pevsko, folklorno ali kakšno podobno društvo. Nekateri (iz obeh skupin) so sicer poudarjali, da bi morali tradicijo bolj ohranjati in da se premalo naredi za to, vendar trditve niso konkretizirali. Nevtralno sem obravnavala stališča z vsebino: »ne vem, vseeno mi je«, ki so ga izrazili samo vprašani iz slovenske skupine. V razgovoru se je pokazalo, da gre v tem primeru za indiferentnost tudi na drugih področjih in da iz tega ne morem sklepati, da obstajajo med obema skupinama relevantne razlike v stališčih do tega vprašanja. Navedena razmišljanja potrjujejo že povedano, da je zanimanje mladih usmerjeno v sedanjost, preteklost jih ne zanima preveč, prihodnost je še daleč. Obremenjeni z oblikovanjem lastne identitete se upirajo normam in vrednotam starejših in oblikujejo svoje, nasprotne tistim, ki jih zahteva okolje ali kot bi jih želeli starši. V ta okvir sodi tudi tradicija, ki jo na ravni splošnega sicer pozitivno vrednotijo, vendar gre največkrat za fraze in jo v resnici razumejo kot nekaj, kar ni za mlade. V tem pogledu se obe skupini ujemata. 3. Medetnični odnosi Medetnični stiki in procesi, ki se odvijajo v medetničnih odnosih, obstajajo vsaj v minimalnem obsegu v vsaki državi. Njihovo urejanje je tako z vidika varstva narodnih manjšin kot z vidika varstva človekovih pravic in svetovnega miru ključni problem sodobnega sveta.19 Ob analiziranju je treba upoštevati, da je na eni strani prevladujoča, dominantna kultura, ki teži k etnični homogenizaciji. Na drugi strani je specifična etnična skupnost, ki teži k ohranjanju svoje etnične identitete. Na prvi pogled se zdi, da sta to dve skrajnosti, ki delujeta druga mimo druge, toda procesi, ki v sodobnem svetu potekajo med obema, dokazujejo, da slika nikakor ni črno-bela. Procesi, ki potekajo v medetničnih odnosih so lahko konjunktivni ali disjunktivni, zaradi medsebojnega prepletanja pa se ne pojavljajo vedno v čisti obliki. Disjunktivni procesi, med katere lahko štejemo etnično stratifikacijo in prisilno asimilacijo, ustvarjajo konfliktne situacije, ki se dostikrat rešujejo z nasiljem. Med konjunktivne štejemo procese kulturnega pluralizma, ki z medsebojnim toleriranjem razlik v obeh kulturah pospešuje procese medsebojnega približevanja.20 Rezultati raziskave javnega mnenja po osamosvojitvi kažejo, da smo Slovenci šele na začetku teh procesov. Na odnos Slovencev do pripadnikov drugih * * * R. Rizman: »Nacionalna država, nacionalne manjšine in združena Evropa« v Strajn Darko, ur.: Meje demokracije, Ljubljana: Liberalna akademija, 1995, sir. 111-131 20 Klinar Peter, Mednarodne migracije, Maribor: Obzorja, 1976, str.32-^9 Razprove in gradivo. Ljubljana 1999. si. 35 ___ 245 etničnih skupin v Sloveniji so vplivali različni dogodki: proces osamosvajanja, vojna na tleh nekdanje države, begunci iz teh področij, socialna in gospodarska kriza. Slovenska narodna in nacionalna zavest sta izrazito poudarjeni.21 Vprašanje je, aii lahko to razumemo kot patriotizem ali pa v tem vidimo naraščajoči nacionalizem.22 Izražena stališča do priznavanja pravic pripadnikom drugih narodov nekdanje Jugoslavije kažejo, da Slovenci dopuščajo svobodno rabo njihovega jezika in kulture na področju zasebnega, na področju javnega pa naj se prilagodijo in sprejmejo elemente slovenske kulture. Za večino anketiranih pa so sprejemljive le najosnovnejše kulturne pravice in so proti Šolanju migrantov v maternem jeziku. Prav tako niso naklonjeni migrantskemu tisku, ustanavljanju lastnih političnih strank in uporabi lastnih narodnih simbolov. Narašča tudi ner-azpoloženje do beguncev iz BiH. Navedeni podatki nam ne dovoljujejo sklepati, da se medetnični odnosi v Sloveniji razvijajo v smeri kulturnega pluralizma. Dejstvo, daje ksenofobija med Slovenci dokaj razširjena, potrjuje zgornjo ugotovitev, vendar se večina ne ogreva za nasilje nad tujci in begunci. Naj navedem tem podatkom ob rob ugotovitve nedavno objavljene študije Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije, ki deluje na Dunaju. Skoraj tretjina odraslih prebivalcev Evrope zase meni, da so »močno« ali »precej« rasistično usmerjeni.23 Evropa, ki se združuje in oblikuje enoten trg in enotno valuto, pa je brez medsebojnega sporazumevanja in tolerance do drugačnih pred nevarnostjo, da ponovi napako iz polpretekle zgodovine. V kakšni meri vse to občuti in izraža odraščajoča mladina? Pri tem ne gre prezreti dejstva, da se čas, ki ga mladina preživi v šoli, podaljšuje, zahteve, postavljene pred njih, pa so čedalje večje. Danes, ko je od šolskega uspeha ob koncu osnovne ali srednje šole odvisno napredovanje, s tem pa tudi promocija v življenju, ima mladina dostikrat občutek ogroženosti, neuspeha in nemoči. V kakšni meri se to odraža v njihovih razmišljanjih in doživljanjih medsebojnih odnosov s sošolci, ki pripadajo drugi etnični skupini? 3.1. Kvaliteta odnosov v razredu Sliko vzdušja in medsebojne (ne)povezanosti v razredu sem ugotavljala z vprašanji: 3.1.1. Ali so odnosi prijateljski, tekmovalni, napeti, nekje vmes? Deluje razred kot celota ali pa je razdeljen v skupine? Razlogi za pozitivno ali negativno vrednotenje odnosov v razredni skupnosti (3.1.2.) pa naj bi pokazali, ali etnična pripadnost vpliva na kvaliteto odnosov. * * * Klinar Peter: »O nacionalni identiteti in emonacionalizmlh-, Teorija in praksa, Ljubljana , let.31, št. 5-6, 1994, str. 424 22 O razmerju med obema Gcllner Finest: Nations and Nationalism, Ithaca, New York: Cornell University Press, 1983, str. 138 25 Delo, »Sovraštvo do tujcev«, 2. 12. 1998 str, 19 246 Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... 3-1.1. Če obe skupini strnem v celoto, je število odgovorov, ki pozitivno vrednotijo odnose v razredu, enako številu tistih, ki jih vrednotijo negativno. Primerjava med skupinama je pokazala, da odnose v razredu precej slabše ocenjujejo slovenski dijaki, saj jih več kot polovica meni, da so napeti. Temu mnenju se pridružuje manj kot tretjina drugih. Nekateri dijaki se glede odnosov niso opredelili izrazito pozitivno ali negativno. Takih stališč je več v drugi skupini. Odnosi so »Še kar«, nič posebnega, ne prepirajo se, pa tudi tesnejših stikov ni med njimi. 3.1.2. Kot vzrok za slabe odnose navajajo združevanje v skupine, ki imajo različne cilje in interese. Med njimi zato ni pravega dialoga, s pomočjo katerega bi rešili skupne probleme. Ne glede na narodno pripadnost navajajo dijaki kot kriterije za oblikovanje skupin predvsem skupne interese, druženje izven šole, skupno zabavo, manj ali skoraj nič uspeh v šoli. Slaba tretjina dijakov v obeh skupinah kot kriterij pri oblikovanju skupin navaja nacionalno pripadnost, ki včasih prevladuje, ni pa nujno, saj so skupine tudi mešane in niso vedno enako sestavljene. Le 9% slovenskih dijakov se zdi, da je nacionalna pripadnost odločujoč dejavnik pri vključevanju v neko skupino in da obstajajo na tej podlagi izrazito ločene skupine, ki med sabo ne komunicirajo, če ni nujno. Ta kriterij so dijaki vedno pripisali drugim, na primer: »V razredu so posamezniki, ki ne marajo Neslovencev, se ne družijo z njimi, imajo z njimi zelo formalne odnose«. V drugi skupini taksnih stališč ni bilo. Glede skupin prevladuje mnenje, dn preprečujejo, da bi razred zaživel kot celota, se kot skupnost bolj uspešno postavil v obrambo njihovih interesov in bil uspešnejši pri realiziranju skupnih ciljev. Ker sami nimajo dovolj moči, da bi presegli delitev na skupine, vidijo rešitev predvsem v razredniku, ki bi s svojo avtoriteto lahko deloval povezovalno. Večji odstotek nezadovoljnih slovenskih dijakov si lahko razlagam s tem, da so večinoma tudi bolj nezadovoljni z izbrano srednjo šolo kot njihovi neslovenski sošolci. Le 18% slovenskih dijakov se je vpisalo na šolo zaradi lastnega interesa, medtem ko se je kar 58% neslovenskih dijakov vpisalo iz tega razloga. Pri večini slovenskih dijakov so odločale točke, pri nekaterih tudi neuspeh na drugi šoli. Mnogi to občutijo kot poraz, s katerim se težko sprijaznijo (»nekaj časa sem bila brez volje, zdaj je bolje«), Frustracijo mnogi premagujejo tako, da druge vidijo v slabši luči kot sebe, kar pogosto postane krivično, saj postanejo lahko žrtve takšnih projekcij pripadniki drugih narodnosti, ver in ras.24 V takšnih okoliščinah se mnogi ne morejo identificirati s šolo, z razredom in s sošolci. Večina tistih, ki je nezadovoljna z odnosi v razredu, tudi ni preveč zadovoljna z izbrano srednjo * -k * Psihologija uvršča tako ravnanje med obrambne mehanizme, s pomočjo katerih želimo izboljšali samopodoho. Musek Janek, Pečjak Vid: Psihologija, Ljubljana. l'ducy, 1995, str. 108 jfozprave iri gradivo. Ljubljana, 1999, št. 35 247 šolo. Zbrani podatki in mnenja mi ne dovoljujejo sklepati, da je za konflikte v razredu kriva etnična pluralnost, prav tako bi bilo napačno sklepati, da v srednji šoli ni nacionalne nestrpnosti. 3.2. Odnos do pripadnikov drugih narodov, ver in ras Z vprašanji na to temo sem skušala ugotoviti, kakšna razmišljanja in stališča prevladujejo med srednješolsko mladino glede odnosov s pripadniki druge etnične skupine, na podlagi česa so se izoblikovala (3 2.1.) in kako dejansko vplivajo na izbiro njihovih prijateljev in ustvarjanje tesnejših vezi (3.2.2.), 3.2.1. Na vprašanje,ali se jim zdi zanimivo navezovati stike z ljudmi druge narodnost, vere, rase so vsi brez izjeme odgovorili, da jih na splošno stiki z drugimi ljudmi zelo zanimajo, saj se na ta način spoznavajo z drugačnim načinom življenja, z drugo kulturo in pogledom na življenje. Pri tem so navajali svoje izkušnje, ki so jih nabirali med počitnicami doma ali v tujini in izjavljali, da pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi ne gledajo na narodno pripadnost, vero ali barvo kože. Dobra polovica vprašanih v slovenski skupini je zatrdila, da gledajo na vse ljudi enakopravno in da nimajo nestrpnega odnosa. Tudi v okolju, kjer živijo in hodijo v šolo, imajo z njimi samo dobre izkušnje. Dobra tretjina v isti skupini je navedla, da sicer nimajo nič proti njim, vendar pogojujejo svoj odnos do drugih z njihovim obnašanjem. Poudarjali so, da nimajo predsodkov, imajo pa nekaj slabih izkušenj. Po njihovih besedah so preveč agresivni v poudarjanju svoje nacionalnosti, nočejo govoriti slovensko in se do Slovencev obnašajo arogantno. Ti se po svojih besedah raje umaknejo. Če komunicirajo »normalno«, pa se z njimi družijo. Izrazito nestrpen odnos do drugih ima po svojih besedah 9% slovenskih dijakov. Ni jim všeč, da pretirano poudarjajo svojo nacionalnost. Zapletli so se z njimi tudi v fizični obračun, vendar ne v šoli. Druga, neslovenska skupina, se je v celoti pozitivno opredelila glede pripadnikov drugih narodnosti ali ver. Do nikogar nimajo predsodkov, za njih enaki so vsi enaki. Primerjava odgovorov obeh skupin kaže večjo nestrpnost v odnosu do drugih v slovenski skupini. Odgovori na splošna vprašanja tega sicer ne pokažejo, saj se na formalni ravni vsi opredeljujejo pozitivno, tako glede stikov z drugimi kot tudi glede odnosa z njimi. Dodatna vprašanja pa so odkrila, da prihaja v času, ki ga skupaj preživijo v šoli, do situacij, ki jim niso všeč in vzbujajo pri njih nestrpna čustva. Pri tem so v večini poudarjali, da jih moti, ker njihovi sošolci ne govorijo vedno slovensko, vendar se konflikti končajo na verbalni ravni. Izrazito nestrpen odnos nekaterih izvira iz slabih izkušenj izven šole, vendar se je tako netolerantno opredelila manjšina. Dobra tretjina slovenskih dijakov je izrazila stališče, ki sem ga opredelila kot nevtralno. Kritični so do predsodkov do drugih etnij in jih tudi ne povzemajo. Če pa v stiku z njimi začutijo »agresivnost in primitivnost« se 248 Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... umaknejo. Pod »agresivnostjo in primitivnostjo« razumejo pretirano poudarjanje lastne nacionalnosti in podcenjevanje Slovencev. V primeru, da enakopravno in nevtralno stališče združim, lahko sklepam, da večina vprašanih iz slovenske skupine nima nestrpnega odnosa do sošolcev in ne kaže predsodkov. Ne glede na možnost, da vsa navedena stališča niso odraz resničnih razmišljanj (v slogu fraze »vsi drugačni, vsi enakopravni«), je podatek spodbuden, še posebej, če ga združimo s stališči druge etnične skupine. Glede na dejstvo, da so se ti v celoti in brez omejitev pozitivno opredelili do drugih etničnih skupin, lahko sklepam, da imajo morda blažja ali drugačna merila kot njihovi sošolci ali pa da se nočejo kritično izražati. Dopuščam možnost, da konfliktnih situacij in razloge zanje meni niso želeli razlagati, vendar bi mi jih težko prikrili, če bi bile pogoste in izrazito konfiiktne. 3.2.2. Z vprašanjema: » Kakšne narodnosti je njihov najboljši prijatelj ali prijateljica« in »Ali bi se poročil(a) s pripadnikom druge narodnosti, vere ali rase« sem želela ugotoviti, kako zgoraj navedena stališča vplivajo na navezovanje tesnejših stikov. Za obe skupini je pri izbiri prijateljev najpomembneje, da mu lahko zaupajo in da jim pomaga, kadar so v stiski. Vsi imajo prijatelje tako v šoli kot izven nje, razlik med skupinama ni. Narodne ali verske pripadnosti kot kriterija za izbiro prijatelja ni omenjal nihče. Vsi vprašani dijaki iz slovenske skupine so izjavili, da je njihov prijatelj ali prijateljica iste, to je slovenske narodnosti, vsi vprašani iz druge skupine pa, da pripada drugi etnični skupini kot oni. Več kot polovica iz druge skupine (57%) ima najboljšega prijatelja ali prijateljico slovenske narodnosti. V obeh skupinah je približno enako Število pozitivnih in negativnih stališč do poroke s pripadnikom druge etnične skupine. Negativno stališče je izrazila dobra četrtina vprašanih v obeh skupinah. Med negativnimi odgovori je bila kot razlog v obeh skupinah navedena verska pripadnost in kulturna različnost. Slovenska dekleta moti podrejenost žensk v islamskem svetu, zato se z muslimanom ne bi nikoli poročile. Motijo jih razlike v kulturi in načinu življenja. Pripadnost islamski veri pa je pogoj za nekatere iz druge skupine. TUdi v tem primeru je bila izpostavljena tradicija in težave pri vzgoji otrok zaradi različne verske opredelitve. Verska pripadnost je pomembna samo v primeru poroke, pri navezovanju prijateljskih stikov pa ne. Ali naj si razlagam zgolj kot naključje, da imajo vsi vprašani slovenski dijaki najboljšega prijatelja ali prijateljico slovenske narodnosti ali pa to dejstvo odraža distanco do pripadnikov drugih etničnih skupin? Podatek, da ima več kot polovica iz druge skupine prijatelja slovenske narodnosti, govori v prid domnevi, da gre za naključje. Mladim so pri sklepanju prijateljstva pomembne predvsem značajske lastnosti, moralne vrline in skupni interesi. Glede na te kriterije se obe skupini ne razlikujeta med seboj. Opazne pa so razlike med večinoma pozitivnimi stališči o navezovanju stikov s pripadniki drugih narodov in ver in tistimi, ki razmišl- Razprave in grodivo. Ljubljana, 1999. št 35 249 jajo o tesnejših, intimnih stikih in se lahko končajo s poroko. Pri tem se odgovori obeh skupin navezujejo na islam. Dodati pa moram, da se niso vsi, opredeljeni za muslimansko veroizpoved, negativno izrazili glede poroke s pripadnikom druge narodnosti ali vere. Zato ne morem posploševati, da imajo bolj razvit občutek za svojo kulturno in versko skupnost kot drugi. S K i.!-;P Dijaki v obeh skupinah so se sami etnično opredelili, zato lahko sklepam, da nimajo težav pri izražanju svoje narodnostne pripadnosti. Kot kazalec različne etnične identitete je izpostavljen jezik in njegov odnos do njega. V drugi skupini je po odgovorih sodeč jezik staršev omejen na družinsko okolje, kar pa le delno ustreza dejanskemu stanju, intervjuvanci iz slovenske skupine so izražali kritične pripombe na neslovensko govorico v šoli. Zavedajo se, da ima slovenščina kot jezik večine prednost, zato nekateri občutijo drugo govorico kot ogrožanje in žalitev. Zdi se jim, da na ta način želijo nekateri izpostavljati svojo nacionalno pripadnost, kar jih moti. Mnenje o tem v večini primerov zadržijo zase in ne povzročajo konfliktov. Intervjuvani iz druge skupine se v nobenem primeru niso izražali nestrpno in tudi niso navajali konfliktov, ki bi bili posledica etnične drugačnosti. Iz kvalitativne analize stališč dijakov obeh skupin lahko glede na hipotezo previdno sklepam, da etnična dimenzija ni zanemarljiv dejavnik v njihovih medsebojnih odnosih in prav tako previdno, da ni tisti bistven dejavnik, od katerega bi bila odvisna kvaliteta teh odnosov. Previdnost narekuje občutljivost čeme, ki jo raziskujem in me je omejevala, da bi postavljala direktna vprašanja, ki bi lahko bolj osvetlila določene probleme. Omejevala je tudi intervjuvane dijake, ki mi niso želeli izraziti vseh svojih pogledov in mnenj. Ne poznam okolja in družin, iz katerih prihajajo, njihovega ekonomskega in socialnega statusa, izobrazbe staršev. Na njihove subjektivne poglede so vplivali socialno-psihološki dejavniki, ki jih rudi ne poznam. Hipotezo sem v pilotski fazi raziskave preverjala samo s kvalitativno analizo, ki ji bo v nadaljnjem raziskovanju sledila kvantitativna. Primerjalno raziskovanje medetničnih odnosov mora biti zaradi specifičnosti problematike utemeljeno s kvalitativnim raziskovalnim pristopom. Ta od raziskovalca zahteva, da se v analizi izogne subjektivni percepciji položaja določene etnične skupnosti in s pridobljenimi informacijami ne manipulira v prid ene ali druge etnične skupnosti. V kasnejši fazi raziskave, ki bo zajela večji reprezentativni vzorec, bo potrebna tudi kvantifikacija z uporabo statističnih metod.'^ Pridobljene podatke bo * * * Ton Niko, Hafner l;ink Milja: Metode družboslovnega raziskovanja, Ljubljana: FDV, 1998, si i "5-77 250 Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... mogoče sistematizirati in preveriti hipotezo z uporabo merskih inštrumentov na globalni ravni. Kljub temu mislim, da so pridobljeni podatki dobro izhodišče za nadaljnjo raziskavo, ki bo na večjem vzorcu in v daljšem časovnem obdobju osvetlila to problematiko. Časovna obdelava je potrebna tudi zato, ker gre za dinamične procese, ki se neprestano spreminjajo. Literatura Allardt Erik: »Challenges for comparative social research, Acta Sociologica«, Vol. 33, No.3, 1990 Bergant Milica: Nove teme pedagoške sociologije in sociologije reforme šolanja, Ljubljana: ZI FF, 1994 Delo, »Sovraštvo do tujcev«, 2. 12. 1998 Di Carlo Serena: »Interkulturalna vzgoja«, v de Bartolomeo Marcello, ur.: Vsebine in problemi sodobne pedagogike, Nova Gorica: Educa, 1996 Gellner Ernest: Nations and Nationalism, Ithaca, New York: Cornell University Press, 1983 Giddens Anthony: Sociology, Cambridge: Polity Press, 1993 Hafner Fink Mitja: »Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru. Metodološka izhodišča, podatki, vzorci, indeksi« v Nečak Luk Albina in Jesih Boris, ur.: Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, Izsledki projekta, Ljubljana: JNV, 1998 Južnič Stane-. Tradicije in tradicionalnost, Ljubljana: RI FSNP, 1984 Klinar Peter: Mednarodne migracije, Maribor: Obzorja, 1976 Klinar Peter: »Imjgrantske etnične skupnosti v sodobnih razmerah'-, Nova revija, Ljubljana šl 107, 1991 Klinar Peter: »O nacionalni identiteti in etnonacionalizmiht, Teorija in praksa, Ljubljana, let. 31, št. 5-6, 1994 Klopčič Vera: »Pravno varstvo manjšin« v Nečak Liik Albina in fesih Boris, nr.: Medetični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, Izsledki projekta, Ljubljana: INV, 1998 Komac Miran: »Narodne manjšine v Sloveniji« v Mitar Miran in Soclar Andrej, ur.: Nacionalna varnost in medetnični konflikti v RS, Ljubljana: Visoka policijsko varnostna šola, 1998 Musek Janek, Pečjak Vid: Psihologija, Ljubljana: Educy, 1995 Nečak Liik Albina: »Jezik kot kazalec stanja medetničnih odnosov«, Razprave in gradivo, Ljubljana, št. 31, 1996 Rjzman Rudi: »Nacionalna država, nacionalne manjšine in združena Evropa« v Štrajn Darko, ur.: Meje demokracije, Ljubljana.- Liberalna akademija, 1995 Rozpfove in gradivo, Ljubljana, 1 999. št. 35 251 Smith Anthony D.: National Identitiy, London: Penguin Books. 1991 Smith Anthony D.: »Genealogija narodov« v Rizman Rudi, ur.: Študije o enonacional-izmu, Ljubljana: Krt, 1991 Toš Ni ko, Hafner Fink Mjtja: Metode družboslovnega raziskovanja, Ljubljana: FDV, 1998 Tree k Franc: »Problemi jezikovne in kulturne zaščite znotraj evropskih združevalnih procesov«. Povzetki prispevkov na mednarodni konferenci Narodi in jeziki ter konstruiranje Evrope (1995 Leuven), Teorija in praksa, Ljubljana, let,32, št. 1-2, 1995 Volpi Claudio: »Sociologija vzgoje« v de Bartolomeo Marcello, ur.. Vsebine in problemi sodobne pedagogike, Nova Gorica: Educa, 1996 Žagar Mitja: »A contribution to an »ethnic glossary««, Razprave in gradivo, Ljubljana, Št. 28, 1993 Žagar Mitja: »Rešitev, ki je postala problem«, Razprave in gradivo, Ljubljana, št. 32, 1997 Grapi Graf 1: Norodnosina sestava vzorca Struktura vzorca po narodnostih pii%|- \ m SLO m SRB □ ALB □ HRV 252 Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... Graf 2: Pogovorni jezik drugih doma POGOVORNI JEZIK DRUGIH DOMA Graf 3: Odnos do !todici|e ODNOS DO TRADICIJE 0,0% 10,0% 20,0% 30,0% 40,0% 50,0% 60,0% 70,0% 80,0% 90,0% Me ne zanima Negativen Pozitiven ■ SLO 9,0% 18,2% 72,7% ■ DRUGI 0,0% 14,3% 85,7% Razprave in gradivo, Ljubljano. 1 999^ si. 35 253 Graf 4: Odnosi v razredr B Pozitivno t Negativno □ Nevtralni Graf 5: Odnosi do drugih 120,00% 100,00% 5 Enakopraven ■ Nestrpen Neutralen 254_______Stonko Golob: Etnični pluralizem in medsebojni odnosi ... VPRAŠALNIK: 1. Osebni podatki: spol, leto in kraj rojstva, narodnost, verska pripadnost, narodnostna pripadnost staršev. 2. Kakšni odnosi prevladujejo med sošolci v vašem razredu? 3. Si zadovoijen-a z izbiro srednje šole? 4. Kaj je vplivalo na tvojo odločitev za izbrano srednjo Šolo? 5. Kako se v razredu družite? Se zbirate v skupine ali razred deluje kot celota? Po kakšnih kriterijih se zbirate v skupine? 6. Kaj meniš o takšnih skupinah? Se ti zdi dobro, da obstajajo? Lahko pojasniš svoje staj išče? 7. Katere lastnosti se ti zdijo pomembne pri izbiri prijateljev? 8. Kakšne narodnosti je tvoj najboljši prijatelj ali prijateljica? 9. V katerem jeziku si se izobraževal-a v osnovni šoli? 10. V katerem jeziku najlaže in najraje komuniciraš? V katerem jeziku se pogovarjate doma? 11.Pripadaš kakšni izvenšolski skupini ali društvu? 12. Kateri razlogi so vplivali na tvojo odločitev, da se pridružiš omenjeni skupini? 13. Na kakšen način spremljaš aktualne dogodke doma in po sveLu? Katere časopise ali revije redno bereš? 14. Se ti zdi zanimivo navezovati stike z ljudmi druge narodnosti, vere, rase? 13. Katera zgodovinska (literarna.....) osebnost se ti zdi pomembna v zgodovini Lvojega naroda? 16. Kakšen odnos imaš do ohranjanja in negovanja tradicije lastnega naroda? 17. Kakšen je tvoj odnos do pripadnikov drugih narodov, ver, ras? 18. Bi se poročil-a s pripadnikom druge narodnosti, vere, rase? jfozprave iri gradivo. Ljubljana, 1999, št. 35____________255 Summary em nic pluralism in MUTUAL relations among students of the administrative High School The article brings results of the pilot research carried out. among students of Administrative High School in Ljubljana in 1998/1999. Ethnic plurality among the student population was the starting point of the analysis of the mutual relations' quality. The first part of the research was focused upon the recognition of indicators of ethnic identity, their expressing and preserving. The second part of the research was centred on the effect of ethnic adherence on mutual relations amongst students. The research included two groups of students: the Slovene group and the group of students belonging to other ethnic communities. Qualitative comparative analysis of the expressed viewpoints allows for a cautious conclusion that ethnic adherence is no negligible factor in students' mutual relations. Language usecl in communication of non-Slovene students at school was exposed as the essential indicator of ethnic adherence. Some of the interviewed Slovene students perceive this as a threat and insult, although they keep their opinions to themselves and do not seek conflicts. The interviewed students of the second group did not state any similar feelings. However, ethnic adherence is not the factor which would essentially affect the quality of mutual relations. For both groups, the most important factors in the establishing of close friendly relations are above all mutual trust and common interests. No one mentioned ethnic adherence as q criterion for the choice of friends. Considering the small number of students included in the pilot research, results of the comparative analysis cannot be generalized, but they do represent a quality basis for further research. Razprave in gradivo. Ljubljana. 1999. st. 35 257 ildik6 szabo* - judit lannert2 - antal orkeny3 EAST OF WEST, WEST OF EAST The Value Orientations of Hungarian Secondary School Students in the Mirror of an Empirical Survey« Introduction The present analysis is based on a representative survey conducted among 2600 graduating secondary school students in 1996.5 The questionnaire included two series of questions. The first aimed to reveal the social and political value orientations of students. It contained 26 items regarding different issues, including the relationship between the majority and the minorities, politics, the role of the state, the function of law, national identity, and the relationship between the two sexes. The second series of questions aimed to locate Hungary politically, mentally and culturally. Students were asked to tell whether the country belonged to the western, eastern or central region of Europe in each of these three dimensions. First we will describe the value orientation structures of graduating secondary school students and explore how the differences among them relate to their educational backgrounds.6 Then we will analyze their views on Hungary's Euroregional location. We will also study the relationship between the perception of * * -* 1 National Institute for Public Education, Budapest (SzaboIOokiJui). 2 National Institute for Public Education, Budapest (1,annertJ@oki.hu). 3 Institute of Sociology, FOcvos L6r;ind University Budapest (orkeny@isis.ckc.hu). ^ The present study has been prepared for a roundtable conference on Changing Political Horizons: National. Transnational and Global Perspectives on Political Socialization and Education, organized by the Research Committee on Political Socialization and Education of the International Political Science Association, Budapest, May 17-19, 1999. ^ The survey, carried out by the Minority Research Institute of Minoritas Foundation in May 1996, was based on a national sample representing graduating secondary grammar school, vocational school and industrial school students. The students filled in the questionnaire by themselves in their classrooms with help from independent interviewers. The survey was supported by the National Scientific Research fund (OTKA) and the Public Education Program of Soros foundation. For more details, see the book of Szabo. lldiko & Ork