Čisti jezik v šoli. Mora se uže jemati v poštev, da znajo otroci na deželi, ko dojdejo s šestim letom v šolo — vsaj kolikor toliko govoriti. Jezik ta je pa silno pomanjkljiv, pogrešen. Zato je prva dolžnost učitelju, da gojenčev jezikovni zaklad popravlja, obdeluje in množi. Pri vsaki stvari se pa z resno premišljenim delom več doseže, ko z naglostjo. Treba, da so dela po malo in varno. Nehote človek baš tukaj napravi tako silno napako, da je strah. Malo, za vse dojmljivo dete zapomni si marsikako novo besedo. Tudi ve, kako treba obracati nekatere domače, njemu že znane besede, da govori ,,lepo". Vse to si je učenec zapametil v prvem šolskem letu. Ali pri tem se čestokrat dogaja, da zajde kakega novega pojma znak napačno v spomin. Posledice te napake se slišijo vsak dan med odraslimi. Ne raore se reči, da je temu baš šola kriva; lehko je, da človek kaj čita, recimo: knjige družbe sv. Mohora — katerih jezik, žalibože ni bogsivedi kako čist — pri tem dojde do neznane mu besede. Misli, misli, kaj bi pomenila. Večkrat si sam vstvari pojem. Zveza velja, in s tem jo je pogodil. Imamo na stotine takih slučajev. V primer samo besedo ,,Slovenec", »slovenski". Časi taborov so minili. Mladež, ki v onem času bila še mala, nezavedna in nezmožna, stopa na dan. Čita se po vaseh na deželi osobito po leti sploh malo. Tako so udje marsikakega narodnega društva ,,Slovenci", vsaka pesem, ki ni narodu znana, je pa ,,slovenska", ker se ne poje kakor navadne naše poskočnice. Niso li to čudne napake? A še ranogo več takovih pogreškov je med učečo se mladino. Z delom začeti treba rano, a ne prehitro. Množi se jezikovni zaklad in popravljajo se hibe ves čas šolskega obiskovanja, a osobito bi bilo paziti na popravljanje v prvem šolskem letu. Koliko cajtov, štrafeng, pikselnov, federštilov i. t. d. sliši se med narodom, to žalostno stran pozna pač vsakdo. S takimi besedami obložen dojde dakle učenec v šolo. Težavna naloga, da se vse to zboljša. In kako? Morda se zasmehovanjem, zaničljivoV Ne. Ako bi človek tako delal, razdvoji srce gojencev in uniči njemu prirojeno ljubezen do roditeljev. Tudi bi pri tem trpela prava disciplina. Izrek velja: kakoršen učitelj, takov učenec. Popravljati treba dakle te nemške sitneže najezdnike z lehočo, ljubeznijo in dokazom, da je nova beseda v istini lepša, bolj blagodoneča. S tera se nekaj doseže tudi glede čistoče v govoru in — posredno — v delih. Osobito dosti sitnosti nabavlja to pri nazornem nauku. Zato pa, kakor sem uže gore omenil, ne sme se preveč hiteti, to je, ni, da bi se popravljala vsaka beseda. ,,Zrno do zrna pogaca". Po&asi se daleč pride. Malo po malo, naravi učenčevi in njegovih moči razvitku primerno naj se popravljajo in nadomeščajo besede, in slednjič bo jezik teh spak cist. Druga ali srednja stopinja uže nekaj napisuje z lastno reprodukcijo n. pr. osebke, dopovedke, atribute i. t. d. Tii se je breme uže pomnožilo. Pri tem, da se mora paziti na pravilne besede in pravo izreko, imamo še pravilno pisanje besed. Res, da pravi slovnica: piši, kakor govoriš, ali pri deci to ne velja. Naj učitelj govori še tako čisto, pravilno, natančno, počasi i. t. d., otrok bo pisal z večine tako, kakor sam govori ali kakor sliši govoriti doma. Zopet smo pri dijalektiških sitnostih. Stvar je pri slovenskih besedah, ki so pa po dijalektu spačene skoraj ista, ko s tujkami. Razlika je ta, da se slednje še skoraj teže odpravlja ko prve. Naj pa tukaj pomaga še oko nekoliko. Treba torej vestno popravljati, vsak skupen, kakor tudi drug pogost pogrešek obravnavati na deski, ali pa z jasnimi primeri raztolmačiti. Pri vsem tem, da se od leta do leta prvotne napake zraanjšujejo vsaj v glavnem, dojdemo v višji skupini še do neke hibe, ki se žalibog, dosta pogosto čuje med ljudstvom. še češče v raznih slovenskih listih. To je napaka v konstrukciji stavkov in stavkovih clenov. Res, da ima naš jezik v tej zadevi mnogo gibčnosti, ali kar je preveč, je tudi tukaj nezdravo. Ravno v tem se loči jezik od jezika. Lehko se nam o&ita, da nimamo svojega stila, da smo pozabili skoraj misliti po svoje. Vsak čas slišijo in čitajo se stavki, perijode, ki so, dejal bi, kar naravnost prevedeni iz nemščine, ali tudi laščine. Ni čuda! Šole so bile nemške. Če se je kedo drznil govoriti slovenski, obesili so mu ,,oslovsko tablo". Tak grešnik je hodil potem okoli svojih tovarišev, da bi napeljal koga v sličen greh in se tako rešil osramotilnega znamenja. Naučili so se res skoraj misliti čisto nemški. Kaj tacega ne moremo tedajnim krmilarjem nikdar oprostiti. Kako naj se navede učence do tega, da bodo sestavljali stavke v slovanskem duhu, to je v duhu našega jezika? Z vajo, neumorno vajo doseže se raarsikaj. Seveda morafflo gledati uže v prejšnjih letih, osobito pri govornih vajah , da ne pustimo veljati odgovora pravilnim , če tudi je pravilen stvarno, a v besedah ne. Tak odgovor mora učitelj največkrat sam popravljati. Ali, ko se začno popisi in prostejše gibanje v nalogah, oncla se ponuja prelepa prilika, da se barem po nekoliko nadomesti v nebo upijo&a napaka; ee uže ni slog, naj bo barem duh slovenski. Prelamljajo naj se one strašne parenthese, ki tako zelo nalikujejo nemškerau slogu, gorostasni stroki, oni pogubljivi ,,za" pred intinitivi, ,,brez da bi" in vse enake pošasti, ki strašijo človeka pri belem dnevu, kakor tudi oni rogljati ,,skozi", da se ne poreče več: ,,kdor z mečem okoli hodi, skozi meč okoli pride" i. t. d. Ne upam se trditi, da bilo baš na ta način treba ravnati. Vsak si vstvarja lastno metodo. Ali potrebno je vsekako, da se jezik očisti, da bo prosti narod, če uže ne v vsakdajnera govoru, barem v pisavi pokazal, da piše slovenski. Slednjič se tudi na tem polji približa čas, ko bodemo mogli reči: Mi vstajamo! In ko bi v onem trenotku očka Koseski pogledal še po sveti, dejal bi sigurno: ,,Jezik očiščen je peg, napravljena gladka mu ruja". Ivo od Nanosa.