UDK 811.16+821.16.09(05)
ISSN 0350-6894 (tisk - print) ISSN 1855-7570 (splet - online)
SLAVISTIČNA REVIJA
ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY STUDIES
SRL
2015
IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE
SRL	LETNIK VOLUME	ŠT. 3 NO. 3	STR. 261-348	LJUBLJANA	JULIJ-SEPTEMBER 2015
VSEBINA
RAZPRAVE
Ada Vidovič Muha: Slovenistika v ocenjevalnem primežu Agencije za raziskovalno dejavnost RS..............261
Miran Hladnik: Znanstveno vrednotenje slovenistike.....................................................................................264
Mira Krajnc Ivič: Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih, nastalih v predvolilnih obdobjih.................269
Grigorij Tokarev: KBa3roTa.0H KaK egHH^a .HHrBOKy.bTypHoro ypoBHA...................................................285
Nataša Jovovic: Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica.......................................................................293
Vesna Vukičevic-Jankovic: Prostorska semantika Prekletega dvorišča...........................................................311
Julija V. Arhangelska : Lev Tolstoj in Edvard Munch v kontekstu dobe in kulture -
slogovne vzporednice........................................................................................................................................319
Marian Milčak: K premeni subjekta v sodobni poeziji (Zbigniew Herbert in Rudolf Jurolek).......................327
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
Andreja Žele: O slovnici sodobnega češkega jezika........................................................................................339
Boštjan Udovič: Mira Miladinovic Zalaznik, Tanja Žigon (Eds.): Stiki in sovplivanja med središčem in obrobjem: Medkulturne literarnovedne študije................................................................................................344
Slavistična revija (http://www.srl.si) je ponujena pod licenco: Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
Izdajatelj — Issued by: Slavistično društvo Slovenije
Odgovorni urednik — Executive Editor: Miran Hladnik (Univerza v Ljubljani)
Glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Studies: Vladimir Osolnik (Univerza v Ljubljani) Glavna urednica za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics: Ada Vidovič Muha (Univerza v Ljubljani) Tehnična urednica — Technical Editor: Urška Perenič (Univerza v Ljubljani) Spletni urednik — Web Editor: Blaž Podlesnik (Univerza v Ljubljani)
Člani — Members: Aleksandra Derganc, Miha Javornik, Irena Orel, Tomo Virk, Andreja Žele (Univerza v Ljubljani), Nina Mečkovska (Univerza v Minsku), Timothy Pogačar (Državna univerza Bowling Green), Ivo Pospišil (Masarykova univerza, Brno)
Časopisni svet — Advisory Council: Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru), Janko Kos, Franc Zadravec (SAZU, Ljubljana)
Naslov uredništva — Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija
Račun pri Slavističnem društvu Slovenije: 02083-018125980 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 22 €, za člane Slavističnega društva Slovenije 15,50 €, za študente 8,50 €, za inštitucije in knjigarne 33 €, za tujino 35 €.
Annual subscription price: individuals 22 €; members of Slavistično društvo Slovenije 15,50 €; students 8,50 €; institutions and bookstores 33 €; outside of Slovenia 35 €. Natisnil — Printed by: Biografika Bori, Ljubljana Naklada — Circulation: 390 izvodov - 390 copies
Vključenost Slavistične revije v podatkovne baze — Slavistična revija is indexed/abstracted in: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), DOAJ, EBSCO, Cabell's Directories of Publishing Opportunities, Bibliographie Linguistique (BL), European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), New Contents Slavistics (Otto Sagner, München), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (Uni Arizona), ProQuest Online Information Service
AKTUALNO
SLOVENISTIKA V OCENJEVALNEM PRIMEŽU AGENCIJE ZA RAZISKOVALNO DEJAVNOST RS
Neposredna pobuda za javno oglašanje je novejši status Slavistične revije, osrednje slovenistično-slavistične znanstvene publikacije, ki jo Agencija za raziskovalno dejavnost RS s svojim sistemom ocenjevanja potiska v najboljšem primeru na obrobje znanstvenih objav. Ob takšnem ravnanju, sicer bolj ali manj skladnim z vrednotenjem slovenističnih monografij in bibliografije sploh, je potreben razmislek o razumevanju statusa slovenistike pa tudi drugih humanističnih ved predvsem v luči študijskih programov slovenskih univerz in razdiralnega vpliva takšnega razumevanja na globalna pojma multikulturnosti in internacionalizacije študija.
1	Razmislek o vrednotenju slovenske znanstvene produkcije izhaja iz smiselne predpostavke, da mora biti takšno vrednotenje tudi odsev celovite znanstveno-peda-goške organiziranosti univerze, ki sega prek fakultet do oddelkov, znotraj njih pa do posameznih akreditiranih študijskih programov, osmišljenih z znanstvenoraziskovalnim delom univerzitetnih učiteljev in seveda inštitutov. - Z odvzemanjem bibliografskih znanstvenih referenc univerzitetnim študijskim programom slovenistike kot jih realizirajo samostojni oddelki slovenskih filozofskih fakultet, se prekinja smiselnost tovrstnega univerzitetnega študija in raziskovalnega dela. Študij slovenistike postaja obskurnost. S tem seveda izgubljajo neposredno temeljno orientacijsko točko prevajalski študijski programi in seveda študiji tujih jezikov. Posredno izgublja tudi celotna slovenska humanistična znanost, saj se ji tako postopoma odvzema izrazna možnost vsebinske, se pravi miselne avtentičnosti. V takšnih okoliščinah sloveni-stika izpade iz kadrovske konkurenčnosti; nemogoče je pričakovati, da se bodo za študij, ki nima znanstveno ustrezno priznanih bibliografskih enot, odločali ambici-oznejši kandidati.
2	Za nacionalno humanistiko nasploh, posebej pa še za slovenistiko velja, da je vsaj v jedru predmet raziskovanja vezan na nacionalno področje. Gre za domicilno znanost - slovenski prostor je središče tovrstnega raziskovanja; nikjer drugje na svetu ne more biti tako razvite slovenistike pa tudi ne sistematičnega, celovitega raziskovanja znanstvenih področij, ki jih zajema nacionalna humanistika.
2.1 Nepriznavanje oz. omalovaževanje tega dejstva ima daljnosežne posledice. Multikulturnosti kot pomembni humanistični nadgradnji internacionalizacije znanosti, so spodrezane korenine; brez svoje temeljne reference - brez specifičnosti sveta nacionalne humanistike, postaja multikulturnost pojmovno prazen prostor. Vanj se seli nova monokulturnost, morda bolje - »kultura« novega kapitala, ki za svojo rast ne potrebuje humanistike. V konceptu tovrstne »multikulturnosti« pač ni humanističnega vrednostnega sistema, iz katerega izhaja osmislitev jezikovne različnosti z različnostjo izkušenjskega sveta govorcev posamezne jezikovne skupnosti. Samo-
262
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
bitnost jezika kot neponovljiva civilizacijska vrednota v monokulturnosti kapitala izgublja smisel. Vsaj za slovenski prostor je to razdiralno.
Če povzamemo v smislu izhodiščnega problema: Z nepriznavanjem znanstvene vrednosti bibliografskim enotam, ki razčlenjuje in vrednotijo posebnosti načeloma jezikovno zamejenega prostora, se prekinja (so)ustvarjalni delež, ki ga slovenistika z drugimi nacionalnimi humanističnimi vedami prispeva k multikulturnosti in s tem internacionalizaciji znanosti, seveda če je ta določena s temeljno premiso, ki se ji pravi znanstvena recipročnost. Po mnenju državne inštitucije slovenščina kot avtentični izraz nacionalnega prostora ne more biti aktiven udeleženec procesa dajanja in sprejemanja, v globalnem smislu multikulturnosti in s tem tudi internacionalnosti.
2.2 Slovenistika, ki je bila v času moderne jezikoslovne koncepcije v smislu raziskovanja aktualnega, živega jezika v drugi polovici 20. stoletja sposobna izdelati evropsko primerljiv razlagalni slovar slovenščine, še vedno dovolj moderno slovnico, danes z aktualnimi evropsko primerljivimi monografskimi analizami posameznih slovnično-slovarskih, besediloslovnih, sociolingvističnih področij, če izpostavim samo jezikoslovni vidik, pri odločujočih dejavnikih šteje zelo malo ali nič. Kot kaže, je temeljna motnja dejstvo, da je vse to napisano v uradnem jeziku države, v slovenščini - pač v smislu slovenske univerze, slovenistične stroke, ki se zaenkrat še lahko postavlja ob bok študijem nacionalnih jezikov v drugih državah, in slovenskih študentov, danes še posebej z živo zavestjo, da vsem, ki iz tujine prihajajo k nam študirat tudi zato, ker jih zanima kulturna in siceršnja specifika tega prostora. Če bi se zgledovali po državah znotraj EU s primerljivim številom prebivalcev, tudi po podobnih zgodovinskih in aktualnih izkušnjah, bi jim seveda ponudili vsaj enoletni subvencioniran tečaj jezika države, ki jo želijo spoznavati neposredno, skozi odprta vrata jezika.
3 Da se je zlasti slovenistika znašla na obrobju interesa inštitucije, ki na podlagi številčnih parametrov odloča o njeni znanstveni vrednosti, dokazuje tudi dejstvo, da se znanstvena publikacija, Slavistična revija, ustanovljena pred 60 in več leti prav za vzpostavitev znanstvenega dialoga znotraj slovenistično-slavistične skupnosti, danes brez vrednostne utemeljitve potiska s področja znanosti, kot rečeno, na njeno obrobje, tako rekoč v ljubiteljsko-domačijsko okolje. To bo seveda imelo v bližnji prihodnosti razdiralen vpliv na izbiro avtorjev, zainteresiranih za objavo. Nič ne pomaga, da gre za revijo, ki obravnava kompleksna jezikoslovna in literarnovedna vprašanja in kot taka predstavlja pomemben vir slovenistično-slavističnega študija. - S tem je bila izkazana nezaupnica univerzitetnim učiteljem in drugim humanističnim znanstvenikom, ki so revijo ustanovili, jo uspešno, skladno s slovenistično-slavistično stroko razvijali in jo nenazadnje tudi jezikovno odprli zlasti v slovanski svet; razprave izhajajo v vseh slovanskih jezikih, tudi v (globalni) angleščini - če izbira jezika pomeni doprinos k avtentičnosti jezikoslovne tematike. S tem je aktualni uredniški odbor v svoji uredniški politiki izbiro jezika vsebinsko osmislil in jo upravičil za razliko od površnih, formalističnih kriterijev, ki prevladujejo v zvezi z rabo tujega jezika v znanosti. - Kot kaže, prav tako nič ne šteje prizadevanje uredniške politike, da bi v t. i. posebnih številkah predstavila aktualno dogajanje predvsem v domačem
Ada Vidovič Muha, Slovenistika v ocenjevalnem primežu Agencije za raziskovalno dejavnost 263
pa tudi tujem, zlasti slovanskem jezikoslovju in literarni vedi, v tematskih številkah pa aktualne jezikoslovne in literarnovedne usmeritve istega prostora. Zunaj interesa ostaja dejstvo, da so tako v enem kot drugem tipu na povabilo uredniškega odbora sodelovali domači in tuji strokovnjaki, da tako uredniški odbor kot avtorji razprav izkazujejo mednarodno sestavo in še kaj bi se našlo, kar bi ustrezalo meritvenim kriterijem ARRS.
4 Za humanistično znanost nasploh, posebej pa še za nacionalno slovenistiko velja, da vsaj v jedru izhaja predmet raziskovanja iz nacionalne izkušnje, da se, obogaten z drugačnimi spoznanji, k tej izkušnji vrača, jo tako širi in ji daje splošno veljavno vrednost. Soustvarjalnost multikulturnosti in prek nje tudi internacionalizacije humanistične znanosti temelji na tem načelu. Rokohitrski, zato površni in grobi posegi v to temeljno načelo, se pravi v kulturno recipročnost, kot rečeno, spreminjajo njeno bistvo v monokulturnost, kar pomeni, da postajajo naivno orodje kapitala.
Ada Vidovič Muha glavna urednica za jezikoslovje pri Slavistični reviji ada.vidovic-muha@guest.arnes.si
264
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
ZNANSTVENO VREDNOTENJE SLOVENISTIKE1
Slavistična revija je, tako jo razumemo v strokovni srenji, osrednja slovenska znanstvena revija za slovenski jezik in književnost ter slovanske jezike in književnosti. S 63 letniki je tudi revija z najdaljšim stažem na tem področju. Status ji priznava ministrstvo za znanost, ko se preko ARRS odloča za višino njenega financiranja. Uredništvo je zavezano k vzdrževanju strokovnega ugleda revije, tako s kvalitetno vsebino kot s številom bralcev. Ker je prosto dostopna na spletu pod licenco Creative Commons 4.0 in vedno več bralcev posega po njeni spletni verziji, število naročnikov na plačljivo tiskano verzijo postopoma upada. Gre za splošni in naravni trend, zato ob relativno zanesljivem državnem sofinanciranju revije sorazmernega krčenja naklade ne jemljemo usodno.
Drugačne narave pa je spreminjanje mednarodnega statusa revije. Spremljamo ga lahko od leta 2009, ko ga je začel meriti Scopus, bibliografski servis komercialne založniške hiše Elsevier, pozorni pa smo postali nanj, ko je za leto 2013 reviji izračunal nično mednarodno vplivnost in se je to odrazilo v njenem slabem rangu na lestvici znanstvenih revij, ki jih vodi ARRS. Metrika je poznana pod imenom SNIP (Source-Normalized Impact per Paper). Istočasno, vendar na podlagi druge metrike, je po štirih letih preizkusne dobe revija izpadla s seznamov AHCI (Arts & Humanities Citation Index) in SSCI (Social Sciences Citation Index), ki ju vzdržuje založniški trust Thomson Reuters, ker si zaradi premajhnega mednarodnega povpraševanja po slovenističnih člankih od nje ni nadejal profita. Ironično je, da se je »padec kvalitete« revije zgodil v času, ko je bila zaradi naraščajočega števila oddanih člankov prisiljena v strožji recen-zentski postopek. Objava v Slavistični reviji uspe šele vsakemu drugemu predloženemu članku: večja selektivnost bi morala biti kvečjemu jamstvo višje kakovosti objavljenega.
Sveže Scopusove meritve za leto 2014 so reviji sicer naračunale ugoden SNIP 1,04, kar ji je na seznamu 24 slovenskih humanističnih revij z znanstvenim statusom priskrbelo celo prvo mesto, vendar občutka eksistenčne varnosti ni več, saj se že naslednje leto račun namreč kljub zavzetemu uredniškemu delu lahko izide drugače.
Tolažba za izgubljeni status AHCI- in SSCI-revije (oba indeksa izrazito preferirata objave v angleščini in ju obtožujejo kulturne pristranskosti)2 je zanimanje drugih bibliografskih inštitucij. V svoje podatkovne zbirke so jo vključili Cabell's, EBSCO, Infodatabase, ERIH +. Za sveže zanimanje je verjetno bolj kot trenutni SNIP zaslužna nedavna uvrstitev Slavistične revije v DOAJ (Directory of Open Access Journals), zbirko revij v prostem dostopu.
Kriterij mednarodne odmevnosti oz. vplivnosti za določitev znanstvenega ranga revije se je oblikoval v trdih znanostih. Humanistične revije po svetu imajo z mednarodno
1	Uvodnik izhaja iz mojega članka z naslovom Nevarni samim sebi: O domačem vrednotenju slovenistike, objavljenega v Dnevnikovem Objektivu 25. julija 2015 (predobjava na Wikiverzi 19. julija 2015), in se pridružuje vrsti prispevkov na temo slovenščine v znanosti na forumih Slovlit in Humanist od 18. marca 2015 dalje. Moji so: Re: 29.82 National identity and digital humanities? Humanist Discussion Group 11. jun. 2015. — Za znanost v slovenščini, SlovLit 20. jul. 2015. — 29.179 resisting a monocultural (digital) humanities, Humanist Discussion Group 21. jul. 2015. — Kam slovenistika? Bilten ob štiridesetletnici pokrajinskih slavističnih društev, ur. Andreja Žele (Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2015; Zbornik SdS, 26). 100-109 (predobjava na Wikiverzi).
2	Domenico Fiormonte, Towards monocultural (digital) Humanities? InfoLet 12. jul. 2015.
Miran Hladnik, Znanstveno vrednotenje slovenistike
265
odmevnostjo težave, saj je jedrni del humanistike (govorimo o t. i. veliki humanistiki, ki jo sestavljajo jezikoslovje, literarna veda in zgodovina) nacionalno specifičen in je njen domet lokalno omejen. Filološke objave so samoumevno v jezikih, na katere se nanašajo, ker so tudi večinski interesenti za to znanje govorci obravnavanih jezikov. Mednarodna vplivnost objav je zato težko primerljiva z naravoslovjem, ki znanstveno relevanco meri z globalnim metrom. Izjema so pač svetovni jeziki in literature, ki so vključeni v univerzitetne kurikule po celem svetu.
Druga pomanjkljivost metrik je, da jemljejo samo znanstvene objave v revijah in ne upoštevajo monografij in zbornikov, ki so prvi medij humanističnih objav. V humanisti-ki je knjižna objava še vedno legitimacija strokovne zrelosti pisca.
Tretja ovira je splošno nezaupanje humanistike do kvantifikacij. Bolj kot meritve naj bi veljale t. i. vsebinske presoje, ki naj jih opravijo verodostojni eksperti oz. strokovne avtoritete s pregledom nad dogajanjem v stroki. Do tega ugovora sem kritično distanciran, saj bi ukinitev preštevanja, merjenja in rangiranja pomenila nezaupnico temeljnim znanstvenim početjem in prizadevanjem. Alternative prinašajo veliko večje nevarnosti, kot jim je izpostavljeno preštevanje citatov. Izkušnje potrjujejo, da se za intuitivnimi vsebinskimi presojami neredko skrivajo nespodobni vplivi nazorskih, političnih, metodoloških, pokrajinskih, rodovnih, spolnih in osebnih preferenc, posebej v manjših raziskovalnih okoljih, kakršno je slovensko.
Napake algoritmov, ki merijo znanstveno težo, kličejo v življenje vedno nove in boljše algoritme. Nobena meritev znanstvene relevance ni popolna, vsak novi algoritem nastane iz želje po odpravi napak predhodnega in je zato nekoliko objektivnejši in vero-dostojnejši od prejšnjega. Scopus ponuja celo dve konkurenčni metriki, starejšo SNIP in novejšo SJR (od 2012 dalje). Prva izračunava rang revij na podlagi citiranosti, druga pa je kompleksnejša, saj upošteva še druge parametre (število objavljenih prispevkov, bibliografskih referenc in citatov na dokument, odstotek citiranih člankov in mednarodno sodelovanje) in v izogib prevelikemu nihanju meri rezultate za več let skupaj. Rezultati revij po SNIP-u so iz leta v leto drugačni, krivulja SJR pa manj niha in je ustreznejša za določanje statusa revije na daljši rok.
Slika 1: SNIP in SJR za Slavistično revijo.
266
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Scopus izrecno opozarja, da na podlagi ranga revij, izmerjenega s SNIP, ni dobro vrednotiti teže posameznikovih objav, vendar slovenski ARRS počne prav to. Zoprna posledica spremenljivosti SNIP-a je, da dobi avtor za članek v reviji letos recimo 40 točk, če pa bi ga objavil naslednje leto, bi zanj lahko prejel 120 točk. Vrednost objave je za raziskovalca torej nekakšna tombola. To diletantsko računsko napako bi moralo ministrstvo nemudoma odpraviti.
Predlogov za izboljšave obstoječih načinov merjenja znanstvene veljavnosti nam na srečo ni treba izumljati, saj so jih artikulirali že drugje po svetu. Posebej nam je v pomoč leidenski manifest za raziskovalno metriko, objavljen v reviji Nature,3 ki priča, da so se bibliometrični obsedenosti s faktorjem vplivnosti (IF) uprli tudi naravoslovci. Spoznanja so strnili v deset točk: ocenjevalci naj se zavedajo usodnih posledic svojega dela, zato naj ocenjujejo odgovorno, stalno naj preverjajo in izboljšujejo indikatorje znanstvene kvalitete, upoštevajo naj, da se v vsaki stroki ta kaže na drugačen način (naravoslovci najbolj cenijo objave v znanstveni reviji, humanisti pa v knjigi), faktorju vplivnosti naj ne pripisujejo prevelike teže in naj ga raje kombinirajo z drugimi parametri. Kvantitativni kazalci naj podpirajo kvalitativno strokovno ekspertizo (posebej pri oceni raziskovalnega opusa posameznika ima prednost kvalitativna presoja in ocenjevani naj ima možnost kontrole ocene), socialni in kulturni aspekti raziskav naj imajo prednost pred raziskovalnimi interesi posameznika, skupine ali akademske inštitucije, spodbujati je treba raziskave, ki so relevantne le za lokalno kulturo (tj. tiste, ki niso v angleščini), raziskovalni podatki naj bodo prosto dostopni in preprosto urejeni (to pomeni na spletu in v popularnem formatu).
Ob pomoči leidenskega manifesta zapišimo štiri priporočila inštitucijam, ki določajo status domačih znanstvenih publikacij s področja humanistike in tako odločajo o njihovi usodi: ARRS-u, Izumu, Svetu za humanistiko, Znanstvenemu svetu ARRS in OSIC-u za humanistiko.
1.	Upoštevati je treba napotke bibliometričnih inštitucij, za kaj so meritve uporabne, za katere namene pa ne. SNIP je primeren za vsakoletno rangiranje revij, ne pa za rangiranje osebnih znanstvenih bibliografij. Za te bi bilo nujno upoštevati tudi citiranost v monografijah in zbornikih.
2.	Kadar je na voljo več metrik, uporabimo najkompleksnejšo (najsodobnejšo) ali pa kombiniramo rezultate več konkurenčnih metrik.
3.	Za humanistične objave je pomembno, da servisirajo lokalne kulturne potrebe, zato njihove znanstvene odličnosti ni primerno meriti na globalni ravni.4 Naravnost nespodobno je, če se filološke raziskave dogajajo v lingui franci angleščini namesto v jeziku, ki je predmet raziskav. Cilj humanističnih raziskav je tudi ohranjanje lokalne oz. nacionalne kulturne specifike, to pa se lahko prepričljivo dosega le v jeziku, ki mu je prizadevanje namenjeno. Angleško napisano razpravo o slovenščini sicer lahko razumemo kot dokument globalne vpetosti in globalne primerljivosti slovenistike, ampak taka razprava prejkone veliko očitneje kaže na funkcionalno omejenost raziskovanega jezika in na njegov inferiorni položaj v razmerju do angleščine.
3	Diana Hicks idr., Bibliometrics: The Leiden Manifesto for research metrics, Nature 22. aprila 2015; na članek smo opozorili na Slovlitu 2. okt. 2015.
4	Gregory Crane, The Big Humanities, National Identity and the Digital Humanities in Germany, Google Docs 8. junija 2015.
Miran Hladnik, Znanstveno vrednotenje slovenistike
267
Resda ARRS objav v angleščini ne spodbuja prozorno s samodejno višjim točkovanjem. Ne, objave v slovenščini in v angleščini so v principu enakovredne, vendar imajo tiste v angleščini pač več možnosti, da so citirane (citati v literarni vedi in jezikoslovju v 84-90 % kažejo na objave v angleščini), tako da se avtorji odločajo za objavo v revijah, ki preferirajo angleščino in jim posledično prinašajo več točk. Več točk prinašajo tudi objave v zbornikih z mednarodnim uredništvom ali v knjigah tujih založnikov, zato lahko sklenemo, da je znanstveno objavljanje v slovenščini zapostavljeno.
4. Četrto priporočilo zadeva medij objave. ARRS se obnaša sodobno, ker spodbuja spletno objavljanje in ga vrednoti enako kot objave v tiskani znanstveni periodiki, seveda če gredo članki skozi enake recenzijske postopke kot tiskani. Spletne objave so lažje dosegljive kot tiskane: nanje naletijo tudi strokovnjaki drugih disciplin mimo rednih naročnikov in bralcev tiskane periodike, ker jim jih pokažejo spletni iskalniki, in spletni prevajalniki interesentu tudi v grobem prevedejo raziskave v jezikih, ki so jim drugače nedostopni. Meritve odmevnosti objav bi torej morale upoštevati tudi tako spletno poizvedovanje (število obiskov in nalaganj na osebni računalnik), če bi želele biti objektivne in pravične. Akademski repozitoriji avtorje sproti obveščajo o recepcijski dinamiki njihovih posameznih objav, povejo jim, iz katerega dela sveta je prišlo poizvedovanje in objave sortirajo po odmevnosti. Ponudniki spletnih vsebin znajo meriti celo čas, ki ga bralec porabi za tekst, in delež besedila, ki jim ga uspe prebrati, zato bodo prihodnje meritve znanstvene relevance vključevale tudi podatke o branosti. Prva dva koraka v to smer bi bila podpora domačemu univerzitetnemu repozitoriju, ki trenutno močno zaostaja za mednarodno konkurenco (npr. za spleti-ščem Academia.edu, ResearchGate ali DOAJ), in pritegnitev Googlovega Učenjaka ter algoritma PageRank. Bomo zmogli?
Miran Hladnik odgovorni urednik Slavistične revije miran. hladnik@gmail .com
269
UDK 81'373.612:81'42
Mira Krajnc Ivič
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru mira.krajnc@um.si
KOHEZIVNO-KONEKTORSKA SREDSTVA V BESEDILIH, NASTALIH V PREDVOLILNIH OBDOBJIH
Semiotika razume besedilo kot sestavljeni znak, raziskovan s semantičnega, skladenjskega in pragmatičnega vidika. Slednji vključuje jezikovnega uporabnika, saj le njemu označevalec evocira označenca in obratno. To je smiselno upoštevati tudi pri analizi kohezivno-ko-nektorskih jezikovnih sredstvih kot jezikovnih znakih, ki tvorijo besedilo in kažejo vibriranje jezika s prostorom, časom in človekom.
Ključne besede: besedilo, diskurz, besedilnost, koneksija, kohezivnost
According to semiotics, a text is a complex linguistic sign examined from semantic, syntactic, and pragmatic points of view. The latter includes the language user, as (s)he is the only one to whom the signifier evokes the signified and vice versa. This should also be taken into consideration in the analysis of cohesive-connective language devices as simple signs that structure a text and show vibrations of language with time, space, and man.
Keywords: text, discourse, textuality, connectivity, cohesion
0	Uvod1
Prvi namen prispevka je najti mesto znotraj jezikovnega sistema ne le besedilu kot samostojni jezikovnosistemski enoti, ampak enako storiti tudi za diskurz kot zbirki besedil, osnovani na temelju v družbi več ali manj sprejetega in sprejemljivega vedenja ter posameznikovih izkušenj. Opredelitve besedila - način njihovega združevanja je povzet po Gansel, Jürgens - in diskurza so zato navedene le na kratko. Preglednejša in obsežnejša predstavitev bi terjala samostojni prispevek.
Drugi namen prispevka je povezan z v naslovu izraženo tematiko. Ta naj bi pokazala, da je pri jezikoslovnem raziskovanju besedilnosti nujno treba opustiti tradicijo analiziranja nekega besedila v smislu ločevanja med kohezivnostjo, koherentnostjo in koneksijo, kar je v tuji besediloslovni literaturi že sprejeto, in povezati vse tri vidike razumevanja besedila.
1	Besedilo
»Nič posebej nenavadnega ni, da ne obstaja enotno pojmovanje besedila znotraj besediloslovja, saj bi tako pojmovanje - nujno selektivno in omejevalno - besedila, na katerega bi se lahko zanesli, pomenilo izključitev nekaterih vidikov in s tem mo-
1 Prispevek je nastal v okviru programske skupine P6-0156 Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine.
270
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
žnosti dostopanja od fenomenov, ki tvorijo 'besedilo'« (Spitzmuller, Warnke 2011: 22). Sicer pa je tako stanje značilno tudi za druge jezikovne entitete, npr. beseda, stavek.2
Kaj je omogočilo prehod od stavka k besedilu? Kako lahko skupinimo opredelitve besedila? Je besedilo neodvisna jezikovnosistemska enota, kot to nakazuje inkluziv-no zaporedje [besedilo [stavek, poved [beseda, leksem [morfem [fonem/grafem]]]]]? Prehod od stavka k raziskovanju besedila je omogočilo dejstvo, da pomeni relacij re-zultirajo v kontekstu. Pri tem je kot največji možni kontekst mišljen jezikovni sistem. To pomeni, da je besedilo treba razumeti kot jezikovni znak.
1.1 Besedilo kot znak
Po Saussurju je »jezik sistem razločevalnih znakov, ki ustrezajo raznovrstnim idejam« (1997: 22), konceptom. Znak je torej dvodelni: označenec (vsebina znaka, koncept) in označevalec (oblika, slušna podoba), pri čemer »sta oba dela znaka enako psihične narave« (Saussure 1997: 26). Razmerje med označencem in označevalcem je poljubno ali arbitrarno, vendar pa 1) glede na mesto na premici3 izbran označevalec evocira nujno le točno določen označenec4 in 2) linearna narava jezikovnega znaka ni vezana le na trenutni komunikacijski položaj, torej trenutno govorno verigo, temveč je jezik kot družbena institucija 'zakoličen',5 zavezan k ohranjanju vzpostavljenega razmerja med označencem in označevalcem, Saussure (1997: 92) govori o nespremenljivosti in načelu kontinuiranosti, ki opravlja svobodo. Za jezikovni znak veljavni načeli arbitrarnosti in načelo linearne narave označevalca (Saussure 1997: 83) sta podlaga relacijskemu in funkcijskemu značaju znaka. Kot velja za jezikovni označevalec, da »ni telesni, ne vzpostavlja ga materialna substanca, temveč edinole razlike, ki njegovo slušno podobo ločujejo od vseh drugih« (Saussure 1997: 133), tako velja tudi za konceptualni del jezikovnega znaka. Za ponazoritev Virk (2008:19) navaja primer Drži, Janez se v modri obleki poti. Dani leksemi »tako kot šahovske figure v trenutnem položaju na šahovnici - v konkretni izjavi dobijo vrednost šele, če poznamo njihovo medsebojno razmerje. To razmerje se poruši, že če zamenjamo vrstni red besed: Modri Janez se v obleki drži poti.« (p. t.)
Za opredelitev besedila kot jezikovnega znaka je pomembno, da je treba »prvine vsakega jezika določiti z razmerji do drugih prvin iste ravnine preučevanega jezika« (Golden 2001: 84), zato dejstvo, pomembno za razlikovanje med leksemi kot preprostimi jezikovnimi znaki, ki so bodisi simetrični, tj. enopomenski (Vidovič Muha 2000: 18), bodisi asimetrični, tj. večpomenski: »... izraz leksem ustreza več med seboj povezanim pomenom« (Vidovič Muha 2000: 19), ni toliko pomembno, naslovnik namreč, tako Attardo (2001: 16), potrebuje od 100 do 350 milisekund, da
2	»Skladenjske enote so entitete, s katerimi so ukvarja in jih analizira skladnja. Pogosto imenovane tudi »izrazi«, »izrazje« nekega jezika. K temu pa sodijo stavki v enaki meri kot besedne zveze, glagoli itd., prav vse, kar je lahko predmet skladenjskih raziskav.« (Spitzmuller, Warnke 2011: 18).
3	Označevalcem je »na voljo edinole časovna premica; tvorijo verigo« (Saussure 1997: 84).
4	Glej dalje o večpomenskosti leksema.
5	»[A]rbitrarna konvencija, zaradi katere je izbira svobodna, in čas, zaradi katerega je izbira zakoličena« Saussure (1997: 88).
Mira Krajnc Ivič, Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih
271
aktivira vse pomene določenega leksema, ter da kontekstualno neustrezni pomeni nikoli ne prestopijo praga zavesti. To pomeni, da leksem kot prototipični preprosti jezikovni znak,6 kot celota, ostaja v posameznikovem spominu, medtem ko besedilo kot sestavljeni jezikovni znak nastaja v vsakokratnem komunikacijskem položaju (Gansel, Jürgens 2007: 18).
Čeprav je Saussure iz razlage jezikovnega znaka izključil subjekt z utemeljitvijo, da »tisti, ki je bil zraven pri celi partiji, nima niti najmanjše prednosti pred radovednežem, ki si je prišel ogledat stanje igre v kritičnem trenutku« (1997: 103), znak kaj predstavlja le komu, tj. jezikovnemu uporabniku.7 Tako jezikovni znak po Bühlerju istočasno predstavlja objekte in situacije, odvisen je od tvorca in izraža njegovo doživljanje predstavljenega, hkrati pa je poziv naslovniku (Nuyts 1992: 42). Zato Gansel in Jürgens (2007: 21) besedilo opredelita kot jezikovni znak skladno z Bühlerjevim razumevanjem znaka, in sicer je besedilo glede na tvorca opazovano v svoji materialni manifestaciji, z vidika objekta je besedilo lahko indeks, ikona ali simbol, z vidika interpreta pa pri besedilu lahko opazujemo učinkovanje besedila na interpretovo zavest. Avtorja nadalje ugotavljata, da je besedilo kot zapleteni znak tvorjen iz preprostih znakov, pri čemer pa pomen tega zapletenega znaka ne moremo razumeti le kot vsoto vseh pomenov v besedilo vključenih preprostih znakov. Zveza med izrazno podobo besedila/znaka in vsebino, pomenom besedila je ustaljena preko pravil vezanja jezikovnih znakov v besedilo,8 saj ta pravila obstajajo v vsakem jeziku (Gansel, Jürgens 2007: 21-22). 9
Besedilo kot sestavljeni znak prihaja v stik z drugimi znaki, mišljeno je tudi medsebojno učinkovanje različnih znakovnih sistemov, npr. med besedilom kot eno vrsto znaka in sliko, glasbo ... kot drugo vrsto znaka (p. t.). To potrjuje, da je za razumevanje besedila nujno vključiti zunajjezikovne in znotrajjezikovne dejavnike.
1.2 Besedilo s strukturno-slovničnega vidika
Kot prve so se pojavile opredelitve besedila s strukturno-slovničnega vidika (besedilna slovnica). Besedilo je bilo razumljeno kot preko roba stavka segajoča, trans-frastična celota (npr. Krevs 1997: 177-86), npr. poved kot najmanjša enota besedila, besedilo »označuje omejeno zaporedje jezikovnih znakov« (Brinker 1985: 17). Tak pristop k raziskovanju besedila implicira, da je besedilo le obsežnejša strukturna enota kot stavčna poved, zato je bilo treba najti pravila, na temelju katerih so stavki medsebojno povezani. Pomembno vlogo imajo besedilotvorna, kohezivna, zlasti zaimen-ska sredstva, bistveni pogoj je identičnost nanašalnice s sonanašalnico. Besedilo je po Harwegu, navaja ga tudi Korošec (1998: 173-74), nepretrgano zaporedje zaimenskih verig temeljnih jezikovnih enot (Gansel, Jürgens 2007: 37). A ta opredelitev ni zmogla
6	Ostanimo pri poenostavitvi, da nam »znak« še vedno pomeni kar besedo (Golden 2001: 10).
7	»Nichts ist ein Zeichen, wenn es nicht als ein Zeichen interpretiert wird.« (Gansel, Jürgens 2007: 20). Jezikovni znak ima torej praktično, predstavitveno vrednost, saj nadomešča ali iz enega znakovnega sistema pretvarja v drugega tisti del dejanskosti, o katerem teče beseda.
8	Pravila vezanja jezikovnih znakov v večjo jezikovno entiteto niso edina, ki vplivajo na smisel besedila.
9	V razlikovanju med pomenom in smislom ugotovimo, da le smisel referira na neko realno danost, medtem ko pomen nima realnega korelata (Žele 2010: 128).
272
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
pojasniti primerov kot: Takrat sem videl prijatelja, ki je umrl, saj to pojasni analiza tematske zgradbe besedila, ki pa je povezana s semantičnim vidikom besedila.
1.3	Besedilo s semantičnega vidika
Besedilo kot neodvisna jezikovnosistemska entiteta ni relevantno zato, ker predstavlja slovnično opisljivo kvantitativno razširitev stavka (Spitzmüller, Warnke 2011: 19-20), ampak ker poleg skladenjskih kohezivnih pogojev deluje kot semantična, po -menska enota v sistemsko-funkcijskem jezikoslovju (Halliday, Hasan; Bizjak 2005: 58; Žele 2010).
Znano je, da Halliday specifična pomenska razmerja v besedilu imenuje bese-dilnost ('texture' /Halliday 1994: 334/), ki jo predpostavljajo povezovanja jezikovnih elementov preko nanašanjske identičnosti, postopkov leksikalnega nadomeščanja, kombinacije izrekov, saj je interpretacija nekega elementa v »diskurzu« odvisna od drugega. Spitzmüller, Warnke (2011: 21) ugotavljata, da je z več vidikov zavajajoče, ker Halliday in Hasan govorita o diskurzu in ne o besedilu. Prvi vidik je, da jima diskurz ne pomeni preko besedila segajoče strukture, drugi pa, da pri govorjenju o koheziji ne mislita na slovnično konsistenco (snov) besedila, temveč na to, kar sicer razumemo pod pojmom koherenca. Sicer pa je sodobno besediloslovje povsem opustilo razlikovanje med kohezijo in koherenco (p. t.).
S semantičnega vidika10 so za besedilo pomembni t. i. isotopična veriga, členitev po aktualnosti in razmerja med propozicijami. Besedilo je tako sestav od 1 do n is-otopičnih nivojev, njihovo število pa je odvisno od števila v besedilu prevladujočih značilnosti. Členitev po aktualnosti se izkaže kot temeljno področje funkcijske slovnice in odpravlja nejasnosti v razumevanju termina tema, ki je komunikacijsko konstitutiven predmet (govora), o katerem je v besedilu, delu besedila, diskurzu, delu di-skurza neprekinjeno govora. Nadalje je besedilo s semantičnega vidika propozicijska celota oz. celota propozicij in njihovih medsebojnih logično-pomenskih razmerij.11
Tako je besedilo s semantičnega vidika opredeljeno kot le tisto zaporedje stavkov, ki oblikujejo makro zgradbo - ta predstavlja globalni pomen besedila - in/ali kot urejen skup propozicij, ki so preko tematske besedilne baze medsebojno povezane s pomočjo logično-semantičnih razmerij. Kot ugotavljata Gansel in Jürgens, je te-matskost nedvomno kriterij besedilnosti, a je kljub temu, da atematska besedila ne obstajajo, Beaugrande in Dressler ne omenjata.
1.4	Besedilo s komunikacijsko-pragmatičnega vidika
Kunst Gnamuš (1995: 17) navaja, da je pomembna naloga teorije komuniciranja12 pojasniti hkratno delovanje jezika kot komunikacijskega sredstva in kot kognitivno-
10	Povzeto po Gansel, Jürgens 2007: 42-48.
11	Vprašanje propozicije in medpropozicijskih razmerji je v zadnjem času pomembno besediloslovno vprašanje tudi pri nas (npr. Žele 2011, 2012, 2012a).
12	Ta teorija komunikacijski dogodek določi, tako Kunst Gnamuš (1991: 9), glede na tri referenčna oporišča: tvorec, naslovnik in dejansko stanje. Pri tem naslovnik išče odgovor na vprašanje, kaj je hotel tvorec izrečenim povedati in doseči.
Mira Krajnc Ivič, Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih
273
-mentalne oblike. Prav na to dejstvo je opozoril Austin s teorijo govornih dejanj, zlasti z razlikovanjem med konstantivom kot opisovanjem delovanja in performativom kot izvrševanjem delovanja z izrekanjem. Searle pa je skladno s smerjo skladnosti med besedami in resničnostjo govorna dejanja razvrstil v razrede.
Pragmatične kategorije torej razjasnijo, v katerem smislu je treba razumeti posamezne izreke ali informacijske enote, ki so prisotne v nekem besedilu, zato tretja skupina definicij besedilo povezuje s pragmatiko in posledično s komuniciranjem (pri nas npr. Korošec 1998, Toporišič 2004, Starc 2006, Mikolič 2007, Krajnc Ivič 2009). Pomembna postane funkcija/naloga/vloga oz. namen besedila. Komunikacij -sko-pragmatični pristop k analizi besedila se osredinja na vrednostno dejanje besedila in njegovih delov kot tudi na danosti komunikacijskega položaja. Besediloslovje si s tem prisvoji ilokucijsko dejanje. Besedilo je tako urejen skup ilokucij, za katere obstajajo v besedilu samem določeni pokazatelji. Skladno s Searleovimi razredi govornih dejanj Brinker (1985: 104-120) določi temeljne funkcije besedil: predstavitvena, pozivna, zavezovalna, povezovalna in izvršilna. S tem je besedilu dodana vloga sredstva delovanja jezika v komunikacijskih procesih določene skupnosti.13
1.5 Komplementarni model pojmovanja besedila
Pri strukturno-slovničnem in semantičnem vidiku razumevanju besedila teče smer opazovanja od stavka k besedilu, pri komunikacijsko-pragmatičnem pa od besedila k stavku. Pomembne dopolnitve k prvima so cilj in namen izrečenega, povod, tema/predmet govora, razmerje med komunikacijskimi udeleženci, zato je treba opredelitve besedila razumeti kot komplementarne. Skladno s tem Gansel, Jürgens (2007: 51) besedilo opredelita kot v sebi koherentno celoto jezikovnega komuniciranja s prepoznavnimi komunikacijskimi funkcijami in na poseben način oblikovano strukturo. Pri jezikovni besedilni analizi je pozornost namenjena funkciji in zgradbi kot zvezi relacij med stavki oz. propozicijami, ki tvorijo besedilo in ki vplivajo na notranjo povezanost, koherentost besedila. Besedilo je torej več kot skup stavkov in končno predstavlja svojevrstno kategorijo (Spitzmüller, Warnke 2011: 22). Opredelitev besedila kot komunikacijske pojavitve, ki izpolnjuje kriterije besedilnosti po Beaugrandu in Dresslerju pa je treba, kot navajata Spitzmüller, Warnke, dopolniti in nadgraditi s t. i. materialnostjo in medijskostjo (»Materialität und Medialität«), ki razlikujeta med digitalnim in klasičnim besedilom ter načini posredovanja besedila naslovniku (internet, radio, televizija). Kot temeljni kriteriji besedilnosti se kažejo funkcionalnost, celostnost in medbesedilnost (Gansel, Jürgens 2007: 33). Funkcionalnost je določena s primarnimi zunajbesedilnim značilnostmi, kot so družbena institucionalnost, situacijskost, intencionalnost, sprejemljivost in informativnost. Zadnja sta podvržena subjektivnosti, ki vzbuja dvom o njuni ustreznosti kot kriterija, da kaj je oz. ni besedilo. Celostnost temelji na integracijski moči komunikacijske naloge, katere sestavine določajo ciljnost in namernost besedila. Kaže se v znotraj-besedilnih merilih, kot sta kohezivnost in koherentnost ter tudi v zgradbi besedila. Medbesedilnost pa je razumljena kot primarno znotrajbesedilno merilo.
13 Povzeto po Gansel, Jürgens 2007: 49-51.
274
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
2 Diskurz
Z razširitvijo jezikoslovnega interesna na besedila se v središče pozornosti postavi tudi jezikoslovje pogovarjanj (Spitzmüller, Warnke 2011: 22). Že skoraj tradicionalno se v okviru teh raziskovanj jezika govori o diskurzu, ki da je »oblika ustne jezikovne komunikacije, vezane na tu in zdaj aktualne komunikacijske situacije ter na hkratno prisotnost in koordinirano delovanje govorca in poslušalca« (Gansel, Jürgens 2007: 17). Kadar je analiza osredotočena le na raziskovanje e-sporočil in klepetov preko spletnih in drugih e-aplikacij, gre za digitalna besedila, ki prav zaradi specifike prenosnika med samim komunikacijskim procesom predstavljajo posebno vrsto besedil, prisotna je namreč dialoškost, ne pa tudi hkratno obojestransko medsebojno vplivanje, značilno za diskurze (p. t.). Navedeno ločevanje med pojmoma besedilo in diskurz ni edino. Nekateri raziskovalci tako besedilo pojmujejo kot konkretni produkt diskurza, diskurz pa kot proces, ki vodi k ustvarjanju besedila. Drugi menijo, da je besedilo samo abstraktna kategorija, ki se uresniči v diskurzu. Tretji med njima ne vidijo pomenske razlike. Predstavljena situacija se spreminja. Z naraščajočo dostopnostjo korpusov (govorjenih) diskurzov in vedno bolj razširjenim pojmovanjem, da sta proučevanje govorjenih in zapisanih diskurzov povezana, saj dopolnjujeta drug drugega, jezikovno raziskovanje diskurzov postaja vedno manj omejeno le na en medij oz. prenosnik (Sanders, Sanders 2006: 597-98). Dodatno še Wodakova in de Cilla (Wodak, de Cillia, 2006: 710) definirata besedilo kot predmet raziskav, kadar je žarišče na določenem dogodku, priložnosti, kadar pa raziskujeta vzorce, skupnost, razmerja, v katerih nastajajo besedila, govorita o diskurzu. Če povzamem po Spitzmüller in Warnke (2011: 33), je diskurz čezbesedilna struktura, pri čemer pod pojmom struktura razumeta obstoj relacij med elementi. Diskurz je zanju virtualna besedilna zbirka, korpus z vsebinsko prekrivnostjo, raziskovanje katerega pogojuje raziskovanje jezika kot družbenega pojava.14
V diskurzu15 ubesedeno je predvsem vedenje o tem, kaj neka skupnost in njeni člani priznavajo kot znanje, kultur(n)o itd. Vedenje je po Spitzmüllerju in Warnku na temelju evolucije družbe nekega prostora in časa zasidrano in preko konsenza, torej diskurzivno oblikovano, argumentativno doseženo in splošno razširjeno dobro. Gre za kompleksno posredovane zavestne kognitivne vsebine, izpeljane iz posrednih in neposrednih izkušenj, zato je pomembno vprašanje, kdo dostopa do vedenja oz. ga producira, regulira, usmerja. Vedenje kot proces dopušča, da se subjekt spremeni in hkrati konstruira objekt. Pri diskurzu je tako vedno pomembno vprašanje moči.16
Spitzmüllerju in Warnku diskurz kot jezikovni pojav ni le razširitev besedila in ni le enak korpusu, saj jezikovno pojmovanje diskurza ne vključuje le zbirke besedil, temveč tudi funkcijo oblikovanja vedenja preko izreka v področju delovanja. Prav to razumevanje diskurza jima je porodilo vprašanje, ali diskurz sodi v jezikovni sistem. Menita, da izpeljava diskurza iz manjših jezikovnih enot in tudi oblikovanje diskurza
14	»Ker nikoli ne moremo dostopati do [...] vseh obstoječih besedil, ne moremo biti prepričani, da, kar smo zbrali kot pomen besede recimo šola, zaobjema vse njene pomene in daje celotno sliko.« (Spitzmuller, Warnke 2011: 34).
15	Povzeto po Spitzmuller, Warnke 2011: 23-24, 41-44.
16	Prim. Vezovnik 2009; Vičar 2011.
Mira Krajnc Ivič, Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih
275
kot strukture, sestavljene iz manjših elementov, omogočata integracijo diskurza v jezikovni sistem. Diskurz je tako spoj soobstoječih besedil v družbeno realnih inte-rakcijskih oblikah, besedilom nudi virtualni kontekst, kar pavšalno predstavita s shemo: [ diskurz [ besedilo [ stavek [ beseda, leksem [ morfem [ fonem/grafem ] ] ] ] ] ].
3	Konektorsko-kohezivna sredstva
Konektorji in sicer kohezivna sredstva so zanimivi za raziskovalce, ki besedilo analizirajo zlasti s semantičnega vidika, npr. Halliday in Hassan, van Dijk, kar se kaže tudi v slovenski besediloslovni teoriji, npr. pri a) Gorjancu, Balažic Bulc, Žele, Skubicu, a je lahko vidno povezovanje z b) besedilno slovnico, npr. pri Korošcu, Toporišiču, ali c) (kritično) analizo diskurza, npr. pri Verdonik, Pisanski Peterlin, Schlamberger Brezar). To se kaže tudi v poimenovanju jezikovnih sredstev kot a) ko-nektor, povezovalec, b) vezalka, povezovalo, vezalnik ali c) diskurzni označevalec, metabesedilni element. Poimenovanja različno poudarjajo obe bistveni funkciji ko-nektorja: eksplicitno vzpostavljanje skladenjskopomenskega razmerja med stičnimi deli besedila (propozicijami) in organiziranje besedila.
Bistvenega pomena pri tem vidiku razumevanja besedila so propozicija, koherentnost kot globinska, tematska povezanost besedila in le deloma kohezivnost, saj so med-propozicijska razmerja vzpostavljena ne le na temelju referenčne identičnosti, ampak tudi (skladenjsko)pomenske povezanosti v besedilu jezikovno realiziranih propozicij.
Propozicija je »jezikovna preslikava sestave dogodka v glagolski pomenski okvir.« (Kunst Gnamuš 1984: 13). Propozicija je temeljna stavčno-semantična kategorija, ki zaobjema jedro stavčnega pomena, h kateremu sodi tudi prirazumljeno, ki ga je naslovnik na osnovi svojega jezikovnega vedenja zmožen prirazumeti (Gansel, Jürgens 2007: 44). A. Žele (2012a: 21-22) propozicijo pojmuje po Danešu »kot logični pomen stavčne povedi in kot intenčno polje povedja«. Pri propoziciji izpostavi predjezikovno pomensko zgradbo in jo tako uvrsti na mišljenjsko ravnino, ki je povezana z realnostjo in lahko vodi v ubesedenje. Kot konceptualne strukture, ki odsli-kavajo temeljna dejanska stanja, propozicijo razumeta tudi Heinemann, Viehweger (1991: 119). Tvorec, naslovnik lahko na osnovi znanja o verjetni povezanosti verjetne dejanskosti, ki jo propozicije izražajo, zaporedju izrekov pripiše lastnosti koherentnega. Naslovnik vrednoti povedje. Rezultat tega je ocenitev zaporedja izrekov kot koherentnega (p. t.).
4	Televizijsko soočenje kandidatov na volitvah in predvolilni govor kot
obliki političnega oglaševanja
4.1 Politični jezik
Politični jezik Hribar (2006: 63) opredeli v širšem in ožjem smislu. V širšem smislu je politični jezik jezik, ki ga uporabljamo pri upovedovanju političnih tem. V ožjem pa je jezik nosilcev političnih funkcij, kot ga ti uporabljajo na vseh področjih svojega poklicnega delovanja. Za politični jezik sta med drugim značilna (navidezno)
276
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
dobrikanje naslovniku [3] in ustvarjanje polemike [1]. Politiki se naslovniku dobri-kajo z izpostavljanjem perečih tem in tem, ki so očitno volivcem pomembne. Tako se ustvarja hkrati tudi polemika, ki omogoča ohranjanje stikov z nasprotniki in volivci v smislu temeljne komunikacijske namere političnih (oglaševalskih) besedil,17 ta je pozivna, in sicer v smislu pridobivanja in/ali ohranjanja politične moči, ki politiku zagotavlja podporo pri njegovem trenutnem ali prihodnjem delovanju.
4.2	Televizijsko soočenje in predvolilni govor kot oblika18 političnega
oglaševanja
Beseda soočenje izhaja iz glagola soočiti, ki po SSKJ pomeni 'narediti, povzročati, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru'. Namera soočenja in tudi predvolilnih govorov je predstavitvena in pozivna - kandidati se ne predstavljajo le preko vsebine političnega programa in stranke, ki jo zastopajo oz. ki ji pripadajo, ampak tudi preko načina izražanja misli. Če je to vnaprej pripravljeno besedilo, kot je v temelju predvolilni govor, je govorčevo »vesolje verjetij« (Žagar 1989: 80) manj opazno kot med soočenji, kjer potek pogovarjanj ne more biti v popolnosti vnaprej predviden. Vedno pa rabljena jezikovna sredstva, torej tudi slovnične zakonitosti, izražajo tvorčevo ideologijo kot sistem prepričanj, verjetij in motivov ali vrednot posameznikovega delovanja.
4.3	Konektorsko-kohezivna sredstva v televizijskih soočenjih in
predvolilnih govorih
Ustvarjanje dejanskosti preko besedila in besedilnih značilnosti, kot so kohezivna in konektorska sredstva, je vidno v političnih predvolilnih oglaševalskih besedilih. Raziskovanje diskurza kot čezbesedilne jezikovnosistemske enote - če velja inkluzivno razmerje stavek - besedilo - diskurz, potem tudi raziskovanje besedila in vseh manjših enot - s tezo »o relativnosti vedenja in s tem ne nazadnje tudi z relativnostjo resnice namreč maja osrednji koncept funkcijskega jezikoslovja, tj. referenco. Pod pojmom referenca je običajno mišljena osrednja funkcija jezika: kazati na zunajjezikovno danost. Skladno s tem jezik bistveno manj kaže na dejanskost, kot pa jo ustvarja ali zrcali« (Spitzmuller, Warnke 2011: 49), saj to, kar posameznik vpelje v vesolje diskurza, ne reflektira nujno dejanskost, pač pa to, kar posameznik o svetu zaznava sam,19 zaradi česar je posameznikovo vedenje nezanesljivo in spremenljivo (Spitzmuller, Warnke 2011: 54).
Če naj navedeno velja za referenco, ki sodi bolj na področje kohezivnosti, toliko bolj to velja za koneksijo kot eksplicitno vzpostavljanje medpropozicijskih razmerij
17	Besedila političnega oglaševanja, ki je plačana oblika tržnega komuniciranja, so poleg predvolilnih govorov še predvolilni programi, slogani, plakati, predvolilni letaki, brošure, televizijska soočenja itd.
18	Na tem mestu bi lahko bila rabljena termina žanr ali besedilni tip.
19	Zapisano ne postavlja pod vprašaj pojma reference, ampak kaže le na to, da je referenca »psihične narave« (prim. Saussure 1997) in da je zato smiselno govoriti o »vesolju interpretacij« (Nuyts 1992) ali »vesolju verjetij« (Žagar 1989).
Mira Krajnc Ivič, Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih
277
in koherentnost, za razumevanje in smiselno-ustrezno interpretiranje katerih je nujno, da obstaja skupni kod, kar pa pomeni tudi vedenje; oblikujejo se skupine, tistih, ki isto »mislijo« in isto »razumejo« (Spitzmüller, Warnke 2011: 56) [1].
[1]20
Voditeljica: Leta 2008 pred volitvami, gospod Janša, če se dobro spomnim, niste ljudi prav resno pripravljali na to, da prihaja kriza. Rekli ste celo septembra 2008, v tem studiu se mi zdi, v mandatarskem soočenju, da ni podatkov, da bi Nemčija zdrsnila v recesijo, pa samo mesec dni kasneje je, tudi uradno.
Janša: Se pravi, takrat podatkov ni bilo, so bili mesec dni kasneje, torej je bilo to točno. [...] nismo razpravljali o krizi, razpravljali smo o Patriji.
Voditeljica: V mandatarskem soočenju, kjer sta bila z gospodom Pahorjem, sta kar razpravljala tudi o razmerah na mednarodnem trgu.
Janša: Poglejte, mi smo za leto 2009 sprejeli proračun še v našem mandatu [.] je imel deset, za deset odstotkov manj še odhodke, kot pa so nastali potem, ko je prišla nova vlada [.] Toliko o tem, kdo je bil pripravljen na krizo.
Pahor: Človek mora zbrat veliko discipline, da primerno odgovori na ta izziv. Kolega Janša, prvič: pustili ste nam kolektivno pogodbo za javni sektor, ki je predvidela divjo rast plač v javnem sektorju, kolega Virant je bil avtor tega. Drugič: brez zamere, kolega Virant [.] ko ste sklenili pogodbo, se je sicer že dalo videt recesijo v svetu, ampak doma se o tem ni diskutiralo.
Voditeljica je v razmerju do predsedniških kandidatov v položaju nemoči, saj mora - tako zahtevajo sprejeta družbena pravila - morebitna nasprotja v izjavah kandidatov predstaviti tako, da ohranja svojo verodostojnost in nevtralno držo v odnosu do kandidatov ter vsaj na videz tudi njihovo javno podobo, zato očitek gospodu Janši o prekrivanju, navajanju (ne)točnih podatkov začne s parentezo, ki jo uvaja pogojni če: če se dobro spomnim, kar kaže na to, da ne trdi, da ima njen spomin prav, ampak svoj spomin postavlja pod vprašaj. Očitek blaži s prav resno pripravljali, nato ga stopnjuje z Rekli ste celo in zaključi s pa samo. Tako eksplicitno vzpostavi nasprotja v izjavah ogovorjenega. Pravilnost njenih trditev potrdi tudi Pahor (ampak doma se o tem ni diskutiralo), medtem ko jih Janša zavrne, s se pravi povzame njene ugotovitve in s torej izpelje sklep o točnosti ugotovitev, repliko zaključi s protiočitkoma, prvi je namenjen voditeljici (razpravljali smo o Patriji), drugi Pahorju kot aktualnemu predsedniku vlade (Toliko o tem, kdo je [...]). Rabljeni konektorji ne vzpostavljajo le skladenjskopomenskih razmerj med propozicijami, organizirajo besedilo, ampak jasno kažejo tudi na razmerja moči in sploh odnose med udeleženci komunikacijskega stika. Tako konektor vzpostavlja tudi pragmatična razmerja tvorec - naslovnik, tvorec - okoliščine. Prav v tem se vidi dinamičnost jezikovnega sistema: različna jezikovna sredstva lahko opravljajo isto funkcijo ali več funkcij opravlja eno samo jezikovno sredstvo. Konektor je napotitvena oblika (Gansel, Jürgens 2007: 260) ali simbol povezave (Heinemann, Viehweger 1991: 44) referenčne zveze v besedilih in služi stavčni in besedilni prepletenosti, medsebojnemu vplivu med stavki in med be-
20 Iz transkripcije televizijskega soočenja televizijske hiše POP TV 10. 11. 2011. Navedeni zgledi (2, 4a, 4b, 5, 6, 7) so mestoma skrajšani, kar je nakazano s simbolom [...].
278
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
sedili. Prepoznavanje medpropozicijskih razmerij preko konektorjev in nanašanjskih ter tematskih zaporedij omogoča razumevanje besedila, kot je verjetno želel tvorec [2].
[2]
Janša: [...] ker jaz mislim, da se vsi zavedamo, da bo treba vlado zelo hitro sestavit, in bi prosil kolege no, da tega ne počnejo.
Z besednovrstnega vidika se v funkcijah konektorja praviloma pojavljajo vezni-ki, prislovi in členki (Žele 2012: 62). Nejasna razmejitev med členki in medmeti (Stramljič Breznik 2014: 31-32) omogoča, da lahko funkcijo konektorja opravlja tudi medmet no v smislu rahlega nasprotovanja pomenu predhodnega izreka in kot spodbuda, opominjanje, izražena v izrečenem po medmetu. Dodatno otežuje razmejevanje med členki in nekaterimi medmeti, npr. glej, veš, vidiš, no, tudi njihova zmožnost biti besedilni organizator [2].
Na organiziranost lahko kaže paralelizem, ki ga Beaugrande in Dressler (1992) uvrščata med kohezijska skladenjska sredstva [3]. Njegova raba ustvarja vsebinske poudarke besedila in kritičnemu naslovniku ustvarja sporočilno vrednost, ki je tvorec verjetno ni želel razkriti.
[3]21
Resnična moč, ki jih ima Slovenija, je v podjetniku, ki kljub krizi vztraja, se prilagaja, išče nove rešitve [.] Naša moč, in na to velikokrat pozabljamo, je tudi v ponosu in dostojanstvu delavca, ki raje dela za minimalno plačo, kot da bi šel na Zavod za zaposlovanje [.] Naša moč je v učiteljih in učencih, v študentih in v profesorjih, ki se zavedajo, da je suverenost človeka v znanju. Moč Slovenije so naši zdravniki, znanstveniki, inženirji in raziskovalci, ki dosegajo velikokrat vrhunske rezultate ob sicer skromnem plačilu. Moč Slovenije so naši vrhunski umetniki in športniki, ki slovenske barve in slovensko himno postavljajo ob bok velikim [.] Moč Slovenije je tudi v naših rojakih v zamejstvu in po svetu [.] nosijo Slovenijo v srcu [.] Naša moč, moč Slovenije je v vsakodnevnih naporih naših matera, žena, gospodinj, ki se trudijo spraviti skupaj začetek in konec meseca [.] Naša moč je v kmetu, ki vztraja v delu od jutra do noči in omogoča poseljenost tudi v okoljih [. ]
S skladenjsko-pomensko strukturo (naša) močje v x (tip ali poklic državljana), ki ima določeno lastnost ali več lastnosti in/ali opravlja določeno delo, dela, pri čemer so te lastnosti in dela predstavljena kot bistven prispevek posameznika k skupnosti, tvorec besedila namreč vzpostavlja hierarhijo med državljani in poklici, ki jih državljani opravljajo: ženske so le kot matere, žene, gospodinje navedene šele na sedmem mestu, delavec zaradi ponosa, ki je sicer vrednota, a vendar nikogar ne nahrani, opravlja svoje delo, bistvena kvaliteta kmetov pa ni oskrba prebivalstva s hrano, ampak ohranjanje državnih meja.
21 Iz govora Janeza Janše na začetni konvenciji SDS, 4. 11. 2011.
Mira Krajnc Ivič, Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih
279
Želja po organiziranosti besedila lahko deluje kot mašilo [4a], s katerim govorec pridobiva čas za odgovor [4b], prekriva neprijetnost teme ali željo po odmiku od vpeljane teme [5].
[4a]
Jankovic: Zelo enostavno: ne govorim eno in se izkaže drugo, ampak je vedno isto. Jankovic: [...] In če me sprašujete, zakaj meni, potem zelo preprosto, zaradi programa [...]
[4b]
Pahor: Rad bi povedal tri, štiri korake, ki jih vidim za to, da bi lahko tudi nižji sloj, ne pa samo srednji sloj, zlasti tisti, ki so na socialnem dnu, lahko človeka dostojno preživeli krizo.
[5]
Virant: Zakon o delu na črno seveda ni bil prava rešitev tega problema. Bom povedal, kje je prava rešitev tega problema. Prava rešitev tega problema [.]
Skorajda preobilje jezikovnih sredstev, ki kaže na odmik od teme, lahko po drugi strani, kot velja na sploh za pretiravanja ali hiperbole kot posledice neupoštevanja Griceove (Grice 1991) maksime kakovosti, signalizira naslovniku določeno mero previdnosti, da izrečeno nemara ne drži povsem [6].
[6]
Voditeljica: Je kdo še kaj posebej kaj želel od vas?
Pahor: Ne, nobeden. Ne, nihče, gospa Šeruga. Nihče ni prišel k meni, in rekel: »Pričakujem, da boš storil to in to, kar ni morda zakonito, nemoralno,« zato, da bom jaz dobil posel.
Pretirana eksplicitnost, pogosta raba jezikovnih sredstev za izražanje zanikanja, in to nikalnih zaimkov, ki izključijo vsakršno izjemo, očitni premori v govornem nizu, kar je v zapisu bilo mogoče brez težav označiti z ustreznim ločilom, vljudnost do voditeljice in premi govor kažejo enako razmerje govorečega do vsebine in soudeležencev kot nemara agresivno in arogantno izražanje sporočila [7], kar mora voditeljica soočenja spregledati.
[7]
Voditeljica: Tukaj je vprašanje, kaj si mislite o gospodu Jankovicu? Janša: Ja, vem. Ni ravno inovativno glede na kampanjo. Voditeljica: Pa bi vas vseeno prosila, da nanj odgovorite.
Janša: Saj bom odgovoru [...] Vsi, ki sedimo za oziroma stojimo tukaj, imamo pozitivne in negativne lastnosti in prihodnje leto bo takšno, da bomo morali iskat predvsem pozitivne. Voditeljica: Je moralen? Je socialno občutljiv? Janša: Do ceha direktorjev, ki ga vedno omenja, prav zagotovo.
Iz rabe pritrjevalnega členka da in tokrat polnopomensko rabljenega glagola vedeti je razvidno, da kandidat ni navdušen nad vprašanjem, ki ni ravno inovativno.
280
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Zdi se, da najprej še skuša svoj odgovor oblikovati tako, da bo učinkoval nevtralno: vsi imamo pozitivne in negativne lastnosti. Ko pa ga voditeljica z elipsama je moralen, je občutljiv prekine, prav tako v elipsi, le preko členkov prav in zagotovo, izrazi svoje mnenje, tj. s strinjanjem z izrečenim v voditeljičini repliki in z upoštevanjem omejitve na določeno skupino ljudi: direktorjev. Elipsa je tu kot kohezivno-konek-torsko sredstvo izkoriščena do te mere, da publiki omogoči, da lahko pozabi na konkretni predmet govora, saj ta zaradi elipse ni izražen. Elipsa torej kaže na razmerje govorca do predmeta govora, ki ga niti ni bilo vredno omenjati ali je bolje, da se ga eksplicitno ne omenja.
5 Sklep
Pri jezikoslovnem raziskovanju besedila je pomembno vprašanje, zakaj je bila realizirana prav določena možnost od vseh ubeseditvenih možnosti. Narediti je treba odmik od razmišljanja, značilnega za generativno slovnico, da končno število pravil omogoča neskončno število realizacij in se usmeriti na z dejstvi opisane končne realizacije možnosti, ki jih ponuja jezikovni sistem, kot to ugotavljata Spitzmuller, Warnke (2011: 27). Sama analiza besedil mora združevati strukturno-slovnični, semantični in komunikacijsko-pragmatični vidik, saj je besedilnost osrednja značilnost besedila kot koherentne celote zaporedja stavkov/izrekov/ilokucijskih dejanj/propozicij v določnem medsebojnem razmerju z določeno funkcijo v neponovljivih komunikacijskih danostih in v odvisnosti od vedenja in vedenja posameznika v dani družbi. Navedeno potrjuje tudi raba konektorjev in drugih konektorsko-kohezivnih sredstev. V okviru prispevka narejeno analizo pa bi težko razumeli kot poskus diskurzoslovne analize, saj je bil korpus zbranih besedil premajhen in manjkal je poudarek na tematski prekrivnosti besedil.
Viri in literatura
Ina Kovše, 2012: Politična oglaševalska besedila zadnjih državnozborskih volitev: Diplomsko delo. Maribor: FF UM.
Špela Sedič, 2014: Argumentiranje in prepričevalna sredstva govorov predsedniških kandidatov na zadnjih državnozborskih volitvah: Diplomsko delo. Maribor: FF UM.
Polona Završnik, 2014: Besedilnoskladenjske značilnosti besedil s televizijskih soočenj o volitvah 2012: Diplomsko delo. Maribor: FF UM.
Salvatore Attardo, 2001: Humorous texts: A semantic and pragmatic analysis. Berlin, New York: Mouton de Gruyter.
Tatjana Balažic Bulc, 2009: Torej, namreč, zato ... o konektorjih: Raba in funkcija konektorjev v slovenskem in hrvaškem jezikoslovnem diskurzu. Ljubljana: ZIFF.
Aleksandra Bizjak Končar, 2005: Pridiga kot žanr. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Mira Krajnc Ivič, Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih
281
Robert de Beaugrande, Wolfgang Dressler, 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.
Klaus Brinker, 1992, 1985: Linguistische Textanalyse: Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden. Berlin: Erich Schmidt. 104-20.
Teun A. Van Diik, 1980: Textwissenschaft: Eine interdisziplinäre Einführung. München: Deutscher Taschenbuch Verlag. 1-41, 221-68.
Christina gansel, Frank Jürgens, 2007: Textlinguistik und Textgrammatik: Eine Einführung. 2. izd. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Marija Golden, 2001: O jeziku in jezikoslovju. 2. natis. Ljubljana: FF.
Vojko Gorianc, 1998: Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila. Slavistična revija 46/4. 367-88.
Paul Griče, 1991: Logic and conversation. Studies in the way of words. Cambridge: Harvard University Press. 22-40.
Wolfgang Heinemann, Dieter Viehweger, 1991: Textlinguistik: Eine Einführung. Tübingen: Max Niemeyer Verlag.
Mira Krainč Ivič, 2009: Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika. Maribor: FF (Zora, 63).
--, 2011: Janševe in Pahorjeve prepričevalne strategije na zadnjih parlamentarnih volitvah. Slavistična revija 59/1. 21-35.
Tomo Korošec, 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas.
Olga Kunst Gnamuš, 1984: Govorno dejanje - družbeno dejanje: Komunikacijski model jezikovne vzgoje. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani.
--, 1991: Sporazumevanje med željo, resnico in učinkom. Ljubljana: Slovensko društvo raziskovalcev šolskega polja.
--, 1995: Teorija sporazumevanja. Ljubljana: Center za diskurzivne študije, Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani.
Nataša Hribar, 2006: Sodobni slovenski politični jezik: Doktorska disertacija. Ljubljana: FF.
Vesna Mikolič, 2007: Modifikacija podstave in argumentacijska struktura besedilnih vrst. Slavistična revija 55 (1-2). 341-55.
Jan Nuyts, 1992: Aspects of a cognitive-pragmatic theory of language: On cognition, functionalism, andgrammar. Amsterdam, Filadelfija: John Benjamins Publishing Company.
Agnes Pisanski Peterlin, 2011: Metabesedilo med dvema kulturama. Ljubljana: ZIFF.
T. sanders, J. sanders, 2006: Text and text Analysis. Encyclopedia of language &
lingustics. 2. izd. Zv. 12. Amsterdam idr.: Elsevier. 597-607.
Ferdinand de Saussure, 1997: Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Prev. B. Turk. Ljubljana: ISH.
282
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Mojca Schlamberger Brezar, 2007: Vloga povezovalcev v govorjenem diskurzu.
Jezik in slovstvo 52/3-4. 21-32.
Andrej Skubic, 1999: Ogled kohezijske vloge slovenskega členka. Slavistična revija 47/2. 211-38.
Jürgen Spitzmüller, Ingo H. Warnke, 2011: Diskurzlinguistik: Eine Einführung in Theorien und Methoden der transtextuellen Sprachanalyse. Berlin, Bosten: Walter de Gruyter GmbH & Co.
Sonja Starc, 2006: Besedilna matrica in struktura vzorca besedila problem - rešitev ter možnost njune uporabe pri analizi besedil v šolski praksi. Jezik in slovstvo 51 (1). 33-52.
Irena Stramljič Breznik, 2014. Medmet kot besedna vrsta v slovničnih opisih slovenskega jezika. Slavistična revija 62/1. 17-37.
Jože Toporišič, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Darinka Verdonik, 2006: Mhm, ja, no, dobro, glejte, eee ...: Diskurzivni označevalci v telefonskih pogovorih. Jezik in slovstvo 51/2. 19-36.
Andreja Vezovnik, 2009: Diskurz. Ljubljana: FDV. Na spletu.
Branka vičar, 2011. Parenteza v novinarskem in parlamentarnem diskurzu. Maribor: FF (Zora, 77).
Ada vidovič Muha, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: ZIFF.
Tomo Virk, 2008: Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove. Ljubljana: ZIFF.
Ruth Wodak, Rudolf de Oillia, 2006: Politics and language: Overview. Encyclopedia of language & lingustics. 2. izd. Zv. 9. Amsterdam idr.: Elsevier. 709-11.
Igor ž. žagar, 1989: Zagatnostperformativnosti ali kako obljubiti. Ljubljana: DZS.
Andreja žele, 2010: Diateza v slovenščini. Riječ 16 (3). 128-52.
--, 2012: Konektorji v slovenščini. Zbornik Matice srpske za slavistiku 62. 59-69. Na spletu.
--, 2012a: O propozicijskosti prislovov v slovenščini (z vidika slovanskega jezikoslovja). Slavia Centralis 5/2. 21-36.
Summary
As to the context of its production, a text is a meaningful, rounded, and only seemingly closed unit. It represents partial segments of all the events from a particular communication contact. A strict scholarly analysis that would follow the manner of interpretation used by the participant of a particular communication contact is rather impossible, because it is only an interpretation of one particular individual, caught in a moment of a given point of view. Although in their attempt to identify
Mira Krajnc Ivič, Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih
283
systemic, permanent functions of a linguistic phenomenon, these types of analyses try to distinguish material that is indistinguishable to a user, such as cohesion from connectivity and coherence, they are nevertheless necessary and meaningful as they encourage critical interpretation and perception of the world in which we live in.
They also confirm that language vibrates with space and man. That can also be seen in political pre-election texts. The paper focuses on the material gathered from TV debates during the 2011 and the 2012 election seasons and on pre-election speeches from the 2008 elections. As usual, the cohesive and connective devices used in the texts establish explicit relations between textual units and contribute to textual organization. What is new is that, according to the principles of cooperation and politeness strategies, they also indicate relations between the participants in terms of position of power and (un)favorable relations between them at the moment. This raises the question whether connective and cohesion devices as referential forms contribute to clarity of the intended message.
285
UDK 811.161.r22
ToKapee Banepueeuu rp^opuu Trny HM. .H.H. ToncToro, Poccua grig72@mail.ru
KBA3roTA.HOH KAK EflHH^A .HHHrBOKyjTbTyPHOro YPOBH3
Pe3yjbTaT0M B3auM0geftCTBufl KyjbTypbl u A3bIKa CTaH0BuTCfl H0Bblft CeMHOTHHeCKHH ypoBeHb nuHraoKynbTypbi. B h£m (yH^uoHupyroT oco6bie eguHuub, uMero^ue Bep6anbHyro npupogy, BbmojiHaro^ue (yH^uro 3HaKOB Kyjibrypbi. OgHoft 113 TaKux egHHH^ hbjhetch KBa3roTanoH. 3neMeHT KBa3u- nognepKuBaeT oco6yro, Bep6anbHyro npupogy ^Toft eguHu^i. KBa3roTanoH yKa3biBaeT Ha CTaHgapT KanecTB nenoBeKa. CeMaHTuKa KBa3roTanoHa (opMupyeTca Ha 6a3e K0HH0Ta^Hft A3biK0Bbix c onopoft Ha cxogcTBo. B CTaTbe onucaHbi oco6eHHocTH KogupoBaHua KyjbTypHbix cmmicjob c onopoft Ha 6a30Bbift o6pa3, BbigeneHbi 0CH0BHbie Kogbi KyjbTypbi. OnpegejeHo, hto npogyKTuBHbiM KogoM pyccKoft jHHrBoKyjtTypH «BjaeTca 6uoMop(Hbift Kog c 6a30BbiM o6pa3oM xubothoc. npoujjrocTpupoBaHH MexaHH3MLi ^enneHufl KyjbTypHoft HH(opMa^HH c A3biK0B0ft MaTepueft. KBa3roTanoHbi uMeroT npoToTHnHHecKHft xapaKTep. KBa3roTanoHbi o6o3HanaroT ^hhoctu jHHrBoKyjtTypHoft o6^hocth. CeMaHTHKa KBa3roTanoHa ampono^mpuHHa. B CTaTbe peKoHCTpyupoBaH nopTpeT pyccKoro Ha^H0Ha^bH0^0 xapaKTepa.
KaroneBwe caoBa: CTepeoTun, npoToran, K0HH0Ta^Ha, Kog KyjbTypbi, 6a30Bbift o6pa3
As the result of interaction between culture and language a new semiotic level, linguaculture, emerges. On this level, individual units that are verbal in nature function as symbols of culture. One of these units is quasi-standard. The element "quasi" emphasizes a particular, verbal, nature of the unit. Quasi-standard points to the standard of human qualities. The semantics of quasistandard is formed on the basis of linguistic connotations relying on similarity. The article describes the peculiarities of coding cultural meanings in terms of the base image and identifies the main cultural codes. The author determines that the productive code of the Russian linguistic culture is a biomorphic code with a base image of animal. He illustrates the mechanisms that bind cultural information with linguistic matter. Quasi-standards are prototypical in nature. They represent the values of a linguacultural community. The semantics of quasi-standard is anthropocentric. The article reconstructs the image of the Russian national character.
Keywords:: stereotype, prototype, connotation, culture code, base image
B K0Hge XX BeKa BHHMaHue (HjojoroB npuBjeKju oco6chhocth HHTepaK-guu a3MKa u Kyjbrypbi. KaK H3BecTH0, 3HaK0Bbie CHCTeMbi npegcTaBjaMT co6oft HenpepbiBHyro raMMy, ux rpaHugbi HeneTKH, nnaH cogep^aHua ogHoft cucTeMbi Mo^eT CTaHoBuTbca njaH0M Bbipa^eHua gpyroft. npoMe^yToHHoe nono^eHue Me^gy cucTeMoft a3biKa u Kyjbrypbi 3aHuMaeT juHrB0KyjbTypHaa cucTeMa. Onpe-genaa gaHHoe 3HaK0B0e np0CTpaHCTB0 KaK cucTeMy, mm nonaraeM, hto 0Ha uMeeT cboh Ha6op eguHug u npucymux um (yHKguft. K hum oraocaTca npegegeHTHbie uMeHa, Ha3BaHua apTe(aKT0B BTopuHHoro Mupa, KBa3u3TanoHbi, KBa3ucuMB0Jbi,
286
Slavisticna revija, letnik 63/2015, st. 3, julij-september
KBa3HMepM u gp. B ^TOH cTaTbe mm paccMoTpuM HeKoTopbie ceMaHTunecKue u (yH^UoHanbHbie OCO6eHHOCTH KBa3^TanoHoB.
TepMHH Kea3^manoH 6bin npegno^eH B.H. Tenua, KoTopaa noHUMana nog hum nuHrBucTunecKyro eguHu^, yKa3MBaromyro He Ha pe(epeHT, a Ha KaKyro-nu-6o ugero, cBa3aHHyro c npegcTaBneHuaMu o KanecTBax nenoBeKa, penpe3eHTupo-BaHHyro o6pa3OM gaHHoro pe(epeHTa (TErna 1996: 245). YroHHaa npuBegeHHoe onpegeneHue, OTMeTUM, hto KBa3^TanoH aBnaeTca ^neMeHTOM nuHrBoKynbTypM, penpe3eHTupyeT CTepeoTunM nenoBeKa c onopoft Ha cpegcTBa ecTecTBeHHoro a3M-Ka. nog cTepeoTunoM mm noHUMaeM ycTOHHUBoe MHeHue o neM-nu6o (Quasthoff 1973: 28), b a3MKe ohh o6"beKTUBupoBaHbi BHyTpeHHHMH (opMaMu - KBa3ucTepe-oTunaMu. KBa3roTanoHbi He cnegyeT oTo^gecTBnaTb c cTepeoTunaMu, nocKonbKy ohh HMeroT pa3Hyro npupogy: nepBMe MaTepuanbHo Bbipa^eHM, BTopbie - ugeanb-hm, (yH^uoHupyroT Ha KoH^mya^bHoM ypoBHe. Ohh penpe3eHTupyroT crepeo-TunM o cTaHgapTHMx KanecTBax u cBoftcTBax nenoBeKa.
^,aHHMe eguHu^i nuHrBoKynbTypM aBnaroTca ycTOHHHBbiMH KoopguHaTa-mh, KoHcTaHTaMu nuHrBoKynbTypHoro npocTpaHcTBa. npu Bceft gHHaMHHHocra KynbTypHoro npo^cca KBa3roTanoHbi ocTaroTca Hau6onee cTa6unbHoft nacTbro nuHrBoKynbTypM. Ohh o6o6maroT u opraHU3yroT KBa3ucTepeoTunM, oTpa^aroT goMUHaHTM a3MKoBon HHTep^peTa^HH Tex unu hhmx acneKToB geftcTBUTenbHo-cth, 3aKpennaroT Ha6nrogeHua, KoTopMe cTanu ^uTeftcKHMu npaBunaMu. KBa3u-^TanoHM Hau6onee tohho h eMKo oTpa^aroT oco6eHHocTu Ha^H0HanbH0^0 xapaK-Tepa.
KBa3roTanoH aBnaeTca ^neMeHTOM MaTepuanbHoft KynbTypM, co3gaHHMM cpegcTBaMu ecTecTBeHHoro a3MKa, TeM caMMM oTpa^aa pe3ynbTaTM B3auMogeftcTBHa gByx ceMuoranecKux cucTeM - a3MKa u KynbTypM. ^TOT (aKT onpegenaeT cno^HocTb ceMuoTunecKoH npupogM ^TOH eguHu^i.
O3Hanaromee KBa3roTanoHa npegcTaBnaeT co6oft cBoeo6pa3Hbift KynbrypHbift apTe^aKT, oho nonHocTbro npucnoca6nuBaeTca gna o6^eKTHBa^HH KynbTypHoro cMMcna. npo^cc ceMuo3uca gaHHoro 3HaKa xapaKTepu3yeTca TeM, hto a3MKoBoe co3HaHue BMgenaeT tot unu hhoh (aKT oKpy^aromen geftcTBHTenbHocTH, TeM caMMM ^hhoctho MapKupyeT ero u npunucMBaeT eMy hobmh gecurHaT - Mepy cbohctb h KanecTB nenoBeKa.
®opMupoBaHue KBa3roTanoHa npoxoguT b gBa ^Ta^a. Ha nepBoM KynbTypHo MapKupoBaHHMH cMbicn BonnomaeTca b 3HaneHuu a3MKoBoro 3HaKa b Buge KOHHOTa^HH. OHa (opMupyeTca Ha ocHoBe Ha6nrogeHUH 3a o6"beKTOM, oTpa^eHHbiM b KBa3ucTepeoTune (BHyTpeHHeft (opMe a3MKoBoft eguHu^i). H.r. CKnapeBcKaa oTMenaeT: «npe^ge neM Ha3BaTb xuTporo nenoBeKa nucoft, TpycnuBoro - 3aft^M, HeyKnro^ero - MegBegeM u T.n., Hy^Ho cBa3aTb ^TH KanecTBa c khbothmmh - T.e. KBanH(H^HpoBaTb Ka^goe ^uBoraoe cooTBeTcTByro^uM o6pa3oM» (CKnapeBcKaa 2004: 53). O6ieKTUBHocTb KOHHOTa^HH cnoco6cTByeT ganbHeftmeMy eguHoo6pa3HoMy noHHMaHHro KBa3roTanoHa BceMu nneHaMu nuHrBoKynbTypHoft o6^hocth.
Bropoft ^Ta^ cBa3aH c nepexogoM eguHu^i b cucTeMy nuHrBoKynbTypM, o6pe-TeHueM ero (yH^uu cuMBona. npu ^TOM gaHHaa eguHu^ cTaHoBUTca KoHcTaH-toh, yHHBepcanueft gna nuHrBoKynbrypHoft rpynnM. M..H. KoBmoBa oTMenaeT:
ToKapeB B. rpnropHH, KBa3roTanoH KaK egHH^a nHHrBOKynbTypHoro ypoBHa
287
«...Mup - npupoga, apTe^aKTbi, BHemHue KanecTBa u BHyTpeHHue CBOHCTBa ne-^OBeKa - npuo6peTaroT b npo^cce CBoero ocBoeHua u no3HaHua oco6biñ ceMuo-
THHeCKHH, Ky^bTypHMH CMHCI, K0T0pbIH B03HHKaeT H3 He6yKBa^bHbix CMMC^OB
Bemen. Mup ocBo6o®gaeTca ot cBoen $u3unecK0H, MaTepua^bH0H npupogbi, nTo-6bi o6pecTH b npegcTaB^eHHH ne^oBeKa o HeM uHyro, co^HaflbHyro (Mopa^bHyro) u gyxoBHyro (HpaBcTBeHHyro) MOTHBa^HK>. 3HaKH MaTepna^bHoro Mupa (pa3Hon cy6cTaH^HH, b tom nuc^e u Bep6a^bH0H), Harpa^geHHbie Ky^brypHbiM cmmc^om, CTaHOBaTca Ky^brypHbiMH 3HaKaMH u MoryT BOcnpHHHMaTbca u Hcn0^b30BaTbca HMeHHO b ^TOM hx BT0punH0M KanecTBe» (KoBmoBa 2009: 22-23).
npo^ccbl ^TaflOHH3a^HH, CHMB0^H3a^HH CB33aHM C aKTHBHOH pa60T0H KO^^eK-
THBHoro co3HaHua, oTpa^aromero reHe3uc Ky^brypbi. TaK, BepoBaHua xpucTuaH b to, nTo ro^y6b aB^aeTca Bon^omeHueM flyxa rocnoga, npunucbiBaHue ^T0H rn^e paga nporaocTunecKux, o6eperaromux	npuBe^u k ^hhocthoh MapKu-
poBaHHocTH gaHHoro o6"beKTa. y c^oBa ^ony6u^a 'caMKa ro^y6a' CTa^u $opMu-poBaTbca Ky^bTypHMe K0HH0Ta^HH 'cBaTocTb', 'HenoponHocTb', '6o®ecTBeHHocTb'. 06pa3 ro^y6u^i CTan $opMoñ g^a cTepeorana ^noMygpeHHoro, HeBHHHoro ne-noBeKa. K0HH0Ta^HH c^oBa ^ony6u^a Bom^u b 3oHy geH0Ta^HH Ky^bTypH0-a3bi-koboh eguHu^i. B pe3y^bTaTe TaKoro HHTepaKTHBHoro B3auMogeHCTBua a3bma u Ky^bTypM Ky^brypHaa HH$opMa^Ha KogupyeTca a3biK0BbiMu cpegcTBaMu, a a3bi-K0Bbie 3HaKH no^ynaroT cnoco6HocTb BbmomaTb ^yH^uro 3HaKoB Ky^brypbi (Te -nua 1999: 14). OopMupoBaHue ceMaHTHKH KBa3roTa^0Ha ocymecTB^aeTca nyTeM c^nKu Ky^bTypHon K0HH0Ta^HH c cogep^aHHeM CTepeorana. TaK, Ha3BaHHbie KOHHOTa^HH c^oBa ^ony6u^a coeguHaroTca c cTepeoranoM CBaToro, HenoponHoro ne^oBeKa; c^obo cTaH0BHTca KBa3roTa^0H0M.
BuguMo, ^0^T0My npogyKTHBHbi npu o6pa3oBaHHH KBa3roTa^0H0B MexaHH3Mbi KocBeHHon H0MHHa^HH. B ocHoBe 60flbmHHCTBa KBa3roTa^0H0B ^e^HT cxogcTBo. K ochobhmm Marpu^M nepeHoca mo^ho oraecTu c^egyromue:
•	cxogcTBo geaTe^bHocTH, $yH^uu (aemoMam 'kto-^. geñcTByromuH 6ecc03HaTe^bH0, 6e30cTaH0B0nH0, c MexaHunecKon TonHocTbro', aKyna ^Kcn^yaraTop, xumHunecKu no^b3yromuHca ny^MM TpygoM u HMymecTBoM');
•	cxogcTBo BHemHero Buga (eeHUK 'pacTpenaHHbiñ ne^oBeK, Ko^ep^a 'cTapuK h^h cTapyxa');
•	cxogcTBo BocnpuaTua (KapmuHa 'Bbi3biBaromuH BocxumeHue, yguB^eHue cbohm BugoM, KpacoTon ne^oBeK', KunxmoK 'BcnbMbnuBbiH ne^oBeK'). KBa3roTa^0Hbi oTpa^aroT K0Mnpeccup0BaHHMe ^hhocth nenoBenecKoro
co3HaHua, TununHMe npegcTaB^eHua o Tex h^h hhhx aB^eHuax geñcTBHTeflbHocTH. KBa3H^Tafl0HM nepBMMu npuxogaT Ha yM npu oTBeTe Ha BonpocM Tuna: «KaK Ha3MBaeTca ne^oBeK, o6^agaromHH KanecTBaMu.., cBoncTBaMu .., ge^aromun nTo-^h6o?» r^aBHoe ®e, KBa3H^Ta^0HM cooTHocaTca c CTepeoranaMu - cTaHgapTHMMu MHeHuaMu o neM-nu6o. Ha ^T0M 0cH0BaHuu mo^ho npegno^o^uTb, nTo ohh penpe3eHTupyroT npoTOTunbi.
®opMupoBaHue Toro h^h uHoro KBa3roTa^0Ha, penpe3eHTupyromero np0T0Tun KaTeropuu, onupaeTca Ha npaKTHnecKHH onm, Ha6^rogeHua ne^oBeKa 3a geHCTBHTeflbHocTbro nu6o Ha apxeTununecKue npegcTaB^eHua, anpuopHo nepegaromueca ot n0K0^eHua k n0K0^eHuro. TaK, Ha6^rogeHua 3a noBegeHueM
288
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
m^ jerau b ocHoBy $opMupoBaHua np0T0Tun0B paHo hjh n03gH0 BCTaromero hjh jio^ameroca cnaTb HejoBeKa h Bep6aïïH3a^HH hx KBa3roTaj0HaMu waeopoHOK, coea.
npoTOTHnHHecKHH xapaKTep KBa3roTaj0H0B nogTBep^gaeTca pagoM hx $yH^H0HajbHbiX, H0MHHaTHBHbiX XapaKTepHCTHK. Bo-nepBHX, KBa3roTaïï0Hbi HacToTHH b peHu HocuTejeñ a3HKa. Ohh mup0K0 Hcnojb3yroTca b pa3juHHbix peneBHx ®aHpax (oco6eHHo b npe^geHTHbix TeKCTax), BbicTynaroT b KanecTBe Ha3BaHHH npoH3BegeHHH, hto CBHgeTejbCTByeT o6 hx TeKCT006pa3yromux $yH^uax. Bo-BTopbix, KBa3roTaj0Hbi o6jagaroT bmcokhm ^pogy^HpyromHM ^OTeH^HaïïOM. ohh HacTo BbicTynaroT b poju 0H0Macu0j0rHHecK0H ochobm npu o6pa3oBaHHH cjob h ycT0HHUBbix eguHu^ Cp.: nony^aü ^ nony^aüHu^amb, o6e.3b.HHa ^ o6e3bXHHuuamb. Bork ^ He 3a mo eonKa 6bwm, nmo cep, a 3a mo, nmo oe^ cben; eonKa HO^u KopMHm; c eonrnMu wumb no-eonubu eumb. BopoHa ^ eopoHa e naenuHbux nepbHX, 6enax eopoHa, hu naea hu eopoHa.
KBa3roTajoHbi pyccKoro a3biKa, oTpa^aa CTaHgapTbi KanecTB HejoBeKa, o6ieKTHBupyMT ^hhocth pyccKoro Hapoga, Bep6aju3upyMT cucTeMy HMnepaTHBoB, HanpaBjeHHbix Ha HejoBeKa, co3gaBaa ero ugeajbHbiH o6pa3, ^HKcupya HopMy. _33biK0B0e co3HaHue jw6oro Hapoga pearupyeT npe^ge Bcero Ha oTcTynjeHua ot HopMbi, ^0^T0My BHyTpeHHue $opMbi KBa3roTaj0H0B ^uKcupyroT CTaHgapTbi xopomero hjh njoxoro. KaK npaBHjo, o6"beKTHBupyroTca b 6ojbmeñ cTeneHH HeraTUBHbie CTepeoranbi.
npu onpegejeHHH ^TaJ0Ha HejoBeKa br^ho yHHTbiBaTb, KaKue MeHTajbHbie acneKTbi nogBepraroTca H0MHHa^HH, a TaK^e njoraocTb H0MHHa^HH. Hau6ojee Ba^HHMH acneKTaMH b HejoBeKe gja pyccKoro a3biK0B0r0 co3HaHua 0Ka3biBaroTca cjegywmue:
•	geaTejbHocTHHe xapaKTepucTHKu (HejoBeK h ero npaKTUKu);
•	co^HaïïbHbie xapaKTepucTHKu h 0TH0meHua (oTHomeHua HejoBeKa k
gpyruM jrogaM);
•	BHemHocTb.
(XapaKTepucTHKu pacnojo^eHbi no cTeneHH y6biBaHua).
MeHee 3HaHHMbiMu aBjaroTca uHTejjeKTyajbHHe KaHecTBa (3HaHua, oïïht), B03pacT, HpaBcTBeHHaa xapaKTepucTHKa; ncuxuHecKue cbohctbr h pag gpyrux. OTcroga cjegyeT nepBbiH BbiBog: br^hmm gja pyccKux jrogeñ aBjaeTca to, KaK HejoBeK npoaBjaeT ce6a b pa3juHHbix Bugax npaKTUK. ^Ta cTopoHa ®h3hh o^HHBaeTca Hau6ojee cTporo. ,3ga pyccKux noKa3aTejbHa co^HaJbHaa 3HaHHMocTb, ageKBaTHocTb o6mecTBy, hto cBa3aH0 c K0jjeKTUBU3M0M, co6opHbiM yKjagoM ®h3hh. Ba^HbiMu aBjaroTca $u3H0j0rHHecKue, BHemHue xapaKTepucTHKu HejoBeKa. OTMeTUM, hto ohh pa3HoacneKTHbi, hto 06ycj0B juBaeT 6ojbmoe K0juHecTBeHH0e 3HaneHue b ^T0H rpynne.
CeMaHTHKa KBa3roTaj0H0B pyccKoro HejoBeKa 0Tpa®aeT CTaHgapTbi pyccKoro xapaKTepa. ^ej0BeK goj^eH 6biTb Tpygoflro6uBbiM, 3gopoBbiM, cujbHbiM, cHUTaTbca c 3aK0H0M, He npoTHBonocTaBjaTb ce6a o6mecTBy, 6biTb cMejbiM, cn0K0HHbiM, ®H3HepagocTHbiM, BocnuTaHHbiM, HecTHbiM, Be^juBbiM, go6po®ejaTejbHHM, ryMaHHbiM, go6pbiM, HpaBCTBeHHbiM, yMHHM. HgeajbHHH HejoBeK uMeeT cpegHUH goxog. Oh goj^eH uMeTb HeBHgejaM^ueca HepTH JH^a, o6jagaTb xopomuM
ToKapeB B. rpnropHH, KBa3roTanoH KaK egHH^a nHHrBOKynbTypHoro ypoBHa
289
3peHHeM H cnyX0M, 6biTb CTpOHHMM H HMeTb cpegHHH pOCT, 6biTb 0npaTHbiM.
KaK BuguM, oco6oe BHHMaHHe ygenaeTca TOMy, KaK nenoBeK npoaBnaeT ce6a b pa3nunHbix Bugax geaTenbHocTu, npu o6meHuu c gpyruMu nrogbMu. OTKnoHeHua
OT HOpMM o6ieKTHBHpyMTC3 KBa3^Tan0HaMH, $HKCHpyMmHMH aHTHCTaHgapTbl
pyccKoro nenoBeKa. KBa3roTanoHbi o6"beKTUBupyroT KaK cTaHgapTbi, TaK h aHTHCTaHgapTM nenoBeKa. B My®nuHe pyccKoe a3biK0B0e co3HaHue BbigenaeT napaMeTp $u3unecK0H cunbi, onbrra, cMenocTu, c0^HanbH0H 3HanHM0CTH. B ^eH^HHe - BHemHen npHBneKaTenbHOCTH, MonnanHBOCTH, go6poTbi, chopobkh.
PaccMOTpuM 0C06eHH0CTH KogupoBaHua, npegcTaBneHua b a3biKe cTaHgapT0B KanecTB h cbohctb nenoBeKa. KynbrypHbiH Kog b ceMHOTHKe Kynbrypbi onpegenaeTca KaK «cucTeMa 03HanuBaHua, to ecTb c$opMupoBaHHaa cTepeoTunaMu nuHrB0KynbTypHoro co3HaHua coBoKynHocTb 3HaKoB h MexaHH3MoB» (Ane^upeHKo 2002: 61-62). ^TH MexaHH3Mbi ucnonb3yroTca b gByx npo^ccax: 1) npu o6pa3oBaHHH cMbicnoB; 2) npu hx pe^pe3eHTa^HH (Bbipa^eHuu). TaKHM o6pa3oM, KynbTypHMH Kog - ^T0 CBoero poga MaTpu^, onpegenaro^aa cnoco6 MbimneHua h o6o3HaneHua. Kog KynbTypbi HanpaBnaeT, onpegenaeT cogep^aHue h ^opMbi penpe3em^un. Ero mo^ho npegcTaBHTb KaK ceTKy, K0T0pyro KynbTypa «Ha6pacMBaeT» Ha 0Kpy®aromuH Mup. M..H. KoBmoBa yKa3biBaeT, nTo KynbrypHbiH Kog «o3HanaeT cooTBeTCTBue Me®gy nnaHoM Bbipa^eHua h nnaHoM cogep^aHua 3HaKa; KogoM 3agaeTca 3HanuMocTb 3HaKa, a HHTepnpeTaTop ^Ty 3HanuMocTb onpegenaeT, «pacmu^poBbiBaeT», to ecTb noHHMaeT 3HaK. Kog, no MeToHHMHH, o6o3HanaeT Knacc 3HaKoB h npaBuna hx "nponTeHua" HHTepnpeTaTopoM, KoTopbie, b cbom onepegb, o6ycnoBneHbi toh unu hhoh Kynbrypon, b kotopoh ohh 6ygyT nponTeHM, TeM unu hhmm KynbrypHbiM xpoHoTonoM, KynbrypH0H KOM^eTeH^HeH HHTepnpeTaTopa h t. n. Kog Bbipa6aTbiBaeTca h ocymecTBnaeT cbom	b
KynbType» (KoBmoBa 2007: 30).
Kogbi Kynbrypbi cooTHocaTca c gpeBHenmuMu apxeTununecKHMH npegcTaBneHHaMH nenoBeKa. TaK, b KynbType H3BecTHbi 6uoMop$HbiH, ^eTHmHHH, aHHMHnecKHH, a^uoHanbHbrau gpyrue Bugbi KynbrypHbix KogoB, KoTopbe BocxogaT k paHHHM ^opMaM penHrHH. KynbrypHbiH Kog mo^ho onpegenuTb no 6a3oBoMy o6pa3y b pe3ynbTaTe o6o6meHua BHyTpeHHux $opM 0gH0TunHbix KocBeHHbix HOMHHa^HH. TaK, 6a3oBbiM o6pa3oM aHTponoMop^Horo KynbTypHoro Koga 6ygeT «nenoBeK», ^eramHoro - «npegMeT», 6uoMop$Horo - «pacTeHue»/«®uB0TH0e», aHHMHnecKoro - «npupogHaa cthxh3», a^uoHanbHoro - «gencTBue» h t. g. KonunecTBo KynbrypHbix KogoB HeBenuKo h pa3H006pa3ue KynbTyp o6ycnoBneHo K0M6HHa^HeH, TpaHC$opMa^HeH u3BecTHbix KynbrypHbix KogoB. B.B. KpacHbix oTMenaeT, nTo Ha6op KogoB Kynbrypbi gna nenoBenecTBa yHHBepcaneH. «OgHaKo hx npoaBneHua, ygenbHbin Bec Ka^goro u3 hhx b onpegeneHHon KynbType, a TaK^e MeTa^opbi, b K0T0pbix ohh peanu3yMTca, Bcerga Ha^H0HanbH0 geTepMHHHpoBaHbi h o6ycnoBnuBaroTca KoHKperaoft KynbrypoH» (KpacHbix 2002: 232).
KBa3roTanoHbi c 6a30BbiM 06pa30M «^uBoraoe» npegcTaBnaroT co6on ogHy u3 Hau6onee MHoronucneHHbix rpynn b pyccK0H nuHrB0KynbType. ®HB0THbie urparoT Ba®HyM ponb b ®h3hh nenoBeKa: ohh noMoraMT ocymecTBnaTb pa3nunHbie BugM npaKTHK, ucnonb3yMTca KaK cpegcTBa k cymecTB0BaHHM. Hau6onee gpeBHue 3aHaTua nenoBeKa Tpe6oBanu ot Hero Ha6nwgaTb 3a ^hbothmmh, nocKonbKy ot
290
Slavisticna revija, letnik 63/2015, st. 3, julij-september
^Tux 3HaHHH 3anacTyro 3aBucena ero ®u3Hb. _33biK0B0e co3HaHue gna Bbipa^eHua CTaHgapTOB KanecTB nenoBeKa npu6eraeT k H0MUHa^uaM goMamHux, guKux, ^K30TUHeCKUX ®uB0THbIX, 06^uM HauMeH0BaHuaM u Ha3BaHueM HaCTeH Tena.
OgHHM H3 Hau6onee npogyKTuBHbix 6a30Bbix 06pa30B aBnaeTca o6pa3 co6axu. AKTyanbHOCTb gaHHoro remTanbra gna pyccKOH nuHrB0KynbrypH0H o6^hoctu onupaeTca KaK Ha HauBHbie, TaK u Mu^onorunecKue npegcTaBneHua. Co6aKa gna pyccKoro nenoBeKa npegaHHbin gpyr, nneH ceMbu, CTopo®. MHO^ecTBO npuMeT CBa3aHO c noBegeHueM co6aKu. XapaKTepHO, hto co6aKu npegcKa3biBanu o6mhho HenTO Hexopomee gna nenoBeKa. Ecnu co6aKa nacTUTca k xo3auHy, ero ®h3hh rpo3UT onacHocTb; ecnu co6aKa poeT aMy unu BoeT - k noKoHHuKy, ecnu co6aKa nemeTca cnuHon o 3eMnro - k nacMypHon noroge, ecnu co6aKa ^MeTca k xo3auHy -k HecnacTbK). no-BuguMoMy, ^T0 cBa3aHo c Mu^onorunecKuMu npegcTaBneHuaMu o co6aKe. OgHu noBepba yKa3biBanu Ha to, hto Teno co6aKu aBnaeTca BMecranu^eM 3noro gyxa, gpyrue - hto co6aKa, HanpoTuB, npegnyBcTByeT BcaKyro HenucTyro cuny (CnoBapb ,3,ana).
Bce nepenucneHHbie npegcTaBneHua nono^eHbi b ocHoBy KBa3roTan0H0B. Bo-nepBbix, co6aKa cTaHoBuTca KBa3roTan0H0M 3noro, rpy6oro, Hu3Koro, 3acny®uBaro^ero npe3peHua nenoBeKa: nec, nec cMepdx^uü, 6ap6oc. Pag napeMun penpe3eHTupyET ^Tu npegcTaBneHua: co6aKe co6aub^ cMepmb. npegcTaBneHua o MHo^ecTBe nogo6Hbix nrogen Bbipa^aroTca KBa3roTan0H0M ceopa. Bo-BTopbx, co6aKa aBnaeTca o6pa3^M pacnyTHoro nenoBeKa. B-neTBepTbix, co6aKa penpe3eHTupyeT ^TanoH peBHocTHo cny^amero nenoBeKa. B-naTbix, o6pa3 co6aKu Bep6anu3yeT npegcTaBneHua o 3HaromeM, noBKoM, ucKycHoM b KaKoM-n. gene nenoBeKe. Co6aKa cnuTanacb geM0HunecKuM ^hbothmm. KaK oTMenaeT A.H. A^aHacbeB, «Ha Pycu paccKa3biBaeTca nereHga, hto co6aKa co3gaHa 6bina ronon u hto mepcTb en gaHa gbaBonoM» (raM ®e: 697). Co6aKa Hagenanacb oco6biM 3HaHueM: npegcKa3biBana norogy (ecnu co6aKa BanaeTca neToM - k BeTpy u go^gro, ecnu co6aKa, cToa Ha Horax, KanaeTca - xo3auHy npegcTouT gopora, ecnu co6aKa BoeT k Hu3y - k noKoHHuKy, k Bepxy - k no^apy, ecnu co6aKa Mano ecT, MHoro cnuT - k HeHacTbro, nepHomepcTHaa co6aKa c gByMa 6enbiMu naTHaMu Hag rna3aMu npegnyBcTByeT HenucTyro cuny, bo BpeMa ragaHua geBymKu o6pamaroTca k co6aKe: raBKHu, co6aKa, rge moh cy^eHbin u gp. (^anb 1995: T. 4, 250-51). ^Tu KynbTypHMe cMbicnbi penpe3eHTupoBaHbi $pa3eonorunecKuMu eguHu^Mu co6aKy cben; snamb, ^^e co6aKa sapuma. ^TUM0H nepBon ycTonnuBon eguHu^i o6iacHaroT nu6o BKycoBMMu KanecTBaMu Maca co6aKu (HeBKycHoe, ^ecTKoe): ecnu nenoBeK cien ero, oh ucKycunca b caM0M HexopomeM, r0T0B npeogoneBarb TpygHocTu, uMeeT onbiT, nu6o noBKocTbro, cMbimneHocTbro co6aKu (cm. Eupux, MoKueHKo u gp. 1998: 538-39). ^TUM0H BTopon eguHu^i o6iacHaroT npegcTaBneHuaMu o nepH0M nce, oxpaHaromeM 3aKpbiTbiH Knag, MeT0HuMunecKuM nepeHocoM o6pa3a co6aKu Ha caM Knag (TaM ®e: 537). B-mecTbix, co6aKa aBnaeTca KBa3roTan0H0M $u3unecKu ucTomeHHoro, ronogHoro nenoBeKa: ycman KaK co6aKa, ^ono^Huü KaK co6aKa. ^Tu npegcTaBneHua oTpa^eHbi b napeMuax: cKonbKo co6aKe hu xeamamb, a cumoü He 6ueamb. B-cegbMbix, co6aKa yKa3biBaeT Ha nenoBeKa, K0T0pbiH caM He nonb3yeTca neM-n. u gpyruM He gaeT ^T0 genaTb. ^T0T KBa3roTanoH ynoTpe6naeTca Hea6c0nroTuBH0, b cocTaBe ycTonnuBoro Bbipa^eHua: co6aKa Ha ceHe. HraK, o6pa3
ToKapeB B. rpnropHH, KBa3roTanoH KaK egHH^a nHHrBOKynbTypHoro ypoBHa
291
co6aKH ucnoab3yeTca gaa penpe3em^uu MHoroo6pa3Hbix KanecTB neaoBeKa, aBjaeTca 6a3OH gaa (^opMupoBaHua HecKoabKux KBa3^TajOHOB. ^TO o6ycjOBaeHO TeM, hto co6aKa aBjaeTca nepBbiM ogoMameHHbiM ^hbothmm. ^eaoBeK HMea BO3MO®HOCTb yBHgeTb ero b pa3auHHbix npaKTHKax u HaKonHTb MHoroo6pa3Hbie Ha6aK>geHua 3a hhm.
TaKHM 06pa30M, KBa3roTaaoH aBaaeTca eguHH^H jiHHrBOKyjbrypHoro ypoBHa, o6ieKTHBHpyMmen npoTOTunbi HejOBenecKHx Kanecm AHTpono^HTpu3M, ®HBaa 06pa3H0CTb, ^pOgy^HpyMmaa O^HOHHOCTb, ^KC^peCCHBHOCTb, ^MOTHBHOCTb, aBjaMTca c^e^H$HHecKHMH nepTaMH KBa3roTajOHOB. 06pa3 BbiCTynaeT b poau CTaHgapTa KanecTB neaoBeKa, OTpa^aeT npo^ccbi KyjbrypHOH KaTe^opH3a^HH 3HaHHH, BMHjeHaM^He Hau6oaee Ba^Hbie gaa jHHrBOKyflbrypHOH o6^hocth OTpe3KH geHCTBHTejbHOCTH. nepcneKTHBHMM aBjaeTca onucaHue CHCTeMbi KBa3roTajOHOB, hx ceMaHTHKO-nparMaTHnecKoro ^OTeH^Hafla, TeKCTOo6pa3yromHx CBOHCTB.
Hhtepatypa
H. Aneohpehko, 2002: ^o^mu^ecKax ^Hep^uM crnea: CuHep^emuKa asbiKa, co-3Ha»uM u Kynbmypu. M.: Academia.
A. H. Aoahacleb, 2002: Mu$u, noeepbM u cyeeepux cnaem: B 3 m. M.: ^KCMO, Cn6: Terra Fantastika.
A.	K. Ehphx, B. M. Mokhehko, H. H. Ctenahoba, 1998: Crneapb pyccKou $pa3eom^uu: HcmopuKo-^muMono^u^ecKuu cnpaeonnuK. Cn6.: ®OJHO-npecc.
B.	H. ^ant, 1995: Tonmeuu cnoeapb wueo^o eenuKopyccKo^o H3UKa: B 4 m. M.: Teppa.
M. H. Kobmoba, 2007: «KyjibTypHbiH Kog» KaK ^JeMeHT KynbTypHOH HHTep^peTa^HH $pa3e0J0rH3M0B b jHHrBOKyjbTypojorHHecKon napagurne uccjegoBaHua.
3nanue. m3uk. Kynbmypa. MamepuanuMewdyHapodnou naynHou Kon^epen^u «CnaenncKue asbiKu u Kynbmypa». Tyaa: «neTpoBCKaa ropa». 30-33.
--, 2009: CeManmuKa u npa^MamuKa $pa3eono^u3Ma (nuH^eoKynbmypono^u^ecKuu acneKm). A^,^, Ha coucKaHue ... goKTopa $hjoj. HayK. M..
--, 2012: ^uH^80Kynbmypom^u^ecKuu Memod eo $pa3eono^uu. Kodu Kynbmypu. M.: URSS.
B. B. Kpachlix, 2002: 3mnoncuxonumeucmuKa u mH^80Kynbmyp0m^ux. M.: Tho-3UC.
r. H. Ckn^pebckaa, 2004: Mema$opa e cucmeMe asbiKa. Cn6.: ®ujojoruHecKHH $aKyjbTeT cn6ry
B. H. Tema, 1996: PyccKax $pa3eom^ux: ceMaHmuKo-npa^Mamu^ecKuu u mH^80Kymbmypono^u^ecKuu acneKmu. M.: Ok. «.33. pyc. Kyjbrypbi».
292
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
--, 1999: nepBOOHepegHbie 3agann u MeTogoiornnecKne npoöieMbi ncciegoBaHna $pa3eoiorHHecKoro cocTaBa a3bma b KOHTeKCTe Kyibrypbi. 0pa3eono^uM e KOHmeKcme Kynbmypu. M.: ok. «.33. pyc. Kyibrypbi». 13-24.
r. B. Tokapeb, 2013: ^enoeeK: cmepeomunu pyccKoü numeoKynbmypu. Tyia: C-npHHT.
--, 2014: Cnoeapb cmepeomumux na3eanuü pyccKo^o uenoeem. M.: Oinnra, Ha-yKa.
U. M. Quasthoff, 1973: Soziales Vorurteil und Kommunikation: Eine sprachwissenschaftliche Analyse des Stereotyps. F. a. M.
O. Gudkova, 2010: Handbuch deutscher Sprachsymbole. Greifswald.
E. H. Rosch, 1973: Natural categories. Cognitive Psychology. Vol. 4. 328-50.
--, 1977: Human categorization. N. Warren (Ed.). Advances in cross-cultural psychology (Vol. 1). London: Academic Press.
Povzetek
Posledica interakcije med kulturo injezikomje nova semiotična raven- lingvokultura. Na tej ravni posamezne enote, ki so po naravi verbalne, delujejo kot kulturni znaki. Ena takih enot je kvazistandard. Prvina kvazi- poudarja posebno verbalno naravo te enote. Kvazistandard kaže na standard človeških lastnosti. Semantika kvazistandarda se oblikuje na osnovi jezikovnih konotacij, ki temeljijo na podobnosti. Članek prikazuje posebnosti kodiranja kulturnih pomenov s pomočjo osnovne podobe, in opredeli glavne kulturne kode. Avtor ugotavja, da je produktivni kod ruske jezikovne kulture biomorfni kod z osnovno podobo živali. Prikaže mehanizme, ki povezujejo kulturne informacije z jezikovno materijo. Kvazistandard ima prototipičen značaj, predstavlja vrednote lingvokulturne skupnosti in je semantično antropocentričen. V članku avtor rekonstruira podobo ruskega narodnega značaja.
293
UDK 821.163.4L09-31Lalič M. Nataša Jovovič Filološki fakultet u Nikšiču natasaj@ac.me
UPOTREBA LOKATIVA U ROMANIMA MIHAILA LALICA
U ovom radu ispituju se značenja i funkcije lokativnih sintagmi na korpusu koji čine sledeči romani Mihaila Laliča: Svadba, Raskid, Lelejska gora, Ratna sreča i Tamara. Buduči da sintaksu karakteriše metodološki pluralizam, pored metoda indukcije i dedukcije, primjenju-jemo i osnovnu sintaksičku metodologiju koju čine procedure sinteze, tj. generisanja i analize, tj. raščlanjivanja, odnosno segmentacije. Pri tome se vodi računa o obilježenosti/neobilježe-nosti lokativnih konstrukcija kao i o njihovom semantičkom sadržaju.
Ključne riječi: Mihailo Lalič, lokativ, sintaksičko-stilske osobenosti, tradicionalna i moderna sintaksa, standardana i supstandardna upotreba
The paper examines the meaning and function of locative phrases in the novelistic opus of Mihailo Lalič, including all creative stages of this author: Svadba (1950, 1973), Raskid (1955, 1969), Lelejska gora (1957, 1983), Ratna sreča (1973, 1983), and Tamara (1992). Given the fact that syntax is characterized by methodological pluralism, in addition to the method of induction and deduction, the author in this paper also employs the basic syntactic methodology consisting of the synthetic procedure, i.e., of generation and analysis (parsing or segmentation). In this process the (un)markedness of locative constructions as well as their semantic content are taken into consideration.
Keywords: Mihailo Lalič, locative, syntactic-stylistic features, traditional and modern syntax, standard and substandard use
0 Uvod
Lokativ pripada grupi perifernih1 padeža, usled nemogučnosti obilježavanja centralnih sintaksičkih pozicija - gramatičkog subjekta i bespredloškog objekta uz prelazni glagol. Zbog svoje blokirane upotrebe (s predlozima na, u, o, po, prema i pri) i obilježja obuhvatnosti, zajedno s dativom čini grupu dvostruko obilježenih padeža u sistemu, a takode je i neposredni korelat genitivu iz grupe centralnih padeža, kojeg takode odlikuje kategorija obuhvatnosti.
Pored upotrebe blokirane predlogom, lokativ može biti pračen i obaveznim determinatorom. Prema osnovnim koncepcijama specifičnih odnosa koji se imenuju lokativnim predlozima, on pripada padežima kontakta jer se njime konkretizuje priroda kontakta koji predikacija uspostavlja s pojmom u lokativu. (Piper i dr. 2005: 273). Stoga se povezuje sa predloškim dativom i predloškim akuzativom, koji se suprotstavljaju genitivu i instrumentalu tj. padežima koneksije.
1 Tj. marginalnih, prema terminologiji M. Ivič (1961: 39) i T. Batistič (1972: 10).
294
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
1	Subjekatski lokativ
Lokativ koji se javlja u funciji semantičkog subjekta, u jeziku Mihalila Laliča nalazimo u sledečim rečeničnim konstrukcijama:
•	Uz glagole tipa vidjeti, nalaziti (u značenju vidjeti), pri čemu se lokativ pojavljuje sa predlogom u. Navodimo sledeče primjere2:
«Ja ne vidim baš nikakvog uživanja u mijenjanju, a ni koristi ...» (RS, II, 221); ne vidi nikakvo junaštvo u tome što nam je štampar za pare složio to što smo mu poručili, (RS, II, 255). Rekonstrukcija prvog primjera pokazuje da mijenjanje ne nudi baš nikakvo uživanje, i da govorno lice na nalazi junaštvo u odredenom postupku, tj. da (predočeni) postupak ne nudi baš nikakvo junaštvo, u drugom primjeru, ukazuje na stvarnu semantičku vrijednost subjekta, tj. lokativa koji se može transformisati u oblik nominativa, a da se značenje i smisao rečenice ne promijeni.
•	Uz glagole tipa javljati se, pojavljivati se, takode sa predlogom u: izabrao je poslednji trenutak da mi se u Tadijinom liku javi (RS, II, 394);
•	U strukturama iz govornog jezika:
Moj brat Obro potamnje u licu od zajadluka (RS, II, 224); tj. Lice mog brata Obrajepotamnjelo.
•	Lokativ sa predlogom o u «idiomatizovanim strukturama» tipa riječje o ..., radi se o ..., u značenju takode idiomatizovane strukture tipa u pitanju je (Piper i dr. 2005: 274):
Ančič, koji je jedva izdržao da se ne nasmije kad je bila riječ o „drugoj glavi", naljuti se (S, I, 44); Nego, nije sada riječ o davanju, (S, I, 128).
Nominativni oblik padežnom transpozicijom ukazuje na funkciju lokativa ovog tipa - kad je bila u pitanju druga glava; nije sada u pitanju davanje.
Navedene lokativne konstrukcije sa predlozima u i o stoje u korelaciji sa nuklearnim elementom rečenične strukture (Batistič 1972: 129), jer primjenom odredenih postupaka rekonstrukcije prelaze u nominativ subjekta.
2	Predikatski lokativ
U Laličevomjeziku bilježimo u rijetkim primjerima oblike lokativa u kopulativnom, semikopulativnom i dekomponovanom predikatu, i to u funkciji semantičkog jezgra u kopulativnom, semantičke dopune u semikopulativnom, i semantičke dopune ili semantičkog jezgra u dekomponovanom predikatu.
Lokativ u kopulativnom predikatu uglavnom se pojavljuje sa predlogom u i to imenice zatvor; pri čemu se lokativna konstrukcija može transformisati u glagolski pridjev zatvoren:
To striko Luka, da nije u zatvoru, ne bi dozvolio (LG, I, 126); Činilo mi se da sam u zatvoru (R, I, 22); u zatvoru su tri Kalabreza (R, I, 52); Bio je ovdje u zatvoru obučar Vukaševič, (S, I, 81). Učestalost ove predloško-lokativne konstrukcije, na unutrašnjem planu svih ispitivanih Laličevih romana ukazuje na postojanje statičnog svijeta ograničenih mogučnosti, lišenog svjetlosti i slobode, koje je oličeno pojmom zatvor, pa njegova
2 U radu čemo koristiti skračenice S, LG, RS, R, T, za romane Svadba, Lelejska gora, Raskid, Ratna sreča, Tamara uz naznaku prvog ili drugih izdanja, označenih rimskim brojem I i II, kao i broja stranice sa koje je primjer preuzet.
Nataša Jovovic, Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica
295
upotreba doprinosi potpunijem sagledavanju „dubinske" strukture djela.
Funkciju semantičkog jezgra uz kopulu, kao i u prethodnim primjerima, vrši lokativ sa predlogom u, kojim se označava prostorni lokalizator, uz semikopulativno je (nalaziti se), kao obavezni determinator, čijim bi izostavljanjem bio narušen rečenični smisao:3 Vasilj je u selu, (LG, I, 117); sud je u Kolašinu, (LG, I, 147); korijenje nam nije u zemlji (LG, II, 186).
Lokativ sa predlogom u, i to u funkciji semantičkog jezgra uz kopulu, sa obaveznim determinatorom; Lokativna konstrukcija se javlja u svojstvu posesora uz semikopulativno je ' sa značenjem imati' (Piper i dr. 2005: 275): da ih podsjeti da je država u bijelim mangupskim rukama (RS, II, 182).
Lokativ u semikopulativnom predikatujavlja se sa predlogom na uz semikopulativne glagole tipa zasnivati se, temeljiti se, ostajati: sva su srodna srca montirana na istim ili bliskim talasima; kad se razidu po svijetu, svako ostaje na istom talasu (RS, II, 214); i kad je poredak u prirodi počivao na sigurnijim temeljima nego danas (RS, II, 151).
Lokativ u dekomponovanom predikatu ima vrlo ograničenu upotrebu u ispitivanim djelima našeg pisca. Sveden je na konstrukcije sa predlozima u i na i značenjem biti u opadanju, tj. biti na okupu: njihova je plima bila u opadanju (RS, II, 292); svi su na okupu u stanici (RS, II, 376).
Oblici u opadanju, na okupu vrše funkciju semantičkog jezgra u kopulativnom predikatu sa kojim istovremeno čine dekomponovani predikat (Plima je opadala; Svi su se okupili).
3 Objekatski lokativ
Lokativ koji vrši funkciju indirektnog (nepravog) objekta (Batistic 1972: 18; Stevanovic 1979: 468; Piper i dr. 2005: 277) predstavlja veoma frekventnu kategoriju u jeziku Mihaila Lalica.
• Lokativ sa predlogom o upotrebljava se uz glagole kojima se označavaju različite
komunikativne, kognitivne, intelektualne i perceptivne radnje (Piper i dr. 2005:
277), koje dijelimo u nekoliko grupa:
•	Glagoli proste prelaznosti/proste rekcije tipa govoriti, pričati, (pro)misliti, sanjariti, sanjati, čuti, kao i uz brinuti (se):
Svrši se i ta vrsta zabave, pa počeše o kradama (T, 152); Ne znam zašto o tome govorimo (LG, I, 58); koji opet priča o opreznosti (LG, I, 100); Čim počnem da mislim o nečem drugom (LG, I, 108); «Ja sam te spise proučavao i znam više no što misliš o svima vama.» (T, 141); Vec sat ili dva sanjarim o tom vremenu (LG, II, 522); sanja o stvaranju nečeg boljeg na zemlji (LG, II, 287); Sve ono što sam čuo o njemu (LG, II, 361); danas nema potrebe da se neko o tome brine (RS, II, 198).
•	Glagoli proste prelaznosti i složene rekcije sa socijativnim instrumentalom u
3 Umjesto glagola biti može se upotrijebiti glagol nalaziti se. Tatjana Batistic ističe da se upotreba glagola biti češce javlja jer drugi glagol postavlja vece zahtjeve u pogledu konkretnosti pojmova i u poziciji subjekta i u poziciji lokativa. Te restrikcije proizilaze iz činjenice da u slučaju glagola nalaziti se, za razliku od semantičke amorfnosti biti, postoji jasnije značenje smještenosti (1972: 18).
296
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
funkciji prve rekcijske dopune tipa dogovoriti se, razgovarati:
razgovaram s Jakšom o čemu bilo (LG, II, 494); razgovarali smo o nečem drugom (RS, II,
219); a i da se raspitamo i pogodimo o svemu (RS, II, 198).
•	Glagoli složene prelaznosti i složene rekcije sa bespredloškim akuzativom u funkciji direktnog objekta koji vrši funkciju prve rekcijske dopune tipa pitati, obavijestiti:
pokušava da nešto pita i sazna o bližnjima (LG, I, 12); Jovičevič je izgleda, o svemu tačno obavijestio knjaza (RS, I, 100); moči bez muke da obavijesti Njemce o pravom stanju stvari (S, II, 155).
•	Glagoli složene prelaznosti i složene rekcije tipa govoriti, pričati sa bespredloškim dativom u funkciji indirektnog objekta koji se javlja u poziciji prve rekcijske dopune:
na svoj način zaslužio da se o njemu prvom govori ( S, II, 51); pričao mi je o dačkim parama (RS, II, 166); O tome nijesam nikom pričao (RS, II, 275); «Kad mi neko priča o onome što ima da bude, ...» (R, I, 40). Upotreba lokativa sa predlogom o u objekatskoj funkciji uz navedene oblike glagola čini ga ekspresivnom varijantom gramatičkog objekta, mada je ekspresivnost umanjena usled česte upotrebe. (Corac 1974: 88)
Sasvim je očigledna tendencija svodenja upotrebe lokativa sa predlogom o na funkciju dopune (nepravog objekta), uz tzv. glagole u pitanju, (Batistič 1972: 43-46), tj. glagole govorenja i mišljenja (u širem smislu). Ta tendencija odlika je savremenog jezika pa prema tome i jezika našeg pisca, u kojem su sva druga značenja i funkcije lokativa sa ovim predlogom zabilježeni u vrlo ograničenom broju primjera.
•	Lokativ s predlogom na uz glagol svirati, tj. instrument označen lokativom ima funkciju indirektnog objekta, kao u sledečim primjerima:
svira na tamburici kad su im igranke (RS, II, 41); Neko je uzeo da svira na češlju (R, II, 146).
•	Lokativ sa predlogom po uz glagole tipa (po)milovati, udariti, tresnuti, čija rekcija zahtijeva i oblik akuzativa bez predloga u funkciji direktnog objekta:
osjetih kako me ona bez snage pomilova prstimapopotiljku (LG, II, 266); dode mi da ga po-milujem po glavi (LG, II, 15); on zamišlja kako bi ga sa slašču zviznuo po matoroj njokalici i s uživanjem zveknuopo čelu i raspaliopo labrnji da mu zube saspe u travu. (LG, II, 510).
4 Eksplikativni lokativ
Riječ je o lokativu koji se javlja u funkciji semantičke dopune uz glagole, imenice i pridjeve.
4.1 Eksplikativni lokativ kao semantička dopuna glagolu
Eksplikativni lokativ pojavljuje se uz glagole različitih tipova, pri čemu glagoli iz prethodnog poglavlja koji označavaju komunikativne, kognitivne, perceptivne radnje, kao i intelektualno-emocionalna stanja predstavljaju i eksplikativni i objekatski lokativ, pa ovom prilikom navodimo primjere sa glagolima koji nijesu navodeni u okviru objekatskog lokativa: o čemu svjedoči pripovijetka Iva Andriča (RS, II, 141); Borko, kao
Nataša Jovovic, Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica
297
da čita šta o njemu mislim (RS, II, 354); ali oni su nešto načuli o nezgodnim postupcima osvetljivih šumokradica (RS, II, 386); Izvijestio je o tome Mitrovica (RS, II, 334).
•	Lokativ s predlogom u uz glagole tipa pretjerivati, uživati:
Ponekad mi se čini da namjerno pretjeruje u tome (LG, I, 72); namjerno pretjeruje u tojsklono-sti da se ponizi (LG, II, 414); pa da uživa u tudoj svadi (RS, II, 16); da uživa u mirisima korijena (RS, II, 52); sastavljao neki od svojih zajedljivih spisa i uživao upakosti (RS, II, 125).
•	Lokativ sa predlogom u uz prelazne glagole tipa probuditi (u nekome nešto); uhvatiti (nekoga u nečemu), pomagati (u nekoj aktivnosti) sa slobodnim akuzati-vom u funkciji direktnog objekta:
Tada se probudi u njemu drugi, sasvim suprotan strah (S, I, 100); Izgleda da su se od pucnjave i leševa probudile snage mržnje u toj vodi (R, I, 10); Ono što je sad probudilo strepnju u meni (LG, II, 21). ili su mu podmetnuli špijunažu, ili su ga stvarno u njoj uhvatili (R, II, 207); Pret-postavljam da su ga u bjekstvu uhvatili (R, II, 213); Oko njih se odmah stvorio njihov posebni životinjski svijet ... klizi ispod kupinjaka, ... pipa, nagriza, razjeda i pomaže u laganom raza-ranju. (LG, II, 305).
Lokativ sa predlogom u, imenica koje oznacavaju živo (+) u prvoj grupi primjera, uz napomenu da imenica voda dobija to obilježje personificiranom mogucnoscu mržnje, predstavljaju konstrukcije koje zahtijevaju poseban osvrt. Naime, oblici lokativa u njemu, u meni upucuju na činjenicu da se dato stanje, osjecanje ili raspoloženje označeno oblikom akuzativa (strah, strepnju) vezuje za subjekat i to samo u situaciji o kojoj se upravo referiše (Antonic 2008: 12), dok bi se oblik lokativa u toj vodi mogao odnositi na osjecanje koje se vezuje za subjekat i van referentne situacije, tačnije ostavljaju mogucnost da su snage mržnje ponovo probudene. U prvom slučaju, kao što ističe Batistic (1972: 57) ovom modelu ekvivalentna je parafraza sa posesivnim pridjevom ili zamjenicom (njegov strah, moja strepnja), dok u vezi sa oblikom u toj vodi, shodno videnju izloženom u pomenutom radu I. Antonic (2008) postoji mogucnost umetanja priloga ponovo - Pucnjava i leševi su učinili da ona (voda) ponovo osjeca snagu mržnje, čime se mijenja i bazična struktura rečenice koja postaje složena.
4.2 Eksplikativni lokativ kao semantička dopuna imenici
Lokativ sa predlogom o, pojavljuje se u najvecem broju primjera kao dopuna uz imenice tipa razgovor i priča: ali on više ne obnovi naš razgovor o Crnoj Gori (RS, II, 159); da im održim govoranciju o potrebi sloge i medusobne trpeljivosti (RS, II, 195); u čemu ja vidim dokaz o posstojanju i neprestanom pulsiranju sila (RS, II, 365); Htio je pošto-poto da me uvuče u duboko zamršeno raspravljanje o četvrtoj dimenziji i besciljnoj besmislici vasione (LG, II, 211); dode odnekud kao priča o nečem nejasnom, nepovratnom, što je nekad lijepo bilo. (LG, I, 12); mora da po selu kruži neka smiješna priča o mojojprovali kod Boja Mumla (LG, I, 307); Iz tog susreta planu priča o poštenju i karakteru kao nečemu što je na cijeni (R, II, 254); Ja sam mislio da je priča o Psecem groblju izmišljena (R, II, 305); počeo da prenosi petokolonaške priče o ruskim porazima (S, II, 11); izvukli su iz dna pamcenja stare pjesme o starim gladima (LG, II, 48); zavadio ga s dobrotvorima, čak i neke oficire i ugledne domačine zavedene predrasudama o slobodi i slavopojkama o Rusiji. (RS, II, 223); Ruga se on to našim pjesmama i predrasudama o moralu (LG, II, 515).
298
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Eksplikativni karakter lokativnih konstrukcija vidljiv je u mogučnosti umetanja pojašnjenja tipa koji, tj. koja govori o, (priča koja govori o mojoj provali) iako je u slučaju sa imenicom razgovor navedena eksplikacija tautološkog tipa.
4.3 Eksplikativni lokativ kao semantička dopuna pridjevu
Lokativ sa predlogom u javlja se u funkciji dopune uz pridjeve tipa uporan, izdržljiv, oprezan, grub, siguran, čvrst i sl. što če pokazati sledeči primjeri: a ako bude uporan u traženju tog priznanja - još če mu se i narugati (S, I, 113); Od mene je u svemu izdržljiviji, pa i u tome (LG, II, 402); pokajah se što nijesam bio oprezniji u timpohvalama davolu (LG, II, 337); uobražen bez razloga, grub u licu, (LG, II, 148); Ona nije baš bila sasvim sigurna u zanatu (LG, II, 207); Najgore je što ja nijesam čvrst u sebi. (LG, II, 286).
5 Spacijalni lokativ
Riječ je o lokativu koji se javlja u funkciji spacijalnog determinatora, odredujuči rečeničnu predikaciju u vezi sa nekim od mogučih aspekata prostornog odnosa. Izražavanje statičnih prostornih relacija, ujedno je i osnovno značenje ovog padežnog oblika (Pranjkovič 2013: 3).
Lokativne konstrukcije mjesnog značenja koje se javljaju u rečenicama u svojstvu ispustivih determinatora, T. Batistič naziva adverbijalima (1972: 25). U takvim slučajevima, kako uz prelazne, tako i uz neprelazne glagole, ispuštanje lokativa ne dovodi do narušavanja rečeničnog smisla, za razliku od funkcije lokativa kao mjesne dopune, usled čijeg ispušanja može biti izmijenjeno ili narušeno značenje rečenice. Stoga, kriterijum ispustivosti u glavnom odreduje funkciju mjesnog lokativa u primjerima koje izdvajamo u jeziku Mihaila Laliča, pri čemu je funkcija adverbijalnog mjesnog lokativa najzastupljenija.
5.1 Neusmjerenost - lokativnost - u prostoru
5.1.1 Neposredna prostorna lokalizacija
U ovom značenju bilježimo primjere lokativa sa predlozima u, na, o, pri uz glagole
biti (nalaziti se), stanovati, boraviti, živjeti, biti smješten, stajati, ležati, ostati, čija semantika zahtijeva prisustvo lokalizatora, ali i uz druge glagole uz koje je prisustvo lokalizatora fakultativno. Obilježje glagola jeste dinamičnost (+/-) i direktivnost (-). • Predlog u upučuje na unutrašnjost lokalizatora:
Šta li traži u mojim gudurama, (LG, II, 301); Ukatunu svijetle vatre i čafkaju psi. (LG, II, 143); krompir je slan, bruni se i rastapa u ustima. (LG, II, 101); Čujem samo isprekidane glasove kao da negdje u daljini zloslutni pas zavija (LG, II, 79); on drži pištolj u ruci (LG, II, 49); Mislim da je u Gubavčevojpečini (LG, II, 37); Čak i meni se u početku pričinjavalo da su u Gubavču sjenke crne i zloslutne, (LG, II, 269); Kroz pukotine u brvnima vidi se livada (LG, II, 33); sasvim se nejasno čuje kao nešto što se kreče u daljini. (LG, II, 12); To je prirodno, jer se on
Nataša Jovovic, Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica
299
iznenada našao u svojoj sredini i materiji (LG, II, 14); opazio je Ivan nešto u blizini (LG, II, 15); u magli se rasu pahuljica sive dlake (LG, II, 16); Izliječili su je u bolnici, u Opštinskoj bolnici (LG, II, 29); što sam je samu ostavio uzapaljenomBeogradu (LG, II, 28); Žena njegova, negdje je u logoru, u Albaniji (LG, II, 33); ima rezerve u torbi i vatre u krvi (LG, II, 481).
•	Predlog na podrazumijeva gornju ili katkad bočnu površinu lokalizatora, ali se pojavljuje i uz imena toponima i institucija:
«Nemam ogledala osim na bari » (LG, II, 86); po tome znam da je on negdje unutra, na tavanu ili u izbi (LG, II, 59); Glas mu škripi kao da nož na brusu oštri (LG, II, 55); uspomene ... pli-vaju na talasima i pojavljuju se na drugim mjestima (LG, II, 11); Sve što je bilo, ... razmekšalo se i rastopilo na toj vatri, krčka se na njoj (LG, II, 19); Zrnevlje, s mukom izvučeno iz zelena klasja, suši se ispred kuca na prostrtim ponjavicama. (LG, II, 123); Na Lomu je tiho, (LG, II, 202); Škola je bila na Zaravni, pet-šest metara iznad ceste. (T, 65); Ustao sam, probudio ljude i pošao na čelu kolone: ako dode do saslušavanja da se nemam čime braniti. (T, 47). Poslednji primjer zahtijeva poseban osvrt, usled upotrebe predloga na i oblika lokativa imenice čelo uz glagol kretanjapoči, čija semantika ne dozvoljava upotrebu padežnog oblika sa obilježjem nedirektivnosti. Umjesto očekivane akuzativne konstrukcije sa predlogom na ciljnog značenja, ili dativne sa predlogom ka ili bez njega, pisac, vjerovatno voden semantikom prethodnog glagola (probudio ljude ... na čelu kolone) supstandardno upotrebljava oblik lokativa.
•	Lokativ sa predlogom o označava bočnu površinu lokalizatora koja se kružno obuhvata ili je lokalizator posebnog, često klinastog, oblika:
Zgulih pušku s onog što hramlje kao da je visila o drvetu (R, II, 327); Lokativ se ovdje pojavljuje u funkciji mjesne dopune, čijim bi ispuštanjem bio narušen smisao rečenice, a supstitucija nekim drugim padežnim oblikom nije moguca (Batistic 1972: 22-23).
•	Lokativ sa predlogom pri u savremenom jeziku označava mjesto uz imenice zemlja ili dno, vrh u funkcijifragmentizatora (Piper i dr. 2005: 283), što je vidljivo u daljim primjerima:
pri zemlji je sigurnije nego na krevetima (LG, II, 34); Stabla su se pri dnu izvila u lukove, (LG, II, 211).
Isti predlog, može označiti mjesto drugačije vrste (Stevanovic 1979: 500) i pri tome ima semantičku vrijednost ekvivalentnu genitivu s predlogom kod, ali ne u značenju u blizini pojma uz čije ime stoji, vec u značenju posjedovanja čega: nema nikakvog sječiva pri sebi (S, I, 27); pa vas zato pocmeka toliko koliko ima metaka pri sebi (S, I, 30); Sad nemam pri sebi takvog oružja (LG, II, 338); nek i dalje zadrži pri sebi vaške koje je othranio (LG, II, 453).
•	Lokativ s predlogom prema označava mjesto na suprotnoj strani od pojma u odnosu na koji se to mjesto odreduje, tj. kazuje da se nešto vrši, zbiva li nalazi preko puta toga pojma ili da nešto po mjestu stoji s njim naporedo (Stevanovic 1979: 497):
Mogao bih možda prosjeci žicu prema konjušnici (R, II, 220); Avetinjski kvart, čije su nam granice prema jugu i prema sjeveru nepoznate (R, II, 248); Dva brijega, koji su dugo bili jedno, pružaju se uporedo prema istoku (R, II, 323); Trgli smo se i nagnuli jedan prema drugom (RS, II, 240); sjede na panj prema suncu (LG, II, 412).
300
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
5.1.2 Neposredna prostorna lokalizacija s obilježjem prostiranja po površini lokalizatora
U ovom značenju upotrebljava se lokativ sa predlogom po:
•	uz glagole tipa prosuti, razliti, razmazati koji pokazuju da je prostiranjem zahvacena cijela površina lokalizatora:
« ... a neki se namazali crnim glibom po obrazima ...» (LG, II, 201); Po nosu i po čelu nagaravljen je od kotla. (LG, II, 85); a voda iz štrugalja prskala je za njom po travi oko puta (LG, II, 26); pljusak zaklaparapo daskama i lokvama (LG, II, 33); Suze su mu kapale poprašini (LG, II, 42);
•	uz glagole tipa crtati, pisati koji označavaju radnju koja se ostvaruje po lokalizatoru koji predstavlja ravnu površinu:
Pustara liči na trbuh gole žene kako ga crtaju francuski slikari ili mangupi beogradski po klozetskim zidovima (LG, II, 121);
•	uz glagole kretanja uz koje označavaju da je kretanjem u različitim smjerovima zahvacena cijela površina lokalizatora:
Poproplanku se bjelasaju oglodane kosti, (LG, II, 491);
Dok sam gledao ta kucišta i crvene tačkice po bljušturi i po šljivovom lišču, (LG, II, 317); i poslije su se hvalili po komšiluku (LG, II, 274); a samo ja lud ludujem po planini (LG, II, 202); Gorak je to med, opali me po praznoj utrobi (LG, II, 175); da čujemo šta se čini po svijetu (LG, II, 123).
Odavno je zapaženo da postoji sličnost upotrebe mjesnih konstrukcija po+lokativ i prosekutiva, koja proističe iz zajedničkog obilježja dinamičnosti. Prema tome, u pojedinim slučajevima kada se spacijalni lokativ sa predlogom po javi uz glagol kretanja, njegovo značenje najbolje se čuva supstitucijom instrumentala (Ivic 1954: 122; Batistic 1972: 33).
•	Uz različite glagole, kada označava lokalizator u množini označava daje zahvaceno više istovrsnih lokalizatora rasutih u prostoru:
Moju su majku poslali u Foču da me traži po grobljima pravoslavnim i muslimanskim, po šumama i potocima. (T, 157); Umjesto onoga što je zračilo uhvatila se po stvarima kora od tuge i strepnje (LG, II, 32); Po ivicama je ostalo iskidanog konca (LG, II, 19); Po ogradama se sunčaju nove ponjave (LG, II, 77); pa mi se smrači pred očima od jezivih mravinjaka što mi progmizaše po krastama. (LG, II, 102).
6 Temporalni lokativ
Lokativ se javlja u funkciji temporalnog determinatora i odreduje rečeničnu predikaciju u vezi sa nekim od mogucih aspekata vremenskog odnosa. U jeziku našeg pisca, lokativ svoje temporalno značenje može imati u vezi sa predlozima u, na, po i pri, kojima se uglavnom obilježava simultanost, tj. neposredna vremenska lokalizacija. Gubljenje osnovnog mjesnog značenja predloga transpozicijom značenja uslovljava pojavu ekspresivne vrijednosti lokativne temporalne odredbe. (Corac 1972: 91) Lokativ sa predlogom u uz temporalne jedinice tipa trenuci, buducnost, prošlost,
Nataša Jovovic, Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica
301
djetinjstvo, dani, zatim deverbativne imenice tipa borba, hod, imenicu početak označava vrijeme u kome nešto biva, pri čemu se može odnositi bilo na cijeli vremenski razmak označen pojmom s imenom u lokativu ili samo na dio vremenskog pojma njime označenim, kao što je to slučaj u sledečim primjerima:
Valja zbog nekih izbora koji če se održati u dalekoj budučnosti, (LG, II, 243); tješi me to što je u prošlosti bilo sličnih nesrečnika (LG, II, 332);
«I u prvoj borbi zarobio Talijana.» (LG, II, 77); U hodu se manje misli (LG, II, 89); Sve je jasno, stvari stoje gore nego što je mislio, dosta slično onom što sam ja govorio u trenucima kad me savlada ogorčenje. (LG, II, 61); ranjen u decembarskim demonstracijama (LG, II, 167); da se svojina poštuje i imovina štiti da se ne cijepa jedinstvo naroda u sudbonosnim danima ... (LG, II, 44); Ne znam je li to bilo u snu, ili u ranom djetinjstvu, (LG, II, 139);
u mom sječanju obnavlja čudesan prizor stalnog pokreta, sliku vječno mlade snage i uporne borbe s vremenom koji sam pri prvom susretu, negdje davno u djetinjstvu, naslutio u njegovom hujanju. (LG, II, 56);
Glas mu nije neprijatan kao u početku, (LG, II, 51); Čak se i meni u početku pričinjavalo da su u Gubavču sjenke crne (LG, II, 269);
pramičak njene zalutale duše koja me u snu posjetila (LG, II, 30); davi u snu (LG, II, 136).
Vremenski karakter lokativne konstrukcije u snu, ili pak u prvoj borbi, u hodu može se tumačiti i kao odredba okolnosti, ali kako je u samom kontekstu naglašeno značenje temporalnosti, ipak ih svrstavamo u reprezentativne primjere temporalnog lokativa.
Kao semantički ekvivalent lokativu tipa u početku javlja se isti padežni oblik sa predlogom na.
Lokativ sa predlogom na pored vremenskog karaktera koji je niske frekventnosti u ovom slučaju u jeziku Mihaila Laliča, često sadrži i značenje okolnosti u kojima se glagolska radnja vrši: na suncu glad nije tako mučna kao u magli. (LG, II, 17); kad sam ja to na javi ili u snu predvidio ovu sliku. (LG, II, 521).
Lokativ sa predlogom o, koji u ispitivanim djelima, u funkciji vremenske odredbe nije naročito zastupljen, označava vrijeme kada se vrši, ili u toku kojega se vrši ili zbiva glagolska radnja o kojoj je riječ: Plemena brdska i primorska, ... , opraznicima su slala ljude na Cetinje, (RS, II, 61); gledajuči kako se o praznicima nadmeču plemenski predstavnici u bacanju kamena. (RS, II, 62).
Lokativ sa predlogom po u savremenom jeziku, označavajuči vremenski karakter radnje, češče pripada kategoriji posteriornosti, medutim, u jeziku našeg pisca takva upotreba nije zastupljena izuzev u pojedinim, usamljenim slučajevima, dok je obilježavanje vremenskog toka u kome nešto biva ili se vrši mnogo češče: Nema nikog po ovoj kiši (LG, II, 38); one sad vrtoglavaju i posrčupopomrčini (LG, II, 45); jer od straha se čovjek ščučuri, a ne traži po noči i po kiši gdje če kavgu zametnutu. (LG, II, 72); Ne znam ni po danu da li bih ih prepoznao (LG, II, 386).
Medutim, upotreba lokativa imenica dan, noč, kiša sa predlogom po (u značenju kada je dan, noč, kiša) nesumnjivo predstavlja i okolnosti u kojima se radnja vrši, odnosno zbiva. (Stevanovič 1979: 489).
302
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Lokativ sa predlogom pri, uglavnom deverbativnih imenica, koji je više vremenska odredba nego odredba okolnosti, javlja se kao ekvivalent, sintaksički i semantički, genitivu sa predlogom za (mada je u savremenom jeziku pretežnija upotreba konstrukcije za vrijeme sa oblikom genitiva):
Trebalo je da ga potražimo pri povratku iz Loma; (LG, II, 123); uvijek je pri povratku imao da ispriča nešto novo, (LG, II, 126); Pri povratku sa suda, (LG, II, 149); Pri povratku naidoh na nečiji povrtnjak (LG, II, 183); ali se nadam da ce se neke stvari uprostiti pri izradi. (LG, II, 186); Uostalom sve što je ljudsko bar dvaput je smiješno - pri nastajanju, i kad zastari. (LG, II, 186); Pri tom tumaranju, da se ne izludi, spasavaju privremeni ciljevi, (LG, II, 193); To mu dode da su svjedocipri dvoboju (LG, II, 231); Izgleda da i patroldžije hvata jeza pri pomisli da je tu naden mrtav čovjek (LG, II, 269); Kokoške su se probudile, ... Prelete ono koliko mogu, rasperušane, i posrcu pri spuštanju na zemlju. (LG, II, 501); ježili smo se pri pomisli da se bez toga nece proci (LG, II, 506); Bradu je obrijao, ... da mu ne smeta pri radu. (LG, II, 514); Patrljnulo ga je stablo pri padu, a moglo je i gore biti. (LG, II, 533); u mom sjecanju obnavlja čudesan prizor stalnog pokreta, sliku vječno mlade snage i uporne borbe s vremenom koji sam pri prvom susretu, negdje davno u djetinjstvu, naslutio u njegovom hujanju. (LG, II, 56).
7	Situacioni lokativ
Lokativ ovog tipa javlja se u funkciji situacionog determinatora odredujuci rečeničnu predikaciju s obzirom na ukupnu situacionu okolnost (Piper i dr. 2005: 289). Zabilježen je u vezi sa predlogom pri i lokativom imenice svjetlost:
Sretali smo se samo nocu, pri svjetlosti vatre s ognjišta i zvijezda, nikad danju (LG, II, 389).
Okolnost posebnog tipa, upravo značenje koncesivnosti, bilježimo u jeziku našeg pisca, koja je za savremeni jezik vrlo neobična (Stevanovic 1979: 503), buduci da je u potpunosti zamijenjena konstrukcijom i pored sa oblikom genitiva: Pri svem tom na njihovim licima se nijesu primjecivali tragovi neke naročite brige ili utučenosti, otac i sin su razgovarali sasvim mirno, kao da nagadaju hoce li biti kiše ili tako nečeg što ne zavisi od njihove volje i snage. (S, II, 111)
8	Kvalifikativni lokativ
U ovom slučaju lokativ ima funkciju kvalifikativnog determinatora koji odreduje rečeničnu predikaciju s obzirom na način realizacije.
Način vršenja glagolske radnje uz koji se katkad kazuje i propratna okolnost, označava se lokativom sa predlozima u, na i po:
On me gleda kad ne pazim, i vidi me kako ja necu, i sudi me upotaji. (LG, II, 511); Čuveni Miloš Bjelomuževic, ..., koji je ... čitav vijek proveo u borbi (RS, II, 146); Najzad se probudih sav u znoju. (LG, II, 187); Na nekim mjestima izgleda kao da gusla, zatim počinje i da pjeva u desetercu: (LG, II, 126); Sjetih se pištolja, ali onaj me drži u šahu - samo čeka da učinim potez. (LG, II, 49);
«Nemoj da ginem na božjojpravdi!» (LG, II, 443); « ... samo da te puste na miru i da te ne zovu u akcije.» (S, I, 106); više bih volio da je tiho, da na miru gledam selo (LG, I, 53); «Onome lupežu kaži da ostave Ivu na miru...» (LG, II, 320).
Nataša Jovovic, Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica
303
Možda je baš u dosluhu, predvideno, dogovoreno, po planu se ostvaruje (LG, II, 217).
U prvom primjeru, uz glagol suditi, koji se javlja u značenju prelaznog glagola ocjenjivati (koga) (Isp. Petrovič-Dudič 1989: 108) lokativ u potaji mogao bi se transformisati u načinski prilog potajno. Uz glagol provesti, u drugom primjeru, umjesto lokativa u borbi, mogao bi se upotrebiti glagolski prilog boreči se, ili pak načinska klauza tako što se borio, koji su pokazatelji značenja i funkcije lokativa u ovom slučaju. Oblici u znoju, u desetercu, u šahu takode iznose kvalifikaciju vršenja radnje označene upravnim glagolimaprobuditi se, pjevati i držati.
Veza lokativa i predloga na, označena frazeološkom konstrukcijom nudi mogučnost dvojake transformacije tipa - na božjoj pravdi - pravedan, nedužan, nedužno, pa bi funkcija ove konstrukcije u prva dva slučaja bila atributsko-priloška, a u trečem priloška. Rekonstrukcija lokativa na miru, i po planu omogučava transformaciju oblikom načinskog priloga mirno i planski u primjerima - ... da mirno gledam selo i planski se ostvaruje.
Na drugoj strani, lokativ sa predlogom u, može biti vezan za imenice, i njih odredivati, pa u takvim slučajevima njegova funkcija nije priloškog več pridjevskog karaktera:
Bolničarke su neprijatne, uvrijedene žene več u godinama, (R, II, 151); kao da če im se sunce roditi kad se on pojavi i zauzme centralno mjesto u spektaklu (RS, I, 63); da če barem neko od našeg plemena nači svoje pravo mjesto u istorijskim dogadajima (RS, I, 225).
Sve načinske lokativne konstrukcije imaju stilističku vrijednost koja se ogleda u naročitoj ekspresivnosti jezičkog izraza, do koje dolazi usled kombinovanja primarno mjesnih predloga sa imenicama apstraktnog ili vremenskog pojma.
9	Lokativ propratne okolnosti
U našem korpusu zabilježeni su i rijetki primjeri lokativa u funkciji determinatora propratne okolnosti rečenične predikacije (Piper i dr. 2005: 291) koji se javlja sa predlogom u deverbativne imenice u svojstvu kondezatora klauze s veznikom i/a (da) pri tom/a da: U ljutnji mi se pričinjava (R, II, 149); drijemam u razgovoru kao luda (LG, II, 424); naide zatvorenička kolona u pratnji tenkova (S, II, 157).
10	Instrumentalni lokativ
Interesantni su i slučajevi upotrebe lokativa koji se javlja u funkciji instrumentalnog determinatora i označava posrednika, ali katkad i sprovodnika koji omogučava realizaciju radnje upravnog glagola. U jeziku našeg pisca, u ovom značenju lokativ se upotrebljava sa predlozima po i na, kao u sledečim primjerima:
Ratko izade i ništa ne reče - šta da poruči i po kome (R, I, 35);
Viču predaj se i zovu me po imenu (LG, II, 383); mašu i dozivaju neke naše po imenu (LG, II, 183); zna ga samo po imenu (R, II, 302); Svakog ih znam po imenu (RS, II, 248); a zna Jama ... po imenu sve studente crnogorske iz Beograda (RS, II, 319);
svira na tamburici kad su im igranke (RS, I, 41);
Branko ih na zašiljenom prutu izvlači kao ribe i nudi me (LG, II, 40).
304
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Prvi primjer, po kome predstavlja posrednika sa obilježjem živo (+) u vršenju glagolske radnje označene glagolom poručiti. Oblici lokativa po imenu, označavaju - sredstvo4 tj. ono pomocu čega se vrši radnja zvanja, dozivanja i ali i prema čemu, tj. 5 obzirom na šta se vrši radnja glagola znati. Sredstvo koje omogucuje vršenje radnje sviranja i izvlačenja označeno je u poslednjim primjerima oblikom lokativa sa predlogom na.
11 Kauzalni lokativ
Riječ je o lokativu koji vrši funkciju kauzalnog determinatora, odredujuci rečeničnu predikaciju u vezi sa značenjem uzroka (Piper i dr. 2005: 293) mada u jeziku Mihaila Lalica često ima i značenje šire situacione okolnosti.
Uzročno značenje lokativa zabilježeno je u vezi sa predlogom u imenica koje označavaju čovjekove unutrašnje fiziološke, psihološke i mentalne pobude uz glagole svjesne, voljne akcije (Ibid., 293); kao i imenice nedostatak pri čemu se označava indirektni uzrok tipa razlog; a zatim i uz predlog po imenica koje upucuju na indirektni uzrok tipa motiv, uz podrazumijevano značenje osnova/kriterijuma:
nemaju vremena da se stide u velikom strahu od pada. (LG, II, 77); Ona je na svoj način živa i luda je - u zanosu pokušava da se otrgne i poleti (LG, II, 412); Predložio sam u zanosu da na mjesto Ljuba Bakica izaberemo Marka Dakovica. (RS, II, 252); Zaista je čudno to što je Miklja sačuvala tajnu; u tom čudu ima i moje zasluge (LG, II, 440); Prvi plotuni opaljeni bez vidljivog cilja i u grozničavoj žurbi da se nadoknadi ono što je u zabuni propušteno (S, I, 162); Brzo spustih ruku da ga nehotice ne ubijem, i vratih pištolj u futrolu da ga namjerno ne ubijem u ljutini što nadode. (LG, II, 52);
Laž se kroji po starom kalupu, daleko starijem od zidina Atlantide, pa kroz tri-četiri naraštaja, kada primi lokalne boje i imena postaje predanje i izvor za istoriju u nedostatku drugih podataka. (LG, II, 191);
Po njegovoj želji, ostavili su ga kod izvora (R, II, 82); «... Puške se sad nose po kazni ...» «Neko po kazni, neko od volje ...» (LG, II, 537).
T. Batistic ističe da je visoka frekvencija javljanja lokativa sa predlogom u u direktnoj vezi sa činjenicom da se u toj konstrukciji kao leksički eksponenti javljaju lekseme raznovrsne semantike usled specifičnog leksičkog značenja ovog predloga koje je u izvjesnom smislu neodredeno tj. ovisno od pojma s kojim se nalazi u konstrukciji ili od nekog drugog elementa u relevantnom rečeničnom okruženju. (1972: 173)
4 Isp. Stevanovic (1979: 490); Primjeri tipa zovepo imenu nijesu ubrojani u kategoriju instrumentalnog lokativa u Sintaksi padeža (Piper i dr. 2005), čiju smo klasifikaciju lokativnih vrsta prihvatili uz izvjesne korekcije, na koje upucujemo na osnovu mišljenja M. Stevanovica i T. Batistic.
Nataša Jovovic, Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica
305
12 Lokativ osnova/kriterijuma
Lokativ osnova/kriterijuma, pored spacijalnog i temporalnog lokativa, u jeziku Mihaila Lalica, jedna je od najfrekventnijih vrsta ovog padežnog oblika. I pored činjenice što se u tradicionalnim gramatikama ona ne ispituje zasebno (Lalevic 1962, Stevanovic 1979, Stanojčic, Popovic 2011) s obzirom na frekventnost upotrebe i mogucnost razgraničavanja semantičkih odnosa izmedu dativa i lokativa, (Antonic 2011) mi je ovom prilikom analiziramo zasebno, stalno imajuci u vidu bogatstvo srodnih značenjskih nijansi - vremena, okolnosti, uzroka, načina i osnova.
Lokativ osnova/kriterijuma javlja se u funkciji determinatora kojim se rečenična predikacija odreduje s obzirom na okolnost tipa osnov/kriterijum. U ovom značenju upotrebljava se sa predlozima po i prema kao eksponent klauze na osnovu toga šta/ što/koji/kako/koliko, što još jednom potvrduje semantičku iznijansiranost sa vec navedenim značenjima u funkciji priloške odredbe upravnog glagola, što če pokazati rekonstrukcija prve grupe zabilježenih primjera.
I
Po onome što se čuje izgledalo je da jači slabijima gule kože, (LG, II, 22); kolibe su oronule - po tome izgleda da su vec godinama napuštene. (LG, II, 23); Ne očekuje nas i nema nikakvih znakova po kojima ce poznati da smo to mi a ne oni od kojih se sklanja. (LG, II, 24); ništa se o našem boravku ne može zaključiti po tim razbacanim kostima. (LG, II, 127).
Pored značenja osnova, iskazanog navedenim lokativnim konstrukcijama prisutno je i značenje uzroka; u prvom primjeru zbog izvjesnog zvuka izgledalo je ili činilo se da jači slabijima gule kože; u trecem primjeru nijesu prisutni znakovi zbog kojih, tj. na osnovu kojih bi se nešto moglo poznati; zatim značenje načina; u drugom primjeru na osnovu toga kako i koliko su kolibe oronule upucuje se na zaključak da su odavno napuštene; ali i oba značenja, i načinsko i uzročno, u četvrtom primjeru u kojem se po načinu, tj. na osnovu toga i zbog toga kako su kosti bile razbacane ne može doci do izvjesnog zaključka.
II
Po suši je narod nanjušio da nailaze paljevine (LG, II, 46); Rekao sam, bez razmišljanja, šta bi po pravdi trebalo da se uradi; (LG, II, 58); Ona njegova žena izade i ščepa se za oba direka da ne udem preko nje žive - po tome znam da je on negdje unutra (LG, II, 59); Po sječanju nadoh šumsku stazu prema medi (LG, II, 160); Jedan od njih, vičan zakonu kao Ilija Naftadžija, nabraja šta sam počinio i po kojim se propisima to kažnjava. (LG, II, 233); Znalo se, po smradu se osjecalo, vidjelo se gdje se okupljaju muve i psi (LG, II, 244); Jakša ju je prepoznao po neosjetnom mirisu dima (LG, II, 561); Samo se Ivan ne slaže da smo narod izgubili. Po njegovom ispada da je to nemoguce, (LG, II, 113).
Suša u prvom primjeru pored toga što predstavlja osnov vršenja radnje označene glagolom nanjušiti, ujedno je uslov vršenja radnje označene glagolom nailaziti; Lokativ deadjektivnih i deverbativnih imenica (pravda, sječanje, propisi, smrad, miris) u narednim primjerima ove grupe uglavnom pored značenja osnova/kriterijuma otkriva i način vršenja glagolske radnje. U poslednjem primjeru po njegovom, na osnovu šireg konteksta podrazumijeva se lokativ imenice mišljenje (Na osnovu toga kako on misli ispada da je to nemoguče).
306
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
III
Po boji glasa čini mi se da je to čovjek koji se davi (LG, II, 47); Po glasu se vidi da je mrzovoljan: (LG, II, 52); Poznače me odmah po glasu, po bradi (LG, II, 142); Ne govori ništa, a po licu i po hodu se vidi da i on strahuje od zasjeda. (LG, II, 77); Pošto smo mi navikli da zaključujemo po znacima a ne po riječima, možda nas je isti znak prevario (LG, II, 81).
Načinsko značenje odlikuje i primjere ove grupe (na osnovu toga kako govori, kako hoda) koji su kod stanjih gramatičara i posmatrani kao sredstvo, unekoliko posebne vrste, i ono prema čemu, odnosno s obzirom na šta se vrši glagolska radnja (Stevanovič 1979: 490).
IV
tri godine je čekao da ga prime u SKOJ, a druge su primali za tri mjeseca ili za manje, prema nacionalnom i davo bi ga znao kakvom ključu (LG, II, 73); Odavno ih slušam i prema glasovima zamišljam kakva su im lica bila. (LG, II, 91); ja ne mogu da ne poštujem njegovo smjelo pipanje po mraku i postavljanje proizvoljnih putokaza više prema simetrijama nego prema činjenicama. (RS, II, 306).
Veza predloga prema i lokativa (nacionalnom kakvom ključu, glasovima, simetrijama, činjenicama) nedvosmisleno označava na osnovu čega se vrši ili biva ono što se kazuje upravnim glagolom. Stevanovič ističe da se u ovoj funkciji naporedo s predlogom prema upotrebljava predlog po s istim oblikom samostalnih riječi, koji u ovom slučaju imaju sinonimsku vrijednost (1979: 498).
Upotreba lokativa u vezi sa predlogom prema i značenjem osnova pojedinim sintaksičarima omogučila je reinterpretaciju dosadašnjeg tumačenja dativa i lokativa. I. Antonič (2011: 161-178) u unekoliko izmijenjenom pristupu u odnosu na onaj koji je izložen u Sintaksi padeža (2005) primjere koje mi ubrajamo u lokativ osnova/ kriterijuma deverbativnih imenica ili onih koje predstavljaju predmetnog referenta (propis, zakon i sl.) posmatra kao dativ, a ne kao lokativ. Razlog takvom tumačenju jeste ključno obilježje direktivnosti, koje posjeduje dativ, a koje isključuje lokativno-lokacionu komponentu (Antonič 2011: 176) na drugoj strani, ali i mogučnost sintaksičko-semantičke transpozicije predloga prema priloškim jedinicama u predloškoj funkciji - shodno, saglasno, sledstveno koje idu s dativom.5 S obzirom na činjenicu da se i dativ može upotrijebiti uz glagole mirovanja prilikom razgraničavanja značenja dativa i lokativa, ističe da se odnos mirovanje - kretanje, dativ - lokativ6, ne može smatrati relevantnim u ovom slučaju, jer i dativ karakteriše obilježje translokativnost (-) kao i lokativ. Medutim, mi i dalje smatramo da se ova obilježja ne smiju zanemariti ili pak smatrati manje važnim prilikom sintaksičko-semantičke
5	Antonie navodi primjere tipa Redala je papire prema delovodnom broju; ili Prema kazivanju profesora Jovanovica često su se sastajali i razgovarali; oblike sa predlogom 'prema' tumači kao dativ. Metajezičkim testom sintaksičko-semantičke parafraze u kojem se značenje osnova kriterija padežne forme s predlogom 'prema'predlogom 'po', doprinelo je, čini mi se, uverenju da i uz predlog 'prema' ide lokativ, a ne dativ. Očigledno je da parafraza s predlogom 'po' nije potpuni semantički ekvivalent buduci da se takvom parafrazom samo potvrduje značenje osnova/kriterija. ( Antonie 2011: 175).
6	Isp.: Stevanovič (1934: 273-76; 1961-1962: 319-22).
Nataša Jovovic, Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica
307
analize, jer se u pomenutoj analizi prilikom objašnjavanja kategorije translokativnost (-) koji posjeduje i dativ kao primjer uzimaju glagoli okrenutosti, upravljenosti i usmjerenosti (Antonič 2011: 161-78), što je u nauci odavno utvrdeno. Prostorno značenje dativa i lokativa, zasnovano na obilježjima direktivnosti i nedirektivnosti i dalje je osnovni kriterijum njihovog razgraničavanja.7 Značenje cilja, koje na osnovu rekonstrukcije navedenih primjera autorka izvodi, jeste prisutno8 mada je ovakva rekonstrukcija od sekundarnog značaja. Naša analiza primjera iz Laličevog jezika, takode je uključila i moguča značenja i sekundarne rekonstrukcije lokativnih oblika osnova, koje se nameče, svojom semantikom, kao osnovno, dok ostala značenja -uzroka, cilja, načina, okolnosti bivaju implicirana kontekstom.
Na drugoj strani, kategorija osnova/kriterijuma, koja nema status autonomnosti u savremenoj sintaksičkoj literaturi, što ističe i sama autorka (Ibid., 175) ne pruža mogučnost rekonstrukcije ovog tipa, prema kojoj bi se predlog prema prilikom označavanja osnova povezao sa oblikom dativa, a ne lokativa.
13	Komparativni lokativ
Oblikom lokativa i predloga pri i prema može se označiti poredbeni odnos izmedu dva pojma, pri čemu se pojam s imenom u lokativu izdvaja po stepenu zastupljenosti izvjesne karakteristike, osobine ili pojave.
Kakvi su da su partizani - pri vama su bijelo perje! (LG, II, 170); Donijeli su luka, i hljeba i maslinki, ali se sve to zaboravi prema zelenim džanarikama, čiji je sok spas od žedi (R, II, 351); I sve bi se to moglo nekako otrpjeti i zaboraviti pri mnogo večoj muci koja je snašla zatvorenike poslije Mirovičeve izdaje (S, I, 50);
Kakav Mažino i tarakovina, prema onoj tvrdi neprolaznoj (RS, II, 191); Priuze daha i pojača do urnebesa - ranjeni konj nije ništaprema njegovoj samotničkoj srdžbi i rici u predvorju mraka, straha i vječnog hlada (R, II, 288).
Pored oblika lokativa i predloga pri i prema, mogla bi se upotrijebiti lokativna konstrukcija uporedenju i oblikom instrumentala sa predlogom s(a) - Kakvi su da su partizani - u poredenju sa vama su bijelo perje, itd.
14	Zaključak
Upotreba lokativa u jeziku našeg pisca ukazuje na zastupljenost u skoro svim značenjskim odnosima koji inače karakterišu ovaj padežni oblik i u savremenom jeziku, mada su zabilježeni i rijetki, ali za našu analizu itekako značajni primjeri njegove supstandardne upotrebe.
Osnovno, a prema tome i najfrekventnije značenje lokativa, kako u savremenom jeziku, tako i u ispitivanom tekstu jeste označavanje statičnih prostornih relacija, a zatim i različitih vremenskih kategorija.
7	Isp.: I. Pranjkovič (2013: 50-60) .
8	^4ko se usmerimo na ono što kaže profesor Jovanovič (i to uzmemo kao verodostojno). (Antonič 2011: 175).
308
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
U ispitivanom tekstu bilježimo i supstandardnu upotrebu spacijalnog lokativa (Ustao sam, probudio ljude i pošao na čelu kolone: ako dode do saslušavanja da se nemam čime braniti). Naime, semantika glagola kretanjapoči ne dozvoljava upotrebu padežnog oblika sa obilježjem nedirektivnosti. Umjesto očekivane akuzativne konstrukcije sa predlogom na ciljnog značenja, ili dativne sa predlogom ka ili bez njega, pisac, vjerovatno voden semantikom prethodnog glagola (probudio ljude ... na čelu kolone) supstandardno upotrebljava oblik lokativa.
Primjetna je tendencija svodenja upotrebe lokativa sa predlogom o na funkciju dopune (nepravog objekta), uz tzv. glagole govorenja i mišljenja. Ta tendencija odlika je savremenog jezika pa prema tome i jezika našeg pisca, u kojem su sva druga značenja i funkcije lokativa sa ovim predlogom zabilježeni u vrlo ograničenom broju primjera.
Lokativ sa predlogom pri, uglavnom deverbativnih imenica, koji je više vremenska odredba nego odredba okolnosti, javlja se kao ekvivalent, sintaksički i semantički, genitivu sa predlogom za, mada je u savremenom jeziku pretežnija upotreba konstrukcije za vrijeme sa oblikom genitiva (primjeri tipa - Trebalo je da ga potražimo pri povratku iz Loma i sl.).
Okolnost posebnog tipa, upravo značenje koncesivnosti, takode bilježimo u jeziku našeg pisca, koja je za savremeni jezik vrlo neobična (Stevanovic 1979: 503), buduci da je u potpunosti zamijenjena konstrukcijom i pored sa oblikom genitiva (primjeri tipa - Pri svem tom na njihovim licima se nijesu primjecivali tragovi neke naročite brige ili utučenosti) .
Lokativ osnova/kriterijuma, pored spacijalnog i temporalnog lokativa, u jeziku Mihaila Lalica, jedna je od najfrekventnijih vrsta ovog padežnog oblika. I pored činjenice što se u tradicionalnim gramatikama ona ne ispituje zasebno (Lalevic 1962, Stevanovic 1979, Stanojčic, Popovic 2011) s obzirom na frekventnost upotrebe i mogucnost razgraničavanja semantičkih odnosa izmedu dativa i lokativa, (Antonic 2011) mi smo je analizirali zasebno, stalno imajuci u vidu bogatstvo srodnih značenjskih nijansi - vremena, okolnosti, uzroka, načina i osnova.
Izvori i literatura
O. C. Axmahoba, 1966: Crneapb mmeucmmecKux mepMunoe. MocKBa: CoBeT-
CKaa eH^HKflo^egHa.
O. V. Aleksandrova, 1984: Problemy ekspressivnogo sintaksisa. Moskva: Vys-shaya shkola.
Ivana Antonic, 2004: Sintaksa i semantika dativa. Južnoslovenskifilolog. LX. Beograd: Institut za srpski jezik SANU. 67-69.
--, 2008: O jednom sintaksičko-semantičkom modelu s lokativom. Južnoslovenski filolog. LXIV. Beograd: Institut za srpski jezik SANU. 7-14.
--, 2011: Sintaksa i semantika predloga prema. Zbornik Matice srpske za filologiju i lingvistiku LIX/2. Novi Sad: Matica srpska. 161-178.
Nataša Jovovic, Upotreba lokativa u romanima Mihaila Lalica
309
Eugenija Baric, Mijo Lončarič, Dragica Malic, Slavko Pavešič, Mirko Peti, Vesna Zečevič, Marija Znika, 2003: Hrvatska gramatika. Zagreb: Školska knjiga.
Tatjana Batistič, 1972: Lokativ u savremenom srpskohrvatskom jeziku. Južnoslovenski filolog 3. Beograd: Institut za srpski jezik SANU.
Milorad Čorac, 1974: Stilistika srpskohrvatskog književnog jezika. Univerzitet u Prištini. Beograd: Naučna knjiga.
Milka Ivic, 1951-1952: O predlogu po u srpskohrvatskom jeziku. Južnoslovenski filolog. XIX, 1-4. Beograd: Institut za srpski jezik SANU. 173-212.
--, 1957: Jedno poglavlje iz gramatike našeg modernog jezika - sistem mesnih pade-
ža. Godišnjak Filozofskog fakulteta. Knjiga II. Novi Sad. 145-57.
--, 1961: On the Structural Characteristics of the Serbo-Croatian Case System. International Journal of Slavic Linguistics and Poetics IV. 38-47.
Dževad Jahič, Senahid Halilovič, Ismail Palič, 2000: Gramatika bosanskoga jezika. Zenica: Dom štampe.
Ivan Klajn, Milan Šipka, 2008: Veliki rečnik stranih reči i izraza. Novi Sad: Pro-metej.
Miodrag Lalevič, 1962: Sintaksa srpskohrvatskoga književnog jezika. Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika Narodne Republike Srbije.
Mihailo Lalič, 1957: Lelejska gora. Beograd: Nolit.
--, 1983: Lelejska gora. Beograd: Nolit.
--, 1955: Raskid.Cetinje: Narodna knjiga.
--, 1969: Raskid. Beograd: Nolit.
--, 1983: Ratna sreča. Beograd: Nolit.
--, 1973: Ratna sreča, Beograd: Nolit.
--, 1973: Svadba. Beograd: Nolit.
--, 1950: Svadba. Beograd: Prosveta.
--, 1992: Tamara. Beograd: Srpska književna zadruga.
Vladislava Petrovič, Kosta Dudič, 1989: Rečnik glagola sa dopunama. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Novi Sad: Zavod za izdavanje udžbenika. Sarajevo: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva.
Predrag Piper, Ivana Antonič, Vladislava Ružič, Sreto Tanasič, Ljudmila Popo-VIČ, Branko TOŠOVIČ, 2005: Sintaksa savremenoga srpskog jezika. Prosta re-čenica, Novi Sad: Institut za srpski jezik SANU - Beogradska knjiga, Matica srpska.
Ivo Pranjkovič, 2013: Gramatička značenja 5. Kolo I. Zagreb: Matica hrvatska.
Živojin Stanojčič, Ljubomir Popovič, 2011: Gramatika srpskog jezika za gimnazije i srednje škole. Beograd: Zavod za udžbenike.
310
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Mihailo Stevanovic, 1934: Upotreba predloga prema u našem jeziku. Naš jezik. II. Sv. 9. i 10, Beograd: Institut za srpski jezik SANU. 273-76.
--, 1961-1962: Dativske sintagme s predlozima prema i ka. Zbornik Matice srpske za filologiju i lingvistiku. IV-V. Novi Sad: Matica srpska. 319-22.
--, 1979: Savremeni srpskohrvatski jezik, II, Gramatički sistemi i književnojezička norma. Beograd: Naučna knjiga.
Summary
The paper examines the meaning and function of locative phrases in the novelistic opus of Mihailo Lalic, including all creative stages of this author: Svadba (1950, 1973), Raskid (1955, 1969), Lelejska gora (1957, 1983), Ratna sreca (1973, 1983), and Tamara (1992).
Given the fact that syntax is characterized by methodological pluralism, in addition to the method of induction and deduction, the author in this paper also employs the basic syntactic methodology consisting of the synthetic procedure, i.e., of generation and analysis (parsing or segmentation). The method of synthesis involves determining the types and modes of expression of syntactic relations between words, while the analytical method involves segmentation of sentences into immediate constituents and establishing a hierarchy of syntactic functions that are realized in a sentence—the position of parts of sentences as carriers of certain functions. In this process the (un) markedness of locative constructions as well as their semantic content are taken into consideration. Given the complexity of interpretation of linguistic traits related to the use of the locative in Lalic's literary work, this method provides for a consistent syntactic, semantic, and stylistic analysis, whereby the semantics and stylistics allow for a more comprehensive and objective picture of the specifics of the writer's language.
The use of the locative in Lalic's language points to its presence in almost all semantic relationships that are characteristic of this peripheral case ending in contemporary language, although a few, if rare, examples of its substandard use are also attested and are also significant for our syntactic-semantic analysis.
311
UDK 821.163.4(497.6).09Andric I.
Vesna Vukicevic-Jankovic
Filozofska fakulteta Nikšic Univerze v Črni gori
vesnajan@ac.me
PROSTORSKA SEMANTIKA PREKLETEGA DVORIŠČA
Ograjenost prostora in njegova demonična materializacija proti vsečasovnosti poduho-vljenja in očlovečenja se močno reflektirata tako na okvirjih kot v semantičnih slojih središčne zgodbe. Hkrati se sugerira prost in nekončan prostor pripovedi, s čimer se odpravlja časovna določenost povedanega in se projektira njegova relativna in raztegljiva vključenost v zgodbo.
Ključne besede: distopija, pripoved, simbol, identiteta
Enclosure of space and its demoniac materialization, vis-a-vis the timelessness of spirituali-zation and humanization, are strongly reflected both on the framework and on the semantic layers of the central story. At the same time, it suggests free and open narrative space, which eliminates temporal delineation of the narrated and projects its relative and flexible incorporation in the story.
Keywords: dystopia, narration, symbol, identity
Andric se j e problema prostora lotil posebej pozorno. V kratkem romanu ga je na začetku določil z besedno zvezo Prekleto dvorišče, ki je nasprotna projekciji Rajskega vrta - kar ponuja možnost branja v distopičnem ključu, vendar je to informacijo v besedilu dopolnil še s sopomenskim poimenovanjem Deposito (skladišče, usedlina, nanos, vendar tudi izvod knjižničnega gradiva in prostor čuvanja, hranjenja). Tako nam je ponudil poseben ključ za branje besedila in nas soočil s semantično disperzivnim pojmovanjem tega literarnega konstrukta. Na ravni makrostrukture je Dvorišče matrica levantinske starodavne pripovedi in kot takšno »predstavlj a meditacij o o enotni biti oziroma 'združujoče načelo' naše eksistence, če ne tudi eksistenco samo« (Ivanovic 2006: 126).
Izbrana naslovna besedna zveza na psihološki in etični ravni izžareva pomen negativnega kronotopa in reflektira semantično kondenzacijo pomena. Prostorska ograjenost in demonične emanacije ograjenega prostora, ki v duhovni izkušnji vedno stojijo nasproti vsečasovnosti in humanizmu, pa se močno reflektirajo tako na okvirjih romana kot v semantičnih slojih središčne zgodbe. V zunanji zgradbi romana je namreč prostor, ki je zunaj sveta Dvorišča (oblikovan skozi okvirno zgodbo romana), ločen od samega prostora Dvorišča (oziroma prostora, kjer se dogaja središčna zgodba, razvita v osmih oštevilčenih poglavjih). Takšno razmerje med okvirjem in središčno zgodbo po eni strani prispeva k njuni osamosvojitvi, po drugi strani pa se njuna prepletena pomena poglobita. Besedilo romana deluje po načelu zgodbe v zgodbi oziroma loči semantično zgradbo Dvorišča od kondenzirajočega semiotične-ga stanja na okvirjih, kar prispeva k oblikovanju »splošnega sistema semiotičnega podajanja dojemanja sveta« (Uspenski 2013: 151). Čeprav je pomen besedila v celoti opredmeten ravno v središčnem delu, v prostoru temnice, se njegov pomen z rever-
312
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
zibilnim branjem projektira tudi na okvirno besedilo, s čimer se celotna pomenska raven romana nadgradi in na določen način kondenzira.
Obsegajoča pomenska raven dvoriščnega konstrukta se razprostira po prostor-sko-časovnih projekcijah, ki dobivajo psihološke, ideološke, socioantropološke in tudi temeljne pomene. V njihovi osnovi so odtujenost, zaprtost, demoničnost, neizbežnost in konstantnost. Sam dvoriščni prostor se v zavesti personalnih pripovedovalcev zdi kot obstajanje sveta zunaj Dvorišča in sveta samega Dvorišča. V okviru takšnega mikrostrukturnega sistema se projektira cela vrsta pravil, prepovedi, omejitev in frustracij, saj deluje kot ograjena semiotična zgradba, strogo polarizirana v razmerju do tistega, kar je moralo biti tam nekje zunaj. Takšen ustroj besedila nenehno povečuje napetost mejnega - med zaporniškimi stavbami in zunanjim svetom, med svetom zunaj in svetom notri, med svetom preteklosti in svetom sedanjosti, med različnimi segmenti preteklosti, med različnimi kulturnimi identitetami, med psihološko določenimi identitetami.
Človek med vsemi binarno protistavljenimi svetovi eksistira v svojevrstnem dvoriščnem prostoru, ker »postoje dva sveta, izmedu kojih nema i ne može biti ni pravog dodira ni mogucnosti sporazuma, dva strašna sveta osudena na večiti rat u hiljadu oblika. A izmedu njih postoji jedan čovek koji je, na svoj način, u ratu sa oba ta za-racena sveta«1 (Andric 1963: 88). Glede na to, da je meja svetov osnovna tipološka značilnost dvoriščnega prostora, postavitev človeka v medpoložaj aktivira celo vrsto semantičnih konotacij, s čimer se pomenska raven s fizične prestavi na metafizično raven. Ravno socialni, politični, ideološki, religijski, etični in estetski modeli sveta, s katerimi človek percipira resničnost, skoraj vedno vsebujejo prostorske določilnice (bodisi da gre za obliko vertikalne tridelne strukture, ki se organizira na osi zgoraj
-	spodaj, za obliko socialno-politične hierarhičnosti s protistavnim razmerjem med vrhom oblasti in nižjimi sloji, za obliko ideološkega zaznamovanja vrste levo - desno ipd.). Saj: »Odsotnost svobode, izbire, je značilna za materialni svet. Slednjemu stoji nasproti svobodni svet misli.« (Lotman 2010: 283). Z drugimi besedami - zaprtost in ograjenost dvorišča eksistirata kot organizacijski element, okrog katerega se tudi neprostorske oznake oblikujejo v skladu s prostorsko oblikovanim sistemom vrednosti. Glavna aksiološka podmena krivde, ki tudi podlega semantičnim konotacijam, je prostorsko določena: »a krivice ovdje ima zaista mnogo i svakojake, i sumnja ide da-leko i zahvata u širinu i u dubinu«2 (Andric 1963: 14). Podrejenost prostoru aktivira perceptivni mehanizem usvojenega habitusa, ki vpliva na percepcijo resničnosti in na zgradbo identitet. Takšna situacija je v naslednjem pripovednem segmentu: »Ja!
-	Teška reč, koja u očima onih pred kojima je kazana odreduje naše mesto, kobno i nepromenljivo, često daleko ispred ili iza onog što mi o sebi znamo, izvan naše volje i iznad naših snaga.«3 (Andric 1963: 92) Glede na to, da na ravni psihološkega mo-
1	»[O]bstajata dva svetova, med katerima ni in ne more biti ne pravega stika in ne možnosti za sporazum, dva strašna svetova, obsojena na večni boj v tisočerih oblikah. Med njima pa je človek, ki je na svoj način v boju z obema vojskujočima se svetovoma« (Andric 1966: 79-80).
2	» krivd pa je tu res nič koliko in različnih, in sum se razteza daleč ter zajema širino in globino« (Andric 1966: 11).
3	»Jaz! - Težka beseda, ki v očeh tistih, pred katerimi je izgovorjena, usodno in nespremenljivo določa naš prostor, dostikrat daleč spredaj ali pa za tistim, kar vemo o sebi, izven naše volje in nad našimi močmi.« (Andric 1966: 83).
Vesna Vukičevič-Jankovič, Prostorska semantika Prekletega dvorišča
313
deliranja jezik prostora eksistira kot sredstvo za razumevanje resničnosti (Lotman 2010: 283), se sam motiv zaprtega prostora projektira na videz in vedenje literarnih oseb v Dvorišču, ki v stanju skrajne preafektiranosti, pod vplivom južnega vetra kot zunanje težave, celo »izgledaju avetinjski«4 (Andric 1963: 23). Vpliva tudi na potek komunikacijskega procesa. V ozračju fizične, psihične in etične osamitve so njihove zgodbe projektirane vedno na drugo osebo: fra Petar govori o Haimu, Haim pripoveduje o Camilu, Camil o Džem-sultanu, nato je na prizorišče znova vpeljan Haim (ki je vedel in videl tudi tisto, česar ni bilo mogoče videti) z nadaljevanjem zgodbe o Camilovem zaslišanju in nepojasnljivem izginotju. Zaprtost, omejevanje, ograjenost pripeljejo do povečane ekspresivnosti, čustvene prenapetosti in popačenega dojemanja narativne resničnosti.
V skladu z realistično poetiko stopa prostorska struktura Dvorišča v interakcijo z njegovim prostorskim konstruktom v arhitekturni in institucionalni obliki. Prostorska določilnica Dvorišča kot zapora napotuje na njegovo postavitev v družbeni kontekst. Kajti zaporniški prostor je, v skladu s Foucaultevo filozofsko projekcijo, ena od oznak kulture. Pravzaprav je to simulaker realnega prostora, kakršen obstaja v vsaki kulturi in civilizaciji. Dehumanizirana struktura v okviru sistema sultanske dvolične pravice tukaj korespondira s Foucaultevo projekcijo heterotopičnosti, pri čemer je pomembno njegovo videnje te strukture kot kontrastne v razmerju do strukture utopije (prim. Stanic, Pandžic 2012: 238-39). V tem kontekstu je posebej zanimiva združitev medsebojno nezdružljivih mest, tj. pojmovanje heterotopične zgradbe kot možnosti, da se v enem realističnem prostoru oziroma na enem simulakru realnega združuje nekaj medsebojno nezdružljivih institucionalni oblik. Dvorišče se tako doživlja kot zapor, pa tudi kot gledališki oder in kot norišnica, na makrostrukturni ravni pa skozi segment sveta odseva njegova totaliteta, in sicer zaradi heterokro-ničnosti (kar je eden od pomembnih pogojev za obstajanje heterotopije). Na podlagi tega se zapor ob posredovanju vrste znakov in predmetnosti doživlja kot gledališče, tj. kot performativna kulturološka oznaka. Takšno situacijo aktivira parasimbolična navzočnost Senčnega gledališča, ki mu vlada Karadoz (ime, ki vsebuje kulturno-spominski kod) kot podaljšana roka nevidne in vsenavzoče oblasti. Zaradi tega se Dvorišče percipira kot oder, na katerem poteka hkrati odbijajoča in privlačna vloga njegovega grotesknega upravnika. Tudi sam Karadoz je z videzom in značilnostmi utelešenje Dvorišča, groteskna maska osebe, ki sočasno razkriva in/ali deformira tudi literarne osebe zapornikov. On sam je pravzaprav figura konvertita: »Njegova konvertitska narava je simbolična: to je človek, ki se je nekajkrat znašel v navzkrižju z zakonom, pozneje pa se je preobrazil v lastno nasprotje: v upravnika zapora, v varuha zakona.« (Vladušic 2012: 218). Njegova performativna vloga je izvleči priznanje iz vnaprej okrivljenega (kajti po njegovem mnenju v Dvorišču ni nedolžnih). Ta igra kazni in krivde povzroča ambivalentne odzive - obenem strah in posmeh, zgražanje in občudovanje, ker v njej ni bilo »ponavljanja ni rutine, bila je uvek nova i rasla sama iz sebe, tako da je zbunjivala i najiskusnije, okorele i česte goste Prokle-te avlije«5 (Andric 1963: 35). Poleg tega disciplinirajoči mehanizem institucionalne,
4	»Prav strašilom so bili podobni.« (Andric 1966: 20)
5	»V njej se ni nič ponavljalo, v njej ni bilo nobene rutine, vedno je bila nova in je rastla sama iz sebe, tako da je premotila tudi najbolj izkušene, okorele in pogostne goste Prekletega dvorišča.« (Andric 1966: 31)
314
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
podaljšane roke državne oblasti dobi še eno obliko izključevanja nezaželenih - razglasitev razuma za norost in gledanje na odpor in znanje kot na nevarnost. Karadoz gleda zapornike/stanovalce Dvorišča kot zločince in obenem kot duševno bolne: »U toku mnogih godina on je na Prokletu avliju i na sve što živi u njoj gledao kao na karantin a na njene stanovnike kao na opasne i teško izlečive bolesnike koje raznim merama, kaznama i strahom, fizičkom i moralnom izolacijom treba držati što dalje od takozvanog zdravog i poštenog sveta.«6 (Andric 1963: 27). Vpeljava pomenske strukture karantene še močneje utrdi osamitvene mehanizme dvoriščnega prostora. Neomejen nadzor nad stanovalci Dvorišča pa je zagotovljen s Karadozovim popolnim vpogledom v vse dogajanje v njem. Hiša upravnika te čudne in strašne ustanove je namreč prostorsko nadrejena Dvorišču, postavljena je nadenj in z njim je povezana z nevidnimi potkami - oziroma prostorsko je postavljena kot materializacija vsevi-dnega očesa (kar korespondira s Foucaultevo obravnavo Panoptikona kot mehanizma vpogleda, popolnega nadzorovanja in ustrahovanja). Pravzaprav je arhitekturna rešitev popolnega nadzora v funkciji neomejene oblasti. S tem je dvoriščni prostor opredmeten kot svojevrstna utopija popolnega zapiranja (prim. Foucault 2004: 225), totalitarna struktura dehumanizirane ureditve.
Zaradi prostorskega položaja Dvorišča se hiša upravnika Dvorišča percipira od spodaj, torej perspektivno podrejeno, s čimer je psihološka in tudi etična percepcija prostora na vertikali gor - dol še bolj zožena in psihološko omejena. Položaj neba, ki delno reflektira odsev sončne svetlobe, povzroči psihološki osamitveni učinek in prispeva k percipiranju Dvorišča kot diaboličnega simulakra.
V nadaljnji obravnavi se disperzivnost pomena tega prostorskega konstrukta poglobi z vpeljavo korelativnosti Dvorišča s pojmoma scena vitae ali theatrum mun-di, ker ta prostorska ekskluzija družbeno nezaželenih odpira možnosti za naziranje ambivalentnih reflektiranj na zavest personalnih pripovedovalcev. Ravno osamitve-ni mehanizem Dvorišča prispeva k prehodu čutnih senzacij v introvertiran prostor. Deformirana, izobličena resničnost deformira psihično stabilnost literarnih oseb. V takšnem prostoru se začno mešati realno in neresnično, da se dejansko odpre prostor za norost, pri čemer pride s krepitvijo občutka nepripadnosti do paradoksa - prepustitve, pa tudi stopitve z nezaželenim stanjem: »Uplašim se od ludila kao od zarazne bolesti i od pomisli da ovdje i najzdravijem čovjeku počinje s vremenom da se muti i privida. I stanem da se otimam. [...] A osjecam kako Avlija kao vodeni vrtlog vuče čovjeka na neko tamno dno.«7 (Andric 1963: 115-16).
Psihološko gledišče literarnih oseb predstavlja odsev narativne resničnosti v takšnem okolju, tako da je njihovo percipiranje objektivnega prostora omejeno, s tem pa tudi psihološko deformirano. K doživljaju prostorskega percipiranja in časovnega ekspliciranja Dvorišča prispeva tudi mitološko kodirana projekcija tuzemskega pro-
6	»V teku mnogih let je na Prekleto dvorišče in na vse, kar je živelo v njem, gledal kot na karanteno, na njegove prebivalce pa kot na nevarne in težko ozdravljive bolnike, ki jih je treba s posebnimi ukrepi, s kaznimi in strahom, s telesno in moralno osamitvijo držati čimdalj od tako imenovanih zdravih in poštenih« (Andric 1966: 23).
7	»Kakor nalezljive bolezni sem se prestrašil blodnje in misli, da se začne tukaj tudi najbolj zdravemu sčasoma mešati in dobiva prikazni. Začel sem se braniti. [.] Čutil pa sem, kako Dvorišče vleče človeka kakor vodni vrtinec proti temnemu dnu.« (Andric 1966: 104-05)
Vesna Vukičevič-Jankovič, Prostorska semantika Prekletega dvorišča
315
stora: »Jedno vreme i celo dvorište bilo je puno rumenog odsjaja, ali se brzo praznilo kao nagnut, četvrtast sud, i sve se više punilo senkom prvog sutona.«8 (Andric 1963: 48). Tridimenzionalnost in obsegajoča materialnost Dvorišča izključujeta obstajanje časa kot četrte dimenzije. Dvoriščni medprostor ima štirikotno obliko, kot simbol zemlje v nasprotju z nebom. Izključitev časovne dimenzije še bolj intenzivno aktivira binarno protistavno razmerje med zemljo in nebom oziroma svetlobo in senco in odpira prostor hrepenenja po onostranskem, po transcendenci. Kronotop tuzemskega sveta, zamrznjen s tridimenzionalnostjo in obarvan z demoničnimi projekcijami, je postavljen nasproti neusmiljeni lepoti nebesnega svoda, ki to zgradbo zapira, nikakor pa ne odpira. V takšnem ozračju postane tok časa nedoločen, raztegljiv, subjektiven in podrejen skupnemu ozračju, zaradi katerega »[z]aboravlja ono što je bilo i sve manje misli na ono što ce biti, pa mu se i prošlost i buducnost slegnu u jednu jedinu sadašnjicu, u neobični i strašni život Proklete avlije.«9 (Andric 1963: 22) Čutne senzacije so zvedene na bledo in fragmentarno reflektiranje ali slutnjo o stanju tam, v svetu zunaj Dvorišča - s čimer se to, kar ne pripada semkaj, projektira kot zaželeno in sluteno. Tako na primer prebujanje fra Petra ob bledi svetlobi zore proizvede utvaro, da je tista »tamo napolju morala biti raskošna.«10 (Andric 1963: 44) Podrejanje literarnih oseb prostoru se vidi tudi v tem, da njihovo premikanje, pa tudi celotno delovanje in trajanje potekajo po načelu oblikovanja lastnih zaprtih in brezizhodnih prostorov: krogov. Vsaka literarna oseba pravzaprav oblikuje lasten zaprt prostor, samosvoje dvorišče. Literarne osebe skušajo s projekcijo svojevrstnih prostorov v prostoru ohraniti iluzijo integritete in ustavitve časa, s čimer se performativno priklicuje arhetipska situacija zaščite pred demonsko silo. Na drugi strani te situacije je breziz-hodnost, psihološko stanje zaprtosti in discipliniranega vedenja. V tej ambivalentno določeni situaciji se seveda krepi totalitaristična projekcija popolnega nadzora: »Ne dati im da izadu iz svog kruga, ali i ne dirati ih bez potrebe, jer se od tog dodira ništa dobro ni pametno ne može izroditi.«11 (Andric 1963: 27).
Dvorišče je torej uokvirjeno s celotnim kompleksom prostorsko določenih semantičnih struktur, ki jih izpopolnjuje binarno protistavno razmerje do odprtega prostora, razmerje med resnico in lažjo, krivdo in nedolžnostjo, nočjo in dnevom, življenjem in smrtjo, zemljo in nebom ... Zgoščeno tkanje gledišč se utelesi v pr-stanasti zgradbi, v uokvirjanju zgodb v zgodbi na vseh ravneh, kar širi semantično raven dvorišča in aktivira njegovo simbolično matrico. Produkcija fabulativnih nizov skozi mehanizem spomina povzroča osamosvojitev pripovedovalčevega gledišča v razmerju do prostorsko-časovnega položaja literarnih oseb v zgodbi, s čimer je doseženo svojevrstno veriženje in zgoščevanje pripovednega časa in pripovednega prostora, kakršno je v navadi pri pripovedi, ki temelji na retrospekciji. Subjektivni čas personalnih pripovedovalcev je prostorsko podrejen, ker je zveden na tukaj in
8	»Nekaj časa je bilo vse dvorišče polno rdečega odseva, kakor nagnjena štirioglata posoda pa se je hitro praznilo in se bolj in bolj polnilo s senco prvega večernega mraka.« (Andric 1966: 44)
9	»Pozabljal je na tisto, kar je bilo, in manj in manj mislil na tisto, kar bo, tako da sta se preteklost in prihodnost zlivali edinole v sedanjost, v nenavadno in strašno življenje Prekletega dvorišča.« (Andric 1966: 19)
10	»[K]i je morala zunaj biti razkošna« (Andric 1966: 40).
11	»Ne dovoliti jim, da bi odhajali iz svojega kroga, pa tudi vtikati se ni treba v njihove stvari brez potrebe, ker se iz takega poseganja ne more izcimiti nič dobrega in pametnega.« (Andric 1966: 23)
316
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
zdaj. Pravzaprav je v pripovedni resničnosti prikazan kot živa predmetnost oziroma delujoča sila: »Zbog svega toga Avlija brzo a neosetno savije čoveka i potčini ga sebi, tako da stane da se gubi.«12 (Andrič 1963: 22) oziroma »A osječam kako Avlija kao vodeni vrtlog vuče čovjeka na neko tamno dno.«13 (Andrič 1963: 116) Zato se vse lastnosti Dvorišča zdijo kot možnost njegove oživitve skozi destruktivno/demonsko energijo, ki jo izžareva, kakor tudi skozi sposobnost za semantično osamosvojitev v razmerju do psihološkega/ideološkega prostora literarnih oseb. Nemonolitni, vendar enotni konstrukt si podredi in vsesa vse, kar je v njem. Vse predstavljene predmetno-sti pravzaprav obstajajo kot množica v enem. S postopkom prepletenega percipiranja dvorišča kot kronotopa in dvorišča kot psihološkega konstrukta personalnih pripove -dovalcev se dvorišče zdi živa in neuničljiva materija, ki »živi sama za sebe, sa stotinu promena, i uvek ista«14 (Andrič 1963: 106). Ob posredovanju zgodbe in pripovedi se na višji ravni ireverzibilizira in transfigurira - tok spominov odpre časovni portal, v katerem se potek zgodbe obrne s konca proti začetku, saj: »S postavljanjem konca v začetek in začetka v konec se učimo sam čas brati narobe, kot videnje začetnih okoliščin dejanja v njegovih končnih posledicah« (Ricoeur 1993: 91). Takšen rekon-struktivni manever pripovedi se prilagaja zakonitostim mitskega časa. Vpeljava parabole o sprtih bratih, ki »otkako je sveta i veka postoje i neprestano se ponovo radaju i obnavljaju u svetu«15 (Andrič 1963: 76), aktivira matrico starodavne pripovedi in povzroči, da se čas Dvorišča »nikoli ne konča, temveč se vedno znova ponavlja« (Solar 1988: 30). Prehod fra Petra na drugi breg prikliče mitski privid potovanja v vzporedni prostor, v katerem se z izneverjenjem pričakovanj potrdi protejska narava zla, pa tudi oblasti kot njegove emanacije - da se prostorsko in časovno, ideološko in psihološko prilagodi drugemu družbenemu kontekstu in novim pripovedovalcem. Ko fra Petar zapusti Dvorišče, gre za situacijo dekonstruiranja pomena prečkanja vode, ki v mitskih obrazcih pomeni mejni prostor med težavo in rešitvijo. Njegovo prečkanje vode v Akro ne vodi v odrešitev, torej ne gre za oviro, po kateri pride do spremembe, temveč za pot v pregnanstvo, v novo dvorišče. Ta pot se uresniči pod okriljem ramazanske noči, pod nebom brez zvezd in lune, tako da se projektira svojevrstna razgradnja islamskega religijskega koda. Namesto da bi po zaprtju peklenskega kronotopa nastopil ramazanski čas upanja in odrešitve, se aktivira nova semantična raven - spoznanje o vseprostorskem in vsečasovnem obstajanju človeškega zla in prvinskega človeškega strahu pred odpiranjem svetu in drugim ljudem. Drugi breg (drugi in drugačni svet) predstavlja narativno projektirano prostorsko transpozicijo, ne pa tudi semantične transfiguracije Dvorišča: »Zamoren, on se najposle okrenuo na drugu stranu, ka mračnom, nemom istoku, ali i tu kao i tamo na osvetljenom vidiku bila je misao o Prokletoj avliji. Ona je pošla sa njim na put i pratiče ga na javi i snu, do Akre, za vreme boravka u Akri, i posle toga.«16 (Andrič 1963: 119)
12	»Ob vsem tem je to Dvorišče človeka brž in neobčutno premagalo in si ga podjarmilo, da se je začel izgubljati.« (Andrič 1966: 19)
13	»Čutil pa sem, kako Dvorišče vleče človeka kakor vodni vrtinec proti temnemu dnu.« (Andrič 1966: 105)
14	»Dvorišče je živelo samo zase s stoterimi spremembami, in je bilo vedno enako.« (Andrič 1966: 95)
15	»Odkar obstajata svet in čas, se neprestano in znova rodita in obnavljata v svetu.« (Andrič 1966: 69)
16	»Utrujen se je nazadnje obrnil na drugo stran k temnemu, nememu vzhodu, pa tudi tukaj ga je kakor prej na razsvetljenem obzorju trapila misel o Prekletem dvorišču. Šla je za njim na pot in sledila mu bo, kadar bo bedel ali spal, tja do Akre, dokler bo prebival v Akri, in še potlej.« (Andrič 1966: 107-08)
Vesna Vukičevič-Jankovič, Prostorska semantika Prekletega dvorišča
317
Komunikacija med stanovalci Dvorišča je omejena, pogojena s strahom pred rečenim, posredovana z nadzorom nad izrečenim. V stanju budnega sanjanja, v vzporedni resničnosti Dvorišča in v paradoksnem položaju fizične nenavzočnosti resničnega sogovornika se vzpostavi sfera dejanske komunikacije. Fra Petru v ha-lucinogenem stanju uspe edinič v Dvorišču vzpostaviti neomejen, odprt in popoln komunikacijski most z drugo osebo: »I ja razgovaram s njim srdačno i prosto, kako nikad nisam mogao ni umio dok je bio tu i dok smo se vidali«17 (Andrič 1963: 114). Ravno komunikacijska konverzija povzroči konverzijo slabeče zavesti fra Petra. Učinek halucinogenega dialoga pogojuje intenziviranje »egocentričnega govora« (Lot-man 2004: 32), kar pripelje do samoozaveščanja in psihološke krepitve te literarne osebe, ki se začne braniti in se otepati v sebi18 (Andrič 1966: 104).
Že na okvirjih besedila je projektirano protistavno razmerje med zunanjim svetom in notranjim prostorom, in sicer kot nasprotje med vsesplošno belino snega (ki je vsemu odvzel »stvarni oblik« in dal »jednu boju i jedan vid«19 (Andrič 1963: 9) in senčno notranjostjo samostanske celice. Glede na to, da je beseda sneg ponovljena v štirih zaporednih stavkih na prološki meji besedila, to ponavljanje pa je očitno tudi na epiloški meji, ob večkratnem markiranju beline, smrti, pokopališča, gre za situacijo simbolične osamosvojitve, pri čemer simbolične oznake dobijo ekspresivno moč in premaknejo prostorsko strukturo tuzemskega k prostoru absolutnega, vsečasovnega kronotopa. Bela barva v povezavi s smrtjo napotuje na prostor prehoda vidnega sveta v drugo vrsto (belo predstavlja združitev vseh barv svetlobnega spektra v nebarvo) in odpiranje nove dimenzije v dojemanju bistva trajanja. Kajti »le mostovi in nagrobni spomeniki pričajo o zgodovini ali identitetah, ki šele takrat, iz praznine smrti kot njihovega izhodišča, živijo naprej svoji neprimerljivi navzočnost in odsotnost« (Boškovič 2013: 627). Redukcija motivov omogoči svojevrstno praznoto prostora za nalaganje pomenov in izpisovanje zgodbe. To je okrepljeno s situacijo ustavitve človeškega, mehanično reduciranega časa, katere dodatni signal je ustavitev nenavitih ur fra Petra.
Iz slojev tega Andričevega romana se projektira ontološka konstanta zgodbe in pripovedi. In ravno tu, v prostoru med tistim, kar se dejansko dogaja in česar se ne da spremeniti, in tistim, po čemer se hrepeni, vendar ni dostopno, dobi estetska dimenzija polno moč izžarevanja. Strinjamo se z ugotovitvijo, da »[p]ozitivna repre-zentacija odsotnega, prekrivanje z znaki izmikajočega, samo potrjuje, da so znaki obsojeni na neobeležitev in neoznačitev in da je vsako branje obsojeno na dostop do tega prostora narativne in simbolične resnice nepredstavljenega« (Boškovič 2013: 627). Na tej ravni, pomembni za sodobno zasnovano literarnovedno perspektivo, lahko govorimo o reaktualizaciji vsebin Dvorišča. Te imajo regresivno-projektivno simbolično funkcijo, ker se njihovo resnično humanistično projektiranje osvetli šele v odsotnosti oziroma šele z epiloškega položaja. To pa je odprava vseh dvorišč, vseh oblik dehumanizacije sveta. Pretvorba epiloga v pra/začetek napotuje na drugačen, metasimbolični konstrukt - možnost preseganja vseh zaprtosti.
17	»Pa sem se pomenkoval z njim prisrčno in preprosto, kakor se nisem znal in se nisem mogel nikoli, dokler je bil tu in dokler sva se videvala« (Andrič 1966: 103).
18	»I stanem da se otimam. Branim se u sebi« (Andrič 1963: 116).
19	»vsemu je odvzel resnično obliko, vsemu pa dal isto barvo in isti videz« (Andrič 1966: 5).
318
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Viri in literatura
Ivo Andrič, 1963: Prokleta avlija. Zagreb, Beograd, Sarajevo, Ljubljana: Mladost,
Prosveta, Svjetlost, DZS. --, 1966: Prekleto dvorišče. Ljubljana: Prev. P. Flere. Ljubljana: DZS. Dragan Boškovič, 2013: Bez imena i znaka: Nihilizam Andriceve figuracije mostova.
Slavistična revija 61/4. 621-29. Michel Foucault, 1998: Zgodovina norosti v času klasicizma. Prev. Z. Erbežnik. Ljubljana: Studia humanitatis. --, 2004: Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora. Prev. Drago B. Rotar. Ljubljana: Krtina.
Radomir V. Ivanovič, 2006: Andriceva mudronosnaproza. Novi Sad: Zmaj.
Reinhard Lauer, 1987: Poetika i ideologija. Beograd: Prosveta.
Jurij Mihajlovič Lotman, 2004: Semiosfera. Novi Sad: Svetovi.
--, 2010: Struktura umetniškega teksta. Prev. B. Kraševec. Ljubljana: LUD Literatura.
Pol Riker [Paul Ricoeur], 1993: Vreme i priča. Sremski Karlovci, Novi Sad: Izda-
vačka knjižarnica Zorana Stojanovica. Milivoj Solar, 1988: Roman i mit. Književnost - ideologija - mitologija. Zagreb: August Cesarec.
Sanja Stanič, Josip Pandžič, 2012: Prostor u djelu Michela Foucaulta. Zagreb: Soci-
jalna ekologija. 225-45. Boris Uspenski, 2013: Semiotika umetnosti: Poetika kompozicije: Semiotika ikone.
Prev. B. Kraševec. Ljubljana: LUD Literatura. Slobodan Vladušič, 2012: Andric in hibridna identiteta. Prev. D. Strsoglavec. Slavistična revija 60/2. 213-22.
Summary
As has been observed in a number of studies, Andric's novella Prokleta avlija is an exceptionally complex text made of cyclically arranged narrative situations realized on several narrative levels. Through their intermediary agency and with the changes of temporal segments the relation between the narrative instance and the story is perpetually multiplied. With the syntagm used in the title—the specific initial signal for entering the text—Andric projected a psychologically and ethically negative chronotope and a semantic condensation of the novella's meaning. Enclosure of space and its demoniac materialization, vis-a-vis the timelessness of spiritualization and humanization, are strongly reflected both on the framework and on the semantic layers of the central story. At the same time, it suggests free and open narrative space, which eliminates temporal delineation of the narrated and projects its relative and flexible incorporation in the story. At this level, which is an important basis for contemporary critical perspective, we can talk about re-actualization of certain content and meanings of Andric's poetics and aesthetics, all the more for the fact that they predictably resist any attempt at a complete scientific decoding (as all great accomplishments of human intellect largely do).
Iz črnogorščine prevedla Durda Strsoglavec.
319
UDK 821.161.1.09Tolstoj L. N.:75:929Munch E.
Julija V. Arkhangelskaya
Tulska državna pedagoška univerza L. N. Tolstoja, Rusija archangelju@yandex.ru
LEV TOLSTOJ IN EDVARD MUNCH V KONTEKSTU DOBE IN KULTURE — SLOGOVNE VZPOREDNICE
Članek je posvečen primerjalni opredelitvi nekaterih vidikov življenja in ustvarjanja dveh izjemnih predstavnikov evropske kulture 19. in 20. stoletja - Leva Tolstoja in Edvarda Mun-cha. Analiza se posveča tako glavnim temam njunega ustvarjanja kot tudi slogovnim posebnostim njunih reprezentacij temeljnih konceptov kulture na prelomu stoletij.
Ključne besede: kulturni koncept, umetniška slika sveta, svetovnonazorska in umetniška prelomnica, eksistencialna groza umetnika, slogovne posebnosti, namerna nepopolnost oblike, potujitev
The article is devoted to comparative characteristics of some aspects of life and creative work of two outstanding representatives of the late 19th-20th-century European culture: Leo Tolstoy and Edvard Munch. The analysis deals with both the main themes of their creative work and stylistic features of their representation of basic concepts of culture of the epoch at the turn of the century.
Keywords: cultural concept, artistic picture of the world, turning point in ideology and creative work, existential horror of the artist, stylistic features, intentional imperfection of form, defamiliarization ("ostranenie") effect
Zdi se, da dva tako različna umetnika, kot sta Lev Tolstoj in Edvard Munch, nimata dosti skupnega. Lev Tolstoj je bil veliki predstavnik ruske književnosti 19. stoletja (t. i. »zlatega« veka) in splošno priznan klasik umetnosti realizma, Edvard Munch pa je veliki norveški ekspresionist, čigar ustvarjanje kaže predvsem umetniške dosežke slikarstva 20., ne pa 19. stoletja.
Vseeno je ob natančnejši seznanitvi z njuno ustvarjalnostjo mogoče opaziti na prvi pogled presenetljive skupne poteze: te niso omejene zgolj na kronologijo (oba sta živela v istem obdobju; Munch je bil Tolstojev mlajši sodobnik), biografijo (številna, za oblikovanje osebnosti ključna dejstva so pri obeh nenavadno podobna) ali tematiko (najpomembnejše teme ustvarjanja pri obeh sovpadajo), temveč so značilne tudi za stilistiko njunih del.
V članku se ne ukvarjamo z umetniškimi smermi, ki sta jima umetnika pripadala, temveč s širšim kulturnim kontekstom obdobja na prehodu iz 19. v 20. stoletje, o temah, ki so bile pomembne za oba velika umetnika, in o specifiki udejanjanja teh tem. S tem ne mislimo na neposreden vpliv ali prototipe (prim. poznane študije o Munchu in Dostojevskem, Munchu in Strindbergu ali Munchu in Christianu Kroh-gu); naš namen je raziskati, kako dva sodobnika, ki pripadata različnima narodoma, ki sta različnega porekla in sta bila deležna različne vzgoje, odražata koncepte obdobja, kot so življenje, smrt, ljubezen, strah, vera (Bog), ženska itd.
320
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Oba sta bila zgodaj deležna priznanja. Leta 1852 - Tolstoj je bil takrat star 24 let - je v deveti številki ruske revije Sodobnik (CoepeMennuK) izšla njegova povest Detinstvo. Povest, ki jo je uredništvo naslovilo Zgodba mojega detinstva, je takoj vzbudila pozornost tako kritike kot bralcev (3BepeB, TyHHMaHOB 2006: 75-82). Leta 1889, ko je Munch dopolnil 26 let, je imel v norveški prestolnici Kristianiji (Oslu) že svojo prvo samostojno razstavo (Prideaux 2005: 124).
Raziskovalci v ustvarjanju obeh avtorjev opozarjajo na pomen avtobiografije; oba sta namreč navdih najpogosteje črpala iz lastnih življenjskih dogodkov (Prideaux 2005: 39; EacnHCKnn 2010). Tako Tolstoj kot Munch sta zgodaj osirotela: Tolstoju je umrla mama, ko je bil star poldrugo leto, očeta pa je izgubil pri devetih (EymKaHe^ 2008: 9), Munch je brez mame ostal, ko je bil star pet let, nekaj let kasneje sta mu za tuberkulozo umrla starejša sestra Sophie in brat Andreas. Tudi Tolstojev najljubši starejši brat je mlad umrl za tuberkulozo (MapgoB 2003: 144-47) Biografi se strinjajo, da so tragični dogodki v marsičem vplivali njuna pogleda na svet (Lowenfe-ld 1901, Bischoff 2000: 9-10); v ustvarjanju obeh je tema smrti postala pravzaprav glavna tema.
Pri Tolstoju sta smrt oziroma strah pred smrtjo prisotna praktično v vseh pomembnih delih, celo v Abecedniku, v zgodbah za otroke in v knjigah aforizmov. Spo -mnimo na znamenite strani Vojne in miru, na katerih so opisane smrti male kneginje Bolkonske, Petje Rostova, starega kneza Bolkonskega in mučna smrt njegovega sina Andreja, ki podleže ranam, ter množično umiranje vojakov na bojiščih. Spomnimo na Tri smrti in Smrt Ivana Iljiča, v katerih je smrt glavna tema, na povesti Hadži Murat, Kreutzerjeva sonata itd. In koliko Tolstojevih junakov konča svoje življenje s samomorom! Vsem znana Ana Karenina, Nehljudov v Zapiskih markerja, Fjodor Protasov v drami Živi mrtvec in Jevgenij v Hudiču. Življenje in smrt sta dve najpomembnejši kategoriji Tolstojeve filozofije in njegovega umetniškega sveta. Smrt je po Tolstoju neposredno povezana s tem, kako pravilno (morda bi bila celo primernejša beseda pravično) je človek živel, saj je Tolstoj verjel v zmago duhovnega življenja nad smrtjo (npoKonnyK 2009: 466-68).
»Angeli strahu, žalosti in smrti me spremljajo od dneva, ko sem se rodil,« priznava Munch v svojem dnevniku (mimogrede naj opozorimo na še eno značilno posebnost - oba umetnika sta ves čas življenja pisala dnevnik). Na svojih platnih slikar nenehno upodablja umirajoče: Bolni otrok (1886), Soba umirajočega (1895), Ob smrtni postelji/Agonija (1895), Smrt v bolnikovi sobi (1896), Dekle ob postelji umirajoče matere (1897-1899).
Druga, za oba umetnika zelo pomembna je tema narave in mesta. Narava je blagoslovljena in daje moč umetnosti, mestno okolje pa je agresivno in predstavlja prostor nemira. Tako čutita in v to sta prepričana Tolstoj in Munch. Poglejmo npr. znameniti začetek romana Vstajenje:
Naj so si ljudje, ki se jih je bilo zbralo nekaj sto tisoč na majhnem kraju, še tako prizadevali, da bi iznakazili zemljo, na kateri so se gnetli; naj so jo še tako zabijali s kamenjem, da ne bi nič raslo na njej; naj so še tako trebili sleherno travico, ki se je prerila na vrh; naj so še tako kadili s premogom in nafto; naj so še tako obrezovali drevje in preganjali vse živali in ptice - pomlad je bila celo v mestu pomlad. Sonce je grelo, trava je oživljala, rasla
Julija V. Arhangelska, Lev Tolstoj in Edvard Munch
321
in zelenela povsod, če je le niso postrgali, ne samo na bulvarskih tratinah, ampak tudi med kamnitimi ploščami; breze, topoli in krhlika so razgrinjali smolnato, dišeče listje; popki na lipah so se napenjali in pokali; kavke, vrabci in golobi so si po spomladni navadi že veselo pripravljali gnezda in muhe so brenčale ob zidovih in se grele na soncu. Rastline, ptice, žuželke, otroci, vse je bilo veselo. A ljudje, veliki, odrasli ljudje, niso nehali varati sebe in mučiti drug drugega. Za sveto in važno ljudje niso imeli tega pomladnega jutra, ne te toplote božjega sveta, ki je bila dana vsem ljudem v blagor - lepote, ki se je nagibala k miru, soglasju in ljubezni - [...] za sveto in važno so imeli to, kar so si sami izmislili, da bi gospodovali drug nad drugim. (Tolstoj 1986: 37)
Podobno mesto prikazuje slika Večer na ulici Karla Johana (1892): množica ma-lomeščanov z živalskimi izrazi na obrazih se po mestni ulici približuje gledalcu, v nasprotni smeri pa se s hrbtom proti gledalcu pomika osamljena moška figura; ta tu ni med svojimi in z množico ne najde skupne poti (Bjornstad, Stoverud, Sutcliffe 2001).
Tolstoj je svoje življenje delil med mestom (imel je lastno hišo v Moskvi) in družinskim posestvom Jasna Poljana. Prav tu je v neposrednem stiku z naravo osrednje Rusije preživel večji del svojega življenja, tu je najlažje delal in tu je napisal svoja najboljša dela. Tolstoju ljube kotičke Jasne Poljane srečamo na straneh Vojne in miru, v Rodbinski sreči, v Ani Karenini ter v mnogih drugih delih (Mh^ohob 2002: 20-46).
Tudi Munch si je nenehno prizadeval, da bi zapustil mesto in živel bližje naravi ter iz nje črpal svoj navdih. V mladosti je vsako poletje preživel v majhnem obmorskem mestecu Asgardstrand na zahodni obali Oselskega fjorda (Bischoff 2000: 31). Narava je na njegovih platnih redko vesela, prej melanholična ali celo tragična: Krajina: Maridalen pri Oslu (1881), Mesečina na Oselskim fjordom (1891), Mesečina
(1895),	Bela noč (1901), Gozd (1903), Thuringewald (1905), Zimska pokrajina, Elgersburg (1906), Zima, Kragero (1912), Val (1921) idr.; morda mu zato pravijo »skandinavski melanholik«.
Pomembno mesto v umetniškem svetu Edvarda Muncha in v ustvarjalnem laboratoriju ter življenju Tolstoja ima podoba ženske. Z udejanjanjem te podobe so povezane teme ljubezni, ljubezni in smrti ter nasprotij med žensko in moškim. Ideal matere, žene in pomočnice se v drugi polovici Tolstojevega življenja in ustvarjanja umakne drugim ženskim podobam (MapgoB 2005). V Ani Karenini, Očetu Sergiju in Kreutzerjevi sonati srečamo zapeljivko, hudičevko oziroma žensko kot pohotno samico. Podobno protislovna čustva so pretresala tudi Munchovo dušo, udejanjila pa so se v delih, kot so Pepel (1894), Madonna (1895), Ljubosumje (1895), Ločitev
(1896),	Vampir (1897), Moški in ženska (1899) in Smrt Marata I. (1907). V upodobitvah ženske se Munch pomika od upodobitve idealne ženske podobe (neomadeževa-ne in nedolžne) prek podobe ženske, ki uteleša erotično počelo, k ženski, ki prinaša smrt. Munchova ženska je tako tolažnica kot tudi fatalka, včasih tudi oboje hkrati (Bischoff 2000: 44, Prideaux 2005: 242).
V življenju in pogledu na svet obeh umetnikov je opaziti prelomno točko, ki je v marsičem določala njuno nadaljnjo življenjsko pa tudi ustvarjalno usodo. Pri Tolstoju se je ta prelom zgodil konec 70-ih let 19. stol., povod zanj pa je bila izkušnja izjemno močnega vznemirjenja, ki je vplivalo na vse njegovo življenje ter predstavlja
322
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
prelomnico v njegovem svetovnem nazoru. V septembru 1869 na poti v Penzensko gubernijo (kamor se je odpravil z namenom, da bi tam kupil posestvo) je Tolstoj ob prenočevanju v mestu Arzamas doživel napad strahu in tesnobe, povezan z mislimi o smrti. »Pred dvema dnevoma sem prenočeval v Arzamasu in z menoj se je zgodilo nekaj neobičajnega. Bilo je dve zjutraj, strašno sem bil utrujen, zaspan sem bil in nič me ni bolelo, nenadoma pa so me obšli tako strašna tesnoba, strah in groza, kot jih še nisem občutil,« je Tolstoj pisal svoji ženi Sofji Andrejevni (83: 168). Izraz arzamaška groza srečamo tudi v nedokončani Tolstojevi povesti Zapiski blazneža:
Že sem se ulegel, toda brž ko sem legel, sem na lepem poskočil od groze. In tesnoba, tesnoba - prav takšna, kakršno imaš pred bruhanjem, samo da duhovna. Bilo je grozljivo, strašno. Zdi se, da te je strah smrti, če pa se spomniš, pomisliš na življenje, te je strah umirajočega življenja. Življenje in smrt sta se nekako zlivala v eno. Nekaj mi je paralo dušo na kose in je ni moglo razparati. [...] In nenadoma se je v meni spet zganila arzamaška groza. [...] Ustrašil sem se in ustavil. Pograbila me je vsa arzamaška [...] groza, samo da stokrat hujša. (Tolstoj 2007: 11-17)
Od takrat dalje se je začel izraz arzamaška groza v zasebni družinski frazeolo-giji Tolstojevih uporabljati kot simbol za zmedeno in katastrofalno duševno stanje.
V	sodobni ruščini se je izraz po razširjenosti približal krilaticam, saj je je razen v Tolstojevi družini in pri bližnjih rabljen tudi v sodobnem ruskem jeziku, čeprav gre nedvomno za rabo, ki je omejena na biografske in literarnovedne raziskave, povezane z osebnostjo ali ustvarjanjem samega Tolstoja, kakega drugega umetnika ali v smislu pretresa.
Nekaj podobnega Tolstojevi arzamaški grozi je nekoč očitno doživel tudi Edvard Munch in ta pretres je vzpodbudil nastanek ene njegovih najbolj znanih slik - Krika.
V	obdobju med 1893 in 1910 je ustvaril štiri različice te slike v različnih tehnikah in eno litografijo. Raziskovalci njegovega ustvarjanja v njej vidijo simbol samote, obupa in odtujenosti na pragu 20. stoletja ter napoved obeh svetovnih vojn, revolucij in ekoloških katastrof (Bischoff 2000: 54). Munch v dnevniku 22. januarja 1892 takole opiše stanje, ki ga je navdahnilo, da je ustvaril sliko:
Šel sem po cesti z dvema prijateljema. Sonce je zahajalo in začutil sem val melanholije. Nebo je nepričakovano postalo krvavo rdeče. Ustavil sem se, se na smrt utrujen naslonil na ograjo in gledal na plameneče oblake, ki so kot kri in meč viseli nad modro-črnim fjjordom in mestom. Prijatelja sta odšla dalje, jaz pa sem stal, trepetajoč od strahu, in čutil ogromen, neskončen krik, ki je preveval naravo.
Ne glede na to, kako interpretiramo svoje občutke ob Kriku, je očitno, da je na sliki upodobljena umetnikova eksistencialna groza. V času nastajanja dela in kasneje je bil umetnik v depresiji, razmišljal je o samomoru (Munch 2005: 163) in leta 1908 so ga zaradi duševne motnje sprejeli v psihiatrično kliniko v K0benhavnu, kjer je skupno preživel več kot pol leta (Ce^^ 1995: 67-68). Zanimivo je, da je o samomoru razmišljal tudi Tolstoj, samomorilske misli pa ima tudi njegov alter ego - Konstantin Levin v romanu Ana Karenina. Še več, v pridvornih krogih so večkrat razpravljali o »neuravnovešenosti« Tolstojevih poznih del v očeh javnosti, označevali so ga za blaznega ter predlagali, da se ga osami ter loči od družbe (ryceB 1960: 64). In tu ni
Julija V. Arhangelska, Lev Tolstoj in Edvard Munch
323
šlo zgolj za polemično retoriko. Leta 1887 se je Tolstoj dejansko zdravil - sicer ne v psihiatrični kliniki, temveč na lastnem posestvu v Jasni Poljani, kjer je na ženino zahtevo ob pomoči zdravnikov okreval po živčni razrvanosti (KymwnuKoe 1999: 144).
V zadnjih desetletjih življenja se je Tolstoj oddaljil od uradne religije, kar se je odrazilo tudi v delih, kot so: V kaj verujem (1884), Združitev, prevod in analiza štirih Evangelijev (prvi zvezek je izšel leta 1892, drugi 1893 in tretji 1894) ter v nekaterih drugih. Učil se je stare grščine in hebrejščine z namenom, da bi razumel vso globino izvirnih evangelijskih besedil, jih ustrezno prevedel v ruščino in razložil. Posledica teh Tolstojevih prizadevanj je bilo njegovo uradno (z odločbo Svetega sinoda leta 1901) izobčenje iz cerkve in razglasitev njegovih del za škodljivo branje. A to seveda ne pomeni, da je Tolstoj izgubil vero, v svojih delih je le predlagal njeno »očiščenje« od vse navlake in zablod, sam pa je do konca življenja ostal (na svoj način) globoko veren.
Tudi Munch se je v 80-ih letih odrekel religiji, vendar iz drugačnih vzrokov in z drugačnimi posledicami. Pred njegovimi otroškimi očmi sta v strašnih mukah umrli najprej mama, nato pa še sestra, česar po njegovem mnenju Bog ne bi smel dopustiti. Muncha označujejo kot radikalnega individualista: v zrelih letih je verjel le v táko nesmrtnost, ki si jo lahko sam zagotovi s svojo umetnostjo. V tem pogledu je povedna njegova slika Sonce (eno od treh del, ki jih je naslikal za univerzitetno dvorano v Oslu) - mogočna panteistična, skoraj poganska abstrakcija.
Tako Tolstoj kot Munch sta se vsakemu svojemu delu posvečala precej časa. Znano je, kako veliko popravkov je v svoje rokopise vnašal Tolstoj, njegova žena So-fja Andrejevna pa je možu pomagala s prepisovanjem čistopisov del, nekaterih tudi večkrat (roman Vojna in mir naj bi tako prepisala vsaj šestkrat). Poleg tega obstaja nekaj različic večine pisateljevih del, o čemer priča dejstvo, da velik del do danes najpopolnejše izdaje avtorjevih zbranih del v devetdesetih zvezkih predstavljajo prav različice (Toleren 1928-1958). Prav tako je splošno znano dejstvo, da tudi številne Munchove slike obstajajo v več različicah: Bolni otrok na šestih platnih (1886, 1896, 1907, 1907, 1925, 1927) in Krik na štirih slikarskih platnih ter kot litografija (med letoma 1893 in 1910).
Paradoksalno je, da mnogi Tolstojevi bralci - med njimi tudi znani pisatelji, kritiki in literarni zgodovinarji - opozarjajo, da se zdi, da je Tolstojev osebni slog daleč od popolnega.
Kakšna moč! Oblika se zdi nerodna, obenem pa tako neskončna svoboda, kako strašno neizmernega umetnika je čutiti v tej nerodnosti! Trikrat ki in dvakrat očitno v eni frazi. Povedano je slabo, kot bi namesto s čopičem slikal s cunjo, a kakšna fontana brizga izpod teh ki, kakšna prožna, sloka in globoka misel in kakšna vpijoča resnica se skrivata za njimi! Berete in vidite med vrsticami, kako se visoko na nebu dviga orel in kako malo mu je ob tem mar za lepoto njegovega perja. Misel in lepota podobno kot orkan in val ne smeta poznati običajnih in določenih oblik. Njuna oblika je svoboda, ki je ne omejujejo nikakršne sodbe o ki in očitno.
Tako je o Tolstoju pisal njegov mlajši sodobnik pisatelj Anton Čehov v nedokončanem odlomku z naslovom Pismo (^epMaH 1959: 142). Podobno sodi še en klasik
324
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
ruske književnosti 19. stol. Vladimir Korolenko: »Nedodelan slog, celo prav razpu-ščen ... Nepravilne, pogosto zapletene fraze je najti vsepovsod. Vendar nad vsem tem utripa neka posebna, umirjeno veličastna nota, ki zapletenemu in nebleščečemu Tolstojevemu slogu daje nenavadno moč in neopredeljivo lepoto« (Kopo^eHKO 1957: 445). Vsi brez izjeme ugotavljajo, da je nepopolnost Tolstojevega sloga načrtna in posebej ustvarjena. A zakaj? Zakaj je pisatelj to potreboval? Očitno je želel, da bralec v njegovih delih ne bi videl le zaporedja lepih, izpiljenih fraz, temveč bistvo tega, kar želi pisatelj povedati. Namerna nepopolnost oblike mora po avtorjevi zamisli ustavljati, zavirati branje ter siliti bralca, da se poglobi v bistvo zapisanega. V traktatu Kaj je umetnost? (1898) Tolstoj neposredno zapiše, da umetnost ne sme imeti nič skupnega z lepoto in da je resnični namen umetnosti v tem, da posreduje čustva enega človeka vsem drugim.
Podobno težnjo po nepopolnosti oblike (poimenujmo jo tako) odkrivajo umetnostni zgodovinarji tudi v nekaterih Munchovih delih. Umetnik si je prizadeval, da bi s svojih slik odstranil odvečno lepoto in blišč: slike je dlje časa puščal na prostem, da so oblede -le, na njih je kasneje celo puščal sledi ptičjih iztrebkov. Na njegovih slikah raziskovalci odkrivajo sledi voska, na znameniti sliki Bolni otrok so ostale poteze, ki jih je umetnik naredil z obratno stranjo čopiča, s katero je s platna strgal barvo (Bischoff 2000: 10). Zakaj? Morda si je prizadeval, da ne bi prikazal lepote upodobitve, temveč strah pred smrtjo, bolečino v umetnikovi duši? Na razstavi cikla slik Friz življenja v Berlinu leta 1902 se je Munch odločil, da odstrani okvirje: gledalec mora uzreti bistvo upodobljenega in nič ne sme odvračati njegove pozornosti.
Verjetno ni pretirana domneva, da sta si slikar in pisatelj na ta način prizadevala za učinekpotujitve (Ok^obckuh 1983: 15), poskušala sta presenetiti gledalca oziroma bralca in otežiti ter tako osvežiti recepcijo besedila in umetniškega platna. Šklovskij je pisal o potujitvi kot o umetniškem postopku, ki ga je Tolstoj uporabljal pri oblikovanju podob (med drugim tudi v romanu Vojna in mir), vendar se nam zdi, da je v delih Tolstoja in Muncha potujitev prisotna tudi v povsem slogovnem, formalnem smislu - kot potujitev oblike, ki naj prenese poudarek bralčeve pozornosti na vsebino.
Primere rabe postopka otežene oblike (kot ene od pojavnosti mehanizma potujitve) pogosto srečamo pri Tolstoju, še posebej so prisotni v skladenjskem oblikovanju njegovih besedil. Raziskovalci tako opozarjajo, da je osebnemu Tolstojevemu slogu lastna skladenjska redundantnost, ki se običajno kaže v pogostem (med drugim tudi emfatič-nem) ponavljanju besed in frazemov ter v pleonastičnih in mnogočlenih skladenjskih konstrukcijah (KapnoB 1987: 13; ApxaHre^bCKaa 2008: 102-17). Vse to je posledica didaktičnosti njegovega ustvarjalnega načina: Tolstoj uči in poskuša bralcu dokončno pojasniti vse. V nasprotju s tem je Munch mojster kratkosti. Pogosto pretrga »pripoved« in vedno pušča mnogo odprtih vprašanj.
Analiza osnovnih etap življenjskih poti, glavnih tem v ustvarjanju in priljubljenih slogovnih postopkov dveh izjemnih predstavnikov evropske kulture na prelomu 19. in 20. stol. - Leva Tolstoja in Edvarda Muncha - je torej pokazala, da sta si mojstra ne glede na razlike v narodnosti, poreklu in vzgoji nedvomno podobna, in to ne zgolj v biografskih dejstvih, temveč tudi po temah, ki sta jim v ustvarjanju namenjala največ pozornosti. Njuni eksistencialni uvidi so se v mnogem izkazali za preroške, načini upodobitve umetniških podob pa za inovativne.1
1 Raziskava je bila opravljena v Rusiji v skladu z nalogo za izvršitev državnih del na področju znanstvene dejavnosti v okviru temeljnega dela državne naloge NIR, št. 1706.
Julija V. Arhangelska, Lev Tolstoj in Edvard Munch
325
Viri in literatura
Ulrich Bischoff, 2000: Munch. Köln: Benedikt Taschen Verlag GmbH.
Ketil Bj0rnstad, Torbj0rn St0verud, Hal Sutcliffe, 2001: The story of Edvard Munch. London: Arcadia.
Raphael Löwenfeld, 1891: Leo N. Tolstoj, sein Leben, seine Werke, seine Weltanschauung. Berlin: Wilhelmi.
Edvard Munch, J. Gill Holland, 2005: The private journals of Edvard Munch: We are flames which pour out of the earth. Wisconsin: UP.
Sue Prideaux, 2005: Edvard Munch: Behind the Scream. New Haven: Yale University Press.
Lev Tolstoj, 2007: Izpoved. Prev. Borut Kraševec. Ljubljana: CZ.
--, 1986: Vstajenje. Prev. V. Levstik. Ljubljana: CZ.
ronua ApxAHrEntcKAa, 2008: ®pa3eono^ux e ducKypce H.H. Toncmo^o. Tyna: H3g-BO Tyn. roc. neg. yH-Ta hm. H.HToncToro.
naBen Eachhckhh, 2010: Hee Toncmou: Ee^cmeo U3pax. MocKBa: AcTpenb, ACT.
E^hm EymKAHE^ 2008: Wnocmb Hbea Toncmo^o. Ka3aucKue ^o^u. Ka3aHb: Kazan-Ka3aHb.
HuKonaH rycEB, 1960: Hemonucb wushu u meopuecmea Hbea Humnaeeuua Toncmo^o, 1891-1910. MocKBa: Xygo^ecTBeHHaa nuTepaTypa.
AöpaM Aepmah, 1959: O Macmepcmee Hexoea. MocKBa: CoBeTCKHH nucaTenb.
AneKceH 3bepeb, BnaguMup TyHHMAHOB, 2006: Hee Toncmou. MocKBa: Monogaa rBapgua.
AneKcaHgp KAPnoB, 1987: CmunucmmecKuu cuumaKcuc Hbea Toncmo^o. Tyna: npuoKcKoe KHu^Hoe u3gaTenbcTBO.
BnaguMup Kopo^ehko, 1957: O numepamype. MocKBa: Tocnmrogax
rpuropuH KynHXHHKOB, 1999: Hee Toncmou u Me^u^uHa (e xp0H0n0^u^ecK0M ocee^euuu c yrn3anueM numepamypnux ucmonuuKoe). MocKBa: TBopn. ^ffrp «C$epa».
Hropb MAPflOB, 2003: Hee Toncmou na eepmuuax wu3uu. MocKBa: nporpecc-Tpagu^ua.
Hropb MAPflOB, 2005: HeB ToncToH. ßpaMa u eenunue nm6eu: Onum Mema$u3uuecKou 6uo^pa$uu. MocKBa: ^po^pecc-Tpagu^ua.
HuKonaH Mmohob, 2002: PyccKue nucamenu u TynbcKuu Kpau: OnepKu no numepamypuoMy Kpaeeedeuum. Tyna: H3g-Bo Trny um. H.H. ToncToro.
ropuH npoKonqyK, 2009: Mu3Hb u cMepmb. H.H. Toncmou: ^H^uKnone^ux. Coct. u Hayn. peg. H.H. EypHameBa. MocKBa: npocBe^eHue.
®aH Cea^, 1995: ^gBapg MyHK. MocKBa: cnoBo/slovo.
326
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
.HeB ToncToH, 1928-1958: nonHoe co6paHue conmeHuu e 90 moMax. MocKBa:
rocjuTu3gaT.
Buktop fflxnoBCKHH, 1983: O meopuu npo3u. MocKBa: CoBeTCKuft nucaTenb.
Summary
The aim of the article is to analyze the ways in which the great artistic contemporaries, Leo Tolstoy and Edvard Munch—so different in terms of their nationality, origin, and upbringing—depict the most important concepts of the late 19th-20th--century European culture. The article also attempts to examine correlations in the methods of depiction of these concepts in the artists' work.
Early death of relatives, early fame, an important spiritual turning point with radical consequences and effect on the future life and work, a departure from official religion—comparison and analysis of these similar circumstances of physical and spiritual existence of the two genius artists from the turn of the century leads the author to the conclusion that many parallels in their artistic comprehension of reality were not accidental.
These parallels particularly concern the most important themes of their work, such as the theme of death (which became one of the central in the work of both artists), the opposition between nature and the city, the image of the woman in dynamic development, i.e., from chastity and innocence (in the first part of artistic work) to personification of erotic or even diabolic origin (in the second part).
The author is mainly interested in how the brilliant artists created their works, therefore much attention is paid to the analysis of the methodology involved in image realization. Both Tolstoy and Munch spent much time on each of their works and made numerous corrections. Moreover, many variants of the same work of both authors are in existence. Nevertheless a paradoxical pattern can be pointed out: both artists were striving for "imperfection" of form. They tried to obscure or even remove excessive beauty from their works—from words and syntactic constructions or colors—to achieve the effect of defamiliarization ("ostranenie"), i.e., to impede and at the same time freshen the perception of the text or painting by the reader or observer and to shift the attention to the subject of their work.
Iz ruščine prevedla Darja Markoja.
327
UDK 821(4).09-1
Marian Milčak
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani marianmilcak@gmail.com
K PREMENI SUBJEKTA V SODOBNI POEZIJI (NA PRIMERU ZBIGNIEWA HERBERTA IN RUDOLFA JUROLEKA)
V težnji, da bi poudarili posebnosti pesniškega besedila, se v sodobni poeziji v več literaturah in pri različnih avtorjih dogaja, da avtorji uporabijo postopek, ki pomeni temeljno spremembo konvencionalnega prvoosebnega lirskega subjekta (»jaz«) v hipostazirani subjekt. Nova podoba pesniškega subjekta je dominantni del širših epizirajočih tendenc, ki prestopajo meje posameznih nacionanih literatur ter prispevajo k bogatitvi pesniške in avtorske poetike. Pesniškega besedila s hipostaziranim subjektom namreč ni mogoče dojemati zgolj kot sam sebi namenjen premik od konvencionalnega lirskega subjekta. Ne gre le za mitološko, ampak tudi za historično-družbeno refleksijo personalnega subjekta, ki zgodovinsko neredko odpove, ne deluje. Je le poskus poudarjenega in posebnega umetniškega upodabljanja človeških usod, ki so posajene v konkreten zgodovinski kontekst včasih bolj (Zbigniew Herbert), včasih pa manj izrazito (Ted Hughes).
Ključne besede: sodobna poezija, subjekt, pesem, identiteta, hipostazirani subjekt, poljska literatura slovaška literatura, metoda, refleksija, simbol
In an effort to defamiliarize the poetic text, poets in various literatures use a procedure that is a substantial transformation of the conventional lyrical subject "I" to the so-called "hyposta-tized subject". This new form of the poetic subject is a predominant feature of broader epicizing tendencies that cross borders of national literatures and enrich authorial poetics. However, a poetic text with the hypostatized subject cannot be perceived only as a shift from the conventional lyrical subject that is an end in itself. Most authors use it not only as a mythological but also a social and historical reflection of a human personal subject that was failed by history. It is an attempt at a marked and distinctive artistic rendering of human destiny that is embedded to a lesser (Zbigniew Herbert) or greater (Ted Hughes) degree in a particular historical context.
Keywords: contemporary poetry, subject, poem, identity, hypostasized subject, Polish literature, Slovak literature, method, reflection, symbol
Določeno aluzijo na Descartesa1 in na njegovo metodo racionalizma2 dajejo pesmi Zbigniewa Herberta, enega najpomembnejših poljskih pesnikov. Tukaj citirane pesmi
1	Pojem subjekt je uvedla kartezijanska filozofija novoveškega racionalizma. Z metodičnim dvomom je prispela do spoznanja Cogito, ergo sum, kar je pomenilo temeljni preobrat k filozofiji jaza (gl. npr. Anzenbacher 1991: 137).
2	Capra (1992: 15-16), piše, da je na izhodiščih kartezijanske paradigme-delitve prirode na dve med seboj neodvisni področji (duhovno-razumski svet in materialno-snovni svet) - »svet razumljen kot mnoštvo ločenih objektov in dogajanj. Okolje prirode je sestavljeno iz ločenih delov, namenjenih različnim interesnim skupinam. Necelosten pogled se prenese tudi na družbo, kije razdeljena na narode, rase, verske in politične skupine. Prepričanje, da so vsi ti deli v nas, v našem okolju in v družbi dejansko izolirani, lahko štejemo za glavni vzrok sedanje družbene, ekološke in kulturna krize. Odtujilo nas je od prirode in bližnjih. Prineslo je v oči bijočo nepravično razdelitev naravnih virov ter povzročilo ekonomsko in politično zmedo, nenehno naraščajoči val nasilja, spontanega in institucionaliziranega, in onesnaženje okolja, v katerem življenje pogosto postaja fizično in psihično nezdravo«.
328
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
so v poljskem jeziku izšle v zbirki z naslovom Wiersze wybrane (Izbranepesmi, 2005, razdelek Pan Cogito/Gospod Cogito) in Raport z oblgžonego Miasta i inne wiersze (Poročilo iz obleganega mesta, 1998), v češkem jeziku kot izbor z naslovom Poslani pana Cogito (Sporočilo gospoda Cogita, 1991), v slovenskem jeziku pa je Herbertova poezija dostopna v knjigi Beli raj vseh možnosti (1992), v zbirki Rovigo-Epilog viharja (2013) ter v številnih revialnih objavah.
V Herbertovih pesniških besedilih se kaže zanimiv pojav. Tako imenovani lirski subjekt se absentira, njegovo funkcijo pa nadomesti gospod Cogito. (Pod terminom lirski subjekt razumemo njegov konvencionalni pomen, kakor ga navajajo priročniki literarne teorije; tega pomena seveda nočemo reducirati samo na lirski »jaz« v prvi osebi, marveč mu puščamo njegovo razširjeno veljavo in ga prenašamo tudi na drugo osebo ednine - na »ti« -, ki je v praksi manj frekventna - ter tudi na prvo osebo množine »mi«.) S tretjo osebo - »on/ona« - se srečujemo tudi v tekstih drugih avtorjev. Transfiguracijo lirskega subjekta lahko štejemo za splošno uporabno, v razmerju do poetike pesniškega teksta neomejujočo, a vendarle določujoče načelo.
Možno bi bilo tudi reči, da realizacija lirskega subjekta v pesniškem tekstu krepi epi-zirajoče tendence, ki izrazito eliminirajo subjektiviteto izpovedi, vendar ne tudi drugačnost in edinstvenost avtorske poetike. Herbertova polemika z Descartesom se ne odvija dosledno, pač pa pesnik pristopa k njej pravzaprav samo na filozofsko-historični ravnini.
Avtor se namreč v nekaterih pesmih vrača h konvencionalnemu lirskemu subjektu (jaz, ti, mi). Njegovo »odločitev« obravnavamo, da je v korist gospoda Cogita in v škodo »jaza«, kar zadeva poistovetenje s filozofsko relativizacijo subjekta prej v etičnem smislu kot pa v smislu neobstajanja, subjektove »smrti«, ki jo poudarjata posmoderna filozofija in znanost.
Gospod Cogito je izraz skepse in nezaupanja v človeški, personalni subjekt, ki je v minulem stoletju moralno odpovedal. Biti hoče potrditev, hkrati pa tudi ironija njegovega razum.3 Takšen vzgib in napetost sta karakterizirajoča dejavnika v procesu transfiguracije lirskega subjekta iz subjekta »jaz« v subjekt »on«, torej ju je možno razumeti kot še posebej poudarjeno prvino.
Cogito je kompliciran bolj kot njegov avtor ne samo zaradi tega, ker mu sam avtor ne privošči možnosti svobodnega razmišljanja in ravnanja. Človekovo nepredvidljivo odločanje med pogumom in strahom govori o zapletenosti človeškega značaja, a tudi o tem, zakaj se avtor trudi, da bi se Cogitu še bolj približal, a se hkrati hoče od njega distancirati. Gospod Cogito namreč »stoji« na dveh neenakih, različnih nogah:
O dwu nogach Pana Cogito [.]
lewa noga normalna
rzeklbyš optymistyczna troch^ przykrotka chlopi^ca
w ušmiechach mi^šni z dobrze modelowan§ lydk§
3 Gre za zavračanje racionalizma kot edino pravilnega ali vzvišenega, nadrejenega principa. S te pozicije Herbert (ne le v pesmi Pan Cogito myšli o krwi / Gospod Cogito premišljuje o krvi) opaža tragične posledice uveljavljanja racionalizma kot prevladujoče tendence v novejši zgodovini.
Marian Milčak, K premeni subjekta v sodobni poeziji
329
prawa
požal si^ Bože -chuda
z dwiema bliznami
jedn§ wzdluž sci^gna Achillesa
drug§ owaln§
bladorožow§
sromotn^ pami^tk^ ucieczki lewa
sklonna do podskokow taneczna
zbyt kochaj^ca žycie žeby si^ naražac
prawa
szlachetnie sztywna drwiqca z niebezpieczenstwa
tak oto na obu ogach
lewej ktor§ przyrownac možna do Sancho Pansa i prawej
przypominajqcej bl^dnego rycerza idzie
Pan Cogito przez swiat zataczj^c si^ lekko
(Zbigniew Herbert, 2005: Wiersze wybrane.)
Gospod Cogito, kot potrjuje tudi navedena pesem, v resnici ni nastal kot posledica filozofske spekulacije in sklepanj o mestu subjekta v sodobni subatomski fiziki, ampak izvira iz Herbertove človeške in avtorske empirije. V času, ki ga živimo z avtorjem vred, so »poniknila jasna merila dobrega in zla, resnice in laži, posameznik pa je postal igrača mogočnih kolektivnih gibanj, spretnih pri sprevračanju vrednot, tako da je črno postalo belo, zločin hvalevredno dejanje, očitna laž pa aksiom, veljaven za vse. Še več - jezik je postal lastnina ljudi, ki imajo moč, kajti oni so uvedli monopol nad sredstvi obveščanja ter lahko poljubno spreminjajo pomen besed. Zaradi tega je posameznik izpostavljen dvojnemu napadu. Na eni strani mora o sebi razmišljati kot o posledici, rezultatu socialnih, ekonomskih in drugih elementov. Na drugi strani pa preostanek lastne avtonomije najde svojo potrditev v totalitarnem karakterju politične moči. Takšne okoliščine povzročajo, da je vsaka (iz)poved o človekovih zadevah negotova.« (Milosz 1990: 92)
Herbertova kritika razuma in subjekta je povezana s tragedijo totalitarnega režima in njegove vladavine na Poljskem (v tem smislu je historična), seveda pa je povezana tudi s transpomensko refleksijo disproporcev znanstvenih odkritij ter iz njihovega značaja neizpeljanih moralnih posledic (v tem smislu je filozofska). Herbertovi teksti so
330
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
pričevanje o dispariteti nekontrolirano hitrega razvoja znanosti v razmerju do tako rekoč stagnirajočega duhovnega razvoja človeštva, ki s svojimi degeneriranimi moralnimi dispozicijami4 ni sposobno ali noče prevzeti odgovornosti za potencialno destruktivne mehanizme, imanentne izsledkom tako imenovanega znanstvenega napredka:
Pan Cogito mysli o krwi [..]
chorym
otwierano tçtnice
1	lekkomyšlnie spuszczano drogocenny plyn
do cynowej misy
nie wszyscy wytrzymywali Kartezjusz szeptal w agonii Méssieurs épargnez -5
2
teraz wiemy dokladnie
že w ciele každego czlowieka
skazanca i kata
plynie zaledwie
cztery piçc litrôw
tego co nazywano duszq ciala
kilka flaszek burgunda dzbanek jedna czwarta pojemnošci wiadra
malo
Pan Cogito dziwi siç naiwnie dlaczego to odkrycie nie wywolalo przewrotu w dziedzinie obyczajôw
powinno przynajmniej sklonic do rozsqdnej oszcz$dnošci
nie wolno jak dawniej rozrzutnie szafowac na polach wojen na placach kazni
4	V tem smislu Herbertova etika ne pozna kompromisa, saj ravnodušnost v razmerju do zla šteje za še hujše zlo.
5	Ljudje, varčujte!
Marian Milčak, K premeni subjekta v sodobni poeziji
331
naprawd$ jest tego niewiele mniej niz wody nafty zasobow energetycznych
stalo si^ jednak inaczej wyciqgni^to wnioski haniebne
zamiast powšciqgliwošci rozrzutnošc
šcisly pomiar umocnil nihilistow dal wi^kszy rozmach tyranom wiedz§ teraz dokladnie ze czlowiek jest kruchy i latwo go wykrwawic
cztery pi^c litrow
wielkošc bez znaczenia
tak wi^c tryumf nauki
nie przyniosl obroku duchowego
zasady post^powania
moralnej normy
to mala pociecha myšli Pan Cogito ze wysilki badaczy nie zmieniaj^ biegu rzeczy
waž§ zaledwie tyle co westchnienie poety
a krew
plynie dalej.
(Zbigniew Herbert, 1998: Raport z oblgžonego Miasta i inne wiersze.)
Za gospoda Cogita (kot sledi iz konteksta navedenih pesmi) je odločujoče spoznanje, da ni neživa stvar,6 ki zdaj in za zmeraj ohranja svojo nespremenljivo podstat. Sodi pač k ljudem in je eno izmed bitij, obdarjenih z zavestjo, ki pa se iz strahu in ker so ljudje šleve, dajo zasužnjiti ali kupiti od oblasti, ali pa, obrnjeno, zaradi svoje plemenitosti in poguma okušajo življenje kot nenehno trpljenje in upor. Da bi avtor pokazal na potencialno negativne karakterne lastnosti človeškega subjekta, ki končajo v kolaboraciji, ovajanju, prestrašenosti, zahrbtnosti in ubijanju, Herbert pelje gospoda Cogita do mejnih situacij.
6 Za evropsko (tudi poljsko) poezijo je vojna pomenila definitivni razkroj humanističnih programov.
V obdobju po vojni pa odstopanje od negotovega (odpovedujočega se) človeka k stvarem, ki so nespremenljive: »Za predmetom se namreč pri Herbertu razprostira polje človeških bojev in trpljenja, tako da sta stol ali miza dragocena zaradi tega, ker nista zbegana s človeškimi lastnostmi, zatorej jima lahko zavidamo.« (Milosz 1992: 92.)
332
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
V	tej legi se gospod Cogito kaže kot negotov subjekt preizkušnje. (Gre za komplicirano, toda zaupno in znano podobo, v kateri je mogoče uzreti človeka prejšnjega stoletja v enaki meri na strani krivcev kot na strani žrtev.) Nas zanimajo predvsem tisti Herbertovi teksti, v katerih avtor prepušča gospodu Cogitu vlogo analizirajočega subjekta. Transfiguracija lirskega subjekta z »jaz« na »on«, ki na bralca učinkuje tako rekoč z epskim odmikom in objektivizirajočim dojmom (sam avtor govori o gospodu Cogitu kot o liku),7 ni udeležena pri mitiziranju objektivitete, kakor bi se morda zdelo na prvi pogled. Gospod Cogito, razumljivo, ni in noče biti resničen, dejansko obstajajoč. Pa vendar je v pesniškem tekstu očitna razlika med tradicionalnim lirskim subjektom »jaz« v prvi osebi in subjektom »Cogito«.
Avtor ne glede na to, ali se tega zaveda ali ne, s preferiranjem poimenovanega subjekta, ki pa se najpogosteje prezentira v tretji osebi, oblikuje bralčevi fantaziji odprtejši, hkrati pa tudi konkretnejši in oprijemljivejši subjekt, kot je subjet »jaz«. Hkrati neanonimnost, tj., da avtor daje subjektu ime in naznači tudi fiziognomične karakteristike, taisti subjekt - imenujmo ga hipostazirani subjekt - omogoča tudi kot skrivnost, aluzijo, simbol in pomensko neenoznačen, odprt znak, kar je pri tradicionalnem lirskem subjektu komajda možno pričakovati. Poetika hipostaze subjekta je poseben postopek v poeziji, avtorjeva odločitev pa je, ali se bo zanjo odločil pri tvorbi teksta, ki pripoveduje ne le o nam znanem svetu. To seveda ne pomeni, da je tradicionalni lirski subjekt presežen.
Avtor ve, da takšna sistemska odločitev pomembno vpliva na konfiguracijo teksta, zato mora njegova poetika, če se hoče bralca notranje dotakniti, zelo skrbno reflektira-ti značaj predtekstovnih, dejanskih in empiričnih impulzov, ki se morajo na adekvaten način transformirati na fiktivne motive pesmi. Konfiguracija teksta je potem zadeva avtorske posebnosti.
V	korist realizacije poetike hipostaziranega subjekta govori dejstvo, da uveljavljanje tega postopka doslej ni privedlo do umetniško neobvladljivih pesniških tekstov, marveč do vrhunskih dosežkov, ki so se približali avtorskemu mojstrstvu, kakršnega izpričujejo ne le pesmi Zbigniewa Herberta, ampak tudi pesmi Teda Hughesa (Jamski ptiči), Mile Haugove (Praljubezen, Dama z enorožcem, Alfa kentavri/Pralaska, Dama s jednorožcom, Alfa Centauri) in Erika Grocha (Baba Jaga: Elegije/Baba Jaga: Ža-lospevy). Pri tej trditvi se opiramo na lastno, morda omejeno bralsko izkušnjo in spoznanje, da je hipostazirani subjekt v takšnih tekstih najpogosteje izraz nekakšnega mitološkega bitja, ki pa v resnici ne obstaja. Torej bi bilo naivno in neprofesionalno, če bi za takšen vstop v tesktovno dejanskost obdolžili avtorja, da je skonstruiral samim sebi namenjene rituale, kakor je storila kritika v zvezi z elegijami Erika Grocha Baba Jaga. Fikcija in resničnost sta različna sistema, zato ju ni mogoče niti poljubno kontaminirati niti aplicirati pravil enega sistema v drug sistem.
K najpomembnejšim lastnostim, ki pomagajo razlikovati hipostazirani subjekt od dugih tipov lirskega subjekta, sodi njegovo obstajanje v tretji osebi ali očitna ana-
7 Izbor poezije Zbigniewa Herberta Poslani pana Cogito (1991) v anotaciji uvaja naslednja avtorjeva pripomba: »V vsakem primeru gospod Cogito ni niti persona niti maska, marveč najbrž ... metoda. Poskus izolirati, ,objektivizirati', kar je sramotno, individulano in subjektivno. V različnih pesmih imam do tega lika različen odnos (večjo ali manjšo distanco).«
Marian Milčak, K premeni subjekta v sodobni poeziji
333
logija z likom v proznem tekstu. Vendar ne smemo pozabiti niti na njegove očitno marginalne lastnosti, recimo na dejstvo, da je nosilec atipičnega imena s konotacijsko globino in da ima (včasih) karakterne ali vsaj vizualno poudarjene fiziognomične poteze, ki bralčeve predstavnosti ne omejujejo, marveč ji pomagajo konkretizirati končno podobo.
Dokler je hipostazirani subjekt v svoji polnosti avtonomen in njegova neodvisnost po našem nazoru meji na prepričanje, da avtor o subjektu ne more premišljati kot o bitju, podrejenem njegovim nagibom, ampak prej kot o svojem potencialnem partnerju, je avtorska samostilizacija zgolj virtualna, podobnih privilegijev pa subjektu ne daje. Avtor, razumljivo, v tekstu ni ustvarjalec direktnih portretov hipostaziranega subjekta.8 Bralec dobi končno predstavo postopoma, pogosto s težavo, na osnovi bralske izkušnje z več teksti v knjigi, ne le enega samega. Koncept tovrstne predstave se ne realizira izolirano, ampak v celostnem komunikacijskem toku ter v tesni povezavi z bralčevim hotenjem dekodirati estetsko informacijo, neponovljivo implementirati pomene v tekstu ter tako pesniški izpovedi podeliti smisel.
Rečeno drugače: proces recepcije poteka paralelno z oblikovanjem predstave, pri čemer se v tem simultanem gibanju imanentno mobilizirajo bralčeve raziskovalne in spoznavne ambicije. Ne gre torej za mehanično dodajanje lastnosti hipostaziranemu subjektu, tako da bi o hipostaziranem subjektu bilo v vsaki novi pesmi povedano to, kar še ni bilo izrečeno, in tudi ne za to, da bi o njem bila fiksirana kakšna namišljena, fiktivna podoba, četudi samo začasno. Hipostazirani subjekt je, paradoksalno, kljub svojskemu izrazu nestalen in dinamičen fenomen.9 Utemeljenost navedene trditve moremo preveriti samo relativno, in sicer z naslednjimi posameznimi zgledi:
Jaga Baba kuha kosilo
Jaga Baba kuha kosilo in v kuhinji pleše svoj pokvarjeni ples
in bobna po votlih duplih
duše
in prižiga plin z enim samim glasnim
krikom s sebe strga umazanijo in jo praži v lastnem salu, ki curlja iz por kože
in lusk.
Nazadnje je ponosna na svoja dejanja in čista kot konica mrličeve kose.
(Erik Groch, 1995: Jaga Baba kuha kosilo, prev. Andrej Rozman)
8	Transfiguracija subjekta v hipostazirano lego lahko po našem mnenju pri produkciji pesniškega teksta odpre prostor takšnim deformacijam, ki bi pri tradicionalnem lirskem subjektu bile le stežka uresničljive.
9	Wolfgang Welsch (1993: 134) analogno navaja odprto in prehodno (oz. »pomnoženo«) identiteto subjekta. Na temelju lastnih interpretacij izpeljuje, da »za subjekt ni značilno personalno lastništvo samega sebe, ampak tisto, kar nosi pečat arhaičnih reminiscenc, a tudi odprtih možnosti.«
334
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
Vranego
Vran je zasledoval Odiseja, dokler se ni obrnil kot črv, ki ga je pojedel.
Ko se je hudo spoprijel s Herkulovima gadoma, je pomotoma zadavil Dejaniro.
Zlato, iz Herkulovega pepela nataljeno, je elektroda v Vranovih možganih.
Med pitjem Beowulfove krvi, v njegovo kožo povit, Vran občuje s strahovi iz starih mlak.
Njegove peruti so trdi hrbet njegove edine knjige, njena edina stran on sam - v čvrstem črnilu.
Tako torej strmi v močvaro preteklosti kot ciganka v kristalno kroglo prihodnosti,
kakor kak leopard v plodno deželo.
(Ted Hughes, 1995: Vran, prev. Veno Taufer)
Različne podobe lirskega subjekta v sodobnih pesniških tekstih so lahko izraz posameznikove socialno zapletene identitete. Po Welschu »človek ni noben samoustvar-jen izsledek domnevne avtonomije, marveč pridobiva eksistenco v določeni prehodni konstelaciji ter obliko v vnaprej danih pogojih; vse to se dogaja bolj na zunaj kot pa v notranjosti njega samega. Ni pomembno to, da bi se takšni konstelaciji upirali ali se jo trudili ignorirati. Pomembno je, da smo jo zmožni prepoznati in v njej živeti. Človeka ne ustvarja samoljubna in rigidna identiteta, marveč mu je usojena prehodna identiteta, ki se je šele mora naučiti dojemati ter se nanjo v svojem razmišljanju uglasiti.« (Welsch 1993)
Iskanje subjektove identitete je tipično tudi za del stvaritev Rudolfa Juroleka. Življenjski in avtorski princip iskanja v njem samem najde naravno analogijo. Ustvarjalni postopek se zrcali v metaforičnem potovanju, fiktivna pot spet kaže na avtorski status. Motiv iskanja (ki je jasno vidna Jurolekova avtorska pot) je v njegovih najnovejših tekstih mnogopomenska in odprta intenca, ki naj kaže dvom v kakršnokoli finaliteto. Tema iskanja in iskateljstva ni v umetnosti nič prevratnega, subverzivnega ali redkega. V Jurolekovem podajanju je premaknjena v neobičajno, poudarjeno podobo Iskalca.
Eksplicitni Iskalec pri tem ni edini (in v svojem iskanju omejujoči) medij. Ni subjekt, ki komentira, doživlja ter na temelju empirije tudi vrednoti življenje in njegove usodne ali banalne peripetije kot univerzalno uporabno ideologijo. Nasprotno, struktura teksta spominja na forum, na katerem Iskalec pripoveduje svojo repliko enako prepričljivo kot Jakub z Rana, Filozof z enako možnostjo kot Teozof, Poet, Tralala, Baladij, Marginalij, Rambo in Ironik, in to enakovredno s Puščavnikom ali Patrom:
Marian Milčak, K premeni subjekta v sodobni poeziji
335
Poeta: Čo povedat' tomuto Fudstvu? Nič. Prihovarat' sa vzduchu, rastline, zvieratu, slnku. Od nich sa učit laske a pravde, priatelit sa s nevinnostou a divou prostotou.
Nemam jazyk, aby som vedel rozpravat, ale mam patos a slova a čosi nepomenovatelne bolave, aby som mohol horiet. Niečo podobne
maju aj stromy, hviezdy a ohen.
Filozofus: Ohen - preexponovana tužba dreva dosiahnut nebo.
HFadač: Putujem v priestoroch niekol'kych slov: rano, nebo, kopec, hniezdo... Nikdy som nevedel, čo je to pisat basne. Moj sposob je putovanie. Som plachy tulak, milenec rana a večera, teplej zeme a studenych hviezd.
(Rudolf Jurolek, 1996: Putovanie Jakuba z Rana.)
Za razliko od lirskega subjekta, ki je v tekstu najpogosteje predstavljen v konven-cionalni prvi osebi/obliki »jaz«, Iskalec tukaj ni več princip nekakšne nedotakljivosti, izjemnosti in vzvišenosti. Postaja le ena, a ne edina možnost, ki vključuje tudi riziko zmote. Hkrati pa eliminira nevarnost lastne glorifikacije, grožnjo edine resnice, defi-nitivnega odkritja, iznajdbe, privlačnega privida cilja.
Konfiguracija tega pesniškega teksta z domnevno sugestijo žanrskega pomikanja k drami ni sama sebi namen. Iskalec ima svoje igralce in protiigralce, ki bi svoje monologe (oz. replike) lahko nekajkrat zamenjali. Bistvena je, čeprav je le formalna, pluralnost subjektov, grajena na principu ironije ali samoironije (Rambo, Tralala, Ironik ...) Hipostaza subjekta je v tem tekstu specifična in neponovljiva: lirski subjekt sam po sebi ne obstaja, a vendar nagovarja bralca z dvanajstimi glasovi.
Takšna polifonija, pomnožitev hipostaziranega subjekta avtorju omogoča, da v tekstu predstavi več gledišč, ne da bi se pri tem porušila notranja enovitost posameznih pozicij. Težiščna sta lika Iskalca in Jakuba z Rana. Iskanje torej za bralca postane velika pesniška pustolovščina, njen smisel pa transcendentira v cilj človeškega življenja. Opustiti iskanje pred poslednjim dihom bi pomenilo doživeti fiasko. Iskanje (odgovorov na temeljna vprašanja o sebi in svetu), usmerjeno od razumljivega k nerazumljivemu, od znanega k neznanemu, od doživetega k nepredstavljivemu skriva v sebi svoj pravi smisel. Navidezna gotovost je v tem iskanju nadomeščena z navide-
336
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
zno negotovostjo, slutnja je večja in globlja od kateregakoli spoznanja. Relativizacija subjekta, njegova pomnožitev ne diskvalificira v besedilu nobene filozofske pozicije. Je izraz avtorskega pogleda od zgoraj in njegove zrelosti.
Naša ambicija v tem razmišljanju ni bila izoblikovanje nove tipologije lirskega subjekta, marveč - z določenimi poenostavitvami - sledenje napredujočemu procesu transfiguracije subjekta v takšno obliko, ki bi v končni režiji avtorja peljal do učinkovitosti in prepričljivosti teksta.10 Konfiguracija teksta se vselej formira v napetosti med resničnostjo in fikcijo, med konkretnim, razsežnim svetom ter minimalnim obsegom pesmi, ki svet oblikuje bodisi v pestre in neresnične podobe bodisi mimetično do podobe, če ponovimo za Czeslawom Miloszem, ki je nasledek strastnega pehanja za resničnostjo.
Viri in literatura
Arno Anzenbacher, 1991: Uvod do filozofie. Praga: SPN. 137.
Fritjof Capra, 1992: Tao fyziky. Bratislava: Gardenia. 15-16.
Zbigniew Herbert, 1991: Poslani päna Cogita. Praga: Československy spisovatel.
--, 1998: Raport z oblfžonego Miasta i inne wiersze. Wydawnictwo Dolnoslqskie. 83.
--, 2005: Wiersze wybrane. Izbr. in ur. R. Krynicki. 3. izd. Krakov: Wydawnictwo a5. 182.
Czeslaw Milosz, 1990: Svedectvipoezie. Praga: Mlada fronta. 92.
Wolfgang Welsch, 1993: Esteticke myslenie. Bratislava: Archa. 134, 136.
Erik Groch, 1991: Baba Jaga: Žalospevy. Bratislava: Slovensky spisovatel'. 21-22.
--, 1995: Jaga Baba kuha kosilo. Prev. A. Rozman. Vilenica 1995. Ur. V. Taufer. Ljubljana: DSP.
Ted Hughes, 1986: Jeskynniptäci. Praga: Odeon. 79.
--, 1999: Vran. Prev. V. Taufer. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze, Študentska založba. 60.
Rudolf Jurolek, 1996: Putovanie Jakuba z Räna. Namestovo: Študio F. 15-16. Adam Svetlk, 1997: Poetikapresahu. Bačsky Petrovec: Kultura. 89.
10 Ne podlegamo dvomu, da je tradicionalni lirski subjekt (jaz) za razliko od hipostaziranega subjekta nasproten Welschevi predstavi o subjektu in pri percepciji pogojuje vznik bolj ali manj iluzorne, neredko tudi nezavedne identifikacije z avtorjem. Slednje zaradi neizrazitosti in ustaljenosti bralcu omogoča (kar v primeru hipostaziranega subjekta ne more veljati) poistovetenje z lirskim subjektom do take mere, da tekstovno situacijo dojema kot svojo lastno. Ta problem na tem mestu omenjamo tudi zato, ker nekateri avtorji (gl. npr. Svetlik 1997: 89) sami inštruirajo bralca, naj lirskega subjekta v tekstu ne razume samo kot nekakšen substitut avtorja, pač pa kot njegovo avtentično manifestacijo. Pesem tako ne izraža odnosa lirskega lika, ampak avtorja samega (v našem primeru gre za Vit'azoslava Hronca).
Marian Milčak, K premeni subjekta v sodobni poeziji
337
Summary
The paper examines one of the most significant tendencies in contemporary poetry. In an effort to defamiliarize the poetic text and to extend its possibilities of depiction, authorial strategies of poets in several literatures (including Zbigniew Herbert, Ted Hughes, Erik Groch, Rudolf Jurolek) introduced a new type of the lyrical subject, the so-called "hypostatized subject", according to its fictional qualities
The majority of poetic texts confirm that the new form of the subject—the shift from an expected subject "I" to a hypostatized subject that is less expected by the reader—is an important element of the configuration that significantly influences the structure of the poem. The hypostatized subject can "exist" as a mythological being in an atemporal or mythological context or can become a reflection of a historical human being whom a totalitarian regime alternately puts in the victim and perpetrator roles (Zbigniew Herbert).
The author of the article did not attempt to devise a new and coherent typology of subjects, but rather to understand how the poetics of the hypostatized subject influences the artistic quality of poetry.
Iz slovascine prevedel Peter Kuhar.
339
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
O SLOVNICI SODOBNEGA ČEŠKEGA JEZIKA (1. DEL 2010, 2. DEL 2014)
Vaclav Cvrček a kol.: Mluvnice současne češtiny 1 (Jak se piše a jak se mluvi). Praha: Univerzita Karlova v Praze, Nakladatelstvi Karolinum. 2010. 354 str.; Jar-mila Panevova a kol.: Mluvnice současne češtiny 2 (Syntax češtiny na zaklade ano-tovaneho korpusu). Praha: Univerzita Karlova v Praze, Nakladatelstvi Karolinum.
2014. 292 str.
Vsekakor je bila za oba glavna avtorja in za njune sodelavce sestava slovnice na osnovi aktualnega jezikovnega gradiva iz korpusov - glavni vir je češki narodni korpus z dvema govorjenima korpusoma v Pragi in Brnu - najprej izziv, potem pa tudi veliko delo: predstaviti stanje sodobne češčine z novim aktualnim gradivom. Verjetno bi se tega dela veliko težje lotila, če ne bi imela na razpolago tudi tako obsežnega korpusa jezikoslovnih razprav o češčini, ki ga premore češko jezikoslovje - če ne naštevam bolj specializiranih monografij, je za sodobno češčino bistvo zbrano v tri-zvezkovni akademijski slovnici Mluvnice češtiny 1-3 (1986/87, Praha: Academia). V obeh delih Mluvnice současne češtiny je vsa upoštevana jezikoslovna literatura tudi navajana v rubriki Strokovni viri, bolj eksplicitno pa se nanjo sklicuje in jo tudi sproti besedilno navaja avtorica drugega skladenjskega dela Mluvnice 2 Jarmila Panevova. Za nastanek Mluvnice současne češtiny 1, 2 sta bila torej izpolnjena dva osnovna pogoja: obsežen korpus jezikoslovnih študij in obsežen korpus besedil, ustrezno be-sedilnotipsko, oblikoslovno in skladenjsko označen.
Čeprav je drugi del slovnice Mluvnice současne češtiny 2 (Syntax češtiny na zaklade anotovaneho korpusu) Jarmile Panevove s sodelavci vsaj navzven logično vsebinsko nadaljevanje prvega dela slovnice Mluvnice současne češtiny 1 (Jak se piše a jak se mluvi) Vaclava Cvrčka s sodelavci, pa se pristop oz. odnos obeh glavnih avtorjev do dosedaj doseženega in tudi v popisu in opisu sodobnega gradiva bistveno razlikuje. Mluvnice současne češtiny 1, 2 torej vsaj vsebinsko ni enovito oz. koherentno delo, zato ga bom predstavila posamič, in sicer z vidikov namena, uporabnosti in presežkov.
Mluvnice současne češtiny 1 (Jak se piše a jak se mluvi) Vaclava Cvrčka s sodelavci (v nadaljevanju Mluvnice 1) je po besedah avtorja opisna slovnica, zasnovana izključno na oblikoslovno in skladenjsko označenem gradivu. Po načelu popisa dejanskega jezika se avtor zelo eksplicitno odreka vsakršnemu vrednotenju in uporabnostni hierarhizaciji. Tovrstna slovnica s poudarjenim razmerjem govorjeno x zapisano je lahko namenjena samo dobro jezikovno osveščenemu in tudi dovolj suverenemu uporabniku, ki so mu osnovna oz. izhodiščna normativna načela v lastnem jeziku jasna in se na podlagi tega dodatnega informativnega opisa in popisa lahko samo še dokončno odloči o določeni funkcijsko-stilski rabi. In če zagovarjamo samo popis trenutne jezikovne rabe z več možnostmi v govorjeni in zapisani češčini, je navsezadnje najoptimalnejši popis jezika že dobro programsko zasnovan pisno-govorni korpus z vsemi oblikoslovno-skladenjskimi podatki na sproti ažuriranem besedil-
340
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
nem gradivu; slednje namreč zagovarja avtor te slovnice in ji s tem vsaj posredno odreka njeno osnovno poslanstvo. K poudarjani uporabnostni usmeritvi slovnice pa bi sodilo tudi sprotno navajanje jezikoslovnih virov, iz katerih avtor črpa opredelitve. Še posebej se pogreša dokumentiranost jezikoslovnih trditev, ki jim avtor nasprotuje ali pa z njimi polemizira; samo na koncu knjige navajani jezikoslovni viri niso v skla -du niti z uporabnostno zasnovo slovnice, še manj z raziskovalnimi načeli. Sicer pa avtor na eni strani zagovarja 'koncept minimalne intervencije' v jezikovno stanje (19) v smislu le popisa uporabljanih jezikovnih različic, na drugi strani pa sam zapada v pavšalna vrednotenja in trditve v smislu, da npr. pojem spisovná čeština (slovenjen kot knjižna češčina) ni povezan z jezikoslovnimi ugotovitvami oz. opredelitvami (23). Samo poimenovanje, ki postane termin, namreč ne more biti »zmotno«, lahko pa se ga glede na spremenjene predstave o pojmu redefinira, dopolni, ali sčasoma tudi utemeljeno zamenja. Tudi večno živi in aktualni češki pojem »prožne stabilnosti« v jeziku deskriptivni in preskriptivni vidik ne obravnava izključevalno - tj. če je deskriptivno pojmovanje izhodiščno in prevladujoče, s tem ne izloča osmišljanja in utemeljevanja določene jezikovne rabe, navsezadnje je bistvo uporabe jezika v uza-veščanju rabe in ne v a priori prepovedih. Osmišlja in utemeljuje pa se tako sistemsko oz. predvidljivo rabo kot tudi nesistemsko oz. nepredvidljivo rabo. Znotraj opisa dejanske rabe pa je treba upoštevati tako stil kot normo, in slednja je nekaj osnovnega, v osnovi vezanega na pomenske in izrazne utemeljitve, ki so razvojno zasnovane. V tej slovnici pa je bilo avtorjevo vodilo zgolj in samo opis rabe brez vsakršnega vrednotenja in jezikoslovnega komentiranja in odraz tega so milo rečeno poenostavljene predstavitve današnje češčine v poglavjih 1 Splošno o jeziku, 2 Splošno o češčini, 3 Razvoj češčine, 4 Fonetika in fonologija, 5 Leksikologija, 8 Uvod v skladnjo, 9 O besedilu in stilu (Stilistika), 10 Pisni sistem. Izvzemam poglavji 6 Tvorjenje besed in 7 Morfologija v smislu oblikoslovja. Pri tvorjenju besed avtor poudari, da so tvorjenke predstavljene z vidika sodobnega govorca češčine, kar naj bi to že pomenilo: po predstavitvi sodeč verjetno to pomeni osredinjenje na razmerji tvorjeno x netvorjeno, motivirano x motivirajoče s poudarkom na logično-pomenskih razmerjih - z vidika tvorjenja oz. pomenotvorja so poudarjene mutacija, modifikacija in transpozicija, kar pa v primerjavi z obsežno predstavitvijo češkega besedotvorja v Mluvnice češtiny 1 (1986: 191-526), če odmislimo vsa druga starejša in mlajša specializirana dela o besedotvorju v češčini, seveda nima dodane vrednosti.
In kaj novega oz. informativnega bi lahko ponudilo besedotvorje nove leksike? Začeli bi lahko že z omembo, ki velja tudi za slovenščino, da večina novih poimenovanj sodi med besednozvezne lekseme. Informativno in tudi primerjalno koristno bi bilo vedeti, ali in koliko teh besednozveznih leksemov prehaja tudi v poenobeseditev, v sklapljanje ali v zlaganje; s tega vidika so pri nas aktualni npr. leksemi kot vikend hiša, bungalov naselje, aperitiv bar, bivak vreča ipd. Glede na novo gradivo bi torej pričakovali natančnejšo tipološko obravnavo besednozveznih leksemov, poenobese-denj in konverzij. Novo gradivo bi moralo prinesti vsaj opozorila pa tudi obravnave sprememb kategorialnih sestavin in lastnosti, npr. kolesarka ni več samo 'ženska na kolesu' ampak tudi 'kolesarska steza', in še informativec 'informativni dan' in 'voditelj informativne oddaje', terenec 'terensko vozilo' in 'terenski delavec', trojček 'izpit iz treh vsebinsko povezanih predmetov', 'paket treh telekomunikacijskih
Andreja Žele, O slovnici sodobnega češkega jezika (1. Del 2010, 2. Del 2014)	341
storitev' in 'sodelovanje treh političnih strank' ipd. Avtorjeno stališče, da leksemi z ne- niso tvorjenke, jih pa vseeno navaja, ostaja neutemeljeno. Glede na korpusno izhodišče bi pričakovali naštevanje zgledov glede na pogostnost rabe in ne abecedno. Tako koncipirane obravnave imajo tudi enkratno možnost opozoriti na kategorialna oz. slovnična odstopanja glede na dosedanjo slovnično rabo, pa tega ni, vsaj ne dovolj eksplicitno, da bi vsak bralec kar najhitreje prišel do tovrstnih podatkov.
Korpusni pristop še najbolj upraviči poglavje 7 Morfologija - po besednih vrstah pregledno in dovolj izčrpno informira o rabi, zlasti o variantni rabi. To poglavje namreč daje kar nekaj informativno koristnih oz. uporabljivih podatkov: zastopanost besednih vrst v slovarju primerjalno z razmerji besednih vrst v besedilih in v govorjeni češčini (132), pogostnost rabe sklonov v češčini (141) in spisek samostalnikov, ki so najpogosteje nepravilno sklanjani (148), čeprav se avtor zelo eksplicitno vzdržuje normativnih sodb. Z vidika današnje rabe je koristna predstavitev rabe samostalnikov glede na različno funkcijsko-stilno vlogo besedil, tj. v strokovnih, publicističnih, leposlovnih in praktičnosporazumevalnih besedilih (134). Znotraj obravnave vsake sklanjatve so sprotni popisi variantnih rab sklonskih oblik (143-195) in sprotni izpisi teh sklonskih različic glede na razmerje zapisano x govorjeno. Opozorjeno je na nihanje rabe spola, in sicer na aktualna nihanja v razmerjih moško neživo - žensko/ srednje, srednje - žensko kot na posledico specifične skladenjske rabe, npr. godalni kvartet 'inštrumentalno delo ' nasproti godalni kvarteto 'inštrumentalni sestav', dvojina ostaja pri parnih organih organizmov. Kot rečeno, poglavje o oblikospre-minjevalni morfologiji prinaša največ uporabnih korpusnih podatkov o rabi, brez funkcijsko-stilnega komentiranja rabe ali kakršnega koli vrednotenja. Primerjalno s slovenščino je povedna tudi raba kratkih in dolgih oblik zaimkov (212), raba predlogov v funkcijsko-stilno različnih besedilih (284-288) in raba različic členkov v razmerju zapisano x govorjeno (295-298).
Mluvnice současne češtiny 2 (Syntax češtiny na zaklade anotovaneho korpusu) Jarmile Panevove s sodelavci (v nadaljevanju Mluvnice 2). V nasprotju z avtorjem prvega dela slovnice glavna avtorica drugega dela Jarmila Panevova jasno napiše, da je glavni namen drugega dela slovnice zaobjeti in predstaviti skladnjo čeških besedil 90-ih let 20. stoletja s pomočjo drevesnih zgradb, ki so bile v letih od 1997 do 2006 izdelane za skladenjsko označitev Praškega odvisnostnega korpusa (Prague Dependency Treebank /PDT/) in za skladenjsko označevanje korpusov sploh. Avtorica je od začetka tvorno sodelovala pri nastajanju praškega skladenjsko označenega korpusa in za izhodišče skladenjske analize je izbrala funkcijski popis skladnje (s vsemi odvisnimi razmerji na vseh nivojih skladnje), čeprav pri reševanju prikaza posameznih skladenjskih pojavov upošteva tudi vse druge relevantne češke jezikoslovne vire o skladnji. Ker je bil glavni cilj postaviti češčini ustrezno skladenjsko označitev v besedilnih korpusih, je bilo treba poiskati ustrezno izrazno označitev za prav vse različne tipe besedilnih zgradb - v korpusu z 40 odstotki publicistike, 20 odstotki ekonomskih sporočil, 20 odstotki poljudnozanantvenih besedil in z 20 odstotki strokovnih besedil je bilo treba skladenjsko označiti npr. tudi idiome, frazeme, matematične formule, športne izide ipd. Prednost in hkrati težavnost skladenjskega označevanja korpusa besedil torej je, da ponuja kar najbolj različne možnosti skla-denjskopomenskih zgradb povedi, ki jih je treba ustrezno skladenjsko označiti, nič se
342
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
namreč ne sme preskočiti ali izpustiti. Za namene skladenjskega označevanja je bilo potrebno različna skladenjska razmerja oz. odvisnosti čim bolj ustrezno vektorsko prikazati v smislu »korenskih dreves«, kjer je edini koren vsakemu drevesu lahko samo povedek glavnega neodvisnega stavka; vertikalna postavitev v skladenjskem drevesu izraža odvisnostna razmerja med jedrnim in odvisnim delom, horizontalna postavitev pa odraža razvrstitev v stavku od leve proti desni. Drugo vprašanje pa seveda je, do katere mere lahko drevesni prikaz skladenjskih odvisnosti zaobseže diateznost med pomensko/globinsko zgradbo in površinsko/stavčnočlensko zgradbo. Za skladenjskega označevalca je namreč bistvena izhodiščna skladenjskopomenska zgradba sporočila, ki pa je v dejanskem besedilu lahko izražena v tvorniku ali tr-pniku, z nezaznamovano stavo besed ali z upoštevanjem členitve po aktualnosti. Sledenje skladenjskim drevesom je zahtevno in tudi sledenje vsem uporabljenim krajšavam in simbolom, zato bi moral biti tudi seznam uporabljenih stavčnočlenskih krajšav in simbolov predstavljen že ob predstavitvah vseh drevesnih različic, in ne šele na koncu knjige (277-282); zato pa so sproti predstavljeni vsi udeleženci in ude-leženske vloge v pomenski zgradbi poročil (28-29). Besedilnemu diktatu korpusa in njegovemu skladenjskemu označevanju z vektorskimi drevesnicami je podrejena jezikoslovna obravnava vseh dejansko rabljenih skladenjskopomenskih razmerij, ki so (bila) jezikoslovno obravnavana v različnih jezikoslovnih delih tudi češkega jezikoslovja in so tu zaobjeta po poglavjih 1 Skladnja z vidika odvisnostnih razmerij, 2 Tipi odvisnostnih razmerij, 3 Diateza in alternacija, 4 Koordinacija, apozicija, parenteza, elipsa, 5 Koreferenca, nedoločniške zgradbe, nominalizacija, 6 Členitev po aktualnosti in 7 Soodvisnost morfologije. Skladnja je torej predstavljena z vidika možne vektorske označenosti skladenjskih razmerij, tovrstno skladenjsko označevanje v smislu drevesnih skladenjskih zgradb pa zahteva slovnično zelo osveščenega uporabnika; samo dobro jezikoslovno razgledan bralec bo iz korpusa skladenjskih drevesnic lahko ugotavljal in primerjal pestrost in tipologijo različnih možnih skladenjskih zgradb v čeških besedilih in iz tega predvideval tudi nadaljnje možne skladenjske smernice v jeziku.
Kot rečeno, slediti skladenjskim drevesnicam, ki skozi poglavja vektorsko prikazujejo različne skladenjske pojave oz. razmerja, zahteva solidno in utrjeno slovnično znanje, in lahko samo pritrdim uvodni misli avtorice, da je ta celotni skladenjski prikaz namenjen zlasti proučevanju češke skladnje s pomočjo skladenjsko označenega korpusa PDT. In zdi se, da je glavni presežek tega dela ravno čim bolj domišljena grafična razdelava skladenjskih razmerij za potrebe skladenjsko označenega korpusa, ki je tudi ustrezno vzorčno in reprezentativno besedilnotipsko in žanrsko sestavljen. In to avtorica Jarmila Panevova kot znana češka jezikoslovka z desetletnimi izkušnjami tudi jasno zapiše.
In kaj je glavni prispevek obeh delov slovnice? Potrdilo se je, da se je do sedaj največ naredilo zlasti na oblikoslovnem označevanju korpusov, natančneje na označevanju zlasti oblikospreminjevalnih morfemov, in češki jezikoslovci že dve desetletji intenzivno delajo tudi na izpopolnjevanju skladenjskega označevanja. Posledično je v Mluvnici 1 najbolj informativno in uporabno poglavje, ki predstavlja aktualno uporabo sklonov in sklonskih različic zlasti v razmerju zapisano nasproti govorjeno, v Mluvnici 2 pa je aktualizirana množica skladenjskopomenskih razmerij ravno z vi-
Andreja Žele, O slovnici sodobnega češkega jezika (1. Del 2010, 2. Del 2014)	343
dika možnosti dovolj razločevalnega prikaza tudi v skladenjsko označenih korpusih. Vsi ti prikazi oz. oblikoslovne in skladenjske označbe v besedilnih korpusih pa morajo sloneti na dovolj jasnih in natančnih slovničnih opredelitvah in na razumevanju le-teh. Tehnologija se torej potrjuje kot velika in nepogrešljiva pomočnica, potrebuje pa vsebino - slednja, tako vložena kot potem nanovo pridobljena, pa ostaja odvisna od naših poznavanjskih in interpretativnih zmožnosti.
Andreja Žele
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani andreja.zele@ff.uni-lj.si
344
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
MIRA MILADINOVIC ZALAZNIK, TANJA ŽIGON (UR.): STIKI IN SOVPLIVANJA MED SREDIŠČEM IN OBROBJEM: MEDKULTURNE LITERARNOVEDNE ŠTUDIJE
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 2014. 265 str.
Vprašanje središča in obrobja je eno temeljnih vprašanj, s katerim se morajo spopadati znanstveniki in znanstvenice pri preučevanju procesov so-vplivanja, in sicer bodisi v politiki in gospodarstvu bodisi v kulturi. Četudi je zaradi prepletenosti svetovnega sistema vprašanje odnosa med središčem in obrobjem postalo (spet!) aktualno šele z (še ne preživeto) gospodarsko krizo, pa je enako vprašanje, o pomenu in vplivu središča na obrobje v kulturnih študijah še vedno preveč zapostavljeno. Pričujoča monografija je poskus odstiranja sedmih tančic z enega od vprašanj, ki ni pomembno samo zato, ker (p)ostaja aktualno, ampak predvsem zato, ker je inherentno vsaki kulturi in s tem tudi vsakemu družbenemu in političnemu delovanju. In tega se štirinajst avtorjev in avtoric več kot dobro zaveda, saj vprašanja odnosa med središčem in obrobjem ne obravnavajo samo znotraj klasičnega instrumentarija literarnih ved, temveč spekter razumevanja središča in obrobja širijo tudi na polje medkulturnega komuniciranja, odnosov (so)odvisnosti ter odnosov podrejenosti-nadrejenosti. Zanimivo je, da ta političnoekonomska izhodišča najdemo v pričujoči monografiji pri vseh avtorjih in avtoricah, pri čemer se včasih zdi, da se jih na splošno pravzaprav niso zares zavedali in so analizo pripravili znotraj kulturnega relativizma, sočasno pa ima bralec vseskozi občutek, da želijo to pereče vprašanje asimetrične odvisnosti med središčem in obrobjem, ki je prav temu odnosu inherentna, malo skriti.
Prebrano delo ni kakovostno samo zato, ker odpira pereče vprašanje odnosa središče-obrobje, ampak tudi zato, ker na to vprašanje odgovarjajo znanstveniki in znanstvenice, ki so iz mešanih jezikovnih področij, na različnih stopnjah svoje (znanstvene) poti, kot tudi iz različnih kulturnih območij. Četudi se nam to morda zdi obrobna opazka, velja poudariti, da je vprašanje razumevanja središča in obrobja najprej geografski, nato kulturni pojav. A k temu moramo vedno dodati tudi vprašanje percepcije posameznika, kaj sam, skozi lastno izkustvo, razume kot središče, in kaj kot obrobje. Za marsikoga, ki živi v Ljubljani, predstavljata Gradec in Celovec obrobje. Podobno stališče ima tudi nekdo, ki živi na Dunaju. Vprašanje pa je, ali Dunajčan razume Ljubljano kot središče? Gotovo ne. Kaj pa Ljubljančan? Razume Dunaj kot središče? Gotovo da. Podobnih primerov je še mnogo, a najbolj razdelan, v geografskem, ideološkem in kulturnem je primer Srca Francije (ile-de-la-Cite), predela Pariza, ki ga Francozi in drugi razumejo kot t. i. točko nič. Že korak proč iz tega predela je označen za obrobje. Tako ni pomembno, če si v Le Maraisu ali v Lyonu, za Srce Francije je oboje obrobje.
A ta geografski determinizem definiranja središča in obrobja ni dovolj za razumevanje tega, o čemer pišejo avtorji. Če želimo doumenti globine in težave definiranja, razumevanja, predvsem pa posledice tega, da je nekaj označeno kot središče ali obrobje, moramo stopiti v kulturno sfero in področje osebnih izkustev. Slednja v dobi vse bolj globaliziranega sveta zelo natančno določajo razumevanje središča
Boštjan Udovič, Mira Miladinovic Zalaznik, Tanja Žigon (ur.): Stiki in sovplivanja	345
in obrobja, pri čemer velja za središče vse tisto, kar so sami izkusili oz. na kar so se sami osredinili, medtem ko druga področja, najsibodi geografska ali kulturna, veljajo za obrobje. Upoštevaje to dejstvo moramo izpostaviti, da sta urednici skušali tudi v razpravo o središču in obrobju vnesti malo implicitne simbolike s tem, da sta med avtorje uvrstile najprej znanstvenike na začetku kariere, ki se morajo tako znanstveno kot tudi literarno(ideološko) še razviti in profilirati (Sánchez Lombana, Schollbach, Veberič), sočasno pa tudi tuje mlade znanstvenike (Jesner, Almasy), ki imajo že izdelan svoj psihološko-ideološki aparat razumevanja odnosa med središčem in obrobjem, a obenem to področje neprestano motrijo in ga skušajo zaobjeti karseda celostno. Končno ta krog intimnega uravnoteževanja med »mladim in uveljavljenim« ter »domačim in tujim« urednici 'začinita' še s sestavkom Igorja Mavra, ki v svojem razdelku obravnava dela sodobnega madžarsko-avstralskega diasporičnega pisatelja Andrewa Riemerja, ki v svojih delih skozi prizmo lastnega izkustva pokaže svoj emocionalen, a sočasno distančen odnos do vprašanja središča in obrobja. Ne glede na to, da je geografsko in kulturno z vidika 'tipičnega' Avstralca srednjeevropski kulturni prostor (o čemer v monografiji teče beseda) obrobje, pa slednji v primeru Riemerja prav zaradi njegovega osebnega izkustva postane središče. Več kot toliko bi si bralec težko želel oz. bi od urednic težko zahteval. To, da sta koncepta središča in obrobja izredno povezljiva, a sočasno izredno distančna, nam urednici z izborom prispevkom in njihovim sosledjem vseskozi namigujeta, a razkrijeta šele v razdelku Igorja Mavra. Tu monografija doseže višek in bralcu postavi predvsem tisto večno in osnovno vprašanje, o katerem se je spraševal že Hamlet: »Biti ali ne biti«. In ne samo to: ob branju te monografije se hamletovsko vprašanje celo razširi in se ne povezuje samo s tem, da se nekje 'po-staviš', ampak da tam tudi 'ob-staneš'. Tako urednici simbolično pokažeta, da je bistvo razumevanja središča in obrobja v tem, da se najprej definiraš kot entiteta, nato pa vseskozi deluješ tako, da tam ostajaš.
Sebstvo in bistvo teh vprašanj je tisto, ki odkriva duhovno revščino modernega človeka, ki se z vprašanjem svojega umeščanja v središče ali obrobje ne ukvarja oz. ga zavestno zanemarja. Urednici na tej točki žal monografije ne zaključita tako, kot bi morda lahko (pre)kritičen bralec želel, tj. da bi se vprašali, kako in kaj je tu s slovenskim človekom, njegovo (zmedeno) identiteto, predvsem pa z njegovim habitu-som. Resda je reševanje tega vprašanja izjemno zahtevno, saj terja lastno introspek-cijo, kar je znotraj kulturnega instant sistema, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih, nemogoče, sočasno pa je prav zato pomembno, da bi se ta razdelek še bolj dodelal, filigransko izpopolnil in najbrž zastavil bolj kritično. Da ne bo nápak razumljeno -prispevki Mire Miladinovic Zalaznik, Tanje Žigon in Irene Samide dajejo očrt za mogočo debato o ključnih vprašanjih slovenskega človeka, vprašanjih razumevanja središča in obrobja v slovenskem spiritusu, a - najverjetneje tudi zaradi prostorske omejenosti - ne posegajo na vsa polja zbegane slovenske identitete, ki se je več kot petsto let kalila v enem duhovnem in ideološkem sistemu, nato sedemdeset let v drugem, danes pa ne ve, iz katerega bi vzela kaj. Wittgenstein je dejal, da so meje mojega jezika meje mojega sveta. A ta trditev je preskopa. Ne gre samo za jezik, gre za širšo duhovno vpetost, ki je v t. i. prostoru Mitteleuropa izjemno nejasna in zmedena, najbolj zaradi neprestanega prestavljanja mej ter izseljevanja oz. priseljevanja in končno zaradi tega, ker so ravno v tem prostoru nastali osnovni termini razume-
346
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 3, julij-september
vanja središča in obrobja. Vse te točke, ki so za nacionalni obstoj izrazito pereče, se pogosto, prav v tem prostoru definiranja središča in obrobja, razumejo kot težave, s katerimi se nočemo spopasti. Zato se narodi tega prostora raje zatekamo k nepotrebnim luknjam v nacionalnem in narodovem spominu, potvarjanju (lastne) zgodovine, predvsem pa samospraševanju o tem, kdo smo, od kod smo prišli in kam gremo. Morda tudi zato, ker nas ob bridki izkušnji, če se s tem ukvarjamo, zadane svetobo-lje, ali pa celo morda še bolj zato, ker sodobni čas takih samoizpraševanj ne dopušča (ker »nima časa«). Če želimo biti uspešni, moramo biti instant, je nekoč na nekem predavanju dejal eden izmed profesorjev na Solnograškem. In zgleda, da se ni motil.
Vse navedeno navaja na to, da bi bilo smelo pričujočo monografijo razširiti, če se bosta urednici odločili, da jo ponovno odpreta. Postavita naj si dodatna vprašanja, predvsem pa naj oblikujeta razmislek o tem, kako skušati v prostorsko omejenem delu zaobjeti tista vprašanja, ki bi si jih morali Slovenci in drugi narodi Srednje Evrope postavljati, če želimo v prihodnje spoštljivo živeti drug z drugim (in ne drug ob drugem).
Ne glede na to pa velja na tem mestu poudariti, da je pričujoča monografija izjemno kakovostno in zrelo delo, vredno temeljitega branja, ne samo ker odpira boleča, a temeljna vprašanja, ampak tudi ker na določene tematike daje vsaj delne odgovore. Poleg tega monografija ustvarja prostor za razpravo tudi o t. i. medprostorjih, tematiki, ki se ji v kontekstu odnosa med središčem in obrobjem običajno (radi) izognemo, ponavadi zato, ker imamo v znanosti radi čiste modele, ki jih je lažje preučevati. Posledično pa, prav zaradi prilagajanja kompeksnih problemov omejeni raziskovalni metodologiji, izgubimo tisto srž, ki je običajno vedno nekje vmes. Ta najdragocenejša spoznanja so torej tista, ki jih moramo ohraniti, zato velja kompleksne koncepte vedno obravnavati celostno, ne pa jih prilagajati (omejenim danostim). Predvsem pa pričujoča monografija izpostavlja tisto, kar so vedeli že Rimljani, in sicer cultura non facitsaltus. Na Slovenskem se pač tega še ne zavedamo dovolj. Pričujoča monografija pa je pogumen korak v smer, da se bomo morda tudi tega začeli zavedati - preden bo prepozno.
Boštjan Udovič
Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani bostjan.udovic@fdv.uni-lj.si
NAVODILA AVTORJEM
Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok, ki niso v uredniški presoji za nobeno drugo publikacijo. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, pred objavo pa morajo v postopek uredniškega recenziranja. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen približno tri mesece po njegovem prejemu. Objavljeni članki bodo takoj prosto dostopni v spletnem arhivu revije in z zamikom v Digitalni knjižnici Slovenije. Pisec ohrani avtorske pravice nad člankom brez omejitev. Korekture je potrebno vrniti v treh dneh. Avtor odda članek na portalu http://ojs.srl. si (če gre za prvo tovrstno oddajo avtorja, se na portalu najprej registrira kot avtor). Dolžina članka naj ne presega ene in pol avtorske pole, tj. 45.000 znakov, ocene 24.000 znakov, poročila 8.000 znakov s presledki in opombami vred. Daljši prispevki bodo zavrnjeni. Tipkopis je potrebno oddati v datoteki RTF ali v podobnem besedilnem formatu in v datoteki PDF. Nabor je Times New Roman, velikost besedila 12 pik, za izvleček, povzetek, daljše citate in opombe 10, razmik med vrsticami pa 1,5. Odstavki so ločeni s prazno vrstico in brez umika ter desne poravnave. Narekovaji so dvojni srednji, ločila in prečrkovanje tujih pisav se ravnajo po zadnjem slovenskem pravopisu. Sinopsis naj ne presega 8 vrstic, povzetek ne dveh strani, ključnih besed, ki niso besede iz naslova, naj bo 3-5; avtor naj poskrbi tudi za prevod sinopsisa, povzetka in ključnih besed v angleščino. Članki, ki niso napisani v slovenščini, imajo slovenski povzetek. Avtor naj priloži svoj elektronski naslov in polni naslov institucije, na kateri dela. Slikovni material se priloži v ločenih datotekah; vsako sliko s svojo številko; v tipkopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v tipkopisu članka. Nad 5 vrstic dolgi navedki so odstavčno ločeni od drugega besedila in brez navednic. Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v oglatih oklepajih; na začetku in na koncu citatov ni tropičij. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo mestu, na katero se nanaša. Literatura se navaja v krajši obliki v oklepaju v tekočem besedilu (Boršnik 1962: 213), v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu članka. Spletno verzijo objave navedemo za bibliografskimi podatki natisnjene verzije. Seznam literature oblikujemo takole:
Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95.
Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Opombe naj ne vsebujejo bibliografskih podatkov, če pa že, naj bodo enote bibliografske navedbe med seboj ločene z vejicami: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj, knjig in periodičnih publikacij so postavljeni ležeče. Zbirka je v oklepaju tik pred navedbo strani; krajšavo str. za stran izpustimo. Naslovi v stroki poznane periodike so lahko okratičeni (npr. SR za Slavistično revijo, LZ za Ljubljanski zvon). Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature namesto imena in priimka napravimo dva vezaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. URL-jev ne navajamo, ampak samo Na spletu.
GUIDELINES FOR AUTHORS
Slavistična revija (Slavic Review Ljubljana, SRL) accepts original, not previously published scholarly articles in the areas of Slovene and Slavic linguistics and literary studies and from related disciplines, which were submitted only to SRL. Articles are published primarily in Slovene and occasionaly also in other Slavic or world languages. Before publication, all articles submitted to Slavistična revija are reviewed by the editors. The author is notified whether his/her article has been accepted for publication about three months after the submission date. The proofs must be returned to the publisher within three days. Authors should submit articles online at http://ojs.srl.si. Articles should not exceed 45,000 characters, reviews 24,000 characters, and reports 8,000 characters; longer papers will be rejected. All manuscripts must be submitted as RTF or similar files and in PDF format, using the Times New Roman font. The article should be typed in 12-point font, the abstract, summary, longer quotations, and footnotes should be in 10-point font with 1.5 spaces between the lines. Paragraphs must be separated by an empty line, without indentation, and without right justification. Quotation marks are second-level double quotes (» «), punctuation and transliteration of foreign alphabets must comply with the latest edition of the Slovenski pravopis. Each article must include an abstract (not to exceed 8 lines), a summary (not to exceed 2 pages), as well as 3-5 key words that are not contained in the title. The author should also provide the English translation of the abstract, summary and key words. Articles written in a language other than Slovene must include a summary in Slovene. Authors must provide their e-mail address and full name of the institution with which they are affiliated. Visual materials are to be sent in separate files, with each illustration numbered. In the manuscript, it must be clearly indicated where each illustration belongs; the captions to the illustrations are already included in the manuscript. Quotations longer than 5 lines should be typed in separate paragraphs, without quotation marks. Omissions in quotations must be indicated with three dots in square brackets, with no dots at the beginning or at the end of quotation. The footnote number must follow (with no space) the punctuation mark at the end of the segment that the footnote refers to. In the text, literature is cited in short form in parentheses, e.g., (Boršnik 1962: 213). Literature is cited in long form in the list of references at the end of the article. The on-line version of the article is listed after the reference for the printed version. In the list of references, the works are cited in the following manner:
Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95.
Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Footnotes should be free of bibliographic information; if this cannot be avoided, individual parts of a bibliographic citation are separated by commas: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Each bibliographic entry is followed by a period. Titles of individual editions, books, and periodicals are italicized. The series name is listed in parentheses before the page number; the abbreviation str. for stran 'page' is omitted. The titles of periodicals well-known in the field may be abbreviated (e.g., SR for Slavistična revija, LZ for Ljubljanski zvon). In subsequent quotations of several works by the same author in the reference list, the name is replaced by two hyphens. When citing several works by the same author with the same year of publication, the year of publication is followed (with no space) by lower-case letters, e.g., 1944a, 1944b. Just put Web instead of citing long URLs.
CONTENTS
ARTICLES
Ada ViDovič Muha: Slovene Studies under Scrutiny of the Slovenian Research Agency..............................261
Miran Hladnik: Scholarly Evaluation of Slovene Studies .............................................................................264
Mira Krajnc ivič: Cohesive-Connective Devices in Texts Compiled during Campaign Seasons..................269
Grigory Tokarev: Quasi-Standard as a Unit of the Linguacultural Level......................................................285
Nataša Jovovič: The Use of the Locative Case in the Novels of Mihailo Lalič.............................................293
Vesna vukičevič-Jankovič: The Specialized Semantics of Prokleta avlija.....................................................311
Julija V. Arkhangelskaya: Leo Tolstoy and Edvard Munch in the Context of the Epoch
and Culture: Stylistic Parallels........................................................................................................................319
Marian MilčAk: On Transformation of the Subject in Contemporary Poetry
(Zbigniew Herbert and Rudolf Jurolek)...........................................................................................................327
REVIEWS - REPORTS - NOTES - MATERIAL
Andreja Žele: On the Grammar of Contemporary Czech...............................................................................339
Boštjan Udovič: Mira Miladinovič Zalaznik, Tanja Žigon (Eds.): Stiki in sovplivanja med središčem in obrobjem: Medkulturne literarnovedne študije...........................................................................................344
Revijo sofinancira: ARRS.